Kaj pa zdaj
KAJ PA ZDAJ?
Vladimir Zevnik
I. KAVA
Vlado se tistega jutra ni zbudil z nobeno posebno mislijo. Mira je bila že v kuhinji, ker je zadnja leta skoraj vedno vstajala nekaj minut pred njim, čeprav sta oba vedela, da za to ni bilo nobenega razloga, in ko je prišel skozi vrata, je imela na mizi časopis, ki ga je še vedno jemala iz nabiralnika, čeprav je večino novic prebrala že prejšnji večer na telefonu. Kava je bila skuhana, njegova skodelica je stala na istem mestu kakor včeraj in predvčerajšnjim, ob njej pa očala, ki jih je zvečer pustil v dnevni sobi in jih je Mira očitno spet prinesla za njim. Sedel je, si jih nataknil in pogledal skozi okno. Deževalo ni, vendar je bilo nebo tako nizko, da je bilo videti, kakor da bo začelo vsak hip.
»Danes morava v trgovino,« je rekla Mira, ne da bi dvignila pogled. »Mleka skoraj ni več, pa tiste žarnice bi lahko končno kupila.«
»Žarnice sem hotel kupiti že včeraj, samo nisem šel mimo tiste trgovine, kjer jih imajo, in če jih vzameva kar v supermarketu, bova spet dobila takšne, ki bodo čez tri mesece začele utripati. Saj ni stvar v ceni, Mira, ampak če že menjaš žarnico, je precej nesmiselno kupiti slabo samo zato, ker je tri evre cenejša.«
Mira je obrnila stran. »Potem pa kupi dobre.«
Vlado je hotel še povedati, da ni govoril o dobrih in slabih žarnicah, ampak o tem, da bi bilo pametno stvari kupovati tam, kjer človek vsaj približno ve, kaj kupuje, potem pa ni. Vzel je skodelico, naredil požirek in šele takrat opazil, da je kava še prevroča. Odložil jo je in odprl časopis, čeprav ga novice tisto jutro niso posebej zanimale.
Nekaj minut pozneje je Mira vstala, odprla hladilnik, pogledala vanj in ga spet zaprla. »Pa ribe bi lahko vzela. Če bodo imeli kaj spodobnega.«
»Lahko.«
»Ali bi jih jedel?«
»Seveda bi jih jedel. Če sprašuješ, ali si jih danes posebej želim, pa ne vem. Odvisno tudi, kaj bodo imeli. Če bo tista gojena orada, ki jo zadnje čase prodajajo kot ne vem kakšno ponudbo, potem bi jaz raje vzel kaj drugega, ampak sicer nimam nič proti ribam.«
Mira ga je pogledala čez odprta vrata hladilnika. »Dobro. Bom pogledala.«
Dan je potem stekel, kakor so zadnja leta tekli dnevi, odkar nobenemu od njiju zjutraj ni bilo več treba gledati na uro. Šla sta vsak po svoje; Mira je imela nekaj v mestu, Vlado je doma odgovoril na dve elektronski sporočili, eno od nekdanjega sodelavca in drugo od človeka, ki ga ni poznal in ga je prosil za mnenje o izvidu, ki mu ga ni poslal. Pri drugem sporočilu je nekaj časa sedel pred zaslonom in premišljeval, kako naj človeku razloži, da brez izvida ne more povedati ničesar, ne da bi odgovor zvenel neprijazno, potem je napisal štiri stavke, jih prebral, dodal še dva in poslal.
Ko je zaprl računalnik, je ostal za mizo. Na robu je ležala knjiga, ki jo je začel prejšnji teden, poleg nje svinčnik, pod njim pa račun za elektriko, ki ga je že plačal in ga še ni odnesel med papirje. Pogledal je vse troje in brez kakšnega posebnega razloga pomislil, da bi moral pospraviti predal v kabinetu, ker je bilo v njem že toliko starih člankov, zapiskov in stvari, ki jih ni potreboval, da ga skoraj ni mogel več zapreti.
Takrat se je vprašanje pojavilo prvič.
Kaj mi pa še manjka?
Ni ga presenetilo. Pravzaprav se mu sprva niti ni zdelo pomembno. Pogledal je račun, ga prepognil in odnesel v predal, potem se je spomnil, da mora popoldne poklicati Bojana, ker mu je pred dnevi nekaj obljubil. Ko se je vrnil v kuhinjo, je vprašanje že izginilo.
Naslednje jutro se je vrnilo.
Tokrat je prišlo, ko je stal pri oknu in čakal, da se voda za kavo segreje. Mira je nekaj iskala v omari in ga vprašala, ali je videl manjši stekleni kozarec. Ni ga. Pomagal ji je pogledati na zgornjo polico, kozarec našel za posodo, ki je nista uporabljala že več let, in ko ga je postavil na pult, je spet pomislil: Kaj mi pa še manjka?
V naslednjih dneh se je vprašanje pojavilo še nekajkrat, vedno brez pravega reda. Enkrat v avtu, ko je čakal pred semaforjem, drugič med branjem, tretjič zvečer, ko je Mira že spala in je šel v kuhinjo po vodo. Ni si delal seznama stvari, ki jih je imel, niti ni pregledoval svojega življenja, kakor bi pregledoval izvid. Prav to bi se mu zdelo nekoliko smešno. Vprašanje je bilo preprosto in zato mu je počasi začelo iti na živce.
Nekega jutra ga je Mira opazovala čez mizo nekoliko dlje kot običajno.
»Kaj je s tabo?«
»Nič ni z mano. Samo nekaj mi zadnje dni hodi po glavi in niti sam ne vem, zakaj, ker se ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi se moral s tem ukvarjati. Pravzaprav se sploh ne ukvarjam, samo vrača se.«
»Kaj?«
Vlado je skodelico obrnil za ročaj, kakor da bi bilo pomembno, na katero stran gleda. »Sprašujem se, kaj mi še manjka. Ne mislim zdaj konkretno, da bi moral kaj kupiti ali urediti, ampak na splošno. Človek ima vendar ves čas nekaj pred sabo. Ko sem bil mlad, je bilo jasno, kaj je naslednje, pozneje tudi, samo stvari so bile druge. Zdaj pa se mi je kar naenkrat pojavilo vprašanje, kaj je še takega, kar bi moral dobiti ali doseči ali urediti, da bi lahko rekel, da je potem življenje takšno, kot bi moralo biti. In ne najdem ničesar. Saj si še marsičesa želim. Samo ničesar ne najdem, za kar bi lahko rekel: to mi manjka.«
Mira ga je nekaj časa gledala. »Ti res nič ne manjka?«
»Trenutno kava.«
»Saj jo imaš pred sabo.«
Vlado je pogledal skodelico. Kava je bila tam, nekoliko temnejša ob robu, in iz nje se ni več kadilo.
»Potem mi pa res nič ne manjka.«
II. DAN, KI SE NI SPREMENIL
Naslednje jutro ni bilo nič drugače. To je Vlada nekoliko presenetilo, čeprav ni vedel, zakaj bi pričakoval, da bo drugače. Mira je odprla okno v spalnici, ker je ponoči deževalo in je bil zrak v stanovanju težak, on pa je v kopalnici iskal novo britvico, ki jo je pred nekaj dnevi kupil prav zato, da mu je ne bi bilo treba iskati. Našel jo je v predalu pod dvema zavojčkoma zdravil, ki jim je že skoraj potekel rok, in ju odnesel v kuhinjo, da bi ju pozneje dal v vrečko za lekarno.
»Tega ne daj na mizo,« je rekla Mira. »Bova pozabila in bo tam tri dni.«
»Če ga dam kam drugam, bova pozabila še prej. Na mizi ga bova vsaj videla, in ko greva mimo lekarne, ga vzameva s sabo. To je precej bolj zanesljivo, kot da ga spraviva nazaj v omaro in potem čez pol leta ugotoviva, da je še vedno tam.«
»Potem ga daj k vratom.«
Vlado je vrečko odnesel k vratom. Ko se je vrnil, je bila kava že nalita. Sedel je in nekaj časa čakal, ali se bo v njem pojavilo včerajšnje vprašanje, potem pa se je sam sebi zdel smešen, ker ga je čakal. Ni bilo vprašanja. Bila je kava, zunaj mokra cesta, na telefonu tri nova sporočila in Mira, ki je rekla, da mora do enajstih v mesto, ker se je dogovorila z nekdanjo kolegico.
Po zajtrku je šel po žarnice. V trgovini je ugotovil, da prodajalec o njih ve manj, kot je pričakoval, zato je deset minut bral droben tisk na dveh škatlah, primerjal moč, barvno temperaturo in življenjsko dobo ter na koncu kupil dražje. Na blagajni je vzel še baterije, čeprav jih ni nameraval kupiti, ker se je spomnil, da sta zadnjič iskala dve za daljinski upravljalnik in jih ni bilo nikjer.
Na parkirišču je začelo spet deževati. Ni imel dežnika. Do avta je bilo manj kot petdeset metrov, zato je stekel, kolikor je pri sedemdesetih še tekel, se pri tem skoraj spotaknil ob robnik in se v avtu razjezil najprej na robnik, potem nase, ker je tekel, nazadnje pa na človeka, ki je z vozičkom stal za njegovim avtomobilom in očitno ni opazil, da bi rad odpeljal.
Ko je končno speljal, se je zasmejal. Ne zaradi česa posebnega. Samo pomislil je, da človeku, ki mu nič ne manjka, očitno še vedno lahko manjka dežnik.
Misel ga ni pripeljala nikamor. Na prvem semaforju je prižgal radio in poslušal do doma.
Mira se je vrnila malo za njim. Prinesla je kruh in vrečko paradižnika, ki ga po njenem v njuni trgovini nikoli niso imeli tako dobrega, ter mu že pri vratih povedala, da je srečala nekdanjo pacientko, ki jo je prepoznala po glasu. Vlado jo je vprašal, ali se je je tudi ona spomnila.
»Ne. Ko mi je povedala priimek, tudi ne. Potem mi je rekla, da sem jo operirala pred sedemindvajsetimi leti in da sem ji po operaciji rekla, naj ne bere vsega, kar najde na internetu. Kar je zanimivo, ker takrat internet še zdaleč ni bil to, kar je danes, tako da sem ji verjetno rekla nekaj drugega, ona pa si je zapomnila po svoje.«
»Ali pa je bilo pozneje, ne pred sedemindvajsetimi leti. Spomin je pri takih časovnih razdaljah zelo nezanesljiv, predvsem pri podrobnostih, ki jih človek pozneje večkrat pripoveduje. Vsakič nekaj malega dodaš, nekaj izpustiš, in čez dvajset let se spominjaš predvsem zadnje različice.«
Mira je odložila paradižnik. »Vlado, jaz ti samo pripovedujem, koga sem srečala.«
»Saj vem. Samo pravim, da je čisto mogoče, da si obe pravilno zapomnita nekaj, kar se ni zgodilo natančno tako.«
»Jaz se sploh ne spomnim.«
»Potem imaš še najmanj težav.«
Mira se je zasmejala in mu podala kruh, naj ga pospravi.
Popoldne je Vlado zamenjal žarnico na hodniku. Nova je svetila nekoliko bolj belo od stare in Mira je takoj rekla, da ji ni všeč. Vlado ji je pojasnil, da je vzel enako barvno temperaturo, kot je pisala na stari škatli, čeprav je bilo mogoče, da prejšnja zaradi starosti ni več svetila enako, potem pa je pogledal luč še sam in moral priznati, da ima Mira prav.
»Jutri jo bom zamenjal.«
»Ni treba.«
»Če ti ni všeč, jo bom zamenjal. Saj sem kupil dve.«
»Meni ni toliko pomembna, da bi šel zaradi tega spet v trgovino.«
Vlado je stal pod prižgano lučjo in jo gledal, kakor da bo s tem ugotovil, katera od njiju ima prav, potem jo je ugasnil. Na mizi pri vratih je še vedno stala vrečka s starimi zdravili. Oba sta šla tisti dan mimo lekarne in oba pozabila nanjo.
Zvečer je odprl knjigo, ki jo je že nekaj dni prestavljal z enega konca mize na drugega. Po desetih straneh je ugotovil, da ne ve, kaj je prebral, in se vrnil dve strani nazaj. Ni bil zaskrbljen. Misli so mu preprosto odšle drugam.
Pred leti bi ga ob takem večeru verjetno čakalo še nekaj, kar bi moral dokončati. Članek, pripombe na doktorsko nalogo, priprava predavanja, elektronska pošta, ki je ni bilo mogoče pustiti do jutra, ker je nekdo na drugem koncu Evrope ali čez ocean že čakal na odgovor. Dolgo je verjel, da bo po naslednjem roku nekoliko mirneje, in ko je naslednji rok minil, je bilo za njim že nekaj drugega. Ni se spominjal tega z grenkobo. Takšno življenje mu je bilo velikokrat všeč.
Zaprl je knjigo in šel v kuhinjo po vodo. Na hladilniku je bil z magnetom pritrjen listek, na katerega je Mira napisala tri stvari za naslednji dan. Ena je bila lekarna.
Takrat se je vprašanje vrnilo, vendar nekoliko drugače. Ni se vprašal, kaj mu manjka. To je že vedel, vsaj toliko, kolikor je bilo mogoče vedeti nekaj, česar še ni znal dobro razložiti. Vprašal se je, kaj naj s tem.
Stal je pred hladilnikom, prebral listek še enkrat in si natočil vodo.
Mira je iz spalnice vprašala: »A prideš?«
»Pridem. Samo vodo sem šel iskat, pa sem videl, da morava jutri še v lekarno. Vrečka je še vedno pri vratih, tako da je to pravzaprav dobro, ker je vsaj nisva pospravila nazaj in pozabila nanjo za naslednjih šest mesecev.«
»Vlado.«
»Kaj?«
»Pridi spat.«
Ugasnil je luč in šel.
III. MORJE
Mira je morje omenila v sredo po kosilu, ko je Vlado pomival dve skodelici in majhno ponev, v kateri sta si spekla jajca, čeprav sta imela v hladilniku dovolj hrane za kosilo. Rekla je, da bo konec tedna lepo in da bi lahko šla za dva ali tri dni dol, če se mu ljubi. Vlado je ponev postavil na odcejalnik in nekaj časa gledal, ali je na robu še ostala sled maščobe.
»Meni je prav. Če bi ti šla, greva.«
Mira je zložila časopis, ki ga je brala. »Jaz sem te vprašala, ali bi šel ti.«
»Saj sem ti odgovoril. Nimam nobenega razloga, da ne bi šel, in če je napoved res dobra, bo tam verjetno prijetno. Sam od sebe se danes zjutraj sicer nisem zbudil z mislijo, da moram na morje, ampak to še ne pomeni, da ne bi šel.«
»Dobro,« je rekla Mira. »Potem greva.«
V petek sta se odpeljala po zajtrku. Na obvoznici je bila gneča, čeprav ni bil več čas, ko bi Vlado znal razložiti, kdo vse mora ob devetih zjutraj proti Primorski. Pri Vrhniki je začel govoriti o tem, da bi bilo smiselno prometne tokove meriti drugače, Mira pa ga je poslušala toliko časa, da je prišel do Logatca, potem je vključila radio in rekla, naj vsaj vreme pustita pri miru.
Ko sta se spustila proti morju, je bilo nebo že povsem čisto. Vlado je odprl okno za nekaj centimetrov in v avto je prišel toplejši zrak, pomešan z vonjem po cesti in nečem suhem, česar v Ljubljani ni bilo. Ni rekel ničesar. Mira je pogledala proti njemu, vendar tudi ona ni nič rekla.
Stanovanje, kamor sta hodila že leta, je bilo hladno in nekoliko zatohlo. Mira je najprej odprla vsa okna, Vlado je odnesel torbi v spalnico in potem deset minut iskal podaljšek, ki ga je sam prejšnjič pospravil na mesto, kjer ga po njegovem nihče ne bi mogel izgubiti. Našel ga je v omari med brisačami.
»Zakaj je to tukaj?« je vprašal.
»Ker si ga ti dal tja.«
»Tega se pa ne spomnim.«
»Jaz se.«
Popoldne sta šla peš do obale. Ni bilo dovolj toplo za kopanje, čeprav sta se dva človeka v vodi vedla, kakor da je julij, in Mira je predlagala, da sedeta na teraso, kjer sta nekoč redno pila kavo. Lokal je imel nove stole, natakarja nista poznala, pogled pa je bil isti. Vlado je naročil kavo in mineralno vodo, Mira čaj.
»Si vesel, da sva prišla?« je vprašala.
Vlado jo je pogledal. »Sem. Pravzaprav bolj, kot sem pričakoval. Zjutraj se mi ni zdelo posebno pomembno, zdaj pa mi je lepo, da sediva tukaj. Saj to je verjetno tisto, kar ti poskušam razložiti že od srede. Ni treba, da sem si nekaj želel tri dni prej, da mi je potem lepo, ko se zgodi.«
Mira je z žličko potisnila rezino limone pod gladino čaja. »Včasih bi bilo vseeno lepo vedeti, da si si česa želel.«
Vlado je hotel vprašati, zakaj je to pomembno, vendar je natakar prinesel račun za sosednjo mizo in nekaj trenutkov sta oba gledala psa, ki je pod stolom skušal doseči košček kruha. Pogovor se ni nadaljeval.
Naslednje jutro je Vlado vstal prvi. Šel je po kruh, čeprav ga Mira ni prosila, in se vrnil še z dvema rogljičkoma, ki ju nista potrebovala. Ko jih je položil na mizo, je Mira rekla, da sta včeraj kupila dovolj zajtrka.
»Vem. Ampak videl sem jih in sem jih hotel.«
»Aha.«
»Kaj aha?«
»Nič. Samo dobro je vedeti.«
Vlado jo je pogledal, potem rogljička, in začel razlagati, da iz dveh rogljičkov vendar ni mogoče sklepati ničesar o človekovem odnosu do prihodnosti. Mira se je zasmejala tako nenadoma, da je moral tudi sam nehati.
Tistega dne sta hodila ob morju dlje, kot sta nameravala. Vlada so proti koncu bolela kolena in ni imel nobene potrebe, da bi bolečino spreminjal v dokaz česarkoli. Sedel je na nizko kamnito ograjo, počakal, da je popustila, in rekel, da bi se nazaj raje peljal z avtobusom. Mira je rekla, da je mislila predlagati isto.
Ko sta se v nedeljo vračala, je Vlado pri Kozini vprašal, ali bi naslednji mesec prišla še enkrat, če bo vreme lepo. Mira je nekaj trenutkov molčala.
»Bi ti?«
»Bi. Tokrat te ne sprašujem zato, ker bi mi bilo vseeno. Pravim, da bi jaz prišel.«
Mira je pogledala skozi okno. »Potem pa mogoče res.«
Vlado ni vedel, zakaj je njen odgovor zvenel skoraj tako, kakor so zadnje dni zveneli njegovi, vendar tega ni komentiral.
IV. NEDELJA
Rok je v nedeljo prišel z Nino in otrokoma nekoliko po eni, čeprav je prejšnji večer napisal, da bodo prišli ob dvanajstih. Mira je imela pečenko že skoraj pripravljeno in je dvakrat znižala temperaturo v pečici, Vlado pa je ob drugem znižanju rekel, da se zaradi ene ure ne bo zgodilo nič, če meso počaka. Mira mu je odgovorila, da se mesu morda ne bo, krompirju pa se bo.
Ema je vstopila prva, odložila nahrbtnik sredi hodnika in takoj vprašala, ali imajo še tisto čokolado, ki jo je dedek zadnjič skril na zgornjo polico. Jan je šel naravnost v dnevno sobo, ker je tam ostala škatla lesenih kock, s katerimi se ni igral že najmanj dve leti, a jih je ob vsakem obisku najprej stresel na preprogo.
»Nismo zamudili nalašč,« je rekel Rok, ko je poljubil Miro. »Na obvoznici je stalo.«
»Saj je v redu,« je rekla Mira.
Vlado je slišal stavek in za trenutek pogledal sina. Rok je že slačil jakno in očitno ni opazil ničesar.
Pri kosilu je Nina pripovedovala o menjavi oken v njihovi hiši, ki se je iz preprostega naročila spremenila v tri ponudbe, dve napačni meri in človeka, ki se že štirinajst dni ni oglasil na telefon. Rok je jedel hitro in vmes popravljal Jana, ki je krompir rezal z robom vilic.
»Pa streho moramo drugo leto,« je rekel. »Če bo šlo tako naprej, bomo naslednjih pet let samo popravljali hišo.«
»Streha je stara koliko?« je vprašal Vlado.
»Sedemindvajset let.«
»Potem ni nič nenavadnega. Če je bila dobro narejena, je to že kar spodobna doba, ampak preden karkoli podpišeš, bi jaz dal pogledati ostrešje nekomu, ki nima interesa, da ti proda celo novo streho. Ljudje pogosto zamenjajo več, kot je treba, ker jim izvajalec reče, da je tako varneje.«
Rok je odložil vilice. »Ati, vem. Sem že govoril z dvema.«
»Samo pravim, ker se pri takih stvareh hitro zgodi, da človek plača dvakrat. Če hočeš, lahko pokličem enega človeka, ki je delal pri—«
»Ne rabiš.«
Vlado je utihnil. Rok ni zvenel jezno, samo utrujeno. Ema je medtem Miri razlagala, da ne bo več hodila na ples, ker bi rada poskusila plezanje, čeprav je še prejšnji mesec govorila, da bo plesala do konca osnovne šole.
»Zakaj pa ne bi več plesala?« je vprašala Mira.
»Ker bi rada plezala.«
»Saj lahko oboje.«
Ema je zavila z očmi. »Babi, ne morem imeti vsak dan nečesa.«
Vlado se je zasmejal. Mira ga je pogledala, kakor da ve, čemu se smeje, in mu z očmi rekla, naj bo tiho. Bil je.
Po kosilu sta Rok in Vlado odnesla krožnike v kuhinjo. Rok je odprl pomivalni stroj in nekaj časa prestavljal posodo, ker je bila po njegovem zložena tako, da vanj ni šlo nič več. Vlado je stal ob pultu in rezal ostanek kruha.
»Kako je v službi?« je vprašal.
Rok je skomignil. »Gre. Do konca leta moramo spraviti skozi tisti projekt, potem bo malo lažje. Vsaj upam. Pa kredit imava še tri leta na tistem večjem obroku, potem se bo tudi poznalo.«
Vlado je hotel reči, da je pri njem vedno bilo nekaj, po čemer naj bi bilo lažje, vendar se je spomnil, da je Rok star štiriinštirideset in da mu ni treba razlagati njegovega lastnega življenja.
»Tri leta hitro minejo,« je rekel.
Rok je zaprl stroj. »Tebi.«
Vlado je pogledal proti njemu.
»Nič ne mislim slabega, ati. Samo pri sedemdesetih so tri leta verjetno drugačna kot pri meni. Jaz imam dva otroka, kredit, firmo, kjer ne vem, kaj bo čez dve leti, pa streho, ki jo moram menjati. Ti si svoje naredil.«
»Saj vem. In meni je bilo lepo, ko sem imel stvari, ki sem jih moral narediti. Ne vedno, seveda, včasih sem imel vsega dovolj, ampak nočem ti govoriti, da bi moral živeti drugače. Samo—«
Rok je čakal.
Vlado je odložil nož. »Nič. Hotel sem ti nekaj razložiti, pa si me že prej prosil, naj ti ne razlagam strehe.«
Rok se je nasmehnil. »To pa je napredek.«
»Ne pretiravaj. Samo odložil sem za pozneje.«
Ko so odhajali, je Ema že spet govorila, da morda plesa vendarle ne bo pustila, če bo lahko hodila na plezanje samo ob sobotah. Jan je pozabil jopico in Rok se je vrnil ponjo iz dvigala. Mira je stala pri odprtih vratih, dokler se niso zaprla.
»Vedno mu hočeš vse rešiti,« je rekla, ko sta ostala sama.
»Streho sem mu hotel samo pomagati preveriti.«
»Nisem govorila o strehi.«
Vlado jo je pogledal, vendar je Mira že pobirala Emin nahrbtnik, ki ga je deklica pustila pod obešalnikom. Poklicala je za njimi, še preden so prišli do avta.
V. KLIC
Telefon je zazvonil v torek malo pred deseto, ko je Vlado na balkonu prestavljal dva lonca, ker je Mira rekla, da eden pušča na ploščice. Na zaslonu je bilo ime Matjaža, ki ga ni poklical že skoraj mesec dni, zato je Vlado pustil lonec na tleh in se oglasil, še preden je prišel nazaj v sobo.
»Povej.«
»A imaš čas?«
»Odvisno, za kaj. Če me sprašuješ, ali imam v naslednjih desetih minutah kaj nujnega, nimam. Če pa si si zamislil, da bi me kam odpeljal za ves dan, mi moraš povedati prej, ker sva z Miro popoldne nekaj dogovorjena.«
»Še vedno odgovarjaš na vprašanje, ki ga nisem postavil.«
»Vprašal si, ali imam čas.«
Matjaž se je zasmejal. Potem mu je povedal, da imajo na oddelku primer, ki ga ne razumejo povsem, in da se je ob nekem laboratorijskem razmerju spomnil nanj. Ni šlo za nujno zdravljenje in Vlado ni bil več človek, ki bi moral karkoli odločati. Matjaž je hotel predvsem, da pogleda podatke in pove, ali vidi isto težavo kakor oni.
»Pošlji mi.«
»Raje pridi. Nekaj stvari ni v elektronskem izvidu.«
Vlado je pogledal proti balkonu, kjer je lonec še vedno stal na tleh. »Kdaj?«
»Ko lahko.«
»To je najslabši možni odgovor, ker pomeni, da moram jaz določiti, kaj pomeni ko lahko. Če ni nujno, pridem jutri dopoldne.«
Naslednji dan je šel na kliniko malo po deveti. Pot je poznal tako dobro, da je šele pri vhodu opazil novo zapornico, pred katero je stal nekaj sekund, dokler mu ni mlajši varnostnik pokazal, naj kartico približa drugi strani čitalnika. Kartica je še delovala. To ga je razveselilo bolj, kot bi pričakoval, in hkrati nekoliko osramotilo, čeprav ni vedel, pred kom.
Na hodniku ga je pozdravila medicinska sestra, ki jo je poznal, potem dva človeka, ki ju ni. Pri dvigalu je srečal mladega zdravnika, ki ga je pogledal, kakor ljudje pogledajo nekoga, za katerega niso prepričani, ali ga morajo poznati. Vlado mu je pridržal vrata in šel naprej.
Matjaž je imel na mizi tri odprte mape in skodelico kave, ki je bila očitno tam že dolgo. Bil je leto starejši od Vlada, vendar je še vedno prihajal skoraj vsak dan, čeprav uradno ni več vodil ničesar.
»Če boš tako nadaljeval, te bodo nekoč morali odnesti skupaj z mizo,« je rekel Vlado.
»Če bo miza dobra, nimam nič proti. Sedi.«
Podatki so bili zanimivi. Vlado je najprej mislil, da vidi preprosto razlago, potem je našel vrednost, ki vanjo ni sodila, in moral začeti znova. Matjaž ga ni motil. Čez nekaj časa je prišla mlada zdravnica, predstavila se je kot Sara in mu brez posebnega spoštljivega uvoda povedala, da se z njegovo prvo razlago ne strinja. Vlado jo je vprašal, zakaj.
Povedala je.
»To je dober ugovor,« je rekel. »Ampak potem moraš razložiti še tole.«
Naslednjih štirideset minut so se pogovarjali tako, kakor se Vlado že dolgo ni. Ne o sebi, ne o letih, ne o tem, kdo je nekoč vodil oddelek, ampak o številkah, meritvah, zdravilih in časovnem zaporedju. Dvakrat je šel do table, enkrat je moral prositi Saro, naj mu pokaže, kje je našla podatek, ki ga sam ni opazil. Ko je ugotovil, da je nekaj narobe prebral, je rekel samo, da je narobe prebral, in nadaljeval.
Ob pol dvanajstih je Matjaž pogledal na uro. »A nisi rekel, da imaš čas samo dopoldne?«
Vlado je pogledal telefon. Imel je dve Mirini sporočili. V prvem ga je vprašala, ali bo doma za kosilo. V drugem je pisalo samo: Kupi kruh.
»Sem. In še vedno je dopoldne.«
Sara je odšla po svoje delo, Matjaž pa je zložil papirje. »Kaj misliš?«
»Mislim, da ne vem. Kar je precej bolj zanimivo, kot če bi vedel po prvih petih minutah. Ena možnost je tista, ki si jo omenil ti, ampak če drži, bi moral biti en rezultat drugačen. Druga je, da gledamo posledico nečesa, česar sploh še nismo izmerili. Ne bi pa zdaj iz tega delal zgodbe. Najprej ponovite meritve.«
»Boš še pogledal?«
»Če mi pošlješ rezultate, seveda. Saj me zanima.«
Ko je šel po hodniku nazaj, se ni počutil mlajšega in ni imel občutka, da se je vrnil kamor spada. Koleno ga je na stopnicah zabolelo prav tako kakor prejšnji teden ob morju in pri izhodu je moral spet razmišljati, na katero stran čitalnika prisloniti kartico. Zunaj je bilo sonce ostrejše, kot je pričakoval.
Kruh je skoraj pozabil. Spomnil se je pri avtomobilu, se obrnil in šel do majhne trgovine čez cesto. Kupil je še sir, ki ga Mira ni naročila, ker ga je zagledal na polici in se mu je zdel dober.
Doma je Mira sedela za mizo in govorila po telefonu. Pokazala mu je, naj da kruh v kuhinjo. Vlado je odložil vrečko in šele takrat opazil, da je lonec z balkona še vedno na tleh, natanko tam, kjer ga je pustil prejšnje jutro.
Ko je Mira končala pogovor, je vprašala: »No?«
»Ne vem še. Zanimivo je. Najprej sem mislil, da je precej jasno, potem pa se je pokazalo, da ni, in zdaj morajo ponoviti nekaj meritev. Ena mlada zdravnica je opazila stvar, ki sem jo jaz spregledal. Zelo dobra je, čeprav malo prehitro sklepa. Ampak to se da popraviti.«
Mira je pogledala sir. »Tega pa nisem naročila.«
»Vem. Hotel sem ga.«
»Spet?«
Vlado je za trenutek obstal, potem se je zasmejal. »Mira, če boš zdaj iz vsake stvari, ki jo kupim, delala dokaz, bova morala začeti voditi evidenco.«
»Ne delam dokaza. Samo vesela sem, da si hotel sir.«
Vlado je hotel pojasniti, da si je tudi prej želel marsikaj in da očitno še vedno napačno razume, kaj ji je skušal povedati, potem pa je pogledal uro.
»Ob kateri uri sva midva danes dogovorjena?«
Mira ga je nekaj časa gledala. »Ob treh.«
Bilo je deset minut čez eno.
»Potem imam še dovolj časa, da popravim tisti lonec.«
»Če ga boš res popravil.«
Vlado je vzel lonec in ga odnesel na balkon.
VI. ČLOVEK, KI ŠE TELEFONIRA
Bojan je poklical v četrtek ob pol osmih zjutraj, ko je Vlado še stal v kopalnici z zobno ščetko v roki. Telefon je zvonil v spalnici dovolj dolgo, da je Mira rekla, naj se že oglasi, ker človek, ki kliče tako zgodaj, verjetno ne kliče zato, da bi vprašal, kakšno bo vreme. Vlado je prišel do telefona ravno pred zadnjim zvonjenjem.
»Živ si,« je rekel Bojan.
»Kolikor lahko presodim, ja. Kaj pa ti delaš ob pol osmih?«
»Čakam te na kavi.«
»Kje?«
»Tam, kjer sva rekla.«
Vlado je nekaj trenutkov molčal. Pred tremi dnevi mu je res obljubil kavo, samo prepričan je bil, da sta govorila o petku. Bojan je bil prepričan, da sta govorila o četrtku, in po dveh minutah pogovora ni bilo več mogoče ugotoviti, kdo ima prav, ker je vsak natančno vedel, kaj je slišal.
»Pridem čez pol ure,« je rekel Vlado.
»Ne hiti. Jaz sem že naročil.«
»Če si že naročil, potem pravzaprav moram hiteti.«
Bojan je sedel pri oknu v majhnem lokalu, kamor sta hodila že leta, čeprav je vsaj dvakrat na leto razlagal, da tam ne bo več pil kave, ker so jo podražili in zmanjšali skodelice. Ko je Vlado prišel, je bila njegova kava že skoraj mrzla.
»Sem ti rekel, da ni treba hiteti.«
»Ti si človek, ki pokliče ob pol osmih in potem reče, naj ne hitim.«
»Če bi bil normalen, bi bil že pokonci.«
»Bojan, jaz sem upokojen. To je ena redkih pravic, ki sem si jo dejansko prislužil.«
Bojan mu je začel pripovedovati o avtomobilu, ki ga je prejšnji teden peljal na servis. Zgodbo je Vlado deloma že poznal, ker mu je o istem servisu govoril po telefonu, vendar je bila tokrat daljša in je v njej nastopal še serviserjev bratranec, ki ga prej ni bilo. Vlado ga je dvakrat popravil pri zaporedju dogodkov, potem je odnehal in poslušal.
Ko je Bojan prišel do računa, je Vlado pogledal skozi okno. Na drugi strani ulice je ženska poskušala zložiti otroški voziček v prtljažnik premajhnega avtomobila. Dvakrat ga je obrnila, tretjič snela kolo in ga spravila noter.
»Ti mene sploh ne poslušaš,« je rekel Bojan.
»Poslušam. Plačal si sto osemdeset evrov za nekaj, kar po tvojem ni bilo treba zamenjati, serviser pa trdi, da je bilo. Samo ne vem, kaj naj ti zdaj povem, ker avtomobila nisem videl in tudi če bi ga, nisem avtomehanik.«
»Lahko bi rekel, da so me nategnili.«
»Lahko bi, ampak tega ne vem.«
Bojan ga je pogledal, potem pa se zasmejal. »Zato te človek ne sme nič vprašati.«
Ostala sta skoraj dve uri. Govorila sta o avtomobilu, človeku, ki ga je Bojan srečal v Kopru, o nekdanjem sosedu, ki se je preselil, in o tem, da Bojan že tri mesece razmišlja, ali bi prodal barko, pa je vsak teden bolj prepričan, da je ne bo. Ko sta vstala, je rekel, da se naslednji teden slišita.
»Pokliči po osmi,« je rekel Vlado.
»Če boš takrat še spal, si si sam kriv.«
Vlado je šel domov peš. Pri trafiki je kupil časopis, čeprav ga je imel naročenega, ker se je spomnil, da je Mira zjutraj vzela njunega s seboj. Šele pred blokom je ugotovil, da je kupil isto številko, ki ga bo doma čakala na mizi.
Ko je prišel v stanovanje, je Bojan spet poklical.
»Kaj si pozabil?« je vprašal Vlado.
»Nič. Samo to sem ti hotel povedati: v petek sva bila dogovorjena. Našel sem sporočilo.«
Vlado je pogledal telefon. »Potem si me danes zbudil en dan prezgodaj.«
»Saj si prišel.«
»To pa res.«
Bojan je odložil, še preden mu je Vlado utegnil povedati, da mu naslednjič kavo dolguje on.
VII. MIRA
Mira je v petek dopoldne sedela v čakalnici ginekološke ambulante, v kateri ni delala že več kot štiri leta. Ni bila bolna. Prišla je po mapo starih dokumentov, ki jih je njena nekdanja kolegica našla v omari med selitvijo ambulante, in ker je imela kolegica še pacientko, je Mira rekla, da bo počakala. Na steni je visel nov plakat, stari leseni obešalnik pa je bil isti in na enem kavlju je še vedno manjkala medeninasta kapica.
Mimo nje je šla mlada zdravnica, jo pozdravila in šele po dveh korakih obstala. »Doktorica Mira?«
Mira se je nasmehnila. »Samo Mira je čisto dovolj.«
Dekle se je predstavilo. Mira je poznala njen priimek, ker je bila hči človeka, s katerim sta nekoč delala, obraza pa se ni mogla spomniti. Pogovarjali sta se nekaj minut o oddelku, o ljudeh, ki so odšli, in o novem načinu razporejanja dežurstev, nad katerim se je mlada zdravnica pritoževala skoraj z istimi besedami, kot se je Mira nekoč pritoževala nad starim.
Ko je ostala sama, ni občutila nobene posebne žalosti. Pogrešala je nekatere ljudi, ne pa dežurstev, telefona ponoči in tistega trenutka pred težko operacijo, ko je človek že vse premislil in kljub temu še enkrat preveri, ali je kaj spregledal. Včasih je mislila, da bo pogrešala delo bolj, kot ga je. Potem je ugotovila, da se je mogoče nečemu odpovedati brez občutka, da je bilo zato manj pomembno.
Kolegica Vesna je prišla ponjo in jo odpeljala v majhno pisarno. Na mizi je bila kartonska mapa z Mirinim imenom in nekaj starimi fotografijami z nekega strokovnega srečanja.
»To je vse tvoje. Če nočeš, vržem stran.«
Mira je prelistala papirje. Med njimi je našla potrdilo o izobraževanju iz tujine, kamor sta z Vladom odšla, ko je bil Rok še otrok. Na papirju je bil datum, ki ga ni pogledala že desetletja.
»To bom vzela,« je rekla.
»Zaradi nostalgije?«
»Ne vem. Mogoče zato, ker sem ga takrat precej težko dobila.«
Na poti domov se je ustavila v trgovini in kupila dva lončka zelišč za balkon. Ni jih potrebovala. Eden je bil rožmarin, čeprav je doma že imela rožmarin, ki je preživel tri zime in ga Vlado ni maral, ker se je vedno razrasel čez rob lonca.
Vlado je sedel pri računalniku, ko je prišla. Na zaslonu je imel odprto preglednico z rezultati, ki mu jih je poslal Matjaž.
»Še delaš?« je vprašala.
»Ne delam. Gledam. To ni čisto isto, ker me nihče ne plačuje in tudi nihče ne čaka, da bom jaz kaj odločil.«
»Če tri ure gledaš številke, temu jaz še vedno rečem delo.«
Mira je odnesla zelišča na balkon. Vlado je prišel za njo in takoj opazil drugi rožmarin.
»Saj enega že imava.«
»Vem.«
»Zakaj si kupila še enega?«
Mira je iz vrečke vzela lonček in ga postavila na tla. »Ker sem ga hotela.«
Vlado jo je pogledal in razumel, da mu vrača nekaj, kar je zadnje dni govoril on. Hotel je pripomniti, da je to že nekoliko otročje, vendar je bil novi rožmarin lepši od starega.
»Kam ga boš dala?«
»Ne vem še.«
Popoldne je Mira poklicala Roka in ga vprašala, ali imajo že koga za streho. Rok je odgovoril, da ureja. Ponudila mu je številko človeka, ki ga je priporočila prijateljica. Rok je nekaj trenutkov molčal.
»Mami, saj bom.«
»Samo številko ti pošljem.«
»Ne rabiš.«
Mira je rekla dobro in odložila. Ko se je obrnila, je Vlado stal pri vratih balkona.
»Kaj?« je vprašala.
»Nič. Samo zanimivo je.«
»Kaj je zanimivo?«
»Da si mi v nedeljo rekla, da mu hočem vse rešiti.«
Mira ga je pogledala. »Ti si mu razlagal ostrešje. Jaz sem mu hotela poslati telefonsko številko.«
»Razlika je gotovo ogromna.«
»Je.«
Vlado se je nasmehnil in se vrnil k računalniku. Mira je ostala na balkonu. Čez nekaj časa je prestavila oba rožmarina tako, da sta stala drug ob drugem, in ugotovila, da zanju pravzaprav ni dovolj prostora.
VIII. KAJ PA TI HOČEŠ?
Spor se je začel zaradi mize. Mira je že nekaj časa govorila, da bi morali staro jedilno mizo obnoviti ali zamenjati, ker se je furnir na enem robu dvignil in je pod kozarcem ostajal svetel krog, ki ga ni bilo več mogoče odstraniti. Vlado je vsakič rekel, da njega ne moti. V soboto je Mira na telefonu našla mizarja, ki bi jo lahko obnovil, in ga vprašala, ali naj ga pokliče.
»Meni je prav.«
»Vem, da ti je prav. Ali hočeš, da jo obnoviva?«
Vlado je pogledal mizo. Na njej je bila skleda z jabolki, kup pošte in Emin svinčnik, ki je ostal od nedelje. »Če jo obnoviva, bo gotovo lepša. Če je ne, pa tudi lahko še nekaj let normalno uporabljava tole. Zato nimam posebne preference.«
»Spet.«
»Kaj spet?«
»Nič.«
Mira je odložila telefon.
Vlado je vedel, da »nič« ne pomeni nič. Sedel je nasproti nje. »Če te moti miza, jo dajva obnoviti. Saj ne nasprotujem.«
»Ne gre za mizo.«
»Potem mi pa povej, za kaj gre, ker jaz očitno ne razumem. Zadnje tedne me sprašuješ, kaj bi jaz, in kadar nimam posebne želje, se razjeziš, kakor da ti nekaj odrekam. Ne odrekam ti ničesar. Če hočeš obnoviti mizo, jo obnoviva. Če hočeš na morje, greva. Če bi rada—«
»Prav to.«
»Kaj prav to?«
Mira je vstala in odnesla skledo z jabolki na kuhinjski pult, čeprav je bila tam manj na poti kot po novem. »Vlado, jaz ne potrebujem dovoljenja, da pokličem mizarja. Če bi hotela sama odločiti, bi ga že poklicala. Vprašala sem te, ker je to najina miza.«
»In jaz sem ti povedal, da mi je vseeno, ali jo obnoviva ali ne. To je tudi odgovor.«
»Je. Samo zadnje čase je odgovor na skoraj vse.«
Vlado je hotel ugovarjati, da to ni res. Na morje je hotel še enkrat, kupil je rogljičke, sir, včeraj je Matjažu sam napisal, naj mu pošlje nove rezultate. V glavi je imel že dovolj dokazov, da bi njen stavek popravil, potem pa je videl, da Mira ne govori o dokazih.
»Ti se pač nočeš več odločati o takih stvareh.«
»Ne. To pa ni res. Za mizo mi je bilo vseeno, dokler me nisi prisilila, da sem jo zares pogledal. Za morje sem ti pa sam rekel, da bi šel še enkrat. Ne moreš iz tega narediti, da se nočem odločati.«
Mira je nekaj trenutkov molčala. »Dobro. To sem rekla preveč na hitro.«
»Ne vem, kaj delaš. To je problem.«
»Saj sem tukaj.«
»Vem, da si tukaj.«
Mira je govorila tiše, zaradi česar jo je Vlado poslušal bolj pozorno, kot bi jo, če bi povzdignila glas. »Samo včasih bi rada, da mi rečeš: ne, te mize ne dam, ker sva jo kupila takrat in takrat in mi je všeč. Ali pa: ja, končno jo vrziva stran, ker je grda. Ne pa vedno: meni je prav. Včasih bi rada, da mi poveš, kaj hočeš, ne samo da ti je prav, kar hočem jaz.«
»Ampak jaz ti ne dajem dovoljenj.«
»Vem, da misliš, da jih ne.«
Tu se je Vlado razjezil. Ne močno, dovolj pa, da je vstal. »Potem pravzaprav ne vem, kaj lahko naredim. Če ti iskreno povem, da mi pri neki stvari ni pomembno, katero možnost izbereva, je to narobe. Če bi si izmislil, da hočem eno od njih, bi bilo pa bolje? Saj to nima smisla.«
»Nisem rekla, da si izmisli.«
»Potem pa ne zahtevaj od mene odgovora, ki ga nimam.«
Mira ni odgovorila. Vzela je telefon in šla na balkon, kjer sta oba rožmarina stala preblizu drug drugemu. Vlado je ostal ob mizi. Čez nekaj minut je hotel za njo, pa ni šel. Odprl je pošto, našel račun, ki ga je že plačal, in ga spet zaprl.
Do kosila sta govorila o drugih stvareh. Mira je vprašala, ali bo juho, Vlado je rekel, da bo, in nobeden ni omenil mize. Popoldne je Vlado šel v trgovino po nekaj, kar je pozabil prejšnji dan. Ko se je vrnil, je na hodniku obstal pred mizo in z roko potegnil po dvignjenem robu furnirja.
Zvečer je rekel: »Jaz je ne bi zamenjal.«
Mira je dvignila pogled s knjige.
»Mizo. Ne bi kupil nove. Če jo lahko tisti človek popravi, bi jo dal popraviti. Všeč mi je. Ne zato, ker bi bila posebej dobra miza, ampak ker je najina že dolgo in sem se je navadil. To ti lahko povem. Če bi me vprašala, ali naj bo furnir za odtenek svetlejši ali temnejši, pa mi bo verjetno spet vseeno.«
Mira je nekaj časa molčala. »Dobro.«
»Samo da ne bova zdaj iz tega naredila pravila, da moram imeti mnenje o vsaki stvari v stanovanju.«
»Vlado.«
»Saj vem. Spet razlagam.«
»Ne. Hotela sem reči, da pokliči mizarja ti.«
Vlado jo je pogledal. »Zakaj jaz?«
»Ker si se odločil.«
Naslednje jutro ga ni poklical. Pozabil je.
IX. ISTO MESTO
Mizar je prišel šele čez dva tedna. Ko je mizo obrnil, da bi pogledal spodnjo stran plošče, je pod enim nosilcem našel nalepko proizvajalca, na kateri je bil poleg skoraj izbrisanega imena še datum. Mira ga je prebrala prva.
»Poglej. To sva kupila tisto leto, ko smo se vrnili.«
Vlado se je sklonil. Datum je bil pravi. Mizo sta kupila nekaj tednov po vrnitvi iz tujine, ker je stara, ki sta jo imela pred odhodom, ostala pri Mirini sestri in se je nekako zgodilo, da je nikoli nista dobila nazaj.
Takrat je bil Rok še otrok. V tuje mesto so prišli sredi jeseni, z dvema kovčkoma preveč, z enim otrokom, ki je že drugi dan vprašal, kdaj bodo šli domov, in z naslovom stanovanja, ki je bilo na fotografijah videti večje. Vlado je imel mesto na kliniki in raziskovalni skupini, zaradi katerega je mesece pisal pisma, izpolnjeval obrazce in čakal na odgovor. Mira je sprva prišla z njim predvsem zato, ker so bili družina, potem pa je že v prvih tednih našla možnost, da nekaj časa dela in se izobražuje tudi sama.
Njuno stanovanje je imelo majhno kuhinjo in mizo, pri kateri so trije sedeli tako tesno, da je moral Rok vstati, če je hotel kdo od odraslih odpreti spodnjo omaro. Prvi mesec sta preračunavala skoraj vsak večji nakup. Vlado je hodil v službo prej, kot je bilo treba, ker ni hotel, da bi kdo pomislil, da je prišel nepripravljen. Mira je trikrat na teden hodila na drug konec mesta in se vračala pozneje od njega. Rok je začel šolo, v kateri sprva ni razumel dovolj, da bi vedel, kdaj se mu drugi otroci smejijo in kdaj se samo smejijo.
Vlado je bil srečen. Bil je utrujen, pogosto prestrašen, da ne bo dovolj dober, in nekajkrat tako jezen nase, da ponoči ni spal, vendar je bil srečen. Vsak teden se je nekaj odpiralo. Nekdo ga je povabil k projektu, nekdo mu je prvič resno prisluhnil, nek rezultat je pokazal nekaj, česar niso pričakovali. Prihodnost ni bila prazna površina; bila je polna stvari, ki jih je hotel doseči.
Mira je bila srečna drugače in nič manj. Ko je dobila možnost, da bi ostala še nekaj mesecev na oddelku, kjer je delala, je prišla domov z listom papirja in ga položila na tisto premajhno mizo.
»Lahko bi podaljšala,« je rekla.
Vlado je najprej mislil, da govori samo o sebi. Potem je razumel, da bi to pomenilo, da bi vsi ostali dlje.
»Koliko?«
»Šest mesecev. Mogoče devet.«
Vlado je sedel in začel računati: njegova pogodba, Rokova šola, stanovanje, denar, vrnitev, obveznosti doma. Govoril je dolgo in razumno. Mira ga ni prekinjala.
»Ti bi šel domov,« je rekla, ko je končal.
»Ja. Mislim, da je zdaj pravi čas. Dobil sem, zaradi česar sem prišel, in če ostanemo še eno leto, bo potem vse težje prestaviti nazaj. Rok se bo še bolj navadil, ti boš imela tukaj delo, jaz bom verjetno dobil še kaj in potem bomo vsakič rekli samo še nekaj mesecev.«
Mira je gledala papir pred sabo. »Jaz bi pa mogoče ostala.«
Vlado se tega stavka ni spomnil pogosto. Spomnil pa se je, da sta se vrnila. Ne zaradi enega prepira in ne zato, ker bi Mira popustila v nečem, kar je zanjo pomenilo vse. Odločila sta se skupaj, kolikor se ljudje sploh odločijo skupaj, kadar si eden želi nekoliko bolj eno in drugi nekoliko bolj drugo.
Mizar je potrkal po spodnji strani plošče. »Tole se da lepo urediti. Nove take ne boste dobili za ta denar.«
Vlado se je zravnal. Mira je stala na drugi strani mize.
»Potem jo uredite,« je rekel.
Ko je mizar odšel, je Mira z mokro krpo brisala prah, ki je ostal na tleh.
»Se spomniš tistega stanovanja?« je vprašal Vlado.
»Seveda.«
»Jaz sem bil prepričan, da si tudi ti hotela domov.«
Mira je ožela krpo. »Na koncu sem hotela. Na začetku pa ne.«
»Zakaj mi tega nisi povedala?«
Mira ga je pogledala. »Saj sem ti.«
Vlado je odprl usta, potem jih zaprl. Miza je bila še vedno obrnjena in brez plošče je bila videti kot nekaj, kar ne more stati samo od sebe.
X. OTROK
Ema je prišla k njima v soboto dopoldne sama, ker je imel Jan rojstni dan pri sošolcu, Rok in Nina pa sta hotela izkoristiti dve prosti uri za trgovino z gradbenim materialom. S seboj je prinesla plezalne čevlje, čeprav tisti dan ni šla plezat, in jih postavila na hodnik tako, da se je Vlado ob enega skoraj spotaknil.
»Zakaj si jih prinesla?« je vprašal.
»Da jih pokažem babi.«
»Babi je šla po kruh.«
»Potem jih bom pa tebi.«
Sedla je na tla in mu razlagala, kako majhni morajo biti, ker mora biti stopalo stisnjeno, Vlado pa jo je po treh minutah vprašal, ali je prepričana, da ni številka premajhna. Ema je rekla, da trener ve bolje od njega.
»To je zelo verjetno, ker jaz o plezalnih čevljih ne vem skoraj nič. Samo če te boli—«
»Ne boli me.«
»Dobro. Potem nimava problema.«
Šla sta v mesto, ker je Ema hotela kupiti zvezek, ki ga je videla prejšnji teden. V prvi papirnici ga niso imeli. V drugi je našla drugega, ki ji je bil bolj všeč, potem pa ga ni hotela, ker je na zadnji strani imel zlat napis. Vlado je deset minut hodil za njo med policami in se trudil razumeti, kakšen zvezek pravzaprav iščeta.
»Tak, da mi bo všeč,« je rekla.
»To je zelo široka tehnična specifikacija.«
»Dedi, ne govori tako.«
»Kako?«
»Kot v šoli.«
Na koncu ni kupila nobenega. Ko sta prišla ven, je hotela sladoled. Vlado jo je spomnil, da je pred petimi minutami rekla, da je nehala jesti sladko med tednom, Ema pa mu je povedala, da je sobota.
Sedla sta na klop. Ema je jedla sladoled, Vlado kave ni kupil, ker je bila vrsta predolga.
»A si bil ti vedno zdravnik?« je vprašala.
»Ne. Najprej sem bil otrok, kar je trajalo precej dolgo, potem sem bil študent medicine, potem zdravnik, specializant, pozneje sem začel delati še raziskovalno in učiti, ampak to se ni zgodilo tako, da bi nekega dne postal nekaj drugega. V resnici se je vse precej prekrivalo. Ko sem bil že zdravnik, sem se še vedno učil, in ko sem bil profesor—«
Ema je opazovala goloba, ki se je približal klopi.
Vlado je nehal.
»Zakaj si nehal?«
»Ker me ne poslušaš.«
»Poslušam. Samo golob ima nekaj na nogi.«
Vlado je pogledal. Okoli ene noge se mu je ovila tanka nit. Golob je hodil skoraj normalno, samo vsake toliko je nogo stresel.
»Bi mu morala pomagati?« je vprašala Ema.
»Če bi ga lahko prijela, mogoče. Ampak verjetno ga ne bova.«
Poskusila sta se mu približati. Golob se je umikal, dokler ni odletel na streho kioska. Ema ga je nekaj časa gledala, potem pojedla zadnji grižljaj sladoleda.
»A boš ti tudi umrl?«
Vprašanje je prišlo tako neposredno, da Vlado ni iskal drugega odgovora. »Bom. Ampak upam, da še ne tako hitro, ker imam še kar nekaj stvari, ki bi jih rad videl, pa tudi sicer se mi za zdaj nikamor ne mudi.«
»Koliko časa?«
»Tega ne vem.«
»Deset let?«
»Lahko več, lahko manj. Pri posameznem človeku tega ne zna nihče povedati natančno, čeprav lahko za veliko ljudi izračunamo približne verjetnosti. Ampak verjetnost ti ne pove, kaj se bo zgodilo meni.«
Ema je pokimala, kakor da je odgovor sprejemljiv, potem pa vprašala, ali lahko gresta pogledat športno trgovino, ker bi rada videla novo plezalno vrečko.
»Mislil sem, da si hotela zvezek.«
»Saj ga niso imeli.«
»Imeli so približno dvesto drugih.«
»Noben ni bil pravi.«
Šla sta proti trgovini. Pred vhodom je Ema zagledala prijateljico iz šole in v istem trenutku pozabila na vrečko. Vlado je stal nekoliko ob strani, medtem ko sta se dekleti pogovarjali, in prvič po dolgem času se ni trudil ugotoviti, koliko časa bo to trajalo.
Ko sta se vrnila domov, je Mira že pripravila kosilo. Ema ji je pokazala čevlje, povedala o golobu in šele potem omenila, da sta govorila o smrti.
Mira je pogledala Vlada.
»Kaj si ji pa razlagal?«
»Nič posebnega. Vprašala me je, ali bom umrl, in sem ji povedal, da bom, samo da upam, da še ne kmalu.«
»In potem?«
Ema je že odpirala hladilnik. »Potem sva šla gledat vrečke, ampak nisva šla, ker sem srečala Zojo.«
Mira je položila krožnike na mizo. »Dobro. Potem je očitno preživela.«
Vlado je sedel. »Mira, saj otrok pri enajstih—«
»Vlado.«
»Prav. Ne bom.«
Ema je iz hladilnika vzela sok. »Kaj ne boš?«
»Nič. Tvoj dedek se uči.«
»Česa?«
Vlado je pogledal Miro. »Tega pa še ne vem.«
V nedeljo zvečer je poklical Bojan. Vlado je po glasu vedel, da ne gre za nič nujnega, še preden je vprašal.
»A poznaš koga, ki bi hotel barko?«
»Prejšnji teden je nisi prodajal.«
»Prejšnji teden je bil motor dober.«
Bojan mu je naslednjih pet minut razlagal zvok, ki ga motor dela samo pri določenih obratih in samo takrat, kadar je že ogret. Vlado ga je vprašal, ali je poklical mehanika.
»Če bi hotel govoriti z mehanikom, ne bi klical tebe.«
»Jaz pa o motorjih vem še manj kot tvoj serviser o kavi.«
Bojan se je zasmejal. Na koncu je rekel, da barke verjetno vseeno ne bo prodal in da se slišita čez nekaj dni. Vlado je odložil telefon in se vrnil h knjigi.
XI. ŠE DVAJSET LET
Matjaž je nove rezultate poslal v ponedeljek zvečer, brez pozdrava in brez pojasnila, samo s pripisom: Zdaj pa povej. Vlado jih je odprl po večerji in ostal pri računalniku dlje, kot je nameraval. Ponovljene meritve so bile skoraj enake prvim, kar je pomenilo, da se neprijetne vrednosti niso dale odpraviti z napako laboratorija. Mira je šla mimo njega dvakrat, tretjič se je ustavila pri vratih.
»A boš še dolgo?«
»Ne vem. Matjaž je poslal tisto, kar sva čakala. Pravzaprav bi moral zapreti in pogledati jutri, ker po tej uri človek prej vidi tisto, kar pričakuje, kot tisto, kar je pred njim, ampak zdaj me zanima.«
»Potem glej.«
Naslednji dan je šel do Matjaža. Sara je bila že tam in je na tabli napisala tri možnosti, od katerih je Vlado dve takoj zavrnil, pri tretji pa ni bil prepričan. Sara se z njim ni strinjala. Matjaž je sedel ob strani in ju poslušal, dokler nista oba začela ponavljati istih argumentov z drugimi besedami.
»Dovolj,« je rekel. »Če bosta še deset minut govorila, bo vsak samo bolj prepričan, da drugi ne razume.«
Vlado se je obrnil proti njemu. »Jaz razumem, kaj govori. Samo mislim, da iz podatkov sklepa en korak predaleč.«
Sara je rekla: »Jaz pa mislim, da vi ostajate en korak preveč zadaj.«
Vlado jo je pogledal in se zasmejal. »To je mogoče. Ampak potem boš morala to dokazati.«
Ko je Sara odšla, je Matjaž skuhal kavo. Njegova pisarna je bila manjša, kot jo je Vlado pomnil iz časov, ko je v njej sedel drug predstojnik, ali pa je bilo samo več omar. Na eni je bila škatla z dokumenti, ki jih Matjaž že dve leti namerava odnesti domov.
»Koliko časa boš še hodil sem?« je vprašal Vlado.
Matjaž je skomignil. »Dokler me bodo spustili skozi vrata.«
»Resno.«
»Resno. Kaj pa naj ti rečem? Da bom prvega januarja prihodnje leto nenadoma nehal biti radoveden? Če mi daš še dvajset dobrih let, jih vzamem jutri.«
Vlado je pihnil v kavo. »Tudi jaz.«
Matjaž ga je pogledal. »Ti pa zadnje čase menda ničesar več ne potrebuješ.«
Vlado ni vedel, ali mu je Mira kaj povedala ali je samo narobe razumel nekaj, kar je sam omenil. »Nisem rekel, da nočem živeti. Če bi mi nekdo lahko zagotovil dvajset let, v katerih bom približno tak, kot sem zdaj, bi jih vzel brez posebnega premisleka. Samo ne vidim, kaj ima to opraviti z današnjim dnem.«
»Nič ne sledi. Samo dražim te.«
Vlado je hotel nadaljevati, Matjaž pa je že odprl mapo z drugim primerom in vprašal, ali se spomni stare raziskave, pri kateri so pred leti dobili podobno odstopanje. Vlado se je spomnil avtorja, ne pa številk. Skoraj uro sta iskala članek, ki ga je bilo mogoče najti v treh minutah, če bi se eden od njiju spomnil pravilnega naslova.
Ko sta ga našla, jima ni pomagal.
»Škoda,« je rekel Matjaž.
»Zakaj škoda? Zdaj vsaj veva, da ni to.«
»Ker bi bilo lepo, če bi bilo enkrat kaj preprosto.«
Vlado je šel domov malo po dvanajsti. Na poti je poklical Miro in jo vprašal, ali potrebuje kaj iz trgovine. Rekla je, da ne. Sam je kupil hruške, ker so bile videti dobre, in jih polovico pojedel še isti dan.
XII. SOBOTA
Vabilo iz tujine je našel med starimi papirji, ko je iskal potrdilo za mizarja. Ni bilo prvo vabilo in tudi ne najpomembnejše, vendar je bilo na njem leto, ki ga je takoj prepoznal. Takrat je imel triinštirideset let, Rok sedemnajst, Mira pa je ostala doma. V isto mesto so se prvič pripeljali vsi trije skoraj desetletje prej; drugič je Vlado prišel sam in ga je na postaji čakal človek z njegovega področja, ki je poznal njegove članke.
Stanovanje je bilo tokrat večje, denarja ni bilo treba šteti in na kliniki mu ni bilo treba dokazovati, da sme sedeti za mizo. V prvem tednu so ga prosili za predavanje. V drugem so ga povabili v skupino, ki je pripravljala raziskavo, o kateri je doma govoril že dve leti. Mira mu je po telefonu rekla, da se sliši zadovoljen.
»Sem. Tukaj imajo podatke, ki jih pri nas preprosto nimamo, in če se to sestavi tako, kot kaže, lahko iz tega nastane nekaj resnega. Ne mislim samo članek. Mislim, da bi lahko dejansko odgovorili na vprašanje, ki ga vsi že dolgo obkrožamo.«
»Potem delaj.«
Mira ni govorila tega z očitkom. Prav zato je bilo lažje ostati.
Roku je obljubil, da bo en konec tedna prišel domov. Ni šlo za praznik, rojstni dan ali maturo. Bila je navadna sobota. Letalsko karto je imel rezervirano, potem pa so v petek dobili rezultate, zaradi katerih je bilo treba v ponedeljek predstaviti nov načrt. Človek, ki je vodil skupino, mu je rekel, da lahko gre, vendar je Vlado iz njegovega glasu razumel, da bi bilo bolje, če ostane.
Poklical je domov.
Miri je najprej razložil rezultate. Potem je povedal, da bi moral ostati do ponedeljka.
»Odloči se,« je rekla.
»Če grem danes, bom moral v nedeljo zvečer nazaj, kar pomeni, da bom polovico časa na poti. Tukaj pa bi jutri lahko naredili stvari, ki jih v ponedeljek ne bomo več mogli mirno sestaviti. Saj bom prišel naslednji konec tedna.«
»Povej Roku.«
Rok je prišel na telefon. Vlado mu je razložil skoraj isto, samo krajše. Povedal je, da se je nekaj nepričakovano odprlo in da bo naslednji teden gotovo prišel.
»Saj je v redu,« je rekel Rok.
Vlado je takrat verjel, da je v redu. Zakaj ne bi? Sedemnajstletni sin ni bil otrok, ki bi jokal, ker očeta ni v soboto doma. Naslednji teden je res prišel. Šli so na kosilo, Rok je večino časa govoril o nečem iz šole, česar Vlado danes ni več znal obnoviti, in življenje se je nadaljevalo brez prizora, ki bi si ga bilo vredno zapomniti.
Vabilo je zdaj držal v roki skoraj trideset let pozneje. Mira je prišla mimo in ga vprašala, ali je našel račun.
»Ne še. Poglej tole.«
Prebrala je glavo pisma. »To je bilo drugič.«
»Ja.«
»Takrat si bil tam skoraj leto.«
»Deset mesecev.«
Mira je skomignila. »Če ti je ljubše deset mesecev, pa deset.«
Vlado je papir položil na mizo. »Se spomniš tistega vikenda, ko sem rekel, da pridem, pa nisem?«
Mira je nekaj časa premišljevala. »Ne posebej. Bilo jih je več, ko nisi prišel.«
Vlado jo je pogledal.
»Ne pravim tega zato, da bi ti kaj očitala. Samo ti se spomniš enega, jaz pa se ne. Takrat je bilo veliko stvari.«
»Rok je rekel, da je v redu.«
»Rok je pri sedemnajstih marsikaj rekel.«
Vlado je hotel vprašati, kaj naj bi to pomenilo, pa ni. Vabilo je spravil nazaj med papirje, čeprav računa še vedno ni našel.
XIII. TELEFON
Bojan je umrl v noči s torka na sredo. Vladu je povedala njegova hči, ki jo je poznal samo toliko, da sta se občasno pozdravila. Poklicala je malo po deveti zjutraj in najprej vprašala, ali govori z Vladom, potem pa rekla, da je oče ponoči umrl. Bilo je nenadno, vendar ne tako nenadno, da pred tem ne bi bilo ničesar; zadnje mesece je imel težave, o katerih je Bojan govoril manj kot o avtomobilu.
Vlado je sedel za kuhinjsko mizo. Mira je stala pri pultu in po njegovem obrazu razumela, da se je nekaj zgodilo, še preden je odložil telefon.
»Bojan.«
Mira je prišla bliže. »Kaj?«
»Umrl je.«
Nekaj časa nista govorila. Na štedilniku je voda zavrela in Mira jo je odstavila, čeprav kave potem ni skuhala.
Na pogrebu je bilo več ljudi, kot je Vlado pričakoval, in nekaj manj, kot bi jih verjetno pričakoval Bojan. Nekdo je govoril o njegovem delu, nekdo o družini. Vlado je poslušal in občasno imel občutek, da govorijo o človeku, ki ga je poznal, občasno pa o nekom drugem, bolj urejenem in manj nadležnem. Spomnil se je kave, serviserja, mrzle skodelice in Bojanovega sporočila, s katerim je dokazal, da sta bila dogovorjena za petek.
Po pogrebu ga je Bojanova hči objela in rekla, da je oče o njem pogosto govoril. Vlado ni vedel, kaj naj odgovori, zato je rekel, da je tudi Bojan veliko govoril. Šele ko je videl njen obraz, je dodal: »O vsem. To sem mislil. Znal je poklicati samo zato, da je povedal nekaj, kar bi lahko mirno počakalo do naslednjega tedna.«
Nasmehnila se je skozi solze. »Točno tak je bil.«
Doma je Vlado slekel suknjič in ga obesil čez stol. Mira ga ni vprašala, kako je bilo. Pogrela je juho, ki je ostala od prejšnjega dne, in jedla sta skoraj brez besed. Pozneje je Vlado šel v kabinet in odprl računalnik, ker je Matjaž poslal novo sporočilo. Prebral ga je in zaprl.
Dnevi so šli naprej brez posebne spremembe. Mizar je vrnil mizo. Rok je poklical zaradi neke stvari z računalnikom. Ema je poslala fotografijo plezalne stene. Mira je prestavila rožmarin, ker je začel drugi jemati svetlobo. Vlado je enkrat šel na kliniko in drugič ni, ker se mu ni ljubilo.
Približno dva tedna pozneje je sedel v avtomobilu pred trgovino in zagledal star model barke na prikolici. Spomnil se je, da Bojan še vedno ni prodal svoje. Segel je po telefonu, poiskal njegovo ime in pritisnil nanj, preden se je spomnil.
Prst je ostal na zaslonu. Ime je bilo še tam, številka tudi.
Telefon je položil na sedež poleg sebe.
Ko je prišel domov, je Mira vprašala, zakaj ni prinesel mleka.
»Pozabil sem.«
»Saj si šel samo po mleko.«
»Vem.«
Mira ga je pogledala in ni rekla nič več. Vlado je vzel ključe in šel nazaj v trgovino.
Tri dni pozneje je Mira ugotovila, da novi rožmarin propada. Prestavila ga je, zamenjala zemljo in nazadnje odrezala dve suhi vejici, medtem ko ji je Vlado razlagal, da je verjetno dobil preveč vode.
»Mogoče,« je rekla. »Ali pa sem kupila slab rožmarin.«
Popoldne sta šla po nov lonec. Kupila sta napačno velikost in se morala naslednji dan vrniti. Vlado je račun spravil v žep plašča, Mira pa ga je doma iskala na mizi. Ko sta ga našla, se nobenemu ni ljubilo nazaj v trgovino, zato je prevelik lonec še dva dni stal na hodniku.
XIV. ROK
Rok je prišel nekega večera sam. Nina je bila z otrokoma doma, on pa je v bližini prevzel nekaj za službo in poklical, ali lahko pride na kavo. Mira je ravno odhajala k prijateljici in je rekla, da imata zdaj priložnost, da se pogovarjata brez nje, kar je Rok sprejel z nasmehom, Vlado pa z vprašanjem, zakaj bi se morala pogovarjati brez nje.
Sedela sta pri obnovljeni mizi. Rok je opazil rob in rekel, da je videti dobro. Vlado mu je povedal, koliko je stalo, potem pa skoraj začel razlagati, zakaj se je obnova bolj splačala kot nova miza. Ustavil se je pri prvem stavku.
»Kaj?« je vprašal Rok.
»Nič. Sam sebe sem ujel.«
Rok se je zasmejal. Govorila sta o strehi. Tokrat Vlado ni ponudil nobene številke. Rok je sam vprašal, ali pozna človeka, ki bi lahko pogledal eno ponudbo, in Vlado mu je povedal ime.
Čez čas je Vlado omenil staro vabilo, ki ga je našel. Ni nameraval odpreti velikega pogovora; hotel je samo vprašati, ali se Rok spomni tiste sobote.
Rok je skodelico odložil počasneje, kot jo je prej dvignil. »Katere?«
Vlado mu je povedal.
»Aha. Tiste.«
»Torej se spomniš.«
»Ja.«
»Jaz sem bil ves čas prepričan, da je bilo v redu. Rekel si mi, da je.«
Rok je pogledal proti oknu. »Ati, imel sem sedemnajst let.«
»To vem. Ampak če bi mi rekel, da je pomembno, bi prišel. Karto sem imel. Samo takrat smo dobili rezultate in v ponedeljek—«
Rok je dvignil roko, ne jezno. »Vem, kaj je bilo v ponedeljek. To zgodbo si mi povedal že takrat.«
Vlado je utihnil.
»Kaj pa je bilo tisto soboto?« je vprašal.
Rok je nekaj časa gledal v skodelico. »Nič velikega. To je ravno stvar. Hotel sem ti nekaj povedati. Ne spomnim se več niti, kako sem si predstavljal, da bo to šlo. Imel sem problem z enim fantom v šoli. Ne pretep, nič takega. Nekaj se je vleklo, jaz pa sem bil prepričan, da moram to sam urediti, potem pa sem tisti teden mislil, da bi ti povedal. Ker si rekel, da prideš.«
»Zakaj mi nisi povedal po telefonu?«
Rok ga je pogledal.
Vlado je že ob vprašanju vedel, da je napačno, vendar ga ni mogel vzeti nazaj.
»Ker ti nisem hotel povedati po telefonu.«
»In naslednji teden?«
»Naslednji teden je bilo že drugače.«
Vlado je položil obe roki na mizo. »Rok, če sem takrat naredil napako, mi je žal. Res. Jaz sem mislil, da—«
»Ati, ti se že trideset let opravičuješ za napačno stvar.«
Vlado ga je pogledal.
Rok je takoj zmajal z glavo. »Ne, to sem slabo rekel. Ne opravičuješ se trideset let. Samo kadar prideva do česa takega, mi razložiš, zakaj te ni bilo. Mene danes sploh ne zanima več, zakaj te ni bilo. Vem, zakaj te ni bilo.«
»Kaj pa potem?«
Rok je s prstom pobral kapljico kave z roba krožnika. »Ko sem ti pozneje kaj povedal, si mi vedno takoj povedal, kaj naj naredim. Če sem imel problem v šoli, si razložil, kako se rešuje problem. Če sem se skregal z Nino, si mi razložil, kako morava govoriti. Če sem imel težave v službi, si mi razložil firmo, čeprav nisi nikoli delal v njej.«
»Hotel sem ti pomagati.«
»Vem.«
Rok je nadaljeval: »Mami pa je včasih samo rekla, da je tisti človek kreten. Tudi to ni vedno pomagalo, ampak vsaj pet minut ni bilo treba ničesar rešiti.«
Vlado se je zasmejal, čeprav ga je zabolelo.
»Torej je bila tvoja mati boljša zato, ker je ljudi žalila.«
»Včasih, ja.«
Ko je Mira prišla domov, je Rok že odhajal. V vratih jo je poljubil in rekel, da je z očetom končno opravil eno staro servisno storitev. Mira ni razumela, Vlado pa mu ni razložil.
Pozneje ga je vprašala, o čem sta govorila.
»O meni.«
»To je moralo trajati.«
Vlado jo je pogledal. Mira se je nasmehnila in šla obesit plašč.
XV. DOGOVOR
Do napake je prišlo v četrtek, čeprav ni bila velika in je nihče razen Mire verjetno ne bi imenoval napaka. Zjutraj sta se dogovorila, da se ob petih dobita v mestu in gresta skupaj na večerjo z zakoncema, ki ju že dolgo nista videla. Vlado je ob enajstih šel na kliniko samo zato, da bi Matjažu vrnil nekaj papirjev.
Sara ga je ustavila na hodniku. Imeli so nov rezultat. Tokrat je bil drugačen na način, ki ni rešil prejšnjega problema, ampak ga je naredil še bolj zanimivega. Vlado je šel z njo v pisarno, snel plašč in ga obesil čez stol.
Ob štirih je telefon zavibriral. Mira je napisala: Ob petih pred pošto.
Vlado je odgovoril: Vem.
Ob pol petih je Sara našla povezavo med dvema meritvama, ki je prej niso opazili. Vlado je rekel, naj še enkrat preveri čas odvzema. Matjaž je začel iskati prvotno dokumentacijo. Nekdo je prinesel kavo.
Ob petih in sedmih minutah je Mira poklicala.
Vlado je pogledal zaslon in šele takrat videl uro.
»Mira, oprosti. Tukaj se je nekaj odprlo in čisto sem izgubil občutek za čas. Če počakaš dvajset minut, pridem. Pravzaprav lahko grem takoj, samo še—«
»Ne. Pojdi, ko boš končal.«
»Ampak dogovorjena sva.«
»Bila sva.«
Prekinila je.
Vlado je še nekaj sekund držal telefon v roki. Sara je stala pri mizi in ni vedela, ali naj nadaljuje. Matjaž ga je pogledal čez očala.
»Pojdi.«
»Samo pet minut rabimo, da preverimo—«
»Vlado.«
Tokrat je odšel. Do mesta je potreboval skoraj pol ure. Mira ga ni več čakala. Poklical jo je, ni se oglasila. Poklical je prijatelja, s katerim sta bila z Miro dogovorjena, in izvedel, da je Mira prišla sama.
Ko je prišel v restavracijo, je sedela pri mizi in se pogovarjala, kakor da se ni zgodilo nič. Vlado se je opravičil vsem trem, Mira pa je rekla, da ni treba razlagati. To je bilo skoraj slabše, kot če bi mu očitala.
Doma je začel prvi.
»Vem, da sem naredil neumnost. Nisem ostal zato, ker bi bilo nujno, in nihče me ni prosil, naj ostanem. Sam sem ostal, ker me je zanimalo, in potem sem pogledal na uro prepozno. Lahko ti razložim, kaj se je zgodilo, ampak mislim, da tokrat to ni bistveno.«
Mira je sezula čevlje in jih postavila ob omaro. »Ni.«
»Samo nočem, da misliš, da mi najin dogovor ni bil pomemben.«
»Vlado, saj vem, da ti je bil. Prav v tem je težava.«
Ni razumel takoj.
Mira je sedla. »Če ti ne bi bil pomemben, bi bilo preprosto. Rekla bi si, da si sebičen, in bi bila jezna. Ampak ti si hotel priti. Res si hotel. Potem se je pojavilo nekaj drugega in si za eno uro pozabil, da obstaja še karkoli.«
Vlado je sedel nasproti nje. V glavi se mu je že sestavljala razlika med tem dogodkom in soboto pred skoraj tridesetimi leti: takrat je šlo za raziskavo, od katere je bilo odvisno njegovo delo, zdaj za nekaj, pri čemer ni imel nobene odgovornosti; takrat je odločitev sprejel zavestno, zdaj je samo izgubil čas. Vse razlike so bile resnične in nobena ni pomagala.
»Prav imaš,« je rekel.
Mira ga je pogledala, kakor da čaka nadaljevanje.
Vlado je nekaj časa molčal.
»Ne boš nič dodal?« je vprašala Mira.
»Bi lahko. Ampak mislim, da bi zdaj samo pokvaril opravičilo.«
Naslednje jutro je vstal prej od nje. Skuhal je kavo in jo pustil na mizi, potem pa ugotovil, da je ne more pustiti, ker se bo ohladila, zato jo je odnesel nazaj v kuhinjo. Ko je Mira prišla, je ravno kuhal drugo.
»Kaj delaš?«
»Prvo sem skuhal prezgodaj.«
»Zakaj si jo pa kuhal prezgodaj?«
Vlado je pogledal proti njej. »Ker sem hotel narediti nekaj lepega, pa sem očitno še pri tem slabo ocenil čas.«
Mira je vzela prvo skodelico in poskusila. »Saj ni tako mrzla.«
Sedla sta za mizo. Čez nekaj časa je Vlado vprašal, ali še velja, da bi naslednji mesec šla na morje.
»Če bo lepo vreme,« je rekla Mira.
»Jaz bi šel tudi, če ne bo popolno. Samo v dežju se mi res ne da sedeti tam tri dni.«
»Dobro.«
Telefon na pultu je zazvonil. Na zaslonu je bilo Matjaževo ime. Vlado ga je pogledal, vendar se ni oglasil.
Mira je vprašala: »Ne boš?«
»Bom. Ko spijem kavo.«
Telefon je nehal zvoniti. Čez minuto je prišlo sporočilo. Vlado ga ni odprl.
XVI. ODPRTO
Spomladi sta šla na morje v petek, čeprav je vremenska napoved za soboto kazala dež. Mira je rekla, da lahko ostaneta doma, če se mu ne ljubi voziti zaradi enega lepega popoldneva, Vlado pa je pogledal skozi okno, kjer je bilo v Ljubljani prav tako sivo, in rekel, da bi šel. Ni dodal, da mu je vseeno, ali gresta ali ne.
Na cesti ni bilo veliko prometa. Mira je vozila prvi del poti, ker je Vlado prejšnjo noč slabo spal, potem sta pri Postojni zamenjala. Govorila sta o Roku, ki je končno izbral izvajalca za streho, o Emi, ki je še vedno hodila na ples in plezanje, čeprav je pred mesecem trdila, da bo morala eno pustiti, in o Janu, ki je v šoli izgubil copate in bil prepričan, da mu jih je nekdo ukradel. Vlado je rekel, da je veliko verjetneje, da jih je pustil v telovadnici. Mira ga je vprašala, ali namerava to razložiti tudi Janu.
»Če me bo vprašal, mu bom povedal, kaj mislim. Ne vidim razloga, da bi mu lagal samo zato, ker je star sedem let.«
»Nisem rekla, da mu laži.«
»Potem sva dogovorjena.«
Mira se je zasmejala. »Nisva, ampak lahko ostaneva pri tem.«
Stanovanje ob morju je bilo hladnejše kot zadnjič. Vlado je odprl okna, Mira je preverila hladilnik in ugotovila, da sta pozabila prinesti maslo. Vlado je rekel, da gre ponj, in se vrnil z maslom, kruhom, olivami in majhnim kozarcem marmelade, ki je nista potrebovala.
»To si tudi hotel?« je vprašala Mira.
»Marmelado ja. Olive sem vzel, ker so bile zraven, kruh pa zato, ker sem šele v trgovini ugotovil, da ga nimava dovolj. Če boš zahtevala natančno razvrstitev vsakega nakupa na željo in potrebo, bom moral naslednjič vzeti papir.«
»Samo preverjam, ali še deluješ.«
»Za zdaj.«
Popoldne sta sedela zunaj, dokler ni veter postal prehladen. Morje je bilo skoraj prazno, na drugi strani zaliva je nekdo popravljal mrežo in iz lokala za njima je prihajal zvok posode. Vlado je dobil Matjaževo sporočilo. Novi podatki niso potrdili Sarine razlage, niso pa je niti izključili. Matjaž je napisal, da bodo morali počakati na še eno serijo meritev.
Vlado je sporočilo prebral dvakrat.
»Kaj pravi?« je vprašala Mira.
»Da še vedno ne vedo. Kar je po vsem tem delu nekoliko nadležno, ampak pošteno povedano tudi ni presenetljivo. Če bi bilo tako preprosto, bi verjetno kdo opazil že prej.«
»Boš šel v ponedeljek?«
»Verjetno. Če bodo imeli kaj novega. Če ne, nima smisla, da tam sedimo trije in vsak na svoj način razlaga isto nevednost.«
Telefon je spravil v žep. Čez nekaj minut ga je spet vzel, ker se je spomnil, da mora odgovoriti Roku glede človeka, ki mu bo pregledal ponudbo za streho. Napisal mu je samo ime in številko. Potem je dodal, naj ga pokliče, če bo hotel, da ponudbo pogledata skupaj, in sporočilo poslal brez dodatnega pojasnila.
Naslednje jutro je res deževalo. Mira je stala pri oknu in rekla, da bi lahko šla domov že po kosilu, ker nima smisla sedeti v stanovanju in gledati dež. Vlado je predlagal, da gresta najprej po ribe, če bo tista majhna ribarnica odprta.
»Bi jih jedel?«
»Bi. Danes bi jih res.«
Ribarnica je bila odprta. Kupila sta dve ribi, za kateri je prodajalec trdil, da sta prišli zjutraj, Vlado pa ga ni vprašal, od kod natančno in kdaj sta bili ulovljeni. Na poti nazaj je Mira opazila, da tega ni naredil.
»Kaj?« je vprašal.
»Nič. Samo čakam, kdaj boš ugotovil, da si pozabil zaslišati človeka.«
»Nisem pozabil. Samo ribi sta videti v redu.«
Pri kosilu je dež ponehal. Mira je rekla, da bi lahko ostala še eno noč. Vlado je pogledal skozi odprta balkonska vrata. Cesta je bila mokra, na ograji se je nabirala voda, nekje spodaj je otrok vozil skiro skozi luže.
»Lahko,« je rekel in takoj videl njen pogled. »Ne. Počakaj. Jaz bi ostal. Jutri bi šel zjutraj še malo hodit, če ne bo deževalo, potem pa greva domov. Če bo lilo, pa lahko odideva prej.«
»Tako je že bolje.«
»Ne vem, ali je bolje. Je pa natančneje.«
Mira je pobrala krožnike. »Pri tebi je to skoraj isto.«
Zvečer je poklical Rok. Izvajalec je premaknil začetek del za dva tedna in Nina je bila jezna, ker je že uredila dopust. Rok ni prosil za rešitev. Vlado ga je poslušal, vmes dvakrat nekaj vprašal in enkrat skoraj začel razlagati, kako bi bilo smiselno pogodbeno urediti zamudo. Stavek je začel, potem pa ga dokončal drugače.
»Če boš hotel, lahko jutri pogledava pogodbo.«
»Bom najprej sam.«
»Dobro.«
Ko je odložil, je Mira brala na kavču. Vlado je sedel k njej in vzel knjigo, ki jo je prinesel iz Ljubljane. Po nekaj straneh je ugotovil, da bere isti odstavek drugič. Ni bil utrujen. Misel mu je odšla k Bojanu in za trenutek je skoraj slišal njegov glas, kako se pritožuje nad ceno kave. Knjigo je pustil odprto na kolenih.
Mira je vprašala: »Kaj je?«
»Spomnil sem se Bojana.«
Ni vprašala, zakaj. Čez nekaj časa je obrnila stran.
Naslednje jutro je bilo nebo svetlejše. Šla sta hodit ob obali. Vlado je po prvem kilometru čutil koleno, vendar ga ni bolelo toliko, da bi se moral obrniti. Mira je hodila nekoliko pred njim, potem ga je počakala pri ograji.
»Spomladi bi lahko šla kam za nekaj dni,« je rekla. »Ne sem. Kam drugam.«
Vlado se je naslonil na ograjo. »Bi. Samo ne bi šel nekam zato, da bova potem tri dni tekala od ene stvari do druge, ker morava vse videti. Rad bi šel nekam, kjer lahko en dan tudi nič posebnega ne narediva. Če ti to ni preveč dolgočasno.«
»Meni ni.«
»Potem pa poglejva.«
Mira je nadaljevala po poti. Vlado je še trenutek ostal pri ograji, ker ga je koleno spet opozorilo nase, potem je šel za njo. Ni vedel, kam bosta šla spomladi. Ni vedel, kaj bodo pokazale Matjaževe meritve, ali bo Rokova streha končana pravočasno in ali bo Ema čez mesec še plezala. Vedel je, da bo moral doma poklicati človeka zaradi pipe v kopalnici, ker je ponoči spet kapljala.
Miro je dohitel pri naslednjem ovinku. Govorila mu je o kraju, kjer je bila nekoč s prijateljico in kamor bi lahko šla, če ga zanima. Vlado jo je vprašal, koliko je vožnje. Mira ni vedela natančno.
»Bova pogledala doma,« je rekla.
Vlado je pokimal in hodil ob njej.