Cena zmage

I.

Marjan je začel pri omari v dnevni sobi, ker je bilo tam najmanj stvari, ki bi jih bilo treba odpirati. Tako je vsaj mislil. Ob vrata je postavil tri kartonske škatle in nanje napisal OSTANE, LUKA IN NINA ter STRAN, potem pa je flomaster položil na okensko polico in nekaj časa stal sredi sobe, kakor da je s tem že naredil dovolj.

Čez dva dni naj bi prišel cenilec. Hiše še ni prodajal, tako je govoril Luki in Nini, kadar sta ga vprašala, čeprav je prejšnji teden že drugič gledal stanovanje z dvigalom, garažo in balkonom proti drevesom. Ni šlo za to, da bi se težko odločal. V življenju se je odločal hitreje od večine ljudi, včasih tudi prehitro, toda hiša ni bila pogodba, pri kateri na koncu ostane podpis in vsak ve, kaj je sprejel.

Odprl je spodnji del omare. Najprej so prišle na vrsto stvari, ki bi morale biti lahke: stari računi, navodila za aparate, ki jih ni bilo več, mapa od avtomobila in škatlica s ključi. Sedem jih je stresel na mizo. Za dva je vedel, kaj odpirata, pri enem se mu je zdelo, da je od stare garaže, ostali so bili samo ključi.

Držal je enega med prsti, ga obrnil in položil med tiste, ki ostanejo. Potem še drugega. Na koncu je v škatli OSTANE ležalo vseh sedem.

»Tako se pa hiša prazni,« je rekel.

Glas se je v praznejšem delu sobe slišal nekoliko drugače. Ni čakal odgovora. V prvih mesecih po Marijini smrti ga je še kdaj, ne zares, samo za tisti kratek trenutek, ko je iz kuhinje vprašal, kam je dala kakšno stvar, in je tišina prišla prepozno. Zdaj je včasih govoril na glas zato, ker je bil ves dan sam in se mu ni zdelo potrebno, da bi bil zaradi tega še tiho.

Na zgornji polici je bilo nekaj zavito v star časopis. Moral je po stol. Preden je stopil nanj, ga je z nogo preizkusil, in šele ko je že segal proti polici, se je spomnil Marije.

Vedno ga je podila dol s stolov. Ne zato, ker bi bil neroden, ampak ker je bila prepričana, da človek po sedemdesetem ne sme dokazovati, da še zmore vse, kar je zmogel pri štiridesetih. On ji je navadno rekel, da bo nehal, ko ne bo več zmogel splezati gor.

»No, vidiš,« je rekel in segel po zavitku.

Prah ga je požgečal po nosu. Časopis se je na pregibu strgal, ko ga je odvijal, in na mizi je ostala steklena plaketa na lesenem podstavku. Na medeninasti ploščici je bilo njegovo ime in pod njim priznanje za življenjsko delo.

S palcem je potegnil čez rob.

Tistega večera se je spomnil brez napora. Bele mize v hotelu ob jezeru, kozarci, ljudje, ki so ga že pred podelitvijo trepljali po rami, in Marija, ki mu je tik pred njegovim imenom popravila kravato.

Rekel ji je, naj jo pusti.

Ona jo je poravnala še za tisti milimeter, zaradi katerega je sploh stegnila roko, in rekla samo, naj gre, ker ga kličejo.

Ko se je vrnil k mizi, je bilo njegovo mesto polno rok, ki so mu segale naproti. Marija je počakala, da so drugi končali, potem je prijela plaketo, jo obrnila proti sebi in prebrala napis, čeprav ga je slišala z odra.

»Težka je,« je rekla.

To je bilo vse. Pozneje, v avtomobilu, mu je rekla, da je bila ponosna nanj, toda tega se ni spomnil tako jasno kakor tiste teže v njenih rokah.

Marjan je plaketo postavil pokonci na mizo.

Ni si hotel zdaj izmišljati, da mu priznanje ni pomenilo nič. Pomenilo mu je. Podjetje je začel s šestimi zaposlenimi, čez leta jih je bilo več kot sto petdeset. Bili so časi, ko je v petek vedel, da bo v ponedeljek moral najti denar, ki ga ni bilo, in drugi, ko so zavračali naročila, ker jih niso mogli več sprejeti. Preživeli so banke, krize, napačne nakupe, zamude kupcev in nekaj njegovih odločitev, ki jih danes ne bi ponovil. Ko so mu dali tisto plaketo, je verjel, da je nekaj naredil prav.

Še vedno je verjel.

Vzel jo je in stopil k škatli OSTANE. Preden jo je položil vanjo, je pomislil na stanovanje. Tam bi jo lahko postavil v majhno delovno sobo, če bi jo sploh imel za kaj. Na polici? Med knjige? V omaro?

Plaketo je vrnil na mizo.

V naslednji omari so bile skodelice. Šest enakih in ena bela z modro črto, na ročaju malo odkrušena. Marija je imela lepše, vendar je skoraj vsako jutro pila iz te. Ko ji je nekoč kupil dve novi, ju je pospravila med ostale in še naprej jemala staro.

Marjan je skodelico vzel v roko, pogledal odkrušeni rob in jo položil v škatlo OSTANE.

Tu ni bilo ničesar za odločati.

Do enih je napolnil škatlo STRAN skoraj do vrha. V tisti, ki naj bi ostala, so bili poleg skodelice in ključev še star daljnogled, majhen izvijač, dva zvezka in lesena škatlica brez pokrova. Ko je zazvonil telefon, je ravno poskušal ugotoviti, zakaj je shranil tri polnilce, ki niso sodili k nobeni napravi v hiši.

Klical je Luka.

Marjan se je oglasil in še naprej obračal enega od kablov.

Luka ga je najprej vprašal, ali je že začel, potem pa, še preden je Marjan odgovoril, dodal, da je seveda začel in da je bilo neumno sploh vprašati.

Marjan mu je povedal, da je do zdaj vrgel stran več stvari, kot jih je Luka v zadnjih desetih letih prinesel iz svoje kleti.

»To pa ni težko,« je rekel Luka. »Jaz ničesar ne vržem stran.«

»To sem opazil, ko si se odselil.«

Luka se je zasmejal. Rekel je, da pride jutri po službi in naj do takrat ne odloča o njegovih stvareh, ker oče ne loči med staro šaro in stvarmi, ki imajo zgodovinsko vrednost.

Marjan je pogledal tri polnilce.

»Tvoja zgodovina bo šla v zabojnik.«

»Samo moje škatle pusti pri miru. Ostalo delaj, kar hočeš.«

Pogovor je že šel proti koncu, ko je Luka vprašal, ali je kaj našel.

Marjan je pogledal plaketo.

»Nič posebnega.«

Ko je odložil, si je v kuhinji odrezal kruh in sir ter jedel stoje ob pultu. Marija ga je zaradi tega vedno pošiljala za mizo. Ni šlo za leta, kakor mu je govorila, ampak za to, da človek ne more vsega opraviti mimogrede. Takrat se mu je zdelo, da lahko.

Po kosilu je sonce padlo skozi okno naravnost na plaketo. Steklo se je zasvetilo in za nekaj trenutkov prekrilo napis.

Marjan jo je vzel.

Najprej je stopil k škatli za otroka. Nina je imela dovolj svojih priznanj, Luka pa bi plaketo vzel samo zato, ker bi vedel, da je oče ni mogel vreči stran. Stopil je k škatli STRAN in jo držal nad njo.

Ni je spustil.

Vrnil se je k mizi, potem pa jo, ne da bi še enkrat pogledal napis, postavil na tla med vse tri škatle.

Zvečer je bila še vedno tam.

II.

Luka je naslednji dan prišel nekaj po peti in v hišo vstopil s svojim ključem. Marjan ga je slišal v predsobi, vendar ni šel naproti. Sedel je na tleh pred knjižno omaro, okrog njega so bile knjige, ki jih je v zadnje pol ure prestavil že dvakrat, ne da bi se število tistih za selitev kaj zmanjšalo.

Luka se je prikazal na vratih, pogledal očeta, potem škatle in nazadnje plaketo, ki je še vedno stala na tleh.

»Vidim, da napreduješ.«

Marjan mu je rekel, naj sezuje čevlje, če je že prišel pametovat.

Luka je brez besed pogledal svoje noge. Bil je v nogavicah.

Marjan se je obrnil nazaj h knjigam.

To je bilo z Lukom od nekdaj tako. Ni ga mogel dolgo držati v resnem pogovoru, če Luka sam ni hotel biti resen, in kadar je hotel, je to navadno prišlo brez opozorila. Kot otrok je bil podoben Mariji v tem, da je lahko dolgo molčal, potem pa izrekel nekaj, kar je ostalo v sobi dlje od vsega, kar so drugi govorili pred tem.

Luka je počepnil ob škatli OSTANE in iz nje potegnil šop starih ključev. Ni vprašal, zakaj jih oče hrani. Samo pogledal ga je.

»Ne vem,« je rekel Marjan.

»Nič nisem vprašal.«

»Pa bi.«

Luka je ključe vrnil.

Kavo sta skuhala šele čez nekaj časa. Najprej sta izpraznila dve polici. Luka je delal hitreje, knjige je prijel po več skupaj, Marjan pa je pri nekaterih odprl prvo stran, pogledal posvetilo ali datum in jih šele potem odložil. Ko je Luka med strokovnimi knjigami iz sedemdesetih let vprašal, ali res potrebuje vse, mu je Marjan povedal, da knjiga ne preneha biti knjiga samo zato, ker je mlajša od njega.

»Ta ni,« je rekel Luka in pokazal letnico.

Marjan je knjigo vzel iz njegove roke in jo dal med tiste, ki ostanejo.

»Zdaj je.«

Luka se ni prepiral. Izza naslednje vrste je potegnil tanko rjavo mapo. Na njej je bilo z modrim kemičnim svinčnikom napisano KOVAČ – DELAVNICA.

Marjan jo je prepoznal, še preden jo je vzel.

Sedel je na kavč in odprl kovinski zatič. Notri so bili prvi računi, skice, izračuni in list z imeni šestih ljudi. Ob vsakem imenu je bila številka.

Luka je stopil bliže, vendar se ni sklonil čez očetovo ramo.

»Od začetka?«

Marjan je prikimal.

Nekaj časa ni gledal imen, ampak papir. Bil je tanek, na robovih rumen in na enem mestu masten od prsta, ki se ga je nekoč dotaknil z delavniško roko.

Delavnica je bila nizka, pozimi ob ponedeljkih hladna, ker je peč čez nedeljo ugasnila, poleti pa je bilo že pred deveto vroče. Dva stroja sta bila njihova, tretjega so odplačevali, četrtega jim je za nekaj mesecev posodil človek, ki je vsak drugi teden prišel pogledat, ali je še tam.

Marija je prvič prišla v soboto. Imela je svetle hlače in po desetih minutah črn madež na kolenu. Marjan ji tega ni omenil, ker je vedel, da bo potem ves čas gledala vanj.

Počasi je šla med stroji, se enega dotaknila s prstom in pogledala črno sled na blazinici.

»Tukaj boš?«

Marjan ji je začel razlagati, da je prostor samo začasen, da že gleda večjega in da bo, če dobijo dva naročnika, o katerih se pogovarjajo, čez nekaj mesecev drugače.

Marija ga je poslušala do polovice.

»Nisem vprašala, kakšen bo čez nekaj mesecev.«

To ga je ustavilo.

Stala je sredi njegove prve delavnice, s črnim prstom in madežem na hlačah, in gledala prostor, kakršen je bil.

»Za zdaj bom tukaj,« je rekel.

»Potem mi pokaži, kje imaš kavo.«

To je bila Marija. Ko je nekaj sprejela, ni potrebovala govora, da bi dokazala, da je sprejela.

Luka je medtem že nadaljeval s knjigami. Marjan je ostal pri mapi.

Prve težave niso prišle tako, kot jih je pozneje opisoval mladim podjetnikom, kadar so ga vabili govoriti o začetkih. Nobenega velikega dne ni bilo. En kupec je plačal pozneje, banka je hotela še en papir, stroj je stal dva dni, potem je prišel četrtek in na računu ni bilo dovolj za petkove plače.

Tisti večer je sedel doma za kuhinjsko mizo. Kalkulator je bil na levi, papirji pred njim, Marija pa je na drugem koncu mize popravljala zvezke. Dolgo ga ni vprašala ničesar. Vedela je, da bo povedal, ko bo hotel.

Ko je tretjič preračunal iste številke, je odložila rdeči svinčnik.

»Koliko?«

Povedal ji je.

Marija ni rekla, da bo vse dobro. Takšnih stvari ni govorila.

Vprašala ga je, kaj bo naredil.

Marjan je začel naštevati: banka, kupec, nek človek, ki bi mu morda posodil, terjatev, ki bi jo lahko prodal. Govoril je nekoliko hitreje, kakor je bilo potrebno, ker je ob vsaki možnosti že vedel, kaj je z njo narobe.

Marija ga je pustila do konca.

Potem je vstala, odnesla svojo skodelico k koritu in se naslonila na pult.

»Če hočeš, da ti rečem, naj nehaš, ti ne bom.«

Marjan jo je pogledal.

»Tega nisem rekel.«

»Saj vem.«

Prišla je nazaj, pobrala zvezke in jih zložila v torbo.

»Samo ne govori mi čez pet let, da si moral. Če boš nadaljeval, boš zato, ker si se odločil.«

To ga je razjezilo bolj, kot bi ga, če bi mu rekla, naj zapre.

»Lepo je to reči, ko ne veš, kako bom v petek izplačal šest ljudi.«

Marija je torbo zaprla.

»Res ne vem. Ti pa tudi ne.«

Odšla je v spalnico.

Marjan je še dolgo sedel pri mizi.

Naslednji dan je našel denar. Ne pri banki in ne poceni. Plače so šle skozi.

Ko je leta pozneje pripovedoval o tistem tednu, je vedno govoril o denarju. Na Marijin stavek se ni spomnil.

Zdaj se ga je.

»Oči.«

Luka je stal ob omari z lesenim zložljivim metrom v roki.

»Tole sem imel jaz kot otrok?«

Marjan je pogledal meter.

»Ne. Moj je.«

»Potem pa res ni več nobene nevarnosti, da bi kaj vrgel stran.«

Marjan mu ga je vzel. Na tretjem pregibu se je še vedno zatikal. Malo ga je potegnil, potem zložil nazaj.

»Tega smo imeli v prvi delavnici.«

Luka ni rekel ničesar. Samo počakal je, kam ga bo oče dal.

Marjan je meter držal še trenutek, potem ga položil v škatlo OSTANE.

Luka se je obrnil k polici.

»Kavo bom jaz.«

»Zakaj?«

»Ker boš ti še meter skuhal.«

Marjan se je zasmejal in mu pustil.

Pozneje sta sedela v kuhinji in govorila o čisto drugih stvareh. Luka je omenil cene stanovanj, Marjan je rekel, da se vsi obnašajo, kakor da prodajajo zlato, Luka pa mu je povedal, da se pri hiši obnaša enako. Nekje vmes je Luka opazil Marijino belo skodelico z modro črto v očetovi roki. Pogledal jo je, potem očeta, in ničesar ni rekel.

Marjan je bil zaradi tega hvaležen.

Ko je Luka zvečer odšel, je bila ena polica prazna. Na steni za njo je ostal svetlejši pravokotnik.

Rjavo mapo je Marjan položil na mizo. Leseni meter zraven nje.

Plaketa je ostala na tleh.

III.

Cenilec je prišel naslednje jutro ob desetih. S seboj je prinesel majhen merilnik, telefon in par temnih copat, ki jih je obul že v predsobi, še preden mu je Marjan utegnil reči, da ni treba.

To mu je bilo všeč.

Človek je potem hodil po hiši, meril stene, fotografiral okna, spraševal po strehi, peči in terasi ter si zapisoval odgovore. Marjan je vedel skoraj vse. Pri prenovi kopalnice je rekel napačno leto, se tega čez minuto spomnil in šel po račun, čeprav mu je cenilec zagotovil, da razlika dveh let pri tem ne bo odločala o ničemer.

Račun je vseeno našel.

V kuhinji se je cenilec ustavil pri oknu in pogledal vrt. Dve gredi sta bili že prazni, na tretji je ostalo nekaj paradižnikov, jablana ob ograji pa je imela sadeže samo na strani proti jugu.

Rekel je, da je parcela lepa in da se take danes težko dobijo, potem pa dodal nekaj o vzdrževanju, pri čemer je pogledal Marjana, kakor da bi hotel stavek prilagoditi njegovim letom.

Marjan mu tega ni olajšal.

»Zato pa ste prišli.«

Cenilec je zaprl merilnik in prikimal.

Ko je čez slabo uro odšel, je bila hiša še vedno ista, vendar je Marjan prvič hodil po njej z njegovimi številkami v glavi. Sto in nekaj kvadratnih metrov, parcela, leto gradnje, obnovljena streha, garaža. Vse je bilo res. Pri zadnjih vratih pa je še vedno stal majav lesen stol, ki ga cenilec ni pogledal.

Marija je nanj odlagala košaro, ko je prihajala z vrta.

Marjan ga je nekoč hotel popraviti. Obrnil ga je na kuhinjsko mizo, že prinesel lepilo in kos lesa, ko je Marija prišla noter in vprašala, kaj dela.

Povedal ji je, da ima ena noga skoraj pol centimetra manj.

»Vem.«

»Kako lahko veš in ga pustiš takega?«

Marija je odložila košaro.

Ni mu razlagala, da ji je stol všeč takšen ali da ima spomin ali kakšen drug razlog, ki bi ga lahko razumel. Samo rekla je, naj ga da nazaj, ker ga potrebuje.

»Saj ti ga bom vrnil.«

»Ne takega.«

Marjan jo je pogledal, ona pa je že pobirala paradižnike iz košare.

Stol je postavil nazaj.

Zdaj ga je prijel za naslonjalo. Še vedno se je majal.

Odnesel ga je do škatel v dnevni sobi, ga postavil ob STRAN in stopil korak nazaj. Potem ga je brez posebnega razloga prestavil ob OSTANE. Tam je bil še bolj napoti.

Vrnil ga je v kuhinjo.

Telefon je zazvonil, ko je zlagal cenilčeve papirje.

Nina.

Pri njej ni bilo uvoda. Vprašala je, ali je bil človek že tam.

Marjan ji je povedal, da je pravkar odšel in da, če jo zanima cena, bo morala počakati tako kot on.

Na drugi strani je bilo za trenutek tiho.

»Nisem vprašala za ceno.«

Marjan je poravnal papir na mizi.

»Kaj pa?«

»Nič. Kako je bilo.«

To je bilo tako značilno zanjo, da ga je skoraj razjezilo. Vprašala je nekaj, potem pa se je umaknila, če je začutila, da noče govoriti.

Povedal ji je, da je človek premeril hišo, kakor da je še nikoli nihče ni, in da ima zdaj uradno potrjeno, da kopalnica ni iz leta, ki ga je ves čas govoril.

Nina se je zasmejala.

»Potem se je splačalo.«

»Zelo.«

Pogovor bi lahko ostal pri tem. Nina mu je povedala, da ima popoldne dolg sestanek in da bo morda prišla čez vikend, Marjan pa jo je opozoril, da »morda« pri njej že nekaj let pomeni ne. Nina mu je vrnila, da »bom videl« pri njem pomeni isto.

Potem je, tik preden bi odložila, rekla:

»Če boš našel mamino modro mapo, je ne daj stran.«

Marjan je pogledal proti omari.

Ni vedel, o kateri mapi govori.

Nina mu je povedala samo toliko, da je bila temno modra, na elastiko, in da ji je mama nekoč iz nje pokazala nekaj šolskih papirjev. Ni vedela, kje jo je imela.

»Ne išči zdaj,« je dodala. »Samo če pride pod roke.«

Marjan je rekel, da ne išče ničesar, kar mu ni treba.

Ko sta končala, je ostal pri mizi.

Potem je šel v spalnico.

Mapo je našel v spodnjem delu Marijine omare, pod dvema rutama in starim puloverjem, ki ga ni videl že leta. Elastika je bila raztegnjena in skoraj ni več držala.

Odnesel jo je na posteljo.

V njej ni bilo ničesar, kar bi bilo videti pomembno. Spričevala, potrdila s seminarjev, fotografija učiteljskega zbora, članska izkaznica, nekaj listov iz šole. Marija je hranila papirje bolj urejeno od njega, vendar jih je hranila več, kot je priznavala.

Na dnu je bila večja ovojnica.

Marjan jo je odprl.

Najprej je videl francoski naslov, potem Marijino ime. Šele ko je nataknil očala, je razumel, da gre za potrdilo o sprejemu na trimesečno strokovno izpopolnjevanje.

Prebral je datum.

Tisto leto so gradili novo proizvodno halo.

Sedel je nekoliko bolj nazaj na posteljo.

Ni se spomnil Francije.

Ne tega zavoda, ne treh mesecev, ne pogovora, v katerem bi mu Marija povedala, da namerava oditi. Obrnil je list, kakor da bi bilo na drugi strani kaj, kar mu bo pomagalo, potem je pregledal še ostalo.

Našel je kratek seznam v njeni pisavi. Vozovnica. Zavarovanje. Menjava pri pouku. Nekaj naslovov. Pri dnu je bilo napisano njegovo ime in zraven: četrtek.

Samo to.

Marjan je list položil na koleno.

Četrtek bi lahko pomenil, da je hotela govoriti z njim. Lahko pa bi pomenil, da je moral on v četrtek nekam, da je morala nekaj prinesti ali da sta bila dogovorjena za večerjo. V njunih starih koledarjih je bilo pol življenja zapisanega s po eno besedo, ker sta takrat oba vedela, kaj pomeni.

Zdaj ni vedel.

Poskušal se je spomniti tistega leta. Nova hala. Dovoljenja. Dež pri betoniranju temeljev. Banka, ki je tik pred podpisom zahtevala še eno zavarovanje. Avstrijski kupec. Luka je bil takrat še doma, Nina tudi ali pa je že ...

Ustavil se je.

Ni vedel niti tega brez računanja.

Mapo je zaprl in nekaj časa sedel z rokama na njej.

Prva misel, ki jo je imel, ni bila dobra. Pomislil je, da mu Marija verjetno sploh ni hotela iti. Da je izpolnila papirje, potem pa si premislila. Tako bi bilo preprosto.

Takoj za tem je vedel, da si je to izmislil.

Vstal je in mapo odnesel v dnevno sobo. Na mizi je bila rjava mapa iz prve delavnice. Poleg nje leseni meter. Na tleh plaketa.

Modro mapo je položil nekoliko stran.

V kuhinji je zagledal majavi stol.

Tokrat ga ni nosil k škatlam. Sedel je nanj.

Pod njegovo težo se je najprej nagnil na eno stran, potem na drugo in se umiril.

Marjan je ostal sedeti.

IV.

Marjan je modro mapo pustil na mizi tudi naslednje jutro. Ko je prišel v dnevno sobo, je bila prva stvar, ki jo je zagledal, čeprav ni bila ne največja ne najbliže vratom. Poleg nje je ležala rjava mapa iz prve delavnice, na tleh plaketa, pri steni tri škatle. Včeraj se mu je zdelo, da mora iz hiše predvsem odnesti stvari. Zdaj jih je bilo iz dneva v dan več zunaj omar.

Skuhal si je kavo in se vrnil k mizi. Francoskega pisma ni odprl. Ni bilo razloga, da bi ga še enkrat bral. Vedel je, kaj piše, in tistega, česar ni vedel, na njem ni bilo.

Namesto tega je odprl rjavo mapo.

Šest imen je bilo še vedno na prvem listu. Tokrat se ni ustavil pri njih, ampak je šel naprej. Za računom za elektriko, dvema ponudbama in skico nosilca, ki ga že dolgo niso več izdelovali, je našel prepognjen list iz zvezka. Na njem je bila z njegovo pisavo narejena razpredelnica: stroški materiala, ure, obrok za stroj, elektrika, plače. Na dnu je bila številka, dvakrat podčrtana.

Spomnil se je mize, na kateri jo je izračunal.

Ni bila tista domača, pri kateri je sedela Marija, ampak kovinska miza v majhni pisarni ob delavnici. Pisarna je imela okno proti strojem in vrata, ki se niso dobro zapirala. Kadar je kdo na stružnici vzel večji kos, je bilo tudi pri zaprtem oknu slišati spremembo zvoka.

Tistega dne je zvok poslušal že od jutra.

Naročilo je bilo večje od vsega, kar so naredili prej. Če bi ga končali pravočasno, bi lahko odplačal del dolga za stroj in prvič pustil nekaj denarja na računu tudi po plačah. Če bi zamudili, bi kupec naslednjo serijo dal drugam.

Ob enajstih je v pisarno prišel Tone. Ni potrkal, nikoli ni. Bil je najstarejši med šestimi in edini, ki je Marjanu od prvega dne govoril enako, kakor mu je govoril takrat, ko sta oba delala pri drugem človeku.

Na mizo je položil kos.

Marjan ga je pogledal in vprašal, kaj je.

Tone je z dlanjo obrisal kovinski prah s hlač.

»Kar si naročil.«

»To vidim.«

»Potem pa poglej še malo bolje.«

Marjan je vzel kos. Na robu je bila sled, tako majhna, da je s prstom skoraj ni čutil.

»Koliko?«

Tone mu ni odgovoril. Z žepa je snel merilo in ga položil poleg kosa.

To je bilo pri njem običajno. Če je menil, da mora Marjan nekaj videti sam, mu tega ni razlagal.

Marjan je izmeril.

Potem še enkrat.

»Gre.«

Tone se je naslonil na podboj.

»Gre.«

V načrtu je bila toleranca dovolj velika. Kos je bil znotraj nje. Marjan ga je obrnil proti oknu in še enkrat pogledal sled.

»Koliko jih je takih?«

»Za zdaj sedem.«

»Za zdaj?«

Tone je skomignil.

»Stroj je topel. Lahko ostane pri tem. Lahko pa ne.«

Marjan je pogledal skozi steklo proti delavnici. Stroj je delal. Ob njem je stal Milan in čakal na naslednji kos.

»Ustavi.«

Tone se ni premaknil.

»Za koliko?«

»Dokler ne vidiva, kaj je.«

»To sem te vprašal zato, ker če ga zdaj ustavim, ga danes ne zaženemo več tako, kot je.«

Marjan je vedel. Tudi zato je Tone prišel k njemu in ne samo zamenjal orodja.

»Ustavi ga.«

Tone je vzel kos z mize.

Pri vratih se je obrnil.

»Tisti iz nabave je spet klical.«

»Naj kliče.«

»Pravi, da če jutri ne naložimo, bo šel drugam.«

Marjan je dvignil pogled.

»Tone.«

»Samo povem.«

»Potem si povedal.«

Ko je ostal sam, je vzel kalkulator in še enkrat preračunal številke na prepognjenem listu. Če bi izgubili naročilo, ne bi bilo konec. To je vedel. Samo vse, kar je bilo naslednja dva meseca že težko, bi postalo težje.

Stroj je utihnil.

Tišina iz delavnice je prišla v pisarno skoraj bolj glasno kakor prej njegov tek.

Marjan je vstal.

Do večera so našli vzrok. Ni bil velik. Orodje je bilo obrabljeno nekoliko prej, kot so pričakovali, in nekaj kosov je bilo treba narediti znova. Tone je ostal z njim do desetih. Milan tudi. Druga dva sta prišla naslednje jutro prej, ne da bi ju prosil.

Naročilo so odpeljali dan pozneje.

Kupec je bil jezen. Naslednjo serijo jim je vseeno dal.

Marjan se je tega spomnil drugače, kot se je spominjal priznanja. Pri plaketi je ostala dvorana, luči in Marijina roka pri kravati. Pri tistem naročilu ni ostal dan, ko so ga dobili, niti denar, ki so ga zaslužili. Ostal je trenutek, ko je stroj utihnil, in Tone, ki je stal na vratih ter čakal, ali bo rekel ustavi.

Našel je še nekaj podobnih listov. Pri nekaterih se ni spomnil ničesar. Pri drugih je že številka priklicala človeka, prostor ali težavo, za katero je bil takrat prepričan, da je največja, kar jih ima.

Telefon je pustil zvoniti, dokler ni videl imena.

Tone.

Marjan je za trenutek mislil, da je narobe prebral. S Tonetom se nista slišala več mesecev, mogoče leto. Nazadnje na pogrebu nekdanjega sodelavca.

Oglasil se je.

Tone ni vprašal, ali moti. Rekel je, da mu je Franc povedal, da Marjan prodaja hišo, in da ljudje očitno prej izvedo, kaj dela, kot on sam.

»Ne prodajam je še.«

»Aha. Samo cenilca si povabil na kavo.«

Marjan se je nasmehnil.

Tone je imel še vedno isti glas, nekoliko hripav, kot da je pravkar prišel iz delavnice, čeprav že več kot deset let ni stal ob stroju.

Povedal je, da bo v četrtek v mestu, ker mora k zdravniku, in če Marjan ne dela nič pomembnega, bi lahko šla na kosilo. Potem je sam dodal, da pri njunih letih zdravnik ni nič posebnega in naj ne začne spraševati.

Marjan ga ni.

»Ob kateri uri?«

Tone je povedal.

»Pridi sem. Bova jedla tukaj.«

Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho.

»Ti boš kuhal?«

»Če boš tako govoril, ne.«

»Potem pridem. Da vidim, kaj bo ostalo od hiše.«

Marjan mu je rekel, da hiša še stoji in da tudi on še ni v domu, če je to naslednje vprašanje.

Tone se je zasmejal, zakašljal in rekel, da bo v četrtek ob enih.

Ko sta odložila, je Marjan še nekaj časa gledal telefon.

Potem je odprl rjavo mapo tam, kjer jo je prej zaprl.

Našel je fotografijo.

Šest moških je stalo pred delavnico. Pet jih je gledalo v aparat, Tone pa nekam vstran. Marjan je stal na sredini, precej bolj suh, v delovni halji, z rokami v žepih. Na zadnji strani je bila letnica in Marijina pisava.

Pod njo je napisala samo: Prvih šest.

Marjan fotografije ni dal nazaj v mapo.

Postavil jo je ob modro.

Šele takrat je spet pogledal francosko ovojnico.

Dolgo ni naredil ničesar. Potem je vzel telefon in poiskal Ninino številko, vendar ni poklical.

Telefon je položil na mizo.

Pri Mariji je bilo vedno nekaj ur dneva, ko je ni bilo doma. Šola, sestanki, seminarji, njene kolegice, stvari, o katerih ga ni spraševala za dovoljenje in mu jih tudi ni bilo treba poznati. Nikoli ni mislil, da jih ne pozna. To dvoje se mu je do včeraj zdelo isto.

Vstal je in odprl okno.

Z vrta je prišel hladen zrak in nekje čez dve hiši zvok kosilnice. Nekdo je še vedno kosil, čeprav je bila trava že skoraj nehala rasti.

Marjan je zaprl rjavo mapo.

Modre ni odprl.

Tisti dan ni vrgel stran ničesar.

V.

Tone je v četrtek prišel deset minut prezgodaj in prinesel steklenico vina, čeprav je Marjan po telefonu rekel, naj ne nosi ničesar. Stal je v predsobi nekoliko sklonjen, ne toliko od let kakor od navade, ki jo je dobil ob strojih, kjer je bilo treba glavo pogosto umakniti prej, kot si se tega zavedel. Las je imel malo, obrvi pa skoraj enake kot pred štiridesetimi leti, goste in predolge, zaradi njih je bil njegov pogled še vedno strožji, kot je bil v resnici.

Marjan mu je vzel plašč.

»Vino si pa lahko pustil doma.«

Tone je pogledal proti kuhinji, od koder je dišalo po goveji juhi.

»Če si ti kuhal, ga bova mogoče potrebovala.«

Marjan mu je pokazal obe roki.

»Še vse prste imam.«

»To pri kuhanju ni dokaz.«

Nista se objela. Nikoli se nista. Tone ga je prijel za nadlaket, Marjan njega za ramo, potem sta šla v kuhinjo, kakor da sta se nazadnje videla prejšnji teden in ne na pogrebu pred skoraj letom.

Juho je v resnici skuhala soseda. Marjan je naredil samo pečenko in krompir, vendar Tone tega ni vprašal in Marjan mu ni povedal. Pri njunih letih je bilo dovolj stvari, o katerih človeku ni bilo treba govoriti, če ga drugi ni vprašal.

Najprej sta jedla.

Tone je povedal, da mu je zdravnik zamenjal tablete, ker so mu stare preveč znižale pritisk, potem je prešel na vnuka, ki je pustil fakulteto in začel delati pri človeku, ki popravlja motorje. Njegova hči je bila zaradi tega nesrečna. Tone ni bil.

»Če zna z rokami, naj dela z rokami.«

Marjan je odrezal kos mesa.

»Če bi to rekel njegovi materi, bi te vrgla ven.«

»Sem ji. Ni me. Samo tri dni me ni poklicala.«

»Potem si poceni prišel skozi.«

Tone je prikimal in si naložil še krompir.

O podjetju nista govorila, dokler ni Marjan po kosilu prinesel kave v dnevno sobo. Tone je takoj opazil prazne police, škatle in plaketo na tleh, vendar je šel najprej k oknu. Dolgo je gledal vrt.

»Jablano imaš še.«

»Kam naj bi šla?«

»Ti prodajaš hišo, ne jaz.«

Marjan je sedel.

»Še je ne prodajam.«

Tone se je obrnil od okna.

»Franc pravi, da jo.«

»Franc že dvajset let ve o meni več kot jaz.«

»Zato ker mu ti nič ne poveš.«

To je rekel brez očitka. Sedel je v naslanjač, v katerem je nekoč sedela Marija, vendar tega verjetno ni vedel ali pa se ni spomnil.

Na mizi je zagledal fotografijo prvih šestih.

Vzel jo je v roke in jo držal nekoliko dlje od oči.

»Kje si to našel?«

»V mapi.«

Tone se je zasmejal.

»Poglej Milana. Takrat je že imel trebuh.«

»Ti pa lase.«

»Zato sem bil neumen.«

Fotografijo je obrnil in prebral Marijin zapis na zadnji strani.

Nekaj v njegovem obrazu se je umirilo.

»Ona nas je vse poznala.«

Marjan je pogledal proti modri mapi, vendar Tone tega ni opazil.

»Bolj kot jaz, včasih.«

»To pa ni bilo težko.«

Marjan mu je hotel odgovoriti, pa ni. Tone je fotografijo položil nazaj na mizo in šele takrat zagledal leseni meter.

»Tega pa ne morem verjeti.«

Vzel ga je in ga odprl. Na tretjem pregibu se je zataknil.

»Še vedno.«

»Zato sem ga hranil.«

Tone je pogledal Marjana.

»Ne laži. Hranil si ga, ker ničesar ne vržeš stran.«

»To govori človek, ki je trideset let hranil pokvarjen primež.«

»Primež ni bil pokvarjen. Samo vijak je imel zračnost.«

»Dva centimetra.«

»Pa si vedel, koliko.«

Marjan se je zasmejal. Tone je meter položil na koleno in s palcem drgnil zbledele številke.

Potem je rekel:

»Takrat si bil drugačen.«

Marjan je dvignil oči.

Tone ni nadaljeval. Zložil je meter, počasi, čez vsak pregib posebej.

»Kdaj?«

»Na začetku.«

»Vsi smo bili.«

»Ne tako.«

Marjan je počakal.

Tone je pogledal proti škatlam.

»Če si rekel, da bo nekaj v petek, je bilo v petek. Če ni moglo biti, si prišel v četrtek povedat, da ne bo. Pozneje si imel ljudi za to.«

»Zato ker nas ni bilo več šest.«

»Saj vem.«

Spet je bilo nekaj časa tiho. Z vrta je skozi zaprto okno prihajal komaj slišen promet z glavne ceste.

Marjan je vprašal, ali mu hoče povedati, da se je pokvaril.

Tone se je namrščil.

»Če bi ti hotel to povedati, bi ti povedal.«

»Potem pa povej, kaj govoriš.«

Tone je položil meter na mizo.

»Nič. Samo da si imel na začetku čas za stvari, za katere ga pozneje nisi imel.«

Marjan je hotel reči, da ga ni mogel imeti, da je bilo sto petdeset ljudi nekaj drugega kot šest, da podjetja te velikosti ne vodiš tako, da zjutraj hodiš od stroja do stroja. Vse to je bilo res in Tone je vse to vedel.

Zato ni rekel ničesar.

Tone se je nagnil po skodelico.

»Kava je pa ista.«

»Kakšna?«

»Prešibka.«

»Štirideset let jo piješ in štirideset let govoriš isto.«

»Enkrat boš mogoče poslušal.«

Pogovor je odšel drugam.

Šla sta skozi imena ljudi s fotografije. Milan je umrl pred šestimi leti. Jože se je preselil k hčeri. Franc je še vedno vsako jutro ob sedmih hodil po kruh, čeprav je bila pekarna odprta do večera. Pri šestem, Petru, Tone ni vedel, ali je še na Gorenjskem.

Ko je omenil Jožeta, je Marjan za trenutek pogledal proti telefonu.

»Z njim se še vidiš?«

Tone je skomignil.

»Včasih. Prejšnji mesec sva bila na kavi.«

»Kako je?«

»Jože.«

To je bilo dovolj natančno. Jože je bil že pri tridesetih človek, za katerega na vprašanje, kako je, nisi dobil odgovora, ampak zgodbo o nečem, kar je videl na poti, o ribi, ki je ni ujel, ali o človeku, ki je napačno parkiral.

Tone je spil kavo.

»Spraševal je po tebi.«

»Ima mojo številko.«

»Ima.«

Marjan je pogledal Toneta.

»In?«

»Nič. Rekel sem mu isto.«

Tone je vstal, ker je moral ob štirih še v lekarno. Pri vratih si je dolgo zapenjal plašč. Prsti ga niso več ubogali tako kot nekoč, vendar ni pustil Marjanu, da bi mu pomagal.

Ko je bil že zunaj, se je obrnil.

»Pokliči ga.«

»Koga?«

Tone ga je pogledal izpod obrvi.

»Ne mene. Mene si danes že videl.«

Potem je šel.

Marjan je zaprl vrata in se vrnil v dnevno sobo.

Na mizi so ostali dve skodelici, fotografija, meter in modra mapa. Pospravil je skodelici. Fotografijo je hotel dati nazaj v rjavo mapo, pa jo je pustil zunaj.

Telefon je vzel šele pozneje.

Jožetovo ime je bilo še vedno med prvimi v imeniku. Ni ga poklical.

Šel je v kuhinjo, zavil preostalo pečenko in jo dal v hladilnik. Pomil je posodo, obrisal pult in odnesel smeti. Ko se je vrnil, je telefon ležal na istem mestu.

Zvečer je Luka poslal sporočilo, ali je cenilec že kaj javil.

Marjan mu je odgovoril, da ne.

Potem je odprl imenik še enkrat.

Pri Jožetovem imenu je bila stara fotografija, posneta nekje ob vodi. Jože je držal ribo pred seboj, kakor da je večja, kot je bila.

Marjan se je spomnil, kdaj je bila posneta.

Takrat bi moral iti z njim.

Ni šel, ker so v ponedeljek prihajali Nemci in je hotel čez vikend še enkrat skozi ponudbo. Jože mu je v nedeljo zvečer poslal fotografijo in napisal, da je zamudil največjo ribo v življenju.

Marjan mu je odgovoril, da bo šel drugič.

Drugič sta res šla.

Samo ne tja.

Telefon je odložil na mizo, vendar ga tokrat ni pustil tam.

Po nekaj minutah ga je vzel nazaj in poklical.

Jože se ni oglasil.

Marjan je poslušal zvonjenje do konca. Ni pustil sporočila.

Čez pol ure je telefon zazvonil.

Jože ni rekel živjo.

»Če prodajaš hišo, hočem nazaj svojo vrtalno mašino.«

Marjan se je naslonil na stol.

»Tvoja ni.«

»Potem pa sem jo štirideset let zaman pogrešal.«

»Trideset.«

»Vidiš, še huje. Kje si?«

»Doma.«

»To vem. Zakaj kličeš?«

Marjan je pogledal proti oknu. Zunaj se je že temnilo.

»Tone je bil tukaj.«

»Aha. Torej preverja, kdo je še živ.«

Marjan se je zasmejal.

Jože je nekaj govoril o Tonetovih zdravnikih, potem o tem, da je kupil nov čoln, čeprav mu je hči prepovedala vse, kar ima motor. Govoril je tako, kot se ga je Marjan spomnil, brez reda, vendar nikoli brez razloga; iz čolna je prišel do hčere, od nje do vnuka, ki ni znal zavezati trnka, in od trnka do tega, da Marjan že leta ni bil z njim na vodi.

»Saj si me nehal vabiti.«

Na drugi strani je nastala kratka tišina.

»Nisem.«

Marjan se ni spomnil zadnjega vabila.

Jože mu ni pomagal.

»V soboto grem,« je rekel. »Če ne bo pihalo.«

Marjan je pogledal koledar na steni. V soboto ni imel ničesar.

Prva misel je bila, da mora še skozi stvari v garaži. Potem je pomislil na cenilca, ki bo morda do takrat poslal poročilo, in na stanovanje, kamor bi lahko še enkrat šel.

»Ob kateri uri?« je vprašal.

Jože mu je povedal.

Marjan je vzel kemični svinčnik in na soboto napisal samo eno besedo.

JOŽE.

Ko je odložil, je nekaj časa gledal zapis.

Potem je šel v dnevno sobo in prvič tisti dan odprl modro mapo.

Francosko pismo je bilo na vrhu.

Ni ga prebral.

Samo datum je pogledal.

Na koledarju tistega leta bi morda tudi Marija imela zapisano eno samo besedo.

Morda njegovo ime.

Marjan je mapo zaprl in ugasnil luč.

VI.

V soboto je Marjan vstal prej, kot bi bilo treba, in ko je v kuhinji pil prvo kavo, se mu je zdelo skoraj smešno, da je zaradi ribolova nastavil budilko, kakor jo je nekoč nastavljal zaradi letala ali sestanka. Pri vratih je ugotovil, da ima mestne čevlje, se vrnil po stare rjave in pri tem izgubil ravno toliko časa, da ga je Jože, ko je pripeljal, lahko pričakal z ugotovitvijo, da zamuja.

Marjan mu je pokazal uro. Jože je rekel, da je sam prišel deset minut prej in je zato stvar jasna, potem pa mu je v prtljažniku naredil prostor med torbo, škornji, staro odejo in škatlo, za katero Marjan ni vprašal, kaj je v njej. Pri Jožetu je bilo bolje ne spraševati prehitro. Odgovor je navadno začel pri predmetu, končal pa pri človeku, ki ga Marjan ni poznal.

Med vožnjo je bilo enako. Iz prenizke vode je prišel do soseda z motorjem, od njega do vnuka, ki je o ribah vedel vse s telefona in skoraj nič iz vode, potem pa je sredi neke zgodbe vprašal, ali Marjan hišo res prodaja.

Marjan je rekel, da še ne ve.

Jože je pogledal cesto pred seboj in samo zamrmral, da je to v redu.

Marjan ga je vprašal, od kdaj je nevednost dobra, Jože pa se je nasmehnil in rekel, da je imel sam z njo vedno precej sreče. Potem sta zavila med drevesa in pogovor je ostal tam, kjer je bil.

Čoln je bil manjši, kot si ga je Marjan predstavljal po Jožetovem pripovedovanju. Aluminijast, z majhnim motorjem in dvema lesenima sedežema, od katerih je bil eden že opraskan. Ko je Marjan vprašal, ali je to res novi čoln, mu je Jože povedal, da je nov zanj, in s tem je bilo vprašanje rešeno.

Na vodi je bilo hladneje. Motor ju je nekaj časa nesel stran od obale, potem ga je Jože ugasnil in čoln je še malo drsel sam. Marjan je sedel spredaj, z rokami v žepih, in šele po nekaj minutah opazil, da nikamor ne gledata posebej. Ni bilo hiše, ki bi jo bilo treba oceniti, mape, ki bi jo bilo treba odpreti, niti človeka, ki bi čakal odgovor.

Jože mu je podal palico.

Prvi met je bil prekratek. Drugi dober. Jože ni komentiral ne prvega ne drugega in prav zaradi tega se je Marjan spomnil, zakaj je nekoč rad hodil z njim. Jože je znal človeka pustiti pri miru, ne da bi ga pustil samega.

Dolgo nista ujela ničesar. Voda je obračala čoln, Jože ga je občasno popravil z veslom, nekje daleč je zalajal pes. Ko je Marjan omenil stanovanje, ga Jože ni vprašal po ceni, ampak kam gleda balkon. To je bilo tako nepričakovano vprašanje, da je Marjan potreboval trenutek, preden je odgovoril.

»Proti drevesom.«

Jože je prikimal.

»Potem vsaj nekaj.«

Marjan mu ni razlagal, da ima stanovanje tudi garažo, dvigalo in oseminšestdeset kvadratnih metrov. Nenadoma se mu je zdelo, da je balkon proti drevesom res podatek, ki ga je vredno povedati najprej.

Ko se je Jožetu zapletla vrvica, mu je Marjan vzel palico in jo razvozlal. Jože ga je opazoval, dokler ni končal.

»Še vedno,« je rekel.

»Kaj?«

»Nič. Daj sem.«

Marjan mu je vrnil palico. Vedel je, kaj je mislil, in Jože je vedel, da ve. Zato nista potrebovala nadaljevanja.

Do desetih se ni zgodilo skoraj nič. Marjanu pa ni bilo dolgčas. Ko je bil mlajši, je na vodi pogosto že po prvi uri mislil na ponedeljek, na ljudi, ki jih mora poklicati, na ponudbo, ki jo mora še enkrat pregledati. Jože mu je takrat govoril, da riba ve, če človek z glavo ni pri njej. Danes ni mislil na podjetje. Nekajkrat je pomislil na Marijino modro mapo, vendar misel ni ostala dolgo.

Jože je ujel majhno ribo, jo pogledal in spustil nazaj. Potem je iz torbe vzel dve žemlji in termovko s kavo, ki je bila premočna in skoraj hladna. Marjan je vseeno spil dve skodelici.

Sedela sta vsak na svojem koncu čolna in jedla. Jože je papir od žemlje skrbno zložil in spravil v torbo, nato pa pogledal Marjanovo golo glavo in rekel, da bi ga Marija poslala nazaj po kapo.

Marjan je segel z roko po laseh, ki jih skoraj ni bilo več.

»V avtu je.«

Jože se je zasmejal.

Takrat ga je Marjan vprašal za Francijo.

Povedal mu je samo toliko, kolikor je vedel: tri mesece, sprejem, leto nove hale. Jože je najprej vprašal, ali je Marija res hotela iti, potem pa se ustavil, še preden je Marjan odgovoril, kakor da je sam opazil, da je vprašanje napačno.

»Ti se ne spomniš?«

Marjan je gledal plovec.

»Ne vem, česa se ne spomnim.«

Jože ni silil vanj. Nekaj časa je navijal vrvico, jo spet spustil in potem, kakor da govori o čem drugem, povedal, da je bil pri petindvajsetih skoraj na poti v Avstralijo. Bratranec mu je našel delo, papirji so bili pripravljeni, doma ga ni držalo skoraj nič. Potem je zbolel oče. Odhod je prestavil za nekaj mesecev, meseci so postali leto, rodila se je Maja in Avstralija je ostala tam, kjer je bila.

Marjan ga je vprašal, ali mu je bilo žal.

Jože je s palico počasi risal po vodi.

»Včasih sem bil jezen.«

»To ni isto.«

»Saj pravim.«

Po nekaj trenutkih je dodal, da je bil najlažje jezen na očeta, ker je bil bolan in se ni mogel braniti. Potem je pogledal Marjana.

»Danes pa kaj naj naredim s tem? Če bi šel, Maje mogoče ne bi bilo. Naj mi bo žal nje?«

Marjan ni odgovoril.

Jože je zamenjal vabo.

»Ne delajva iz tega knjige. Nisem šel.«

V tistem stavku ni bilo ne modrosti ne obžalovanja. Bil je samo človek, ki je nekoč stal pred eno potjo in ostal na drugi.

Proti poldnevu se je veter okrepil in Jože je rekel, da bosta šla nazaj. Ravno ko je Marjan pogledal uro, je plovec izginil. Palico mu je sunkovito potegnilo navzdol.

Naslednjih nekaj minut ni mislil na nič. Jože je samo enkrat rekel, naj ne vleče prehitro, potem je molčal in čakal s podmetalko. Riba se je pokazala ob čolnu, velika in temna, še enkrat udarila, vrvica pa je počila.

Na gladini so ostali krogi.

Marjan je držal prazno palico.

Jože je pospravil podmetalko.

»Lepa je bila.«

Marjan ga je vprašal, koliko je imela.

Jože je pogledal vodo in rekel, da bo do prihodnjega leta gotovo še večja.

Marjan se je začel smejati. Jože z njim. Smejala sta se ribi, ki je nista imela, in ko sta čez nekaj minut prižgala motor, Marjan ni niti enkrat pomislil, da bi bil dan boljši, če bi jo potegnil v čoln.

Pri avtomobilu ga je Jože vprašal za naslednjo soboto.

Marjan je že imel na jeziku svoj običajni »bom videl«, pa ga ni izrekel.

»Pridem.«

Jože je samo prikimal, kot da pri tem ni nič posebnega.

Doma je Marjan na mizi našel obe mapi, fotografijo in leseni meter. Plaketa je bila še vedno na tleh. Vzel jo je, obrisal s krpo in jo postavil na prazno polico.

Ni je postavil zato, ker bi si premislil o njej. Samo ni več hotel, da leži na tleh.

Potem si je skuhal kavo. Ko je iz omare vzel Marijino belo skodelico z modro črto, je za trenutek obstal ob pultu.

Navadno bi jo spil tam.

Tokrat jo je odnesel k mizi in sedel.

VII.

Nina je prišla v nedeljo nekaj po enajsti in prinesla dve vrečki, čeprav je Marjan po telefonu rekel, da ima vse. Eno je odložila v kuhinji, drugo v predsobi, potem pa se je vrnila po prvo in iz nje začela jemati stvari, kakor da je prišla za ves teden: kruh, sadje, kavo, dve posodi in zavoj nečesa, kar je Marjan pogledal samo toliko, da je vedel, da tega sam ne bi kupil.

»Kaj je to?«

»Pusti.«

»Če je pri meni, lahko vprašam.«

Nina ga je pogledala čez ramo.

»Potem vprašaj jutri, ko boš jedel.«

Bila je podobna Mariji samo v nekaterih gibih. Ne v obrazu in ne v glasu, ampak v načinu, kako je nekaj odložila na pravo mesto, ne da bi pogledala, ali je tam prostor, in v tem, da je ob očetovem ugovoru včasih samo malo stisnila ustnice, namesto da bi mu odgovorila.

Marjan jo je pustil pri vrečkah in šel v dnevno sobo. Ko je prišla za njim, je najprej zagledala plaketo na polici.

»Aha.«

»Kaj aha?«

»Nič. Samo spet je zunaj.«

Marjan je sedel.

»Bila je v omari.«

»Vem.«

»Kako veš?«

Nina je stopila do police in s prstom pobrala drobec prahu z roba.

»Mami jo je dala tja.«

Marjan jo je pogledal.

»Zakaj?«

Nina se je obrnila.

»Ker je rekla, da je tukaj preveč stvari.«

To je bilo mogoče. Marija je vsakih nekaj let prestavljala dnevno sobo, kakor da se bo s tem hiša povečala.

Nina je zagledala modro mapo na mizi.

»Našel si jo.«

Marjan ni odgovoril takoj.

»Zakaj si vedela zanjo?«

Nina je sedla na rob kavča. Torbice ni odložila na tla, ampak jo je držala ob sebi, kar je pri njej navadno pomenilo, da ne bo dolgo.

»Enkrat mi jo je pokazala.«

»Kaj?«

»Mapo.«

Marjan je počakal. Nina pa ni nadaljevala.

»Francijo tudi?«

Takrat je dvignila oči.

Ni bila presenečena tako, kot bi bila, če ne bi vedela ničesar. To je Marjan opazil prej kot vse drugo.

»Ti si vedela.«

Nina je počasi odložila torbico.

»Nekaj.«

»Koliko je nekaj?«

»Oči, ne vem. Bilo je dolgo nazaj.«

Marjan je vstal in vzel mapo z mize. Francosko pismo je imel že na vrhu. Položil ga je pred njo.

Nina ga ni vzela.

»Tri mesece,« je rekel. »Bila je sprejeta. Imela je seznam. Vozovnico, zavarovanje, menjavo v šoli. Mene ima napisano pri četrtku. Ti pa mi govoriš nekaj.«

Nina je gledala list.

»Meni je povedala šele veliko pozneje.«

»Kaj?«

»Da je nekoč hotela iti.«

»Zakaj ni šla?«

Nina je dvignila pogled in Marjan je v njem prvič videl nekaj, česar ni pričakoval. Ne odgovor. Previdnost.

»Ne vem.«

»Nina.«

»Res ne vem tako, kot bi ti rad vedel.«

Marjan se je sprehodil do okna in nazaj. Včeraj je na vodi lahko sedel več ur. Zdaj ni mogel ostati na stolu.

»Kaj pa veš?«

Nina si je z obema rokama popravila lase za ušesi, čeprav so že bili tam.

»Enkrat sva govorili. Ko sem jaz dobila tisto ponudbo za Bruselj.«

Marjan se je spomnil ponudbe. Nina ni šla. Takrat je bila poročena, otroka sta bila majhna in služba tukaj dobra. Tako si je zapomnil.

»Mami je rekla, naj ne gledam samo tega, kaj dobim, če grem.«

»Pametno.«

Nina ga je pogledala.

»Ni končala tam.«

Marjan je molčal.

»Rekla je, naj pogledam tudi, kaj bom izgubila, če ostanem.«

V sobi je bilo nekaj časa slišati samo hladilnik iz kuhinje.

Marjan je prijel naslonjalo stola.

»In potem ti je povedala za Francijo.«

»Ne takoj. Jaz sem jo vprašala, če je ona kdaj ostala.«

»In?«

Nina je vstala. Stopila je do okna, vendar ni gledala ven.

»Rekla je, da je.«

Marjan je čakal na nadaljevanje.

»Zaradi mene? Zaradi Luke?«

Nina se je obrnila.

»Zakaj moraš takoj najti razlog, ki ga lahko primeš?«

Vprašanje ga je zadelo bolj zaradi načina, kako ga je izrekla, kakor zaradi besed. Ni povzdignila glasu. Bila je utrujena.

»Ker razlog je bil.«

»Seveda je bil. Verjetno jih je bilo deset.«

»Kaj ti je rekla?«

Nina je pogledala očeta in nekaj časa ničesar ni rekla. Potem je sedla nazaj, tokrat globlje na kavč.

»Da je bilo takrat pri tebi vse na robu. Hala, kredit, naročila. Da si bil doma, pa te skoraj ni bilo. Da je mislila, da ti bo povedala, ko boš imel miren dan.«

Marjan je odprl usta, vendar Nina še ni končala.

»Potem ga dolgo ni bilo.«

»To ni razlog, da ne greš.«

»Nisem rekla, da je.«

»Potem?«

Nina je z dlanjo potegnila po kolenu.

»Potem je rekla, da je nekega dne ugotovila, da je rok za potrditev že mimo.«

Marjan je obstal.

»Kar pustila je?«

Nina je skomignila, vendar ne brezbrižno.

»Tako je rekla.«

»In meni ni povedala.«

»Tega ne vem.«

»Jaz bi se spomnil.«

Nina ga je pogledala tako hitro, da je Marjan vedel, kaj bo rekla, še preden je spregovorila.

»Bi se?«

Ničesar ni bilo v njenem glasu, kar bi bilo glasno. Pa vendar se je soba spremenila.

Marjan je spustil roko z naslonjala.

»Kaj naj bi to pomenilo?«

Nina je zaprla oči za trenutek.

»Nič. Ne bi smela.«

»Ne. Zdaj povej.«

»Oči, ne delaj tega.«

»Česa?«

Nina je vstala tako naglo, da je torbica zdrsnila s kavča.

»Tega. Da iz ene besede narediš sestanek, na katerem moram dokazati, kaj sem mislila.«

Marjan jo je gledal.

Nina je pobrala torbico in jo spet odložila.

»Mami je živela s tabo. Jaz ne vem, kaj sta si povedala. Ne vem, česa si se ti spomnil in česa ne. Samo vem, da si bil takrat ves čas v podjetju. To smo vedeli vsi.«

»Delal sem.«

»Saj vem.«

»Ne, ne veš. Takrat je bilo sto stvari, ki so lahko šle narobe.«

»Vem.«

»Če bi mi povedala, da gre za tri mesece—«

Marjan se je ustavil.

Nina ga ni prekinila.

»Kaj?« je vprašala čez čas.

Ni vedel.

V glavi je imel odgovor, ki bi ga dal vedno: uredili bi. Našli bi način. Trije meseci niso nič. Otroka bi zmogla. On bi zmogel. Podjetje bi zmoglo.

Toda prav tisto leto je spal po pet ur. Včasih manj. Ob nedeljah je hodil v halo. Na dopust niso šli, ker se mu ni izšlo. Enkrat je Marija sama odpeljala otroka na morje in se je pripeljal za dva dni.

»Bi uredil,« je rekel, vendar tiše.

Nina je gledala v tla.

»Mogoče.«

Marjan je začutil, da ga je beseda razjezila.

»Kaj mogoče?«

»Mogoče bi. Mogoče bi ji razložil, zakaj ravno takrat ne gre. Ne vem.«

»Tvoja mama ni potrebovala mojega dovoljenja.«

»Tega nisem rekla.«

»Tako govoriš.«

Nina je dvignila glavo.

»Ne. Ti tako slišiš.«

Marjan je šel do mize, pobral pismo in ga hotel dati nazaj v mapo. Zgrešil je odprtino. Papir se je upognil ob robu.

Poravnal ga je z dlanjo.

Nina ga je gledala.

»Veš, zakaj ti tega nisem hotela povedati?«

Marjan ni odgovoril.

»Ker sem vedela, da boš hotel ugotoviti, kdo je kriv.«

»Ne iščem krivca.«

»Kaj pa iščeš?«

Tokrat odgovora ni imel takoj.

Nina je vstala in šla v kuhinjo. Slišal je odpiranje omare, vodo, kozarec na pultu. Ni šel za njo.

Ko se je vrnila, je bila mirnejša.

»Mami ni govorila o Franciji kot o nesreči, če te to zanima.«

Marjan je sedel.

»Kako pa?«

Nina je nekaj časa iskala besede.

»Kot o nečem, kar bi bilo lahko njeno življenje. En del. Potem pa ni bil.«

»In to je vse?«

»Ne vem, če je vse. To je vse, kar je meni povedala.«

Marjan je pogledal modro mapo.

»Zakaj je potem hranila papirje?«

Nina se je rahlo nasmehnila, vendar v tem ni bilo veselja.

»Ker je bila mama. Hranila je tudi račune za zavese, ki jih dvajset let ni bilo več.«

Marjan se je kljub sebi skoraj nasmehnil.

Skoraj.

Nina je sedla nasproti njega.

»Oči.«

Ni pogledal.

»Ne naredi ji zdaj drugega življenja, ki ga ni živela, samo zato, ker si našel papir.«

Marjan je dvignil oči.

»Kaj pa naj naredim z njim?«

Nina je dolgo molčala.

»Nič.«

Ta beseda mu ni bila všeč.

Nina je to videla.

»Včasih nič ni premalo.«

Marjan se je naslonil nazaj. Zdaj ga je motil tudi ta stavek, ker je zvenel preveč dokončno, skoraj kot nekaj, kar bi si človek zapomnil. Nina pa ga ni rekla kot modrost. Rekla ga je utrujeno, ker ni imela drugega odgovora.

Potem je pogledala uro.

»Moram iti.«

»Saj si rekla, da boš ostala na kosilu.«

Nina je segla po torbici.

»Sem mislila.«

Marjan je pogledal proti kuhinji. Na pultu so bile njene vrečke, hrana, ki jo je prinesla, in dve posodi.

»Nina.«

Stala je pri vratih dnevne sobe.

Marjan je hotel reči nekaj o Franciji. Namesto tega je vprašal:

»Kaj je bilo z Brusljem?«

Nina se ni premaknila.

»Kaj misliš?«

»Zakaj nisi šla?«

Dolgo ga je gledala.

»Takrat? Zaradi otrok, zaradi službe, zaradi vsega. Tako sem mislila.«

»In danes?«

Nina je prijela trak torbice z obema rokama.

»Danes vem, da sem se bala.«

Marjan tega ni pričakoval.

»Česa?«

»Da bom šla in ne bom več tista, za katero so vsi vedeli, kaj bo naredila.«

Sedla je nazaj, vendar samo na rob stola.

»Potem sem ostala in sem bila nekaj let zelo zadovoljna, ker sem se prav odločila.«

Marjan je čakal.

»Potem pa ne več.«

»Zaradi službe?«

Nina se je nasmehnila brez veselja.

»Vidiš.«

»Kaj?«

»Spet iščeš eno stvar.«

Marjan je molčal.

Nina je pogledala skozi okno.

»Zakon je bil že dolgo slab. Otroka sta šla vsak po svoje. V službi sem dobila vse, kar sem hotela, in nekega jutra sem sedela v avtu pred pisarno in nisem mogla ven.«

Marjan je začutil nekaj hladnega v trebuhu.

»Zakaj mi nisi povedala?«

Nina se je obrnila k njemu.

Tokrat ni bilo previdnosti.

»Ker bi začel reševati.«

Besede so prišle mirno.

Prav zato so ostale.

Marjan je nekaj časa samo gledal hčer.

Hotel je reči, da je njen oče. Da je normalno, da bi pomagal. Da je pomagal vedno, kadar je lahko. Da v tem ni nič slabega.

Nič od tega ni prišlo ven.

Nina je vstala.

»Ni očitek.«

To je bilo skoraj huje.

Pri vratih si je obula čevlje. Marjan je stal nekaj korakov stran in gledal, kako si zapenja plašč.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal.

Nina se je ustavila z roko na gumbu.

»Zdaj?«

»Ja. Kaj boš?«

Pogledala ga je in prvič tisti dan se je zares nasmehnila, zelo malo.

»Ne vem.«

Marjan je skoraj vprašal še enkrat.

Ni.

Odprl ji je vrata.

Nina ga je poljubila na lice in odšla.

Ko je avtomobil izginil za ovinkom, je Marjan še vedno stal pri vratih. Potem je šel v kuhinjo.

Na pultu je ostala ena od posod, ki jih je prinesla. Odprl jo je. V njej je bila goveja juha.

Nasmehnil se je, ker jo je imel tudi sam v hladilniku.

Posodo je zaprl.

V dnevni sobi je modra mapa ležala odprta. Francosko pismo je bilo nekoliko ukrivljeno tam, kjer ga je prej zgrešil z odprtino.

Marjan ga je poravnal.

Ni ga dal nazaj.

Sedel je na kavč in ostal tam dolgo, ne da bi karkoli odprl, poklical ali popravil.

VIII.

V ponedeljek zjutraj je Marjan vstal ob isti uri kakor navadno, čeprav ni imel nobenega razloga, da bi bil ob sedmih že oblečen. Odkar ni več hodil v podjetje, je nekaj navad ostalo brez dela, ki jih je nekoč potrebovalo. Budilka je še vedno zvonila ob šestih in petinštirideset, kavo je pil iz iste skodelice, časopis je odprl najprej na gospodarstvu, četudi je zadnja leta vedno pogosteje ugotovil, da polovice ljudi, o katerih bere, ne pozna več niti po imenu.

Tisto jutro časopisa ni odprl.

Ninina posoda z juho je bila v hladilniku poleg njegove. Vzel je obe, ju postavil na pult in šele takrat videl, da je njegova skoraj prazna. Prelil je ostanek k Ninini, pomislil, da bi Marija gotovo rekla, naj ne meša dveh juh, ki nista bili kuhani isti dan, in obe posodi spravil v pomivalno korito.

Potem je šel v dnevno sobo.

Francosko pismo je ostalo na mizi tako, kot ga je pustil zvečer. Papir je bil poravnan, vendar je na mestu, kjer se je prejšnji dan upognil, ostala tanka črta. Marjan je s prstom šel čeznjo in ugotovil, da je ne more več zgladiti.

Ni poskusil drugič.

Mapo je zaprl in jo odnesel v spalnico. Hotel jo je vrniti v Marijin predal, pa je pred omaro obstal. Ruti, pod katerima jo je našel, sta bili še vedno zloženi na polici. Ena temno rdeča, druga siva z drobnimi modrimi pikami. Sivo je vzel v roke.

Marija jo je nosila redko. Ni vedel zakaj. Spomnil se je samo enega večera, ko jo je imela okrog vratu, in še pri tem ni vedel, kam sta šla. V gledališče mogoče. Ali na večerjo ob neki obletnici.

Poskušal je najti letnico in je ni.

Ruto je položil nazaj.

Modre mape ni vrnil pod njo. Postavil jo je pokonci med Marijine stare dokumente, tako da se je videl njen hrbet, potem pa zaprl omaro.

To je bilo vse, kar je tisto jutro naredil z njo.

Do kosila je praznil garažo.

Tam je bilo lažje. Orodje je bilo orodje, vijak je bil vijak in pri starem podaljšku ni bilo treba ugotavljati, kakšno življenje bi lahko imel, če bi ga pred dvajsetimi leti priključil drugam. Dve škatli je napolnil za Luko, eno za odvoz, na delovno mizo pa je položil stvari, o katerih se bo odločil pozneje.

Pri stari električni vrtalki se je spomnil Jožeta.

Pogledal je znamko, obrnil stroj in se zasmejal. Jože je imel prav. Vrtalka je bila njegova.

Na ročaju je bilo z nožem vrezano J.

Marjan jo je odložil na stran in vzel telefon. Že je hotel fotografirati vrtalko, ko se je ustavil. V soboto bo Jožeta tako ali tako videl.

Telefon je spravil nazaj v žep.

Okrog enajstih je pozvonilo.

Pred vrati je stal moški iz cenilnega podjetja, isti, ki je bil prejšnji teden v hiši. V rokah je imel tanko mapo.

»Sem bil v bližini, pa sem rekel, da vam prinesem osebno.«

Marjan ga je spustil noter.

Cenilec ni sezul čevljev takoj, potem pa se je očitno spomnil prejšnjega obiska, odprl torbo in poiskal copate. Marjan ga je gledal in prvič pomislil, da ima človek verjetno vsak dan tri ali štiri tuje hiše, v katerih meri sobe, fotografira kopalnice in na koncu napiše številko, ob kateri se nekdo razveseli, nekdo razjezi, nekdo pa ne naredi ničesar.

Sedla sta v kuhinji.

Cenilec je odprl mapo in mu pokazal poročilo. Govoril je o primerljivih prodajah, lokaciji, stanju hiše in zemljišču. Marjan ga je poslušal. Številka je bila višja, kot je pričakoval.

Še pred tednom dni bi ga to razveselilo.

Tudi zdaj ga je, samo ne tako, kot je mislil.

»To je realno?« je vprašal.

Cenilec je obrnil list proti sebi.

»Po moji oceni da. Seveda je prodajna cena potem stvar trga. Lahko dobite več, lahko manj. Če se vam ne mudi, imate dobro izhodišče.«

Marjan je prikimal.

Človek mu je razložil še nekaj o dokumentaciji in o tem, kaj bi bilo smiselno urediti pred prodajo. Marjan je pri dveh stvareh naredil opombo. Pri tretji je odložil kemični svinčnik.

»Koliko časa pa taka hiša navadno čaka?«

Cenilec je skomignil.

»Odvisno. Pravi kupec lahko pride prvi teden. Lahko pa traja.«

Marjan je pogledal skozi okno proti vrtu.

»Ni se mi treba muditi.«

»Potem je lažje.«

Ko je cenilec odšel, je poročilo ostalo na kuhinjski mizi.

Marjan ga ni odnesel v dnevno sobo k drugim papirjem. Skuhal si je juho, tisto zmešano iz dveh posod, in jo pojedel sam. Bila je preslana. Ni vedel, katera od obeh je bila kriva.

Po kosilu je spet šel v garažo.

Do treh je bila ena stena skoraj prazna. Na njej so ostali samo žeblji in svetlejši obrisi tam, kjer so leta viseli predmeti. Marjan je stal sredi prostora in gledal, koliko večji je videti brez njih.

Takrat ga je poklical Luka.

Vprašal je po cenitvi.

Marjan mu je povedal številko.

Na drugi strani je bilo nekaj sekund tiho, potem je Luka zažvižgal.

»No, vidiš.«

Marjan je sedel na rob delovne mize.

Luka je že govoril naprej, nekaj o stanovanju, ki ga je oče gledal, o tem, da bi moral poklicati posrednico, preden ga kdo vzame, in da se pri taki razliki v ceni nima kaj dosti odločati.

Marjan ga je poslušal.

Ko je Luka končal, je rekel, da bo še malo počakal.

»S čim?«

»Z vsem.«

Luka ni odgovoril takoj.

»Se je kaj zgodilo?«

Marjan je pogledal vrtalko z vrezanim J.

»Ne.«

»Potem pa ne razumem.«

Marjan je z dlanjo obrisal prah z delovne mize.

»Ni treba.«

Luka je nekaj časa molčal. Marjan je pričakoval novo vprašanje, vendar ga ni bilo.

»Dobro,« je rekel sin. »Samo stanovanje ti lahko gre.«

»Naj gre.«

Takoj ko je to izrekel, je začutil, da je stavek preoster. Ne do Luke, ampak do stanovanja, ki ni bilo nič krivo.

»Če bo še, bom pogledal. Če ne, bom drugo.«

»V redu.«

Luka je potem vprašal, ali potrebuje pomoč v garaži. Marjan mu je povedal, da ima zanj dve škatli in da lahko pride ponju, kadar hoče.

»To pomeni, da si res kaj vrgel stran?«

»Ne pretiravaj.«

Luka se je zasmejal.

Pogovor se je končal brez česa pomembnega.

Marjan je še nekaj časa sedel na mizi.

Potem je vzel vrtalko in jo odnesel v hišo. Položil jo je v predsobo, da je v soboto ne bi pozabil.

Ko se je vrnil v garažo, je na polici našel staro pločevinasto škatlo z vijaki. Na pokrovu je bila z belo barvo napisana številka 8. Škatlo je odprl. Vijaki so bili razvrščeni po velikosti v majhne predelke, čeprav je bila večina zarjavela.

Tega ni naredil on.

Spomnil se je očeta.

Ne obraza najprej, ampak rok. Širokih prstov, črnega roba pod nohti in načina, kako je iz škatle vedno vzel vijak brez iskanja. Marjan je bil kot fant prepričan, da oče na pamet ve, kje je vsak.

Škatla je bila iz njegove delavnice.

Po očetovi smrti jo je prinesel domov skupaj z nekaj orodja. Potem je desetletja stala na polici in Marjan je iz nje morda trikrat vzel vijak.

Sedel je na nizek stol.

Oče ni imel podjetja. Delal je pri istem človeku skoraj vse življenje. Zjutraj je šel, popoldne prišel domov, ob sobotah popravljal stvari okoli hiše in ob nedeljah po kosilu zaspal na kavču. Marjanu se je kot mlademu človeku zdelo, da je to premalo.

Tega očetu nikoli ni rekel naravnost.

Enkrat pa skoraj.

Bilo je poleti, še preden je odprl delavnico. Sedela sta pred hišo. Marjan mu je pripovedoval, kaj bo naredil, koliko ljudi bo nekoč imel in da ne namerava vse življenje čakati na plačo nekoga drugega.

Oče ga je poslušal in brusil rezilo kosilnice.

Ko je Marjan končal, je rekel:

»Dobro.«

Samo to.

Marjana je razjezilo.

Vprašal ga je, ali nima povedati nič drugega.

Oče je s palcem previdno potegnil ob robu rezila.

»Kaj naj? Ti boš naredil po svoje.«

»Ti ne bi?«

Oče ga je pogledal.

»Jaz sem že.«

Takrat Marjan ni razumel, kaj naj bi to pomenilo. Mislil je, da se oče brani. Da iz svojega majhnega življenja dela odločitev, ker je lažje, kot priznati, da ni poskusil.

Zdaj je sedel v garaži z njegovo škatlo vijakov na kolenih in prvič po mnogih letih ni bil povsem prepričan, da je imel prav.

Ne zato, ker bi si želel očetovo življenje.

Ni si ga.

Tudi če bi lahko začel znova, bi verjetno odprl delavnico.

Ta misel ga je skoraj pomirila.

Potem pa je prišla druga.

Če bi jo odprl znova, česa ne bi odprl skupaj z njo?

Marjan je zaprl škatlo.

Ni hotel nadaljevati.

Vstal je, jo odnesel v hišo in položil na mizo poleg rjave mape.

Plaketa je stala na polici.

Modra mapa je bila v spalnici.

Jožetova vrtalka v predsobi.

Cenitev hiše v kuhinji.

Prvič se mu ni zdelo, da mora vse te stvari spraviti na isto mesto.

Zvečer je poklicala posrednica zaradi stanovanja. Povedala je, da ima še enega resnega interesenta in da bi moral, če ga stanovanje še zanima, odločitev sprejeti do naslednjega dne.

Marjan je stal ob kuhinjskem oknu.

Na vrtu se je že mračilo. Majavi stol je bil pri zadnjih vratih, tam, kjer ga je Marija vedno imela.

Posrednici je rekel, naj stanovanje ponudi drugemu.

Ko je odložil, ga je za trenutek stisnilo.

Stanovanje mu je bilo všeč.

Balkon je gledal proti drevesom.

Ni si rekel, da je naredil prav.

Šel je do hladilnika, vzel ven Ninino juho in jo postavil na štedilnik.

Šele ko je prižgal plin, se je spomnil, da jo je opoldne že pojedel.

Nekaj časa je gledal prazno posodo.

Potem se je zasmejal sam sebi, ugasnil plin in si odrezal kruh.

IX.

Jože je v soboto prišel po vrtalko, še preden sta šla na vodo. Marjan jo je imel pripravljeno v predsobi, položeno na star časopis, ker je bila spodaj še vedno mastna, čeprav je ni nihče uporabljal že leta. Jože jo je prijel za ročaj, obrnil in s palcem šel čez vrezani J.

»Sem ti rekel.«

Marjan mu ni odgovoril, da je imel prav. Odprl je vrata in počakal, da gre prvi ven.

Na vodi sta bila manj kot dve uri. Veter se je obrnil prej, kot je napovedoval Jože, in čoln je začelo nositi proti trstju. Tokrat nista ujela ničesar. Marjanu se je zdelo, da je bil dan vseeno krajši kot prejšnjo soboto, ko sta sedela skoraj do poldneva, in šele na poti domov je ugotovil, da se je začel veseliti nečesa, pri čemer ni bilo nobenega rezultata, ki bi ga lahko pokazal.

Jože ga je odložil pred hišo malo pred enajsto.

Na dovozu je stal Lukov avto.

Marjan je najprej pomislil, da je prišel po škatle iz garaže, potem pa je skozi vetrobransko steklo zagledal še žensko na sovoznikovem sedežu. Ni je poznal.

Luka je izstopil, še preden je Jože odpeljal.

»Sem klical.«

Marjan je pogledal telefon. Imel ga je v žepu, zvonjenja pa na vodi ni slišal.

»Kaj je?«

Luka je pogledal proti avtomobilu.

»Greva noter.«

Ženska je ostala sedeti.

Marjan ni vprašal, kdo je.

V kuhinji je Luka odložil ključe na mizo in ostal stati. To pri njem ni bilo običajno. Vedno je najprej odprl hladilnik ali sedel na rob pulta, kakor da je še vedno doma.

»Kavo?« je vprašal Marjan.

Luka je odkimal.

»Oči, nekaj ti moram povedat.«

Marjan je pogledal proti oknu. Ženska v avtomobilu je gledala predse.

»Potem povej.«

Luka je z dlanjo šel čez obraz.

»Z Majo sva narazen.«

Marjan nekaj časa ni razumel stavka. Ne zato, ker bi bil zapleten, ampak ker ga ni pričakoval.

»Od kdaj?«

»Nekaj časa.«

»Kaj pomeni nekaj časa?«

Luka je potegnil stol in sedel.

»Od poletja. V bistvu že prej.«

Marjan je ostal pri pultu.

Maja je bila njegova snaha skoraj dvajset let. Za božič je prinašala potico, ki je bila vsako leto nekoliko presuha, in se vsako leto jezila, če je kdo to omenil. Ko je bila Marija bolna, je hodila z njo na preglede, kadar Marjan ni mogel. Po Marijini smrti je prva prišla pospravit kuhinjo, čeprav je ni nihče prosil.

»In otroka?«

»Vesta.«

»Jaz pa ne.«

Luka je pogledal v mizo.

»Nisem znal povedat.«

Marjan je skoraj vprašal, kaj je tukaj za znati, pa ni.

»Kdo je zunaj?«

Luka je dolgo molčal.

»Sara.«

»To vidim, da ni Maja.«

Luka je dvignil oči.

»Z njo sem.«

Marjan je stopil do okna. Ženska je še vedno sedela v avtomobilu. Bila je mlajša od Luke, koliko, ni mogel oceniti. V rokah je držala telefon, vendar ni gledala vanj.

»Koliko časa?«

»Ne delaj tega.«

Marjan se je obrnil.

»Česa?«

»Ne začni računat.«

»Samo vprašal sem.«

»Ne. Ti že delaš vrstni red.«

Marjan je hotel ugovarjati, potem pa se je spomnil Nine.

Sedel je nasproti sina.

»Dobro. Povej ti.«

Luka je nekaj časa gledal svoje roke. Na levi je imel še vedno poročni prstan.

»Z Majo že dolgo ni bilo dobro. Ne zaradi Sare. Sara je prišla pozneje.«

Marjan ni vprašal, koliko pozneje.

»Poskušala sva. Res sva. Potem sva samo še pazila, da pred otrokoma ni bilo nič. Ko sta šla oba od doma, je bilo naenkrat jasno, da sva ostala midva in da ne veva, kaj naj drug z drugim.«

»Maja je tako rekla?«

Luka je prikimal.

»Oba.«

Marjan je pogledal prstan.

Luka je opazil.

»Nisem ga še snel.«

»Nič nisem rekel.«

»Saj vem.«

V kuhinji je postalo tiho. Iz hladilnika se je vključil motor in po nekaj sekundah spet ugasnil.

Marjan je pomislil na Majo. Hotel jo je poklicati. Vprašati, kako je. Potem je pomislil, da bi s tem morda naredil prav tisto, česar Luka ni hotel.

»Zakaj si prišel danes?«

Luka je pogledal skozi okno.

»Ker je Sara rekla, da ne bo več sedela v avtu, kadar pridem k očetu.«

Marjan je skoraj rekel, da je to razumno, potem pa ga je nekaj v stavku ustavilo.

»Kolikokrat je sedela v avtu?«

Luka se je nasmehnil brez veselja.

»Vidiš.«

Marjan je spustil pogled.

»Dobro.«

To je bila ena težjih besed, ki jih je izrekel tisti teden.

Luka je vstal.

»Če ti ni prav, bom razumel.«

»Kaj mi ne bi bilo prav?«

»Da pride noter.«

Marjan je pogledal sina. Pri štiriinpetdesetih je bil še vedno sposoben stati pred njim kakor fant, ki čaka, ali bo smel nekaj prinesti v hišo.

»Hiša je še moja,« je rekel Marjan. »Ampak tvoje življenje ni.«

Luka ga je nekaj trenutkov gledal.

»To je zdaj dobro ali slabo?«

»Ne vem.«

Luka se je prvič nasmehnil zares.

Šel je ven.

Marjan je ostal v kuhinji in vzel tri skodelice. Pri tretji je obstal. Bila je Marijina bela z modro črto.

Vrnil jo je v omaro in vzel drugo.

Sara je vstopila previdno, kakor ljudje vstopajo v hišo, v kateri ne vedo, koliko prostora jim pripada. Bila je nižja, kot se mu je zdela skozi okno, temnih las, brez ličil ali pa tako malo, da Marjan tega ni opazil. Ko mu je podala roko, je rekla samo svoje ime.

Marjan ji je povedal svojega, čeprav ga je seveda vedela.

Luka je zavzdihnil.

»Oči.«

»Kaj? Tudi jaz sem vljuden.«

Sara se je zasmejala. Ne zato, ker bi bilo zelo smešno, ampak ker je napetost nekje morala ven.

Sedli so v dnevno sobo.

Marjan ni spraševal, kje sta se spoznala. Sara mu ni razlagala, da ni kriva za konec zakona. Luka ni govoril namesto nje. Nekaj časa so se pogovarjali o hiši, o tem, da jo Marjan prazni, in o cenitvi. Sara je rekla, da je odraščala v stanovanju, kjer so bili štirje v šestdesetih kvadratih, in da se ji Marjanova hiša zdi ogromna.

»Ko jo moraš čistiti, je še večja,« je rekel.

Sara je pogledala Luko.

»To sem mu rekla za najino.«

Beseda najino je prišla tako naravno, da je Marjan za trenutek pogledal sina.

Luka je pogled umaknil.

Ničesar ni rekel.

Pozneje so šli v garažo po škatle. Sara je ostala v hiši. Marjan in Luka sta vsako prijela na svoji strani, čeprav bi jo eden lahko nesel sam.

Pri avtomobilu je Luka rekel:

»Hvala.«

Marjan je vedel, da ne misli škatel.

»Maje pa ne bom nehal poznati.«

Luka je dvignil pogled.

»Nisem rekel, da jo moraš.«

»Dobro.«

»Oči.«

»Kaj?«

Luka je nekaj časa molčal.

»Nič.«

Odnesla sta drugo škatlo.

Ko sta se odpeljala, je Marjan šel nazaj v dnevno sobo. Na mizici so bile tri skodelice. Sarina je bila skoraj polna.

Odnesel jih je v kuhinjo.

Med pomivanjem je pomislil, da bi moral poklicati Majo. Potem se je spomnil, kako je Nina rekla, da bi začel reševati.

Pustil je telefon na pultu.

Čez eno uro ga je poklicala Maja.

Marjan je ob njenem imenu nekaj časa gledal zaslon, preden se je oglasil.

»Luka je bil pri tebi,« je rekla.

Ni vprašala.

»Je.«

»S Saro?«

»Je.«

Na drugi strani je bilo tiho.

Marjan je čakal.

»Kakšna je?« je vprašala Maja.

To je bilo zadnje vprašanje, ki ga je pričakoval.

»Ne vem še.«

Maja se je tiho zasmejala.

»To je pošteno.«

Marjan je sedel za kuhinjsko mizo.

»Kako si ti?«

»Danes?«

Spomnil se je Jožeta.

»Danes.«

Maja je izdihnila.

»Danes sem dobro. Včeraj nisem bila. Jutri bomo videli.«

Marjan je s prstom sledil praski na mizi.

»Če kaj potrebuješ—«

Ustavil se je.

Maja ni rekla ničesar.

»Kaj?« je vprašala čez trenutek.

Marjan je gledal skozi okno.

»Nič. Samo... če boš hotela priti na kavo, pridi.«

»Bom.«

»Ni treba danes.«

»Vem.«

Pogovarjala sta se še nekaj minut. O otrocih, o njeni službi, o tem, da je mlajši vnuk spet razbil telefon. Ko sta končala, Marjan ni vedel nič več o tem, zakaj je zakon razpadel.

Prvič se mu to ni zdelo napaka pogovora.

Popoldne je šel na vrt.

Jablana je imela na južni strani še pet jabolk. Dve sta bili previsoko. Prinesel je lestev, jo postavil pod vejo in že stopil na prvo prečko, ko se je spomnil Marije in stolov.

Pogledal je navzgor.

Jabolki nista bili nič posebnega.

Lestev je pustil ob drevesu in pobral tri, ki jih je dosegel z roko.

Eno je pojedel na vrtu.

Bilo je kislo.

Drugi dve je odnesel v hišo in položil v skledo.

Zvečer je odprl predal, kjer je imel stare družinske fotografije. Našel je eno z Lukove poroke. Marija je stala ob Maji, obe sta se smejali nečemu zunaj kadra. Luka je bil nekaj korakov stran, mlad in suh, s suknjičem že odpetim.

Marjan je fotografijo dolgo gledal.

Ni pomislil, da je bilo vse, kar je bilo na njej, laž samo zato, ker danes ni bilo več tako.

To ga je presenetilo.

Fotografijo je vrnil v predal.

Ko ga je zapiral, je spodaj zagledal staro kuverto. Na njej je bilo njegovo ime v Marijini pisavi.

Roka mu je ostala na predalu.

Kuverta ni bila zalepljena.

V njej je bilo več prepognjenih listov.

Marjan je prvega izvlekel samo toliko, da je videl datum.

Isti mesec kot Francija.

Predal je zaprl.

Potem ga je spet odprl.

Kuverto je vzel ven in jo odnesel na kuhinjsko mizo.

Ni je prebral.

Tisto noč je ostala tam.

X.

Kuverta je bila zjutraj še vedno na mizi, nekoliko postrani ob sladkornici, kamor jo je Marjan položil prejšnji večer. Ponoči se je dvakrat zbudil. Prvič zaradi žeje, drugič brez razloga, in obakrat je vedel, da je spodaj, čeprav je iz spalnice ni mogel videti.

Ko je prišel v kuhinjo, je najprej odprl okno.

Zrak je bil hladen. Na vrtu je bila trava mokra, lestev pa je še vedno stala ob jablani, kjer jo je včeraj pustil. Dve jabolki sta viseli nad njo. Marjan ju je pogledal, potem pristavil vodo za kavo.

Kuverte se ni dotaknil, dokler ni pojedel.

Šele potem jo je potegnil bliže.

Na sprednji strani je bilo samo njegovo ime. Ne »Marjanu«, ne »zate«, samo Marjan, napisano z modrim kemičnim svinčnikom, z nekoliko nagnjenim M, kakršnega je Marija pisala tudi na nakupovalne listke.

Izvlekel je liste.

Bili so štirje. Prvi trije popisani z obeh strani, zadnji samo do polovice. Na vrhu prvega je bil datum. Dva dni pred četrtkom, ki ga je našel zapisanega v modri mapi.

Marjan je začel brati.

Marija ni začela s Francijo.

Pisala je o Luki, ki je tisti teden spet prišel domov prepozno, o Nini, ki se je pripravljala na neko tekmovanje, in o tem, da je treba poklicati človeka zaradi strehe nad teraso. Nekaj vrstic je bilo o šoli. Ena učiteljica je odhajala, ravnatelj je nekaj obljubil in potem pozabil, ona pa je bila zaradi tega jezna.

Marjan je obrnil stran.

Šele na drugi je prišla Francija.

Ni pisala, da odhaja. Pisala je, da bi rada šla.

Marjan je stavek prebral še enkrat.

Nato naprej.

Tri mesece. Začetek jeseni. Stanovanje bi bilo urejeno. V šoli so bili pripravljeni najti zamenjavo. Nina bi lahko nekaj dni ostala pri njeni sestri, kadar bi imel Marjan pozne sestanke, Luka je bil že dovolj velik, da bi večino stvari uredil sam. Ni pisala, da bo lahko. Pisala je, kako bi lahko bilo.

Na polovici tretje strani se je pisava spremenila. Ne veliko. Besede so bile bliže skupaj.

Marija je napisala, da ga zadnje tedne skoraj ni.

Ne da ga ni doma. Da ga skoraj ni.

Marjan je odložil list.

Kava se je ohladila. Vstal je, jo zlil v korito in skuhal novo, čeprav je še ni potreboval. Medtem ko je voda tekla, je gledal skozi okno.

Spomnil se je tistega leta.

Ne četrtka. Tega še vedno ne.

Spomnil pa se je hale.

Zidovi so že stali, streha je zamujala, banka je zahtevala dodatno zavarovanje in nek dobavitelj jim je ustavil material, ker račun ni bil plačan pravočasno. Dva meseca je imel občutek, da mora vsak dan rešiti nekaj, kar do večera ne sme ostati nerešeno.

Če bi ga kdo takrat vprašal, ali je doma, bi rekel, da je.

Vsak večer je prišel.

Včasih ob devetih, včasih ob desetih.

Toda prišel je.

Kavo je odnesel nazaj k mizi.

Nadaljeval je.

Marija ni pisala, da je nesrečna. To ga je skoraj bolj motilo, kot če bi.

Pisala je, da ve, kaj mu podjetje pomeni, in da ga zaradi tega ne želi postaviti pred odločitev, pri kateri bo moral izbirati med njo in nečim, za kar je delal toliko let. Potem je bil stavek, ki ga je Marjan prebral trikrat.

Če ti bom povedala ob napačnem času, boš našel rešitev.

Ni pisalo, da bo našel pravo rešitev.

Samo rešitev.

Marjan je položil roko čez usta.

Ninina beseda se je vrnila brez njenega glasu.

Ker bi začel reševati.

Na zadnjem listu je Marija napisala, da mu bo povedala v četrtek.

Spodaj je bilo nekaj praznega prostora, potem še tri vrstice.

Četrtek je minil. Nisem povedala. Prišel si po enajsti in zaspal na kavču, še preden sem pospravila skodelici. Zjutraj si odšel, preden sem vstala.

Naslednja vrstica je bila prečrtana.

Marjan je list obrnil proti svetlobi, kakor da bo pod črto videl besede. Ni jih.

Pod prečrtanim je pisalo:

Morda jutri.

To je bil konec.

Ni bilo podpisa.

Marjan je sedel za mizo z listi pred seboj.

Prva stvar, ki jo je začutil, ni bila krivda.

Bila je jeza.

Tako čista in hitra, da je vstal.

»Zakaj mi nisi povedala?«

Glas je bil glasnejši, kot je hotel.

Stol je z nogo zadel ob ploščice.

»Saj bi uredil.«

To je rekel prazni kuhinji.

Stopil je do okna, se obrnil in prišel nazaj.

»Tri mesece, Marija. Tri mesece.«

Ni vedel, komu dokazuje, da to ni bilo veliko.

Otroka bi uredila. Njena sestra bi pomagala. On bi zjutraj odpeljal Nino, Luka bi že zmogel sam. V podjetju bi...

Tu se je ustavil.

V podjetju bi kaj?

Tisto jesen ni mogel oditi niti za tri dni.

Marija bi lahko šla sama.

Seveda bi lahko.

Samo nekdo bi moral doma prevzeti del njenega življenja.

Marjan je sedel.

Na mizi je bila njena pisava.

Ni mu očitala, da ji je prepovedal.

Ni mu očitala ničesar.

Prav to je bilo najtežje.

Če bi napisala, da zaradi njega ni šla, bi se lahko branil. Lahko bi poiskal dan, pogovor, okoliščine, pokazal, da ni vedel. Lahko bi rekel, da je bila odločitev njena.

In bila je.

Tudi to je bilo res.

Marjan je liste zložil po pregibih. Pri drugem se rob ni več ujemal tako, kot je bil prej. Poskusil je še enkrat, potem pustil.

Telefon je zazvonil.

Na zaslonu je bilo ime človeka iz nekdanjega podjetja. Marjan se ni oglasil.

Čez minuto je prišlo sporočilo.

Pokliči, ko lahko. Pomembno.

Beseda pomembno ga je včasih dvignila s stola še preden je človek končal stavek.

Zdaj je telefon obrnil z zaslonom navzdol.

Sedel je še nekaj časa, potem pa liste vrnil v kuverto.

Ni jih odnesel k modri mapi.

Kuverto je dal v žep jopice in šel na vrt.

Lestev je bila mokra. Prestavil jo je pod nadstrešek, ne da bi pobral jabolki. Potem je vzel grablje in začel pobirati listje pod živo mejo.

Delo ni bilo potrebno. Veter bo do večera prinesel novo.

Vseeno je grabil.

Po nekaj minutah je telefon v žepu spet zavibriral.

Ni pogledal.

Listje je bilo mokro in se je lepilo na zobe grabelj. Marjan ga je z nogo potisnil na kup, potem nadaljeval ob ograji.

Pri tretjem zvonjenju je telefon vzel ven.

Klical je isti človek.

Marjan se je oglasil.

»Kaj je?«

Na drugi strani je govoril hitro. Eden večjih kupcev je odpovedal pogodbo. Novi direktor je hotel zapreti del proizvodnje. Sin človeka, ki je podjetje kupil od Marjana, je zahteval sestanek. Nekdo je omenil, da bi bilo dobro, če bi prišel tudi Marjan, ker ga kupci še poznajo in ker ima njegovo ime še vedno težo.

Marjan je poslušal.

Pred leti bi bil že pri drugem stavku v avtomobilu.

»Kdaj?« je vprašal.

»Danes ob dveh. Če lahko.«

Marjan je pogledal uro. Bilo je nekaj čez deset.

»Lahko.«

Ko je odložil, je še nekaj časa držal telefon v roki.

Potem je šel v hišo.

Kuverto je vzel iz žepa in jo položil na kuhinjsko mizo.

Preoblekel se je. Temne hlače, srajca, suknjič. Pri ogledalu v predsobi je poravnal ovratnik in se spomnil Marijine roke pri kravati na večeru, ko je dobil plaketo.

Kravate ni vzel.

V avtomobilu je imel občutek, da se po dolgem času pelje nekam, kjer ga čakajo.

Ta občutek mu je bil všeč.

Ni si lagal, da mu ni.

Ko je prišel pred podjetje, je nekaj časa ostal v avtomobilu.

Na fasadi ni bilo več njegovega imena. To je vedel, pa ga je vseeno vsakič znova presenetilo.

Vratar ga je prepoznal.

»Gospod Marjan.«

Vstal je, kakor je vstajal nekoč.

Marjan mu je podal roko.

V hodniku ga je ustavil še eden od starih zaposlenih. Potem drugi. Do sejne sobe je potreboval skoraj deset minut.

Vrata so se odprla in ljudje za mizo so vstali.

Ne vsi.

Dovolj.

Marjan je začutil nekaj, česar doma ob plaketi ni.

Ne spomin.

Moč.

Stol na čelu mize ni bil njegov. Sedel je ob strani.

Prvih petnajst minut je poslušal. Potem je nekdo povedal nekaj, kar ni držalo. Marjan ga je popravil. Pri naslednji stvari je vedel, komu je treba telefonirati. Pri tretji je poznal človeka, ki je še vedno vodil nabavo pri kupcu.

Soba se je počasi obrnila proti njemu.

Ne dobesedno.

Tako kot nekoč.

Marjan je govoril mirno. Ni dvigoval glasu. Postavljal je vprašanja, čakal na odgovore in iz njih sestavljal naslednji korak. Čez eno uro so imeli načrt, ki ga ob njegovem prihodu ni bilo.

Novi direktor ga je po sestanku pospremil do vrat.

»Če bi bili pripravljeni nekaj časa pomagati... samo svetovalno.«

Marjan je pogledal skozi stekleno steno v proizvodnjo.

Stroji so bili drugi. Zvok pa skoraj isti.

»Koliko časa?«

Direktor se je nasmehnil.

»Dokler se stvar ne umiri.«

Marjan je poznal ta odgovor.

Tako se je začelo skoraj vse, kar je trajalo dlje, kot je človek nameraval.

»Pokličite me jutri.«

Direktor mu je podal roko.

Marjan je šel skozi hodnik počasneje kot prej.

Pri izhodu ga je vratar vprašal, ali se vrača.

»Ne vem.«

Vratar se je nasmehnil.

»Bi bilo prav.«

Marjan ni odgovoril.

V avtomobilu je sedel z rokami na volanu.

Bil je utrujen.

In živ.

To je bilo neprijetno priznati.

Doma je bila kuverta še vedno na kuhinjski mizi.

Marjan je odložil ključe poleg nje.

Dolgo je gledal oboje.

Na eni strani mize je bilo življenje, v katerem ga je nekdo spet potreboval.

Na drugi štirje listi ženske, ki ga je nekoč potrebovala ravno takrat, ko ga skoraj ni bilo.

Marjan tega ni izrekel.

Ni bilo treba.

Telefon je zazvonil.

Novi direktor.

Marjan se ni oglasil.

Toda tudi zavrnil klica ni.

Pustil je, da je zvonilo do konca.

XI.

Naslednje jutro ga direktor ni poklical.

Marjan je to opazil šele ob pol desetih, ko je v garaži iskal manjši ključ in se zalotil, da je telefon že tretjič vzel iz žepa, čeprav ni zazvonil. Položil ga je na delovno mizo, zraven očetove pločevinaste škatle, in nadaljeval z delom.

Na polici nad njim je ostala samo še ena vrsta stvari. Dve pločevinki barve, škatla žebljev, kos kabla, ki ga je hranil zato, ker je bil predober, da bi ga vrgel stran, in star lesen zaboj z medeninastimi vogali. Zaboj je poznal, vendar že leta ni vedel, kaj je v njem.

Odprl ga je.

Na vrhu so bile fotografije iz podjetja, pod njimi stari prospekti, izrezki iz časopisov in mapa z načrti prve hale. Čisto spodaj je našel majhen črn zvezek.

Na prvi strani je bila letnica.

Ista kot na Marijinem pismu.

Marjan je sedel na stol.

Zvezek ni bil dnevnik. Nikoli ni pisal dnevnika. Vanj je zapisoval stvari, ki jih ni smel pozabiti: koga poklicati, koliko materiala naročiti, kaj preveriti pri banki, komu dolguje odgovor. Strani so bile polne imen, številk in kratkih besed, ki so mu takrat povedale vse.

Listal je počasi.

Pri tednu, ko je Marija nameravala govoriti z njim, je bilo skoraj vse popisano.

Ponedeljek: banka, streha, Kranjc, Nemci.

Torek: plače, dobavitelj, 14.30 občina.

Sreda: reklamacija, Jože, kredit.

Četrtek je imel čez celo stran narisano črto.

Na vrhu je pisalo: 7.00 HALA.

Spodaj: 11.00 BANKA.

Potem: 15.30 KUPCI.

In čisto spodaj, z drugačnim kemičnim svinčnikom:

MARIJA.

Marjan je nehal dihati za trenutek.

Beseda ni bila prečrtana.

Ob njej ni bilo kljukice.

Ni bilo ničesar.

Samo njeno ime.

Sedel je z zvezkom na kolenih in gledal pet črk, ki jih je napisal sam.

Torej mu je povedala, da želi govoriti.

Ali pa je rekel, naj ga spomni.

Ali pa je samo vedel, da jo mora tisti večer vprašati nekaj, česar se zdaj ni več spomnil.

Toda ime je bilo tam.

Marjan je zaprl zvezek.

Po nekaj sekundah ga je spet odprl.

MARIJA.

Ni bilo mogoče reči, da ni vedel ničesar.

Prav tako ni bilo mogoče reči, da je vedel za Francijo.

Med tema dvema stvarma je bilo nekaj veliko bolj neprijetnega, ker se ni dalo urediti z eno besedo.

Telefon je zazvonil.

Marjan se je tako sunkovito obrnil, da je zvezek zdrsnil na tla.

Direktor.

Pustil je dvakrat zazvoniti, potem se oglasil.

Človek je govoril o včerajšnjem sestanku, o dveh telefonskih pogovorih, ki sta se zjutraj dobro izšla, in o kupcu, ki bi bil pripravljen še enkrat sesti za mizo, če bi bil zraven tudi Marjan. Ni ga prosil, naj se vrne. Govoril je previdneje.

»Samo ta sestanek. Potem bomo videli.«

Marjan je gledal zvezek na tleh.

»Kdaj?«

»Jutri ob desetih.«

»Pridem.«

Odgovor je prišel brez premisleka.

Ko je odložil, je nekaj časa stal.

Potem je pobral zvezek in ga odnesel v hišo.

Na kuhinjski mizi je bila še vedno Marijina kuverta. Položil je zvezek zraven nje.

Ime na kuverti je bilo njeno.

Ime v zvezku njegovo.

Oboje je napisala ista zgodba, samo z dveh strani.

Marjan si je skuhal kavo in sedel.

Ni dolgo ostal.

Čez eno uro je bil v mestu in kupoval novo srajco.

Starih je imel dovolj. To je vedel. Dve skoraj enaki sta viseli v omari, ena še v vrečki iz čistilnice. Pa je vseeno stal pred ogledalom v trgovini in gledal temno modro, ki mu je bila nekoliko tesna čez trebuh.

Prodajalka mu je prinesla večjo.

»Ta vam lepše pade.«

Marjan je pogledal svoj odsev.

»Ta mi tudi pove, da sem se zredil.«

Ženska se je nasmehnila.

»Srajce so včasih bolj iskrene kot ljudje.«

Marjan jo je kupil.

Doma jo je obesil na vrata omare.

Šele takrat je opazil, da se veseli jutrišnjega sestanka.

Ne kupca.

Sestanka.

Všeč mu je bilo, da bo moral zjutraj vstati z razlogom, izbrati srajco, pogledati uro, oditi nekam, kjer bo njegova zamuda nekaj pomenila. Všeč mu je bilo, da ga bodo vprašali.

Dolgo si je govoril, da je podjetje zapustil ob pravem času. In ga je. Ko ga je prodal, ni čutil, da so mu nekaj vzeli. Denar je bil dober, ljudje so ostali, ime je še nekaj let živelo na fasadi. Prvih nekaj mesecev je celo užival v tem, da telefon ni zvonil.

Potem se je navadil.

Morda preveč.

Telefon je spet zazvonil.

Tokrat Nina.

Vprašala je, ali je doma, ker bi popoldne prišla po nekaj Marijinih knjig. Marjan ji je rekel, naj pride.

Ko je prišla, je novo srajco zagledala še pred njim.

»Kam greš?«

»Nikamor danes.«

Nina je obesila plašč.

»Potem pa jutri.«

Marjan je šel proti dnevni sobi.

»V podjetje.«

Nina je obstala.

»Zakaj?«

Marjan ji je povedal. Ne vsega o pogodbi in kupcu, samo da so ga prosili za pomoč pri sestanku.

Nina ga je poslušala, nato pa šla do knjižne omare, kakor da odgovor ne potrebuje ničesar.

»Kaj?« je vprašal Marjan.

»Nič.«

»Nina.«

Obrnila se je.

»Vesel si.«

Marjan je hotel reči, da ne gre za veselje.

Ni.

»Sem.«

Nina je prikimala.

»Potem pojdi.«

To ga je presenetilo bolj, kot če bi mu rekla, naj ne.

Pomagala sta si s knjigami. Marija jih je imela razporejene po nekem svojem redu, ki ga Marjan nikoli ni razumel. Nina je vedela, kje so njene. Vzela je tri romane, knjigo o vrtovih in staro kuharsko knjigo z razrahljanim hrbtom.

Ko jo je odprla, je iz nje padel prepognjen list.

Nina ga je pobrala.

Bil je recept.

Marijina pisava.

Nina se je nasmehnila.

»Tole sem iskala.«

»Kaj je?«

»Jabolčna pita.«

Marjan je pogledal list.

»Saj jo znaš.«

»Ne tako.«

Nina je recept zložila in ga dala v torbico.

Marjan je hotel vprašati, kaj pomeni ne tako, pa se je ustavil. Razumel je.

Ko sta knjige odnesla do vrat, je Nina zagledala kuverto in črni zvezek na kuhinjski mizi.

»Si prebral?«

Marjan je prikimal.

Nina ni vprašala, kaj piše.

Marjan je sam pokazal na zvezek.

»Tisti četrtek sem imel njeno ime zapisano.«

Nina je odložila knjige.

»Kje?«

Odprl je zvezek in ji pokazal.

Nina je gledala stran nekaj časa.

»Se zdaj spomniš?«

»Ne.«

»Potem pa ne veš več kot prej.«

Marjan je hitro dvignil pogled.

»Vem, da sem vedel, da morava govoriti.«

»To ja.«

»In nisem.«

Nina je zaprla zvezek.

»Oči.«

»Kaj?«

»Ne naredi zdaj iz ene besede celega večera, ki se ga ne spomniš.«

Marjan je položil dlan na zvezek.

»Ampak ime je tam.«

»Je.«

»Zakaj jo potem braniš?«

Nina ga je pogledala.

»Koga?«

»Mene.«

Nina je za trenutek ostala brez besed.

Potem je sedla.

»Ne branim te.«

Marjan je ostal stoje.

»Potem kaj delaš?«

»Nočem, da si izmisliš krivdo samo zato, ker se ti zdi bolj poštena kot to, da ne veš.«

Marjan je gledal hčer.

Ta stavek ni zvenel kot Marija. Bil je Ninin. Natančen, nekoliko trd in brez prostora, kamor bi se človek lahko umaknil.

»Če bi bil doma—«

»Bil si doma.«

»Veš, kaj mislim.«

Nina je zavzdihnila.

»Vem. Ampak tudi mama je lahko govorila. Bila je odrasla ženska.«

Marjan je sedel nasproti nje.

»Torej ni nihče kriv.«

»Zakaj mora biti nekdo?«

Marjan ni odgovoril.

Nina je pogledala proti novi srajci na vratih spalnice, ki se je videla iz kuhinje.

»Mogoče je samo nekaj stalo preveč.«

Besede so ostale med njima.

Marjan je prvič hotel vprašati, kaj.

Ni.

Nina je vstala in vzela knjige.

Pri vratih je rekla, naj ji sporoči, kako je šel sestanek.

»Zakaj?«

»Ker me zanima.«

»Mislil sem, da ti ne bo prav.«

Nina si je oblekla plašč.

»Zakaj mi ne bi bilo?«

»Zaradi mame.«

Nina ga je pogledala skoraj jezno.

»Mami ni umrla zato, da ti ne bi smel več živeti.«

Marjan je odprl vrata.

Nina je stopila ven, potem pa se obrnila.

»Samo ne izgini spet.«

Ni čakala na odgovor.

Marjan je zaprl vrata.

V kuhinji je ostal sam.

Na mizi sta bila zvezek in kuverta. V spalnici nova srajca. Na polici v dnevni sobi plaketa.

Šel je do omare in srajco snel z obešalnika.

Za trenutek jo je hotel vrniti v vrečko.

Potem jo je obesil nazaj.

Naslednje jutro je prišel v podjetje petnajst minut prezgodaj.

Vratar ga je pozdravil z imenom.

V sejni sobi so že sedeli trije ljudje. Marjan je poznal samo enega. Kupec je prišel zadnji, človek približno Lukovih let, ki je Marjana poznal še iz časa svojega očeta.

Ko sta si podala roke, je rekel:

»O vas sem veliko slišal.«

Marjan se je nasmehnil.

»Upam, da ne vsega.«

Človek se je zasmejal in napetost v prostoru je za trenutek popustila.

Sestanek je trajal skoraj tri ure.

Marjan ni govoril veliko. Ko je, so ga poslušali. Dvakrat je ustavil direktorja, preden je ponudil preveč. Enkrat je kupcu povedal, da nečesa ne morejo obljubiti, in prav zaradi tega mu je kupec verjel pri naslednji stvari.

Ob koncu so si podali roke.

Pogodba ni bila rešena.

Toda kupec ni odšel.

Ko so drugi zapustili sobo, je direktor zaprl vrata.

»Koliko bi hoteli?«

Marjan ga ni razumel.

»Za kaj?«

»Da bi ostali tri mesece. Dva dni na teden. Mogoče tri, če bo treba.«

Marjan je pogledal prazne stole.

Tri mesece.

Skoraj bi se zasmejal.

»Kaj je?« je vprašal direktor.

»Nič.«

Marjan je vstal in šel do okna.

Spodaj je bila hala. Viličar je peljal med dvema vrstama palet. Nekdo v rumenem telovniku je dvignil roko drugemu človeku.

Tri mesece.

Isti čas, ki ga je nekoč potrebovala Marija.

Takrat se mu je zdel dolg.

Zdaj kratek.

»Ni treba odgovoriti danes,« je rekel direktor.

Marjan je gledal halo.

»Jutri vam povem.«

Na poti domov se ni ustavil nikjer.

Ko je prišel v hišo, ni slekel suknjiča. Šel je naravnost v kuhinjo, vzel Marijino kuverto in jo položil predse.

Potem je zraven položil direktorjevo ponudbo, ki jo je dobil natisnjeno ob odhodu.

Na obeh je pisalo tri mesece.

Marjan je sedel med njima.

Prvič ni bilo vprašanje, kaj bi lahko dobil.

To je vedel.

Vprašanje je bilo, kaj bo zaradi tega spet ostalo nekje drugje.

Telefon je v žepu zavibriral.

Jože.

Marjan se ni oglasil.

Čez minuto je prišlo sporočilo.

SOBOTA. NE IZMIŠLJUJ SI DELA.

Marjan ga je prebral dvakrat.

Potem je telefon položil med oba papirja.

XII.

Marjan je naslednje jutro direktorja poklical šele po deveti, čeprav je bil buden od šestih.

Do takrat je že dvakrat šel mimo kuhinjske mize, na kateri sta ležala direktorjeva ponudba in Marijina kuverta, med njima pa telefon z Jožetovim sporočilom od prejšnjega dne. Ni ju premikal. Samo sladkornico je prestavil na drugo stran, ker mu je bila napoti.

Direktor se je oglasil po prvem zvonjenju.

Marjan mu je povedal, da sprejme.

Na drugi strani je človek začel govoriti o pogodbi, dnevih, plačilu in tem, da bodo vse uredili do ponedeljka. Marjan ga je pustil do konca.

»Dva dni,« je potem rekel.

»Seveda. Tako smo rekli.«

»Dva. Ne tri, če bo treba.«

Nastala je kratka tišina.

»Če bo kaj izrednega—«

»Potem me pokličite. Če bom lahko, pridem.«

Direktor je hotel še nekaj dodati, pa si je premislil.

»V redu.«

Marjan je odložil.

Ni občutil olajšanja. Tudi strahu ne. Samo nekaj podobnega tistemu trenutku na vodi, ko je Jože ugasnil motor in je čoln še nekaj časa drsel sam.

Vzel je kemični svinčnik.

Na ponudbi je obkrožil dva dni.

Potem je na koledarju pri soboti napisal JOŽE.

Besedo je napisal z velikimi črkami.

Tako je bilo v petek.

V ponedeljek je bil ob sedmih in štirideset že v avtomobilu.

Pri podjetju je prišel prvi med ljudmi, ki so ga čakali na sestanku. Vratar ga je pozdravil, tajnica mu je prinesla kavo, še preden jo je naročil, in nekdo iz proizvodnje je prišel do njega samo zato, da bi mu povedal, da so prejšnji teden rešili težavo z dobavo.

Marjan je poslušal in postavljal vprašanja.

Ob devetih je sedel v sejni sobi.

Ob enajstih je bil v hali.

Ob pol enih je kosilo pojedel stoje ob visoki mizi v pisarni direktorja, ker sta medtem pregledovala številke.

Ob dveh ga je poklical Jože.

Marjan je pogledal zaslon in utišal telefon.

Poklical ga bo pozneje.

Ob štirih je direktor rekel, da je za danes dovolj.

Marjan je še nekaj dokončal.

Ob petih je bil na parkirišču.

V avtomobilu je pogledal telefon. Trije neodgovorjeni klici, dve sporočili in Jože.

Najprej je odgovoril na sporočilo iz podjetja.

Potem na drugo.

Jožeta je poklical zadnjega.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Klical si.«

»Sem.«

»Zakaj?«

»Da preverim, ali si že postal direktor.«

Marjan se je nasmehnil.

»Ne.«

»Potem je še čas.«

Jože je hotel vedeti, ali sobota drži. Marjan mu je rekel, da drži.

»Dobro. Ker sem kupil kavo.«

»Potem ne pridem.«

»Sem vedel, da boš našel razlog.«

Marjan je hotel reči nekaj nazaj, ko je na zaslonu avtomobila zasvetilo drugo ime.

Direktor.

»Jože, te pokličem.«

»Ne boš.«

»Bom.«

Prekinil je in sprejel drugi klic.

Težava je bila pri kupcu. Nekdo je poslal napačno verzijo ponudbe. Ni bilo nič velikega, vendar je bilo treba urediti še pred večerom.

Marjan se je vrnil v stavbo.

Ko je prišel domov, je bila ura skoraj osem.

Na kuhinjski mizi sta še vedno ležala kuverta in ponudba.

Telefon je položil poleg njiju.

Jožeta ni poklical.

Spomnil se je šele v postelji.

Takrat je bilo prepozno.

Zjutraj mu je poslal sporočilo.

VČERAJ SE JE ZAVLEKLO.

Jože je odgovoril čez minuto.

VIDIM.

Marjan je gledal besedo.

Napisal je še: SOBOTA DRŽI.

Tokrat odgovora ni bilo.

V podjetju je bil tisti dan manj časa. Ob treh je odšel, čeprav ga je direktor vprašal, ali bi lahko ostal še pri enem pogovoru.

»Ne danes.«

Direktor ni ugovarjal.

Marjan se je na poti domov ustavil pri trgovini in kupil kavo za Jožeta. Ne tiste, ki jo je pil sam. Močnejšo.

Ko je prišel domov, je paket položil v predsobo k ribiški jakni.

Potem je poklical Majo.

Ni imel posebnega razloga. To je ugotovil šele, ko se je oglasila.

»Sem kaj pozabila pri tebi?« je vprašala.

»Ne.«

»Potem pa je res nekaj narobe.«

Marjan se je nasmehnil.

Povedal ji je, da je začel pomagati v podjetju.

Maja je nekaj časa molčala.

»To ti paše.«

Ni vprašala, koliko plačajo ali kaj točno dela.

»Za tri mesece.«

»Aha.«

Marjan je ob tej besedi pomislil na Marijo.

»Dva dni na teden.«

»Še bolje.«

»Zakaj?«

»Ker boš imel tri dni časa, da vsem razlagaš, kaj so naredili narobe.«

Marjan se je zasmejal.

Maja tudi.

Potem je postala resnejša.

»Luka mi je povedal, da je bil pri tebi s Saro.«

»Je.«

»Hvala, da nisi naredil cirkusa.«

»Zakaj bi ga?«

Maja ni odgovorila takoj.

»Ker si Marjan.«

To ni bilo žaljivo. Prav zato se ni branil.

»Kako si?«

»Danes?«

»Danes.«

»Danes dobro.«

Marjan je prikimal, čeprav ga ni mogla videti.

Pogovor je trajal malo dlje kot prejšnjič. Maja mu je povedala, da razmišlja o selitvi. Hiša je bila prevelika, vrt je večinoma urejal Luka, dokler je še živel tam, sama pa ni hotela naslednjih deset let skrbeti za stvari samo zato, ker jih je nekoč potrebovala družina.

Marjan je poslušal.

Ko je rekla, da je gledala majhno stanovanje blizu centra, se mu je na jeziku pojavil odgovor, da so tam cene previsoke.

Ni ga izrekel.

Vprašal je:

»Kam gleda balkon?«

Na drugi strani je bilo nekaj trenutkov tiho.

»Kaj?«

»Balkon.«

Maja se je zasmejala.

»Na parkirišče.«

»Potem išči naprej.«

»To pa bom.«

Ko sta odložila, je Marjan nekaj časa gledal telefon.

Jože bi bil zadovoljen z vprašanjem.

Ni ga poklical.

V sredo ni šel v podjetje.

Dopoldne je odnesel dve škatli na odpad, popoldne pa je sedel na vrtu in popravljal majavi stol. Vijak na zadnji nogi ni več držal. Luknjo je moral zapolniti in izvrtati na novo.

Delo je bilo počasno.

Ko je končal, je sedel nanj.

Stol se ni premaknil.

Marjan je vstal.

Nekaj ga je motilo.

Z nogo je pritisnil na stranico. Nič.

Popravil ga je.

Moral bi biti zadovoljen.

Namesto tega se mu je zdelo, da stol ni več isti.

Ta misel je bila neumna in jo je takoj zavrnil.

Stol, ki se maje, je pokvarjen. Stol, ki se ne maje, je popravljen.

Sedel je še enkrat.

Trdno.

Preveč trdno.

Marija je na njem leta sedela, čeprav se je malo majal. Vedela je. Tudi on je vedel. Večkrat je rekel, da ga bo popravil, pa ga ni.

Zdaj ga je.

Ko nje ni bilo.

Marjan je vstal tako hitro, da se je stol prevrnil.

Pobral ga je in odnesel pod nadstrešek.

Tam ga je pustil.

V četrtek je šel spet v podjetje.

Tokrat ga ni nihče čakal pri vratih. Vratar je samo dvignil roko. Tajnica mu ni prinesla kave, ker je imela delo. V sejni sobi je bilo hladno in projektor ni delal.

Marjanu je bilo to skoraj všeč.

Prvi teden se je končeval.

Stvari so postajale navadne.

Prav v tem je bila nevarnost, ki je ni videl.

Ob enajstih ga je direktor prosil, naj pride v proizvodnjo. Eden od strojev je stal. Vodja izmene je trdil, da je problem v materialu, tehnolog pa v nastavitvi.

Marjan je stal ob stroju in poslušal.

Zvok drugega stroja iz sosednje vrste ga je spomnil na Toneta.

Ne na človeka, ki je pred nekaj dnevi sedel pri njem doma, ampak na mladega Toneta z merilom v roki.

Ustavi.

Takrat je Marjan vedel, kaj je treba narediti.

Tudi zdaj je.

Trajalo je manj kot dvajset minut.

Ko je šel nazaj proti pisarni, ga je direktor dohitel.

»Zato vas potrebujemo.«

Marjan ni odgovoril.

Stavek mu je bil všeč.

Veliko bolj, kot bi smel.

Ob dveh bi moral oditi.

Ob dveh in deset je še sedel.

Ob pol treh je pogledal uro.

Ob treh ga je poklicala Nina.

Ni se oglasil.

Ob štirih je bil še vedno tam.

Ko je končno prišel na parkirišče, je imel v sebi tisto staro utrujenost, ki ni bila podobna utrujenosti od vrta ali garaže. Bila je težja in prijetnejša. Imela je razlog.

V avtomobilu je poklical Nino.

»Kaj je bilo?«

»Nič posebnega. Hotela sem vprašati, ali prideš jutri k nam. Petra ima rojstni dan.«

Marjan je zaprl oči.

Pozabil je.

Včasih ni pozabil rojstnih dni. Marija jih je zapisovala na koledar in ga spomnila dva dni prej. Po njeni smrti jih je vnesel v telefon.

Pogledal je zaslon.

Opomnik je bil tam.

Ob devetih zjutraj.

Takrat je bil v hali.

»Pridem.«

»Ob šestih.«

»Vem.«

Nina je bila tiho.

»Nisem pozabil.«

»Nisem rekla, da si.«

Marjan je skoraj dodal razlago.

Ni.

»Ob šestih.«

Ko je prišel domov, je v predsobi zagledal paket kave za Jožeta.

Sobota.

Šel je v kuhinjo.

Na mizi je bilo vse tako, kot je pustil: Marijina kuverta, pogodba, črni zvezek.

Vzel je pogodbo in jo odnesel v predal.

Kuverto je pustil.

Črni zvezek tudi.

V petek je šel k Nini.

Petra je praznovala sedemnajsti rojstni dan. V stanovanju je bilo več ljudi, kot je pričakoval. Nekaj sorodnikov, Petrini prijatelji, soseda, ki jo je Marjan poznal samo na videz.

Prinesel je denar v kuverti.

Petra ga je objela.

»Dedek, to je preveč.«

»Potem mi vrni polovico.«

»Ne.«

»Potem ni preveč.«

Nasmehnila se je in ga še enkrat objela.

Marjan je ostal dlje, kot je nameraval.

Sedel je ob strani in poslušal pogovore, ki niso imeli nobene zveze z njim. Petra je s prijatelji govorila o šoli, nekdo je pokazal fotografije, Nina je nosila krožnike iz kuhinje in njen mož je odpiral steklenice.

Nihče ga ni potreboval.

In vendar je bil tam.

To je bilo drugače od podjetja.

Ni znal povedati, ali manj ali več.

Ko je odhajal, ga je Petra pospremila do vrat.

»Mami je rekla, da spet delaš.«

»Malo.«

»Zakaj?«

Marjan se je nasmehnil.

»Ker znam.«

Petra je prikimala, kot da je to dovolj.

Potem je rekla:

»Jaz pa še ne vem, kaj znam.«

Marjan je že odprl usta.

V njem je bil pripravljen odgovor. Nekaj o šoli, o tem, da ima čas, da bo ugotovila, da je treba poskusiti.

Zaprl jih je.

»Dobro.«

Petra ga je pogledala.

»Dobro?«

»Ja.«

»Mami bi rekla, da moram začet razmišljat.«

»Tvoja mama veliko govori.«

Petra se je zasmejala.

»Ti tudi.«

Marjan ji je položil roko na ramo.

»Potem pa danes ne bom.«

Na poti domov je pomislil, da je morda prvič vnukinji pustil vprašanje, ne da bi ji ponudil odgovor.

Naslednje jutro je deževalo.

Marjan je vstal ob šestih.

Ribiška jakna je visela v predsobi. Paket kave je bil pod njo.

Ob šestih in dvajset je zazvonil telefon.

Direktor.

Marjan je gledal ime.

Ni se oglasil.

Telefon je nehal.

Čez minuto je zazvonil ponovno.

Marjan je vzel jakno z obešalnika.

Telefon je zvonil.

Stal je v predsobi z jakno v roki in poslušal.

Potem je telefon utihnil.

Marjan je oblekel jakno.

Ko je že prijel za kljuko, je prišlo sporočilo.

NUJNO. KUPEC JE ZJUTRAJ ODPOVEDAL. POKLIČITE.

Marjan je ostal pri vratih.

Zunaj je deževalo.

Jože ga je čakal čez dvajset minut.

V podjetju ga je čakalo nekaj, kar je bilo nujno.

Beseda je bila stara.

Občutek tudi.

Marjan je pogledal paket kave.

Potem telefon.

Ni bilo prvič, da je stal med dvema stvarma.

Samo prvič je vedel, da izbira tudi tisto, česar ne bo naredil.

Telefon je vzel v roko.

XIII.

Telefon je imel v roki še nekaj sekund, potem ga je spravil v žep.

Vzel je paket kave, ugasnil luč v predsobi in šel ven.

Dež ni bil močan, vendar dovolj gost, da je bilo dvorišče temno in gladko. Ko je sedel v avtomobil, je telefon v žepu še enkrat zavibriral. Ni ga vzel ven.

Jože ga je čakal pod nadstreškom pri čolnu.

»Mislil sem, da te ne bo.«

Marjan mu je podal kavo.

Jože je pogledal paket.

»Kaj pa je to?«

»Da ne bom več pil tiste tvoje.«

Jože je kavo spravil v torbo.

»Torej si prišel samo zaradi sebe.«

Marjan je odprl prtljažnik.

»Zaradi koga pa ti hodiš?«

Jože se je sklonil po vrv.

»Zaradi rib. Ljudje me utrujajo.«

To je bilo vse.

Na vodi sta ostala manj časa kot prejšnjič. Dež je prihajal poševno in veter je čoln obračal hitreje, kot ga je Jože popravljal z veslom. Ribe niso prijemale. Marjan je dvakrat pogledal telefon, ne da bi ga vzel iz žepa, in drugič je Jože to opazil.

Ni vprašal.

Šele ko sta se vračala proti pomolu, je rekel:

»Če moraš kam, pojdi.«

Marjan je gledal obalo.

»Ni treba.«

Jože je zagnal motor.

»To ni isto.«

Marjan se je obrnil k njemu.

Jože je imel kapo potegnjeno skoraj do obrvi. Z nje mu je voda kapljala na ovratnik.

»Kaj ni isto?«

»Da ni treba in da nočeš.«

Marjan bi mu še pred nekaj tedni razložil razliko. Zdaj je samo pogledal vodo.

Ko sta čoln privezala, je telefon v njegovem žepu spet zavibriral.

Tokrat ga je vzel ven.

Pet neodgovorjenih klicev.

Direktor, tajnica, neznana številka, direktor še dvakrat.

Jože je zlagal palici.

»Hudo?«

»Kupec.«

»Je umrl?«

Marjan ga je pogledal.

»Ne.«

»Potem bo do ponedeljka.«

»Ni tako preprosto.«

Jože je zaprl torbo.

»Nikoli ni.«

Marjan ga ni vprašal, kaj misli. Pomagal mu je čoln potegniti višje in šele v avtomobilu poklical direktorja.

Človek se je oglasil takoj.

Ni bil jezen. To je bilo skoraj slabše.

Kupec je zjutraj odpovedal nadaljevanje pogajanj. Nekdo iz njihove prodaje je prejšnji večer poslal novo ceno brez dogovora z direktorjem. Zdaj je kupec trdil, da podjetje ne ve, kaj ponuja. Direktor je hotel, da Marjan pokliče starega lastnika kupčevega podjetja, človeka, ki ga je poznal trideset let.

»Danes?«

»Če lahko.«

Marjan je pogledal uro.

Bilo je nekaj čez deset.

»Poklical ga bom.«

Ko je odložil, je Jože že sedel za volanom svojega avtomobila. Marjan je stopil do njegovega okna.

»Moram en klic.«

Jože je prikimal.

»Saj si ga že.«

»Ne. Drugega.«

Jože je odprl okno nekoliko bolj.

»Marjan.«

»Kaj?«

»Nič.«

Potem je odpeljal.

Marjan je ostal na mokrem parkirišču s telefonom v roki.

Starega kupca je dobil doma. Človek ga je najprej vprašal po Mariji, potem se spomnil in se opravičil. Govorila sta skoraj pol ure. O pogodbi samo zadnjih deset minut.

Ko sta končala, je Marjan vedel, da se bodo v ponedeljek spet sestali.

Poklical je direktorja.

Ta je nekaj sekund molčal, potem rekel:

»Vedel sem.«

Marjan se je naslonil na avtomobil.

»Kaj?«

»Da boste uredili.«

Stavek mu je bil všeč.

Še vedno.

Morda še bolj kot prvič.

Domov je prišel malo pred dvanajsto. Ribiško jakno je obesil v predsobi. Bila je mokra in pod njo se je na tleh počasi naredila temna lisa.

Telefon je položil na kuhinjsko mizo.

Marijina kuverta je bila tam.

Črni zvezek tudi.

Direktorjevo ponudbo je prejšnji večer spravil v predal, vendar se mu je zdelo, da je še vedno na mizi z njima.

Skuhal si je kavo.

Tokrat Jožetovo.

Bila je premočna.

Sedel je in jo spil do konca.

V ponedeljek je sestanek uspel.

Ne tako, da bi se vsi nasmehnili in podpisali pogodbo. Kupec je prišel jezen, direktor je bil previden, človek iz prodaje, ki je poslal napačno ceno, pa je sedel skoraj ves čas tiho. Marjan je govoril malo. Ko je bilo treba, je povedal, kje je podjetje naredilo napako, in ni poskušal zmanjšati njenega pomena.

Kupec je to sprejel.

Dogovorili so se za novo ponudbo.

Ko je bilo konec, je direktor zaprl vrata in se obrnil k človeku iz prodaje.

Marjan je poznal tisti obraz.

Ne direktorjevega. Svojega.

Tako je nekoč gledal ljudi, kadar je nekdo naredil napako, ki bi lahko stala podjetje veliko denarja.

»Pustite,« je rekel.

Direktor ga je pogledal.

»Kaj?«

»Zdaj ni čas.«

Človek iz prodaje je ostal pri vratih.

Direktor je stisnil ustnice.

»Se bova midva potem.«

Marjan je hotel reči, da tega ni mislil, pa se je ustavil.

Ni bilo njegovo podjetje.

To je moral sam sebi ponoviti.

Ni bilo njegovo.

Vstal je in šel ven.

Na hodniku ga je dohitel prodajnik.

Bil je mlajši, kot se je Marjanu zdelo v sejni sobi. Morda petintrideset.

»Gospod Marjan.«

Marjan se je ustavil.

Človek je hotel nekaj reči, potem pa je samo izdihnil.

»Hvala.«

»Ne zahvaljujte se meni. Naslednjič preverite, kaj pošljete.«

»Bom.«

Marjan je šel naprej.

Pri vratih hale je stal Tone.

Za trenutek je pomislil, da se je zmotil.

Tone je imel na sebi staro temno jakno in roke v žepih. Ob njem je stal direktor proizvodnje, ki ga je očitno pripeljal noter.

»Kaj pa ti tukaj?«

Tone je pogledal proti strojem.

»Prišel sem pogledat, če ste že vse pokvarili.«

Marjan se je nasmehnil.

»Kdo te je spustil noter?«

»Ljudje me imajo radi.«

»Tebe?«

»Bolj kot tebe.«

Direktor proizvodnje se je umaknil, ker je imel delo.

Tone in Marjan sta ostala ob hali.

»Slišal sem, da si nazaj.«

»Nisem nazaj.«

Tone je pogledal njegovo srajco, kartico obiskovalca in mapo v roki.

»Aha.«

Marjan je poznal ta njegov aha.

»Dva dni na teden.«

»Tudi jaz sem nekoč kadil samo po kosilu.«

»Kaj ima to s tem?«

»Nič.«

Tone je šel proti stroju, ob katerem je pred dnevi stal Marjan. Poslušal ga je nekaj sekund.

»Drugače zveni.«

»Drug stroj je.«

»Zato.«

Marjan se je naslonil na ograjo.

»Zakaj si prišel?«

Tone je pogledal proti njemu.

»Franc ima danes rojstni dan. Gremo na kosilo.«

Marjan je pozabil.

Spet.

Ne popolnoma. Nekje v glavi je vedel, da je konec meseca. Nekoč so Francov rojstni dan praznovali vsako leto, dokler so še vsi delali skupaj.

»Kdo gre?«

»Jaz. Jože. Peter pride iz Kranja.«

»Mene pa niste poklicali.«

Tone je nekaj časa molčal.

»Jože je rekel, da delaš.«

Beseda ni bila izrečena očitajoče.

Marjan je pogledal uro.

Bilo je pol enih.

»Kdaj?«

»Ob enih.«

Marjan je pogledal mapo v roki.

Ob enih je imel z direktorjem pregled nove ponudbe.

Tone je že vedel.

»Pojdi,« je rekel.

»Kam?«

»Na sestanek.«

»Nisem rekel, da grem.«

Tone je skomignil.

»Tudi jaz ne.«

Marjan je čutil, kako se v njem dviguje nekaj starega, nekaj, kar ni bilo namenjeno Tonetu, ampak ljudem, ki govorijo, kot da vedo, kaj bo naredil.

»Ponudbo moramo danes poslati.«

Tone ga je gledal.

»Potem jo pošljite.«

»Ni tako preprosto.«

Tone se je nasmehnil samo z enim kotom ust.

»To si mi že enkrat rekel.«

Marjan ni vedel, kdaj.

Tone je pogledal proti hali.

»Takrat, ko sem te čakal pred bolnico.«

Marjan je ostal pri miru.

Hrup strojev je bil nenadoma preglasen.

»Kakšno bolnico?«

Tone ga je pogledal.

Dolgo.

»Ne spomniš se.«

Ni bilo vprašanje.

Marjan je poskušal.

Bolnica. Tone. Čakanje.

Nič.

»Kdaj?«

Tone je potegnil roke iz žepov.

»Pusti.«

»Ne. Kdaj?«

Tone je pogledal na uro.

»Moram iti.«

Marjan ga je prijel za rokav.

Ne močno.

Dovolj, da se je Tone ustavil.

»Kdaj?«

Tone je pogledal njegovo roko, potem njega.

»Ko je imel Luka nesrečo.«

Marjan je roko spustil.

Luka.

Nesreča.

Slika je prišla šele po nekaj sekundah.

Kolo. Mokra cesta. Zlomljena roka. Pretres možganov. Nič hudega, so rekli pozneje.

Takrat pa tega niso vedeli.

Marija ga je poklicala v podjetje.

Marjan je bil na sestanku.

»Prišel sem.«

Tone ni odgovoril.

»Prišel sem v bolnico.«

»Si.«

»Potem?«

Tone je gledal mimo njega.

»Tri ure pozneje.«

Marjan je začutil, kako se mu obraz segreva.

»Bil je sestanek z banko.«

»Vem.«

»Če ga ne bi bilo—«

Ustavil se je.

Tone ga je pogledal.

Ni bilo treba nadaljevati.

»Jaz sem peljal Marijo,« je rekel. »Avto je imela pri šoli. Ti si rekel, da prideš.«

Marjan je gledal prijatelja.

Spomnil se je čakalnice.

Marijinega obraza.

Luke z belo obvezo.

Spomnil se je tudi olajšanja, ko je zdravnik rekel, da bo vse v redu.

Ni se spomnil treh ur pred tem.

Tone se je obrnil.

»Franc bo siten, če zamudim.«

»Tone.«

Ustavil se je še enkrat.

Marjan ni vedel, kaj bi vprašal.

Ali je bila Marija jezna.

Ali je Luka spraševal po njem.

Ali je Tone takrat mislil, da je slab oče.

Nobeno vprašanje ni šlo skozi usta.

Tone je počakal.

Potem je rekel:

»Takrat si tudi prišel.«

In odšel.

Marjan je ostal ob ograji.

Telefon mu je zazvonil v žepu.

Direktor.

Pogledal je uro.

Dvanajst petinštirideset.

Francovo kosilo ob enih.

Sestanek ob enih.

Telefon je zvonil.

Marjan se ni premaknil.

Nekdo je za njim potisnil voziček z materialom. Moral je stopiti vstran.

Telefon je nehal.

Čez nekaj sekund je prišlo sporočilo.

ČAKAMO V SEJNI.

Marjan je pogledal proti hodniku, ki je vodil v pisarne.

Potem proti izhodu.

Ni bilo daleč ne eno ne drugo.

Prvič se ni odločal med pomembnim in nepomembnim.

Oboje je bilo pomembno.

Prav zato ni vedel, kam naj gre.

Na telefonu je odprl Jožetovo številko.

Ni poklical.

Odprl je Francovo.

Tudi njega ne.

Potem je telefon spravil v žep in stopil proti izhodu.

Pri vratih se je ustavil.

Obrnil se je.

Šel je nazaj v sejno sobo.

Direktor je sedel za mizo z dvema človekoma. Nova ponudba je bila na zaslonu.

»Oprostite,« je rekel Marjan.

Sedel je.

Sestanek je trajal sedeminštirideset minut.

Ponudbo so poslali.

Bila je dobra.

Ko je Marjan prišel na parkirišče, je bilo skoraj dve.

Poklical je Toneta.

Ni se oglasil.

Poklical je Jožeta.

Tudi on ne.

Nazadnje je poklical Franca.

Po petem zvonjenju se je oglasil.

V ozadju je bilo slišati glasove in kozarce.

»Marjan.«

»Vse najboljše.«

»Hvala.«

Franc ni vprašal, kje je.

To je bilo slabše, kot če bi.

»Ste še tam?«

»Smo.«

Marjan je pogledal proti avtomobilu.

»Pridem.«

Franc je bil nekaj trenutkov tiho.

»Pridi.«

Marjan je prišel dvajset minut pozneje.

Na mizi so bili ostanki kosila. Tone je sedel ob oknu, Jože nasproti njega, Peter na koncu. Pred Francem je bila torta, od katere je ostala polovica.

Nihče ni rekel, da zamuja.

Franc mu je nalil vino.

Marjan je sedel na prazen stol.

Pogovor se je nadaljeval tam, kjer je bil pred njegovim prihodom.

Nekaj časa ni vedel, o čem govorijo.

Potem je Jože omenil nekdanjega mojstra, ki je vedno kradel svinčnike, in vsi so se začeli smejati.

Marjan tudi.

Toda nekoliko pozneje.

Ko so odhajali, mu je Tone pri vratih podal kos torte, zavit v prtiček.

»Za domov.«

Marjan ga je vzel.

»Tone.«

»Kaj?«

»Zakaj mi nisi takrat povedal?«

Tone je vedel, kaj misli.

»Kaj naj bi ti povedal?«

»Da sem zamudil.«

Tone si je zapel jakno.

»Saj si vedel, koliko je ura.«

Marjan ni odgovoril.

Tone je šel.

Jože je ostal zadnji. Pri avtomobilu je odprl vrata, potem pa pogledal Marjana.

»V soboto?«

Marjan je prikimal.

»Če ne bo kaj nujnega.«

Jože je držal vrata odprta.

»Vedno bo.«

Sedel je v avto in odpeljal.

Marjan je ostal sam na parkirišču.

V roki je držal kos Francove rojstnodnevne torte.

Ponudba, ki so jo poslali, je bila dobra.

Morda bodo zaradi nje rešili pogodbo.

Morda bo podjetje obdržalo ljudi.

Morda je bilo prav, da je ostal.

Vse to je bilo res.

Tudi torta v njegovi roki je bila res.

Ko je prišel domov, je ni pojedel.

Položil jo je na krožnik in dal v hladilnik.

Naslednje jutro je bila krema ob robu že nekoliko suha.

XIV.

Kos torte je ostal v hladilniku do torka.

Marjan ga je vsako jutro videl, ko je vzel mleko, in vsakič pomislil, da ga bo pojedel popoldne ob kavi. V ponedeljek ni. V torek je odprl posodo, pogledal kremo, ki je ob robu potemnela, in torto vrgel v smeti.

Prtiček, v katerega jo je Tone zavil, je obdržal na pultu še nekaj časa, ne da bi vedel zakaj.

V podjetju se je pogodba premaknila. Kupec je sprejel novo ponudbo in zahteval še dva popravka, ki nista bila velika. Direktor je bil zadovoljen. Človek iz prodaje, ki je poslal napačno ceno, je hodil mimo Marjana nekoliko preveč naravnost in ga vsakič pozdravil, še preden sta se pogledala.

V sredo Marjan ni šel tja.

To je bil njegov prosti dan in prvič od začetka svetovanja je moral sam sebi dvakrat povedati, da je prost. Telefon je položil v spalnico in šel v garažo.

Po eni uri ga je šel pogledat.

Ni bilo klica.

To ga je skoraj razočaralo.

Vrnil se je k policam.

Na zadnji, čisto pri stropu, je našel kartonsko škatlo z napisom MORJE. Besedo je napisala Marija. Škatla je bila lahka. V njej so bile stare maske za potapljanje, otroške plavutke, napihljiva blazina, ki je že zdavnaj izgubila ventil, in tri fotografije v plastičnem ovitku.

Na prvi sta bila Luka in Nina majhna. Stala sta do kolen v vodi, vsak z vedrom. Na drugi je Marija sedela na kamnitem zidu in si z eno roko držala klobuk, ker je pihalo. Na tretji je bil Marjan.

Sam.

Sedel je za mizo na terasi nekega hotela, pred njim časopis in kava.

Na zadnji strani je Marija napisala:

Prišel v četrtek.

Marjan je fotografijo obrnil nazaj.

Ni vedel, katerega leta je bilo. Po otrocih bi lahko ugotovil. Luka je imel mogoče deset, Nina sedem.

Prišel v četrtek.

Torej so bili drugi tam že prej.

Spomnil se je.

Ne vsega naenkrat.

Najprej ceste. Vozil je ponoči, ker je hotel v četrtek zjutraj še nekaj urediti v podjetju. Potem sobe. Otroka sta že spala, ko je prišel. Marija je bila na balkonu in mu je rekla, da je mislila, da bo prišel v sredo.

Marjan ji je odgovoril, da je rekel četrtek.

Ali pa je rekel, da bo poskusil v sredo.

Tega ni vedel.

Na dopust je prišel.

To je bila vedno njegova različica.

In bila je resnična.

Na fotografiji je sedel sam, ker je zjutraj vstal prej od drugih in šel po časopis.

Tudi to je bilo mogoče.

Marjan je fotografije odnesel v hišo.

Na kuhinjski mizi je bilo vedno manj prostora. Marijina kuverta, črni zvezek, fotografija prvih šestih, zdaj še morje.

Začel jih je prestavljati, potem se ustavil.

Ni hotel narediti razstave svojega življenja.

Vse je dal v predal, razen fotografije z napisom Prišel v četrtek.

To je pustil na mizi.

Ob enajstih je pozvonilo.

Maja.

V rokah je imela dve škatli.

»Če si si premislil glede kave, je prepozno.«

Marjan ji je vzel eno škatlo.

»Kaj je to?«

»Lukove stvari.«

»Zakaj jih nosiš meni?«

Maja je že stopala proti dnevni sobi.

»Ker pri meni ne bodo več.«

Marjan je škatlo odložil.

»On ima stanovanje.«

»Potem mu jih daj.«

»Zakaj mu jih ne daš ti?«

Maja ga je pogledala.

»Ker danes nimam dobrega dne.«

Marjan je zaprl usta.

Spomnil se je njenega odgovora: danes dobro, včeraj ne.

»Kava?«

»Lahko.«

Skuhal jo je in prinesel v dnevno sobo. Maja je sedela na robu kavča, še vedno v plašču. Na mizi je zagledala fotografijo.

»Kje si to našel?«

»V garaži.«

Vzela jo je.

»To je Rab.«

»Veš?«

»Seveda. Luka je enkrat pripovedoval, kako ga je tam opeklo po ramenih, ker mu nihče ni verjel, da se je namazal.«

Marjan se tega ni spomnil.

»Katerega leta?«

Maja je pogledala otroka na drugi fotografiji.

Povedala je.

Marjan je izračunal.

Tisto poletje so kupovali drugi večji stroj.

»Prišel sem pozneje.«

Maja mu je vrnila fotografijo.

»Očitno.«

»V četrtek.«

»Piše.«

Marjan jo je pogledal.

Maja je odpila kavo.

»Kaj?«

»Nič.«

»Potem ne glej tako.«

Marjan se je naslonil nazaj.

»Se ti je Luka kdaj pritoževal zaradi mene?«

Maja je odložila skodelico.

»Danes sem prišla odložit dve škatli.«

»Samo vprašam.«

»Ti zadnje čase samo sprašuješ.«

»Ker prej nisem.«

Maja je pogledala fotografijo.

»To pa mogoče drži.«

Marjan je čakal.

Maja je vzdihnila.

»Luka se ni pritoževal. Luka te je občudoval.«

Beseda ga je presenetila.

»To ni isto vprašanje.«

»Vem.«

Maja si je odpela plašč.

»Ko sva se spoznala, je govoril samo o tem, kaj si naredil. Delavnica, hala, koliko ljudi, prvi izvoz. Če sem rekla, da je moj oče popravil streho, je tvoj postavil tovarno.«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»To je pretiravanje.«

»Takrat mu nisi povedal.«

»Kaj?«

»Da je pretiravanje.«

Maja se je nasmehnila, tokrat malo.

Potem je pogledala proti oknu.

»Pozneje je bilo drugače.«

Marjan ni vprašal takoj.

»Kako?«

Maja je s prstom šla po robu skodelice.

»Ko je začel delati pri tebi.«

Marjan se je zravnal.

Luka je v podjetju ostal manj kot dve leti. Potem je šel drugam. Marjan je vedno govoril, da je bilo tako bolje. Sin in oče v istem podjetju nista dobra kombinacija.

»Ni mu šlo.«

Maja je dvignila oči.

»Mu ni?«

»Ni bil za to.«

»Za kaj?«

»Za vodenje.«

Maja je dolgo molčala.

»On je mislil, da je.«

Marjan je začutil staro nestrpnost.

»Misliti ni dovolj.«

»Saj vem.«

»Če bi ga pustil samo zato, ker je moj sin—«

»Nisem rekla, da bi ga moral.«

Marjan se je ustavil.

Maja je pogledala v kavo.

»Samo nikoli mu nisi povedal, da je lahko dober v čem drugem.«

»To bi moral sam vedeti.«

»Mogoče.«

Beseda je bila mirna.

Marjan je vstal in šel po vodo, čeprav je ni potreboval.

Ko se je vrnil, je Maja še vedno sedela.

»Zakaj mi to govoriš zdaj?«

»Ker si vprašal.«

»Ne tega.«

»Vem.«

Maja je nekaj časa gledala svoje roke.

»Ker sem jezna nanj.«

Marjan ni pričakoval.

»Zaradi Sare?«

»Zaradi vsega. Zaradi dvajsetih let, zaradi zadnjih treh, zaradi tega, ker je nekaj časa spal poleg mene in že živel drugje. Zaradi tega, ker je zdaj videti lažji, jaz pa ne.«

Marjan je sedel.

Maja je govorila počasi. Ne kot človek, ki je prišel povedat zgodbo, ampak kot nekdo, ki se je naveličal držati eno stvar na istem mestu.

»In ravno zato nočem, da mi jeza naredi iz njega slabega človeka. Ni.«

Marjan jo je gledal.

»Tudi ti nisi bil slab oče.«

Beseda bil ga je zbodla.

»Ampak?«

Maja je skoraj zavila z očmi.

»Vedno hočeš ampak.«

Marjan je prvič tisti dan pogledal stran.

»Dobro. Brez ampak.«

Maja je sedela še nekaj časa, potem se je sklonila k škatlama.

»V tej so knjige. V drugi neke njegove mape in tista lesena ladja.«

Marjan je pogledal.

»Katera ladja?«

»Tista, ki sta jo delala skupaj.«

Marjan je že vedel.

Škatlo je odprl.

Na vrhu je bila majhna lesena jadrnica. Jambor je bil zlomljen, jadro porumenelo. Trup sta nekoč pobarvala modro.

Luka je imel dvanajst let.

Komplet je dobil za rojstni dan.

Začela sta ga sestavljati v garaži. Prvo soboto sta naredila trup. Naslednjo je Marjan delal. Potem je bil sejem. Potem nekaj drugega.

Ladjo sta dokončala.

Marjan se ni spomnil kdaj.

Vzel jo je iz škatle.

Na dnu je bilo z Lukovo otroško pisavo napisano:

LUKA + OČI

Marjan je s palcem šel čez črke.

»Zakaj jo ima Maja?«

»Bila je pri nama v kleti.«

»Luka je noče?«

Maja je skomignila.

»Vprašaj njega.«

Marjan je ladjo položil na mizo.

Maja je vstala.

»Moram iti.«

Pri vratih si je zapela plašč. Marjan ji je hotel reči, naj škatle pusti, pa jih je že pustila.

»Maja.«

Obrnila se je.

»Če boš iskala stanovanje...«

Čakal je, da bo iz njega prišlo nekaj o cenah, lokaciji, kvadraturi.

»...naj ima balkon.«

Maja se je nasmehnila.

»Na drevesa?«

»Če se da.«

Odšla je.

Marjan je ladjo odnesel v garažo.

Postavil jo je na delovno mizo, pod luč.

Jambor je bil zlomljen tik nad palubo. Popravilo ni bilo težko. Imel je lepilo, tanek sveder, kos lesa, iz katerega bi lahko naredil nov del.

Prinesel je orodje.

Potem je obstal.

Stol.

Tudi njega je popravil.

Zdaj se ni več majal.

Marjan je orodje položil nazaj.

Ladje se ni dotaknil.

Poklical je Luko.

Sin se je oglasil zadihan.

»Sem na stopnicah. Kaj je?«

»Tvoja ladja je pri meni.«

»Katera?«

»Lesena.«

Tišina.

»A tista.«

»Maja jo je prinesla.«

»Naj jo vrže.«

Marjan je pogledal modri trup.

»Zakaj?«

»Oči, ne vem. Ker je stara. Ker je polomljena. Ker nimam kam z njo.«

Marjan je držal telefon ob ušesu.

»Na dnu piše Luka plus oči.«

Na drugi strani ni bilo odgovora.

»Vem,« je čez čas rekel Luka.

Marjan se je usedel na delovno mizo.

»Se spomniš, kdaj sva jo dokončala?«

»Ne.«

»Jaz tudi ne.«

Luka je dihal nekoliko počasneje.

»Zakaj me to sprašuješ?«

Marjan je gledal ladjo.

»Ne vem.«

Luka ni rekel nič.

Marjan je že hotel končati, ko je sin spregovoril.

»Nisva je.«

Marjan se je zravnal.

»Kaj?«

»Nisva je dokončala.«

»Je dokončana.«

»Mami jo je.«

Marjan je gledal zlomljeni jambor.

»Kaj?«

»Ti si naredil trup. Potem nisi imel časa. Jaz sem čakal nekaj sobot. Potem sem jo pustil. Mami je pozneje prilepila jadro in pobarvala tisto belo črto.«

Marjan je s prstom našel belo črto ob robu trupa.

Bila je nekoliko neravna.

Zdaj jo je videl.

»Zakaj pa spodaj piševa midva?«

Luka se je tiho zasmejal.

»Ker sva začela midva.«

Marjan ni mogel odmakniti pogleda od črte.

»Zakaj mi nisi rekel?«

»Kaj? Da dokončaj ladjo?«

»Ja.«

Luka je nekaj časa molčal.

»Sem.«

Marjan je zaprl oči.

Ni se spomnil.

»Kolikokrat?«

»Oči.«

»Kolikokrat?«

»Ne vem. Bil sem dvanajst.«

Marjan je držal telefon.

»Dobro.«

»Kaj je s tabo?«

»Nič.«

»To zadnje čase vsi govorite.«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»Sem mislil, da sem jo dokončal.«

Luka je bil tiho.

»Veliko stvari si,« je potem rekel.

Stavek ni bil očitek.

Marjan ga je vseeno začutil kot udarec.

»Kaj to pomeni?«

»Da si veliko stvari dokončal.«

Marjan je čakal na nadaljevanje.

Ni ga bilo.

»Moram iti,« je rekel Luka. »Pokličem zvečer.«

»Ni treba.«

»Bom.«

Odložila sta.

Marjan je ostal v garaži.

Pred njim je bila ladja, ki jo je v spominu dokončal sam.

V resnici jo je dokončala Marija.

Ni bila velika stvar.

Prav zato ga je bolela.

Pri hali je lahko rekel, da je šlo za plače, banko, ljudi.

Pri Franciji za tri mesece.

Pri bolnišnici za sestanek, ki ga ni mogel prestaviti.

Kaj pa pri majhni leseni ladji?

Koliko je stala ena sobota?

Telefon je zazvonil.

Podjetje.

Marjan je pogledal uro.

Bil je njegov prosti dan.

Pustil je zvoniti.

Ko je nehalo, je sedel še nekaj časa.

Potem je vzel lepilo.

Ne zato, da bi popravil jambor.

Z njim je pritrdil majhen košček bele črte, ki se je odlepil od trupa.

Samo toliko.

Ladjo je pustil takšno, kakršna je bila.

Z zlomljenim jamborom.

Z Marijino nekoliko krivo belo črto.

In z napisom na dnu, ki ni povedal vsega.

XV.

Luka ni poklical zvečer.

Marjan je to opazil ob desetih, ko je ugasnil televizijo, čeprav ni vedel, kaj je gledal. Telefon je ležal na naslonu kavča. Enkrat ga je vzel v roko, preveril, ali je zvok vključen, in ga položil nazaj.

Ni ga poklical.

Naslednje jutro je šel v podjetje.

Lesena ladja je ostala v garaži pod lučjo. Preden je odšel, je odprl vrata in jo pogledal. Zlomljeni jambor je metal tanko senco čez palubo. Bela črta se je tam, kjer jo je prejšnji dan pritrdil, že držala.

Vrata je zaprl.

V podjetju je bilo mirno. Pogodba s kupcem je bila skoraj rešena. Direktor je govoril o količinah za naslednje leto, prodaja je pripravljala zadnjo različico in prvič po več tednih ni bilo ničesar, kar bi bilo treba rešiti do kosila.

Marjan je sedel v majhni pisarni, ki so mu jo dali za tri mesece.

Na vratih ni bilo njegovega imena.

To mu je bilo všeč.

Na mizi je imel mapo, skodelico in telefon. Nič drugega. Nobenih fotografij, nobenih priznanj, nobenega koledarja s šestimi sestanki na dan.

Ob desetih je direktor potrkal in vstopil.

»Imate minuto?«

Marjan je pogledal uro.

»Imam.«

Direktor je sedel.

Nekaj časa je govoril o pogodbi. Potem o proizvodnji. Nato je zaprl mapo, ki jo je prinesel s seboj.

»Razmišljali smo.«

Marjan je poznal tak začetek.

»Kdo?«

»Lastniki. Jaz.«

»To sta dva različna odgovora.«

Direktor se je nasmehnil.

»Tokrat isti.«

Marjan je čakal.

»Tri mesece so premalo.«

Ni rekel nič.

»Ne govorim o polnem delovnem času. Dva dni. Tako kot zdaj. Mogoče še manj, ko se stvari uredijo. Ampak dolgoročno.«

Marjan je pogledal skozi stekleno steno.

Na hodniku je šla mimo tajnica z dvema mapama.

»Koliko dolgoročno?«

Direktor je skomignil.

»Leto. Potem vidimo.«

Leto.

Beseda ni bila velika.

V koledarju je bila samo dvanajst strani.

»Plačilo bi bilo seveda drugačno.«

Marjan je pogledal človeka.

»Nisem vprašal.«

»Vem.«

Direktor se je naslonil nazaj.

»Potrebujemo nekoga, ki pozna ljudi. In ljudi, ki poznajo njega.«

Marjan je skoraj popravil: mene.

Ni.

»Ne rabim odgovora danes.«

»Dobro.«

Direktor je vstal.

Pri vratih se je obrnil.

»Samo nekaj vam bom rekel. Odkar ste tukaj, so ljudje mirnejši.«

Marjan je ostal sam.

Stavek mu je bil všeč bolj kot številka, ki je še ni slišal.

Vzel je telefon.

Luka ni klical.

Marjan je odprl njegovo ime in ga spet zaprl.

Ob dvanajstih je šel v halo. Pri stroju, ki je prejšnji teden stal, je bilo vse normalno. Vodja izmene mu je nekaj razlagal, Marjan pa je med poslušanjem opazil mladega fanta pri paleti. Ni ga poznal.

Fant je dvignil zaboj napačno. Z zvitim hrbtom, preveč stran od telesa.

Marjan je stopil do njega.

»Ne tako.«

Fant ga je pogledal.

Marjan mu je pokazal.

»Bliže. Drugače boš pri petdesetih vedel za vsak tak zaboj.«

Fant se je nasmehnil.

»Do petdesetih je še daleč.«

»Tudi meni je bilo.«

Fant je zaboj dvignil drugače.

Marjan je šel naprej.

Pri vratih hale se je ustavil.

Spomnil se je športnika, ki ga je nekoč gledal po televiziji, svetovnega prvaka, ki je pri petdesetih hodil s palico. Takrat je nekdo za mizo rekel, da se je splačalo, ker je bil vendar svetovni prvak.

Marjan ni vedel, kdo.

Morda on.

Misli ni nadaljeval.

Popoldne je direktorju pomagal pri dveh pogovorih. Ob treh je vstal.

»Grem.«

Direktor je pogledal uro.

»Seveda.«

Nič ni bilo nujno.

Marjan je oblekel suknjič.

Ko je prišel do parkirišča, je zazvonil telefon.

Luka.

Marjan se je oglasil.

»Si kje?« je vprašal sin.

»Pred podjetjem.«

»Aha.«

Marjan je čakal.

»Kaj je?«

»Nič. Če imaš čas, bi prišel do tebe.«

»Imam.«

»Čez eno uro?«

Marjan je pogledal stavbo za seboj.

»Pridi.«

Domov je prišel prvi.

V garaži je umaknil nekaj stvari z delovne mize. Ladje ni premaknil.

Luka je prišel brez Sare.

Vstopil je v garažo in takoj zagledal jadrnico.

»Še vedno je ista.«

»Skoraj.«

Luka je stopil bliže.

S prstom je šel čez belo črto.

»To je mami naredila.«

»Vem.«

»Včeraj nisi.«

Marjan ga je pogledal.

»Ne.«

Luka je prijel zlomljeni jambor in ga spustil.

»To bi se dalo popravit.«

»Bi.«

»Pa ne boš?«

Marjan je skomignil.

»Ne vem.«

Luka se je naslonil na delovno mizo.

Nekaj časa sta bila tiho.

»Maja ti je prinesla še kaj?«

»Dve škatli.«

»Seveda.«

»Rekla je, da pri njej ne bodo več.«

Luka je pogledal proti tlom.

»Prav ima.«

Marjan ni vedel, ali govori o škatlah ali čem drugem.

»Kako je?«

Luka je dvignil glavo.

»Maja?«

»Ja.«

»Zakaj mene sprašuješ?«

»Ker jo poznaš.«

Luka se je grenko nasmehnil.

»Očitno ne dovolj.«

Marjan je skoraj rekel, da je dvajset let veliko. Potem se je spomnil Marije.

»Mogoče človeka poznaš in ga vseeno ne vidiš vsega.«

Luka ga je pogledal.

»To je zdaj zaradi ladje?«

»Ne vem.«

»Oči, zadnje čase veliko ne veš.«

»Prej sem preveč vedel.«

Luka se je zasmejal. Kratko, vendar brez posmeha.

Sedla sta. Marjan na nizek stol, Luka na rob delovne mize.

»Zakaj si prišel?«

Luka je gledal ladjo.

»Sara je noseča.«

Marjan ni takoj razumel.

Potem je.

»Noseča?«

Luka je prikimal.

V garaži je bilo slišati hladilnik iz sosednjega prostora, star mali hladilnik, v katerem je Marjan poleti držal pijačo.

»Koliko?«

»Enajst tednov.«

Marjan je vstal.

»Enajst?«

Luka je pogledal vanj.

»Ja.«

»To pomeni—«

»Vem, kaj pomeni.«

Marjan je ostal stoje.

Številke so prišle same. Poletje. Maja. Sara. Kdaj se je kaj končalo, kdaj začelo, kdo je takrat vedel kaj.

Luka je to videl.

»Ne računaj.«

Iste besede kot prvič.

Marjan je počasi sedel.

»Dobro.«

Luka si je podrgnil dlani.

»Nisem prišel zato, da bi mi čestital.«

»Zakaj pa?«

»Ne vem.«

Marjan ga je pogledal.

Tokrat odgovor ni bil izgovor.

Luka res ni vedel.

»Si vesel?«

Luka je dolgo molčal.

»Sem.«

Potem je dodal:

»In me je strah.«

Marjan je prikimal.

»Maje?«

»Tudi.«

»Otrok?«

Luka je pogledal očeta.

»Vsega.«

Marjan ni vprašal naprej.

Luka je vstal in začel hoditi po garaži. Ustavil se je pri očetovi škatli vijakov, jo odprl, spet zaprl.

»Star bom petinpetdeset, ko se rodi.«

»Štiriinpetdeset.«

»Do takrat bom petinpetdeset.«

»Aha.«

»Ko bo šel v srednjo šolo, bom skoraj sedemdeset.«

Marjan je hotel reči, da leta niso pomembna.

Niso bile prave besede.

»Ja.«

Luka se je obrnil.

»To je vse?«

»Kaj naj rečem?«

»Ne vem. Ti vedno kaj rečeš.«

Marjan je pogledal ladjo.

»Potem bom danes poskusil manj.«

Luka je spet sedel.

Čez nekaj časa je rekel:

»Maja še ne ve.«

Marjan je dvignil oči.

»Otroka?«

»Tudi ne.«

»Kdaj jim boš povedal?«

Luka je stisnil ustnice.

»Ne vem.«

Marjan je začutil, kako se v njem že sestavlja načrt. Najprej Maja. Sam. Ne po telefonu. Otroka posebej ali skupaj. Sara naj ne bo zraven. Čas, kraj, vrstni red.

Vse je bilo pripravljeno.

Ni izrekel ničesar.

Luka ga je gledal.

»No?«

»Kaj?«

»Povej.«

»Kaj naj povem?«

»Kako naj naredim.«

Marjan je položil dlani na kolena.

To je bilo prvič, da ga je sin naravnost prosil za rešitev ravno v trenutku, ko se je Marjan učil, da je ne sme vedno dati.

»Ne vem.«

Luka je nejeverno odkimal.

»Daj no.«

Marjan je gledal vanj.

»Res ne vem.«

»Ti si Maji skoraj oče.«

»Nisem.«

»Veš, kaj mislim.«

»Vem.«

Luka je vstal.

»Zato sem prišel.«

Marjan je začutil, da ga sinov glas boli bolj, kot bi ga jeza.

»Luka.«

»Kaj?«

»Če ti povem, kako bi jaz naredil, boš naredil tako?«

Luka je odprl usta.

Potem jih zaprl.

»Ne vem.«

»Potem moraš najprej ti vedeti, kaj hočeš povedati.«

Luka se je obrnil stran.

»Da bo dobila otroka z drugo žensko. Kaj pa naj še povem?«

Marjan je počakal.

»Mogoče to, kar si meni.«

»Kaj?«

»Da si vesel in da te je strah.«

Luka je gledal proti vratom garaže.

»To njej nič ne pomaga.«

»Verjetno ne.«

»Potem zakaj?«

Marjan ni odgovoril takoj.

»Ker je res.«

Luka je sedel nazaj.

Dolgo ni govoril.

Marjan tudi ne.

Po nekaj minutah je sin vprašal:

»Si bil ti vesel, ko sem se rodil?«

Vprašanje je prišlo tako nenadoma, da se je Marjan nasmehnil.

»Seveda.«

»Se spomniš?«

Nasmeh je izginil.

Marjan je poskušal najti prvi dan.

Porodnišnica. Marija. Otrok.

V spominu so bile slike, vendar ni vedel, katere so res njegove in katere iz fotografij.

»Spomnim se, da sem te držal.«

Luka je prikimal.

»Mami je rekla, da te prvi dan skoraj ni bilo.«

Marjan ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nekaj v delavnici.«

Marjan je čutil, kako se mu je v prsih nekaj zaprlo.

»Kdo ti je to povedal?«

»Mami. Enkrat. Saj ni govorila slabo. Smejala se je.«

Marjan je vstal.

Stopil je do police in se z roko oprl nanjo.

»Kdaj sem prišel?«

»Ne vem, oči. Rodil sem se.«

»Ampak ona je vedela.«

»Verjetno.«

Marjan je gledal les na polici.

Prvi dan.

Tudi tam.

Ni bilo Francije.

Ni bilo hale, kakršna je bila pozneje.

Bila je majhna delavnica, dva zaposlena, naročilo, ki ga je bilo treba oddati.

Morda.

Spomin se mu ni vrnil.

In prav to je bilo najhuje.

»Oči.«

Marjan se je obrnil.

Luka je stal pri ladji.

»Ne delaj tega.«

»Česa?«

»Ne išči zdaj še mojega rojstva.«

Marjan ga je gledal.

»Samo povedal sem, ker si vprašal.«

»Vem.«

»Meni to ni...«

Luka je iskal besedo.

»Ni kaj?«

»Ni rana.«

Marjan ni rekel nič.

»Razumeš? Jaz se tega ne spomnim. Ti se ne spomniš. Mami se je smejala, ko je pripovedovala. Ne naredi zdaj iz tega nečesa, kar moraš popraviti.«

Marjan je pogledal ladjo.

»Ne morem.«

»Kaj?«

»Popraviti.«

Luka je prikimal.

»Ja.«

Nekaj časa sta oba gledala zlomljeni jambor.

Potem je Luka rekel:

»Mogoče je to dobro.«

Marjan ga je pogledal.

»Kaj?«

»Da se ne da vsega.«

To je izrekel tiho, skoraj mimogrede.

Marjan ni vedel, ali je sin govoril o ladji, Maji, otroku ali njem.

Morda o vsem.

Ko je Luka odšel, je bila zunaj že tema.

Marjan je ostal v garaži.

Telefon je zazvonil.

Direktor.

Marjan se je oglasil.

»Povejte.«

Direktor mu je povedal, da je pogodba potrjena. Kupec je sprejel pogoje. V ponedeljek bodo podpisali.

Marjan je zaprl oči.

»Dobro.«

»Brez vas ne bi.«

Marjan je pogledal ladjo.

»Ne veste.«

»Kaj?«

»Ali ne bi.«

Direktor se je zasmejal, ker je mislil, da se Marjan šali.

Potem je omenil ponudbo za eno leto.

»Ste razmislili?«

Marjan je sedel.

Pred nekaj urami bi odgovoril drugače.

Zdaj ni vedel.

»Sem.«

»In?«

Marjan je s prstom potegnil po robu delovne mize.

»Do konca treh mesecev ostanem, kot sva se dogovorila.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Potem pa?«

»Potem bom videl.«

»Leto je lahko tudi samo dva dni.«

Marjan je pogledal zlomljeni jambor.

»Vem.«

»Plačilo res ni problem.«

»Tudi to vem.«

Direktor je čakal.

»Ne razumem.«

Marjan je skoraj začel razlagati.

O Mariji. O Franciji. O Luki. O treh urah v bolnišnici, o četrtkih, sobotah in leseni ladji.

Nič od tega ni sodilo človeku na drugi strani.

»Ni treba.«

Direktor je po kratkem molku rekel, da se bosta še pogovorila.

Marjan je odložil.

Ni zavrnil leta.

Samo ni ga sprejel.

To je bilo manj, kot bi si še pred tednom predstavljal kot odločitev.

In več, kot je zmogel tisti večer.

Preden je ugasnil luč, je ladjo vzel v roke.

Na dnu je še vedno pisalo LUKA + OČI.

Marjan je pogledal napis, nato Marijino belo črto in zlomljeni jambor.

Prvič se mu ni zdelo, da ena od teh stvari razveljavlja drugo.

Ladjo je postavil nazaj.

Ni bila dokončana tako, kot se je spominjal.

Pa vendar je obstajala.

XVI.

V ponedeljek so pogodbo podpisali brez Marjana.

Direktor ga je v nedeljo zvečer vprašal, ali bo prišel. Marjan je rekel, da ni potrebno. Človek na drugi strani je nekaj časa molčal, kakor da išče vljudnejši način, da bi mu povedal, da se moti.

»Bilo bi prav.«

»Zakaj?«

»Ker ste jo rešili.«

Marjan je stal v kuhinji in gledal fotografijo z morja.

»Nisem je podpisal jaz.«

»Saj ne gre za podpis.«

Marjan je vedel.

Prav zato ni šel.

V ponedeljek ob desetih, ko so se v sejni sobi verjetno fotografirali, je bil v garaži. Iz ene od Lukovih škatel je jemal knjige in jih zlagal na polico. Med njimi je našel star atlas sveta, ki ga je Luka dobil v osnovni šoli. Na notranji strani platnice je bilo z otroško pisavo napisano njegovo ime in spodaj: 5. b.

Marjan je odprl Evropo.

Meje niso bile več iste.

Dolgo je gledal zemljevid, na katerem je svet ostal takšen, kakršen je bil takrat, ko ga je nekdo natisnil.

Telefon je zazvonil malo čez enajsto.

Direktor.

»Podpisano.«

»Čestitam.«

»Vam.«

»Vsem.«

Direktor se je zasmejal.

»Dobro. Vsem.«

Potem je rekel, da imajo spodaj šampanjec in da naj pride, če si premisli.

Marjan ni.

Ko je odložil, ni občutil, da je kaj zamudil.

To ga je presenetilo.

Popoldne je poklical Luka.

Maji je povedal.

Marjan je sedel na majavem stolu v kuhinji. Stol je bil drug, ne Marijin. Tistega je po popravilu pustil pod nadstreškom in ga od takrat ni več prinesel noter.

»Kako je sprejela?«

Na drugi strani je bilo dolgo tiho.

»Slabo.«

Marjan je čakal.

»Ni kričala,« je rekel Luka. »To bi bilo lažje.«

»Kaj je rekla?«

»Naj grem.«

»In?«

»Šel sem.«

Marjan je s palcem šel čez rob mize.

»Otroka?«

»Jutri.«

Luka je zvenel utrujeno.

»Sara?«

»Doma.«

Spet tišina.

»Oči.«

»Ja.«

»Sem vse zajebal?«

Marjan je zaprl oči.

Včasih bi odgovoril takoj. Ne. Ali pa: naredil si napako, zdaj jo popravi. Morda bi začel ločevati stvari: zakon je bil že končan, otrok ni kriv, Maja bo preživela, odrasli otroci bodo razumeli.

Tokrat ni bilo stavka, ki bi držal vse skupaj.

»Ne vem,« je rekel.

Luka je izdihnil.

»Super.«

»Lahko ti rečem, da nisi. Samo ne vem, če bi bilo res.«

Na drugi strani ni bilo nič.

Marjan je nadaljeval počasneje.

»Lahko ti rečem tudi, da si. Pa tudi tega ne vem.«

»Potem mi res pomagaš.«

»Vem.«

Luka se je skoraj zasmejal. Skoraj.

»Kaj pa veš?«

Marjan je pogledal proti oknu. Na vrtu je veter premikal tanko vejo jablane.

»Da je otrok.«

Luka ni odgovoril.

»In da Majo boli.«

»Vem.«

»In da si ti še vedno ti.«

Tokrat je bila tišina drugačna.

»To pa ne vem več,« je rekel Luka.

Marjan ni iskal odgovora.

Pogovor sta končala nekaj minut pozneje.

V torek je šel v podjetje.

Na hodniku je visela fotografija podpisa pogodbe. Direktor, kupec, dva človeka iz prodaje. Na mizi med njimi odprte mape.

Marjana ni bilo.

Nihče ga ni vprašal, zakaj.

Delo je teklo naprej.

Ob dvanajstih ga je direktor poklical v pisarno in mu izročil kuverto.

»Kaj je to?«

»Bonus.«

Marjan je ni odprl.

»Za kaj?«

Direktor ga je pogledal, kot da je vprašanje nepotrebno.

»Za pogodbo.«

Marjan je kuverto držal v roki.

»Imam dogovorjeno plačilo.«

»To je drugo.«

»Zakaj?«

Direktor se je nasmehnil.

»Ker je bila pogodba vredna veliko več.«

Marjan je pogledal kuverto.

Cena uspeha je bila tokrat napisana v številki, ki je še ni videl.

»Vzemite.«

Marjan jo je položil na mizo.

»Bom razmislil.«

Direktor je dvignil obrvi.

»O bonusu?«

»Ja.«

»Prvič vidim človeka, ki razmišlja, ali bi vzel denar.«

Marjan se je nasmehnil.

»Tudi jaz.«

Kuverto je vseeno odnesel s seboj.

Doma jo je odprl.

Znesek je bil velik.

Ne tako velik, da bi mu spremenil življenje. Dovolj velik, da bi ga nekoč razumel kot dokaz, da je naredil nekaj dobro.

Sedel je za mizo.

Z denarjem bi lahko kupil marsikaj.

Ni vedel, kaj potrebuje.

To vprašanje ga je zadržalo dlje kot številka.

Kuverto je dal v predal.

Naslednji dan je prišla Nina.

Ni prišla po knjige.

Prišla je jezna.

Marjan je to vedel, še preden je slekla plašč.

»Si vedel?«

Ni vprašal kaj.

»Za otroka?«

»Ja.«

»Od četrtka.«

Nina je pogledala stran.

»In meni nisi povedal.«

»Ni bilo moje.«

»Sem njegova sestra.«

»Zato bi ti moral povedati jaz?«

Nina je odprla usta in jih zaprla.

Marjan je čakal.

»Ne,« je rekla. »On bi mi moral.«

»Potem bodi jezna nanj.«

»Sem.«

»Dobro.«

»Ne govori mi dobro.«

Marjan je skoraj rekel, da je sama prišla k njemu.

Ni.

Nina je stopila do okna.

»Maja me je poklicala.«

Marjan je vstal.

»Kako je?«

»Kako misliš, da je?«

»Ne vem.«

Nina se je obrnila.

»Vsi zadnje čase nič ne veste.«

»Mogoče smo prej preveč.«

Nina ga je pogledala ostro.

»Ne začenjaj zdaj s svojimi novimi modrostmi.«

Stavek ga je zadel.

Ne zato, ker bi bil krivičen.

Ker je bil dovolj blizu nečemu, česar se je sam bal.

»Prav.«

Nina je hodila po kuhinji.

»Sara je noseča. Maja razpada. Luka hodi okoli in govori, da ni hotel nikogar prizadeti. Kot da je to kaj vredno.«

Marjan je poslušal.

»In ti sediš tukaj in govoriš ne vem.«

»Kaj naj rečem?«

»Nekaj.«

»Kaj?«

Nina je obstala.

»Da je naredil narobe.«

Marjan jo je gledal.

»Je?«

»Oči.«

»Ne sprašujem, ali Majo boli. Boli jo. Ne sprašujem, ali bi moral prej povedati. Moral bi. Sprašujem, ali je narobe, da bo imel otroka.«

»Ne obračaj.«

»Ne obračam.«

Nina je z dlanjo udarila po pultu.

»Zaradi njega trpijo ljudje.«

Marjan je začutil, kako se nekaj v njem premakne.

»Zaradi vsakega od nas so.«

Nina je umolknila.

Marjan je tudi.

Stavek je bil prevelik.

Preveč podoben stavku, ki bi ga lahko napisal na konec poglavja.

Ni mu bil všeč.

»Ne,« je rekel.

Nina ga je gledala.

»Kaj ne?«

»To sem slabo povedal.«

Sedel je.

»Luka je naredil stvari, za katere bo moral odgovarjati. Maji. Otrokom. Sari. Sebi. Ampak jaz mu ne bom povedal, da je otrok napaka.«

Nina je ostala pri pultu.

»Nisem rekla, da je.«

»Vem.«

»Potem zakaj—«

Ustavila se je.

Marjan je videl, da je tudi ona utrujena.

»Si bila pri Maji?«

Nina je prikimala.

»Včeraj.«

»Pojdi še.«

»Bom.«

»Ne zaradi Luke.«

»Vem.«

Tokrat je dobro ostalo neizrečeno.

Nina je sedla.

Čez nekaj časa je opazila fotografijo z morja.

»To smo mi.«

»Rab.«

»Ja.«

»Se spomniš?«

Nina je vzela fotografijo.

»Malo.«

»Prišel sem v četrtek.«

Nina je prebrala zapis zadaj.

»Očitno.«

»Vi ste bili prej.«

»Verjetno.«

Marjan jo je gledal.

»Te je to motilo?«

Nina je odložila fotografijo.

»Ne vem. Bila sem sedem.«

»Poskusi.«

»Oči.«

»Samo—«

»Ne.«

Beseda je bila mirna.

Marjan je utihnil.

»Ne bom ti zdaj iskala stvari, ki so me pri sedmih bolele, samo zato, ker jih ti pri svojih letih potrebuješ.«

Marjan je pogledal mizo.

Nina je sedela nasproti njega.

»Imela sem lepo otroštvo.«

Marjan je dvignil oči.

»Res?«

»Ja.«

Odgovor je prišel brez premisleka.

»Pa si veliko delal. Pa si zamujal. Pa je bila mama več z nama. Pa si bil včasih tečen, ko si prišel domov. Vse to je lahko res.«

Marjan ni govoril.

»In še vedno sem imela lepo otroštvo.«

V kuhinji je bilo tiho.

Marjan je pogledal fotografijo.

Na njej je Marija držala klobuk, Luka in Nina pa sta stala v vodi.

On je prišel v četrtek.

Ni ga bilo prve dni.

In vendar fotografija ni bila dokaz proti njemu.

Bila je samo fotografija.

»Hvala,« je rekel.

Nina je zavila z očmi.

»Ne zahvaljuj se mi za otroštvo.«

Marjan se je nasmehnil.

Nina tudi, čeprav komaj.

Preden je odšla, ga je pri vratih vprašala, ali bo prišel v nedeljo na kosilo.

»Kdo bo?«

»Mi. Petra. Mogoče Luka.«

»Mogoče?«

»Če bo prišel.«

Marjan je prikimal.

»Pridem.«

»Ob enih.«

»Vem.«

Nina ga je pogledala.

»Bom zapisala.«

»Ne rabiš.«

»Bom.«

Odšla je.

Marjan je zaprl vrata in šel v kuhinjo.

Fotografijo z morja je vzel z mize.

Hotel jo je dati v predal k drugim.

Potem jo je obrnil.

Prišel v četrtek.

Ni prečrtal.

Ni dopisal ničesar.

Fotografijo je vrnil v škatlo MORJE.

V petek ga je direktor ponovno vprašal za eno leto.

Tokrat je imel pripravljene številke.

Plačilo, dnevi, obseg dela.

Marjan jih je pogledal.

»Dober dogovor.«

»Je.«

»Za vas.«

Direktor se je nasmehnil.

»Tudi za vas.«

Marjan je zložil papir.

»Verjetno.«

»Kaj vas potem moti?«

Marjan je nekaj časa iskal odgovor, ki ne bi zvenel kot nauk.

»Da je dober.«

Direktor ga ni razumel.

Marjan tudi ni bil prepričan, ali se je pravilno izrazil.

»Če bi bil slab, bi ga lažje zavrnil.«

Direktor se je naslonil nazaj.

»Zakaj bi ga sploh zavrnili?«

Marjan je pogledal skozi steklo proti hali.

»Ker ne vem, kaj bom zanj plačal.«

»Plačali? Mi plačamo vam.«

Marjan se je nasmehnil.

»Vem.«

Direktor je nekaj časa molčal.

»Ne razumem.«

»Ni treba.«

Vzel je papir s seboj.

Tistega večera ga ni položil k Marijinemu pismu.

Odnesel ga je v garažo in ga položil poleg lesene ladje.

Eno leto.

Dva dni na teden.

Dober denar.

Delo, ki ga je znal.

Ljudje, ki so ga potrebovali.

Ni bilo ničesar, kar bi bilo s ponudbo narobe.

Prav zato je bila težka.

Marjan je sedel pred ladjo.

Dolgo je gledal zlomljeni jambor.

Potem je vzel list in na prazno stran napisal:

KAJ DOBIM

Pod to je naredil črto.

Napisal je:

denar delo ljudje občutek, da sem potreben

Ustavil se je.

Na drugo stran je napisal:

KAJ PLAČAM

Dolgo ni napisal ničesar.

Potem:

dva dni na teden

Besede so bile smešne.

Dva dni nista bila cena.

Bila sta čas.

Marjan je prečrtal vrstico.

Poskusil je znova.

sobote?

Prečrtal.

Nina? Luka? Jože?

Prečrtal vse.

Ni vedel.

To je bilo bistvo in ga je jezilo.

Pri denarju je bila številka.

Pri času dnevi.

Pri pogodbi začetek in konec.

Cena pa se ni hotela pokazati.

List je zmečkal.

Potem ga je poravnal.

Na dnu je napisal samo:

NE VEM ŠE.

Papir je položil pod ladjo, da se ni zvil.

Naslednje jutro je Jože prišel po njega.

Marjan je imel jakno že oblečeno.

Telefon je pustil doma.

Na vodi je bilo mirno.

Skoraj brez vetra.

Dolgi nizki valovi so prihajali od daleč in čoln samo počasi dvigovali ter spuščali.

Jože je gledal plovec.

Marjan pa valove.

Nekaj časa jih je štel.

Prvi.

Drugi.

Tretji.

Pri sedmem se je čoln dvignil nekoliko višje.

Ne veliko.

Dovolj, da je skodelica s kavo zdrsnila po klopi.

Jože jo je ujel.

»Vedno pride kakšen večji.«

Marjan je pogledal proti odprti vodi.

»Vsak sedmi?«

Jože je skomignil.

»Ljudje radi štejejo.«

Marjan se je nasmehnil.

Nehaj šteti, bi mu lahko rekel.

Ni.

Sam je štel naprej.

XVII.

V nedeljo je Marjan prišel k Nini sedem minut pred eno.

Ni pogledal na uro zato, ker bi se bal zamude. Pogledal je iz navade in se temu skoraj nasmehnil. V rokah je imel steklenico vina in majhno papirnato vrečko s pecivom, ki ga je kupil po poti.

Vrata je odprla Petra.

»Točno.«

»Sedem minut prezgodaj.«

»Še huje.«

Vzeli so mu plašč. Iz kuhinje je dišalo po pečenki in rožmarinu. Ninin mož je nekaj rezal pri pultu, Nina je nosila skledo na mizo, iz dnevne sobe pa je prihajal glas televizije.

Luka še ni prišel.

Marjan ni vprašal.

Sedel je na svoje običajno mesto, čeprav ni vedel, kdaj je postalo njegovo. Petra mu je pokazala fotografijo neke obleke za maturantski ples. Marjan je hotel reči, da je prekratka, pa je vprašal, ali je njej všeč.

»Zelo.«

»Potem jo pomeri.«

Petra ga je pogledala.

»Dedek.«

»Kaj?«

»Nič.«

Nina je iz kuhinje rekla:

»Ne navadi se.«

Marjan se je zasmejal.

Luka je prišel ob petnajst čez eno.

Sam.

Ko je vstopil, je bilo za nekaj sekund preveč tiho. Ne toliko, da bi bilo nevljudno. Dovolj, da je vsak vedel, da so vsi opazili.

Nina ga je objela.

Petra tudi.

Marjan mu je podal roko, potem si premislil in ga potegnil k sebi.

Luka je obstal.

»Kaj pa je to?«

»Nič.«

»To zadnje čase ni več varna beseda.«

Sedli so.

Kosilo je prvih deset minut teklo skoraj normalno. Govorili so o Petrini šoli, o sosedu, ki je spet parkiral pred garažo, o vremenu. Marjan je jedel počasi.

Potem je Nina odložila vilice.

»Otroka vesta?«

Luka je prikimal.

»Od včeraj.«

»In?«

»Sin je šel ven. Hči je jokala.«

Nina je stisnila ustnice.

»Maja?«

»Nina.«

»Samo vprašam.«

Luka je pogledal v krožnik.

»Maja ve, da vesta.«

»Nisem tega vprašala.«

Marjan je dvignil pogled.

Nina ga je opazila.

»Kaj?«

»Nič.«

»Oči.«

Marjan je odložil vilice.

»Pusti ga pojesti.«

Nina je hotela odgovoriti, pa ni.

Luka je pogledal očeta.

»Hvala.«

»Ne zahvaljuj se. Pečenka bo mrzla.«

Pogovor se je premaknil drugam.

Ni bilo dobro kosilo.

Ni bilo niti slabo.

Bilo je kosilo, pri katerem je za mizo sedelo nekaj, česar nihče ni mogel odnesti v kuhinjo skupaj s krožniki.

Po sladici je Luka prvi vstal.

Rekel je, da mora iti.

Nina ga ni zadrževala.

Pri vratih je Marjan stopil za njim.

»Kam?«

Luka si je oblačil jakno.

»K Sari.«

»Dobro.«

Luka ga je pogledal.

»A boš zdaj za vsako stvar rekel dobro?«

»Ne.«

»Ker ni.«

Marjan je prikimal.

»Vem.«

Luka je prijel kljuko.

»Maja me je danes zjutraj poklicala.«

Marjan je čakal.

»Rekla je, da noče več, da jo kličem vsak večer.«

»Si jo?«

»Ja.«

»Zakaj?«

Luka je pogledal skozi steklo na vratih.

»Da vidim, če je v redu.«

Marjan ni rekel nič.

Luka se je grenko nasmehnil.

»Ja. Vem.«

»Kaj veš?«

»Da sem spet jaz tisti, ki bi rad vedel, da je v redu, da bi bilo meni lažje.«

Marjan je pogledal sina.

Tega mu ni bilo treba povedati.

»Kaj boš naredil?«

Luka je skomignil.

»Danes je ne bom poklical.«

»In jutri?«

»Ne vem.«

Marjan je prikimal.

Luka je odšel.

Ko se je Marjan vrnil v jedilnico, je Nina zlagala krožnike.

»Braniš ga.«

»Ne.«

»Ves čas.«

»Ne.«

Nina je odnesla krožnike v kuhinjo. Marjan je šel za njo.

»Je tvoj brat.«

»Prav zato.«

Nina je odprla pomivalni stroj nekoliko premočno.

»Vse življenje mu nekdo pušča prostor. Mama. Maja. Ti zdaj.«

Marjan se je naslonil na pult.

»Tudi tebi smo ga.«

Nina je obstala.

»Kaj?«

»Prostor.«

»To ni isto.«

»Verjetno ne.«

Nina ga je pogledala.

»Zakaj si danes tako miren?«

Marjan je razmišljal.

»Ker ničesar ne morem urediti.«

»To te je prej spravljalo ob živce.«

»Še vedno me.«

Nina je zaprla stroj.

»Samo manj se vidi.«

Ko je Marjan odhajal, mu je Petra v roke potisnila ostanek peciva.

»Za jutri.«

»Ne bom.«

»Boš.«

»Potem pa ne reci mami, če ga vržem stran.«

»Dedek.«

»Kaj?«

»Včasih si res star.«

»To ni včasih.«

Petra se je zasmejala.

Domov se je peljal počasi.

Pri semaforju ga je poklical direktor.

Nedelja.

Marjan je pogledal ime in se oglasil.

»Kaj je?«

Direktor ni govoril o podjetju.

Povedal je, da je v bolnišnici.

Marjan je sprva mislil, da govori o sebi.

Potem je slišal ime.

Tone.

Nekdo ga je našel doma na tleh. Možganska kap. Reševalci so ga odpeljali pred dobro uro. Direktor je izvedel od nekdanjega sodelavca, ker Tone še vedno ni spremenil številke za nujni stik v nekem starem seznamu.

Marjan je ustavil ob cesti.

»Kje?«

Direktor mu je povedal.

»Kako je?«

»Ne vem.«

Marjan je že obrnil avtomobil.

V bolnišnici je bil v dvajsetih minutah.

Na hodniku pred urgentnim oddelkom je sedel Jože.

Sam.

Ko je zagledal Marjana, ni vstal.

Marjan je sedel poleg njega.

»Kaj veš?«

»Nič.«

Beseda je bila tokrat težka.

Jože je gledal naravnost.

»Kdo ga je našel?«

»Soseda. Moral bi ji popraviti pipo. Ni odprl.«

Marjan je položil roke med kolena.

»Družina?«

Jože je odkimal.

Tone je imel sestro nekje na Štajerskem. Žena mu je umrla pred leti. Otrok nista imela.

Sedela sta.

Po desetih minutah je Marjan vstal in šel do avtomata po kavo. Prinesel je dve.

Jože je svojo vzel, ne da bi se zahvalil.

Kava je bila slaba.

Nobeden je ni komentiral.

Čez nekaj časa je prišel zdravnik. Ni poznal ne Marjana ne Jožeta in ni mogel povedati veliko. Tone je bil pri zavesti, stanje resno, naslednje ure bodo pomembne. Sorodnike so že obvestili.

»Ga lahko vidiva?« je vprašal Marjan.

Zdravnik je pogledal oba.

»Za minuto. Eden.«

Marjan je pogledal Jožeta.

»Pojdi.«

Jože je odkimal.

»Ti.«

»Zakaj jaz?«

Jože ga je pogledal prvič, odkar je prišel.

»Ker boš drugače celo noč razmišljal, ali bi moral.«

Marjan ni odgovoril.

Šel je.

Tone je ležal v postelji, manjši, kot je bil še pred nekaj dnevi v hali. Na eni strani obraza je bilo nekaj drugače. Marjan ni znal povedati kaj, samo vedel je.

Oči je imel odprte.

»Tone.«

Pogled se je premaknil proti njemu.

Marjan je stopil bliže.

»Sem prišel.«

Besede so mu ušle.

Takoj ko jih je izrekel, je zaslišal vse prejšnje prihode.

V bolnišnico k Luki.

Na morje v četrtek.

Na Francov rojstni dan po kosilu.

Prišel sem.

Tone je premaknil ustnice.

Glasu ni bilo.

Marjan se je sklonil.

Tone je poskusil še enkrat.

Tokrat je Marjan razumel samo eno besedo.

»Vem.«

Morda je rekel vem.

Morda kaj drugega.

Marjan ni vprašal.

Položil mu je roko na podlaket.

»Jože je zunaj.«

Tone je zaprl oči.

Marjan je ostal še nekaj sekund.

Potem ga je sestra prosila, naj gre.

Na hodniku je Jože še vedno sedel na istem mestu.

»Kako je?«

Marjan je sedel.

»Slabo.«

Jože je prikimal.

»Je kaj rekel?«

»Ne vem.«

Jože ga ni silil.

Ostala sta do večera.

Nekaj po osmih je prišla Tonetova sestra. Bila je starejša od njega in je hodila s palico. Marjan jo je poznal samo z ene fotografije. Predstavila se je, čeprav ni bilo treba.

Povedala je, da lahko gresta domov.

Jože je vstal.

Marjan tudi.

Pri izhodu iz bolnišnice je Jože obstal.

»Jutri imam pregled.«

Marjan ga je pogledal.

»Kakšen pregled?«

»Srce.«

»Kaj je s srcem?«

Jože je potegnil zadrgo na jakni.

»Nič, če vprašaš mene.«

»Jože.«

»Zdravnik bi rad gledal.«

»Zakaj mi nisi povedal?«

Jože ga je pogledal skoraj začudeno.

»Zakaj bi ti?«

»Ker—«

Marjan se je ustavil.

Ker kaj?

Ker sta prijatelja.

Ker hodita na vodo.

Ker je moral vedeti.

»Ker bi me zanimalo.«

Jože je nekaj časa gledal vanj.

»Zdaj veš.«

»Kdaj?«

»Ob devetih.«

»Pridem.«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker grem na pregled, ne na pogreb.«

Marjan je začutil jezo.

»Ne seri.«

Jože se je prvič tisti dan nasmehnil.

»Evo ga.«

»Kaj?«

»Stari Marjan.«

»Ob devetih bom tam.«

Jože je odklenil avtomobil.

»Če boš, bom šel domov.«

»Potem bom šel za tabo.«

»To je že nadlegovanje.«

Marjan ni popustil.

Jože je sedel v avto.

Preden je zaprl vrata, je rekel:

»Če res nimaš drugega dela.«

Stavek je bil izrečen lahkotno.

Marjan ga ni tako slišal.

Naslednje jutro je bil pred ambulanto ob pet do devetih.

Jože je prišel dve minuti pozneje.

Ko ga je zagledal, je zavil z očmi.

»Nimaš življenja.«

Marjan mu je odprl vrata.

»Očitno ga imam.«

Pregled je trajal dolgo.

Marjan je sedel v čakalnici in gledal ljudi, ki so prihajali in odhajali. Na telefonu je imel tri neodgovorjene klice iz podjetja.

Ni poklical nazaj.

Ob desetih in dvajset je prišlo sporočilo direktorja.

NUJNO. LASTNIKI SO PRIŠLI. RADI BI GOVORILI O PONUDBI.

Marjan ga je prebral.

Telefon je dal nazaj v žep.

Ob desetih petdeset je Jože prišel iz ambulante.

Ni se šalil.

Marjan je vstal.

»Kaj?«

Jože je pogledal proti hodniku.

»Nekaj so našli.«

Marjan je čakal.

»Kaj?«

»Ne vem še. Hočejo dodatne preiskave.«

»Kdaj?«

»Danes.«

Marjan je pogledal prijatelja.

Jože je bil bled.

»Greva.«

»Kam?«

»Kamor so rekli.«

»Marjan.«

»Kaj?«

»Imaš službo.«

Marjan je telefon vzel iz žepa.

Direktor je spet klical.

Pogledal je zaslon.

Potem je klic zavrnil.

Ne utišal.

Zavrnil.

»Danes ne.«

Jože ga je gledal.

»Zaradi mene ne boš rešil sveta?«

Marjan je spravil telefon v žep.

»Danes ne.«

Preiskave so trajale do popoldneva.

Marjan je večino časa sedel sam. Jožeta so vozili iz ene sobe v drugo. Ob dveh je kupil sendvič in ga pojedel brez okusa. Ob treh je direktor poslal samo:

POKLIČITE, KO BOSTE MOGLI.

Marjan ni odgovoril.

Malo po štirih je zdravnik povedal, da Jože ostane čez noč. Sum ni bil dober, vendar še nič dokončnega. Govoril je o žilah, dodatnem slikanju in možnosti posega.

Marjan je poslušal.

Ni razumel vsega.

Tokrat ni zahteval, naj mu nekdo razloži do zadnje številke.

Ko so Jožeta odpeljali na oddelek, je šel domov.

Pred hišo je sedel v avtomobilu.

Telefon je imel na sovoznikovem sedežu.

Sedem neodgovorjenih klicev.

Podjetje.

Nina.

Neznana številka.

Podjetje.

Luka.

Direktor.

Nina.

Najprej je poklical Nino.

Jokala je.

Marjan se je zravnal.

»Kaj je?«

Nina ni mogla takoj govoriti.

Potem je izgovorila Petrino ime.

Nesreča.

Avto.

Nekdo jo je zadel na prehodu.

Marjan ni slišal naslednjih stavkov.

»Kje?«

Nina mu je povedala bolnišnico.

Isto.

Marjan je že zagnal motor.

»Kako je?«

»Ne vem.«

Beseda.

Spet.

»Prihajam.«

Tokrat ni bilo ničesar med njim in bolnišnico.

Nobenega sestanka.

Nobene banke.

Nobenega kupca.

Nobene odločitve.

Samo cesta.

Ko je prišel, je Nina stala na hodniku.

Marjan jo je zagledal od daleč.

Tekla mu je naproti.

Objel jo je.

Ni vprašal ničesar.

Držal jo je, dokler ga ni spustila sama.

Ninin mož je sedel ob steni z glavo med rokami.

Marjan je sedel poleg njega.

Čakali so.

Po dvajsetih minutah je prišel zdravnik.

Petra je imela zlomljeno nogo, poškodovano ramo in pretres možganov.

Bila je pri zavesti.

Ni bila življenjsko ogrožena.

Nina je zajokala tako, da se je morala prijeti za Marjana.

On jo je držal.

Olajšanje je prišlo skozi njega skoraj boleče.

Potem se je spomnil Jožeta.

Isto nadstropje ni bilo.

Ista bolnišnica pa.

Ko so Nino spustili k Petri, je Marjan ostal na hodniku.

Telefon je zavibriral.

Sporočilo.

Od Tonetove sestre.

TONE JE UMRL OB 17.42.

Marjan je pogledal uro.

17.49.

Sedem minut.

Sedel je.

Okoli njega so ljudje hodili po hodniku. Nekdo je potiskal voziček. Nekje so se odprla vrata. Iz sobe na koncu je prišel smeh, kratek in neprimeren samo zato, ker je Marjan v tistem trenutku vedel nekaj, česar tisti človek ni.

Tone je umrl.

Petra je živa.

Jože je eno nadstropje nekje drugje čakal, kaj bodo našli v njegovem srcu.

Podjetje ga je potrebovalo.

Luka bo dobil otroka.

Maja je trpela.

Marija je bila mrtva.

Vse je bilo hkrati.

Nič se ni postavilo v vrsto.

Nič ni počakalo, da bi človek najprej končal eno stvar.

Marjan je telefon držal v roki.

Na zaslonu je bilo še vedno sporočilo.

Sedem minut.

Spomnil se je valov.

Prvi.

Drugi.

Tretji.

Ni štel naprej.

Telefon je ugasnil in ga spravil v žep.

Ko se je Nina vrnila iz Petrine sobe, je sedla poleg njega.

»Zaspala je.«

Marjan je prikimal.

Nina je pogledala njegov obraz.

»Kaj je?«

Marjan je dolgo molčal.

Potem je rekel:

»Tone je umrl.«

Nina mu je položila roko na dlan.

Ni rekla, da ji je žal.

Ni rekla ničesar.

Sedela sta.

Čez nekaj časa je Marjan naslonil glavo na steno.

Prvič po mnogih letih ni imel niti najmanjše potrebe, da bi vedel, kaj mora narediti naslednje.

XVIII.

Marjan je tisto noč spal oblečen na kavču.

Domov je prišel po polnoči, sezul čevlje v predsobi in sedel samo za trenutek. Ko je odprl oči, je bilo zunaj že svetlo. Televizija je bila ugasnjena, telefon na mizi pa poln sporočil.

Najprej je poklical Nino.

Petra je ponoči dvakrat bruhala, zato so jo obdržali na opazovanju. Zjutraj je bila budna in je že spraševala po telefonu.

»Potem je dobro,« je rekel Marjan.

Nina je bila tiho.

»Kaj?«

»Nič. Samo... dobro je.«

Marjan je razumel.

Tokrat beseda ni pomenila, da je vse dobro. Pomenila je samo, da je Petra živa.

Poklical je Jožeta.

Ni se oglasil.

Čez nekaj minut je prišlo sporočilo.

ŠE SEM TUKAJ. NE TEŽI.

Marjan je gledal zaslon.

Napisal je:

TUDI JAZ.

Izbrisal.

Napisal:

PRIDEM.

Tudi to je izbrisal.

Na koncu ni poslal ničesar.

Direktor je klical ob osmih.

Marjan se je oglasil.

»Včeraj vas nismo dobili.«

»Vem.«

»Je vse v redu?«

Marjan je pogledal proti oknu.

»Ne.«

Na drugi strani je nastala tišina.

Direktor ni vprašal takoj.

»Lahko kaj naredimo?«

»Ne.«

Marjan mu je povedal za Toneta. Ne za Petro, ne za Jožeta. Tone je pripadal tudi podjetju.

Direktor je dolgo molčal.

»Nisem vedel.«

»Tudi jaz ne.«

Dogovorila sta se, da Marjana nekaj dni ne bo.

»Kolikor potrebujete.«

Marjan je skoraj rekel, da ne potrebuje ničesar.

Ni.

Po klicu je šel v kuhinjo.

Na pultu je bila vrečka s pecivom, ki mu jo je Petra dala za domov. Vzel je en kos in ga pojedel stoje.

Bil je suh.

Vseeno ga je pojedel do konca.

Ob desetih je šel v bolnišnico.

Najprej k Petri.

Na hodniku je srečal Nino, ki je imela v roki plastično vrečko z njenimi oblačili. Obraz je imela siv od neprespane noči.

»Spi?«

»Ne. Tečna je.«

Marjan je prikimal.

»Potem je res bolje.«

Nina se je nasmehnila prvič po nesreči.

Petra je ležala z nogo dvignjeno in roko v opornici. Na čelu je imela modrico, ki je bila večja kot prejšnji večer.

»Lepo, da si prišel,« je rekla. »Zdaj mi lahko vsi skupaj poveste, da sem imela srečo.«

Marjan je sedel ob postelji.

»Ne bom.«

»Mami je že trikrat.«

»Mama je mama.«

Petra ga je pogledala.

»Boli.«

»Vem.«

»Ne veš.«

Marjan je prikimal.

»Res je.«

Petra je zaprla oči.

Čez nekaj časa je rekla:

»Voznik je jokal.«

Marjan ni vedel.

»Kdo ti je povedal?«

»Policist. Mami ni hotela.«

»Zakaj pa je policist?«

»Ker sem vprašala.«

Marjan je pogledal njeno zdravo roko.

»Je bil pijan?«

»Ne.«

»Prehiter?«

»Ne vem.«

Petra je odprla oči.

»Menda me ni videl.«

Marjan je čutil, kako se v njem dviguje jeza na človeka, ki ga ni poznal.

Petra je to opazila.

»Dedek.«

»Kaj?«

»Ne.«

Samo to.

Marjan se je naslonil nazaj.

»Dobro.«

Petra ga je pogledala.

»Spet.«

»Kaj?«

»Dobro.«

Marjan se je prvič po včerajšnjem večeru zasmejal.

Ko je šel, je Petra rekla:

»Prinesi mi jutri tisto pecivo.«

»Pojedel sem ga.«

»Vse?«

»En kos.«

»Potem še obstaja upanje.«

Marjan je zaprl vrata.

Jože je bil dve nadstropji nižje.

Ležal je ob oknu in gledal telefon.

»A sem ti rekel, da ne hodi?«

»Ne spomnim se.«

»Začenjaš biti uporaben.«

Marjan je sedel.

»Kaj so rekli?«

Jože je telefon odložil.

»Da imam zožitev. Precejšnjo.«

»Kaj bodo?«

»Jutri bodo nekaj delali.«

»Kaj?«

Jože je naredil gib z roko.

»Noter bodo šli.«

»Kam noter?«

»Marjan.«

»Kaj?«

»Če boš hotel vedeti vsako cev, pojdi na medicino.«

Marjan je utihnil.

Jože je pogledal skozi okno.

»Stent. Če bo šlo tako, kot mislijo.«

»In potem?«

»Potem bom siten še naprej.«

Marjan je prikimal.

Sedela sta.

Po nekaj minutah je Jože vprašal:

»Tone?«

Marjan ga je pogledal.

»Veš?«

»Sestra me je zjutraj poklicala.«

Jože je gledal okno.

»Kdaj bo pogreb?«

»Ne vem.«

»Pojdi.«

»Kam?«

»Na pogreb, če bo jutri.«

»Ne bo jutri.«

»Če bo.«

Marjan je začutil, kaj Jože dela.

»Ne bom izbiral med tabo in Tonetom.«

Jože se je obrnil k njemu.

»Boš, če bo treba.«

»Ne.«

»Potem bo nekdo izbral namesto tebe.«

Marjan ga je gledal.

Jože je skomignil.

»To je tudi izbira.«

Marjan bi mu pred tedni ugovarjal.

Tokrat ni.

Telefon mu je zavibriral.

Luka.

Marjan je klic sprejel.

Sin je bil pred bolnišnico.

Sara je krvavela.

Marjan je vstal tako hitro, da je stol udaril ob steno.

Jože ga je pogledal.

»Kaj?«

»Sara.«

Ni bilo treba povedati več.

Marjan je šel.

Luko je našel pred ginekološko urgenco.

Stal je ob steni z obema rokama v žepih. Ko je zagledal očeta, je samo odkimal.

»Ne vem nič.«

Marjan je stopil k njemu.

»Kje je?«

»Notri.«

»Koliko časa?«

»Dvajset minut.«

Marjan je pogledal vrata.

»Je veliko krvavela?«

Luka ga je ostro pogledal.

Marjan je zaprl usta.

Sedla sta.

Tokrat Marjan ni vprašal ničesar.

Po petnajstih minutah je Luka sam začel govoriti.

»Zjutraj je bilo malo. Rekla je, da ni nič. Potem več.«

Marjan je prikimal.

»V avtu je rekla, da sem jaz kriv.«

Marjan je pogledal sina.

»Potem je rekla, da ni mislila.«

»Bila je prestrašena.«

»Vem.«

Luka je sklenil roke.

»Kaj pa če...«

Ni dokončal.

Marjan je gledal vrata.

»Ne vem.«

Luka se je naslonil nazaj.

»Tokrat mi ne gre na živce, ko to rečeš.«

Čakala sta.

Čez nekaj časa je prišla zdravnica.

Otrok je bil živ.

Srce je bilo.

Krvavitev ni pomenila nujno, da bo nosečnost prekinjena. Sara bo ostala na opazovanju. Naslednji dnevi bodo pokazali več.

Luka je zaprl oči.

Marjan je čutil olajšanje in strah hkrati.

Nista se izničila.

Ko je zdravnica odšla, je Luka ostal sedeti.

»Srce je.«

Marjan je prikimal.

»Ja.«

Luka je ponovil:

»Srce je.«

Kot da je to za tisti trenutek dovolj.

Marjan mu je položil roko na ramo.

Luka je ni umaknil.

Pozneje je prišla Sara.

Bila je bleda in je hodila počasi. Ko je zagledala Marjana, je obstala.

»Oprostite.«

Marjan ni vedel, za kaj.

»Zakaj?«

Sara je pogledala Luko.

»Za vse to.«

Marjan je skoraj vprašal, kaj pomeni vse to.

Ni.

»Sedi.«

To je bilo edino, kar je rekel.

Sedla je.

Luka ji je prinesel vodo.

Marjan je gledal oba.

Ni videl zgodbe o prevari.

Ni videl nove družine.

Ni videl Maje.

Videl je dva prestrašena človeka in otroka, ki ga ni bilo mogoče videti.

Ko je odhajal, ga je Luka pospremil do dvigala.

»Oči.«

»Ja.«

»Ne povej Maji.«

Marjan je pogledal sina.

»O krvavitvi?«

»Ja.«

»Zakaj bi ji?«

Luka je spustil pogled.

»Ne vem. Nina ve, da sva tukaj.«

»Kako?«

»Videl sem jo spodaj.«

Marjan je pritisnil gumb dvigala.

»Potem ji povej ti, kar hočeš, da ve.«

Luka je prikimal.

Vrata so se odprla.

»Oči.«

Marjan je stopil v dvigalo.

»Hvala, da si prišel.«

Vrata so se začela zapirati.

Marjan je dal roko mednje.

Odprla so se nazaj.

»Luka.«

»Kaj?«

Marjan je nekaj trenutkov iskal besede.

»Danes sem bil tukaj. To je vse.«

Luka ga je gledal.

Marjan je umaknil roko.

Vrata so se zaprla.

V pritličju ni šel ven.

Pritisnil je drugo nadstropje.

Vrnil se je k Petri.

Spala je.

Nina je sedela ob njej.

Marjan je stopil do vrat, vendar ni vstopil.

Nina ga je zagledala in prišla ven.

»Sara?«

Marjan je prikimal.

»Otrok je živ.«

Nina je zaprla oči.

»Hvala bogu.«

Potem je pogledala očeta.

»Maja ne ve.«

»Vem.«

»Ji boš povedal?«

»Ne.«

»Zakaj?«

Marjan jo je pogledal.

»Ker ni moje.«

Nina je hotela nekaj reči.

Potem ni.

»Jože?« je vprašala.

»Jutri poseg.«

»Tone?«

Marjan je odkimal.

»Mrtev.«

Nina mu je položila roko na nadlaket.

»Oči, pojdi domov.«

»Bom.«

»Res.«

»Res.«

Ni šel.

Šel je k Jožetu.

Prijatelj je spal.

Marjan je sedel na stol ob postelji in ostal tam skoraj eno uro.

Ni ga zbudil.

Ko se je Jože premaknil, je odprl oči.

»Še vedno tukaj?«

»Ja.«

»Zakaj?«

Marjan je pogledal skozi okno.

»Ne vem.«

Jože je zaprl oči.

»Končno normalen odgovor.«

Marjan je sedel še nekaj minut, potem odšel.

Pred bolnišnico je bil večer.

Na parkirišču je pogledal telefon.

Direktor mu je poslal dve sporočili.

Prvo:

LASTNIKI BI RADI ODGOVOR DO PETKA.

Drugo, dve uri pozneje:

ČE JE TREBA, LAHKO POČAKAMO.

Marjan je stal ob avtomobilu.

Še pred nekaj dnevi je mislil, da je težava v tem, da cene zmage ni mogoče poznati vnaprej.

Zdaj je videl še nekaj.

Tudi cena poraza ni bila znana.

Če zavrne podjetje, ne bo vedel, kaj je izgubil.

Če sprejme, ne bo vedel, kaj bo zaradi tega zamudil.

Nobena stran računa ni bila prazna.

Obe sta bili nevidni.

Marjan je odprl avtomobil.

Ni odgovoril direktorju.

Doma je šel najprej v garažo.

List pod ladjo je bil še tam.

KAJ DOBIM.

KAJ PLAČAM.

NE VEM ŠE.

Vzel je svinčnik.

Pod zadnjo vrstico je hotel nekaj napisati.

Ni.

Papir je obrnil.

Na hrbtni strani je bila praznina.

Dolgo jo je gledal.

Potem je napisal:

ČESA NE BOM NIKOLI VEDEL.

Pod tem ni naredil seznama.

Svinčnik je odložil.

V garaži je bilo tiho.

Marjan je sedel pred zlomljeno ladjo in prvič razumel, da ravnovesje morda ni točka, ki jo človek enkrat najde.

Morda je samo način, kako stoji, ko se tla premikajo.

Misli ni dokončal.

Telefon je zazvonil.

Tonetova sestra.

Pogreb bo v četrtek ob enajstih.

Marjan je vzel koledar.

V četrtek ob enajstih je imel v podjetju sestanek z lastniki.

Gledal je oba zapisa.

Tokrat ni potreboval dolgo.

Sestanek je prečrtal.

XIX.

V četrtek zjutraj je deževalo tako drobno, da Marjan sprva ni vzel dežnika.

Vrnil se je ponj z dvorišča.

Na obešalniku je visela ribiška jakna. Segel je mimo nje, potem obstal in iz žepa potegnil telefon. Nobenega sporočila iz bolnišnice.

Jožetov poseg je bil predviden za zgodnje jutro.

Marjan ga ni poklical.

V sredo zvečer sta se dogovorila, da ne bo.

»Če bom živ, te pokličem,« je rekel Jože.

»Če ne boš, te bom jaz.«

»To bi pa rad videl.«

Tako sta končala.

Marjan je vzel dežnik in šel.

Na pokopališče je prišel prezgodaj.

Pred vežico je bilo nekaj nekdanjih sodelavcev, ki jih ni videl leta. Nekateri so se postarali tako, da jih je prepoznal šele po glasu. Drugi so bili skoraj enaki, samo počasnejši.

Franc je stal pod nadstreškom.

Ko je zagledal Marjana, je dvignil roko.

»Tokrat si prvi.«

Marjan se je ustavil.

Franc je že hotel nekaj dodati, pa ni.

»Ne,« je rekel. »To je bilo neumno.«

»Ni bilo.«

Stala sta drug ob drugem.

Tone je bil v vežici v zaprti krsti. Na fotografiji ob njej je bil mlajši za vsaj dvajset let. Imel je tisti isti nekoliko postrani nasmeh, zaradi katerega nikoli nisi vedel, ali se ti smeji ali samo čaka, da boš sam ugotovil, kaj si rekel narobe.

Jože ni prišel.

Marjan je pogledal telefon.

Nič.

Ob enajstih se je začelo.

Govornik je prebral nekaj o Tonetovem življenju, o delu, o sodelavcih, o tem, da je bil zanesljiv in vedno pripravljen pomagati.

Marjan je poslušal.

Zanesljiv.

Beseda je bila pravilna.

Premalo.

Potem je govoril nekdanji direktor proizvodnje. Povedal je zgodbo o prvem velikem stroju, ki so ga postavljali tri dni in dve noči, in o Tonetu, ki je na koncu sedel na zaboju ter rekel, da bi bilo ceneje, če bi vsi skupaj šli domov in stroj prosili, naj se postavi sam.

Ljudje so se zasmejali.

Marjan tudi.

Za trenutek je bil Tone tam bolj kot na fotografiji.

Ko so krsto odnesli, je dež postal močnejši.

Marjan je stal pod dežnikom in gledal zemljo.

Ni razmišljal o smrti.

Mislil je na kos torte, ki mu ga je Tone zavil v prtiček.

Za domov.

To je bilo zadnje, kar mu je Tone dal.

Ne nasvet.

Ne veliko besedo.

Kos torte.

Telefon je zavibriral.

Marjan ga ni vzel ven.

Šele ko so se ljudje začeli razhajati, je stopil pod drevo in pogledal.

Direktor:

LASTNIKI SO PRIŠLI. POVEDAL SEM, DA STE NA POGREBU. PRESTAVILI BOMO.

Pod njim drugo sporočilo.

Jože:

ŠE SEM ŽIV. ŠKODA.

Marjan je zaprl oči.

Potem se je zasmejal.

Franc ga je pogledal.

»Kaj?«

Marjan mu je pokazal sporočilo.

Franc je prebral.

»Bedak.«

»Ja.«

»Greva na kavo?«

Marjan je pogledal proti grobu.

»Greva.«

Sedli so v majhen lokal ob pokopališču. Prišli so še Peter, dva nekdanja sodelavca in Tonetova sestra. Govorili so o Tonetu.

Ne o njegovih dosežkih.

O tem, kako je enkrat tri mesece vozil v prtljažniku pokvarjen sesalnik, ker ga je nameraval odnesti na servis. Kako je sovražil rozine. Kako je vsako leto trdil, da ne bo šel na sindikalni izlet, potem pa je bil prvi na avtobusu.

Marjan je poslušal.

Nekatere zgodbe je poznal.

Nekaterih ne.

V nobeni ni bilo stroja, ki ga je Tone popravil hitreje od drugih.

V nobeni ni bilo njegove plače.

Nihče ni omenil, koliko je zaslužil.

Ko je Tonetova sestra odhajala, je Marjana prijela za roko.

»Veliko je govoril o vas.«

Marjan ni vedel, kaj naj reče.

»Upam, da ne vsega.«

Ženska se je nasmehnila.

»Rekel je, da ste bili najbolj trmast človek, kar jih je poznal.«

»To pa je vse.«

»Ne.«

Čakala je.

»Rekel je tudi, da ste mu enkrat rešili službo.«

Marjan se ni spomnil.

»Kdaj?«

»Ne vem. Davno.«

»Ni mi povedal.«

»Očitno ni bilo treba.«

Odšla je.

Marjan je ostal pred lokalom.

Franc je prišel za njim.

»Se spomniš?«

»Ne.«

»Česa?«

»Da sem mu rešil službo.«

Franc je potegnil cigarete iz žepa, eno vzel in jo nekaj časa držal med prsti.

»Jaz se.«

Marjan ga je pogledal.

»Kdaj?«

»Ko je razbil tisto glavo na stroju. Pred Nemci.«

Spomin je prišel.

Tone je napačno pritrdil kos. Poškodba je bila velika. Marjan bi ga moral odpustiti. Kupec je zahteval odgovornost. Namesto tega je pred njimi rekel, da je bila odločitev njegova.

»To ni bilo zaradi Toneta.«

Franc si je prižgal cigareto.

»Seveda ne.«

»Če bi ga odpustil, bi izgubil najboljšega človeka.«

»Seveda.«

Marjan ga je pogledal.

Franc se je nasmehnil.

»Vedno si znal dobro razložiti, zakaj si naredil kaj dobrega.«

Marjan bi se lahko branil.

Ni se.

»Mogoče.«

Franc je odpihnil dim.

»In slabo tudi.«

Marjan je pogledal proti mokremu parkirišču.

»Tudi.«

Franc je cigareto držal stran od telesa.

»Veš, kaj je Tone rekel takrat?«

»Ne.«

»Da ti bo enkrat vrnil.«

Marjan je pogledal grobove.

»Ni mi bil nič dolžan.«

»Ti mu to povej.«

»Prepozno.«

Franc je skomignil.

»Potem pa ne.«

Ni bilo modrosti v tem.

Samo konec pogovora.

Marjan je šel iz pokopališča peš do avtomobila.

Preden je sedel, je poklical Jožeta.

»No?«

»Kaj no?«

Glas je bil utrujen, vendar njegov.

»Kaj so naredili?«

»Popravili so me.«

»Kako?«

»S popustom.«

Marjan se je naslonil na vrata avtomobila.

»Jože.«

»Stent. Eden. Zdravnik pravi, da sem imel srečo.«

Marjan je molčal.

»Kaj?« je vprašal Jože.

»Nič.«

»Ne začni.«

»Kdaj greš domov?«

»Jutri, če bom priden.«

»Ne boš.«

»Potem pojutrišnjem.«

Marjan je hotel reči, da ga bo prišel iskat.

»Pokliči, ko boš vedel.«

»Bom.«

To je bilo dovolj.

Ko je odložil, je videl še en neodgovorjen klic.

Maja.

Poklical jo je nazaj.

Oglasila se je tiho.

»Sem te zmotila?«

»Na pogrebu sem bil.«

»Tone?«

»Ja.«

Maja ga je poznala. Ne dobro, vendar dovolj.

»Žal mi je.«

Marjan je sedel v avtomobil, vendar ni zagnal motorja.

»Kaj je?«

Na drugi strani je bilo nekaj časa slišati samo dihanje.

»Luka mi je povedal za Saro.«

Marjan je zaprl oči.

»O krvavitvi?«

»Ja.«

»Kako si?«

Maja se je zasmejala brez veselja.

»Vsi me to sprašujete.«

Marjan ni popravljal vprašanja.

»Ne vem, kako sem.«

»Dobro.«

Maja je bila tiho.

»Kaj je dobro?«

»Da ne veš.«

»To si se zdaj naučil govoriti?«

»Očitno.«

Maja je globoko vdihnila.

»Najprej sem si želela, da bi izgubila otroka.«

Marjan ni premaknil roke z volana.

»Potem sem se ustrašila, da se bo to res zgodilo.«

Besede so prišle hitreje.

»In potem sem se počutila kot najhujši človek na svetu, ker sem si sploh lahko želela kaj takega.«

Marjan je gledal kaplje na vetrobranskem steklu.

»Maja.«

»Ne govori mi, da nisem.«

»Ne bom.«

Tišina.

»Kaj pa boš?«

Marjan je razmišljal.

»Nič.«

Maja je zajokala.

Ne glasno.

Marjan je ostal na telefonu.

Ni ji govoril, naj se umiri.

Ni ji govoril o otroku.

Ni ji razlagal Luke.

Ko je čez nekaj časa spet spregovorila, je bil njen glas drugačen.

»Sovražim jo.«

Marjan je vedel, koga.

»In nočem, da se ji kaj zgodi.«

»Ja.«

»Kako je lahko oboje?«

Marjan je pogledal proti pokopališču.

»Ne vem.«

Maja je skozi jok skoraj izdihnila smeh.

»Res si postal neuporaben.«

»Luka pravi podobno.«

»Prvič se strinjava.«

Pogovor je trajal dolgo.

Ko sta končala, Marjan še nekaj časa ni zagnal avtomobila.

Maja ni bila dobra.

Ni bila slaba.

Bila je ranjena.

In v isti rani je lahko obstajalo nekaj, česar se je sama sramovala, ter nekaj, kar je hotelo zaščititi otroka ženske, ki jo je sovražila.

Marjan ni znal tega spraviti v nobeno od svojih tabel.

Doma je šel v garažo.

Na mizi je bila ladja.

Pod njo list.

KAJ DOBIM.

KAJ PLAČAM.

ČESA NE BOM NIKOLI VEDEL.

Vzel ga je.

Tokrat ga ni dopolnil.

Raztrgal ga je na štiri dele.

Ne jezno.

Počasi.

Koščke je vrgel v koš.

Ladja je ostala.

Naslednje jutro je šel po Jožeta.

Prijatelj je prišel iz bolnišnice z majhno vrečko zdravil in mapo papirjev.

»Ne glej me tako.«

»Kako?«

»Kot da sem se vrnil iz vojne.«

Marjan mu je vzel vrečko.

»Saj nisi.«

»Potem mi jo vrni.«

Marjan mu jo je.

V avtomobilu je Jože prebral polovico navodil, potem jih zložil in dal v predal.

»Česa ne smeš?« je vprašal Marjan.

»Skoraj ničesar.«

»Kaj pa smeš?«

»Skoraj vse.«

»To ni odgovor.«

»Zato je dober.«

Marjan je zagnal motor.

Na poti je Jože rekel:

»Naslednjo soboto ne greva.«

»Vem.«

»Čez dve.«

»Če boš lahko.«

Jože ga je pogledal.

»Bom.«

Marjan ni rekel nič.

Ko ga je odložil doma, je Jože že pri vratih vprašal:

»Kaj boš s podjetjem?«

Marjan je pogledal prijatelja.

»Zakaj?«

»Ker si zadnje tri tedne zaradi tega videti, kot da rešuješ enačbo.«

»Ne vem.«

Jože je odklenil vrata.

»Potem pa ne rešuj.«

»Kaj?«

»Enačbe.«

»Kaj pa naj?«

Jože je odprl vrata.

»Živi, dokler ne veš.«

Marjan je ostal pri avtomobilu.

Jože je že stopil noter.

»Jože.«

Obrnil se je.

»To si nekje prebral?«

»Ne. Če bi, bi bilo bolje povedano.«

Vrata je zaprl.

Marjan se je zasmejal.

V podjetje je prišel po kosilu.

Direktor ga je čakal.

Na mizi je bila še vedno ponudba za eno leto.

»Kako je bilo?« je vprašal.

»Kaj?«

»Pogreb.«

Marjan je sedel.

»Pogreb.«

Direktor je prikimal.

Ni vprašal več.

Potisnil je ponudbo proti njemu.

»Lastniki lahko počakajo do ponedeljka.«

Marjan je papir vzel.

Ni ga odprl.

»Ni treba.«

Direktor ga je pogledal.

»Ste se odločili?«

»Sem.«

Marjan je položil papir nazaj.

»Ne bom ostal eno leto.«

Direktor je nekaj sekund molčal.

»Plačilo?«

»Ne.«

»Dnevi? Lahko en dan.«

Marjan je odkimal.

»Ni to.«

»Potem kaj?«

Marjan je pogledal človeka pred seboj.

Ni mu hotel pripovedovati romana svojega življenja.

»Ker bi rad videl, kaj bo ostalo prazno, če tega ne vzamem.«

Direktor ga ni razumel.

Tudi Marjan je vedel, da stavek ni popoln.

»Ne greste nikamor drugam?«

»Ne.«

»Potem boste imeli čas.«

»Ja.«

Direktor se je naslonil nazaj.

»In kaj boste z njim?«

Marjan je skoraj odgovoril.

Ni vedel.

Prav to je bilo prvič dovolj.

»Ne vem še.«

Direktor je pogledal ponudbo.

»Škoda.«

»Mogoče.«

»Mogoče?«

Marjan je vstal.

»Čez eno leto vam bom lahko povedal.«

Pri vratih se je ustavil.

»Ali pa tudi ne.«

Šel je na hodnik.

Nihče ni vedel, da je pravkar zavrnil dobro ponudbo.

Tajnica je govorila po telefonu.

Nekdo je nosil mapo.

V hali je delal stroj, ki so ga pred tedni popravili.

Podjetje ni obstalo.

Marjan je stopil skozi vrata.

Na parkirišču se ni počutil kot zmagovalec.

Tudi kot poraženec ne.

Samo ura je bila tri popoldne in pred njim ni bilo ničesar, kar bi moral narediti do štirih.

Sedel je v avtomobil.

Ni ga takoj zagnal.

Potem je poklical Petro.

»Dedek?«

»Kaj delaš?«

»Ležim. Kaj pa naj?«

»Imaš tisto obleko še vedno na telefonu?«

»Katero?«

»Prekratko.«

Petra se je zasmejala.

»Zakaj?«

»Ko boš lahko hodila, jo greva pogledat.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Ti?«

»Ja.«

»V trgovino?«

»Ne pretiravaj. Samo do vrat.«

Petra se je smejala.

Marjan je zagnal motor.

Ni vedel, ali je z zavrnitvijo ponudbe kaj pridobil.

Ni vedel, kaj je izgubil.

Vedel je samo, kam gre tisto popoldne.

K Petri.

XX.

Petra je prišla iz bolnišnice v soboto.

Marjan ni šel ponjo. Nina mu je že dan prej povedala, da bodo šli sami, in prvič ni iskal razloga, zakaj bi bilo bolje, če bi bil zraven. Dopoldne je v garaži prestavil nekaj škatel, pometel pod delovno mizo in leseno ladjo odnesel v hišo.

Ni vedel, kam z njo.

Najprej jo je postavil na polico v dnevni sobi.

Tam je bila preveč vidna.

Potem na omarico ob oknu.

Tam je bila videti kot okras.

Na koncu jo je odnesel v kabinet in jo položil na spodnjo polico med dve knjigi.

Zlomljeni jambor je gledal navzven.

Ob enajstih ga je poklical direktor.

Marjan je za trenutek pomislil, da bo še enkrat govoril o ponudbi.

Ni.

Vprašal ga je samo, ali pride v torek, kot sta bila dogovorjena.

»Pridem.«

»Dobro.«

To je bilo vse.

Marjan je odložil in se nasmehnil sam sebi.

Tri mesece še niso minili.

Zavrnitev leta ni pomenila, da lahko zapusti tisto, kar je že obljubil.

Popoldne je šel k Petri.

Na kavču je imela nogo na dveh blazinah. Ob njej so bile bergle, na mizici zdravila, kozarec vode in telefon.

»Obleke danes ne greva gledat.«

»Zakaj ne?«

»Ker ne morem hodit.«

»Saj sem rekel, da grem samo do vrat.«

Petra je zavila z očmi.

Nina je iz kuhinje prinesla kavo.

»Ne spodbujaj je.«

»K čemu?«

»K ničemur.«

Marjan je pogledal Petro.

»Mama je utrujena.«

»Vem.«

Nina je sedla.

»Slišim vaju.«

»Tudi to veva.«

Nina ga je pogledala, potem pa se zasmejala.

Bilo je prvič po nesreči, da so se vsi trije smejali isti stvari.

Marjan je ostal dve uri.

Ni se zgodilo nič.

Petra mu je pokazala tri obleke na telefonu. Nina je govorila o fizioterapiji. Ninin mož je prišel iz trgovine in pozabil kruh. Marjan je spil dve kavi in pojedel kos peciva.

Ko je odhajal, ni imel občutka, da je naredil kaj pomembnega.

To mu je bilo všeč.

V nedeljo je poklical Jože.

»Greva ven.«

»Kam?«

»Do klopi.«

»Kakšne klopi?«

»Tiste pred mojo hišo. Zdravnik je rekel, da moram hoditi.«

»Koliko?«

»Če prideš, manj.«

Marjan je šel.

Jože je hodil počasneje kot prej, vendar je vsakih nekaj metrov pospešil, ko je opazil, da ga Marjan gleda.

»Ne tekmujeva.«

»Ti ne.«

Pri klopi sta sedla.

Pred njima je bila cesta, za njo nekaj dreves in parkirišče. Ni bilo morja.

»Kdaj na vodo?« je vprašal Marjan.

»Čez dva tedna.«

»Zdravnik je rekel?«

»Jaz.«

»To ni isto.«

»Zame je.«

Marjan je hotel nadaljevati, pa ni.

Jože ga je pogledal.

»Napreduješ.«

»V čem?«

»V tem, da si tiho.«

»Ne navadi se.«

Sedela sta.

Čez cesto je ženska vodila majhnega psa, ki se je pri vsakem drevesu ustavil.

Jože je rekel:

»Tone bi se smejal.«

Marjan je vedel, čemu.

Njima.

Dvem starim moškim na klopi, eden po posegu na srcu, drugi pa ga nadzoruje, kot da ima v žepu rezervno.

»Bi.«

»Pa ga ni.«

»Ne.«

Jože je gledal predse.

»To je zoprno.«

Marjan je prikimal.

Nič več.

V ponedeljek ga je poklicala Maja.

Našla je stanovanje.

»Balkon?«

»Je.«

»Kam gleda?«

»Na drevo.«

»Eno?«

»Ne bodi zahteven.«

Marjan se je nasmehnil.

Maja je govorila o majhni kuhinji, o tem, da bo morala prodati polovico pohištva, o omari, ki je ne bo mogla vzeti s seboj.

»In hiša?«

»Prodala jo bom.«

Marjan je nekaj časa molčal.

»Luka ve?«

»Danes mu bom povedala.«

»Dobro.«

»Spet.«

»Tokrat je dobro.«

Maja se je zasmejala.

Potem je rekla:

»Sara je doma.«

»Vem.«

»Luka mi je povedal.«

Marjan je čakal.

»Vprašala sem ga, kako je.«

»Sara?«

»Otrok.«

Maja je to izgovorila skoraj jezno.

Ne nanj.

Nase.

»In?«

»Za zdaj dobro.«

Marjan ni rekel nič.

»Ne vem, zakaj sem vprašala.«

»Ni treba.«

»Kaj ni treba?«

»Vedeti.«

Maja je bila tiho.

»Mogoče.«

Ko sta končala, je Marjan šel v kabinet.

Lesena ladja je bila med knjigami.

Vzel jo je ven.

Zlomljeni jambor ga je motil.

Ne zato, ker je bil zlomljen.

Ker ni vedel, kdaj se je zlomil.

Morda pri selitvi.

Morda še pri Luki.

Morda ga je zlomila Marija.

Morda on.

Prej bi poskušal ugotoviti.

Zdaj jo je samo vrnil na polico.

V torek je šel v podjetje.

Dan je bil navaden.

En sestanek, dva telefonska pogovora, ura v hali. Ob dveh je direktor vprašal, ali bi pogledal še eno ponudbo.

»Jutri.«

»Jutri vas ni.«

»Potem v četrtek.«

Direktor je pogledal papir.

»Ni nujno danes.«

»Potem v četrtek.«

Marjan je oblekel suknjič.

Nihče ga ni ustavil.

Na parkirišču je pogledal uro.

Dve in sedemnajst.

Nekoč bi ostal.

Tokrat je šel domov.

Ni imel načrta.

To je bilo nekoliko neprijetno.

V kuhinji je odprl hladilnik.

Skoraj prazen.

Šel je v trgovino.

Med policami je srečal žensko, ki jo je poznal na videz. Nekdaj je delala v računovodstvu v njegovem podjetju. Pozdravila sta se.

»Slišala sem, da ste spet tam.«

»Za malo časa.«

»Vi brez dela ne morete.«

Marjan se je nasmehnil.

»Mogoče.«

Ženska je pogledala njegov voziček.

»Sami kuhate?«

»Če se temu tako reče.«

»Marija je vedno rekla, da bi od lakote umrli, če bi bilo odvisno od vas.«

Marjan je obstal.

Ženska je takoj opazila.

»Oprostite.«

»Zakaj?«

»Nisem mislila—«

»V redu je.«

In res je bilo.

Vprašal jo je, kako je.

Govorila sta pet minut.

Ko sta se poslovila, je Marjan v voziček položil jabolka.

Marija jih je vedno kupovala preveč.

On tri.

Doma je eno pojedel.

Drugi dve sta ostali v skledi.

V sredo zjutraj je Luka pozvonil.

V rokah je imel zlomljen lesen stol.

Marjan ga je pogledal.

»Kaj je to?«

»Stol.«

»Vidim.«

»Maja ga noče. Jaz ga nimam kam dat.«

Marjan je odprl vrata bolj na široko.

»In zato ga nosiš meni?«

»Ti popravljaš stvari.«

Stavek je bil izrečen mimogrede.

Marjan ga je vseeno slišal.

»Ne vseh.«

Luka je pogledal stol.

»Tega lahko.«

Odnesla sta ga v garažo.

Počena je bila prečka med nogama. Marjan je obrnil stol, pritisnil na spoj in pokazal Luki.

»Tole mora ven.«

»Zakaj?«

»Ker če samo zalepiva razpoko, bo spet počilo.«

Luka je vzel klešče.

»Jaz?«

»Tvoj stol.«

»Ni moj.«

»Potem ga odnesi.«

Luka se je nasmehnil.

Začela sta.

Delala sta počasi.

Marjan mu ni jemal orodja iz rok, čeprav bi dvakrat naredil hitreje sam. Enkrat je Luka izvrtal luknjo nekoliko postrani.

»Narobe,« je rekel sam.

Marjan je pogledal.

»Bo držalo.«

»Ti bi naredil ravno.«

»Verjetno.«

»Naj naredim še enkrat?«

Marjan je prijel prečko in jo preizkusil.

»Ne.«

Luka ga je pogledal.

»Kdo si ti?«

Marjan se je zasmejal.

Ko sta čakala, da se lepilo posuši, sta sedela na dveh drugih stolih.

»Maja prodaja hišo,« je rekel Luka.

»Vem.«

»Meni je včeraj povedala.«

Marjan je čakal.

»Čudno je.«

»Kaj?«

»Da je ne bo več.«

»Hiše?«

»Ja.«

Luka je gledal tla.

»Saj sem šel iz nje. Hotel sem iti. Zdaj pa me moti, da je ne bo.«

Marjan je prikimal.

»To razumem.«

»Ti nisi nikoli prodal te hiše.«

»Ne.«

»Zakaj?«

Marjan je pogledal skozi odprta garažna vrata.

»Ker še nisem.«

Luka se je zasmejal.

»To ni odgovor.«

»Je edini, ki ga imam.«

Čez nekaj časa je Luka rekel:

»Sara bi rada, da se preseliva.«

»Kam?«

»V večje stanovanje.«

»Logično.«

»Meni se ne da.«

Marjan je pogledal sina.

»Zakaj?«

»Ker se mi zdi, da zadnje mesece samo prestavljam stvari iz enega življenja v drugega.«

Marjan ni odgovoril.

Luka je z nogo potisnil kos žagovine.

»Maja prodaja hišo. Otroka ne govorita normalno z mano. Sara je noseča. Jaz gledam stanovanja. Včasih se zbudim in ne vem, kje bi moral biti.«

Marjan je poznal občutek.

Ne istega.

Dovolj podobnega.

»In potem?«

»Grem v službo.«

»Pomaga?«

Luka je skomignil.

»Tam vsaj vem.«

Marjan ga je pogledal.

Stavek je bil njegov.

Leta njegovega življenja v petih besedah.

Tam vsaj vem.

Ni ga izrekel na glas.

»Oči.«

»Ja.«

»A se je tebi kdaj zdelo, da si izbral narobe?«

Marjan je pogledal stol med njima.

Lepilo še ni bilo suho.

»Velikokrat.«

Luka je čakal.

»In?«

»Včasih sem pozneje mislil, da sem izbral prav.«

»Pa obratno?«

»Tudi.«

Luka je zavzdihnil.

»To mi nič ne pomaga.«

»Vem.«

»Spet.«

»Spet.«

Luka se je nasmehnil.

Ko je stol držal, sta ga postavila na tla.

Luka je sedel nanj.

Marjan je skoraj rekel, naj še ne.

Stol je zdržal.

»Vidiš.«

»Kaj?«

»Popravljeno.«

Marjan je pogledal nekoliko postrani izvrtano luknjo.

»Za zdaj.«

Luka je vstal.

Stol je pustil pri Marjanu.

»Pridem ponj drugič.«

»Kdaj?«

»Ne vem.«

Marjan je prikimal.

Ko je sin odšel, je stol ostal sredi garaže.

Marjan ga ni umaknil.

V četrtek je direktor na mizo položil koledar.

»Še tri tedne.«

Marjan je pogledal.

Tri mesece je skoraj minilo.

»Ja.«

»Ste prepričani?«

»O čem?«

»Da končamo.«

Marjan se je nasmehnil.

»Vi boste nadaljevali.«

»Veste, kaj mislim.«

»Vem.«

Direktor je zaprl koledar.

»Ne bom vas več prepričeval.«

»Hvala.«

»Ampak če si premislite—«

»To je še vedno prepričevanje.«

Direktor se je zasmejal.

»Dobro.«

Marjan je vstal.

Pri vratih ga je direktor ustavil.

»Kaj boste pa potem?«

Vprašanje je Marjan v zadnjih tednih slišal večkrat.

Tokrat ni rekel ne vem.

Pogledal je človeka.

»V ponedeljek nič.«

Direktor se je zasmejal, ker je mislil, da je šala.

Marjan tudi.

Pa ni bila.

Tistega večera je doma vzel koledar.

Dan po zadnjem dnevu v podjetju je bil prazen.

Tudi naslednji.

In naslednji.

Marjan je gledal tri prazne kvadratke.

Nekoč bi ga praznina prestrašila.

Zdaj ga je še vedno.

Samo nekoliko manj.

Telefon je zazvonil.

Neznana številka.

Oglasil se je.

Moški glas je vprašal, ali govori z gospodom Marjanom.

»Ja.«

Predstavil se je.

Ime Marjanu ni pomenilo nič.

Potem je človek povedal ime podjetja.

Tega je poznal.

Veliko podjetje.

Večje od njegovega nekdanjega.

»Dobili smo vašo številko. Upam, da ne motim.«

Marjan je sedel.

»Povejte.«

Človek je govoril o projektu.

O novi proizvodnji.

O svetovanju.

O šestih mesecih.

O tem, da so pripravljeni dobro plačati.

Marjan je poslušal.

Ni vedel, kdo jim je dal njegovo številko.

Ni bilo pomembno.

Ko je človek končal, je vprašal:

»Bi vas zanimalo?«

Marjan je pogledal koledar.

Tri prazni kvadratki.

Potem proti vratom kabineta, za katerimi je bila na polici lesena ladja.

Ni odgovoril takoj.

Človek na drugi strani je počakal.

»Pošljite mi,« je rekel Marjan.

»Na elektronsko pošto?«

»Ja.«

»Kdaj vas lahko pokličem?«

Marjan je gledal prvi prazni ponedeljek.

»Ne v ponedeljek.«

»Torek?«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»Torek lahko.«

Odložil je.

Nekaj minut pozneje je prišla elektronska pošta.

Ni je odprl.

Telefon je položil na mizo.

Vstal je in šel v kuhinjo po drugo jabolko.

V skledi sta bili še dve.

Vzel je eno.

Eno je ostalo.

XXI.

V ponedeljek ni naredil ničesar.

To ni bilo povsem res.

Vstal je ob sedmih, ker je vedno vstajal ob sedmih. Skuhal je kavo, odprl okno v kuhinji in deset minut stal ob njem, čeprav je bilo zunaj hladno. Potem je odnesel smeti, pobral časopis iz nabiralnika in ga pustil neodprtega na mizi.

Ob osmih je pogledal telefon.

Nobenega klica.

Ob devetih tudi ne.

Takrat je prvič pomislil na elektronsko pošto velikega podjetja.

Ni je odprl.

V garaži je stal Lukov stol.

Lepilo je bilo že zdavnaj suho. Marjan ga je obrnil, pritisnil na prečko in sedel nanj. Držal je.

Luknja je bila še vedno nekoliko postrani.

Tudi to je držalo.

Ob desetih je šel na vrt. Jablana je imela dve suhi veji, ki bi ju moral odrezati že spomladi. Prinesel je lestev, žago in rokavice.

Na prvi veji je delal predolgo.

Ne zato, ker bi bila debela.

Ker je hotel rez narediti na pravem mestu.

Potem se je ustavil.

Pogledal vejo.

Premaknil žago za dva centimetra in odrezal.

Drevo ni protestiralo.

Druga veja je šla hitreje.

Ob enajstih je sedel na stopnico pred hišo in pil vodo.

Ponedeljek.

Prvi prazni dan je bil že skoraj do polovice mimo.

Ni se zgodilo nič.

Nihče ga ni potreboval.

To ga je zabolelo bolj, kot je pričakoval.

Telefon je ležal v kuhinji.

Šel je ponj.

Na zaslonu ni bilo ničesar.

Marjan je odprl imenik.

Direktor.

Luka.

Nina.

Jože.

Franc.

Pri nobenem ni pritisnil.

Telefon je odložil.

V hladilniku je našel jajca. Spekel si je dve.

Eno je počilo, ko ga je obrnil.

Pojedel je obe.

Po kosilu je zaspal na kavču.

Ko se je zbudil, je bila ura tri in sedemnajst.

Prva misel je bila, da je nekaj zamudil.

Sedel je.

Poslušal hišo.

Nič.

Potem se je spomnil.

Ni imel česa zamuditi.

To ni bilo olajšanje.

Še ne.

Ob štirih je pozvonilo.

Luka.

Marjan je odprl.

Sin je pogledal proti garaži.

»Stol?«

»Drži.«

»Potem sem prišel pravi čas.«

»Za kaj?«

»Da ga odnesem, preden ga začneš izboljševat.«

Marjan se je umaknil.

Luka je šel v garažo in sedel na stol.

»Res drži.«

»Sem ti rekel.«

»Tudi luknja je še vedno kriva.«

»Tudi to sem ti rekel.«

Luka ga je pogledal.

»Nisi je popravil.«

»Ne.«

»Zakaj?«

Marjan je skomignil.

»Ker drži.«

Luka je nekaj časa sedel.

Potem je rekel:

»Sara je bila danes na pregledu.«

Marjan se je zravnal.

»In?«

»V redu.«

»Otrok?«

»V redu.«

Marjan je izdihnil.

Luka ga je opazoval.

»Vesel si.«

»Sem.«

»Maja je tudi vprašala.«

Marjan ni rekel nič.

»Ne mene. Nino.«

»Aha.«

»Nina mi je povedala.«

Luka je pogledal tla.

»Ne vem, kaj naj si mislim.«

»Ni treba.«

Luka se je zasmejal.

»Ti si res naredil poklic iz tega.«

Marjan se je naslonil na delovno mizo.

»Kako si ti?«

Luka ni odgovoril takoj.

»Danes dobro.«

Marjan je prikimal.

»Včeraj ne.«

»Tudi to je dovolj.«

Luka je pogledal očeta.

»Maja je podpisala za stanovanje.«

»Vem.«

»Čez tri tedne gre.«

»Vem.«

»Hiša bo šla v prodajo.«

Marjan je čakal.

Luka je vstal s stola.

»Tam sta otroka naredila prve korake.«

»Ja.«

»Tam sva z Majo...«

Ni dokončal.

»Ja.«

»In zdaj bo nekdo drug v spalnici.«

Marjan je pogledal sina.

»To te moti?«

»Ne vem.«

»Dobro.«

Luka ga je pogledal postrani.

Marjan se je nasmehnil.

»To je bilo nalašč.«

Luka je prijel stol.

Pri vratih garaže je obstal.

»Oči.«

»Ja.«

»A si ti kdaj pomislil, da bi prodal hišo po mamini smrti?«

Marjan je pogledal proti hiši.

»Prve mesece ne.«

»Pozneje?«

»Enkrat.«

»Zakaj nisi?«

Marjan je razmišljal.

»Ker sem mislil, da bi s hišo prodal še nekaj drugega.«

»Kaj?«

»Ne vem.«

Luka je čakal.

Marjan je pogledal sina.

»Mogoče dokaz, da je bilo.«

Luka ni vprašal, kaj.

Ni bilo treba.

»In zdaj?«

Marjan je pogledal hišo še enkrat.

»Zdaj vem, da hiša tega ne dokazuje.«

Luka je počasi prikimal.

Stol je odnesel do avtomobila.

Marjan mu je odprl prtljažnik.

Preden ga je zaprl, je Luka rekel:

»Mogoče ga bom dal v otroško sobo.«

Marjan je pogledal stol.

»Ta stol?«

»Zakaj ne?«

»Nizek je.«

»Potem bo za otroka.«

Marjan je položil roko na pokrov prtljažnika.

Ni vedel, ali Luka govori resno.

»Luknja je postrani.«

»Bo držala.«

Zaprl je prtljažnik.

Marjan je ostal na dvorišču, dokler ni avto izginil.

Potem je šel v hišo.

Elektronska pošta ga je čakala.

Sedel je za računalnik.

Odprl jo je.

Projekt je bil večji, kot je pričakoval.

Nova proizvodna linija. Šest mesecev priprave, potem možnost nadaljevanja. Dva do tri dni na teden, v začetku verjetno več. Potovanja. Sestanki v tujini. Plačilo skoraj dvakrat večje od tistega, ki ga je pravkar zavrnil.

Marjan je dokument prebral enkrat.

Potem še enkrat.

Pri drugem branju je že začel popravljati njihove predpostavke.

Rok za prvo fazo je bil prekratek.

Eden od dobaviteljev napačen.

Načrt števila ljudi nerealen.

V glavi se mu je začelo sestavljati.

Tako hitro, da je skoraj začutil staro veselje.

Vzel je papir.

Napisal tri točke.

Potem četrto.

Pri peti se je ustavil.

Ura je bila šest in deset.

Tri ure so izginile.

Marjan je pogledal skozi okno.

Zunaj se je že mračilo.

Na mizi je ležal list.

Ni ga raztrgal.

Tudi nadaljeval ni.

Vstal je.

V kuhinji je pojedel zadnje jabolko.

Naslednje jutro je telefon zazvonil ob devetih.

Moški iz velikega podjetja.

»Ste uspeli pogledati?«

»Sem.«

»Kaj mislite?«

Marjan je pogledal svoje štiri točke.

»Da imate nekaj težav.«

Moški se je zasmejal.

»Zato smo vas poklicali.«

Marjan ni odgovoril.

»Bi se lahko dobili?«

»Lahko.«

»Danes?«

Marjan je pogledal koledar.

Torek.

Prazen.

»Lahko.«

Dogovorila sta se ob enih.

Marjan je prišel deset minut prej.

Stavba je bila nova. Veliko stekla, veliko kovine, recepcija, na kateri so vedeli njegovo ime, še preden ga je povedal.

V sejni sobi so ga čakali trije.

Direktor proizvodnje, finančnik in človek, ki ga je poklical.

Na mizi je bila voda v majhnih steklenicah.

Marjan je sedel.

Prvih dvajset minut je poslušal.

Potem je začel spraševati.

Po pol ure je stal ob tabli.

Po eni uri je imel marker v roki in je risal pot materiala skozi halo.

Po dveh urah so vsi trije pisali.

Marjan ni pogledal na uro.

Ko je končal, je bilo skoraj štiri.

Direktor proizvodnje je sedel nazaj.

»Točno to potrebujemo.«

Marjan je odložil marker.

Stavek je prišel naravnost v tisti del njega, za katerega je mislil, da ga je v zadnjih tednih že dovolj spoznal.

Ni ga.

»Kdaj lahko začnete?«

Marjan je sedel.

Finančnik je pred njega položil številke.

Plačilo je bilo še nekoliko višje kot v elektronski pošti.

»Če je problem čas, lahko prilagodimo.«

Marjan je pogledal papir.

»Koliko potovanj?«

»Prve tri mesece mogoče štiri ali pet.«

»Koliko dni?«

»Odvisno. Dva, tri.«

»V kosu?«

»Večinoma.«

Marjan je računal.

Ne denarja.

Dneve.

Dva ali tri dni na teden.

Šest mesecev.

Pet potovanj.

Prva faza.

Potem možnost nadaljevanja.

Človek, ki ga je poklical, je rekel:

»Vem, da ste uradno upokojeni.«

Marjan se je nasmehnil.

»Uradno.«

»Ampak takega projekta verjetno ne dobite vsak dan.«

Beseda projekt.

Ne služba.

Ne leto.

Projekt.

Začetek in konec.

To je bilo drugače.

Ali pa je samo zvenelo drugače.

»Ne rabimo odgovora zdaj,« je rekel direktor proizvodnje.

Marjan je pogledal tri ljudi.

»Kdaj?«

»Do petka.«

Marjan je vzel papirje.

Na parkirišču je sedel v avtomobil.

Ni ga zagnal.

Bil je dober sestanek.

Zelo dober.

V dveh urah je videl več stvari, ki jih ljudje v tej sobi niso videli v mesecih.

To ni bila domišljija.

Znal je.

Še vedno.

In bilo mu je všeč.

To je bilo nevarnejše od denarja.

Telefon je zazvonil.

Petra.

»Dedek, imaš v petek čas?«

Marjan je pogledal papirje na sovoznikovem sedežu.

»Zakaj?«

»Obleka.«

Spomnil se je.

»Lahko že hodiš?«

»Z berglami.«

»V trgovino?«

»Mami pravi, da ne.«

»Potem ne.«

»Dedek.«

Marjan se je nasmehnil.

»Kdaj?«

»Ob štirih.«

Marjan je pogledal dokument.

Odgovor podjetju do petka.

»Ob štirih.«

»Res?«

»Res.«

»Ne samo do vrat.«

»Nič nisem obljubil.«

Petra je odložila.

Marjan je zagnal avtomobil.

Na poti domov je razmišljal o projektu.

Ni si prepovedal.

To je bilo novo.

Prej bi ga sprejel, še preden bi prišel domov.

Pred nekaj tedni bi ga morda zavrnil samo zato, da bi dokazal, da se je spremenil.

Zdaj ni hotel narediti ne enega ne drugega.

Doma je papirje položil na kuhinjsko mizo.

Ni jih nesel k ladji.

Zvečer ga je poklical Franc.

»Slišim, da te snubijo.«

Marjan se je nasmehnil.

»Kdo ti je povedal?«

»Ljudje.«

»Kateri ljudje?«

»Tisti, ki imajo telefon.«

»Kaj si slišal?«

»Da gre za veliko stvar.«

»Je.«

»Boš vzel?«

Marjan je pogledal papirje.

»Ne vem.«

Franc je molčal.

»Kaj?« je vprašal Marjan.

»Nič. Samo preverjam, ali si ti.«

»Zakaj?«

»Ker stari Marjan bi že podpisal.«

»Novi?«

»Ne poznam ga.«

Marjan se je nasmehnil.

»Jaz tudi ne.«

Franc je nekaj časa molčal.

»Veš, kaj je smešno?«

»Kaj?«

»Vsi mislimo, da si se ti celo življenje odločal med delom in družino.«

Marjan je čakal.

»Pa se nisi.«

»Kaj pa sem?«

»Odločal si se med stvarjo, pri kateri si vedno vedel, ali si dober, in vsem drugim, kjer tega nisi mogel vedeti.«

Marjan ni odgovoril.

Franc je nadaljeval:

»V službi je stroj delal ali ni. Pogodbo si dobil ali izgubil. Denar je bil ali ga ni bilo.«

»Doma pa?«

»Kaj pa jaz vem. Jaz sem se ločil dvakrat.«

Marjan se je zasmejal.

Franc tudi.

Potem je odložil.

Marjan je ostal pri mizi.

Stavek ni bil popoln.

Bil pa je dovolj blizu.

Morda ni bežal samo za zmagami.

Morda je bežal tja, kjer je bilo mogoče vedeti, da je zmagal.

Vstal je.

V kabinetu je vzel leseno ladjo s police.

Prinesel jo je na mizo.

Ni vedel zakaj.

Položil jo je poleg ponudbe.

Na eni strani papirji, na drugi ladja.

Ni ju primerjal.

Samo oba sta bila tam.

V sredo je šel k Jožetu.

Prijatelj je hodil že do konca ulice.

»Prehitro,« je rekel Marjan.

»Pojdi domov.«

Marjan je upočasnil.

»Dobil sem ponudbo.«

Jože ni vprašal koliko.

»Boš vzel?«

»Ne vem.«

»Potem je še nisi dobil.«

Marjan ga je pogledal.

»Kaj?«

»Dobil boš, ko boš rekel ja.«

»Ponudbo sem dobil.«

»Papir si dobil.«

Marjan je odkimal.

»S tabo se ne da.«

»Zato pa hodiva.«

Pri klopi sta sedla.

Marjan mu je povedal za projekt.

Jože je poslušal.

»Všeč ti je.«

»Ja.«

»Potem vzemi.«

Marjan ga je pogledal.

»Tako enostavno?«

»Ne.«

»Zakaj pa govoriš, kot da je?«

Jože je gledal cesto.

»Ker si zadnje čase začel misliti, da je vse, kar ti je všeč, sumljivo.«

Marjan je utihnil.

»Delo ti ni ubilo žene,« je rekel Jože.

Marjan se je obrnil k njemu.

Jože ni pogledal stran.

»Niti otrok ti ni vzelo.«

»Nisem rekel.«

»Ne. Samo obnašaš se, kot da moraš zdaj za nazaj plačati kazen.«

Marjan je čutil, kako se je v njem nekaj uprlo.

»Ne plačujem kazni.«

»Dobro.«

»Iščem ravnovesje.«

Jože se je nasmehnil.

»To zveni kot nekaj, kar človek reče, ko hoče tehtnico postaviti na morje.«

Marjan ga je pogledal.

Jože je skomignil.

»Čoln se premika.«

Dolgo sta sedela.

Marjan je gledal svoje čevlje.

»Kaj bi ti naredil?«

»Jaz?«

»Ja.«

»Ne bi me vzeli.«

»Jože.«

»Kaj?«

»Resno.«

Jože je razmišljal.

»Vzel bi, če bi hotel.«

»In cena?«

»Določil bi jo prej.«

Marjan ga je pogledal.

»Kako?«

»Tako da ne prodajaš vsega.«

Marjan ni rekel nič.

»Če hočejo dva dni, daš dva. Če hočejo tri mesece, daš tri. Če v petek ob štirih pelješ vnukinjo po obleko, greš po obleko.«

»In če gori?«

Jože se je nasmehnil.

»Potem najprej preveri, ali res gori.«

Marjan je gledal predse.

To ni bila rešitev.

Bila pa je meja.

V petek dopoldne je poklical veliko podjetje.

»Sprejmem,« je rekel.

Na drugi strani je človek takoj začel govoriti.

Marjan ga je ustavil.

»Pod pogoji.«

Tišina.

»Povejte.«

»Dva dni na teden.«

»V začetku bomo potrebovali več.«

»Potem ne.«

Moški je molčal.

Marjan je čakal.

Ni mu bilo prijetno.

»Potovanja?«

»Dogovorjena vnaprej.«

»Seveda.«

»Ne seveda. Napišite.«

Spet tišina.

»Dobro.«

»Šest mesecev.«

»Z možnostjo podaljšanja.«

»Brez avtomatičnega.«

»To lahko.«

Marjan je pogledal uro.

»In danes ob štirih končam.«

Moški se je zasmejal.

»Danes še niste začeli.«

»Potem sva že nekaj uredila.«

Ko je odložil, ni občutil zmage.

Občutil je strah.

Majhen, čist strah, da je pravkar odprl ista vrata, skozi katera je nekoč že šel.

Ob treh in štirideset je stal pred trgovskim centrom.

Petra je prišla z berglami, Nina ob njej.

»Rekel si ob štirih,« je rekla Petra.

»Sem.«

»Prezgodaj si.«

»Sedemnajst minut.«

Petra se je zasmejala.

V trgovini je bilo prevroče.

Marjan je sedel na stol pred kabinami in držal Petrino torbo. Prva obleka mu ni bila všeč. Ni rekel nič.

Druga tudi ne.

Pri tretji je Petra odgrnila zaveso.

Bila je temna, preprosta in po Marjanovem mnenju še vedno prekratka.

Petra ga je pogledala.

»No?«

Marjan je vstal.

Pogledal je obleko.

Potem vnukinjo.

»Kako se ti zdi?«

»Meni?«

»Ja.«

Petra se je nasmehnila.

»Lepa sem.«

Marjan je prikimal.

»Potem je prava.«

Nina ga je pogledala.

Nič ni rekla.

Ob pol petih mu je zazvonil telefon.

Veliko podjetje.

Marjan je pogledal zaslon.

Petra je bila še v kabini.

Telefon je nehal zvoniti.

Ni ga utišal.

Ni ga zavrnil.

Samo ni se oglasil.

Čez minuto je prišlo sporočilo.

KO BOSTE MOGLI.

Marjan ga je prebral.

Telefon je spravil v žep.

Petra je prišla iz kabine v svojih oblačilih in z obleko čez roko.

»Jo vzamem.«

»Dobro.«

Pogledala ga je.

»Tokrat lahko.«

Marjan se je zasmejal.

Na poti domov je telefon ostal v žepu.

Poklical je šele, ko je Petro in Nino odložil pred hišo.

Ni se zgodilo nič.

Noben stroj ni stal.

Noben posel ni propadel.

Človek na drugi strani je samo rekel:

»Imeli smo še eno vprašanje.«

Marjan je odgovoril.

Pogovor je trajal štiri minute.

Ko je končal, je sedel v avtomobilu.

Štiri minute.

Pred leti bi zaradi teh štirih minut morda zapustil trgovino.

Morda ne.

Ni več hotel popravljati preteklosti z domnevami.

Zagnal je motor.

Doma je ponudbo pospravil v predal.

Leseno ladjo je vrnil na polico.

Naslednje jutro je šel na vrt.

Na jablani je bilo mesto, kjer je v ponedeljek odrezal vejo.

Rez ni bil popoln.

Drevo je stalo.

XXII.

V ponedeljek je Marjan res ostal doma.

Novo podjetje je začelo v torek, kakor so se dogovorili. Prvi teden je šel tja dvakrat in obakrat odšel pred četrto. Nihče ga ni ustavljal. Tudi tretji teden ne.

Četrti teden ga je ob pol štirih ustavil direktor proizvodnje.

»Samo deset minut.«

Marjan je pogledal uro.

»Povejte.«

Deset minut je postalo petindvajset.

Ko je prišel do avtomobila, je bila ura štiri in sedem.

Ni imel nobenega dogovora.

Nihče ga ni čakal.

Vseeno ga je motilo.

Naslednjič je ob treh in petdeset vstal sredi stavka.

»Nadaljujeva v četrtek.«

Človek nasproti njega je pogledal papirje.

»Saj sva skoraj.«

»Vem.«

Marjan je oblekel suknjič.

Na hodniku se je počutil nekoliko smešno.

Ni šel k Petri.

Ni šel k Luki.

Ni šel k Jožetu.

Šel je domov in si skuhal kavo.

Sedel je na terasi, čeprav je bilo že hladno.

Meja, ki je nihče ni videl, je bila vseeno meja.

Po nekaj tednih je nehal gledati na uro vsakih deset minut.

Delo ga je spet potegnilo vase, vendar drugače. Še vedno je videl stvari pred drugimi. Še vedno ga je razjezilo, ko je nekdo prišel nepripravljen. Še vedno je včasih ponoči našel rešitev, preden je zaspal.

Ni postal drug človek.

To ga je pomirjalo.

Nekega torka je direktor proizvodnje prinesel nov načrt.

»Če to izpeljemo, lahko drugo fazo začnemo tri mesece prej.«

Marjan je pogledal.

Načrt je bil dober.

Preveč dober, da bi ga samo odložil.

Naslednji dve uri sta ga razstavila na dele.

Ko je prišel domov, ga je položil na kuhinjsko mizo.

Po večerji ga je odprl še enkrat.

Ob desetih je še vedno sedel nad njim.

Telefon je zazvonil.

Jože.

»Spiš?«

»Ne.«

»Potem pa nič.«

»Zakaj kličeš?«

»Da vidim, če spiš.«

Marjan je pogledal načrt.

»Ne.«

»Delaš?«

»Malo.«

»Koliko je malo?«

»Jože.«

»Aha.«

Marjan se je naslonil nazaj.

»Kaj hočeš?«

»V soboto morje.«

»Zdravnik?«

»Je rekel, da lahko.«

»Res?«

»Skoraj.«

»Kaj pomeni skoraj?«

»Da ni rekel, da ne smem.«

Marjan je zaprl načrt.

»Ob sedmih?«

»Ob šestih.«

»Sedmih.«

»Pol sedmih.«

»Dobro.«

Odložil je.

Načrt je ostal zaprt.

V soboto je bilo morje skoraj ravno.

Jože je vozil.

Marjan mu tega ni hotel dovoliti, potem pa se je spomnil, da čoln ni njegov.

Sedel je spredaj in gledal obalo, ki se je počasi manjšala.

»Če mi boš vsakih pet minut gledal v obraz, te obrnem nazaj.«

»Ne gledam.«

»Gledaš.«

Marjan je pogledal morje.

»Zdaj ne.«

Jože je zmanjšal plin.

Na mestu, kjer sta navadno lovila, sta ugasnila motor.

Čoln je ostal na dolgem, počasnem valu.

Marjan je pripravil palico.

Jože je potreboval nekoliko več časa.

Ni mu pomagal.

To je bilo težje, kot je pričakoval.

»Vidiš,« je rekel Jože.

»Kaj?«

»Še znam.«

»Nič nisem rekel.«

»Zato pa.«

Vrvice sta spustila.

Dolgo ni prijelo nič.

Jože je odprl termos.

»Kava?«

»Ja.«

Nalil je v dve skodelici.

Marjan je vzel svojo.

Prvi val.

Drugi.

Tretji.

Ni štel.

Čez nekaj časa je Jože vprašal:

»Kako projekt?«

»Dobro.«

»Preveč dobro?«

Marjan ga je pogledal.

»Kaj to pomeni?«

»Da boš hotel več.«

Marjan je odpihnil paro s kave.

»Mogoče.«

»Potem hočeš.«

»Ni isto.«

Jože je skomignil.

»Pri tebi je.«

Marjan se ni branil.

»Drugo fazo bi lahko začeli prej.«

»Aha.«

»Če bi jaz prevzel še nekaj stvari.«

»Aha.«

»To je vse, kar boš rekel?«

Jože je pogledal plovec.

»Kaj bi rad?«

Marjan ni vedel.

Morda da mu Jože reče ne.

Potem odločitev ne bi bila njegova.

»Nič.«

»Dobro.«

Marjan se je zasmejal.

Plovec se je premaknil.

Jože je prijel palico.

Prehitro.

Riba je šla.

»Prezgodaj,« je rekel Marjan.

»Vem.«

»Moral bi počakat.«

»Vem.«

Jože je ponovno spustil vrvico.

»Ne boš mi razložil?«

»Kaj?«

»Kako se lovi.«

»Znaš.«

»Napreduješ.«

Čez pol ure je prijelo Marjanu.

Majhna riba.

Premajhna.

Odstranil je trnek in jo držal nekaj sekund v dlani.

Potem jo je spustil nazaj.

Jože je pogledal.

»To je bila zmaga.«

Marjan se je zasmejal.

»Velika.«

»Cena?«

»Črv.«

Jože je prikimal.

»Sprejemljivo.«

Nista nadaljevala.

Ko sta se vračala, se je veter nekoliko dvignil.

Valovi so postali krajši.

Čoln je začel udarjati.

Marjan je pogledal Jožeta.

»Jaz bom.«

Jože mu je brez ugovora prepustil krmilo.

To ga je prestrašilo bolj, kot če bi se prepirala.

»Si v redu?«

»Sem.«

»Res?«

»Utrujen.«

Marjan je zmanjšal hitrost.

»Lahko greva počasneje.«

»Lahko.«

Šla sta počasneje.

Nihče ju ni prehitel, ker ni bilo nikogar.

Ko sta pristala, je Jože sedel še minuto v čolnu.

Marjan je stal na pomolu.

Ni mu ponudil roke.

Jože je vstal sam.

»Dobro?«

»Dobro.«

Tokrat je beseda pomenila samo to, da je stal.

V ponedeljek je Maja selila zadnje stvari.

Marjan je prišel, ker ga je prosila.

Hiša je bila skoraj prazna.

Brez slik na stenah je bila večja in tuja.

V dnevni sobi je ostala samo omara, ki je Maja ni mogla vzeti.

»Kupci je nočejo.«

»Kaj boš z njo?«

»Ne vem.«

Marjan je odprl vrata omare.

Na spodnji polici je bila majhna škatla.

»To je še Lukovo.«

Maja jo je pogledala.

»Naj vzame.«

Marjan jo je odnesel na mizo.

V njej so bile fotografije, nekaj računov, stara ura in dva otroška zvezka.

Maja je sedla na tla ob steni.

»Veš, kaj je najhuje?«

Marjan je ostal pri mizi.

»Kaj?«

»Da sem si tri leta želela iz te hiše.«

Ni odgovoril.

»Zdaj pa bi dala vse, da bi lahko še enkrat prišla skozi vrata in bi bilo vse tako kot prej.«

Marjan je pogledal prazno steno.

»Vse?«

Maja se je grenko nasmehnila.

»Ne.«

Marjan je čakal.

»To je problem.«

Sedela je z rokami okoli kolen.

»Če bi bilo res vse tako kot prej, bi spet hotela ven.«

Marjan je prikimal.

Maja ga je pogledala.

»Kako se temu reče?«

»Ne vem.«

»Ti si zadnji človek, ki bi ga morala spraševati.«

»Verjetno.«

Nasmehnila se je.

Potem je pogledala prazno sobo.

»Mogoče ne pogrešam življenja.«

Marjan ni govoril.

»Mogoče pogrešam možnost, da bi ga še lahko rešila.«

Stavek je ostal med njima.

Marjan je pogledal okno, skozi katero je leta gledal vrt, ki ni bil njegov.

Neuresničena možnost.

Ne nekaj, kar se je zgodilo in bilo izgubljeno.

Nekaj, kar se nikoli več ne bo moglo zgoditi.

Maja je vstala.

»To je neumno.«

»Ni.«

»Saj niti ne vem, če bi ga rešila.«

»Vem.«

»Ne veš.«

Marjan jo je pogledal.

»Res je.«

Maja je odnesla zadnjo škatlo v avto.

Marjan je ostal sam v hiši.

Na steni je bil svetlejši pravokotnik, kjer je prej visela družinska fotografija.

Vzel je telefon.

Poklical Luko.

»Kaj je?«

»Pri Maji sem.«

Tišina.

»Aha.«

»Ostala je škatla tvojih stvari.«

»Naj vrže.«

Marjan je pogledal otroška zvezka.

»Pridi ponjo.«

»Oči.«

»Pridi.«

»Zakaj?«

Marjan je nekaj časa molčal.

»Ker ne bom jaz odločil, kaj od tvojega življenja gre v smeti.«

Luka ni odgovoril.

»Kdaj?« je potem vprašal.

»Danes.«

»Čez eno uro.«

Marjan je odložil.

Ni vedel, ali je naredil prav.

Ni bilo pomembno.

Sedel je na tla tam, kjer je prej sedela Maja.

Prazna hiša je imela drugačen zvok.

Vsak premik se je vračal s sten.

Čez eno uro je Luka prišel.

Ni vstopil takoj.

Stal je pri vratih.

»Čudno.«

»Ja.«

Šel je skozi dnevno sobo.

Z roko se je dotaknil stene, kjer je bila fotografija.

»Tukaj je bila tista z morja.«

Marjan ga je pogledal.

»Z Raba?«

»Ne. Druga.«

Luka je šel do mize in odprl škatlo.

Vzel je uro.

»To sem iskal.«

»Potem je dobro, da je nisem vrgel.«

Luka ga je pogledal.

»Ti je ne bi.«

Marjan ni bil prepričan.

Luka je listal zvezek.

Na eni strani je bila otroška risba hiše.

Štirje ljudje.

Sonce.

Pes, čeprav psa nikoli niso imeli.

Luka se je nasmehnil.

»To je verjetno naša družina.«

Marjan je pogledal.

»Kdo je pes?«

»Možnost.«

Marjan ga je pogledal.

Luka se je zasmejal.

»Šalim se.«

Marjan tudi.

Potem je sin zaprl zvezek.

»Maja mi je rekla, da bi rada, da hišo prevzamem jaz.«

»Kaj?«

»Preden jo da na trg.«

Marjan ni vedel.

»Bi?«

Luka je pogledal okoli sebe.

»Ne.«

Odgovor je prišel hitro.

»Zakaj?«

»Ker ne morem živeti tukaj s Saro.«

Marjan je prikimal.

»In sam tudi ne.«

»Aha.«

Luka je sedel na rob prazne okenske police.

»Ampak če jo proda, je konec.«

Marjan je pogledal sina.

»Česa?«

»Ne vem.«

Spet ta beseda.

Tokrat ni bila prazna.

Luka je gledal sobo.

»Mogoče tega, da bi se lahko vrnil.«

»Bi se?«

»Ne.«

»Potem?«

Luka je stisnil ustnice.

»Rad bi samo, da možnost ostane.«

Marjan ni odgovoril.

Tu je bila.

Njegova misel.

Ne v knjigi.

Ne na listu.

V prazni hiši njegovega sina.

Možnost, ki je človek ne izbere, pa jo vseeno želi obdržati, ker z njenim izginotjem izgubi nekaj, česar nikoli ni imel.

Luka je vzel škatlo.

»Ne bom je kupil.«

Marjan je prikimal.

»Dobro.«

Luka ga je pogledal.

»Ne reci dobro.«

Marjan se je nasmehnil.

»Prav.«

Pri vratih se je Luka še enkrat obrnil.

»A misliš, da mi bo žal?«

Marjan je pogledal prazno hišo.

»Mogoče.«

»Pomagaš kot vedno.«

»Ampak če jo kupiš samo zato, da ti ne bi bilo žal, boš mogoče plačal za nekaj, česar nočeš.«

Luka je ostal pri vratih.

»In če je ne?«

»Boš mogoče izgubil nekaj, kar bi nekoč hotel.«

»Torej?«

Marjan je skomignil.

»Izberi.«

Luka ga je gledal.

»To je vse?«

»Ja.«

»In potem?«

Marjan je pogledal sina.

»Potem bo tudi tisto, česar nisi izbral, ostalo tvoje.«

Luka ni razumel.

Marjan tudi ni vedel, ali je stavek pravilen.

»Kako moje, če tega ne bom imel?«

Marjan je pogledal risbo s psom, ki ga nikoli ni bilo.

»Ker boš vedel, da bi lahko.«

Luka je nekaj časa molčal.

Potem je šel.

Marjan je ostal še deset minut.

Preden je odšel, je ugasnil luč.

Maja mu je dala ključ, da ga pusti v nabiralniku.

Na pragu je obstal.

Ni se obrnil.

Vrata je zaprl.

Ključ je spustil skozi režo.

Slišal je, kako je padel na dno.

Naslednji dan je v novem podjetju direktor proizvodnje ponovno odprl drugo fazo.

»Če bi dodali še en dan na teden, bi lahko—«

»Ne.«

Marjan ga je prekinil mirno.

Človek je pogledal vanj.

»Niste še slišali.«

»Sem.«

»Plačilo bi seveda—«

»Ni denar.«

»Potem kaj?«

Marjan je pomislil na prazno hišo.

Na možnost, ki je Luka ne bo izbral.

Na projekt, ki bi ga lahko naredil še večjega.

Na vse različice svojega življenja, ki so se nekoč odpirale in potem zapirale za njim.

»Dva dni.«

Direktor proizvodnje je nekaj časa gledal vanj.

»S tem bomo počasnejši.«

»Boste.«

»Mogoče izgubimo tri mesece.«

»Mogoče.«

»In vam je to v redu?«

Marjan ni odgovoril takoj.

Ni mu bilo.

Prav to je bilo pomembno.

»Ni mi všeč.«

»Potem zakaj?«

Marjan je pogledal načrt.

»Ker ni treba dobiti vsega, kar lahko dobimo.«

V prostoru je bilo tiho.

Stavek je zvenel preveč lepo.

Marjanu ni bil všeč.

Zato je dodal:

»In ker sem obljubil dva dni.«

To je bilo boljše.

Direktor je zaprl mapo.

»Dva dni.«

»Dva.«

Ko je Marjan popoldne odšel, ga je v avtomobilu čakalo sporočilo Luke.

HIŠE NE BOM KUPIL.

Pod njim, minuto pozneje:

IN MI JE ŽE ŽAL.

Marjan je gledal zaslon.

Nasmehnil se je.

Napisal:

VERJAMEM.

Potem je dodal:

TUDI TO BOŠ NESEL S SABO.

Prebral je.

Izbrisal.

Preveč je razlagalo.

Napisal je samo:

VERJAMEM.

Poslal je.

Telefon je položil na sedež.

Na poti domov je šel mimo trgovine.

Spomnil se je jabolk.

Ustavil je.

Kupil je tri.

XXIII.

Tri jabolka so zdržala do četrtka.

Eno je pojedel v ponedeljek, drugo v sredo, tretje je ostalo v skledi in se ob peclju začelo gubati. Marjan ga je v četrtek zjutraj vzel v roko, obrnil in ga položil nazaj.

Ni bilo pokvarjeno.

Samo ni bilo več takšno, kot ga je kupil.

V podjetju je tisti dan prišel prvi resni zaplet novega projekta.

Dobavitelj iz Nemčije je sporočil, da opreme ne more dostaviti v dogovorjenem roku. Ne teden pozneje. Skoraj dva meseca.

V sejni sobi je bilo šest ljudi.

Marjan je poslušal prvih deset minut, potem vstal in stopil k tabli.

Ni razmišljal o ravnovesju.

Ni razmišljal o Mariji.

Ni razmišljal o ceni zmage.

Delal je.

Prestavil je vrstni red montaže, izločil eno fazo, ki jo je bilo mogoče opraviti pozneje, predlagal drugega dobavitelja za del opreme in na koncu vprašal finančnika, koliko bi jih stal en mesec zamude.

Številka je bila velika.

»Potem pokličite drugega dobavitelja.«

Direktor proizvodnje je pogledal uro.

»Danes?«

»Zdaj.«

Telefonirali so.

Ob enih so imeli ponudbo.

Ob dveh tehnične podatke.

Ob treh je bilo jasno, da rešitev obstaja.

Marjan je čutil tisto staro, skoraj telesno zadovoljstvo.

Problem je bil pred njim.

Problem je imel robove.

Lahko si ga prijel.

In ko si ga rešil, ga ni bilo več.

Ob treh in štirideset je direktor proizvodnje rekel:

»Če ostanemo še eno uro, lahko danes zaključimo.«

Marjan je pogledal tablo.

Res bi lahko.

Ni imel nobenega dogovora.

Jože ga ni čakal.

Petra tudi ne.

Luka ne.

Doma je bilo samo tretje jabolko.

»Ostanem.«

Ob petih in deset so končali.

Ko je Marjan prišel na parkirišče, je bil zadovoljen.

Ni iskal krivde.

Ni je bilo.

Dva dni na teden ni pomenilo, da mora ob štirih pobegniti sredi dela samo zato, da bi dokazal, da zna oditi.

Sedel je v avtomobil.

Telefon je imel tri neodgovorjene klice.

Vsi od Nine.

Poklical jo je.

Oglasila se je takoj.

»Kje si?«

»V podjetju sem bil.«

Nina je dihala hitro.

»Petra je spet v bolnišnici.«

Marjan je prijel volan.

»Kaj je?«

»Omedlela je doma.«

»Kako?«

»Ne vem. Samo padla je.«

»Kje si?«

Nina mu je povedala.

Marjan je zagnal motor.

»Prihajam.«

Vožnja je trajala sedemnajst minut.

Vseh sedemnajst je vedel, da ob štirih ni naredil nič narobe.

In vseh sedemnajst ga je vseeno preganjala ista misel:

Če bi odšel ob štirih, bi bil zdaj že tam.

To ga je razjezilo.

Na sebe.

Na uro.

Na tistih sedemdeset minut, ki pred klicem niso pomenile ničesar, po klicu pa so nenadoma dobile ceno.

Petra je bila na urgenci.

Nina je sedela na hodniku.

»Kje je?«

»Notri.«

Marjan je sedel poleg nje.

»Kaj se je zgodilo?«

»Vstala je s kavča. Rekla je, da ji je slabo. Potem je samo šla dol.«

»Se je udarila?«

»Ne vem. Bila sem v kuhinji.«

Nina si je z obema rokama podrgnila obraz.

»Oči, jaz ne morem še enkrat.«

Marjan ji je položil roko na ramo.

»Ni še nič.«

»Vem.«

Sedela sta.

Čez nekaj časa je Nina vprašala:

»Si imel sestanek?«

Marjan jo je pogledal.

»Kaj?«

»Rekel si, da si bil v podjetju.«

»Delali smo.«

»Aha.«

Ni bilo očitka.

Prav zato ga je slišal.

»Končal bi lahko prej.«

Nina ga je pogledala.

»Oči.«

»Lahko bi šel ob štirih.«

»In?«

»Bil bi tukaj prej.«

Nina je nekaj časa molčala.

»Petra je padla ob štirih petdeset.«

Marjan ni odgovoril.

»Če bi šel ob štirih, bi bil doma.«

»Ja.«

»Ne pri njej.«

Marjan je gledal tla.

»Mogoče bi te poklicala prej. Mogoče ne. Mogoče bi bil v trgovini. Mogoče na stranišču.«

»Nina.«

»Ne.«

Obrnila se je k njemu.

»Ne delaj tega.«

Iste besede kot Luka.

Marjan je ostal tiho.

»Ne boš zdaj vsakič, ko se kaj zgodi, vzel ure in računal, kje bi bil, če bi pet minut prej naredil nekaj drugega.«

»Ne računam.«

»Računaš.«

Marjan je pogledal uro na steni.

Nina je sledila njegovemu pogledu.

»Vidiš.«

Skoraj bi se nasmehnila.

Ni se.

Zdravnica je prišla čez dvajset minut.

Petra je bila izčrpana, krvna slika slaba, verjetno posledica poškodbe, mirovanja, zdravil in premalo hrane. Naredili bodo še nekaj preiskav, vendar za zdaj ni bilo videti nič nevarnega.

Nina je zaprla oči.

Marjan je izdihnil.

»Jo lahko vidiva?«

»Čez nekaj minut.«

Ko je zdravnica odšla, je Nina naslonila glavo na njegovo ramo.

Marjan je sedel pri miru.

»Oči.«

»Ja.«

»Če bi prišel eno uro prej, bi zdaj vedel isto.«

Marjan je pogledal hodnik.

»Vem.«

»Ne. Samo slišiš.«

Marjan ni odgovoril.

Petra je bila bleda in je bila jezna.

»Spet ste vsi tukaj.«

»Kam pa naj gremo?« je vprašal Marjan.

»Domov.«

»Ti prva.«

»Zelo smešno.«

Marjan je sedel ob postelji.

»Si jedla?«

Petra je pogledala stran.

Nina je zavzdihnila.

»Petra.«

»Nisem bila lačna.«

Marjan je hotel začeti.

O zajtrku.

O železu.

O tem, da telo potrebuje.

Ustavil se je.

»Kaj bi jedla zdaj?«

Petra ga je pogledala.

»Pomfri.«

Nina je rekla:

»Ne.«

Marjan je vprašal:

»Koliko?«

Petra se je zasmejala.

»Veliko.«

»Ko te spustijo.«

»Oči.«

Marjan je pogledal Nino.

»Kaj?«

»Ne kupuj ji pomfrija.«

»Zakaj?«

»Ker mora jesti normalno.«

Petra je zaprla oči.

»Zato nič ne jem.«

Nina jo je pogledala.

Marjan je vstal.

»Jaz grem po sendvič.«

»Ne pomfri,« je rekla Nina.

»Slišal sem.«

V bolnišničnem lokalu je kupil dva sendviča.

En zase.

En za Petro, če ga bo hotela.

Ko se je vrnil, je pojedla polovico.

To je bilo dovolj.

Naslednje jutro ga je poklical direktor proizvodnje.

»Včeraj smo naredili dobro.«

»Smo.«

»Nemci so zjutraj potrdili, da lahko prilagodijo preostanek.«

»Dobro.«

»Če danes pridete za dve uri, bi lahko—«

Marjan je pogledal koledar.

Petek.

Ni bil njegov dan.

»Ne.«

Na drugi strani je nastala kratka tišina.

»Samo dve uri.«

»V ponedeljek.«

»V ponedeljek lahko izgubimo vikend.«

Marjan je vedel.

Če danes uredijo tehnične risbe, bo drugi dobavitelj delal čez konec tedna.

Če ne, začne v ponedeljek.

Dva dni.

Morda tri.

»Pošljite mi risbe.«

»Boste pogledali doma?«

Marjan je skoraj rekel ja.

»Ne.«

»Potem zakaj naj jih pošljem?«

»Da jih imam v ponedeljek.«

Direktor je izdihnil.

»Marjan, tole je ravno tisti trenutek, ko bi potrebovali malo prilagodljivosti.«

Beseda ga je zbodla.

Prilagodljivost.

Tako so se nekoč začele sobote.

Potem nedelje.

Potem četrtki na morju.

»Včeraj sem ostal več kot uro dlje.«

»Vem in cenimo.«

»Danes me ni.«

»Ampak projekt—«

Marjan ga je prekinil.

»Bo dva dni pozneje.«

»Mogoče tri.«

»Potem tri.«

Na drugi strani je bilo tiho.

Marjan je čutil neprijetnost.

Ni bila majhna.

»V redu,« je rekel direktor.

Ni zvenelo, kot da je v redu.

Ko je odložil, je Marjan ostal pri telefonu.

Ni bil zadovoljen.

Če bi šel za dve uri, ne bi nikogar prizadel.

Petra je bila doma z Nino.

Jože je imel svoje opravke.

Luka je delal.

Marjan ni imel ničesar.

Zakaj torej ne?

Ker je rekel dva dni.

Je bila meja še meja, če jo je bilo mogoče premakniti vsakič, ko ni bilo vidne cene?

Vprašanje ga je spremljalo do trgovine.

Kupoval je pomfri.

Ne zamrznjenega.

Petra je hotela tistega iz majhnega lokala blizu njene hiše.

Ko je prišel, je sedela na kavču.

»Mami je rekla, da ne boš.«

»Mama se velikokrat moti.«

Nina je iz kuhinje rekla:

»Slišim.«

»To smo že ugotovili.«

Petra je odprla škatlo.

»Dedek, ti si najboljši.«

Marjan je sedel.

»Ne pretiravaj.«

Petra je pojedla tri.

Potem pet.

Nina je prinesla solato.

»Vsaj to.«

Petra je zavila z očmi, vendar jo je vzela.

Marjan je gledal obe.

Ni bilo nič veličastnega.

V podjetju bi bil v tistem trenutku koristnejši.

To je vedel.

Morda bi v dveh urah prihranil tri dni.

Tudi to je bilo mogoče.

Petra je pomočila krompirček v omako.

»A ti ne boš?«

»Enega.«

Dala mu je najkrajšega.

»To je kraja.«

»Cena vstopnice.«

Marjan ga je pojedel.

Popoldne je šel domov.

Na telefonu ni bilo nobenega klica iz podjetja.

Ob petih je vseeno odprl elektronsko pošto.

Risbe so bile tam.

Ni odprl priponke.

Zaprl je računalnik.

V soboto je Jože poklical.

»Morje.«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Veter.«

»Ni.«

»Bo.«

»Od kdaj si vremenar?«

»Odkar imaš stent.«

Jože je prekinil.

Čez dve minuti je poklical nazaj.

»Kava.«

»Kje?«

»Pri meni.«

Marjan je šel.

Jože je na mizo postavil dve skodelici in krožnik piškotov.

»Niso moji.«

»Čigavi?«

»Soseda.«

»Zakaj ti nosi piškote?«

»Ker sem bolan.«

»Nisi.«

»Ne povej njej.«

Sedla sta.

Jože je pojedel dva piškota.

Marjan enega.

»Včeraj sem rekel ne.«

Jože ga je pogledal.

»Komu?«

»Podjetju.«

»Si dal odpoved?«

»Ne. Hoteli so me za dve uri.«

»In?«

»Nisem šel.«

Jože je spil kavo.

»Dobro.«

Marjan ga je pogledal.

»Zakaj dobro?«

»Ker nisi prišel meni razlagat, zakaj bi moral iti.«

»Mogoče bi moral.«

»Potem bi šel.«

»Projekt bo zamudil.«

»Koliko?«

»Dva ali tri dni.«

Jože je vzel tretji piškot.

»In koliko ljudi bo umrlo?«

»Ne gre za to.«

»Vem.«

»Gre za to, da bi lahko preprečil.«

Jože je pogledal piškot.

»Tudi meni bi lahko preprečil tretjega.«

Marjan ga je vzel iz njegove roke.

»To pa bom.«

Jože se je zasmejal.

Marjan je piškot pojedel sam.

»Idiot.«

»Srce imam zdravo.«

»Za zdaj.«

Besedi sta ostali.

Jože ga je pogledal.

Marjan je takoj vedel.

»Oprosti.«

Jože je skomignil.

»Zakaj? Res je.«

Marjan je položil skodelico.

»Te je strah?«

Jože ni odgovoril takoj.

»Ja.«

Prvič.

Brez šale.

Marjan je čakal.

»Ko zaspim, včasih poslušam, če še bije.«

Marjan je pogledal prijatelja.

»In?«

»Če slišim, ne morem spat. Če ne slišim, še manj.«

Marjan se je nasmehnil.

Jože tudi.

Potem ne več.

»Tone je šel hitro.«

»Ja.«

»Mogoče je bolje.«

Marjan ni odgovoril.

»Ne vem, če bi hotel leta čakat.«

»Na kaj?«

»Na konec.«

Marjan je gledal kavo.

»Saj vsi.«

»Vem. Samo prej nisem vedel.«

Sedela sta.

Jože je vzel četrti piškot.

Marjan mu ga ni vzel.

V ponedeljek je šel v podjetje.

Risbe so bile na mizi.

Drugi dobavitelj je zaradi zamude začel šele tisto jutro.

Direktor proizvodnje ni omenil petka.

Marjan tudi ne.

Delala sta.

Do kosila so rešili tehnične spremembe.

Popoldne je prišel finančnik.

»Tri dni.«

Marjan je vedel, kaj pomeni.

»Ja.«

»Če bi poslali v petek, bi bili tri dni prej.«

»Ja.«

Finančnik je čakal, kot da pričakuje pojasnilo.

Marjan ga ni dal.

»Bo to problem?« je vprašal.

»Ne velik.«

»Potem dobro.«

Finančnik je odšel.

Marjanu ni bilo dobro.

Tri dni.

Cena njegove meje je bila prvič vidna.

Ne velika.

Resnična.

Sedel je za mizo in jo občutil.

Ni se prepričeval, da je prav.

Ni si govoril, da so trije dnevi nič.

Niso bili nič.

Projekt bo tri dni pozneje.

Nekdo bo moral premakniti termin.

Nekdo bo morda delal v soboto.

Njegova odločitev je imela ceno tudi za druge.

To je bilo težje.

Ob treh je šel do direktorja proizvodnje.

»Petek.«

Direktor ga je pogledal.

»Kaj z njim?«

»Zaradi mene smo izgubili tri dni.«

Človek je odložil svinčnik.

»Zaradi dobavitelja smo izgubili dva meseca.«

»Tri dni bi lahko dobili nazaj.«

»Bi.«

Marjan je čakal.

»In?«

»Nič. Samo da veva.«

Direktor ga je nekaj časa gledal.

»Marjan, če hočete, da vam rečem, da ste naredili prav, vam ne bom.«

»Nočem.«

»Če hočete, da rečem, da ste naredili narobe, tudi ne.«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»Potem sva končala.«

Pri vratih ga je direktor ustavil.

»Veste, zakaj sem pristal na dva dni?«

Marjan se je obrnil.

»Ker drugega niste dobili.«

»Tudi.«

Direktor se je nasmehnil.

»Ampak predvsem zato, ker sem hotel vaša dva dneva. Ne sedmih.«

Marjan ni odgovoril.

»Če bi potreboval človeka sedem dni, bi zaposlil človeka sedem dni.«

»In ko gori?«

»Takrat vprašam.«

»In če rečem ne?«

Direktor je skomignil.

»Potem vem, kaj imam.«

Marjan je šel.

Na hodniku je hodil počasneje.

Morda meja ni bila samo nekaj, kar je varovalo njega pred drugimi.

Morda je drugim povedala, koliko njega sploh imajo.

Ko je prišel domov, je bilo tretje jabolko še vedno v skledi.

Vzel ga je.

Koža je bila nagubana.

Odrezal je rjav del ob peclju.

Ostalo je bilo dobro.

Pojedel ga je nad koritom.

Naslednji teden je Sara prišla k njemu prvič sama.

Pozvonila je ob šestih.

Marjan je bil presenečen.

»Je Luka s tabo?«

»Ne.«

Stopila je v predsobo.

Trebuh se ji še skoraj ni poznal.

»Lahko govoriva?«

Marjan jo je odpeljal v kuhinjo.

Ni ponudil kave.

»Čaj?«

»Vodo.«

Nalil ji je.

Sara je držala kozarec z obema rokama.

»Luka ne ve, da sem tukaj.«

Marjan je sedel nasproti nje.

»Zakaj si?«

Sara je pogledala vodo.

»Ker me je strah.«

Marjan ni vprašal česa.

»Ne otroka.«

Počakala je.

»Mogoče tudi.«

Marjan je čakal.

»Luka je dober z mano.«

»Dobro.«

Sara ga je pogledala.

Marjan je skoraj zavzdihnil.

»Oprosti.«

»Ne. Saj je.«

Spila je požirek.

»Ampak včasih imam občutek, da sem njegovo novo življenje.«

Marjan ni razumel.

»Kaj misliš?«

»Da mora uspeti.«

Beseda je prišla tiho.

Marjan je pogledal žensko pred seboj.

»Ker je zaradi mene pustil Majo. Ker bova imela otroka. Ker so otroci jezni. Ker vsi gledajo. Kot da zdaj ne smeva biti samo dva človeka, ki se včasih skregata.«

Marjan je ostal pri miru.

»Če se skregava, se prestraši.«

»Česa?«

»Da je vse naredil zaman.«

Marjan je pogledal kozarec v njenih rokah.

Cena zmage.

Ne.

Nekaj drugega.

Zmaga, ki mora ostati zmaga, ker je bila cena zanjo že previsoka.

»Kaj želiš od mene?«

Sara je dvignila oči.

»Nič.«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»Potem si prišla k pravemu.«

Sara se je prvič nasmehnila.

Potem ne več.

»Samo povejte mu, da mu ni treba biti srečen ves čas.«

Marjan je takoj odkimal.

»Ne.«

Sara je obstala.

»Zakaj?«

»Ker si ti prišla.«

»Ampak—«

»Če hočeš, mu povej ti.«

Sara je pogledala stran.

»Ne znam.«

»Tudi on mogoče ne.«

Tišina.

»Vi ste njegov oče.«

»Sem.«

»Zato bi vas poslušal.«

Marjan je pomislil na vse nasvete, ki jih je v življenju dal ljudem, ki ga niso prosili.

Zdaj ga je nekdo prosil.

In vseeno ni bilo njegovo.

»Če mu povem jaz, bo slišal mene.«

Sara ga je pogledala.

»Če mu poveš ti, bo mogoče slišal tebe.«

»In če ne?«

Marjan je skomignil.

»Potem mu povej še enkrat.«

Sara je dolgo sedela.

Ko je vstala, je bila videti razočarana.

Marjan je to prenesel.

Pri vratih je rekla:

»Maja me sovraži.«

Marjan ni odgovoril.

»Vem, da ima pravico.«

»Do česa?«

Sara ga je pogledala.

»Da me sovraži.«

Marjan je odklenil vrata.

»Ne vem, ali ima človek pravico do občutka. Ima ga.«

Sara je ostala na pragu.

»Vi me sovražite?«

Vprašanje ga je presenetilo.

Pogledal jo je.

Ni iskal prijaznega odgovora.

»Ne.«

»Ste me kdaj?«

Marjan je razmišljal.

»Ne. Bil sem jezen.«

»Name?«

»Tudi.«

Sara je prikimala.

»Zdaj?«

Marjan je pogledal njen trebuh, potem obraz.

»Zdaj te poznam malo bolj.«

To je bilo vse.

Odšla je.

Marjan je zaprl vrata.

V kuhinji je ostal njen kozarec.

Pol vode.

Ni ga takoj pospravil.

V petek ga je poklical Luka.

»Je bila Sara pri tebi?«

Marjan je vedel, da mu je povedala.

»Ja.«

»Zakaj mi nisi povedal?«

»Ker je prišla ona.«

»Sem tvoj sin.«

»Vem.«

»Kaj ti je rekla?«

Marjan je sedel.

»Vprašaj njo.«

Na drugi strani je bila tišina.

»Oči.«

»Luka.«

»Samo povej, ali je kaj narobe.«

Marjan je pomislil na Saro, ki je držala kozarec z obema rokama.

»Je.«

Luka je zajel sapo.

»Kaj?«

»Nekaj, kar moraš vprašati njo.«

»A je z otrokom?«

»Ne.«

»Potem kaj?«

Marjan ni odgovoril.

»Oči, ne delaj tega.«

»Česa?«

»Da si zdaj nenadoma tako pameten, da nič ne poveš.«

Marjan je čutil, da se mu vrača stara jeza.

»Ne gre za pamet.«

»Potem za kaj?«

»Za to, da ni moje.«

»Vse zadnje mesece govoriš, da ni tvoje.«

»Ker ni.«

»Ko sem bil otrok, je bilo pa vse tvoje.«

Stavek je prišel hitro.

Oba sta utihnila.

Marjan je gledal mizo.

»Mogoče preveč.«

Luka ni odgovoril.

Potem je rekel:

»Moram iti.«

Odložil je.

Marjan je ostal s telefonom v roki.

Ni ga poklical nazaj.

To je bilo težje kot nekoč.

Včasih je popravil prepir še isti dan.

Ali mislil, da ga je.

Zvečer je šel v kabinet.

Lesena ladja je bila na polici.

Vzel jo je.

Zlomljeni jambor.

Marijina bela črta.

LUKA + OČI.

Na delovni mizi v garaži je imel vse, kar je potreboval za popravilo.

Ladjo je odnesel tja.

Prižgal luč.

Sedel.

Dolgo jo je gledal.

Potem je iz predala vzel tanek kos lesa.

Odmeril.

Odrezal.

Obrusil.

Novi del jambora je položil ob starega.

Prilegal se je skoraj popolno.

Marjan je odprl lepilo.

In obstal.

Če ga popravi, ladja ne bo več takšna, kakršna je prišla do njega.

Če ga ne, bo zlom ostal samo zato, ker se je odločil, da je zlom pomemben.

Tudi to je bila odločitev.

Tudi nedotikanje je spreminjalo pomen stvari.

Marjan je zaprl lepilo.

Novi kos lesa je položil poleg ladje.

Ne nanjo.

Naslednje jutro je Luka pozvonil.

Marjan ga ni pričakoval.

Sin je stopil v garažo.

Zagledal je ladjo.

In novi jambor poleg nje.

»Boš popravil?«

Marjan je pogledal sina.

»Ne vem.«

Luka je prijel novi kos.

»Lepo si naredil.«

»Še ni nič.«

Luka je sedel na stol, ki sta ga popravila.

Marjan je šele takrat opazil.

»Nisi ga odnesel v otroško sobo?«

»Sem.«

»Kako je potem tukaj?«

»Prinesel sem ga nazaj.«

»Zakaj?«

Luka je pogledal nekoliko postrani luknjo.

»Sara pravi, da je grd.«

Marjan se je zasmejal.

Luka tudi.

»In?«

»Meni je všeč.«

»Potem zakaj si ga prinesel?«

Luka je skomignil.

»Ker sva se skregala.«

Marjan je utihnil.

Luka je vrtel novi jambor med prsti.

»Povedala mi je, da je bila pri tebi.«

»Vem.«

»In kaj ti je rekla.«

Marjan ga je pogledal.

»Potem sta govorila.«

»Ja.«

»Dobro.«

Luka je dvignil obrvi.

»Tokrat lahko.«

Sedela sta.

»Ima prav,« je rekel Luka.

Marjan ni vprašal o čem.

»Včasih hočem, da je vse dobro.«

»Ja.«

»Če ni, se mi zdi, da sem uničil prejšnje življenje za nič.«

Marjan je gledal sina.

»In potem sem jezen nanjo, ker ni dovolj srečna.«

Besede so prišle počasi.

»Kar je noro.«

Marjan ni rekel, da ni.

»Včeraj sem ji rekel, da če ji ni prav, lahko gre.«

Marjan je ostal pri miru.

»Je šla?«

»V spalnico.«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»To je blizu.«

Luka ga je pogledal.

Potem se je tudi sam zasmejal.

»Zjutraj sva govorila.«

»In?«

»Nič nisva rešila.«

»Aha.«

»Ampak je ostala.«

Marjan je pogledal ladjo.

»Tudi ti?«

»Za zdaj.«

Marjan je prikimal.

Luka je položil novi jambor na mizo.

»Popravi jo.«

Marjan ga je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker je zlomljena.«

»Mogoče mora ostati.«

»Zakaj?«

Marjan je iskal odgovor.

Ker je Marija dokončala ladjo.

Ker je zlom dokaz.

Ker ne more vsega popraviti.

Ker je preteklost treba pustiti.

Vse je zvenelo kot razlaga.

»Ne vem.«

Luka je vzel ladjo v roke.

»Mami je dokončala jadro. Ti lahko popraviš jambor.«

Marjan je gledal sina.

»In potem?«

Luka je skomignil.

»Potem bo ladja.«

Tako preprosto.

Marjan je odprl lepilo.

Tokrat ni obstal.

Luka je držal trup.

Marjan je namazal spoj.

Skupaj sta postavila novi del jambora.

Ni bil popolnoma raven.

Marjan ga je hotel premakniti.

Luka je rekel:

»Pusti.«

Marjan je umaknil prste.

Držala sta ga, dokler lepilo ni prijelo.

Potem sta ladjo položila na mizo.

Marijina bela črta je ostala nekoliko kriva.

Novi jambor tudi.

LUKA + OČI je bilo še vedno spodaj.

Nič ni bilo izbrisano.

Nekaj pa je bilo popravljeno.

XXIV.

Lepilo je potrebovalo ves dan.

Marjan je ladjo pustil v garaži in šel v hišo. Zjutraj se je vrnil, prijel jambor z dvema prstoma in ga rahlo premaknil.

Držal je.

Ni ga poravnal.

V ponedeljek je v podjetju druga faza že zamujala tri dni. Nihče tega ni več omenjal. Na tabli so bili novi datumi, stari so ostali samo v prečrtani vrstici.

Marjan je gledal prečrtani datum dlje, kot je bilo potrebno.

Potem je začel sestanek.

Dopoldne ga je poklical Luka.

»Danes imamo pregled.«

Marjan je čakal.

»Ob dveh.«

»Dobro.«

»Ne kliči ob dveh.«

»Nisem nameraval.«

»Lažeš.«

Marjan se je nasmehnil.

»Malo.«

»Pokličem jaz.«

Ni poklical ob dveh.

Tudi ob treh ne.

Ob štirih je Marjan pospravil papirje.

Direktor proizvodnje je stal pri tabli.

»Greste?«

»Ja.«

»Danes bi vas mogoče še potrebovali.«

Marjan je pogledal telefon.

»Jutri.«

Tokrat ni bilo ugovora.

Na parkirišču je sedel v avtomobil in pogledal zaslon.

Nič.

Ni poklical.

Zagnal je motor.

Telefon je zazvonil, preden je prišel do izhoda.

Luka.

Marjan se je ustavil ob robu.

»No?«

Na drugi strani je bilo nekaj sekund tiho.

»Fant.«

Marjan je prijel volan.

»Fant?«

»Ja.«

Luka se je zasmejal.

Nekaj v njegovem glasu je bilo tako mlado, da je Marjan za trenutek slišal otroka.

»Je vse v redu?«

»Je.«

»Sara?«

»Joče.«

»Zakaj?«

»Ker je fant.«

»A je hotela punčko?«

»Ne. Joče kar tako.«

Marjan se je nasmehnil.

»Potem jo pusti.«

»Oči.«

»Kaj?«

»Jaz tudi.«

Marjan je pogledal skozi vetrobransko steklo.

Na parkirišču je nekdo potiskal voziček z orodjem.

»Dobro.«

Luka se je zasmejal skozi nos.

»Tokrat lahko.«

»Tokrat lahko.«

Ko sta odložila, je Marjan še nekaj časa sedel.

Fant.

Vnuk.

Otrok, ki še ni imel imena, pa je že premaknil nekaj v njem.

Poklical je Nino.

»Fant.«

»Vem.«

»Kako veš?«

»Luka me je poklical pred tabo.«

Marjan je bil užaljen samo toliko, da je bilo prijetno.

»Aha.«

»Petra pravi, da bo razvajen.«

»Petra naj bo tiho.«

»To ji povej sam.«

Marjan je odložil.

Domov ni šel.

Odpeljal se je na pokopališče.

Ni načrtoval.

Pri Marijinem grobu je bilo nekaj mokrih listov. Pobral jih je z roba kamna in jih držal v roki, ker ni bilo koša blizu.

»Fant,« je rekel.

Beseda je zvenela neumno na glas.

Pogledal je okoli sebe.

Nikogar.

»Luka bo imel sina.«

Potem je molčal.

Ni vedel, kaj bi še povedal mrtvi ženi.

Da je vesel.

Da ga je strah.

Da bi morala biti tukaj.

To zadnje ni bilo res.

Morala ni nič.

Samo ni bila.

Marjan je položil dlan na hladen kamen.

»Škoda.«

To je bilo dovolj.

Na poti domov je odvrgel liste.

Zvečer je v garaži ladjo prestavil na zgornjo polico.

Tokrat je ni skril med knjige.

Postavil jo je tako, da se je videla.

Naslednje tedne je življenje teklo brez velikega dogodka.

Projekt je napredoval.

Jože je hodil dlje.

Petra je začela fizioterapijo in kmalu odložila eno berglo.

Maja se je preselila v stanovanje z enim drevesom pred balkonom.

Luka in Sara sta iskala večje stanovanje in se pri vsakem skregala zaradi nečesa drugega.

Marjan je delal dva dni.

Včasih je ostal dlje.

Včasih je odšel prej.

Enkrat je šel tretji dan, ker je prišla oprema in je hotel biti zraven.

Naslednji teden je prišel samo enkrat.

Nihče ni vodil računa.

Razen njega.

Potem je nekega jutra direktor proizvodnje stopil v njegovo pisarno in zaprl vrata.

»Imamo problem.«

Marjan je dvignil pogled.

»Kakšen?«

»Lastniki hočejo, da prevzamete celotno drugo fazo.«

Marjan se je naslonil nazaj.

»Ne.«

Direktor je sedel.

»Nisem še povedal.«

»Vem, kaj pomeni celotna.«

»Štiri mesece.«

»Ne.«

»Tri dni na teden.«

Marjan ga je pogledal.

»To ni celotna.«

»Zvečer boste dosegljivi.«

»Potem je.«

Direktor je vzdihnil.

»Plačilo je zelo dobro.«

»Verjamem.«

»Marjan, poslušajte vsaj številko.«

»Zakaj?«

Direktor je odprl mapo.

Povedal jo je.

Marjan ni pričakoval toliko.

Ni pokazal.

Direktor je to opazil.

»Za štiri mesece.«

Marjan je pogledal skozi okno.

Za štiri mesece bi zaslužil toliko, kot je nekoč potreboval skoraj leto.

Denarja ni potreboval.

Toda z njim bi lahko marsikaj naredil.

Dal vnukoma.

Pomagal Luki pri stanovanju.

Nini.

Petri.

Morda kupil boljši čoln z Jožetom.

Morda nič.

»In če rečem ne?«

»Poiščemo drugega.«

»Potem ga poiščite.«

Direktor je zaprl mapo.

»Tako hitro?«

Marjan je pogledal številko še enkrat.

»Ne.«

»Kaj ne?«

»Ni hitro.«

Direktor ni razumel.

Marjan tudi ni hotel razlagati.

»Do jutri vam povem.«

Mapo je vzel domov.

To ga je razjezilo.

Ne direktor.

On sam.

Ker jo je vzel.

Položil jo je na kuhinjsko mizo.

Številka je bila na prvi strani.

Velika.

Nekoč bi začel računati, kaj lahko z njo kupi.

Tokrat je računal drugače.

Štiri mesece.

Tri dni na teden.

Dosegljivost zvečer.

Verjetno kakšna sobota.

Potovanja.

Če gre vse dobro.

Če ne, več.

Potem je vzel telefon.

Odprl koledar.

Petra je imela čez dva meseca maturantski ples.

Jože je rezerviral tri dni na morju.

Maja ga je povabila na kosilo v novo stanovanje.

Nič od tega ni trajalo štiri mesece.

Lahko bi vse naredil.

Tudi projekt.

Morda.

Prav to je bilo nevarno.

Včasih cena ni bila v tem, da človek nekaj zamudi.

Včasih je bila v tem, da je povsod, pa nikjer zares.

Marjan je zaprl koledar.

Telefon je zazvonil.

Neznana številka.

Oglasil se je.

Ženski glas.

»Gospod Marjan?«

»Ja.«

»Kličem iz doma starejših.«

Marjan se je zravnal.

»Koga iščete?«

Ženska je povedala ime.

Ana Kralj.

Marjan ni takoj odgovoril.

Ime je prišlo iz časa, ki ga ni odprl desetletja.

»Gospod Marjan?«

»Sem.«

»Gospa Ana je prosila, da vas pokličemo.«

Marjan je gledal mapo pred seboj.

»Zakaj?«

»Želela bi vas videti.«

Marjan je zaprl oči.

Ana.

Po vseh teh letih.

»Je bolna?«

Ženska je za trenutek utihnila.

»Da.«

»Hudo?«

»Mislim, da je najbolje, da o tem govori z vami sama.«

Marjan je pogledal uro.

»Kje ste?«

Ženska mu je povedala.

»Pridem jutri.«

»Gospa je prosila, če bi lahko danes.«

Marjan je obstal.

»Danes?«

»Če je mogoče.«

Pogledal je skozi okno.

Zunaj je bila že tema.

»Pridem.«

Vožnja je trajala skoraj uro.

Vso pot se je spomin vračal v kosih.

Ana pri dvaindvajsetih.

Rdeč šal.

Avtobusna postaja.

Soba, v kateri je enkrat prespal.

Pismo, na katerega ni odgovoril tri tedne, ker je bil v službi na prvem velikem projektu.

Potem njen zadnji stavek.

Ne bom več čakala, da boš imel čas.

Takrat je mislil, da pretirava.

Pozneje je spoznal Marijo.

Ana je izginila iz njegovega življenja.

Ne popolnoma.

Nikoli popolnoma.

Samo v tisti del, kjer živijo stvari, ki se niso zgodile.

Dom je bil na robu mesta.

Na recepciji so ga pričakovali.

Medicinska sestra ga je odpeljala v prvo nadstropje.

»Danes je utrujena.«

Marjan je prikimal.

Pred vrati je obstal.

Sestra je potrkala.

»Ana, obisk.«

Glas iz sobe je bil tih.

»Naj pride.«

Marjan je vstopil.

Najprej je videl okno.

Potem posteljo.

Ženska v njej je bila zelo stara.

To ga je presenetilo.

Tudi sam je bil star.

Toda ljudje, ki jih desetletja nosimo v spominu, se tam ne starajo.

Ana ga je pogledala.

Oči so bile iste.

»Marjan.«

»Ana.«

Stopil je bliže.

Na stolu ob postelji je bila jopica.

»Sedi.«

Sedel je.

Ana ga je nekaj časa gledala.

»Tudi ti si star.«

»So mi že povedali.«

Nasmehnila se je.

»Še vedno isto.«

»Kaj?«

»Ko ne veš, kaj bi rekel, se delaš smešnega.«

Marjan je pogledal njene roke.

Tanke.

»Kako si?«

Ana je zavila z očmi.

»Zato sem te poklicala?«

»Ne vem, zakaj si me.«

»Dobro.«

Marjan se je nasmehnil.

Ana tudi.

Potem je zakašljala.

Dolgo.

Ko je nehala, je nekaj časa lovila sapo.

Marjan je hotel vstati.

»Sedi.«

Sedel je.

»Rak,« je rekla.

Ni vprašal kje.

»Ne bo dolgo.«

Marjan je gledal odejo.

»Žal mi je.«

»Meni tudi.«

Ana je pogledala proti oknu.

»Veš, zakaj sem te poklicala?«

»Ne.«

»Ker sem hotela videti, kaj sem izgubila.«

Marjan jo je pogledal.

Ana se je zasmejala.

»Ne delaj takega obraza. Tudi jaz.«

»Kaj misliš?«

»Tebe.«

Beseda je padla med njiju brez nežnosti.

»Dolgo sem mislila, da sem izgubila tebe.«

Marjan ni vedel, kam z rokami.

»Potem sem se poročila.«

»Vem.«

»Kako?«

»Slišal sem.«

»Seveda si.«

Ana je zaprla oči.

»Imela sem dva otroka.«

»Vem tudi to.«

»Mož je umrl pred osmimi leti.«

»Tega nisem vedel.«

»Ni bilo treba.«

Odprla je oči.

»Bila sem srečna.«

Marjan je prikimal.

»Večinoma.«

»To je veliko.«

»Je.«

Ana ga je gledala.

»In vseeno sem včasih mislila nate.«

Marjan ni odgovoril.

»Ne tako, kot misliš.«

»Ne vem, kaj mislim.«

»Dobro.«

Spet tisti nasmeh.

»Mislila sem na življenje, ki ga nisem imela.«

Marjan je začutil, kako se mu je v prsih nekaj stisnilo.

Ana je nadaljevala počasi.

»Ne nate, kakršen si. Nate, kakršen bi bil, če bi ostal z mano. Na mene, kakršna bi bila. Na otroke, ki jih ne bi bilo. Na druge, ki bi mogoče bili.«

Marjan je gledal žensko pred seboj.

»To življenje ni obstajalo.«

»Vem.«

»Potem ga nisi izgubila.«

Ana je pogledala vanj.

»Si prišel sem, da mi to razložiš?«

Marjan je spustil pogled.

»Ne.«

»Dobro.«

Dolgo sta bila tiho.

»Včasih sem bila jezna nate,« je rekla.

»Vem.«

»Ne veš.«

»Res je.«

»Mislila sem, da si izbral službo namesto mene.«

Marjan ni ugovarjal.

»Si?«

Vprašanje je prišlo brez obtožbe.

Marjan je pogledal svoje roke.

»Takrat sem mislil, da izbiram samo tisti projekt.«

Ana je prikimala.

»Jaz pa sem mislila, da odhajam samo tisti večer.«

Marjan jo je pogledal.

»In sva izbrala vse drugo.«

»Ne.«

Ana je počasi odkimala.

»Izbrala sva nekaj. Vse drugo je prišlo potem.«

Spet je zakašljala.

Marjan ji je podal kozarec vode.

Popila je malo.

»Si ljubil Marijo?«

»Ja.«

»Dobro.«

Marjan je pogledal Ano.

»Zakaj dobro?«

»Ker bi bilo drugače bedno.«

Zasmejal se je.

Ana tudi, dokler je ni spet prisililo h kašlju.

Ko se je umirila, je rekla:

»Jaz sem ljubila svojega moža.«

»Dobro.«

»Ne kradi mi besede.«

Marjan se je nasmehnil.

»Oprosti.«

»In zdaj pride neumno.«

Čakal je.

»Če bi lahko šla nazaj, ne vem, kaj bi izbrala.«

Marjan ni premaknil pogleda.

»Če bi izbrala tebe, ne bi imela svojih otrok.«

»Ne.«

»Mogoče bi imela druge.«

»Mogoče.«

»In bi jih ljubila.«

»Verjetno.«

»Torej katere otroke izbereš?«

Marjan ni odgovoril.

Ana je pogledala strop.

»Vidiš.«

»Kaj?«

»Ničesar ne moreš popraviti za nazaj, ker bi moral najprej pobiti vse, kar je prišlo potem.«

Marjan je trznil ob besedi.

Ana ga je pogledala.

»Pregrdo?«

»Ne.«

»Res je.«

Marjan je mislil na Luko.

Nino.

Petro.

Na nerojenega vnuka.

Na Marijo.

Če bi nekoč izbral Ano, nič od tega ne bi bilo isto.

Morda ničesar ne bi bilo.

Cena ene neuresničene možnosti je bila obstoj vsega, kar je prišlo namesto nje.

In cena vsega, kar je dobil, je bila, da Ana ni postala njegovo življenje.

Ni bilo tehtnice, na kateri bi lahko položil eno na eno stran in drugo na drugo.

Ker strani nista mogli obstajati hkrati.

»Zakaj si me poklicala?« je vprašal.

Ana ga je dolgo gledala.

»Da vidim, ali mi je žal.«

Marjan je čakal.

»In?«

Ana je obrnila glavo proti oknu.

»Je.«

Marjan ni pričakoval.

Ana se je nasmehnila.

»Ne tako, kot misliš.«

»Spet ne vem, kaj mislim.«

»Žal mi je za tisto življenje.«

Pogledala ga je.

»In svojega ne bi zamenjala zanj.«

Marjan je ostal tiho.

»Razumeš?«

»Mislim.«

»Ne razumi preveč.«

Nasmehnila se je.

»Človeku je lahko žal za nečim, česar ne bi izbral niti drugič.«

Marjan je pogledal skozi okno.

Zunaj je bila tema.

V steklu je videl njun odsev.

Dva stara človeka.

In nekje za njima dva mlada, ki ju ni bilo več.

Ana je rekla:

»Ti?«

»Kaj jaz?«

»Ti je žal?«

Marjan je dolgo molčal.

Lahko bi rekel ne.

Imel je Marijo.

Otroke.

Vnukinjo.

Življenje.

Lahko bi rekel ja.

Ana je sedela pred njim.

Vse, česar nikoli ni izvedel.

»Ja.«

Ana je prikimala.

»Bi spremenil?«

Marjan je pogledal njene oči.

»Ne.«

Ana je zaprla oči.

»Potem sva.«

Ni dokončala.

Morda ni bilo treba.

Sedel je pri njej še skoraj uro.

Nista več govorila o tem.

Ana mu je pripovedovala o hčerki, ki živi v Belgiji, o sinu, ki jo obišče vsako sredo, o vnuku, ki ne zna skuhati jajca, in o medicinski sestri, ki ji skriva sladkarije.

Marjan ji je povedal za Petro.

Za Luko.

Za fanta, ki prihaja.

O projektu ni govoril.

Ko je vstal, je Ana rekla:

»Ne pridi jutri.«

Marjan jo je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker sem te hotela videti danes.«

»Lahko pridem drug teden.«

Ana je skomignila.

»Če bom tukaj.«

Marjan je obstal.

»Ana.«

»Kaj?«

Ni vedel.

»Nič.«

»Dobro.«

Stopil je do vrat.

»Marjan.«

Obrnil se je.

»Nisi me izgubil.«

Čakal je.

»Samo nisi me živel.«

Marjan je prijel kljuko.

»Tudi ti mene ne.«

»Vem.«

Odšel je.

Na parkirišču je dolgo stal ob avtomobilu.

Ni jokal.

Ni bilo žalosti samo za Ano.

Bila je žalost za nečim, kar nikoli ni dobilo telesa, hiše, otrok, prepira, navadnega ponedeljka.

Za življenjem, ki ni umrlo, ker se nikoli ni rodilo.

In vendar je bilo tam.

Ne kot spomin.

Kot možnost.

Domov je prišel po enajsti.

Mapa podjetja je bila še na kuhinjski mizi.

Odprl jo je.

Številka je bila enaka.

Štiri mesece.

Veliko denarja.

Velik projekt.

Velika možnost.

Marjan je sedel.

Tokrat ni tehtal samo tega, kar bi izgubil, če sprejme.

Mislil je tudi na to, kar bo izgubil, če zavrne.

Na projekt, ki ga ne bo vodil.

Na problem, ki ga bo rešil nekdo drug.

Na zadovoljstvo, ki ga ne bo občutil.

Na denar, ki ga ne bo zaslužil.

Na različico sebe, ki bi v teh štirih mesecih še enkrat naredila nekaj velikega.

Tudi to bo ostalo.

Če reče ne, ne bo izginilo.

Postalo bo eno od življenj, ki jih ni živel.

Vzel je list papirja.

Ni napisal KAJ DOBIM.

Ni napisal KAJ PLAČAM.

Napisal je samo:

ČE REČEM DA.

Pod tem:

ČE REČEM NE.

Dolgo je gledal.

Potem je list obrnil.

Na drugo stran ni napisal ničesar.

Naslednje jutro je poklical direktorja proizvodnje.

»Ne bom prevzel druge faze.«

Tišina.

»Ste prepričani?«

Marjan je pogledal skozi kuhinjsko okno.

»Ne.«

Direktor se je zasmejal, ker je mislil, da je šala.

Marjan se ni.

»Potem zakaj ne?«

Marjan je pogledal prazno stran lista.

»Ker mi ni treba biti prepričan.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Ostanete pri dveh dneh?«

»Do konca šestih mesecev.«

»Potem konec?«

Marjan je pogledal ladjo, ki jo je sinoči prinesel iz garaže in postavil na okensko polico.

»Potem bom videl.«

Odložil je.

Ni čutil olajšanja.

Prav tako ne obžalovanja.

Oboje bo morda prišlo pozneje.

Morda že popoldne.

Vzel je list.

Hotel ga je vreči.

Ni ga.

Zložil ga je na polovico in ga dal v predal.

Tudi neizbrana možnost je imela pravico ostati.

XXV.

Ana je umrla v nedeljo zjutraj.

Marjan je za to izvedel po kosilu.

Ni ga poklical dom. Poklicala ga je njena hči.

»Mama je pustila vašo številko.«

Glas je bil miren, nekoliko utrujen.

Marjan je stal pri kuhinjskem pultu in držal nož. Pred njim je bila polovica kruha.

»Kdaj?«

»Zjutraj. Malo pred sedmo.«

Odložil je nož.

»Je bila sama?«

»Ne. Brat je bil pri njej.«

Marjan je prikimal, čeprav ga ženska ni mogla videti.

»Dobro.«

Beseda ga je zmotila.

»Oprostite.«

»Zakaj?«

»Nič.«

Ženska je nekaj časa molčala.

»Rekla je, da ste prišli.«

»Sem.«

»Bila je vesela.«

Marjan ni vedel, kaj naj naredi s tem.

»Pogreb bo v sredo.«

Povedala mu je uro in kraj.

»Pridem.«

Ko sta odložila, je kruh ostal na deski.

Marjan je šel v kabinet.

Ladja je bila na okenski polici.

Jambor je držal.

Sedel je.

Ana je bila še pred nekaj dnevi živa.

Tisto življenje, ki ga nista živela, je bilo takrat še mogoče povezati z dvema živima človekoma.

Zdaj je eden ostal.

Marjan je prvič pomislil nekaj, česar si pri njej ni upal.

Če bi takrat izbral drugače, bi danes morda sedel ob njeni postelji kot njen mož.

Morda bi jo držal za roko.

Morda bi se zadnjih dvajset let sovražila.

Morda bi se ločila po petih.

Morda bi umrla prej.

Morda on.

Ni bilo konca.

Vstal je.

Kruh je pospravil.

Ni bil lačen.

V ponedeljek je šel v podjetje.

Na parkirišču je bilo več avtomobilov kot običajno. V hali je stala prva večja pošiljka opreme drugega dobavitelja.

Direktor proizvodnje ga je zagledal pri vratih.

»Prišlo je.«

Marjan je stopil bliže.

Zaboji so bili odprti.

Kovina, kabli, zaščitna folija, vonj po novem stroju.

»Kdaj?«

»V soboto.«

Marjan ga je pogledal.

»V soboto?«

»Ja.«

»Kdo je bil tukaj?«

Direktor je naštel štiri ljudi.

Marjanovega imena ni bilo.

»Zakaj me niste poklicali?«

Človek ga je pogledal.

»Ker niste bili potrebni.«

Stavek ni bil nesramen.

Prav zato je zadel.

Marjan je stopil do stroja.

Eden od tehnikov mu je pokazal, kaj so naredili.

Dobro.

Nekaj bi Marjan postavil drugače.

Nič pomembnega.

»Deluje?«

»Za zdaj.«

Marjan je šel v pisarno.

Na mizi ga je čakala mapa druge faze.

Tista, ki je ne bo vodil.

Direktor je prišel za njim.

»Lastniki so našli človeka.«

Marjan je dvignil pogled.

»Tako hitro?«

»Poznali so ga že prej.«

»Kdo?«

Povedal je ime.

Marjan ga je poznal.

Mlajši.

Dober.

Morda zelo dober.

»Začne čez dva tedna.«

Marjan je zaprl mapo.

»Prav.«

Direktor je ostal pri vratih.

»Ste v redu?«

»Zakaj ne bi bil?«

»Ne vem.«

Marjan je skoraj rekel, da je vprašanje neumno.

Ni.

»Sem.«

Ko je človek odšel, je Marjan odprl računalnik.

Delo ga je čakalo.

Prve pol ure je naredil malo.

V glavi je imel soboto.

Stroj je prišel.

Ljudje so ga postavili.

Brez njega.

Druga faza bo imela vodjo.

Brez njega.

Ni bilo presenečenje.

Točno to je izbral.

Vseeno je bolelo.

Ob enajstih je šel v halo.

Mladi tehnik je klečal ob omarici in povezoval kable.

»Tukaj boš imel težavo.«

Fant se je obrnil.

»Kje?«

Marjan je pokazal.

Tehnik je pogledal.

»Res.«

Premaknil je kabel.

»Hvala.«

Marjan je ostal še nekaj sekund.

Potem je šel.

Ni potreboval drugega.

V sredo je šel na Anin pogreb.

Prišel je zadnji.

Ne zato, ker bi zamujal.

Stal je deset minut v avtomobilu in gledal ljudi, ki so prihajali.

Ni poznal skoraj nikogar.

Potem je videl njeno hčer.

Prepoznal jo je po očeh.

Ana.

Ne ista.

Dovolj.

Izstopil je.

Ženska ga je zagledala po obredu.

»Vi ste Marjan.«

»Ja.«

Objela ga je.

Marjan tega ni pričakoval.

»Mama je govorila o vas.«

»Upam, da ne preveč.«

Ženska se je nasmehnila.

Isti kotiček ust.

»Zadnje dni precej.«

Marjan je pogledal proti grobu.

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Potem je dodala:

»Rekla je, da ste ji vrnili nekaj, kar je mislila, da je že izgubila.«

Marjan jo je pogledal.

»Kaj?«

»Ne vem. Ni povedala.«

Ljudje so hodili mimo njiju.

Anin sin je prišel in se predstavil.

Marjan mu je stisnil roko.

Moški je bil približno Lukovih let.

Če bi bilo življenje drugačno, ga ne bi bilo.

Morda bi na njegovem mestu stal nekdo drug.

Marjan ga je pogledal predolgo.

»Ste jo poznali dolgo?« je vprašal moški.

»Zelo dolgo.«

»Iz mladosti?«

»Ja.«

»Mama je imela dobro mladost.«

Marjan se je nasmehnil.

»Ni vedno tako govorila.«

Moški se je zasmejal.

Potem ga je nekdo poklical.

Marjan je ostal sam.

Ni šel do groba takoj.

Stal je nekoliko stran.

Na Tonetovem pogrebu je mislil na kos torte.

Pri Ani ni imel predmeta.

Samo stavek.

Nisi me izgubil. Samo nisi me živel.

Šele zdaj je razumel, zakaj ga je zmotil.

Ker je zvenel, kot da neuresničeno življenje obstaja nekje celo, nedotaknjeno, pripravljeno, da bi ga človek lahko samo vzel.

Ni.

Če bi ga živel, bi se spreminjalo.

Imelo bi svoje napake.

Svoje račune.

Svoje bolezni.

Svoje zmage.

Svoje izgube.

Neuresničena možnost je ostala čista samo zato, ker je življenje ni nikoli umazalo.

Marjan je stopil do groba.

Ni govoril.

Položil je roko na rob sveže zemlje.

Potem je šel.

Na parkirišču ga je poklical direktor proizvodnje.

»Imamo težavo.«

Marjan je pogledal uro.

Bila je dvanajst štirideset.

Sreda ni bila njegov delovni dan.

»Kakšno?«

Povedal mu je.

Krmilnik ni komuniciral z enim od modulov.

Dobavitelj je trdil, da je napaka na njihovi strani.

Njihovi ljudje, da je pri dobavitelju.

»Ste preverili verzijo programske opreme?«

Tišina.

»Katero?«

Marjan je povedal.

»Počakajte.«

Slišal je glasove.

Minuto pozneje se je direktor vrnil.

»Stara je.«

»Posodobite.«

»Lahko pridete?«

Marjan je pogledal pokopališče.

»Ne.«

»Samo za uro.«

»Ne rabite me.«

»Marjan—«

»Posodobite. Če ne dela, me pokličite.«

Odložil je.

Čez dvajset minut je prišlo sporočilo.

DELA.

Marjan ga je prebral.

Tokrat ga ni zabolelo.

Samo delalo je.

V petek je šel s Petro na fizioterapijo.

Nina ni mogla.

»Samo pelješ me,« je rekla Petra.

»Vem.«

»Ne čakaš noter.«

»Zakaj?«

»Ker si čuden.«

»To ni razlog.«

»Je.«

Marjan je sedel v čakalnici.

Petra ga je pogledala.

»Resno?«

»Imam časopis.«

»Ne bereš časopisa.«

»Danes ga bom.«

Ni ga.

Čez steklena vrata je videl del prostora, kjer je Petra hodila med dvema ograjama.

Počasi.

Brez bergel.

Enkrat je stopila narobe in se prijela.

Marjan je vstal.

Fizioterapevtka jo je že držala.

Sedel je nazaj.

Petra ga je skozi steklo zagledala.

Pokazala mu je z roko, naj sedi.

Sedel je.

Ko je prišla ven, je bila prepotena.

»Videla sem.«

»Kaj?«

»Da si vstal.«

»Samo noge sem pretegnil.«

»Lažnivec.«

Marjan ji je odprl vrata.

»Kako je šlo?«

»Slabo.«

»Hodila si.«

»Čudno.«

»Ampak si.«

Petra je obstala.

»Dedek.«

»Kaj?«

»Ne naredi iz tega zmage.«

Marjan jo je pogledal.

Petra je imela popolnoma resen obraz.

Potem se je zasmejala.

»Samo hodila sem.«

Marjan je odprl avtomobil.

»Prav.«

Na poti domov je razmišljal o tem.

Samo hodila sem.

Koliko stvari je v življenju spremenil v zmago samo zato, ker jih je bilo mogoče izmeriti.

Prvi.

Največji.

Hitrejši.

Boljši.

Več.

Morda so nekatere stvari izgubile vrednost prav takrat, ko jim je določil mesto na lestvici.

Pri Nini sta ostala na kosilu.

Petra je pojedla vse.

Nina tega ni komentirala.

Marjan tudi ne.

Po kosilu je prišel Ninin mož z dvema vrečkama iz trgovine.

»Kruh sem prinesel.«

Nina ga je pogledala.

»Čudež.«

»Enkrat pozabim.«

»Trikrat.«

»Enkrat zaporedoma.«

Petra se je smejala.

Marjan je sedel pri mizi.

Navaden petek.

Nihče ni ničesar dosegel.

Nihče ni ničesar izgubil.

Ali pa je bilo oboje ves čas tam, samo brez imena.

V soboto je Luka prišel z ultrazvočno sliko.

»Sara pravi, da jo moraš imeti.«

»Zakaj?«

»Ker si dedek.«

Marjan je vzel majhen črno-bel papir.

Ni videl skoraj ničesar.

»Kje je glava?«

Luka je pokazal.

»To?«

»Ja.«

»Si prepričan?«

»Ne.«

Sedla sta v kuhinjo.

Luka je pil kavo.

Marjan je sliko položil na mizo.

»Ime imata?«

»Ne.«

»Nobenega?«

»Pet.«

»To je preveč.«

»Sara jih ima devet.«

»Potem pet ni veliko.«

Luka se je nasmehnil.

Čez nekaj časa je rekel:

»Hišo so prodali.«

Marjan je pogledal sina.

»Maja?«

»Včeraj.«

»Hitro.«

»Ja.«

Luka je vrtel skodelico.

»Šel sem še enkrat mimo.«

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Marjan ni vprašal več.

»Na vrtu je bil nekdo.«

»Novi lastnik?«

»Verjetno.«

»In?«

Luka je skomignil.

»Nič.«

Čez nekaj časa je dodal:

»Mislil sem, da bo huje.«

Marjan je prikimal.

»Pa ni bilo.«

»Mogoče še bo.«

»Mogoče.«

Luka se je nasmehnil.

»S tabo res ni napredka.«

»Je. Včasih bi ti povedal, kako se boš počutil.«

»Res.«

»In bi se motil.«

»Tudi res.«

Luka je pogledal ultrazvočno sliko.

»Veš, kaj je čudno?«

»Kaj?«

»Ko sem videl tistega človeka na vrtu, sem prvič pomislil, da hiša ni več možnost.«

Marjan je čakal.

»In potem sem šel domov k Sari.«

Ni dodal ničesar.

Marjan tudi ne.

V ponedeljek je novi vodja druge faze prišel v podjetje.

Ime mu je bilo Rok.

Star je bil šestinštirideset let.

Marjan ga je poznal samo bežno.

Rok je stopil v njegovo pisarno.

»Upam, da ni čudno.«

»Kaj?«

»Da sem jaz prevzel.«

»Zakaj bi bilo?«

Rok je pogledal mapo na Marjanovi mizi.

»Ker so najprej hoteli vas.«

Marjan je naslonil očala na papir.

»Zdaj hočejo tebe.«

Rok se je zasmejal.

»To ni odgovor.«

»Je.«

Sedel je.

Prvih deset minut sta govorila o projektu.

Potem je Rok vprašal:

»Zakaj niste vzeli?«

Marjan ga je pogledal.

»Ker nisem.«

»To je še slabši odgovor.«

»Potem ne sprašuj.«

Rok se je zasmejal.

Marjan tudi.

Čez eno uro sta bila nad načrtom.

Rok je predlagal spremembo, ki Marjanu ni bila všeč.

»Preveč tveganja.«

»Če uspe, pridobimo mesec.«

»Če ne?«

»Izgubimo dva tedna.«

Marjan je pogledal izračun.

Pred leti bi verjetno tvegal.

Morda tudi danes.

»Ti vodiš.«

Rok ga je pogledal.

»Sprašujem vas za mnenje.«

»Povedal sem.«

»In če se odločim drugače?«

Marjan je zložil papir.

»Potem se odločiš drugače.«

Rok ga je nekaj časa gledal.

»To vam je v redu?«

Ni mu bilo.

Marjan se je nasmehnil.

»Ni treba, da mi je.«

Rok je odnesel mapo.

Marjan je ostal sam.

Popoldne je izvedel, da je Rok tvegal.

Ni ga poklical.

Tri tedne pozneje se je izkazalo, da je imel prav.

Pridobili so skoraj mesec.

Vsi so mu čestitali.

Marjan tudi.

»Dobra odločitev.«

Rok ga je pogledal.

»Mislili ste, da je slaba.«

»Mislil sem, da je preveč tvegana.«

»In zdaj?«

Marjan je pogledal delujočo linijo.

»Zdaj vem, da je uspela.«

Rok se je zasmejal.

»To ni isto.«

»Ne.«

Marjan je šel naprej.

Ni ga bolelo, da je imel Rok prav.

Malo ga je.

Dovolj, da je vedel, da je še vedno on.

Tisti večer je doma vzel list iz predala.

ČE REČEM DA.

ČE REČEM NE.

Na nobeni strani ni bilo ničesar.

Sedel je za mizo.

Projekt, ki ga ni prevzel, je šel dobro.

Ana je bila mrtva.

Luka ni kupil hiše.

Petra je hodila.

Joževo srce je bilo za zdaj mirno.

Maja je imela eno drevo pred balkonom.

Nerojeni fant je imel pet imen in nobenega.

Marjan je vzel svinčnik.

Pod ČE REČEM NE je napisal:

ROK.

Potem se je ustavil.

Prečrtal je.

Rok ni bil njegova izguba.

Rok je bil človek, ki je dobil svojo možnost.

Marjan je obrnil list.

Na prazno stran je napisal:

NI VSE, ČESAR NISEM DOBIL, IZGUBA.

Dolgo je gledal stavek.

Bil je preveč lep.

Preveč dokončen.

Dodal je:

AMPAK NEKAJ JE.

Zdaj je bilo bolje.

Naslednjo soboto sta z Jožetom šla na morje.

Valovi so bili dolgi in enakomerni.

Čoln se je dvigal in spuščal.

Jože je sedel pri krmilu.

Marjan ni gledal, kako diha.

Vsaj ne ves čas.

»Sedmi,« je rekel Jože.

»Kaj?«

»Val.«

Pred njima se je dvignil nekoliko višji.

Čoln se je povzpel nanj in na drugi strani mehko padel.

»Ni bil nič posebnega,« je rekel Marjan.

»Danes ne.«

Nadaljevala sta.

Naslednjih šest valov je bilo manjših.

Marjan jih ni štel.

Potem je prišel še eden.

Višji.

Čoln se je dvignil.

Jože je držal krmilo.

Marjan je gledal proti obzorju.

Val je šel pod njima in naprej.

Ni se razbil.

Ni imel ob kaj.

XXVI.

Naslednji val je bil manjši.

Jože ga ni omenil.

Marjan tudi ne.

Lovila sta skoraj dve uri in ujela samo dve ribi, obe premajhni. Prvo je snel Jože, drugo Marjan. Obe sta za trenutek obležali v dlani, potem izginili pod gladino, kakor da ju nikoli ni bilo.

Ko sta se vračala, je Jože vprašal:

»A si zadovoljen?«

Marjan je pogledal proti obali.

»S čim?«

»Ne vem. Zadnje čase imaš odgovor na vse.«

»Potem očitno nisem.«

Jože se je zasmejal.

Čoln je udaril ob manjši val.

»Mislil sem s tem, da si rekel ne.«

Marjan je vedel, na kaj misli.

»Ne vem.«

»Še vedno?«

»Še bolj.«

Jože je nekaj časa držal krmilo z eno roko.

»Dobro.«

Marjan ga je pogledal.

»Kaj je dobro?«

»Da ne veš.«

»Prej si govoril drugače.«

»Prej si ti vedel vse.«

»Nisem.«

»Obnašal si se tako.«

Marjan ni ugovarjal.

Pri pomolu je Jože stopil na kopno počasneje kot običajno. Marjan je držal vrv in čakal. Ni mu ponudil roke.

Jože je stopil sam.

Potem se je prijel za prsi.

Samo za trenutek.

Marjan je spustil vrv.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Jože.«

»Zategnilo me je.«

»Kje?«

Jože je pokazal.

Marjan je že segal po telefonu.

»Ne kliči.«

»Ne seri.«

»Marjan.«

»Sedi.«

Jože je sedel na rob pomola.

Marjan je poklical.

Reševalci so prišli hitro.

Jože je medtem že govoril, da mu ni nič, in se prepiral z Marjanom, ker je pustil čoln privezan samo z eno vrvjo.

»Če ga odnese, ga boš lovil plavajoč.«

»Bodi tiho.«

»To je moj čoln.«

»Zato ga bom prodal.«

»Potem umrem takoj.«

Reševalec ga je pogledal.

»Tega ne govorite.«

Jože je pogledal Marjana.

»Vidiš. On tudi nima smisla za humor.«

Marjan se ni zasmejal.

V bolnišnici je čakal dve uri.

Ni poklical nikogar.

Jože ni imel žene. Sin je živel v Avstriji. Hči v Kopru.

Marjan je imel njuni številki.

Ni vedel, ali naj pokliče.

Ko je zdravnik prišel, je rekel, da ni nov infarkt. Motnja ritma. Opazovali ga bodo čez noč.

»Lahko ga vidim?«

»Na kratko.«

Jože je ležal priključen na monitor.

»Si zadovoljen?« je vprašal.

»Zelo.«

»Sem ti rekel, da ni nič.«

Marjan je pogledal monitor.

»Tole je nič?«

»Lučke.«

»Pokličem otroka.«

Jože je obrnil glavo.

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker ni treba.«

»Ti odločaš?«

»Za svoje otroke še vedno jaz.«

Marjan je sedel.

»To si jim verjetno govoril tudi, ko so bili stari štirideset.«

»In?«

»Nič.«

Jože je zaprl oči.

»Pokliči jutri, če me ne spustijo.«

Marjan je hotel ugovarjati.

Ni.

»Prav.«

Jože je odprl eno oko.

»Napreduješ.«

»Ne navadi se.«

Ko je prišel domov, je bila skoraj polnoč.

V kuhinji je odprl hladilnik.

Ni bil lačen.

Zaprl ga je.

Telefon je položil na mizo.

Če bi Jože umrl na pomolu, bi bil Marjan zraven.

Če bi Jože ostal doma, ker bi Marjan tisto jutro odpovedal morje, se morda ne bi zgodilo nič.

Ali pa bi se zgodilo doma.

Samemu.

Misel je prišla sama.

Marjan jo je pustil.

Ni je nadaljeval.

Naslednje jutro je Jože poslal sporočilo.

ŠE SEM.

Marjan je odgovoril:

VIDIM.

Jože:

NE VIDIŠ.

Marjan:

ŽAL.

Telefon je odložil.

Ob desetih ga je poklical Luka.

»Sara krvavi.«

Marjan je vstal tako hitro, da je stol udaril ob tla.

»Koliko?«

»Ne vem.«

Lukov glas ni bil njegov.

»Kje sta?«

»Greva na urgenco.«

»Pridem.«

»Ne.«

»Luka.«

»Ne pridi še. Pokličem.«

Marjan je stal sredi kuhinje.

»Pokliči.«

»Bom.«

Odložila sta.

Marjan je ostal na mestu.

Potem je pobral stol.

Sedel.

Čakal.

Pet minut.

Deset.

Dvajset.

Ni poklical.

Po pol ure je vstal in si natočil vodo.

Ni je spil.

Po petinštiridesetih minutah je telefon zazvonil.

Luka.

»Ostala bo noter.«

»Otrok?«

»Srce bije.«

Marjan je zaprl oči.

»Sara?«

»Za zdaj v redu.«

»Kaj pravijo?«

»Ne vedo še.«

Marjan je prijel rob mize.

»Pridem.«

Tokrat Luka ni rekel ne.

V bolnišnici je sedel na istem hodniku kot pred nekaj tedni zaradi Petre.

Druga vrata.

Isti stoli.

Luka je hodil gor in dol.

»Sedi,« je rekel Marjan.

»Ne morem.«

Marjan ni ponovil.

Čez nekaj časa je Luka obstal pred njim.

»Če se kaj zgodi...«

Ni dokončal.

Marjan je pogledal sina.

»Ne.«

»Kaj ne?«

»Ne pojdi tja.«

»Kam?«

»V če.«

Luka ga je gledal.

»Ti mi to govoriš?«

»Ja.«

»Ti živiš tam.«

Marjan je skoraj rekel, da ne več.

Ni.

»Zato.«

Luka je sedel.

Roke so se mu tresle.

»Včeraj sva se skregala.«

Marjan je čakal.

»Zaradi vozička.«

»Kakšnega?«

»Za otroka.«

Marjan ni razumel.

»Kaj je bilo z njim?«

»Preveč stane.«

»Aha.«

»Jaz sem rekel, da ga lahko kupiva. Ona je rekla, da ni treba. Potem sem ji rekel, da vedno vse pokvari.«

Marjan je pogledal sina.

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Luka je stisnil roke.

»Zdaj pa leži tam in jaz razmišljam o zadnjem stavku, ki sem ji ga rekel.«

Marjan ni imel ničesar, kar bi ga lahko rešilo.

»Ko pride ven, ji povej drugega.«

Luka ga je pogledal.

»Če pride.«

Marjan je ostal tiho.

Tokrat ni popravil besede.

Nekaterega strahu ni bilo mogoče odpraviti z jezikom.

Čakala sta.

Ura.

Dve.

Potem je prišla zdravnica.

Krvavitev se je umirila. Nosečnost je za zdaj ostala. Vzroka niso mogli zanesljivo določiti. Sara bo morala mirovati. Naslednji dnevi bodo pomembni.

Luka je vprašal preveč.

Zdravnica mu je odgovarjala.

Marjan ni vprašal ničesar.

Ko sta ostala sama, je Luka sedel.

»Za zdaj.«

»Ja.«

»Sovražim te besede.«

Marjan je prikimal.

»Jaz tudi.«

Luka se je obrnil k njemu.

»Kaj pa če—«

Ustavil se je sam.

Marjan ga je pogledal.

Luka je spustil glavo.

»Ne vem, kako naj ne.«

»Ni treba.«

»Prej si rekel—«

»Rekel sem, da ne pojdi tja.«

»In zdaj?«

Marjan je pogledal vrata, za katerimi je bila Sara.

»Zdaj si že tam.«

Luka se je nasmehnil brez veselja.

»Pomagaš.«

»Vem.«

Čez nekaj minut je vprašal:

»A si ti kdaj tako čakal za mamo?«

Marjan je pogledal sina.

»Ja.«

»Kdaj?«

»Ko se je rodila Nina.«

Luka ni vedel.

»Kaj je bilo?«

»Krvavela je.«

»Hudo?«

»Dovolj.«

»Zakaj mi nisi nikoli povedal?«

Marjan je razmišljal.

»Ker je bilo potem dobro.«

Luka ga je pogledal.

»In zato je izginilo?«

Marjan je počasi odkimal.

»Ne.«

Spomnil se je hodnika.

Svojih čevljev.

Pepelnika na steni.

Moškega, ki je hodil mimo z vedrom.

Marijinega obraza naslednje jutro.

Vse je bilo tam.

Samo leta ni odprl.

»Ni izginilo.«

»Si mislil, da bo umrla?«

Marjan je pogledal sina.

»Ja.«

Luka je prvič tisti dan zajokal.

Brez glasu.

Marjan ga ni objel takoj.

Potem ga je.

Sin je bil večji od njega.

To ni ničesar spremenilo.

Sara je ostala v bolnišnici tri dni.

Otrok je ostal.

Beseda ostal je Marjanu začela iti na živce.

Kot da bi bil nekdo že na poti stran in so ga v zadnjem trenutku prijeli za rokav.

Četrti dan je šel po Jožeta.

Tudi njega so odpustili.

»Vidiš,« je rekel Jože, ko je sedel v avtomobil. »Vsi preživimo.«

»Za zdaj.«

Jože ga je pogledal.

»To si se pa hitro naučil.«

Marjan je zagnal motor.

»Od zdravnikov.«

»Slabi učitelji.«

Na poti je Jože molčal več kot običajno.

Pri njegovi hiši ni izstopil takoj.

»Poklical sem sina.«

Marjan ga je pogledal.

»Sam?«

»Ne. Sestra me je prisilila.«

»Pametna.«

»Ne pretiravaj.«

»Kaj je rekel?«

Jože je gledal skozi okno.

»Da pride naslednji teden.«

»Dobro.«

Jože ga je pogledal.

»Ne začni.«

Marjan se je nasmehnil.

»Nisem.«

»Si hotel.«

»Malo.«

Jože je odprl vrata.

»Veš, kaj me je vprašal?«

»Kaj?«

»Zakaj mu nisem povedal prvič.«

Marjan ni odgovoril.

»Nisem vedel.«

Jože je sedel z eno nogo že zunaj.

»Mislil sem, da ga varujem.«

Marjan je gledal prijatelja.

»Mogoče si ga.«

»Pred čim?«

»Pred strahom.«

»In kaj sem mu vzel?«

Marjan ni vedel.

Jože je zaprl vrata avtomobila nazaj.

»Možnost, da bi bil z mano.«

Beseda je prišla spet.

Tokrat ne tista, ki jo človek izgubi zaradi zmage.

Možnost, ki jo lahko drugemu vzameš zato, ker misliš, da ga varuješ pred ceno.

Marjan je pogledal predse.

»Pokliči hčer.«

Jože je zavzdihnil.

»Ti si pa res postal nadležen.«

»Pokliči.«

»Jutri.«

»Danes.«

Jože ga je pogledal.

»Kaj pa moje meje?«

»To ni meja.«

»Kaj je?«

Marjan se je skoraj nasmehnil.

»Ne vem.«

Jože je vzel telefon.

Poklical je.

Marjan je izstopil iz avtomobila in šel do čolna.

Ponjava je bila dobro privezana.

Tokrat z dvema vrvema.

Ni poslušal pogovora.

V podjetju je naslednji teden Rok naredil prvo veliko napako.

Naročili so napačen sklop.

Ne povsem napačen.

Dovolj, da ga ni bilo mogoče uporabiti brez predelave.

Zamuda: najmanj dva tedna.

Strošek: velik.

Marjan je izvedel na jutranjem sestanku.

Rok je stal pri tabli.

Ni iskal izgovora.

»Moja odločitev.«

Direktor proizvodnje je bil bled od jeze.

»Zakaj niste preverili?«

»Sem.«

»Očitno ne.«

Rok je prikimal.

»Očitno ne.«

Marjan je gledal načrt.

Rešitev je videl po nekaj minutah.

Ne popolno.

Morda dovolj.

Ni govoril.

Direktor ga je pogledal.

»Marjan?«

Rok tudi.

Marjan je vstal.

Stopil k tabli.

»Če prestavimo testiranje tega sklopa sem...«

Začel je risati.

Čez dvajset minut so imeli pot.

Zamuda ne dva tedna.

Morda štiri dni.

Strošek še vedno velik.

Ko so drugi odšli, je Rok ostal.

»Hvala.«

Marjan je brisal tablo.

»Za kaj?«

»Veste za kaj.«

»Za to sem tukaj.«

Rok je sedel na rob mize.

»Lahko bi me pustili.«

Marjan ga je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker sem imel prej prav.«

Marjan se je nasmehnil.

»To ni bolezen.«

Rok se je tudi.

Potem je rekel:

»Veste, kaj sem najprej pomislil, ko sem videl napako?«

»Da jo boš popravil.«

»Ne.«

Marjan je čakal.

»Da ste vi rekli, da je preveč tvegano.«

Marjan je odložil gobico.

»In?«

»Da bi moral poslušati.«

»Mogoče.«

»Mogoče?«

»Če bi poslušal, bi prejšnjič izgubili mesec.«

Rok je gledal tablo.

»Torej je bila odločitev dobra ali slaba?«

Marjan se je naslonil na mizo.

»Katera?«

»Ista.«

»Ni ista.«

»Zakaj ne?«

Marjan je pogledal napačni sklop skozi steklo v hali.

»Ker se je prvič izšlo.«

Rok se je zasmejal.

»To je poceni.«

»Je.«

»Potem je vse samo rezultat?«

Marjan je hotel odgovoriti.

Ni.

Spomnil se je svojih zmag.

Odločitev, ki so se izšle.

Odločitev, ki so mu prinesle denar.

Položaj.

Hišo.

Priznanje.

Koliko jih je imenoval dobre samo zato, ker je bil rezultat tisti, ki ga je hotel?

In koliko porazov slabih samo zato, ker so boleli takoj?

»Ne,« je rekel.

Rok je čakal.

»Ampak rezultat nas prepriča, da smo bili pametnejši, kot smo bili.«

Rok se je nasmehnil.

»To si bom zapomnil.«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker bom čez teden mogoče mislil drugače.«

Rok se je zasmejal.

Marjan tudi.

Tisti večer je doma odprl predal.

List je bil tam.

NI VSE, ČESAR NISEM DOBIL, IZGUBA.

AMPAK NEKAJ JE.

Pod tem je napisal:

NI VSE, KAR SEM DOBIL, ZMAGA.

Položil je svinčnik.

Tri povedi.

Preveč podobne misli iz knjige, ki je ni pisal.

Hotel je list strgati.

Potem je zazvonilo.

Petra.

»Dedek, lahko prideš?«

Glas je bil čuden.

»Kam?«

»K meni.«

»Kaj je?«

»Nič.«

Marjan je že jemal ključe.

»To pri nas nikoli ni nič.«

Petra ni odgovorila.

Ko je prišel, je sedela na stopnicah pred hišo.

Brez bergel.

Nina ni bila zunaj.

Marjan je parkiral.

»Kaj delaš tukaj?«

»Čakam.«

»Mene?«

»Ja.«

Sedel je poleg nje.

»No?«

Petra je gledala čez cesto.

»Ne bom šla na maturantski ples.«

Marjan je čakal.

»Zakaj?«

»Ne morem plesat.«

»Lahko greš brez plesa.«

»Nočem.«

»Obleko imaš.«

»Vem.«

Marjan ni rekel, koliko je stala.

To ga je skoraj razveselilo.

»Kaj pravi mama?«

»Da naj grem.«

»In ti?«

»Ne.«

Marjan je gledal njene čevlje.

»Dobro.«

Petra se je obrnila.

»Kaj dobro?«

»Ne greš.«

»Kar tako?«

»Ti si rekla.«

»Ampak vsi bodo.«

»Verjetno.«

»In potem mi bo žal.«

»Verjetno.«

Petra ga je jezno pogledala.

»Zakaj si tak?«

»Kakšen?«

»Kot da je vseeno.«

Marjan je pogledal vnukinjo.

»Ni.«

»Potem mi povej, kaj naj naredim.«

Besede so bile ostre.

Skoraj otroške.

Marjan je dolgo molčal.

»Ne vem.«

Petra je vstala.

»Super.«

»Petra.«

»Kaj?«

»Če ne greš, boš izgubila en večer.«

»Vem.«

»Če greš, mogoče tudi.«

Obrnila se je.

»Kako?«

»Če boš ves čas gledala druge in mislila samo na to, česar ne moreš.«

Petra je stala.

»To mi nič ne pomaga.«

»Vem.«

»Zakaj potem govoriš?«

Marjan se je nasmehnil.

»Ker si vprašala.«

Petra je skoraj odšla.

Potem se je vrnila in sedla.

»A bi ti šel?«

Marjan je pogledal cesto.

»Pri tvojih letih?«

»Ja.«

»Jaz bi šel.«

»Zakaj?«

»Ker sem bil neumen.«

Petra se je zasmejala.

»Resno.«

»Resno.«

»Zdaj?«

Marjan je pogledal njeno nogo.

»Zdaj bi šel.«

»Zakaj?«

»Ker ti je žal že prej, preden si se odločila.«

Petra je utihnila.

Marjan je takoj vedel, da je povedal preveč.

»Ampak to ni razlog.«

»Kaj pa je?«

»Nič.«

»Dedek.«

Marjan je vzdihnil.

»Pojdi noter.«

»Zakaj?«

»Ker je hladno.«

»To ni odgovor.«

»Je za zdaj.«

Čez tri dni je Petra šla na maturantski ples.

Marjan je to izvedel iz fotografije.

Nina mu jo je poslala ob devetih zvečer.

Petra je stala v temni obleki.

Ob njej dve prijateljici.

Na nogah nizki čevlji.

Ni plesala.

Na drugi fotografiji je sedela za mizo in se smejala.

Marjan je pogledal obe.

Ni napisal: DOBRO, DA SI ŠLA.

Napisal je:

LEPA SI.

Petra je odgovorila:

VEM.

Marjan se je zasmejal.

Čez minuto je prišla še ena fotografija.

Petra je stala.

Fant pred njo.

Njegova roka na njenem pasu.

Njena na njegovem ramenu.

Noga nekoliko trda.

Plesala je.

Marjan je povečal sliko.

Potem jo je zmanjšal.

Ni vedel, koliko jo boli.

Ni bilo pomembno.

Tisti trenutek je plesala.

Telefon je položil na mizo.

List je bil še vedno zunaj.

NI VSE, ČESAR NISEM DOBIL, IZGUBA.

AMPAK NEKAJ JE.

NI VSE, KAR SEM DOBIL, ZMAGA.

Marjan je obrnil list.

Na drugi strani je napisal:

CENA SE NE POKAŽE VEDNO TAKRAT, KO PLAČAŠ.

Potem je obstal.

Prečrtal je.

Ni bilo res.

Včasih se sploh nikoli ne pokaže.

Včasih jo plača nekdo drug.

Včasih jo človek šele pozneje imenuje cena, ker mu rezultat ni več všeč.

Včasih nekaj boli in ni cena ničesar.

Samo boli.

List je zložil.

Tokrat ga ni dal v predal.

Odnesel ga je v garažo.

Na delovni mizi je ležal ostanek lesa od jambora.

Marjan je list položil pod njega, da se ni zvijal.

Naslednji dan je prišel Luka.

Ni pozvonil.

Vstopil je skozi garažo.

»Oči.«

Marjan je bil na vrtu.

»Tukaj.«

Luka je prišel okoli hiše.

Obraz je imel brez barve.

Marjan je odložil škarje.

»Kaj je?«

Luka je obstal.

Usta je odprl, vendar ni prišlo nič.

Marjan je že vedel, da je val prišel.

Ni vedel samo, kaj je odnesel.

»Sara?«

Luka je prikimal.

Marjan je stopil proti njemu.

»Otrok?«

Luka je pogledal očeta.

In takrat je Marjan razumel.

Ni vprašal več.

Luka se je sesedel na prvi stol ob terasi.

Marjan je stal pred njim.

»Kdaj?«

»Ponoči.«

Glas je bil komaj slišen.

»Srce...«

Luka je pogoltnil.

»Ni več bilo.«

Marjan je sedel.

Ni se ga dotaknil.

Še ne.

Na mizi med njima je ostala skodelica od jutranje kave.

Na robu se je posušila rjava sled.

»Sara?«

»V bolnišnici.«

»Sama?«

»Njena sestra je pri njej.«

»Zakaj si ti tukaj?«

Luka je pogledal očeta.

»Ne vem.«

Marjan je prikimal.

Luka je spustil glavo.

»Včeraj sva izbrala ime.«

Marjan ni dihal.

»Katero?«

»Jan.«

Ime je bilo majhno.

Premajhno za to, kar je naredilo.

Marjan je pogledal vrt.

Jablana je imela nove liste.

»Jan,« je ponovil.

Luka je zajokal.

Tokrat ga Marjan ni čakal.

Objel ga je.

Dolgo.

Sin se ga je držal za srajco.

»Oči.«

»Ja.«

»Kaj sva naredila narobe?«

Marjan je zaprl oči.

Vse življenje je iskal vzrok.

Napako.

Odločitev.

Točko, kjer bi bilo mogoče zaviti drugače.

Zdaj je pred njim sedel njegov sin in mu ponujal isto past.

Marjan ga je držal.

»Ne vem.«

Luka se je odmaknil.

»Mora biti nekaj.«

»Mogoče.«

»Sara je šla po stopnicah.«

»Luka.«

»Včeraj. Dvakrat. Rekel sem ji, naj ne.«

»Luka.«

»Pa tisti prepir. Pa—«

Marjan ga je prijel za ramena.

»Ne.«

Luka ga je gledal.

»Ne delaj mu cene.«

»Kaj?«

Marjan je slišal svoje besede šele, ko so bile zunaj.

»Ne naredi iz njega cene nečesa, kar si naredil.«

Luka je strmel vanj.

»Ne razumem.«

Marjan tudi ne povsem.

»Jan ni račun.«

Luka je zlomil pogled.

»Potem kaj je?«

Marjan ni imel odgovora.

Otrok.

Možnost.

Vnuk.

Ime.

Srce, ki je bilo in ga ni več.

»Jan,« je rekel.

Samo to.

Luka je sedel še dolgo.

Potem sta šla v bolnišnico.

Marjan ni vozil hitro.

Nobenega časa ni bilo mogoče dobiti nazaj.

XXVII.

V bolnišnici ni bilo kam z rokami.

Luka jih je imel v žepih, Marjan na kolenih. Sedela sta pred sobo, v kateri je bila Sara, in gledala vrata, ki se niso odpirala.

Čez hodnik je čistilka potiskala voziček.

Kolo je pri vsakem obratu zaškripalo.

Marjan ga je poslušal, dokler ni izginilo za vogalom.

»Ne vem, kaj naj ji rečem,« je rekel Luka.

»Nič.«

»Ne morem priti noter in nič reči.«

»Lahko.«

Luka ga je pogledal.

»Ti si pri mami tudi tako?«

Marjan je vedel, na katero mamo misli.

»Ne.«

»Kaj si rekel?«

Spomnil se je.

Preveč.

Da bo dobro.

Da morata misliti naprej.

Da imata Luko in Nino.

Da življenje gre naprej.

Vse stvari, ki so bile morda resnične in takrat niso imele nobene pravice biti izrečene.

»Ne spomnim se.«

Luka ga je pogledal.

Marjan je popravil:

»Spomnim se. Samo nič od tega ni bilo dobro.«

Vrata so se odprla.

Sestra je rekla, da lahko Luka vstopi.

Luka je vstal.

»Ti?«

»Kasneje.«

Sin je šel noter.

Marjan je ostal.

Čez nekaj minut je zaslišal jok.

Ni vedel, ali Luka ali Sara.

Ni poskušal ugotoviti.

Ko je prišel na vrsto, je Sara ležala obrnjena proti oknu.

Luka je sedel ob njej in jo držal za roko.

Marjan je stopil do postelje.