Kar je ostalo

Celotno besedilo za spletno branje

Oče je bil že nekaj dni mrtev, ko je prišel na njegov vrt, in ni prav vedel, zakaj je prišel, saj tam ni bilo ničesar, kar bi moral vzeti, ničesar, kar bi mu bilo naročeno shraniti, pa vendar je počasi hodil med gredami, se ustavil pri lopi in pogledal motiko, na njenem rezilu se je še držala posušena zemlja, ob njej pa škarje, staro vedro in drugo orodje, ki ga je tolikokrat videl v očetovih rokah, ne da bi mu kdaj namenil posebno pozornost. Zdaj je vse stalo ob steni in čakalo na delo, ki ga bo moral opraviti nekdo drug ali pa ga ne bo opravil nihče.

Dan je bil svetel in topel, skoraj preveč lep za dneve po pogrebu, izza sosednje hiše je zalajal pes, po cesti je zapeljal avtomobil, nekje v bližini je nekdo nekaj popravljal, veter pa je premikal veje dreves in sonce je padalo na zemljo z enako mirnostjo kakor vse dni prej. Na vrtu je bilo toliko življenja, da ga je skoraj motilo, saj človeka, zaradi katerega je ta vrt poznal in na katerega ga je vezal, ni bilo več, zemlja pa tega ni vedela, plevel je rasel naprej, mladi poganjki so iskali svetlobo in tisto, kar je bilo posajeno, je nadaljevalo svojo pot brez vprašanja, kdo bo odslej prihajal med gredice.

Ob robu vrta je rasla trta, ki jo je poznal tako dolgo, da je skoraj ni več videl. Spomnil se je očeta, kako jo je obrezoval, privezoval poganjke in pozneje med listi iskal zrele grozde, ni pa se mogel spomniti, da bi se kdaj pogovarjala o njej, niti ni vedel, kdaj jo je oče posadil, od kod jo je prinesel in ali mu je pomenila kaj več kot ena izmed rastlin, za katere je bilo treba skrbeti. Ko je že skoraj odšel, se je obrnil in se vrnil do trte, z roko odmaknil nekaj listov, pogledal med poganjke in odrezal košček, za katerega se mu je zdelo, da bi se lahko prijel, nato ga je odnesel domov in posadil na svojem vrtu, ne da bi komurkoli razlagal, zakaj ga je prinesel, saj tega tudi sam ni znal natančno povedati in se mu takrat niti ni zdelo potrebno, da bi vedel.

Dolgo se ni zgodilo skoraj nič, iz zemlje je gledal kratek del trte in večkrat je šel mimo njega, ne da bi se ustavil, potem pa je nekega jutra zagledal majhen zelen poganjek, se sklonil in se mladega lista previdno dotaknil z dvema prstoma. List je bil mehak, skoraj prosojen v jutranji svetlobi, in ostal je sklonjen nad njim, kakor da mora preveriti, ali je poganjek resničen, nato se je vzravnal in nadaljeval svoje delo, trta pa je počasi rasla, najprej ob palici, pozneje ob močnejši opori, čez leta po prečkah, dokler ni nekega dne nad prostorom pred hišo naredila senco.

Dolga leta pod njo skoraj ni sedel, ker je bilo njegovo življenje drugje, v delu, na poteh, na morju, med ljudmi, v odločitvah, ki so se mu zdele pomembne, v stvareh, ki jih je hotel doseči, in drugih, ki se jim je skušal izogniti, v prihodih, ki so ga razveselili, in odhodih, katerih dokončnosti takrat še ni mogel poznati. Pod trto se je ustavil, kaj privezal, odrezal, pobral grozdje in šel naprej, dokler ni z leti začel ostajati nekoliko dlje, sprva samo zaradi sence, pozneje zato, ker mu je bilo tam dobro, in nazadnje zato, ker je bilo vedno manj stvari, zaradi katerih bi moral takoj vstati.

Od tam je videl morje, po katerem so prihajali majhni čolni, ribiške barke, jadrnice in velike ladje, ki so se daleč zunaj najprej pokazale kot komaj opazne lise, potem počasi dobivale obliko in nadaljevale proti pristanišču. Velike je gledal nekoliko dlje, saj je še vedno brez posebnega napora ocenjeval njihovo smer in hitrost, opazoval, kako ležijo v vodi, in včasih že po njihovem prihodu vedel, kaj bodo naredile, čeprav mu zdaj ni bilo treba vedeti ničesar od tega in tam, v senci trte, nihče ni čakal na njegovo povelje, nihče ga ni klical na most in nobena odločitev na morju pred njim ni bila več njegova.

Tistega popoldneva je sedel sam, nad njim so med gostimi listi viseli grozdi, ki še niso povsem dozoreli, skozi brajdo pa so padale nepravilne lise svetlobe in se počasi premikale po mizi in njegovih rokah. Daleč zunaj se je proti pristanišču pomikala velika ladja, bliže obali je bela jadrnica ujela veter, se nagnila in tako plula, dokler se ni ponovno poravnala, on pa jo je spremljal s pogledom, čeprav na njej ni bilo ničesar, česar v vseh letih ob morju ne bi videl že neštetokrat.

V njenem gibanju se je vrnila neka druga, mnogo manjša jadrnica, dolga komaj šest metrov, na kateri sta nekoč plula proti jugu. Najprej ni bilo Marine in tudi njenega obraza ne, ampak ozek prostor, vrvi, veter, voda ob trupu in majhen Tomos, katerega zvok je poznal tako dobro, da se mu ga ni bilo treba spominjati posebej, potem pa je bila med vsem tem tudi ona, ne kot obraz, ki bi ga še znal natančno sestaviti, ampak kot ženska, ki se je premikala po majhnem plovilu, sedela v kokpitu, gledala proti obali in si umikala lase, kadar ji jih je veter nosil pred oči.

Plovba se mu ni vračala po dnevih. Zalivi so prihajali brez imen, z njimi posamezne noči, veter in tišina po ugasnjenem motorju, Marina pa je bila včasih tik ob njem in drugič na drugem koncu nekaj metrov dolge jadrnice, čeprav na njej pravzaprav ni bilo kraja, kamor bi se človek lahko zares umaknil. Nekateri dnevi so se zlili, Osor pa se je vedno znova pokazal jasneje od drugih krajev.

Tam mu je povedala, da bo odšla in nadaljevala z avtobusom. Od pogovora so se ohranili le njena odločitev, majhna kabina in trenutek, ko je začela zbirati svoje stvari.

Jemala jih je iz prostorov, kamor jih je odlagala med plovbo, in jih spravljala v torbo; nekaj je zložila, nekaj poiskala, se sklonila in ponovno vzravnala, on pa je stal dovolj blizu, da bi ji lahko pomagal. V njem so se ohranile njene roke, torba, ki se je počasi polnila, in mesta, ki so za njo postajala prazna.

Ko je bila pripravljena, sta se objela brez poljuba. Nekaj trenutkov jo je držal ob sebi, potem sta se razmaknila, ona je vzela svoje stvari in odšla proti avtobusu, on pa se je vrnil na jadrnico.

Na jadrnici je bilo treba nadaljevati z običajnimi opravili, zato je nekaj pospravil, preveril vrvi in pripravil plovilo za nadaljevanje poti. Roke so opravljale znano delo, ob njih pa je ostajalo prazno mesto, kjer so bile še malo prej njene stvari.

Pod brajdo so iste roke ležale na mizi, koža na njih je bila tanjša, žile izrazitejše in prsti nekoliko drugačni od tistih, ki so nekoč pripravljali majhno jadrnico za nadaljevanje poti. Opazoval jih je, nato dvignil pogled proti morju, kjer je bila bela jadrnica, ki je vse to priklicala, že precej dlje in se je med bleščanjem svetlobe na vodi počasi manjšala, dokler ni moral pogled nekoliko bolj napeti, če jo je hotel še ločiti od morja.

Jadrnice nazadnje ni več ločil od bleščanja na vodi in ostal je pod brajdo, poslušal listje nad seboj in oddaljene zvoke z morja, nato segel po kozarcu vode, ki je stal na mizi. Ko ga je prijel, se mu je pogled za trenutek ustavil na lastni roki, na tanki koži, izrazitejših žilah in dolgih prstih, in še preden je kozarec približal ustom, je zaslišal glas dekleta, katerega obraza ni več znal priklicati.

Spil je vodo in odložil kozarec. Med glasovi z obale se je zaslišal ženski smeh in v njem je skoraj istočasno zazvenel drug, starejši in dovolj znan, da se mu ni bilo treba spraševati, komu pripada.

Z njim se ni vrnil obraz, ampak lutka, pritrjena z vzmetjo na spodnjo stranico postelje, in gib njegove roke, ko jo je prijel za noge, potegnil navzdol ter izpustil. Oči so se ji ob potegu zaprle, ko jo je izpustil, pa so se nenadoma odprle, ona pa se je ob tem zasmejala. Velike oči, gib roke in njen smeh so bili dovolj.

Z morja se je oglasila ladijska sirena, globoka in dolga, in za trenutek preglasila glasove z obale. Starec je dvignil pogled proti morju, toda namesto ladje se je vrnila Marina in tisti večer z dopusta, o katerem mu je nekoč sama povedala: mlajši moški, ples in noč, ki jo je preživela z njim. Ni spraševal po podrobnostih in moškega ni nikoli videl, zato mu ni ostalo ne ime ne obraz, samo nekaj besed, izrečenih enkrat in nato nošenih skozi leta.

Pod brajdo je bilo to zdaj daleč, vendar ne povsem izgubljeno. Marina je bila že dolgo mrtva, neznani moški pa je v njegovem spominu ostal brez obraza, kot senca dogodka, ki ga ni doživel in ga kljub temu ni mogel povsem pozabiti.

Lahko bi jo bil takrat zapustil in nihče mu ne bi mogel očitati, da za to ni imel razloga. Življenje, ki je prišlo pozneje, bi bilo drugačno; ne bi bilo vseh tistih let med dvema ljubeznima, dvomov, odhajanj in vračanj, pa tudi ne očitkov ljudi okoli njega, ki so njegovo življenje včasih presojali laže, kakor ga je znal presojati sam. Ko se je pozneje vračal k tistemu večeru, se je vedno znova pojavljalo isto vprašanje: zakaj ni odšel. Odgovora ni našel; ni ga znal dati takrat in ga ni znal dati niti zdaj.

Prsti so se razprli sami od sebe in roka je spet mirno ležala na kolenu, ko je nekje nad njim zašumelo listje. Pogledal je navzgor in med listi zagledal majhnega ptiča na tanki veji, ki se je pod njegovo težo komaj opazno premikala. Ptič se je prestopil bliže grozdu in kljunil v jagodo, še enkrat, nekoliko globlje, dokler ni počila in se je na njenem robu pokazal sok, nato je dvignil glavo, pogledal naokrog in ponovno kljunil, on pa ga ni odgnal, saj je bilo grozdja dovolj.

Ptič je pojedel še nekaj jagode, preskočil na drugo vejo in nato razprl krila ter odletel. Na njegovi desni rami je bila nenadoma golobica, pod njenimi nogami brisača, ki jo je tja polagal zaradi nje, in enakomerno premikanje ladje pod njima. Občasno je obrnila glavo in ga pogledala z enim očesom, nato še z drugim, ob hitrejšem gibu nekoliko razprla krila in jih spet zložila.

Takšna ni bila, ko jo je dobil v roke. Telo med njegovimi dlanmi je bilo majhno in lahko, sama pa še ni jedla dovolj. Kruh je namočil v vodo, ga med prsti zvil v drobne svaljke, ji odprl kljun in jih previdno potisnil dovolj globoko, da jih je pogoltnila; sprva je umikala glavo, pozneje se je umirila in po hranjenju počivala med njegovimi dlanmi.

Nekaj dni pozneje je pred njo ostala drobtina in jo je sama pobrala. Kljuvala je še enkrat in še enkrat, on pa je pustil pripravljeni svaljek med prsti in jo gledal.

Vračala se je na brisačo na njegovi desni rami, dokler se nekega dne ni več vrnila.

Iskal jo je po kabini, na krovu in proti jamboru, kjer je tolikokrat sedela. Nad ladjo je letelo nekaj ptic, vendar med njimi ni prepoznal svoje; na mizi je ostala posodica, iz katere je jedla, in tistega dne je ni pospravil.

Hotela ne bi več našel, tudi če bi stal na isti ulici, številke sobe pa se ni več spominjal. Vračali so se svetloba skozi okno, zavesa, ki se je občasno premaknila, in njena obleka čez naslonjalo stola; obraza ni mogel več sestaviti tako, kakor ga je gledal tistega večera, poznal pa je njen smeh, glas in način, kako je izgovarjala njegovo ime.

Poznal jo je že dolgo pred njenim možem. Nekoč sta si bila blizu tudi telesno, potem je izbrala njegovega prijatelja in se z njim poročila, njuni življenji pa sta se razmaknili brez velikega konca. Tudi prijateljstvo med moškima je z leti postajalo redkejše, dokler ni postalo predvsem poznanstvo.

Ko sta se po dolgem času ponovno znašla sama, ni bilo treba veliko. Ni več vedel, kdo se je prvi dotaknil drugega; spomnil pa se je njene roke na svojem vratu, toplote njenega telesa in občutka, da se ob njem ne premika kot tujka.

V hotelski sobi ni bilo ničesar posebnega, pa so se vračali zavesa, obleka na stolu, njen glas iz neposredne bližine in del noči, ko sta ležala drug ob drugem ter govorila o stvareh, ki so se pozneje izgubile.

Jutro je prišlo skozi isto okno in svetloba je bila drugačna. Obleka ni bila več na stolu, govorila sta manj kakor ponoči in se pripravljala na odhod; po tistem jutru se nista nikoli več srečala.

Preden sta se razšla, ji je rekel:

»Ne povej mu.«

Pogledala ga je, njenega odgovora pa ni več slišal dovolj jasno, da bi mu lahko zaupal.

Čez leta je izvedel, da sta z možem še vedno skupaj, mnogo pozneje pa, da sta skupaj dočakala starost. Nikoli ni izvedel, ali mu je povedala za tisto noč, ali je molčala, kakor jo je prosil, ali je njen mož karkoli slutil, zato njunega skupnega življenja ni skušal dopolnjevati z zgodbami, ki jih ni poznal.

Ko se je spomnil nanjo, hotel ni prišel prvi. Najprej so prišli smeh, glas in način, kako je izgovorila njegovo ime, kakor da so si prav te drobne stvari izborile pravico ostati dlje od kraja in časa; šele za njimi sta se vrnila hotelska soba in jutro, v katerem ni bila žalostna noč, ampak njen konec.

Pod brajdo ni več prestavljal njunega življenja v drugo smer. Kar se je zgodilo, je že imelo svoje mesto in ona je svojo pot nadaljevala drugje; v njem je ostala samo misel, da bi bilo nekatere stvari lažje nikoli izvedeti, dokler se ni tudi ta počasi umaknila drugim.

Spomin na hotel se je umaknil, ne da bi ga starec kam odložil. Nad njim je zašumelo listje in pogled mu je obstal na svetlobi med trtnimi listi, potem pa se je brez zveze z vsem prejšnjim pojavilo neko drugo jutro, tako oddaljeno, da je bil v njem spet devetleten deček. Z bratom sta bila sama doma, oblekla sta se, se umila, kolikor se otroka njunih let umijeta, kadar ni nikogar, ki bi pogledal za ušesa, pod brado ali ob nosu, in ko sta bila sama s seboj zadovoljna, sta vzela stvari za šolo.

Mamo sta srečala na cesti. Vračala se je iz službe, onadva sta šla v nasprotno smer in že po nekaj korakih je bilo jasno, da je na njunih obrazih opazila nekaj, česar sama doma nista. Ustavila ju je, pogledala najprej enega in potem drugega, segla po robcu in ga razgrnila v dlani.

Ali ju je vprašala, ali sta se umila, se ni več spominjal. Pred očmi je imel robec, ki ga je navlažila s slino in približala njegovemu obrazu, on pa je obrnil glavo stran, ravno toliko, da ga je prijela za brado in obrnila nazaj proti sebi.

Robec je potegnila čez lice, pogledala, navlažila še enkrat in nadaljevala ob nosu ter po drugem licu. Znova je skušal umakniti glavo, vendar ga je držala za brado in čistila naprej, dokler očitno ni odstranila vsega, kar je zjutraj spregledal.

Potem je izpustila njegovo brado in stopila k bratu, ki je obrnil glavo stran skoraj enako, kakor jo je malo prej on, mama pa ga je prijela za brado, navlažila isti robec in začela čistiti tudi njegov obraz. Stal je zraven in gledal, kako se brat izmika, dokler mama ni izpustila tudi njegove brade, nato je robec zložila, ga spravila in še enkrat pogledala oba, preden je nadaljevala pot proti domu, onadva pa proti šoli.

Tistega večera je bil razigran in všeč mu je bilo, da se družba smeji njegovim pripombam. V nekem trenutku je rekel nekaj prijatelju, nekaj, kar se mu je zdelo duhovito, dokler ni zagledal njegovega obraza in razumel, da je prestopil mejo, ki je ni nameraval prestopiti.

Besed se ni več spominjal, ostal pa je pordeli obraz in pogled človeka, ki ga je hotel v trenutku popraviti z opravičilom, šalo in novimi besedami, čeprav je že vedel, da prvih ne more vzeti nazaj. Večer se je nadaljeval in prijateljstvo je trajalo še leta, toda nikoli ga ni vprašal, ali je tisti trenutek pozabil.

Prijateljev obraz se je počasi umaknil in brez očitne povezave je prišel vonj. Sorodnik iz sosednje vasi je občasno prišel na obisk in včasih prinesel velik hlebec koruznega kruha, težak in rumen, njegov vonj pa je bilo čutiti, še preden ga je položil na mizo.

Odrasli so govorili, otroci pa čakali, da bo kruh narezan. Ko je dobil svoj kos, ga je jedel med njihovim pogovorom, vonj toplega koruznega kruha pa je ostal tako jasen, da se mu je zdelo, da bi ga še danes prepoznal, če bi ga nekdo položil pred njega.

Ponoči je deževalo in zjutraj so bile plošče pred hišo še mokre, z roba strehe pa je tu in tam padla kaplja, čeprav se je nebo že odpiralo in med oblaki je bilo dovolj svetlobe, da je dežnik, ki ga je vzel iz kota v veži, po kratkem pogledu skozi vrata postavil nazaj.

»Do enih bodi doma,« je rekla žena iz kuhinje.

»Bom.«

Stopil je na ulico, kjer je še dišalo po mokrem asfaltu, in se po poti, po kateri je hodil že tolikokrat, počasi odpravil proti morju. Pred prvo odprto kavarno je natakar brisal stole, čeprav na njih ni bilo več dežja, nekoliko naprej je moški čakal psa, ki se ni hotel premakniti od drevesa, ljudje pa so prihajali iz stranskih ulic in se izgubljali med tistimi, ki so že hodili ob obali.

Pred njim je hodila mlada ženska. Veter ji je odmaknil lase z obraza in ko je dvignila roko, da bi jih spravila nazaj za uho, se je za trenutek pojavila neka druga roka, drug obraz in gib, ki ga ni znal takoj postaviti nikamor.

Starec je nadaljeval pot. Na klopi nekoliko dlje je sedel mlad par in fant je nekaj pripovedoval dekletu, ki ga je poslušalo, nato pa se nenadoma zasmejalo; z njenim smehom se je za trenutek zazibala lutka z velikimi očmi in takoj spet izginila. Ko je šel mimo klopi, je dekle že poslušalo naprej.

Daleč zunaj je na sidru stala velika trgovska ladja, nekoliko obrnjena proti vetru, in po njeni legi je vedel, da čaka na privez. Pogledal jo je, potem pa nadaljeval pot.

Ob obali so se lomili majhni valovi in veter, ki je prihajal z morja, je bil še dovolj hladen, da je bilo prijetneje hoditi kakor stati. Šel je mimo nekaj klopi, dokler ni prišel do tiste, ob kateri je navadno nadaljeval pot, tisto jutro pa je začutil utrujenost v nogah in sedel.

Gledal je morje, medtem ko so ljudje hodili mimo njega, nekdo je govoril po telefonu, otrok je vlekel mater proti vodi, po gladini pa se je počasi približeval majhen gumijasti čoln, v katerem sta sedela moški in ženska. Starec ga sprva ni gledal nič drugače kakor vse drugo pred seboj, potem pa se je čoln nekoliko obrnil in svetloba je zdrsnila po njegovi mokri stranici.

Sedela je pred njim na robu majhnega gumijastega čolna, veter ji je silil lase čez obraz, motor pa je požiral njene besede. Ko je ni razumel niti drugič, je zamahnila z roko in se zasmejala.

Od zadaj je prišel močnejši motor; gliser je šel mimo, za njim pa je proti njunemu majhnemu čolnu prišel val.

»Drži se,« ji je rekel.

Čoln se je dvignil in udaril nazaj ob vodo, čez bok pa je pljusknilo toliko morja, da sta sedela med mokrimi torbami in oblačili. Ona je dvignila premočeno oblačilo, iz katerega je tekla voda, ga nekaj trenutkov gledala z resnostjo, nato pogledala njega in se začela smejati; ko je pogledal svoje mokre hlače in vodo pod nogami, se je smejal z njo.

Nekaj je udarilo ob klop in se ustavilo ob njegovi nogi; bila je rdeča žoga, za katero je pritekel deček, nekaj korakov pozneje pa še njegova mati, ki se mu je opravičila, še preden je starec pobral žogo in jo podal otroku.

»Izvoli.«

Deček jo je stisnil k sebi in stekel nazaj proti vodi, mati pa je pohitela za njim. Starec je še nekaj časa gledal v smeri, kamor sta odšla, nato pa se je njegov pogled vrnil na morje, kjer se je gumijasti čoln, ki ga je prej opazoval, že približeval pomolu. Ženska v njem je nekaj pokazala moškemu, ta je obrnil glavo proti njej in zmanjšal hitrost.

Starec je pogledal na uro in jo še nekaj trenutkov držal pred očmi, nato je spustil roko v naročje. Gumijasti čoln se je medtem dotaknil pomola, moški je ugasnil motor in ženska je vstala nekoliko prehitro, tako da se je čoln pod njo nagnil; prijela ga je za ramo, on pa jo je ujel okoli pasu. Nekaj sta si rekla in se zasmejala. Starec ju je gledal, dokler ni moški stopil na pomol in ji podal roko, potem se je z dlanmi oprl na kolena in vstal.

Pred kavarno so bile skoraj vse mize zasedene in natakar, ki je zjutraj brisal stole, je zdaj nosil pladenj med gosti. Daleč zunaj je še vedno stala velika ladja na sidru, nekoliko bliže obali je plula jadrnica, po poti pa so mu nasproti prihajali ljudje, ki jih zjutraj ni bilo. Pogledal je ladjo in jadrnico, vendar je nadaljeval pot. Noge je čutil bolj kakor zjutraj in proti domu je hodil počasneje.

Ko je odprl vrata, je iz kuhinje zadišalo po kosilu.

»Sem že mislila, da boš zamudil,« je rekla žena.

»Nisem,« je rekel, ko je še enkrat pogledal na uro.

»Tri minute imaš.«

Pogledal jo je, ona pa se je že obrnila k štedilniku. Sezul je čevlje, jih poravnal ob steno in si šel umit roke. Ko se je vrnil, sta bila na mizi dva krožnika.

»Kje si bil?« ga je vprašala, ko je sedel.

»Ob morju.«

»To vem.«

»Do klopi,« je rekel, ko se je nasmehnila.

»Katere?«

Hotel ji je povedati, potem pa ugotovil, da ne ve, kako bi ji razložil, katero misli.

»Tiste tam naprej.«

»Aha. Tiste.«

Vzela je zajemalko, mu nalila juho in se ustavila skoraj natanko tam, kjer bi ji sam rekel, naj neha, nato je nalila še sebi in sedla.

Jedla sta brez naglice. Iz kuhinje je prihajal glas z radia, ki je napovedoval vreme za naslednje dni, dokler žena ni vstala in ga nekoliko utišala.

»Vedno preglasno govori.«

»Radio?«

»Tudi.«

»Kaj gledaš?« ga je vprašala, ko je opazila, da mu je pogled ostal na njeni roki, na drobnih žilah in majhni rjavi pegi ob členku.

»Tvojo roko.«

»Kaj je z njo?« je vprašala in tudi sama pogledala svojo roko.

»Nič.«

»Potem pa jej.«

»Daj, bom jaz,« je rekel, ko sta pojedla juho in je tudi sam segel po krožniku.

»Sedi.«

»Saj lahko odnesem krožnik.«

»Vem, da lahko.«

»Trmast si,« je rekla, ko sta krožnik za trenutek držala oba in ga je potem izpustil.

»Ti tudi.«

»Oba sva.«

Odnesla je krožnika in se čez nekaj trenutkov vrnila z glavno jedjo. Med jedjo mu je pripovedovala o dopoldanskem telefonskem klicu, potem pa ga vprašala, ali se spomni, da morata v četrtek nekam iti.

»V četrtek?«

»Sem ti povedala.«

»Kdaj?«

»Včeraj.«

»Nisi,« je rekel, potem ko je zaman poskušal priklicati včerajšnji pogovor.

»Sem,« je odgovorila in odložila vilice.

»Če bi mi, bi vedel.«

»Seveda,« je rekla po nekaj trenutkih in ga še naprej gledala.

»Kam morava?« je vprašal, ko je iz njenega glasu izginila šala.

Ko mu je povedala, mu je bilo mesto znano in vedel je, da je za četrtek že slišal, pogovora pa ni našel.

»Zakaj pa nisi zapisala?«

»Zakaj bi jaz zapisovala tebi?« je vprašala in počasi odložila vilice.

»Nisem tako mislil,« je rekel in jo pogledal.

»Kako pa?«

»Pozabil sem,« je rekel, ker ni našel boljšega odgovora.

»Vem,« je rekla po kratkem molku.

Nadaljevala je kosilo in čez nekaj časa je tudi on spet vzel vilice. Ko je segel proti košarici s kruhom, je bila njena roka bliže in mu je položila kos ob krožnik.

»Še?« je vprašala.

»Ne, dovolj je.«

Radio v kuhinji je medtem že govoril o nečem drugem.

Ko sta pojedla, je žena začela pospravljati mizo, on pa je odnesel krožnike do kuhinje, si natočil kozarec vode in stopil na vrt. Pod brajdo je bilo hladneje kakor dopoldne, senca se je premaknila na drugo stran mize in skozi listje so se po tleh počasi premikale lise svetlobe. Sedel je na isti stol kakor zjutraj, postavil kozarec predse in se naslonil nazaj. Z leti se je navadil reči, da ne misli na nič posebnega, kadar je sedel tako; misli so lahko prihajale same, se mešale ali izginjale, ne da bi jim moral slediti.

Tudi tisto popoldne se je najprej pojavila neka roka, potem obraz ženske ob slovesu in solze na njem, čeznje pa smeh ob lutki z velikimi očmi. Nekje v istem času je bilo dekle iz šolskih let, njen pogled in skoraj čeznjo mrzla voda v gumijastem čolnu, krik in smeh; leta med temi podobami niso pomenila ničesar, dokler niso vse skupaj izgubile ostrine in je starec skozi kozarec gledal popačen rob lista nad mizo.

Ko je iz hiše prišla žena, je v roki držala telefon. Sedla je nasproti njega in začela pripovedovati o nečem, kar je dopoldne poslušala na YouTubu; nekdo je nekaj trdil, drugi mu je nasprotoval, potem se je pojavil še tretji. Starec je poslušal in občasno pokimal, njene besede pa so se sčasoma začele mešati s solzami ob nekem slovesu, mokrimi lasmi dekleta v čolnu, materino roko z robcem, prijateljevim obrazom in kosom koruznega kruha. Ženin glas je prihajal do njega skupaj s šumenjem listja in oddaljenimi glasovi z obale.

Na rob brajde se je spustil majhen ptič, nekaj časa obračal glavo in nato skočil bliže grozdu. Starec ga je videl, vendar ga ni odgnal. Ptič je kljunil v jagodo, žena pa je prav takrat povedala nekaj, česar starec ni dobro slišal, nato pa nenadoma utihnila. Tišina je bila tista, zaradi katere jo je pogledal.

»Kaj praviš?«

Poskušal je najti zadnji del njenega pripovedovanja. Nekaj o človeku, ki je nekaj trdil, in nekom drugem, ki se z njim ni strinjal, toda ni več vedel, kateremu od njiju je žena verjela.

»Mogoče imaš prav.«

»Saj ti sploh ne veš, kaj sem rekla,« je rekla, potem ko ga je nekaj časa gledala.

»Ne čisto vsega,« je odgovoril z nasmehom.

»Ničesar.«

»Nekaj pa.«

»Kaj?«

Iskal je po zadnjih stavkih in ni našel ničesar, kar bi lahko varno ponovil, zato je samo nekoliko skomignil z rameni. Žena je še trenutek čakala, potem pa odklenila telefon.

»Bom še enkrat našla.«

Medtem ko je s prstom drsela po zaslonu, se je starec naslonil nazaj. Ptič je še vedno kljuval grozdje, toda njegov pogled ni odprl nobenega drugega kraja in nobenega drugega časa; nekaj trenutkov je bil pred njim samo ptič, nasproti njega žena s telefonom, nad njima listje in na mizi kozarec, v katerem se je svetloba premikala skupaj z brajdo.

»Evo, našla sem,« je rekla.

»Povej,« je rekel in obrnil glavo proti njej.

Žena je začela znova, starec pa jo je poslušal in vsake toliko časa pokimal. Čez nekaj minut je ponovno izgubil nit in je ni več iskal; sedel je v senci, njen glas je prihajal do njega skupaj s šumenjem listja in oddaljenimi zvoki z obale, v glavi pa nekaj časa ni bilo ničesar, čemur bi moral slediti.

Ko je žena končala, je še nekaj trenutkov držala telefon v roki, potem ga je položila na mizo in pogledala proti grozdju. Na eni od jagod je ostala sled ptičjega kljuna.

»Spet jih kljuvajo,« je rekla.

Starec je pogledal proti grozdu.

»Naj.«

»Potem se pa čudiš, ko ni ničesar.«

»Saj je dovolj.«

»Ti vedno misliš, da je vsega dovolj,« je rekla in pogledala najprej njega, potem trto.

Ni vprašal, ali govori še o grozdju. Žena je vzela telefon z mize, vstala in naredila nekaj korakov proti hiši, potem pa se obrnila.

»In v četrtek ne pozabi.«

»Bom napisal,« je rekel z nasmehom.

»Pametno.«

Odšla je v hišo, vrata pa so ostala priprta. Starec je ostal pod brajdo in gledal svetlobo, ki se je med listi počasi premikala po mizi, dokler se v njej ni odprlo okno.

Najprej je bilo samo okno, belo ob robovih zaradi svetlobe, in zavesa, ki jo je veter za trenutek odmaknil od stene. Nekje zunaj je bilo morje. Potem je bila tam ona, pri oknu, obrnjena proti svetlobi, in vedel je, da bo odšla.

Stopila je od okna in se obrnila proti njemu. Usta so se ji premaknila, besed pa ni bilo več. Ni je prosil, naj ostane, ona mu ni obljubila, da se bo vrnila, nato je bila spet pri oknu in zavesa se je premaknila za njo.

Iz hiše je prišel zvok kovine, ki je udarila ob tla in se zakotalila, nato je zaslišal ženin glas, ki je nekaj rekla sama sebi. Okno je izginilo in starec je pogledal proti priprtim vratom.

»Je vse v redu?« je vprašal.

· · ·

»Je,« je prišlo iz hiše. »Pokrovka.«

Čez nekaj trenutkov jo je slišal, kako je pokrovko pobrala in odložila. Pred njim so bili spet brajda, kozarec na mizi in grozd z načeto jagodo.

Pokrovka je v kuhinji že zdavnaj utihnila, starec pa je še vedno sedel pod brajdo. Kozarec pred njim je bil prazen in svetloba, ki je prej prehajala skozi liste, se je počasi pomaknila proti robu mize. Odtrgal je jagodo, jo položil v usta in se ob njeni kislini nekoliko namrščil. Žena je imela prav, prezgodaj je bilo.

Gledal je proti hiši, ne da bi mislil na kaj določenega, potem pa je bila ob cesti zima in ob njej star sneg, ob robovih siv od peska in avtomobilov, tam, kjer ga je čez dan doseglo sonce, seseden vase in ponoči ponovno zmrznjen. Avto je stal nekoliko odmaknjen od ceste, motor je bil ugasnjen in stekla so se od njunega dihanja rosila. Ženska ob njem je s kazalcem potegnila po notranji strani stekla, nato z dlanjo izbrisala nekoliko večji krog in pogledala skozenj.

»Nič se ne vidi.«

»Kaj bi pa rada videla?«

Obrnila se je proti njemu. »Nič.«

Nasmehnila se je in ponovno pogledala skozi krog. Zunaj so bili sneg, gola drevesa in cesta, po kateri je tu in tam pripeljal avtomobil ter za nekaj trenutkov osvetlil njuna obraza. Ko so luči izginile, sta bila spet v temi. Pogovora se ni več spominjal. Njene roke na steklu se je.

Pozneje je bilo morje. Večer je bil topel in po sončnem zahodu je nad vodo še dolgo ostajala modrina. Sedela je ob njem tako blizu, da se je njeno koleno dotikalo njegovega. Nekaj mu je pripovedovala, potem pa je utihnila in nekaj časa sta gledala majhne valove, ki so prihajali do obale ter za seboj puščali temnejšo črto na pesku.

Naslednje jutro je hodila nekaj korakov pred njim. Veter ji je občasno dvignil lase in enkrat se je obrnila, videla, da je nekoliko zaostal, ter počakala. Zadnjega slovesa ni našel; ni vedel, kateri poljub je bil zadnji niti kdaj je njeno roko zadnjič držal v svoji. V spominu je še vedno stala nekaj korakov pred njim in čakala.

Iz hiše je prišel zvok vode. Starec je pogledal proti priprtim vratom, nato proti praznemu kozarcu in z dlanjo počasi podrsal po robu mize. Nekje drugje so se zaslišali hitri koraki po sprehajalni poti.

Hodil je med ljudmi in ni bil namenjen nikamor posebej. Koraki za njim so se približevali, potem je zaslišal glas.

»Počakaj!«

Obrnil se je. Marina je pritekla proti njemu, nekoliko zadihana, in se ustavila. Nekaj las ji je padlo čez obraz. Odmaknila jih je z roko in se nasmehnila.

»Komaj sem te ujela.«

»Kam greš?«

Pogledal je po poti pred seboj. »Nikamor.«

»Kako nikamor?«

»Hodim.«

»Potem greva na kavo.«

Obrnila se je proti lokalu, kot da je stvar odločena, in šele po nekaj korakih pogledala, ali gre za njo. Šel je.

Pri mizi je naročila dve kavi.

»Jaz je nisem naročil.«

»Saj jo boš spil.«

»Kaj pa, če je ne bom?«

Pogledala ga je. »Boš.«

Spil jo je. Ko se je zasmejala, je za trenutek sklonila glavo. Tega se je spominjal. Tudi roke na mizi se je spominjal: ležala je ob skodelici z dlanjo navzdol, njeni dolgi prsti pa so se občasno premaknili, ko je govorila. Kaj mu je pripovedovala, je izginilo; roka ne.

Iz kuhinje je žena nekaj rekla. Starec je dvignil glavo.

»Kaj?«

Prišla je do vrat. »Vprašala sem, ali boš še kaj pil.«

»Vodo.«

Pogledala je kozarec. »Prazen je.«

»Vem.«

Vzela ga je in se vrnila v hišo. Čez nekaj trenutkov ga je prinesla polnega, ga postavila pred njega in z roko odgnala mušico z mize.

»Grozdje bo treba pokriti.«

»Bom.«

»Kdaj?«

Pogledal je navzgor. »Preden ga vse pojedo.«

»Vsako leto isto.«

Nasmehnila se je in odšla. Starec je naredil požirek, roka ob skodelici pa se je vrnila šele čez nekaj časa.

Nekega drugega dne je Marina sedela nasproti njega in s prstom počasi drsela po robu skodelice.

»Vem, da imaš ženo.«

Pogledal jo je. Ni umaknila pogleda.

»Samo da veš, da vem.«

Molčal je in pustil, da je njena poved ostala med njima.

»Zakaj pa nič ne rečeš?«

»Kaj naj rečem?«

Skomignila je z rameni in pogledala proti ljudem, ki so hodili mimo lokala. Ko se je ponovno obrnila proti njemu, je bila njena roka še vedno na istem mestu. Čez nekaj časa je svojo položil nanjo.

Ni je umaknila. Njegova dlan je nekaj časa ležala na njeni, medtem ko so ljudje hodili mimo lokala in se je kava v skodelicah počasi hladila. Ko je pozneje vstal od mize, ni vedel, kam bo šel. Ona je ostala pred lokalom in ga gledala, ko je odhajal.

Pot domov je izginila.

Zvečer je žena sedela na robu postelje in si mazala roke s kremo. To je počela skoraj vsak večer, najprej po dlaneh, potem po hrbtni strani ene roke in druge, nazadnje okoli členkov. On je že ležal in bral.

»Boš še dolgo?«

»Ne.«

»Vedno rečeš ne.«

Odložil je knjigo na nočno omarico.

»Evo.«

Pogledala ga je.

»Kaj evo?«

»Ne berem več.«

»Nisem rekla, da moraš nehati.«

»Saj sem hotel.«

Ugasnila je svojo luč in legla. Nekaj časa je bilo v sobi slišati samo premikanje odeje, potem se je obrnila na bok in se ga z nogo dotaknila pod odejo.

»Mrzla si.«

»Pogrej me.«

Prijel ji je stopalo med dlani.

»Led.«

Tiho se je zasmejala.

»Zato pa imam tebe.«

Držal ga je, dokler se ni ogrelo. Čez nekaj časa se je obrnila proti njemu in mu položila roko čez prsi.

Tako je zaspala.

Starec pod brajdo je pogledal svojo dlan na mizi. Po njej so tekle izbočene žile, koža je bila tanka in na členkih nagubana. Obrnil jo je, potem pa jo položil nazaj ob kozarec.

Iz hiše je prišla žena.

»Kaj delaš?«

»Nič.«

»To ti gre dobro.«

Nasmehnil se je.

»Dolgo sem vadil.«

»Se vidi.«

V rokah je držala kuhinjsko krpo in pogledala proti grozdju.

»Jutri ga boš pokril.«

»Bom.«

»Resno mislim.«

»Tudi jaz.«

»Potem bom jutri videla.«

Odšla je nazaj v hišo.

Sedel je brez določene misli, oziroma tako je temu sam rekel, čeprav so nekje pod tem mirom prihajale in odhajale podobe, ki jih ni vabil in jih tudi ni odganjal. Slišal je psa s sosednjega vrta, avtomobil na cesti in odpiranje nekih vrat nekoliko naprej, potem pa je bilo spet tiho.

Nekega drugega dne ga je Marina čakala ob poti.

Ko ga je zagledala, ni pomahala. Samo nasmehnila se je.

»Dolgo čakaš?«

»Ne.«

Pogledal jo je.

»Malo.«

»Koliko je malo?«

»Dovolj, da sem te dočakala.«

Šla sta drug ob drugem. Kam, se ni več pokazalo. Med hojo ga je prijela pod roko in nekaj časa sta tako hodila med ljudmi. Ko se jima je bilo treba umakniti paru z otroškim vozičkom, ga je spustila, nekaj korakov pozneje pa ga je ponovno prijela.

Ničesar ni rekla. Tudi on ne.

Pozneje sta sedela ob kavi.

»A ti mene kdaj pogrešaš?«

Pogledal jo je.

»Seveda.«

»Kaj seveda?«

»Pogrešam te.«

»Kdaj?«

Nasmehnil se je.

»Ko te ni.«

Pogledala ga je, nekaj časa resno, potem pa se je zasmejala.

»S tabo se res ne da pogovarjati.«

»Saj se pogovarjava.«

»To ni pogovor.«

Segla je čez mizo in mu popravila ovratnik. Prsti so se ji za trenutek dotaknili njegovega vratu.

Iz hiše je žena nekaj rekla.

Starec je dvignil glavo.

»Kaj?«

»Nič, sem že.«

Hotel je vprašati še enkrat, vendar je zaslišal odpiranje predala in ostal sedeti.

Pred njim je bil kozarec vode. Pogledal je proti vratom, potem je pil. Popoldne se je počasi premikalo proti večeru in senca brajde je segala že skoraj do roba terase. Žena je v hiši odprla okno, za trenutek se je prikazala za steklom in nekaj odložila na polico, potem je izginila. Starec je poslušal zvoke iz hiše, oddaljen avtomobil in psa s sosednjega vrta, dokler se mednje ni neopazno vmešal dež, ki ga tistega popoldneva ni bilo.

Stala sta pod nadstreškom pred trgovino. Po pločniku je tekla voda, avtomobili so jo z gumami potiskali proti robu ceste, okoli njiju pa so se stiskali ljudje, ki jih je dež ujel brez dežnikov.

»Ne bo nehalo,« je rekla.

»Bo.«

»Kdaj?«

»Enkrat.«

Pogledala ga je.

»Ti imaš za vse odgovor.«

»Ne za vse.«

»Za kaj pa nimaš?«

Pogledal je proti cesti.

»Za to, kdaj bo nehalo deževati.«

Zasmejala se je in se ga z ramo rahlo dotaknila. Nekaj časa sta molčala. Ko je dež oslabel, so ljudje okoli njiju drug za drugim odhajali in pod nadstreškom je postajalo vedno več prostora.

»Zdaj lahko greš,« je rekel.

Pogledala je proti cesti.

»Zdaj se mi pa ne mudi več.«

Ni odšla. Tudi on ne.

Starec je premaknil kozarec nekoliko proti sredini mize. Na lesu je pod njim ostal moker krog. S prstom je šel po njegovem robu, potem je roko umaknil.

Med dežjem in naslednjo podobo so manjkali dnevi, morda tedni. Ko se je spomin znova ustavil, sta sedela nekje, kjer je bilo tiho. Govorila sta potiho, vendar besed ni bilo več. Njena dlan se je dvignila in obstala na njegovem licu.

Gledala ga je.

Poljubil jo je.

Ko se je odmaknil, roke ni umaknila.

»Kaj?« je vprašal.

Odkimala je.

»Nič.«

Iz hiše je prišel zvok skodelice, položene na krožniček. Starec je odprl oči in nekaj trenutkov gledal predse. Žena je prišla skozi vrata z dvema kavama, eno postavila pred njega in sedla nasproti.

»Sem ti naredila kavo.«

»Hvala.«

Prijel je skodelico, vendar je bila še prevroča, zato jo je odložil. Žena je pogledala proti ograji.

»Poglej.«

Obrnil se je.

»Kaj?«

»Ptico.«

Pogledal je tja, kamor je kazala, toda preden jo je našel med vejami, je odletela.

»Prepozen.«

»Očitno.«

Žena se je nasmehnila in naredila požirek. Sedela sta brez potrebe, da bi govorila. Z vrta je prihajalo brenčanje žuželk, nekje za hišami je zalajal pes, potem pa je bilo ponovno mirno. Starec je počakal, da se je kava nekoliko ohladila, in pil.

Žena je držala skodelico z obema rokama.

Starec jo je gledal, nato pogledal proti robu brajde, kjer je skozi listje prihajala pozna popoldanska svetloba. Naslednja podoba ni prišla počasi. Hodil je ob Marini po pločniku in poslušal, kako mu pripoveduje o sladoledu, ki ga ima doma.

»Dober je.«

»Kakšen?«

»Pridi poskusit.«

Pogledal jo je.

»K tebi?«

»Kam pa? Sladoleda ne nosim s sabo.«

Nasmehnila se je.

»Pa ledeno kavo ti naredim.«

»Zdaj?«

»Zdaj.«

Nekaj korakov je hodil ob njej, ne da bi odgovoril.

»No?«

»Kaj?«

»Greš ali ne?«

Pogledal jo je.

»Na kavo.«

»Seveda na kavo.«

Izgovorila je tako resno, da sta se oba zasmejala. Šel je z njo.

Garsonjera je bila majhna, urejena in svetla. Ob oknu je stala miza z dvema stoloma, na polici nekaj knjig in lončnica, v majhnem kuhinjskem delu pa je odprla hladilnik ter iz njega vzela sladoled.

»Sedi.«

Sedel je. Medtem ko je pripravljala kavo, mu je nekaj pripovedovala čez ramo. Slišal je žličko ob kozarcu, vodo in odpiranje predala, potem je pred njega postavila visok kozarec.

»Poskusi.«

Naredil je požirek.

»No?«

»Dobra.«

»Samo dobra?«

Ponovno je pil.

»Zelo dobra.«

»Tako.«

Sedla je nasproti njega, vzela žličko sladoleda in nekaj časa sta govorila o vsakdanjih stvareh, dokler ni skoraj mimogrede rekla:

»Čez nekaj dni grem na dopust.«

»Kam?«

Povedala mu je.

»S kom?«

»S prijateljico.«

»Koliko časa?«

»Deset dni.«

Prikimal je.

»Dolgo.«

Pogledala ga je.

»Prej si rekel, da me pogrešaš samo takrat, ko me ni.«

Nasmehnil se je.

»Potem bom imel deset dni časa.«

Tokrat se ni zasmejala takoj.

»Jaz bom tebe tudi.«

Pogledal jo je. Med njima je za nekaj trenutkov ostala tišina, po kateri pogovora ni bilo mogoče preprosto nadaljevati tam, kjer se je ustavil. Marina je prva vstala, odnesla posodico s sladoledom do kuhinjskega pulta in jo odložila. Ko se je vrnila, je obstala ob njem.

Dvignil je pogled. Z roko mu je šla skozi lase in jo spustila na zatilje.

»Kaj delaš?«

»To.«

Sklonila se je in ga poljubila.

Za trenutek je ostal pri miru. Ko se je odmaknila, ga je gledala od blizu in roke z njegovega zatilja ni umaknila. Ni rekel ničesar, potem je vstal in stol se je za njim nekoliko premaknil po tleh.

Stala sta drug pred drugim.

Stopil je bliže in jo poljubil.

Njene roke so ga objele okoli vratu, njegove so obstale na njenem hrbtu in nekaj časa sta ostala tako, brez besed. Potem ga je prijela za roko.

Pozneje je ležala ob njem. Njena glava je počivala ob njegovi rami in s prstom je počasi drsela po njegovi podlakti. Zunaj je nekdo zaprl avtomobilska vrata, iz sosednjega stanovanja se je za trenutek zaslišala voda, nato je bilo spet tiho.

»Zdaj pa razmišljaš,« je rekla.

»Malo.«

»O čem?«

Ni odgovoril.

Dvignila je glavo in ga pogledala, vendar ga ni vprašala še enkrat. Ponovno jo je položila na njegovo ramo.

Čez nekaj časa je rekla:

»Deset dni.«

»Vem.«

»Bo hitro minilo.«

Na mizi je še vedno stal kozarec ledene kave.

Z ženo sta tisto poletje odšla za sedem dni na morje. Hotela je sobo z razgledom in dobila sta jo.

Prvo jutro je vstala pred njim in odprla polkna. Svetloba je napolnila sobo, ona pa je nekaj časa ostala pred odprtimi balkonskimi vrati, z lasmi, ki jih še ni počesala.

»Vstani.«

»Zakaj?«

»Ker je škoda dneva.«

»Dan bo počakal.«

Obrnila se je.

»Jaz pa ne bom.«

Vstal je.

Tistih sedem dni se mu pozneje ni vračalo po vrsti. Spominjal se je njenih mokrih kopalk čez naslonjalo stola, kreme za sončenje na svojih prstih, ko ji je mazal hrbet, in večerov, ko sta hodila ob morju brez potrebe, da bi kam prišla.

Nekega jutra je hotela z ladjico do bližnjega kraja in šla sta. Naslednji dan je hotela ostati na plaži dlje in ostala sta, nekega večera pa je pokazala proti restavraciji ob obali.

»Greva tja?«

»Greva.«

Dolgo sta sedela zunaj. Z morja je prihajal veter in čez čas si je čez ramena ogrnila jopico.

»Te zebe?«

»Malo.«

»Greva?«

Pogledala je proti morju.

»Še malo.«

Ostala sta.

Ko sta se pozneje vračala proti hotelu, se ga je prijela pod roko.

»Lepo mi je.«

»Meni tudi.«

Poljubila ga je.

Naslednje jutro je spet odprla polkna.

Ko sta se po sedmih dneh vrnila, je sredi sobe odprla kovček in začela ločevati perilo. On je svoje stvari odložil na stol.

»Ne tja.«

Pogledal jo je.

»Kam pa?«

Pokazala je.

Vzel jih je in odnesel.

Naslednje jutro je bilo podobno mnogim pred dopustom.

Nekaj dni pozneje je hodil po poti, po kateri je hodil že velikokrat. Nasproti so prihajali ljudje, nekdo je vodil psa, ob robu poti je bilo naslonjeno kolo. Hodil je počasi in gledal predse.

Korakov za seboj ni slišal.

Roke so ga objele od zadaj.

Obstal je.

»Vrnila sem se.«

Roke so ostale okoli njega.

»Tukaj sem.«

Obrnil se je.

Marina se je smejala.

Ko so se čez nekaj časa vrata spomina ponovno odprla, je bil trn še vedno tam, čeprav ga ni iskal in bi ga najraje pustil med stvarmi, ki so toliko let znale molčati. Ni se mu vračala noč, ki je ni videl, niti človek, ki ga nikoli ni poznal; vračal se mu je trenutek, ko je poslušal Marino, opazoval njen obraz in počasi razumel, kaj mu pripoveduje, predvsem pa ga je presenetilo, da lahko nekaj, kar je bilo toliko let zakopano med drugimi dogodki njegovega življenja, ponovno zaboli skoraj tam, kjer je bolelo prvič.

Spomin se ni ustavil pri Marini. Preskočil je čas, ki je nekoč trajal mesece, in ko se je naslednja podoba izostrila, je stal pred vrati doma, iz katerega je odšel. Ko jih je žena odprla, ga je nekaj časa samo gledala, kakor da mora človeka pred seboj najprej ponovno postaviti na mesto, ki je po njegovem odhodu ostalo prazno, potem pa je stopila proti njemu in razširila roke. Ni ga vprašala, od kod prihaja, zakaj se je vrnil ali koliko časa bo ostal, on pa ni poskušal povedati ničesar, ampak jo je objel in začutil njeno glavo ob svojem vratu ter roke na hrbtu, ki so ga držale z isto domačnostjo, kakršne se je spominjalo njegovo telo.

»Prišel si,« je rekla.

Odgovoril ji je, da je, in še nekaj časa sta ostala v objemu, dokler se ni prva nekoliko odmaknila in ga pogledala. Česa sta se potem pogovarjala, se ni več spominjal; besede so izginile veliko prej kakor dotiki in od vsega tistega večera je najjasneje ostala noč, ko je hiša okoli njiju utihnila in sta ostala sama.

Sprva sta se dotikala previdno, skoraj počasi, kakor da se po mesecih odsotnosti ponovno učita nečesa, kar sta nekoč poznala brez razmišljanja, potem pa je previdnost izginila in njuna bližina je postajala vse bolj silovita. V njegovih rokah je bila ženska, s katero je nekoč zgradil dom in od katere je kljub temu odšel, zdaj pa jo je držal tako, kakor da bi bilo mogoče z bližino nadomestiti mesece, ki jih ni bilo, in v eni sami noči ponovno najti vse tisto, kar je z odhodom pustil za seboj. Čutil je njene roke, njeno kožo in njeno dihanje, pod vsem tem pa neko naglico, ki se ni ujemala z mirom sobe in zaradi katere je vsak dotik trajal nekoliko dlje, kot bi moral.

Pozneje je ležala ob njem z dlanjo na njegovih prsih, on pa je poslušal njeno dihanje in ni vedel, ali spi. Ni je hotel premakniti, zato je ostal pri miru, dokler se iz neke mnogo starejše plasti ni začela dvigovati druga soba, najprej nejasna in skoraj brez pomena, potem pa dovolj razločna, da je prepoznal hotelsko okno, posteljo in prijateljevo ženo ter tisto davno noč, za katero je že takrat vedel, da se ne bo ponovila.

Nikoli prej teh dveh noči ni postavljal skupaj in tudi zdaj ni našel razloga, zaradi katerega bi sodili druga ob drugo, saj je bilo med njima preveč let, preveč različnih okoliščin in predvsem dve popolnoma različni zgodbi. Pa vendar je iz obeh ostalo nekaj, česar leta niso povsem razločila: bližina, ki je proti jutru postajala skoraj pretesna, roke, ki niso hotele prve popustiti, in tista čudna naglica človeka, ki še ima ob sebi drugo telo, vendar že čuti prihod trenutka, ko ga ne bo več.

Starec je sedel pod brajdo in skozi listje gledal svetlobo, ki se je počasi pomikala po tleh, medtem ko je iz hiše prihajal ropot posode. Žena ga je čez čas nekaj vprašala, vendar prvih besed ni dobro slišal, zato jo je prosil, naj ponovi, potem ji je odgovoril in ponovno pogledal svetlobo pod trto.

Šele pozneje je opazil praznino med podobami. Še malo prej se mu je Marina smejala na sprehajalni poti, potem pa je že stal pred ženo, ki mu je odprla vrata in razširila roke, čeprav so bili nekje med obema trenutkoma njegov odhod od doma, kovček, Marinina garsonjera in meseci skupnega življenja. Vse to je obstajalo, vendar se tistega popoldneva ni vrnilo, in starec ga tudi ni poskušal priklicati, temveč je poslušal ženo, ki je iz kuhinje nadaljevala svojo pripoved, ter gledal, kako se je senca listov počasi pomikala čez tla in se približevala njegovim čevljem.

Nemir ni popustil. Žena ga je zdaj opazovala že brez prikrivanja, čeprav še vedno ni vedela, kaj se v njem dogaja, on pa ji tega ne bi znal razložiti, tudi če bi hotel. Mirnega mesta preprosto ni več našel; pod brajdo je sedel le kratek čas, nato vstal, stopil v hišo, tam obstal, kakor da je pozabil, po kaj je prišel, se vrnil na vrt in čez nekaj minut spet odšel drugam, ponoči pa se je prebujal ter dolgo ležal z odprtimi očmi, medtem ko je žena poleg njega mirno dihala in se včasih v spanju obrnila proti njemu.

Marina in prijateljeva žena sta bili že dolgo mrtvi in tega dejstva mu ni bilo treba šele zdaj razumeti, vendar ga je prvič občutil s takšno dokončnostjo. Ni bilo več naključnega srečanja, telefonskega klica ali možnosti, da bi se nekega dne nekje ponovno zagledali, čeprav je prav tako dobro vedel, da teh možnosti ne bi uporabil niti, če bi še obstajale. V njuni življenji se ni želel vrniti in svojega sedanjega življenja ne bi zamenjal za nobeno od tistih, ki jih je nekoč živel, pa vendar to ni zadoščalo, da bi preteklost ostala tam, kamor jo je toliko let odlagal.

Takrat se mu je vrnil obisk, na katerega dolgo ni pomislil. Od Marine je bil že mnogo let oddaljen, njegovo življenje je teklo drugje in bil je poročen, ko mu je neka njena znanka povedala, da bi ga Marina rada videla. Ni se več spomnil, ali je privolil takoj ali šele pozneje, ostala pa mu je pot do nje in neprijeten občutek, ki ga je spremljal že pred vrati.

Marina ga je sprejela mirno in šele ko jo je pogledal od blizu, je opazil, koliko časa je minilo. V njegovem spominu je še vedno lahko pritekla za njim po sprehajalni poti, ga objela od zadaj, sedela v garsonjeri ob ledeni kavi ali stala na jadrnici, pred njim pa je bila ženska, na katere obrazu so bila leta, ki jih njegov spomin ni poznal. Nekaj časa jo je gledal in v potezah, ki so se spremenile, iskal tiste, ki jih je nosil s seboj, pri tem pa ga je prvič zares zmotilo, kako mlad človek ostane v spominu drugega, medtem ko življenje z njim naredi svoje.

Na mizo je postavila skledo njegovega najljubšega sadja.

Vprašala ga je, kako je, on je vprašal njo in nekaj časa sta govorila o običajnih stvareh, o ljudeh, ki sta jih nekoč oba poznala, o tem, kdo je še kje in koga že dolgo nista videla. Besed jima ni zmanjkalo, vendar se med njimi ni odprlo nič od tistega, kar je nekoč napolnjevalo vsak prostor med njima; pred njim je sedela Marina, na mizi je bilo sadje, za katero se je še vedno spominjala, da ga ima rad, in prav ta mirna, skoraj vsakdanja bližina mu je postajala težja od vsega, kar bi mu lahko povedala.

Proti koncu je omenila, da bi se lahko še kdaj videla, morda kdaj spila kavo ali se vsaj slišala. Povedala je preprosto, skoraj mimogrede, on pa je že med njenimi besedami vedel, da ne bo prišel. Ni ji razlagal zakaj in je ni hotel prizadeti, zato je odgovoril dovolj prijazno, da zavrnitev ni dobila ostrine, potem pa je počasi vstal in se poslovil.

Ko je stopil ven, mu je bilo žal, da je prišel.

Ni se zgodilo nič, pa vendar se je med potjo domov vračalo preveč. Njena roka, smeh, garsonjera, jadrnica in besede, ki so nekoč bolele, so prihajali brez reda, skupaj z nemirom, za katerega je verjel, da ga že dolgo ne pozna več, in ko je prišel domov, ni imel občutka, da se je vrnil samo z obiska.

Marina je kmalu zatem umrla.

Dolgo po njeni smrti se k tistemu obisku ni vračal, zdaj pa je pod brajdo prepoznal isti nemir, ki ga je spremljal na poti od Marine. Tudi takrat si je želel, da bi vse ponovno utihnilo, in tudi zdaj je vstajal s stola, hodil po hiši, iskal opravila in podaljševal sprehode, kakor da bi bilo mogoče z dovolj hoje pustiti za seboj nekaj, kar je nosil v sebi.

Žena ga je opazovala vedno bolj odkrito. Nekega večera, ko je že drugič v nekaj minutah vstal s stola in se brez razloga sprehodil do okna, ga je vprašala, ali se kaj dogaja, on pa je samo zamahnil z roko, vzel jopico in rekel, da gre malo ven. Ni ga ustavljala, vendar je njen pogled čutil še takrat, ko je zapiral vrata, zato je hodil dlje kakor običajno in se vrnil šele, ko so ga začele boleti noge; miru, zaradi katerega je odšel, tudi takrat ni našel.

Nemir ga tudi naslednji dan ni izpustil in proti popoldnevu je ponovno odšel od doma, ne da bi ženi povedal, kam gre, saj tega niti sam ni vedel. Hodil je dlje kakor običajno, najprej po znanih ulicah in potem po poti, kjer je srečeval vedno manj ljudi, žena in Marina pa sta se mu še vedno vračali, ne več vedno z obrazi in besedami, ampak z občutki, ki so ostajali tudi potem, ko so podobe že izginile, in prav pred njimi je zadnje dni hodil tako daleč, kakor da bi jih bilo mogoče utruditi skupaj z nogami.

Potem se je med hojo od nekod pojavilo orošeno avtomobilsko steklo.

Ni vedel, zakaj prav tisto in zakaj prav zdaj. Zunaj je bila zima in okoli avtomobila skoraj ničesar, česar bi se bilo vredno spominjati, samo tema, mraz in nekje v daljavi nekaj luči, znotraj pa toplota njunih teles in stekla, prekrita z drobnimi kapljicami. Sedela je poleg njega, dvignila roko in s konico prsta naredila majhno luknjico v orošeno šipo, se sklonila nekoliko naprej ter pogledala skoznjo, kakor da je zunaj nekaj, kar mora nujno videti, potem pa se je obrnila proti njemu in se zasmejala.

Tega smeha se je spominjal veliko bolje kakor stvari, zaradi katerih sta se smejala. Kadar sta bila skupaj, sta šla tja, kamor se jima je ljubilo, se vozila brez posebnega cilja, jedla, ko sta postala lačna, in se ustavila tam, kjer jima je bilo lepo, vse drugo pa je brez posebnega dogovora ostajalo zunaj časa, ki sta ga imela zase.

Nekoč sta se pogovarjala tudi o tem, kako bi bilo, če bi živela skupaj. Njenih besed se ni več spomnil in morda jih tudi takrat ni vzela posebno resno, spominjal pa se je, da sta se nazadnje oba smejala, ker sta vedela nekaj, česar ni bilo treba spreminjati: skupaj sta znala biti srečna, živeti skupaj pa najbrž ne bi znala.

Kadar sta se razšla, je vsak odšel v svoje življenje, naslednjič pa sta se preprosto ponovno srečala in nadaljevala tam, kjer sta ostala. Zdaj, po toliko letih, se ni mogel spomniti niti enega njunega velikega prepira, spominjal pa se je voženj, smeha, dotikov in tistega zimskega večera, ko je sedela poleg njega in skozi majhno luknjico gledala v temo.

Prst je umaknila s stekla in rob luknjice se je počasi začel ponovno megliti. Še enkrat je pogledala skoznjo, nato je z dlanjo obrisala večji del šipe in nekaj rekla. Besede so že zdavnaj izginile, njen smeh pa je ostal.

Med hojo je prvič po več dneh začutil, da korak ni več tako težak, čeprav ni vedel, ali je bilo zaradi dolge poti ali zaradi tiste majhne luknjice v orošenem steklu, ki se je po tolikih letih pojavila od nekod in za nekaj časa ostala z njim. Nadaljeval je počasi, medtem ko se je v spominu steklo ponovno meglilo, nekje za njim pa se je še vedno smejala.

Naslednje jutro je vstal nekoliko pozneje kakor običajno in šele pri zajtrku ugotovil, da je ponoči spal skoraj brez prebujanja. Žena tega ni omenila, čeprav ga je ob kavi nekajkrat pogledala, potem pa mu je začela pripovedovati o nečem, kar je zjutraj prebrala, in tokrat jo je poslušal dovolj pozorno, da jo je, ko je končala, še nekaj vprašal. Odgovorila mu je, nato sta vsak po svoje nadaljevala jutro in med njima se je brez posebnega razloga ponovno naselilo nekaj tiste običajnosti, ki je še pred nekaj dnevi sploh nista opazila.

Po kosilu je odšel pod brajdo. Ni čakal nobenega spomina in tudi ni iskal ničesar, kar bi ga spomnilo nanj, ampak je sedel, iztegnil noge in nekaj časa gledal proti morju, dokler mu pogled ni zdrsnil po mizi navzdol in obstal na starem deblu trte.

Lubje je bilo razpokano in ponekod tako grobo, da se skoraj ni več videlo, kje se končuje ena plast in začenja druga. Deblo se je tik nad zemljo nekoliko ukrivilo, potem pa razdelilo v močnejše veje, iz katerih so skozi leta zrasle nove, nekatere odrezane, druge privezane in speljane čez brajdo, kjer so zdaj nosile liste in prve majhne grozde. Gledal je spodnji del debla in počasi se mu je vrnila podoba nečesa mnogo manjšega, kosa trte, ki ga je nekoč odrezal pri očetovi trti in prinesel domov.

Vzel ga je od očetove trte po njegovi smrti.

Spominjal se je jame, ki jo je izkopal, zemlje na rokah in kratkega kosa trte, ki ga je previdno namestil, preden je zasul njegov spodnji del. Ko je končal, je iz zemlje gledal samo kratek kos lesa, ob katerem je še nekaj časa stal in ga opazoval, čeprav na njem ni bilo ničesar videti. Zalil ga je in naslednje dni večkrat preveril zemljo okoli njega, potem pa čakal, ali se bo prijel.

Spomladi je pognal.

Pozneje ga ni več opazoval na isti način. Obrezoval ga je, privezoval poganjke, odstranjeval tisto, kar je raslo v napačno smer, in skozi leta se je majhen kos očetove trte razširil čez konstrukcijo, dokler ni postal senca, pod katero je sedel skoraj vsak dan, ne da bi še pomislil na tisti prvi kos lesa, ki je nekoč štrlel iz zemlje.

Vstal je in stopil do debla. Ko je položil dlan na razpokano lubje, se mu ni najprej vrnil očetov obraz, ampak njegove roke.

Videl jih je okoli ročajev škarij, široke dlani in prste, ki so prijeli vejo, jo nekoliko odmaknili od drugih in nato naredili rez. Kot otrok je stal ob njem in včasih pobral odrezano vejo s tal, jo obračal v rokah ter gledal, kaj je bilo z njo narobe, ker je bila zelena in se mu ni zdelo, da bi morala biti odrezana.

Nekoč ga je vprašal zakaj.

Očetovega odgovora ni več našel.

Morda mu je razložil, kako se trto obrezuje, morda je samo pokazal, katera veja jemlje moč drugi, mogoče pa mu sploh ni odgovoril, ker se odraslim pogosto zdi samoumevno tisto, česar otrok še ne more razumeti. Starec je še nekaj časa držal dlan na lubju in poskušal priklicati njegov glas, vendar glasu ni bilo; ostale so roke, škarje in odrezana veja v njegovih otroških dlaneh.

Vrnil se je na stol.

Med listi so viseli majhni grozdi, še daleč od zrelosti, in sonce je skozi odprtine risalo svetle lise po mizi. Veter je premaknil eno od vej in njena senca je zdrsnila čez njegove roke.

Iz hiše je prišla žena z dvema skodelicama kave. Eno je postavila pred njega, drugo na svojo stran mize, nato pa pogledala proti trti.

»Kaj pa gledaš?«

»Trto.«

Tudi ona je dvignila glavo.

»Kaj je z njo?«

»Nič.«

Sedla je.

»Potem je dobro.«

Nasmehnil se je in prijel skodelico. Nekaj časa sta sedela brez besed, medtem ko je veter premikal liste, nekje v bližini je zalajal pes in z morja je prihajal oddaljen zvok motorja. Toplota skodelice mu je ostajala v dlaneh, senca nad njima pa se je počasi premikala po mizi, kakor se je premikala že toliko let.

Še enkrat je pogledal deblo.

Od očetovega glasu ni ostalo nič, kar bi lahko zanesljivo ponovil, ostale pa so njegove roke, škarje, košček trte, ki ga je nekoč prinesel domov, in senca, pod katero sta zdaj z ženo pila kavo.

Nekaj časa sta še sedela pod brajdo, ne da bi se pogovarjala. Žena je počasi pila kavo, on pa je tu in tam dvignil pogled proti listom, vendar očeta ni več poskušal iskati med njimi. Dovolj mu je bilo staro deblo ob robu brajde in vedenje, da ga je nekoč prinesel domov kot majhen kos trte, ki se je prijel, pognal in skozi leta zrasel tako daleč čez njiju, da sta zdaj sedela v njegovi senci in pila kavo.

Ko je žena odnesla skodelici, je ostal še nekaj časa zunaj. Na mizi je ostal moker krog, kjer je stala njegova skodelica, in s prstom je brez posebnega razloga šel po njegovem robu, medtem ko so se mu ponovno vračale očetove roke. Obraza ni mogel več sestaviti tako natančno, kakor bi si želel, glas je prihajal samo v posameznih besedah, roke pa je še vedno videl na škarjah, lopati, kosu lesa, pri mizi, kjer je oče rezal kruh, in na volanu avtomobila med neko vožnjo, od katere skoraj nič drugega ni ostalo.

Bil je še mlad in sedel poleg njega, cesta je tekla skozi pokrajino, ki je danes ne bi več znal poimenovati, oče pa je vozil in tu in tam nekaj rekel. O čem sta govorila, se ni več spomnil. Nekaj časa je gledal njegove roke na volanu in na koži ob palcu opazil majhno razpoko, kakršne je imel oče pogosto od dela, potem pa je pogledal skozi okno in nanjo pozabil.

Po vseh teh letih se je vrnila prav razpoka.

Ni vedel, zakaj je ostala ona, ko so izginili pogovori, kraji in dnevi, ki bi se mu morali zdeti pomembnejši, in tudi ni poskušal najti odgovora. Dovolj nenavadno se mu je zdelo že to, da lahko od neke davne vožnje izgine cesta, izginejo besede in skoraj ves dan, na očetovem palcu pa še vedno ostane drobna počena črta kože.

Počasi je vstal, pobral kozarec, ki ga je prej pustil na mizi, in ga odnesel v kuhinjo. Žena je stala pri pultu in rezala zelenjavo, on pa je ob njej za trenutek obstal in pogledal njene roke. Po njih so tekle drobne žile, na koži so bile lise in ob členkih tanke gube, ki jih nekoč ni bilo, in šele ko je nekoliko predolgo ostal ob njej, je opazila njegov pogled.

»Kaj spet gledaš?«

»Nič.«

Nadaljevala je rezanje.

»Zadnje čase veliko gledaš nič.«

Nasmehnil se je.

»Mogoče prej nisem dovolj.«

Tokrat je dvignila pogled in ga nekaj trenutkov opazovala, potem pa z nožem pokazala proti skledi.

»Če že toliko gledaš, lahko tole odneseš na mizo.«

Vzel jo je in odnesel, ona pa je nadaljevala delo, kakor da med njima ni bilo izrečeno nič posebnega.

Pozneje se očetov obraz ni več vrnil in tudi njegovih rok ni več videl, vendar je razpoka ob palcu ostala z njim še nekaj časa, dokler je ni prekrilo nekaj drugega in je tudi ona odšla tja, kjer je čakala vsa ta leta.

Proti večeru je ponovno stopil na vrt. Sonce je bilo nižje in senca brajde je segala skoraj do hiše. Na tleh je zagledal tanko odrezano vejico, ki je ostala od zadnjega obrezovanja, jo pobral in prelomil med prsti, nato pa jo odložil na kup drugih odrezanih vej.

Na pragu se je pojavila žena.

»Boš večerjal?«

»Bom.«

Odšla je noter, on pa je še trenutek ostal zunaj. Veter je premaknil liste in med njimi se je pokazal del starega debla, nato ga je zelenje ponovno zakrilo. Zaprl je vrata in šel za ženo.

Naslednje jutro je bilo povsem navadno in prav to mu je ustrezalo. Žena je že pred njim odprla kuhinjsko okno, skozi katero je prihajal hladnejši jutranji zrak, na mizi sta stali skodelici in ob njegovi nekaj rezin kruha, pripravljenih tako, kakor jih je imel rad, on pa je med zajtrkom poslušal njeno pripovedovanje, pozneje na vrtu popravil spoj na cevi za zalivanje, pobral nekaj suhega listja in ji pomagal prestaviti težjo posodo, ki je sama ni mogla dvigniti. O očetu ni razmišljal in tudi trte ni pogledoval drugače kakor druge dni, kakor da je bilo dovolj že to, kar mu je prejšnji dan vrnila, in da ji danes ni bilo treba povedati ničesar več.

Proti večeru se je zrak nekoliko ohladil in odšel je do konca vrta, od koder je bilo med hišami mogoče videti košček morja. Daleč na njem se je premikala bela pika, verjetno jadrnica, vendar je bila predaleč, da bi lahko razločil ljudi ali smer, v katero je bila obrnjena, zato jo je nekaj časa samo spremljal s pogledom in nato pogledal drugam. Morje je imelo preveč poti v njegovo preteklost in zadnje dni se mu ni mudilo stopiti na nobeno od njih.

Na ograji je sedel golob, nekoliko razmršen, z eno nogo potegnjeno bliže telesu, in ko se mu je približal, ni takoj odletel, ampak je obrnil glavo ter ga nekaj časa opazoval z enim očesom. Starec se je ustavil nekaj korakov stran, ptica pa je čez trenutek skočila više na ograjo, razprla krila in odletela čez sosednjo streho, za njo pa je ostal samo prazen rob ograje, ki ga je gledal nekoliko dlje, kakor bi bilo potrebno.

Golobica z ladje se mu ni vrnila kot celotna zgodba. Najprej je začutil brisačo na desni rami in na njej majhne kremplje, ki so se oprijemali tkanine, potem težo mladega telesa, tako neznatno, da je nanjo med hojo po kabini skoraj pozabil, dokler ni premaknila glave ali zamahnila s krili. Ko jo je našel, je bila še premlada, da bi sama poskrbela zase, zato je prve dni kruh namakal v vodi, ga med prsti zvijal v drobne kroglice in ji jih previdno potiskal v kljun. Upirala se je, obračala glavo, včasih izpljunila tisto, kar ji je pravkar dal, on pa je poskusil ponovno, dokler ni pogoltnila, in tako sta se dan za dnem učila vsak svojega dela, ona jesti in on ravno prav trdno držati njen kljun, ne da bi jo poškodoval.

Pozneje je začela jesti sama in njegove roke pri hranjenju ni več potrebovala, vendar je rama ostala njeno mesto. Kadar se je premikal po kabini, je sedela na brisači, ki si jo je polagal čez desno ramo zaradi krempljev, in od tam opazovala prostor, dokler ni začela preizkušati kril. Sprva so bili njeni poskusi kratki in nerodni, nekaj zamahov od enega konca kabine do drugega, pristanek na mestu, ki ga verjetno ni nameravala doseči, nato pa ponovno rama, toda z vsakim dnem je letela nekoliko dlje in vedno manjkrat potrebovala varno mesto, na katero se je vračala.

Ko je nekoč odprl okno, je sedla na njegov rob. Pred njo je bilo morje in nad njim nebo, ona pa je dolgo ostala tam, premikala glavo in gledala ven, medtem ko je on stal nekoliko stran in ni vedel, ali bo odletela ali se bo ponovno obrnila proti kabini. Lahko bi stopil bliže, vendar ni, in tudi okna ni zaprl; čakal je, dokler ni razprla kril in se odrinila z roba.

Ni odletela naravnost proč. Najprej je naredila krog nad ladjo, se dvignila, za trenutek pristala više, potem ponovno poletela proti premcu in se vrnila, kakor da preizkuša prostor, ki je bil toliko večji od kabine, v kateri se je učila uporabljati krila. Še nekaj časa jo je videval na ladji, včasih na jamboru, drugič bliže premcu, kdaj pa dovolj blizu, da je imel občutek, da ga še vedno pozna, dokler nekega dne ni ugotovil, da je že nekaj časa ni videl.

Takrat je ni dolgo iskal. Življenje na ladji je teklo naprej in tudi on je imel svoje delo, zato je prazna rama kmalu postala samo rama, brisača je ponovno služila drugim stvarem, odprto okno pa je ostalo okno, skozi katero je prihajal zrak. Šele mnogo pozneje se je kdaj spomnil majhnega telesa, ki ga je nekoč hranil z namočenim kruhom.

Zdaj je stal ob prazni ograji svojega vrta in še vedno gledal v smer, v kateri je izginil neznani golob, čeprav z njegovo golobico ni imel ničesar skupnega. Iz hiše ga je poklicala žena in tokrat je odgovoril takoj, da prihaja, potem pa je počasi krenil proti njej. Med potjo je z desno roko skoraj nezavedno segel proti rami, kakor da bi hotel popraviti nekaj, česar tam že desetletja ni bilo, in ko je ugotovil, kaj je naredil, je roko samo spustil ob telo ter nadaljeval proti hiši.

Naslednjih nekaj dni so spomini prihajali redkeje in starec jih ni več čakal tako kakor prej, ko je sedel pod brajdo in skoraj nehote opazoval, kaj bo priplavalo iz časa, za katerega je dolgo verjel, da je varno spravljen za njim. Ustrezalo mu je, da so dnevi ponovno postajali navadni, da sta z ženo zjutraj pila kavo, da je ona pripovedovala o stvareh, ki jih je prebrala ali slišala, on pa je kaj postoril okoli hiše, popoldne sedel v senci in proti večeru odšel na sprehod, ne več zato, da bi pred čim bežal, ampak preprosto zato, ker mu je hoja prijala in ker se je po njej domov vračal prijetno utrujen.

Nekega večera je šel nekoliko dlje in se vračal po poti, po kateri že dolgo ni hodil. Sonce je bilo nizko, vročina dneva je popustila in skozi odprta vrata neke hiše je za nekaj trenutkov zaslišal otroški smeh, ki ga je spremljal do ovinka in potem izginil, vendar je bilo teh nekaj trenutkov dovolj, da se mu je med hojo začel vračati neki drug smeh, veliko starejši in skoraj že brez obraza, z njim pa majhna roka, ki jo je nekoč držal v svoji.

Spomin se ni sestavil takoj in tudi ni vedel, iz katerega časa prihaja, dokler se ni ob roki počasi pojavila pot in na njej otrok, ki je hodil poleg njega z mnogo krajšimi koraki, kakor jih je delal sam, ter se ustavljal ob stvareh, ki jih odrasel človek skoraj ni opazil. Enkrat je bil kamen ob robu poti, potem mravlja, ki je nekaj nosila čez tla, nekoliko pozneje nekaj v travi, česar se starec ni mogel več spomniti, dobro pa se je spominjal, da se mu je tistega dne mudilo in da je otroka vedno znova priganjal naprej, ker je bilo nekje pred njima nekaj, do česar sta morala priti pravočasno.

Kam sta šla, ni več vedel, in tudi tega ne, zakaj je bilo tako pomembno, da tja prideta nekoliko prej, ostal pa je občutek majhne dlani, katere prsti niso mogli objeti njegove roke in so se zato ovili samo okoli enega ali dveh njegovih prstov. Kadar je otrok ob poti kaj zagledal, je začutil droben poteg nazaj in moral upočasniti ali se ustaviti, čeprav bi sam najraje nadaljeval, nato pa sta po nekaj trenutkih ponovno krenila, dokler ju ni ustavila naslednja stvar, ki je bila otroku pomembnejša od kraja, kamor sta bila namenjena.

Takrat ga je to motilo. Pozneje je na vse skupaj pozabil in pozabil je tako temeljito, da se desetletja ni spomnil ne poti ne tistega, zaradi česar se mu je mudilo, majhen prijem okoli njegovih prstov pa je nekje ostal in se zdaj med počasno hojo starega človeka vračal z nenavadno natančnostjo.

Pri prehodu za pešce sta pred njim čakala moški in majhna deklica. Ko se je promet za trenutek ustavil, je deklica brez besed segla po očetovi roki, on jo je prijel in skupaj sta stopila čez cesto, starec pa je ostal nekaj korakov za njima in opazoval njuni roki, dokler se na drugi strani nista ločili. Nadaljeval je svojo pot in šele čez nekaj časa opazil, da je med hojo odprl dlan in jo ponovno zaprl, kot da bi se v njej za trenutek pojavilo nekaj, česar tam že dolgo ni bilo.

Droben občutek prijema je nekaj časa hodil z njim, nato pa počasi oslabel, medtem ko so se pred njim že pojavljale znane hiše in pot, ki je vodila proti domu.

Ko je prišel na vrt, je žena sedela pod brajdo s knjigo v rokah, vendar očitno že nekaj časa ni brala, saj je držala prst med stranmi in gledala proti vratom, skozi katera je pravkar vstopil. Rekla mu je, da je bil danes dolgo, on pa ji je odgovoril, da je pot nekoliko podaljšal, in ko je sedel poleg nje, je knjigo zaprla ter jo položila na mizo.

Nekaj časa sta ostala brez pogovora. Njena roka je ležala na mizi blizu njegove in starec jo je opazil, ne da bi tokrat iskal na njej starost, leta ali podobnost s katerokoli roko, ki se mu je vrnila iz preteklosti. Počasi je premaknil svojo dlan po mizi, dokler se je ni dotaknil, ona pa je roko obrnila in prepletla prste z njegovimi, kakor da je bilo to nekaj tako vsakdanjega, da se zaradi tega ni bilo treba niti pogledati.

Sedela sta pod brajdo, veter je tu in tam premaknil liste nad njima in z morja je prihajal komaj slišen zvok motorja, njuni roki pa sta ostali na mizi še dolgo potem, ko je otroška roka iz njegovega spomina že izginila.

· · ·

Nekega dopoldneva sta iskala nekaj v stari omari in žena je bila prepričana, da sta stvar pred leti spravila na zgornjo polico, zato je moral umakniti nekaj škatel, stare mape in platneno vrečko, ki je tam ležala tako dolgo, da se nobeden od njiju ni več spomnil, kaj je v njej. Ko je segel globlje v omaro, se je iz nje dvignil vonj starega lesa, papirja in zaprte tkanine, nič posebnega in komaj dovolj močan, da ga je zaznal, vendar je z roko na polici obstal nekoliko dlje, kakor bi bilo potrebno.

Žena ga je iz druge sobe vprašala, ali je našel, kar iščeta, in odgovoril ji je, da še ne, potem pa premaknil naslednjo škatlo, čeprav je za nekaj trenutkov že pozabil, kaj pravzaprav išče. Vonj ga ni spomnil na določen predmet in tudi prostora sprva ni znal postaviti nikamor, počasi se mu je pokazal samo hodnik neke hiše, nekoliko temnejši od tega, v katerem je stal, in na tleh ob vratih kovček.

Ni vedel, po kateri plovbi je bilo in koliko je bil takrat star. Tudi hiše ne bi znal več zanesljivo opisati, vendar je kovček stal tam, temen in na robovih obrabljen, kakor ga je odložil takoj po prihodu, medtem ko so iz kuhinje prihajali glasovi ljudi, ki jih je dolgo pogrešal. Sedel je z njimi, odgovarjal na vprašanja, jedel nekaj, kar so mu pripravili, pripovedoval in poslušal, kovček pa je ostal v hodniku še dolgo potem, ko bi ga lahko odnesel v sobo.

Pozneje ga je vendarle odprl in iz njega je prišel vonj, ki ga doma ni bilo. Sam ga takrat verjetno ni več zaznal, ker ga je nosil na oblačilih in stvareh, toda zdaj, po vseh teh letih, se mu je zdelo, da ga ponovno pozna, čeprav ne bi znal povedati, iz česa je bil sestavljen. Nekaj je bilo po zaprtem prostoru, nekaj po oblačilih, ki so predolgo ležala skupaj, morda po dimu, kovini ali ladji, toda bolj ko je poskušal vonj določiti, bolj se je izgubljal, zato ga je pustil takšnega, kakršen se je vrnil.

Od tistega prihoda se ni spomnil veliko več. Ni vedel, kdo je prvi odprl vrata, kaj so ga vprašali in kaj je odgovoril, niti koliko časa je ostal doma, preden je ponovno odšel. Ostal je kovček ob steni in nenavaden občutek prvih ur po vrnitvi, ko je bilo vse domače na svojem mestu, pa vendar je moral sam nekaj časa hoditi skozi sobe, sedati na stare stole in poslušati znane glasove, preden se mu je zazdelo, da je zares doma.

»Našla sem,« je iz druge sobe rekla žena.

Njene besede so ga vrnile k omari. Pogledal je predmet, ki ga je še vedno držal v roki, ga odložil, zaprl vrata in šel k njej, ona pa mu je pokazala stvar, ki jo je iskala in jo je nazadnje našla povsem drugje, kakor je bila prepričana.

»Sem vedela, da je nekje tukaj.«

Pogledal jo je.

»Samo ne tam, kjer si rekla.«

»Pomembno je, da sem jo našla.«

Nasmehnil se je in ji pomagal obrisati prah, potem sta stvar odnesla tja, kjer jo je potrebovala, in dopoldne se je nadaljevalo, kakor da ga nekaj minut prej ni bilo v neki drugi hiši in ob nekem kovčku, ki ga že dolgo ni več imel.

Popoldne se mu ni vrnila ladja in tudi nobeno pristanišče. Ko je sedel pod brajdo, je nekaj časa gledal morje, vendar ga ni vleklo nikamor, le občasno se je brez jasne slike pojavil tisti temni kovček ob steni in izginil, še preden bi se ob njem sestavil naslednji dogodek.

Žena je prišla ven nekoliko pozneje in sedla nasproti njega.

»Danes si nekam tih.«

»Sem?«

»Si.«

Hotel ji je povedati, da se je spomnil nekega kovčka, vendar se mu je še preden bi spregovoril zazdelo smešno razlagati nekaj, česar niti sam ni znal postaviti v pravi čas, zato je samo skomignil z rameni. Ona ga je še trenutek gledala, nato pa mu začela pripovedovati o sosedu, ki je spet nekaj popravljal in pri tem naredil več škode kakor koristi, on pa jo je poslušal in se ob njenem pripovedovanju celo zasmejal.

Nekje medtem je kovček izginil.

Zvečer, ko sta pospravljala mizo, se ga ni več spomnil.

Proti večeru se je vreme vendarle zaprlo. Ko so prve velike kaplje potemnile mizo pod brajdo, je odnesel blazine in stole pod streho, čeprav mu je žena z vrat rekla, naj zadnjega pusti, ker je že moker. V hišo je prišel s premočenimi rameni; na postelji ga je čakala suha srajca. Preoblekel se je, sedel k njej in nekaj časa sta brez besed poslušala dež. Skozi okno je videl, kako se veje pod vetrom upogibajo in znova dvigajo.

Naslednje jutro je bil vrt še moker, čeprav se je nebo že odprlo in je skozi oblake prihajala svetloba, ki se je lovila v kapljah na listih brajde. Po zajtrku je starec stopil ven pogledat, kaj je ponoči naredil veter, in že od vrat opazil, da je imela žena prav, saj se je ena od žic nekoliko povesila, prečnik ob njej pa premaknil toliko, da ga bo treba ponovno pritrditi. Nekaj časa je gledal navzgor, nato se je vrnil po orodje, prinesel manjšo lestev in jo postavil ob steber.

Žena ga je opazila skozi kuhinjsko okno in prišla ven ravno takrat, ko je nameraval stopiti na prvo prečko. Pogledala je lestev, nato njega in vprašala, ali jo je dobro postavil, on pa ji je odgovoril, da stoji čisto dobro, čeprav je vedel, da je s tem ne bo prepričal. Res jo je prijela z obema rokama, nekoliko premaknila in šele potem stopila korak nazaj.

»Zdaj je bolje.«

Hotel ji je povedati, da ni nič bolje, vendar se je samo povzpel, ona pa je ostala spodaj in držala lestev, čeprav ji je rekel, da ni treba. Med mokrimi vejami je poiskal mesto, kjer se je žica snela, odmaknil nekaj mladih poganjkov in jo poskušal spraviti nazaj na njeno mesto.

»Podaj mi klešče.«

»Katere?«

»Manjše.«

Podala mu je prve, ki jih je prijela.

»Ne te.«

»Potem pa povej, katere so zate manjše.«

Pokazal ji je in podala mu je prave, ob tem pa pripomnila, da bi bilo življenje z njim precej lažje, če bi drugi včasih vedeli, kaj ima v glavi. Ni odgovoril, ker je z eno roko držal vejo, z drugo žico, ki se mu je izmikala, in šele ko jo je pritrdil, je pogledal navzdol.

»Te sem mislil.«

»Zdaj vem.«

Nasmehnil se je in nadaljeval. Delo mu je vzelo nekoliko več časa, kakor je pričakoval, predvsem zato, ker ni hotel poškodovati mladih poganjkov, ki so se ovili okoli žice in prečnika. Mokri listi so se mu lepili na rokave, ena od vitic se je zataknila za srajco in jo je previdno snel, nato poravnal še premaknjeni les, ga pritrdil ter z roko preveril, ali vse skupaj drži, preden se je počasi spustil z lestve.

Žena je pogledala navzgor.

»Je zdaj dobro?«

Tudi sam je pogledal.

»Je.«

»Do naslednjega vetra.«

»Potem bom pa še enkrat popravil.«

Orodje je odložil na mizo, zložil lestev in jo odnesel k zidu, nato pobral nekaj vejic, ki jih je veter ponoči odlomil, ter jih odnesel na kup ob robu vrta. Ko se je vrnil, je še enkrat pogledal brajdo in nekoliko popravil vejo, ki je visela prenizko, potem pa pustil vse pri miru.

Žena je medtem prinesla dve kavi in s krpo obrisala mokri del mize. Ko je sedel nasproti nje, je pogledala proti popravljeni žici.

»Sem ti rekla, da se je premaknilo.«

»Saj sem popravil.«

»Če ti ne bi povedala, ne bi niti opazil.«

»Bi.«

Njen pogled je povedal dovolj, da ni nadaljeval. Poskusil je kavo, ki je bila nekoliko močnejša, kakor jo je imel rad, vendar tudi tega ni komentiral, ker je že vedel, kaj bi mu odgovorila, in nekaj časa sta sedela brez pogovora ter poslušala kaplje, ki so tu in tam še padale z listov na mizo in tla.

Ko je sedel nazaj h kavi, je žena pokazala proti drugemu koncu brajde. Les pri tleh je bil že mehak. Pritisnil je vanj in rekel, da ga bo treba zamenjati, ona pa ga je samo pogledala, kakor da mu to govori že dolgo. V lopi je našel star kos lesa in ga naslonil ob zid. Ne danes, si je rekel, vendar ga ni pospravil nazaj.

Dnevi so se po nevihti hitro vrnili v svoj običajni red in čez nekaj časa je bilo na vrtu komaj še mogoče opaziti, da je veter sploh kaj premaknil. Zjutraj sta z ženo pila kavo, potem je vsak našel kaj svojega, kar je bilo treba postoriti, popoldne sta se srečevala pod brajdo in kadar ni bilo prevroče, je proti večeru odšel na sprehod. Včasih se mu je med delom ali sedenjem prikazal obraz, za katerega ni več vedel, kam bi ga postavil, drugič je zaslišal besedo ali glas, ki ga je nekoč gotovo poznal, pa se ob njem ni odprlo nič drugega, in zgodilo se je tudi, da se je za nekaj trenutkov znašel v prostoru, ki ga ni znal več povezati ne s krajem ne s časom. Takrat je navadno počakal, ali se bo pojavilo še kaj, in če se ni, je nadaljeval tisto, kar je počel.

Žena ga o tem ni spraševala, čeprav je očitno opazila, da se je nekaj umirilo. Nekega popoldneva je sedela pod brajdo in brala, on pa je gledal proti morju, ko je odložila knjigo na mizo in rekla, da zadnje čase vsaj ne hodi več po vrtu, kakor da nekaj išče.

»Kaj sem pa iskal?«

»To sem se tudi jaz spraševala.«

»In si ugotovila?«

»Ne.«

Čakal je, ali bo povedala še kaj, vendar je ponovno odprla knjigo in nadaljevala z branjem. Nekaj časa jo je gledal, potem pa se obrnil proti morju, čez nekaj minut pa opazil, da ga žena čez zgornji rob knjige opazuje.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Zakaj me potem gledaš?«

»Saj te ne.«

Nasmehnil se je in jo pustil pri miru.

Tistega večera je ostal zunaj tudi potem, ko je žena odšla v hišo. Morje je bilo mirno in na njem so se počasi pojavljale luči, najprej ob obali, pozneje še nekaj dlje, kjer ni mogel več zanesljivo vedeti, ali pripadajo ladjam ali kopnemu. Nekaj časa jih je poskušal ločiti med seboj, potem je odnehal in samo sedel, medtem ko je iz hiše prihajal zvok posode, s ceste občasen avtomobil, iz sosednje hiše pa televizor, ki ga je imel nekdo odprtega nekoliko preglasno.

Med temi zvoki se je nenadoma pojavil smeh.

Poznal ga je.

Vsaj zdelo se mu je tako, saj je bil za nekaj trenutkov dovolj jasen, da je skoraj pričakoval obraz, ki bi moral priti z njim, vendar obraza ni bilo. Poskušal se je spomniti, kje ga je slišal, in za trenutek se mu je zazdelo, da je bilo poletje, takoj nato pa ni bil več prepričan niti o tem.

Smeh je počasi izginil med drugimi zvoki večera.

Ostal je sedeti.

Iz hiše je čez nekaj časa prišla žena z dvema kozarcema vode, enega postavila pred njega in sedla na svoje mesto.

»Kaj pa gledaš?«

»Luči.«

Pogledala je proti morju.

»Katere?«

Pokazal je z roko.

»Tiste tam.«

»Jaz vidim tri.«

»Jaz tudi.«

»Prej jih je bilo več.«

»Mogoče so šle.«

»Kam?«

Skomignil je z rameni.

»Nekam.«

Žena je popila nekaj vode in ostala ob njem. Ena od treh luči se je počasi premikala, drugi dve sta ostajali na istem mestu, potem pa je tudi prva postala tako majhna, da starec ni več vedel, ali jo še vidi ali samo ve, kje je bila.

Ko je postalo hladneje, ga je žena vprašala, ali gresta noter. Vzel je oba kozarca, počakal, da je vstala, in krenila sta proti hiši. Pri vratih je ona ugasnila zunanjo luč, vrt je potemnel in morja od tam skoraj ni bilo več videti.

Naslednje jutro ga je zbudil njen glas iz kuhinje.

»Kam si dal tisti papir?«

Še preden je vstal, jo je vprašal, kateri papir, ona pa mu je iz kuhinje pojasnila, katerega misli, in ko je prišel do nje, je že pregledovala drugi predal.

»Jaz ga nisem imel.«

»Si.«

»Kdaj?«

»Takrat, ko sva ga dobila.«

»Kdaj sva ga dobila?«

Pogledala ga je, kakor da razmišlja, ali se šali.

»Daj mi raje pomagaj.«

Odprl je mapo na polici in začel pregledovati papirje, medtem ko je ona iskala po predalu, nato še po drugem, dokler ni med svojimi stvarmi našla lista, ki ga je ves čas iskala.

Starec je pogledal papir in nato njo.

»Kje je bil?«

»Tukaj.«

»Pri tebi.«

»Našla sva ga.«

»Ti si ga našla.«

»Ti si pa pomagal.«

Odnesla je papir na mizo in ga začela pregledovati, on pa je pristavil vodo za kavo. Ko sta čez nekaj minut sedela vsak s svojo skodelico, je ona še vedno brala, starec pa je skozi odprto okno gledal vrt, kjer so bili listi po jutranji rosi ponovno mokri.

»Kaj pa zdaj gledaš?« ga je vprašala, ne da bi dvignila pogled s papirja.

»Nič.«

Tokrat ni rekla ničesar.

Starec je naredil požirek kave, pogledal še enkrat skozi okno in nato vprašal, kaj morata tisti dan kupiti v trgovini.

Žena je odložila papir.

»Ti napišem.«

»Saj si bom zapomnil.«

Pogledala ga je.

»Bom napisala.«

Ni ugovarjal.

Ko sta se vrnila iz trgovine, je žena položila seznam na kuhinjski pult in začela jemati stvari iz vrečk, starec pa je še enkrat odšel do avtomobila po plastenko vode, ki je med vožnjo zdrsnila pod sedež. Ko se je vrnil, je bila večina stvari že pospravljena in žena je s seznamom v roki preverjala, ali sta kupila vse, nato pa obstala pri zadnji vrstici in ga vprašala, kje je tisto, kar je napisala na koncu.

Starec je pogledal proti vrečkam, čeprav je vedel, da so prazne.

»Potem ga ni bilo.«

»Bilo je.«

»Kako veš?«

»Ker sem ga videla.«

Pokazala mu je zadnjo vrstico in ko je prebral besedo, se je spomnil tudi police, mimo katere je šel, vendar se ni mogel spomniti, zakaj stvari ni vzel. Morda je pogledal nekaj drugega ali pa je preprosto nadaljeval po trgovini, prepričan, da je v voziček že položil vse, kar potrebujeta.

»Sem pozabil.«

Žena je ponovno pogledala seznam.

»Saj ni nič takega. Bova drugič.«

Nadaljevala je pospravljanje, on pa je odnesel prazne vrečke v shrambo in se čez nekaj časa vrnil v kuhinjo, kjer je listek še vedno ležal na pultu. Pogled mu je za trenutek obstal na njem, predvsem na ženini pisavi, ki jo je poznal že tako dolgo, da je o njej le redko razmišljal. Nekatere besede je napisala večje, druge manjše, zadnjo pa nekoliko postrani, kakor da se je nanjo spomnila šele takrat, ko je seznam že končala.

Vzel je listek v roko.

»Kaj boš z njim?« ga je vprašala.

»Nič.«

»Potem ga vrzi stran.«

Že ga je hotel vreči v koš, vendar je zazvonil telefon in žena je odšla v drugo sobo. Listek je položil nazaj na pult, potem pa nanj pozabil.

Naslednji dan ga je zagledal na polici ob ključih. Ni vedel, kdo ga je prestavil tja, in tudi ni vprašal. Ko je zvečer na isto mesto odlagal denarnico, je ponovno pogledal ženino pisavo in šele takrat ugotovil, da se ne spomni več, kaj sta pozabila kupiti.

Žena je šla mimo njega in opazila, da drži listek.

»Še vedno ga imava?«

»Kaj sva pa pozabila?«

Vzela mu ga je iz roke in prebrala.

Nekaj časa je molčala.

»Ne vem več.«

»Ti si napisala.«

»Pa kaj potem.«

Ponovno je pogledala zadnjo vrstico in skomignila z rameni.

»Očitno ni bilo pomembno.«

Listek je položila nazaj na polico in odšla naprej, on pa je ostal tam samo toliko časa, da je našel očala, ki jih je iskal že prej in jih je nazadnje zagledal v kuhinji ob časopisu. Ko je šel ponje, na listek ni več pomislil.

Čez nekaj dni ga na polici ni bilo. To je opazil mimogrede, ko je jemal ključe, in za trenutek pogledal prazno mesto, nato vzel denarnico ter odšel po opravkih. Ni vedel, kdo ga je odstranil, in ko se je vrnil domov, se ni več spomnil, da ga tam ni bilo.

Nekega drugega popoldneva je žena iz kuhinje naštevala, kaj bo treba naslednji dan prinesti iz trgovine, starec pa je sedel pod brajdo in jo poslušal, dokler ni pri tretji ali četrti stvari ugotovil, da prve ne ve več.

»Napiši mi.«

Iz kuhinje nekaj trenutkov ni bilo odgovora.

»Kaj?«

»Napiši mi, kaj moram kupiti.«

Prišla je do vrat in ga pogledala.

»Saj si boš zapomnil.«

»Ne bom.«

Na obrazu se ji je pojavil nasmeh.

»Končno.«

»Kaj končno?«

»Nič.«

Vrnila se je v kuhinjo in čez nekaj minut prišla ven z majhnim listkom, ki ga je položila na mizo pred njega. Starec ga je prebral od začetka do konca, ona pa je ostala ob mizi in čakala.

»Vse?«

»Vse.«

»Tudi zadnjo vrstico?«

Še enkrat je pogledal na dno papirja.

»Tudi zadnjo.«

Žena se je nasmehnila in odšla nazaj v hišo, on pa je listek prepognil in ga spravil v denarnico, nato prijel skodelico ter nadaljeval s pitjem kave. Čez nekaj trenutkov mu je iz kuhinje še nekaj rekla, vendar je ni dobro slišal, zato jo je prosil, naj ponovi, in ko je drugič povedala nekoliko glasneje, ji je odgovoril ter ostal pod brajdo, dokler se ni začela senca počasi premikati čez mizo.

Nekega dopoldneva se je vrnil nekoliko pozneje kot običajno in žena ga je že pri vratih vprašala, kje je toliko časa.

»Hodil sem.«

»To vidim.«

»Potem pa veš.«

»Ne vem, kje si hodil.«

Povedal ji je približno pot in omenil, da je šel mimo pekarne.

»In kruha nisi prinesel?«

»Nisi rekla.«

»Saj ga imamo.«

Pogledal jo je.

»Zakaj me potem sprašuješ?«

»Ker si bil pri pekarni.«

Šele po njenem obrazu je razumel, da ga draži.

»Naslednjič ga bom prinesel.«

»Ne rabimo ga.«

»Potem ga pa ne bom.«

Zasmejala se je in mu rekla, naj raje pripravi mizo, ker bo kosilo kmalu gotovo.

Odprl je omaro, vzel krožnike in jih odnesel k mizi. Prvega je položil na njeno mesto, drugega na svoje in tretjega na drugo stran mize, potem pa obstal.

Žena se je obrnila od štedilnika.

»Kdo pa pride?«

Pogledal je tretji krožnik.

»Nihče.«

»Zakaj pa trije?«

Starec je segel po njem.

»Ne vem.«

»Pusti ga. Bom dala solato gor.«

Krožnik je ostal na mizi in čez nekaj minut je žena nanj narezala paradižnik, dodala malo čebule in olja ter ga postavila med njiju. Starec ga je med kosilom nekajkrat obrnil, kadar je jemal paradižnik, in šele takrat opazil majhno prasko na robu, ki je bila tam že dolgo.

O tem, zakaj je pripravil tri krožnike, nista več govorila.

Žena ga je med kosilom spomnila na telefonski klic, ki ga je že dva dni odlagal, in ga vprašala, ali mu mora tudi tega napisati.

»Ni treba.«

»Da ne boš pozabil.«

»Ne bom.«

»Dobro.«

Po kosilu je odnesel posodo do korita in še preden je žena začela pomivati, vzel telefon ter poklical. Ko se je vrnil v kuhinjo, je že spuščala vodo v korito.

»Sem poklical.«

»Dobro.«

»Nisem pozabil.«

Pogledala ga je.

»Čestitam.«

Hotel ji je nekaj odgovoriti, vendar se je začela smejati, zato je samo zamahnil z roko in odšel iz kuhinje.

Popoldne je šel pod brajdo šele takrat, ko je sonce nekoliko izgubilo moč. Na mizi je ležala ženina knjiga, zato jo je prestavil na drugo stran in sedel. Daleč zunaj se je po skoraj mirnem morju premikala velika ladja in nekaj časa jo je spremljal s pogledom, potem pa ga je zmotil zvok avtomobila na cesti in ko je ponovno pogledal proti morju, je bila že precej dlje.

Žena je čez nekaj časa prišla po knjigo.

»Sem jo iskala.«

»Tukaj je bila.«

»Zakaj mi nisi povedal?«

»Nisem vedel, da jo iščeš.«

Vzela jo je in pogledala proti morju.

»Lepa je danes voda.«

»Je.«

Ostala je ob mizi, čeprav je prišla samo po knjigo. Nekaj časa sta gledala proti morju, nato je vprašala:

»Boš kavo?«

»Bom.«

»Zdaj?«

»Zdaj.«

Odšla je v hišo, on pa je skozi odprta vrata slišal, kako je odprla omarico, vzela skodelici in pristavila vodo. Čez nekaj trenutkov mu je nekaj rekla iz kuhinje, vendar je ni dobro razumel.

»Kaj?«

Ponovila je nekoliko glasneje.

Odgovoril ji je in ostal pod brajdo.

Ko je prinesla kavo, je sedla nasproti njega. Pogovarjala sta se o nečem, kar je hotela naslednji dan urediti, potem nekaj časa molčala, dokler ni žena pogledala proti morju.

»Kam je šla tista ladja?«

Starec je pogledal.

Ni je več videl.

»Naprej.«

»Kam naprej?«

»Kamor je šla.«

Žena ga je pogledala in se nasmehnila.

»Veliko si mi povedal.«

Tudi sam se je nasmehnil in naredil požirek kave.

Zvečer ji je pomagal pospraviti kuhinjo. Ona je brisala posodo in mu jo podajala, on pa jo je zlagal v omaro, dokler mu ni v roke prišel krožnik z majhno prasko na robu.

Za trenutek ga je zadržal.

Bil je tretji krožnik.

S palcem je šel čez prasko, nato ga položil na druge.

Žena mu je že podajala naslednjega.

Vzel ga je in ga pospravil.

Potem še naslednjega.

V naslednjih dneh je pod brajdo sedel nekoliko manj, ne da bi se za to posebej odločil ali sploh opazil, kdaj se je to začelo. Zjutraj je bilo vedno kaj postoriti okoli hiše, dopoldne je odšel po opravkih, včasih sta se z ženo odpeljala v mesto, drugič je sam naredil daljši krog peš, in ko se je vrnil, je večkrat ostal kar v kuhinji, kjer je ona pripravljala kosilo, sam pa je sedel pri mizi, listal časopis ali ji pripovedoval kaj s poti. Njeni koraki med štedilnikom, hladilnikom in pultom, odpiranje predalov, šum vode in kratka vprašanja, ki jih je postavljala mimogrede, so bili tako običajen del dneva, da jih skoraj ni več slišal, dokler katerega od teh zvokov za nekaj časa ni bilo.

Nekega jutra se je prebudil nekoliko prej od nje in nekaj časa še ležal, potem pa ugotovil, da ne bo več zaspal, zato je tiho vstal, odšel v kuhinjo in pristavil vodo. Iz omarice je vzel dve skodelici, pripravil kavo in obe odnesel pod brajdo, svojo postavil predse, drugo pa na njeno običajno mesto, kakor je to naredil že neštetokrat, ne da bi pri tem pomislil na karkoli drugega kakor na to, da bo tudi ona čez nekaj časa prišla za njim.

Jutro je bilo še hladno, na listih je ostajala rosa in morje se je v daljavi komaj ločevalo od neba. Po cesti ni bilo skoraj nikogar in tudi iz sosednjih hiš še ni prihajalo veliko zvokov, zato je ob prvem požirku kave poslušal predvsem hišo za seboj, dokler ni zaslišal vode, odpiranja vrat in nazadnje njenih korakov. Prišla je na vrt še nekoliko zaspana, pogledala skodelico na svojem mestu in nato njega.

»Ti si skuhal?«

»Sem.«

Sedla je in poskusila.

»Dobra je.«

»Saj jo znam skuhati.«

»Včasih.«

Hotel ji je odgovoriti, vendar se je že nasmehnila, zato je samo prijel svojo skodelico.

Pila sta brez pogovora in njun molk ni zahteval ničesar, saj sta že dolgo znala sedeti drug ob drugem, ne da bi morala vsako tišino napolniti z besedami. Žena je z roko odmaknila vejo, ki je visela nekoliko prenizko nad njenim stolom, pogledala med liste in opazila, da jih nekaj že rumeni.

»Jesen bo.«

Starec je pogledal navzgor.

»Še ne.«

»Bo.«

»Enkrat.«

Pogledala ga je, kakor da je od njega pričakovala kaj bolj določnega, vendar ni rekla ničesar in nadaljevala s pitjem kave.

Ko je vstala, ga je vprašala, ali namerava tisti dan kam iti, in ker še ni vedel, ji je tako tudi odgovoril, ona pa mu je povedala, da v trgovino ni treba in da naj zaradi tega ne pride domov s čim, česar sploh ne potrebujeta.

»Saj kupujem po listku.«

»Danes ni listka.«

Odšla je v hišo, on pa je ostal pod brajdo še toliko časa, da je popil kavo. Njena skodelica je ostala na mizi, na dnu je bilo še malo kave, zato jo je vzel skupaj s svojo in odnesel v kuhinjo, kjer jo je našel pred odprto omaro, kako prestavlja zložene stvari.

»Kaj iščeš?«

»Prt.«

»Kateri?«

Povedala mu je in tudi sam je pogledal med police, čeprav ni vedel, kje ga je nazadnje videl. Žena je prestavila nekaj rjuh in ga našla za njimi.

»Evo.«

»Saj sem vedel, da je tam.«

Obrnila se je proti njemu.

»Seveda si.«

Odložil je skodelici v korito in ji povedal, da ji je hotel samo pomagati, ona pa je odgovorila, da je bila njegova pomoč neprecenljiva, vzela prt in odšla proti mizi. Šel je za njo in čez nekaj minut je bilo jutro spet samo jutro.

Popoldne je ponovno sedel pod brajdo in bral. Veter mu je občasno privzdignil strani, zato jih je držal z eno roko, dokler ni nekoliko ponehal, žena pa je čez nekaj časa prišla iz hiše, sedla nasproti njega in pogledala knjigo, ki jo je držal.

»Je dobra?«

»Za zdaj.«

»Koliko si prebral?«

Pogledal je številko strani.

»Ne veliko.«

»Potem še ne veš.«

»Če ne bo dobra, bom nehal.«

»Ti nikoli ne nehaš.«

Hotel ji je ugovarjati, vendar se ni mogel spomniti nobene knjige, ki bi jo v zadnjem času pustil nedokončano, in ker bi mu to gotovo takoj povedala, je raje nadaljeval z branjem. Žena je še malo ostala nasproti njega, potem vzela svojo skodelico in odšla v hišo, on pa je nadaljeval tam, kjer je ostal.

Prebral je nekaj vrstic, obrnil stran in bral naprej, vendar se je čez nekaj časa zavedel, da že drugič bere isti odstavek. Pogledal je proti drugemu koncu mize.

Njen stol je bil prazen.

Iz kuhinje je prihajal zvok vode.

Ponovno je pogledal v knjigo in poskušal nadaljevati, toda besede so ostajale vsaka zase, medtem ko je iz hiše še vedno slišal njene korake, odpiranje predala in premikanje posode. Prazen stol nasproti njega ni pomenil ničesar, žena je samo odšla v kuhinjo in se bo čez nekaj časa vrnila, pa vendar je knjigo spustil nekoliko niže in pogledal proti odprtim vratom.

Tedaj ga je poklicala.

»Kaj?«

Nekaj je vprašala, vendar je ni dobro razumel.

»Kaj si rekla?«

Ponovila je nekoliko glasneje.

Tokrat jo je slišal in ji odgovoril.

Knjigo je ponovno dvignil in našel vrstico, pri kateri je ostal, vendar še ni začel brati. Iz kuhinje je prihajalo njeno premikanje, nato je zaprla neko omaro in čez nekaj časa ponovno odprla vodo.

Šele tedaj je nadaljeval.

Ko se je čez nekaj minut vrnila, je sedla na svoje mesto, ne da bi ga vprašala, zakaj jo je pogledal, on pa ji ni povedal, da je med njeno kratko odsotnostjo dvakrat prebral isti odstavek.

Brala sta vsak svoje.

Njena roka je čez nekaj časa segla po skodelici.

Njegova je obrnila stran.

V majhnem prostoru ob hiši je iskal orodje za popravilo. Skozi leta so se tam nabrale škatle, stare mape, vrvice, vijaki, pločevinke in stvari, za katere je vedno trdil, da jih bo nekoč še potreboval, žena pa mu je že večkrat povedala, da bo moral živeti zelo dolgo, če namerava vse to še enkrat uporabiti. Tokrat ni nameraval ničesar pospravljati, vendar je moral premakniti dve škatli in staro torbo, ki je že dolgo ni odprl, pri tem pa je iz nje zdrsnilo nekaj prepognjenih papirjev in fotografija.

Pobral jo je in na njej zagledal več ljudi. Nekatere je prepoznal takoj, pri drugih je moral pogled zadržati dlje, na robu pa je stal moški, katerega obraz mu ni povedal ničesar, čeprav je bilo po njegovi drži in bližini drugih videti, da je moral soditi mednje. Fotografijo je obrnil, vendar na zadnji strani ni bilo ničesar napisanega, zato jo je ponovno približal očem in poskušal človeka povezati s krajem, drugimi obrazi ali časom, ko je bila posneta, toda nič od tega ni prineslo imena.

Še enkrat je pogledal človeka na robu fotografije, potem jo položil na škatlo in nadaljeval z iskanjem. Orodje je nazadnje našel na polici za pločevinko z vijaki, kamor je očitno že prej pogledal, vendar ga ni opazil, in ko ga je vzel, je ponovno zagledal fotografijo. Človek na robu je bil še vedno samo obraz brez imena in za trenutek ga je zamikalo, da bi začel pregledovati druge papirje in škatle, saj je bilo povsem mogoče, da bi med njimi našel še kakšno fotografijo z istimi ljudmi, morda celo z napisom na zadnji strani, vendar je orodje že držal v roki in zunaj ga je čakalo delo.

Odprl je eno od map, pogledal prve liste in jo ponovno zaprl.

Fotografijo je vrnil v torbo.

Na vrtu je opravil tisto, zaradi česar je sploh iskal orodje, in žena je prišla pogledat, kaj dela.

»Si našel?«

»Sem.«

»Kje je bilo?«

»Tam, kjer mora biti.«

»Potem ga ti nisi pospravil.«

»Zakaj ne?«

»Ker si ga našel.«

Pogledal jo je, ona pa se je že obračala proti hiši, zato se ni trudil z odgovorom in nadaljeval z delom.

Pozneje pod brajdo se je fotografije še enkrat spomnil in pomislil, da bi jo lahko pokazal ženi, saj bi človeka morda prepoznala, vendar je kava pred njim še dišala, iz hiše je prihajalo njeno premikanje in ni bilo nobenega razloga, da bi moral odgovor dobiti takoj.

Pozneje je prišla ven s svojo skodelico in sedla nasproti njega.

»Si popravil?«

»Sem.«

»Potem si imel uspešen dan.«

»Našel sem tudi eno staro fotografijo.«

»Katero?«

Povedal ji je, da je na njej več ljudi, naštel tiste, ki jih je prepoznal, kolikor se jih je še spomnil, potem pa omenil moškega na robu, za katerega ni več vedel, kdo je.

»Prinesi jo.«

Pogledal je proti hiši.

»Potem.«

»Kaj pa, če ga poznam?«

»Mogoče ga.«

»Te ne zanima?«

Starec je molčal, saj ga je zanimalo, samo ne toliko, da bi moral zaradi tega takoj vstati.

»Zanima me.«

»Potem jo prinesi.«

»Ko bom šel noter.«

Žena je skomignila z rameni in nadaljevala s pitjem kave, pogovor pa je sam odšel drugam. Govorila sta o tem, kaj morata urediti naslednji dan, ali bo ponoči deževalo in kaj bi bilo treba še postoriti na vrtu, dokler se ni veter nekoliko okrepil in je žena rekla, da postaja hladno.

Pospravila sta skodelici in odšla proti hiši. Starec je vedel, da je fotografija še vedno v torbi in da jo lahko vzame, če bo hotel, toda ko je stopil v kuhinjo, je žena odprla vodo in ga vprašala, ali bo naslednje jutro spet on skuhal kavo.

»Včeraj sem jo.«

»Zato pa zdaj že znaš.«

»Enkrat sem jo skuhal.«

»Za začetek dovolj.«

Odložil je skodelico poleg korita in ostal ob njej, medtem ko jo je spirala. Pogovarjala sta se še o jutru, potem je žena zaprla vodo, obrisala roke in odšla iz kuhinje, on pa je pogledal skozi okno proti vrtu.

Fotografija je tisti večer ostala v torbi.

Naslednje jutro je skuhal kavo.

Nekega popoldneva je sedel pod brajdo nekoliko dlje kot običajno. Pred njim je ležala knjiga, vendar je ni bral, saj mu je pogled uhajal proti skoraj mirnemu morju. Daleč zunaj se je v svetlobi premikala majhna bela pika, morda jadrnica, morda motorni čoln, iz hiše pa je prihajalo ženino premikanje, od časa do časa voda ali zapiranje omare, nato je bilo spet mirno in nad njim je šumelo listje.

Ko ga je žena poklicala, je prvič ni dobro slišal.

»Kaj?«

Prišla je do vrat.

»Sem vprašala, ali boš jedel.«

Pogledal je na uro.

»Bom.«

»Potem pridi.«

»Saj grem.«

Še nekaj trenutkov je ostal na stolu, ker je bilo tam prijetno sedeti, potem je zaprl knjigo, vstal in odšel v hišo.

Žena je že sedela pri mizi in pred njegovim mestom je stal krožnik. Sedel je nasproti nje in začela sta jesti, ona pa mu je med kosilom pripovedovala nekaj, kar se ji je zgodilo dopoldne. Nekje na polovici zgodbe jo je vprašal nekaj, na kar je očitno že odgovorila, zato je odložila vilice in ga pogledala.

»Ti mene sploh ne poslušaš.«

»Poslušam.«

»Kaj sem pa rekla?«

Ponovil je zadnje, česar se je spomnil.

»To je bilo pred petimi minutami.«

»Potem sem pet minut zamudil.«

»Naj začnem še enkrat?«

»Od tam, kjer sem zamudil.«

»Kako naj vem, kje si zamudil?«

Začela je ponovno, tokrat nekoliko krajše, in starec jo je poslušal bolj pozorno. Gledal je, kako je ob nekaterih besedah nekoliko privzdignila obrvi, kako se je ob drugih razjezila in nato sama sebi nasmehnila, in nenadoma se mu je zazdelo nenavadno, da je ta obraz poznal tako dolgo, pa ga je prav zato večinoma komaj še gledal.

Tokrat je pogled zadržal nekoliko dlje.

Sredi pripovedovanja je to opazila.

»Kaj me gledaš?«

»Poslušam.«

»Posluša se z ušesi.«

»Tudi gledam.«

»To pa vidim.«

Nadaljevala je, vendar ga je čez nekaj trenutkov ponovno pogledala, kakor da preverja, ali se iz nje norčuje, in ko je ugotovila, da se ne, je zgodbo dokončala.

Po kosilu je vstala in pobrala krožnika, starec pa je segel po kozarcih ter jih odnesel za njo v kuhinjo. Pri koritu sta se skoraj zaletela, ker se je obrnila ravno takrat, ko je stopil za njo, zato se je nekoliko umaknil, ona pa ga je prijela za nadlaket in ga potisnila še za korak vstran.

»Napoti si.«

»Pomagam.«

»Tako, da stojiš pred koritom?«

Odložil je kozarca.

»Evo, pomagal sem.«

»Zelo.«

Šla je mimo njega in njena roka je za trenutek obstala na njegovi nadlakti, verjetno tako kakor že neštetokrat, le da so nekatere vsakdanje kretnje potrebovale skoraj celo življenje, preden jih je človek zares opazil. Ko ga je izpustila, je odšla po nekaj, kar je pustila na mizi, on pa je ostal ob pultu in jo gledal, dokler se ni vrnila.

»Kaj pa je?«

»Nič.«

»Danes me nekaj veliko gledaš.«

»Ker si tukaj.«

Žena je za trenutek obstala.

»Kje pa naj bom?«

Starec se je nasmehnil.

»Saj pravim.«

Še malo ga je gledala, nato odložila, kar je prinesla, in odprla vodo. Ni ga vprašala, kaj je s tem mislil, on pa ji tudi ni ničesar pojasnjeval.

Pozneje sta odšla na vrt, ker je hotela pogledati nekaj ob hiši, in starec je šel z njo. Med potjo mu je pripovedovala, kaj jo moti, on pa jo je poslušal, dokler se ni ustavila in mu pokazala mesto, ki ga je hotela popraviti.

»Se da?«

Pogledal je.

»Se.«

»Kdaj?«

»Bom.«

»Kdaj?«

Pogledal jo je in se nasmehnil.

»Jutri.«

»To sem hotela slišati.«

Odšla je naprej, on pa je pogledal, kaj bo moral narediti, nato stopil za njo. Ko sta se vračala proti hiši, je hodila nekaj korakov pred njim, veter ji je premikal rob jopice in lase na zatilju, ona pa jih je od časa do časa popravila z roko, ne da bi se obrnila.

· · ·

Starec je nekoliko pospešil korak.

Ko jo je dohitel, mu ni rekla ničesar. Tudi on ne.

Nadaljevala sta drug ob drugem, medtem ko je za njima ostajala brajda, pred njima pa hiša, v kateri sta živela.

Naslednji dnevi so minevali brez večjih sprememb. Zjutraj je vstajal, včasih pred ženo, drugič za njo, opravil, kar je bilo treba okoli hiše, popravil tisto, kar ji je obljubil na vrtu, in kadar ga je vprašala, ali je končal, ji je navadno odgovoril, da je, ona pa je šla pogledat in skoraj vedno našla še kaj, kar bi po njenem lahko naredil bolje. Branil je svoje delo, ona svoje mnenje, potem sta se naveličala dokazovanja in govorila o nečem drugem, dan pa je tekel naprej v drobnih opravilih in pogovorih, ki so prihajali in odhajali brez posebnega reda.

Nekega popoldneva je sedel pod brajdo in pregledoval časopis, ko je žena prišla iz hiše z majhnimi škarjami v roki, stopila k trti, prijela eno od vej in začela odstranjevati suhe konce, ki so ostali med listi. Opazoval jo je čez rob časopisa, nato ga je odložil.

»Kaj delaš?«

»Režem, kar je suho.«

»Pusti, bom jaz.«

»Ti si imel celo poletje čas.«

»Saj ni bilo treba.«

»Zdaj pa je.«

Vstal je in stopil k njej, ona pa mu škarij ni hotela dati.

»Ti boš vse porezal.«

»Saj vem, kaj delam.«

»Ravno zato.«

Segel je po škarjah, vendar je roko umaknila in se zasmejala, zato jo je pustil pri miru. Med prsti je obračala tanke poganjke, preverjala, kateri so suhi in kateri še živi, ter jih obrezovala brez naglice, drobni koščki pa so padali na tla pod brajdo.

Ko je gledal njene roke med vejami, se mu je vrnil majhen kos trte, ki ga je po očetovi smrti prinesel domov. Posadil ga je in dolgo ni vedel, ali se bo prijel, dokler se nekega jutra iz zemlje ni pokazalo nekaj zelenega. Pozneje ga je vezal in usmerjal, z leti pa je trta prerasla oporo in nad prostorom, kjer sta zdaj sedela, naredila senco, čeprav takrat, ko jo je nesel z očetovega vrta, ni mogel vedeti, da bo nekoč sedel prav pod njo.

Žena je prijela eno od vej in nastavila škarje.

»Tega ne.«

Pogledala ga je.

»Zakaj?«

Stopil je bliže.

»Ta je dobra.«

Pregledala jo je.

»Na koncu je suha.«

»Samo na koncu.«

Odrezala je suhi del in mu pokazala, kaj je ostalo.

»Tako?«

Prijel je vejo in pogledal rez.

»Tako.«

»Potem pa nehaj nadzorovati.«

Vrnil se je k mizi, vendar časopisa ni več odprl. Žena je nadaljevala z obrezovanjem, nad njim pa so se med starejšimi, debelejšimi deli trte prepletale mlajše veje, nekatere še zelene, druge že potemnele, in kadar jih je veter premaknil, je skozi liste za trenutek posijalo sonce na mizo ter ponovno izginilo.

Ko je končala, je položila škarje na mizo in sedla nasproti njega.

»Dovolj.«

Pogledal je proti vejam.

»Tam je še ena suha.«

»Prej si rekel, naj ne režem.«

»Tiste ne. To lahko.«

Potisnila je škarje proti njemu.

»Izvoli.«

»Jutri.«

»Seveda.«

Z rok si je odstranila drobne koščke listov, ki so se ji prijeli na prste, starec pa je pogledal navzgor.

»To je od očeta,« je rekel.

»Vem.«

»Tisti prvi kos je bil čisto majhen.«

»Vem.«

S prsti je pokazal približno dolžino.

»Takle.«

»Tudi to vem.«

Pogledal jo je.

»Sem ti že povedal?«

»Nekajkrat.«

»Kolikokrat?«

»Če ti povem, boš užaljen.«

Nasmehnil se je. Za trenutek je že hotel nadaljevati in ji še enkrat povedati, kako je čakal na prvi poganjek, vendar je ona vstala.

»Kavo?«

»Lahko.«

Odšla je v hišo, on pa je ostal pod brajdo in s pogledom sledil deblu od zemlje navzgor, skozi razpokan stari les in med veje, ki so se nad njim razhajale na vse strani. Nekje spodaj je moral biti še tisti prvi kos, ki ga je nekoč držal v roki, toda med vsem, kar je pozneje zraslo iz njega, ni več mogel videti, kje se konča.

Žena se je vrnila z dvema skodelicama in eno postavila pred njega.

»Kaj gledaš?«

Pokazal je proti trti.

»Iščem, kje je bil tisti prvi kos.«

Tudi ona je pogledala navzgor.

»In?«

»Ne najdem ga.«

Gledala je z njim, kakor da bi se prvi kos morda še dal najti med starim lesom in mlajšimi vejami.

»Saj je vse to iz njega.«

Starec je pogledal ženo.

Ona je že prijela svojo skodelico.

»Bo treba pred zimo še marsikaj narediti,« je rekla.

Začela mu je naštevati, kaj vse ima v mislih, on pa ji je pri drugi stvari že ugovarjal, da je prezgodaj, ona mu je odgovorila, da bo takrat, ko se bo njemu zdelo pravočasno, že prepozno, in čez nekaj minut sta se ponovno prepirala o nečem povsem vsakdanjem.

Proti večeru je veter nekaj odrezanih vejic raznesel po tleh. Starec jih je pobral, odnesel na kup z drugim vrtnim odpadom in se vrnil po škarje, ki so ostale na mizi. Ko jih je prijel, je pogledal proti trti in skušal najti vejo, pri kateri je ženo ustavil, vendar je med drugimi ni več prepoznal.

Odnesel je škarje v hišo.

Žena je bila v kuhinji.

»Kam jih dam?«

»Tja, kjer jih boš naslednjič našel.«

»Potem jih moram dati kam drugam.«

»Točno tako.«

Odložil jih je v predal.

»Tja ne sodijo.«

Vzel jih je nazaj.

»Potem pa povej.«

Pokazala mu je omarico in starec jih je odnesel tja, kamor mu je rekla. Ko je zaprl vrata, se je obrnil proti njej.

»Zdaj jih bom pa pozabil.«

»Jaz ne.«

»Potem bom vprašal tebe.«

»Kot vedno.«

Starec se je nasmehnil in ostal v kuhinji.

Sedela sta v kuhinji in žena je nekaj pripovedovala o naslednjem dnevu, o tem, kaj mora kupiti in kam bo morala dopoldne, on pa jo je poslušal samo napol, čeprav je od časa do časa prikimal. Pred njim je stala skodelica, kave v njej je bilo še za nekaj požirkov, vendar se je že ohladila, ker je ni več prijel.

»Me sploh poslušaš?« ga je vprašala.

»Poslušam.«

»Kaj sem rekla?«

Pogledal jo je, nato skodelico pred seboj.

»Nekaj o jutri.«

»To vem tudi jaz.«

Nasmehnil se je, kakor se je navadno nasmehnil, kadar ga je ujela pri čem podobnem, in hotel nekaj dodati, pa ni. Z dlanjo si je počasi potegnil čez obraz.

Žena ga je pogledala.

»Kaj je?«

»Nič.«

Segel je po skodelici, vendar je ni dvignil. Prsti so ostali na ročaju.

»Že nekaj časa nisi pravi,« je rekla.

»Saj sem.«

»Nisi.«

Hotel ji je odgovoriti, toda pogled mu je ostal na mizi. Čez trenutek je obrnil glavo proti oknu in si ponovno potegnil z dlanjo čez obraz.

Žena je opazila solzo.

Ni rekla ničesar.

Starec jo je obrisal, skoraj mimogrede, kakor da se ni zgodilo nič, toda prišla je druga in potem še ena. Nekajkrat je globlje vdihnil in ponovno segel proti obrazu, vendar je roko spustil.

»Ne vem,« je rekel.

Žena je vstala in stopila k njemu.

Položila mu je roko na ramo, on pa je sedel sključen in gledal v tla. Ko ga je potegnila k sebi, se ni umaknil.

Njegova glava je ostala v njenem naročju.

Žena mu je šla z dlanjo čez lase.

»Ti moja stara neumna glava,« je rekla. »Kaj se zdaj mučiš?«

Ni ji odgovoril.

Božala ga je po laseh, on pa je jokal, dokler ni jok sam od sebe začel popuščati. Ni bilo veliko besed in žena ga ni spraševala, česa se je spomnil ali kdo je bil v njegovih mislih.

Ko je dvignil glavo, si je z dlanmi obrisal obraz in pogledal skodelico na mizi.

Žena jo je prijela.

»To je zdaj mrzlo.«

»Je.«

»Ti skuham drugo?«

»Lahko.«

Odnesla jo je do pulta, odprla vodo in jo splaknila.

»Isto?«

»Isto.«

Naslednje dni je deževalo in kavo sta večkrat pila v kuhinji. Govorila sta o opravkih, ki niso bili pomembni, se iskala po hiši in se občasno sprla zaradi stvari, ki so se končale z vprašanjem, ali bo kava. Njegov jok ni postal predmet pogovora. Ostal je med njima kakor nekaj, kar je žena sprejela, ne da bi morala poznati vsa imena, ki so ga povzročila.

Nekega večera je žena odprla omaro in iz nje vzela škatlo, v kateri so bili stari prti, robčki, nekaj kosov blaga in stvari, ki jih je skozi leta spravljala, čeprav verjetno niti sama ni več vedela, zakaj. Iskala je manjši prt za mizo in ker je bilo vse zloženo eno čez drugo, je nekaj kosov položila na stol, potem pa se obrnila proti starcu, ki je sedel pri mizi in bral.

»A boš samo gledal?«

»Kaj pa naj naredim?«

»Drži to.«

Podala mu je kup zloženega blaga in nadaljevala z iskanjem. Starec ga je položil na kolena ter ponovno pogledal v knjigo, zgornji kos pa se je počasi razprl in zdrsnil na stran, zato ga je ujel, še preden je padel na tla. Bil je svetel robec z drobnim vzorcem ob robu in starec ga je položil nazaj na kup, vendar je čez trenutek ponovno segel po njem ter med prsti podrgnil tanko blago.

Žena je še vedno iskala.

»Kaj pa delaš?«

»Nič.«

»Potem vsaj drži, da mi ne pade.«

Robec je položil na vrh kupa in pogled še za hip pustil na knjigi, vendar besed ni več sprejemal. Dotik tankega blaga je odprl nekaj, kar sprva ni imelo ne kraja ne časa, samo občutek, da je bilo nekoč že v njegovih rokah ali ob njegovem obrazu.

Žena je medtem našla prt in ga dvignila predse.

»Tega sem iskala.«

»Lep je.«

»Saj ga sploh ne gledaš.«

Pogledal je.

»Gledam.«

»Kakšne barve je?«

»Svetle.«

»To ni barva.«

»Potem pa ne vem.«

Zmajala je z glavo in začela stvari zlagati nazaj v škatlo, starec pa ji jih je podajal eno za drugo. Ko mu je v rokah ostal samo robec, ga je ponovno pogledal.

»Čigav je ta?«

Žena ga je vzela, obrnila in pregledala rob.

»Ne vem. Mogoče moj.«

»Aha.«

»Zakaj?«

»Kar tako.«

Zložila ga je in položila med druge stvari, nato zaprla škatlo in jo vrnila v omaro.

Starec je ostal pri mizi z odprto knjigo pred seboj. Gledal je vrstico, pri kateri je ostal, in kmalu ugotovil, da je še vedno na istem mestu, saj se je med besede počasi vračal občutek tankega blaga pod njegovimi prsti, z njim pa roka, ki ni bila njegova in tudi ne ženina.

Bila je materina.

Ni vedel, koliko je bil star in tudi kraja ni mogel več določiti. Morda sta bila doma, morda zunaj, morda se je tisto, kar se mu je zdaj vračalo kot en sam prizor, zgodilo tolikokrat, da ni več pripadalo nobenemu določenemu dnevu. Datum in kraj sta izginila, ostala pa je njena roka, robec med prsti in počasna kretnja čez njegov obraz, medtem ko je sam verjetno samo čakal, da bo končala.

Poskušal je priklicati še njen obraz, toda prihajal je manj jasno kakor roka. Tudi besed ni bilo. Če mu je kaj rekla, je to že davno odšlo, dotik pa je ostal preprost, kakor je bil nekoč, ko v njem ni bilo ničesar, kar bi bilo treba razumeti.

Iz kuhinje je zaslišal ženo.

»Boš kavo?«

»Bom.«

Kmalu se je vrnila z dvema skodelicama, eno postavila pred njega in sedla na svoje mesto.

»Kaj si pa tako tiho?«

Starec je prijel skodelico.

»Spomnil sem se mame.«

Žena je za trenutek pogledala proti omari.

»Zaradi robca?«

»Ja.«

Ni ga vprašala ničesar več in tudi on ni nadaljeval. Zunaj je začelo deževati, sprva rahlo, nato gosteje, dokler se vrt za steklom ni zabrisal. Sedela sta pri mizi in poslušala dež. Starec je držal skodelico med dlanmi; v tankem porcelanu je čutil njeno toploto in v njej, ne da bi jih skušal ločiti, materino roko, ženino dlan v svojih laseh ter vse dotike, ki so odšli in vendar niso povsem izginili.

Naslednje jutro se je zbudil pred ženo. Še malo je ležal, potem je vstal, se oblekel in odšel v kuhinjo. Zunaj se je šele danilo in skozi okno še ni mogel ugotoviti, ali se je vrt že posušil. Pristavil je vodo, odprl omarico in vzel dve skodelici.