Anica

I. POGLAVJE

Ko je Anica pela, se ni zdelo, da poje glasneje od drugih, pa vendar so ljudje, ki so jo slišali, nehote utihnili, kakor da se je med njenim glasom in vsem drugim, kar je prihajalo z dvorišč, iz hlevov, s ceste in iz odprtih oken hiš na robu trga, napravila meja, čez katero ropot vsakdanjega življenja za nekaj časa ni mogel seči. Pela je med delom, največkrat brez misli na to, da jo kdo posluša, medtem ko je z eno roko vodila blago pod iglo, z drugo pa ga poravnavala, da se šiv ni umaknil od črte, ki jo je prej začrtala s kredo, in če jo je mati poklicala iz kuhinje ali je skozi vrata stopila ženska, ki je prišla pomerit obleko, je pesem preprosto prenehala tam, kjer je bila, potem pa se je čez čas vrnila, kakor da je ves čas čakala nekje med sukancem, blagom in enakomernim udarjanjem igle.

Spomladi leta 1941 je bila stara dvaindvajset let in je živela z očetom, materjo in brati na majhni kmetiji nekoliko proč od jedra Velikih Lašč, ki so jim domači še vedno rekli trg, čeprav je bilo življenje tam dovolj majhno, da je človek skoraj vedno vedel, kdo je šel po cesti, še preden je ta prišel do hiše. Najstarejši brat, izučen pek, je že delal v Ljubljani, drugi, prav tako pek, je po prihodu Italijanov odšel od doma in se priključil partizanom, tretji, ključavničar, pa je ostal, vsaj tako je bilo videti ljudem, ki niso vedeli, kam odhaja ponoči in zakaj se včasih vrne šele pred jutrom. Najmlajši je imel komaj štiri leta in je še živel v svetu, v katerem so vojaki pomenili predvsem uniforme, tovornjake in tuje besede, ki jih ni razumel, odrasli pa so že vedeli, da se je s prihodom Italijanov spremenilo nekaj veliko večjega od jezika na cesti.

Hiše so ostale iste, cerkev na hribčku je stala tam kakor prej, živina je morala biti nahranjena in zemlja obdelana, Anica pa je še vedno sprejemala blago, jemala mere in zabadala bucike v robove oblek, toda po cestah so hodili tuji vojaki in na mestih, kjer prej ni stal nihče, je zdaj stal človek z orožjem. Spremenili so se tudi pogovori; ljudje so povedi končevali prej, kakor so jih nekoč, in kadar je kdo odprl vrata, se je pogled za trenutek obrnil proti njemu. Vedela je, da je eden od bratov odšel v gozd, da drugi pozna poti, o katerih se doma ne govori, in da mati ponoči včasih ne spi, čeprav zjutraj vstane ob isti uri kakor vedno.

Ob nedeljah je Anica oblekla čisto obleko in šla k maši. Tudi bratje so bili krščeni, vendar je vojna v njih že začela lomiti nekaj, kar je bilo nekoč samoumevno, in pozneje je od njihove vere ostalo malo ali nič; Anica pa Boga ni merila po tem, kar so počeli ljudje. Tudi bratje nje niso merili po tem, da je verovala.

Neke nedelje je šla proti cerkvi nekoliko pozneje kot navadno. Mati jo je zadržala zaradi testa, ki ga je bilo treba pokriti, in ko je stopila na cesto, so bili prvi ljudje že na poti po klancu. Zrak je bil svetel in hladen, kakršen zna biti spomladi, ko sonce že obljublja toploto, zemlja pa ji še ne verjame, in prav na ovinku, kjer se je cesta odprla proti trgu, je Anica opazila mladega italijanskega častnika. Ob njem sta bila še dva vojaka in eden je nekaj govoril, častnik pa je, ko je Anica prišla bliže, pogledal proti njej ter pogled zadržal nekoliko dlje, kakor ga človek zadrži na nekom, ki ga samo sreča na cesti. Ni se nasmehnil, ni je pozdravil in tudi ona ni storila ničesar, zaradi česar bi se morala tega srečanja spominjati, pa se ga je.

V cerkvi je sedla na svoje mesto, med znani vonj lesa, kamna in voska, med glasove žensk za seboj in kašelj starega moža, ki je skoraj vsako nedeljo zakašljal na istem mestu. Ko je pokleknila, je molila za brata, ki ga ni bilo doma, za drugega, o katerem je vedela premalo in morda ravno zato dovolj, za starše in za najmlajšega, ki je zjutraj hotel z njo, pa ga mati ni pustila. Nekje med temi imeni se ji je za hip prikazal tudi obraz neznanega častnika. Misel je odrinila, ne iz strahu pred Bogom, ampak zato, ker sama še ni vedela, zakaj se je vrnila.

Ko je po maši stopila iz cerkve, ga ni bilo več. Naslednjo nedeljo je bil, tokrat na drugi strani ceste, sam, s kapo pod roko, in Anica ga je zagledala, še preden je lahko naredila, da ga ni. Pogledala je proč, toda že čez nekaj korakov je vedela, da jo opazuje, in to vedenje jo je spremljalo do cerkvenih vrat. Ni je prestrašilo; bolj jo je presenetilo, da ji ni bilo neprijetno.

Doma ni povedala ničesar; sedla je za stroj, položila predse skoraj dokončano obleko neke sorodnice in začela šivati. Pedal se je premikal pod njeno nogo, igla je enakomerno udarjala skozi blago in čez nekaj časa je začela peti pesem, ki jo je poznala že od dekliških let. Najmlajši brat je sedel na prag in jo poslušal, mati je na dvorišču obešala perilo, oče je nekaj popravljal pri lopi, tretjega brata pa ni bilo doma. Ko se je proti večeru vrnil, je odložil suknjič, vprašal, ali je kaj ostalo od kosila, potem pa se za trenutek ustavil ob podboju in jo poslušal.

»Ti bi morala peti še kje drugje, ne samo tukaj,« je rekel.

Anica se je zasmejala, z roko poravnala blago in nadaljevala šiv. Zvečer je pred spanjem pokleknila ob postelji in molila kakor vedno. Mladega Italijana ni omenila; njegovega imena še ni poznala.

II. POGLAVJE

V naslednjih tednih ga ni videla vsako nedeljo in prav zaradi tega je začela opažati, kdaj ga ni bilo. Tega si ni posebej razlagala; ko se je vzpenjala proti cerkvi, je njen pogled sam od sebe segel nekoliko dlje po cesti, in če ga ni bilo, je šla naprej, med mašo pa so jo zaposlovale druge misli. Kadar je bil tam, ji nikoli ni stopil na pot in je ni ogovoril. Včasih je stal z drugimi vojaki, drugič sam, enkrat ga je videla na drugi strani trga, ko je govoril z nekim domačinom, in čeprav je bila predaleč, da bi vedela, ali jo je sploh opazil, se ji je zdelo, da je za trenutek pogledal proti njej.

Nekega toplega popoldneva je Anica sedela za šivalnim strojem pri odprtem oknu, skozi hišo pa je vlekel rahel veter, ki je občasno privzdignil papirnati kroj na mizi, medtem ko je sama končevala svetlo poletno obleko in bila tako zatopljena v šiv, da korakov na cesti ni slišala. Ko je stroj ustavila, da bi obrnila blago, je nekoliko dlje ob poti zagledala mladega Italijana; pogledal je proti oknu, rahlo dvignil roko in po njenem skoraj neopaznem prikimavanju nadaljeval pot, nekaj dni pozneje pa je prišel vse do nizke ograje, kjer je Anica otresala kos temnega blaga, snel kapo in jo pozdravil najprej po italijansko, nato še z nekoliko previdnim slovenskim »Dober dan«.

Nekaj je povedal počasi, vendar ga ni razumela, zato je pokazal nase in izgovoril svoje ime. Anica ga je ponovila, potem pa je on z rahlim gibom roke vprašal po njenem. Za trenutek je pomislila, da mu ga ne bi povedala; uniforma pred njo je pomenila nekaj, česar ni mogla odmisliti samo zato, ker je bil človek v njej mlad in prijazen. »Anica.« Poskusil je ponoviti, vendar je ime v njegovih ustih postalo mehkejše in nekoliko drugačno, zato se je zasmejala. Tudi on se je zasmejal in poskusil še enkrat. Tokrat je bilo bolje; skoraj ničesar drugega si nista povedala, pa vendar je Anica, ko je odšel, še nekaj časa držala blago v rokah, preden ga je odnesla v hišo. »Kdo je bil?« je vprašala mati, ki je pri mizi rezala kruh. »Italijan.« Mati je še enkrat potegnila nož skozi hlebec. »To sem videla.« Ničesar več ni vprašala.

Njuni naslednji pogovori so bili kratki in nerodni. On je pobiral slovenske besede, ona italijanske, veliko sta si pomagala z rokami in se včasih smejala, ko sta šele iz odgovora ugotovila, da sta drug drugega narobe razumela. Nekega dne je bil doma tudi brat ključavničar. Italijan je stal ob ograji, Anica na drugi strani, ko je brat prišel iz hiše, ju pogledal, odzdravil Italijanovemu pozdravu in odšel proti lopi. Anica ga je zvečer sama vprašala, ali ji nima ničesar povedati. »Kaj naj ti povem?« Brat je nekaj časa molčal. »Saj veš, kaj mislim. Italijan je. Oficir.« Anica ga je pogledala. »Vem.« Čakala je, toda brat ni nadaljeval.

Zunaj doma je bilo drugače; Velike Lašče so bile dovolj majhne, da sta dva pogleda postala novica, nekaj pogovorov ob ograji pa zgodba, ki je šla od hiše do hiše hitreje, kakor sta Anica in Italijan zmogla sestaviti en sam daljši stavek. V trgovini je kdaj pogovor zastal, ko je vstopila, pred cerkvijo je ujela pogled, ki se je prehitro umaknil, in nekoč je za seboj zaslišala besedo, ki je ni mogla razločiti, vendar je vedela, da je bila namenjena njej. Tisti večer je dolgo šivala. Ko je končala, je pospravila škarje, navila sukanec, pogasila luč in pred posteljo pokleknila. Molila je za domače, kakor je molila vedno, potem pa je prvič izgovorila tudi ime mladega Italijana. Ni Boga vprašala, kaj naj stori, in ni prosila, naj ji to, kar se je v njej komaj začenjalo, vzame. Samo povedala mu je ime, ker pred njim ni znala in ni hotela ničesar skrivati.

III. POGLAVJE

Spomladi naslednjega leta je bilo v Velikih Laščah vojakov več kakor prej. Prihajali so tudi z manjših postojank v okolici, po trgu so se premikale skupine mož, ki jih domačini niso poznali, na robovih naselja pa so rasle utrdbe, ob katerih se je vsakdanja pot nenadoma končala z žico. Tudi ob njihovi kmetiji je bila žica dovolj blizu, da je skozi okno postala del istega pogleda kot njiva, cesta in drevje, le da se je človek nanjo navadil drugače, saj je ves čas vedel, čemu je tam. Brat ključavničar jo je poznal še drugače; vedel je, kje se straže menjavajo, kje je mogoče priti čez in kdo mora neke noči izginiti iz trga, preden ga zjutraj poiščejo. Anica ga ni spraševala po imenih.

Z Italijanom sta se medtem naučila govoriti toliko, da jima roke niso bile več potrebne za vsako drugo besedo. Še vedno sta se kdaj ustavila sredi povedi in iskala izraz, toda ti premori ju niso več spravljali v zadrego. Včasih je prišel do kmetije, drugič sta se srečala na poti; govorice so postale manj radovedne in bolj ostre, Anica pa se jih je počasi navadila. Nekega popoldneva sta sedela nekoliko proč od hiše, od koder se je še videla streha domačije. Italijan je dolgo gledal proti njej, potem pa jo je vprašal, ali ve, kdaj jo je prvič opazil. Anica se je nasmehnila. »Pri cerkvi.« Odkimal je.

Ko ji je odgovoril, da jo je opazil že prej, je Anica najprej pomislila, da ga je napačno razumela, Antonio pa je pokazal proti hiši in ji z besedami, ki jih je tedaj že znal poiskati, povedal, da je nekoč z vojaki šel mimo njihove kmetije, ne da bi vedel, kdo tam živi, ter iz hiše zaslišal petje, za katero je sprva mislil, da prihaja iz radia. Šele ko so bili bliže, je razumel, da poje ženska; če bi bil sam, bi se ustavil, vendar so drugi nadaljevali in je moral z njimi. Anica ga je poslušala brez običajnega nasmeha ob njegovi slovenščini, ko je položil dlan na prsi in skušal povedati, kaj je v njem naredil njen glas, povedi pa ni dokončal, ker je bilo tisto, česar ni znal izgovoriti, med njima že dovolj jasno.

Pozneje je spraševal, kdo živi v tisti hiši, in med ženskami v trgu iskal tisto, katere glas je slišal. Neke nedelje jo je zagledal na poti proti cerkvi, vendar še ni bil povsem prepričan; šele ko jo je drugič zaslišal pri odprtem oknu, je vedel. Ko ga je vprašala, zakaj ji tega ni povedal že prej, je Antonio skomignil. »Zdaj znam povedati.« Anica se je zasmejala.

Potem sta molčala ob oddaljenem udarjanju kladiva, laježu psa za hišo in glasovih vojakov, ki so se po cesti približali in spet oddaljili; Antonio je imel uniformo, ob pasu orožje in na kapi znamenje vojske, ki je zasedla njen kraj, Anica pa je gledala človeka, ki se je nekoč zaradi njenega glasu ozrl proti njihovi hiši. Ko se je vrnila domov, je sedla pred stroj in šele čez čas položila blago pod iglo. Ko se je enakomerni ropot razlil po sobi, je začela peti; mati jo je ob prehodu vprašala, kaj je z njo, Anica pa se je samo nasmehnila in pela do konca pesmi.

Zvečer je pokleknila ob postelji; ni se opravičevala, ker je bila srečna, in ni Boga prosila, naj ji pove, kaj pomeni človek, ki je prišel v njen kraj z okupacijsko vojsko in jo najprej spoznal po glasu. Prekrižala se je, molila za domače in nazadnje še zanj. Potem je legla; zunaj je bila tema, v kateri se žice ni videlo, čeprav je bila še vedno tam.

IV. POGLAVJE

Žica je sčasoma postala del pogleda, ne pa tudi del pokrajine, saj je človek pri drevesu ali poti lahko pozabil, zakaj je tam, pri žici pa tega ni mogel. Anica jo je videla z dvorišča in skozi okno sobe, v kateri je šivala, poznala je mesta, kjer se je v jutranji vlagi svetila, in tista, kjer so jo zakrivali grmi, ni pa vedela, kje vse jo je njen brat ponoči prečkal in koliko ljudi je že šlo za njim skozi temo. O tem ga ni spraševala; tudi mati ga ni, čeprav je včasih zjutraj pogledala njegove čevlje, še preden je pogledala njega, in je bilo po blatu na njih mogoče vedeti več, kakor bi povedal sam.

Pri njih so se nekatere stvari vedele tako, da se o njih ni govorilo, ker je bilo varneje, če človek ni poznal imena, ki bi ga lahko nekoč moral zatajiti. Aničina zveza z mladim častnikom pa ni več sodila med takšne stvari. Antonio je prihajal dovolj pogosto, da so ga domači poznali, ljudje v trgu pa so ju videli dovoljkrat, da niso več ugibali. Najbolj je to čutila ob nedeljah, ko je v cerkvi klečala med ljudmi, med katerimi je klečala že kot deklica. Zaradi tega ni nehala hoditi k maši in svojega mesta ni zamenjala.

Neko nedeljo jo je po maši ustavila starejša ženska, ki jo je poznala od otroštva. Najprej jo je vprašala po materi in očetu, potem po bratu v Ljubljani, šele ko sta skoraj končali, pa je nekoliko znižala glas. »Pravijo, da tisti Italijan hodi k vam.« »Hodi.« Ženska jo je pogledala in počakala na pojasnilo. »Saj veš, kaj so.« Anica je vedela. Po cestah so hodile njihove patrulje, ljudje so izginjali iz hiš, njen brat je bil v partizanih, drugi pa je ponoči poznal poti skozi žico. »Vem, kdo je prišel v naš kraj,« je rekla. Ženska je hotela še nekaj dodati, potem pa ni. Anica jo je pozdravila in odšla po klancu navzdol. Doma je sedla za stroj in pritisnila na pedal premočno. Mati, ki je pri mizi prebirala fižol, jo je pogledala.

»Boš iglo zlomila.« Anica je popustila z nogo. Mati je še nekaj časa prebirala fižol. »So ti pred cerkvijo spet kaj govorili?« Anica je prikimala. »Ljudje bodo govorili,« je rekla mati in slab strok odložila na rob mize. Anica je po nekaj trenutkih spet pognala stroj. Antonio je prišel nekaj dni pozneje; že od daleč je opazila, da se je, preden je stopil z glavne poti proti njihovi hiši, ozrl za seboj. Ko ga je zagledala, ni vstala takoj, kakor bi navadno, ampak je še nekaj vbodov vodila blago pod iglo, čeprav je vedela, da ga je opazila; šele ko se je ustavil pred hišo, je umaknila nogo s pedala in stopila ven. Sama sebi ni znala povedati, ali je jezna nanj ali na ljudi pred cerkvijo. Ko ga je vprašala, kaj je, ji je povedal, da prihaja več vojakov, da so nekatere manjše postojanke v okolici zapustili in da bodo straže strožje. Govoril je previdno, brez imen in brez podrobnosti, Anica pa ga ni spraševala po vojaških načrtih.

Takrat je izza hiše prišel njen brat z železom, ki ga je popravljal pri lopi, ga odložil na rob vodnjaka ter po pozdravu z Antoniom pogledal proti trgu in pripomnil, da je vojakov danes več. Antonio je pritrdil, brat pa je vzel železo in se vrnil k delu; Anica je opazila, da je Antonio še nekaj trenutkov gledal za njim, in ko ga je vprašala, zakaj, je odgovor odmaknil z besedo, da ni nič, ter začel govoriti o obleki pri odprtem oknu, zaradi česar mu ni verjela, vendar ga tudi ni silila. Ko je pozneje pogledala proti lopi, kjer je brat znova udarjal s kladivom, je med obema moškima prvič zaznala molk, ki ga sama ni znala odpreti.

Tisti večer brata ni bilo pri večerji. Mati je njegov krožnik pustila ob strani in ga pokrila z drugim, da se jed ne bi povsem ohladila. Anica je šivala, oče je že odšel spat, najmlajši brat pa je zadremal na klopi, dokler ga mati ni odnesla v posteljo. Ko so se zunaj zaslišali koraki, je Anica ustavila stroj. Brat je vstopil, sezul blatne čevlje in jih postavil ob vrata. »Boš jedel?« je vprašala mati. Prikimal je; nihče ga ni vprašal, kje je bil. Čez dva dni je Anica videla Antonia v trgu. Hodil je z drugimi vojaki in šel mimo nje, ne da bi jo pozdravil. Samo pogledal jo je, tako na kratko, da bi kdo drug pogled spregledal. Anica ni; zvečer je sedla za stroj, vendar ni pela.

V. POGLAVJE

Antonio nekaj dni ni prišel k hiši, potem pa se je prikazal ob času, ko ga Anica ni pričakovala. Sonce je bilo še visoko, oče in mati sta delala zunaj, najmlajši brat je tekal med dvoriščem in lopo, iz sobe pa je prihajalo enakomerno udarjanje šivalnega stroja. Anica ga je zagledala šele, ko je njegova senca prešla čez odprto okno. Tokrat se ni ustavil ob ograji, ampak je prišel do vrat. S ceste je priletel kratek vojaški ukaz in Antonio se je skoraj nehote vzravnal; šele nato je pogled vrnil k Anici. Kapo je obračal med prsti. »Je brat doma?« Pokazal je proti lopi. »Ni ga.« Antonio je prikimal. »Zakaj ga iščeš?« »Ne iščem.« Anica je čakala. Tokrat ni iskal slovenske besede. Odločal se je, ali jo bo izgovoril.

Nazadnje ji je rekel samo, naj pazi. »Na kaj?« Antonio je pogledal proti cesti. »Ne morem povedati.« Prav tedaj je izza hiše prišel oče z vedrom, zato se je Antonio umaknil od vrat, ga pozdravil in po njegovem odhodu proti hlevu rekel, da mora iti. »Je zaradi mojega brata?« Antonio jo je nekaj časa gledal in odšel brez odgovora. Šele pri stroju je Anica opazila, da je prvi šiv speljala preblizu roba in ga morala razparati.

Brat se je vrnil šele zvečer; Anica mu ni takoj povedala, da ga je Antonio iskal, ker ni vedela, ali ga je sploh iskal, in ker je bila med njima meja, ki je do tedaj ni prestopala. Brat nje ni spraševal, kaj govori z Italijanom, ona njega ni spraševala, koga ponoči vodi skozi žico. Sedela sta za isto mizo in drug drugemu puščala stvari, ki so pripadale vsakemu posebej. Ko pa je vstal, da bi odšel spat, ga je poklicala. »Danes je bil tukaj.« Brat se je obrnil. »Spraševal je po tebi.« Na njegovem obrazu se ni zgodilo skoraj nič, samo roka, s katero je držal naslonjalo stola, je ostala tam nekoliko dlje. »Kaj je hotel?« »Ni povedal.« »Kaj je rekel?« Anica mu je povedala natanko toliko, kolikor je slišala. Ni dodala svojega strahu in ni skušala ugibati, kaj je Antonio mislil. Brat jo je poslušal, potem pa vprašal, ali je bil sam.

»Sam je bil.« Brat je pogledal proti vratom. »Je kdo videl, da je prišel?« »Oče.« Brat je prikimal. »Dobro.« Tisto noč je ostal doma. Anica ga je slišala, ko je pozno zaprl vrata svoje sobe, in ko je pred spanjem pokleknila, je molila zanj, potem za drugega brata, za starše in otroka v sosednji sobi, nazadnje pa še za Antonia. Naslednje jutro je bilo vse kakor navadno. Mati je zakurila, oče je šel pogledat živino, brat je jedel kruh in pil belo kavo, najmlajši pa je sedel za mizo in z nogami udarjal ob klop, dokler mu mati ni rekla, naj neha. Anica je skozi okno videla stražarja ob žici in se zalotila, da ga opazuje dlje kakor druge dni.

Brat je naslednji dan odšel po svojih opravkih in se vrnil pred večerom, Antonio pa se ni prikazal niti takrat niti v naslednjih dneh; enkrat ga je Anica videla daleč v trgu, ne da bi vedela, ali je tudi on opazil njo, sicer pa je šivala, hodila po vodo, pomagala materi in ob nedeljah šla k maši, medtem ko je ob vsakem koraku na cesti za trenutek prisluhnila. Peti večer, ko so drugi že odšli spat in se brat ključavničar še ni vrnil, je dolgo ostala pri delu, dokler ni končala rokava, odrezala niti in odložila škarij; tedaj je nekaj rahlo udarilo ob steklo, tako tiho, da ga ob delujočem stroju ne bi slišala, in po nekaj trenutkih molka je na šipo potrkalo še enkrat.

VI. POGLAVJE

Anica je sedela pri miru in gledala proti oknu, v katerem sta bila predvsem njena podoba in odsev svetilke, nato je vstala, z dlanjo zaslonila oči in v temi prepoznala Antonia. Bil je brez kape, prvič pri njihovi hiši ob uri, ko so doma že vsi spali. Skozi vrata je zdrsnila ven in jih skoraj zaprla za seboj; Antonio je govoril tiho in hitreje kakor navadno, zato ga je prosila, naj ponovi. Pogledal je proti hiši in vprašal po njenem bratu. Ko mu je povedala, da se še ni vrnil, je rekel, da mora oditi. Kam, ni hotel povedati. Kraj ni pomemben, je rekel. Pomembno je, da gre od tod. Takrat je Anica razumela, da ponoči ni prišel zaradi nje.

Antonio je stopil bliže in ji povedal, da bodo naslednje jutro prišli po njenega brata, ker ga je nekdo prijavil in vedo dovolj, da ga bodo odpeljali, če ga najdejo doma. Govoril je brez imen in podrobnosti. Ko je s ceste prišel oddaljen korak, je utihnil in počakal, da je izginil. Anica ga ni spraševala po viru; že njegov nočni prihod je pomenil, da ji kot italijanski častnik govori nekaj, česar ne bi smel. Vprašala je samo, ali misli res naslednje jutro. Ko je pritrdil, je v hiši zaškripalo in oba sta pogledala proti vratom. Nikogar ni bilo. Antonio ji je rekel, naj bratu pove in ga spravi od doma. Anica mu je obljubila, da bo, se zahvalila in ostala pred njim dovolj blizu, da bi se ga lahko dotaknila. Nobeden ni segel po drugem. Potem se je obrnil in izginil po cesti.

Brat se je vrnil kmalu po polnoči. Vrata je odprl previdno, kakor jih je odpiral vedno, kadar je prihajal pozno, in ko jo je zagledal budno pri mizi, je obstal. »Kaj pa ti?« »Čakala sem te.« Pogledal jo je in zaprl vrata za seboj. »Bil je tukaj.« Ni vprašal kdo. Anica mu je povedala natanko to, kar je slišala: zjutraj bodo prišli ponj, nekdo ga je prijavil in še nocoj mora oditi. Brat je stal ob vratih in jo poslušal, potem stopil do okna, odmaknil rob zavese in pogledal proti cesti. »Je kdo videl, da je bil tukaj?« »Ne vem.« Spustil je zaveso. »Kaj boš naredil?« »Šel bom.« »Kam?« Brat jo je pogledal. »Bolje je, da ne veš.«

Odšel je v svojo sobo in izpod postelje potegnil manjšo torbo. Vanjo je dal srajco, nekaj perila in kos kruha, ki mu ga je Anica prinesla iz kuhinje, potem preveril žepe suknjiča in se obul. Medtem se je zbudila mati in obstala na vratih v dolgi spalni srajci, z ruto, ki si jo je na hitro vrgla čez ramena. Pogledala je torbo, sina in Anico. »Kaj je?« »Moram iti.« »Zdaj?« Mati je že po njegovem obrazu videla odgovor. Oče je prišel za njo, še napol zaspan, in ko je zagledal sina obutega s torbo v roki, ni vprašal, zakaj je pokonci. »Zjutraj bi prišli ponj,« je rekla Anica. Mati je stopila do sina in mu poravnala ovratnik, čeprav z njim ni bilo nič narobe, nato odšla v kuhinjo in se vrnila z drugim kosom kruha, ki ga je potisnila v torbo. »Vzemi.« Najmlajši brat je spal in ga niso budili.

Ko je starejši stopil skozi vrata, je mati šla za njim do praga, oče pa je ostal nekoliko zadaj. Anica je gledala njegove čevlje, iste, ki jih je tolikokrat videla blatne ob jutrih, ko ni vedela, kod so hodili. Preden je odšel, se je brat obrnil proti njej. »Reci mu.« Molčal je. »Nič.« Potem je odšel. Mati je ostala na pragu, dokler v temi ni bilo več mogoče videti človeka na poti, nato je zaprla vrata in jih zapahnila. Nihče ni šel takoj spat. Sedeli so pri mizi, ne da bi se o tem dogovorili: mati z rokami v naročju, oče s pogledom proti ugaslemu štedilniku, Anica pa je pred seboj videla kos blaga, ki ga je pustila pri stroju, in nit, ki je še visela iz igle. Čez čas je mati vstala. »Pojdimo spat.« Anica je v svoji sobi pokleknila ob postelji. Izgovorila je bratovo ime, potem Antoniovo, in ostala na kolenih še dolgo potem, ko ni imela več česa povedati.

Zjutraj jo je prebudilo udarjanje po vhodnih vratih. Mati je bila že pokonci, oče je stopil iz sobe in odprl. Pred hišo so stali italijanski vojaki; njihove glasove je Anica slišala, še preden sta dva vstopila in vprašala po bratu. Oče je rekel samo, da ga ni. Vojaka sta šla v njegovo sobo, odpirala vrata in premikala stvari, Anica pa je stala ob stroju, mati pri mizi še vedno s kuhinjsko krpo v roki, s katero je pred trkanjem brisala desko. Ko se je eden vrnil in očeta še enkrat vprašal, kje je sin, je dobil isti odgovor. Vojaki so odšli. Mati je počakala, da njihovih glasov ni bilo več slišati, odložila krpo in se vrnila k delu. Anica je pogledala proti prostoru pri vratih. Bratovih čevljev ni bilo.

VII. POGLAVJE

Naslednje dni je Anica vsako jutro pogledala proti prostoru ob vratih, kjer so prej stali bratovi čevlji, čeprav ni bilo nobenega razloga, da bi bili tam, in šele potem se je lotila dela. Mati je vstajala ob isti uri kakor prej, oče je opravil pri živini, najmlajši brat je tekal med hišo in dvoriščem, kadar ga niso poslali po kaj, česar je bilo treba prinesti. O tem, kam je brat odšel, se ni govorilo. Mati je njegove stvari pustila pri miru, oče pa je neko jutro prestavil njegovo orodje bolj pod streho, da ga ne bi dosegel dež.

Od njega dolgo ni bilo nobene vesti, prihajali pa so ljudje, ki so vedeli, da ga ni. Nekateri so vprašali naravnost, drugi so prišli zaradi dela, moke, šivanja ali česa, kar so si lahko izmislili, preden so stopili čez prag, potem pa so med pogovorom pogledali proti vratom njegove sobe. Mati je vsakemu odgovorila enako, da sina ni doma in da ne ve, kdaj se bo vrnil, Anica pa je ob takšnih obiskih šivala naprej in ni dvignila glave niti tedaj, ko je začutila pogled na sebi. Antonio se ni prikazal; prvi dan je bila zaradi tega skoraj mirna, drugi dan manj, po tretjem pa je začela poslušati korake na cesti. Ni vedela, ali se mu je kaj zgodilo, ali je kdo izvedel za njegov nočni obisk ali pa se jim samo ne sme približati, in ker ni mogla vprašati nikogar, je zvečer ostajala pri stroju nekoliko dlje kakor navadno. Ko je šla v nedeljo od maše, je med vojaki ob cesti nehote iskala njegov obraz, vendar ga ni bilo.

Na poti domov jo je dohitela svakinja, ki je tisto nedeljo prišla iz Ljubljane na obisk k domačim in se je po maši še nekaj časa zadržala v kraju. Nekaj časa sta hodili druga ob drugi in govorili o moki, ki jo je bilo vse težje dobiti, ter o obleki, ki jo je neka ženska prinesla Anici v popravilo in jo hotela imeti do naslednje nedelje, čeprav bi jo bilo treba skoraj vso razparati. Šele ko sta bili dovolj daleč od drugih, je svakinja vprašala: »Je kaj glasu od njega?« Anica je za trenutek pomislila na Antonia. »Od brata?« Svakinja jo je pogledala. »Od koga pa?« Anica je odkimala. »Nič.« Svakinja ni vprašala nič več; pri razpotju sta se poslovili, Anica je nadaljevala proti domu, ona pa se je vrnila k sorodnikom, pri katerih se je pred odhodom nazaj v Ljubljano še nameravala oglasiti.

Skoraj teden dni po bratovem odhodu je Anica nekega popoldneva sedela pri odprtem oknu in krajšala rokav na moškem suknjiču. Najmlajši brat je na dvorišču s kosom lesa vlekel črte po zemlji, mati je čistila zelenjavo, oče pa je bil za hišo. Ko je zaslišala korake, ni takoj dvignila glave, saj jo je v teh dneh zvok človeka na cesti že prevečkrat prevaral. »Dober dan.« Igla ji je obstala med prsti. Antonio je stal ob ograji, v uniformi kakor vedno, le obraz se ji je zdel bolj utrujen. Ko je Anica stopila ven, je za trenutek prijel rob pasu in ga spustil, kakor da ga moti. Anica je odložila suknjič in stopila ven. »Je šel?« je vprašal. »Je.« Antonio je prikimal, ne da bi vprašal kam. »Zjutraj so prišli.« »Vem.« Anica ga je pogledala, vendar ga ni vprašala, kako ve.

Najmlajši brat je pustil kos lesa v zemlji in prišel bliže. Antonia je že poznal dovolj, da se ga ni bal, nato pa pokazal na gumbe njegove uniforme. »Zakaj jih imaš toliko?« Antonio ni razumel. Anica mu je pokazala na gumbe in vprašanje poskusila prevesti. Ko je razumel, se je prvič tistega dne nasmehnil, počepnil k otroku in mu odgovoril nekaj po italijansko. »Ne razume te,« je rekla Anica. »Tudi jaz njega ne.« Fant se je vrnil k igri. Anica je vprašala, zakaj ga toliko dni ni bilo. Antonio je pogledal proti cesti. »Bolje tako.« Anica je položila roko na leseno letev ograje. Antonio je stal na drugi strani, dovolj blizu, da bi lahko položil svojo dlan čez njeno, vendar je ni.

Anica mu je povedala, da ji je brat pred odhodom hotel nekaj naročiti zanj, nato pa si je premislil in rekel, naj ne pove ničesar; na Antoniovem obrazu se je za hip pokazal nasmeh in odgovoril je, da je tako dobro. Ko ga je vprašala, kaj je v tem dobrega, je skomignil in tudi sam ponovil besedo nič, zaradi česar se je nasmehnila še ona. Nekaj časa sta ostala ob ograji brez pogovora o tisti noči, medtem ko je mati v hiši odlagala zelenjavo v skledo, najmlajši znova risal po zemlji in se je s postojanke zaslišal glas, ki je nekoga poklical po imenu; Antonio je tedaj obrnil glavo, povedal, da mora iti, in se pred odhodom s prsti za trenutek dotaknil Aničine roke.

VIII. POGLAVJE

Po bratovem odhodu se je v hiši nekaj časa zdelo, da je prostora več, čeprav ni nihče ničesar premaknil. Njegova soba je ostala takšna, kakršno je zapustil, orodje je bilo pod streho, kamor ga je prestavil oče, mati pa je ob pranju še vedno našla kakšno njegovo stvar in jo oprala skupaj z drugimi, posušila ter zložila, ne da bi pri tem rekla, kdaj jo bo spet potreboval. Tudi Anica se je navadila, da ob jutrih ni več pogledovala proti njegovim čevljem, čeprav je včasih, kadar je kdo pozno stopil na dvorišče, še vedno za trenutek prisluhnila. Vest je nazadnje prišla po človeku, ki se pri njih ni dolgo zadržal. Govoril je z očetom zunaj, mati je stala pri vratih, Anica pa je ostala pri stroju in iz njunih obrazov razumela, da je brat živ, še preden je oče stopil v hišo in povedal, da je prišel v Belo krajino. Mati je samo prikimala, šla pogledat lonec na štedilniku in počasi položila pokrov nazaj.

Antonia je videla naslednjo nedeljo; ni čakal pri cerkvi in tudi približal se ji ni, dokler so bili okoli nje drugi ljudje. Stal je nekoliko niže ob cesti z dvema vojakoma, Anica pa je šla mimo z materjo. Pogledala sta se samo za trenutek. Mati je hodila naprej in šele ko sta bili dovolj daleč, je pogledala proti nebu. »Danes bo lepo vreme.« »Kaže.« Antonio je prišel popoldne. Anica mu je povedala, da je prišla vest iz Bele krajine in da je brat živ. Njegov obraz se je sprostil. »Dobro.« Anica je sedela pred hišo z obleko v naročju, na kateri je bilo treba prestaviti gumbe, Antonio pa je ostal ob ograji, dokler mu ni pokazala proti klopi pod steno. »Sedi.«

Sedel je na skrajni konec klopi, Anica pa je nadaljevala delo. Med njima je bilo še vedno veliko besed, ki jih eden ni poznal v jeziku drugega, vendar ju tišina med njimi ni več silila, da bi jih iskala za vsako ceno. Če Antonio česa ni razumel, je vprašal, Anica mu je pokazala predmet ali ponovila počasneje, včasih pa sta besedo pustila pri miru in nadaljevala brez nje. Pokazal je na naprstnik na njenem prstu. »Kako?« »Naprstnik.« Poskusil je ponoviti in Anica se je zasmejala. »Ne.« Poskusil je še enkrat. »Še slabše.« Antonio je snel kapo, jo položil poleg sebe in izgovoril besedo tretjič, tako počasi, da je Anica slišala vsak zlog posebej. »Zdaj skoraj.« »Skoraj ni dobro.« »Zame je.« Anica je odgriznila nit in poravnala gumb. »Ti mene učiš italijansko, jaz tebe slovensko.« »Dobro.« »Potem še enkrat.« Tokrat mu je uspelo dovolj dobro, da ga ni več popravljala.

Najmlajši brat je čez čas prinesel leseno igračo, s katere je odpadlo kolo, in jo brez uvoda položil Antoniu v roke, s samoumevnostjo, da je človek v uniformi, ki je nekoč nekaj popravil na dvorišču, odgovoren tudi za vse druge okvare. Antonio je igračo obrnil, pogledal os in otroka prosil za kos žice, pri čemer mu je Anica morala pomagati z besedami, nato pa sta oba čepela na zemlji, deček je podajal stvari, ki jih Antonio ni potreboval, in mati je ob pogledu skozi vrata samo vprašala, kaj delata, preden je nadaljevala pot proti vrtu. Prvi poskus ni uspel in kolo se je vrtelo postrani, zato se je otrok vrnil ter brez prizanesljivosti povedal, da ni dobro; Antonio se ni branil, ampak je kolo spet snel in začel znova, dokler se ni vrtelo dovolj naravnost, da je deček odšel zadovoljen. Ko se je Antonio usedel nazaj na klop, je imel na kolenih sled zemlje, ki je na svetli uniformi ni mogel skriti, Anica pa ga ni opozorila nanjo, ker ji je bilo všeč, da je vsaj za nekaj minut izgledal manj kot častnik in bolj kot mlad človek, ki je otroku popravljal igračo.

Ko ga je ob odhodu vprašala, ali pride jutri, je odkimal, prav tako ob vprašanju o pojutrišnjem, nato pa ji povedal samo, da bo prišel, ko bo mogel. Anica je ostala na klopi, dokler ni odšel proti cesti, potem pa je obleko odnesla v hišo, kjer je mati že pripravljala večerjo; šele pozneje je na klopi našla njegovo kapo, jo vzela v roke in stopila do vrat, vendar je bil Antonio že predaleč, zato jo je položila na mizo ob stroju, kjer je ostala do naslednjega jutra.

Ko je Antonio odšel, je najmlajši brat prišel pokazat črte, ki jih je ves popoldan vlekel po zemlji, in Anica je morala nekaj časa gledati, preden je razumela, da ji razlaga cesto z ovinki, hišo in človeka, ki stoji ob njej; ko ga je vprašala, kdo je ta človek, je otrok brez pomisleka rekel, da je Antonio, nato pa odtekel nazaj na dvorišče. Anica je pogledala črto, ki je pomenila cesto, in človeka ob njej, nato pa je deček z nogo že zabrisal del poti in stekel za žogo.

IX. POGLAVJE

Antonio po kapo ni prišel naslednji dan in tudi dan pozneje ne, zato je ostala na mizi poleg šivalnega stroja, kamor jo je Anica odložila, ko jo je našla na klopi. Ko je potrebovala več prostora za blago, jo je prestavila na rob omare. Mati jo je videla že prvo jutro, ko je prišla v sobo po sukanec, vendar ni vprašala ničesar. Najmlajši brat je bil manj zadržan in je kapo vzel z omare prav tedaj, ko je Anica skušala dokončati zahteven rob; ko jo je že drugič vprašal, zakaj jo ima pri sebi, mu je ostreje, kakor je bilo treba, rekla, naj jo odloži in jo pusti pri miru. Fant jo je brez odgovora položil na mizo nekoliko postrani in odšel na dvorišče; Anica je kapo poravnala in nadaljevala šiv.

V trgu je bilo še vedno veliko vojakov. Po cestah so vozila vojaška vozila, pri žici so se menjavale straže, iz smeri postojanke so prihajali ukazi, ki jih Anica ni razumela, ponoči pa je bilo včasih slišati streljanje dovolj daleč, da nihče v hiši ni vstal, in vendar dovolj blizu, da so za nekaj trenutkov vsi prisluhnili. Od brata je prišla še ena kratka vest, samo toliko, da je živ. Mati je tistega dne spekla kruh kakor navadno, le en hlebec je naredila nekoliko večji, ga po peki položila na desko in pokrila s krpo. Naslednje jutro ga ni bilo več; Antonio je prišel tretji dan proti večeru. Anica je sedela pri stroju in ga zagledala skozi odprto okno, najmlajši brat pa ga je prvi pričakal na dvorišču in mu pokazal igračo. »Kolo dela.« Antonio je pogledal kolo, potem dečka. »Dobro.« Anica je stopila do vrat. »Nekaj si pozabil.« Antonio jo je pogledal. »Kaj?« »Ne veš?«

Segel je z roko proti glavi in šele tedaj se nasmehnil. »Kapa.« Anica jo je prinesla iz sobe. Ko mu jo je podala, jo je hotel takoj natakniti, potem pa je pogledal notranji rob. Na mestu, kjer se je podloga nekoliko odtrgala, je bil kratek šiv iz svetlejše niti. S prstom je šel čez njega. »Ti?« »Bilo je strgano.« »Malo.« »Tudi malo se zašije.« Nadel si je kapo in se s prsti dotaknil ščitka. »Hvala.« Anica se je vrnila k stroju, Antonio pa je stopil za njo do odprtih vrat, pogledal razgrnjeno blago in vprašal samo, ali ima še veliko dela. Ko je prikimala, je sedel na stol ob mizi in nekaj časa brez besed opazoval, kako vodi blago pod iglo.

Ko je nekaj časa opazoval njene roke pri delu, je Antonio pripomnil, da še vedno poje, in Anica je zmanjšala hitrost ter odgovorila, da včasih. Spomnil jo je, da jo je prav tako prvič slišal, položil dlan na prsi in spet obstal pri besedi, ki je po slovensko ni znal izgovoriti; Anica ga je vprašala, ali je še vedno ne zna povedati, on pa se je nasmehnil in priznal, da ne, zato mu je rekla, naj jo pusti pri miru. Ostal je ob mizi do oddaljenega klica s postojanke, nato vstal in povedal, da mora iti; Anica ga je pospremila do vrat, najmlajši brat pa mu je z igračo skoraj zapeljal čez čevelj, preden je Antonio odšel proti cesti in jo pustil pri nedokončanem krilu.

X. POGLAVJE

Poleti se je zemlja ob žici posušila in tam, kjer so vojaki vsak dan hodili po isti poti, trava ni več rasla. Prah se je dvigal za vozili in ostajal na listih ob cesti, Anica pa ga je zvečer našla tudi na okenski polici. Antonio je prihajal, kadar je mogel; včasih ga ni bilo skoraj teden, potem se je prikazal dvakrat v nekaj dneh, drugič samo spil kozarec vode in odšel. Domači so se njegovih prihodov navadili; oče ga je pozdravil, mati mu je kdaj ponudila vodo ali kos kruha, najmlajši brat pa je bil prepričan, da zna Antonio popraviti vse, kar se polomi.

Antonio jo je vprašal, ali jo moti, da za njiju vedo tudi vojaki, Anica pa je odvrnila, da jo včasih moti predvsem to, da se on po srečanju vrne med svoje, ona pa ostane tukaj. Ko jo je vprašal, ali zato želi, da ne prihaja več, ga je pogledala in mu rekla, naj ne postavlja v njena usta besed, ki jih ni izrekla, nato pa dodala, naj pride, kadar lahko; na ta odgovor je ostal tiho, kar je bilo med njima včasih natančnejše od tiste slovenščine in italijanščine, ki sta ju skušala sestavljati.

Anica je nesla popravljeno obleko ženski v trgu. Ko je odhajala, jo je ženska pospremila do vrat. »Tvoj Italijan je danes v trgu.« »Ni moj.« Ženska se je nasmehnila. »Dobro.« Anico je šele na cesti zmotilo, da je odgovorila tako hitro. Antonio je prišel tretji dan, ko je obešala oprano blago za hišo. »Nisem tvoj.« Obrnila se je tako hitro, da ji je kos mokrega blaga zdrsnil iz rok. Nekaj trenutkov ga je gledala, potem je razumela.

Vprašala ga je, kdo mu je to povedal, on pa je samo odvrnil, da ljudje govorijo. Antonio ji je hotel pomagati pobrati kos mokrega blaga, ki ji je zdrsnil iz rok, toda Anica mu ga je vzela, ga znova sprala v škafu in šele potem odgovorila na vprašanje, ali je res tako mislila: ni njegova last, prav tako ni on njena. Antonio stavka ni povsem razumel, zato ga ni razlagala, ampak mu je podala drugi konec mokrega blaga, da sta ga skupaj napela in pritrdila na vrv; ko je končala, je stopil okoli perila, jo poklical po imenu in segel po njeni roki.

Tokrat roke ni umaknila in nekaj trenutkov sta stala za hišo ob škafu ter mokrem perilu, ki ga je veter pomikal med njima, dokler se iz hiše ni zaslišal materin glas. Anica je odgovorila, da je tukaj, spustila Antoniovo roko in vzela naslednji kos blaga, on pa je pogledal proti hiši ter povedal, da mora iti; ko mu je pripomnila, da mora vedno iti, je samo pritrdil, zato mu je rekla, naj potem gre. Po njegovem odhodu je nadaljevala obešanje in kos, ki ji je prej padel na tla, še enkrat sprala, ker je na njem ostala temnejša sled, nato pa delo končala brez tega, da bi se ozrla proti cesti.

XI. POGLAVJE

Ko se je poletje prevesilo proti jeseni, Anica ni več znala povedati, kdaj je mati prvič postavila na mizo še en krožnik, ne da bi jo kdo prosil, saj se je to zgodilo med dnevi dela, pranjem, šivanjem in kratkimi novicami o bratu, dokler je neke nedelje Antonio prišel malo pred kosilom in je mati samo pogledala proti loncu ter rekla, naj sede, če bo jedel. Antonio je sedel na skrajni konec klopi in nekajkrat pogledal, kako drugi segajo po kruhu, oče pa ga je vprašal po vremenu; ko mu je Anica prevedla, da Antonio napoveduje dež, je oče pripomnil, da tega ne ve nič bolje od njega, in zahteval, naj hči prevede tudi ta del. Antonio je po kratkem iskanju besed priznal, da ima oče prav, zaradi česar je za mizo prvič nastal smeh, v katerem njegova uniforma za nekaj trenutkov ni bila najpomembnejša stvar v prostoru.

Anica je prevedla samo prvi del. Antonio se je zasmejal. »Kaj še?« Oče je pogledal hčer. »Povej mu vse.« Ko je prevedla še drugo polovico, je Antonio nekaj časa iskal besede, potem pokazal proti očetu. »On prav.« Oče je prikimal. »No, vsaj nekaj zna.« Tega Anica ni prevedla. Po kosilu sta z Antoniom odnesla prazne krožnike v kuhinjo. Mati je pogledala krožnik v njegovih rokah in pokazala, naj ga odloži. Antonio ga je izročil brez vprašanja. Tistega popoldneva nista ostala pri hiši; Anica je morala odnesti dokončano obleko na drug konec trga, Antonio pa je šel del poti z njo. Pri žici sta počakala, da je mimo zapeljalo vojaško vozilo.

V naslednjih mesecih je Antonio včasih prišel samo za nekaj minut, drugič ga ni bilo dolgo, nekoč pa se je pojavil z blatom na škornjih in raztrganim rokavom. Ko je Anica vprašala, kaj se je zgodilo, je odgovoril z že znano besedo nič, nato pa po njenem pogledu dodal, da ga je ujela veja; suknjič ji je vendarle slekel in pod njim se je na komolcu srajce videla zemlja ter na podlakti plitva praska. Najmlajši brat ga je brez suknjiča dolgo gledal in oznanil, da zdaj ni več častnik, Antonio pa je ob prevodu vprašal, zakaj ne, in otrok mu je pokazal na uniformo v Aničinih rokah. Anica je raztrganino zašila, Antonio pa si je ob vrnitvi suknjiča s prstom ogledal popravljeno mesto in pripomnil, da ona vedno nekaj popravi; odgovorila mu je samo, da popravi tisto, kar se da.

Pozneje tistega večera je začelo deževati tako močno, da je voda tekla z roba strehe v neprekinjenih curkih, Antonio pa je pri vratih obstal, ko je hotel oditi. Mati mu je pokazala nazaj proti mizi in rekla, naj počaka, besedo je že razumel, zato se je brez ugovarjanja vrnil ter sedel nasproti Anice, medtem ko je oče prinesel svetilko bliže in je najmlajši zaspal na klopi. Nihče ni iskal pogovora samo zato, da bi zapolnil čas; poslušali so dež po strehi, mati je odnesla otroka spat, oče je nekaj časa popravljal ročaj, Antonio pa je ostal, dokler se ni voda zunaj toliko polegla, da je lahko odšel. Na pragu mu Anica ni več postavila vprašanja, kdaj pride naslednjič, ampak ga je samo gledala, ko je stopil v mokro temo.

XII. POGLAVJE

Po zimi, ki je dolgo ostala v zemlji, se je ob cesti pokazala trava in mati je nekega jutra odprla okno v kuhinji, čeprav je bilo v hiši še hladno. Anica je mizo premaknila bliže oknu, kjer je med delom videla del dvorišča, cesto in žico. Antonio je tisto leto manj govoril; tudi kadar je sedel z očetom pri mizi ali dovolil najmlajšemu bratu, da mu kaže igrače, je včasih sredi pogovora obrnil glavo proti cesti. Nekoč ga je Anica vprašala, kaj posluša. »Nič.« Pogledala ga je. »Tega zadnje čase veliko slišiš.« Nasmehnil se je, vendar samo za trenutek.

Prihajal je redkeje; včasih ga ni bilo toliko dni, da je mati pri kosilu nehala postavljati dodatni krožnik, potem pa se je prikazal zvečer, spil vodo in ostal pri vratih brez časa, da bi sedel. Anica ga ni več spraševala, ali pride naslednji dan. Poslušala je novice o Italiji, Nemcih in vojni, pri katerih je bilo vedno težje vedeti, katera je resnična. Oče je včasih vprašal samo, ali bo zaradi njih mogoče dobiti sol, olje ali petrolej, in če mu tega nihče ni znal povedati, je šel nazaj k delu. Nekega popoldneva je Antonio prinesel zavitek in ga položil na mizo pred Anico. »Zate.«

Na njegovo povabilo je Anica razvezala vrvico in v papirju našla kos temnega blaga, dovolj velik za krilo, ki ga je najprej razgrnila in pretipala, potem pa vprašala, od kod ga ima. Antonio se je odgovoru sprva izognil, zato je zavitek zložila in ga potisnila proti njemu; šele ko je razumel, da ga ne bo vzela, če ne bo vedela, od kod je, ji je zagotovil, da ni ukraden in da ga je s svojim denarjem kupil od človeka, ki je prodajal blago v kraju, katerega imena Anica ni poznala. Tedaj je zavitek potegnila nazaj k sebi in se mu zahvalila, Antonio pa jo je pogledal z mešanico olajšanja in nejevolje ter v svoji slovenščini pripomnil, da je težka, na kar mu je mirno odgovorila, da lahko darilo še vedno odnese, če mu je zaradi tega žal.

Blaga ni razrezala takoj, temveč ga je nekaj dni pustila zloženega na omari, potem pa si je neke nedelje vzela čas in iz njega naredila krilo, pri katerem je dvakrat prestavila šiv v pasu, ker zase ni hotela sprejeti tistega, kar bi pri tuji obleki še pustila. Ko ga je pomerila pred majhnim ogledalom, jo je našel najmlajši brat in jo vprašal, kam gre; Anica mu je povedala, da nikamor, samo pogledati hoče, ali ji krilo prav stoji, deček pa jo je resno pregledal in odločil, da je dobro, zaradi česar se je zasmejala ter ga poslala ven. Antonio jo je v krilu videl šele nekaj tednov pozneje in za hip obstal sredi pogovora z drugim vojakom, kar je Anici povedalo več od pohvale, ki jo je nato skušal sestaviti.

Poleti je bilo vedno več dni, ko Antonia ni videla, pri postojanki pa so prihajala in odhajala vozila. Nekega večera je prišel brez kape in že pri vratih vprašal za vodo; kozarec je izpil do dna, zanikal, da bi bil bolan, in priznal le utrujenost, potem pa sedel na klop v skorajšnji temi. Ob kratkem ukazu s postojanke je hitro obrnil glavo. Anica ga je pogledala. »Spet nič?« Antonio je nekaj časa sedel s sklenjenimi rokami med koleni, nato vstal.

Ob odhodu je samo prikimal in izginil proti postojanki. Anica je ostala na klopi, dokler je mati ni poklicala v hišo. Pri mizi je mati krpala očetovo srajco in po nekaj vbodih rekla: »Z njim je nekaj narobe.« Anica ni odgovorila. Zjutraj so vojaki pri žici še vedno stali na istih mestih, čeprav se je v njihovem gibanju že čutilo, da se nekaj približuje.

XIII. POGLAVJE

Tistega septembrskega dne je bilo še dovolj toplo, da je imela Anica med šivanjem odprto okno, in dolgo ni bilo ničesar, zaradi česar bi se dan razlikoval od prejšnjih, dokler se proti večeru pri postojanki niso začeli mešati glasovi in ukazi v zmedi, v kateri nihče več ni vedel, komu pripada naslednji korak. Anica je ustavila stroj, mati na dvorišču dvignila glavo od zelenjave, oče pa je prišel izza hiše prav tedaj, ko sta dva vojaka pri žici nekaj hitro razlagala stražarju in se je tovornjak, ki je pripeljal mimo, skoraj takoj obrnil nazaj. Ko je mati vprašala, kaj se dogaja, ji Anica ni znala odgovoriti, oče pa je samo gledal proti postojanki, kjer se je gibanje iz minute v minuto bolj razlikovalo od običajnega reda.

Iz trga je prihajalo vedno več glasov in Anica je stopila do vrat, ne da bi šla na cesto, medtem ko so se pri postojanki zbirali vojaki, nekateri oboroženi in drugi brez pušk, eden od njih pa je mahal z rokami tako silovito, da so posamezne besede prišle vse do hiše. Ko je nekdo zaklical »Pace«, je Anica prepoznala besedo mir, najmlajši brat pa jo je razumel po svoje in stekel k materi z novico, da je vojne konec; Anica ga je popravila, da mir in konec nista ista stvar, mati pa je očetu, ki je že stopal proti cesti, naročila samo, naj ne hodi predaleč. Antonio tisti večer ni prišel.

Ko se je stemnilo, so se pri postojanki še vedno mešali ljudje, vozila in ukazi, po cesti pa so prihajale novice, ki so si med seboj nasprotovale: Italija je položila orožje, vojne ni konec, Italijani bodo odšli, Italijani bodo ostali. Oče jih je nekaj prinesel domov in ob večerji pripomnil, da vsak ve vse, mati pa ga je vprašala, kaj ve on; ko je odgovoril, da nič, je rekla, da potem vsaj eden govori po pravici. Anica je jedla malo in po večerji sedla k temni obleki, ki jo je morala naslednji dan odnesti v trg, vendar stroja ni pognala; ko jo je mati vprašala, ali bo še šivala, je pritrdila, a je čez čas samo zaprla okno in šla spat ter poslušala korake na cesti skoraj do jutra.

Zjutraj je bila postojanka še vedno polna vojakov, vendar so stali v skupinah in govorili, namesto da bi opravljali običajne naloge, pred eno od stavb so ležali zaboji, ob cesti je čakal odprt tovornjak, stražar pri žici pa je ves čas gledal nazaj proti svojim. Antonio ni prišel, zato je Anica dokončala obleko, ki jo je obljubila za tisti dan, in jo kljub materinemu opozorilu odnesla v trg, kjer je bilo več ljudi kot navadno ter so se vojaki med njimi premikali drugače, nekateri še urejeni in oboroženi, drugi s stvarmi v rokah ali čez rame. Opravila je, zaradi česar je prišla, in se vrnila domov brez ovinkov ter brez Antonia.

Popoldne je prišel človek, ki ga je oče poznal, in dolgo govoril z njim pred hišo, Anica pa je iz sobe ujela besede Italija, kralj, Nemci in kapitulacija, zato je po njegovem odhodu očeta vprašala, kaj zadnja beseda pomeni. Oče ji je po kratkem premisleku povedal, da so se nehali bojevati, menda, in na vprašanje, kaj bo zdaj, pogledal proti žici ter odgovoril, da bodo videli. Proti večeru je Anica na cesti za trenutek zagledala vojaka in se ustavila, dokler ni prišel bliže in je prepoznala drug obraz; naslednje jutro pa je Antonio prišel z druge strani hiše, brez kape in z lasmi, ki niso bili počesani kakor navadno, in Anica je ob pogledu nanj vstala tako hitro, da je stol udaril ob steno.

Na njeno vprašanje, kje je bil, je Antonio pokazal proti postojanki in povedal, da tam, o vsem drugem pa je vedel komaj kaj več od nje; ko mu je rekla, da vsi govorijo o koncu, jo je popravil, da je konec za Italijo, in po kratkem pogledu proti cesti dodal, da morajo oditi. Anica ga je vprašala kam in kdaj, on pa je lahko odgovoril samo, da ne ve in da bo kmalu, zaradi česar je šele tedaj opazila naprstnik, ki ga je še vedno imela na prstu. Iz hiše je prišla mati, pogledala Antonia in vprašala, ali bo jedel; ko je odklonil, je brez nadaljnjih vprašanj prinesla manjši hlebec, zavit v krpo, ter mu ga podala za pot, Antonio pa ga je sprejel z obema rokama in se ji zahvalil, preden je s postojanke znova prišel klic.

Anica je stopila k njemu in Antonio jo je objel, ona pa je obraz pritisnila ob njegovo srajco, dokler je ni spustil ter ji rekel, da še pride. Ko je vprašala kdaj, je s postojanke znova zazvenel klic in Antonio je moral stopiti nazaj; ni imel odgovora, samo besedo, da mora iti, nato se je obrnil, prečkal dvorišče in se pri cesti še enkrat ozrl, preden je izginil za hišami. Anica je ostala zunaj, dokler ga ni bilo več mogoče videti, potem pa se je vrnila v sobo, snela naprstnik in ga položila poleg škarij, medtem ko je stroj ostal pri miru.

XIV. POGLAVJE

Ko je Antonio odšel nazaj proti postojanki, se je ob hiši nadaljeval nemiren dopoldan z vojaki, torbami, zaboji in motorji, pri katerih nihče ni vedel, ali se pripravljajo na odhod ali samo na nov ukaz. Pred poldnevom se je Antonio vrnil, tokrat hitro, s torbo čez ramo in kapo v roki, in Anica je že po njegovi hoji razumela, da to ni navaden obisk; na njeno vprašanje, ali gre zdaj, je pritrdil in pokazal proti cesti, da odhajajo proti morju, nato pa iz žepa vzel svinčnik in prepognjen list, ga naslonil na torbo ter nanj napisal svoj domači naslov.

Ko ji je podal list, je Anica pogledala ime neznanega kraja in vrstico pod njim, njegovo ime pa prebrala brez težave; Antonio ji je pojasnil, da tam živi, nato pokazal nanjo in prosil še za njen naslov. V hiši je poiskala svinčnik, odtrgala čist rob papirja z merami za obleko in napisala svoje ime ter naslov, Antonio pa je njen priimek izgovoril narobe, ga po njenem popravku ponovil in listek spravil v notranji žep suknjiča. Tedaj je mati stopila na dvorišče; ko je videla torbo čez njegovo ramo, je razumela, da tokrat res odhaja.

Mati ga je nekaj časa gledala in mu zaželela srečo; Anica besed ni prevedla, ker je Antonio po materinem obrazu razumel dovolj. Ko so ga s ceste poklicali po imenu, se je za hip vzravnal in pogledal proti drugim vojakom, nato pa, kot da je tisti gib odložil skupaj z vsem, čemur je pripadal, stopil k Anici, jo objel čez jermen, ki je ostal med njima, in ko jo je spustil, mu je rekla samo, naj piše tudi tedaj, če dolgo ne dobi odgovora; Antonio ji je obljubil, da bo, Anica pa mu je vrnila isto obljubo, preden so ga znova poklicali.

Antonio si je popravil torbo na rami, nataknil kapo in odšel proti cesti, Anica pa ga je spremljala do roba dvorišča ter tam obstala, medtem ko je pri žici čakalo več vojakov in nekoliko dlje tovornjak z možmi ter prtljago. Enkrat se je obrnil in dvignil roko, ona mu je odgovorila z enakim gibom, potem pa je stopil med druge in ga je še nekaj časa prepoznavala po kapi, torbi in načinu hoje, dokler se niso možje zgostili okoli vozila. Ko se je vrnila v hišo, je mati ob rezalni deski samo vprašala, ali je šel, Anica pa je pritrdila, razprla papir z njegovim naslovom in ga položila v predal pod zavitek z iglami; ko je zunaj čez čas zahrumel motor, ni šla več k oknu.

XV. POGLAVJE

Prve dni po Antoniovem odhodu je Anica še vedno pogledala proti cesti, kadar je zaslišala korake, čeprav je vedela, da se ne more kar vrniti po isti poti, po kateri je odšel, in ko je na dvorišču govoril neznan moški ali je pred hišo obstal kdo od ljudi iz trga, je za trenutek prisluhnila glasu, preden je nadaljevala delo. Potem je bilo takih trenutkov manj, ker je bilo okoli hiše vsak dan nekaj novega in so ljudje, ki so še pred nekaj tedni vedeli, kdaj smejo skozi žico, komu morajo pokazati dokument in katerega vojaka bodo našli pri prehodu, zdaj hodili po istih poteh počasneje in se pred vsakim ovinkom najprej prepričali, kdo je tam. Žica je ostala; Anica jo je nekega jutra gledala skozi okno, medtem ko je navijala sukanec na vretence. Še vedno je tekla tam, kjer je tekla prej, le stražarjev, ki jih je poznala na pogled, ni bilo več. Mati je prinesla košaro perila in jo položila na klop.

»Če boš danes šivala, poglej še očetovo srajco. Pri rokavu se je strgala.« Anica je vzela srajco, poiskala raztrgano mesto in ga poravnala s prstom. Za hip se je spomnila Antoniovega suknjiča, ki ga je nekoč držala na kolenih, medtem ko je on sedel brez njega in je najmlajši brat ugotavljal, da brez uniforme ni več videti kakor častnik. O njem tistega dne ni govorila z nikomer. Njegov naslov je ostal spravljen med njenimi stvarmi, dokler ga nekega večera ni vzela ven in razprla na mizi. Antonio je svoje ime napisal z večjimi črkami od naslova. Anica je s prstom šla po vrstici, na kateri je bil kraj, potem je poiskala čist list papirja in namočila pero.

Na vrh lista je napisala datum in njegovo ime, medtem ko je iz kuhinje prihajal zvok posode, oče je že spal, najmlajši brat pa se je še nekaj časa prestopal po sobi, dokler ga mati ni poslala v posteljo. Pero je držala nad praznim delom papirja tako dolgo, da je z njegove konice padla kaplja črnila, zato je začela na drugem listu in mu napisala samo tisto, kar je znala povedati brez ugibanja: da so doma živi, da je od brata iz Bele krajine prišla vest, da mati še vedno peče kruh in da je najmlajši vprašal, ali se bo Antonio vrnil. Tega stavka ni prečrtala, pismo pa je končala s prošnjo, naj se oglasi, če bo mogel, ter ga naslednje jutro odnesla, ne da bi vedela, kakšna pot ga še čaka do Italije.

Ko so dnevi postajali krajši, so se na cestah pojavile druge uniforme in z njimi novi ukazi, nevarnosti ter imena, ki jih je bilo treba poznati, doma pa se je še vedno vstajalo ob isti uri in rezalo kruh na isti deski. Najmlajši brat je med obešanjem perila vprašal, kam so šli Italijani in ali je odšel tudi Antonio; mati mu je povedala samo, da so šli, Anica pa na vprašanje, ali se bo Antonio vrnil, ni znala dati drugega odgovora kakor da ne ve. Zima je potem prišla z ledom na vodi, varčevanjem z drvmi in redkimi novicami iz Bele krajine, ki so bile včasih samo toliko dolge, da so doma vedeli, da je brat še živ.

Pri večerni molitvi je Anica po bratovem imenu izgovarjala tudi Antoniovo in prosila predvsem, naj ostane živ, medtem ko je naslov, ki ga je poslala v Italijo, že znala na pamet. Meseci so tekli naprej, vojna zaradi njegove odsotnosti ni postala tišja in tudi hiša se ni ustavila: mati je kuhala, oče delal, najmlajši brat rasel, Anica pa je sprejemala delo in popravljala obleke, ki so jih ljudje nosili dlje, kakor so nekoč pričakovali. Ko je prišla pomlad, se ji je med delom nekega jutra vrnila pesem, sprva tako tiho, da jo je komaj slišala čez ropot stroja, nato glasneje; mati je v kuhinji za trenutek obstala, vendar ni prišla do vrat.

XVI. POGLAVJE

Pomlad ni prinesla ničesar, zaradi česar bi ljudje v hiši verjeli, da bo vojna kmalu končana, prinesla je samo daljše dneve, mokro zemljo ob poti in več svetlobe pri oknu, kjer je Anica sedela za strojem, medtem ko so se na cesti še vedno pojavljali oboroženi ljudje in so novice prihajale hitreje, kakor jih je bilo mogoče preverjati. Nekdo je vedel, kaj se je zgodilo v Ljubljani, drugi, kaj v Beli krajini, tretji je prinesel zgodbo iz vasi, kjer ni bil že več mesecev, oče pa je poslušal toliko časa, dokler se mu ni zdelo, da človek govori o nečem, kar je sam videl, potem je vstal in šel po svojem opravilu. Anica je v novicah iz Bele krajine iskala brata, ob omembi Italije pa je prisluhnila nekoliko drugače, čeprav Antoniovega imena nihče od ljudi, ki so prihajali v hišo, ni poznal.

Nekega večera je prišel moški, ki ga je oče poznal, premočen kljub temu, da že več ur ni deževalo, in z blatom na čevljih, ki se je krušilo na tla, ko je sedel za mizo. Mati mu je nalila nekaj toplega in pred njega položila kruh, nato pa ga vprašala, ali prihaja od njenega sina; moški je prikimal in povedal najprej tisto, kar so vsi čakali, da je živ. Na očetovo vprašanje, kje je, je ob pogledu proti najmlajšemu odgovoril samo, da tam, kjer je, potem pa iz notranjega žepa vzel prepognjen list, popisan s svinčnikom. Mati ga je brala počasi, oče čez njeno ramo, najmlajši pa se je skušal preriniti med njiju in je na vprašanje, kaj piše, dobil odgovor, da je njegov brat živ, kar je bilo za tisti večer dovolj.

Anica je sedla nazaj k stroju; tisti večer je pri molitvi izgovorila bratovo ime, nekoliko pozneje pa še Antoniovo. Poleti je bilo treba najmlajšemu bratu podaljšati hlače. Mati je rekla, da novih ne bo, dokler stare še držijo, zato jih je Anica zvečer razparala pri spodnjem robu in spustila, kolikor je bilo mogoče. Fant je stal na stolu, ona pa je klečala pred njim in z bucikami lovila pravo dolžino. »Ne premikaj se.« »Saj se ne.« Fant je vseeno še enkrat prestavil nogo. »Če boš tako miren, te bom še zbodla.« Obstál je tako trdo, da se je Anica zasmejala. »Zdaj pa lahko tudi dihaš.« »Prej nisi rekla, da ne smem.« »Tega ti nikoli nisem prepovedala.« Ko je stopil s stola, je pogledal hlače. »Zdaj sem manjši.« »Hlače so daljše.« »Isto je.« »Ni.« Fant je odšel ven in čez nekaj trenutkov je že tekal po dvorišču. Mati je z druge strani sobe rekla: »Še enkrat jih boš lahko spustila.«

»Ne bo več blaga.« Mati je pogledala za fantom. »Potem bo pa moral nehati rasti.« Anica je pobrala bucike in jih vrnila v škatlico. Dnevi so tekli med delom, pomanjkanjem in novicami, ki so se pogosto končale drugače, kakor so se začele. Včasih je na cesti počilo in je oče poklical najmlajšega v hišo, drugič so skozi trg šli ljudje, o katerih doma niso govorili pred otrokom, potem pa je prišel dan, ko je bilo mogoče več ur zapored slišati samo voz, živino, otroške glasove in Aničin stroj. Nekega dopoldneva je nekdo potrkal; mati je bila zunaj, oče za hišo, Anica pa je pri stroju popravljala žensko obleko. Odprla je; pred vrati je stal človek s pošto. Iz svežnja je potegnil ovojnico in pogledal ime. »Anica?« »Jaz.« Podal ji jo je. Na ovojnici so bile znamke, žigi in pisava, ki jo je prepoznala, še preden je prebrala ime pošiljatelja.

Vrata je zaprla z obema rokama in ovojnico položila predse, mati pa se je vrnila na dvorišče ter jo našla še vedno neodprto; po enem pogledu je vedela, od koga je, odložila košaro in Anici rekla, naj jo odpre. V ovojnici je bil list, popisan na obeh straneh v italijanščini, zato je brala počasi, nekatere besede prepoznala takoj, druge ugibala iz okolice, toda že na prvi strani razumela tisto, zaradi česar je morala sesti: Antonio je bil živ. Ko jo je mati vprašala, ali je dobro, je Anica z dlanjo obrisala lice in ji povedala samo to, mati pa je vzela košaro ter odšla v kuhinjo.

Anica je pismo prebrala še enkrat in šele tedaj ujela več podrobnosti o domu ter o dolgi poti njenega prvega pisma do njega, medtem ko je o času po svojem odhodu Antonio napisal malo in Anica praznih mest ni poskušala zapolniti sama. Ko je prišla do zadnje vrstice, je list položila na mizo, odšla v sobo in pokleknila; najprej se je Bogu zahvalila, da je Antonio živ, po dolgem molku pa tiho dodala še prošnjo za odpuščanje, nato se vrnila k stroju, pismo zložila po istih pregibih in ga spravila v predal pod zavitek z iglami, medtem ko se je vojna zunaj še vedno nadaljevala.

XVII. POGLAVJE

Ko je prišlo prvo Antoniovo pismo in je Anica končno vedela, da je živ, se v hiši ni zgodilo nič takega, kar bi lahko človek od zunaj opazil, saj je mati še naprej vstajala prva in zjutraj zakurila, oče je opravljal delo, ki ga je bilo treba opraviti, najmlajši brat je rasel hitreje, kakor mu je bilo mogoče podaljševati oblačila, Anica pa je sedala za svoj stroj in sprejemala vse, kar so ji ljudje prinašali v popravilo, le da je zdaj v predalu pod zavitkom z iglami ležala ovojnica iz Italije.

Odgovor mu je napisala nekega večera, ko je bilo v hiši že mirno. Mati je v kuhinji pospravljala zadnjo posodo, oče je pri svetilki popravljal ročaj nekega orodja, najmlajši brat pa je spal, in Anica je predse položila čist list ter napisala, da je njegovo pismo prišlo in da so doma vsi živi. Povedala mu je za brata v Beli krajini, od katerega so občasno dobili toliko vesti, da so vedeli, da je še živ, omenila je najmlajšega, ki mu je bilo treba spet podaljšati hlače, in mater, ki še vedno peče kruh, kakršnega mu je dala tistega jutra, ko je odhajal. Ko je prišla do sebe, se je ustavila, saj bi mu lahko napisala marsikaj, kar je v mesecih njegove odsotnosti povedala samo Bogu, vendar je nazadnje zapisala le, da je vesela, ker je živ, in naj piše, kadar bo mogel. Pismo je zložila, ga naslednji dan odnesla in potem ni štela dni, čeprav je ob prihodu pošte še vedno prisluhnila, ali kdo izgovori njeno ime.

Vojna se je medtem nadaljevala in beseda konec, ki jo je najmlajši brat že ob italijanski kapitulaciji tako hitro razumel po svoje, je med ljudmi spet postajala pogostejša. Oče je iz trga prinašal novice, vendar jih je bilo toliko in so se tako hitro spreminjale, da jih je sčasoma nehal pripovedovati vse, mati pa je ob vsaki novi napovedi nadaljevala delo, pripravljena vojni verjeti šele takrat, ko bo nekega jutra odprla vrata in pred njimi ne bo več človeka z orožjem. Ko je oče nekoč rekel, da ljudje spet govorijo o skorajšnjem koncu, ga je mati spomnila, da so to že govorili, on pa je po kratkem premisleku odgovoril, da zdaj govorijo glasneje, in najmlajši brat se je zasmejal tako iskreno, da se je zasmejala še Anica, medtem ko je mati z nožem potisnila krompir v lonec in zmajala z glavo.

Nekega dne so se lahko pri kosilu smejali očetovemu odgovoru, naslednjo noč pa so pustili oblačila pripravljena ob posteljah, ker se je iz daljave slišalo streljanje in nihče ni vedel, ali se bo približalo. Anica je takrat Antoniovo pismo vzela iz predala in ga položila med stvari, ki bi jih vzela s seboj, če bi morali iz hiše, zjutraj pa ga je, ko se ni zgodilo nič, ponovno spravila pod igle. Mati je to videla, vendar ni ničesar vprašala.

V začetku maja je bilo na cestah več ljudi, več vozov in več oboroženih skupin, novice pa so prihajale iz toliko smeri, da se jim doma niso več trudili slediti. Govorilo se je o Nemcih, ki se umikajo, o partizanih, ki prihajajo, o Ljubljani, o cestah proti severu in o krajih, kjer naj bi bilo že konec, medtem ko so se drugje še bojevali, Anica pa je vse to slišala med delom, podobno kakor je v preteklih letih poslušala toliko drugih stvari, za katere je šele pozneje izvedela, katere so bile resnične.

Nekega jutra je oče prišel v hišo in za seboj pustil vrata odprta. Mati, ki je stala pri štedilniku, ga je najprej opozorila, naj jih zapre, ker je bilo jutro hladno, on pa je samo zamahnil z roko in rekel, naj ostanejo, nato je sedel za mizo. Anica je dvignila glavo od stroja in šele tedaj opazila, da se zunaj sliši več ljudi kot navadno, vendar med glasovi ni bilo tistega kratkega, ostrega ukazovanja, ki se ga je v vseh teh letih tako navadila, da ga skoraj ni več zavestno poslušala.

»Odšli so,« je rekel oče.

Mati se je obrnila od štedilnika, ni pa vprašala, kdo je odšel. Za njo je iz sobe prišel najmlajši brat, ki je bil zdaj že toliko večji od dečka, ki je nekoč stal ob žici in spraševal Antonia o gumbih na uniformi, da je Anica včasih šele ob njegovem glasu prepoznala istega otroka. Ko je vprašal, kdo je odšel, mu je oče odgovoril, da tisti, ki so bili tukaj, fant pa je šel proti vratom in mati ga je tokrat pustila. Stopil je na dvorišče, se tam ustavil in pogledal proti cesti, nato pa se obrnil, kot bi potreboval še dovoljenje za nekaj, kar mu je bilo vsa leta prepovedano.

»Lahko grem?«

Oče je prišel do vrat, pogledal po cesti in mu rekel, naj še malo počaka.

Tako so čakali, čeprav nihče ni vedel, na kaj natančno. Ljudje so prihajali iz hiš in se zbirali ob cesti, nekateri so govorili glasno, drugi so samo stali, potem pa se je iz smeri trga približala skupina oboroženih mož in med ljudmi je nastalo gibanje, v katerem so se mešali pozdravi, jok in klicanje imen. Anica je stopila na dvorišče in med obrazi iskala brata, čeprav ji nihče ni rekel, da bi moral biti med njimi; prva skupina je šla mimo, nato druga, in v nobeni ga ni bilo. Mati je stala poleg nje toliko časa, da je cesta za nekaj trenutkov ostala prazna, potem se je obrnila proti hiši in rekla, da bo treba pripraviti kosilo. Oče jo je pogledal in vprašal, ali tudi danes, mati pa mu je odgovorila, da danes tudi, ter odšla v kuhinjo, kjer je na mizi čakal krompir, ki ga je bilo treba olupiti ne glede na to, kdo je prišel in kdo odšel.

Šele popoldne je najmlajši brat smel dlje od hiše. Vrnil se je umazan po kolenih in z majhnim kosom bodeče žice v roki, ki ga je našel tam, kjer so jo ljudje že začeli rezati in odstranjevati, ter jo Anici ponosno pokazal kot nekaj dragocenega. Anica mu jo je vzela, pogledala zarjaveli konec in rekla, naj takih stvari ne pobira, ker se bo zbodel. Fant ji je ugovarjal, da žice zdaj ne potrebujejo več, ona pa mu je odgovorila, da zato še vedno pika, in ko je še enkrat pogledal kos železa v njeni roki, ga je brez ugovarjanja pustil pri njej. Odnesla ga je za hišo k staremu železu in se vrnila pomagat materi.

Zvečer se je hiša počasi umirila. Oče je legel prej, kot je nameraval, najmlajši brat je zaspal, še preden se je zunaj popolnoma stemnilo, mati pa je po dolgem dnevu sedla in nekaj časa samo držala roke v naročju, preden je vstala in pospravila še zadnjo skodelico. Anica je ostala pri stroju, pred njo pa ni bilo dela, zato je odprla predal in vzela Antoniovo pismo, ga razprla na mizi ter ga prebrala počasi, od prve vrstice do zadnje. Nekatere italijanske besede je zdaj razumela bolje kakor prvič, druge so ji še vedno ostale tuje, toda tiste, zaradi katerih ga je tolikokrat vzela v roke, so bile dovolj jasne.

Pismo je zložila po starih pregibih, ga vrnila v ovojnico in spravila v predal, nato pa je šla v sobo, pokleknila ob postelji in se pokrižala. Dolgo je ostala tako, ne da bi kaj rekla, saj je bilo tistega dne izrečenih že dovolj besed o koncu vojne, odhodih in prihodih, ona pa je vedela samo to, da so doma preživeli, da brat še ni stopil skozi vrata in da je nekje daleč Antonio, katerega pismo leži med njenimi iglami.

»Hvala ti, Bog,« je rekla po dolgem molku.

Še nekaj časa je ostala na kolenih, nato pa sklonila glavo.

»Pripelji ga domov.«

Ko je vstala, je poravnala odejo na postelji in ugasnila luč.

XVIII. POGLAVJE

Brat ni prišel domov tistega dne, ko je oče pustil vrata odprta, niti naslednjega, čeprav je mati ob vsakem glasu na cesti za trenutek prenehala s tistim, kar je delala, najmlajši pa je večkrat stekel pogledat, kdo prihaja. V prvih dneh po koncu vojne je bilo na cestah toliko ljudi, da se ni dalo vedeti, kdo se vrača domov in kdo gre samo skozi, kdo išče sorodnike in kdo prinaša novico o človeku, ki ga sam že dolgo ni videl, zato so doma kmalu nehali spraševati vsakega, ki je prihajal iz smeri, iz katere bi lahko prišel tudi on.

Mati je zjutraj še vedno postavila na mizo toliko skodelic, kolikor jih je bilo treba, vendar je Anica opazila, da je kruh rezala nekoliko tanjše in da je v omari hranila kos, ki ga ni ponudila nikomur. Ni je vprašala, komu ga prihranjuje, kakor tudi oče ni več govoril, da bo sin prišel, čeprav je zvečer sedel pred hišo dlje kakor nekoč in gledal proti cesti, dokler ni bilo toliko temno, da obrazov ljudi, ki so še hodili mimo, ni bilo več mogoče razločiti.

Prišel je nekega dopoldneva, ko ga ni nihče čakal. Anica je sedela pri stroju in krajšala rokav na obleki, ki jo je neka ženska prinesla prejšnji dan, mati je zunaj stresala prt, oče pa je bil za hišo. Najmlajši brat je prvi zagledal človeka na cesti in pritekel na dvorišče tako hitro, da je skoraj podrl vedro, potem pa se je ustavil, ker moškega, ki se je približeval hiši, ni takoj prepoznal. Mati je še vedno držala prt za dva vogala, ko je človek prišel bliže, potem pa ji je zdrsnil iz rok in je rekla samo: »Moj Bog.«

Anica ni vedela, ali je slišala besedi ali nekaj v materinem glasu, zaradi česar je vstala, toda ko je stopila k oknu, ga je že prepoznala. Bil je bolj suh, kot se ga je spominjala, obleka je na njem visela drugače, obraz je bil temnejši in starejši, čeprav od njegovega odhoda ni minilo toliko let, da bi moral biti videti toliko starejši, hodil pa je počasi in brez tiste naglice, s katero je nekoč prihajal v hišo, kadar je imel povedati kaj, česar drugi še niso vedeli.

Mati ga ni takoj objela. Najprej ga je prijela za obe roki in ga pogledala v obraz, da bi preverila nekaj, česar nobena novica iz Bele krajine ni mogla potrditi dovolj dobro, nato pa ga je potegnila k sebi in ga držala tako dolgo, da je najmlajši brat, ki je stal poleg njiju, začel prestopati z noge na nogo. Ko je brat čez materino ramo zagledal Anico, se je nasmehnil in rekel, da je še vedno tukaj, ona pa mu je odgovorila, kje naj bi sicer bila, nato ga je objela in pod rokami začutila njegove lopatice bolj, kakor se jih je spominjala.

Oče je prišel izza hiše in obstal. S sinom sta se nekaj časa samo gledala, nato mu je položil obe roki na ramena in ga potegnil k sebi, brez besed in brez vprašanj, mati pa je že pobirala prt s tal in govorila, naj gredo vendar v hišo, ker človek ne pride po tolikem času domov zato, da bo stal na cesti.

Za mizo je brat jedel počasi. Mati je pred njega postavila kruh, tisti kos, ki ga je hranila v omari, nekaj mesa, ki ga je prihranila od prejšnjega dne, in vse drugo, kar je našla, dokler ji ni rekel, naj ne nosi več, ker ne more pojesti vsega. Najmlajši brat je sedel nasproti njega in ga gledal tako dolgo, da ga je nazadnje vprašal, ali je streljal, mati pa ga je hotela utišati, vendar mu je starejši brat odgovoril, da je. Ko je deček vprašal, ali veliko, ga je brat pogledal nekoliko dlje in odgovoril samo, da dovolj, potem pa je oče pred najmlajšega porinil kos kruha in pogovor je šel drugam.

Brat je vprašal za najstarejšega v Ljubljani, za ljudi iz vasi, za hiše, ki jih je poznal, in za tiste, ki jih ni več videl, ko je odšel. Pri nekaterih imenih je mati odgovorila takoj, pri drugih je pogledala proti očetu, nekajkrat pa je v sobi nastala tišina, po kateri nihče ni več vprašal. Anica ga ni spraševala, kaj je počel vsa ta leta; videla je, da bo povedal tisto, kar bo hotel povedati, druge stvari pa bodo morda ostale tam, od koder se je vrnil.

Prvo noč ga je slišala vstati. Vrč z vodo je imel v sobi, vendar je šel v kuhinjo, tam nekaj časa ostal in se nato vrnil. Naslednje jutro je sedel pri mizi že pred drugimi, obe roki je držal okoli skodelice in gledal skozi okno proti mestu, kjer je še pred kratkim tekla žica. Ko je Anica sedla nasproti njega, jo je po daljšem molku vprašal po Italijanu. Dolgo ni slišala, da bi kdo v hiši Antonia imenoval tako, zato ga je najprej samo pogledala, nato pa povedala, da je živ in da ji je pisal.

Brat je skodelico nekoliko obrnil med dlanmi in pogledal skozi okno. »On me je takrat rešil,« je rekel. Anica ga je spomnila, da ga je opozoril, brat pa je prikimal in po kratkem molku dodal, da mu nikoli ni mogel reči hvala. »Jaz sem mu,« mu je odgovorila. Ko jo je vprašal, ali tudi zanj, je rekla, da tudi zanj, in ko je čez nekaj minut prišla mati, sta že govorila o vremenu.

Brat je počasi spet dobil svoje mesto v hiši, čeprav ni bilo povsem enako tistemu, ki ga je zapustil. Ob nenadnem poku je še vedno obrnil glavo hitreje od drugih, ponoči je včasih vstal in zjutraj ni povedal, zakaj, pri nekaterih imenih ljudi, ki se niso vrnili, pa je ostal tiho tako dolgo, da ga mati ni več spraševala. Nekega dne je Anica popravljala srajco, ki jo je prinesel s seboj, in v notranjem šivu našla mesto, ki je bilo že nekoč zašito z grobim temnim sukancem; tega ni razparala, ampak je popravila samo novo raztrganino, srajco zložila in mu jo zvečer položila na posteljo.

Antonio je pisal še naprej. Pisma niso prihajala redno in Anica jih tudi ni pričakovala na določen dan; včasih je med enim in drugim minilo toliko časa, da je nehala poslušati korake pred hišo, potem pa je med običajno pošto spet prišla ovojnica iz Italije, na kateri je že od daleč prepoznala njegovo pisavo. Nekatera pisma so bila kratka, druga daljša, nekatera je morala brati večkrat, ker italijanščine ni znala toliko, da bi razumela vsako besedo, vendar je sčasoma poznala njegov način pisanja dovolj dobro, da je pogosto razumela tudi stavek, v katerem ji je kakšna beseda ostala tuja.

Meseci so minevali, pisma pa so se v predalu šivalnega stroja počasi polagala drugo na drugo. Nekega večera je Anica odprla predal, ker je iskala zavitek igel, in jih morala nekoliko dvigniti, da je prišla do njega; za trenutek jih je držala v roki, nato jih je položila nazaj, vzela iglo in zaprla predal. Zunaj je mati klicala najmlajšega, naj pride v hišo, oče je prestavljal nekaj na dvorišču, iz druge sobe pa je bilo slišati brata, ki se je z nekom pogovarjal, in Anica je sedla k delu ter nadaljevala tam, kjer je prej nehala.

XIX. POGLAVJE

Po vojni so se stvari vračale na svoja mesta počasneje, kakor so ljudje pričakovali v prvih majskih dneh, ko so bila vrata odprta in so začeli odstranjevati žico. Nekaterih stvari ni bilo mogoče kupiti, drugih ni bilo mogoče dobiti, čeprav je človek imel denar, ljudje so se vračali v hiše, iz katerih so nekoč odšli, drugi se niso vrnili nikoli, in tudi pri Aničinih doma se je življenje sestavljalo iz tistega, kar je ostalo, ter iz tistega, kar je bilo treba začeti znova. Oče je delal, dokler je mogel, mati je še vedno vstajala pred drugimi, brat, ki se je vrnil iz Bele krajine, je počasi iskal svoje mesto v življenju, najmlajši pa je rasel in je vojno, ki je odraslim razdelila življenje na čas pred njo in po njej, vedno bolj nosil predvsem v posameznih podobah, katerih pomena mu ni bilo treba več vsak dan razlagati.

Anica je šivala. Ljudje so po vojni potrebovali obleke enako kakor prej, morda še bolj, le blaga ni bilo vedno dovolj in je bilo treba iz starega narediti nekaj, kar je bilo mogoče ponovno nositi. Ženska je prinesla prevelik plašč pokojnega moža in vprašala, ali bi se iz njega dalo narediti kaj zanjo, druga je prinesla dve obleki in želela iz njiju eno, tretja je pred Anico položila kos blaga, ki ga je hranila že pred vojno, ter ga z obema dlanema pogladila, preden ji je dovolila vanj zarezati. Anica je merila, parala, obračala, sestavljala in šivala, njen stroj pa je spet delal toliko ur na dan, da je mati ob večerih včasih prišla do vrat in ji rekla, naj neha, ker bo delo tudi zjutraj še tam.

Tudi pisma so prihajala, vendar niso imela svojega reda. Včasih sta si z Antoniom odgovorila hitro, drugič so med dvema ovojnicama minili tedni ali meseci, in Anica se je počasi odvadila, da bi zamudo razumela kot novico. Ko je pismo prišlo, ga je prebrala večkrat, pri neznanih besedah se je ustavila in jih poskušala razumeti iz stavka, nekatere pa je preprosto pustila neprevedene. Antonio jo je spraševal po domačih, po najmlajšem bratu, po njenem šivanju in po kraju, ki ga je poznal še iz časa, ko je skozi njega hodil v uniformi, ona pa mu je odgovarjala o materi, očetu, bratih in delu ter o drobnih rečeh, za katere je vedela, da jih bo prepoznal, čeprav jih že dolgo ni videl.

Anica mu ni nikoli napisala, da ne bi prišla; napisala je, da ne ve, kako, drugič, da zdaj ne more, in pozneje, da se bo morda nekoč dalo. Pri tem ni pripravljala kovčka in ni doma govorila, da bo odšla, saj je bilo med vprašanjem na papirju in potjo v drugo državo še vedno dovolj neznanega, da odgovora ni mogla spremeniti v načrt. Mati je vedela, da Antonio piše, včasih je videla ovojnico na mizi, oče je o pismih govoril še manj, brat, ki mu je Antonio nekoč rešil življenje, pa je enkrat vprašal, ali se še oglaša, in ko mu je Anica odgovorila, da se, je samo prikimal.

Čas se je pokazal drugače kakor na koledarju. Najmlajšemu bratu ni bilo več treba stati na stolu, kadar mu je merila hlače, ker je že sam znal povedati, kje ga vlečejo; mati je pri težjem delu pogosteje poklicala katerega od sinov; oče je začel pri branju držati papir nekoliko dlje od oči; Anica pa je imela vedno več žensk, ki niso prihajale samo po popravilo, temveč so ji prinesle blago in želele novo obleko.

Neko nedeljo se je odpravljala v Ljubljano k najstarejšemu bratu. Mati jo je že pri vratih pogledala od čevljev do las, kot bi bila Anica še vedno dekle, ki ga pošilja od doma prvič, nato ji je poravnala ovratnik in rekla, da je na eni strani zavihan. Anica ji je odgovorila, da ga zna popraviti tudi sama, mati pa je samo rekla, da vidi, in ga kljub temu še enkrat poravnala.

Na sebi je imela temnejšo, preprosto obleko, ki si jo je sešila sama in je ni nosila pri delu, v torbici pa robec, nekaj denarja in drobne stvari, ki jih je nesla bratu. Antoniova pisma so ostala doma v predalu šivalnega stroja.

Na postaji je bilo več ljudi, kot je pričakovala. Nekateri so potovali z vrečami in košarami, drugi z majhnimi kovčki, nekdo je držal otroka za roko, ljudje pa so se ob prihodu vlaka pomaknili bliže tiru, še preden se je ustavil. Anica je počakala, da so prvi vstopili, nato se je povzpela v vagon in poiskala prostor ob oknu.

Nasproti nje je sedel moški, ki ga sprva ni opazila bolj kakor druge potnike. Bil je starejši od nje, vendar ne toliko, da bi ga imela za starega, temen plašč je imel skrbno zapet, klobuk je položil na kolena, poleg nog pa je držal usnjeno torbo, ki je bila videti bolj primerna za pisarno kakor za nedeljsko potovanje. Ko je vlak speljal, je pogledal skozi okno, nato na uro in šele potem proti njej; čez nekaj časa je iz torbe vzel časopis, s prsti poravnal prepognjeni rob in ga zložil tako, da ni segal na njeno stran sedeža.

Ko je časopis spravil nazaj v torbo, jo je vprašal, ali gre v Ljubljano, Anica pa mu je pritrdila. Povedal je, da gre tudi on, in ko mu je odgovorila, da potem vlak očitno pelje prav, jo je za trenutek pogledal, presenečen nad odgovorom, nato pa se je zasmejal.

Pogovor se je začel zaradi nečesa, česar se Anica pozneje ne bi znala natančno spomniti. Morda jo je vprašal, ali vlak ob nedeljah vedno toliko stoji, morda je ona pripomnila kaj o ljudeh na hodniku, vendar sta do Ljubljane vedela drug o drugem že nekoliko več, kakor sta vedela ob odhodu. Povedal ji je, da dela v pisarni, ona, da je šivilja, in ko je vprašal, ali dela pri kom, mu je odgovorila, da doma. Njena pripomba, da so potem stranke njen gospodar, ga je spet nasmejala.

Ni govoril glasno in ni se skušal približati bolj, kakor je dovoljeval sedež med njima. Ko je pripovedovala, jo je poslušal in ni pogledoval po vagonu, pri izstopu pa je vstal prej kot ona, vzel svojo usnjeno torbo in se umaknil toliko, da je lahko stopila mimo.

Na peronu sta se ustavila. Vprašal jo je, kako ji je ime, in ko mu je povedala, da je Anica, je povedal še svoje; ona ga je slišala, vendar ga ni ponovila. Ko je izvedel, da ima v Ljubljani brata, jo je vprašal, ali prihaja pogosto, nato pa še, ali bi jo lahko kdaj spet videl. Anica je pogledala proti izhodu s postaje, kjer so ljudje hodili mimo njiju, potem nazaj k njemu in odgovorila, da mogoče.

Preden sta se razšla, je iz žepa vzel majhen list, nanj napisal svoje ime in naslov ter ji ga podal. Anica ga je spravila v torbico in odšla k bratu.

Ko se je zvečer vračala domov, je na vlaku sedela ob oknu. Zunaj se je že temnilo in v steklu je občasno videla svoj obraz, za njim pa luči, ki so ostajale ob progi. Na moškega s perona je pomislila šele, ko je iz torbice jemala vozovnico in pod prsti začutila prepognjeni listek; vzela ga je ven, še enkrat pogledala urejeno pisavo in ga spravila nazaj.

Doma jo je mati vprašala, kako je brat, Anica pa ji je povedala, da je dobro in da je rekel, naj kdaj pridejo vsi. Mati je vprašala še nekaj o Ljubljani, nato je odnesla stvari v sobo, Anica pa je slekla obleko, jo obesila in pripravila oblačila za naslednji dan.

Anica je izbrala sukanec, zaprla predal in začela šivati.

XX. POGLAVJE

Listek je ostal v torbici še dolgo potem, ko bi ga Anica lahko vzela ven in zavrgla, saj ga ni potrebovala za nič, česar bi se nameravala lotiti, vendar ga tudi ni odstranila, kadar je iz torbice jemala denar, robec ali vozovnico. Včasih ga je zagledala med drugimi stvarmi, prepoznala urejeno pisavo in ga potisnila nazaj, kakor bi človek storil z naslovom, za katerega še ne ve, ali ga bo kdaj potreboval; moškega z vlaka se je ob tem spomnila, vendar mu ni pisala in doma ni povedala, da jo je na poti v Ljubljano nekdo vprašal, ali bi jo lahko še kdaj videl.

Antonio je medtem ponovno pisal. Njegovo pismo je prišlo nekega dne skupaj z dvema drugima pošiljkama in Anica je ovojnico vzela iz materinih rok, jo pozneje prebrala pri stroju, zvečer še enkrat in naslednji dan nanjo odgovorila, tako kakor je storila že tolikokrat. Pisala mu je o domačih, o delu in o najmlajšem bratu, ki je spet prerasel hlače, med pisanjem pa se ji je za trenutek prikazal obraz človeka z vlaka, ne zato, ker bi ga hotela primerjati z Antoniom, temveč kakor se v človeku včasih oglasi nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim in še ni našlo svojega mesta med drugimi stvarmi.

Čez nekaj tednov je ponovno šla v Ljubljano, ker jo je najstarejši brat prosil, naj mu prinese nekaj, kar mu je mati pripravila. Na postaji je stala nekoliko dlje od drugih in gledala proti progi, ko je med ljudmi opazila temen plašč, nato usnjeno torbo in šele potem človeka, ki jo je držal. Tudi on jo je zagledal, vendar ni takoj prišel k njej; najprej je za trenutek obstal, kakor da se mora prepričati, da je res ona, nato je stopil bliže, snel klobuk in jo pozdravil po imenu.

Tokrat se je njegovega imena spomnila, še preden ga je izgovoril sam. Vprašal jo je, ali gre spet k bratu, in ko je pritrdila, je povedal, da mora tudi sam v Ljubljano. Anica ni vprašala, ali je bilo naključje, da je bil tam ob istem času, on pa ji tega prav tako ni razlagal. Ko je vlak pripeljal, sta vstopila v isti vagon in sedla drug nasproti drugega, podobno kakor prvič, le da med njima ni bilo več začetne zadrege, zaradi katere človek ne ve, ali naj gleda skozi okno ali k človeku pred seboj.

Povedal ji je nekaj o svojem delu. Bil je uradnik in je večino dneva preživel za mizo, med papirji, številkami in ljudmi, ki so pogosto prišli brez dokumenta, ki bi ga morali prinesti, potem pa se jezili, ker njihove zadeve ni bilo mogoče urediti. Govoril je mirno in brez pritoževanja, vendar je bilo iz načina, kako je pripovedoval, mogoče razumeti, da mu je bilo všeč, če je človek naredil tisto, kar je obljubil, in če se stvari niso po nepotrebnem zapletale. Anica mu je rekla, da pri šivanju ni dosti drugače, saj ženska včasih prinese obleko v petek in jo hoče v četrtek; vprašal jo je, ali jo potem vseeno konča do četrtka, ona pa mu je odgovorila, da jo, če se da, če se ne da, pa ne. Za trenutek jo je pogledal, nato se je nasmehnil.

Ko sta prišla v Ljubljano, je imel še nekaj časa pred svojim opravkom in jo vprašal, ali bi spila kavo. Anica je pomislila na brata, ki je ni pričakoval ob določeni uri, in na paket, ki ga je držala v naročju, nato pa rekla, da lahko za kratek čas. Sedla sta v lokalu blizu postaje; klobuk je položil na prazen stol, usnjeno torbo pod noge, da ni segala na prehod, in ko je natakar prinesel kavo, jo je vprašal, ali šiva že od nekdaj.

Povedala mu je za učenje, za delo doma in za ženske, ki so prihajale z blagom, iz katerega so hotele več, kakor je bilo v njem mogoče najti. Ni mu pripovedovala o žici pred hišo ali o italijanskem častniku, ki je nekoč prihajal na njihovo dvorišče, tudi on pa je o vojnih letih povedal malo, in Anica ga ni spraševala, saj je bilo takrat malo odraslih ljudi, ki ne bi imeli česa, o čemer niso govorili človeku, ki so ga videli drugič v življenju.

Preden sta vstala, je pogledal na uro in povedal, da mora iti. Plačal je obe kavi, čeprav je Anica segla po denarnici, in ko mu je rekla, da bi svojo lahko plačala sama, ji je mirno odgovoril, da ve. Pred lokalom jo je še enkrat vprašal, kdaj bo prišla v Ljubljano; ko mu ni znala povedati, je dejal, da bo potem moral imeti srečo, Anica pa mu je odgovorila z istim »mogoče«, s katerim sta se poslovila že prvič.

Čez čas ga je videla tretjič in takrat ni bilo več težko razumeti, da ni prišel na postajo samo zaradi poti v Ljubljano. Stal je nekoliko stran od skupine potnikov, s klobukom na glavi in usnjeno torbo v roki, in ko ga je Anica vprašala, kako je vedel, da bo prišla, je priznal, da ni vedel. Na njeno vprašanje, kolikokrat je že čakal, je po kratkem premisleku odgovoril, da nekajkrat, Anica pa se je zasmejala. Franci je nekaj nedelj prihajal na postajo, ne da bi vedel, ali bo tam tudi ona.

Tistega dne nista šla takoj vsak po svoje. Hodila sta del poti skupaj, dokler se Anica ni morala obrniti proti bratovemu domu, in preden sta se razšla, jo je vprašal, ali bi jo lahko neko nedeljo obiskal doma. Anica mu ni odgovorila takoj. Doma so bili oče, mati in brat, ki je vedel za Antonia, v predalu šivalnega stroja pa so ležala pisma iz Italije; nič od tega ni bilo skrivnost, vendar se ji je zdelo, da je nekaj drugega piti kavo z nekom v Ljubljani ali pa mu pokazati pot do hiše, v kateri živi. Nazadnje je rekla, da lahko, in mu povedala, kje jih bo našel.

Naslednjo nedeljo je prišel ob času, za katerega sta se dogovorila. Anica ga je zagledala skozi okno, še preden je potrkal, mati pa je šla odpret in se čez trenutek prikazala v vratih ter rekla, da je prišel nekdo zanjo. Stal je na pragu s klobukom v roki, tokrat brez usnjene torbe, pozdravil očeta, materi segel v roko in se predstavil, nato pa sedel tja, kamor mu je pokazala. Najmlajši brat ga je nekaj časa opazoval, brat, ki se je vrnil iz Bele krajine, pa ga je pogledal, pozdravil in nadaljeval tisto, kar je počel.

Mati je prinesla kavo in nekaj časa ostala z njimi, nato se je vrnila v kuhinjo. Moški je govoril nekoliko manj kakor na vlaku, odgovarjal očetu, ko ga je ta kaj vprašal, ter poslušal mater, ki mu je povedala, da Anica šiva toliko, da jo je treba včasih zvečer odgnati od stroja. Ko je pogledal proti Anici, je ta samo skomignila, kakor da mati pretirava, čeprav sta obe vedeli, da ne.

Pozneje sta šla na sprehod. Hodila sta po cesti, ki jo je Anica poznala od otroštva, mimo mest, kjer je nekoč stala žica, mimo hiš, pri katerih je poznala ljudi, in naprej, kjer je bilo manj mimoidočih. Govoril ji je o Ljubljani, svojem delu in stanovanju, v katerem je živel, ona pa o šivanju, družini in stvareh, ki jih je bilo doma vedno treba narediti. Ko mu je rekla, da ne bi mogla biti dolgo nekje, kjer ne bi mogla šivati, jo je vprašal, ali ji delo toliko pomeni, Anica pa mu je odgovorila, da z njim živi, in potem sta nekaj časa hodila brez besed.

Ko sta se vrnila, je mati že pripravljala večerjo, vendar moški ni ostal, ker je moral ujeti vlak. Pred odhodom se je zahvalil, pozdravil domače in Anico vprašal, ali bi lahko spet prišel. Rekla je, da lahko. Mati za njim ni takoj ničesar vprašala; pospravila je skodelice, odnesla krožnik in šele ko se je vrnila po prt, je rekla, da se ji zdi urejen človek. Anica je prt zložila in odgovorila, da je.

Tistega večera je pri šivalnem stroju odprla predal po sukanec in zagledala Antoniova pisma. Ni jih vzela ven, samo izbrala je nit, ki jo je potrebovala, predal zaprla in položila blago pod tačko. Hiša je bila že tiha, ko je pritisnila na pedal, in stroj je stekel naprej.

XXI. POGLAVJE

Potem je prihajal ob nedeljah, sprva ne vsako, saj je imel tudi svoje opravke in Anica svojega življenja ni spreminjala zato, ker je neki človek iz Ljubljane našel pot do njihove hiše, vendar dovolj pogosto, da mati čez čas ni več prihajala povedat, kdo je pred vrati, najmlajši brat pa je ob njegovem prihodu samo pogledal skozi okno in nadaljeval tisto, kar je počel. Včasih sta z Anico šla na sprehod, drugič je ostal pri njih dlje, sedel z očetom za mizo in poslušal pogovor o delu, cenah in stvareh, ki jih je bilo po vojni še vedno težko dobiti, mati pa mu je ob naslednjih obiskih brez vprašanja postavila skodelico, kakor jo je postavila pred domače, in čeprav zaradi tega še ni postal eden izmed njih, je počasi nehal biti človek, zaradi katerega bi se ob njegovem prihodu v hiši karkoli ustavilo.

Anica je med njegovimi obiski včasih šivala, saj je sprva stroj ustavila, ko je prišel, potem pa se je zgodilo, da je morala do naslednjega dne končati obleko in mu je rekla, naj sede, če ga ropot ne moti. Sedel je nekoliko stran in jo gledal pri delu, ne toliko v obraz kakor v roke, ki so vodile blago pod iglo, ga obračale, ustavljale in ponovno spuščale naprej, in ko je nekaj časa poslušal enakomerno udarjanje stroja, jo je vprašal, koliko ur lahko tako sedi. Anica ni vedela; včasih dve, včasih šest, včasih skoraj ves dan z vmesnimi opravki, če je bilo dela veliko, in ko ji je rekel, da bi morala imeti določen čas, ko neha, se je zasmejala ter mu odgovorila, naj to pove ženskam, ki pridejo v soboto po obleko, ki jo hočejo obleči v nedeljo. Ni se zasmejal takoj, kakor se je smejal na vlaku, vendar tudi ni ugovarjal, čez nekaj časa pa je vstal, šel v kuhinjo in se vrnil z dvema skodelicama, eno postavil poleg nje, drugo ob svoj stol, Anica pa je šivala naprej, dokler ni prišla do konca šiva.

O sebi je govoril več kakor na začetku, vendar nikoli toliko, da bi Anica po enem popoldnevu vedela vse. Izvedela je, kje dela, približno koliko časa je že tam, da vstaja zgodaj tudi takrat, kadar mu ni treba, da ne mara zamujanja in da si stvari, ki jih mora opraviti, zapisuje, ker se mu zdi nepotrebno nositi v glavi nekaj, kar lahko napiše na papir. Ko je nekoč iz žepa potegnil majhno beležnico in v njej poiskal naslov človeka, ki ga je omenjal oče, je Anica opazila, da so bili zapisi urejeni in čitljivi, potem pa je na beležnico pozabila.

Antonio je v tistem času še vedno pisal in njegova pisma so prihajala tako neenakomerno kakor prej, toda v nečem so si bila podobna: skoraj v vsakem jo je vabil, naj pride k njemu. Tudi sam je večkrat napisal, da si ne upa priti v Jugoslavijo, ker je bil med vojno tukaj v italijanski uniformi in ni vedel, kaj bi ga čakalo, če bi se vrnil; Anica ga ni spraševala, česa natančno se boji. V enem od pisem ji je napisal, da pot vendar ni tako težka in da mora samo priti do njega, Anica pa je ob tem prvič začutila tudi majhno razdaljo med njima: človek, ki je z vojsko prepotoval kraje, katerih imen sama ni poznala, ni mogel povsem razumeti, kaj zanjo pomeni stopiti sama čez mejo. V naslednjem pismu je bil njegov stavek mehkejši in dodal je, da ji ni hotel reči, česa se mora ali ne sme bati.

Ni bilo res, da ne bi hotela iti; včasih si je, ko je bila sama, predstavljala, kako bi bilo, če bi ga ponovno zagledala, slišala njegov glas brez papirja med njima in videla, ali še vedno nekoliko narobe izgovori kakšno slovensko besedo, ki se jo je naučil pri njih. Toda predstava se je ustavila pri poti. Najdlje je sama potovala v Ljubljano k bratu, po progi, ki jo je poznala, medtem ko je Italija pomenila mejo, tuji jezik, neznane postaje in trenutek, ko bi morala doma vzeti kovček ter povedati, da odhaja sama k človeku, ki ga je spoznala med okupacijo.

Po takih pismih je jokala. Ni vedno jokala takoj, saj je včasih pismo najprej prebrala do konca, ga zložila, pospravila in še nekaj časa delala, potem pa ga je zvečer ponovno vzela iz predala in prišla do istega stavka, v katerem jo je vabil k sebi. Takrat je sedela z ovojnico v naročju ali jo položila na mizo, da je ne bi zmočila, in se skušala odločiti, ali je hujša misel, da bi šla, ali misel, da ne bo šla nikoli; nobena ji ni prinesla miru, saj se je ene bala, ob drugi pa jo je bolelo, da bi lahko življenje minilo in bi Antonio ostal samo pisava na papirju.

Takrat se je obračala k Bogu tako, kakor se je k njemu obračala že od mladosti, brez dolgih besed in brez vprašanja, ali jo sliši. Povedala mu je, da bi rada šla, pa jo je strah, ter ga prosila, naj ji pokaže, kaj naj naredi. Potem je ostala na kolenih, dokler ji niso zmanjkale besede, in vstala brez odgovora, ki bi ga znala prepoznati; naslednje jutro je sedla za stroj in nadaljevala delo, ki jo je čakalo.

Franci je medtem še prihajal in prav zaradi Antoniovih pisem ga Anica ni mogla doživljati kot človeka, ki bi stopil na prazno mesto. Nobenega praznega mesta ni bilo. Sedel je pri njihovi mizi, govoril z očetom, prinesel materi zavoj kave, ko je slišal, da jo težko dobi, in hodil z Anico po cestah, ki jih je poznala od otroštva, medtem ko je Antonio obstajal v drugem svetu, ki je bil zanjo hkrati dovolj blizu, da je lahko držala njegovo pismo v rokah, in dovolj daleč, da si ni upala stopiti na pot do njega.

Nekega hladnejšega nedeljskega popoldneva sta z moškim iz Ljubljane hodila mimo kraja, od koder se je videla cerkev, in vprašal jo je, ali gre vsako nedeljo k maši. Anica mu je povedala, da skoraj vsako in da je hodila tudi med vojno, on pa je po kratkem molku rekel, da sam ne hodi veliko. Ko jo je vprašal, ali ji to ni pomembno, mu je odgovorila, da je vera pomembna njej; ko je nato pojasnil, da je mislil, ali ji ni pomembno, da on ne hodi, ga je pogledala in rekla, da bi mu povedala, če bi ji bilo. Ni ga vprašala, ali veruje, in tudi on od nje ni zahteval, naj mu razloži, zakaj veruje, zato sta čez nekaj korakov govorila o drugi stvari.

Čez nekaj obiskov jo je prvič prijel za roko. Hodila sta po isti cesti, po kateri sta že večkrat šla, in ko je Anica stopila nekoliko z roba, ker se je približeval voz, jo je prijel ter potegnil bliže k sebi; voz je šel mimo, njegova roka pa je še nekaj časa ostala okoli njene. Anica je ni takoj umaknila. Začutila je toploto njegove dlani in prav v istem trenutku, brez svoje volje, pomislila na Antoniovo roko, ki jo je nekoč držala povsem drugače in v drugem času, potem pa je svojo počasi izvlekla, si popravila rokav in nadaljevala pot. Moški ni ničesar vprašal in ona mu ni ničesar pojasnila.

XXII. POGLAVJE

Franci je še naprej prihajal in Anica se pozneje ni mogla spomniti dneva, ko so njegovi obiski iz nečesa, kar bi se lahko vsak trenutek končalo, postali nekaj, kar so domači pričakovali, saj se to ni zgodilo z enim pogovorom ali z materinim vprašanjem, ampak počasi, skoraj neopazno. Najmlajši brat mu je nekoč odprl vrata, še preden je kdo drug vstal, oče ga je drugič prosil, naj mu iz Ljubljane prinese stvar, ki jo je bilo tam laže dobiti, mati pa je nekega sobotnega večera med pospravljanjem mize vprašala Anico, ali bo jutri prišel, in to izgovorila tako navadno, da je Anica šele pozneje pomislila, da človek, ki je nekoč sedel nasproti nje v vlaku kot popoln tujec, zdaj prihaja po isti cesti do njihove hiše, pozna očetove navade, ve, kje mati hrani kavo, in lahko sede za mizo, ne da bi zaradi njega kdo prekinil tisto, kar je počel. Tudi sama se je navadila nanj, na njegov korak, na način, kako je snel klobuk, preden je vstopil, na to, da je prišel, kadar je rekel, da bo prišel, ter na sprehode po cestah, ki jih je poznala od otroštva, in prav ta navadnost ji je bila prijetna, ker od nje ni zahtevala poguma za nič večjega od naslednje nedelje.

Antonio je medtem ostajal daleč in vendar dovolj blizu, da se je ob vsaki ovojnici z njegovo pisavo nekaj v Anici premaknilo. V enem od pisem ji je napisal, da včasih ne razume več, kaj jo še zadržuje, če ga želi videti tako, kakor mu piše. Stavek jo je zabolel bolj kakor prejšnja povabila. Vedela je, da ima pravico biti utrujen od čakanja, vendar je prvič začutila tudi nekaj, česar dotlej med njima skoraj ni bilo: da Antonio pozna svojo stran poti, njene pa ne more prehoditi namesto nje. V naslednjih vrsticah je pisal mehkeje, toda tega stavka ni mogla več odbrati.

Nekega večera je mati prišla v sobo po kos blaga in zagledala odprto pismo poleg šivalnega stroja. Ni vprašala, kaj piše, Anica pa ji je sama povedala, da jo Antonio spet vabi v Italijo, in ko jo je mati po kratkem molku vprašala, ali bi šla, je prvič brez izmikanja odgovorila, da bi. Mati je sedla na rob stola in vprašala, zakaj potem ne gre, Anica pa je priznala, da jo je strah poti in vsega, kar bi se začelo s tem, ko bi zaprla domača vrata za seboj. Mati ji ni rekla ne naj gre ne naj ostane, temveč ji je, preden je odnesla blago, položila dlan na ramo.

Franci je prišel naslednjo nedeljo in očetu prinesel stvar, za katero ga je prosil, materi pa zavoj kave, ker je prejšnjič slišal, da jo težko dobi, nato sta z Anico odšla na sprehod. Bilo je hladneje, drevesa ob cesti so izgubljala listje in Anica je roke nekaj časa držala v žepih plašča, dokler je ni prijel pod roko, ona pa se tokrat ni umaknila. Govorila sta o njegovem delu in njenem šivanju, potem ji je povedal, da je v Ljubljani videl novejši šivalni stroj in pomislil nanjo; ko se je zasmejala in rekla, da njenemu nič ne manjka, ji je pojasnil, da ni mislil na stroj, ampak na to, da nanjo pogosto pomisli tudi takrat, kadar je ni z njim. Anica je nekaj časa gledala predse, ker se ji ni zdelo prav, da bi se pretvarjala, da ne razume, in mu nazadnje povedala, da tudi ona kdaj pomisli nanj, ne da bi dodala, kako pogosto in kaj se ob tem zgodi z Antoniom, ki je v njej obstajal na povsem drugem mestu.

Ko sta se vračala, jo je pred hišo poljubil. Ni bilo nenadno in ni je zadržal, ko se je odmaknila, samo pogledal jo je, kakor da čaka, ali bo jezna, Anica pa ni bila. Prav to jo je vznemirilo bolj, kakor bi jo lahko sam poljub, saj je takoj vedela, da ga ni hotela preprečiti, in ko je pozneje ostala sama v sobi, je dolgo pospravljala stvari, ki niso potrebovale pospravljanja, preden je odprla predal in vzela Antoniovo zadnje pismo. Tokrat ga ni prebrala, ampak ga je držala v rokah ter jokala zaradi nečesa, česar še ni znala poimenovati brez občutka, da s tem že izbira: zaradi človeka v Italiji, h kateremu si je želela in se ni upala, zaradi človeka, ki je lahko vsako nedeljo prišel do njenih vrat, in zaradi sebe, ker je bilo mogoče oboje čutiti v istem življenju, ne da bi eno občutje izbrisalo drugo.

Naslednje Antoniovo pismo je prišlo prej, kakor je pričakovala. Anica ga je prebrala pri stroju in ga nato pustila odprtega ob sebi. Mati jo je našla tam in ni vprašala, kaj piše. Anica ji je po dolgem molku povedala samo, da je zdaj tu še Franci. Mati je vedela, koga misli. Pogledala jo je tako dolgo, da je Anica pričakovala nasvet, vendar ji je rekla, da ji tega ne more odločiti nihče drug. Anica je pismo zložila šele potem, ko je mati odšla iz sobe.

Ko je nekaj dni pozneje odgovorila Antoniu, mu je prvič povsem jasno napisala, da ga želi videti in da bi rada prišla, vendar jo je strah poti in si ne upa sama tako daleč. O moškem iz Ljubljane mu ni napisala ničesar. Ko je pismo zaprla, je nekaj časa držala ovojnico med dlanmi in vedela, da je izpustila nekaj, kar bo, če bodo nedeljski obiski trajali, postajalo vedno težje izpuščati, vendar si še ni znala reči, kdaj človek, ki prihaja na obisk, postane nekaj, kar bi moral omeniti drugemu človeku, ki ga ljubi in ga že leta ni videl.

Naslednjo nedeljo je Franci spet prišel. Anica ga je zagledala skozi okno in tokrat ni čakala, da potrka, ampak je vzela plašč ter šla ven. Hodila sta po cesti, ki jo je poznala od otroštva. Ko ji je ponudil roko, jo je sprejela in je ni takoj umaknila. Pozneje, ko se je vrnila domov, je v predalu zagledala Antoniovo pismo. Ni ga vzela ven.

XXIII. POGLAVJE

Zima je prihajala počasi in z njo so se nedeljski sprehodi krajšali, zato je Franci vse pogosteje ostal v hiši, kjer se je njegovo mesto za mizo utrdilo brez dogovora in brez trenutka, za katerega bi Anica pozneje lahko rekla, da se je prav takrat nekaj spremenilo. Mati je vedela, kako pije kavo, oče mu je včasih prihranil vprašanje, o katerem se je hotel pogovoriti, najmlajši brat pa je nekoč pred njega položil knjigo in ga prosil, naj mu razloži nekaj, česar ni razumel; Franci je začel potrpežljivo in natančno, tako da je fant po nekaj minutah pogledal proti Anici, on pa je njegov pogled opazil, se nasmehnil in povedal bistvo krajše. Prav v takšnih drobnih dogodkih, ki jih nihče ni imel za pomembne, je Anica začela čutiti, da njegova navzočnost ni več samo obisk, kajti ko neke nedelje zaradi dela ni prišel, je proti poldnevu dvakrat pogledala skozi okno in popoldne ob korakih na cesti za hip prenehala poslušati stroj. Naslednjo nedeljo ji je povedal, zakaj ga ni bilo, in ona mu ni priznala, da ga je čakala, vendar je na poti pozneje odgovorila, da je opazila njegovo odsotnost, kar je bilo manj od vsega, kar bi lahko povedala, in vendar več, kakor bi mu povedala nekaj mesecev prej.

Antonio ji je v naslednjem pismu pot napisal drugače kakor prej. Ni je več samo vabil, ampak je po vrsti navedel kraje, kjer bi morala prestopiti, približen čas, ko bi prišla, in postajo, na kateri bi jo čakal. Ob koncu je dodal, naj mu sporoči samo dan. Anica je list položila ob rob stroja, ga čez nekaj časa spet vzela in s prstom šla od enega imena do drugega. Tokrat pot ni bila več samo Italija. Imela je postaje, ure in človeka na koncu.

Pismo je pokazala materi. Sedeli sta za mizo, ko ga je mati prebrala do konca in ga vrnila. Anica je rekla, da bi šla. Mati je ni vprašala, ali je prepričana, ampak kdaj. Na to Anica ni znala odgovoriti. Zvečer je iz omare vzela manjši kovček, ga postavila na posteljo in vanj položila perilo, temno obleko in še eno za preobleči. Potem je kovček zaprla. Ko je šla spat, ga ni pospravila nazaj v omaro.

Naslednje jutro je bil kovček še vedno ob postelji. Anica je pri maši klečala dlje kakor navadno, vendar Boga ni prosila, naj ji pove, ali mora iti. Prosila ga je samo, naj bo z njo, če bo šla. Ko se je vrnila, je materi povedala dan. Oče je izvedel pri kosilu. Dolgo ni rekel ničesar, potem je vprašal, ali ima Antoniov naslov in ali ve, kje mora prestopiti. Anica mu je pokazala pismo. Oče ga je prebral in ji ga vrnil. Nihče ji ni rekel, naj ostane.

Na dan odhoda je vstala pred materjo, čeprav je mati že bedela. Oblekla se je, vzela kovček in v torbico spravila Antoniovo pismo. Pri vratih jo je mati objela. Oče ji je rekel, naj piše, ko pride. Anica je stopila na cesto in se ni ozrla, dokler ni bila hiša že za ovinkom; takrat se je ustavila, pogledala nazaj in šla naprej.

Na postaji je kupila vozovnico za prvi del poti. Papir je bil manjši, kakor si je predstavljala, in ko ga je spravila v torbico, se ji je zdelo čudno, da je mogoče nekaj tako velikega začeti z listkom, ki ga lahko človek izgubi med robcem in denarjem. Na peronu je kovček postavila k nogam. Ljudje so prihajali, nekdo je nesel košaro, nekdo je otroka držal za roko, moški ob njej je dvakrat pogledal na uro. Anica je v torbici držala Antoniovo pismo in vedela, na kateri postaji mora prvič prestopiti.

Ko je vlak pripeljal, so se ljudje pomaknili bliže. Vrata so se odprla. Moški z uro je vstopil, za njim ženska s košaro, otrok je moral dvigniti nogo čez stopnico in mati ga je potegnila za roko. Anica je prijela kovček. Stopila je bliže, toliko, da je pred seboj videla prazno stopnico in ročaj ob vratih. Potem je obstala. Za njo je nekdo rekel, naj se umakne, če ne gre. Anica je stopila vstran.

XXIV. POGLAVJE

Vrata so se zaprla. Vlak je počasi speljal, nato hitreje, in Anica je ostala na peronu s kovčkom v roki. Ni jokala. Gledala je zadnji vagon, dokler ga ni bilo več, potem je sedla na klop. Vozovnico je vzela iz torbice, jo nekaj časa držala in jo spravila nazaj. Naslednji vlak bi prišel pozneje. Lahko bi počakala. Ni.

Domov se je vrnila po isti poti, po kateri je zjutraj odšla. Mati jo je zagledala skozi okno in prišla do vrat. Pogledala je kovček, potem Anico. »Nisi šla?« je vprašala. »Ne,« je rekla Anica. Mati je stopila vstran, da je lahko vstopila. Kovček je odnesla v sobo, obleke zložila nazaj v omaro, Antoniovo pismo pa položila v predal šivalnega stroja. Vozovnica je ostala v torbici.

Tisti večer je pokleknila ob postelji kakor tolikokrat prej, vendar molitev ni stekla. Vlak je že zdavnaj odpeljal, kovček je bil spet prazen, vozovnica pa je ostala v torbici. Anica je naredila križ in dolgo gledala v rob postelje. Potem je tiho rekla: »Če nisi hotel, da grem, zakaj si me pustil priti do vlaka?« Besede so jo prestrašile bolj kakor vprašanje samo. Počakala je, kot da bi bilo mogoče v tišini zaslišati odgovor. Ni ga bilo. Ko je vstala, ni vedela, ali je ostala doma zato, ker jo je ustavil Bog, ali zato, ker sama ni zmogla stopiti na vlak. Prvič ji molitev ni prinesla miru.

Naslednje jutro je sedla za stroj. Delo, ki ga je pustila, je bilo tam, kjer je bilo prej, kreda je ležala ob škarjah in sukanec je bilo treba zamenjati. Ko je stroj stekel, je mati enkrat prišla do vrat, vendar ni vstopila. Anica je šivala do kosila. O Italiji tisti dan nista govorili.

Franci je prišel naslednjo nedeljo. O kovčku, vozovnici in vlaku ni vedel ničesar. Sedel je z očetom, spil kavo in z Anico odšel na sprehod kakor že tolikokrat. Ko jo je vprašal, ali je kaj narobe, ker je bila tišja kot navadno, je rekla, da je utrujena. Pogledal jo je, kakor da odgovor ni bil ves, vendar ni vprašal še enkrat. Ob poti je opazil zrahljano zaponko na njeni torbici, jo vzel iz njenih rok in jo nekaj časa popravljal z majhnim nožkom, ki ga je nosil pri sebi. Ko ji jo je vrnil, je zaponka spet držala.

Nekaj tednov pozneje ji je povedal, da je v Zalogu priskrbel majhno hišo. Govoril je o njej tako, kakor je govoril o praktičnih stvareh: ni velika, marsikaj bo treba popraviti, streha bo še nekaj časa zdržala, pri oknu pa je dovolj svetlobe. Šele ko je omenil prostor za njen šivalni stroj, je Anica razumela, da ji ne opisuje samo hiše, ampak življenje, v katerem je zanjo že naredil prostor. Predlagal ji je, naj jo pride pogledat. Anica je pristala.

Pot do Zaloga je poznala dovolj, da med vožnjo ni gledala v papir z napisanimi postajami. Ko sta prišla do hiše, je najprej opazila, kako majhna je in kako tesno stoji med drugimi. V notranjosti je bilo treba marsikaj urediti. Pri vratih prostora, kjer bi lahko šivala, se ji je čevelj zataknil ob privzdignjeno desko; Franci jo je ujel za komolec, nato pokleknil in desko pritisnil na svoje mesto. Ob edinem oknu je bilo dovolj svetlo. Anica je stopila k njemu in brez namena pogledala, kam bi postavila stroj, da ji senca ne bi padala čez roke.

Ko se je vrnila domov, je iz torbice vzela vozovnico, ki je po postaji ostala med robcem in denarjem, ter jo položila na mizo. Nato je iz predala vzela Antoniovo pismo in ga prebrala do stavka, da jo bo čakal. Nekaj časa sta papirja ležala drug ob drugem. Anica je najprej zložila pismo, potem še vozovnico, in oboje pospravila v predal. Naslednje jutro je pri stroju najprej premaknila stol nekoliko bliže oknu, ker ji je senca padala čez roke.

Odgovor Franciju je prišel na enem od naslednjih sprehodov. Ni ga pripravljala. Ustavila se je in mu povedala, da se bo poročila z njim, če jo še vedno želi. Franci je nekaj trenutkov molčal, nato jo prijel za roke in rekel, da jo. O Antoniu mu ni povedala. Tisti večer je sedla k pismu in prišla do mesta, kjer bi lahko napisala, da se bo poročila. Pero je ostalo nad papirjem. Stavka ni napisala. Prvič je ni bilo več mogoče opravičiti s tem, da sama še ne ve, kaj bo naredila.

V naslednjih dneh se je govor o poroki preselil tudi v domačo hišo. Mati je pregledovala, kaj bo Anica potrebovala, oče je spraševal po hiši v Zalogu, Anica pa je ob vsakem odpiranju predala videla Antoniova pisma. Ni jih hotela zavreči in ni hotela prekiniti dopisovanja. Vedela pa je, da jih ne more odnesti v hišo, v kateri bo živela z možem, kakor da so samo stare vojne razglednice. Morala je najti kraj, kamor bodo prihajala potem, ko domači naslov ne bo več njen.

XXV. POGLAVJE

Do poroke ni ostalo več veliko časa, ko je Anica ob enem svojih redkih prihodov v Ljubljano obiskala svakinjo, s katero sta se do tedaj videvali predvsem ob družinskih priložnostih in takrat, ko je svakinja iz Ljubljane prišla k domačim, ne da bi med njima nastala posebna bližina. Šele ko sta nekaj časa sedeli sami in je pogovor za trenutek obstal, je Anica pogledala proti oknu, nato pa povedala, da bi jo rada nekaj prosila; v Ljubljano je prišla z mislijo na to prošnjo, vendar je potrebovala ves dotedanji pogovor, preden jo je zmogla izreči.

Ko ji je Anica povedala, da pisma prihajajo tudi po vseh teh letih in da mu odgovarja, jo je svakinja pogledala nekoliko bolj pozorno, vendar ni vprašala, kaj ji piše in kaj mu piše Anica, niti ni rekla ničesar o poroki, ki je bila pred vrati. Anica je zato nadaljevala sama ter povedala, da se bo preselila v Zalog in da pisem iz Italije po poroki ne more več prejemati tako kakor doslej, nato pa jo je vprašala, ali bi Antonio lahko odslej pisal na njen ljubljanski naslov. Besedo skrivati je pustila neizgovorjeno, saj zanjo ni bilo potrebe; obe sta vedeli, da pismo, ki mora prihajati v drugo hišo, ni več navadna pošta.

Svakinja ni odgovorila takoj, vendar njen molk Anice ni prestrašil, ker v njem ni bilo obsojanja, temveč bolj presenečenje nad prošnjo, ki je ni pričakovala. Vprašala jo je, ali bo pisma potem odnašala s seboj v Zalog, Anica pa je rekla, da bi jih raje prebrala pri njej v Ljubljani in jih tam tudi pustila, če ji s tem ne bo delala težav. Svakinja je še trenutek sedela, nato pa ji je povedala, naj naredi tako. Ni je vprašala, ali bodoči mož za Antonia ve, ni ji svetovala, naj dopisovanje konča, in je tudi ni opogumljala, naj ga nadaljuje, temveč ji je dala samo tisto, za kar jo je prosila: ljubljanski naslov in prostor, kjer bo pismo lahko počakalo nanjo.

Anica si je naslov zapisala na majhen list in ga doma položila ob Antoniovo zadnje pismo, potem pa je dolgo sedela pred obema papirjema, ker je bila praktična težava rešena veliko laže kakor vse, kar je stalo za njo. V naslednjem pismu je Antoniu sporočila, naj ji odslej piše na naslov v Ljubljani, in ko je prišla do konca, je vedela, da bi mu morala povedati še nekaj, česar mu dotlej ni; poroka ni bila več možnost, o kateri bi sama šele razmišljala, ampak dogodek, na katerega so se doma že pripravljali. Pero je nekaj časa ostalo v njeni roki, nato ga je odložila, ne da bi zapisala, da se bo poročila, pismo zložila in ga pozneje odnesla. Tisti večer pred Bogom ni iskala lepšega imena za svoj molk in ga tudi ni prosila, naj odločitev spremeni namesto nje, temveč mu je povedala, da Antoniu ni napisala vsega; potem je ostala nekaj časa na kolenih in vstala z zavestjo, da bo morala tudi s tem živeti sama.

Priprave na poroko so tekle naprej in Anica pri njih ni bila samo nekdo, ki se prepušča temu, kar so sklenili drugi. Z materjo je pregledovala, kaj bo vzela v Zalog, šivala zase in za druge, urejala drobne stvari, ki jih je bilo pred selitvijo vedno več, ter poslušala bodočega moža, ko je pripovedoval, kaj je na hiši že popravil in kaj bo še treba narediti. Njegovi načrti je niso motili; če je menil, da je treba najprej urediti streho in šele potem stene, ni videla razloga, da bi mu nasprotovala, in če je že vedel, kam bo postavil mizo ali kaj bo popravil pri oknu, ga je poslušala z zanimanjem človeka, ki prihaja v hišo, o kateri drugi ve več. V tem še ni bilo strahu in tudi ne tiste previdnosti, ki bo v njunem življenju prišla pozneje; Anici je bilo od nekdaj laže popustiti pri stvareh, ki zanjo niso bile pomembne, kakor iz nepomembnega narediti spor, in ob človeku, ki je znal prihodnost razporediti na opravila, je po letih vojne še vedno čutila nekaj varnega.

Nekega popoldneva je odprla predal šivalnega stroja in iz njega vzela Antoniova pisma, ki so se tam nabirala od prvega povojnega dopisovanja. Polagala jih je na mizo enega za drugim, nekatere ovojnice prepoznala, še preden je pogledala pisavo in se pri nekaj pismih ustavila dlje, vendar jih ni začela znova brati. Iz drugega predala je vzela tudi vozovnico, ki je ostala od dneva na postaji. Nekaj časa jo je držala med prsti, nato jo je položila med pisma. Ko jih je zložila, jih je ob naslednjem obisku skupaj z vozovnico odnesla svakinji v Ljubljano; tam bodo po poroki prihajala tudi nova pisma in tam jih bo lahko prebrala ter pustila. Predal je zaprla, vzela škarje, kredo in sukanec, ki ga je potrebovala, ter nadaljevala delo.

Na večer pred poroko je bilo v hiši več premikanja kakor običajno. Mati je pregledovala stvari, ki jih bo Anica vzela s seboj, oče je hodil od enega opravka k drugemu, bodoči mož pa je prišel še zadnjič kot gost in z očetom govoril o tem, kdaj bodo odpeljali njene stvari v Zalog ter kaj je v hiši že pripravljeno. Anica ga je poslušala in odgovarjala, kadar jo je kaj vprašal, po njegovem odhodu pa je še dolgo pomagala materi, dokler niso bile obleke in druge stvari zložene tako, da jih zjutraj ne bo treba iskati. Šele ko je ostala sama, je pokleknila in se Bogu zahvalila za starše, brate, za to, da so preživeli vojno, in za človeka, s katerim bo naslednji dan začela novo življenje; potem je izgovorila tudi Antoniovo ime in prosila, naj ji pomaga živeti tako, da ne bo namerno prizadela človeka, ki bo postal njen mož. Po tej prošnji je ostala še nekaj časa na kolenih, ne da bi molitvi dodajala besede, ki jih ni več potrebovala.

Zjutraj je vstala zgodaj in za nekaj trenutkov ostala sama v prostoru, kjer je toliko let šivala, preden so jo poklicali drugi. Na stroju je ležalo nekaj, kar je morala še pospraviti, predal pa je odprla samo zato, da je vanj položila škarje; potem ga je zaprla in dlan za hip pustila na lesu, ne da bi mislila na velike slovese, saj je vedela, da se bo domov še vračala. Ko jo je mati poklicala, je vzela roko s stroja in odšla. Antoniovih pisem med stvarmi, pripravljenimi za Zalog, ni bilo.

XXVI. POGLAVJE

Poroke se Anica pozneje ni spominjala po posameznih besedah, ki so bile tistega dne izgovorjene, niti po tem, kdo je sedel kje in kaj je kdo prinesel, temveč po občutku, da se je nekaj, o čemer je mesece razmišljala kot o odločitvi, nenadoma spremenilo v življenje, ki ga ni bilo več treba izbirati, ampak ga je bilo treba živeti. Ob njej je stal človek, ki ga je poznala dovolj, da se ga ni bala, ki je prihajal ob nedeljah, čakal na njen odgovor in ji pokazal hišo, v kateri si je predstavljal njun skupni dom, in ko je pred Bogom izrekla besede, s katerimi je postala njegova žena, je gledala Francija in mislila samo na tisto, kar izgovarja. Šele pozneje, ko je bilo obreda konec in so se okoli njiju spet premikali drugi ljudje, jo je za trenutek presenetilo, da med tistimi besedami ni pomislila na Antonia. Ni vedela, ali bi jo moralo to pomiriti ali prestrašiti. Antonio je obstajal v njej na drugem mestu, tako dolgo in tako globoko, da ga poroka ni mogla izbrisati, vendar zaradi tega tudi človek ob njej ni bil laž; Anica je želela, da bi bil njun zakon dober, in tisti dan si je dovolila veseliti se tega, kar je bilo pred njo, ne da bi vsak nasmeh takoj tehtala proti nečemu, kar je ostalo za njo.

Zvečer, ko sta ostala sama in je Franci že spal, je Anica še enkrat v sebi zaslišala besede, ki jih je izrekla pred oltarjem. Ni jih obžalovala. Prav zato so jo prestrašile. Bogu je obljubila življenje s človekom, ki je ležal ob njej, Antoniu pa ni povedala niti tega, da se je poročila. Za trenutek je pomislila na pisma pri svakinji in prvič jih ni videla samo kot nekaj svojega, kar želi ohraniti. Videla je tudi tisto, kar bo pred možem skrivala. Naredila je križ, vendar tiste noči Antonia v molitvi ni imenovala.

V Zalog sta prišla z njenimi stvarmi in šivalnim strojem, za katerega je Franci že pripravil prostor ob edinem oknu proti cesti, kjer je bilo čez dan največ svetlobe. Hiša je bila takšna, kakršno je videla prvič, majhna in stisnjena med druge hiše, le da je mož medtem popravil okenski okvir, uredil nekaj lesa, pobelil del sten in prestavil stvari tako, kakor se mu je zdelo najbolj smotrno; ko je Anica prvič vstopila vanjo kot njegova žena, ji je pokazal vsako spremembo in pri vsaki povedal, kaj namerava še narediti. Poslušala ga je z resničnim zanimanjem, saj je bilo v tem, da nekdo misli na streho, steno, vrata, peč in mizo, nekaj trdnega, česar v vojnih letih ni poznala, in ko je z roko potegnila po popravljenem okenskem okviru, ji je mož povedal, da bo zdaj držal še dolgo. Tisti večer, ko sta prvič ostala sama v svoji hiši, Anica ni gledala okoli sebe kot nekdo, ki mu je bilo nekaj odvzeto, ampak kot ženska, ki je prišla v skromen dom in ga želi po svojih močeh narediti za kraj njunega skupnega življenja.

Prvi dnevi so bili polni dela, zato se vprašanje, kdo se komu prilagaja, sploh ni postavljalo. Franci je zjutraj odhajal in se vračal ob približno istem času, Anica pa je medtem urejala hišo, kuhala in pospravljala, dokler ni prišel čas, da je ob oknu ponovno postavila stroj ter sprejela prve kose blaga za šivanje. Ko je prvič sedla k njemu, je nekoliko dlje kakor običajno gledala skozi steklo; cesta je bila tako blizu, da je človeka, ki je šel mimo, videla skoraj od trenutka, ko se je pojavil na eni strani okna, do trenutka, ko je izginil na drugi, potem pa je pred njo ostal samo del poti in hiša nasproti. Nekaj časa ni bilo nikogar, nato je mimo prišla ženska, pozneje moški s kolesom, in Anica je med delom dvignila pogled, kadar je zunaj zaslišala korake, ne zato, ker bi koga čakala, temveč zato, ker je bilo okno neposredno pred njo in se je po cesti vsake toliko časa nekaj premaknilo.

Franci je imel rad, da je bilo kosilo pripravljeno, ko se je vrnil, in Anica je to hitro ugotovila. Ko je nekoč prišel nekoliko prej in je bila posoda še na štedilniku, je pogledal na uro ter vprašal, koliko časa bo še trajalo, Anica pa mu je povedala in naslednji dan začela nekoliko prej. Takšne stvari zanjo niso bile težke; vse življenje je poznala delo, ki ga je bilo treba opraviti, in če je človeku, s katerim je živela, nekaj pomenilo, da je kosilo ob določeni uri, ni videla razloga, da bi iz tega naredila spor. Kmalu je vedela, kdaj želi jesti, kam odloži usnjeno torbo, kako zloži obleko, ko pride iz službe, in katere stvari rad najde tam, kjer jih je pustil, pri tem pa še ni imela občutka, da se čemu odpoveduje, saj je tudi on zanjo pripravil prostor za delo, skrbel za hišo in prinašal domov denar, iz katerega sta živela.

O hiši je največkrat govoril skozi tisto, kar je bilo na njej še treba narediti. Nekega večera je med jedjo razložil, da bo treba spomladi urediti del strehe, pozneje nekaj pri tleh in morda zamenjati vrata, nato pa je iz svoje usnjene torbe vzel papir, na katerega si je že zapisal stroške, in ji pokazal, kaj je nujno ter kaj lahko počaka. Anica se je ob njegovi natančnosti nasmehnila, on pa jo je vprašal, kaj je smešno, zato mu je povedala, da nič, samo da ima vse zapisano; odgovoril ji je, da človek tako vsaj ve, pri čem je, in papir zložil nazaj v torbo. Po svetu, v katerem je nekoč brat ponoči odšel od doma in so ga zjutraj prišli iskat vojaki, se ji je zdelo skoraj pomirjujoče, da nekdo verjame, da je mogoče naslednje leto razdeliti na popravila in stroške, zato ga je poslušala, ko je načrtoval, in mu pri stvareh, o katerih sama ni imela drugačnega mnenja, prepuščala odločitev brez občutka, da s tem izgublja kaj svojega.

Prvo Antoniovo pismo, ki je po poroki prišlo na svakinjin ljubljanski naslov, jo je tam čakalo nekaj dni, preden je izvedela zanj. Ko ji je svakinja sporočila, da ima nekaj zanjo, sta se dogovorili za dopoldne, ko bo Franci v službi; Anica je iz Zaloga lahko prišla v Ljubljano z avtobusom ali vlakom, od tam pa je pot nadaljevala z mestnim avtobusom številka 3, tako da je bilo med njegovim jutranjim odhodom in vrnitvijo dovolj časa za pot, obisk in vrnitev domov. Pri svakinji je sedla za mizo, vzela ovojnico in že po pisavi začutila tisto staro bližino, ki je niso izbrisali poroka, Zalog in hiša ob cesti. Antonio je pisal kakor prej, spraševal je po njej, povedal nekaj o sebi in jo znova povabil, naj pride, v njegovih besedah pa ni bilo ničesar, kar bi kazalo, da ve, kako zelo se je njeno življenje od njenega zadnjega pisma spremenilo. Anica je pri povabilu obstala, pismo položila na mizo in ga čez nekaj časa ponovno vzela v roke, potem pa so ji po obrazu začele teči solze, medtem ko je svakinja ostala pri svojem delu in ji ni postavila nobenega vprašanja.

Odgovor je napisala doma, ko moža ni bilo. Sedla je ob oknu, položila papir na mizo in začela z običajnim pozdravom, nato pa prišla do stavka, ki ga je pred poroko tolikokrat pustila nenapisanega. Nekaj časa je gledala na cesto, kjer je šel mimo človek, ki ga še ni poznala, in ko je ponovno sklonila glavo, je Antoniu napisala, da se je poročila in da zdaj živi v Zalogu pri Ljubljani. Ni mu napisala, da ga ne ljubi več, ker to ne bi bilo res, prav tako ni skušala razložiti vseh mesecev, v katerih je o drugem moškem molčala, temveč mu je povedala samo toliko, da je vedel, kaj se je zgodilo. Ko je pismo dokončala, ga je zložila in ga ob naslednjem dopoldanskem obisku odnesla svakinji v Ljubljano, od koder je šlo naprej v Italijo; domov v Zalog se je vrnila brez Antoniovega pisma, saj je to ostalo tam, kjer sta se dogovorili, da bodo odslej ostajala nova pisma.

Odgovor iz Italije ni prišel hitro in Anica je v tednih čakanja živela svoje novo življenje, ne da bi vsak dan mislila nanj. Zjutraj je vstajala z možem, pripravila, kar je potreboval, po njegovem odhodu pospravila in sedla k stroju, opoldne pa je že dobro vedela, koliko časa potrebuje, da bo kosilo pripravljeno ob njegovem prihodu. Cesta pred oknom je počasi dobivala obraze, ki jih je začela prepoznavati, čeprav z večino ljudi ni nikoli govorila; nekateri so hodili mimo ob približno istem času, otroci so se vračali po svojih poteh, nekdo je vedno vodil kolo ob sebi, in ko je Anica zaslišala korake, je včasih dvignila pogled ter ga nato spustila nazaj k delu. Ob moževi vrnitvi je vstala od stroja, dokončala, kar je bilo treba v kuhinji, poslušala njegovo pripovedovanje o službi in načrte za naslednje popravilo ter mu pri tem pomagala tako, kakor je znala, saj v teh prvih mesecih ni imela razloga misliti, da je njena pripravljenost skrbeti zanj kaj drugega kakor način, na katerega si sama predstavlja zakon.

Ko je Antonio končno odgovoril, je Anica nekega dopoldneva, ko je bil Franci v službi, znova odšla v Ljubljano, svakinja pa je pismo položila pred njo in se umaknila k svojemu delu. Anica je ovojnico odpirala počasi, čeprav je nanjo čakala, prve vrstice pa je prebrala prehitro, zato se je vrnila na začetek in jih prebrala še enkrat. Antonio ji ni očital, da mu je poroko zamolčala, in ni je spraševal, zakaj je izbrala drugega človeka; napisal je, da je njeno novico večkrat prebral, preden je verjel, da jo prav razume, ter da ji želi dobro. Proti koncu je dodal, da bi ji, če mu bo dovolila, še naprej pisal. Anica je pri tem stavku ostala dolgo, nato pismo položila v naročje, medtem ko je svakinja nekaj korakov stran molčala, in ko je pozneje odšla proti avtobusu, ga je pustila pri njej kakor vsa nova pisma, ki so od poroke naprej prihajala na ta naslov.

Na poti skozi Ljubljano se je ustavila v cerkvi, kjer je bilo malo ljudi, sedla v klop in nekaj časa ostala tiho. Bogu ni govorila, da je ravnala prav ali narobe, saj tega ni znala povedati niti sebi, ampak se mu je zahvalila, ker je Antonio živ in ker ji je še pripravljen pisati, potem pa je nadaljevala pot proti Zalogu. Ko je prišla domov, moža še ni bilo iz službe; v kuhinji je pogledala, koliko časa ima do njegove vrnitve, nato sedla k stroju in nadaljevala delo, ki ga je zjutraj pustila nedokončano, dokler ni bilo treba vstati in pripraviti večerje.

XXVII. POGLAVJE

V prvih letih zakona se Anici ni zdelo, da bi se njeno življenje v Zalogu zožilo, čeprav je bilo prostora v hiši malo in je skozi edino okno, ob katerem je šivala, videla komaj kaj več kakor cesto, nekaj hiš nasproti in ljudi, ki so prihajali v njen pogled z ene strani ter čez nekaj trenutkov izginili na drugi. Imela je delo, moža in dom, ki sta ga počasi urejala, na cesti pa je začela prepoznavati obraze, čeprav za nekatere ni nikoli izvedela imena; po zvoku korakov je včasih dvignila glavo, še preden se je človek pojavil pred oknom, ob dežju pa je gledala, kako se cesta izprazni in kako ljudje, ki so ob lepem vremenu hodili počasi, nenadoma hitijo. Ko je bila sama, je hiša pripadala nekoliko drugačnemu času kakor takrat, ko je bil mož doma, saj je med šivanjem lahko dokončala šiv, preden je vstala, pustila skodelico na mizi nekoliko dlje in si kdaj potiho zapela pesem, ki jo je poznala še od doma, ne da bi pri tem razmišljala, kdo bi jo lahko slišal.

Možev čas je bil natančnejši in z leti se Anici ni bilo treba več ozirati na uro, da bi vedela, kdaj ga lahko pričakuje, saj je njegovo vračanje postalo del hiše prav tako kakor odpiranje vrat ali zvok usnjene torbe, ki jo je odložil na svoje mesto. Kosilo je bilo takrat praviloma pripravljeno, stvari, ki jih je rad našel tam, kjer jih je pustil, so tam večinoma tudi ostale, in kadar je Anica pri čem pozabila na uro, se je spomnila še dovolj zgodaj, da zaradi tega ni bilo treba ničesar pojasnjevati. Pri tem ni imela občutka, da mu daje nekaj, česar sama noče dati; skrb za človeka, s katerim živiš, je razumela kot del zakona, mož pa denarja ni razmetaval, ni ga zapravljal zase in je, kadar je bilo treba kaj popraviti na strehi, vratih ali drugje, dolgo računal, nato kupil, kar je bilo potrebno, ter večkrat sam prijel za delo.

Prav pri takšnih opravilih je Anica najlaže opazila, kako veliko mu pomeni, da je nekaj narejeno tako, kakor si je zamislil. Če mu je podala napačno orodje, jo je popravil, če je predlagala, da bi kaj naredila drugače, ji je razložil, zakaj se mu njegov način zdi boljši, in ker pri večini teh stvari ni imela posebnega mnenja, mu je odločitev prepustila. Včasih je stala ob njem, držala desko ali prinašala, kar je potreboval, ter poslušala njegovo razlago, čeprav je že po prvih besedah razumela, kaj hoče; kadar je bil zadovoljen z opravljenim, je stopil nekaj korakov nazaj, pogledal svoje delo in ji pokazal podrobnost, na katero je bil ponosen, Anica pa ga je pohvalila, kadar je bilo dobro narejeno. Tako se je v majhni hiši počasi nabiralo vedno več stvari, ki jih je popravil, utrdil ali prestavil, Anica pa se je njegovemu redu prilagajala skoraj brez misli na to, da se prilagaja, ker je bilo pri nepomembnih stvareh zanjo laže popustiti, kakor iz njih narediti spor.

Šivalni stroj je bil drugačen, ker je pripadal njenemu delu in ker Franci njegovega zvoka ni doživljal tako kakor ona. Sprva o njem ni govoril; kadar se je vrnil in je Anica še dokončevala rokav, rob ali kakšno drugo delo, je sedel, odprl časopis ali pregledoval svoje papirje, ona pa je navadno končala in šla pripravit mizo. Nekega večera je med branjem dvignil pogled in jo vprašal, koliko časa bo še šivala, ker ob ropotanju težko bere, Anica pa je pogledala kos blaga, ocenila, koliko ji še manjka, in čez nekaj minut delo pospravila. Naslednjič je skušala končati pred njegovim prihodom in ker ji je to uspelo, se o stroju nista pogovarjala; čez čas je večino šivanja opravila podnevi, ne zaradi izrečene prepovedi, ampak zato, ker je tako hiša zvečer ostala mirna in ni bilo treba odločati, čigav zvok ima v prostoru prednost.

Tudi pela je večinoma takrat, ko je bila sama. Pesem se ji je vračala brez načrta, med likanjem, pospravljanjem ali šivanjem, in v majhni hiši ni potrebovala velikega glasu, da je napolnila prostor; včasih je začela tako tiho, da sama skoraj ni opazila, kdaj se ji je glas odprl. Nekoč je mož prišel prej, kakor ga je pričakovala, in jo zaslišal, še preden je odprl vrata, Anica pa je ob njegovem prihodu prenehala peti predvsem zato, ker je vstala in šla proti njemu. Vprašal jo je, zakaj poje tako glasno, da se jo sliši na cesto, in ko mu je povedala, da rada poje, je odložil torbo ter rekel, da ni treba, da vsi zunaj poslušajo, kaj se dogaja v njuni hiši. Njegov glas ni bil jezen in Anica tistega dne njegovih besed ni razumela kot prepoved, vendar je naslednjič med petjem sama od sebe nekoliko znižala glas. Nekaj dni pozneje je med šivanjem zaslišala ključ v ključavnici in pesem prekinila, še preden so se vrata odprla; šele ko je Franci stopil v sobo, je opazila, da je utihnila brez njegove besede.

Nekega večera je Franci sedel pri mizi z zaprtimi očmi, medtem ko je Anica pri stroju dokončevala rob na obleki. Mislila je, da drema, zato je med šivanjem potiho začela peti. Po nekaj vrsticah je utihnila in pogledala proti njemu. »Zakaj si nehala?« je vprašal, ne da bi odprl oči.
»Mislila sem, da spiš.«
»Kar poj. Če zaspim, toliko bolje.«
Anica je spet pognala stroj. Čez čas se je vrnila tudi pesem. Franci ni rekel ničesar več.

Pisma iz Italije so medtem prihajala k svakinji v Ljubljano brez pravega reda. Včasih sta minila dva meseca, drugič je nova ovojnica prišla, še preden je spomin na prejšnjo zbledel. Antonio je vedel, da je poročena, spraševal jo je, kako živi, povedal kaj o sebi in ji še vedno pisal, da bi jo rad videl; Anica mu ni več odgovarjala, kakor da se njeno življenje lahko vsak trenutek obrne in jo odpelje k njemu, vendar mu tudi ni napisala, naj je ne vabi. Ko jo je pri svakinji čakalo pismo, je šla ponj. Prebrala ga je, ga pustila tam in se vrnila v Zalog. Nekatera je prejokala, ob drugih ni jokala, in prav zato se ti odhodi niso nikoli povsem spremenili v navadno dopoldansko opravilo, čeprav v hiši v Zalogu njihov pravi razlog ni bil izgovorjen.

Ko je zanosila, je mož novico sprejel z veseljem, ki ga Anica pri njem ni pogosto videla tako odkrito. Še isti večer je začel govoriti o tem, kam bi lahko postavila otroško posteljico, kaj bo treba v hiši premakniti in koliko denarja bosta morala prihraniti, Anica pa se je njegovemu načrtovanju smejala, ker je govoril o otroku, ki je bil takrat zanjo še predvsem sprememba v telesu, on pa mu je že iskal prostor med stenami njune majhne hiše. V naslednjih mesecih je pazil, da ni dvigovala težkih stvari, sam opravil kaj, kar je prej prepustil njej, in jo večkrat vprašal, ali se dobro počuti; Anica je njegovo skrb sprejemala brez primerjanja z Antoniom in prav v takšnih dnevih je čutila, da njena odločitev za zakon ni bila samo odločitev proti strahu pred potjo, ampak tudi odločitev za človeka, do katerega je znala čutiti bližino, zaupanje in nežnost.

Pismo, ki je prišlo iz Italije v času, ko nosečnosti ni bilo več mogoče skriti, je pri svakinji v Ljubljani dolgo držala v rokah, preden ga je odprla. Antonio o otroku ni mogel vedeti in Anica je že med branjem razmišljala, ali mu bo povedala, potem pa je v odgovoru zapisala, da pričakuje otroka, ne da bi vedela, ali bo sin ali hči. Stavek je pustila na papirju, čeprav jo je ob njem zabolelo, in Antoniov odgovor, ki je prišel pozneje na isti ljubljanski naslov, je bil preprost: čestital ji je ter otroku zaželel zdravje. Anica je njegove besede prebrala večkrat, nato pismo zložila in ga pustila pri svakinji. Ni potrebovala nobene razlage, da bi vedela, kako daleč sta se njuni življenji premaknili od tistega časa, ko je pod njenim oknom ponoči stal italijanski častnik in jo opozarjal, naj zbudi brata.

Ko se je tistega dne vrnila v Zalog, je bilo do moževe vrnitve iz službe še nekaj časa. Odložila je stvari, sedla in za trenutek položila roko na trebuh, potem pa se lotila tistega, kar je bilo treba narediti doma; ko je Franci pozneje prišel, je opazil, da je utrujena, vzel iz njenih rok posodo in ji rekel, naj sede, medtem ko bo sam pogrel, kar je ostalo od kosila. Anica ga je gledala, kako nekoliko nerodno premika posodo po kuhinji, in do njega začutila nežnost; pozneje, ko je ležala ob njem in je otrok v njej rahlo premaknil telo, je položila roko na trebuh ter ostala budna, poslušala moževo enakomerno dihanje in čakala, ali se bo otrok še enkrat oglasil z majhnim premikom, ki ga za zdaj ni mogel čutiti nihče drug tako kakor ona.

XXVIII. POGLAVJE

Ko se je otrok rodil, je bilo v majhni hiši v Zalogu nenadoma več vsega, čeprav vanjo skoraj niso prinesli novih stvari; več je bilo zvokov, vstajanja ponoči, vode, ki jo je bilo treba pogreti, perila, razgrnjenega tam, kjer ga prej ni bilo, in drobnih opravil, ki so se začela, še preden je bilo prejšnje končano, predvsem pa je bil v prostoru človek, zaradi katerega Anica in njen mož prvič nista mogla življenja razporediti tako natančno, kakor je mož razporejal popravila hiše in Anica svoje šivanje. Otrok je spal, kadar je zaspal, jokal, kadar ga je kaj motilo, in se zbujal tudi takrat, ko je moral oče naslednje jutro zgodaj vstati, Anica pa ga je v temi jemala k sebi, ga nosila po prostoru in se učila njegovega joka, dokler ni po nekaj tednih že po prvih glasovih slutila, ali je lačen, moker, utrujen ali samo išče toploto njenega telesa.

Franci je bil sina vesel in ga je prve dni prijemal previdneje, kakor je Anica pričakovala od človeka, ki je sicer vsako stvar vzel v roke odločno ter brez omahovanja. Ko mu ga je prvič položila v naročje, je sedel skoraj negibno, eno dlan držal pod majhno glavo in drugo čez telo, nato pa pogledal Anico, kakor da od nje pričakuje potrditev, da ga drži prav; pokazala mu je, naj roko premakne nekoliko više, in naredil je natančno tako, kakor mu je rekla. Pozneje je otroka že dvigoval sam, mu popravljal odejico, preverjal, ali mu ni prevroče, in ob večerih kdaj stal ob posteljici dlje, kakor bi bilo potrebno, čeprav je ob najmanjšem joku hitro pogledal proti Anici, saj je pri otroku še vedno zaupal njenim rokam bolj kakor svojim.

Prve noči so ga utrujale bolj, kakor je hotel priznati. Zjutraj je vstajal ob isti uri in odhajal na delo, zato je Anica, kadar je sin ponoči zajokal, skušala vstati, še preden bi se jok razširil po hiši, in ga odnesla nekoliko stran od postelje, kjer ga je zibala ter mu tiho govorila. Sprva ji Franci tega ni naročil, toda nekega jutra je med oblačenjem povedal, da skoraj ni spal in da mora pri delu misliti zbrano, Anica pa je naslednje noči vstajala hitreje in otroka včasih vzela v naročje že ob prvem nemirnem glasu. Če se je mož zjutraj zbudil ter rekel, da je tokrat dobro spal, jo je to razveselilo, čeprav je sama sedela z otrokom skoraj uro in nato še dolgo čakala, da je ponovno zaspal; takrat v tem še ni videla žrtve, ki bi jo bilo treba šteti, temveč delo, ki ga je tisto noč opravila ona, ker ga je lahko.

Čez dan je sin ležal blizu njenega šivalnega stroja, najprej v košari in pozneje tam, kjer ga je lahko videla, ne da bi morala vsakokrat vstati. Anica je šivala manj kakor prej, vendar dela ni opustila; naučila se je ustaviti stroj sredi šiva, dvigniti otroka, ga nahraniti ali previti in se čez čas vrniti na isto mesto, kakor da med enim in drugim v njenem dnevu ni bilo prave meje. Kadar je otrok spal, je stroj enakomerno tekel, ob njegovem premiku pa je Aničina noga sama popustila na pedalu in v hiši je nastala tišina, v kateri je poslušala, ali se bo prebudil. Skozi okno so medtem hodili isti ljudje kakor prej, le da jih je zdaj gledala redkeje, saj je bilo na njeni strani stekla dovolj dela in gibanja, da je včasih minilo vse dopoldne, preden je opazila, ali zunaj sije sonce ali se je cesta že zmočila od dežja.

Pela mu je skoraj od začetka, sprva brez besed, samo z glasom, ki se je med zibanjem prilagajal njegovemu dihanju, pozneje pa s pesmimi, ki jih je nekoč pela doma in katerih besed ni bilo treba iskati. Otrok se zaradi njih ni vedno umiril, vendar je Anica pela tudi takrat, ko je jokal. Nekega večera je sin dolgo jokal in Anica ga je nosila po prostoru ter mu pela nekoliko glasneje, ker je čez njegov jok lastnega glasu skoraj ni slišala, mož pa je odložil časopis in rekel, da ob tolikšnem hrupu težko bere. Anica je prenehala peti, otroka pa je še naprej nosila, dokler ni zaspal; ko ga je položila v posteljico, je mož že ponovno bral in o tem nista več govorila, naslednji večer pa je pela tiše, ne da bi ji bilo treba na njegove besede še enkrat pomisliti.

Nekega večera je sin po dolgem joku zaspal pri njej in Anica je še nekaj časa sedela z njim v naročju, čeprav bi ga že lahko položila v posteljico. Gledala je majhno roko, stisnjeno ob njeno obleko, in brez namena pomislila, da tega otroka ne bi bilo, če bi pred leti vzela kovček in odšla v Italijo. Misel jo je zadela tako nenadoma, da je sina tesneje prijela k sebi. Ni je nadaljevala. Vstala je, ga položila v posteljico in mu popravila odejo, potem pa dolgo stala ob njem, dokler se ni v spanju premaknil in znova umiril.

Pismo iz Italije je medtem čakalo pri svakinji v Ljubljani, kamor so po njunem dogovoru prihajala Antoniova pisma. Ko je Anica izvedela zanj, je obisk znova uredila v urah, ko je bil mož v službi, in se po poti, ki jo je zdaj že dobro poznala, odpravila iz Zaloga v Ljubljano ter naprej do svakinje. Ta jo je najprej vprašala po otroku, Anica pa je pripovedovala o njem dlje, kakor je nameravala, o tem, kako malo spi, kako že obrača glavo za glasom in kako se včasih zdi, da bo zajokal, potem pa se samo namršči ter ponovno zaspi; šele pozneje ji je svakinja prinesla ovojnico, ki jo je hranila zanjo. Anica je že po pisavi vedela, kdo ji piše, vendar je ni odprla takoj, temveč je še nekaj časa držala roko na njej, kakor da mora iz enega dela svojega dneva šele priti v drugega, preden bo lahko prebrala besede človeka, ki je bil tako daleč in vendar v njenem življenju ni izginil.

Antonio jo je spraševal po otroku in po njej, zanimalo ga je, ali sta zdrava, med vrsticami pa je ostajal isti človek, ki ji je že toliko let pisal iz druge države in ki je o njenem sinu lahko vedel samo toliko, kolikor mu je bila pripravljena povedati. Anica mu je tokrat odgovorila brez solz. Pisala mu je o otroku, o tem, da raste, da ponoči malo spi in da ga včasih uspava s petjem, nato pa je pri besedi petje za nekaj časa obstala, ker se je spomnila, da je Antonio njen glas poznal, še preden je zares poznal njo. Ni mu napisala, da mož petja ne mara, saj se ji nekaj pripomb v majhni hiši ni zdelo stvar, ki bi jo morala nositi v pismo v Italijo; napisala je samo, da sinu poje iste pesmi, ki jih je nekoč pela doma, pismo zložila in ga pustila svakinji, da bo odšlo naprej, Antoniovo pa je pustila tam, kjer so po njunem dogovoru ostajala tudi druga.

Po rojstvu sina pot v Ljubljano ni bila več samo njena. Pred odhodom je pripravila otrokovo obleko, premislila, kdaj bo jedel, in pogledala na uro; včasih je zaradi njegovega joka odšla pozneje, drugič se je obrnila že prej, kakor je nameravala. Pri svakinji ga je držala v naročju ali položila blizu sebe, medtem ko sta govorili o vsakdanjih stvareh. Pisma so ostajala spravljena nekje v stanovanju. Če je prišlo novo, ga je svakinja prinesla. Če ga ni bilo, Anica ni vprašala. Spili sta kavo, govorili o otroku, domu in ljudeh, ki sta jih obe poznali, potem pa je Anica vzela sina in se vrnila v Zalog.

Ko je bil sin nekoliko večji, je Franci začel prinašati domov stvari, za katere je menil, da jih bo nekoč potreboval. Najprej je bila to knjiga, ki je otrok še dolgo ne bi mogel brati, potem druga, pozneje nekaj, kar je Anica spravila na višjo polico, da ne bi prišlo v majhne roke, Franci pa je ob tem govoril, da mora otrok od začetka imeti okoli sebe stvari, iz katerih se bo lahko česa naučil. Anica ga je opazovala, kako skrbno izbira mesto za knjige, in v njegovi resnosti ni videla ničesar smešnega; spomnila se je papirjev, na katerih je pred rojstvom računal stroške, ter razumela, da je tudi očetovstvo sprejel tako, kakor je sprejemal druge pomembne stvari, z željo, da bi zanje poskrbel vnaprej, čeprav otrok še ni mogel vedeti, kaj mu oče pripravlja.

XXIX. POGLAVJE

Sin je rasel med stvarmi, ki so bile zanj sprva samo predmeti različnih oblik in barv, čeprav jim je oče že pripisoval pomen, ki ga otrok še dolgo ni mogel poznati; na polici so se množile knjige, ki jih še ni znal brati, med njimi se je pojavila tudi večja knjiga s slikami in razlagami, pri kateri je mož Anici povedal, da bo fantu nekoč koristila, ona pa jo je obrisala skupaj z drugimi, kadar je čistila prah, in jo pustila tam, kjer ji je določil mesto. Oče je rad govoril, da se mora otrok naučiti reda, še preden razume, zakaj ga potrebuje, toda v prvih letih je to pomenilo predvsem pobiranje igrač, umivanje rok, pospravljanje obleke in določeno uro za spanje, Anica pa je pri tem sodelovala, ker se ji ni zdelo nič narobe, če otrok odrašča ob pravilih, dokler je med njimi ostalo dovolj prostora za njegovo tekanje, vprašanja in smeh.

Otrok je v hišo prinašal svoj red, ki ga ni bilo mogoče zapisati na očetove papirje. Tekel je, ko bi moral hoditi, vprašal ravno takrat, ko je oče bral, pozabil stvar tam, kjer je nekaj trenutkov prej obljubil, da je ne bo več puščal, in se smejal tudi tedaj, ko za smeh ni bilo posebnega razloga; Anica je za njim pobirala, ga opozarjala, včasih prijela za roko in odpeljala nazaj, da je sam popravil, kar je naredil, vendar je v njegovem gibanju po majhni hiši čutila nekaj, česar ni hotela prehitro stisniti v mir. Kadar sta bila sama, mu je dovolila nekoliko več, kakor bi mu dovolil oče, ne zato, ker bi želela spodkopavati moževa pravila, ampak ker je vedela, da se razlita voda obriše, drobtine pometejo in da ni vsaka stvar, ki je za nekaj minut na napačnem mestu, že razlog, zaradi katerega bi moral otrok nehati biti otrok.

Franci je imel sina rad in prav zaradi tega je od njega začel zahtevati več, čim je presodil, da je dovolj velik, da nekaj razume. Če je fant pri mizi segal po hrani, preden so začeli jesti, mu je oče odmaknil roko in mu povedal, naj počaka; če je govoril čez odrasle, ga je ustavil, če je pustil knjigo odprto na tleh, ga je poklical nazaj in zahteval, naj jo pospravi. Anica pri takšnih stvareh večinoma ni posegala, saj je tudi sama hotela, da sin odraste v človeka, ki zna paziti na stvari in ljudi okoli sebe, vendar je začela opažati, da se fant ob očetovem prihodu včasih spremeni, še preden se vrata odprejo do konca. Če je bil prej glasen, je govoril tiše, če so igrače ležale po tleh, jih je začel pobirati hitreje, in kadar je zaslišal znani zvok torbe, ki jo je oče odložil v predsobi, je včasih pogledal proti Anici, kakor da bi hotel iz njenega obraza izvedeti, ali je vse tako, kakor mora biti.

Anica mu takrat ni vedno pomagala. Če je vedela, da je oče že večkrat povedal, naj knjige ne pušča na tleh, je samo z očmi pokazala proti njej, fant pa jo je pobral, še preden je mož prišel v sobo; drugič je sama pospravila nekaj, kar bi moral pospraviti on, in ko se je pri tem zalotila, ni vedela, ali je to naredila zato, ker je bilo hitreje, ali zato, ker je hotela možu po prihodu prihraniti prvo nezadovoljstvo in sinu prvo opozorilo. Večina dni je minila brez prepira. Pobrala je predmet, zaprla predal, premaknila skodelico ali otroku s prstom pokazala, naj bo nekoliko tišji, potem pa nadaljevala, kar je počela.

Šivanje je ostajalo njeno delo, vendar ga je vedno bolj prilagajala uram, ko moža ni bilo doma. Stranke so prihajale z blagom, merila je dolžino, z bucikami označevala, kje mora obleka pasti drugače, razdirala star šiv in delala novega, pri tem pa je sin, ko je bil dovolj velik, da se ni več dotikal vsega, sedel blizu nje, risal ali gledal knjigo. Včasih jo je vprašal, kaj dela, in Anica mu je pokazala, zakaj mora nekaj najprej razparati, čeprav je bilo videti skoraj končano, ali mu dovolila, da izbere sukanec med dvema podobnima barvama, dokler ga ni začelo zanimati kaj drugega. Nekoč mu je dala novo iglo, da jo za trenutek pridrži, on pa je ni odložil, ampak jo je dvignil proti oknu, obračal med prsti in vprašal, zakaj se z ene strani zasveti, z druge pa ne; Anica mu ni znala razložiti drugače, kakor da svetloba pade nanjo različno, in fant je odgovor še nekaj časa preverjal sam. Ko je bil mož v službi, je stroj lahko tekel dlje in Anica je ob njem kdaj tudi zapela, sin pa je njen glas sprejemal tako samoumevno, da se je igral naprej, ne da bi dvignil glavo.

Nekega popoldneva je Franci prišel domov prej in odprl vrata v trenutku, ko je stroj še tekel, Anica pa je pela pesem, ki jo je sin že poznal. Fant je prvi opazil očeta in se obrnil proti vratom, Anica je ustavila stroj ter vstala, mož pa je pogledal najprej njo in nato otroka, kakor da preverja, kaj se je dogajalo pred njegovim prihodom. Rekel je, da se ju sliši že zunaj, Anica pa se je nasmehnila in povedala, da sta bila sama, pri čemer ni mislila nič drugega kakor to, da s petjem nista nikogar motila. Mož ji je odgovoril, da hiša ni tako zaprta, kakor si misli, in da ni potrebno, da sosedje poslušajo vse, kar počnejo, nato pa je slekel plašč in vprašal, ali bo kosilo kmalu. Anica mu na prvo pripombo ni odgovorila, temveč je odšla v kuhinjo, sin pa je ostal ob stroju, nekaj časa gledal za njo in se nato vrnil k svoji knjigi.

Čez nekaj dni je Anica med šivanjem začela isto pesem, vendar jo je po prvih besedah prekinila, ker je pomislila na uro. Do moževe vrnitve je bilo še dovolj časa, zato je nadaljevala, le glas je ostal nižji, in ko jo je sin vprašal, zakaj poje tako potiho, mu je povedala, da tako laže sliši stroj. Otrok je odgovor sprejel in spet sklonil glavo nad svoje delo, Anica pa je nekaj časa šivala brez petja, dokler se ji melodija ni sama vrnila. Ni si rekla, da ji je mož kaj vzel, saj ji ni izrekel prepovedi, in tudi sama bi težko določila trenutek, ko je začela pred njegovim prihodom poleg blaga, sukanca in kosila urejati še svoj glas; proti večeru je preprosto pela manj kakor dopoldne, ne da bi o tem komu govorila.

Nekega večera je Franci v jezi stopil proti njej in dvignil roko. Anica je obstala. Nekaj trenutkov sta bila tako blizu, da je videla napetost v njegovih prstih, potem je roko spustil. Ni je udaril. Tisti večer o tem nista več govorila. Naslednje jutro je Franci vstal ob isti uri, Anica mu je pripravila zajtrk in po njegovem odhodu sedla k stroju; ko je pozneje na hodniku zaslišala korake, je dvignila glavo nekoliko prej kakor nekoč.

Obisk pri svakinji v Ljubljani se je lahko prilegal času, ko je bil mož v službi. Iz Zaloga je Anica odšla z avtobusom ali vlakom, v mestu nadaljevala z mestnim avtobusom številka tri in se po že znani poti pripeljala do svakinje, pri kateri je bilo dovolj časa za kavo, nekaj pogovora in pismo, če jo je čakalo, nato pa se je lahko vrnila domov še pred moževo vrnitvijo. Sina je včasih vzela s seboj, kadar pa je bilo mogoče obisk urediti brez njega, je šla sama; sčasoma je poznala pot dovolj dobro, da ji ni bilo treba razmišljati o vsakem prestopu. Ko se je vračala v Zalog, je pogledala na uro.

Antonio je v pismih še vedno spraševal, ali bi ga kdaj obiskala, čeprav so leta iz njegovega povabila počasi jemala nekaj tiste neposrednosti, ki jo je imelo takoj po vojni. Anica je ob teh besedah še vedno obstala, vendar si ni več skušala predstavljati posameznih delov poti, saj je bilo med željo, da bi ga videla, in dejanjem, da bi res odšla, zdaj več kakor njen stari strah pred samostojnim potovanjem. Imela je sina, moža in hišo, v kateri je vsak dan nekdo pričakoval, da bo ob določeni uri tam, kjer jo je vajen, vendar tudi tega Antoniu ni razlagala kot dokončen odgovor; pisala mu je o otroku, šivanju, starših in vsakdanjih stvareh, pri njegovem povabilu pa je včasih odgovorila samo, da ne ve, ali bo kdaj zmogla priti.

Svakinja je pisma sprejemala in jih spravljala brez vprašanj. Anica ni vedela, kam natančno jih daje, in je tudi ni spraševala, saj ji je bilo dovolj, da jih v Zalogu ni bilo in da jo ob naslednjem obisku čaka tisto, kar je prišlo. Včasih novega pisma ni bilo in sta sedeli ob kavi ter govorili o drugih stvareh, drugič je Anica ovojnico odprla takoj, tretjič jo je nekaj časa pustila na mizi, preden je segla po njej; Svakinja ni spraševala. Pisma so med njima ostajala tiha.

XXX. POGLAVJE

Čas, ko je bilo mogoče sina še dvigniti v naročje in ga odnesti od stvari, ki je ni smel prijeti, je minil skoraj neopazno, saj je nekega dne stal ob mizi, segal že precej više kakor prej in hotel vedeti, zakaj mora biti nekaj tako, kakor je rekel oče, namesto da bi vprašal samo, ali sme. Anica je njegova vprašanja večinoma poslušala do konca, tudi kadar nanje ni znala odgovoriti, mož pa je imel rad vprašanja, pri katerih je obstajal pravilen odgovor; pokazal mu je črke, številke, zemljevid v eni izmed knjig, ki jih je že prej postavljal na polico, in bil zadovoljen, kadar si je fant zapomnil nekaj, kar mu je povedal. Ob takšnih večerih sta lahko dolgo sedela skupaj, oče s knjigo pred seboj in sin nagnjen nad stran, Anica pa je iz kuhinje poslušala njuna glasova ter včasih prišla bliže samo zato, da bi videla, kaj gledata, čeprav ji je mož že od vrat povedal, kaj je sinu pravkar razložil.

Ko je fant začel hoditi v šolo, je Franci njegovo torbo pregledoval skrbneje, kakor je Anica pregledovala šive na obleki, preden jo je izročila stranki. Zvezki so morali biti čisti, knjige ovite, svinčniki ošiljeni, domača naloga narejena, preden bi se otrok začel igrati, in kadar je iz šole prinesel dobro oceno, je oče zvezek vzel v roke, ga pogledal in samo nekoliko prikimal, vendar je Anica po njegovem obrazu videla zadovoljstvo, ki ga ni znal vedno pokazati z besedami. Slabša ocena je pomenila daljši večer, ker je hotel vedeti, česa sin ni razumel, zakaj ni razumel in kaj bo naredil, da bo naslednjič znal; fant je sprva odgovarjal, pozneje gledal v mizo in čakal, da bo vprašanj konec, Anica pa je medtem pospravljala po kuhinji ali nekoliko stran dokončevala kaj na roke ter se oglasila šele, ko se ji je zdelo, da je otrok povedal vse, kar je lahko.

Nekoč je sin prinesel oceno, s katero oče ne bo zadovoljen, in zvezek najprej pokazal materi. Anica je pogledala zapis, nato njega in mu rekla, naj ga zvečer pokaže tudi očetu, fant pa jo je tako tiho vprašal, ali mora res, da je nekaj trenutkov držala zvezek v rokah, preden mu ga je vrnila. Lahko bi ga odložila med druge knjige in mož tisti dan morda ne bi ničesar opazil, vendar je vedela, da se bo prej ali slej ponovno pojavil, zato je sinu rekla, naj nalogo še enkrat pregleda in popravi, kar zna. Ko je mož prišel domov, mu je fant zvezek prinesel sam, Anica pa je med njunim pogovorom ostala v kuhinji, kjer je počasi zlagala stvari, ki bi jih lahko pospravila mnogo hitreje.

Petje je iz hiše izginjalo drugače, brez dneva, ki bi ga bilo mogoče označiti. Anica je še vedno pela sinu, kadar sta bila sama, pela je med šivanjem in v cerkvi, kjer njen glas ni bil nič nenavadnega, doma pa se je navadila pesem končati, ko je zaslišala možev korak pred vrati ali ključ v ključavnici. Mož ji ni izrekel prepovedi, vendar je ob njenem glasu odložil časopis, pogledal proti stroju ali pripomnil, da ima po celem dnevu dovolj hrupa, in iz teh drobnih trenutkov se je sestavila navada, o kateri se nista nikoli dogovorila. Če jo je sin vprašal, zakaj ne poje, ko je oče doma, mu je rekla, da je oče utrujen, pozneje pa je tudi sam, kadar je pri igri postal preglasen, ob zvoku ključa zmanjšal glas, še preden bi ga morala mati opozoriti.

Nekega večera je sin pri mizi risal, Franci je bral, Anica pa je nekoliko stran popravljala rokav na otrokovem oblačilu, ko je fant z roko segel čez kozarec in ga prevrnil. Voda se je razlila po mizi, stekla čez rob in kapnila na tla, sin pa je tako hitro odskočil, da je s stolom udaril ob steno; Anica je že vstajala po krpo, ko je mož odložil časopis in vprašal, kolikokrat mu je treba povedati, naj pri mizi pazi. Fant je obstal ob stolu, Anica pa je rekla, da je samo voda in da jo bodo obrisali, mož pa jo je pogledal in odgovoril, da ne govori o vodi, ampak o tem, da otrok ne posluša, nato je sinu naročil, naj krpo vzame sam in pobriše, kar je polil.

Fant je ubogal, pokleknil ob mizi, pobral vodo s tal in nato obrisal še rob, po katerem je tekla, mož pa je opazoval, dokler ni bilo suho, ter mu povedal, naj si zapomni za drugič. Ko je bilo vse končano, je ponovno vzel časopis, Anica je sedla nazaj k rokavu, sin pa se ni več vrnil k risbi, temveč je spravil papir in svinčnike ter odšel proti postelji nekoliko prej kakor običajno. Anica je še nekaj časa šivala na istem mestu, potem pa je rokav obrnila in opazila, da je nekaj vbodov naredila preblizu skupaj, zato jih je previdno izvlekla ter začela znova.

Naslednje jutro je Franci sinu pred odhodom v službo popravil ovratnik in ga vprašal, ali ima vse za šolo. Fant je prikimal, oče pa mu je podal knjigo, ki jo je prejšnji večer pustil na stolu, ter mu rekel, naj je ne pozabi; ko so se vrata za njim zaprla, je sin še nekaj časa stal s knjigo v rokah in nato vprašal mater, ali je oče hud nanj. Anica mu je rekla, da ni, in tistega jutra res ni bil, zvečer pa zaradi razlite vode ni več govoril; ob naslednji dobri oceni je sinu prinesel nov zvezek z boljšimi platnicami. Položil ga je pred njega in na prvo stran napisal njegovo ime.

V Ljubljano je Anica še naprej odhajala takrat, ko je lahko obisk spravila med moževo jutranje slovo in njegovo popoldansko vrnitev. Pot je poznala tako dobro, da se ji z njo ni bilo treba več ukvarjati. Če jo je čakalo Antoniovo pismo, ga je svakinja prinesla šele potem, ko sta se pozdravili in povedali, kar je bilo novega, Anica pa ga je prebrala ob kavi ter včasih odgovor napisala kar tam, drugič šele ob naslednjem obisku. Leta so med njo in Antoniom naredila veliko, niso pa spremenila njegove pisave; prepoznala jo je, še preden je odprla ovojnico.

V enem izmed pisem jo je ponovno vprašal, ali res nikoli ne bo prišla v Italijo. Tokrat ni bilo navodil za pot in nobenega prepričevanja, samo nekaj besed, ki jih je Anica prebrala dvakrat, nato je pismo položila na mizo in pogledala skozi svakinjino okno. Po ulici je peljal avtobus, nekdo je na drugi strani ceste nesel vrečko, iz sosednjega prostora se je slišalo premikanje posode. Svakinja je sedela nasproti nje in ni vprašala, kaj piše. Anica je čez čas rekla, da bi ga rada videla, s prstom poravnala rob pisma in dodala, da ne ve, kako bi lahko odšla. Svakinja je vzela skodelico in naredila požirek. Ni rekla ničesar.

Domov se je tistega dne vrnila dovolj zgodaj, da je pripravila kosilo in sedla k stroju, kjer je bilo od prejšnjega dne še vedno vpeto blago. Nekaj časa je šivala brez petja, nato pa je iz sobe prišel sin, ki se je že vrnil iz šole, in jo vprašal, ali mu bo pomagala pri nalogi; ustavila je stroj, potegnila stol bliže njegovi mizi in sedla k njemu. Fant ji je pokazal vprašanje, ki ga ni razumel, Anica je prebrala vrstico enkrat in nato še drugič, preden mu je povedala, da odgovora ne pozna. Sin jo je začudeno pogledal, ona pa se je zasmejala in rekla, da bosta zvečer vprašala očeta, saj bo morda znal, potem je knjigo pustila odprto na mizi in se vrnila k šivanju.

Ko je mož prišel domov, je fant stekel po knjigo in mu vprašanje pokazal, še preden je utegnil odložiti torbo. Mož ga je najprej poslal, naj počaka, da si sleče plašč in umije roke, potem pa je sedel z njim za mizo, odprl knjigo ter dolgo razlagal nekaj, česar Anica iz kuhinje ni mogla dobro slišati. Sin ga je dvakrat prekinil z novim vprašanjem in mož mu je obakrat odgovoril, tretjič pa je sam vzel papir ter narisal nekaj, kar je fantu pomagalo razumeti. Ko je Anica prinesla večerjo, sta bila še vedno sklonjena nad isto stranjo; postavila je krožnike na mizo, mož pa ji je povedal, da je fant danes vprašal dobro vprašanje, sin se je ob tem nasmehnil in Anica je sedla na svoje mesto, medtem ko so na polici za njima stale knjige, ki jih je mož kupoval že takrat, ko otrok še ni znal prebrati njihovih naslovov.

XXXI. POGLAVJE

Leta, v katerih je sin iz prvih šolskih zvezkov prehajal k debelejšim knjigam in pri mizi vedno pogosteje sedel tako, da ga ni bilo treba opominjati na nalogo, so v hiši v Zalogu minevala brez dogodka, po katerem bi jih bilo mogoče razdeliti na čas pred njim in čas po njem. Mož je zjutraj odhajal na delo, Anica je za njim pospravila, odprla okno, kadar je bilo vreme dovolj toplo, in sedla k stroju, sin pa je iz šole prihajal z novimi vprašanji, pri katerih je vse redkeje potreboval njeno pomoč in vse pogosteje segal po knjigah, ki jih je oče že leta postavljal na polico. Nekatere je zdaj znal uporabljati sam, pri drugih je zvečer vprašal očeta, in mož je ob takšnih trenutkih odložil časopis ter mu odgovoril z enako natančnostjo, s kakršno je govoril o denarju, delu ali popravilu strehe.

Anica je sina opazovala predvsem pri mizi, kjer je bilo mogoče najlaže videti, koliko je zrasel. Noge mu niso več visele s stola, roke so bile daljše, pisava je postajala drobnejša in včasih je med učenjem tako dolgo ostal sklonjen nad knjigo, da ga je morala poklicati h kosilu dvakrat. Mož je bil zaradi tega zadovoljen, čeprav mu pohvala še vedno ni prihajala zlahka; prinesel je novo knjigo, popravil svetilko nad mizo, da bo fant bolje videl, in nekoč prestavil del svojih papirjev drugam, ker je sin potreboval več prostora za učenje. Ko je Anica to opazila, je obrisala prazni del mize in tja položila fantove zvezke, mož pa je zvečer preveril, ali svetilka sveti naravnost na stran.

Tudi pravila so rasla skupaj z otrokom. Kar je bilo nekoč opozorilo, naj pobere igračo, je postalo vprašanje, zakaj se je vrnil pozneje, kakor je povedal, kam gre, s kom bo in kdaj bo doma, pri čemer je mož vse to razlagal z varnostjo, šolo ali odgovornostjo. Sin je nekaj časa odgovarjal brez ugovora, potem pa je prišel dan, ko je stal v predsobi že oblečen in rekel, da drugi lahko ostanejo zunaj dlje. Oče ga je vprašal, ali zato, ker drugi nekaj smejo, tudi on ne potrebuje dogovora, fant pa je odgovoril, da tega ni rekel, in v glasu je bilo prvič nekaj, zaradi česar je Anica iz kuhinje dvignila glavo. Mož je za trenutek molčal, nato povedal uro, ob kateri mora biti doma, sin pa je odprl vrata nekoliko hitreje kakor navadno, vendar jih za seboj ni zaloputnil.

Anica je ostala pri štedilniku in poslušala njegove korake, dokler jih zunaj ni več razločila. Franci je sedel k časopisu, ga odprl in čez nekaj trenutkov rekel, da fant odrašča in da bo moral razumeti, da človek ne more delati samo tistega, kar se mu zljubi. Anica je premešala jed v loncu in odgovorila, da bo razumel. Franci je pogledal po kuhinji, kjer je bilo vse na svojem mestu. »Samo da človek ve, kaj mora narediti,« je rekel. Večerja je bila pripravljena precej pred sinovo vrnitvijo, zato jo je Anica odmaknila s štedilnika in pozneje ponovno pogrela; nekaj minut pred dogovorjeno uro je pogledala skozi okno na cesto, ob uri pa je zaslišala vrata in sin je vstopil nekoliko zadihan. Oče je pogledal na uro, nato vanj in rekel samo, da je prišel pravočasno, fant pa je odložil stvari ter sedel k mizi.

Nekega popoldneva je Anica pri šivanju zlomila iglo. Počila je s kratkim kovinskim glasom, zgornji del je ostal v držalu, drugi pa padel nekam pod mizo, zato je odmaknila stol in pokleknila, da bi ga našla. Sin, ki je sedel pri svojih knjigah, je prišel pomagat in po nekaj trenutkih našel majhen kos kovine ob nogi stroja; držal ga je med prsti in vprašal, ali se to pogosto zgodi, Anica pa mu je povedala, da včasih, če igla zadene predebelo mesto ali če je že ukrivljena. Fant jo je vprašal, kako lahko vidi tako majhno ukrivljenost, zato je vzela iz predala novo iglo in mu obe pokazala proti svetlobi. Sin ju je nekaj časa primerjal, potem pa se vrnil h knjigi, medtem ko je Anica vpela novo iglo in nadaljevala tam, kjer se je šiv prekinil.

Franci je tistega dne prišel domov, ko je bilo delo še razgrnjeno po mizi. Anica je stroj že ustavila, vendar sukancev in odrezkov ni utegnila pospraviti, ker je pripravljala večerjo, in ko je mož stopil v prostor, je pogledal proti mizi ter vprašal, ali mora biti vse to tam tudi zvečer. Iz kuhinje mu je odgovorila, da bo takoj pospravila, on pa je odložil torbo, vzel s stola kos blaga in ga prestavil na stroj, da bi lahko sedel. Anica je prišla iz kuhinje, zložila blago, pobrala sukance in škarje ter jih odnesla, ne da bi se med njima razvil prepir; sin je ves čas sedel nad knjigo, toda ko je šla mimo njega, je opazila, da je njegov prst še vedno ležal na isti vrstici.

Ko je bila miza prazna, je mož sedel in odprl časopis. Pri večerji je sina vprašal, kaj trenutno bere, fant mu je pokazal knjigo, oče pa jo je vzel v roke, prebral naslov in rekel, da je dobra. Po jedi sta še nekaj časa govorila o njej in sin je očetu nasprotoval pri nečem, kar je prebral drugače, mož pa ga ni ustavil, temveč je zahteval, naj mu pokaže, kje to piše. Fant je poiskal stran, oče jo je prebral in nato knjigo vrnil; čez nekaj časa je vprašal še nekaj o istem odstavku in sin mu je odgovoril, pri čemer je Anica med pomivanjem posode slišala, da ne govori več kakor otrok, ki samo čaka na očetovo razlago.

Pozneje je v Ljubljano hodila redkeje. Sin je bil že dovolj velik, da ga ni jemala s seboj, pot pa tako znana, da o njej ni več razmišljala. Pri svakinji sta najprej govorili o domu, sinu in ljudeh, ki so se postarali, preselili ali umrli. Antoniovo pismo je medtem ležalo nekje v stanovanju. Svakinja ga ni prinesla takoj in Anica ni pogledovala proti predalu. Šele ob kavi je pred njo položila ovojnico. Anica jo je odprla in začela brati.

Tisto pismo je bilo daljše od zadnjih. Antonio ji ni več opisoval poti in je ni skušal prepričati, da je potovanje preprosto. Napisal je tudi, da sam že dolgo govori o obisku, pa še vedno ni prišel čez mejo; nekaterih krajev iz vojnih let se ni znal veseliti kot popotnik. Potem ji je pisal o svojem življenju, o ljudeh, ki jih Anica ni poznala, in o tem, da ji nekoč več tednov ni odgovoril, ker je imel svoje skrbi in je pismo odlagal iz dneva v dan. Nekega večera je imel list že pred seboj, pa ni vedel, kaj naj ji napiše. Zložil ga je praznega in ga pospravil. Anica je obstala. Prvič si ga ni predstavljala, kako nekje v Italiji čaka nanjo, ampak kako sedi pred praznim listom. Skoraj na koncu je ponovno napisal, da bi jo rad še enkrat videl. Anica je stavek prebrala počasi, pismo zložila in ga položila poleg skodelice. Čez čas je rekla, da bi ga rada videla. Svakinja ni vprašala, zakaj potem ne gre.

Nekaj tednov pozneje je sin prišel domov po stare zapiske, ki jih je še hranil v svoji sobi. Med iskanjem je na polici našel ovojnico, ki jo je Anica nekoč prinesla iz Ljubljane in jo pozabila med papirji. Na njej je bilo italijansko ime. Prišel je do kuhinje in jo položil pred mater.
»Kdo je Antonio?«
Anica je pogledala ovojnico, nato sina.
»Nekdo, ki sem ga poznala, še preden sem spoznala tvojega očeta.«
Sin je pogledal ime na ovojnici. »Ti je veliko pomenil?«
Anica je nekaj časa držala pogled na njegovih rokah. »Je.«
Sin ni takoj odmaknil pogleda. »Je oče vedel?«
»Ne.«
Za trenutek je med njima ostala samo ovojnica. Sin jo je nato potisnil proti njej, ne da bi vprašal še kaj. Iz druge sobe je Franci vprašal, ali je našel, kar je iskal. Sin mu je odgovoril, da je, in odšel. Anica je ostala pri mizi z ovojnico pod dlanjo.

XXXII. POGLAVJE

Sinova leta doma so se začela krajšati prav takrat, ko se je Anici zdelo, da se je navadila na njegovo odraščanje, saj knjige na mizi niso bile več tiste, pri katerih bi zvečer vprašal očeta za odgovor, ampak so postajale debelejše, polne znakov in računov, ob katerih je Franci kdaj obstal, pogledal odprto stran in jo pustil pri miru. Fant se je odločil za fiziko in študij ga je vedno pogosteje zadrževal v Ljubljani, vendar je še prihajal domov, prinašal perilo, knjige in novice, ki jih je Anica poslušala, čeprav vsega, o čemer je govoril, ni razumela; kadar ji je skušal razložiti kaj iz svojega dela, ga je prosila, naj pove počasneje, on pa je začel znova, dokler se nista oba zasmejala ob besedi ali enačbi, pri kateri je bilo jasno, da bo ostala predvsem njegova. Franci je ob takšnih pogovorih poslušal resneje, vprašal kaj natančnega in bil zadovoljen, da je sin prišel do knjig, ki jih sam ni več mogel razlagati, čeprav tega zadovoljstva ni razkazoval nič bolj kakor nekoč ob dobri oceni v šolskem zvezku.

Potem nekega dne ni bilo naslednjega pisma. Anica tega ni vedela, ko je prišla k svakinji in je ta samo odkimala, niti ob naslednjem obisku, ko sta spili kavo in govorili o sinu, niti nekaj mesecev pozneje, ko je ob prihodu za trenutek pogledala proti mestu, od koder je svakinja navadno prinesla ovojnico. Nobena ni vedela, da je bilo zadnje pismo res zadnje. Ko tudi naslednjič ni bilo ničesar, je Anica na poti domov prvič začutila nekaj, kar je prepoznala šele po nekaj korakih: olajšanje. Ni ji bilo treba odpreti novega pisma, iskati odgovora in znova živeti z možnostjo poti, na katero nekoč ni stopila. Takoj za tem jo je bilo tega občutka sram. Zvečer je pokleknila, naredila križ in začela kakor vedno, vendar se je pri Antoniovem imenu ustavila. Lahko bi prosila Boga, naj ga varuje. Lahko bi prosila za odpuščanje. Ni mogla izgovoriti tistega, česar se je najbolj sramovala: da ji je bilo laže, ker pisma ni bilo. Po dolgem času je vstala, ne da bi molitev dokončala.

Sin je doštudiral fiziko, pozneje doktoriral in delo ga je začelo voditi na univerze in predavanja ter med ljudi, o katerih je Anica vedela malo. Nekega dne je Franci položil na mizo časopis, v katerem je bilo sinovo ime, in s prstom pokazal odstavek, ki ga je sam že prebral; Anica je brala, dokler niso prišle besede, ki jih ni več razumela, nato je časopis prepognila in ga spravila. Ko je sin naslednjič prišel domov, mu o članku ni govorila dolgo, ampak ga je vprašala, od kod se je vrnil in ali je jedel. Franci je z njim sedel nekoliko dlje in ga spraševal o delu, dokler ni pri nekem odgovoru odkrito rekel, da tega ne razume več. Sin se ni nasmehnil. Vzel je list papirja, narisal nekaj črt in začel znova, počasneje, kakor je nekoč oče njemu razlagal ob odprti šolski knjigi. Anica ju je pustila pri mizi in odnesla skodelice v kuhinjo.

Še preden je Franci odšel v pokoj, so Antoniova pisma povsem prenehala prihajati, sin pa je bil takrat že odrasel človek, ki je svoje dneve urejal sam in se je domov vračal bolj na obisk kakor zato, ker bi moral. Možev zadnji delovni dan v hišo ni prinesel velike spremembe. Naslednje jutro mu ni bilo treba vstati ob isti uri, pa je vstal skoraj tako zgodaj kakor prej, se obril, oblekel in sedel k zajtrku. Le torbe ni vzel. Prve tedne je hodil po opravkih in iskal, kaj bi bilo treba popraviti. Nekega jutra je ostal pri mizi. Pred seboj je imel odprto majhno beležnico iz službenih let in dolgo ni obrnil strani. Potem je Anico vprašal, ali se ji zdi čudno, da zjutraj nima kam iti. Rekla je, da se bo navadil. Franci je prikimal in pogledal beležnico. Dolgo je mislil, je rekel, da brez njega nekaj ne bo šlo. Zdaj je nekdo drug sedel na njegovem stolu in je šlo. Anica mu je nalila še malo kave. Ko je segel po skodelici, jo je za trenutek prijel z obema rokama, čeprav ni bila težka. Naslednji dan se je spet lotil dela pri hiši in o tistem jutru nista več govorila.

Tudi njeno šivanje se je zaradi tega spremenilo. Mož ji ga ni prepovedal, vendar je bil zdaj od jutra naprej doma in Anica je kmalu vedela, ob katerih urah bo bral, kdaj bo hotel jesti, kdaj bo šel ven in kdaj ga bo enakomerno udarjanje igle začelo motiti. Nekaj dela je opravila, ko je odšel po opravkih, nekaj na roke, kadar je sedel v istem prostoru, včasih pa je stroj pognala tudi pred njim in ga ustavila, ko je opazila njegov pogled. V vseh letih sta se naučila toliko majhnih premikov drug okoli drugega, da za večino niso bile potrebne besede; on je vedel, kdaj bo kosilo, kje bodo njegove stvari in kako bo potekal dan, ona pa je po načinu, kako je odložil časopis, zaprl predal ali pogledal proti uri, vedela, kaj ga moti in kaj pričakuje. Dnevi so se drug za drugim prilegali temu redu, Anica pa ga ni več preverjala, ampak je v njem živela tako dolgo, da so njene roke marsikaj naredile, še preden je bilo treba kaj reči.

Sin se je kmalu poročil. Anica je njegovo ženo sprejela brez velikih vprašanj, opazovala je, kako sedita skupaj, kako se sin obrne k njej sredi stavka in kako ona ve, kaj je hotel povedati, še preden ga dokonča, ter bila zadovoljna, kadar sta prišla v Zalog in je bilo pri mizi spet več glasov. Po poroki sta si uredila življenje v Ljubljani, zato je sin odnesel še zadnje stvari, ki so v hiši ostajale iz časa njegovega študija; nekaj knjig je vzel, druge pustil, pri eni pa ga je oče vprašal, ali je ne potrebuje, in sin je odgovoril, da jo že ima. Anica je po njunem odhodu v sobi našla svinčnik, ki je zdrsnil za rob mize, ga položila na polico, da ga bo sinu dala ob naslednjem obisku, nato pa odprla okno in pustila sobo takšno, kakršna je bila.

Franci je umrl kmalu potem, ko se je sin odselil. Anica po pogrebu ni presojala njunih let; pospravila je njegovo obleko, na njegovem mestu za mizo nekaj časa ni sedel nihče, ob urah, ko je prej pričakovala njegov korak, pa je včasih dvignila glavo, še preden se je spomnila, da vrat ne bo odprl. Prvih nekaj dni je bil tih tudi stroj. Potem je prišla ženska po obleko, ki jo je Anica začela popravljati še pred moževo smrtjo. Sedla je, vpela sukanec in dokončala delo, ker je bilo obljubljeno. Med šivanjem se ji je prikradla pesem, vendar je po prvih besedah utihnila in pogledala proti vratom. Ni bilo korakov, ni bilo ključa in nikogar, ki bi ga motil njen glas. Pozneje se je pesem vrnila in Anica je ni ustavila. Prav tedaj jo je zabolelo. Zvečer je pred molitvijo dolgo sedela. Ko je končno pokleknila, ni prosila Boga, naj ji vzame ta občutek. Prosila ga je samo, naj ji odpusti, če je v njeni žalosti nekaj, česar ne bi smelo biti.

V Zalogu po moževi smrti ni ostala dolgo. Sin je živel v Ljubljani in tudi njej se je življenje, ki ga je morala zdaj urediti samo zase, laže nadaljevalo tam, zato se je preselila v enosobno stanovanje, kamor ni mogla vzeti vsega, kar se je v letih nabralo v hiši. Izbirala je počasi; obleko, posodo, nekaj fotografij, molitvenik, stvari za šivanje in stroj, ki je šel z njo. Pri knjigah je poklicala sina, da je povedal, kaj želi obdržati, pri drugih predmetih pa se je odločala sama, in ko je bilo zadnje odneseno, je še enkrat pogledala skozi okno na cesto, ob kateri je toliko let sedela, nato pa zaprla vrata.

V ljubljanskem stanovanju je bil šivalni stroj spet blizu okna, vendar cesta pod njim ni bila tista iz Zaloga in tudi ljudje, ki so hodili mimo, niso bili isti. Anica je potrebovala nekaj časa, da je ugotovila, kam pade svetloba dopoldne, kam naj postavi škatlo s sukanci in kje bo najlaže krojila, čeprav je bil prostor majhen; ko je vse našlo svoje mesto, je sprejela prvo delo, nato drugo in kmalu so ženske vedele, kam lahko prinesejo obleko, ki jo je treba zožiti, podaljšati ali popraviti. Nekega dopoldneva je sedla k stroju, pogledala šiv pred seboj in spustila nogo na pedal.

Tistega dopoldneva se ji je med delom prvič po preselitvi prikradla pesem. Zapela je eno, pozneje še drugo, med njima zamenjala sukanec in odprla okno, ker je bilo v prostoru toplo, potem pa se je pred kosilom preoblekla in odšla v cerkev. Ko se je vrnila, je na mizo položila molitvenik, sedla k stroju in nadaljevala šiv tam, kjer ga je pustila; čez nekaj časa je ponovno zapela, medtem ko je igla enakomerno tekla skozi blago in se za vrati na hodniku niso ustavljali koraki, zaradi katerih bi morala poslušati, kdo prihaja.

XXXIII. POGLAVJE

Prvi meseci v ljubljanskem stanovanju so Anici minevali ob privajanju na prostor, ki je bil toliko manjši od hiše v Zalogu, da je lahko z nekaj koraki prišla od šivalnega stroja do štedilnika, od tam do omare in nazaj k oknu, vendar se ji ni zdel tesen. Stvari, ki jih je prinesla s seboj, niso potrebovale veliko prostora; nekaj obleke je viselo v omari, posoda je stala na policah, fotografije je spravila v predal, molitvenik je ležal tam, kjer ga je lahko vzela, šivalni pribor pa se je počasi razporedil okoli stroja tako, kakor je bila vajena. Zjutraj je postlala posteljo, pospravila po zajtrku, odprla okno, kadar je bilo vreme primerno, in šele nato sedla k delu. Škarje, sukance in blago je še naprej zlagala na ista mesta, čeprav zdaj ni bilo nikogar, ki bi opazil, če bi jih pustila drugje.

Po tistem prvem dopoldnevu se petje še ni vračalo vsak dan. Včasih je minilo celo dopoldne brez pesmi, drugič se ji je med delom prikradla ena vrstica in čez čas še druga; kadar je ob uri, ko bi v Zalogu že poslušala moževe korake, pogledala proti vratom, je potrebovala samo trenutek, da je nadaljevala, kar je počela.

Sin je prihajal z ženo in ob enem od obiskov popravil razmajan ročaj na omari, medtem ko je Anica pripravljala kavo. Njegova žena ji je prinesla obleko, ki jo je bilo treba popraviti, sin pa je med delom povedal, da bo čez nekaj dni spet odpotoval; Anica ga je vprašala, kdaj se vrne, in si datum pozneje zapisala. O njegovem delu je vedela toliko, kolikor ji je sam povedal ali kolikor so ji povedali drugi, vendar ga je ob vsakem prihodu najprej videla kot sina, ki je nekoč ob šivalnem stroju držal zlomljeno iglo proti svetlobi in hotel vedeti, kako lahko vidi, da je ukrivljena.

K svakinji je Anica še vedno zahajala, zdaj brez računanja, ali se bo vrnila pred moževo vrnitvijo, in prav to je njune obiske spremenilo bolj kakor razdalja. Lahko je ostala nekoliko dlje, spila še eno kavo ali dokončala pripoved, ne da bi sredi stavka pogledala na uro, vendar se tega ni navadila takoj; nekajkrat je vstala ob času, ob katerem bi nekoč morala proti domu, si že zapela plašč in šele potem obstala, ker ji ni bilo treba nikamor hiteti. Svakinja je to opazila, vendar ni nič rekla, Anica pa je nekoč ponovno sedla, odpela zgornji gumb na plašču in nadaljevala pogovor tam, kjer ga je prekinila.

Zvečer je vzela molitvenik, ga odprla in nekaj časa brala, potem pa ga zaprla ter ostala pri mizi. Najprej je molila za sina in njegovo ženo, nato za pokojne domače in za Francija. Pri Antoniu je obstala. Povedala je, da je Antonia ljubila, da Franciju ni povedala vsega, da je Francija imela rada, da sina ne bi zamenjala za nobeno drugo življenje, da ji je bilo laže, ko pisem ni bilo več, in da je po moževi smrti poleg žalosti začutila tudi svobodo. Potem je dolgo molčala.
»Odpusti mi tisto, kar je bilo moje,« je rekla.
Ni bilo znamenja in ni bilo odgovora. Anica je naredila križ, zaprla molitvenik in ugasnila luč.

XXXIV. POGLAVJE

V zadnjih letih se Aničini dnevi niso več razlikovali po velikih dogodkih, ampak po tem, ali je tisti dan kaj šivala, kdo jo je poklical, ali je šla k maši in ali je sin prišel na obisk. Če se je zjutraj prebudila brez posebnih težav in si skuhala kavo, se je dan začel kakor mnogi pred njim. Šivalni stroj je še vedno stal pri oknu, vendar je Anica na njem delala manj kakor nekoč, ker je sprejemala manj dela in tudi tisto, kar je vzela, ni bilo več nujno končano isti ali naslednji dan. Nekatere ženske, ki so jo poznale že dolgo, so to razumele brez vprašanj; prinesle so obleko, jo položile na stol in rekle, naj naredi, ko bo mogla, Anica pa je še vedno pogledala šive, prijela blago med prste in povedala, kaj bo treba popraviti.

Sin je prihajal, kadar mu je dopuščalo delo, včasih sam in včasih z ženo, ter pri materi znova postal predvsem človek, ki je pogledal, ali kaj potrebuje popravilo, odnesel težjo vrečko in poslušal, kdo je bil pri njej od njegovega zadnjega obiska. Ni je spraševal, ali zmore sama, kadar je že videl, da je nekaj pretežko; prijel je in odnesel. O krajih, kamor ga je vodila fizika, sta govorila toliko, kolikor je prišlo samo od sebe, Anico pa je še vedno bolj kakor ime univerze zanimalo, ali je srečno prispel in kdaj se vrne. Kadar mu je hotela dati kaj s seboj, je sprva ugovarjal, potem pa je sprejel, ker je vedel, da bo drugače stala pri vratih z vrečko v roki, dokler je ne vzame.

Svakinja je prišla k njej nekaj časa pred tistim dnem, ko je Anici postalo slabo. Tudi ona je bila že stara in pot do stanovanja je opravila počasneje kakor nekoč, zato je po prihodu najprej sedla, slekla plašč in počivala, medtem ko je Anica pristavila vodo za kavo. Ko je prinesla skodelici, sta govorili o sinu in njegovi ženi, o ljudeh, ki sta jih obe poznali, o neki znanki, ki je še vedno hodila k maši, in o sorodniku, pri katerem nobena ni bila povsem prepričana, koliko otrok ima. Ob tem sta se zasmejali, kakor se človek lahko zasmeje tudi lastnemu spominu, ko mu ne služi več kakor nekoč.

Pisma so prihajala na svakinjin naslov, tam jih je Anica brala in puščala, in v vseh letih svakinja ni vprašala ničesar, česar Anica sama ni hotela povedati, niti ni nikomur povedala tistega, kar je vedela. Med njima ni bilo nobene velike obljube. Bila je skodelica, ki jo je Anica postavila prednjo, predal, ki je ostal zaprt, in pogovor, ki se je lahko nadaljeval tudi takrat, ko o pismih nista rekli ničesar.

Antoniovega imena dolgo nista omenili. Govorili sta o bolečinah v nogah, o tem, da človek odpre predal in pozabi, kaj je hotel vzeti, ter o cenah, ki so se jima zdele vedno višje, potem pa je svakinja ob pogledu proti šivalnemu stroju rekla, da se še spominja časov, ko je Anica prihajala k njej iz Zaloga in med pogovorom gledala na uro. Anica se je nasmehnila in povedala, da je takrat znala pot domov izračunati skoraj na minuto, svakinja pa jo je spomnila, da jo je kdaj že sama pošiljala proti vratom, da ne bi zamudila. Nekaj časa sta se smejali temu, kako pomembne so bile tedaj minute, nato pa je svakinja vprašala, ali se Anica še kdaj spomni nanj, in Anica je brez vprašanja vedela, na koga misli; rekla je, da se ga, svakinja pa je samo prikimala in vzela skodelico v roke.

Ko je svakinja odhajala, ji je Anica pomagala obleči plašč, čeprav sta se pri tem obe zasmejali, ker ni bilo povsem jasno, katera od njiju pomoč bolj potrebuje. Pri vratih sta še govorili, kdaj se bosta spet videli, vendar dneva nista določili; svakinja je rekla, da bo prišla, ko bo lepše vreme, Anica pa ji je odgovorila, naj ne hodi, če jo bodo bolele noge, ker lahko tudi ona pride k njej. Objeli sta se in svakinja je počasi odšla po hodniku, Anica pa je ostala pri odprtih vratih, dokler ni spodaj zaslišala vhodnih vrat, nato je pomila skodelici in eno postavila nazaj na polico.

Ko je ostala sama, je še nekaj časa stala pri vratih, nato se je vrnila k oknu in sedla za stroj. Na stolu je ležala obleka, pri kateri bi bilo treba skrajšati rokav, vendar je ni bilo treba končati tisti dan. Anica jo je vseeno vzela v roke, poiskala pravo nit in naredila nekaj vbodov. Z bližnjega zvonika se je oglasil zvon. Anica je za trenutek ustavila roke, pogledala proti oknu in tiho rekla: »Saj veš.« Potem je spet spustila nogo na pedal. Čez čas je začela peti. Glas ni bil več tak kakor nekoč v Velikih Laščah in tudi pesem se je na nekaterih mestih prelomila, ker se vseh besed ni več spomnila, vendar se zaradi tega ni ustavila. Ko je na hodniku nekdo odklenil sosednja vrata, je za trenutek dvignila glavo, potem pa nadaljevala. Ko je prišla do konca šiva, je nit odrezala, obleko položila čez naslonjalo in še nekaj časa sedela pri oknu.

Čez nekaj časa ji je postalo slabo. Poklicala je sina in rekla samo, naj pride. Ko je prišel, je pogledal mater, nedokončano obleko na stolu in stroj ob oknu, vendar ni spraševal, ali je res treba v bolnišnico. Pomagal ji je obleči plašč, vzel torbo in jo odpeljal. Pri vratih se je spomnil na molitvenik, ki je ostal na mizi, se vrnil ponj in ga položil v torbo, ne da bi kaj rekel.

XXXV. POGLAVJE

Ko jo je sin odpeljal v bolnišnico, se Anica domov ni več vrnila. Umrla je tam in bila pokopana na Žalah v Ljubljani poleg Francija.

Antoniova pisma so ostala pri svakinji, ki jih po Aničini smrti ni zavrgla. Pozneje jih je izročila svoji snahi. Med njimi je bila tudi stara vozovnica, ki je Anica nekoč ni uporabila.