Človek, ki ga ni

I. URA

Stanovanje je pospravljala že tretji dan, počasi in brez pravega reda, kakor človek, ki se je lotil dela samo zato, ker je bilo treba nekaj narediti, pa še sam ni dobro vedel, zakaj je ravno njej pripadlo, da odpira omare nekoga, ki ga skoraj ni poznala, jemlje s polic njegove knjige in iz predalov stvari, ki so bile še pred nekaj dnevi tuje in zasebne, zdaj pa niso pripadale nikomur več. Ključe ji je na stopnišču dala ženska iz spodnjega nadstropja, ker je vedela, da bodo čez nekaj dni prišli ljudje po pohištvo, in ona jih je vzela, ne da bi vprašala, zakaj tega ne stori kdo drug. Verjetno zato, ker se je človeka, ki je tu živel, vendarle spominjala dovolj, da ji ni bil čisto tuj, čeprav bi težko povedala kaj več od tega, da sta se srečevala pri poštnih nabiralnikih, da ji je nekoč pridržal vrata, ko je nesla iz trgovine dve polni vrečki, in da sta neko zimo nekaj minut skupaj stala pred hišo ter gledala avtomobil, ki je zaprl dovoz. Z leti se ji je dogajalo, da je dogodek ostal, obraz v njem pa je počasi izginil, spet drugič je ostal obraz, okoli njega pa ni bilo več ničesar, kar bi ji lahko zanesljivo povedalo, od kod ga pozna.

V stanovanju je bilo manj stvari, kakor bi pričakovala od človeka, ki je v njem preživel toliko let, toda tudi tisto, kar je ostalo, se ji ni zdelo prazno, saj so v omari še visele srajce, nekatere z obrabljenimi ovratniki, na knjižni polici so stale knjige, med katerimi so bile take, ki jih očitno dolgo nihče ni odprl, v kuhinji pa so na polici ostali trije kozarci, dva enaka in tretji manjši, z drobno razpoko na robu. Ko je segla po njih, da bi jih položila v škatlo s stvarmi za odvoz, je manjši kozarec za trenutek zadržala v roki, kakor da bi morala o njem nekaj vedeti, čeprav ni vedela ničesar, potem pa ga je namesto v škatlo postavila na okensko polico in nadaljevala delo.

V spodnjem predalu pisalne mize, pod starimi računi, nekaj porumenelimi listi in prazno ovojnico, je našla ročno uro, obrnjeno s steklom navzdol, in ko jo je dvignila, jo je presenetila njena teža, saj je bila majhna in na prvi pogled nič posebnega. Obrnila jo je v dlani ter pogledala številčnico, na kateri sta kazalca obstala pri sedmih minutah čez tri, nato pa je poskusila zavrteti gumb ob strani, najprej previdno in potem nekoliko močneje, toda ura se ni premaknila. Šele ko jo je približala oknu, je na steklu opazila kratko, nekoliko ukrivljeno prasko tik ob številki sedem, sled nečesa, kar se je moralo zgoditi že davno in je bilo za človeka, ki je uro nosil, morda pomembno ali pa tako nepomembno, da se tistega dne zvečer tega ni več spomnil. Položila jo je na mizo poleg ključev in odprla naslednji predal, kjer ni našla ničesar razen svinčnika brez konice in nekaj kovancev, ki jih je stresla v dlan ter jih nato vrnila, ker se ji je nenadoma zazdelo, da v tem stanovanju preveč stvari premika z mesta, čeprav je prišla prav zato.

Ko je zvečer odhajala, je v predsobi ugasnila luč, preverila okna in že prijela za kljuko, ko se je brez posebne misli obrnila ter se vrnila do pisalne mize, na kateri je v svetlobi s hodnika komaj še razločila uro. Nekaj časa jo je gledala, potem jo je vzela in spravila v žep, ne da bi si znala razložiti, zakaj je iz vsega, kar je tisti dan držala v rokah, izbrala prav stvar, ki ni več kazala časa in za katero ni vedela, komu je pripadala pred človekom, ki je umrl v tem stanovanju. Lahko da jo je zmotilo, da bi jo naslednji dan kdo brez premisleka vrgel v vrečo skupaj s starimi računi, morda jo je njena teža spominjala na čase, ko stvari niso bile narejene zato, da jih človek zavrže, ko prenehajo delovati, lahko pa je bil razlog še preprostejši in ga tudi sama nikoli ne bi znala povedati. Preden je stopila na hodnik, se je za hip spomnila, kako ji je oče kot deklici z dvema prstoma vedno poravnal ovratnik plašča, preden sta šla ven. Spomin je prišel brez razloga in izginil skoraj tako hitro, kakor se je pojavil.

II. POSTAJA

Dež je tistega popoldneva prihajal poševno čez tire in veter ga je nosil pod nadstrešek, kjer je stala že pol ure. Z vlakom je prišla prej, kakor bi bilo treba, in si je že vso pot od doma dopovedovala, da tokrat ne bo čakala, če ga ne bo ob uri, ki sta jo določila. Na postaji je bilo več ljudi, nekateri so se stiskali ob zid, drugi so hodili sem in tja ter pogledovali proti koncu tirov, kakor da bi vlak lahko prišel prej samo zato, ker ga dovolj dolgo iščejo z očmi, ona pa je ostajala ob lesenem stebru, z mokrim robom plašča in torbico, ki jo je držala pred seboj z obema rokama, ter se jezila predvsem nase, ker je že po prvih desetih minutah vedela, da bo ostala tudi naslednjih deset in potem še toliko, kolikor bo treba. Doma je materi rekla, da gre k sošolki po zapiske, in mati je samo prikimala, čeprav jo je pogledala nekoliko dlje kakor običajno, zaradi česar je imela zdaj občutek, da je njena laž ostala nekje med njima in jo bo ob vrnitvi še vedno čakala v kuhinji.

Ko se je na drugem koncu perona končno pojavil, ga ni prepoznala po obrazu, ker je bil predaleč, temveč po hoji, ki se ji je že takrat zdela nekoliko prepočasna za človeka, ki je zamujal, in prav to jo je razjezilo bolj kakor zamuda sama. Prihajal je proti njej brez dežnika, z lasmi, prilepljenimi na čelo, in ko se je ustavil pred njo, je najprej pogledal uro, kakor da bi hotel preveriti, koliko je pravzaprav zamudil, potem pa nekaj rekel, česar se mnogo let pozneje ni več mogla spomniti, čeprav je bila dolgo prepričana, da bo ohranila vsako besedo tistega popoldneva. Spominjala se je njegove mokre srajce pod odprtim plaščem, kaplje, ki mu je z las zdrsnila po sencu, in tega, da je na steklu ure, ko je dvignil zapestje, zagledala drobno ukrivljeno prasko ob številki sedem, čisto nepomembno sled, ki je takrat ni zanimala in o kateri mu ni rekla ničesar, pa je ostala v njej dlje od stavka, zaradi katerega je tisti dan prišla na postajo.

Nista ostala na postaji, temveč sta skozi postajno stavbo odšla na drugo stran, kjer so bile ulice skoraj prazne in je voda tekla ob robnikih v dolgih motnih curkih. Hodila sta blizu drug drugega, vendar se nista dotikala, in ona je čakala, da bo povedal tisto, zaradi česar jo je prosil, naj pride, on pa je govoril o stvareh, ki niso imele nobene zveze z njima, o delu, ki ga morda ne bo dobil, o denarju, ki ga je bilo vedno premalo, in o možnosti, da bo moral oditi nekam, kjer ni poznal nikogar. Takrat ga je prvič slišala govoriti o odhodu tako, kakor govorijo ljudje, ki se ga bojijo in si ga obenem želijo, ker jim kraj, v katerem živijo, ne daje več dovolj prostora, da bi verjeli, da se jim lahko zgodi kaj drugega od tistega, kar se je zgodilo njihovim očetom.

V majhni gostilni blizu reke sta sedla za mizo ob oknu, kjer je bilo steklo od znotraj zarošeno, in naročila vsak svoj čaj, ker za kaj drugega nista imela denarja. Ko je segel v žep, da bi plačal, mu je rekla, naj pusti, saj je imela nekaj kovancev, ki jih je prihranila od malice, vendar je odkimal in kovance položil na mizo s tisto nerodno odločnostjo mladega človeka, ki nima veliko, pa vendar noče, da bi kdo drug plačal zanj. Šele tedaj ji je povedal, da bo verjetno odšel, ne za vedno, tako je rekel, samo za nekaj časa, dokler ne zasluži dovolj, da se bo lahko vrnil in začel drugače, in ona ga ni vprašala, kaj pomeni drugače, ker jo je bolj zanimalo, ali je v tistem drugače prostor tudi zanjo. Ni ga vprašala niti tega.

Ko sta se proti večeru vrnila do postaje, je dež skoraj ponehal in nad tiri se je vlažen zrak mešal z dimom lokomotive, ki je čakala na stranskem tiru. Njen vlak je že stal ob peronu in ljudje so vstopali, ona pa je ostala ob njem do zadnjega trenutka, kakor da bi bilo mogoče z nekaj dodatnimi minutami odložiti nekaj, kar se še ni zgodilo. Preden je stopila na stopnico vagona, jo je prijel za komolec, samo za hip, in rekel, da ji bo pisal, če bo res odšel, ona pa mu je odgovorila, da ni treba, čeprav je že v istem trenutku vedela, da bo od naslednjega dne poslušala vsak prihod poštarja. V kupeju je sedla k oknu in ga skozi mokro steklo še nekaj časa videla na peronu, dokler se vlak ni premaknil in so se luči postaje raztegnile v dolge rumene lise, potem pa je izginil med ljudmi, ki so odhajali proti izhodu. Dolga leta je bila prepričana, da se tistega večera spominja zaradi njega, šele mnogo pozneje pa se ji je začelo dozdevati, da si je večino njegovega obraza morda sestavila iz poznejših srečanj, medtem ko je od tistega popoldneva zanesljivo ostalo le nekaj mokrih ulic, vroč kozarec med dlanmi in praska ob sedmici na uri človeka, za katerega takrat še ni vedela, koliko časa bo ostal v njenem življenju.

III. NOČNA STRAŽA

Morje je bilo tisto noč tako mirno, da se je ladja komaj opazno premikala pod nogami, čeprav sta po položaju zvezd in enakomernem tresenju strojev vedela, da plujejo z isto hitrostjo kakor prejšnje dni, daleč od kopnega, kjer ni bilo luči, po katerih bi človek lahko meril razdaljo do nečesa trdnega. Na mostu sta bila sama že skoraj dve uri in med njima ni bilo veliko besed, ker jih na takih stražah tudi ni bilo treba, saj je vsak poznal svoje delo, smer je ostajala nespremenjena, morje pred premcem pa je bilo prazno do roba teme. Krmar je občasno pogledal kompas in nato skozi sprednja okna, mož ob njem pa je stal nekoliko vstran, z rokami za hrbtom, kakor je imel navado, kadar ni bilo ničesar, kar bi zahtevalo ukaz, in prav zaradi te njegove mirnosti bi človek, ki ga ni poznal, lahko pomislil, da mu je na ladji dobro, da mu nič ne manjka in da se je navadil na dolge mesece, v katerih se življenje meri od pristanišča do pristanišča in od ene straže do druge.

Krmar ga je poznal dovolj dolgo, da temu ni več verjel, čeprav tudi sam ni znal povedati, kaj je v njem opazil, saj mož ni govoril o domu, razen kadar je bilo treba poslati pismo ali kupiti kaj za ljudi, ki so ostali na kopnem, in tudi takrat je povedal samo toliko, kolikor je bilo potrebno. Nekega večera v Suezu je dolgo stal pri poštni vreči, preden je vanjo spustil ovojnico, in krmar je videl, da na njej ni bilo veliko napisanega, samo ime, ulica in kraj, vendar se mu je zdelo, da je človek tisto pismo držal v roki drugače kakor druga pisma, ki jih je pošiljal.

Malo po drugi uri se je na obzorju pokazala luč, najprej tako šibka, da bi jo lahko zamenjala za zvezdo, potem pa se je počasi premaknila glede na premec in krmar je povedal, kar je videl. Mož je stopil bliže oknu, nekaj časa opazoval svetlobo, nato preveril položaj in mu mirno naročil, naj drži smer, kakor da se ni zgodilo nič posebnega, toda ko se je vračal k svojemu mestu, je z desnico za trenutek prijel rob mize in tam obstal. Krmar tega tedaj ni povezoval z ničimer, šele pozneje se je spomnil, da je bil tisti dan mož pri večerji nenavadno tih in da je pustil skoraj vso hrano na krožniku, čeprav je kuhar skuhal nekaj, kar je imel sicer rad.

Proti tretji uri je mož nenadoma vprašal, koliko časa je krmar že na morju, in ta mu je odgovoril, čeprav sta o tem gotovo že govorila, da bo jeseni dvanajst let, potem pa sta nekaj časa računala, koliko mesecev od teh let je dejansko preživel doma. Številka, do katere sta prišla, je bila tako majhna, da sta se oba zasmejala, vendar smeh ni trajal dolgo, saj je bilo v njem nekaj, česar ni bilo mogoče spremeniti z dobro šalo. Krmar je imel doma ženo in dva otroka, mlajši ga je ob zadnjem prihodu nekaj trenutkov gledal, preden mu je stekel naproti, in tega pogleda ni mogel pozabiti. O tem je govoril lahkotneje, kakor je čutil, in se celo pošalil, da ga bo otrok naslednjič vprašal za osebni dokument, potem pa se ni zasmejal lastni šali. Mož ob njem je poslušal brez pripombe, nato pa počasi potegnil rokav nekoliko višje, da bi pogledal uro. Krmar je takrat prvič opazil prasko na steklu, kratko sled ob sedmici, in se pošalil, da bi si človek z njegovo plačo že lahko kupil novo, on pa je uro samo obrnil proti svetlobi, kakor da prasko vidi prvič, ter rekel, da ta še vedno kaže čas, zato ni razloga, da bi jo menjal.

Mnogo let pozneje, ko ladje že dolgo ni bilo več in so se imena ljudi, s katerimi je plul, začela izgubljati hitreje kakor obrazi, se je krmar tiste noči spomnil zaradi nečesa drugega. Pred koncem straže je morje ostalo mirno, luč druge ladje je izginila za krmo in na vzhodu še ni bilo jutra, mož pa je stopil iz mosta na krilo ter tam obstal brez kape, čeprav je veter postal hladnejši. Krmar ga je skozi steklo nekaj časa gledal in pomislil, da bo šel ponj, če bo predolgo zunaj, toda ni šel, ker se mu je zdelo, da človek včasih potrebuje nekaj minut, v katerih od njega nihče ničesar ne zahteva. Ko se je vrnil, ni rekel ničesar, samo z dlanjo si je pogladil mokre lase, čeprav ni deževalo, in prevzel beležko, da bi vpisal položaj ladje. Šele mnogo pozneje je krmar razumel, da mu je tisto noč ostalo v spominu prav to: človek, ki je znal sredi odprtega morja držati smer ladje, je nekaj minut stal zunaj in gledal v temo, kakor da sam ni več vedel, v katero smer bi moral iti.

IV. KRUH

Pekarna je bila odprta že pred šesto in pozimi je bilo skozi zarošeno steklo videti samo rumeno svetlobo ter sence ljudi, ki so vstopali eden za drugim, nekateri še v delovnih oblekah, drugi s torbami, v katerih so nosili malico, vsi pa so se pri vratih za trenutek ustavili, ker jih je iz mrzlega jutra zadela toplota peči in vonj po kruhu. Ženska za pultom je prihajala na delo ob štirih in pol, ko je bilo mesto še skoraj prazno, doma pa je puščala dva otroka, starejšega, ki je že znal sam pripraviti zajtrk, in mlajšo, ki je pred njenim odhodom pogosto odprla oči ter vprašala, ali je že jutro. Vedno ji je rekla, da še ne, naj spi, in potem je odšla po temnih ulicah, čeprav bi najraje ostala ob njej, toda najemnino je bilo treba plačati, čevlji so postajali premajhni, šolske potrebščine niso bile zastonj in odkar je ostala sama, se je življenje razdelilo na stvari, ki jih je bilo mogoče odložiti, in stvari, ki jih preprosto ni bilo mogoče. Kadar je bila zelo utrujena, je pri vračanju drobiža postala nepotrpežljiva in je kovance položila na pult nekoliko preglasno; pozneje jo je bilo zaradi tega sram, vendar se kupcem ni znala opravičevati.

Moški je začel prihajati nekega januarja, sprva samo občasno, potem skoraj vsako jutro ob približno istem času, vendar ni bil eden tistih kupcev, katerih navade si zapomniš zato, ker vedno zahtevajo isto in postanejo nestrpni, če njihovega kruha ni več. Včasih je kupil črnega, drugič belega, ob petkih dva hlebca, kakor da bo čez konec tedna pri njem več ljudi, potem pa je lahko naslednji teden vzel samo dve žemlji in majhen kos kruha. Nekajkrat je zjutraj v vrsti stala še ena podobna moška postava, ki jo je ženska pozneje v spominu vedno postavila nekoliko preblizu njemu, vendar takrat temu ni namenila nobene pozornosti. Pozdravil je, počakal, da pride na vrsto, plačal in odšel, dokler nekega jutra ni opazil, da je med štetjem drobiža dvakrat pogledala proti telefonu na polici za seboj, čeprav ta ni zazvonil. Ni je vprašal ničesar, samo vzel papirnato vrečko in stopil proti vratom, potem pa se je obrnil, se vrnil do pulta in rekel, da je pozabil še nekaj, čeprav ni bilo videti, da bi karkoli pozabil.

Tisto jutro mlajše hčere ni bilo v šoli, ker je ponoči dobila vročino, starejši pa je moral ostati doma z njo, dokler se mati ne vrne iz službe, in prav zaradi tega je ženska pogledovala proti telefonu, saj je vedela, da sin sam ni mogel poskrbeti za obisk pri zdravniku, sama pa je imela v denarnici komaj toliko denarja, da bi po koncu izmene kupila zdravila, če jih bodo predpisali. Moški je nekaj časa gledal police za njenim hrbtom, kakor da izbira, nato pa naročil še tri hlebce, šest žemelj in dva kosa peciva, toliko, da ga je vprašala, ali naj mu da večjo vrečko, on pa je prikimal in plačal brez besed. Ko mu je vse zložila, je vzel samo en hlebec, preostalo pa pustil na pultu in rekel, da tega ne bo mogel odnesti, ker mora nekam peš, zato naj naredi z njim, kar hoče. Ženska ga je pogledala in hotela reči, da kruha ne more pustiti, saj ga je pravkar plačal, vendar je bil že pri vratih, za njim pa so čakali drugi kupci in nekdo je prosil za dve štruci, zato je morala nadaljevati delo.

Ko je čez nekaj minut pogledala v vrečko, je pod pecivom našla denar, prepognjen tako, da ga od zunaj ni bilo mogoče videti, in najprej je pomislila, da mu je padel iz denarnice, čeprav je skoraj takoj vedela, da ni bilo tako. Denarja ni bilo veliko, dovolj pa, da je po službi odpeljala hčer k zdravniku in v lekarni kupila vse, kar je potrebovala, ne da bi morala izbirati, katero zdravilo bo vzela in katero pustila za naslednji teden. Ves dan je čakala, da se bo moški vrnil, in si pripravljala besede, s katerimi mu bo denar vrnila, toda tistega dne ga ni bilo več, prav tako ne naslednje jutro, in ko se je čez nekaj dni spet pojavil ter mirno stopil v vrsto, je ugotovila, da mu ne zna reči ničesar, ne da bi pred ljudmi razkrila nekaj, česar očitno ni hotel razkriti sam. Ko je prišel do pulta, ga je samo vprašala, kateri kruh želi, in prvič, odkar je prihajal, se ji je zazdelo, da se je za hip nasmehnil, vendar tudi tega pozneje ni mogla z gotovostjo trditi.

Čez leta se ni več spominjala njegovega obraza in tudi njegovega glasu ne, čeprav je bila prepričana, da bi ga takrat prepoznala med stotimi ljudmi, spominjala pa se je papirnate vrečke, ki jo je tisto jutro odnesla domov, in hčere, ki je sedela v postelji z rdečimi lici ter jedla kos peciva tako počasi, da je drobtine pobirala s prstom z odeje. Deklica je ozdravela, sin je odrasel, oba sta odšla vsak na svojo stran in pekarne že dolgo ni bilo več, ker so hišo porušili in na njenem mestu zgradili nekaj, česar ženska nikoli ni marala gledati. Moškega, ki je nekoč prihajal po kruh, ni videla nikoli več ali pa ga samo ni prepoznala, in če bi jo kdo vprašal, kaj je bilo na njem posebnega, ne bi znala povedati ničesar, saj ni poznala njegovega imena, ni vedela, od kod prihaja in kam je vsako jutro odnesel kruh.

V. VRATA

Tistega večera ni prišel domov pozneje kakor običajno in prav zato se je pozneje tolikokrat spraševala, kdaj se je pravzaprav vse začelo, saj ni bilo nobenega telefonskega klica, nobenega tujega vonja na srajci, nobene besede, ki bi jo lahko prijela in jo obrnila proti njemu kot dokaz, da se med njima dogaja nekaj, česar še ni znala poimenovati. Prišel je malo po sedmi, sezul čevlje v predsobi, plašč obesil na isti kavelj kakor vsak večer in jo vprašal, ali je kaj ostalo od kosila, ona pa mu je iz hladilnika vzela lonec, pristavila hrano na štedilnik in medtem poslušala vodo, ki je tekla v kopalnici, ter otroke v sosednji sobi, kjer sta se prepirala zaradi zvezka. Vse je bilo na svojem mestu, celo njegov čas prihoda, pa vendar je že med rezanjem kruha čutila tisto tiho napetost, ki se v hišo naseli, še preden človek ve, komu pripada, in zaradi katere začne opazovati stvari, ki jih je leta sprejemal brez vprašanja.

Pri večerji je govoril malo, vendar tudi to ni bilo nenavadno, saj so bili dnevi, ko je prišel utrujen in je pojedel skoraj v tišini, potem pa sedel v kuhinji še dolgo po tem, ko so otroci odšli spat. Tokrat je po nekaj grižljajih odložil vilice in pogledal proti vratom. »Naslednji teden me nekaj dni ne bo.« »Kam greš?« Za hip je pogledal v krožnik. »Poslali so me. Zaradi dela.« Beseda »poslali« je med njima ostala na mizi poleg krožnika in kozarca. Motilo jo je, kako hitro jo je izgovoril, kakor nekaj, kar je bilo pripravljeno že pred prihodom domov. »Koliko dni?« »Ne vem. Tri. Mogoče štiri.« Znova je prijel vilice, čeprav potem skoraj ni več jedel.

Ko sta bila pozneje sama in je v stanovanju utihnilo, je stopila v predsobo, kjer je njegov plašč še vedno visel na kavlju, ter segla v notranji žep, ne zato, ker bi iskala kaj določenega, temveč zato, ker je hotela sama sebi dokazati, da tam ni ničesar, zaradi česar bi se morala bati. Našla je robec, nekaj kovancev, vozovnico in prepognjen listek z naslovom, napisanim z roko, ki ni bila njegova, pod njim pa samo ura in dan. Listek je držala tako dolgo, da je lahko pozneje še leta videla pregib na sredini in majhen madež v zgornjem kotu, čeprav se naslova ni več spominjala. Ko je za seboj zaslišala korak, se ni obrnila takoj, temveč je listek počasi položila na omarico ob vratih in pustila plašč odprt, da mu ne bi mogla očitati niti tega, da je hotela svoje dejanje skriti.

Nekaj časa sta stala vsak na svoji strani ozke predsobe in nihče ni vprašal ničesar, dokler ni on vzel listka, ga pogledal in ga spravil nazaj v žep, kakor da gre za račun, ki ga je pomotoma pustil med drugimi stvarmi. Takrat ga je vprašala, čigav je naslov, in lahko bi ji odgovoril karkoli, lahko bi se zlagal, lahko bi povedal resnico ali vsaj toliko resnice, kolikor je človek sposoben povedati v trenutku, ko ve, da bo z naslednjim stavkom nekaj izgubil, on pa je samo rekel, da nima smisla, da se pogovarjata zdaj, ko sta oba utrujena. Prav ta stavek jo je prizadel bolj kakor listek, ker je v njem zaslišala nekaj, česar prej med njima ni bilo, nekakšno zapiranje vrat, čeprav so bila vrata spalnice, otroške sobe in stanovanja še vedno odprta in se ni premaknila nobena kljuka.

Naslednje jutro je vstal pred njo, si skuhal kavo in odšel, preden so se otroci zbudili, na mizi pa ni pustil ničesar, niti besede, ki bi ji povedala, ali se bo zvečer pogovor nadaljeval. Vrnil se je, kakor se je vračal vedno, in naslednji dnevi so tekli naprej z nakupi, pranjem, šolo, službo in večerjami, tako da bi človek od zunaj težko pokazal trenutek, ko je med njima nekaj prenehalo biti samoumevno. Tudi ona je dolgo verjela, da je bil listek začetek, dokler ni mnogo let pozneje razumela, da se stvari med ljudmi redko začnejo tam, kjer jih prvič opazimo, in da je tistega večera samo odprla predal, ki je bil med njima morda že dolgo zaprt.

VI. PODPIS

Delavnica je stala za skladiščem, v nizki stavbi z dvema velikima oknoma, skozi katera je bilo pozimi komaj kaj svetlobe, poleti pa toliko vročine, da so vrata puščali odprta že od jutra, čeprav je skozi njih prihajal prah z dvorišča. Tam je delal skoraj dvajset let in poznal vsak zvok strojev, vedel je, kateri ležaj bo začel cviliti, še preden ga je slišal kdo drug, in kateri človek bo ob koncu izmene pustil orodje tam, kjer ga naslednje jutro ne bo našel. Ni bil človek, ki bi veliko govoril o svojem delu, toda doma je ženi večkrat rekel, da ga nihče ne more odpustiti, dokler stroji potrebujejo nekoga, ki jih zna poslušati, in dolgo je verjel, da je to res, ker je bilo lažje živeti z mislijo, da človeka varuje tisto, kar zna, kakor z vedenjem, da lahko nekega jutra nekdo v pisarni odloči drugače.

Tistega dne so jih poklicali enega za drugim, ne vseh hkrati, in prav zaradi tega je bilo čakanje težje, saj so se vrata pisarne odpirala, nekdo je prišel ven z listom v roki, drugi brez njega, nihče pa ni povedal več, kot je bilo potrebno. Ko je prišel na vrsto, je sedel nasproti dveh moških, od katerih je enega poznal že leta, drugega pa je videl samo nekajkrat, in na mizi med njimi je ležal papir z njegovim imenom. Govorila sta o zmanjšanju naročil, stroških in reorganizaciji, uporabljala besede, ki niso imele ničesar opraviti z njegovimi rokami, z nočmi, ko so ga klicali od doma, ker se je ustavil stroj, niti z ljudmi, ki jih je sam naučil dela, na koncu pa je moški, ki ga je poznal, obrnil papir proti sebi in se podpisal. To je bil majhen gib, komaj nekaj sekund, toda v njem se je za človeka na drugi strani mize končalo dvajset let.

Ni prosil, naj odločitev spremenijo, in tudi glasu ni povzdignil, čeprav je še pred vstopom v pisarno mislil, da bo povedal vse, kar mu je ležalo v grlu. »Zakaj jaz?« Moški s peresom je pogledal proti drugemu. »Ne gre za vas osebno. Zmanjšati moramo število ljudi.« »Jaz bom pa osebno brez plače.« Moški je poravnal papir pred seboj. »Nekoga smo morali izbrati.« Beseda »izbirati« mu je ostala dlje od vsega drugega, ker je pomenila, da je nekdo sedel pred seznamom imen in se odločil, kdo bo naslednji mesec še prejel plačo in kdo bo moral doma povedati, da je ne bo. Ko je vstal, je videl, da je podpis na dnu lista nekoliko nagnjen v desno, in še leta pozneje je bil prepričan, da bi ga prepoznal kjerkoli, čeprav je obraz človeka, ki ga je naredil, sčasoma postajal vse manj jasen.

Doma ni povedal takoj, saj je žena tisti dan prišla pozneje in je hči za kuhinjsko mizo pisala nalogo, sin pa je potreboval denar za šolski izlet, o katerem je govoril že ves teden. Sedel je z njima, pojedel juho in poslušal, kako se prepirata, kdo bo pomil posodo, kakor da bo z nekaj dodatnimi minutami lahko obdržal življenje takšno, kakršno je bilo zjutraj, preden je stopil v pisarno. Šele ko sta otroka odšla spat, je na mizo položil papir, žena pa ga ni vzela v roke, temveč je samo pogledala njegovo ime in nato njega. Ko ga je vprašala, kaj bosta zdaj, se je razjezil nanjo, čeprav je vedel, da ni kriva ničesar, in odšel na balkon kadit; naslednje jutro ji je brez besed skuhal kavo, kakor da je bilo to najbliže opravičilu, ki ga je zmogel.

Moškega, ki je podpisal papir, je srečal še enkrat, mnogo let pozneje, na ulici pred banko, in skoraj je šel mimo njega, ker je bil starejši, nekoliko sključen in brez tistega plašča, v katerem ga je poznal iz službe. Tudi drugi ga sprva ni prepoznal, potem pa se je ustavil, izgovoril njegov priimek in mu ponudil roko. Ni je sprejel. Dolgo je mislil, da mu bo, če ga bo kdaj še srečal, povedal, kaj je pomenil tisti podpis, koliko noči ni spal in kako je žena skrivala račune, da jih otroka ne bi videla, toda ko je stal pred njim, ni rekel ničesar, ker je nenadoma razumel, da bi moral za svojo bolečino porabiti več besed, kakor jih je bil pripravljen dati temu človeku. Šel je naprej in ga pustil stati pred banko, vendar mu ni odpustil, tudi pozneje ne, ko je izvedel, da je bilo tistega leta odpuščenih še veliko drugih in da človek, ki je podpisoval papirje, morda ni odločal o vsem. Zanj je ostal tisti, ki je sedel na drugi strani mize, vzel pero in se podpisal, kajti človek si včasih ne zapomni sistema, ki ga je zlomil, ampak roko, ki je držala pero.

VII. KLJUČ

Ključ je našla šele spomladi, ko je po očetovi smrti praznila predal v nočni omarici in iz njega jemala stvari, ki jih je poznala vse življenje, čeprav jih nikoli prej ni držala v rokah: staro denarnico z nekaj neveljavnimi bankovci, očala v trdem rjavem etuiju, dve fotografiji brez datumov, svinčnik, ki je bil ošiljen skoraj do konca, ter majhno kovinsko škatlico, v kateri so bili trije ključi. Dva je prepoznala, enega od stanovanja in drugega od kleti, tretji pa je bil manjši, nekoliko potemnel in na vrhu označen z drobno zarezo, ki ni povedala ničesar. Položila ga je na mizo skupaj s stvarmi, za katere se bo treba pozneje odločiti, kaj z njimi, in nadaljevala, ker je bilo po smrti vedno presenetljivo veliko dela, kakor da bi človek z odhodom pustil drugim ne samo žalost, ampak tudi vse tiste majhne odločitve, ki jih je dotlej sprejemal sam.

Oče zadnja leta ni veliko govoril o preteklosti, vsaj ne o tistem delu, ki je zanimal njo, saj se je brez težav spominjal imen ljudi iz službe, cest, po katerih so nekoč vozili, in cen stvari, ki jih že desetletja ni bilo mogoče kupiti za isti denar, kadar ga je vprašala o materi, pa je pogosto odgovoril z nečim, kar je že slišala. Mati je umrla zgodaj in njeni spomini nanjo so bili sestavljeni iz nekaj prizorov, med katerimi ni znala več ločiti, kaj je zares njeno in kaj je nastalo iz fotografij ter pripovedovanja drugih. Oče jo je vzgojil skoraj sam, kuhal slabo, pral še slabše, ji zjutraj spletal lase tako nerodno, da jih je v šoli skrivala pod kapo, in nikoli ni zamudil roditeljskega sestanka, čeprav je včasih prišel naravnost iz službe. Zaradi tega mu je dolgo odpuščala tudi molk, ki ga je postavil okoli let pred materino smrtjo, saj je verjela, da človek ne govori o tistem, kar ga najbolj boli.

Majhnega ključa bi verjetno zavrgla, če ne bi čez nekaj dni v omari našla starega kovčka, ki ga je poznala iz otroštva, vendar ga že leta ni videla odprtega. Ključ je zdrsnil v ključavnico brez upiranja in pokrov se je dvignil z vonjem po zaprtem papirju, starem blagu in nečem, kar jo je za trenutek spomnilo na očetovo sobo v času, ko je bila še deklica. V kovčku ni bilo ničesar, kar bi upravičilo skrivnost: nekaj pisem, zvezek brez naslovnice, otroški šal, ki ni bil njen, in fotografija mlade ženske ob vodi, na zadnji strani pa samo leto, napisano s svinčnikom. Ženske ni poznala. Dolgo je gledala njen obraz, potem leto, in šele ko je pisma vzela iz ovojnice ter prebrala prvo stran, je ugotovila, da so bila napisana očetu v času, ko je bila njena mati še živa.

Ni jih vseh prebrala tisti večer, čeprav je sedela pri mizi do teme in je bilo treba samo prižgati luč, da bi nadaljevala. Dovolj je bilo nekaj vrstic, da je razumela, da ženska na fotografiji očeta ni poznala samo bežno, vendar iz pisem ni mogla ugotoviti, kako daleč je njuno razmerje seglo in ali je mati zanj vedela. V enem je bilo napisano, da ga čaka, v drugem, da ga ne bo več, če ne pride, tretje se je začelo brez pozdrava, kakor da se pogovor nadaljuje iz prejšnjega dne. Hči je sedela v očetovem praznem stanovanju in prvič v življenju občutila jezo na mrtvega človeka, kar se ji je zdelo skoraj nedostojno, saj ga ni mogla vprašati ničesar in mu tudi ni mogla dati možnosti, da bi odgovoril drugače, kakor je zdaj odgovarjal s stvarmi, ki jih je pustil za seboj.

Pisma je spravila nazaj v kovček, fotografijo pa je odnesla domov in jo več tednov hranila v predalu svoje pisalne mize, ne da bi vedela, kaj pravzaprav čaka. Včasih jo je vzela ven in iskala v obrazu neznane ženske nekaj, kar bi ji povedalo, kdo je bil njen oče takrat, ko še ni bil človek, ki ji je zjutraj mazal kruh, jo čakal pred šolo in sedel ob njeni postelji, kadar je bila bolna. Ključ je obdržala.

VIII. ČAKALNICA

V ambulanto je prišel brez naročila malo pred koncem dopoldanske izmene, ko je bila čakalnica še vedno polna ljudi, čeprav bi morala biti po urniku že skoraj prazna, in sestra ga je sprva hotela poslati domov ter mu dati termin za naslednji dan, dokler ni opazila, da se z eno roko drži za rob pulta, kakor da mu ta navadni kos pohištva pomaga ostati pokonci. Rekel je, da mu ni nič posebnega, samo nekoliko slabo mu je in v prsih čuti pritisk, ki bo verjetno minil, ko se bo usedel, toda prav ljudje, ki so govorili, da jim ni nič, so jo po vseh letih dela skrbeli bolj od tistih, ki so že pri vratih naštevali bolezni, zato mu je pokazala stol ob steni in šla po zdravnika. Moški je sedel, plašč obdržal na sebi in gledal v tla, medtem ko so drugi čakajoči občasno pogledovali proti njemu, nekateri z radovednostjo, drugi z nejevoljo, ker so razumeli, da bo človek, ki je prišel za njimi, morda prišel na vrsto prej.

Zdravnik ga je poznal samo toliko, kolikor je mogoče poznati človeka iz kartoteke in nekaj kratkih obiskov, na katerih se je vedno mudilo obema, vendar se mu je zdelo, da ga je že prej opozarjal, naj ne odlaša, kadar začuti bolečino, in ko je moški sedel nasproti njega ter skušal opisati, kaj se je zgodilo, je imel isti vtis kakor ob prejšnjih srečanjih, da mu pacient pove samo tisti del težave, za katerega meni, da ga zdravnik nujno potrebuje. Vprašal ga je, kdaj je nazadnje jedel, koliko je spal, ali je zadnje dni delal več kakor običajno in ali se je zgodilo kaj, kar bi ga posebej obremenilo, moški pa je na vsa vprašanja odgovoril mirno, skoraj preveč mirno, dokler pri zadnjem ni za trenutek pogledal skozi okno in rekel, da se ljudem vedno kaj zgodi, samo večinoma zaradi tega še ne hodijo k zdravniku.

Pregled je trajal dlje, kakor je pričakoval, in ko mu je zdravnik povedal, da bo moral v bolnišnico na dodatne preiskave, se je prvič zares uprl, ne glasno in ne jezno, temveč z vztrajnostjo človeka, ki je že med čakanjem sestavljal seznam vsega, česar danes še ni naredil. Rekel je, da mora nekoga poklicati, da ima popoldne obveznost, ki je ne more prestaviti, in da bo prišel jutri, če bo še potrebno, zdravnik pa ga je poslušal ter se spomnil neštetih ljudi, ki so bili prepričani, da lahko telo vključijo v svoj urnik tako kakor sestanek ali potovanje. Ni ga vprašal, kdo ga čaka in kaj je tako pomembno, samo telefon mu je potisnil bliže in rekel, naj pokliče, kamor mora, potem pa naj ostane sedeti.

Moški je dolgo držal slušalko v roki, preden je zavrtel številko, in zdravnik se je medtem obrnil k izvidom, da mu ne bi dajal občutka, da posluša, vendar je v majhni ordinaciji vseeno slišal nekaj besed. Rekel je, da danes ne bo prišel, da naj ne čaka in da bo razložil pozneje, potem pa je nekaj časa molčal, kakor da človek na drugi strani govori več, kot je pripravljen odgovoriti. Na koncu ni rekel ničesar, kar bi zvenelo kot slovo, samo počasi je odložil slušalko in vprašal, koliko časa bo moral ostati v bolnišnici. Zdravnik mu tega ni mogel povedati, opazil pa je, da se je po klicu v njegovem obrazu nekaj spremenilo, ne toliko zaradi strahu pred boleznijo kakor zaradi nečesa, kar je ostalo nedokončano zunaj ordinacije.

Čez leta se zdravnik tega človeka ne bi več spomnil, če ne bi nekoč med pospravljanjem starih kartotek naletel na njegov priimek in za trenutek obstal, ker ga je vrnil v tisto prenatrpano dopoldne, ko je nekdo prišel brez naročila in hotel naslednji dan nadaljevati, kakor da ima pred seboj neomejeno število naslednjih dni. Ni se spominjal diagnoze z gotovostjo in tudi ne tega, koliko časa je moški ostal v bolnišnici, spomnil pa se je njegove roke na telefonu in kratkega stavka, naj nekdo ne čaka.

IX. PISMO, KI NI PRIŠLO

Prve tedne je poštarja čakala skoraj brez sramu, kakor da je dovoljeno človeka pričakovati, dokler je njegov odhod še svež in so besede, izrečene na postaji, dovolj blizu, da jih lahko ponavljaš sam pri sebi, ne da bi se ti zdele neumne. Poštar je prihajal malo po deseti, včasih nekaj minut prej, kadar ni imel veliko pošte, in ona je ob tisti uri vedno našla razlog, da je bila blizu okna, čeprav je mati že po nekaj dneh opazila, da se zadržuje v kuhinji dlje kakor navadno. Pisma so prihajala za očeta, računi za stanovanje, razglednica neke tete in enkrat ovojnica iz šole, zaradi katere ji je srce za trenutek poskočilo, še preden je videla žig, toda njegovega pisma ni bilo, in ker ji ni povedal, kdaj natančno odhaja, niti kam bo šel najprej, si je vsak dan lahko razložila, zakaj ga še ni.

Po mesecu dni je nehala stati pri oknu, vendar je še vedno prva pobirala pošto, po dveh mesecih pa je začela sama sebi govoriti, da ji pravzaprav ni ničesar obljubil, saj je rekel samo, da bo pisal, če bo odšel, in mogoče sploh ni odšel. Ta možnost jo je bolela bolj od vseh drugih, ker bi pomenila, da je ostal dovolj blizu, da bi lahko prišel, pa ni. Nekajkrat je šla po poti mimo kraja, kjer ga je prej srečevala, in enkrat se ji je zazdelo, da ga vidi na drugi strani ulice, vendar je moški zavil za vogal, preden se je lahko prepričala, ali je res on, ona pa ni stekla za njim, čeprav je pozneje velikokrat mislila, da bi morala. Človek v mladosti verjame, da bo za vprašanja vedno še čas, ker še ne ve, koliko stvari v življenju ostane neodgovorjenih samo zato, ker je nekega popoldneva naredil nekaj korakov premalo.

Pismo je napisala sama nekega večera, ko sta starša že spala, in ga začela trikrat, preden je našla besede, ki se ji niso zdele niti preveč hladne niti preveč proseče. Ni mu očitala, da se ni oglasil, samo vprašala je, ali je dobro in ali je res odšel, na koncu pa dodala, da se v mestu ni zgodilo nič posebnega, čeprav se ji je zdelo, da se je zanjo spremenilo skoraj vse. Ovojnico je naslovila na kraj, ki ga je nekoč omenil, brez ulice in hišne številke, saj drugega ni vedela, ter jo naslednje jutro odnesla na pošto. Uradnica jo je pogledala in rekla, da brez natančnega naslova verjetno ne bo prišla nikamor, ona pa je kljub temu kupila znamko, jo nalepila nekoliko postrani in pismo spustila v nabiralnik, ker je bilo lažje prenesti možnost, da se izgubi nekje na poti, kakor ga imeti doma v predalu.

Odgovora ni dobila in sčasoma je nehala čakati tudi nanj, življenje pa je opravilo tisto, kar opravi z večino čakanj, ki trajajo predolgo: okoli njih je naložilo druge dneve, druge ljudi in obveznosti, dokler človek ne more več ves čas stati na istem mestu. Končala je šolo, se zaposlila, spoznala moškega, ki ni zamujal in ni govoril o odhodih, ter se čez nekaj let poročila z njim, vendar je še dolgo, kadar je na hodniku zaslišala kovinski pokrov poštnega nabiralnika, za hip pomislila na ovojnico brez pravega naslova.

Mnogo let pozneje je ob selitvi našla med starimi papirji vozovnico iz tistega časa, prepognjeno na polovico in skoraj brez barve, ter se prvič vprašala, ali je mogoče, da se je nekaterih stvari spominjala narobe. Ni več vedela, ali je deževalo ves dan ali samo takrat, ko je prišla na postajo, ali je imel plašč res temen ali pa ga je takšnega naredil spomin, in celo njegov obraz se ji je izmikal, kadar ga je skušala videti ločeno od vsega, kar se je zgodilo pozneje. Nenavadno jasno se ji je vračala le drobna praska na njegovi uri, ob kateri se je nekoč spraševala, kako je nastala, pa ga tega ni nikoli vprašala. Vozovnico je tisti dan vrgla stran, potem pa jo čez nekaj minut vzela iz koša, jo poravnala med dlanmi in spravila nazaj med papirje, ker je nenadoma začutila, da bi z njo zavrgla nekaj, za kar ni več vedela, ali se je sploh zgodilo tako, kakor se ga je spominjala.

X. OTROŠKI ŠAL

Ob volni se je spomnila še očetove dlani na svojem zatilju, ko jo je nekoč kot deklico vodil čez poledenelo cesto. Ni vedela, zakaj se je vrnil prav ta dotik.

Šal je bil premajhen, da bi ga lahko nosil odrasel človek, in preveč obrabljen, da bi ga kdo hranil zaradi vrednosti, zato ga hči tistega večera ni mogla odložiti med stvari, ki jih bo podarila, niti med tiste, ki bodo šle v smeti. Bil je iz temne volne, na enem koncu nekoliko razcefran in na drugem zakrpan z nitjo, ki se ni povsem ujemala z osnovno barvo, kakor da ga je nekdo popravljal samo zato, da bi zdržal še eno zimo. Spomnila se je, da ga je že videla v kovčku skupaj s pismi in fotografijo neznane ženske, vendar ga takrat ni vzela v roke, ker so jo zanimale druge stvari, zdaj pa je sedela za očetovo mizo, ga držala med prsti in skušala ugotoviti, zakaj bi človek desetletja hranil otroški šal, ki ni pripadal njej.

Najprej je pomislila na preprost odgovor, da je bil morda očetov, čeprav se ji je zdel premajhen celo za otroka, kakršen je moral biti on, potem na materine sorodnike, na otroke prijateljev in na vse tiste ljudi, ki so nekoč prihajali v njihovo stanovanje, pa jih je čas tako temeljito odnesel, da so od njih ostala samo imena brez obrazov. Med pismi ni našla ničesar, kar bi ji pomagalo, ker jih še vedno ni hotela prebrati do konca, in prav zaradi tega je začela iskati drugje, v starih fotografijah, na hrbtnih straneh razglednic in med dokumenti, ki jih je že pregledala. Vedela je, da s tem počne nekaj, kar bi oče verjetno sovražil, saj je vse življenje zapiral predale, kadar je kdo stal preblizu, toda mrtvi ljudje svojih predalov ne morejo več zapreti, živi pa si težko prepovedo odpreti tistega, za katerega vedo, da obstaja.

Čez nekaj dni je našla fotografijo skupine otrok pred nizko hišo, posneto pozimi, verjetno kmalu po vojni, saj so bili oblečeni v prevelike plašče in čevlje, ki niso bili narejeni zanje, na sredini pa je stal deček s šalom, ovitim dvakrat okoli vratu. Fotografija je bila slaba in obrazov skoraj ni bilo mogoče razločiti, vendar je na koncu šala videla svetlejši pravokotnik, ki bi lahko bil ista krpa, s katero je bil zakrpan tisti v njenih rokah. Na zadnji strani ni bilo imen, samo kraj in leto. Očeta bi po starosti lahko postavila med otroke, toda nobeden ni bil dovolj jasen, da bi rekla, kateri je on, in ko je fotografijo približala luči, se ji je prvič zazdelo, da je mogoče iskati človeka na sliki, na kateri ga sploh ni.

Naslednji dan je poklicala očetovega starejšega bratranca, enega redkih še živih ljudi, ki bi se lahko spominjal tistih let, in mu po telefonu opisala fotografijo, hišo ter šal. Dolgo je molčal, potem pa rekel, da se hiše spominja predvsem po ozkih stopnicah in sobah, saj so tam nekaj časa bivali otroci, ki so po vojni ostali brez staršev ali pa jih družine niso mogle hraniti, vendar ni vedel, zakaj bi bil njen oče med njimi. Po njegovem je takrat živel pri materi. Hči ga je vprašala, ali je mogoče, da je bil tam samo nekaj mesecev, starec pa je odgovoril, da so v tistih letih otroke pošiljali tja, kjer je bilo mogoče dobiti posteljo in krožnik hrane.

Ko je odložila telefon, je šal položila ob fotografijo in dolgo gledala oba predmeta, ne da bi bila zaradi njiju očetu kaj bliže. Če je bil deček na fotografiji res on, je obstajalo obdobje njegovega življenja, o katerem ji ni nikoli povedal ničesar, čas, ko je bil dovolj majhen, da ga je nekdo poslal od doma, in dovolj velik, da si je moral zapomniti, kako je čakati na obrok, na obisk ali na nekoga, ki bo prišel ponj. Če ga na fotografiji ni bilo, je bilo vprašanje še bolj nenavadno, saj je potem vse življenje hranil šal nekega drugega otroka.

XI. ČLOVEK OB CESTI

Avtobus je obstal nekaj kilometrov pred mestom, na ravnem delu ceste med polji, kjer ni bilo hiš in tudi ne dreves, pod katera bi se človek lahko umaknil pred soncem, voznik pa je po nekaj neuspešnih poskusih zagona odprl sprednja vrata in stopil ven, čeprav potnikom ni povedal ničesar. Bilo jih je več kot sedežev, nekateri so stali že od prejšnje postaje, med njimi tudi mlad moški z majhnim kovčkom, ki ga je ves čas držal med nogami, kakor da je v njem vse, kar ima, in morda je res bilo tako. Ko so ljudje začeli izstopati na cesto, je ostal še nekaj časa v avtobusu, potem pa je kovček vzel v roko ter stopil za njimi, pri čemer je najprej pogledal proti mestu, ki ga od tam ni bilo mogoče videti, nato proti cesti za njimi, kakor da bi iz ene ali druge smeri lahko prišla odločitev, kaj naj naredi naprej.

Voznik je odprl pokrov motorja in kmalu se je okoli njega zbralo nekaj moških, vsak s svojim mnenjem o tem, kaj je narobe, mladi človek s kovčkom pa ni šel k njim, temveč je sedel na rob jarka in si z robcem obrisal obraz. Starejši mož, ki je stal nekaj korakov stran, ga je opazoval predvsem zato, ker je bil edini, ki ni preklinjal zamude, čeprav je bilo videti, da se mu mudi bolj kakor večini drugih. Čez čas ga je vprašal, ali ima zvezo za naprej, in mladenič je odgovoril, da jo je verjetno že zamudil, potem pa se je nasmehnil, ne veselo, ampak tako, kakor se človek nasmehne, kadar je porabil že vse druge načine, s katerimi bi lahko skril skrb. Povedal je, da gre zaradi dela, da mora biti tam še isti dan in da ne ve, ali ga bodo čakali, starejši pa mu je rekel, da delo, ki človeka ne počaka niti zaradi pokvarjenega avtobusa, verjetno ni vredno poti, vendar sta oba vedela, da si človek, ki delo potrebuje, takšnega razmišljanja ne more privoščiti.

Po skoraj eni uri se je na cesti pojavil tovornjak in voznik avtobusa mu je mahal, naj ustavi, toda tovornjak je bil poln in je lahko vzel samo enega potnika. Ljudje so se začeli spogledovati, nekateri so že stopili bliže, mladi človek pa je ostal ob kovčku, kakor da ne želi prositi za prednost. Starejši mož ga je takrat prijel za ramo, ga potisnil naprej in rekel vozniku tovornjaka, da mora fant danes priti do mesta, čeprav ni vedel niti njegovega imena. Mladenič je hotel ugovarjati, potem pa je samo dvignil kovček na keson, se povzpel za njim in še preden je tovornjak speljal, segel v žep ter starejšemu možu ponudil nekaj denarja, ki ga ta ni vzel. Tovornjak se je oddaljil po prašni cesti, ljudje pa so se vrnili v senco avtobusa, kakor da se ni zgodilo nič pomembnega.

Starejši mož ga ni nikoli več videl in tudi tistega dne bi verjetno pozabil, če se ne bi čez mnogo let znašel v položaju, ko je sam potreboval, da ga nekdo spusti naprej. Čakal je v bolnišnici na pregled, žena je bila doma sama in po telefonu mu je rekla, da ji je slabše, on pa je sedel v vrsti, v kateri so vsi imeli svoj razlog, zakaj ne morejo čakati. Takrat se je spomnil mladeniča s kovčkom in tovornjaka, ki je lahko vzel samo enega človeka, ter prvič pomislil, da je tistega dne ob cesti naredil nekaj, kar se mu je takrat zdelo povsem samoumevno, vendar je za nekoga drugega morda odločilo, ali bo dobil delo, ali bo lahko plačal sobo in ali se bo sploh imel kam vrniti.

Če bi ga kdo pozneje vprašal, kakšen je bil, bi ga opisal kot visokega in temnolasega, čeprav je na stari fotografiji avtobusa, ki jo je nekoč našel med družinskimi slikami, ob cesti stal mlad moški svetlih las in precej nižji, kakor ga je nosil njegov spomin. Fotografijo je dolgo gledal in nazadnje ni bil več prepričan, ali je na njej sploh isti dan, saj se je avtobusov, pokvarjenih ob cestah, v tistih letih nabralo dovolj, da so se lahko prizori pomešali. Ostal mu je samo kovček, majhen in rjav, ter občutek dlani na ramenu človeka, ki ga je potisnil proti tovornjaku, in čeprav se je vse drugo spreminjalo, je bil prepričan, da je prav to naredil.

XII. NASLOV

Na tisti naslov se je preselila jeseni, ko so bila jutra že hladna in je v sobi, ki jo je najela v drugem nadstropju stare hiše, skozi slabo zaprto okno prihajal vonj po premogu z dvorišča. Ni imela veliko stvari, dva kovčka, nekaj knjig, obleke in majhen kuhalnik, ki ga je postavila na omarico ob umivalniku, pa vendar je prvi večer sedela na postelji med napol praznimi policami z občutkom, da je naredila nekaj velikega, ker je prvič v življenju zaprla vrata prostora, za katerega ni bilo treba nikomur razlagati, zakaj je v njem. Lastnica ji je povedala, kdaj se zaklepajo vhodna vrata, kje lahko suši perilo in da obiskov po deseti uri ne mara, ona pa je prikimavala, čeprav ni pričakovala nikogar, saj je v mesto prišla zaradi dela in je poznala komaj nekaj ljudi.

Moškega je spoznala čez nekaj tednov v pisarni, kjer je prihajal zaradi opravkov, ki z njenim delom niso imeli veliko zveze, in sprva ga ni opazila bolj kakor druge, dokler ni nekega popoldneva ostal pri njenem pultu tudi potem, ko je dobil papirje, zaradi katerih je prišel. Vprašal jo je, ali je nova, ona pa mu je odgovorila, da je to očitno, če jo mora vprašati, in njegov smeh jo je presenetil, ker je pričakovala, da bo užaljen. Naslednjič ji je prinesel kavo v papirnatem lončku, tretjič je samo pomahal od vrat, potem pa sta se neko soboto srečala na ulici in skupaj hodila tako dolgo, da je zamudila kosilo v penzionu. O sebi ji ni povedal veliko, vendar je vedela, da nekje obstaja življenje, v katero je ne vabi, in prav zato se je dolgo pretvarjala, da od njega ne pričakuje ničesar, čeprav je že čakala na dneve, ko bo prišel.

Ko mu je prvič dala svoj naslov, ga je napisala na majhen listek, ker ga je dvakrat narobe ponovil, in pod naslov dodala dan ter uro, ko bo lastnica hiše pri sestri in bo hodnik prazen. Med pisanjem jo je bilo sram lastne previdnosti in obenem strah, da bo listek izgubil, zato ga je prepognila na polovico in mu rekla, naj ga spravi. Vzel ga je, ne da bi pogledal, in ga potisnil v notranji žep plašča, ona pa je takrat prvič pomislila, da je mogoče nekoga čakati še težje, kadar veš, da bo prišel. Tistega večera je dolgo pospravljala sobo, čeprav ni bilo skoraj ničesar za pospraviti, zamenjala posteljnino, dvakrat prestavila skodelici in nazadnje sedla ob oknu, kjer je lahko videla vhod v hišo.

Ni prišel. Sprva je gledala na uro vsakih nekaj minut, pozneje vedno redkeje, ker je bilo ponižujoče meriti zamudo človeka, za katerega ni vedela, ali sploh prihaja, in ko je minila ura, je ugasnila večjo luč ter pustila prižgano samo svetilko ob postelji. Nekaj po deseti je na hodniku zaslišala korake in vstala, vendar je bila lastnica, ki se je vrnila prej, kakor je napovedala. Naslednje jutro je šla v službo neprespana in se odločila, da ga ne bo ničesar vprašala, če ga vidi, toda tisti dan ga ni bilo, niti naslednjega ne. Šele tretji dan je prišel in stal pred njenim pultom nekoliko dlje kakor običajno, nato pa rekel, da ni mogel priti in da bo razložil, ona pa ga je prekinila ter vprašala samo, ali potrebuje kakšen obrazec.

Mnogo let pozneje se ni več spominjala, kaj ji je nazadnje povedal o tistem večeru, saj je bilo med njima pozneje dovolj drugih stvari, da je ena zamuda izgubila svojo ostrino, toda listek z naslovom se ji je občasno vračal v spomin, predvsem način, kako ga je brez pogleda spravil v notranji žep plašča. Nikoli ni vedela, ali ga je pozneje zavrgel, izgubil ali ga je kdo našel, in tudi ni mogla vedeti, da lahko majhen kos papirja, na katerem sta samo naslov in ura, v življenju nekega drugega človeka pomeni nekaj povsem drugega.

XIII. PERON

Na postajo je prišel skoraj uro prezgodaj, ker doma ni mogel več sedeti, čeprav je kovček pripravil že prejšnji večer in v njem ni bilo toliko stvari, da bi jih bilo treba še enkrat pregledovati. Mati je vstala pred njim, zavila kruh in kos sira v papir ter mu ga potisnila med srajce, kakor da človek lahko na pot odnese nekaj doma samo tako, da mu nekdo pripravi hrano, potem pa je stala pri vratih in ga gledala, ne da bi ga prosila, naj ostane. Denarja v hiši ni bilo dovolj, dela zanj tudi ne, in oba sta vedela, da odhaja zato, ker druge možnosti skoraj ni, čeprav sta zadnje dni govorila o potovanju tako, kakor da gre za njegovo odločitev in ne za tisto počasno prisilo, ki človeka najprej prikrajša za izbiro, potem pa mu pusti dostojanstvo, da odhod imenuje načrt.

Na peronu je sedel na klopi, kovček držal med nogami in opazoval ljudi, ki so prihajali z več prtljage, kot jo je imel sam, družine z otroki, ženske, ki so možem popravljale ovratnike, in moške, ki so pred odhodom kadili hitreje kakor navadno. Nekajkrat je pogledal proti vhodu v postajno stavbo, čeprav ni nikomur povedal, ob kateri uri odhaja, in ko se je tega zavedel, se je sam pri sebi skoraj zasmejal, saj je bilo neumno pričakovati človeka, ki ne ve, da ga čakaš. V notranjem žepu je imel prepognjeno vozovnico, nekaj denarja in naslov, ki ga je dobil od znanca za prvo prenočišče, če bi bilo ob prihodu prepozno, da bi našel kaj drugega; vse njegovo naslednje življenje je bilo tistega jutra mogoče spraviti v en žep in majhen kovček.

Ko je vlak pripeljal, se ni takoj premaknil, temveč je pustil, da so drugi najprej stopili proti vratom, potem pa je vstal in dvignil kovček. Takrat je ob robu perona zagledal dekle v svetlem plašču, ki je hodilo proti njemu, in za trenutek je bil prepričan, da je prišla zaradi njega, čeprav je vedel, da to ni mogoče. Dekle je šlo mimo, ne da bi ga pogledalo, ter steklo k starejši ženski nekaj vagonov naprej, on pa je obstal z roko na ročaju kovčka in prvič začutil, da odhod ni samo pot proti nečemu, ampak tudi trenutek, ko se nekatere možnosti zaprejo, še preden človek ve, ali jih je sploh imel. Lahko bi stopil do telefona, lahko bi napisal nekaj besed in jih pustil pri nekom, lahko bi naredil marsikaj, kar se mu je pozneje zdelo preprosto, toda vlak je stal pred njim in delo na drugi strani poti ni čakalo na človeka, ki še ni znal urediti svojega življenja.

V kupeju je sedel ob oknu in kovček spravil pod sedež, nato pa iz žepa vzel uro, ki jo je dobil nekaj let prej in jo je nosil predvsem zato, ker je moral v službi prihajati pravočasno. Steklo je bilo še celo. Z mehkim robom rokava ga je obrisal, pogledal čas in uro spravil nazaj. Ko se je vlak premaknil, je na peronu še vedno gledal ljudi, ki so ostajali, in iskal med njimi nekoga, za katerega si ni hotel priznati, da ga išče, dokler postaja ni zdrsnila za zidove in skladišča, potem pa je odprl papir z materinim kruhom ter jedel počasi, čeprav ni bil lačen.

Mnogo let pozneje bi različni ljudje njegov odhod postavili v različne dni in celo v različna leta, nekdo bi se spominjal dežja, nekdo drug sonca, nekdo bi bil prepričan, da je odšel z avtobusom, in nekje bi obstajala fotografija mladeniča ob pokvarjenem vozilu, zaradi katere bi bilo mogoče verjeti skoraj karkoli. Tisto jutro pa ni bilo nobene skrivnosti, samo mlad človek z enim kovčkom, nekaj denarja in kosom kruha, ki je odhajal iskat delo, ker doma zanj ni bilo dovolj prostora, da bi si zgradil prihodnost. Če je takrat kaj pustil za seboj, tega še ni znal imenovati, in če ga je kdo čakal, tega ni vedel; vedel je samo, da mora priti na drugo stran poti in da si bo tam moral najprej najti posteljo, potem delo, nato pa, če bo ostalo kaj časa in moči, morda še življenje.

XIV. DRUGA URA

Urar je imel delavnico v ozki ulici, kjer so se izložbe skozi leta spreminjale, njegova pa je ostajala skoraj enaka. Moški mu je nekega dopoldneva prinesel ročno uro, ki je zaostajala; na steklu je bila kratka praska blizu sedmice. Prosil je, ali lahko počaka, saj brez ure nerad hodi, zato je sedel ob vratih in listal star časopis, medtem ko je urar čistil mehanizem. Ko mu jo je vrnil, je ponudil še novo steklo, vendar je moški odkimal, uro pripel na zapestje in odšel.

Nekaj tednov pozneje je prišel drug moški z uro iste znamke in skoraj enake starosti, na steklu pa je bila praska tako blizu istega mesta, da je urar za trenutek pomislil, da se je prvi vrnil. Obraz je bil drug. Leta pozneje, ko ga je nekdo vprašal po uri s prasko, je brez pomisleka povedal, da se je spominja, šele zvečer pa ni več vedel, kateri od obeh moških je čakal v delavnici in kateri je uro pustil do naslednjega dne.

XV. SOBA NAD DELAVNICO

Sobo nad delavnico je oddajala predvsem mladim moškim, ki so prihajali v mesto zaradi dela in so potrebovali posteljo za nekaj tednov ali mesecev, dokler si ne najdejo česa boljšega, čeprav je iz izkušenj vedela, da nekateri ostanejo dlje, kakor so nameravali, drugi pa izginejo še pred prvo najemnino in za njimi ostane samo kakšna nogavica pod posteljo ali skodelica, ki je nihče več ne pride iskat. Hiša je bila stara, stopnice ozke, skozi steno se je od jutra slišalo udarjanje iz delavnice, toda soba je imela okno proti dvorišču, železno posteljo, mizo in omaro, v kateri je še vedno dišalo po milu prejšnjega najemnika. Ko je nekega večera prišel mlad človek z majhnim rjavim kovčkom in vprašal, ali je soba prosta, ga je najprej pogledala tako, kakor je gledala vse nove prišleke, predvsem čevlje in roke, ker je po njih pogosto laže presodila, ali bo človek plačeval, kakor po besedah, ki jih je prinesel s seboj.

Rekel je, da je prišel zaradi dela, ki ga začne naslednje jutro, in da za zdaj ne ve, koliko časa bo ostal, ona pa mu je povedala ceno ter zahtevala teden dni vnaprej, ker se je že prevečkrat zgodilo, da je verjela obljubam. Denar je preštel dvakrat, preden ji ga je izročil, in ko je videla, koliko mu ga je ostalo, mu je rekla, da lahko prvi teden plača samo polovico, drugo pa, ko dobi plačo, vendar je odkimal in ji dal vse, kar sta se dogovorila. Kasneje je pripovedovala, da je bil takrat zelo mlad, skoraj fant, čeprav bi po letih moral biti že odrasel, ter da je imel svetle lase, toda njena sestra, ki ga je nekajkrat videla na stopnicah, je bila do konca življenja prepričana, da je bil temen in precej starejši, zato sta se ob vsakem spominu nanj sprli že pri stvari, ki bi jo bilo mogoče nekoč preveriti z enim samim pogledom.

Prve dni je odhajal pred sedmo in se vračal po temi, včasih tako utrujen, da je po stopnicah hodil počasi ter se na vrhu za trenutek ustavil, preden je odklenil sobo, vendar najemodajalka od njega ni slišala pritoževanja. Ob nedeljah je pral srajce v umivalniku in jih obešal nad kadjo, ker ni hotel plačevati pralnice, kruh je kupoval proti večeru, ko je bil cenejši, in včasih ga je jedel samo z jabolkom ali kosom sira. Nekega dne mu je pred vrata postavila krožnik juhe, ki je ostala od kosila, ter se pretvarjala, da je juhe skuhala preveč, on pa je naslednje jutro krožnik vrnil opran in nanj položil dva kovanca, čeprav je bilo jasno, da ju potrebuje bolj kakor ona. Kovanca mu je zvečer potisnila pod vrata, naslednji dan ju je našla na kuhinjski polici, in tako sta ju nekaj časa premikala drug drugemu, dokler ni nehala, ker je razumela, da mu s svojo pomočjo jemlje nekaj, kar je v tistem času potreboval skoraj toliko kakor hrano.

Po prvi plači je kupil nove čevlje, stare pa pustil ob postelji, čeprav so bili podplati že tako obrabljeni, da jih ni bilo mogoče več popraviti, in šele čez nekaj tednov jih je vrgel stran. Takrat je začel tudi občasno prihajati pozneje, enkrat z vrečko knjig, drugič z zavitkom, ki ga je skril v kovček, in najemodajalka je sklepala, da je v mestu spoznal ljudi, o katerih ji ni govoril. Neko soboto ga je na stopnišču srečala z dekletom, ki ni šlo z njim v sobo, temveč je obstalo pri vhodu, kjer sta nekaj časa govorila tiho, potem pa odšlo. Dekleta se je pozneje spominjala kot drobnega in svetlolasega, njena sestra pa je trdila, da nikoli ni videla nobenega dekleta, zato je tudi ta prizor sčasoma postal eden tistih, pri katerih ni bilo več mogoče ugotoviti, ali pripada človeku ali pripovedovanju o njem.

Ko se je čez nekaj mesecev odselil, ni povedal, kam gre, samo najemnino je poravnal do zadnjega dne, posteljo pustil pospravljeno in kovček odnesel po istih ozkih stopnicah, po katerih ga je nekoč prinesel. V predalu mize sta ostala kos papirja z nekaj številkami in naslovom ter prepognjena vozovnica. Oboje je vrgla v peč.

XVI. DVE FOTOGRAFIJI

Fotografiji je hči našla v dveh različnih škatlah in ju sprva ni povezala, saj je bila ena majhna, z nazobčanim belim robom, druga pa večja in že nekoliko porumenela, kakor da sta pripadali različnima obdobjema in različnim družinam. Na prvi je stal mlad moški pred nizko hišo, oblečen v prevelik suknjič, z eno roko v žepu in drugo ob telesu, poleg njega pa ženska, ki je zaradi svetlobe zamižala prav v trenutku, ko je nekdo pritisnil na sprožilec. Na drugi je skupina moških stala ob tovornjaku, nekateri v delovnih oblekah, drugi v srajcah z zavihanimi rokavi, in eden od njih je bil očetu dovolj podoben, da je fotografijo odnesla k oknu ter jo gledala dlje, kot bi bilo potrebno, če bi bila prepričana.

Na zadnji strani prve fotografije je bilo napisano samo leto, na drugi pa kraj in mesec, in ko je oba podatka primerjala, je ugotovila, da sta bili fotografiji posneti v razmiku manj kot treh tednov, vendar tako daleč narazen, da bi moral človek vmes prepotovati skoraj polovico države. To samo po sebi ni bilo nemogoče, vlaki so vozili, ljudje so potovali zaradi dela in prav oče je bil eden tistih, za katerega je vedno vedela, da je v mladosti veliko hodil od kraja do kraja, toda nekaj drugega jo je zmotilo: moški na prvi fotografiji je imel na levi roki uro, tisti ob tovornjaku pa jo je nosil na desni. Najprej je pomislila, da je fotografija obrnjena, potem pogledala napise na stavbi v ozadju in videla, da niso zrcalni, zato je obe položila drugo ob drugo ter začela primerjati obraza.

Bolj ko ju je gledala, manj je vedela. Nos je bil na prvi nekoliko ožji, vendar je lahko tako delovala svetloba, ušesa na drugi skoraj niso bila vidna, lasje pa so bili pri enem svetlejši, čeprav je ena fotografija nastala na soncu in druga v senci. Hči je poznala očetov obraz predvsem iz let, ko so se mu ob očeh naredile prve gube in so mu lasje začeli siveti. Fotografiji je večkrat približala in oddaljila, kakor da bi prava razdalja lahko odločila namesto nje.

Fotografiji je pokazala očetovemu bratrancu, ki je eno takoj prepoznal in rekel, da je na njej gotovo njen oče, pri drugi pa se je zasmejal ter vprašal, zakaj mu kaže tujega človeka. Ko ga je vprašala, po čem je tako prepričan, je s prstom pokazal na način, kako moški stoji, nekoliko nagnjen na eno stran, in rekel, da je tako stal že kot fant. Naslednji dan je fotografiji pokazala starejši sosedi, ki je očeta poznala skoraj štirideset let, in ta je brez oklevanja izbrala prav drugo, pri prvi pa rekla, da podobnost sicer je, vendar to ni on.

Zvečer je fotografiji položila na mizo ob otroški šal in majhen ključ, nato pa iz predala vzela še sliko neznane ženske ob vodi, ki jo je našla med očetovimi pismi. Nekaj časa je imela pred seboj tri fotografije in tri vprašanja, od katerih nobeno ni postalo lažje zato, ker je imela zdaj več dokazov, potem pa je opazila drobnost, ki je prej ni videla: na fotografiji ob tovornjaku je moški v desni roki držal nekaj, kar bi lahko bila cigareta, medtem ko se je sama očeta vse življenje spominjala kot človeka, ki je cigareto vedno držal v levi. Spomnila se je nedeljskega jutra, ko je pepel stresel v prazno skodelico za kavo in ga je mati brez besed pogledala; oče je skodelico odnesel k pomivalnemu koritu in jo sam opral. Tudi tega ni mogla več preveriti. Fotografije je spravila nazaj, vendar ne v škatli, kjer jih je našla, temveč skupaj v eno ovojnico. Fotografijo ob tovornjaku je položila na vrh, ker je bila to tista, ki jo je soseda prepoznala kot očeta, in šele ko je ovojnico zaprla, jo je zmotilo, da je med dvema tujima gotovostma izbrala prav tisto, ki ji je bila ljubša.

XVII. DVE BESEDI

Ženska iz pekarne ga ni videla več kot trideset let, pa tudi takrat, ko ga je nekoč srečevala skoraj vsako jutro, o njem ni vedela veliko več kot to, kateri kruh je včasih kupil in kako potrpežljivo je čakal, kadar je bila pred njim dolga vrsta. V njenem življenju je ostal zaradi enega jutra, papirnate vrečke in denarja, ki ga je našla pod pecivom, toda z leti je tudi ta dogodek pripovedovala vedno redkeje, ker so otroci odrasli in jim ni hotela znova razlagati časa, ko je bilo treba pred lekarniškim pultom računati, kaj lahko kupiš in kaj mora počakati. Hči se tiste bolezni skoraj ni več spominjala, sin pa je bil prepričan, da je mati zgodbo nekoliko polepšala, kakor ljudje v starosti radi naredijo z neznanci, ki so bili do njih nekoč prijazni.

Ko je nekega popoldneva v nabiralniku našla ovojnico brez povratnega naslova, jo je najprej odložila med reklame, ker ni pričakovala nobenega pisma, potem pa jo je zaradi svojega imena, napisanega z roko, ki je ni poznala, odprla že na stopnišču. V njej ni bilo pisma, samo kopija stare fotografije moškega in na majhnem listu vprašanje, ali ga pozna. Pod vprašanjem sta bili ime in telefonska številka ženske, ki je po očetovi smrti poskušala sestaviti njegova zgodnja leta. Fotografijo je odnesla v kuhinjo, si nadela očala in jo položila pod svetilko, vendar je že po prvem pogledu vedela, da ne bo mogla odgovoriti tako, kakor je nekdo na drugi strani očitno upal.

Poklicala je naslednje jutro. Po kratkem pozdravu je rekla: »Lahko je on. Lahko pa tudi ni. Predolgo je že.« Hči jo je vprašala po obrazu, glasu, rokah, obleki. Pri vsakem vprašanju je ženska nekoliko dlje molčala. »Obraza ne,« je nazadnje rekla. »Ne zares. Tisto jutro pa … tisto še vem.« Potem ji je prvič po dolgih letih povedala o bolni hčeri, telefonu, kruhu in denarju v vrečki. Na drugi strani je nastala tišina, zaradi katere se je ustrašila, da je zveza prekinjena. »Ste prepričani, da je bil to isti človek?« Ženska je še malo molčala. »Rada bi bila.«

Hči si je po pogovoru zapisala ime pekarne in približno leto. Pri zgodbi o denarju je pustila prazno vrstico. Šele pozneje je ob robu naredila majhen vprašaj. Telefon je zazvonil, še preden je zvezek zaprla; številke ni poznala in se ni oglasila. Ko je zvonjenje utihnilo, je zvezek položila na fotografije.

XVIII. ČLOVEK NA DRUGI STRANI MIZE

Ko je hči našla ime odpuščenega delavca, je ob njegovem priimku ležala kopija sklepa z očetovim podpisom. Poklicala ga je še isti večer in, preden jo je utegnil ustaviti, rekla, da ve, da je bil njen oče človek, ki ga je izbral za odpustitev. Na drugi strani je za nekaj trenutkov nastala tišina, potem pa je moški rekel, da tega nikoli ni trdil, in odložil. Hči je ostala s slušalko v roki ter prvič jasno videla, da ni samo povezovala dokazov, ampak je prazno mesto sama zapolnila z dejstvom. Naslednji dan mu je napisala kratko opravičilo brez razlage in ga prosila samo za možnost, da ga posluša; šele po nekaj dneh je privolil v srečanje.

Dobila sta se v majhnem lokalu blizu njegovega doma. Moški je sedel za mizo ob steni in ko mu je pokazala očetovo fotografijo, je ni vzel v roke. »Ne potrebujem obraza. Podpis poznam.« Hči se mu je še enkrat opravičila za telefonski stavek. »Pustite,« je rekel. Nato je s prstom enkrat potrkal po robu mize. »Podpis je njegov. Za imena pa … tega ne vem.« Tokrat ni dodala ničesar.

Povedal ji je o pisarni, papirju in vprašanju, zakaj prav on, potem pa tudi o mesecih po odpustitvi, o delu, ki ga je sprejemal za dnevno plačilo, in o ženi, ki je zvečer skrivala neplačane račune pod prt, kadar sta bila otroka še pri mizi. Govoril je mirno, brez tiste jeze, ki jo je hči pričakovala, in prav zato so njegove besede zvenele težje, saj je bilo čutiti, da je imel desetletja časa, da jih je obrnil na vse strani. Ko ga je vprašala, ali je oče odločil, kdo mora oditi, je odkimal in rekel, da tega ne ve, potem pa dodal, da človek, ki se podpiše pod krivico, ne postane nedolžen samo zato, ker je seznam napisal nekdo drug. Hči je že odprla usta, da bi rekla, da morda ni imel izbire. »Ne veste, kakšen je bil,« ji je skoraj ušlo, vendar je stavek zadržala. V zvezku je ob očetovem imenu podčrtala besedo »podpis«, nekoliko močneje, kot je nameravala.

Moški je nato iz notranjega žepa suknjiča vzel star, večkrat prepognjen list in ga položil prednjo. Ni bil sklep o odpovedi, temveč kratko priporočilo, napisano nekaj mesecev pozneje, v katerem je nekdo potrjeval njegovo znanje, zanesljivost in dolgoletno delo ter ga priporočal drugemu podjetju. Spodaj je bil isti podpis. Hči je list prebrala dvakrat in vprašala, ali mu je priporočilo pomagalo, on pa je rekel, da je zaradi njega dobil službo, ki jo je potem obdržal do upokojitve. Moški je papir zložil nazaj in rekel, da priporočilo ni vrnilo mesecev, ko ni vedel, s čim bo plačal položnice, niti večera, ko sinu ni mogel dati denarja za izlet. Pomagalo mu je preživeti, ni pa izbrisalo tistega, kar se je zgodilo prej.

Ko sta vstala, mu je hči povedala, da sama ne ve več, kakšen človek je bil njen oče. Moški je oblekel plašč, nekaj časa popravljal ovratnik in rekel, da je zanj ostal človek dveh podpisov, enega pod odpovedjo in drugega pod priporočilom. Nato je odšel, hči pa je še nekaj minut gledala prazno skodelico na drugi strani mize.

XIX. PRIPOROČILO

Priporočilo je napisal zvečer doma, čeprav bi ga lahko naslednje jutro narekoval tajnici in ga podpisal skupaj z drugimi papirji, vendar je list prinesel iz službe prepognjen med dokumenti ter ga po večerji položil na kuhinjsko mizo, ko so otroci že odšli v sobo. Žena je pomivala posodo in ga nekaj časa ni vprašala, kaj dela, saj se je zadnje mesece navadila, da domov prinaša stvari, o katerih ne govori, potem pa je opazila ime na vrhu lista in ga prepoznala, ker ga je že slišala med pogovori o odpuščanjih. Vprašala ga je, ali je to eden tistih, ki so morali oditi, on pa je prikimal in nadaljeval pisanje, počasi, z več popravki, kakor da mora biti vsaka beseda dovolj natančna, da bo nekaj pomenila človeku, ki ga ne bo zraven, ko jo bo nekdo drug bral.

Žena je obrisala roke in sedla nasproti njega, ne zato, ker bi hotela videti, kaj piše, temveč ker je od tistega večera z listkom v njegovem plašču med njima ostalo preveč stvari, o katerih nista govorila. Rekla je, da je nenavadno priporočati človeka, ki ga je sam odpustil, in on je prvič dvignil pogled ter odgovoril, da ga ni odpustil sam. Lahko bi pri tem ostal, lahko bi si z enim stavkom zmanjšal odgovornost in morda tudi njeno tiho sodbo, vendar je po kratkem molku dodal, da je podpis vseeno njegov. Žena ni vedela, ali govori o človeku iz službe ali o nečem drugem, kar je med njima že dolgo čakalo na besede, in prav zato ga ni vprašala ničesar več.

Ko je priporočilo končal, ga ni takoj podpisal. Pero je položil ob list in šel do okna, od koder se je videlo samo dvorišče ter nekaj osvetljenih oken v sosednji hiši, v enem od njih družina za mizo, tako blizu, da je bilo mogoče videti premikanje njihovih rok, ne pa slišati, o čem govorijo. Rekel je, bolj sebi kakor ženi, da so mu dali seznam in številko, koliko ljudi mora ostati, koliko jih mora oditi, potem pa je moral izbrati imena, ker je nekdo moral. Žena je vprašala, ali je izbral prav, on pa se je obrnil in jo pogledal z izrazom, ki se ga je še dolgo spominjala, ker v njem ni bilo odgovora.

Naslednje jutro je list odnesel v službo in ga poslal človeku, ki ga ni prosil zanj, potem pa o njem doma ni več govoril. Žena je šele mnogo pozneje izvedela, da je priporočilo pomagalo, vendar mu tega ni povedala, ker je bilo takrat med njima že toliko neizgovorjenega, da se ji ena dobra novica ni zdela dovolj velika, da bi čez vse to zgradila most. Spominjala se je samo večera za kuhinjsko mizo, njegovega peresa in trenutka, ko je priznal, da je podpis njegov, in morda je prav zaradi tega leta pozneje, ko je razmišljala o listku z naslovom v njegovem plašču, prvič dopustila možnost, da tudi tam ni poznala vsega, kar se je zgodilo. Ni mu odpustila zaradi možnosti, niti ni zaradi nje pozabila, kako je bilo živeti ob človeku, ki je znal zapreti vrata brez kljuke, vendar je počasi nehala verjeti, da je vsak njegov molk pomenil isto.

Hči za ta večer ni vedela ničesar, ko je sedela v lokalu nasproti odpuščenega delavca in gledala priporočilo z očetovim podpisom, in tudi pozneje ga ni mogla izvedeti, saj matere že dolgo ni bilo, očeta pa prav tako. Imela je dva lista, na enem podpis pod odpovedjo, na drugem podpis pod priporočilom, med njima pa nekaj mesecev brez zapisa. Oba dokumenta je spravila v isto mapo in mednju položila prazen list, sprva samo zato, da se papirja ne bi drgnila drug ob drugega. Pozneje ga ni odstranila. Ko je mapo zaprla, se je spomnila očeta za kuhinjsko mizo, kako je račune vedno poravnal po robovih in jih pred odhodom na pošto dvakrat preštel, čeprav jih nikoli ni bilo veliko.

XX. OTROK NA POSTAJI

Deček je sedel na lesenem kovčku, ki je bil skoraj širši od njegovih ramen, in z obema rokama držal kos kruha, čeprav ga že dolgo ni jedel, saj je bila skorja trda in se mu je drobila po plašču. Okoli njega so hodili ljudje z vrečami, zaboji in otroki, nekateri so govorili glasno, drugi skoraj nič, iz zvočnika pa je prihajalo hreščanje, iz katerega ni razumel besed, samo to, da se bo moral v nekem trenutku premakniti. Ženska, ki ga je pripeljala na postajo, mu je že tretjič rekla, naj ne vstaja in naj nikamor ne gre, dokler se ne vrne, potem pa je izginila med ljudmi proti blagajni, on pa je gledal za njenim temnim plaščem, dokler ni postal enak vsem drugim plaščem in ga ni mogel več najti.

Ni vedel, koliko časa je čakal, ker ure ni imel in ker je čas za otroka, ki čaka odraslega, drugačen od časa, ki ga merijo kazalci, toda zdelo se mu je, da je minilo dovolj dolgo, da se je začel bati, ne še tega, da se ženska ne bo vrnila, temveč da se bo vrnila in ga ne bo našla. Zato ni šel niti do vodnjaka, čeprav je bil žejen, niti do vrat, skozi katera je videl ljudi odhajati na peron, samo sedel je na kovčku in držal kruh, ki ga je dobil za pot. Ko se je nekdo zaletel vanj in mu je kos padel na tla, ga je pobral, obrisal ob rokav ter ga spravil v žep, ker hrane ni bilo dovolj, da bi jo človek zavrgel samo zato, ker je za nekaj trenutkov ležala v prahu.

Ženska se je vrnila z vozovnico in obrazom, ki je bil bolj prestrašen od njegovega, čeprav se je takoj razjezila ter ga vprašala, zakaj sedi tako blizu prehoda, kakor da bi bil za njen strah kriv on. Prijela ga je za roko in ga odpeljala proti vlaku, kjer je bilo v vagonu že toliko ljudi, da nista dobila sedeža, zato je deček večino poti stal med kovčki in nogami odraslih, naslonjen nanjo, kadar je vlak zaviral. Šele pozno popoldne sta izstopila na majhni postaji in šla peš do hiše, kjer je bilo več otrok, kakor jih je kdaj videl za eno mizo, ter postelje postavljene tako blizu druga drugi, da se je ponoči slišalo dihanje neznancev.

Prvo noč ni jokal, čeprav bi pozneje rad verjel, da je, ker bi se mu zdelo bolj naravno za otroka, ki ga pustijo med tujimi ljudmi, toda spominjal se je predvsem lakote in tega, da je v temi segel v žep ter našel kos kruha, ki mu je ostal od postaje. Jedel ga je pod odejo počasi, da ne bi kdo slišal, in drobtine lovil v dlan, potem pa jih stresel v usta, ker ni hotel izgubiti ničesar. Naslednje jutro so pri zajtrku dobili vsak svoj kos in nekaj toplega v kovinski skodelici, in ko je otrok poleg njega kruh pustil na mizi, ker ga ni maral, je skoraj segel ponj, vendar si ni upal.

Če je bil ta deček njen oče, ki ga je hči desetletja pozneje iskala med fotografijami, tega ni mogel potrditi noben zapis, saj je bil seznam otrok iz tistega časa nepopoln, nekaj strani je manjkalo, na drugih pa so bila imena napisana tako nečitljivo, da jih je bilo mogoče prebrati na več načinov. Med njimi je bilo tudi ime, podobno očetovemu, vendar ne dovolj podobno, da bi lahko rekla, da je njegovo. Hči je list gledala dolgo, nato pa ga fotografirala in spravila med druge sledi, ne da bi ob njem naredila vprašaj ali kljukico.

XXI. PRAZNO MESTO

Krmar je pismo dobil skoraj štirideset let po tisti nočni straži, ko je ladja plula po tako mirnem morju, da je bilo mogoče za trenutek pozabiti, koliko vode je pod njimi, in če na ovojnici ne bi bilo zapisano ime ladje, bi jo verjetno odložil med druga pisma, ki so v zadnjih letih prihajala vedno redkeje. Hči človeka, ki ga je nekoč poznal na morju, mu je napisala samo nekaj vrstic in ga vprašala, ali bi bil pripravljen govoriti o njenem očetu, saj je med njegovimi papirji našla star seznam posadke z njegovim imenom. Krmar je list prebral dvakrat, potem šel do omare, kjer je hranil fotografije iz let, ko je bil več doma na ladjah kakor na kopnem, in škatlo položil na mizo, čeprav je vedel, da bo moral iskati dolgo.

Našel je tri skupinske fotografije iste posadke in na vsaki je manjkalo nekaj ljudi, ker je bil nekdo na straži, nekdo v strojnici, nekdo pa preprosto ni prišel na palubo, ko so jih poklicali. Na eni je stal tudi on, precej mlajši, z rokami prekrižanimi na prsih, poleg njega pa je bilo prazno mesto med dvema častnikoma, dovolj široko, da bi tam lahko stal še en človek. Spomnil se je, da je fotografijo posnel agent tik pred izplutjem, ni pa se mogel spomniti, kdo je manjkal, in prav to ga je začelo motiti, saj je bil prepričan, da se nočnih straž z njenim očetom spominja dobro. Poskusil je priklicati njegov obraz, vendar se mu je najprej prikazal samo profil ob oknu mosta, potem roka na robu mize in ura, ki jo je nekoč omenil zaradi praske, obraz pa je prihajal iz spomina vedno nekoliko drugačen.

Ko ga je hči poklicala, ji ni povedal, da je negotov, temveč je sprva govoril tako, kakor ljudje govorijo o preteklosti, ko nočejo razočarati nekoga, ki je prišel po odgovor. Povedal ji je o stražah, o pismih v Suezu, o večeru, ko je njen oče pustil skoraj vso hrano na krožniku, in o noči, ko je pred koncem straže stopil na krilo mosta ter dolgo gledal v temo. Hči ga je poslušala, nato pa vprašala, ali je prepričan, da je bil njen oče takrat drugi častnik na njegovi straži. Vprašanje je bilo tako preprosto, da ga je za trenutek razjezilo. Rekel je, da seveda je, potem pa je pogledal seznam posadke pred seboj in prvič opazil, da sta bila na njem dva človeka z zelo podobnima priimkoma, eden med častniki in drugi med člani palubne posadke.

Dolgo sta molčala vsak na svoji strani telefona, nato je krmar povedal, kaj je našel, in hči ga ni skušala prepričati v eno ali drugo možnost. Vprašala je samo, ali se spominja, kako je bilo človeku ime, on pa je odgovoril z imenom, ki ga je nosil v spominu vsa ta leta, čeprav je že med izgovarjanjem začutil, da ga morda prvič povezuje z obrazom, ki mu nikoli ni pripadal. Takrat se je spomnil še nečesa: na njegovi straži je bil nekaj mesecev tudi drug častnik, ki je prav tako stal z rokami za hrbtom in ni veliko govoril, vendar ni vedel, ali je imel uro. Dve nočni straži, dva obraza in dve imeni so se v štiridesetih letih lahko zložili tako tesno, da jih ni bilo več mogoče razstaviti brez škode.

Po pogovoru je fotografijo z manjkajočim človekom pustil na mizi in jo še večkrat pogledal, preden jo je zvečer vrnil v škatlo. Prazno mesto med dvema možema se mu je zdaj zdelo pomembnejše od vseh obrazov, ki so bili na sliki, ker je vanj lahko postavil človeka, ki se ga je spominjal, ali človeka, ki ga je pozabil, in nobena fotografija mu ni mogla povedati, kateri od njiju je tam stal tisti dan. Hčeri je naslednje jutro napisal še eno kratko pismo. Popravil je leto in ime pristanišča, pri tretjem popravku pa obstal, prečrtal začeti stavek in spodaj napisal samo: »Morda mešam dva človeka.« Pismo je prišlo šele čez nekaj dni, ko je hči že iskala drugo sled, zato ga je najprej odložila. Odprla ga je šele zvečer.

XXII. BREZ URE

Ko se je po bolnišnici vrnil domov, je bila ura še vedno v predalu nočne omarice, kamor jo je odložila žena skupaj z denarnico, ključi in robcem, ki so ji jih izročili na oddelku, in nekaj dni se je ni dotaknil, čeprav je prej redko ni snel z zapestja. Zdravnik mu je rekel, naj počiva, naj ne hodi v službo in naj se vsaj nekaj časa ne obnaša, kakor da se telo ravna po njegovih načrtih, zato so jutra nenadoma postala predolga, saj ni bilo treba nikamor priti ob določeni uri, noben vlak ga ni čakal in nobena vrata se niso zaprla, če je sedel pri zajtrku deset minut dlje. Žena je odhajala po opravkih, otroka sta bila v šoli, on pa je ostajal v stanovanju, poslušal korake na stopnišču in občasno pogledal proti predalu, kakor da je v njem nekaj več od predmeta, ki je zadnja leta meril njegove prihode in odhode.

Prvič jo je vzel v roko šele četrti ali peti dan, ko je hotel preveriti, ali še vedno zaostaja, in ob tem opazil prasko na steklu, ki je bila tam že dolgo, čeprav se ni več spomnil, kdaj je nastala. Uro je navil, nastavil po radijskem signalu in jo položil na mizo, nato pa ves dan spremljal, koliko izgublja, kakor da je lažje meriti napako majhnega mehanizma kakor tisto, kar se je zgodilo njemu. Do večera je zaostala nekaj minut. Naslednje jutro jo je odnesel k urarju in čakal v delavnici, dokler je ni popravil, čeprav mu je ta predlagal, naj jo pusti do naslednjega dne, nato pa jo je pripel na zapestje ter se po poti domov večkrat zalotil, da preverja čas, čeprav se mu ni mudilo nikamor.

Žena ga je opazovala, ko je sedel pri kosilu, in ga vprašala, zakaj spet nosi uro, če je zdravnik rekel, da mora počivati, on pa je odgovoril, da ura nima nič opraviti s počitkom. V njenem vprašanju je bilo več, kakor je hotel slišati, saj se od večera z listkom nista zares pogovorila, potem pa je prišla njegova bolezen in je za nekaj dni vse drugo postalo manj pomembno. Zdaj je sedel pred njo živ, nekoliko bolj bled in počasnejši, toda isti človek, od katerega je še vedno čakala odgovor. Vprašala ga je, koga je poklical iz ambulante, in ko je pogledal proti njej, je že vedela, da je zadela nekaj, kar je hotel pustiti tam, med bolnišničnimi stenami.

Ni se branil in ni rekel, da nima pravice spraševati, temveč je dolgo vrtel kozarec med prsti, preden je povedal, da je poklical žensko, katere naslov je našla v njegovem plašču, ker bi moral tistega dne iti k njej. Žena ni odmaknila pogleda. Vprašala je, ali je šel k njej že prej, in odgovoril je, da je, potem pa je nekaj časa ostalo samo tiktakanje ure, ki je ležala ob njegovem krožniku, ker jo je med jedjo snel z zapestja. Lahko bi ji povedal, da med njim in drugo žensko ni bilo tako, kakor si predstavlja, ali pa da je bilo prav tako, lahko bi skušal zmanjšati, razložiti ali prositi, vendar je vedel, da bi vsaka razlaga prišla prepozno za tisti del njunega življenja, v katerem ji je dovolil živeti brez resnice. Rekel je samo, da ji ni povedal in da je bilo to narobe.

Žena tistega dne ni odšla in tudi on ne. Otroka sta se popoldne vrnila iz šole ter ničesar opazila, večerja je bila na mizi ob isti uri kakor običajno. Toda od tistega pogovora je ura ostala več dni na omarici, ker je ni več pripel na zapestje, in ko jo je žena nekega jutra med brisanjem prahu premaknila, je videla prasko pri sedmici ter se vprašala, kolikokrat jo je že gledala, ne da bi jo opazila.

XXIII. KAR JE OSTALO MED NJIMA

Po tistem pogovoru se ni zgodilo nič, kar bi bilo mogoče zapisati kot začetek konca, saj žena ni spakirala kovčka, on ni zaloputnil vrat in otroka nista nekega jutra našla praznega stola pri zajtrku. Živeli so naprej v istem stanovanju, kupovali kruh v isti trgovini, ob nedeljah hodili k njenim staršem in se ob koncu meseca pogovarjali o denarju, kakor so se pogovarjali že prej. Včasih sta se zvečer znašla sama v kuhinji in bi lahko nadaljevala pogovor, ki se je končal pri njegovem priznanju, vendar je eden od njiju vstal, pristavil vodo ali vprašal nekaj o otrocih, in besede so znova ostale tam, kjer sta jih pustila.

Žena ni nikoli vprašala za ime druge ženske. Prve dni po priznanju si je njen obraz sestavljala iz načina, kako je bil napisan naslov, iz ure na listku in iz moževega molka, ko je povedal, da je bil pri njej že prej. Potem je vprašanje o imenu opustila. Zvečer je mož še vedno sedel nasproti nje, poslušal otroke in jedel juho, ona pa je vedela, da je del njegovega življenja tekel nekje, kamor ni imela ključa.

Po bolezni je nekaj časa ostal doma in se potem vrnil v službo, najprej za krajši čas, pozneje tako kakor prej, le da je odhajal počasneje in se zvečer vračal bolj utrujen. Žena ni našla novih listkov. Nekega večera ga je vprašala, ali jo je imel rad, ne da bi povedala, katero od njiju misli, in on je dolgo gledal v mizo, preden je odgovoril, da ne zna povedati tako, da ne bi nekoga prizadel. Žena se je skoraj nasmehnila, vendar mu tega ni rekla.

Leta so potem prinesla bolezni, poroke, pogrebe, odhode otrok in vsakdanje opravke, ki so prihajali ne glede na to, kaj je med njima ostalo neizgovorjeno. Ostala sta skupaj. Ko je pozneje sedel ob njeni bolniški postelji in ji popravljal odejo, ga ni vprašala ničesar več.

Hči o tem ni vedela skoraj ničesar. Iz pisem in fotografij je lahko sklepala, da je v očetovem življenju obstajala druga ženska, ni pa vedela, da je mati zanjo vedela, niti koliko je vedela. V njenem spominu sta bila starša par, ki se je včasih prepiral in včasih več dni govoril samo o nujnih stvareh, vendar je ostal skupaj do materine smrti.

XXIV. ČEVLJI

Čevlje je našla na dnu omare, potisnjene za škatlo z zimskimi odejami, kamor jih oče verjetno ni odložil zato, da bi jih kdo nekoč našel, temveč zato, ker človek stvari, ki jih ne uporablja več, pogosto samo umakne izpred oči in si reče, da bo o njih odločil pozneje. Bili so težki delovni čevlji, usnje je bilo na pregibih razpokano, podplata pa obrabljena neenakomerno, bolj na zunanji strani pete, in hči se je ob njih spomnila fotografije mladeniča pred nizko hišo ter pripovedi najemodajalke o čevljih, ki jih je po prvi plači zamenjal z novimi. Ti niso mogli biti tisti, bili so preveliki in izdelani mnogo pozneje, vendar jo je presenetilo, da jih je oče kljub temu hranil, saj je sicer stare stvari zavrgel brez posebnega usmiljenja, kadar je presodil, da jih ne bo več potreboval.

V enem čevlju je bil zataknjen prepognjen kos časopisnega papirja, ki ga je hči najprej hotela izvleči in vreči stran, potem pa je opazila, da ni bil tam zaradi vlage, temveč je bilo vanj nekaj zavito. V notranjosti je našla majhno kovinsko značko z izbrisanim napisom in številko, od katere sta bili jasno vidni samo zadnji dve števki. Poklicala je nekdanjega očetovega sodelavca, vendar značke ni prepoznal, zato je čez nekaj dni odšla v podjetje, kjer je oče nekoč delal, in tam po dolgem čakanju našla človeka iz kadrovske službe, ki ji je povedal, da so podobne značke uporabljali delavci v starem obratu, še preden je njen oče prišel na vodstveno mesto. Številke zaposlenih iz tistega časa so bile deloma ohranjene, toda tista na znački se ni ujemala z očetovo.

To bi lahko pomenilo, da značka sploh ni bila njegova, in hči je že skoraj občutila olajšanje, ker je bila ena sled končno dovolj jasna, da jo lahko odloži, ko je starejši vratar, ki je poslušal njun pogovor, vprašal, kakšna je številka. Ko mu jo je pokazala, je rekel, da so v obratu stare značke pogosto prehajale z enega delavca na drugega, posebej v letih, ko je primanjkovalo vsega in nihče ni naročal nove samo zato, ker je nekdo odšel. Sam je več mesecev nosil značko človeka, ki je umrl pred njegovim prihodom. Med govorjenjem je ves čas ravnal kup obrazcev na pultu, čeprav so bili že poravnani, in vsakič, ko se je hotel spomniti česa starega, jih je z dlanjo še enkrat potisnil ob rob.

Tisti večer je čevlje postavila pred vrata, da jih bo naslednje jutro odnesla v zabojnik, vendar jih je ponoči, ko je šla po vodo, zagledala v hodniku in obstala. Spomnila se je očeta v zadnjih letih, ko je hodil počasneje in je ob daljših sprehodih včasih rekel, da ga bolijo noge, pa tudi tega, kako je kot otrok vedno opazila njegove čevlje ob vhodu, še preden je slišala njegov glas, in vedela, da je doma. Takrat čevlji niso bili dokaz njegovega dela, revščine ali preteklosti; pomenili so samo, da se je vrnil. Sedla je na stol ob vratih in se prvič po začetku iskanja spomnila očeta brez vprašanja, kdo je bil pred njo, brez fotografij in brez tujih pripovedi, samo kako je zvečer prišel domov, sezul čevlje in jih postavil enega ob drugega ob steno.

Naslednje jutro jih ni odnesla v zabojnik. Očistila je prah z usnja, značko pa pustila zavito v časopisnem papirju in vse skupaj vrnila v omaro, vendar ne več čisto zadaj. V zvezek ni zapisala ničesar. Čevlje je vrnila v omaro in pustila vrata nekaj časa odprta. Spomnila se je, kako je kot otrok po njih vedela, da je oče doma. Pozimi je mokre čevlje vedno obrnil proti radiatorju in podnje položil star časopis, ki ga je zjutraj zložil, čeprav je bil že naguban od vode. Tistega jutra omare ni več odpirala.

XXV. IME V KNJIGI

Knjigo zaposlenih so hranili v arhivu podjetja, v prostoru brez oken, kjer so bile police postavljene tako blizu druga drugi, da sta se dva človeka komaj srečala med njimi, in hči je morala skoraj tri tedne čakati na dovoljenje, da jo je smela pogledati. Ni več pričakovala veliko, saj jo je značka iz očetovega čevlja naučila, da tudi številka, vtisnjena v kovino, ne pomeni nujno človeka, ki jo je nosil, vendar je vseeno prišla ob dogovorjeni uri in sedla za mizo, na katero ji je arhivist položil debelo knjigo z obrabljenimi platnicami. V njej so bila imena ljudi, ki so desetletja prihajali skozi ista vrata, delali ob istih strojih in potem drug za drugim izginili iz podjetja, nekateri zaradi upokojitve, drugi zaradi odpovedi, bolezni ali smrti, in ob vsakem imenu je bilo nekaj številk, datumov ter kratkih oznak, zaradi katerih je celo življenje na papirju zavzelo komaj eno vrstico.

Očetov priimek je našla hitro, ker je poznala približno leto njegovega prihoda, vendar je ob njem obstala dlje, kot je pričakovala. Ime je bilo pravo, datum rojstva skoraj pravi, razlikoval se je za en dan, številka zaposlenega pa se ni ujemala ne z značko, ki jo je našla v čevlju, ne s številko na enem od starih dokumentov, ki jih je imela doma. Arhivist je rekel, da so takšne napake pogoste, posebej pri prepisovanju iz starejših evidenc, in že hotel obrniti stran, ko je hči nekaj vrstic niže zagledala isti priimek. Govoril je z utrujeno gotovostjo človeka, ki je v papirjih že prevečkrat videl napako, da bi ga še presenetila, vendar si je ob njenem vprašanju snel očala in še enkrat prebral vrstico, kakor da ga je zmotilo, da tokrat tudi sam ne more takoj pojasniti ničesar. Tudi začetnica imena je bila enaka. Drugi človek je v podjetje prišel nekaj mesecev prej, rojen je bil v istem desetletju in iz službe odšel že po nekaj letih, ob njegovem imenu pa je bila zapisana številka, ki je bila skoraj enaka tisti na znački, le zadnji dve mesti sta bili zamenjani.

Prosila je, naj počaka, prepisala obe vrstici in vprašala po osebnih kartonih. Po daljšem iskanju se je arhivist vrnil z eno samo tanko mapo. Na njej je bil očetov priimek, v notranjosti fotografija mladega moškega, pritrjena z zarjavelo sponko. Čelo, oči in stisnjene ustnice so bili tako znani, da je za hip začutila olajšanje. »To je on,« je rekla, še preden je pogledala podatke pod fotografijo.

Potem je pogledala datum rojstva na kartonu. Pripadal je drugemu moškemu iz knjige. Arhivist je preveril številko na platnicah in rekel, da je bila mapa očitno nekoč napačno vložena ali označena, vendar ni mogel povedati, ali je napačen datum, fotografija, ime ali vse skupaj. Hči je ostala pred odprto mapo in gledala obraz, ki je bil očetu tako podoben.

Preden je odšla, je fotografirala obe strani knjige in karton. Doma je posnetke natisnila in jih položila na mizo: priimek z napačnim datumom, številko z zamenjanima mestoma in znani obraz v napačni mapi. Vzela je zvezek, odprla prvo prazno stran in na vrh napisala očetovo polno ime. Potem dolgo ni dodala ničesar.

XXVI. ŽENSKA OB VODI

Žensko s fotografije je našla po naključju, če je pri takšnem iskanju sploh še mogoče govoriti o naključju, saj je zadnje mesece pošiljala kopije slik ljudem, katerih imen prej ni poznala, klicala številke, ki so ji jih dajali drugi, in poslušala stavke, ki so se pogosto začeli z »mislim, da« ter končali z »nisem pa prepričan«. Nekdanja sodelavka njene matere je fotografijo ob vodi pokazala sestri, sestra svoji sosedi, ta pa je prepoznala kraj in rekla, da je ženska morda še živa ter da že dolgo prebiva v domu na drugi strani mesta. Hči je nekaj dni nosila telefonsko številko v torbi, preden je poklicala, ker se ji je prvič zgodilo, da bi lahko vprašanje, ki ga je toliko časa zastavljala mrtvim predmetom, postavila človeku, ki bi morda znal odgovoriti.

Ko je prišla v dom, je ženska sedela ob oknu in imela čez kolena svetlo odejo, čeprav je bil zunaj topel dan. Bila je manjša, kakor si jo je hči predstavljala po fotografiji, lasje so bili povsem beli, obraz pa tako spremenjen od let, da v njem ni mogla najti mlade ženske ob vodi, dokler ni opazila oči, ki so ob pogledu na fotografijo za trenutek postale drugačne. Starka je sliko vzela z obema rokama, jo približala obrazu in rekla ime kraja, še preden jo je hči vprašala, nato pa s prstom obstala na robu fotografije, kjer ni bilo nikogar. »Tu je stal on,« je rekla. Hči je pogledala prazni del slike in prvič pomislila, da je mogoče človeka odstraniti iz fotografije, ne da bi ostala vidna sled.

»Kdo je fotografiral?« »Mislim, da prijatelj. Imel je aparat. Takrat smo bili štirje.« Hči je pogledala prazni rob fotografije. »Njega pa ni.« Starka je pokazala nekoliko desno od roba slike. »Tam je stal. Mislim. Ni maral fotografiranja.« Nato je zamižala. »Ali pa je fotografiral on. Ne vem več.« Ko ji je hči povedala očetovo ime, starka ni prikimala in tudi ni odkimala. Ime je ponovila počasi, kakor da ga okuša po dolgih letih. »Mogoče. Drugi že. Jaz … jaz ga nisem tako klicala.« »Kako pa ste ga vi?« Povedala je kratko, skoraj otroško ime, ki ni bilo podobno ne očetovemu imenu ne priimku, in hči je začutila, kako se ji pod rokami znova odpira možnost drugega človeka.

Ni vprašala takoj, ali sta se ljubila. Sedela je ob postelji, poslušala zvoke s hodnika in gledala fotografijo, ki je zdaj ležala med njima, dokler starka sama ni rekla, da je bil človek, ki ga je poznala, dober v odhajanju in slab v vračanju. Včasih ga ni bilo več tednov, potem se je pojavil, kakor da je odšel včeraj, prinesel pomaranče ali časopis iz drugega mesta in pričakoval, da bo pogovor nadaljevala tam, kjer sta ga pustila. Enkrat ga je čakala na naslovu, ki mu ga je napisala na listek, in ni prišel. Čez nekaj dni je povedal, da je bil bolan. Starka se je ob tem nasmehnila brez veselja ter dodala, da mu je verjela, ker mu je hotela verjeti, kar je nekaj drugega kakor vedeti, da človek govori resnico. Nato je nekoliko preostro rekla, da ga ni čakala dolgo, vendar je skoraj v istem trenutku popravila rob odeje čez kolena in priznala, da je tisti večer ostala tam, dokler niso ugasnili luči pri vhodu.

Hči je začutila, da je prišla do roba, ki ga je iskala od začetka, saj so se listek, čakanje in bolezen prvič pojavili v ustih človeka, ki je bil tam, vendar jo je prav zaradi tega postalo strah vprašati preveč. Kljub temu je iz torbe vzela očetovo fotografijo iz poznejših let in jo položila ob staro sliko. Starka jo je dolgo gledala. »Lahko bi bil on.« Hči ni rekla ničesar. »Lahko pa tudi njegov brat. Če ga je imel. Ali kdo, ki mu je bil samo podoben.« Hči je po kratkem molku rekla: »Na uri je bila praska ob sedmici.« Starka je zaprla oči. »Ure se spomnim. Praske ne.« »Na kateri roki jo je nosil?« Tokrat ni oklevala. »Na desni.« Prav ta gotovost je hčer vznemirila bolj kakor prejšnji dvomi.

Na poti domov hči ni čutila razočaranja. Ko je odprla zvezek, je na novo stran zapisala samo datum obiska. Pod njim je ostal prazen prostor.

XXVII. IME, KI GA NI POZNALA

Ime, s katerim je starka ob vodi poznala njenega očeta ali človeka, ki mu je bil podoben, je hči zapisala na rob zvezka in ga več dni ni iskala nikjer, ker se ji je zdelo, da bi bilo skoraj lažje, če bi ostalo samo beseda iz tujega spomina. Potem je nekega jutra vendarle odprla očetove stare papirje in začela pregledovati ovojnice, razglednice ter dokumente, ki jih je že večkrat držala v rokah, tokrat ne zaradi priimkov in datumov, ampak zaradi kratkega imena, ki ni pripadalo nikomur iz njihove družine. Našla ga je na hrbtni strani majhne fotografije pristanišča, napisano z drugačno pisavo od očetove, ob njem pa samo dve besedi, »vrni se«, brez datuma in podpisa. Fotografije se je spominjala, napisa pa ne, ker je prej gledala predvsem sprednjo stran.

Dolgo je sedela z njo v roki. Ime je bilo isto, fotografija pristanišča je bila med očetovimi stvarmi, ženska ob vodi pa je govorila o človeku, ki je pogosto odhajal. S svinčnikom je že potegnila črto med tremi zapiski, potem pa jo izbrisala. Fotografijo je obrnila proti svetlobi, pogledala robove, papir in zbledelo črnilo, nato pa jo položila na mizo ter prvič namerno pustila povezavo nedokončano. Ni poklicala starke, da bi jo vprašala o pristanišču, niti ni začela iskati, kdo je napisal »vrni se«. Vedela je, da bi lahko z dovolj vprašanji dobila odgovor, vendar ni več vedela, ali bi bil zato tudi resničen.

Šele popoldne je opazila, da je na fotografiji nekaj, česar prej ni videla: ob privezu je stala ladja, na njenem boku pa ime, od katerega so bile razločne samo prve tri črke. V očetovih dokumentih je obstajal seznam ladij, na katerih naj bi nekoč plul, in nobena se ni začela tako. Hči je začutila skoraj olajšanje, kakor da ji je fotografija sama rekla, naj jo končno pusti pri miru, potem pa se je spomnila krmarjevega opozorila o dveh podobnih priimkih in možnosti, da so se tudi seznami skozi leta prepisovali napačno. Kar bi bilo nekoč zanjo nov razlog za iskanje, je zdaj postalo razlog, da je fotografijo samo odložila.

Zvečer je prišla njena odrasla hči in jo našla za mizo med papirji, ki so se v zadnjih mesecih razširili iz ene škatle na skoraj ves prostor ob oknu. »Kaj še iščeš?« Mati ni odgovorila. Mlajša ženska je z roba mize pobrala dva prazna kozarca in ju odnesla v kuhinjo. »Kdo je bil,« je nazadnje rekla mati. Hči se je vrnila in obstala pri vratih. »Dedek?« »Moj oče.« »Saj veš, kdo je bil.« Mati je z roko pokazala na fotografije, pisma in zvezek. »Očitno ne.« Mlajša ženska ni pogledala papirjev. »Jaz se ga spomnim drugače.« »Kako?« »Enkrat mi je pustil, da sem mu s kemičnim narisala uro na roko. Potem je šel z njo v trgovino.« Mati se je prvič tisti večer nasmehnila.

Hči je ob teh besedah dvignila pogled. Vprašala je, na kateri roki mu je narisala uro, in mlajša ženska se je zasmejala, ker se ji je vprašanje zdelo nepomembno, potem pa iztegnila svojo levo roko in rekla, da verjetno na tej, saj je risala z desno. Mati je že hotela zapisati podatek, vendar je obstala s peresom nad zvezkom in ga počasi odložila. Na praznem robu strani je ostala samo drobna pika od konice peresa. Namesto zapisa je vprašala hčer, ali se spominja še česa, in preostanek večera sta govorili o človeku, ki je lupil jabolka, slabo pel, vedno popravljal pokvarjene predmete predolgo in nekoč pustil vnukinji, da mu na kožo nariše uro, ki ni kazala nobenega časa.

XXVIII. PRIČA

Moškega je našla po imenu na zadnji strani ene od fotografij, čeprav je bil zapis tako zbledel, da ga je prvič prebrala narobe in skoraj poklicala drugo družino. Bil je zadnji še živeči človek iz skupine, ki je nekoč delala v istem obratu kot njen oče, in ko mu je po telefonu povedala, zakaj ga išče, je takoj rekel, da se ga spominja, brez premora in brez tiste previdnosti, ki jo je bila v zadnjih mesecih že vajena. Star je bil več kot devetdeset let, živel je pri sinu in ni več hodil daleč od hiše, vendar je vztrajal, naj pride, ker se po telefonu o takšnih stvareh ne govori. Ko je izrekel očetov priimek, ga je prvič povedal napačno in se takoj popravil, nato pa nekoliko užaljeno dodal, da mu spomin še dobro služi. Hči je naslednje jutro odšla k njemu z zvezkom, fotografijami in občutkom, ki ga je skušala zadržati na razdalji, saj je že prevečkrat verjela, da je našla zadnji košček.

Sedel je za mizo ob oknu in pred njim je bila skodelica, v kateri se je mleko na površini že ohladilo, na steni pa fotografije otrok in vnukov, med katerimi ni bilo nobene iz časa, o katerem ga je prišla spraševat. Ko mu je pokazala očetovo fotografijo iz poznejših let, jo je prijel, približal očem in takoj izgovoril njegovo ime, nato pa še vzdevek, ki ga je hči slišala pri starki ob vodi. Fotografijo je zadržal v eni roki, z drugo pa poravnal žličko ob skodelici; to je med pogovorom naredil še večkrat, kadar je moral iskati besedo. Za trenutek se ji je zazdelo, da se je prostor okoli nje ustavil. Vprašala ga je, od kod pozna ta vzdevek, in starec je rekel, da so ga tako klicali nekateri že v mladosti, predvsem tisti, ki so z njim delali pred prihodom v podjetje. Povedal je tudi ime kraja, kjer naj bi takrat stanoval, in to je bil isti kraj, ki ga je hči našla na eni od starih vozovnic.

Nato je brez njenega vprašanja omenil morje. Rekel je, da je človek nekaj časa plul, da se je pozneje vrnil, in se zasmejal, ker po njegovem nikoli ni znal ostati dolgo na enem mestu, čeprav je na koncu živel skoraj vse življenje v istem stanovanju. Hči je odprla zvezek in prvič po dolgem času začela zapisovati hitro: pristanišče, ladja, vzdevek, vrnitev, podjetje. Ko ga je vprašala, od kod vse to ve, je starec samo skomignil in rekel, da so takrat ljudje vedeli drug o drugem več, kakor se jim danes zdi mogoče.

Bilo je skoraj preveč. Hči je zaprla zvezek in začela preverjati stvari, ki jih ni povedala sama. Vprašala ga je, ali je imel njen oče brata. Starec je rekel, da ne. Nato je pred njega položila fotografijo ženske ob vodi. Starec jo je dolgo gledal, vendar njenega imena ni izgovoril. Rekel je samo, da se mu zdi znana, in fotografijo potisnil nazaj proti njej.

Potem je starec pogledal fotografijo še enkrat in rekel nekaj, česar hči sprva ni razumela. Povedal je, da je bila ženska na sliki lepa in da ni čudno, da sta bila oba nora nanjo. Hči je vprašala, kdo oba. Starec je odgovoril z očetovim imenom in še enim imenom, ki ga ni nikoli slišala. Govoril je naprej, kot da ni opazil njenega obraza, ter povedal, da sta si bila moška podobna že od mladosti, ne toliko v obrazu kakor v drži, glasu in načinu, kako sta hodila, in da so ju ljudje, ki ju niso dobro poznali, včasih zamenjali. Delala sta skupaj, nekaj časa sta stanovala celo v isti hiši in oba sta pozneje odšla vsak na svojo stran. Hči je sedela brez besed, dokler ni vprašala, kateri od njiju je plul. Starec je odprl usta, potem pa obstal. Pogledal je skozi okno, kot da bi odgovor lahko stal nekje zunaj, in po dolgem času rekel, da je bil do tega trenutka prepričan, da ve.

Na poti domov ni odprla zvezka. Na sedežu poleg nje je ležala mapa, v kateri je bilo v eni uri več povezav, kot jih je našla v vseh prejšnjih mesecih, vendar je zdaj prvič obstajal tudi drugi človek, ne kot napaka spomina, podobna številka ali možnost, ampak kot nekdo z imenom, ki je delal z njenim očetom, stanoval v isti hiši, poznal isto žensko in mu bil dovolj podoben, da so ju drugi zamenjevali že takrat, ko sta bila oba živa. Ko je prišla domov, je na mizo položila fotografije, pisma, kopije dokumentov in zvezek, nato pa ob očetovo ime napisala še drugo. Med imenoma ni narisala črte.

XXIX. DRUGI ČLOVEK

Drugo ime je naslednje jutro še vedno stalo ob očetovem, napisano z nekoliko temnejšim črnilom, ker je pero med pisanjem za trenutek obstalo na papirju, in hči ga ni prečrtala, čeprav jo je ponoči večkrat prebudila misel, da je starec morda pomešal še eno zgodbo. Tokrat ni začela pri fotografijah, temveč pri imenih, saj je bilo drugo ime dovolj nenavadno, da ga je našla v starem imeniku zaposlenih, nato v seznamu stanovalcev hiše nad delavnico in nazadnje še na ladijskem seznamu, ki ji ga je poslal krmar. Na vsakem mestu je bil podatek nekoliko drugačen, enkrat samo začetnica, drugič napačno leto rojstva, tretjič priimek brez ene črke, vendar je bilo razlik ravno toliko, da človeka ni mogla preprosto združiti z očetom, in podobnosti ravno toliko, da ga ni mogla več odmisliti.

Najbolj jo je presenetil naslov. Drugi človek je bil nekaj mesecev prijavljen v isti hiši, kjer je po pripovedi stare najemodajalke živel mladenič z rjavim kovčkom, le da je bil vpisan v sobi v pritličju, ne nad delavnico. Hči je poklicala žensko, ki ji je nekoč pripovedovala o dveh kovancih na krožniku, vendar je bila zdaj njena hči tista, ki se je oglasila in povedala, da mati zadnje tedne skoraj ne govori več po telefonu. Kljub temu ji je prenesla vprašanje, ali se spominja dveh mladih moških, ki sta živela v hiši približno istočasno. Odgovor je prišel naslednji dan: mati se spominja, da sta bila dva, toda zgodbo o juhi in kovancih je vedno pripovedovala samo o enem. Katerega, ni več znala povedati.

Tudi fotografija pristanišča se je premaknila iz enega življenja v drugega. Na seznamu ladje, katere prve tri črke je bilo mogoče razbrati na sliki, je hči našla drugo ime, ne očetovega, vendar je bil seznam narejen dve leti pozneje od približnega časa nastanka fotografije, zato tudi to ni bilo dovolj. Še bolj jo je zmedla opomba ob imenu: drugi človek je bil vpisan kot član palubne posadke, ne kot častnik. Spomnila se je krmarja, ki je na svojem seznamu našel dva podobna priimka, in nenadoma se ji je zazdelo, da se pred njo ne razpleta uganka, temveč se samo prestavlja teža z enega človeka na drugega. Kar je včeraj pripadalo očetu, je danes lahko pripadalo drugemu, jutri pa se bo morda spet vrnilo.

Popoldne je vzela dva velika lista papirja in na vrh prvega napisala očetovo ime, na vrh drugega drugo, nato pa začela mednju razporejati kopije: postaja, kovček, soba, ladja, ura, pekarna, odpoved, priporočilo, ženska ob vodi. Nekatere je lahko položila skoraj brez dvoma, druge je prestavljala z ene strani na drugo, pri tretjih pa je obupala in jih pustila na sredini mize. Čez čas je bilo prav teh največ. Sedela je pred njima in videla dve življenji ob robovih ter tretje, ki je nastajalo na sredini iz vsega, česar ni bilo mogoče pripisati nobenemu z gotovostjo.

Zvečer je prišla vnukinja in obstala ob mizi. »Spet to?« Hči ji je pokazala obe imeni. »Mislim, da sem ves čas iskala enega človeka. Mogoče sta bila dva.« Mlajša ženska je nekaj časa gledala razporeditev, nato pa vzela fotografijo dedka iz časa, ko ga je sama poznala, in jo položila zunaj obeh listov. »Ta je pa tvoj.« »Moj oče.« »Vem. Saj … to mislim.« Hči je razumela. Fotografije ni premaknila. Tisto noč je prvič pustila vse papirje na mizi in ugasnila luč, ne da bi jih pospravila, zjutraj pa jih je našla tam, kjer so bili, le fotografija očeta iz poznih let je zaradi odprtega okna zdrsnila nekoliko stran, kakor da tudi mrtvi človek ne želi več stati tam, kamor ga skušajo razvrstiti.

XXX. ZADNJI DOKAZ

Pismo je prišlo dva tedna pozneje, ko je hči že skoraj nehala odpirati očetove škatle in je mizo v dnevni sobi prvič po mesecih uporabljala za kosilo, ne za razvrščanje preteklosti. Ovojnica je bila velika in trda, pošiljatelja ni poznala, v njej pa je bil kratek dopis človeka, ki je po smrti svojega strica praznil hišo ter med starimi papirji našel fotografijo, na katere zadnji strani je prepoznal očetov priimek. Nekdo mu je povedal, da ga išče njegova hči, zato ji jo pošilja, če ji kaj pomeni. Fotografija je bila posneta pred hišo, ki jo je hči takoj prepoznala kot tisto nad delavnico, pred vrati pa sta stala dva mlada moška, eden nekoliko višji, drugi z rokami v žepih, med njima pa najemodajalka, še mlada in skoraj neprepoznavna v primerjavi z žensko, s katero je govorila desetletja pozneje.

Na zadnji strani sta bili napisani obe imeni. Očetovo in drugo. Pod njima datum. Hči je sedla, še preden je fotografijo obrnila nazaj, saj je prvič držala v rokah nekaj, kar ni samo dopuščalo obstoj dveh ljudi, ampak ga je dokazovalo. Moška sta bila res podobna, ne tako, da bi ju človek zamenjal, če bi ju poznal, dovolj pa, da bi po tridesetih ali štiridesetih letih lahko en obraz zdrsnil čez drugega. Eden je imel svetlejše lase, drugi temnejše, vendar se je tudi to na stari črno-beli fotografiji spreminjalo z odsevom svetlobe. Na zapestju višjega se je videla ura. Drugi je držal v roki majhen kovček.

Fotografijo je položila na mizo in prinesla oba lista z imenoma. Vzela je svinčnik, ga nekaj časa držala nad papirjem in ga odložila. Fotografija je potrjevala samo to, da sta bila tam dva.

Zvečer je poklicala starca, ki ji je prvi povedal za drugega človeka, in mu opisala fotografijo. Dolgo je poslušal, potem pa se zasmejal z utrujenim glasom ter rekel, da se zdaj spominja, da sta bila nekoč skoraj ves čas skupaj. Hči ga je vprašala, kateri je bil kateri, vendar je starec odgovoril, da bi ji lahko povedal, samo ne ve, ali bi povedal resnico ali to, kar si je pravkar predstavljal po njenem opisu. Ta odgovor jo je presenetljivo pomiril. Še nekaj tednov prej bi ga prosila, naj vseeno poskusi, zdaj pa mu je rekla, naj ne. Pogovarjala sta se še nekaj minut o nepomembnih stvareh, o vremenu, njegovem sinu in hiši, v kateri je nekoč živela polovica ljudi, ki jih ni več, potem pa sta se poslovila.

Pred spanjem je fotografijo postavila ob sliko očeta iz poznih let, tisto, ki jo je vnukinja položila zunaj obeh listov. Mlada moška sta stala drug ob drugem, oče pa je na drugi fotografiji sedel sam, starejši, z nekoliko sklonjeno glavo in očali v roki. Vedela je, kako je oče zapiral vrata, kako je držal skodelico, kako je zakašljal, preden je zjutraj spregovoril, kako je ob njenem odhodu vedno še enkrat preveril, ali ima ključe, in kako je zadnja leta pri vstajanju z naslanjača najprej položil obe dlani na kolena.

Fotografijo dveh mladih moških je spravila v ovojnico skupaj z obema imenoma. Zjutraj je z mize odstranila kopije dokumentov, zaprla zvezek in škatle odnesla nazaj v omaro. Na mizi je pustila očetovo pozno fotografijo in majhen ključ. Kovčka ni odprla.

XXXI. KAR JE VEDELA

Škatle je pustila v omari skoraj mesec dni, ne zato, ker bi sklenila, da se jih ne bo več dotaknila, ampak ker je po vseh mesecih iskanja prvič prišlo obdobje, ko ni bilo ničesar nujnega. Nihče je ni čakal na drugi strani telefona, noben arhiv ji ni obljubil novega dokumenta in nobena fotografija ni ležala na mizi tako, da bi jo silila k vprašanju. Stanovanje je spet dobilo svoje stare mere. Na mizi je bilo mogoče razgrniti časopis, na stolu odložiti jopico in pri odprtem oknu poslušati promet z ulice, ne da bi vsak zvok pripadal preteklosti. Očetova fotografija je ostala na polici, majhen ključ pa v predalu, kamor ga je položila brez posebnega razloga, in nekaj dni se je zgodilo celo to, da nanj ni pomislila.

Potem je nekega deževnega popoldneva odprla omaro, vzela zvezek in ga odnesla v kuhinjo. Začela je pri prvi strani in brala svoje zapiske tako, kakor bi jih napisal nekdo drug: datume, vprašaje, podčrtana imena, puščice med dogodki, stavke ljudi, ki so bili v trenutku pogovora videti pomembni, pozneje pa so se razprli v več možnih pomenov. Opazila je, kako se je njena pisava skozi mesece spreminjala; na začetku je bila mirna in urejena, potem vedno hitrejša, ob nekaterih straneh skoraj nestrpna, proti koncu pa je bilo praznega prostora več kakor besed. Ničesar ni popravljala. Samo pri nekaj trditvah, ki jih je nekoč zapisala brez dvoma, je s svinčnikom dodala majhno besedo »morda«, nato pa tudi to opustila, ker bi jo lahko napisala skoraj ob vsakem stavku.

Na zadnji prazni strani je hotela narediti seznam stvari, ki jih o očetu zares ve, vendar je po prvih treh vrsticah ugotovila, da tudi tam meša podatke in spomine. Vedela je datum njegovega rojstva, čeprav se je v enem dokumentu razlikoval za en dan. Vedela je, kdaj je umrl. Med tema dvema datumoma pa so bile stvari drugačne vrste: da ji je kot deklici popravil kolo in pri tem preklinjal pretiho, da bi ga mati slišala, da je vedno odrezal plesniv del kruha in pojedel ostanek, da ni maral odprtih omarnih vrat, da je znal več dni molčati, kadar je bil prizadet, in da jo je nekoč sredi noči odpeljal po zdravnika, ne da bi se naslednje jutro zaradi tega obnašal, kakor da je naredil kaj posebnega. Teh stvari ni mogla dokazati, vendar jih tudi ni potrebovala dokazovati.

Zvezek je zaprla in iz omare vzela še ovojnico s fotografijo dveh mladih moških. Nekaj časa ju je gledala, potem pa na zadnjo stran pod obe imeni napisala samo: »Bila sta dva.« Ni dodala, kateri je bil kateri, niti ni poskušala razdeliti dogodkov mednju. Fotografijo je vrnila v ovojnico in zraven položila kopijo ladijskega seznama, sliko ženske ob vodi ter list z obema podpisoma iz podjetja, ker so te stvari pripadale iskanju, četudi ni več vedela, komu pripadajo njihove zgodbe. Očetovo pozno fotografijo je pustila zunaj. Ni je potrebovala v arhivu.

Tistega večera je poklicala svojo hčer in jo vprašala, ali bi prišla v nedeljo na kosilo. Po pogovoru je iz hladilnika vzela jabolko in ga začela lupiti z majhnim nožem. Lupina se ji je po nekaj centimetrih pretrgala, zato je začela znova na drugem mestu, potem pa se je spomnila, kako je vnukinja pripovedovala o dedku in dolgem traku, ki mu skoraj nikoli ni počil. Nasmehnila se je, vzela drugo jabolko in poskusila še enkrat.

Ni ji uspelo niti drugič. Na krožniku sta ostala dva prekinjena trakova lupine, eden daljši, drugi krajši, in jabolko, olupljeno nekoliko nerodno, vendar dovolj dobro, da ga je pojedla ob kuhinjskem oknu. Zunaj je dež ponehal. Ko je vstala, je krožnik oprala, zvezek odnesla nazaj v omaro in ugasnila luč. Preden je zaprla vrata, je za trenutek pogledala škatle, ki so ji toliko časa obljubljale človeka, če jih bo le dovolj natančno preiskala, potem pa jih je pustila tam. Očeta ni našla v njih. Toda ko je prijela kljuko kuhinjskih vrat, se je spomnila njegovih rok na jabolku tako jasno, da je skoraj slišala tanek zvok noža pod lupino.

XXXII. ČLOVEK, KI GA NI

V nedeljo je njena hči prišla nekoliko prej, kakor sta se dogovorili, in s seboj prinesla kruh, čeprav ga je mati že kupila, zato sta enega pustili v vrečki za naslednji dan. Medtem ko sta pripravljali kosilo, sta govorili o stvareh, ki niso imele nič opraviti z mrtvimi: o pokvarjeni pipi, o vnukinjinem delu, o sosedu, ki je spet parkiral preblizu vhoda, in o vremenu, ki se nikakor ni odločilo, ali bo še poletje ali že jesen. Šele ko je mlajša ženska odprla predal in med iskanjem odpirača zagledala majhen ključ, je vprašala, ali je to tisti, zaradi katerega je mati toliko časa pregledovala dedkove stvari. Mati je rekla, da je, potem pa ključ vzela iz predala in ga položila na dlan, kakor da ga že dolgo ni zares pogledala.

Po kosilu sta odnesli krožnike v kuhinjo, nato pa je mati brez posebnega načrta šla do omare, vzela kovček in ga prinesla v dnevno sobo. Ni bil velik in tudi težak ne, na vogalih je bil obrabljen, ročaj pa zglajen od dlani, ki so ga nekoč nosile. Vnukinja je vprašala, ali ga bosta še enkrat odprli, mati pa je nekaj časa držala ključ med prsti in gledala ključavnico. Kovček je v preteklih mesecih odprla že večkrat, vendar se ji je zdaj prvič zdelo, da od njega ne pričakuje več odgovora. Ključ je vstavila, ga obrnila in zaslišala kratek kovinski preskok.

Na vrhu so bila pisma, zvezek brez naslovnice, otroški šal in fotografija ženske ob vodi, vse tisto, kar je v preteklih mesecih že tolikokrat vzela v roke. Tokrat jih je samo odložila na mizo in pogledala globlje. Na dnu je ležala zložena srajca, premajhna, da bi jo oče nosil v zadnjih letih, poleg nje star pas, lesen glavnik z manjkajočim zobom, prazna škatlica vžigalic, dva gumba, vozovnica brez razločnega datuma in kos papirja, v katerega je bilo zavito nekaj drobtin, tako starih, da ni bilo več mogoče vedeti, ali so bile od kruha ali le razpadli papir. V stranskem žepu je našla otroško fotografijo človeka, ki ga ni prepoznala. Na zadnji strani ni bilo imena. Vnukinja jo je vprašala, ali je to dedek, mati pa je odgovorila, da ne ve, in fotografijo položila nazaj, ne da bi jo približala svetlobi.

Potem je vzela srajco in jo razgrnila čez kolena. Na enem rokavu je bil majhen zašit razporek, narejen z nitjo, ki se po barvi ni povsem ujemala s tkanino, in nenadoma se je spomnila očeta, kako je sedel ob oknu in skušal vdeti nit skozi šivankino uho, čeprav je mati stala poleg njega ter mu govorila, naj ji da, ker bo sama hitreje. Ni vedela, ali je bila to ista srajca niti iz katerega leta je bil spomin. S prstom je šla čez neraven šiv in za trenutek videla njegove velike roke, ki so bile pri tako majhnem opravilu nerodne.

Vnukinja je medtem vzela vozovnico in vprašala, kam je veljala. Ime postaje je bilo na pregibu izbrisano. Mati jo je pogledala, nato pa rekla, da nekam, kamor je moral iti. Obe sta se zasmejali, ker odgovor ni povedal ničesar, vendar nobena ni poskušala ugotoviti več. Predmete sta počasi vrnili v kovček, nazadnje še pisma, zvezek, šal in fotografijo ženske ob vodi, le otroško fotografijo je mati še enkrat vzela v roke. Otrok na njej je stal ob stolu in gledal nekoliko mimo fotografa. Lahko bi bil njen oče. Lahko bi bil drugi človek. Lahko bi bil nekdo tretji, čigar fotografija je po naključju preživela med tujimi stvarmi dlje od ljudi, ki so vedeli njegovo ime.

Fotografijo je položila na srajco in zaprla kovček. Ključa ni vrnila v predal, ampak ga je pustila v ključavnici. Potem sta z vnukinjo sedli ob okno, kjer je popoldanska svetloba počasi lezla čez tla, in nekaj časa nista govorili. Na polici je stala očetova fotografija iz poznih let. Očetova hči jo je pogledala samo enkrat. Ni več skušala v njegovem obrazu najti mladeniča s kovčkom, človeka na ladji, moškega ob ženski pri vodi ali nekoga, ki je pustil denar v vrečki s kruhom.

Ko je vnukinja odšla, je kovček še nekaj časa ostal sredi sobe. Hči ga ni odnesla nazaj v omaro. Zvečer je odprla okno in iz ulice je prišel zvok avtomobila, nekje so se zaprla vrata, iz sosednjega stanovanja je zadišalo po večerji. Na mizi je ostal kos kruha, ki ga nista pojedli pri kosilu. Vzela ga je v roko, ga skoraj avtomatično hotela spraviti v vrečko, potem pa ga je odlomila in pojedla ob oknu. Spomnila se je očeta, vendar ne dogodka. Samo njega.

Naslednje jutro je sonce padlo na kovček in na ključ, ki je še vedno tičal v ključavnici. Šla je mimo njega v kuhinjo, pristavila vodo in odrezala kos kruha. Ko se je vrnila, je za trenutek obstala pri fotografiji na polici, s prstom poravnala njen rob in nato položila dlan na stari kovček. V kuhinji je voda začela vreti.