Dolžina ene roke
Celotno besedilo za spletno branje
Prva tišina
Igor se je tudi po vrnitvi z morja zbujal pred soncem. Prva leta ga je to jezilo, ker je verjel, da bo telo, ko mu ne bo več treba vstajati na stražo, pozabilo ure, ki jih je desetletja nosilo v sebi, potem pa se je navadil na tista zgodnja jutra, ko so bile kamnite ulice še prazne in je mesto, preden so ga napolnili avtomobili, glasovi in odprta polkna, za kratek čas znova pripadalo morju. Vstal je, pristavil vodo za kavo, odprl okno in nekaj trenutkov poslušal zvok vrvi v pristanišču, nato pa se je oblekel in odšel po isti poti kakor skoraj vsako jutro.
Živel je sam in stanovanje je bilo manjše, kakor bi si ga lahko privoščil, vendar ga to ni motilo. Po letih, ko je bilo treba vse, kar je človek imel, spraviti v kabino in nekaj predalov, mu je bilo odveč kopičiti stvari samo zato, da bi zapolnil prostor. Na polici je imel nekaj knjig, na steni staro fotografijo ladje in v predalu uro, ki je ni več nosil.
Oblekel se je, vzel palico, ki je stala ob omari v predsobi, in odšel iz stanovanja. Ko je zaklenil vrata, je ključ za hip zadržal med prsti, kakor da preverja, ali je res zaklenil, čeprav tega ni nikoli pozabil, potem pa ga je pospravil v žep in krenil proti obali.
Ob majhnem mestnem kopališču je iz vode stopila ženska v temnih kopalkah. Poznal jo je na videz; poleti jo je srečeval ob isti uri. Ogrnila si je brisačo čez mokra ramena in, še preden je prišel mimo, dvignila roko.
»Danes pa kava?«
Igor je pogledal proti terasi, kjer je natakar postavljal stole. Miza ob ograji je bila prazna, jutro toplo in nikamor se mu ni mudilo. Prav zato je predolgo molčal.
»Drugič,« je rekel.
Ženska se je nasmehnila. »Vi vedno rečete drugič.« Ni čakala odgovora. Med hojo proti garderobam si je z brisačo otirala lase, Igor pa je ostal za korak počasnejši. Stavek je že slišal, samo glas je bil nekoč drug. Pogledal je za njo, nato proti prazni terasi in nadaljeval pot.
Na koncu starega pomola je stala lesena klop. Ni bila njegova, a je že dolgo pripadala njegovim jutrom. Sedel je, palico naslonil ob rob in dlani položil na kolena. Pred njim ni bilo nič drugega kakor mirna gladina in svetla črta, kjer se je morje stikalo z nebom. Dolga leta je mislil, da ga je morje naučilo pluti, pozneje pa je začel verjeti, da ga je predvsem naučilo čakati, ne da bi od čakanja kaj zahteval.
Istega jutra je v hotelu na drugi strani zaliva Ana ugasnila budilko, še preden je zazvonila do konca. Telefon je ostal v njeni dlani. Na zaslonu so se vrstila sporočila iz ordinacije, dve prestavljeni uri, vprašanje sodelavke in kratko obvestilo pacientke, ki ga je prebrala dvakrat, čeprav je pred odhodom jasno povedala, da je štirinajst dni ne bo. S prstom je že segla proti odgovoru, potem pa je telefon obrnila z zaslonom navzdol in ga pustila na nočni omarici.
V jedilnici je sedela ob oknu. Pred njo sta bila kava in krožnik, na katerega je položila kos kruha, ne da bi ga pojedla. Za sosednjo mizo je družina razgrnila zemljevid in izbirala med izletom z ladjo in starim mestnim jedrom. Sin je nekaj predlagal, mati pa mu je odgovorila. Ana je šele čez nekaj trenutkov opazila, da ne posluša več, kaj mu govori, ampak kako mu odgovarja.
Pogled je umaknila proti zalivu. Na dopust je prišla sama in prvič po dolgem času brez načrta, vendar se je že prvo jutro zalotila pri istem delu, ki ga je opravljala doma: iz premolkov, kretenj in obrazov je sestavljala razlage o ljudeh, ki je niso prosili, naj jih razume.
Ko je odložila skodelico, je šla do recepcije. Za pultom je stal starejši mož, ki jo je prejšnji večer prijavil v hotel.
»Kam hodijo domačini, kadar želijo biti sami?« ga je vprašala.
Mož je bežno pogledal čez njeno ramo proti vratom. »Na stari pomol. Ni daleč.«
Nasmehnil se je, kakor da mu je vprašanje znano. »Turisti redko zaidejo tja. Domačini pa samo tisti, ki ne pridejo gledat morja.«
Ana je že hotela vprašati, zakaj bi potem sploh hodili tja, vendar je mož skomignil z rameni, še preden je odprla usta. »To boste morali vprašati njih.«
Pot do pomola je našla brez težav. Mesto se je šele prebujalo; pred pekarno je dišalo po kruhu, nekdo je dvigal lesena polkna, z odprtega okna je pritekel zvok radia in se izgubil med hišami. Ko je stopila na lesene deske, je na koncu zagledala starejšega moškega. Ni bral, ni gledal telefona in ni lovil rib. Palica je bila naslonjena ob klop, on pa je sedel tako mirno, da se ji je za hip zdelo, kakor da je tam že od nekdaj.
Izbrala je klop nekaj metrov stran. Po navadi je najprej opazila držo človeka, roke, dihanje in tiste drobne gibe, s katerimi ljudje izdajo nemir, še preden ga priznajo; tudi pri njem jih je iskala, nato pa je pogled spustila k svojim dlanem. Ni bila v ordinaciji. Moški na drugi klopi ni prišel k njej in od nje ni ničesar potreboval. Ta preprosta misel ji je bila nenavadno tuja.
Igor je slišal njene korake, vendar ni obrnil glave. Po nekaj trenutkih je vedel, da to ni nekdo, ki bo fotografiral zaliv in čez nekaj minut odšel. Neznanka se ni premikala, ni odpirala torbe in ni iskala telefona. Nekaj časa sta sedela vsak na svoji klopi, med njima pa je ostal samo šum vode ob kamnu in razdalja, ki je nobeden ni poskušal zmanjšati.
Šele ko je sonce seglo čez strehe, je Igor pogledal v njeno smer. Ana je v istem hipu dvignila oči. Nobeden se ni nasmehnil dovolj, da bi bilo temu mogoče reči pozdrav, vendar tudi nobeden ni takoj umaknil pogleda. Potem sta se znova obrnila proti morju. Igor je z dlanjo počasi zdrsnil po zglajenem ročaju palice in pomislil, da tudi ona zna biti tiho. Ana pa prvič tisto jutro ni poskušala ugotoviti, kaj njegova tišina pomeni.
Pomol
Naslednje jutro je Igor stopil iz stanovanja nekoliko prej kakor običajno. To je opazil šele na stopnišču, ko je za seboj obrnil ključ in obstal z roko na kljuki. Lahko bi se vrnil po knjigo, ki jo je prejšnji večer pustil na mizi, pa se ni. Po mestu je šel po isti poti kakor vsak dan, mimo zaprtih polken, kamnitih pragov in oljke, katere korenine so že zdavnaj privzdignile dve plošči ob robu ulice. Dolga leta je vstajal v pristaniščih, katerih imen se danes ni več vseh spomnil, zdaj pa mu je zadostovalo, da so ga iste hiše pričakale na istem mestu. Ko je prišel do pomola, je sedel na svojo klop, položil obe dlani na ročaj palice in šele tedaj pogledal proti poti med borovci.
Pot je bila prazna. Nekaj časa je gledal morje, nato čoln, ki se je počasi odvezoval ob koncu pomola, in spet pot. Ob drugem pogledu se je skoraj nasmehnil, vendar ne zato, ker bi se mu zdelo smešno, da pričakuje žensko, katere imena ne pozna. Bolj ga je zmotilo, kako hitro je njegovo jutro dobilo mesto, ki ga prejšnji dan še ni bilo. Obdržal je pogled na morju, kakor da je s tem stvar že opravljena.
Ana je v hotelski jedilnici sedela pred napol popito kavo. Telefon je ležal ob skodelici z zaslonom navzdol. Pri sosednji mizi je moški razgrnil zemljevid, otrok je z žlico udarjal ob rob krožnika, nekje za njenim hrbtom pa je ženska tiho rekla, da danes ne želi nikamor. Ana je besede slišala, še preden je hotela, in že iskala ton, premolk, nekaj, kar bi jih pojasnilo. Tedaj je pogledala svoj telefon, ga vzela v roko in ga brez preverjanja sporočil spravila v torbo. Ko je vstala, si ni izbrala poti. Šele pri ulici, ki se je spuščala proti morju, je vedela, kam gre.
Igor jo je zagledal, še preden je stopila na pomol. Ni se premaknil. Ana je prišla do klopi, na kateri je sedela prejšnje jutro, in sedla. Med njima je ostalo nekaj metrov kamna, jutranjega zraka in vode, ki je udarjala ob rob pomola. Tokrat nobeden ni mogel verjeti, da je drugi tam po naključju. Igor je obrnil glavo. Ana je njegov pogled ujela in ga ni umaknila. Za trenutek sta se skoraj neopazno nasmehnila, potem pa spet pogledala proti morju.
Pričakovanje
Tretje jutro je Igor stopil na pomol ob isti uri kakor prejšnja dneva, vendar je že na prvih korakih vedel, da to ni več povsem isti prihod. Mesto za njegovim hrbtom se je prebujalo, nekdo je dvigoval kovinsko roleto nad trgovino, iz pekarne je prihajal vonj po kruhu, on pa je vse to zaznal samo ob robu, ker je pogled, še preden je sedel, že zdrsnil proti poti med borovci. Bila je prazna. Položil je palico med kolena in obe dlani na njen ročaj, kakor je to počel že leta, kadar je hotel mirno počakati, da se nekaj odloči samo od sebe.
Ni je bilo niti čez nekaj minut. Igor si je rekel, da lahko človek spremeni pot, prespi, odide na izlet ali pa preprosto nima razloga, da bi se tretje jutro vrnil na isto mesto. Zmotilo ga je, kako hitro je našel vse te razumne možnosti. Nekdaj je na ladji zaupal drobnim spremembam, ki jih drugi niso opazili: drugačnemu zvoku motorja, premiku vetra, načinu, kako se je morje naslonilo na bok. Zdaj ni bilo ničesar razen prazne poti, pa je vendar čutil, da se je v njegovem jutru nekaj premaknilo.
Ana je stala pri oknu hotelske sobe. Na mizi za njo je ležal telefon, ob njem knjiga, ki jo je prinesla na dopust in je od prihoda odprla samo dvakrat. Lahko bi šla na zajtrk, lahko bi ostala v sobi, lahko bi se odpravila kam drugam; nobena od teh možnosti ni bila težka. Težko je bilo samo priznati, da med njimi izbira zaradi človeka, o katerem ni vedela skoraj ničesar. Za hip je pomislila, da bi bilo najbolje ostati. Misel je bila skoraj strokovno čista. Ni ji zaupala.
Ko je prišla do poti med borovci, je upočasnila korak. Igor je sedel na klopi in gledal proti morju. Ni mogla vedeti, kolikokrat je prej pogledal proti poti, on pa ni mogel vedeti, da je skoraj ostala v hotelu. Ko je zaslišal njene korake, ni takoj obrnil glave. Šele ko je prišla bliže, je pogledal. Ana je v njegovem obrazu za trenutek iskala vprašanje, vendar ga ni našla.
Sedla je na svoje mesto. Igor je roko na palici obdržal pri miru. Med njima je ostala ista razdalja kakor prejšnji dan, vendar je bila prvič napolnjena z nečim, česar nobeden ni hotel poimenovati: on je vedel, da jo je čakal, ona pa, da je prišla kljub sebi. Morje pred njima je bilo mirno in ničesar ni zahtevalo.
Čez čas je Igor vstal in stopil k ograji. Ana je prehitro dvignila pogled, ker je pomislila, da odhaja. Opazil je, vendar se ni obrnil proti njej. Naslonil je dlani na hladen kamen in ostal tam še nekaj časa. Ko se je vrnil na klop, je sedel tako kakor prej. Ana je pogled spustila proti svojim rokam. Nobeden ni ničesar rekel.
Prvi pozdrav
Veter je tisto jutro komaj premikal gladino. Igor je sedel na svoji klopi in gledal proti odprtemu morju, vendar je po nekaj minutah zaslišal korake, ki jih med šumom vode ne bi smel poznati. Ni se obrnil takoj. V prejšnjih dneh je dovoljkrat pogledal proti poti, da je zdaj hotel ostati pri miru, kakor da lahko s tem ohrani razliko med navado in pričakovanjem. Šele ko so se koraki približali, je dvignil glavo.
Ana je prihajala počasneje kakor običajno. Ko ga je zagledala, ni več iskala razloga, zakaj je spet prišla na isto mesto. Včeraj bi si ga še znala pojasniti; danes se ji je zdelo, da bi bila vsaka razlaga samo način, kako nekaj preprostega odmakniti od sebe. Prišla je do svoje klopi, vendar ni takoj sedla. Igor jo je gledal in prvič se ji je zazdelo, da njegova tišina ni prazna. V njej je bilo vprašanje, ki ga ni izrekel.
»Dobro jutro,« je rekla.
Igorjeva dlan se je na ročaju palice komaj opazno premaknila. Pozdrav je bil navaden, vendar se mu je zazdelo, da je z njim izginilo nekaj, kar ju je do tedaj varovalo.
»Dobro jutro.«
Ana je sedla. Med njima je ostalo enako prostora kakor prejšnje dni. Nekaj časa sta gledala morje, nato je mimo njiju počasi zaplul majhen ribiški čoln. Moški na krmi je dvignil roko. Igor mu je odgovoril, čeprav ga ni poznal. Ana se je ob tem nasmehnila.
»Pozdravite vse?«
Igor je pogledal za čolnom. »Na morju človek dolgo ne sprašuje, ali koga pozna dovolj, da bi ga pozdravil.«
Ana je hotela vprašati, koliko let je bil na morju, vendar je vprašanje zadržala. Prvič se ji ni mudilo.
Ko je čez čas vstala, je Igor pogledal proti njej. Ni vprašal, ali bo prišla jutri, in Ana ni rekla, da bo. Pri prvem koraku proti mestu se je vendar obrnila.
»Lepo morje je danes.«
Igor je pogledal gladino, potem njo. »Je.«
Ana je odšla. Igor je ostal na klopi. Morje se ni spremenilo, pozdrav pa ni hotel izginiti z njo vred v jutro.
Kava
Jutro je bilo brez vetra in Ana je bila na pomolu pred njim. Igor jo je zagledal že s poti med borovci, vendar ni pospešil koraka. Ko je prišel do svoje klopi, jo je pozdravil in sedel. Sonce se je počasi dvigalo nad strehami, galebi so se oglašali ob pristanišču, med njima pa je ostala tišina, ki je po prvem pozdravu izgubila nekaj svoje varnosti. Zdaj sta oba vedela, da bi lahko spregovorila.
Po pomolu je prihajal natakar iz majhne kavarne ob pristanišču. V rokah je nosil pladenj z dvema skodelicama. Ustavil se je med klopema in ju pogledal z nasmehom človeka, ki je že več juter opazoval nekaj, česar sama še nista hotela opaziti.
»Vsako jutro sedita tukaj skoraj ob isti uri. Danes sem pomislil, da bi bilo škoda, če bi vsak pil svojo kavo drugje.«
Skodelici je postavil na Igorjevo klop. Ana je najprej pogledala natakarja, potem Igorja.
»Mislim, da ste se zmotili.«
»Možno,« je rekel natakar. »Če sem se, ju odnesem nazaj.«
Igor je prijel eno skodelico, jo pridržal in nato brez vprašanja postavil na prosti konec klopi, bliže Ani kakor sebi. Ni je potisnil proti Ani.
»Odločitev je vaša,« je rekel.
Ana je pogledala svojo prazno klop. Lahko bi ostala tam in popila kavo na razdalji, ki je bila do tega jutra dovolj dobra za oba. Nato je vstala, stopila nekaj korakov in sedla na drugi konec Igorjeve klopi. Med njima je ostalo dovolj prostora, da se nista dotikala niti s plaščema. Natakar je brez besed pokimal in odšel.
Ana je dvignila skodelico. »Dobra je.«
»Na ladji smo spili veliko slabše,« je rekel Igor.
»Zaradi nočnih straž?«
Pogledal jo je. Prvič ga ni vprašala, kaj misli, ampak nekaj o njem. »Tudi. Včasih pa zato, ker je človek ob kavi lahko deset minut sedel z nekom, ne da bi moral povedati, kaj mu je.«
Ana je skodelico držala z obema rokama. Vprašanja ni izrekla.
»In je pomagalo?« je vprašala šele čez čas.
Igor je pogledal proti vodi. »Včasih je bilo dovolj, da nisi bil sam.«
Ana je hotela reči, da samota ni vedno odvisna od tega, ali nekdo sedi poleg tebe, vendar je stavek zadržala. Bil je pravilen, skoraj preveč pravilen. Namesto tega je naredila požirek in pogledala razdaljo med njima. Bila je večja od dolžine ene roke.
Ko sta izpraznila skodelici, je natakar od daleč dvignil roko. Igor mu je vrnil pozdrav, Ana pa je vstala. Na mestu, kjer je sedela, je v lesu ostal komaj viden temnejši krog, ki ga je pustilo dno skodelice. Igor ga je opazil šele potem, ko je odšla, in ga ni obrisal.
Samota
Sonce je po nočnem dežju že zgodaj ogrelo kamnite robove pomola. Ana je prišla nekoliko pozneje kakor prejšnje dni in Igor jo je pričakal na svoji klopi. Pozdravila sta se, vendar se ni presedla k njemu. Sedla je na klop nasproti, kakor da je bilo tisto jutro laže znova vzpostaviti nekaj razdalje, ki sta jo ob kavi prejšnji dan zmanjšala. Igor tega ni komentiral. Nekaj časa sta gledala morje, nato je Ana vstala in rekla, da bo šla plavat. Ni ga vprašala, kaj bo počel on.
Odpravila se je po ozki obalni poti iz mesta. V nahrbtniku je imela brisačo, knjigo in steklenico vode, telefon pa je pustila v hotelski sobi. Ko je zaplavala nekoliko dlje od obale in se obrnila na hrbet, je nad seboj videla samo nebo. Voda jo je držala brez vprašanj in brez potrebe, da bi karkoli razumela. Pozneje je sedela pod staro murvo na trgu in gledala ljudi, ki so prihajali in odhajali. Nekajkrat se je zalotila, da v njihovih kretnjah išče razloge, potem pa je pogled preprosto zadržala na njih. To ji ni bilo domače.
Igor je popoldne šel skozi park po poti, po kateri navadno ni hodil. Ko jo je zagledal na klopi z odprto knjigo v naročju, se je za trenutek ustavil. Lahko bi nadaljeval. Ana ga je opazila, zaprla knjigo in jo položila poleg sebe.
»Dober dan.«
»Dober dan.«
Sedel je na drugi konec klopi. Med njima je ostalo več prostora kakor prejšnji dan ob kavi.
»Ne berete?« je vprašal.
»Očitno ne.« Ana je s prstom zdrsnila po robu platnic. »Doma lahko berem ure. Tukaj odprem knjigo in čez nekaj strani ne vem več, kaj sem prebrala.«
Igor je pogledal knjigo, nato ljudi na poti. »Morda zdaj potrebujete kaj drugega.«
»Kaj?«
Rahlo je skomignil. »Če bi vedel, bi vam povedal.«
Ana se je nasmehnila, vendar jo je odgovor tudi zmotil. Pri ljudeh je bila vajena iskati vzrok, povezavo, nekaj, kar je mogoče poimenovati in s tem vsaj nekoliko urediti. Ob Igorju so odgovori pogosto ostajali nedokončani, kakor da ga to ne moti. Za hip se je vprašala, ali je to res mir ali samo zelo dolgo vajena oblika umika.
»Vam ni nikoli dolgčas?«
»Je.«
Odgovor jo je presenetil bolj, kot če bi začel govoriti o morju.
Ana se je nasmehnila. »In takrat?«
Igor je z dlanjo počasi obrnil palico med koleni. »Včasih nič.« Pogledal jo je. »Ne pomaga vedno.«
Stavek je ostal med njima. Ana je začutila željo, da bi vprašala, kdaj mu ne zadostuje. Roke je sklenila v naročju in vprašanje zadržala.
Čez nekaj časa je Igor sam rekel: »Na ladji sem bil velikokrat sam, pa nisem bil osamljen. Drugič nas je bilo za isto mizo šest ali sedem in sem komaj čakal, da grem na krov.«
»Kakšna je razlika?«
»Ne vem.« Pogled mu je zdrsnil proti njej. »Morda v tem, ali lahko pred nekom sediš, ne da bi moral biti drugačen, kot si.«
Ana je spustila pogled. Nenadoma se ni mogla spomniti, pred kom je nazadnje sama sedela brez vloge.
Po poti je pritekel pes in se ustavil pri Igorjevi palici. Povohal jo je, pogledal oba in stekel naprej. Igor se je nasmehnil. Ana tudi. Neprijetnost med njima je popustila.
Ko sta vstala, sta proti mestu hodila skupaj. Pred slaščičarno je zadišalo po toplem pecivu. Igor se je ustavil.
»Kava?«
Ana ga je pogledala. Tokrat med njima ni bilo natakarja, ki bi odločitev sprejel namesto njiju.
»Kava.«
Sedla sta na majhno teraso. Ob kavi je natakar prinesel še kos peciva. Ana ga ni naročila, vendar ga je odlomila in počasi pojedla. Okoli njiju je mesto živelo naprej, ljudje so se pozdravljali, nekdo je zapiral polkna, deklica je lovila golobe. Ana je gledala mimoidoče, ne da bi jih razlagala. Igor ni govoril. Ko je segla po skodelici, je opazila, da je njegova roka na mizi nedaleč od njene. Ni je umaknila, vendar je tudi ni približala.
Ko se je zvečer vrnila v hotel, je telefon ležal tam, kjer ga je pustila. Na zaslonu je bilo več sporočil. Prebrala jih je, na dve odgovorila in pri tretjem obstala. Prsti so ji že začeli pisati odgovor, potem pa je telefon odložila. V sobi je bilo tiho. Tokrat ji tišina ni prinesla miru.
Dolžina ene roke
Naslednje jutro je drobno deževalo. Dež ni zapiral pogleda, samo zmehčal je mesto in na gladini puščal kroge, ki so se širili drug čez drugega. Igor je sedel pod tamariskami, stara mornarska pelerina pa je ležala ob njem. Klop, na kateri je Ana navadno sedela, je bila mokra. Ko jo je zagledal na poti med borovci, se je premaknil proti robu svoje klopi in si s palico pomagal povleči pelerino čez kolena. Ni ji pomahal.
Ana je prišla brez dežnika. Pri njegovi klopi je obstala, ošinila svojo mokro klop in nato prostor, ki ji ga je naredil. Igor ni rekel ničesar. Sedla je.
Med njima je ostala dolžina ene iztegnjene roke. Ana bi lahko dlan položila na mokri les med njima, ne da bi se ga dotaknila. Razdalja je bila dovolj natančna, da sta jo oba čutila; šele tedaj je Ana pomislila, da podobno razdaljo skoraj nezavedno pušča tudi med svojim stolom in ljudmi v ordinaciji. Prejšnje jutro je sedela ob njem zaradi kave; danes ni bilo natakarja, skodelic ali naključja, ki bi odločitev opravilo namesto njiju.
Nekaj časa sta poslušala dež. Kaplje so se nabirale na konicah listov in padale na deske. Igor je imel dlani sklenjene na ročaju palice. Ana je sedela z rokami v naročju. Ko je veter za hip obrnil dež pod krošnjo, ji je nekaj kapelj padlo na rokav. Igor je segel proti robu pelerine, kakor da bi ji jo hotel ponuditi, vendar je roko ustavil. Ana je gib opazila. Nobeden ga ni omenil.
»Ali vam je morje kdaj kaj vzelo?« je vprašala.
Igor je pogledal proti gladini. Ana je šele po tem, ko je vprašanje izrekla, opazila, kako zbrano čaka na odgovor.
»Veliko časa,« je rekel. Nato je z dlanjo počasi obrnil palico. »Vsaj tako sem si govoril.«
»In zdaj?«
»Zdaj ne vem več, ali mi ga je vzelo morje.«
Dež se je zgostil. Igor je gledal proti pristanišču, kjer je človek v rumenem plašču preverjal vrvi na barki.
»Ko sem odhajal, sem vedno imel razlog. Delo, pogodbo, denar, še eno plovbo. Ko sem se vračal, sem imel nov razlog, zakaj še ni čas, da bi ostal.« Ustavil se je. »Morje je bilo priročno. Vedno je bilo dovolj veliko, da sem lahko vanj spravil svoje odhode.«
Ana je obrnila obraz proti njemu. V njegovem glasu ni bilo obžalovanja, ki bi ga lahko prijela in poimenovala, samo nekaj bolj neprijetnega: možnost, da človek dolgo verjame lastni razlagi, ker mu omogoča živeti naprej.
»Ste komu obljubljali, da boste ostali?«
Igorjev palec se je ustavil na razpoki v lesenem ročaju palice.
»Sem.«
Ni dodal ničesar. Ana bi lahko vprašala komu, kolikokrat, kaj se je zgodilo, vendar je pogledala njegove roke in vprašanja pustila neizrečena.
Po nekaj minutah je Igor rekel: »Čudno je. Človek misli, da se je nečemu odpovedal zaradi življenja, potem pa nekoč ne ve več, ali je bilo življenje samo ime za to, čemur se je odpovedoval.«
Ana je spustila pogled proti prostoru med njima. Njena desna roka je ležala na klopi. Če bi iztegnila prste, bi še vedno ostalo nekaj centimetrov do njegovega rokava.
»Jaz sem pogosto naredila obratno,« je rekla. »Ostala sem. Samo vedno nekje, kjer sem vedela, kdo moram biti.«
Igor jo je pogledal, vendar je ni vprašal, kaj to pomeni. Ana je bila hvaležna in hkrati skoraj razočarana. Navajena je bila, da je molk orodje, s katerim človeka povabiš naprej. Pri njem ni vedela, ali ji pušča prostor ali se vanj umika.
Dež je počasi ponehal. Z roba pelerine je kapnila voda na les med njima in naredila temen madež. Ana ga je gledala, dokler se ni začel sušiti.
Ko je vstala, se je z dlanjo oprla na klop. Njena dlan je za hip ostala na mestu, kjer je prej ležala njegova pelerina. Igor je vstal nekoliko pozneje. Odšla sta proti mestu drug ob drugem, vendar ne dovolj blizu, da bi se njuni roki pri hoji dotaknili.
Na prvem križišču se je Ana ustavila. »Jutri?«
Igor je pogledal proti njej. Vprašanje ga je ustavilo.
»Jutri,« je rekel.
Ko je odšla, je še malo posedel pod tamariskami. Na klopi je med mestoma, kjer sta sedela, ležalo nekaj mokrih listov. Igor jih ni odstranil.
Krivec
Naslednje jutro je Ana prišla na pomol z vprašanjem, ki jo je spremljalo že od večera. Sedla je na isto klop kakor prejšnji dan, dovolj blizu, da ni bilo več mogoče govoriti o dveh tujcih, in dovolj daleč, da se njuni roki nista mogli po naključju dotakniti. Nekaj časa je gledala jadrnico, ki se je v šibkem vetru komaj premikala, nato pa vprašala:
»Ali ljudje vedno potrebujemo krivca?«
Igor ni odgovoril takoj. S konico palice je premaknil droben kamenček, ki je ležal ob njegovem čevlju, in ga gledal, dokler ni obstal v razpoki med ploščami.
»Ne vem,« je rekel. »Jaz sem jih znal najti.«
Ana je obrnila glavo proti njemu. Pričakovala je splošno misel, enega njegovih mirnih stavkov, s katerimi je znal stvari postaviti na mesto, kjer niso več zahtevale odgovora. Tokrat ga ni bilo.
»Koga?«
Igor je pogledal morje. »Delo. Ladjo. Razdaljo. Čas. Včasih tudi drugega človeka.«
»Sebe?«
Palec na ročaju palice se mu je ustavil. »Sebe najtežje. Potem moraš nekaj narediti.«
Ana je vprašanje, ki ji je prišlo na misel, zadržala. Sedela je ob njem in čakala.
Čez nekaj časa je Igor sam nadaljeval. »Ko se nekaj konča, je laže, če lahko pokažeš na en trenutek in rečeš: tam se je zgodilo. Nekdo je odšel, nekdo ni počakal, nekdo ni razumel. Leta lahko živiš s tem, ker je zgodba čista.«
»In če ni?«
Igor je dvignil pogled proti jadrnici. Veter ji je za trenutek napolnil jadro, nato je spet omahnilo.
»Potem začneš iskati, kaj si naredil ti.«
Ana je čutila, da bi lahko vprašala, kaj je naredil. Namesto tega je rekla: »In ste našli?«
Igor se je rahlo nasmehnil, vendar v nasmehu ni bilo miru. »Nekaj. Ne vsega.«
Po pomolu je prišel moški z vedrom in začel spirati kamen; voda je za nekaj trenutkov preglasila morje. Razlila se je proti njunim čevljem in Ana je noge umaknila bliže klopi. Igor se ni premaknil. Ko je tanek curek dosegel konico njegove palice, jo je dvignil in položil čez kolena.
»Dolgo sem mislila, da je nasprotje krivde odpuščanje,« je rekla Ana. »Zdaj nisem več prepričana.«
Igor jo je pogledal.
»Morda je včasih samo to, da nehaš popravljati preteklost tako, da bi iz nje prišel nedolžen.«
Besede so jo presenetile. Ni jih popravljala.
Igor je dolgo molčal. Potem je palico spet postavil na kamen.
»Tega pa še ne znam,« je rekel.
Ana ga ni vprašala, česa.
Rane
Jutro je bilo brez vetra. Ana ni prinesla knjige. Ko je sedla, jo je Igor pogledal, kakor da je opazil prav njene prazne roke, in nato spet obrnil obraz proti morju. Na drugi strani zaliva je stara ženska pometala prostor pred hišo. Ana jo je že večkrat videla, vedno ob približno isti uri, z isto majhno metlo in z enako počasnimi gibi.
»Mislite, da je srečna?« je vprašala.
Igor je sledil njenemu pogledu. »Ne vem.«
Čakala je, da bo dodal kaj več. Ni.
»Včasih me vaš ne vem preseneti.«
»Mene zadnje čase tudi.«
Ana se je komaj nasmehnila in spustila oči k svojim rokam. »Dolgo sem težko rekla, da česa ne vem. Ne drugim. Sebi.«
Igor je pogledal svoje roke.
»Če sem nekaj znala poimenovati, sem imela občutek, da to obvladujem,« je nadaljevala. »Tudi kadar me je bolelo.«
»Je potem manj bolelo?«
Ana je hotela odgovoriti takoj, vendar ni. Na pomolu je ribič razpletal mrežo in iz drobnega vozla vlekel mokro vrvico, dokler se ni sprostila.
»Ne,« je rekla. »Samo dlje časa se je zdelo, da ne boli.«
Igor je pogledal proti vodi. »Na ladji smo po neurju odprli vsak prostor, v katerega je prišla voda. Če ga nisi odprl, je spodaj vse počasi gnilo.«
Ana ga je pogledala. »Vi ste ga odprli?«
Odgovor je imel že na jeziku. Lahko bi rekel, da govori o ladji. Namesto tega je roko umaknil s palice.
»Ne vem.«
Čez nekaj časa je dodal: »Nekateri ljudje odidejo zato, ker jih predolgo prosiš, naj še malo počakajo.«
Ana ni vprašala, kdo je odšel. Opazila je samo, da je njegova čeljust postala trša in da pogled zadržuje na isti točki morja.
»Jaz sem naredila nekaj drugega,« je rekla. »Nisem prosila nikogar, naj počaka. Poskrbela sem, da mi tega ni bilo treba prositi.«
Igor se je obrnil k njej.
»To se sliši zelo razumno,« je rekel.
»Tudi bilo je.« Pogledala je prazno klop nasproti. »Mogoče je bil prav v tem problem.«
Ko sta vstala, je Igor naredil tri korake, preden je opazil, da je palica ostala ob klopi. Vrnil se je ponjo. Ana ni rekla ničesar. Njegov kratek, skoraj jezen nasmeh je bil dovolj.
Naslednje jutro Ane ni bilo.
Igor je sedel na klop in si skoraj takoj ponudil več možnosti: morda je zaspala, morda je odšla plavat, morda jo boli glava, morda je izbrala drugo pot. Razlage so prihajale gladko in urejeno. Prav njihova gladkost ga je prestrašila.
Čez pomol so šli turisti, natakar je razporejal stole, iz pristanišča je izplula barka. Igor je tretjič pogledal proti poti med borovci in z dlanjo udaril po ročaju palice. Zvok je bil kratek in trd. Nekaj ljudi se je obrnilo. On pa je prvič brez razlage vedel samo to, da je čakal.
Ko je čez dobro uro vstal, je bila klop še vedno prazna. Na poti domov si ni več govoril, da je vseeno.
Ni bilo vseeno.
Ana je medtem sedela na hotelskem balkonu pred čajem, ki se je že ohladil. Zjutraj jo je bolela glava in sprva se ji ni zdelo pomembno, da ne bo šla na pomol. Potem je pogledala na uro. Čez nekaj minut znova. Ni potrebovala dogovora, da bi vedela, kdo je tam.
Večkrat je vstala, da bi se oblekla, in se spet usedla. Pri sebi je iskala razlog, zakaj ne gre: glavobol, utrujenost, potrebo po počitku. Vsak je bil resničen. Nobeden ni bil ves.
Proti večeru je Igor odprl knjigo. Po treh vrsticah ni vedel, kaj je prebral. Ko jo je odložil, je zdrsnila z mize na tla. Ni je pobral. Stopil je k oknu in pogledal proti hotelu, čeprav ni vedel, katero okno je njeno. Stanovanje za njegovim hrbtom je bilo enako urejeno kakor vsako drugo noč. Prav nič se ni porušilo. Nenadoma ga je zmotilo, kako malo bi se moralo zgoditi, da bi tako ostalo do konca.
Naslednje jutro je Ana sedela na klopi, ko je prišel. Vstala ni. Samo obrnila se je proti njemu.
»Včeraj me ni bilo,« je rekla.
Igor je sedel. V sebi je že našel stavek, s katerim bi ji lahko povedal, da ni nič hudega, da se nista ničesar dogovorila in da ima vsak človek svoje življenje. Bil je miren in popolnoma uporaben. Ni ga izrekel.
»Čakal sem vas.«
Ana ga je gledala.
»Mislila sem na to, da čakate.«
»Pa vseeno niste prišli.«
V njegovem glasu ni bilo očitka. Prav zato je Ana pogled spustila.
»Nisem mogla.«
Sedela sta v tišini, ki ni bila več varna. Med njunima rokama je ostala približno ista razdalja kakor prejšnje dni, vendar je to jutro nobeden ni mogel zamenjati za mir.
Ostala sta.
Veter
Naslednje jutro je bil zaliv skoraj brez vetra. Ana je sedla na klop pod tamarisko, Igor pa poleg nje, na razdalji, ki se je med njima v zadnjih dneh ustalila brez dogovora. Nekajkrat je pogledal proti njej, kakor da preverja, ali je še tam.
Na drugi strani zaliva je starejši mož popravljal ribiško palico. Tanko vrvico je napeljeval skozi drobne kovinske obročke in se vedno znova vračal k vozlu, ki mu ni uspelo. Ana ga je nekaj časa opazovala.
»Ko sem bila mlajša, sem mislila, da leta človeka naučijo potrpežljivosti.«
»So vas?«
»Ne dovolj.« Nasmehnila se je. »Včasih samo najdemo bolj sprejemljivo ime za nestrpnost.«
Igor je pogledal svoje roke. »Tudi za strah.«
Ana se je obrnila proti njemu.
Po pomolu je pritekla deklica s papirnatim zmajem. Veter je bil prešibak in zmaj se je dvignil komaj za nekaj trenutkov, vendar je deklica tekla naprej, dokler ji ni oče nekaj zaklical. Nato sta obstala in čakala. Papir je visel skoraj navpično.
»Včeraj sem skoraj ves dan mislila na ta pomol,« je rekla Ana.
Igor je pogledal proti njej.
»Ne na morje.«
»Vem.«
»Kako lahko veste?«
Za trenutek je hotel odgovoriti tako, kakor je odgovarjal nekoč: da človek z leti prepozna nekatere stvari, da ni treba vsega povedati, da se ljudje srečajo in odidejo. Nobeden od teh stavkov se mu ni zdel več nedolžen.
»Ker sem tudi jaz mislil nanj.«
Ana je pogledala predse. Na gladini se je pojavil prvi temnejši pas. Veter je prihajal z odprtega morja in se počasi približeval obali.
»Včasih sem bila prepričana, da dobro vem, zakaj nekaj počnem,« je rekla. »Zdaj se mi zdi, da sem marsikaj samo dobro razložila.«
Igor je pogledal predse. »Razlaga je uporabna stvar.«
»Dokler je ne zamenjaš za resnico.«
Ni odgovoril. Oba sta gledala belo jadrnico sredi zaliva. Do tedaj je skoraj mirovala. Ko jo je dosegel veter, se je jadro napelo in premec se je počasi obrnil. Človek na krovu je prestavil jadro na drugo stran in jadrnica je začela drseti proti odprtemu morju.
Ana je sledila njenemu gibanju. »Včasih je dovolj malo.«
Igor je vedel, kaj bi nekoč rekel: da je tudi človek podoben jadrnici, da se smer spremeni, ko pride veter, da je treba samo sprejeti nov kurz. Stavek je bil že skoraj pripravljen. Potem je pogledal svojo palico, svoje čevlje in Anino roko na klopi med njima.
»Na ladji ni dovolj, da veter pride,« je rekel. »Nekdo mora obrniti jadro.«
Ana je obrnila obraz proti njemu.
Jadrnica se je oddaljevala. Veter je prišel do pomola, premaknil liste tamariske in z mize bližnje kavarne odnesel papirnat prtiček. Natakar je stekel za njim. Igor se je prvič tisto jutro zasmejal.
Ko sta vstala, je Ana segla po torbi, ki jo je odložila med njiju. Igorjeva roka je bila na istem mestu. Za hip sta se dotaknila s členki. Nobeden ni umaknil roke takoj. Dotik je trajal samo toliko, da ga ni bilo mogoče razglasiti za nesrečo, potem pa je Ana vzela torbo.
Navadni dnevi
Njuna srečanja niso bila več naključje, čeprav se še vedno nista dogovarjala za uro. Nekega jutra je Ana že sedela na klopi, ko je Igor prišel na pomol. V pristanišču se je ravno odvezovala manjša ladja in on je med hojo obrnil glavo za njo.
»Še vedno pogledate za vsako ladjo,« je rekla.
»Skoraj za vsako.«
»Pogrešate jih?«
Igor je sedel in položil palico med kolena. »Včasih pogrešam nekaj, česar na njih verjetno sploh ni bilo.«
Ana ga ni vprašala, kaj.
Čez nekaj časa je Igor pogledal proti mestu. »Bi danes šla drugam?«
»Kam?«
»Nikamor posebnega.«
Vstala sta in se odpravila med hiše. Na tržnici je Ana kupila nekaj fig, Igor pa kruh. Pri starem čevljarju se je ustavil samo zato, da ga je pozdravil. Moška sta izmenjala nekaj besed o vremenu in podplatu čevlja, ki ga je čevljar držal v roki, nato sta si pokimala, kakor da je bilo povedano dovolj. Ana je opazovala Igorjev obraz; v mestu je poznal več ljudi, kakor je pričakovala, vendar se pri nikomer ni zadržal dolgo.
Sedla sta na nizko kamnito ograjo in jedla fige. Sok je Ani stekel po prstu. Pogledala je kapljo, nato jo obrisala ob papirnati prtiček in se zasmejala.
»Kaj?« je vprašal Igor.
»Nič. Samo že dolgo nisem jedla fige tako, da bi mi tekla po roki.«
Igor ji je ponudil še eno.
Na tržnici je kupila vejico rožmarina. Ko jo je približala obrazu, je za trenutek zaprla oči.
»Kam jo boste dali?«
»Ne vem.«
»Potem napredujete.«
Ana ga je pogledala in se zasmejala. Tokrat se je zasmejal tudi on.
Po ozkih ulicah sta šla brez načrta. Ustavila sta se pri izložbi z rabljenimi knjigami, potem pri vodnjaku, kjer je deček polnil plastenko. Igor je dvakrat izbral ulico, ki se je končala s stopnicami, in Ana ga je drugič pogledala.
»Ali res veste, kam greva?«
»Ne več.«
»To vam ni podobno.«
»Mogoče mi je bolj, kot sem mislil.«
Opoldne sta sedla v majhno kavarno na trgu. Na mizi so ležale fige, kruh in vejica rožmarina, ki je Ana ni hotela spraviti v torbo. Okoli njiju so natakarji prestavljali stole, nekdo je zapiral polkna pred soncem, z bližnjega balkona je visela mokra rjuha.
Ana je dolgo gledala trg. »Ta dan bom nekoč pogrešala.«
Igor je pogledal proti njej. »Še ni minil.«
»Vi vedno veste, kako odhod spremeniti v nekaj mirnega.«
Tokrat se ni nasmehnil. Prsti so se mu ustavili na robu skodelice.
»Ne vedno.«
Ana ni nadaljevala. Vejico rožmarina je položila med njiju. Veter je premaknil njene tanke liste in vonj se je za trenutek dvignil nad mizo.
Ko sta se vračala proti morju, se je med hišami odprl pogled na zaliv. Ana je obstala.
»Vsako jutro sem mislila, da prihajam na pomol zaradi morja.«
Igor je čakal.
»Zdaj vem, da prihajam zaradi vas.«
Stavek je bil izrečen brez nasmeha. Igor je pogledal proti morju, potem k njej. V njem se je za hip oglasila stara potreba, da bi povedano omilil in spremenil v nekaj splošnega in varnega. Ni je ubogal.
»Jaz tudi,« je rekel.
Šla sta naprej. Pri naslednjem vogalu je Ana še vedno držala rožmarin v roki. Igorjeva palica je enakomerno udarjala ob kamen. Nobeden ni rekel, kaj naj bi njuni besedi pomenili jutri.
Skriti pomol
Naslednje jutro je bilo na glavnem pomolu več ljudi kakor običajno. Otroci so metali galebom koščke kruha, dva ribiča sta se glasno pogovarjala ob čolnu, iz kavarne pa je prihajal zvok skodelic in stolov, ki jih je natakar prestavljal po kamnu. Ana je sedela na njuni klopi, ko je Igor prišel.
»Danes je tukaj glasno,« je rekla.
Igor je pogledal proti koncu pomola, nato proti ulici za njima. »Greva drugam.«
Ni povedal kam. Ana je vstala in šla z njim. Zapustila sta obalo, se povzpela po ozki kamniti ulici in med hišami zavila na pot, ki je Ana še ni poznala. Igor je hodil nekoliko pred njo. Dvakrat se je ustavil, da jo je počakal pri stopnicah, vendar ji ni ponudil roke.
Pot se je med starimi zidovi spustila proti majhnemu kamnitemu pomolu, skritemu med skalami in borovci. Na njem ni bilo nikogar. Ob robu je bila privezana samo stara barka, ki se je ob vsakem manjšem valu dotaknila kamna.
»Sem ste hodili?« je vprašala.
»Včasih.«
»Sami?«
Igor je prikimal.
Sedla sta na rob pomola. Noge sta spustila proti vodi. Med skalami so se premikale drobne ribe in senca barke se je lomila na gladini. Ana je pobrala majhen borov storž, ki ga je veter prinesel na kamen, in ga vrtela med prsti.
»Zakaj ste nehali prihajati?«
Igor je pogledal proti barki. »Ne vem.«
»To je zadnje čase vaš najpogostejši odgovor.«
»Morda sem prej prehitro vedel.«
Ana je storž položila med njiju. Nekaj časa ga je gledala.
»Ko sem prišla sem, sem si želela miru.«
Igor ni odgovoril.
»Zdaj nisem več prepričana, da sem iskala mir.«
»Kaj pa?«
Ana je z dlanjo zdrsnila po kamnu. »Mogoče kraj, kjer mi ne bi bilo treba ves čas vedeti, kaj se dogaja z menoj.«
Igor je pogledal njeno roko. Ležala je blizu storža, odprta, z dlanjo navzgor. Za hip je premaknil svojo. Gib je bil tako majhen, da bi ga lahko ustavil, še preden bi ga Ana opazila. Ni ga. Roka se je približala in obstala nekaj centimetrov od njene.
Ana je pogledala med njuni dlani. Ni premaknila svoje.
Voda je udarila ob kamen. Stara barka se je nagnila proti pomolu in vrv je zaškripala.
Igor je po nekaj trenutkih roko umaknil in prijel palico, ki je ležala ob njem.
Ana je zaprla dlan. Šele ko je skrila prste v pest, je opazila, da je med svojo roko in njim pustila skoraj enako razdaljo, kakršno je pri delu puščala med seboj in pacientom.
Noben od njiju ni ničesar rekel.
Ko sta vstala, je bil rob pomola moker. Igor je prvi stopil na višji kamen in se obrnil. Roko je dvignil, kakor da ji jo bo ponudil, nato pa jo položil na ročaj palice. Ana se je povzpela sama.
Na poti nazaj je hodila nekoliko hitreje. Igor je dvakrat moral podaljšati korak, da je ostal ob njej.
Ko sta prišla do glavnega pomola, je bila njuna klop zasedena. Na njej je sedela mlada družina; otrok je stal med staršema in kazal proti jadrnici.
Ana je obstala.
»Ni pomembno,« je rekla.
»Kaj?«
»Kje sediva.«
Sedla sta na kamniti rob nekaj metrov stran. Tokrat je med njima ostalo manj prostora kakor na skritem pomolu. Ana je položila torbo na drugo stran.
Igor je to opazil.
Ni se premaknil bliže.
Razpoka
Tistega popoldneva je Ana večkrat pomislila na Igorjevo roko, ki se je na skritem pomolu približala njeni in obstala. Ni je motilo, da se je ni dotaknil. Motilo jo je, da je v tistem gibu prepoznala nekaj, kar je poznala pri sebi: trenutek, ko človek bližino še lahko spremeni v odločitev, da je previden.
Ko sta se pozneje ustavila ob kamnitem zidu nad pristaniščem, je pihal močnejši veter. Vrvi na jamborih so udarjale ob kovino. Ana je dolgo gledala v pristanišče.
»Človek lahko dolgo govori o tem, da je treba živeti, potem pa se ustraši prav takrat, ko bi moral nekaj zares tvegati.«
Igor je palico naslonil na zid. »Včasih je previdnost samo druga beseda za izkušnjo.«
»Ali pa za strah.«
Obrnil se je proti njej.
Ana bi se lahko ustavila. Videla je spremembo v njegovem obrazu in jo poznala dovolj dobro, da bi morala vedeti, kaj pomeni. Toda nekaj v njej je bilo hitrejše od previdnosti.
»Vi ste se naučili sprejemati odhode. Ladje odplujejo, ljudje odidejo, leta minejo in vi vedno najdete način, da je vse to videti skoraj naravno.«
»Ana.«
»Jaz sem se pred življenjem skrila v znanje, vi pa ste se skrili v mir.«
Veter je potegnil med njima. Igorjeva roka je ostala na kamnitem robu.
»Ne veste tega.«
»Morda ne. Ampak včasih se mi zdi, da vnaprej ničesar ne primete dovolj močno, da vam potem ni treba priznati, da ste izgubili.«
Igor je vzel palico z zidu. Konica je udarila ob kamen.
»Zdaj ste naredili isto meni.«
Ana je utihnila.
»Kaj?«
»Razložili ste me.« Njegov glas ni bil glasen. »Dokler sem bil samo človek, ste se me bali. Zdaj ko ste me spravili v nekaj, kar razumete, ste spet na varnem.«
»Nisem vas hotela—«
»Vem, kaj ste hoteli.«
»Ne, ne veste.«
»Potem sva dva.«
Za trenutek sta stala drug proti drugemu. Ana je čutila, kako se ji v mislih že sestavlja odgovor, natančen in razumen, s katerim bi lahko ločila med razumevanjem in razlaganjem, med bližino in projekcijo. Besede je skoraj izgovorila. Potem je videla njegovo roko, stisnjeno okoli ročaja palice.
»Prav imate,« je rekla.
Igor je pogledal proti njej, kot da tega odgovora ni pričakoval.
»To sem naredila.«
Veter ji je lase potisnil čez obraz. Ni jih takoj odmaknila.
»Ampak tudi vi ste naredili nekaj meni.«
»Kaj?«
»Ko ste imeli možnost priti bliže, ste se ustavili. Potem ste temu rekli prostor.«
Igor je odprl usta, vendar ni odgovoril.
»Morda ste imeli prav,« je nadaljevala. »Morda sem prostor potrebovala. Samo ne vem več, ali ste ga puščali meni.«
Palico je položil ob zid. Dlan, s katero je prej držal palico, je stisnil ob kamen.
»In vi živite?« je vprašala Ana. Glas se ji je zatresel. »Ali samo čakate, da vse mine dovolj mirno, da vas ne more več raniti?«
Igor je pogledal svojo dlan na kamnu. Spomnil se je vrat, pri katerih se ni obrnil, pristanišč, iz katerih je odšel z razlogom, ki je bil tedaj dovolj dober, in ljudi, ki jim je obljubljal čas, kakor da ga ima vedno še nekaj na zalogi. Noben spomin ni prišel do konca.
»Ne vem,« je rekel.
Z dlanjo je udaril ob grobi rob zidu. Ko jo je dvignil, je bila na njej tanka črta krvi.
Ana je stopila proti njemu.
Igor se je umaknil.
Oba sta to opazila.
»Ne morem zdaj,« je rekla Ana.
»Tudi jaz ne.«
Odšla je proti hotelu. Igor je ostal ob zidu. Rana na dlani ni bila velika, vendar krvi ni obrisal. Spodaj so se barke premikale na vrveh, vsaka toliko, kolikor ji je dovoljeval privez.
Prazna klop
Naslednje jutro je Igor prišel na pomol ob isti uri. Tokrat ni poskušal gledati najprej morja. Pogledal je klop.
Bila je prazna.
Sedel je na svoje mesto in položil palico med kolena. Rana na dlani je bila prekrita z ozkim obližem, ki se je ob robu že nekoliko odlepil. Prvih nekaj minut ni iskal razlogov za Anino odsotnost. Po včerajšnjem pogovoru bi bilo skoraj žaljivo, če bi si jo razložil z glavobolom, spanjem ali spremenjeno potjo.
Vedno znova pa je pogledal proti poti med borovci.
Ko je minila ura, je vstal. Ni vedel, kam bi šel. Vsa leta mu ni bilo treba nikomur povedati, kje bo, kdaj se bo vrnil in koliko časa bo ostal. Tisto jutro ga to ni pomirilo.
Šel je domov. Na mizi je ležala knjiga, ki je pred dnevi padla na tla. Pobral jo je in jo postavil na polico. Nato je pogledal uro, čeprav je vedel, koliko je. Stanovanje je bilo tiho. Odprl je okno. Z ulice je prišel glas prodajalca, zvok motorja in nekje daleč otroški smeh. Zaprl ga je.
Ana tisto jutro ni spala. Oblekla se je, si obula čevlje in pri vratih hotelske sobe položila roko na kljuko. Tam je stala dovolj dolgo, da jo je dlan začela boleti. Potem se je sezula.
Na mizi je odprla prenosni računalnik. V poštnem predalu so bila sporočila iz ordinacije, dve prošnji za prestavitev terminov in zapis kolegice o pacientu, ki ga bo prevzela po dopustu. Ana je prebrala vse. Pri enem sporočilu je začela pisati odgovor, ga izbrisala in računalnik zaprla.
Ni šla na pomol.
Dopoldne je hodila po mestu brez cilja. Pri tržnici je zagledala rožmarin in se ustavila, vendar ga ni kupila. V kavarni je naročila kavo. Ko je natakar pred njo postavil samo eno skodelico, jo je ta preprostost nepričakovano zabolela.
Zvečer je v hotelski jedilnici po glasu prepoznala moškega pri sosednji mizi. Pred leti sta se srečevala na strokovnih seminarjih. Bil je psihoterapevt iz drugega mesta, nekaj let starejši od nje. Ko jo je prepoznal, je pokazal na prazni stol.
»Smem?«
Ana je prikimala.
Pogovarjala sta se o poti, hotelu in mestu. Šele pozneje sta omenila delo. Moški je povedal, da je pred nekaj meseci končal dolgo zvezo. Govoril je mirno, skoraj brez grenkobe.
»Rekla je, da sem jo vedno razumel,« je dejal. »Vsako njeno solzo sem znal postaviti na pravo mesto.«
Ana je odložila vilice.
»To se ne sliši kot nekaj slabega.«
»Tudi meni se dolgo ni.« Pogledal je proti kozarcu. »Potem mi je rekla, da je ob meni včasih pogrešala človeka, ki ne ve, kaj naj naredi z njeno solzo.«
Ana ni odgovorila.
Moški je po večerji poravnal račun. Zjutraj je odhajal. Ko se je poslovil, je Ana ostala za mizo. Na drugi strani je stal njegov napol prazen kozarec in ob njem natančno zložen prtiček.
Naslednje jutro je Igor spet prišel na pomol.
Ključ je že pred vrati stanovanja držal močneje kakor običajno. Tokrat ni bilo nobenega vprašanja, ali bo šel. Sedel je in čakal odkrito. Ko se je po poti približala ženska v svetlem plašču, je vstal, še preden je videl njen obraz. Ženska je šla mimo.
Igor je počasi sedel nazaj.
Ko je odšel, ni šel domov po običajni poti. Pri hotelu je obstal na drugi strani ulice. Vrata so se odpirala in zapirala, ljudje so prihajali s kovčki, receptor je nekomu kazal smer proti pristanišču. Igor je nekaj časa stal tam, nato prečkal ulico.
V preddverju je stopil do recepcije. Hotel je vprašati po Ani. Šele pred receptorjem je ugotovil, da ne pozna njenega priimka.
»Gospa Ana,« je rekel in se skoraj takoj zavedel, kako malo je to.
Receptor ga je vprašal po priimku.
Igor je odkimal.
»Številka sobe?«
Spet je odkimal.
Za trenutek sta se gledala. Igor je imel v žepu telefon, vendar njene številke ni poznal. Vedel je, kako sedi, ko razmišlja, kako drži skodelico z obema rokama in da zna pustiti telefon v hotelski sobi. Ni vedel ničesar, s čimer bi jo receptor lahko zanesljivo našel.
Receptor je vzel listek. »Lahko pustite svojo številko. Če bo gospa vprašala po vas.« Igor je nekaj trenutkov gledal prazni papir, nato napisal svoje ime in številko.
Stopil je iz hotela in obstal na pločniku.
Ni vedel, ali bo vprašala.
Brez razlage
Ana se je tistega popoldneva vrnila v hotelsko sobo in zaklenila vrata. Kovček je stal odprt na stolu. Na postelji so ležale tri zložene bluze, knjiga in vejica rožmarina, že nekoliko suha na koncih. Do odhoda sta bila še dva dneva, vendar je začela pospravljati.
Bluzo je položila v kovček, jo vzela ven in jo znova prepognila. Potem je šla v kopalnico.
V ogledalu je videla obraz, ki ga je poznala iz ordinacije: miren, zbran, vajen poslušati. Skoraj samodejno so se ji ponudile besede, s katerimi bi lahko uredila zadnje dni. Obramba. Prenos. Stara rana. Strah pred ponovitvijo.
Stopila je izpred ogledala in se obrnila proti steni. Pred njo so ostali samo bele ploščice, umivalnik in njena roka na njegovem robu.
»Strah me je,« je rekla.
Besede niso ničesar pojasnile.
Vrnila se je v sobo. Sedla je na rob postelje in dolgo gledala odprt kovček.
»Strah me je, ker mi je postal pomemben.«
Glas se ji je zlomil. Vzela je bluzo, ki jo je že dvakrat prepognila, in jo spustila na tla.
Čez nekaj časa je rekla:
»Strah me je, ker lahko odide.«
Zunaj je nekdo na hodniku zaprl vrata. Kolesca kovčka so se oddaljevala proti dvigalu. Ana je sedela pri miru.
Potem je pogledala bluzo na tleh. »In zato sem odšla jaz prva.«
Ni je pobrala.
Sedla je na tla ob postelji. Oblačila so ostala napol v kovčku, napol zunaj. Nekaj časa je jokala brez glasu, z obrazom naslonjenim na kolena. Ko je dvignila glavo, je bilo v sobi že temneje.
Na mizi je zasvetil telefon. Ni ga vzela.
Pozno zvečer je vzela list hotelskega papirja. Dolgo je držala pisalo nad njim, nato napisala:
»Oprostite, ker nisem prišla. Nisem vedela, ali bežim pred vami ali pred seboj.«
Prebrala je zapis. Pod njim ni dodala ničesar.
List je prepognila in ga položila v torbo poleg suhe vejice rožmarina.
Kovčka tisto noč ni zaprla.
Jutro odhoda
Pred svitom je Ana stopila iz hotela. Kovček je pustila pri recepciji, receptorju pa izročila knjigo z Igorjevim imenom na listku. Taksi je bil naročen čez petdeset minut. V torbi je imela prepognjeni list, ki ga je napisala ponoči. Pri prvem križišču je za hip obstala, čeprav je pot do pomola poznala. Nato je zavila proti morju.
Igor je že sedel na klopi. Ni gledal proti zalivu, ampak proti poti.
Ko jo je zagledal, je vstal.
Ana je prišla do njega in sedla. Ne na svojo nekdanjo klop. Sedla je ob njega. Med njima je ostalo komaj za dlan prostora.
»Mislil sem, da ne boste prišli.«
»Tudi jaz.«
Prepognjeni list je še nekaj trenutkov držala v roki, potem ga je spravila nazaj v torbo.
Igor je s palcem zdrsnil čez rob obliža na dlani. »Tri dni sem si govoril, da moram sprejeti, če vas ne bo.«
Ana ga je pogledala.
»Isti stavek kakor vedno,« je nadaljeval. »Tokrat mi ni pomagal.«
»Jaz sem tri dni iskala besede, s katerimi bi si razložila, zakaj ne pridem.«
»Ste jih našli?«
»Preveč.«
Na ustnicah se mu je pokazal nasmeh in takoj ugasnil.
»Postali ste mi pomembni,« je rekla Ana. »In odšla sem prva.«
Igor je sklenil roke med koleni. Obliž se je na enem robu odlepil.
»Jaz pa sem ostal tukaj.«
»Vem.«
»Ne.« Pogledal je proti njej. »Ne tako, kot mislite. Sedel sem in čakal, da bo minilo. To znam.«
Ana ni odgovorila.
Morje je bilo skoraj brezbarvno. Na koncu pomola je nekdo odvezoval čoln. Vrv se je napela, nato padla na mokri kamen.
»Ne znam vam povedati, kaj sem naredil iz svojega življenja,« je rekel Igor. »Vem samo, da me bo bolelo, če odidete.«
Ana je spustila pogled na njegove roke.
»In zdaj?«
Tokrat ni pogledal proti morju.
»Ne pojdite.«
Ana je zaprla oči. Ko jih je odprla, so bile v njih solze.
»Domov moram.«
Igor ni umaknil pogleda. Ana je rekla: »Če zdaj ostanem, ne bom vedela, ali sem ostala zato, ker sem izbrala vas, ali zato, ker me je bilo strah oditi.«
Telefon ji je zavibriral v torbi. Ni ga vzela.
»Lahko bi ostali še en dan.«
V njegovem glasu ni bilo miru. Ano je zabolelo.
»Lahko bi.«
Sedela sta. Čas je tekel brez njune pomoči. »Če ne odidem,« je rekla čez nekaj časa, »bom naredila isto kakor prej. Samo v drugo smer.«
Igor je pogledal njeno roko na klopi.
»Potem pojdite.«
Besede je izrekel brez običajnega miru.
»Ne vem, kaj bo,« je rekla Ana.
»Tudi jaz ne.«
»Vas to moti?«
»Zelo.«
Ana je položila roko na njegovo. Igor jo je obrnil in prvič sklenil prste okoli njenih.
Nobeden ni ničesar obljubil.
Ko je Ana vstala, jo je Igor še nekaj trenutkov držal za roko; tokrat je bil on tisti, ki je prijem podaljšal, potem jo je izpustil in vstal z njo. Proti hotelu sta hodila počasi, vendar se nista ustavljala. Pri tržnici je prodajalka razporejala pozne fige in Ani eno podala za na pot. Ana jo je sprejela.
Pred hotelom je pogledala proti cesti, kjer naj bi pripeljal taksi, nato proti Igorju. Tokrat ni obstala zato, ker ne bi vedela, v katero smer mora iti.
Kar ostane
Ko je taksi pripeljal pred hotel, je Igor stal nekaj korakov stran. Voznik je odprl prtljažnik. Ana je prijela kovček; Igor je premaknil roko proti kovčku, potem pa jo ustavil, ko je videl, da ga je Ana že dvignila sama. Pokrov prtljažnika se je zaprl.
Obstala sta med avtomobilom in vhodom.
»Hvala,« je rekla Ana.
»Ne meni.«
Skoraj se je nasmehnila. »Še vedno morate imeti zadnjo besedo.«
Igor je odkimal. »Ne. Tokrat je nimam.«
Ana ga je pogledala nekoliko dlje, nato stopila k njemu in ga objela. Igor je sprva ostal z rokama ob telesu, potem jo je objel nazaj. Ko se je odmaknila, mu je njena dlan še za hip ostala na rokavu.
Voznik je pogledal na uro.
Ana je sedla v avto. Ko je vozilo krenilo, je skozi odprto okno dvignila roko. Igor ji je odgovoril. Gledala sta drug drugega, dokler ju ni ločil ovinek.
Šele ko je zaliv izginil, je Ana odprla torbo. Med denarnico in suho vejico rožmarina je ležal prepognjeni list. Izvlekla ga je, vendar ga ni odprla. Po nekaj trenutkih ga je spravila nazaj.
Naslednje jutro je Igor vstal ob isti uri.
Na pomolu je sedel na svoje običajno mesto. Druga klop je bila prazna. Mimo je zaropotal voziček z zaboji za bližnji lokal, nekdo je na mokrem kamnu vlekel kovinsko stojalo; ko je hrup ponehal, se mu je pogled znova vrnil k prazni klopi.
Na poti domov je šel mimo tržnice. Prodajalka fig ga je zagledala in pogledala za njegov hrbet.
»Kje pa je vaša prijateljica?«
»Odšla je.«
Prodajalka je že segla po papirnati vrečki, ko je Igor dodal:
»Upam, da se vrne.«
Ko je to izrekel, je za hip obmolknil.
Prodajalka mu je poleg vrečke podala še eno figo. Igor jo je vzel v roko in jo v odprti dlani nesel vse do doma.
V stanovanju jo je položil na mizo. Ob njej je stala jutranja skodelica. Igor jo je prijel, da bi jo odnesel v kuhinjo, vendar je ostal sredi sobe. Ena skodelica. En stol ob oknu. Ključ na polici.
Odložil je skodelico.
Spomnil se je ženske ob kopališču in njenega glasu: »Vi vedno rečete drugič.« Takrat mu je bilo skoraj prijetno, da je kavarno pustil za seboj. Zdaj je sedel in gledal figo na mizi.
Potem se je vrnil drug glas, starejši in dolgo odmaknjen. Z njim odprt kovček na postelji in ženska, ki je stala ob njem.
»Kdaj boš ostal?«
Igor je v spominu zlagal srajce. Rekel ji je, da je ta plovba zadnja. Če ne ta, pa naslednja. Potem bo zavrnil vkrcanje. Govoril je, ne da bi jo pogledal.
Ona je položila dlan na pokrov kovčka in ga zaprla, čeprav še ni bil poln.
Ko se je vrnil, njenega plašča ni bilo več na obešalniku.
Igor je zdaj vstal in odprl spodnji predal omare. Med starimi papirji je zagledal porumeneli rob lista. Ni ga vzel ven. Prvi stavek je poznal:
»Kolikokrat mi boš še rekel naslednjič?«
Predal je zaprl.
V sobi je bilo tako tiho, da je slišal uro iz kuhinje. Pogledal je proti svojemu suknjiču na naslonjalu stola, nato proti stari fotografiji ladje. Dolga leta je znal povedati, zakaj je odšel, zakaj je bilo treba počakati in zakaj je bilo pozneje prepozno. Ni si povedal ničesar.
»Ana,« je rekel.
Telefon je ležal na mizi. Vzel ga je, odprl beležke in napisal: »Zdaj vem.«
Besedi sta ostali na zaslonu. Šele tedaj se je še jasneje zavedel, da ju nima kam poslati.
Telefon je počasi položil ob figo.
Čez nekaj dni je odprl knjigo, ki mu jo je Ana pustila pri recepciji. Prebral je njen zapis na začetku, nato obrnil stran in začel pri prvi vrstici. Ko je prišel do konca strani, je obrnil naslednjo.
Med obema obalama
Jesen je prišla brez velikega preloma. Igor je še vedno vstajal pred soncem in hodil proti morju. Nekatera jutra je sedel na isti klopi, druga je šel naprej do skritega pomola. Tam je vrv stare barke ob plimi še vedno drgnila ob kamen.
Ana se je vrnila v mesto, kjer so jo čakali ordinacija, hodniki, znani obrazi in vprašanja, na katera je znala odgovarjati. Prvi dan je med dvema pogovoroma segla v torbo in med papirji našla suho vejico rožmarina ter prepognjeni hotelski list. List je pustila zaprt. Rožmarin je položila na rob mize.
Prvih nekaj tednov si nista pisala. Igor njene številke še vedno ni imel. Ana pa je njegovo našla na listku, ki ji ga je pred odhodom izročila hotelska receptorka, ko je vprašala, ali je gospod z obližem na roki pustil kaj zanjo. Listek je spravila v torbo.
Nekega večera je Igor odprl staro škatlo s fotografijami z ladij. Na eni je stal ob ograji z moškimi, katerih imen se ni več vseh spomnil. Na drugi je bil precej mlajši, z rokami v žepih in z obrazom, obrnjenim proti nekomu zunaj kadra. Fotografijo je dolgo držal, potem jo je položil na mizo, ne nazaj v škatlo.
Isti večer je Ana sedela doma ob odprtem oknu. Na mizi je bil rožmarin že skoraj brez vonja. Vzela je telefon in napisala:
»Kako je morje?«
Igor je sporočilo prebral dvakrat. Nato je odprl beležke. Tam sta še vedno čakali besedi: »Zdaj vem.« Izbrisal ju je.
»Danes mirno. Zjutraj je pihalo.«
Čez nekaj minut je prišlo:
»Tukaj dežuje.«
Igor je pogledal skozi okno proti temi, v kateri morja ni mogel videti.
»Potem imava vsaj vreme vsak svoje.«
Ana se je nasmehnila. Odgovorila je šele čez nekaj časa:
»Za zdaj.«
Pozimi sta si pisala redko. Včasih je med dvema sporočiloma minil teden, včasih več. Ana je večkrat napisala stavek, ga izbrisala in poslala krajšega.
Neko jutro je Igor na tržnici kupil dve figi. Šele doma je opazil, kaj je naredil. Eno je pojedel, drugo pustil na krožniku do večera, nato jo prav tako pojedel.
Ana je nekega dne po zadnjem pacientu ostala v ordinaciji. Na stolu nasproti nje je še vedno ležal robček, ki ga je nekdo pozabil. Segla je po telefonu in napisala:
»Danes nisem vedela, kaj naj nekomu rečem.«
Odgovor je prišel pozneje:
»In kaj ste naredili?«
»Ostala sem.«
Igor je dolgo gledal ti dve besedi. Nato je telefon položil na mizo in odprl okno.
Ko so se dnevi začeli daljšati, je Ana na spletni strani železnice izbrala vozovnico do morja. Pri datumu vrnitve je obstala. Kazalec je nekaj časa miroval nad koledarjem.
Potem je izbrala datum.
Ni ga izbrisala.
Igorju ni povedala, da prihaja.
Epilog
Spomladansko sonce je bilo že nad strehami, ko je Igor prišel na pomol. Na poti je hodil počasneje kakor pozimi; palico je postavljal predse brez naglice in pri zadnjem ovinku pogledal proti klopi.
Ni bila prazna.
Ana je sedela na mestu, kjer je nekoč sedel on, z rokami v naročju in torbo ob nogah, ne med njima. Ko ga je zagledala, je vstala, potem pa kakor da si je premislila in znova sedla.
»Dobro jutro.«
Igor se je ustavil nekaj korakov stran. Na obrazu se mu je pojavil nasmeh, ki ga ni poskušal skriti.
»Dobro jutro.«
Prišel je do klopi.
Ana je z dlanjo pokazala na prostor ob sebi.
»Je tukaj prosto?«
Igor je pogledal klop, nato njo.
»Je.«
Sedel je.
Med njima je ostalo nekaj prostora. Ana je čez nekaj trenutkov položila dlan na les, brez vabila in brez premisleka, približno tja, kjer je nekoč merila razdaljo med njima.
Igor je pogledal njeno roko.
Tokrat ni ostal na svoji strani klopi.