Človek kot merilo napake

Celotno besedilo za spletno branje

ČLOVEK KOT MERILO NAPAKE

literarno-filozofska novela

Vladimir Zevnik

I. OGLEDALO

Andrej se je že dolgo zbujal nekaj minut pred budilko, čeprav je ni več potreboval tako kot nekoč, ko je moral ob pol sedmih že sedeti v avtomobilu in je po radiu med vožnjo poslušal prve novice, ne toliko zato, ker bi ga zanimalo, kaj se je ponoči zgodilo po svetu, ampak ker je po glasu napovedovalca vedel, koliko časa mu je še ostalo do križišča, kjer se je cesta ob dežju vedno zamašila. Budilko je kljub temu še vedno nastavljal. Zvečer jo je preveril, zjutraj pa jo je največkrat izključil, preden je zazvonila, kakor da bi bila med njima že leta sklenjena pogodba, ki je nobeden ni hotel prekiniti.

Tisto jutro je odprl oči ob šestih in triindvajsetih minutah.

Na nočni omarici je ležala knjiga, ki jo je prejšnji večer odložil z očali vred, nekoliko postrani, tako da je ena ročka gledala čez rob. Preden je vstal, jo je poravnal. Ni vedel, zakaj je to naredil. Verjetno iz istega razloga, zaradi katerega je zvečer preveril budilko, čeprav zjutraj ni imel nobene obveznosti.

V kopalnici je prižgal luč, odprl pipo in nekaj časa čakal, da je voda postala topla. Z dlanjo je obrisal ogledalo, čeprav ni bilo zarošeno, potem je iz omarice vzel brivnik in ga položil ob umivalnik. Bril se je počasi. Najprej desno lice, potem vrat in nazadnje levo stran, kjer je moral kožo pod ušesom nekoliko napeti, ker je tam brivnik že nekaj let puščal ozko črto, čez katero je moral še enkrat.

Takrat jo je opazil.

Najprej je mislil, da je na ogledalu.

S kazalcem je podrgnil po steklu, pogledal prst in še enkrat isto mesto, toda temnejša lisa je ostala. Nagnil se je bliže in šele tedaj videl, da ni na ogledalu, ampak na njegovem obrazu, tik ob sencu, nekoliko nad mestom, kjer so se lasje že pred leti začeli umikati nazaj.

Dotaknil se je kože.

Ni bolelo.

Liso je poznal ali pa se mu je vsaj zdelo, da jo pozna, samo tako velika gotovo ni bila. Nekaj trenutkov je gledal vanjo, nato je obraz obrnil proti luči in še na drugo stran, kakor da bi se lahko pri drugačnem kotu pokazalo, da je videl narobe.

»Še tega je bilo treba,« je rekel.

Brivnik je zabrnel in nadaljeval je tam, kjer je prej obstal.

Ko je končal, je obraz splaknil z mrzlo vodo, čeprav je pipa še vedno tekla topla, in ga obrisal z brisačo. Preden je odšel iz kopalnice, je pogledal v ogledalo še enkrat. Tokrat ne tako od blizu. Lise skoraj ni opazil.

V kuhinji je odprl okno. Zunaj je nekdo premikal zabojnike in kolesa so po asfaltu oddajala tisti votli zvok, ki ga je vsako jutro slišal približno ob istem času. Na sosednjem balkonu je visela brisača, ki je tam ostala čez noč, čeprav je proti jutru deževalo. Andrej je pristavil vodo za kavo in iz omarice vzel skodelico z odkrušenim robom.

Imel je še dve enaki, obe celi, vendar je skoraj vedno vzel to.

Odkrušila se je že pred leti. Enkrat je pomislil, da bi jo vrgel stran, potem pa je ugotovil, da ga odkrušeni del pri pitju ne moti, če skodelico obrne tako, da je na levi. Od takrat o tem ni več razmišljal.

Nalil si je kavo, sedel za mizo in odprl telefon. Preletel je novice, pogledal vreme in sporočilo, ki mu ga je sinoči poslal Miha.

Jutri te pokličem. Lara bi nekaj rada vprašala.

Ni odgovoril. Če ga bo poklical, ga bo poklical. Ni bilo treba na vsako sporočilo odgovoriti z novim sporočilom, samo zato da drugi ve, da si prebral tisto, kar je že videl, da si prebral.

Telefon je odložil.

Kava je bila prevroča.

Med čakanjem je s prstom šel čez odkrušeni rob skodelice in pogledal proti oknu. Brisače na sosednjem balkonu ni bilo več. Nekdo jo je moral pobrati, ne da bi opazil.

Spomnil se je lise.

Dvignil je roko proti sencu, vendar se je ustavil, še preden se je dotaknil kože. Nekaj časa je tako sedel, nato je roko spustil in prijel skodelico.

Tistega dopoldneva je moral v zdravstveni dom. Termin je dobil že pred meseci, običajen preventivni pregled, na katerega bi skoraj pozabil, če ga prejšnji dan ne bi poklicali in vprašali, ali pride. Rekel je, da pride. Ko je odložil telefon, se je še čudil, zakaj človeka pokličejo zato, da preverijo, ali bo prišel tja, kamor se je sam naročil.

Ob devetih je šel ponovno v kopalnico.

Tokrat samo po glavnik.

Ko ga je vzel iz predala, je za trenutek pogledal v ogledalo. Ni stopil bliže. Z roko je šel skozi lase, odložil glavnik in ugasnil luč.

Že na hodniku se je vrnil.

Prižgal je luč in se približal ogledalu.

Lise se je dotaknil z blazinico kazalca.

Bila je tam.

Enaka kot prej.

»Dobro,« je rekel, čeprav ni bilo nikogar, ki bi mu moral odgovoriti.

Ugasnil je luč, vzel jakno in odšel.

Skodelica je ostala na kuhinjski mizi, obrnjena tako, da je bil odkrušeni del roba na levi.

II. ŠTEVILKA

V zdravstveni dom je prišel deset minut prezgodaj, čeprav je od doma odšel pozneje, kot je nameraval. Na parkirišču je bilo še nekaj prostih mest in avto je postavil med dve beli črti tako, da je moral, ko je izstopil, vrata odpreti nekoliko bolj previdno. Pogledal je na uro. Lahko bi še sedel, vendar ni videl razloga, zato je zaklenil avto in šel proti vhodu.

V čakalnici so sedeli trije ljudje. Starejša ženska je držala torbico v naročju in ves čas gledala proti vratom ambulante, moški ob oknu je listal časopis, ne da bi obrnil stran, mlajša ženska pa je s palcem drsela po telefonu. Andrej je sedel na prosti stol ob steni. Na nasprotni strani je visel plakat z narisanim srcem, pod njim pa številke, ki jih z razdalje ni mogel dobro prebrati. Ni se premaknil bliže. Čez nekaj minut ga je sestra poklicala po priimku.

Najprej ga je stehtala. Stopil je na tehtnico, pogledal številko in stopil dol.

»Kilogram več kot lani,« je rekla.

»Potem tehtnica dela,« je odgovoril.

Sestra se je nasmehnila, zapisala številko in mu pokazala na stol. Izmerila mu je tlak, nato še enkrat, ker je bila prva vrednost nekoliko višja. Andrej je med drugim merjenjem gledal cevko, ki je vodila od manšete do aparata, in poslušal tih zvok naprave, dokler se na zaslonu niso ustavile številke.

»Zdaj je bolje.«

»Sem se popravil?«

Tokrat se je zasmejala.

»Samo malo ste se umirili.«

Potem je prišel zdravnik. Poznala sta se toliko, kolikor se človek pozna z zdravnikom, h kateremu pride enkrat ali dvakrat na leto. Vprašal ga je, kako se počuti, Andrej pa je odgovoril, da dobro. Zdravnik je pogledal izvide krvi, ki jih je Andrej opravil nekaj dni prej, z miško premaknil kazalec po zaslonu in za trenutek obstal.

»Večinoma je v redu.«

Andrej je poznal ta »večinoma«. Pri strojih ga ni maral, ker je navadno pomenil, da nekje nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

»Kaj pa ni?«

Zdravnik je obrnil zaslon nekoliko proti njemu in s prstom pokazal vrstico.

»Tole je malo nad referenčno vrednostjo. Nič posebnega, za zdaj samo spremljamo.«

Andrej se je nagnil naprej. Na zaslonu je bila njegova številka, poleg nje pa dve drugi, zapisani kot razpon. Vse skupaj je bilo videti precej bolj natančno, kot je zvenel zdravnikov »malo«.

»Previsoko?«

»Malo.«

»Koliko je pa prav?«

Zdravnik mu je pokazal razpon.

Andrej je nekaj časa gledal številke. Vrednost je bila res zunaj. Ne veliko, vendar zunaj.

»Glede na kaj?« je vprašal.

Zdravnik ga je pogledal, potem še enkrat zaslon.

»Kako mislite?«

»Ta meja. Glede na kaj je določena?«

»Na podlagi podatkov, raziskav, tveganja, starosti, še česa. Referenčne vrednosti niso izmišljene kar tako, če to mislite.«

»Ne, ne mislim tega.« Andrej se je naslonil nazaj. »Samo vprašal sem.«

Zdravnik mu je še nekaj povedal o prehrani, gibanju in ponovni kontroli. Andrej ga je poslušal, vprašal, ali mora zaradi tega kaj spremeniti, in ko je dobil odgovor, da za zdaj nič posebnega, je prikimal. Preden je vstal, je pogledal proti zaslonu, vendar je zdravnik že odprl naslednje okno in številke ni bilo več.

Na hodniku mu je sestra izročila natisnjen izvid. Zložil ga je na polovico, nato še enkrat, da je šel v notranji žep jakne. Pri izhodu se je ustavil pri avtomatu za kavo, pogledal ponudbo in šel mimo.

Zunaj je nehalo deževati. Na vetrobranskem steklu je ostalo nekaj kapljic, ki jih brisalci pri zadnji vožnji niso pobrali, ker so bile previsoko. Sedel je v avto, položil ključe na sedež ob sebi in iz žepa ponovno vzel izvid.

Papir je razgrnil čez volan.

Našel je vrstico.

Njegova številka je bila natisnjena nekoliko drugače od drugih, dovolj, da jo je oko takoj našlo. Poleg nje je bil razpon.

Še enkrat je pogledal prvo mejo, potem drugo in nato svojo vrednost.

Ni dvomil, da zdravnik ve, kaj govori. Tudi ni imel razloga, da bi dvomil v številke. Če je bilo treba čez nekaj mesecev ponovno preveriti, bo preveril. V tem ni bilo nič nenavadnega.

Kljub temu izvida ni takoj zložil.

Dolga leta je delal s številkami, pri katerih je bilo dovolj, da si jih pogledal in si vedel, ali je kos še dober ali ne. Toda tudi tam številka ni prišla sama. Nekje je bila risba. Na njej mera. Ob meri toleranca.

Za trenutek je pogledal proti zdravstvenemu domu, nato spet na papir.

Zdravnik mu je povedal, od kod prihaja meja. Podatki, raziskave, tveganje, starost. Razlaga je bila razumna in Andrej ni iskal druge. Pa vendar se mu je vprašanje, ki ga je postavil v ordinaciji skoraj mimogrede, vrnilo še enkrat, zdaj brez zdravnika pred njim.

Glede na kaj?

Izvid je zložil po istih pregibih in ga spravil nazaj v žep.

Ko je prišel domov, je bila skodelica še vedno na mizi. V njej je na dnu ostalo malo hladne kave. Vzel jo je, da bi jo odnesel k pomivalnemu koritu, in s palcem nehote zadel ob odkrušeni rob.

Pogledal ga je.

Potem je skodelico postavil v korito in odprl vodo.

III. PREDAL

Izvid je dva dni ležal na robu kuhinjske mize, med časopisom, ki ga Andrej še ni odnesel v zabojnik za papir, in kuverto z računom za elektriko. Ko je šel mimo, ga je včasih prestavil, da ni bil pod skodelico ali da ga ne bi poškropila voda iz korita, ni pa ga ponovno odprl. Zdravnik mu ni naročil ničesar, česar ne bi že vedel: malo več gibanja, nekaj pozornosti pri hrani in ponovna kontrola čez nekaj mesecev. To je bilo dovolj jasno.

V soboto dopoldne je iskal majhen križni izvijač. Na vratih kuhinjske omarice se je razrahljal ročaj in vijak se je pri vsakem odpiranju zavrtel še za malenkost, tako da je ročaj že udarjal ob les. Andrej ga je dva dni samo pritisnil nazaj, tretji dan pa ga je začelo motiti, da nekaj, kar je mogoče urediti v dveh minutah, ostaja neurejeno.

V predalu pod delovno mizo izvijača ni bilo. Bili so trije navadni, dva prevelika križna, klešče, izolirni trak, škatlica z vijaki, nekaj podložk, dva ključa, za katera že dolgo ni vedel, kam sodita, in na dnu star kos blaga, v katerega je bilo nekaj zavito.

Andrej je blago prepoznal, še preden ga je odprl.

Mikrometer je ležal v njem tako, kot ga je nekoč pospravil. Kovinski lok je bil potemnel samo na mestu, kjer ga je največkrat držal, merilni površini pa sta bili čisti. Zavrtel je boben, najprej počasi, potem še enkrat nazaj. Gib je prišel v prste brez razmišljanja.

Nič se ni zataknilo.

Sedel je na stol ob mizi in ga položil predse.

Dolgo ga ni uporabljal. Doma ga pravzaprav nikoli ni potreboval. V službi je imel druge, novejše, pozneje tudi digitalne, pri katerih si številko samo prebral z zaslona, toda tega je obdržal. Kupil ga je še v času, ko je bil prepričan, da dobro orodje človek kupi enkrat in ga potem samo čuva.

Na polici nad mizo je stal kozarec z vijaki. Vzel je enega, ne zato, ker bi ga moral izmeriti, ampak ker je bil pri roki. Vstavil ga je med merilni ploskvi in zavrtel boben, dokler se ni račno omejilo z znanim tihim preskokom.

Pogledal je skalo.

Devet celih sedemindevetdeset.

Vijak je obrnil in izmeril še enkrat.

Enako.

Za trenutek ga je to skoraj zadovoljilo. Ne številka sama, temveč to, da je po toliko letih še vedno vedel, kako se orodje drži, kako se prsti ustavijo, preden človek začne meritev kvariti z lastno silo, in kako je treba pogledati skalo, da se dve črti ne zamenjata.

Potem je vijak odložil.

Devet celih sedemindevetdeset.

Včasih bi bila to samo prva polovica odgovora.

V delavnici je na mizi ležala risba. Če je bilo napisano deset milimetrov in ob tem dovoljena toleranca, si vedel, ali je devet celih sedemindevetdeset še dobro. Če ni bilo, ni bilo. Ni bilo treba razmišljati, kaj si o kosu mislil, ali ti je bil všeč in ali bi ga bilo škoda zavreči. Pogledal si mero, pogledal risbo in vedel.

V spominu se mu ni vrnila cela delavnica, samo del mize ob oknu, siv kovinski predalnik in roka njegovega prvega mojstra, ki je nekoč vzel kos, ki ga je Andrej že hotel odložiti med neustrezne.

»Kaj si izmeril?« ga je vprašal.

Andrej mu je povedal.

»In kaj piše?«

Takrat je moral ponovno pogledati risbo. Mero je imel prav, toleranco pa je prebral pri sosednji oznaki.

Mojster mu ni razlagal. Kos je samo položil nazaj pred njega.

»Najprej poglej, kaj meriš.«

Andrej se je ob spominu komaj opazno nasmehnil. Mojster je že dolgo pokojni, njegovega priimka pa se je spomnil takoj, čeprav se včasih ni mogel spomniti imena človeka, ki ga je srečal prejšnji teden.

Mikrometer je še vedno držal v roki.

Pogledal je vijak na mizi.

Devet celih sedemindevetdeset je bila natančna številka. Toda če ne bi vedel, čemu je vijak namenjen in kakšen bi moral biti, mu številka sama ne bi povedala skoraj ničesar.

Iz kuhinje je zazvonil telefon.

Mikrometer je odložil in šel pogledat.

Klical je Miha.

»Živjo.«

»Sem rekel, da te bom poklical.«

»Si.«

»Imaš čas?«

Andrej je pogledal proti sobi, čeprav ni bilo ničesar, zaradi česar ga ne bi imel.

»Imam. Kaj je?«

»Nič takega. Lara te hoče nekaj vprašati, ampak je zdaj ni tukaj. Šla je z Nino v trgovino.«

»Potem me pa pokliči, ko bo.«

Na drugi strani je za trenutek nastala tišina.

»Lahko bi prišel jutri na kosilo.«

»Lahko.«

»Okoli ene?«

»Pridem.«

Miha je hotel še nekaj reči, potem pa je samo dodal: »Dobro. Se vidimo.«

Andrej je odložil telefon in se vrnil k mizi.

Vijak je bil tam, kjer ga je pustil, mikrometer ob njem. Vzel je vijak in ga hotel vreči nazaj v kozarec, potem pa se je ustavil. Pogledal ga je, kakor da bi moral vedeti, iz česa ga je nekoč vzel. Ni se spomnil.

Našel je izvijač v drugem predalu, med starimi kabli in rezervnimi baterijami. Ročaj na kuhinjski omarici je privil v manj kot minuti. Ko je končal, ga je dvakrat potegnil k sebi, da je preveril, ali drži, pospravil izvijač in z dlanjo obrisal drobne sledi okoli vijaka.

Ko je šel mimo mize, je pogledal mikrometer.

Hotel ga je zaviti nazaj v blago, vendar ga ni.

Pustil ga je na mizi.

Šele v kuhinji je opazil izvid, ki je še vedno ležal med časopisom in kuverto. Vzel ga je, ga razgrnil in poiskal vrstico, ki mu jo je pokazal zdravnik.

Številka je bila ista kot pred dvema dnevoma.

Tudi referenčni razpon.

Andrej je pogledal proti odprtim vratom sobe, kjer je na mizi ostal mikrometer.

Pri kosu si vsaj vedel, koliko mora meriti.

Izvid je zložil in ga prvič pospravil v predal, kjer je hranil zdravstvene papirje. Potem je zaprl predal in šel preverit, ali ročaj na omarici še vedno drži.

IV. SIN

V nedeljo je Andrej prišel nekaj minut pred eno. Miha mu je odprl, še preden je pozvonil drugič, z eno roko je držal kuhinjsko krpo, z drugo pa vrata, in iz stanovanja je prišel vonj po pečenem mesu in čebuli.

»Ravno prav.«

»Saj sva rekla ob eni.«

»Vem. Samo pri nas ravno prav včasih pomeni tudi dvajset čez.«

Andrej je slekel jakno in jo obesil na kljuko, na kateri je že visela Larina rumena bunda. Pod njo so bili čevlji, dva para lepo ob steni in ene majhne superge sredi hodnika. Z nogo jih je hotel odmakniti, potem pa jih je samo prestopil.

»Kje je Lara?«

»V sobi. Nekaj dela.«

»Kaj me je hotela vprašati?«

Miha je skomignil.

»Če ti povem, ne bo več ona vprašala.«

Iz kuhinje je prišla Nina, ga pozdravila in mu rekla, naj gre kar naprej, ker bo kosilo čez nekaj minut. Andrej je vprašal, ali lahko kaj pomaga, ona pa mu je v roke dala skledo solate, bolj zato, da ne bi stal pri vratih, kakor zato, ker bi jo bilo treba kam odnesti.

Lara je prišla šele, ko so že sedeli. V rokah je držala list papirja, prepognjen na polovico, in svinčnik, ki je bil na enem koncu pogrizen.

»Dedi.«

»No?«

List je položila pred njega.

Na njem je bila narisana hiša. Imela je dve okni, vrata, dimnik in streho, ki je bila na levi strani precej nižja kot na desni. Ob hiši je stalo drevo, večje od hiše, v krošnji pa nekaj, kar bi lahko bile ptice ali listi.

»Kako naredim, da bo tole ravno?« je vprašala in pokazala na streho.

Andrej je list obrnil nekoliko proti sebi.

»Z ravnilom.«

»Nimam tako dolgega.«

»Saj ne potrebuješ dolgega.«

Hotel je vzeti svinčnik, Lara pa ga ni izpustila.

»Pokaži, ne naredi.«

Andrej jo je pogledal in spustil svinčnik.

»Prinesi ravnilo.«

Lara je odšla, Miha pa se je nasmehnil.

»To ima po tebi.«

»Kaj?«

»Da mora sama.«

»To ni slabo.«

»Nisem rekel, da je.«

Ko se je Lara vrnila, ji je Andrej pokazal, kako lahko označi dve točki in ju poveže. Lara je naredila črto, jo nekaj časa gledala, potem pa čez staro streho narisala novo. Bila je ravna, vendar je hiša zaradi nje postala nekoliko čudna, ker je dimnik zdaj stal prenizko.

»Zdaj pa dimnik ni prav,« je rekla.

»Potem ga prestavi.«

»Ne bom.«

»Zakaj ne?«

»Ker mi je tak všeč.«

Andrej je hotel nekaj reči, vendar je Nina prinesla juho in Lara je list odnesla na omarico.

Med kosilom so najprej govorili o stvareh, o katerih se govori, kadar se ljudje nekaj časa niso videli. Nina je povedala, da bodo v službi spet prestavljali pisarne. Miha je omenil, da mu pogodba na sedanjem projektu poteče konec meseca. Lara je hotela povedati nekaj o sošolki, ki je pri pouku skrila radirko v rokav, vendar je zgodbo začela trikrat, ker so jo odrasli vmes prekinili.

Andrej je odložil žlico.

»In potem?«

Lara ga je pogledala.

»Kaj potem?«

»Radirka.«

»Aja.«

Nadaljevala je, kot da je to najpomembnejša stvar pri mizi, in Andrej jo je poslušal do konca. Ko je končala, se je sama začela smejati, čeprav Andrej še vedno ni povsem razumel, kaj je bilo tako smešno.

Pozneje, ko je Lara odnesla krožnik in šla v sobo, je Andrej vprašal Miho, kaj pomeni, da mu pogodba poteče.

»Točno to, kar sem rekel.«

»In potem?«

»Potem bom videl.«

»Kaj boš videl?«

Miha je odložil vilice.

»Oče, še sam ne vem. Projekt se konča. Mogoče bo naslednji pri njih, mogoče drugje.«

»Spet drugje.«

»Mogoče.«

Nina je vstala po vodo. Andrej je počakal, da je odšla do kuhinjskega pulta.

»Samo pravim, da bi bilo dobro, če bi imel nekaj bolj stalnega.«

Miha je pogledal proti njemu.

»Imam.«

»Kaj imaš?«

»Delo.«

»Projekt ni isto kot služba.«

»Zame trenutno je.«

Andrej je z vilicami pobral košček krompirja, ki je ostal na robu krožnika.

»Pri petintridesetih bi človek že moral vedeti, kam gre.«

Miha ni odgovoril takoj. Vzel je kozarec, naredil požirek in ga postavil nazaj.

»Kam pa?«

»Saj veš, kaj mislim.«

»Ne. Povej.«

Andrej je pogledal proti kuhinji. Nina je stala s hrbtom proti njima in rezala kruh.

»Neka stalnost. Služba, nekaj svojega, da veš, pri čem si.«

»Stanovanje imam.«

»Najeto.«

»Ja.«

»To sem mislil.«

Miha se je naslonil na stol.

»Kaj si mislil?«

»Da je dobro imeti stvari urejene.«

»Po čigavo?«

Andrej ga ni takoj razumel.

»Kako po čigavo?«

»Ta seznam. Stalna služba, lastno stanovanje, potem ne vem kaj še. Čigav seznam je to?«

»Kakšen seznam, Miha? Saj govorim normalne stvari.«

Miha se je kratko zasmejal, vendar ne zato, ker bi mu bilo smešno.

»Ravno to.«

»Kaj ravno to?«

»Nič.«

Nina je prinesla kruh in ga položila mednju.

»A bosta vidva zdaj pri kosilu uredila še Mihovo življenje ali lahko prej pojemo?«

»Saj ga ne urejam,« je rekel Andrej.

Miha je pogledal Nino, potem očeta.

»Ne. Samo poveš mi, kako bi moralo biti.«

»Ker sem nekaj že dal skozi.«

»Vem.«

»Potem pa ne vem, kaj te moti.«

»Saj me ne moti, da poveš. Moti me, da potem govoriš, kot da je vse drugo narobe.«

Andrej je hotel odgovoriti, vendar je iz sobe prišla Lara z listom.

»Dedi, poglej.«

Na hiši je bil dimnik še vedno na istem mestu. Ob njem je zdaj narisala dim, ki se je vil postrani čez skoraj polovico lista.

»Dimnik si pustila.«

»Sem rekla, da ga bom.«

»Vidim.«

»A je narobe?«

Vprašala je tako mimogrede, da Andrej najprej ni vedel, ali govori o dimniku ali o risbi.

Pogledal je hišo.

»Če je tebi všeč, ga pusti.«

Lara je vzela list in odšla nazaj v sobo.

Miha ni rekel ničesar.

Po kosilu je Nina skuhala kavo. Pogovor se je prestavil na druge stvari. Govorili so o avtu, ki ga je Miha nameraval peljati na servis, o sosedu, ki je ob nedeljah vrtal v steno, in o tem, ali bo prihodnji teden deževalo. Andrej ni več odpiral službe.

Ko je odhajal, ga je Miha pospremil do vrat.

»Ne zameri,« je rekel Andrej, ko je oblačil jakno. »Samo nočem, da bi se čez deset let spraševal, zakaj nisi prej mislil na nekatere stvari.«

Miha mu je podal šal, ki je padel s kljuke.

»Vem.«

»Dobro.«

»Ampak mogoče se bom čez deset let spraševal kaj drugega.«

Andrej si je šal ovil okoli vratu.

»Mogoče.«

To je rekel bolj zato, da bi pogovor končal, kot zato, ker bi se strinjal.

Na poti domov je na semaforju dolgo stal pri rdeči. Na radiu je nekdo govoril o cenah stanovanj, Andrej pa je gledal človeka na prehodu, ki je v eni roki držal dežnik, čeprav ni deževalo, v drugi pa majhnega psa na povodcu.

Spomnil se je Mihovega vprašanja.

Čigav seznam je to?

Ni mu bilo všeč, kako je bilo postavljeno. Kot da bi bilo nekaj narobe že s tem, da človek sinu želi stalnost. Sam je vedel, koliko pomeni, če lahko konec meseca računaš na plačo, če veš, kje boš delal naslednje leto in če ti pri petdesetih ni treba začeti znova.

Semafor se je prižgal zeleno in avto za njim je potrobil.

Andrej je speljal.

Doma je odložil ključe, slekel jakno in šel v sobo. Mikrometer je še vedno ležal na delovni mizi. Poleg njega je ostal vijak, ki ga je prejšnji dan izmeril.

Vzel ga je v roko.

Devet celih sedemindevetdeset.

Številke se je spomnil brez ponovnega merjenja.

Vijak je položil nazaj.

Potem se je spomnil druge številke.

Petintrideset.

Nekaj časa je stal ob mizi.

Mikrometra ni prijel.

V. MERILO

Mikrometer je ostal na mizi tudi v ponedeljek. Andrej ga ni pospravil, čeprav je zvečer pospravil časopis, odnesel prazno steklenico v zabojnik in poravnal kup računov, ki jih je navadno puščal na polici do konca meseca. Ko je šel mimo delovne mize, ga je videl, vendar se ga ni dotaknil.

Dopoldne je moral zamenjati tesnilo na pipi v kopalnici. V trgovino je odnesel staro, ker je vedel, da je tako hitreje, kot če bi doma meril premer in potem prodajalcu razlagal, kaj potrebuje. Moški za pultom je tesnilo položil na dlan, odprl predal in iz njega vzel novo.

»Tole bo.«

Andrej je obe položil drugo ob drugo.

»Enako?«

»Enako.«

Plačal je nekaj kovancev in šel domov. Novo tesnilo je sedlo na svoje mesto brez težav. Pipo je zaprl, odprl, še enkrat zaprl in s suhim kosom papirja preveril spoj. Papir je ostal suh.

Takšne stvari je imel rad. Ne zato, ker bi užival v popravljanju pipe, ampak ker je človek na koncu vedel, ali je naredil prav. Če je voda še tekla, nisi. Če ni, si.

Ko je pospravljal orodje, je ponovno zagledal mikrometer.

Vzel ga je v roko in iz kozarca stresel nekaj vijakov. Na mizo so padli različno dolgi, nekateri svetli, drugi potemneli, eden z obrabljeno glavo. Izbral je dva, ki sta bila na pogled skoraj enaka.

Prvega je izmeril.

Devet celih sedemindevetdeset.

Drugega.

Deset celih nič dve.

Položil ju je drugega ob drugega. Razlike z očesom skoraj ni videl.

Če bi bila na risbi mera deset in dovoljena toleranca tri stotinke na vsako stran, bi bila oba dobra. Če bi bila dovoljena samo ena stotinka, ne bi bil dober nobeden. Če bi bila mera nekaj drugega, bi bili tudi ti dve številki samo številki.

Andrej je zavrtel boben mikrometra nazaj do ničle.

Tega ni bilo treba nikomur razlagati. Tako je bilo. Merilo ni odločalo samo. Merilo je povedalo, koliko nekaj meri. Šele nekje drugje je bilo določeno, koliko bi moralo.

Za trenutek je ostal z mikrometrom v roki.

Spomnil se je nedeljskega kosila.

Pri petintridesetih bi človek že moral vedeti, kam gre.

Stavek je slišal tako jasno, da se mu je zdelo, kakor da ga je nekdo ponovil v sobi.

Petintrideset.

Številka sama.

Mikrometer je položil na mizo.

Ni mu bilo všeč, kam je misel šla. Miha ni bil vijak in življenje ni bilo kos, ki bi ga po meritvi odložil na eno ali drugo stran mize. To je bilo jasno in prav zato se mu je zdela primerjava neumna. Toda stavek, ki ga je izrekel pri kosilu, je ostal.

Pri petintridesetih bi človek že moral.

Moral kaj?

Imeti stalno službo. Lastno stanovanje. Vedeti, kam gre.

To niso bile slabe stvari. Andrej bi jih še vedno priporočil vsakomur. Sam je vedel, kaj mu je pomenilo, ko je dobil pogodbo za nedoločen čas, ko sta z ženo odplačala zadnji obrok za stanovanje in ko je lahko sinu kupil prvo kolo, ne da bi moral zaradi tega prestavljati račun za elektriko v naslednji mesec.

Toda nekaj drugega ga je motilo.

Od kod je prišla meja petintrideset?

Ni je nikjer prebral. Nihče mu je ni določil. Če bi bil Miha štiriintrideset, bi mu verjetno govoril isto. Če bi bil šestintrideset, tudi.

Andrej je sedel.

Na robu mize je bila majhna zareza, ki jo je nekoč naredil z žago. S palcem je šel čeznjo. Leta ga ni motila. Vedel je, kako je nastala in zakaj je ostala. Miza je kljub njej držala vse, kar je nanjo položil.

Telefon je zapiskal.

Miha mu je poslal fotografijo Larine risbe. Hiša je bila pobarvana, streha rdeča, drevo zeleno, dimnik pa je še vedno stal prenizko. Nad njim se je dim vlekel skoraj do roba papirja.

Pod fotografijo je pisalo:

Še vedno ga noče prestaviti.

Andrej je pogledal sliko in napisal:

Naj ga pusti.

Prst je že imel nad tipko za pošiljanje, ko se je ustavil. Prebral je svoj odgovor, nato ga izbrisal.

Napisal je:

Če ji je tako všeč, naj ga pusti.

Tokrat je poslal.

Čez nekaj trenutkov je prišel Mihov odgovor:

Napreduješ.

Andrej se je nasmehnil.

Hotel je napisati, da pri dimniku ni pomembno, ker hiša ni prava, potem pa ni napisal ničesar. Telefon je odložil ob mikrometer.

Popoldne je šel peš do trgovine. Pot je bila nekoliko daljša od kilometra in zdravnik mu je rekel, naj se več giblje, zato ni vzel avtomobila. Na poti je srečal soseda, ki ga je vprašal, ali je zdaj, ko je v pokoju, končno začel uživati.

»Kaj pa naj bi delal prej?« je vprašal Andrej.

Sosed se je zasmejal.

»Saj veš, kako pravijo. Dokler delaš, nimaš časa živeti.«

»Jaz sem ga imel.«

»Potem si pa eden redkih.«

Šla sta vsak svojo pot.

Andrej je še nekaj časa razmišljal o tem, kaj pomeni biti eden redkih, potem pa ga je pri prehodu za pešce ustavil avtomobil, ki se ni nameraval ustaviti, in misel je izginila.

V trgovini je kupil kruh, mleko in jabolka. Pri blagajni je pred njim stal moški približno Mihovih let z majhnim otrokom v vozičku. Otrok je jokal, moški pa je z eno roko zlagal stvari na trak, z drugo držal stekleničko in se opravičeval blagajničarki, ker mu je iz košare padel zavitek testenin.

Andrej ga je gledal samo toliko, kolikor človek gleda nekoga pred seboj v vrsti.

Petintrideset, je pomislil.

Morda manj. Morda več.

Ni mogel vedeti.

Ko je prišel domov, je stvari pospravil in si skuhal kavo. Vzel je isto skodelico z odkrušenim robom. Tokrat jo je, še preden je natočil kavo, nekaj časa držal v roki.

Rob je bil poškodovan.

Če bi bila skodelica nova v trgovini, je verjetno ne bi kupil. Če bi jo hotel komu podariti, bi vzel drugo. Če bi ga odkrušeni del rezal v ustnico, bi jo vrgel stran.

Toda pila je enako dobro kot prej.

Andrej je natočil kavo.

Sedel je za mizo in pogledal proti sobi, kjer je skozi odprta vrata videl mikrometer.

Pri kosu je bilo preprosto. Imel si risbo.

Pri izvidu je obstajala referenca, za katero je zdravnik znal povedati, od kod prihaja in kaj pomeni.

Pri pipi je voda tekla ali ni.

Pri Mihi pa je Andrej vedel samo, kako je pri petintridesetih živel sam.

Kavo je počasi približal ustom in jo pil z neodkrušene strani skodelice, kakor je to počel že leta.

Prvič se mu je zazdelo, da je mogoče ves čas imel mero, ne da bi kdaj pogledal, od kod jo je vzel.

VI. LARA

Miha ga je poklical v sredo popoldne, ko je Andrej stal pri kuhinjskem koritu in z nožem odstranjeval temen del z jabolka. Telefon je zazvonil na mizi. Andrej je najprej odrezal še tisti košček, ga položil ob olupek in šele potem obrisal roke.

»Kaj delaš v petek?«

»Nič posebnega.«

»Bi šel z nama nekam?«

Andrej je pogledal skozi okno, kot da bi bilo od vremena odvisno, ali ima čas.

»Kam?«

Miha nekaj trenutkov ni odgovoril.

»Z Laro imava en pregled.«

»Kakšen pregled?«

»Nič hudega. V šoli so rekli, da bi bilo dobro preveriti nekaj stvari. Branje, pisanje, pozornost. Saj veš.«

Andrej ni vedel, vendar tega ni rekel.

»In zakaj naj grem jaz?«

»Nina ne more iz službe. Lara pa je rekla, da gre, če greš tudi ti.«

»To je pa že izsiljevanje.«

»Povej njej.«

Andrej je pogledal jabolko, ki je ostalo na deski.

»Ob kateri uri?«

V petek so se dobili pred stavbo, ki je bila na drugi strani mesta. Lara je imela nahrbtnik, čeprav ni šla v šolo, in na zadrgi je visel majhen moder obesek v obliki ribe. Ko je zagledala Andreja, mu ni rekla ničesar o pregledu.

»A veš, da morski konjiček nima želodca?«

»Ne.«

»Jaz tudi nisem, do včeraj.«

»Potem sva oba napredovala.«

Miha je odklenil vhodna vrata in Lara je šla prva po stopnicah.

V čakalnici je bilo na nizki polici nekaj otroških knjig, sestavljanka brez dveh kosov in škatla barvic. Lara je sedla na tla, čeprav so bili stoli prazni, in začela risati na zadnjo stran nekega lista, ki ga je vzela iz nahrbtnika. Miha je izpolnjeval obrazec.

Andrej je pogledal čez njegovo ramo.

»Kaj vse sprašujejo?«

»Vse mogoče.«

»Je bilo kaj narobe v šoli?«

Miha je nehal pisati.

»Ne tako.«

»Kako pa?«

»Počasneje bere. Pri pisanju izpušča kakšno črko. Včasih ne dokonča naloge, čeprav jo zna. Učiteljica pravi, da bi bilo dobro pogledati, zakaj.«

Andrej je pogledal Laro. Sedela je na tleh in risala ribo z nogami.

»Mogoče je pa samo drugačna.«

Miha je dvignil oči.

»Mogoče.«

»Danes morajo za vsako stvar takoj nekam poslati otroka.«

»Oče.«

»Samo pravim.«

Miha je položil kemični svinčnik na obrazec.

»Veš, zakaj smo prišli?«

»Saj si povedal.«

»Ne. Ker je prejšnji teden jokala v kopalnici, ker je morala pred razredom brati.«

Andrej je pogledal proti Lari.

Ni ju gledala. Ribi je risala še eno nogo.

»Tega nisi povedal.«

»Ker nisem hotel po telefonu razlagati vsega.«

Andrej ni odgovoril.

Čez nekaj minut jih je poklicala ženska srednjih let. Predstavila se je Lari, ne njima, in jo vprašala, ali gresta najprej sami v drugo sobo. Lara je pogledala Miho, potem Andreja.

»Koliko časa?«

»Ne vem natančno. Malo bova delali, malo govorili.«

»A moram brati?«

»Tudi malo.«

Lara je stisnila ustnice.

Andrej je pričakoval, da bo rekla, da ne gre. Namesto tega je vstala, pospravila svinčnik in pred vrati pogledala nazaj.

»Počakata?«

»Počakava,« je rekel Miha.

Vrata so se zaprla.

Andrej je nekaj časa gledal vanje.

»Zakaj mi nisi povedal za jok?«

»Ker bi rekel, naj jo pustimo pri miru.«

»Ne vem, če bi.«

Miha ga je pogledal.

»Pred desetimi minutami si skoraj to rekel.«

Andrej je vzel eno od otroških knjig s police, jo odprl in spet zaprl.

»Nočem, da iz nje naredijo problem samo zato, ker ni enaka drugim.«

»Tudi jaz ne.«

»Potem?«

Miha je pogledal obrazec v naročju.

»Hočem, da ji ni treba jokati v kopalnici, ker mora prebrati pet stavkov.«

Andrej je knjigo položil nazaj.

Nekaj časa nista govorila.

Ko so Laro čez dobro uro pripeljali nazaj, je bila videti predvsem lačna.

»A gremo jest?«

Miha se je zasmejal.

»Najprej morava še malo govoriti.«

»Vidva govorita. Jaz bi jedla.«

Ženska je predlagala, da Lara z drugo sodelavko počaka v sosednji sobi, kjer imajo piškote. Lara je šla brez ugovora.

Pogovor, ki je sledil, ni bil takšen, kot ga je Andrej pričakoval. Nihče ni rekel, da je z Laro nekaj narobe. Ženska je govorila o tem, kaj ji gre dobro, kje potrebuje več časa in kaj bi bilo smiselno še preveriti. Povedala je, da iz enega srečanja ne želi sklepati preveč.

Andrej je poslušal, dokler ni omenila, da pri nekaterih nalogah Lara precej odstopa od vrstnikov.

»Odstopa,« je ponovil.

Ženska je prikimala.

»Pri teh nalogah, da.«

»In to pomeni?«

»Za zdaj pomeni samo to, kar sem rekla. Da je razlika dovolj velika, da jo je vredno pogledati natančneje.«

»Ne pa, da je nekaj narobe.«

Ženska ga je pogledala, ne užaljeno in ne presenečeno.

»Ne uporabljam te besede.«

Miha se je premaknil na stolu.

»Mene bolj zanima, kaj ji lahko olajša šolo.«

»Tudi mene,« je rekla. »Če ugotovimo, zakaj ji je branje tako naporno, ji lahko pomagamo na način, ki ji bo koristil. Ne zato, da bo enaka drugim.«

Andrej je pogledal proti vratom sosednje sobe.

»Ampak primerjate jo z drugimi.«

»Seveda. Primerjava nam lahko pokaže, kje je nekaj nenavadno. Sama pa še ne pove, kaj to za Laro pomeni.«

Andrej je hotel vprašati še nekaj, pa ni.

Ko so šli ven, je Lara držala v roki dva piškota, enega celega in drugega z enim odgriznjenim vogalom.

»Kam gremo?«

»Ti si hotela jesti,« je rekel Miha.

»Zdaj nisem več tako lačna.«

»Seveda ne, če si pojedla pol čakalnice.«

»Dva piškota.«

»Točno.«

Na poti do avtomobila je Lara hodila med njima in z nogo brcala majhen kamen, dokler ni zletel pod parkiran avto. Potem je nekaj časa iskala drugega.

Andrej jo je vprašal:

»Je bilo težko?«

Lara je skomignila.

»Branje.«

»Malo.«

»Kaj pa drugo?«

»Tisto s kockami je bilo lahko.«

»In zakaj si zadnjič jokala?«

Lara je nehala iskati kamen.

»Ati ti je povedal?«

»Je.«

»Ker sem vedela, da bom narobe prebrala.«

»Pa si?«

»Eno besedo trikrat.«

Andrej je počakal.

»In potem so se smejali?«

»Ne.«

»Učiteljica je bila jezna?«

»Ne.«

»Zakaj si pa jokala?«

Lara ga je pogledala, kakor da je vprašanje čudno.

»Ker nisem hotela spet narobe.«

Potem je zagledala drug kamen in stekla za njim.

Andrej je ostal korak zadaj.

V avtomobilu je sedel na zadnji sedež z Laro. Miha je vozil. Nekaj časa so poslušali radio, potem je Lara naslonila glavo na okno in zaprla oči.

Andrej je gledal mimo nje skozi steklo.

Prejšnje dni ga je zaposlovalo vprašanje, kdo določi mero. Zdaj se mu je prvič pokazalo nekaj, česar v svojem novem navdušenju nad tem vprašanjem ni opazil: tudi če ne veš, kakšen bi človek moral biti, lahko vidiš, da ga nekaj boli.

Ni bilo treba vedeti, koliko besed na minuto bi morala Lara prebrati, da bi vedel, da noče jokati v kopalnici.

Ko so se ustavili pred njegovo hišo, se je Lara prebudila.

»Dedi.«

»Kaj?«

»Naslednjič ti pokažem tisto s kockami. Jaz sem bila najhitrejša.«

»Velja.«

Izstopil je in zaprl vrata. Miha je spustil steklo.

»Pokličem, ko dobimo naslednji termin.«

Andrej je prikimal.

»Pojdite.«

Avto je odpeljal.

Doma je šel mimo delovne mize. Mikrometer je ležal tam, kjer ga je pustil. Tokrat ga ni pogledal.

V kuhinji je vzel skodelico z odkrušenim robom, nato pa jo vrnil na polico in vzel eno od celih.

Šele ko je nalil vodo za čaj, se je vprašal, zakaj je to naredil.

Odgovora ni našel.

VII. ČAKAL SEM TE

Naslednji termin za Laro so dobili v četrtek ob štirih. Miha je Andreja poklical že v ponedeljek in ga vprašal, ali bi lahko prišel k njim nekoliko prej, ker mora sam pred pregledom še za pol ure v službo. Nina je imela sestanek, ki ga ni mogla prestaviti, Lara pa bi bila od treh do pol štirih sama.

»Pridem ob treh,« je rekel Andrej.

»Res?«

»Če sem rekel.«

Miha se je zasmejal.

»Dobro. Samo vprašam.«

Andrej je po koncu pogovora v koledar na telefonu vpisal četrtek, petnajsta ura, čeprav se mu je zdelo nekoliko smešno zapisovati obisk pri sinu. Včasih si človek stvari zapomni. Toda telefon ga je že nekajkrat opomnil na zobozdravnika in registracijo avtomobila, zato je vpis pustil.

V četrtek dopoldne je odšel v trgovino po novo žarnico za luč nad kuhinjskim pultom. Stara je začela utripati in Andrej je že dva večera ugotavljal, ali je kriva žarnica ali stikalo. V trgovini ni bilo enake. Prodajalec mu je pokazal drugo, z enakim navojem in nekoliko drugačno svetlobo, Andrej pa je hotel vedeti, ali bo v svetilki delovala enako.

»Delala bo, samo malo bolj bela bo.«

»Koliko bolj?«

Prodajalec je obrnil škatlico in mu pokazal številko.

Andrej jo je prebral, potem pogledal staro žarnico, ki jo je prinesel s seboj.

»Imate kaj bližje tej?«

Moški je šel pogledat v skladišče.

Čakanje se je zavleklo. Ko se je vrnil, je prinesel dve škatlici in Andrej je nekaj časa primerjal podatke. Eno je vzel. Potem se je spomnil, da potrebuje še baterije za daljinski upravljalnik, šel do druge police in pri blagajni opazil, da je vrsta segala skoraj do hladilnikov.

Na telefon ni pogledal.

Ko je prišel domov, je bilo nekaj minut čez dve. Žarnico je hotel samo zamenjati in potem oditi. Stopil je na stol, snel pokrov svetilke in takoj videl, da nova žarnica ne gre pod steklo. Bila je za nekaj milimetrov daljša.

»Seveda,« je rekel.

Sestopil je, poiskal račun in staro žarnico položil nazaj v škatlico. Lahko bi jo zamenjal naslednji dan. Lahko bi pustil vse na mizi in šel k Mihi. Toda trgovina je bila skoraj na poti, če je šel z avtomobilom po drugi ulici, in zdelo se mu je nesmiselno voziti dvakrat zaradi iste stvari.

Telefon je pustil v jakni na obešalniku.

V trgovini je bila vrsta pri informacijah. Pred njim je ženska vračala kuhalnik vode, ki po njenih besedah ni vrel dovolj hitro, za njo pa je moški držal škatlo z raztrganim robom in prodajalki razlagal, da je bila takšna že ob nakupu. Andrej je pogledal na stensko uro.

Tri in sedem minut.

Takrat se je prvič spomnil.

Segel je po telefonu in ga ni našel.

»Prekleto.«

Žarnico je položil na pult ob informacijah.

»Samo trenutek,« je rekla prodajalka.

»Ne morem. Pridem drugič.«

Vzel je škatlico in odšel.

Ko je prišel do avtomobila, je vedel, da ne bo tam ob treh. Še vedno pa si je govoril, da bo zamudil deset, največ petnajst minut. Cesta pred njim je bila prazna do prvega semaforja, tam pa se je promet ustavil. Nekdo je na križišču popravljal semafor in avtomobili so se spuščali izmenično.

Andrej je pogledal uro na armaturni plošči.

Tri in šestnajst.

Morda je Miha še doma.

Potem se je spomnil, da je rekel, da mora v službo.

Pri naslednjem semaforju je bilo tri in dvaindvajset.

Ko je parkiral pred blokom, tri in enaintrideset.

Na hodniku je skoraj trčil v Miho.

Sin je stal pri vratih v jakni, z računalniško torbo čez ramo. Lara je bila za njim, že obuta.

»Kje si?«

»Zamudil sem.«

»To vidim.«

Andrej je pogledal Laro.

»Saj sem zdaj tukaj.«

Miha je pogledal na uro.

»Zdaj moramo iti. Sestanek sem že prestavil.«

»Pa pojdi. Jaz jo peljem na pregled.«

»Ne gre za to.«

»Za kaj pa?«

Miha je odprl usta, potem pa jih zaprl. Lari je rekel, naj gre za trenutek po steklenico vode, ki jo je pustila v kuhinji.

Ko je odšla, je stopil bliže Andreju.

»Rekel si ob treh.«

»Vem. Šel sem zamenjat eno žarnico in se je zavleklo.«

»Žarnico?«

»Nisem šel na izlet. Hotel sem jo samo zamenjati.«

»Oče, jaz sem moral biti ob pol štirih v službi.«

»Saj sem rekel, da jo zdaj peljem jaz.«

»In jaz bom prišel štirideset minut pozneje.«

»Potem jim povej, kaj je bilo.«

Miha ga je nekaj časa gledal.

»Vedno imaš razlago.«

Andrej je začutil, da ga stavek jezi bolj, kot bi ga moral.

»Kaj pa hočeš, da rečem? Da sem naredil ne vem kakšno stvar? Zamudil sem pol ure.«

»Enaintrideset minut.«

»Dobro. Enaintrideset.«

Lara se je vrnila s steklenico.

»Gremo?«

Miha je vzel ključe.

»Gremo.«

V dvigalu niso govorili. Lara je stala med njima in obračala pokrovček na steklenici. Pred blokom je Miha odklenil avto.

»Jaz bom vozil. Potem grem naravnost naprej.«

Andrej je sedel zadaj poleg Lare.

Pregled je potekal brez posebnosti. Lara je šla z isto žensko kot prejšnjič, Andrej in Miha pa sta ostala v čakalnici. Miha je odprl računalnik in nekaj pisal. Andrej je dvakrat pogledal proti njemu, vendar ga ni vprašal, kaj dela.

Po približno desetih minutah je rekel:

»Še vedno si jezen?«

Miha ni dvignil pogleda.

»Delam.«

»Samo vprašam.«

»Potem pa ne sprašuj zdaj.«

Andrej je vzel časopis z mizice. Prebral je naslov na prvi strani, nato še enega, časopisa pa ni odprl.

Čez nekaj minut je Miha zaprl računalnik.

»Kaj?«

»Nič.«

»Oče.«

Andrej je odložil časopis.

»Saj sem se opravičil.«

»Nisi.«

»Rekel sem, da sem zamudil.«

»To ni isto.«

Andrej se je naslonil nazaj.

»Dobro. Oprosti. Ampak še vedno ne razumem, zakaj delaš iz tega takšno stvar.«

Miha je pogledal proti vratom, za katerimi je bila Lara.

»Ker sem računal nate.«

»In sem prišel.«

»Pol ure pozneje.«

»Enaintrideset minut, če hočeš natančno.«

Miha ni odgovoril.

Andrej je pogledal na steno, kjer je bila ura. Sekundni kazalec se je premikal v majhnih sunkih.

»Veš, zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako hitro rečemo, da je nekaj prav ali narobe. Pri Lari, pri tebi, pri vseh teh stvareh. Včasih samo vzamemo neko svoje merilo in potem po njem—«

Miha ga je pogledal.

»Ne.«

Andrej je obstal.

»Kaj ne?«

»Ne delaj tega zdaj.«

»Česa?«

»Tega, da boš iz pol ure naredil razpravo.«

Andrej je začutil toploto v obrazu.

»Saj ne delam razprave. Samo pravim, da je tudi vprašanje, po katerem merilu je nekaj tako velika napaka.«

Miha se je nagnil naprej in za trenutek sklenil roke.

»Po mojem.«

Andrej ga je gledal.

Miha je dodal:

»Čakal sem te.«

Nato je ponovno odprl računalnik.

Andrej ni odgovoril.

Na hodniku je nekdo zaprl vrata. Iz druge sobe je bilo slišati otroški smeh, potem glas ženske, ki je nekaj rekla pretiho, da bi razumel besede. Ura na steni je še naprej preskakovala iz sekunde v sekundo.

Andrej je pogledal svoje roke.

Na desnem palcu je imel tanko črno črto od škatlice z žarnico. Poskusil jo je podrgniti z nohtom, pa ni šla stran.

Ko se je Lara vrnila, je takoj začela pripovedovati o nalogi, pri kateri je morala iz nekih znakov sestaviti besedo. Miha je pospravil računalnik, Andrej pa jo je poslušal.

Na parkirišču je Miha rekel, da mora takoj naprej.

»Laro lahko jaz peljem domov,« je rekel Andrej.

Miha je pogledal hčer.

»Greš z dedijem?«

»Ja.«

Miha je Andreju podal njen nahrbtnik.

»Zvečer te pokličem.«

»Ni treba.«

»Nisem rekel zaradi tega.«

Andrej je prikimal.

Z Laro sta šla do njegovega avtomobila. Ko sta sedla, je Lara nekaj časa iskala varnostni pas, ki se je zataknil za sedež.

»Dedi.«

»Kaj?«

»Zakaj sta se kregala?«

Andrej je izvlekel pas in ji ga podal.

»Nisva se kregala.«

Lara se je pripela.

»Sta se.«

Andrej je zagnal motor.

»Zamudil sem.«

»Ati tudi včasih zamudi.«

»Vem.«

»Enkrat je prišel po mene zadnji.«

Andrej je pogledal v vzvratno ogledalo.

»In?«

»Nič. Čakala sem.«

Peljala sta se naprej.

Doma je Lara pojedla kos kruha z marmelado, čeprav je rekla, da ni lačna. Andrej ji je pripravil čaj. Medtem ko je jedla, mu je razlagala, da imajo v šoli naslednji teden naravoslovni dan in da bodo gledali nekaj pod mikroskopom.

»Ti imaš mikroskop?«

»Ne. Mikrometer.«

»Kaj pa je to?«

»Za merjenje.«

»Česa?«

Andrej je hotel reči majhnih stvari, pa se je ustavil.

»Različnih stvari.«

Lara je ugriznila v kruh.

»A lahko izmeriš mene?«

Andrej se je nasmehnil.

»Ne s tem.«

»Zakaj ne?«

»Ker ni za ljudi.«

Lara je prikimala, kot da je odgovor povsem zadosten, in nadaljevala z jedjo.

Ko je Miha prišel ponjo, je bilo že skoraj sedem. Na vratih je vprašal, ali je vse v redu.

»Je,« je rekel Andrej.

Lara si je obula čevlje in šla proti dvigalu.

Miha je ostal še trenutek pri vratih.

»Glede prej—«

Andrej ga je prekinil.

»Vem.«

Miha je čakal.

Andrej je pogledal proti dvigalu, kjer je Lara pritiskala gumb, čeprav je že svetil.

»Oprosti,« je rekel. »Ne zaradi enaintridesetih minut. Ker si čakal.«

Miha ga je pogledal in samo prikimal.

»Se vidimo.«

Ko so se vrata dvigala zaprla, je Andrej šel v sobo. Mikrometer je bil še vedno na mizi.

Vzel ga je v roko, ga obrnil in položil nazaj.

Ničesar ni izmeril.

VIII. ZVEZDA

V soboto zvečer je Andrej sedel v dnevni sobi z ugasnjenim televizorjem. Prižgal ga je zaradi poročil, potem pa je med reklamami odšel v kuhinjo po vodo in se vrnil šele, ko je bila oddaja že končana. Na zaslonu je bila neka dokumentarna oddaja. Hotel je zamenjati program, vendar je daljinec ostal na drugi strani kavča in nekaj časa se mu ni ljubilo vstati.

Na sliki je bilo temno nebo, posejano z zvezdami.

Glas je govoril o opazovalnici nekje visoko v gorah, kjer so astronomi več let spremljali svetlobo oddaljene zvezde. Andrej ni ujel njenega imena. Tudi razdalje si ni zapomnil. Številke so bile tako velike, da mu niso pomenile veliko, čeprav je bil vse življenje vajen številk.

Potem je eden od raziskovalcev na zaslonu pokazal graf.

Črta ni tekla tam, kjer je bila narisana druga črta.

Andrej je segel po kozarcu.

Raziskovalec je pojasnil, da opazovanje ne ustreza povsem temu, kar so pričakovali po sedanjem modelu, in da bodo morali preveriti podatke, meritve ter sam model. Morda je bila razlaga preprosta. Morda ne. Oddaja je šla naprej.

Andrej je odložil kozarec.

Nekaj v stavku ga je zadržalo.

Preveriti model.

Vstal je, vzel daljinec in povečal glasnost, vendar so že govorili o drugi stvari, o teleskopu in ogledalu, ki ga je bilo treba hladiti na temperaturo, ki si je ni znal predstavljati. Poslušal je še nekaj minut, potem televizor ugasnil.

Soba je postala tišja, kot je pričakoval.

Stopil je do okna.

Nebo nad mestom ni bilo podobno tistemu na televiziji. Videlo se je nekaj svetlih točk, druge je prekrila svetloba ulic in blokov. Andrej ni znal povedati, katera je katera. Ena je bila verjetno planet. Vsaj tako mu je nekoč razlagal Miha, ko je bil še otrok in sta poleti sedela pred šotorom ob morju.

Takrat je Miha hotel vedeti ime vsake zvezde.

Andrej jih ni poznal.

»Tista je Severnica,« je rekel pri eni, za katero je upal, da je prava.

Miha jo je nekaj časa gledal.

»Kako veš?«

»Ker kaže sever.«

»Kako pa veš, da kaže sever?«

Andrej se je zasmejal in mu rekel, naj že spi.

Zdaj se ni mogel spomniti, ali je bila tista zvezda sploh Severnica.

Na polici pod oknom je ležal Larinin list, ki ga je Miha prejšnjič pozabil pri njem. Risba hiše z ravno streho in prenizkim dimnikom. Andrej jo je vzel.

Če bi bila to tehnična risba, ne bi bila dobra.

Toda ni bila tehnična risba.

Bila je Larina hiša.

List je položil nazaj.

V ponedeljek je šel v knjižnico vrnit knjigo. Pri vhodu je na stojalu zagledal plakat za večerno predavanje o opazovanju vesolja. Predaval naj bi profesor z univerze. Andrej je prebral naslov, nato šel naprej. Ko je oddal knjigo, se je vrnil do plakata in pogledal datum.

Predavanje je bilo tisti večer.

Ob sedmih je sedel skoraj v zadnji vrsti. Dvorana ni bila polna. Pred njim sta sedela dva študenta, nekoliko desno starejši par, ob steni pa moški, ki je pred začetkom trikrat preveril telefon.

Profesor je govoril mirno in precej manj skrivnostno, kot je Andrej pričakoval od človeka, ki se ukvarja z vesoljem. Govoril je o tem, kako iz svetlobe sklepajo na stvari, ki jih ne morejo prijeti, kako meritve ponavljajo in kako včasih podatki ne ustrezajo napovedi.

Po predavanju so dovolili vprašanja.

Najprej je nekdo vprašal o črnih luknjah. Potem študent v prvi vrsti o neki novi meritvi, ki je Andrej ni razumel. Profesor je odgovoril in že hotel zaključiti, ko je Andrej dvignil roko.

Ni nameraval.

Mikrofon so mu prinesli do sedeža.

»Mogoče je neumno vprašanje.«

Profesor se je nasmehnil.

»Takšna so navadno najbolj nevarna.«

Nekaj ljudi se je zasmejalo.

Andrej je pogledal mikrofon.

»Če izmerite nekaj, kar ne ustreza temu, kar bi po vašem moralo biti ... kako veste, da je narobe tisto, kar ste izmerili, in ne to, po čemer ste pričakovali rezultat?«

Profesor ga je nekaj trenutkov gledal.

»Ne vemo. Zato preverjamo oboje.«

»Oboje?«

»Meritev in model. Najprej seveda iščemo napake pri meritvi, ker jih je veliko lažje narediti, kot spremeniti fiziko. Če pa se rezultat ponavlja in so meritve dobre, potem moraš pogledati tudi model.«

Andrej je prikimal.

Profesor je hotel predati mikrofon naprej, vendar je Andrej še vprašal:

»In če model ne drži?«

»Potem ga popravimo. Če imamo dovolj razlogov.«

»Zvezde pa ne.«

Tokrat se je profesor nasmehnil nekoliko drugače.

»Zvezde navadno ne vprašajo za naše mnenje.«

V dvorani se je nekaj ljudi zasmejalo, Andrej pa je mikrofon podal naprej.

Na poti domov ni razmišljal o zvezdah toliko, kot je pričakoval.

Mislil je na Miho.

Ko Miha pri petintridesetih ni ustrezal predstavi, ki jo je imel Andrej o petintridesetletnem človeku, mu ni prišlo na misel, da bi preveril predstavo. Preverjal je Miho.

Misli ni dokončal.

Na križišču se je prižgala rdeča in ustavil je. Na pločniku je stala ženska z dečkom, ki je imel na glavi kolesarsko čelado, čeprav nikjer ni bilo kolesa. Deček je nekaj kazal proti nebu, mati pa je pogledala gor.

Tudi Andrej je pogledal.

Skozi vetrobransko steklo je videl eno samo svetlo točko.

Ni vedel, ali je zvezda ali planet.

Tokrat mu ni bilo pomembno.

Doma je prižgal luč nad kuhinjskim pultom. Še vedno je utripala. Napačna žarnica je ležala v škatlici na mizi, ker je še ni vrnil.

Vzel jo je ven in jo postavil poleg stare.

Na škatlici je pisalo vse, kar bi moral prebrati že v trgovini. Dolžina je bila navedena med podatki, samo da je takrat gledal barvo svetlobe in moč.

Andrej je obe žarnici položil drugo ob drugo.

Nova ni bila napačna.

Bila je napačna za njegovo svetilko.

To ni bilo isto.

V sobi je na mizi ležal mikrometer. Vzel ga je in izmeril premer stare žarnice, potem nove. Meritvi sta bili skoraj enaki. Nato je izmeril dolžino.

Razlika je bila majhna.

Dovolj velika.

Mikrometer je odložil.

Telefon je zazvonil.

Miha.

»Kaj delaš?«

Andrej je pogledal obe žarnici.

»Merim.«

»To zveni nevarno.«

Andrej se je zasmejal.

»Danes sem bil na enem predavanju.«

»Ti? Prostovoljno?«

»Tudi jaz sem bil presenečen.«

Miha se je zasmejal.

»O čem?«

»O zvezdah.«

»In?«

Andrej je hotel povedati, kaj je vprašal profesorja, pa se je ustavil.

»Nič. Zanimivo je bilo.«

»To je vse?«

»Za zdaj.«

Miha je za trenutek molčal.

»Lara je danes sama prebrala celo stran.«

»Brez napake?«

Vprašanje mu je ušlo, še preden ga je lahko ustavil.

Na drugi strani je bilo nekaj sekund tiho.

»S tremi,« je rekel Miha.

Andrej je pogledal mikrometer.

»In?«

»In bila je vesela.«

Andrej se je naslonil na mizo.

»Potem je bilo dobro.«

Ko sta končala, je vzel Larino risbo in jo za trenutek položil poleg obeh žarnic. Ni vedel, zakaj. Potem jo je vrnil na polico.

Preden je ugasnil luč, je pogledal mikrometer, staro žarnico in novo.

Meritev je lahko pravilna, pa predstava o tem, kakšen bi moral biti predmet, ne.

Napačna je lahko tudi predstava o tem, kakšen bi moral biti.

Ni mu bila všeč, ker je bila preveč široka.

Andrej je obstal pri tej misli.

Bila je preširoka.

Ni je vzel za odgovor.

IX. NORMALNO

Beseda se mu je začela pojavljati povsod šele potem, ko jo je prvič zares slišal.

Do takrat jo je uporabljal tako kot vsi drugi. Normalen dan. Normalna cena. Normalen človek. Normalen krvni tlak. Normalno vreme za ta čas. Ni se spraševal, kaj imajo te stvari skupnega, ker se mu ni zdelo, da bi morale imeti kaj skupnega.

V torek zjutraj je po radiu napovedovalec rekel, da se bodo temperature vrnile na normalne vrednosti za ta letni čas. Andrej je stal pri oknu in gledal dež, ki je padal skoraj vodoravno.

»Končno,« je rekla soseda, ki jo je srečal pozneje pri zabojnikih. »Tole ni več normalno.«

»Kaj?«

»To vreme.«

Andrej je pogledal proti nebu.

»Saj pravijo, da bo normalno.«

»Kdaj?«

»Jutri.«

»Potem naj pohitijo.«

Odšla je z vrečko v roki, Andrej pa je še trenutek stal ob zabojniku in se skoraj nasmehnil. Nihče ni pričakoval, da bo vreme poslušalo radio.

Opoldne je šel v lekarno po tablete, ki jih je jemal že nekaj let. Pred njim je starejši moški meril tlak na avtomatu. Ko je snel manšeto, je pogledal izpis in ga pokazal ženi.

»Normalen.«

Žena je vzela listek.

»Zate ali za normalnega človeka?«

Moški jo je pogledal, potem pa sta se oba zasmejala.

Andrej se ni.

Beseda ga je ponovno ustavila.

Zate ali za normalnega človeka.

Beseda ga je ponovno ustavila.

Danes je dobila pohvalo za branje. Pokličeva zvečer.

Andrej je odgovoril samo z dvignjenim palcem, nato pa telefon odložil.

Zvečer je Lara poklicala sama.

»Dedi, dobila sem štirico.«

»Čestitam.«

»Ati pravi, da je dobro.«

»Saj je.«

»Tina je dobila pet.«

»Tudi to je dobro.«

»Ampak jaz sem prej dobila dve.«

Andrej se je naslonil na stol.

»Potem je štiri zelo dobro.«

Lara je nekaj časa molčala.

»A je štiri bolj dobro zame kot za Tino?«

Andrej je odprl usta, potem pa se je zasmejal.

»Danes očitno vsi mene sprašujete take stvari.«

»Kdo vsi?«

»Nihče. Pusti.«

Lara ni pustila.

»No?«

»Če si prej dobila dve in si se zdaj veliko bolje odrezala, potem je zate štiri res nekaj velikega.«

»Za Tino pa ne?«

»Tega ne vem.«

»Ona je bila jezna za petko, ker je imela eno napako.«

Andrej je pogledal proti sobi, kjer je na mizi ležal mikrometer.

»Potem imata očitno vsaka svojo težavo.«

Lara se je zasmejala.

»Tina vedno hoče vse prav.«

»Poznam take.«

»Koga?«

»Nikogar.«

Ko sta končala, je Andrej še nekaj časa držal telefon v roki.

Štirica je bila štirica. Ocena se ni spremenila. Pa vendar ni pomenila istega za Laro, ki je prišla z dvojke, in za nekoga, ki je pričakoval petico. Številka je bila enaka. Zgodba okoli nje ne.

»Promet. Ni normalno.«

Štirica je ostala štirica, vendar za Laro, ki je prišla z dvojke, ni pomenila istega kot za nekoga, ki je pričakoval petico.

»Kaj?«

»Da ob enajstih vse stoji.«

»Mogoče je pa zdaj normalno.«

Jože je snel očala.

»Kaj je s tabo?«

»Nič.«

»Včasih si rekel samo, da so vsi nesposobni.«

»Mogoče napredujem.«

Naročila sta kavo. Jože je govoril o tovarni, o novih ljudeh, ki jih Andrej ni poznal, in o stroju, ki so ga pred kratkim zamenjali. Potem je omenil nekdanjega sodelavca.

»Veš, da je Milan šel živet na Kras?«

»Zakaj?«

»Kaj vem. Prodal stanovanje, kupil neko staro hišo. Sam. Brez žene, brez otrok. Pri šestdesetih. Normalen človek tega ne naredi.«

Andrej je počasi položil žličko na krožniček.

»Zakaj ne?«

Jože ga je pogledal.

»Ker se ti je očitno res nekaj zgodilo.«

»Samo vprašam.«

»Ker pri šestdesetih ne začneš vsega znova.«

»Milan je.«

»Ja. Saj zato pravim.«

Jože je spil požirek kave.

»Vedno je bil malo poseben.«

Andrej je hotel vprašati, glede na kaj, vendar ni. Vedel je, kako bi zvenelo.

Namesto tega je vprašal:

»Je zadovoljen?«

Jože je skomignil.

»Pravi, da je.«

»Potem?«

»Kaj potem?«

Andrej se je nasmehnil.

»Nič.«

Ko sta se razšla, je šel mimo stare tovarne. Ograja je bila nova, stavba pa skoraj enaka. Na mestu, kjer je nekoč stal manjši skladiščni objekt, je bilo parkirišče. Andrej se je ustavil pri ograji.

Spomnil se je svojega prvega dne tam. Bil je mlajši od Mihe, imel je sposojeno obleko za razgovor in čevlje, ki so ga tiščali. Ko so mu rekli, da ga bodo vzeli, ni vprašal, ali bo tam ostal štirideset let. Samo vesel je bil, da ima delo.

Pozneje je življenje, ki se je zgodilo, začel doživljati kot življenje, ki se je moralo zgoditi.

V kuhinji je iz omarice vzel skodelico. Roka je najprej segla po celi, potem se je ustavila. Vzel je odkrušeno.

Nalil si je kavo in sedel.

Rob je obrnil na levo.

Skodelica ni bila normalna, če bi normalno pomenilo nepoškodovano. Bila je povsem normalna, če je normalno pomenilo, da iz nje vsako jutro pije kavo.

Andrej je naredil požirek.

Spet je začel iz ene besede delati preveč.

Normalno.

Na polici je zagledal Larino risbo. Še vedno je bila tam.

Vzel jo je in jo postavil na hladilnik z majhnim magnetom, ki ga je nekoč prinesel z morja.

Hiša je stala postrani, dimnik prenizko, dim pa je šel skoraj vodoravno.

Ni se vprašal, ali je normalna.

Vprašal se je samo, ali je Larina.

Bila je.

X. BREZ ČLOVEKA

Nekaj dni pozneje je Andrej ponoči vstal zaradi vode. V kuhinji ni prižgal luči. Mesečina je segala samo do roba mize, dovolj, da je našel kozarec in pipo, ne pa tudi skodelice, ki jo je zvečer pustil ob koritu. Ko je pil, je skozi okno zagledal dve svetli točki.

Ena je bila precej višje, druga skoraj nad streho sosednjega bloka.

Spomnil se je predavanja.

Ni vedel, ali sta zvezdi. Ena bi lahko bila planet. Morda obe. Če bi imel telefon, bi lahko poiskal aplikacijo, ki bi mu povedala ime, oddaljenost in še marsikaj, česar sam ni znal ugotoviti.

Ni šel po telefon.

Samo gledal je.

Ena je bila svetlejša.

Andrej je kozarec odložil na mizo.

Če ne bi bilo njega, ne bi bilo nikogar v tej kuhinji, ki bi rekel, da je ena svetlejša od druge. Svetloba bi še vedno prihajala skozi okno. Kar koli je bilo tam zgoraj, bi še vedno bilo tam. Razlika ne bi izginila samo zato, ker je nihče ne bi poimenoval.

Toda ali bi bila razlika ista stvar kot primerjava?

Ob tem se je skoraj razjezil sam nase.

Ob dveh ponoči je stal v kuhinji in razmišljal o besedah, za katere je še pred mesecem dni menil, da jih razume dovolj dobro, da jih ni treba preverjati.

Odšel je nazaj spat.

Zjutraj sta bili na nebu samo sivina in nizka oblačnost.

Na mizi pa je ostal kozarec.

Dopoldne je poklical Miha.

»Lara bi prišla po šoli k tebi, če si doma.«

»Sem.«

»Jaz pridem okoli šestih.«

»Prav.«

»In prosim, ne učita se matematike.«

»Zakaj?«

»Ker je včeraj rekla, da ji bo dedi razložil ulomke bolje kot učiteljica.«

»Mogoče jih bom.«

»Točno tega me je strah.«

Andrej se je zasmejal.

Lara je prišla malo po treh. Nahrbtnik je spustila na tla ob vratih in šla naravnost v kuhinjo.

»Kaj imaš?«

»Za jest?«

»Ja.«

»Jabolka.«

Lara ga je pogledala.

»Kaj normalnega?«

Andrej je obstal.

Lara se je začela smejati.

»Dedi, ne spet.«

»Kaj ne spet?«

»Tako me gledaš, kadar nekaj čudno rečem.«

»Nič čudnega nisi rekla.«

»Potem imam lahko kruh z marmelado?«

»To je očitno normalno.«

»Ja.«

Jedla je za mizo in mu pripovedovala o naravoslovnem dnevu. Pod mikroskopom so gledali nekaj iz vode, kar je bilo po njenem videti kot prozorna pošast, čeprav jim je učiteljica povedala pravo ime.

»Vsi smo gledali isto, pa je Rok rekel, da je kot čevelj.«

»Mogoče je imel boljšo domišljijo.«

»Ne. Ni bilo kot čevelj.«

»Potem je imel slabšo.«

Lara je premislila.

»A lahko ista stvar izgleda drugače?«

»Lahko.«

»Kako?«

Andrej je pogledal skozi okno.

»Če jo gledaš od drugod.«

Lara je zadovoljno ugriznila v kruh. Odgovor ji je zadoščal.

Po jedi je res prinesla matematiko. Ulomki niso bili tako zapleteni, kot je napovedoval Miha, dokler Andrej ni začel razlagati, zakaj je ena polovica enaka dvema četrtinama. Lara ga je nekaj časa poslušala, nato pa vzela jabolko iz sklede.

»Če ga prereževa, boš lažje razumel.«

»Saj razumem.«

»Prej si rekla, da ne.«

»Zdaj razumem.«

»Kako, če ti še nisem razložil?«

»Ker je učiteljica že.«

Andrej je odložil nož.

»Potem pa ne vem, zakaj sem tukaj.«

»Ker imaš marmelado.«

Pozneje je Lara delala nalogo v dnevni sobi, Andrej pa je v kuhinji pospravljal. Na hladilniku je še vedno visela njena hiša. Magnet jo je držal za zgornji rob, tako da se je spodnji del papirja rahlo zvijal.

Pogledal je dimnik.

Ni bil več samo prenizek. Zdaj je vedel, da ga je Lara tam hotela.

To ni pomenilo, da napačen dimnik ne obstaja. Če bi dimnik na pravi hiši slabo vlekel in bi se dim vračal v sobo, bi bilo nekaj treba popraviti. Če bi ga zidar postavil drugače od načrta, bi bilo mogoče reči, da je naredil napako. Toda na Larinem papirju ni bilo načrta, razen tistega, ki ga je imela sama.

Andrej je obrisal pult.

Pri napaki je vedno nekaj manjkalo.

Nekaj, glede na kar bi moralo biti drugače.

Brez tega je ostala samo razlika.

Tudi razlika ni bila tako preprosta.

Če sta bili ponoči na nebu dve točki in je bila ena svetlejša, tega ni ustvaril s pogledom. Besedo pa je dodal on.

Pri napaki je vedno nekaj manjkalo: nekaj, glede na kar bi moralo biti drugače.

»Kaj?«

Brez tega je ostala razlika.

»Zakaj?«

»Ker je tako prav.«

Če sta bili ponoči na nebu dve točki in je bila ena svetlejša, tega ni ustvaril s pogledom. Besedo je dodal on.

Potem je Lara vprašala:

»Kdo je pa to določil?«

Andrej se je zasmejal tako glasno, da je prišla pogledat v kuhinjo.

»Kaj je?«

»Nič. Napiši narazen.«

»Ampak kdo?«

»Ljudje, ki so se s tem ukvarjali. Jezik ima pravila, da se razumemo.«

»A bi se razumela, če napišem skupaj?«

»Verjetno bi.«

»Potem ni tako narobe.«

Andrej jo je pogledal.

»Za šolsko nalogo je.«

Lara je zavila z očmi.

»Vedno imate nekaj.«

Odšla je nazaj v sobo.

Andrej je ostal pri pultu.

Za šolsko nalogo je.

Za svetilko je žarnica predolga. Za tehnično risbo je dimnik lahko napačno postavljen. Za zdravnika je določena vrednost zunaj referenčnega območja. Za pravopis je beseda zapisana narobe.

Vsakič je bilo nekaj, glede na kar je bilo mogoče presojati.

Toda ponoči na nebu?

Če bi bila ena zvezda dvakrat težja od druge, nobena zaradi tega ne bi bila napačna. Tudi če bi človek izmeril obe do zadnje decimalke, bi s tem dobil razliko, ne napake.

Da bi nastala napaka, bi moral najprej obstajati odgovor na vprašanje, koliko bi morala zvezda tehtati.

Andrej je počasi sedel za mizo.

In kdo bi ga določil?

Ni vedel.

Ni bil dovolj prepričan, da bi šel dlje.

Za svetilko je bila žarnica predolga, za tehnično risbo je bil dimnik lahko napačno postavljen, za pravopis pa beseda zapisana narobe.

Vedno je bilo nekaj, glede na kar je bilo mogoče presojati.

Toda pri zvezdah?

Če bi bila ena dvakrat težja od druge, nobena zato ne bi bila napačna.

Za napako bi moral najprej obstajati odgovor na vprašanje, koliko bi morala tehtati.

Miha se je zasmejal.

»Sem ti rekel.«

Andrej je pogledal sina.

Morda narava v nekaterih primerih sama postavi mejo: nekaj se poruši, razpade ali ne deluje. Andrej ni vedel, ali je to že napaka ali šele posledica.

»Ne.«

»Jaz zadnje čase očitno imam preveč časa.«

»To sem že opazil.«

Andrej se je nasmehnil.

Miha je kozarec postavil na mizo.

»Kaj misliš?«

Andrej je pogledal Larino risbo na hladilniku.

»Ne vem še.«

»Potem mi povej, ko boš vedel.«

»Mogoče ne bom.«

Miha je vstal.

»Tudi to je možnost.«

Na vratih je Lara vprašala, ali lahko naslednjič spet pride k njemu delat nalogo.

»Lahko.«

»Ampak matematiko mi razloži samo, če vprašam.«

»Dogovorjeno.«

Ko sta odšla, se je Andrej vrnil v kuhinjo.

Zunaj se je že temnilo.

Čez nekaj časa je ugasnil luč in stopil k oknu. Nebo je bilo jasnejše kot prejšnjo noč. Tokrat je videl več zvezd.

Ni vedel njihovih imen, mase, oddaljenosti ali starosti.

Ni vedel, katera je običajna.

Ni vedel, katera odstopa.

Ni vedel niti, ali bi takšno vprašanje brez človeka sploh kaj pomenilo.

Zvezde so bile tam.

Nobena se mu ni zdela napačna.

XI. POSLEDICA

Nekaj tednov se ni zgodilo ničesar, kar bi Andreja prisililo, da bi o svojih novih vprašanjih razmišljal bolj, kot je hotel. Lara je hodila na dodatne ure branja, Miha je dobil nov projekt, za katerega še vedno ni vedel, koliko časa bo trajal, žarnico nad kuhinjskim pultom pa je Andrej končno zamenjal s pravo. Nova je svetila nekoliko bolj belo od stare, vendar se je po dveh dneh navadil.

Tudi lisa ob sencu je bila še vedno tam.

Enkrat jo je pokazal zdravniku, ki jo je pogledal in rekel, da za zdaj ne vidi nič zaskrbljujočega, naj pa opazuje, ali se spreminja. Andrej ga ni vprašal, glede na kaj. Samo prikimal je.

V soboto dopoldne je zazvonil telefon.

Miha.

Glas je imel drugačen kot navadno.

»Kje si?«

»Doma. Kaj je?«

»Lara je padla s kolesom.«

Andrej je vstal, čeprav je sedel sam v kuhinji.

»Kje?«

»Pri igrišču. Ni videti hudo, ampak roka jo boli. Peljem jo na urgenco.«

»Pridem.«

»Ni treba.«

»Pridem.«

Ko je prišel, sta že sedela v čakalnici. Lara je imela desno roko naslonjeno na zloženo jopico in obraz nekoliko bolj bled kot običajno. Ko ga je zagledala, je dvignila levo roko.

»Dedi.«

»Kaj si delala?«

»Padla.«

»To vidim.«

Miha mu je odstopil stol.

»Ni jokala dolgo.«

»Sem,« je rekla Lara.

»Dobro, malo dlje.«

Andrej je sedel poleg nje.

»Kje boli?«

Lara je pokazala zapestje.

»Če ne premikam, manj.«

Andrej ni prijel roke. Samo pogledal jo je.

»Potem je ne premikaj.«

Čakali so skoraj eno uro. Lara je postajala nestrpna, Miha je dvakrat šel vprašat, koliko časa še, Andrej pa je sedel in gledal ljudi, ki so prihajali skozi vrata. Nekdo je šepal, nekdo držal brisačo ob čelu, otrok na drugi strani čakalnice je spal materi v naročju.

Ko so Laro poklicali, je šel Miha z njo. Andrej je ostal zunaj.

Čez nekaj časa sta se vrnila z napotnico za slikanje.

»Mogoče je počeno,« je rekel Miha.

Lara ga je takoj popravila:

»Zlomljeno.«

»Rekli so mogoče.«

»Ampak če je, je zlomljeno.«

Andrej se je skoraj nasmehnil.

»Pri tem ima prav.«

Po slikanju so ponovno čakali. Zdravnik je pozneje na posnetku pokazal tanko črto.

»Majhen zlom. Ni premaknjen. Dobili boste opornico.«

Lara je pogledala sliko.

»Kje?«

Zdravnik ji je pokazal.

»Tukaj.«

»Jaz nič ne vidim.«

»Jaz pa.«

»Kako veste, da je zlom?«

Zdravnik se je nasmehnil.

»Ker vem, kako mora kost tukaj izgledati.«

Andrej je dvignil pogled.

Ni vprašal ničesar.

Na poti domov je Lara sedela zadaj in občudovala opornico, kakor da je dobila nekaj, česar drugi nimajo. Miha jo je opozoril, naj ne poskuša premikati prstov samo zato, da bi preverjala, ali jih lahko.

»Saj jih lahko.«

»Vem. Pusti jih.«

»Zakaj?«

»Ker so rekli.«

»Vedno nekaj rečete, ker so rekli.«

Andrej se je zasmejal.

»Tokrat jih poslušaj.«

Pri Mihi doma je Nina že čakala. Ko je videla opornico, je Laro objela, nato jo okregala, ker je vozila prehitro po klancu. Lara je ugovarjala, da ni vozila prehitro, samo kamen je bil na napačnem mestu.

»Kamen je bil tam,« je rekel Miha.

»Ampak če ga ne bi bilo, ne bi padla.«

»Če bi vozila počasneje, mogoče tudi ne.«

Lara je pogledala Andreja, kakor da pričakuje sodbo.

Andrej je skomignil.

»Jaz nisem bil tam.«

»Dedi!«

»Kaj?«

»Kdo ima prav?«

»Verjetno kamen.«

Lara se je začela smejati.

Pozneje so sedeli v kuhinji. Nina je Lari rezala jabolko, ker ga z eno roko ni mogla dobro držati. Miha je kuhal kavo. Andrej je gledal opornico.

Kost je bila zlomljena.

Tokrat ga beseda ni motila.

Na posnetku je bila črta, Lara pa je imela opornico. To je bilo dovolj.

Andrej je vzel kavo.

»Kaj?« je vprašal Miha.

»Nič.«

»Spet razmišljaš.«

»Malo.«

»O čem?«

Andrej je pogledal Laro, ki je z levo roko poskušala nabosti košček jabolka.

»Da sem si zadnje čase stvari verjetno preveč zapletel.«

Miha je sedel nasproti njemu.

»Katere?«

»Napake.«

Miha je počakal.

»In?«

»Nič in. Kost je zlomljena.«

»To smo vedeli že na urgenci.«

»Vem.«

Miha ga je gledal še trenutek, nato pa se obrnil k Lari.

»Ne z vilicami po mizi.«

Lara je prenehala.

Andrej se je nasmehnil.

Naslednji teden je prišel k Mihi pomagat sestaviti novo omaro za Larino sobo. Škatle so ležale po tleh, navodila pa so bila prepognjena pod eno od polic. Miha je hotel začeti brez njih.

»Najprej poglejva, kaj sploh imava,« je rekel Andrej.

»To si ti.«

»Kaj?«

»Navodila pred življenjem.«

Andrej ga je pogledal.

»Pri omari jih bom vseeno uporabil.«

»Pošteno.«

Sestavljala sta skoraj dve uri. Pri zadnji polici sta ugotovila, da sta eno stranico obrnila narobe in morala odviti šest vijakov.

Miha je položil izvijač na tla.

»Napaka.«

Andrej je pogledal stranico.

»Dokazljiva.«

»Končno ena.«

Oba sta se zasmejala.

Ko sta končala, je omara stala ob steni. Lara je prišla pogledat in takoj rekla, da je previsoka.

»Ni,« je rekel Miha.

»Zame je.«

Pokazala je na zgornjo polico.

»Tja ne dosežem.«

Miha je hotel reči, da bo zrasla, Andrej pa je že vzel meter.

»Koliko ti manjka?«

Lara se je postavila ob omaro in iztegnila levo roko. Desno je še vedno imela v opornici.

»Veliko.«

Andrej je izmeril višino police.

»Lahko jo spustiva.«

Miha je pogledal navodila.

»Po načrtu gre tja.«

Andrej ga je pogledal.

»Omara je za Laro.«

Miha se je nasmehnil.

»Napreduješ.«

»To si že enkrat rekel.«

»Očitno še vedno.«

Polico sta prestavila za dve luknji niže.

Ko jo je Lara lahko dosegla, je zadovoljno položila gor tri knjige in moder obesek v obliki ribe.

Andrej je pospravil meter.

Načrt je ostal na tleh.

Polica pa je bila zdaj niže.

Lara je brez težave dosegla knjige.

Na poti domov je Andrej razmišljal o tem manj, kot bi še pred tedni. Ni več poskušal iz vsakega dogodka narediti pravila.

Kost je bolela.

Miha je čakal.

Lara prej ni dosegla police.

Ni potreboval odgovora za vse.

Posledica je bila pred njim.

Pred blokom je stopil iz avtomobila in opazil, da je eno zadnje kolo nekoliko mehko. Sklonil se je in ga pritisnil s palcem.

Naslednje jutro ga bo preveril.

Ni razmišljal, ali je pnevmatika normalna.

Hotel je samo vedeti, ali bo varno peljala.

XII. OGLEDALO

Nekega jutra se je Andrej spet zbudil nekaj minut pred budilko.

Na nočni omarici so očala ležala nekoliko postrani, ena ročka čez rob. Pogledal jih je, vendar jih ni poravnal. Vstal je in šel v kopalnico.

Odprl je pipo in čakal, da je voda postala topla. Brivnik je položil ob umivalnik, z dlanjo šel čez lice in pogledal v ogledalo.

Liso je opazil takoj.

Bila je še vedno tam, ob sencu, nekoliko nad mestom, kjer so se lasje umikali nazaj. Morda je bila enaka kot pred tedni. Morda malo temnejša. Zdravnik mu je rekel, naj jo opazuje.

Andrej je stopil bliže.

Pogledal je rob, barvo in obliko, toliko, kolikor je znal. Potem je vzel telefon in fotografiral obraz, da bo čez nekaj časa lahko primerjal.

Telefon je odložil.

Lise ni ocenjeval.

Pogledal je samo, ali je drugačna kot prej.

Čez nekaj časa bo primerjal fotografiji.

Vključil je brivnik.

Ko se je obril, je v kuhinji pristavil vodo za kavo. Iz omarice je vzel skodelico z odkrušenim robom. Ni pogledal drugih dveh.

Na mizi je ležal listek, ki ga je prejšnji večer napisal sam sebi.

Lara – 15.30.

Ob pol štirih jo je moral pobrati pred šolo. Miha je imel sestanek, Nina pa je delala do petih. Andrej je listek premaknil bliže ključem.

Telefon je zapiskal.

Miha.

Danes res ob 15.30.

Andrej je pogledal sporočilo in se nasmehnil.

Odgovoril je:

Ob 15.20.

Odgovor je prišel skoraj takoj.

To je že pretiravanje.

Andrej je telefon odložil.

Kavo je pil počasi. Odkrušeni rob je bil na levi, tako kot vedno. S prstom je šel čez njega, potem pa skodelico obrnil in pogledal poškodovano mesto.

Ni bilo nič novega.

Skodelica je bila odkrušena.

Če bi se rob še naprej krušil ali bi postal oster, bi jo vrgel stran. Do takrat bo iz nje pil.

V sobi je na delovni mizi še vedno ležal mikrometer.

Po tednih, ko ga je puščal zunaj, se mu je zazdelo, da je čas, da ga pospravi.

Vzel je star kos blaga in ga obrisal. Zavrtel je boben, preveril ničlo in ga zaprl toliko, da sta se merilni površini skoraj dotaknili. Potem ga je zavil.

Preden ga je položil v predal, je za trenutek obstal.

Spomnil se je prvega mojstra.

Najprej poglej, kaj meriš.

Takrat je šlo za kos kovine.

Andrej je odprl predal in mikrometer položil na dno.

Stavka ni nadaljeval.

Predal je zaprl.

Dopoldne je minilo brez posebnosti. Šel je po kruh, napolnil pnevmatiko, ki je bila prejšnji večer mehka, in preveril tlak še na drugih treh. Ena je imela nekoliko manj, kot je priporočal proizvajalec. Dodal je zrak.

Ob treh je vzel jakno.

Na hodniku je pogledal na uro.

Tri in dve minuti.

Prezgodaj.

Za trenutek je pomislil, da bi še sedel, potem pa je šel.

Pred šolo je bil ob treh in triindvajsetih minutah.

Parkiral je in ostal v avtomobilu. Otroci so začeli prihajati skozi vrata nekaj minut pozneje. Nekateri so tekli, drugi hodili v skupinah, eden je vlekel odprto torbo po tleh.

Lara je prišla med zadnjimi.

Ko ga je zagledala, je dvignila roko. Opornice ni več imela.

Sedla je v avto in nahrbtnik položila med noge.

»Prezgodaj si.«

»Vem.«

»Ati je rekel, da boš.«

»Tvoj ati preveč govori.«

Lara se je pripela.

»Kam greva?«

»K meni.«

»Imaš marmelado?«

»To je bilo prvo, kar sem zjutraj preveril.«

»Lažeš.«

»Malo.«

Med vožnjo mu je povedala, da je pri branju dobila novo besedilo in da je naredila dve napaki. Andrej je čakal, ali bo povedala še kaj.

»Ampak sem prebrala do konca.«

»Dobro.«

»Nisem šla na stranišče.«

Andrej jo je pogledal v ogledalu.

»Še bolje.«

»Učiteljica je rekla, da sem zelo napredovala.«

»Potem ji verjemi.«

Lara je nekaj časa gledala skozi okno.

»Tina je spet dobila pet.«

»In?«

»Nič.«

Andrej se je nasmehnil.

Doma je Lara odložila nahrbtnik na isti kraj kot vedno in šla v kuhinjo. Andrej ji je odrezal kruh in postavil marmelado na mizo.

Na hladilniku je še vedno visela njena risba.

»Zakaj imaš še to?« je vprašala.

»Kaj?«

»Hišo.«

»Ker mi je všeč.«

Lara jo je pogledala.

»Zdaj bi jo narisala bolje.«

»Verjamem.«

»Lahko jo vržeš stran.«

Andrej je pogledal risbo.

»Lahko.«

Ni je snel.

Lara je jedla. Andrej je sedel nasproti njej.

»Dedi.«

»Kaj?«

»A je človek lahko narobe?«

Vprašanje je prišlo tako nenadoma, da Andrej ni vedel, od kod ga je vzela.

»Kako misliš?«

Lara je z nožem mazala marmelado do roba kruha.

»Ne vem. Tako.«

Andrej je nekaj časa molčal.

Pred tedni bi ji morda začel razlagati. Zdaj ni vedel, kaj bi ji razložil.

»Človek lahko naredi kaj narobe,« je rekel.

Lara je prikimala.

»To vem.«

»Lahko se tudi zmoti.«

»Tudi to.«

Andrej je pogledal njeno risbo na hladilniku.

»Ampak če sprašuješ, ali je človek sam po sebi narobe ... ne vem, kaj bi to pomenilo.«

Lara je razmislila.

»Jaz tudi ne.«

Nato je ugriznila v kruh.

Pogovor je bil končan.

Zvečer, ko jo je Miha odpeljal domov, je Andrej pospravil kuhinjo. Larinega krožnika ni dal takoj v pomivalni stroj, ker je na njem ostal košček kruha. Pojedel ga je, krožnik spral in ga šele potem pospravil.

Ko je šel v kopalnico, je prižgal luč.

Ogledalo je bilo čisto.

Stopil je pred njega.

Na obrazu je videl liso, gube ob očeh, nekoliko povešeno kožo pod brado in lase, ki jih je bilo manj kot nekoč. Vse to je bilo tam tudi zjutraj.

Dolgo se ni gledal.

Ni iskal ničesar.

Potem je ugasnil luč.

V temi je še za trenutek videl svoj odsev, dokler ga ni prekrila tema hodnika.

Odšel je spat.

Očala so še vedno ležala postrani na nočni omarici.

Pustil jih je tako.