Človek, ki je zamudil svojo prihodnost
I. VABILO
Ko je tistega jutra dopolnil devetinsedemdeset let, ni pričakoval ničesar, kar bi se razlikovalo od prejšnjega dne. Vstal je malo pred sedmo, odprl okno in nekaj časa stal pred njim, ne zato, ker bi hotel preveriti vreme, ampak ker je z leti potreboval vedno več časa, da je sprejel dejstvo, da se je začel nov dan. Mesto pod njim je bilo tiho in skoraj brezbarvno. Po cesti je peljal prvi mestni avtobus, na pločniku je ženska v svetlem plašču vodila psa, nekje za bloki pa se je oglasil zvonec vozila za dostavo. Na kuhinjski mizi ga je čakala skodelica, ki jo je prejšnji večer pozabil odnesti v pomivalnik, in poleg nje ovojnica Urada za prihodnje osebe.
Vabilo je odprl šele po zajtrku. Najprej je preveril ime in datum rojstva, ker je domneval, da je urad zamenjal njegov dosje z dosjejem druge osebe. Ime je bilo njegovo, naslov pravilen, ujemala se je tudi identifikacijska številka, zmotila ga je samo starost, zapisana v obrazcu: sto sedem let. Sam je tisto jutro dopolnil komaj devetinsedemdeset.
Na dnu prve strani je bilo pojasnjeno, da navedena starost ne označuje njegovega trenutnega biološkega stanja, temveč predvideno starost osebe, katere pravice bi utegnil ogroziti s svojimi sedanjimi odločitvami. Šele na zadnji strani dokumenta je izvedel, da bo zaslišan v navzočnosti prizadete osebe, ki je sicer še ni bilo, vendar naj bi po vseh veljavnih izračunih nekoč postala on sam. Papir je odložil in dolgo gledal skozi okno. Včasih so ljudje dobivali pisma od mrtvih, ker jih je pošta našla prepozno. Zdaj so dobivali pritožbe od tistih, ki še niso živeli. Vabilo je tri dni ležalo na kuhinjski mizi, pod skodelico, ki je na papirju pustila rjav krog. Vsakič, ko je šel mimo, je prebral isti stavek: »Vaša navzočnost je obvezna zaradi ugotavljanja odgovornosti do lastne prihodnje osebe.«
Ni pripravljal zločina, ni nameraval nikogar ogoljufati in ni imel premoženja, zaradi katerega bi se njegovi še nerojeni dediči prepirali pred sodiščem. Želel je samo odpotovati v mesto ob morju, kjer ga je čakala ženska, ki je ni videl več kakor polovico svojega življenja.
Njeno pismo je prispelo teden prej in ni bilo poslano po sistemu. Na ovojnici je bila prava znamka in njegov naslov je bil napisan z roko, ki jo je prepoznal, še preden je prebral ime pošiljateljice. Nekaj minut je samo držal ovojnico. Potem je sedel. Napisala je malo: da živi ob morju, da je bolna, da ne ve, koliko časa ji je še ostalo, da se mu ne opravičuje in od njega ne pričakuje opravičila. In na koncu: rada bi te videla, preden eden od naju postane samo spomin drugega. Prebral je pismo trikrat. Četrtič se je ustavil pri besedi »videla«. Ne »govorila«, ne »razčistila«, ne »odpustila«. Samo videla. Železniško vozovnico je kupil istega večera. Naslednje jutro je sistem potovanje preklical.
II. ČLOVEK, KI JE NEKOČ ODŠEL
Ko je bil mlad, je verjel, da človek odide samo enkrat. Pozneje je razumel, da so nekateri odhodi tako dolgi, da jih ponavljamo vse življenje.
Njo je spoznal v času, ko še nihče ni znal izračunati prihodnosti. Deževalo je in pod ozkim nadstreškom na postaji sta stala tako blizu, da je čutil toploto njene rame. Avtobus je zamujal. Ona je rekla, da ima rada zamude, ker se takrat zgodi nekaj, česar ni v voznem redu. Zdelo se mu je neumno, vendar se je zasmejal. Ko je avtobus prišel, sta sedla vsak na svojo stran prehoda. Pred izstopom mu je na listek napisala ime.
Naslednja leta niso bila velika ljubezenska zgodba, kakršne si ljudje izmislijo pozneje. Bila so sestavljena iz vlakov, poceni sob, nedeljskih kosil, nerodnih tišin, ljubosumja in kratkih obdobij, ko sta oba verjela, da bo vse ostalo tako. On je hotel na morje. Ona je hotela življenje, v katerem se človek zvečer vrne skozi ista vrata, skozi katera je zjutraj odšel.
»Ne morem živeti tako, da te vedno čakam,« mu je nekoč rekla.
»Ne prosim te, da me čakaš.«
»Prav to je najhuje.«
Takrat tega ni razumel in zdelo se mu je, da ji daje svobodo, danes pa je ista beseda zvenela drugače, težje in manj nedolžno.
Najbolj jasno se ni spominjal dneva, ko je odšel, temveč večera pred odhodom. V majhni kuhinji je na stolu ležala odprta potovalna torba, v njej dve srajci, pulover in knjiga, ki je pozneje ni nikoli odprl. Ona je sedela pri mizi in s prstom počasi sledila razpoki v lesu. Ni jokala. Prav to ga je vznemirjalo. Lažje bi odšel, če bi mu očitala, da jo zapušča; težje je bilo sedeti ob človeku, ki je skušal razumeti odločitev, za katero sam še ni vedel, ali je pogum ali beg.
»Koliko časa?« je vprašala.
»Ne vem.«
»Tri mesece? Pol leta?«
»Res ne vem.«
Pogled ji je znova zdrsnil k torbi.
»Vedno imaš odgovor, kadar govoriš o morju. Veš, katera ladja, katera smer, katera izmena. Samo kadar vprašam, kje sem jaz v tem, ne veš.«
Hotel ji je povedati, da je prav ona razlog, zaradi katerega se želi vrniti kot človek, ki je nekaj postal. Toda stavek je zvenel tako lepo, da mu ni zaupal. Namesto tega je zaprl torbo.
Naslednje jutro ga je pospremila do postaje. Deževalo je. Pod nadstreškom je stal avtobus, motor je že tekel. Ko je voznik zaprl prtljažnik, je začutil, da se je čas nenadoma skrčil na nekaj sekund. Ona ga je držala za levo roko. »Če te prosim, da ostaneš, boš ostal?« Ni odgovoril takoj. Videl je, kako se ji je v očeh nekaj zaprlo, še preden je rekel: »Ne morem.« Pozneje je desetletja trdil sam sebi, da ga ni prosila, naj ostane. V resnici ga je prosila samo enkrat in dovolj jasno.
Na morju je prve mesece živel tako, kot je pričakoval: utrujenost, hrup strojev, vonj po barvi, soli in gorivu, kratki pogovori z ljudmi, ki so se med seboj poznali predvsem po funkcijah. Prvo noč, ko je ostal sam na krovu in je bila obala samo temna črta, je začutil svobodo tako močno, da ga je skoraj zabolela. Čez nekaj minut je razumel njeno drugo stran. Nihče ga ni čakal v sosednji sobi. Nihče ni vedel, da gleda isto temo.
Odšel je in ji pisal iz pristanišč, katerih imen se danes ni več spominjal. V enem pismu je napisal, da se bo vrnil. V drugem, da ne ve, kdaj. V tretjem ni napisal ničesar pomembnega, vendar ga je pozneje vse življenje imel za najpomembnejše, ker je bil prepričan, da nanj nikoli ni odgovorila.
Ko se je po dolgem času vrnil, je prišel do hiše, kjer je nekoč živela. Na oknu so bile druge zavese. Vrata mu je odprla neznana ženska z otrokom v naročju. Povedala mu je, da se je prejšnja stanovalka odselila, ni pa vedela, kam. Nekdo drug mu je pozneje rekel, da se je poročila; tretji ni vedel ničesar, vendar je govoril najbolj prepričljivo. Stal je na stopnišču z darilom iz tujine v žepu in prvič občutil nekaj, kar je pozneje postalo njegov najtrdovratnejši način preživetja: če odgovora ne moreš prenesti, si lahko rečeš, da ga nisi mogel najti. Novih odgovorov ni več iskal. Darilo je še leta hranil v predalu. Dvakrat ga je vzel v roke, enkrat celo prerezal vrvico, potem pa jo znova zavezal in ga potisnil nazaj. Nikoli ga ni odprl.
Pozneje je imel druge odnose. Nekateri so bili nežni, drugi naporni, nekateri so se končali, ker se je vrnil prepozno, drugi, ker je ostal predolgo. Naučil se je popravljati hiše, pogodbe, stroje in tuje napake; veliko težje je popravljal trenutke, v katerih bi moral samo ostati. Ko je kdo odšel, je znal našteti razloge.
Živel je naprej, imel delo, druge ljubezni, hišo, izgube, prijatelje, ki so umrli, in ljudi, s katerimi se je razšel brez smrti. Z leti je njena podoba postajala vedno mlajša, medtem ko se je sam staral. V njegovem spominu je ostala pod nadstreškom, z mokrimi lasmi in levo roko v njegovi.
Zdaj ga je prvič po več kot petdesetih letih prosila, naj pride.
Sistem pa je presodil, da bi bilo varneje, če ne bi.
III. PRIHODNJA OSEBA IN ZASLIŠANJE
V kratkem obvestilu o preklicu vozovnice ni bilo prepovedi ali grožnje. Pojasnilo je bilo napisano v vljudnem jeziku, zaradi katerega se je vsaka prisila zdela podobna nasvetu: potovanje ni priporočljivo zaradi povečane verjetnosti srčnega zapleta, čustvene destabilizacije in poznejšega obžalovanja. Ugovor je vložila njegova prihodnja oseba, ki je po zakonu uživala enako varstvo kakor sedanja, kadar je bilo mogoče dokazati, da bi nepremišljeno ravnanje sedanjega človeka bistveno poslabšalo kakovost njenega prihodnjega življenja.
»Toda to življenje je moje,« je dejal na glas.
Naprava na polici se je prižgala in ga mirno opozorila, da je trditev samo delno pravilna. Prihodnje življenje je pripadalo tudi osebi, ki bo morala živeti s posledicami njegovih današnjih odločitev.
»In če prihodnje osebe ne bo?«
»Prihodnja oseba ni gotov človek, temveč projekcija. Vaša verjetnost obstoja pri sto sedmih letih presega prag, pri katerem projekcija pridobi pravno varstvo.«
»To ni odgovor.«
»Je statistično ustrezen odgovor.«
Napravo je izključil. Čez nekaj sekund se je vključila sama in ga opozorila, da je zaslišanje določeno za četrtek ob deveti uri ter da bo prevoz brezplačen.
Četrtkovega jutra se je znašel v čakalnici Urada za prihodnje osebe, v stavbi, ki se ni v ničemer razlikovala od nekdanje davčne uprave ali zdravstvenega doma. Ob steni je stalo dvanajst sivih stolov, v kotu umetna rastlina, poleg vrat pa avtomat za vodo, iz katerega je na kovinsko rešetko padala kaplja. Na steni je viselo obvestilo: »Prihodnja oseba ni domneva, temveč državljan v nastajanju. Ravnajte z njo odgovorno.« Pod napisom je bila podoba istega obraza v otroštvu, odraslosti in starosti, računalniško zglajena tako popolno, da ni bilo mogoče ugotoviti, v katerem obdobju je človek resničen in v katerem samo verjeten. V čakalnici je sedela ženska v temnem plašču in na kolenih držala majhno torbo, kakor da v njej varuje nekaj živega.
»Tudi vas je prijavila prihodnost?« jo je vprašal.
Ženska ga je nekaj trenutkov gledala.
»Mene ni prijavila,« je odgovorila. »Prosi, naj je ne rodim.«
Preden bi lahko vprašal več, so se odprla vrata in iz zvočnika je prišel njegov priimek. V prostoru za zaslišanje je stala samo miza z enim stolom, na njej pa mapa z njegovim imenom in dvema datumoma. Prvi je bil datum njegovega rojstva, drugega ni poznal, vendar je domneval, da gre za dan njegove smrti. Ko je sedel, se je oglasil glas, ki ga je prepoznal, še preden je izgovoril prvo besedo. Bil je njegov glas, le starejši in nekoliko počasnejši, kakor da prihaja iz telesa, ki mora med stavki varčevati z zrakom.
»Prišel si.«
»Kdo si?«
»Tisti, ki bo moral živeti s tem, kar nameravaš storiti.«
Na steni se je prikazal obraz. Ni bil fotografija, temveč izračunana podoba. Prepoznal je svoje oči in čelo, ni pa vedel, ali gleda sebe ali dobro narejeno laž.
Prihodnja oseba mu je pojasnila, da je verjetnost njenega obstoja čez osemindvajset let triinosemdeset odstotkov, če ne odpotuje, in komaj enainpetdeset, če gre. Ženska ob morju bo umrla šesti dan po njegovem prihodu. Če ostane doma, bo njeno pismo sčasoma razumel kot preizkušnjo, ki jo je modro prestal, in bo živel mirneje. Če odpotuje, bo preostala leta nosil spomin na njeno smrt, vendar tudi vednost, da je bil ob njej.
»Ali pa bom vedel, da ni umrla sama.«
»Srečanje bo zmanjšalo pričakovano dolžino tvojega življenja.«
»Ali bom brez njega srečnejši?«
Glas tokrat ni odgovoril takoj.
»Sreča ni dovolj zanesljiv podatek za pravno presojo.«
»Prihodnost pripada meni,« je dejal.
»Ne. Tebi pripada samo sedanjost.«
»Potem mi je ne jemlji.«
Ko je vstal, so vrata ostala zaprta. Na steni sta se pojavili možnosti SPREJMEM PRIHODNOST in ZAHTEVAM DODATNO POJASNILO.
»Nobene ne izberem.«
»Neizbira ni dovoljena.«
»Potem ne izberem.«
Na steni se ni več prikazal odgovor, ampak posnetek. Videl je samega sebe na tleh ob neznani cesti, obraz obrnjen proti mokremu asfaltu. Nad sliko je pisalo: NAJVERJETNEJŠA POSLEDICA POTOVANJA BREZ NADZORA. Čas do dogodka: tri dni, sedem ur, enajst minut. Ni mogel odvrniti pogleda. Telo na posnetku je bilo njegovo do zadnje podrobnosti. Prvič ga sistem ni prestrašil z odstotkom, ampak z lastnim mrtvim obrazom.
»Če je to res, zakaj me sploh sprašuješ?«
»Ker pravica do izbire ostaja, dokler je posledica samo dovolj verjetna.«
»In če grem?«
»Do zaključka presoje bodo ustavljene vaše vozovnice, upravljanje vozil in dostop do nadzorovanih poti. Drugih poti vam ne moremo prepovedati. Ukrep je zaščita prihodnje osebe.«
»Zapreš mi vrata in temu rečeš zaščita.«
»Vrata ostajajo odprta za druge odločitve.«
Tedaj je prvič zares podvomil vase. Morda je bilo odpotovati k umirajoči ženski samo pozna, romantična oblika samouničenja. Za nekaj sekund si je želel pritisniti SPREJMEM PRIHODNOST in oditi domov. Sistem je nekaj časa molčal; nato so se vrata odprla.
IV. ANA
Ženska v temnem plašču je še vedno sedela v čakalnici. Predstavila se je kot Ana. Bila je mlajša, kakor je sprva mislil, morda nekaj čez trideset, vendar je imela obraz človeka, ki že dolgo slabo spi. Iz torbe je vzela prosojno ovojnico z otroško risbo hiše, drevesa in treh ljudi. Nad najmanjšo osebo je bilo zapisano ime Ela.
»To je narisala moja hči,« je rekla.
Pogledal jo je.
»Še ni rojena.«
Risbo naj bi ji prihodnja hči podarila za materinski dan, čeprav se bo rodila šele prihodnjo pomlad. Sistem je iz ene dovolj verjetne prihodnosti pridobil njene zapise, risbe in izjave ter jih priznal kot dokazno gradivo.
»Pri štirinajstih bo zbolela,« je povedala Ana. »Bolezen ne bo smrtna, vendar ji bo vzela nekaj, česar urad ne zna poimenovati drugače kakor pričakovano zadovoljstvo z življenjem. Pri triindvajsetih bo zahtevo za preprečitev rojstva umaknila, ker bo spoznala človeka, s katerim bo živela sedem let. Pri tridesetih jo bo vložila znova, pri šestintridesetih pa bo tožila mene, ker sem jo rodila, čeprav sem bila opozorjena.«
»Ali bo kdaj srečna?«
»Urad pravi, da to ni pomembno. Trpljenje je mogoče povzročiti brez privolitve, sreče pa ni mogoče zagotoviti.«
»Kaj pa želite vi?«
Ana je dolgo gledala risbo in s palcem počasi drsela po robu ovojnice.
»Odkar sem prejela njeno zahtevo, ne vem več, katera želja je moja. Včasih si želim samo, da bi mi nekdo vzel odločitev iz rok. Potem me je sram, ker bi bilo najlaže reči, da sem samo ubogala. Če jo rodim, bom v vsakem joku iskala dokaz proti sebi. Če je ne rodim, bom vedela, da sem se odpovedala tudi njenemu smehu.«
Nad vrati se je prižgala Anina številka. Iz zvočnika se je oglasil glas odrasle ženske.
»Mama, prosim, vstopi.«
Ana je vstala, nato se obrnila k njemu.
»Je mati odgovorna, če otrok nekoč obžaluje svoje življenje?«
Ni vedel, zakaj ga sprašuje. Morda zato, ker je bil star. Ljudje starost pogosto zamenjajo za modrost.
»Ne vem,« je rekel. »Vem samo, da bi jaz rad dobil možnost, da se o svojem življenju zmotim sam.«
Ana ga je nekaj trenutkov gledala, kot da ji odgovor ni pomagal. Potem je odšla.
Ana je iz zaslišanja prišla skoraj uro pozneje. Hodila je počasi, kot bi se morala na novo naučiti razdalje med vrati in stolom. V roki ni več držala risbe. »Vzeli so jo kot dokaz,« je rekla. »Pravijo, da preveč vpliva name.« Sedla je in si dlani stisnila med kolena. Starec je opazil tanko sled, kjer je nosila prstan, ki ga zdaj ni bilo.
»Oče otroka?« je vprašal previdno. Ana je prikimala. »Marko. Sistem je izračunal, da bo najin odnos razpadel dve leti po Elinem rojstvu. Ko je dobil obvestilo, je rekel, da nima smisla začeti družine, za katero že vemo, da ne bo uspela.« »In vi?« »Jaz sem mu rekla, da dve leti nista nič. Potem sem ponoči ležala budna in računala, koliko je dve leti v dnevih. Sedemsto trideset. Zdelo se mi je ogromno. Zjutraj pa sem se ustrašila, da bom vseh sedemsto trideset dni samo čakala na zadnjega.«
Povedala mu je, da je bila nosečnost sprva veselje, tako preprosto, da jo je bilo skoraj sram. Kupila je majhne nogavice, še preden je poznala spol. Potem je prišlo prvo uradno obvestilo: povečano tveganje bolezni pri štirinajstih. Drugo je napovedalo razpad zveze. Tretje je vsebovalo Elino prihodnjo zahtevo, naj se ne rodi. Od takrat ni več mogla pogledati otroške trgovine, ne da bi videla tudi sodni spis.
»Včasih se zbudim in sem za tri sekunde samo noseča,« je rekla. »Potem se spomnim vsega, kar vem, in postanem obtoženka.« Starec ni našel odgovora. Sedel je poleg nje in gledal vrata.
V. VARNO ŽIVLJENJE IN HIŠA ČLOVEKA, KI GA ŠE NI
Iz njegove mape je zdrsnil seznam varnejših odločitev. Ne bi odšel na morje, kupil stare hiše, ostal ob bolnem človeku ali ljubil žensko, zaradi katere je izgubil leta. Človek na zaslonu je imel boljše zdravstvene kazalnike in daljšo pričakovano življenjsko dobo. Na fotografijah ni bilo skoraj nikogar.
»Kje so ljudje?«
»Družbena mreža je prilagojena tveganju čustvenih izgub.«
Na projekcijah je videl hišo, ki je nikoli ni kupil, pristanišče, iz katerega ni odplul, in žensko pod nadstreškom, mimo katere je šel, da bi pravočasno prišel domov.
Pred stavbo ga je čakala Ana.
»Ste se odločili?«
»Ne.«
»Jaz tudi ne.«
Na križišču jima je sistem priporočil različni poti, zato sta zavila v ozko ulico med starimi hišami. Kavarna je bila zaprta. Ana se je prvič nasmehnila.
»Napačna odločitev.«
Sedla sta na klop pred zaprtimi vrati. Še vedno sta bila živa.
Na zadnji strani seznama varnejših odločitev je našel naslov hiše svojega predvidenega življenja. Dva dni se je upiral radovednosti. Tretji dan je odšel; vrata so se odprla, še preden je potrkal.
V notranjosti so ga čakali višji fotelj, očala za prihodnje oči, zdravila za bolezni, ki jih še ni imel, in postelja za enega. V kuhinji je bilo šest skodelic. Svetlo modra je nosila črko E.
V knjigi ob očalih je našel pismo odrasle Ele. Prosila ga je, naj poišče njeno mater, preden podpiše. Ni razumela, zakaj bi morala biti njena zadnja bolečina resničnejša od vseh prejšnjih trenutkov, ko je želela ostati.
»Kako mi je lahko napisala, če še ni rojena?«
»Pismo pripada možni prihodnosti, ki izgublja veljavnost.«
Na steni se je pokazalo več tisoč različic njegove poti. V nekaterih je umrl, v drugih se je vrnil. Samo v eni je ostal pri ženski in izginil iz dovolj zanesljivih vzorcev.
»Kaj se zgodi z njim?«
»Ni podatka.«
Ko je vzel Elino pismo, so se vrata zaklenila.
VI. PREHOD IN ARHIV NEPREŽIVETIH ŽIVLJENJ
Najprej je mislil, da gre za napako. Potem se je na steni prikazalo opozorilo, da odstranitev predmeta iz možne prihodnosti spreminja dokazno stanje in zahteva dodatno presojo.
»Vrni pismo,« je rekel prihodnji glas.
»Ni tvoje.«
»Pripada prihodnosti, katere obstoj ogrožaš.«
»Pripada Eli.«
»Ela še ne obstaja.«
»Potem tudi ti ne.«
Glas je utihnil in v prostoru je ostalo samo rahlo brnenje naprav. V kotu je stala stara lesena škatla. Prepoznal jo je. Takšno je imel nekoč v hiši, v njej pa spravljal pisma, fotografije in majhne predmete, ki jih ni mogel zavreči. Sistem jo je očitno sestavil po vzorcu iz njegovih spominov. Z lesenim stolom je razbil pokrov. V njej je našel ključ. Pod knjižno omaro je opazil ozko režo. Vanjo je vstavil ključ in zaslišal tih klik. Omara se je odmaknila ter razkrila temen prehod.
»Če vstopiš, bom izgubil možnost, da te varujem,« je rekel njegov prihodnji glas.
»Morda me nisi varoval,« je rekel. »Morda si varoval svojo napoved.«
Stopil je v temo, brez zagotovila, kam vodi. Za njim ga je prihodnja oseba še zadnjič vprašala, kaj se bo zgodilo z njo.
»Ne vem,« je odgovoril.
Prehod ga je pripeljal med visoke police z otroškimi čevlji, poročnimi prstani, zlomljenimi vesli, ključi neznanih stanovanj in fotografijami družin, katerih člani se niso nikoli rodili.
Med policami je delal arhivar brez zapestne naprave. Pokazal mu je fotografijo: ob njem so stali ženska in trije otroci. Nekoč je izbral varnejšo pot in zgrešil avtobus, na katerem bi spoznal ženo. Sistem ga je obvaroval nesreče, s tem pa tudi sina, ki bi umrl mlad, dveh hčera in treh vnukov.
»Zakaj ste ostali tukaj?«
Arhivar je s prstom zdrsnil ob robu fotografije. »Nekdo mora skrbeti za vse, kar se ni zgodilo.« Fotografijo je obrnil proti polici.
Nad izhodom se je prižgala rdeča luč. »Predolgo ste bili tukaj,« je rekel arhivar in mu pokazal servisni hodnik.
Na koncu sta ga čakala dva uslužbenca. Vljudno sta zahtevala Elino pismo in vrnitev v postopek; sicer bo dodatni presoji podvržena tudi Ana.
Za hip ga je zamikalo, da bi pismo vrnil. Nato ga je stisnil v žep.
»Dal ji ga bom sam.«
»To ni dovoljena možnost.«
Stekel je. Po nekaj metrih ga je ostro stisnilo v prsih. Oprijel se je police in počakal, da je bolečina nekoliko popustila. Bil je prestrašen, vendar je nadaljeval.
VII. ODLOČITEV, KI SE SPREMINJA
Pot nazaj v urad je vodila skozi oddelek poslednjih odločitev. Na vratih z njegovim imenom je bilo vprašanje, ali bi odpotoval, če bi vedel, da bo zaradi srečanja ogrozil prihodnjih osemindvajset let. Ponujena sta bila odgovora DA in NE.
»Če odgovorim, že sprejmem tvoji dve možnosti. Želim pravico, da ne vem.«
Vrata so zahtevala, naj potrdi, da razume posledice svoje nevednosti.
»Ne razumem jih.«
Ko so se odprla naslednja vrata, je zagledal Ano. Ni bila sama. V prostoru je ob steni stal moški, ki ga je starec prepoznal po tanki svetli črti na Aninem prstancu, še preden je slišal njegovo ime.
»Marko.«
Moški je gledal Ano in dokument pred njo. »Prosim, Ana. Ne govori, kot da sem samo pobegnil. Videla sva isto.«
»Nisem rekla, da si pobegnil.«
»Ni ti treba.«
Ana je odložila pisalo. »Odšel si, še preden se je karkoli zgodilo.«
»Ker sva videla, kaj bo.«
»Videla sva napoved.«
Marko je prvič pogledal njen trebuh. Obraz se mu je zlomil samo za trenutek. »Videla sva jo pri štirinajstih. Slišala sva jo pri tridesetih. Kako naj jo ljubim in hkrati preslišim, ko prosi, naj je ne rodimo?«
»In kaj naj naredim jaz? Naj jo zaradi tega izbrišem?«
»Če jo rodiš, bo nekoč vedela, da si vedela tudi ti.«
»Če je ne rodim, je sploh ne bo.«
Marko je gledal njen trebuh, Ana pa papir. Nobeden ni dvignil glasu.
»Ana, ne zmorem tega.«
»Misliš, da jaz?«
»Potem podpiši.«
»Ne. Ne zmorem ni isto kot vem.«
Starec je stopil bliže in položil Elino pismo prednjo. Medtem ko ga je brala, se je z drugega, praznega stola oglasila prihodnja hči. Povedala je, da je pismo napisala različica nje same, ki še ni poznala vsega trpljenja.
»Ali si bila takrat srečna?«
»Včasih.«
Ana je spustila pogled k papirju. »In zdaj?«
»Zdaj boli.«
»Bi tiste trenutke izbrisala?«
Z drugega stola dolgo ni bilo odgovora.
»Ne vem,« je nazadnje rekla Ela.
Ana je zaprla oči. Konica pisala se je dotaknila papirja in pustila majhno črno piko. Nato je namesto podpisa napisala: »Ne vem.« Sistem je izjavo zavrnil kot nedokončno.
»Potem naj bo nedokončna,« je rekla Ana in odložila pisalo.
Na hodniku se je pod starčevim imenom pojavil zapis:
PRIHODNOST NI VEČ DOLOČLJIVA.
VIII. ANA PRED OGLEDALOM IN POTOVANJE BREZ NAPOVEDI
Tistega večera je Ana doma dolgo stala pred ogledalom. Ni gledala obraza. Gledala je trebuh, ki je bil še skoraj raven. Naprava na polici jo je vprašala, ali želi pregledati najverjetnejše zdravstvene scenarije nosečnosti. Izključila jo je. Položila je dlan na trebuh.
»Ela,« je rekla prvič na glas.
Ime je zvenelo preveč resnično.
Na zaslonu v dnevni sobi jo je čakalo novo sporočilo prihodnje hčere. Najprej ga ni odprla. Vzela je risbo in jo položila na mizo, potem pa se je vrnila k zaslonu. Prebrala je prvi dve besedi: »Mama, prosim.« Tokrat je prebrala še nekaj vrstic, nato obstala in zaslon vendarle ugasnila. Ni zmogla vsega. Tri osebe na risbi so se držale za roke. Ni vedela, kdo je tretji človek, in prvič je začutila jezo tudi na Elo: na otroka, ki še ni bil rojen in je od nje že zahteval odločitev, ki je sam ni znal sprejeti. Zaradi te misli jo je bilo takoj sram. Zajokala je. Ko se je umirila, je odprla okno. Z ulice je prihajal prepir zaradi parkirnega mesta; nekje je otrok kričal, ker ni hotel domov. Neurejenost sveta pod oknom je bila tisti večer skoraj olajšanje.
Naslednje jutro, preden je stopil k avtomatu za vozovnice, se je na zaslonu pojavilo kratko opozorilo: »Če nadaljujete pot, boste tretji dan potrebovali zdravniško pomoč.« Prebral ga je do konca, nato zaslon ugasnil.
Na postaji mu sistem ni mogel prodati vozovnice, ker njegova prihodnja oseba ni bila več dosegljiva. Po nekaj minutah je med predpisi našel člen, po katerem odgovornost za pravice nedoločljive prihodnje osebe prevzame njena najbližja sedanja različica.
»Kdo je moja najbližja sedanja različica?«
»Vi.«
»Potem se strinjam s potovanjem.«
Pregrada se je odprla. Vlak je odpeljal ob predvidenem času, vendar je namesto ure prihoda na zaslonu pisalo, da čas ni določljiv. Potniki so postajali nemirni, ker niso vedeli, ali bodo zamudili.
Nasproti njega je sedel David, nadzornik odločitev v zavarovalnici. Na kolenih je držal mapo za razgovor za službo, v žepu pa pokvarjeno očetovo uro, ki jo je vsakih nekaj minut vzel v roko in spet spravil.
»Kam greste?« ga je vprašal David.
»K morju.«
»Zakaj?«
»Ker me tam nekdo čaka.«
David je samo prikimal.
Vlak se je ustavil ob neimenovanem peronu sredi ravnine. Sistem je zahteval, naj starec potrdi eno od treh prihodnosti: vrnitev domov, prihod k ženski in vrnitev po šestih dneh ali prihod in vrnitev po njeni smrti. Dokler se ne odloči, vlak ne bo mogel nadaljevati, ker bodo posledice njegove odločitve vplivale na vse potnike. Namesto izbire je izstopil. Za njim je stopil David, nato mlada ženska, ki je zamujala na poroko z osemnajstimi leti napovedanega zadovoljstva, in še nekaj ljudi.
Nihče ni govoril; slišalo se je samo oddaljevanje vlaka in veter čez prazen peron. Vlak je nekaj trenutkov stal z odprtimi vrati, kakor da jim daje zadnjo možnost, nato so se vrata zaprla. Na zaslonu se je znova prikazala ura prihoda. Odpeljal je brez njih.
IX. OČETOVA URA
David je na peronu sedel na kovinsko klop in odprl očetovo uro.
»Oče jo je nosil štirideset let,« je rekel. »Vedno je prehitevala tri minute.«
S konico žepnega noža je odstranil zrno prahu iz mehanizma. Ko je premaknil drobno kolesce, je ura začela teči. Prislonil jo je k ušesu in se prvič nasmehnil. Ni preveril, ali kaže pravilen čas. V bližnjem mestu je našel staro urarsko delavnico. V izložbi so bile ure, ki niso bile povezane z nobenim omrežjem. Lastnik, skoraj slep moški, mu je dovolil, da sede za delovno mizo.
»Razgovor?« ga je vprašal starec.
David je pogledal mapo.
»Če grem, bom dobil službo.«
»In če ostanete?«
»Ne vem.«
Urarski mojster je skomignil.
»Potem imate izbiro.«
David je ostal pri mizi, z očetovo uro pred seboj.
Pot od perona proti jugu ni bila romantičen pobeg. Prvo uro je hodil ob cesti in preklinjal svojo odločitev. Čevlji so ga tiščali, v hrbtu ga je bolelo, telefon z izključeno napovedovalno funkcijo pa je znal pokazati samo zemljevid, ki ga ni več znal dobro brati. Ko je začelo deževati, se je zatekel pod zapuščeno bencinsko črpalko. Tam ga je za nekaj minut premagala želja, da bi poklical urad in prosil, naj ga vrnejo v njegovo staro prihodnost.
V žepu je našel Elino pismo. Ni ga odprl. Dovolj je bilo, da je čutil rob papirja. Pomislil je na Ano, na arhivarja in na žensko ob morju, ki morda prav tisti trenutek gleda skozi okno in ne ve, ali je krenil. Potem ga je prešinila neprijetna misel: mogoče ne odhaja zaradi nje, ampak zato, ker si želi dokazati, da je še sposoben neposlušnosti.
Zato je tisto noč v poceni sobi nad gostilno prvič resno razmišljal o vrnitvi. Na mizo je položil vozovnico, ki ni več veljala, in njeno pismo. Ni se vprašal, kaj je pogumno. Zaspal je oblečen in se zbudil pred zoro zaradi tovornjakov na cesti.
Pred gostilno je sedela lastnica in pila kavo. Ko ji je povedal, da gre k ženski, ki je ni videl petdeset let, ga ni vprašala, ali je to pametno. »Ali ona ve, da prihajate?« »Ve, da poskušam.« »Potem pojdite. Če si premislite, si boste pač premislili pozneje.« Preprostost stavka ga je skoraj užalila. Še preden je stopil na cesto, ga je v prsih stisnilo močneje kot v arhivu. Tokrat bolečina ni popustila. Usedel se je na prvo stopnico, hladen znoj mu je stekel po vratu in leva roka je postala težka.
Lastnica je poklicala pomoč. Zdravnik je pogledal prenosni zaslon in nato njega. »Če vas odpeljemo v regionalni center, je verjetnost, da boste preživeli naslednjih sedem dni, zelo visoka. Če nadaljujete proti obali brez opazovanja, tega ne morem reči.«
Tretji dan poti je sedel pred zdravnikom. Na zaslonu ob postelji je utripal datum. Napoved se je uresničila.
»Koliko časa bom ostal v bolnišnici?«
»Najmanj dva dni.«
Dva dni. Zdelo se mu je neskončno dolgo, čeprav ni mogel vedeti, kaj bi v teh dveh dneh izgubila ona.
»Pokličite žensko, h kateri greste,« je rekel zdravnik. »Če je srečanje pomembno, ga lahko opravite po zvezi.«
Skoraj je privolil. Lahko bi jo videl na zaslonu, slišal njen glas in ostal živ. Potem se je spomnil njenega pisma: rada bi te videla. Ne njegove podobe na zaslonu. Videla njega.
»Če ne grem z vami, lahko umrem danes?«
»Da.«
Beseda je bila kratka, gola, brez tolažbe. Prvič na poti ga ni bilo strah sistema. Bilo ga je strah smrti. Hotel je še jutra, še kavo, še možnost, da si premisli. Hotel je prihodnost, proti kateri se je upiral. Dovolil je pregled, zdravilo in skoraj uro opazovanja. Ko so se znaki umirili, je zavrnil prevoz v bolnišnico. Zdravnik ga ni občudoval. Samo podpisati mu je dal izjavo, da razume tveganje. Ko je podpisoval, se mu je roka tresla.
»To ni pogum,« je rekel.
»Nisem rekel, da je.«
Zdravnik mu je brez besed podal pisalo.
Ko ga je pozneje pobral voznik tovornjaka, sta večino poti molčala. Voznik je imel na armaturni plošči fotografijo deklice z manjkajočim sprednjim zobom. »Hči?« je vprašal starec. »Vnukinja.« »Kaj bo postala?« Voznik ga je čudno pogledal. »Kaj pa vem. Trenutno hoče biti veterinar, včeraj je hotela voziti tovornjak.« Starec se je zasmejal.
X. MORJE
Morje je prvič zagledal kot ozek siv pas med hišami, tako miren, da ga je sprva zamenjal za nadaljevanje neba. Ustavil se je. V življenju je videl veliko morij in veliko pristanišč, vendar je bilo to morje drugačno, ker ga na njegovem koncu ni čakala služba, ladja ali odhod. Čakala ga je ženska. Poiskal je naslov s pisma in večkrat zavil napačno, ker ga nobena naprava ni vodila. Prišel je do starega trga, kjer sta nekoč pod nadstreškom čakala na avtobus. Spomnil se je, da ga je vedno držala za levo roko. Pred hišo je dolgo stal. Srce mu je utripalo hitreje, kot bi smelo. Sistem bi to zaznal. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi mu povedal, ali naj sede, pokliče pomoč ali se vrne. Potrkal je. Vrata so se odprla samo do polovice. Pred njim je stala krhka ženska z belimi lasmi. Nekaj trenutkov sta samo gledala drug drugega.
»Prišel si,« je rekla.
Iste besede je uporabila prihodnja oseba na zaslišanju. V njenih ustih so pomenile olajšanje. Hotel je nekaj reči, vendar ga je glas izdal. Nasmehnila se je.
»Vsaj mene nisi pozabil.«
»Veliko drugega sem.«
»Jaz tudi.«
Odprla je vrata do konca.
XI. PRVI, DRUGI IN TRETJI DAN
V dnevni sobi sta sedla drug nasproti drugemu in zaman iskala mlada obraza, ki sta obstajala samo še v spominu. Na mizi je bila kava. Njena roka se je tresla, ko jo je nalivala.
»Pusti,« je rekel.
»Če sem te poklicala po petdesetih letih, ti lahko vsaj nalijem kavo.«
Povedala sta si, kje sta živela, koga izgubila in komu nista znala odpustiti. Pri nekaterih dogodkih se njuni različici preteklosti nista ujemali. Ona je trdila, da je odšel brez slovesa. On se je spominjal pisma, na katero ni nikoli odgovorila.
»Napisal sem ti. Čakal sem odgovor.«
»Jaz pa tvoje pismo.«
»Saj sem ga poslal.«
»Čakala sem mesece.«
»Jaz tudi.«
Oba sta utihnila. Petdeset let prej bi se zaradi tega prepirala.
Pogledala je skozi okno proti morju.
»Zakaj si me poklicala?«
»Ker nisem hotela umreti samo v tvojem spominu. Zate sem ostala takšna, kakršna sem bila, ta ženska pa že dolgo ni več jaz. Hotela sem, da me še zadnjič vidi nekdo, ki je poznal njen začetek.«
»Iskal sem prav njo.«
»In zdaj?«
Dolgo jo je gledal. Gube ob očeh, tanke roke, ramena pod preveliko jopico. Ni bila dekle pod nadstreškom. Prav zato je nenadoma začutil, da je prišel.
»Zdaj vidim tebe.«
»Potem si prišel pravočasno.«
Popoldne sta šla do obale. Hodila sta počasi. Na klopi je sedel mlad par, vsak zatopljen v svoj zaslon. Ona ga je prijela za levo roko. Tokrat se ni spomnil preteklosti. Čutil je samo njeno dlan.
Drugi dan je deževalo. Ostala sta ob oknu in poslušala vodo, ki je tekla po žlebu.
»Se spomniš postaje?« je vprašala.
»Spomnim se, da si rekla, da imaš rada zamude.«
»Tega nisem nikoli rekla.«
Pogledal jo je.
»Seveda si.«
»Sovražila sem zamude. Ti si zamudil skoraj na vsak zmenek.«
Začela sta se smejati. Najprej previdno, potem glasneje, dokler je ni ujel kašelj. Ko se je umirila, je rekla: »Morda si si izmislil boljšo različico mene.«
»Morda si jo ti pozabila.«
»Morda.«
Tretji dan je v škatli starih pisem našel tudi svojega, za katerega je bil prepričan, da ga ni nikoli prejela. Ovojnica je bila odprta. Pod njim je ležal njen odgovor, napisan in nikoli poslan. Sedla sta za mizo. V njegovem pismu je pisalo, da se bo vrnil, ko bo lahko. V njenem odgovoru, da ne želi več čakati na človeka, ki se vrača samo takrat, ko mu življenje dovoli.
»Zakaj ga nisi poslala?«
»Ker sem naslednje jutro mislila drugače.«
»In potem?«
»Potem sem bila ponosna.«
»Jaz tudi.«
Dolgo sta držala vsak svoj list, dva dokaza, da sta imela oba prav in da zaradi tega nista izgubila nič manj.
»Morda bi naju rešil.«
»Pred čim?«
Ni znal odgovoriti. Pisma sta vrnila v škatlo. Nobeden ni predlagal, da bi jih zavrgla.
Tretji večer mu je prvič pripovedovala o življenju, v katerem njega ni bilo. Ne kot o praznini med njunima srečanjema, temveč kot o svojem življenju. Po njegovem odhodu je delala v knjižnici, pozneje v majhni šoli ob obali. Poročila se je z moškim, ki ni maral morja, a je znal popravljati vse, kar je ona pokvarila. »Bil je dober človek,« je rekla. Starec je ob teh besedah začutil ljubosumje, ki ga je bilo pri njegovih letih skoraj sram.
»Si ga ljubila?« je vprašal. Pogledala ga je brez prizanesljivosti. »Seveda sem ga.« Odgovor je zabolel bolj, kot bi smel. Petdeset let je v sebi nosil zgodbo, v kateri sta bila oba kaznovana zaradi iste izgubljene ljubezni. Zdaj je izvedel, da je ona živela naprej tudi brez njega. Imela je moža, hčer, ki je umrla ob rojstvu, pozneje posvojeno deklico, ki se je kot odrasla preselila na sever. Pokopala je moža po triintridesetih letih zakona. Skrbela je za mater. Učila otroke brati. Enkrat je sama odpotovala v mesto, kjer je mislila, da živi on, pa si pred njegovo hišo premislila in se vrnila.
»Zakaj nisi potrkala?« »Ker sem skozi okno videla žensko.« »Mojo ženo.« »Takrat tega nisem vedela. Vedela sem samo, da imaš življenje, v katerega ne morem vstopiti samo zato, ker imam spomin.« Starec je pogledal svoje roke. V njegovih spominih je bila desetletja shranjena kot mlado dekle, ki ga čaka. V resnici je medtem ljubila, rojevala, žalovala, delala, se motila in odpuščala.
Dolgo sta sedela ob odprtem oknu. Iz pristanišča je prihajal kovinski zvok vrvi ob jamborih.
»Veš, česa sem se bala, ko sem ti pisala?« je rekla. »Da boš prišel in boš hotel nazaj tisto dekle. Da bom morala zadnjih šest dni igrati svojo mladost, da te ne razočaram.« »In zdaj?« »Zdaj vidim, da si dovolj star, da si tudi ti razočaranje.« Zasmejal se je. »To je verjetno najlepše, kar si mi rekla.« »Ne pretiravaj. Še vedno me jeziš.«
XII. ČETRTI DAN
Naslednje jutro je hotela sama do tržnice. Hodila je počasi, vendar je zavrnila njegovo roko. Pri stojnici z breskvami se je sprla s prodajalcem zaradi cene, nato kupila preveč sadja in polovico razdelila otrokom na pomolu. Starec jo je opazoval od daleč. Bila je ženska, ki se je jezila zaradi prezrelih breskev in se smejala otroku, ki mu je sok tekel po bradi.
Ko sta se vračala, je nenadoma obstala in se oprijela zidu. Obraz ji je pobledel. Tokrat ni protestirala, ko jo je prijel. Nekaj minut sta stala sredi ulice, ona z glavo na njegovem ramenu. Ko je lahko spet hodila, je rekla: »Ne glej me tako.« »Kako?« »Kot da že odhajam.« Poskušal je odgovoriti, vendar ni mogel. Vse, kar je sistem napovedal, je bilo spet navzoče med njima. Šest dni ni bilo več filozofska številka. Bilo je telo, ki je postajalo lažje v njegovih rokah.
Pozneje tistega dne sta se sprla. Začelo se je zaradi nepomembne podrobnosti. Ona je rekla, da je nekoč obljubil, da bo ostal. On je trdil, da tega ni nikoli rekel.
»Vedno si znal pustiti vrata odprta,« je rekla. »Nikoli nisi obljubil dovolj, da bi te lahko obtožila, in nikoli dovolj malo, da bi lahko odšla brez krivde.«
Besede so ga zadele močneje, kakor je pričakoval.
»Ti pa si hotela, da se vrnem kot nekdo, ki nisem bil.«
»Ne. Hotela sem samo, da se vrneš.«
»Pa sem se.«
»Takrat, ko je bilo tebi mogoče.«
Vstal je. Za hip je res pomislil, da bo odšel. Petdeset let zamere se je vrnilo z neverjetno lahkoto, kot da se ves ta čas ni starala skupaj z njima. Pri vratih se je ustavil.
»Sistem je rekel, da bom obžaloval, če pridem.«
»Morda je imel prav.«
Ni se zasmejal. Tokrat ne. Ona je odmaknila pogled. »Nekaj ti moram povedati, preden začneva iz tega delati lepo zgodbo o človeku, ki se je po petdesetih letih vrnil.«
»Ko si bil prvič na morju, sem izvedela, na kateri ladji si. Imela sem naslov. Imela sem celo vozovnico do pristanišča, kjer bi te lahko počakala.«
»Zakaj nisi prišla?«
»Ker sem se odločila, da ne bom.«
Stavek je bil hujši od očitka.
»Vedela sem dovolj, da sem se ustrašila.«
»In nisi prišla.«
»Ne.«
Ni se branila. Prav zato ni imel kam z jezo. Petdeset let je nosil krivdo kot nekaj, kar ga je hkrati bolelo in mu dajalo posebno mesto v njuni zgodbi. Zdaj je bila pred njim tudi njena odločitev.
»Zakaj mi to govoriš zdaj?«
»Ker nočem umreti kot dekle, ki si ga zapustil. Tudi jaz sem zapustila možnost, da bi šla za tabo.«
»Torej si me poklicala tudi zaradi sebe.«
»Seveda tudi zaradi sebe.«
»Jaz pa sem skoraj umrl na poti sem.«
»Vem. Ampak tega od tebe nisem zahtevala.«
Odšel je. Tokrat ga ni ustavila. Prišel je do obale in sedel na kamnit zid nad vodo. Na telefonu se je pojavila ponudba: POVRATEK V NADZOROVANO PRIHODNOST. Sprejmete? Prst je položil na DA. V notranjem žepu je našel njen neodposlani odgovor. Ne da bi vedel, ga je zjutraj spravil med svoja pisma. Prebral je zadnji stavek: Ne želim več čakati na človeka, ki se vrača samo takrat, ko mu življenje dovoli. Dolgo je gledal zaslon. Potem ga je izključil.
Ko je znova potrkal, dolgo ni prišla k vratom.
»Mislila sem, da si odšel.«
»Tudi jaz.«
»In?«
»Tokrat sem se vrnil, preden je bilo prepozno.«
Odmaknila se je, da je lahko vstopil. Nista se objela. Nista si odpustila. Sedla sta vsak na svojo stran sobe in nekaj časa samo poslušala morje. Šele pozneje je rekla: »Še vedno sem jezna nate.«
»Jaz nate tudi.«
»Dobro.«
»Dobro.«
Ostala sta skupaj in poslušala morje.
XIII. PETI DAN
Peti dan ni mogla vstati. Našel jo je budno, vendar izčrpano. Ko ji je hotel pomagati, ga je odrinila.
»Ne delaj iz mene bolnice.«
»Bolna si.«
»To vem. Ni treba, da to postane edino, kar sem.«
Sedel je ob postelji. Dopoldne sta govorila malo. Popoldne skoraj nič. Zunaj je bilo jasno in skozi priprto okno je prihajal vonj po morju.
»Ali te je strah?« jo je vprašal.
»Smrti?«
Prikimala je.
»Manj, kot me je bilo strah življenja, ko sem bila mlada.«
»To zveni modro.«
»Potem gotovo ni res.«
Nasmehnila se je. Čez nekaj časa je vprašala: »Bi prišel, če bi vedel vse, kar veš zdaj?« Pogledal je njeno roko na odeji.
»Ne vem.«
»Vsaj pošten je.«
»Sistem ga ne sprejme.«
»Mogoče zato.«
Zvečer je zaspala. Ostal je na stolu ob postelji. Prvič po prihodu je pomislil na prihodnjo osebo, ki jo je pustil v uradu. Morda je nekje še obstajala kot ostanek izračuna, ki je izgubil zanesljivo smer. Ni je sovražil.
Ponoči se je prebudila in ga poklicala po imenu. Sedel je ob postelji, še preden je povsem odprl oči.
Zunaj je pihalo in v sobo je prišel hladen zrak.
»Preveč?« jo je vprašal.
Odkimala je.
»Tako je dobro. Hočem slišati morje.«
Nekaj časa je dihala mirneje. Potem je rekla:
»Ko si odšel, sem te sovražila. To moraš vedeti.«
»Vem.«
»Ne, ne veš. Sovražila sem te tako, da sem v vsakem moškem iskala nekaj, kar ti nisi bil. Potem sem nekega dne ugotovila, da tudi to pomeni, da še vedno živiš z menoj. Takrat sem te prvič zares izpustila.«
Starec je hotel reči, da mu je žal, a ga je ustavila.
»Ne opravičuj se za celo življenje. Tega ne spraviš v en stavek.«
»Kaj pa naj naredim?«
»Nič. Ostani tukaj.«
Nekoč ga je prosila isto, pa ni znal. Zdaj je prosila samo za stol ob postelji do jutra.
»Tokrat bom,« je rekel.
Sedel je in poslušal njeno dihanje. Vsakič, ko je za nekaj sekund utihnilo, je začutil paniko, nato je spet vdihnila. Ura na steni je tekla brez povezave s sistemom. Kazalci niso vedeli, kaj se bo zgodilo ob naslednji minuti. Proti jutru je odprla oči.
»Ali obžaluješ?«
»Kaj?«
»Da si prišel.«
Pomislil je na vlak, arhiv, bolečino v prsih, na prihodnjo osebo, ki je morda že izginila zaradi njegovih odločitev.
»Da,« je rekel.
Presenečeno ga je pogledala.
»In ne. Oboje.«
Počasi je prikimala.
»Potem ti verjamem.«
XIV. ŠESTI DAN IN PRAVICA DO NAPAČNE PRIHODNOSTI
Šesti dan je prišla zdravnica. Sistem je napovedal, da se bo njeno stanje hitro poslabšalo. Zdravnica mu je svetovala, naj odide, ker bo prizor smrti povečal verjetnost poznejšega obžalovanja. Ženska jo je prosila, naj ju pusti sama. Sedel je ob postelji in jo držal za levo roko.
»Zdaj veš, da je imel sistem prav,« je zašepetala.
»O tem, kaj se bo zgodilo.«
»Ali to ni dovolj?«
»Ni vedel, kaj bo pomenilo.«
»Kaj pomeni?«
Stisnil je njeno dlan.
»Da nisi umrla sama in da jaz nisem ostal človek, ki ni prišel.«
Za hip je odprla oči.
»To je veliko za šest dni.«
»Petdeset let sem zamujal.«
»Potem si imel srečo, da sem počakala.«
To so bile skoraj zadnje besede, ki jih je izgovorila. Umrla je pozneje tistega dne. Nekaj časa je še držal njeno roko. Potem je samo sedel ob njej. Zunaj je nekdo na pomolu odvezoval čoln.
Na postaji je naprava ponudila ponovni izračun njegove prihodnosti in zahtevala datum vrnitve. V prazno polje je napisal:
»Ne zahtevam pravice, da izberem pravilno. Zahtevam pravico, da je napačna odločitev še vedno moja.«
Sistem je besedilo zavrnil. Nato ga je vprašal, ali želi vložiti zahtevo za njeno priznanje. V polje z osebami, ki bi jih nova pravica lahko prizadela, je vpisal:
»Vsi, ki jih še ni.«
Postopek naj bi trajal dlje od njegove pričakovane življenjske dobe. Ni se vrnil domov in ni ostal v hiši umrle ženske. Ob majhnem pristanišču je našel sobo z oknom proti morju. Lastnica ga je vprašala, kako dolgo bo ostal.
»Ne vem.«
»Teden? Mesec?«
»Ne vem.«
Pogledala ga je nekoliko nezaupljivo.
»Potem plačajte za teden. Naprej bova videla.«
Prve tedne je vsako jutro zložil srajco, kakor da bo popoldne odšel, in jo zvečer spet obesil čez naslonjalo stola. Šele nekega dne je opazil, da tega ni več storil. Nekaj mesecev pozneje mu je Ana poslala preprosto risbo morja, čolna in dveh ljudi na obali. Na zadnji strani je zapisala:
»Ela še ni rojena. Toda danes sem jo prvič začutila.«
Risbo je postavil na okensko polico. Čez leta je na napravi prejel zadnje sporočilo Urada:
VAŠA PRIHODNOST ČAKA NA POTRDITEV.
Pogledal je morje in izključil napravo. Na črnem zaslonu je za hip zagledal svoj obraz, nato ga je prekrila svetloba z okna. Zunaj je majhen čoln zapuščal pristanišče brez poti, ki bi jo lahko videl z obale.
XV. DEVET LET IN OSEBA, KI JE POSTALA SEDANJOST
Njegova zahteva ni spremenila sveta. Vlaki so še naprej vozili po napovedanih poteh, uradi so odpirali vrata ob isti uri, on pa je ostal ob morju. Ko se je naslednjo pomlad Ela rodila, mu je Ana poslala fotografijo majhne roke, stisnjene okoli njenega prsta.
Neke noči je Ela dolgo jokala. Ana je bila tako utrujena, da je nekaj trenutkov samo sedela ob posteljici. Potem jo je vzela v naročje. Deklica je z drobnimi prsti iskala po njeni roki, dokler ni prijela kazalca. Ana se je zasmejala, skoraj hkrati pa zajokala.
Umrl je devet let po prihodu k morju. Zadnje mesece je napravo puščal vključeno zaradi vremena. Rad je vedel, ali bo deževalo.
Pet let pozneje je Ela pri štirinajstih zbolela. Ana je tisto noč odprla njun stari pogovor in napisala: »Danes je zbolela. Sistem je imel prav.« Dolgo je gledala besede, nato jih ni izbrisala. Odgovora ni bilo.
Pri šestintridesetih je Ela vstopila v isto čakalnico. Bolezen se je zgodila. Tudi izgube. Tudi sedem let ljubezni. Nekatere napovedi so se uresničile skoraj do dneva natančno, druge samo toliko, da jih je bilo mogoče prepoznati za nazaj. Zahtevala je vpogled v materin in starčev postopek.
Med gradivom je našla škatlo z zvezkom. Na zadnji strani je pisalo: »Nisem dočakal svoje prihodnosti. Sem pa živel svoje življenje.«
»Je to odgovor?« je vprašala.
Ana je sedela nasproti nje. Lasje so ji osiveli, roke pa je še vedno stiskala med koleni, kadar je čakala na nekaj, česar se je bala.
»Ne vem,« je rekla.
Ela je zvezek zaprla. »Dobro.«
»Dobro?«
»Vse življenje sem poslušala odgovore ljudi, ki so vedeli, kaj bi bilo zame bolje.«
Pred uradom sta nekaj časa stali na stopnicah. Pot proti postaji je poznala naprava na Aninem zapestju in jo označila z modro črto. Na prvem križišču je Ana obstala.
»Tukaj je bila nekoč kavarna,« je rekla.
Bila je zaprta. Na vratih je visel zbledel listek, klop ob steni pa je še ostala. Sedli sta.
»Si mi kdaj hotela povedati, da ti je žal?« je vprašala Ela.
Ana je pogledala svoje roke. »Velikokrat.«
»Zakaj nisi?«
»Ker nisem vedela, ali bi se opravičila, ker sem te rodila, ali ker sem se včasih bala, da sem naredila napako.«
Ela je nekaj časa molčala. »Jaz tudi ne vem, ali sem imela prav, ko sem prosila, naj me ne rodiš.«
Ana je dvignila pogled. »In zdaj?«
»Danes ne vem nič več kot prej. Samo ne želim več, da bi kdo odločil namesto mene.«
Ko sta vstali, je naprava še vedno kazala pot proti postaji. Ela jo je izključila.
»Kam zdaj?« je vprašala Ana.
Ela je pogledala proti ulici, po kateri še nikoli nista šli.
»Tja.«
»Veš, kam prideva?«
»Ne. Saj zato grem.«
Krenili sta, preden bi naprava lahko izračunala novo pot.