Kar ostane za obzorjem

Celotno besedilo za spletno branje

PROLOG

Desno deset

Nočna straža na Kočevju je bila mirna samo na prvi pogled. Gibraltar je ostajal za krmo, promet pa je bil še vedno gost, čeprav urejen. Na mostu sta bila samo dežurni častnik Jakob Sever in krmar, kakor je bilo ponoči običajno. Morje je bilo mirno, ladja je plula v svojem kurzu, pred premcem pa so se v temi kazale luči drugih ladij.

Krmar je nekaj časa gledal naravnost naprej, nato pa je rekel: »Tista ladja pred nami … kot da stoji.«

Jakob je stopil bliže sprednjim oknom mostu in pogledal luči skoraj neposredno pred premcem. Nato je preveril radar. Krmar je imel prav. Ladja pred njimi ni prečkala njihove smeri in se ni umikala na eno ali drugo stran; njena lega se skoraj ni spreminjala, razdalja pa se je zmanjševala. Če bi Kočevje nadaljevalo v istem kurzu, bi plulo naravnost proti njej.

Jakob ni potreboval dolgega premisleka. Pogledal je pred premec, še enkrat preveril položaj in ukazal: »Desno deset.«

»Desno deset,« je ponovil krmar in obrnil krmilo.

Kočevje je počasi začelo spreminjati smer. Jakob je spremljal stoječo ladjo skozi okno in na radarju, dokler ni bilo jasno, da bodo varno pluli mimo nje. Ko je nevarnost minila in je druga ladja ostajala za njimi, je ukazal: »Vrni ladjo v kurz.«

»V kurz,« je ponovil krmar.

Krmilo se je vrnilo, Kočevje pa je znova plulo po svoji prvotni smeri. Na mostu ni bilo kričanja, dramatičnih ukazov ali junaštva, samo krmarjevo pravočasno opažanje, Jakobova presoja in kratek manever, kakršnih je na morju veliko in o katerih pozneje skoraj nihče ne govori, ker se je zgodilo prav tisto, kar se je moralo zgoditi: nevarnost je bila opažena dovolj zgodaj, da ni postala nesreča.

Jakob je še nekaj časa gledal pred premec. Na ladji je bilo pravilo preprosto: nevarnost opaziš, dokler jo je še mogoče obiti, in smer popraviš, preden postane prepozno. Tisto noč ni mogel vedeti, koliko let bo potreboval, da bo razumel razliko med morjem in življenjem, kjer ni radarja, ni kurza, ki bi ga bilo mogoče popraviti za deset stopinj, in ni ukaza, po katerem bi se človek vrnil na prejšnjo smer. Kočevje je znova varno plulo naprej, pred njim pa se je v temi nadaljevalo morje.

PRVI DEL

SIN

1. Očetove roke

Tistega poletnega popoldneva sta bila pri vogalu, ki očetu že od jutra ni bil všeč. Jakob je hotel nadaljevati, ker je sonce še stalo visoko in se mu je zdelo škoda izgubljati čas z merjenjem nečesa, kar je bilo na pogled dovolj ravno, oče pa je znova položil libelo na zid, jo obrnil, pogledal mehurček in z roko pokazal, naj Jakob počaka. Med njima se je že nekaj časa nabirala tista vrsta napetosti, ki nastane med dvema človekoma, kadar oba delata isto stvar, vendar vsak verjame, da jo drugi po nepotrebnem otežuje.

»Če bova še enkrat merila, bo prej noč, kakor bo zid višji,« je rekel Jakob.

Oče ga ni pogledal, ampak je z ročajem zidarske žlice rahlo udaril po opeki, odstranil malto in jo položil še enkrat. »Kar je narobe, popraviš, dokler še lahko. Jutri boš podiral. Izberi, kaj ti vzame več časa.«

»Saj ni nič narobe.«

»Potem pa izmeri.«

Jakoba je razjezilo prav to, da oče ni povzdignil glasu. Če bi se sprla, bi mu lahko odgovoril, tako pa je moral prijeti libelo in preveriti. Mehurček je pobegnil toliko, da tega s prostim očesom skoraj ni bilo mogoče videti, vendar dovolj, da je oče brez besed dvignil obrvi. Jakob je nekaj zamrmral, odstranil opeko in jo položil znova. Ko je bila na mestu, je oče samo prikimal. Nekaj minut sta delala molče, potem pa se je na poti pojavila mama s posodo kosila, zavito v kuhinjsko krpo, in ju že od daleč vprašala, ali nameravata hišo dokončati še pred jedjo.

»On bi jo,« je rekel oče in se prvič tisti dan nasmehnil. »Samo ravna ne bi bila.«

»Če bi poslušal njega, bi še temelje merila,« je odvrnil Jakob, vendar je bila jeza že mimo. Sedli so na desko ob zidu, mama je razdelila hrano, oče si je z robcem obrisal čelo in nihče od njih ni vedel, da bo Jakob mnogo desetletij pozneje od vsega tistega dne najjasneje videl prav ta prizor: nedokončan zid, očetove umazane roke, materino posodo in svojo mladostno nestrpnost, ki je bila tedaj samo značaj, ne še življenjski vzorec.

Preden se je Jakob naučil gledati morje in iz njegovega gibanja razbirati, kaj bo morala ladja storiti čez nekaj minut, se je naučil gledati očetove roke. Niso bile roke človeka, ki bi o delu veliko govoril; prijele so orodje in naredile, kar je bilo treba. Ko sta začela graditi hišo, v njej še ni bilo družinske mize, otroških glasov, Marije, Marka in vseh tistih majhnih stvari, zaradi katerih zidovi postanejo dom, bili so samo temelji, material, orodje in dva človeka, oče in sin, ki sta vedela, da bo do strehe še daleč. Oče je imel izkušnje, Jakob moč in svojo predstavo, kako bi bilo mogoče kaj narediti hitreje, zato med njima ni bilo tiste gladke skladnosti, ki jo spomin rad nariše čez ljudi, ko jih ni več. Kdaj sta se sprla, drug drugega razjezila in nato nadaljevala, ker zid o njunem prepiru ni vedel ničesar in je moral biti do večera nekoliko višji.

V hišo sta vsak dan puščala nekaj svojega, povsem resnično: znoj, utrujenost, žulje in kdaj tudi kri, kadar je roka zdrsnila po ostrem robu ali je orodje zadelo tja, kamor ni bilo namenjeno. Zato hiša zanj pozneje ni mogla postati samo nepremičnina s površino, ceno in lastnikom. V določenem zidu je še videl očeta pri delu, pri drugem se je spomnil, koliko časa sta se mučila, zvečer pa sta utrujena stopila nekaj korakov nazaj in pogledala, kaj je za njima ostalo. Takrat je bilo vse to samo življenje. Šele ko očeta ni bilo več, so se začele vračati tudi nepomembne stvari: pripomba, način, kako je prijel orodje, ali pogled, s katerim je brez besed pokazal, da nekaj ni narejeno tako, kakor bi moralo biti.

Mama je med njunim delom prihajala s kosilom in tudi ta navidezno majhna stvar je ostala v Jakobovem spominu bolj živa od marsikaterega dogodka, ki se mu je takrat zdel pomembnejši. Oče in sin sta hotela dokončati še eno vrsto, še en vogal ali opravilo, ki sta si ga določila za tisti dan, ona pa je prišla s hrano in ju prisilila, da sta za nekaj časa odložila orodje, sedla in jedla. Ni gradila zidov, vendar je bila tudi ona del hiše, ki je nastajala, kajti brez njenega vsakdanjega dela, skrbi in samoumevne prisotnosti bi bila njuna gradnja drugačna, čeprav Jakob tega takrat ni premišljeval. Zanj je bilo naravno, da oče dela ob njem in da mama pride s kosilom, kakor se mladim ljudem zdi naravno skoraj vse, kar starši leta počnejo zanje, dokler nekega dne teh ljudi ni več in šele takrat ugotovijo, koliko njihovega življenja je stalo na stvareh, ki jim niso nikoli pripisovali posebnega pomena.

Hiša je rasla po vrstah opeke, Jakob pa takrat še ni mogel vedeti, koliko življenj bo pozneje šlo skozi njena vrata. Zanj je bila tistega poletja predvsem zid, ki mora stati ravno, očetov pogled čez libelo in materino kosilo na deski ob njem.

2. Dekle iz doma

V domu za študentke je bilo zvečer največ hrupa prav takrat, ko bi se morala dekleta učiti. Iz ene sobe je prihajal smeh, iz druge radio, po hodniku so tekle copate in glasovi, Marija pa je sedela ob oknu z odprtim zvezkom pred seboj ter že tretjič prebrala isti odstavek, ne da bi vedela, kaj v njem piše. Sostanovalka jo je nekaj časa opazovala, potem zaprla svojo knjigo in jo vprašala, ali namerava postati učiteljica ali poklicna gledalka skozi okno.

»Danes pride,« je rekla Marija.

»Kdo?«

Marija jo je pogledala tako, da je bilo vprašanje odveč.

»Aha, Jakob. Potem seveda šola lahko počaka.«

»Ne govori tako.«

»Kako pa naj govorim? Ko ga ni, govoriš o njem, ko pride, te ni, ko odide, pa tri dni gledaš kot dež.«

Marija se je zasmejala, vendar jo je zadnji stavek nekoliko zadel. Ni ji bilo všeč, kadar so drugi njeno ljubezen spreminjali v šalo, ker zanjo ni bila šala in tudi ne ena od tistih zaljubljenosti, o katerih so dekleta govorila nekaj mesecev, potem pa ime zamenjala z drugim. Ko je Jakob končno prišel, je stekla po stopnicah hitreje, kot bi hotela priznati, in ga našla pred vhodom, z rokami v žepih, nekoliko utrujenega in očitno manj vznemirjenega od nje.

»Dolgo sem čakala.«

»Rekel sem, da pridem.«

»To ni isto.«

Jakob jo je pogledal, kot da skuša razumeti, kaj bi moral odgovoriti. »Kaj ni isto?«

»Vedeti, da boš prišel, in čakati, da prideš.«

Ni mu razložila več, ker je že takrat čutila, da obstajajo stvari, ki jih bo ona vedno doživljala močneje od njega. Jakob jo je prijel za roko in odšla sta proti mestu, Marija pa je v nekaj korakih pozabila na čakanje, na zvezek in na sostanovalkino pripombo, ker je bil človek, okoli katerega je že gradila svojo prihodnost, končno ob njej.

Marijini dnevi so tekli med učiteljiščem, učenjem, pogovori deklet in čakanjem na Jakoba. Prihodnost je bila še dovolj široka, da je vanjo brez težav postavila šolo, delo, zakon in otroke, ne da bi morala med njimi izbirati.

Jakob jo je imel rad, vendar je že takrat del njegovega pogleda uhajal proti stvarem, ki jih je želel narediti in doseči. Marija je prihodnost laže videla kot njuno; Jakob jo je pogosto videl tudi kot svojo pot naprej.

Ko sta se poročila, se življenje ni spremenilo v enem samem trenutku, kakor ga pozneje razdeljujejo datumi, temveč je tisto, kar je bilo prej sestavljeno iz srečevanja, čakanja in poslavljanja, počasi postalo skupno jutro, večer, pogovor o denarju, opravkih, prihodnosti in vseh drugih majhnih stvareh, iz katerih se sestavlja zakon. Hiša, ki sta jo Jakob in njegov oče gradila z lastnimi rokami, je zdaj dobivala svoj pravi namen, saj so vanjo prihajali predmeti, ki jih prej ni bilo, in z njimi življenje, zaradi katerega zid ni bil več samo zid, soba ne samo prostor in streha ne samo nekaj, kar varuje pred dežjem. Oče je lahko pogledal hišo in vedel, da je njegov sin v njej začel svoje življenje, mama pa je prihajala v dom, ki je nastal tudi iz let njihovega skupnega dela, čeprav nihče od njih takrat ni imel razloga razmišljati o tem, kaj bo s to hišo čez dvajset, trideset ali petdeset let.

Jakob je sina ljubil, toda očetovstvo je najprej razumel kot odgovornost: poskrbeti za družino in zgraditi nekaj, kar bo ostalo. Marija je veliko prej vedela, da otrok potrebuje tudi človeka, ki je ob njem.

Prvi znaki bolezni so prišli dovolj tiho, da je bilo mogoče verjeti, da bodo minili.

3. Ko telo ne uboga več

Prvi pravi prepir zaradi bolezni se ni začel pri zdravniku, ampak doma, ob povsem navadnem opravilu. Marija je hotela odnesti skodelice z mize, ko ji je ena zdrsnila iz roke in se razbila na tleh. Marko se je prestrašil in zajokal, Jakob pa je iz sosednje sobe prišel ravno v trenutku, ko se je sklonila po črepinje in ji je roka znova odpovedala. Prijel jo je za zapestje, bolj odločno, kot je nameraval, in jo dvignil.

»Pusti, bom jaz.«

»Nisem otrok.«

»Nisem rekel, da si.«

»Ampak tako delaš z menoj.«

Jakob je obstal. Hotel je reči, da ji samo pomaga, vendar je videl njen obraz in razumel, da se ne prepirata zaradi skodelice. Marija je gledala svojo roko, kot da ji pripada nekomu drugemu, nato pa se je nenadoma razjezila nanjo, nase in nanj hkrati. »Včeraj sem jo držala. Danes mi pade. Jutri mi boš moral še žlico držati, potem pa mi boš govoril, naj bom potrpežljiva.«

»Tega nisem rekel.«

»Vsi govorite isto, samo z drugimi besedami. Počakajmo. Bomo videli. Morda bo bolje. Kaj pa če ne bo?«

Jakob je poznal odgovor, ki ga je uporabljal pri skoraj vsaki težavi: potem bomo našli drugo rešitev. Tokrat mu je že prišel do ust, vendar ga ni izgovoril, ker je v Marijinem pogledu prvič jasno videl, da ona ne sprašuje po rešitvi. Spraševala ga je, ali bo ostal z njo tudi v svetu, v katerem rešitev morda ne bo obstajala.

Bolezen sprva ni imela imena. Obstajala je v kozarcu, ki ga Marijina roka ni več zadržala, v stopnici, pred katero je morala obstati, in v jutrih, ko ni vedela, ali jo bo telo ubogalo tako kakor prejšnji dan.

Jakob je iskal zdravnike, preglede in rešitev. Marija je medtem živela dan, ki ga noben izvid ni mogel opraviti namesto nje.

Ko je bolezen dobila ime, multipla skleroza ni pomenila samo diagnoze. Mariji je prinesla strah pred izgubljanjem samostojnosti, Marku svet odraslih, v katerem so govorili tiše, Jakobu pa prvo težavo, ki se ni hotela umakniti njegovi volji.

4. Ko se je stanovanje začelo spreminjati

Stanovanje v četrtem nadstropju stolpnice je bilo navzven še vedno isto, vendar se je življenje v njem počasi prilagajalo Marijinemu telesu, ki mu ni bilo mogoče ukazati, naj se vrne v čas pred boleznijo. Sprva so bile spremembe tako majhne, da jih je bilo mogoče vključiti v vsakdan, ne da bi jim bilo treba dati posebno ime, pozneje pa je bilo treba vse več stvari premisliti glede na to, kaj Marija tisti dan zmore in česa ne. Jakob je še vedno iskal zdravnike, možnosti, odgovore in načine, kako bi bilo mogoče tok bolezni obrniti, ker drugače ni znal živeti s težavo, ki je stala pred njim, medtem ko je Marija živela z nečim mnogo neposrednejšim: vsako jutro je morala vstati v telesu, za katero ni več mogla biti prepričana, da jo bo ubogalo tako kakor prejšnji dan. Med njima se je zato začela ustvarjati razlika, ki je dolgo nista znala poimenovati, saj je Jakob gledal proti rešitvi, Marija pa je morala preživeti dan, ki je bil pred njo.

Tudi Markovo otroštvo se je neopazno prilagajalo temu svetu. Njegov dom ni bila hiša, ki jo je Jakob nekoč gradil z očetom, ampak stanovanje v četrtem nadstropju stolpnice, in prav stolpnica je Marijino bolezen sčasoma naredila še bolj konkretno. Dvigalo je bilo, vendar se vanj ni prišlo neposredno z ulice; najprej je bilo treba premagati stopnice do pritličja, kjer se je šele začela pot z dvigalom navzgor. Dokler je Marija še hodila, so bile te stopnice samo del poti domov, pozneje pa so postajale meja med stanovanjem in zunanjim svetom. Za zdravega človeka je bilo to nekaj korakov, ki jih skoraj ni opazil, za Marijo pa je vsak tak korak počasi dobival težo, ki je drugi niso mogli čutiti v njenem telesu.

Marko ni poznal druge matere od svoje in njenega življenja ni primerjal z življenjem žensk, ki so brez razmišljanja hodile po stopnicah, tekle za otrokom ali odšle iz stanovanja, kadar so želele. Bolezen zanj ni bila zgodba z začetkom in diagnozo, ampak del doma, kakor miza, okna, hodnik, stopnišče pred dvigalom, stari starši in oče, ki je bil včasih blizu, drugič daleč. Leta pozneje se mu bodo isti prostori pokazali drugače in šele tedaj bo lahko videl, koliko otroštva se je prilagodilo nečemu, česar ni izbral nihče.

Ko se je pokazalo, da Marija potrebuje več pomoči, kot ji jo je Jakob lahko zagotavljal sam, je v njihovo življenje še močneje vstopila njena mati. Tudi to se ni zgodilo kot velika družinska odločitev, po kateri bi se vsi zbrali za mizo in določili, kako bodo živeli od naslednjega dne naprej, temveč tako, kakor se pogosto zgodijo najpomembnejše spremembe v družini: nekdo začne prihajati pogosteje, nato ostaja dlje, prevzame opravilo, ki ga drugi ne zmore več, in nekega dne ugotovijo, da brez njegove pomoči ne bi mogli več živeti tako kakor prej. Jakob je pomoč sprejemal, vendar je v njem ostajal nemir človeka, ki težko sprejme, da njegova lastna moč ne zadostuje, Marija pa je morala ob bolezni sprejeti še nekaj težjega, namreč da se njena zasebnost, samostojnost in celo možnost, da sama odide iz svojega stanovanja, zmanjšujejo prav v letih, ko bi morala biti mlada žena in mati.

Bolezen ni spreminjala samo Marijinega telesa, ampak tudi človeka ob njej. Jakob je bil še vedno mlad, pred njim je bilo življenje, v stanovanju pa je vsak dan znova srečeval nekaj, kar ni priznavalo njegove vztrajnosti. Dolgotrajna nemoč ga ni naredila plemenitejšega; utrudila ga je, prestrašila in jezila, dokler ni čedalje močneje potreboval prostora, v katerem bi lahko nekaj naredil in ob koncu dneva videl, da se je zaradi njegovega dela vsaj nekaj premaknilo.

Marija je njegovo oddaljevanje čutila prej, kot ga je bil Jakob pripravljen priznati samemu sebi. Še vedno ga je ljubila, vendar ljubezen človeka ne naredi slepega, še posebej kadar zaradi bolezni postaja vse bolj odvisen od bližine drugega. Tisto, kar je bilo nekoč med njima preprosto — srečati se, biti skupaj, načrtovati prihodnost — je postajalo zapleteno zaradi stvari, ki jih nobeden od njiju ni izbral, vendar sta jih vsak dan prinašala v isto stanovanje. Jakob ni odhajal od nje v enem samem trenutku in Marija ga ni izgubila na določen dan; med njima se je razdalja večala počasi, v drobnih dogodkih, neizrečenih mislih, utrujenosti in trenutkih, ko bi moral eden razumeti drugega, pa za to ni imel več dovolj moči.

Najtežje zanjo ni bilo samo to, da je telo začelo odpovedovati, ampak da je bila pri vsem tem še vedno ista Marija. Nekega dopoldneva, ko Jakoba ni bilo doma in je Marko odšel k starim staršem, je dolgo sedela ob oknu z odprto knjigo v naročju. Ni brala. Na ulici je neka ženska hitela za avtobusom, druga je nesla vrečke iz trgovine, nekdo je na nasprotni strani odpiral okno. Marija jih ni gledala z zavistjo in v tistem trenutku ni mislila na Jakoba; poskušala si je samo predstavljati dan, v katerem bi vstala, oblekla plašč in odšla, ne da bi morala prej izračunati, ali jo bodo noge ubogale. Potem je zaprla knjigo in si sama skuhala kavo, čeprav je trajalo dlje, kakor bi trajalo nekoč.

Nekega večera je prišel v stanovanje pozneje, kot je obljubil. Marija je po vonju vedela, da je pil, še preden je odložil plašč, in jeza, ki se je v njej zbirala ves večer, je izbruhnila hitreje, kot je nameravala.

»Spet si pil.«

»Samo z ljudmi sem bil.«

»Ne govori mi, kje si bil. Vprašala sem, ali si pil.«

Jakob jo je pogledal in za trenutek se mu je na obrazu pokazalo nekaj trdega.

»Kaj hočeš, Marija? Da sedim tukaj in gledam, kako je vsak dan slabše?«

Besede so obvisele med njima, pretežke, da bi jih lahko vzel nazaj. Marija je pobledela. Za trenutek je samo gledala vanj, kakor da preverja, ali je res slišala človeka, ki ga je nekoč čakala pred domom za študentke. Potem se je v njej nekaj zlomilo in hkrati razjezilo.

»Misliš, da jaz ne gledam? Jaz sem tista, ki je v tem telesu. Jaz gledam tebe, gledam Marka in gledam, kako nam vse odteka, pa ne morem niti vstati in steči za tem.«

Jakob je hotel stopiti bliže, vendar je dvignila roko.

»Ne. Zdaj me poslušaj. Jaz vem, da trpiš. Vidim te. Vidim, kako se izgubljaš, kako iščeš karkoli, samo da ti ni treba biti tukaj in gledati mene. In najhuje je, da te razumem. Razumeš? Jezna sem nate in hkrati te razumem.«

»Ne vem več, kako naj ti pomagam.«

Jakob ni vedel, kaj naj še reče. Marija ga je dolgo gledala, nato pa izgovorila stavek, ki ga bo spremljal mnogo dlje od tistega večera.

»Saj te nisem prosila, da me popraviš.«

Jakob ni odgovoril. Marija ga je gledala in v njej sta se hkrati borili dve sili: hotela ga je zadržati z vso močjo, ki ji je še ostala, obenem pa je videla, da se tudi on izgublja. Včasih se je v temi vprašala, ali ga sme zahtevati zase, če vidi, da se ob njej uničuje, nato pa se je temu vprašanju uprla skoraj besno, saj ni hotela poleg svoje bolezni nositi še odgovornosti za svobodo zdravega moža.

Ko je Jakob odšel na služenje vojaškega roka v Karlovac, za seboj ni pustil hiše, ampak stanovanje v četrtem nadstropju stolpnice, Marijo, Marka in svet, ki je postajal čedalje težji. Za Marijo so stopnice do dvigala že postajale ovira, pomoč drugih čedalje pomembnejša, Marko pa je bil še vedno otrok, ki je spremembe sprejemal, ne da bi jih mogel razumeti. Jakob je prvič po dolgem času stopil v okolje, kjer ga ljudje niso poznali predvsem kot moža bolne žene in očeta otroka, katerega družina se je počasi razhajala. Vojska mu ni ponujala svobode v običajnem pomenu besede, ponujala pa mu je oddaljenost, in prav ta je lahko za človeka, ki že dolgo živi pod pritiskom, nevarno podobna olajšanju. V Karlovac ni prišel kot človek, ki se je odločil zapustiti svoje prejšnje življenje, ampak kot človek, ki še ni vedel, da se je v njem že začel premik, zaradi katerega se bo domov vrnil drugačen.

5. Karlovac

V Karlovcu so večeri med vojaki hitro dobili svojo rutino, ki je bila dovolj glasna, da človeku ni bilo treba veliko misliti. Nekdo je prinesel pijačo, drugi je začel zgodbo, tretji se je smejal že prej, preden je vedel, čemu, Jakob pa je sprva sedel med njimi predvsem zato, ker je bilo lažje biti del hrupa kakor ostati sam s pismom, ki ga je tisti dan dobil od doma. Marija je pisala o Marku, o pregledu, o utrujenosti in o tem, da jo je strah, vendar je zadnji stavek kljub vsemu končala z vprašanjem, kdaj bo prišel.

»Spet bereš isto pismo?« ga je vprašal vojak ob njem.

Jakob ga je zložil in spravil v žep. »Moje je.«

»Saj ti ga nihče ne jemlje. Še malo, pa boš skozi papir naredil luknjo.«

Nekdo je natočil še en kozarec. Jakob ga je vzel, čeprav si ga ni želel, in prav v tistem trenutku je Helena sedla na drugi konec mize. Ni prišla kot rešitev in Jakob je ni zagledal tako, kakor se v slabih zgodbah ljudje zagledajo čez prostor in že vedo, da se bo njihovo življenje spremenilo. Najprej je samo slišal njen glas, ker se je z nekom prepirala zaradi nečesa povsem nepomembnega, vendar tako odločno, da se je obrnil.

»Kaj gledaš?« ga je vprašala, ko je opazila njegov pogled.

»Nič.«

»Potem glej drugam.«

Jakob se je prvič tisti večer iskreno zasmejal. Helena ga ni vprašala, ali je žalosten, ni ga tolažila in ni vedela ničesar o Mariji, Marku ali hiši, ki jo je z očetom gradil doma. Zato je bilo ob njej za nekaj minut mogoče biti človek brez vsega tistega, kar ga je čakalo zunaj vojašnice, in prav ta lahkotnost ga je pozneje prestrašila bolj, kot bi ga prestrašila očitna zapeljivost.

Vojašnica se za Jakobove domače težave ni zanimala. Dan je imel uro vstajanja, naloge, ukaze in pravila, delo pa konec, ko je bilo opravljeno; doma se je vsako jutro znova začelo z vprašanjem, koliko bo Marija tisti dan zmogla. Na ženo in sina ni pozabil, prvič pa je živel v prostoru, kjer njuna bolečina ni vstopila v vsak trenutek dneva, in olajšanje, ki ga je pri tem čutil, ga je obremenjevalo skoraj toliko kakor vse, pred čimer se je za nekaj časa umaknil.

Helena se je zaljubila brez varne razdalje. Ni hotela nekaj ukradenih ur in ne obljube, da bosta nekoč videla, kaj bo; hotela je življenje, v katerem ji ne bo treba čakati, kdaj se bo Jakob vrnil iz drugega sveta.

»Ne bom ti govorila, da mi je vseeno, kaj imaš doma,« mu je nekoč rekla, ko sta ostala sama. »Ni mi vseeno. Samo ne morem se pretvarjati, da te ne ljubim.«

»Marija je bolna.«

»Vem.«

»Imam sina.«

»Tudi to vem.«

»Potem veš, da ne morem samo izbrati tebe in izbrisati vsega drugega.«

Helena ga je dolgo gledala. »Namesto tebe ne bom izbirala. Zase pa sem že.«

Prav ta njena gotovost je bila za Jakoba skoraj nevzdržna, ker sam ni imel nobene. Marijo je ljubil z vsem spominom na dekle iz doma, z otrokom, hišo, očetom in prihodnostjo, ki sta jo nekoč načrtovala, vendar je bila ta ljubezen zdaj prepletena z boleznijo, nemočjo, krivdo in vsakodnevnim gledanjem sveta, ki se je podiral. Heleno je sprejemal v svoje življenje, čeprav je vedel, da s tem ne rešuje ničesar, temveč ustvarja še eno resničnost, ki bo zahtevala svojo ceno. Ni znal oditi od Marije, ni znal zavrniti Helene in ni znal več ostati sam s seboj. Tako se ni znašel med dvema ženskama, ampak med dvema različnima življenjema, od katerih nobenega ni mogel živeti brez občutka, da izdaja drugega.

Ko se je vojaški rok končeval, Helena ni ostala v Karlovcu skupaj z uniformo. Šla je z njim v pismih, srečanjih in odločitvah, ki jih še ni znal sprejeti, doma pa so ga čakali Marija, Marko in življenje, ki se med njegovo odsotnostjo ni ustavilo.

Marija spremembe ni spoznala po enem dogodku. Ni potrebovala priznanja in ni iskala dokazov. Človeka, ki ga ljubiš dovolj dolgo, začneš poznati po stvareh, ki jih drugi ne opazijo: po tem, kako odloži ključe, kako dolgo ostane pri vratih, kako se te dotakne in kako hitro roko umakne. Jakob je še prihajal domov, govoril z njo, pomagal pri Marku in skušal opravljati tisto, kar je imel za svojo dolžnost, toda Marija je čedalje jasneje čutila, da del njega že živi nekje, kamor sama ne more za njim.

Nekoč ga je opazovala, ko je sedel pri mizi in gledal skozi okno. »Ko si tukaj, nisi več tukaj,« je rekla.

Jakob se je obrnil. »Kaj naj bi to pomenilo?«

»Točno to, kar sem rekla.«

»Spet iščeš nekaj, česar ni.«

Marija se je nasmehnila brez veselja. »Ne laži mi vsaj o tem. Dovolj stvari mi že laže moje telo.«

V njem se je dvignila jeza, ker se je počutil obtoženega za nekaj, česar niti sam še ni znal priznati, v njej pa ljubosumje ni bilo čisto in preprosto sovraštvo do druge ženske. Bilo je pomešano z žalostjo, ponižanjem, strahom in celo z neželenim razumevanjem. Slutila je, da Jakob ne odhaja samo k nekomu drugemu, ampak tudi stran od sveta, v katerem je vsak dan znova doživljal svojo nemoč. To razumevanje ji ni pomagalo. Včasih jo je zato bolelo še bolj.

»Ali jo ljubiš?« je vprašala.

Jakob je predolgo molčal.

Marija je zaprla oči. »Ni treba odgovoriti.«

»Marija …«

»Ne. Ne govori zdaj mojega imena tako, kot da me bo to obdržalo.«

V tistem trenutku je jasno začutila podobo, ki je pozneje ni mogla pozabiti: kakor da v dlaneh drži vodo in jih stiska vedno tesneje, voda pa prav zaradi tega še hitreje teče med prsti. Hotela je zadržati moža, družino, Markovo otroštvo, svoje telo in prihodnost, ki sta jo nekoč imela pred seboj, vendar se nič od tega ni pustilo zadržati z voljo. Prvič je slutila, da se njune sanje ne končujejo v enem velikem trenutku, ampak odtekajo počasi, dan za dnem, in da bo morda najhujše prav to, da ob koncu ne bo človeka, ki bi ga lahko pošteno okrivila.

Ko je tisto noč ostala sama, ni jokala takoj. Najprej je poslušala stanovanje, kakor da bi ji tišina lahko povedala, kaj je od njenega nekdanjega življenja še ostalo. V sosednji sobi je spal Marko, nekje zunaj je bil Jakob, njene noge pa so bile težke že od popoldneva. Spomnila se je dekleta iz doma za študentke, ki je teklo po stopnicah, ker je spodaj čakal fant, okoli katerega je gradila prihodnost. Najbolj kruto se ji ni zdelo, da je tisto dekle izginilo, ampak da je še vedno živelo v njej. Še vedno je hotela vstati brez premisleka, steči za sinom, objeti moža brez občutka, da ga s svojo nemočjo zadržuje, in se zjutraj zbuditi v telesu, ki mu lahko zaupa. Bolezen ji ni vzela samo gibanja; vsak dan ji je jemala tudi košček samoumevnosti, s katero zdravi ljudje živijo, ne da bi vedeli, kakšno bogastvo imajo. Ko je končno sklonila glavo, so ji solze najprej padle na zaprto knjigo v naročju, na stran, ki je tisti večer ni prebrala.

Potem je pogledala proti vratom Markove sobe in jo je prešinil drug strah. Ni se bala samo zase in za zakon, bala se je, da bo sin nekoč svoje otroštvo pomnil predvsem po materini bolezni in očetovih odhodih. Hotela ga je obvarovati, vendar ga ni mogla niti sama odpeljati po stopnicah, kadar telo ni sodelovalo. V tem je bila njena najtišja bolečina: bila je mati, ki bi za otroka naredila vse, in prav zato je vsakokrat, ko je moral nekdo drug narediti tisto, kar bi morala po njenem občutku narediti ona, doživljala majhen poraz, čeprav ji ga nihče ni očital. Ko so ji končno prišle solze, niso bile samo zaradi Jakoba. Jokala je za telesom, za sinovim otroštvom, za zakonom in za prihodnostjo, ki se je krčila hitreje, kakor jo je lahko sprejemala.

6. Otrok med odraslimi

Marko ni poznal besed, s katerimi so odrasli razlagali, zakaj mora živeti pri starih starših, in jih tudi ni potreboval, saj je bila njegova resničnost veliko bolj preprosta od njihove: mama je bila bolna, oče ni bil vedno tam in stara starša sta postajala človeka, pri katerih je obstajala vsakodnevna stalnost. To ni pomenilo, da je nehal pripadati materi ali očetu, prav tako ni pomenilo, da je bil pri starih starših nesrečen, pomenilo pa je, da se je družina, v kateri se je rodil, razporedila po več krajih in da je moral otrok iz teh ločenih delov sam sestavljati občutek, kdo so njegovi ljudje. Stari starši mu niso mogli vrniti tistega, česar zaradi bolezni in odsotnosti staršev ni imel, lahko pa so mu dali nekaj drugega, kar je bilo prav tako pomembno: predvidljivost dneva, hrano na mizi, človeka, ki je doma, in občutek, da obstaja kraj, kamor se lahko vrne.

Za Jakobovo mater je bil Marko vnuk, vendar je z njegovim prihodom v njeno vsakdanjost postal tudi otrok, za katerega je bilo treba skrbeti mnogo bolj neposredno, kot običajno skrbi babica. Ženska, ki je nekoč nosila kosilo možu in sinu na gradbišče, je zdaj na drug način znova držala skupaj del družine, ki se je začela razhajati. Jakobov oče, s katerim je sin gradil hišo in od katerega se je naučil, da se odgovornost predvsem opravlja in o njej manj govori, je prav tako prevzel del sveta svojega vnuka, pri čemer nihče ni mogel vedeti, kako globoko se bodo ti odnosi zapisali v Marka in koliko bo nekoč iz načina, kako so zanj skrbeli stari starši, razumel tudi o svojem očetu.

Stari oče je položaj nosil tišje, kakor bi ga znal razložiti. Vse življenje je imel močan občutek za pravičnost in prav zato ga je zdaj bolelo, da ni našel človeka, ki bi mu lahko pokazal s prstom in rekel: ti si kriv. Marija ni izbrala bolezni. Marko ni izbral otroštva, ki se mu je zgodilo. Tudi pri Jakobu je videl napake, beg in pijačo, vendar je videl še človeka, ki se je izgubljal pred nečim, česar ni znal premagati. Včasih bi mu bilo skoraj lažje, če bi lahko koga obsodil; sodba bi vsaj ustvarila red. Tako pa je pred njim stal labirint, v katerem je vsaka pot ranila nekoga, ki ga je imel rad.

Nekega večera je Marko že spal, stara mama pa je pospravljala skodelici z mize. Oče je sedel z rokami na kolenih in gledal v tla. Dolgo ni rekel ničesar. Potem je vprašal: »Kaj bi moral narediti?« Žena se je ustavila, vendar ni odgovorila. Oba sta vedela, da vprašanje nima odgovora, ki bi vrnil Marijino zdravje, sina domov in Marku njegovo prvotno družino. Čez nekaj časa je oče dvignil pogled proti vratom sobe, kjer je spal vnuk. »Fant bo pri nama,« je rekel. Ni zvenelo kot odločitev, ki jo razglaša drugim, ampak kot odgovornost, ki jo je pravkar sprejel sam.

Naslednje jutro ni bilo nič slovesnega. Marka je zbudil, ker je bilo treba vstati, pri zajtrku mu je popravil način, kako drži žlico, pozneje pa mu pokazal, kako se prime orodje in zakaj se delo dokonča, preden se odide drugam. Nikoli mu ni govoril, da nadomešča očeta, in nikoli ga ni silil, naj izbira med ljudmi, ki jih ima rad. Toda ko je v dečku kdaj zagledal iste poteze, kakršne je imel Jakob pri njegovih letih, ga je zabolelo na mestu, o katerem ni govoril. Ljubil je sina in hkrati vzgajal otroka, ki je nosil posledice sinovega razbitega življenja. Ker ni vedel, kako naj bo pravičen do obeh, je svojo pravičnost spremenil v skrb.

Stara mama je isto breme nosila skozi vsakdan: zajtrk, oprano perilo, šolske obveznosti, čakanje, bolezen, obiske in večere, ko je bilo treba otroku ustvariti občutek, da je doma. Ni razglašala, da ponovno postaja mati, vendar se je zgodilo prav to. Marko je bil njen vnuk in je ostal vnuk, vendar ga je vzgajala z odgovornostjo, s kakršno je nekoč vzgajala svojega sina. Med njima se ni zgodil en velik trenutek, v katerem bi postala njegova druga starša; zgodilo se je tisoč navadnih dni. Prav ti dnevi so iz dečka, ki mu je življenje prezgodaj razdelilo dom, pomagali narediti mladeniča, ki je lahko stopil naprej.

Do morja je bilo še daleč. Doma ga je čakala bolezen, za katero ni našel rešitve, Helena je od njega zahtevala odločitev, Marko pa je vse več svojega vsakdana živel brez njega.

7. Temna pot

Po vrnitvi iz Karlovca se Jakob ni vrnil v isti dom, iz katerega je odšel, ampak v razpoko, ki se je med njegovo odsotnostjo še razširila. Marijina bolezen je napredovala, Marko je vedno več svojega vsakdana dobival pri starih starših, Helena pa ni bila več oddaljena možnost, temveč ženska, ki je od njega zahtevala resnico in prihodnost. Jakob je hodil iz enega sveta v drugega in v nobenem ni bil cel. Pri Mariji ga je dušila slaba vest, ker je vedel, da jo zapušča prav takrat, ko ga najbolj potrebuje; pri Heleni ga je dušila druga slaba vest, ker je sprejemal njeno ljubezen, ne da bi ji mogel dati gotovost, ki jo je zahtevala. Ko je bil sam, pa ga ni čakal mir, ampak vprašanje, pred katerim je bežal iz obeh odnosov: kdo je postal in kaj sploh še hoče od svojega življenja.

Pijača je bila sprva samo najhitrejši način, da je za nekaj ur utišal ta vprašanja. V družbi ni bilo treba razlagati, zakaj molči, zakaj se nenadoma smeje preglasno ali zakaj noče domov; kozarec je ustvaril kratek prostor, v katerem se je zdelo, da nobena odločitev ni nujna. Toda olajšanje je trajalo vedno manj časa. Naslednje jutro so bile Marija, Helena, Marko in njegova lastna praznina še vedno tam, le da se jim je pridružil maček, odpor do samega sebe in občutek, da je prejšnji večer znova zapravil del človeka, ki ga je nekoč poznal.

»Kaj delaš iz sebe?« ga je nekoč vprašala Helena, ko je prišel k njej po noči, ki se je skoraj ni spominjal.

Jakob se je grenko nasmehnil. »Ne vem več, kaj naj bi iz sebe naredil.«

»Potem nehaj piti.«

»In potem?«

»Potem boš vsaj vedel, kaj te boli.«

»Saj vem.«

»Ne, Jakob. Ti samo veš, pred čim bežiš.«

Razjezil se je, ker je zadela preblizu. Očital ji je, da je lahko govoriti človeku, ki ni v njegovem položaju, ona pa mu je vrnila, da je prav on tisti, ki ji že mesece govori, naj ga razume, medtem ko sam ne sprejme nobene odločitve. Njuna ljubezen je v takšnih trenutkih pokazala drugo stran: Helena ga je hotela zase in je bila pripravljena zanj veliko žrtvovati, vendar ni bila pripravljena mirno gledati, kako se uničuje in hkrati od nje zahteva, naj ga čaka. Ko mu je rekla, da ga ne bo delila z Marijo, alkoholom in njegovim neskončnim odlašanjem, je v njem izbruhnila jeza, pod njo pa strah, da ima prav.

Doma je bilo še huje, ker Marija ni potrebovala dokazov. Videla je človeka, ki se vrača pozneje, ki se ji izogiba s pogledom in ki se je začel izgubljati hitreje, kot je ona izgubljala moč v nogah. Včasih je bila nanj besna, drugič ga je gledala z bolečino, v kateri ni bilo več samo ljubosumja, ampak tudi sočutje do človeka, ki ga še vedno ljubi in ki pred njenimi očmi razpada. Jakob je prav to najtežje prenašal. Lažje bi prenesel sovraštvo, saj bi se pred njim lahko branil, njeno razumevanje pa mu je jemalo še zadnjo možnost, da bi sebe razglasil za žrtev okoliščin.

Tako je počasi prišel do obdobja, v katerem mu življenje ni pomenilo skoraj ničesar. Ni šlo za eno odločitev, da bo vse zavrgel, ampak za mnogo majhnih odpovedi: ni ga zanimalo, kaj bo jutri, ni ga zanimalo, kaj si o njem mislijo ljudje, in vse manj ga je zanimalo, kaj si o sebi misli sam. Sredi družbe je lahko sedel med glasovi, smehom in kozarci ter bil popolnoma sam, ker noben človek za mizo ni mogel odgovoriti na vprašanja, ki jih ni znal niti pravilno postaviti. Marijo je ljubil in jo izgubljal, Heleno je sprejel in se ob njej počutil še bolj krivega, Marka je imel rad in ga vendar izgubljal iz vsakdanjega življenja, sebe pa ni več našel nikjer med temi ljudmi.

8. Morje ne odide

Ko se je pokazala možnost ladje, jo je Jakob najprej videl skoraj kot vrata. Morje ni poznalo njegovega zakona, Helenine zahteve »samo moj«, Markovega otroštva in noči, v katerih se je vračal domov z okusom alkohola v ustih. Na ladji bo imel delo, stražo, ukaz, čas, razdeljen na ure, in odgovornost, ki jo bo mogoče izpolniti ali ne izpolniti. V primerjavi z življenjem na kopnem se mu je to zdelo skoraj odrešilno. Ni si priznal, da razmišlja o begu; govoril si je, da potrebuje poklic, red in možnost novega začetka, vendar je nekje globlje vedel, da želi predvsem dovolj daleč stran.

Priprave na vkrcanje so mu prijale. Zdravniški pregled, cepljenja, potni list in pomorska knjižica so bili konkretni opravki, pri katerih ni bilo treba odločati med ljudmi. Šele ob odhodu je začutil, da se obala lahko oddalji, Marija, Helena, Marko in krivda pa ne.

Na ladji je bilo prve dni res lažje, ker ni bilo časa za neskončno premlevanje. Delo je zahtevalo roke in glavo, straža pozornost, starejši ljudje na krovu niso vedeli ničesar o njegovem zasebnem življenju in jih tudi ni zanimalo. Toda ko je ponoči ostal sam v kabini ali na straži gledal temo pred premcem, je ugotovil, da razdalja ne deluje tako, kot si je predstavljal. Človek lahko odpluje tisoč milj od svojega doma in še vedno nosi isti hrup v glavi. Marijin obraz ni ostal na obali, Helenin glas ni utihnil, Marko ni postal manj njegov sin, predvsem pa Jakob ni postal nekdo drug samo zato, ker pod nogami ni bilo več kopnega.

Morje ga zato ni rešilo. Dalo mu je prostor, v katerem je lahko preživel, in red, ki ga je držal pokonci, toda temna pot se je nadaljevala. Ko je prišel na dopust, je znal znova zdrsniti v isto družbo in isti način življenja, potem pa se vrniti na ladjo, kjer je deloval zanesljivo, kakor da sta v njem dva človeka: eden, ki zna prevzeti odgovornost za delo in druge ljudi, in drugi, ki zase ne čuti nobene odgovornosti. Prav ta razlika je postajala vedno bolj nevzdržna. Na krovu je lahko pazil na smer ladje, doma pa ni vedel, kam gre sam.

Najhujše jutro ni prišlo po nesreči in tudi ne po velikem prepiru. Prišlo je po eni od pijanskih noči, kakršnih je bilo že preveč. Jakob se je zbudil utrujen, z neprijetnim okusom v ustih in težko glavo, skozi okno pa je sijalo sonce tako neposredno in brez usmiljenja, da se mu je za trenutek zazdelo skoraj žaljivo, da je zunaj lep dan. Sedel je, pogledal svoje roke in nato obraz v ogledalu. Človek, ki ga je zagledal, ga ni prestrašil zato, ker bi bil videti star ali bolan, ampak zato, ker ga je prepoznal. To je bil on. Ne Marijina bolezen, ne Helena, ne vojska, ne morje, ne prijatelji in ne nesrečne okoliščine. On sam, človek, ki je že leta govoril, da nima izbire, medtem pa je vsak dan znova izbiral prav to življenje.

Dolgo je sedel brez velike misli, ki bi jo lahko pozneje lepo citiral. V njem ni bilo modrosti, ampak šok in skoraj fizičen odpor do nadaljevanja. Prvič po dolgih letih se ni vprašal, kam naj pobegne, ampak koliko časa bo še bežal pred človekom, ki ga povsod spremlja. Na ladjo lahko odide, iz pristanišča lahko izpluje, od Marije se lahko oddalji, Heleni se lahko približa ali od nje odide, družbo lahko zamenja, vendar samega sebe ne more pustiti na pomolu. Kamorkoli gre, pride z njim.

Tistega jutra je sprejel odločitev, ki ni bila velika zato, ker bi jo kdo videl, ampak zato, ker prvič ni bila beg. Ne bo več pil in ne bo več kadil. Ni si obljubil, da bo poskusil, ni določil zadnjega kozarca in ni iskal človeka, ki bi ga nadzoroval. Prekinil je. S tem se ni popravilo nič od tistega, kar je bilo že poškodovano: Marija ni ozdravela, Markovega otroštva ni dobil nazaj, Helenina ljubezen ni postala manj zahtevna in njegova krivda ni izginila. Toda padanje se je ustavilo. Človek v ogledalu ni postal drug človek; prvič po dolgem času pa je postal nekdo, za katerega je Jakob znova prevzel odgovornost.

Od tam naprej se ni postavil na noge v enem samem dnevu. Počasi je znova sestavljal red, delo, šolo, poklic in odnos do samega sebe, morje pa je iz kraja, kamor je hotel pobegniti, postajalo kraj, kjer se je učil discipline. Pozneje bo razumel, da ga morje ni rešilo pred njim samim. Dalo mu je samo dovolj prostora in časa, da je nekega jutra lahko nehal bežati.

DRUGI DEL

MORJE

9. Prva straža

Na prvi nočni straži na mostu Jakob še ni bil dežurni častnik, ampak kadet, zato je stal ob prvem častniku krova in se učil dela, ki ga šola ni mogla prenesti v človeka samo z razlago. Na papirju je poznal pravila, luči, smeri in postopke, na mostu pa je moral prvič sprejeti, da je pred njim tema, v kateri vse, kar je pomembno, ni takoj vidno, in da človek ne sme samo gledati, ampak mora vedeti, kaj gleda.

Prvi častnik ga ni učil z dolgimi predavanji. Nekaj časa je pustil, da Jakob spremlja morje, nato pa je pokazal proti temnemu delu obzorja.

»Kaj vidiš?«

Jakob je pogledal in odgovoril, da ne vidi nič posebnega.

»Poglej še enkrat.«

Vzel je daljnogled. Daleč pred njima je bila komaj zaznavna luč.

»Ladja.«

»Kakšna ladja? Kam gre? Se ji približujemo ali se oddaljuje?«

Jakob je znova pogledal. Tokrat ni več iskal samo luči, ampak njen pomen. Prvi častnik ni potreboval odgovora v isti sekundi; hotel je videti, ali bo kadet razumel, da ugotovitev »tam je ladja« na mostu ni dovolj. Čez nekaj minut sta že lahko ocenila, da položaj ni nevaren, toda Jakob je tisto luč spremljal še dolgo potem, ko je bilo jasno, da se njuni poti varno razhajata.

»Straža ni gledanje skozi okno,« mu je rekel prvi častnik. »Ko nekaj vidiš, moraš vedeti, kaj to pomeni za našo ladjo.«

Jakob je prikimal. Na kopnem je bilo mogoče marsikaj spregledati in iti naprej, na mostu pa je lahko stvar, ki jo nekaj minut ne opaziš, pozneje zahtevala manever, ki ga ne bi bilo treba narediti, če bi jo videl pravočasno. Prav v tem je začel razumeti prvo resnično razliko med znanjem in odgovornostjo: znanje pove, kaj nekaj je, odgovornost pa zahteva, da pravočasno prepoznaš, kaj iz tega lahko nastane.

Nočna straža je imela tudi svoj drugačen ritem, ki ga človek z obale ne pozna. Most je bil tih, glasovi redki, instrumenti so svetili v temi, pod nogami pa je bilo mogoče čutiti enakomerno življenje ladje. Čas je tekel počasi in hkrati ni dovoljeval nepazljivosti. Jakob je bil daleč od Marije, Marka, Helene in vseh vprašanj, pred katerimi je prišel na morje, vendar jih ni pustil na kopnem; samo za nekaj ur jih je moral odložiti dovolj daleč od sebe, da je lahko ostal zbran na to, kar je bilo pred premcem.

Ko se je straža končala, ni imel občutka, da je naredil kaj posebnega. Prav to je bila ena prvih lekcij ladje: pomembno delo pogosto nima dramatičnega konca. Če je straža dobra, se ne zgodi nič, o čemer bi bilo vredno govoriti, ker je človek ves čas pazil, da se nekaj ne bi zgodilo.

10. Ladja začne učiti

Prvi tedni na ladji so Jakobu hitro vzeli predstavo, da prihod na morje že sam po sebi spremeni človeka. Sprememba se je dogajala veliko bolj počasi, v ponavljanju istih ur, istih opravil in istih ljudi. Zjutraj so se mornarji zbrali, ništromo je razdelil delo, čez dan se je odstranjevala rja, pripravljalo površine, barvalo, pregledovalo vrvi, čistilo in opravljalo vse tisto, česar človek, ki ladjo vidi samo privezano ob pomol, skoraj nikoli ne opazi. Na morju se je delo vračalo vsak dan, v pristanišču pa je svoj ritem določal tovor in se je lahko nadaljevalo tudi ponoči.

Jakob se je učil tudi iz stvari, ki niso bile zapisane v nobenem učbeniku. Ladja je bila zaprt svet, v katerem se ista imena, isti obrazi, iste navade in iste majhne posebnosti ponavljajo mesece. Človek na kopnem lahko po službi zapre vrata in odide med druge ljudi; na ladji gre iz službe samo nekaj metrov stran in pri naslednjem obroku znova sede nasproti istim obrazom. Prav zato lahko nekaj, kar je prvi mesec samo navada drugega človeka, tretji ali četrti mesec postane nekaj, kar ti gre brez razumnega razloga na živce.

Radiotelegrafist, ki so mu vsi rekli preprosto RTG, je imel vsakodnevni ritem, zaradi katerega je na zajtrk prihajal okoli pol devetih. Ob tisti uri je že oddal telekse in sprejel sporočila, ki so čakala ladjo, krmar pa je ob osmih končal svojo stražo in je zato tudi sam skoraj vsak dan prihajal v jedilnico ob približno istem času. Mesece sta se tako srečevala pri istem obroku, brez posebnega razloga, da bi se drug z drugim ukvarjala bolj kot z drugimi člani posadke.

Nekega jutra sta znova prišla skoraj hkrati. Krmar je sedel, RTG pa je stopil mimo njega in ga nenadoma klofnil.

Krmar je obstal in ga nejeverno pogledal.

»Kaj ti je? Zakaj si me udaril? Kaj imaš proti meni? Kaj sem ti naredil?«

RTG ga je pogledal skoraj tako presenečeno, kakor da tudi sam šele išče razlago.

»Nič nimam proti tebi. Nič mi nisi naredil. Samo v tistem trenutku mi je prišlo, da vsak dan prideš na zajtrk istočasno kot jaz, in me je prijelo, da sem ti dal eno zaušnico.«

V jedilnici je za nekaj trenutkov nastala tišina. Nato se je življenje nadaljevalo in človeka sta se naslednje jutro spet srečala ob istem zajtrku.

11. Afrika

Zahodnoafriška obala ni prišla naenkrat. Najprej je bila samo sprememba na obzorju, nato obala, ki je počasi dobivala obliko, in šele pozneje pristanišče, v katerem se je vse tisto, kar je bilo na zemljevidu samo ime, spremenilo v konkreten manever. Za Jakobom so bili Jadran, Sredozemlje in Gibraltar; pred njim Pointe-Noire, kjer ni bilo več dovolj gledati daleč naprej, ampak je vsak meter prostora okoli ladje dobival svojo težo.

Ko se ladja približuje pristanišču, se spremeni tudi življenje na krovu. Na provi se pripravijo sidra in privezna oprema, ljudje zavzamejo svoja mesta, na mostu se spremlja položaj, motor in krmilo pa morata odgovoriti na ukaze veliko natančneje, kot je to potrebno na odprtem morju. Jakob je ob prvih takšnih prihodih razumel nekaj, kar se mu je pozneje zdelo skoraj paradoksalno: velika ladja je največja prav takrat, ko se mora premikati počasi in natančno.

Na provi je poslušal verigo, opazoval sidro in ljudi okoli sebe ter se učil zbranosti, ki pride pred manevrom. Takrat pogovori o nepomembnih stvareh skoraj sami utihnejo. Vsak čaka naslednji ukaz, obenem pa mora vedeti, kje stoji, kaj se premika in česa se ne sme dotakniti. Teža sidra, verige in priveznih vrvi ne dopušča, da bi človek svojo nepazljivost popravljal šele potem, ko se je nekaj že zgodilo.

Ko je bila ladja varno privezana, se pristanišče ni spremenilo v dopust. Treba je bilo odpirati in zapirati skladišča, spremljati tovor, čistiti, prekrivati, stražiti pri ladijskem mostičku in opravljati delo takrat, ko ga je zahtevala operacija, ne takrat, ko bi človeku ustrezalo. Če je bilo treba delati ponoči, se je delalo ponoči. Jakob je v takšnih dneh zelo hitro izgubil občutek, da je prišel v eksotični kraj; pristanišče je bilo najprej delo in šele potem svet zunaj ladje.

Toda kadar se je dan umiril, je razdalja do doma postala bolj očitna. Takrat je pomislil na Marka, ki je odraščal brez njegovega vsakodnevnega pogleda, na Marijo, Heleno in starša. Na morju je dobil daljavo, ki jo je nekoč iskal, vendar je prav tam počasi razumel, da daljava ni ista stvar kot rešitev. Človek lahko pride do Afrike, pa je še vedno popolnoma blizu vsemu, kar nosi v sebi.

12. Ljudje, ki jih morje ne spremeni enako

Viktorja je Jakob zares spoznal ob okvari, zaradi katere je strojnica nekaj ur dišala še močneje po olju in vroči kovini. Mehanik je klečal ob odprtem delu stroja, umazan do komolcev, in ni hotel, da mu kdo razlaga, kaj bi lahko bilo narobe. Poslušal je zvok, se dotaknil kovine, nekaj časa gledal in nato zahteval orodje. Dva človeka sta mu ga podajala, on pa je delal z zbranostjo, zaradi katere je bilo težko verjeti zgodbam o njegovih dopustih.

»Če bi znal sebe tako popraviti kot tole, bi bil generalni direktor,« je pripomnil mornar ob vratih.

Viktor se ni obrnil. »Če bi ti znal molčati tako dobro, kot znaš govoriti, bi bil kapitan.«

Moški so se zasmejali. Čez nekaj časa je stroj znova deloval. Viktor si je obrisal roke in šele tedaj je bilo mogoče opaziti drobno tresenje prstov.

»Greš na kavo?« ga je vprašal Jakob.

»Na nekaj močnejšega bi šel, če bi imel pamet.«

»Potem je dobro, da je nimaš.«

Viktor ga je pogledal brez nasmeha. »Ti misliš, da se šalim. Tukaj me potrebujejo. Doma me imajo dovolj. Oni me pošljejo, jaz grem. Vsi zadovoljni.«

Jakob ni našel odgovora. Viktor si je še enkrat obrisal roke, spravil orodje in odšel iz strojnice, kakor da ni pravkar povedal ničesar posebnega.

Rudi je bil drugačen. O njem se je najprej zdelo, da je samo eden tistih mornarjev, ki se na ladji hitro znajdejo, poznajo delo, ne komplicirajo in v pristanišču radi spijejo več, kot bi bilo treba. Šele pozneje je Jakob izvedel, da je bil nekoč zaročen. Dekletu je bilo ime Sonja. Poznala sta se še iz časa pred njegovimi prvimi plovbami, več let sta si pisala in med dopusti živela skoraj tako, kakor da je mogoče v nekaj tednih nadomestiti vse mesece odsotnosti. Rudi ji je večkrat obljubil, da bo opravil samo še eno pogodbo, potem še eno, dokler beseda »zadnja« ni nehala pomeniti karkoli določnega.

»Zakaj nisi ostal?« ga je nekoč vprašal Jakob.

Rudi je dolgo gledal proti morju. »Takrat sem mislil, da imam še čas.«

»In potem?«

»Potem ga nisem več imel.«

»Si jo še kdaj videl?«

»Enkrat. Imela je otroka za roko.«

Rudi je stavek izgovoril mirno, skoraj brez izraza, vendar je s palcem ves čas drgnil rob kozarca.

»Si govoril z njo?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Rudi je za trenutek pogledal Jakoba. »Kaj bi ji rekel? Da sem končno prišel domov?«

Potem je še nekaj časa molčal in dodal: »Sonja je znala čakati. Jaz sem znal samo odhajati.«

Ob naslednjem vkrcanju je bil videti bolj utrujen. Imel je malo prtljage, obraz nekoliko zabuhlel in na roki uro, ki je bila očitno nova. Ko ga je Jakob vprašal zanjo, je Rudi najprej odgovoril, da je stara šla, nato pa po kratkem molku priznal, da jo je prodal, ker mu je doma zmanjkalo denarja. Sedem tednov dopusta je bilo dovolj, da je skoraj vse, kar je prinesel z ladje, izginilo po gostilnah, rundah in družbi, ki ga je imela najraje takrat, ko je plačeval.

»Denar pride in gre,« je skomignil.

»Meseci tvojega življenja pa tudi,« mu je rekel Jakob.

Rudi se ni zasmejal. »Ne govori mi tako, kot da tega ne vem.«

Jeza je trajala samo nekaj sekund, potem pa je spet pogledal stran. Tistega večera sta ostala sama na krmi. Morje je bilo mirno, za ladjo pa je ostajala dolga temna sled.

»Veš, česa se jaz bojim?« je nenadoma vprašal Rudi.

»Česa?«

»Da bom nekoč prestar za ladjo.«

»Vsak bo.«

»Ti ne razumeš. Kaj bom potem?«

Jakob ga je pogledal. »Rudi.«

»To ni poklic.«

»Ni treba, da je.«

Rudi je odkimal. »Tebi je lažje. Ti še vedno verjameš, da lahko na kopnem začneš znova.«

»Tudi ti bi lahko imel življenje na kopnem.«

»Lahko bi ga imel. Samo živeti ga ne znam.«

Jakob ni odgovoril. Naslednje jutro je bil Rudi znova na svojem mestu, zanesljiv mornar, ki je vedel, kaj mora narediti, in ni potreboval nikogar, da bi mu razlagal delo.

Po izkrcanju sta odšla vsak po svoji poti, nekaj tednov pozneje pa ga je Jakob med opravkom v mestu po naključju zagledal v gostilni blizu železniške postaje. Rudi je sedel na sredini dolge mize, okoli njega pa je bilo toliko ljudi, da ni bilo mogoče vedeti, kdo je prišel zaradi njega in kdo samo zato, ker je slišal, da je mornar doma. Pred njim so stale steklenice, pepelniki in krožniki, natakar pa je ob vsakem prihodu pogledal najprej proti njemu.

»Še eno za vse,« je rekel Rudi.

Nekdo ga je objel okoli ramen. »Naš Rudi! Ko prideš ti, se vsaj nekaj dogaja.«

Rudi se je zasmejal in segel po denarnici. Jakob je nekaj časa stal pri točilnem pultu, ne da bi se jim pridružil. Opazoval ga je, kako plačuje, posluša iste zgodbe in se smeji glasneje, kot se je kdaj smejal na ladji, potem pa je odšel, še preden ga je Rudi opazil.

Milan je bil povsem drugačen. Električar, miren človek, ki ni veliko pil, ni zapravljal denarja in skoraj nikoli ni govoril o pristaniških dekletih. V kabini je imel fotografijo žene Irene in dveh otrok. Fotografija je bila že nekoliko porumenela, ker jo je nosil z ladje na ladjo, in kadar je govoril o domu, ni govoril o gostilni ali dopustu, ampak o hiši, ki jo je gradil, o jablani ob ograji in o sinu, ki je hotel kolo.

»Še dve pogodbi,« je večkrat rekel. »Potem ostanem.«

Pri Milanu te besede niso zvenele kakor Rudijeva »zadnja pogodba«. Imel je zvezek, v katerega je zapisoval, koliko denarja še manjka za streho, vsak mesec je večino plače pošiljal domov in premišljeno izbiral darila za otroka.

»Zakaj ne ostaneš že zdaj?« ga je vprašal Jakob.

»Ker hočem hišo končati brez dolga.«

»Irena se strinja?«

»Ona je tista, ki me vedno vpraša, ali res moram še enkrat.«

»In kaj ji rečeš?«

»Da to delam za nas.«

Milan je to povedal mirno in v zvezek dopisal nov znesek. Nekaj tednov pozneje je dobil Irenino pismo in ga tistega večera prinesel v jedilnico. Prebral ga je večkrat ter ga vsakokrat zložil tako previdno, da je Jakob opazil, kako pomembno mu je.

»Je vse v redu?«

»Je.«

»Potem zakaj ga bereš že petič?«

Milan se je nasmehnil in mu podal list. Irena ni pisala ničesar dramatičnega. Pisala je o hiši, dežju, ki je zamakal pri oknu, o sinu, ki je zlomil luč na kolesu, in o hčerinem rojstnem dnevu. Med vsemi temi vsakdanjimi stvarmi je bil en sam stavek: »Mala me je včeraj vprašala, ali boš letos doma za njen rojstni dan. Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim.«

Jakob je vrnil pismo. »Kaj ji boš napisal?«

»Da bom poskusil.«

»Boš?«

»Če bo ladja pravočasno.«

Milan je pismo spravil v žep in začel govoriti o strehi, za katero mu je manjkalo še nekaj denarja. Stavek o rojstnem dnevu je ostal brez odgovora.

Telegram je prišel nekega popoldneva skupaj z ladijsko pošto. Agent ga je podal Milanu na hodniku. Odprl ga je kar tam. Jakob je stal nekaj korakov stran in najprej ni opazil ničesar posebnega, potem pa je videl, da Milan ne bere naprej, ampak samo gleda isti list.

»Je kaj narobe?«

Milan ni odgovoril. Čez čas mu je brez besed podal telegram. Sporočilo je bilo kratko: Irena je napisala, da tako ne more več živeti, da je spoznala drugega človeka in da naj po vrnitvi ne prihaja več v hišo, ker si je z otrokoma uredila življenje drugače.

Jakob je telegram prebral dvakrat. Besed je bilo malo, v njih pa konec skoraj dvajsetih let skupnega življenja.

»Si kaj slutil?«

Milan je odkimal. »Pred tremi tedni mi je pisala, naj sinu kupim uro.«

»Mogoče jo pokličeš.«

»In kaj ji bom rekel?«

Jakob ni vedel. Milan je odšel v kabino in tisti večer ni prišel na večerjo. Naslednje jutro je bil ob osmih na delu. Prav to je Jakoba pretreslo skoraj bolj kakor telegram. Ladja ni poznala njegovega razpadlega zakona. Elektrika je morala delovati, straže so se menjavale in vsak človek je moral opraviti svoje delo. Milan je hodil po ladji z orodjem v roki in popravljal stvari, medtem ko ni vedel, ali ima še dom.

Po nekaj dneh ga je Jakob našel na krmi.

»Zakaj mi ni povedala prej?« je vprašal Milan.

»Ne vem.«

»Moral bi opaziti.«

»Kako? Bil si tukaj.«

»Prav zato.«

Milan je dolgo molčal, nato pa rekel: »Vsakič, ko je rekla, naj ostanem, sem ji razlagal, koliko še manjka za hišo. Ko je rekla, da otroci odraščajo brez mene, sem ji povedal, koliko sem poslal domov. Ko je rekla, da je sama, sem ji govoril, da to delam zanjo. Mogoče sem imel za vsak njen stavek odgovor in niti enkrat nisem slišal vprašanja.«

Jakob mu ni ugovarjal.

»Sem bil slab mož?«

»Ne vem.«

»Jaz tudi ne. To je najhuje. Če bi jo pretepal, varal ali zapravljal denar, bi vsaj vedel, kaj sem naredil. Jaz sem delal. Samo delal sem.«

Milan je dolgo gledal v svoje roke, kot da na njih prvič ne vidi samo dela, ampak tudi vse mesece, ko jih doma ni bilo.

»Boš šel domov v naslednjem pristanišču?« ga je vprašal Jakob.

Milan je pogledal proti vodi. »Kam domov?«

Čez nekaj dni je vendarle govoril z Ireno. Ko se je vrnil, je sedel na posteljo in dolgo molčal.

»Je dokončno?«

»Da.«

»Otroci?«

»Lahko jih vidim.«

»Potem imaš še njih.«

Milan ga je pogledal. »Imam jih. Samo njihovega življenja ne poznam več. Ne vem, s kom se sin druži, ne vem, česa se hči boji. Denar sem pošiljal domov in mislil, da sem s tem tudi jaz tam.«

13. Ko vrv zapoje

Nevarnost na ladji se ne napove vedno z neurjem ali alarmom. Včasih se začne med popolnoma običajnim odvezom, pri manevru, ki ga je posadka opravila že velikokrat. Ljudje poznajo svoja mesta, vrvi svojo nalogo, ukazi prihajajo z mostu, na premcu in krmi pa jih je treba izvesti pravočasno, ker ladje ni mogoče ustaviti z močjo človekovih rok.

Pri enem od odvezov je krmni špring ostal zategnjen predolgo, ladja pa se je že začela premikati. Vrv se je najprej samo izravnala, nato napela in čez nekaj trenutkov je po krmi zazvenel tisti visok, neprijeten zvok, ki ga pomorščaki takoj prepoznajo. Vrv je začela peti.

»Špring drži!« je nekdo opozoril.

Napetost je naraščala, ljudje pa so se instinktivno umaknili iz prostora, kamor bi vrv ob pretrganju lahko udarila nazaj. Pri takšnem trenutku ni dovolj vedeti, da je vrv nevarna; človek mora vedeti tudi, kje ne sme stati, in hkrati ostati dovolj miren, da naredi tisto, kar zahteva manever.

»Pusti špring!« je prišel ukaz.

Človek pri vitlu je sprostil vrv. Napetost je popustila, visoki zvok je izginil in šele tedaj se je dalo znova normalno zadihati, vendar se manever zaradi tega ni ustavil. Vrvi je bilo treba pobrati, ladjo pripraviti za plovbo in nadaljevati delo, kakor da tistih nekaj sekund ni skoraj spremenilo običajnega odveza v nesrečo.

Jakob si ni zapomnil dogodka zato, ker bi se v njem zgodilo kaj junaškega, ampak zato, ker se ni. Nevarnost je bila opažena, ljudje so vedeli, kaj pomeni, ukaz je prišel pravočasno in vrv ni počila. Na morju se največ uspešnih odločitev konča prav tako: z ničemer, kar bi bilo vredno časopisnega naslova, in z ljudmi, ki lahko po končanem manevru nadaljujejo svoje delo.

14. Telegram

Pred enim od vkrcanj na Kočevje je Jakob obiskal očeta, ki ni bil več tisti moški, kakršnega je nosil v spominu iz let, ko sta skupaj gradila hišo. Človek lahko dolgo ve, da se starši starajo, in vendar jih v sebi ohranja takšne, kakršni so bili takrat, ko je bil sam mlad, zato ga njihova telesna oslabelost vedno nekoliko preseneti, kakor da se je zgodila hitreje, kot bi se smela. Jakob je ob očetu še vedno videl roke, ki so znale prijeti orodje, postaviti zid in brez dolgih razlag pokazati sinu, da je treba nekaj narediti znova, če prvič ni bilo dobro, vendar je bilo telo okoli teh rok zdaj drugačno in oba sta vedela, da se Jakob odpravlja na ladjo v času, ko očetovo zdravje ni več nekaj, kar bi bilo mogoče jemati kot samoumevno.

Njuno slovo ni bilo dolgo in tudi ni bilo takšno, kakršnega bi si človek pozneje želel, če bi vnaprej vedel, da bo zadnje. Oče ga je vprašal, ali ima urejene dokumente in vse, kar potrebuje za odhod, kajti tudi ob bolezni je ostajal človek, ki je skrb izražal skozi praktične stvari, Jakob pa mu je odgovoril, da ima in da je pripravljeno. Med njima je bilo gotovo še veliko tistega, kar bi bilo mogoče povedati, od hiše, ki sta jo zgradila, do let, v katerih je sin odšel po svoji poti, vendar nobeden od njiju ni bil človek dolgih poslovilnih govorov, zato sta ostala pri besedah, ki so jima bile bližje in varnejše.

»Imaš vse?«

»Imam.«

Oče ga je pogledal, kakor da še enkrat preverja nekaj, česar ni mogoče preveriti v nobeni torbi ali dokumentu.

»Potem pa pojdi delat.«

Jakob ga je objel, oče ga je potegnil po hrbtu z gibom, ki je bil veliko bližje njunemu načinu sporazumevanja kakor katera koli velika beseda, nato pa je odšel. Ni se še enkrat obrnil zato, ker bi slutil, da se ne bosta več videla, in oče ga ni poklical nazaj, da bi mu povedal nekaj, kar je vse življenje ostalo neizrečeno, saj resnična slovesa pogosto nimajo ničesar od tiste popolnosti, ki jim jo človek pozneje skuša dati v spominu. Jakob je šel na ladjo, ker je bilo treba iti, oče pa je ostal doma, kakor je že tolikokrat ostal, ko je sin odšel po svojih opravkih.

Kmalu po vkrcanju je bil Jakob na Kočevju, ko je prišel telegram. Takšen list papirja na ladji ni potreboval dolgega uvoda, saj je človek že po načinu, kako mu ga je nekdo prinesel, lahko začutil, da na njem verjetno ni ničesar, kar bi želel prebrati. Novica, da je oče umrl, je bila kratka in dokončna, veliko krajša od vsega, kar se je v Jakobu odprlo ob njej, saj je bil še prejšnji dan ob njem, poslušal njegov glas in sprejel njegove zadnje besede kot nekaj povsem običajnega. Zdaj je bil med njima svet, ki ga ni bilo več mogoče prečkati niti z vrnitvijo domov, in prav ta dokončnost je bila drugačna od vseh razdalj, ki jih je Jakob do tedaj poznal.

Na ladji pa se zaradi človekove smrti doma ne ustavi čas. Straže ostanejo razporejene, manevri se opravijo, ljudje potrebujejo navodila in ladja nadaljuje pot, čeprav bi človek v sebi najraje ostal pri zadnjem pogovoru in ga ponavljal toliko časa, da bi iz njega našel nekaj, česar takrat ni slišal. Jakob je moral živeti z nenavadno dvojnostjo, ki jo pomorščaki dobro poznajo: nekje daleč se je zgodilo nekaj, kar je razdelilo njegovo življenje na čas, ko je oče še obstajal, in čas po njem, okoli njega pa je ladijski dan tekel skoraj nespremenjeno. Nihče mu ni mogel vrniti očeta, prav tako pa nihče ni mogel za vedno prevzeti njegovega dela samo zato, ker je žaloval.

Ko je stal sam, se mu je vračala hiša. Ne hiša kot celota, ampak posamezni trenutki gradnje, ki jih spomin izbira po svojih pravilih: očetove roke, kakšen kos orodja, delo, ki sta ga morala narediti še enkrat, mama s kosilom in utrujenost ob koncu dneva, ko sta pogledala, koliko je zid višji kot zjutraj. Šele zdaj je popolnoma razumel nekaj, česar ob gradnji ni mogel, namreč da sta v hišo resnično vgradila del svojega skupnega časa in da bo od tega trenutka vsak pogled na določene zidove tudi pogled proti človeku, ki ga ne bo več mogoče vprašati, kako bi nekaj naredil. Očetova smrt mu ni vzela samo očeta, ampak tudi možnost vseh prihodnjih pogovorov, ki jih je človek tako zlahka prestavljal, dokler je verjel, da bo zanje še čas.

Vendar Jakob ni znal dolgo ostati samo v bolečini, saj ga je življenje že naučilo, da je najlažje preživeti tisto, česar ne moreš spremeniti, če pred seboj najdeš nekaj, kar moraš narediti. Vrnil se je k delu in s tem ni očeta pozabil, ampak je žalost spravil v prostor, kjer ni motila nalog, ki so bile pred njim. Takrat se mu je to zdelo kot moč in v marsičem je tudi bila, saj bi človek na ladji težko opravljal odgovorno delo, če bi vsaka osebna bolečina lahko popolnoma prevzela njegovo pozornost, toda v njem se je s tem še močneje utrjeval način življenja, po katerem se pred tistim, česar ne moreš rešiti, zatečeš k delu, ki ga lahko.

Očetove zadnje besede so zato v njem ostale dlje, kot je oče lahko vedel, ko jih je izrekel. Naj gre delat. Jakob je to znal in bo znal vse življenje, pri čemer mu bo delo pomagalo preživeti izgube, zgraditi stvari, ustvariti podjetja in premagati položaje, ob katerih bi marsikdo odnehal. Šele na koncu bo moral ugotoviti, da človek ne more vsega svojega življenja predelati v delo in da obstajajo žalosti, pri katerih ni treba ničesar popraviti, ampak jih je treba nekoč samo sprejeti kot del sebe.

15. Kočevje

Kočevje je bilo za Jakoba ena od ladij, na katerih se ni več učil samo, kako se delo opravlja, ampak kaj pomeni biti človek, ki mora v trenutku, ko se položaj spremeni, sprejeti odločitev tudi za druge. Z vsakim letom na morju je bilo manj stvari, pri katerih je lahko ostal opazovalec, saj je napredovanje pomenilo več znanja, hkrati pa tudi manj možnosti, da bi se ob težavi ozrl proti nekomu drugemu in čakal, kaj bo naredil. Prav zaradi tega se je odgovornost, ki mu je na začetku vračala občutek reda, začela spreminjati v nekaj globljega: postajala je del njegove predstave o sebi in merilo, po katerem je presojal tudi ljudi okoli sebe.

Plovba po prehodu Gibraltarja je bila ena od tistih poti, ki jih pomorščak pozna dovolj dobro, da mu običajnost lahko postane nevarna, če zaradi nje preneha gledati. Jakob je vedel, da prav rutinska straža zahteva svojo vrsto discipline, saj se človek ob nevihti ali očitni nevarnosti zbere sam od sebe, medtem ko ga mirno morje lahko prepriča, da se naslednjih nekaj minut ne bo zgodilo nič drugače od prejšnjih. Tiste noči je zato spremljal položaj ladje tako, kakor je bil vajen, preverjal instrumente in gledal predse, pri čemer se je postopoma začel pojavljati občutek, da se nekaj ne razvija tako, kakor bi se moralo.

Prav na tem mestu se je začela noč, s katero se je mnogo let pozneje lahko začela pripoved o njegovem življenju, ne zato, ker bi bila najpomembnejši dogodek vsega, kar je doživel, ampak zato, ker je v sebi nosila človeka, kakršen je do takrat postal. Mladi Jakob, ki je z očetom gradil hišo, mož, ki ni znal rešiti ženine bolezni, človek, ki je skoraj zdrsnil v alkohol, pomorščak, ki se je učil ob napetih vrveh in ljudeh, kakršni so bili Rudi, Milan in Viktor, ter sin, ki je na ladji prejel telegram o očetovi smrti, so bili zdaj vsi v istem človeku, čeprav na mostu ni razmišljal o nobenem od njih. Pred njim je bil samo položaj, ki ga je bilo treba razumeti, in zato je bil v njem nenavadno miren.

Ko se je pokazalo, da nevarnost ni več samo možnost, se je čas skrčil na stvari, ki jih je bilo treba narediti v pravilnem zaporedju. Jakob ni imel občutka, da počne kaj junaškega, saj človek med dogodkom, za katerega je usposobljen, navadno ne razmišlja o sebi na ta način, ampak preverja, ukazuje in skuša ohraniti dovolj mirnosti, da ne bo njegova lastna naglica postala še ena težava. Besede so morale biti jasne, ljudje so morali vedeti, kaj se od njih pričakuje, in ladja je morala dobiti dovolj časa ter prostora, da se odzove, saj se velika masa ne premakne samo zato, ker bi si človek želel, da bi se premaknila hitreje.

Ko je bilo najhuje mimo, ni bilo zmagoslavja. Ostala je predvsem utrujenost in tisto tiho preverjanje, ki pride po nevarnosti, ko človek znova pogleda položaj, ljudi in ladjo ter šele počasi dojame, kaj bi se lahko zgodilo. Jakob je takrat v sebi dobil potrditev nečesa, kar je morje vanj vgrajevalo že od prvega vkrcanja: v kritičnem trenutku ni zmrznil, ni čakal, da bo odločitev namesto njega sprejel nekdo drug, in ni pobegnil pred odgovornostjo. To spoznanje je bilo pomembno, ker je prišlo po letih, ko je na kopnem samega sebe poznal predvsem kot človeka, ki ni znal urediti lastnega življenja, in prav na ladji je zdaj odkrival drugo različico sebe, človeka, na katerega se je mogoče zanesti.

Takšne potrditve pa imajo svojo nevarnost, ki je človek v trenutku uspeha skoraj nikoli ne vidi. Jakob je iz vsake pravilne odločitve odnesel več zaupanja v sposobnost, da lahko z dovolj znanja, odločnosti in vztrajnosti obvlada položaj, in prav to bo nekoč prenesel na kopno, kjer mu bo pomagalo pri sindikatu, podjetjih, obnovi mlina in gradnji novega doma. Dolgo bo trajalo, preden bo razumel, da se je ena njegovih največjih življenjskih moči rodila prav iz sveta, kjer je bilo treba ukrepati, medtem ko bodo najtežje stvari njegove starosti zahtevale nekaj popolnoma drugega: da ostane ob človeku tudi takrat, ko ne more ničesar več popraviti.

Kočevje je nadaljevalo pot, kakor ladje vedno nadaljujejo, če so sposobne pluti, in za njim je ostal dogodek, ki se bo pozneje spreminjal v spomin. Pred Jakobom pa so bila še leta morja, nove ladje, pristanišča, nevarnosti in ljudje, vendar je bilo nekaj bistvenega že odločeno. Na morje je prišel kot človek, ki je bežal pred razpadom lastnega življenja, zdaj pa je postajal človek, ki mu drugi zaupajo odgovornost, in ta razlika mu je počasi vračala dostojanstvo, ki ga je nekoč izgubil. Vprašanje, ki ga še ni znal postaviti, ni bilo več, ali ga bo morje rešilo, ampak kaj bo naredil z vsem tistim, kar ga je morje naučilo, ko bo nekoč znova stopil na kopno in tam ostal.

16. Morje, ki človeka ne izpusti takoj

Leta na ladjah niso tekla po enakem ritmu kakor leta na kopnem, saj jih Jakob v spominu ni meril samo s koledarjem, ampak z vkrcanji, izkrcanji, ladjami, pristanišči in dopusti, med katerimi je skušal znova postati človek kopnega. Nekaj mesecev je bil del sveta, kjer je vedel, kdaj ima stražo, kdo mu je nadrejen in kdo odgovarja njemu, nato pa je prišel domov in se znašel med ljudmi, ki so med njegovo odsotnostjo živeli brez njegovega dnevnega reda. Prav prehajanje med tema dvema svetovoma je bilo za mnoge pomorščake težje od samega morja, saj človek na ladji ve, kam spada, med dopustom pa lahko nenadoma odkrije, da je v lastni družini gost, ki ima veliko željo po bližini in premalo znanja o vsem, kar se je zgodilo, ko ga ni bilo.

Jakob je to še posebej občutil pri Marku, čeprav si dolgo ni znal priznati, kako veliko vlogo ima pri tem njegova lastna preteklost. Sin je rasel, pridobival svoje navade, prijatelje in predstavo o očetu, ki ni nastajala samo iz trenutkov, ko sta bila skupaj, ampak tudi iz vseh tistih, ko ga ni bilo. Jakob je ob vrnitvah lahko prinesel darilo, zgodbo iz pristanišča ali željo, da bi v kratkem času nadoknadil nekaj mesecev odsotnosti, toda otrokovega časa ni bilo mogoče zgostiti tako, kakor je mogoče v nekaj tednih opraviti veliko dela. Med njima je obstajala ljubezen, vendar je bilo v njej vedno več zgodovine, ki je nobeden od njiju ni mogel preprosto izbrisati.

Tudi Marija je živela svoje nadaljevanje, v katerem Jakob ni bil več človek, okoli katerega bi se lahko vrtel njen vsakdan. Bolezen je napredovala in s tem je postajal Marko zanjo čedalje pomembnejši, čeprav je v njej ostajala tudi tista stara ljubezen do človeka, ki ga je spoznala kot dekle na učiteljišču in zaradi katerega je nekoč prihodnost videla predvsem kot skupno življenje. Prav ta vztrajnost njenega čustva je bila lahko za Jakoba težja od očitka, saj bi bilo včasih lažje živeti z mislijo, da ga je človek zaradi vsega, kar se je zgodilo, prenehal ljubiti, kakor pa sprejeti, da ljubezen lahko ostane tudi tam, kjer skupnega življenja skoraj ni več.

Jakob se je na ladjo zato pogosto vračal v svet, ki ga je razumel bolje od sveta, iz katerega je prihajal. To ni pomenilo, da je imel morje raje od ljudi, ampak da je bilo na morju manj stvari, pri katerih ni vedel, kaj se od njega pričakuje. Prav zaradi tega je začel razumeti pomorščake, ki so prosili za novo vkrcanje, še preden se jim je dopust iztekel, in ljudi, kakršen je bil Viktor, ki so bili v strojnici bolj doma kakor doma. V njih ni več videl samo posebnosti ali slabosti, ampak tudi nevarnost, da lahko človek postane tako dober v enem svetu, da mu drugi začne povzročati nelagodje, in da potem svojo vrnitev na ladjo imenuje dolžnost, čeprav je v njej včasih tudi beg.

Sam je kljub temu čedalje jasneje vedel, da na morju ne želi ostati vse življenje. Ladja ga je znova sestavila, vendar je ni želel zamenjati za dom, saj je nekje v njem še vedno obstajala potreba po kopnem, po delu, katerega rezultat ne bo odplul v naslednje pristanišče, in po nečem, kar bo lahko zgradil ter pustil za seboj. Očetova hiša je bila prvi tak dokaz, čeprav je pri njej še stal ob očetu; v Jakobu pa je počasi dozorevala potreba, da nekoč nekaj velikega postavi sam, ne da bi takrat lahko vedel, da ga že čaka star mlin, ob katerem se bo znova znašel pred kamnom, lesom, vodo in delom svojih rok.

Ko je začel razmišljati o odhodu z morja, ni več bežal pred človekom, kakršen je postal. Na ladjah je znova odkril, da zmore delati, presojati in prevzemati odgovornost; zdaj je moral preveriti, ali zna isti red živeti tudi na kopnem.

Pred njim je bil mlin. In prvič po hiši, ki jo je zgradil z očetom, bo pred njim nekaj, kar bo zahtevalo njegove roke, leta in vztrajnost, le da tokrat očeta ne bo več ob njem.

TRETJI DEL

GRADITELJ

17. Mlin

Prvi večji spor pri mlinu je imel Jakob sam s seboj, vendar se je navzven pokazal kot prepir z možem, ki mu je prišel pomagat pri delu. Moški je pogledal zid, ki ga je Jakob hotel ohraniti, in rekel, da bi bilo ceneje ter hitreje vse podreti in začeti znova. Jakob je odgovoril prehitro, skoraj jezno, kot da mu je predlagal, naj podre nekaj živega.

»Ne bom ga rušil.«

»Potem boš trikrat delal isto.«

»Bom.«

»Zakaj?«

Jakob nekaj trenutkov ni odgovoril. Ni znal razložiti, da je v tem poškodovanem zidu nekaj, kar ga privlači: možnost, da stvar, ki je videti izgubljena, vendarle ni nujno za odpad. »Ker še stoji,« je rekel.

Moški je skomignil. »Tudi človek lahko stoji, pa je že gotov.«

Mlin je v njegovo življenje prišel še v letih, ko so se meseci delili na plovbo in kratke vrnitve. Ko ga je prvič gledal, ni videl doma ob reki, ampak streho, ki je puščala, poškodovan zid, strohnjen les in delo, ki ga je bilo preveč za en dopust. Začel je pri tistem, kar je propadalo najhitreje.

Ljudje niso razumeli, zakaj po mesecih na morju prostovoljno prime za orodje. Jakob jim ni razlagal. Če je streha puščala, je bilo treba najti mesto, kjer prihaja voda; če je les zgnil, ga je bilo treba zamenjati. Mlin je bil trd, zahteven in pošten na način, ki ga je razumel.

Pri prvi hiši je ob njem stal oče, zato je bilo delo vedno tudi odnos med dvema človekoma, ki sta se učila drug drugega, se kdaj sprla, nadaljevala in zvečer gledala tisto, kar sta naredila skupaj, pri mlinu pa je bil Jakob večinoma sam s svojimi odločitvami. Prav tam se mu je oče pogosto vračal brez posebnega vabila: v načinu, kako je prijel orodje, v trenutku, ko se je pred prenaglo rešitvijo ustavil, in v pogledu, ki si ga je znal predstavljati, čeprav očeta že dolgo ni bilo ob njem. Nekateri gibi so preživeli človeka, ki jih je nekoč naredil prvi.

Mlin je imel še nekaj, česar prva hiša ni mogla imeti, ker je stala v svetu ljudi, cest, družine in vsakodnevnega prihajanja ter odhajanja: imel je reko. Voda je bila ob njem ves čas, ne da bi se zanimala, ali Jakob dela, počiva, odhaja na ladjo ali se po nekaj mesecih vrača, in prav ta nespremenljiva prisotnost je začela vplivati nanj bolj, kot bi si takrat priznal. Morje je bilo ogromno, premikajoče in nepredvidljivo, reka pa je tekla ob mlinu z drugačno vztrajnostjo, skoraj tiho, kakor da nikomur ne dokazuje svoje moči, čeprav je bila prav ona tista, ki je stoletja oblikovala kraj okoli sebe. Jakob je sedel ob njej po delu in prvič po dolgem času ni imel pred seboj straže, naslednjega pristanišča ali človeka, ki bi od njega pričakoval odločitev, vendar še ni znal samo sedeti tako, kakor bo znal mnogo pozneje. Tudi v miru je razmišljal o tem, kaj je treba jutri narediti, kaj še manjka in koliko časa bo potreboval, da bo mlin takšen, kakršnega si je predstavljal, saj je bilo v njem še vedno nekaj, kar ni znalo živeti brez naslednjega opravila.

18. Zadnje izkrcanje

Ko se je leta 1996 končala njegova aktivna pomorska pot, odločitev ni prišla v enem samem jutru. Že nekaj časa je vedel, da ladja ne more ostati njegov edini svet. Na morju se je iz človeka, ki ni znal urediti lastnega življenja, spremenil v častnika, ki je znal prevzeti odgovornost; prav zato ni hotel samo menjavati ladij, pristanišč in dopustov do naslednjega vkrcanja.

Zadnje izkrcanje v Tokiu ni bilo podobno prvemu prihodu na ladjo. Takrat je prestopil mostiček z občutkom, da ne ve, kaj ga čaka, zdaj pa je znal skoraj preveč dobro predvideti vsak korak, ki spremlja konec vožnje: predajo dolžnosti, dokumente, zadnje pogovore z ljudmi, s katerimi je mesece delil omejen prostor, pospravljanje kabine in tisti nenavadni trenutek, ko vse, kar je bilo do včeraj vsakodnevno, v nekaj urah postane tuje nekomu drugemu. Človek zapusti kabino, na njegovo mesto bo prišel naslednji, ladja pa zaradi njegovega odhoda ne bo postala nič manj ladja, kar je bila ena prvih stvari, ki jih je morje človeku pokazalo o njegovi lastni pomembnosti. Vsak je na krovu pomemben, dokler opravlja svojo nalogo, hkrati pa je vsak zamenljiv, ko odide.

Jakob je pred odhodom še enkrat pogledal ladjo, vendar ni imel občutka, da se poslavlja od vsega morja, saj je preveč let preživel na njem, da bi ga bilo mogoče pustiti na drugem koncu ladijskega mostička. V njegovem telesu je ostal način, kako je hodil po krovu, v očeh navada pogledati proti vremenu, v načinu razmišljanja pa potreba, da položaj najprej razume, nato odloči in šele potem razmišlja o posledicah. Morje je šlo z njim na kopno kot nekaj, česar ni bilo mogoče pokazati v kovčku, in zato je bilo njegovo zadnje izkrcanje manj konec kakor sprememba prostora, v katerem bo vse tisto, kar se je naučil, odslej uporabljal.

Na kopnem ga ni čakal mir. V Sindikatu pomorščakov Slovenije je vstopil v svet, kjer so imeli pomorščaki, ladjarji in država vsak svoje interese, za pogodbami pa so stali ljudje z družinami, dolgovi in strahovi. Ukaz tu ni pomenil nič, če mu človek ni verjel.

Pomorščake je razumel, ker je živel med njimi. Vedel je, kako malo pomeni pogodba v oddaljenem pristanišču, če za človekom ne stoji nihče, ki bi jo znal uveljaviti. Zato sindikata ni videl kot pisarno, ampak kot pomoč človeku, ki je daleč od doma ostal sam proti podjetju.

19. Pred vrati

Vojna, ki je raztrgala nekdanjo državo, in njene posledice v Jakobovo delo niso prihajale samo skozi časopisne naslove in televizijske slike; nekega jutra so stale pred vrati pisarne v podobi žene pomorščaka z otroki, ki so iz Bosne prišli brez varnega doma, brez dovolj denarja in včasih brez jasne informacije, kje je mož ter kdaj se bo vrnil z ladje. Takšnemu človeku ni bilo mogoče razložiti, da za njegovo stisko ni pravilnika, ki bi natančno določal, kaj je treba narediti, in prav ob teh primerih je Jakob prvič na kopnem znova občutil nekaj podobnega kot pri nevarnem manevru na ladji: pred njim je bil položaj, ki ni dovoljeval, da bi odgovornost preložil na naslednji dan samo zato, ker ni obstajala popolna rešitev.

Ženski in otrokom je bilo treba najti streho, denar za najnujnejše in stik z ustanovami, ki bi lahko pomagale, pri čemer Jakob ni razmišljal o tem, ali sodi takšno delo natančno v opis nalog predsednika sindikata. Na ladji bi bilo nepredstavljivo, da bi ob poškodovanem človeku najprej iskali člen pravilnika, ki določa, kdo je pristojen, in nekaj tega načina razmišljanja je prinesel s seboj. Če je problem stal pred njim, se ga je bilo treba lotiti, tudi če je moral šele med reševanjem ugotoviti, kdo lahko naredi naslednji korak. V tem je bila njegova moč, ljudje pa so jo hitro opazili, zaradi česar so k njemu začeli prihajati tudi s stvarmi, za katere morda ni bil edini ali celo pravi naslov, vendar so vedeli, da jih ne bo odslovil samo zato, ker so zapletene.

Pri tem mu je veliko pomagal Marko, ki ni bil več otrok pri starih starših, ampak odrasel človek, sposoben prevzeti svoje delo in odgovornost. Prav njuno sodelovanje je bilo za Jakoba nekaj posebnega, čeprav tega ni vedno pokazal, saj je lahko ob sinu prvič doživljal bližino, ki je bila drugačna od tiste, za katero je nekoč verjel, da jo bosta preprosto nadoknadila, ko bo dovolj časa. Marko je vodil stike z ITF, obravnaval posamezne primere in se pokazal kot zanesljiv sodelavec, Jakob pa je potoval po ladjah, govoril s posadkami in reševal vprašanja, ki so se odpirala med gospodarsko krizo. V delu sta se lahko razumela, ker je imelo delo svoj predmet, svojo nalogo in rezultat, zato med njima ni bilo treba vedno odpirati stvari, ki so bile mnogo starejše od sindikata.

Toda prav Marko je medtem živel tudi popolnoma drugo življenje, katerega Jakob ni bil središče. Imel je svojo družino, ženo in hčerko, še vedno pa je v njegovem življenju ostajala Marija, ki je že dolgo živela v svetu bolezni in vse večje odvisnosti od pomoči drugih. Sin, ki je nekoč moral zaradi materine bolezni k starim staršem, se je zdaj počasi spreminjal v človeka, na katerega se je lahko naslonila ona, s čimer je med njima nastajala vez, ki je Jakob ni mogel razumeti samo skozi svojo vlogo očeta. Marko je bil čedalje manj človek, katerega življenje bi bilo mogoče razlagati skozi odsotnost očeta, in čedalje bolj človek, ki je iz vsega, kar je dobil in česar ni dobil, sam ustvarjal svoj način odgovornosti.

Jakob se je medtem v sindikalnem delu znašel pred eno najtežjih odločitev tega obdobja, ko se je Splošna plovba znašla v položaju, v katerem je resno grozilo, da podjetje ne bo preživelo. Sindikat bi lahko vztrajal samo pri neposrednem interesu svojih članov in zavrnil vsako zmanjšanje njihovih prejemkov, vendar bi bila takšna zmaga brez pomena, če bi ladjar propadel in bi ljudje ostali brez dela. Na drugi strani je bilo od pomorščakov težko zahtevati, naj sprejmejo manjšo plačo samo zato, ker obstaja možnost, da bo s tem podjetje preživelo, saj so bili za vsakim odstotkom konkretni ljudje, družine in denar, ki ga nekdo potrebuje za življenje.

Ko je bila sprejeta odločitev o začasnem zmanjšanju plač za dvajset odstotkov, Jakob ni mogel ostati samo v pisarni in verjeti, da bodo ljudje razumeli razloge, če jih bodo prebrali na papirju. Šel je na ladje in jim razlagal, zakaj sindikat, katerega namen je zaščititi njihov položaj, od njih zdaj pričakuje, da se delu zaslužka začasno odpovejo. Prav v takšnih pogovorih se je moral naučiti nečesa, česar mu morje ni moglo dati: da je mogoče sprejeti odločitev iz odgovornosti in kljub temu razumeti človeka, ki je zaradi nje jezen nate. Na ladji bi moral biti pravilen ukaz izveden, tukaj pa je moral človek imeti pravico reči, da ga odločitev boli, tudi če je bila morda nujna.

20. Človek, ki začne graditi na kopnem

Ko je Jakob dokončno ostal na kopnem, se je izkazalo, da mu morje ni vzelo potrebe po delu, ampak jo je samo preoblikovalo, saj je bil še vedno človek, ki je najbolje deloval takrat, ko je imel pred seboj nekaj konkretnega, nekaj, kar je bilo mogoče premakniti, zgraditi, izboljšati ali rešiti. Sindikalno delo mu je dalo prostor, kjer se je njegova odgovornost do drugih ljudi lahko pokazala neposredno, vendar v njem ni bilo dovolj miru, da bi ostal samo pri eni poti, še posebej zato, ker je vedno bolj čutil, da mora ustvariti nekaj svojega, nekaj, kar ne bo odvisno samo od položaja v organizaciji ali od mandata, ki se nekoč konča. Tako so v njegovo življenje začela prihajati podjetja, projekti in odločitve, pri katerih ni bilo več dovolj zastopati interesov drugih, ampak je moral sam nositi tveganje in sprejeti možnost, da bo nekaj, kar je začel z veliko vero, lahko tudi propadlo.

Na začetku v podjetništvu ni videl sveta, ki bi bil popolnoma drugačen od morja, saj je tudi tukaj obstajal problem, treba je bilo zbrati ljudi, določiti smer, preveriti, kaj je mogoče, in nato odločitev izpeljati do konca, vendar je bila ena razlika vse pomembnejša: na ladji je bilo mogoče napako pogosto dovolj hitro prepoznati, v poslu pa so bile posledice nekaterih odločitev vidne šele čez leta, ko se ni več dalo vrniti na začetek in narediti drugače. Jakob je imel dovolj samozaupanja, da ga možnost neuspeha ni ustavila, in zato je lahko prevzel tveganja, ki bi jih bolj previden človek zavrnil, vendar se v njem še ni oblikovala sposobnost, da bi pravočasno ločil vztrajnost od trme. Dokler je problem obstajal, se mu je zdelo skoraj moralno vprašanje, ali ga bo premagal, in vsakič, ko je po dolgem boju vendarle našel rešitev, se je njegovo prepričanje, da odnehati pomeni izgubiti, še dodatno utrdilo.

V teh letih je bil mlin zanj nekaj popolnoma drugega od pisarn, pogajanj in poslovnih načrtov. Tam ni bilo treba nikogar prepričevati, kamen se ni premislil in les ni spremenil dogovora. Jakob je zato pogosto prehajal med svetom, kjer so ljudje odločali po svojih koristih, ter prostorom ob reki, kjer je bilo vse počasnejše in bolj stvarno. Če je nekaj naredil dobro, je ostalo; če je bilo narobe, je moral odstraniti, izmeriti in narediti še enkrat. V tem je bil red, ki ga je poznal že ob očetu, in prav zato ga je mlin pomirjal: roke so še vedno vedele, kaj storiti, kadar stvar ni stala tako, kakor bi morala.

Helena je ob Jakobu ostala skozi leta, v katerih se je človek iz Karlovca spreminjal skoraj do neprepoznavnosti. Poznala ga je razbitega, med odhodi na ladjo in vrnitvami, ob mlinu in pri delu; njena stara zahteva pa se ni spremenila: ni hotela dela njegovega življenja, ampak njega.

Njuna zveza se ni razbila v enem prepiru in tudi ne zato, ker bi se prenehala ljubiti. Dolgo sta se vračala drug k drugemu, dokler ni postalo jasno, da Helena hoče človeka, ki bo zares z njo, Jakob pa želi ostati z njo, ne da bi odložil dele sebe, ki so mu postali bistveni.

Na morju se je razlika med njima pokazala brez zaščite vsakdanjih navad. Jakob je nevarnost sprejemal skozi izkušnje, znanje in prepričanje, da mora vztrajati, dokler položaja ne obvlada, Helena pa je isto nevarnost doživljala kot človek, ki je svoje življenje za nekaj ur zaupal nekomu drugemu in ugotovil, da temu človeku meja sprejemljivega tveganja pomeni nekaj povsem drugega. V najtežjih trenutkih se je umaknila v kabino in si potegnila kovter čez glavo. Jakob je prizor dolgo razumel kot njen strah in svoj pogum, čeprav je bila resnica veliko bolj neprijetna: oba sta se bala, samo vsak na svoj način. Helena se je skrila pod odejo, Jakob pa pod svoje izkušnje, samozavest in prepričanje, da bo tudi tokrat zmagal.

Po vrnitvi se nista razšla takoj. Še sta govorila, se srečevala in skušala razumeti, ali je mogoče nekaj, kar je trajalo toliko let, končati zaradi razlik, ki jih oba že dolgo poznata. Jakob ji je pripovedoval, kako je na poti nazaj začel obračati prej, kako se je ustavil, čeprav bi lahko nadaljeval, in kako je razumel, da ni treba vsake poti pripeljati do skrajne meje samo zato, ker jo zmoreš.

»Vse to si naredil, ko mene ni bilo več,« mu je rekla Helena.

Jakob je hotel odgovoriti, da se je spremenil prav zaradi nje, vendar je v istem trenutku zaslišal staro napako: tudi svojo spremembo ji je ponujal kot dokaz, da ima prav. Helena ga ni potrebovala spremenjenega za nazaj. Potrebovala bi človeka, ki bi jo slišal takrat, ko je bila še z njim na čolnu.

Ljubezen med njima ni izginila, ko sta sprejela, da ne moreta več živeti skupaj. Prav zato je bil konec težji: nihče ni odhajal od človeka, ki bi postal nepomemben.

Nekega večera po razhodu je Helena doma našla stvar, ki je ostala njegova. Ni bila dragocena in prav zato jo je prizadela. Nekaj časa jo je držala v roki, nato odprla omaro, jo položila v škatlo in škatlo potisnila na zgornjo polico. Potem je odprla okno. Z ulice je prihajal promet, nekje spodaj se je nekdo smejal, v sosednjem stanovanju je tekla voda. Helena je obstala ob oknu, dokler je ni zazeblo, ga zaprla in šla v kuhinjo. Tisti večer ni čakala, kdaj se bo Jakob vrnil.

Po Heleni je ostal tudi mlin, prostor, v katerega je Jakob vložil leta dela in v katerem je vedno znova dokazoval samemu sebi, da je mogoče nekaj skoraj propadlega postaviti nazaj na noge. Toda tudi mlin ni mogel ostati nespremenjen, ko se je spremenilo življenje okoli njega. Ko je prišel čas odhoda, Jakob ni zapuščal slabega kraja, ampak nekaj, kar ga je nekoč držalo pokonci, in zato je bilo slovo težje. Šele nato je v njegovo življenje vstopila Ana.

21. Ana

Ana je nekega večera na mizo položila pismo iz Ukrajine in ga pustila tam, ne da bi ga odprla. Jakob je najprej mislil, da ga bo prebrala pozneje, potem pa je opazil, da se ga ves večer izogiba. Ko je vprašal, kaj je v njem, ga je pogledala skoraj jezno.

»Ne vem.«

»Saj je tvoje.«

»Prav zato ga ne odprem.«

Jakob je hotel vprašati še enkrat, vendar je molčal. Ana je po nekaj minutah sama prijela ovojnico. »Ti misliš, da sem prišla sem in je bilo prejšnjega življenja konec. Ni bilo. Otroci so tam tudi takrat, ko se tukaj smejim. Če je slabo, me ni. Če je dobro, me spet ni.«

»Nisi jih zapustila.«

»Ne govori mi, kaj sem naredila. Ti imaš Marka in veš, kako je, ko otrok odrašča brez tebe.«

Stavek je zadel natančneje, kot je Ana verjetno nameravala. Za hip je umaknila pogled, kakor da bi ga najraje vzela nazaj, vendar ga ni. Jakob je vstal, naredil nekaj korakov po prostoru in se obrnil. »Misliš, da tega ne vem?«

»Vem, da veš. Ampak razlogov je vedno dovolj.«

Ana je nazadnje odprla pismo, Jakob pa je sedel nasproti nje in prvič ni poskušal ničesar razložiti. Ko so ji med branjem prišle solze v oči, je ostal tam, ne da bi vprašal, kaj mora narediti.

Ana ni prišla k Jakobu brez preteklosti. On je imel za seboj Marijo, Heleno, Marka, morje in mlin, ona otroke, ki so ostali v Ukrajini, ter življenje, ki se ni končalo s prestopom meje. Začela sta z dvema življenjema, ne z dvema praznima listoma.

Njuna prva skupna vsakdanjost je bila daleč od velikih načrtov in prav zaradi tega je Jakob pozneje tako dobro pomnil stvari, ki bi se komu drugemu zdele nepomembne. Imel je malo osebnih stvari, med njimi dve srajci, Ana pa je med prvimi stvarmi kupila likalnik, ker je bilo treba eno srajco oprati in zlikati, da je lahko naslednji dan urejen odšel na delo. Potem so prišle zobne ščetke, milo, zobna pasta, posoda in vse tisto, kar človek uporablja vsak dan, ne da bi o tem razmišljal, vendar prav skozi takšne predmete nastaja dom veliko prej, preden dobiš hišo, zemljišče ali prostor, ki ga drugi prepoznajo kot nekaj trajnega. Njuno skupno življenje se zato ni začelo z velikim finančnim načrtom, ampak z dvema srajcama, enim kovčkom in likalnikom, in v tem je bilo nekaj veliko bolj resničnega od vseh poznejših projektov, ki jih bo Jakob znal izračunati do zadnje številke.

Del Ane je ostajal pri otrocih v Ukrajini. O tem ni govorila vsak dan, Jakob pa je ob njej poznal bolečo podobnost: tudi on je imel sina, katerega vsakdan je izgubil, čeprav ga ni nehal ljubiti.

Ana zato njegovega odnosa z Markom ni presojala preprosto. Vedela je, da se ljubezen in odsotnost ne izključujeta, pa tudi, da razlog ne izbriše posledice. Kadar je odprla pismo iz Ukrajine, ni potrebovala njegove rešitve. Potrebovala je, da ostane za mizo.

Po Lukovem rojstvu je njeno vprašanje prihodnosti dobilo drugo težo. Otrok ni potreboval samo varnosti, ki jo bo Jakob nekoč zgradil, ampak očeta in mater v dnevu, ki se je že dogajal.

22. Tretja hiša

Ko sta se Jakob in Ana lotila gradnje hiše na vasi, ni bil več mladenič, ki ob očetu prvič spoznava, koliko dela je potrebno, da iz temeljev zraste dom, in tudi ne samoten človek ob mlinu, ki je skoraj vse odločitve sprejemal sam, ampak mož in oče, ki je že dolgo verjel, da zna graditi. Zato je bila tretja velika gradnja njegovega življenja na prvi pogled nadaljevanje nečesa, kar je že poznal, vendar je bila v resnici precej drugačna, saj tokrat ni šlo samo za njegove roke, njegovo trmo ali občutek, da bo nekoč lahko pogledal stavbo in rekel, da jo je postavil. Ob njem je bila Ana in ob njiju enoletni Luka, ki ni mogel razumeti, kaj odrasla ustvarjata okoli njega, vendar je na svoj otroški način hotel sodelovati pri vsem, kar je počel oče.

Prav Luka je v gradnjo vnašal nekaj, česar pri mlinu ni bilo in česar Jakob pri prvi hiši ni mogel videti, ker je bil sam takrat na drugi strani generacijskega odnosa. Otrok je gledal očetove roke, kakor je Jakob nekoč gledal roke svojega očeta, se mu približeval, prijel za predmet, ki ga je lahko nosil, hotel premakniti nekaj, kar je bilo pretežko, in pri tem ustvarjal več dodatnega dela kot prave pomoči, vendar ga Jakob zaradi tega ni odmikal od sebe. V takšnih trenutkih je lahko prvič, čeprav še ne povsem zavestno, videl krog, ki se je začel mnogo let prej pri njegovem očetu, ko je sam stal ob njem in gledal njegove roke, zdaj pa je bil on človek, katerega gibanje je spremljal sin.

Ana v tej gradnji ni bila nekdo, ki bi samo prinašal kosilo ali skrbel, da lahko moški nadaljujejo z delom, temveč je bila del odločitev, dela in življenja, ki je nastajalo. V tem se je tretja hiša razlikovala od prve, saj Jakob ni več ustvarjal doma pod očetovim vodstvom, ampak ga je moral graditi skupaj z žensko, ki je imela svojo predstavo, kaj dom pomeni, in z otrokom, zaradi katerega bo skoraj vsaka odločitev dobila večji pomen. Jakob je bil vajen sprejemati odločitve hitro, kadar je mislil, da ve, kaj je prav, Ana pa ni bila človek, ki bi samo prikimaval, zato se je tudi pri gradnji pokazalo, ali zna sprejeti, da je nekaj skupno samo takrat, ko tudi drugi v njem pustijo svoj način, ne samo svoje delo.

Ero je ob Luki dobil novo mesto v družini, ki ga nihče ni načrtoval. Ko je bil otrok majhen, je pes ležal blizu njega in pogosto prvi opazil, kadar je postal nemiren ali zajokal, potem pa je prišel do Jakoba ali Ane in se znova vrnil k otroku, kakor da je sprejel odgovornost, ki mu je nihče ni dal. Ko je Luka začel hoditi, je bil Ero pogosto ob njem, in prav v teh navadnih prizorih je bilo nekaj, kar je Jakob v času svojih velikih poslovnih odločitev zlahka spregledal: življenje, za katero se je tako trudil ustvarjati prihodnost, se je v resnici dogajalo že takrat, ko je otrok hodil po dvorišču in je ob njem počasi stopal pes.

23. Projekt, ki ga ni bilo mogoče pustiti

Ko je Jakob vstopil v veliki projekt na Vrbasu, ga ni doživljal samo kot poslovno priložnost, ampak kot nekaj, kar je mogoče z znanjem, vztrajnostjo in dovolj dolgim dihom pripeljati do konca, čeprav so že prvi koraki kazali, da ne bo šlo za enostavno pot. Takšna vrsta težav mu je bila blizu, ker je v njih prepoznal logiko, ki jo je nosil s seboj še z morja in gradbišč: če se pojavi ovira, jo moraš razumeti, če se vrata zaprejo, moraš poiskati druga, če nekdo odneha, še ne pomeni, da moraš tudi ti. Zato se mu je projekt počasi začel vraščati v življenje globlje, kot bi bilo zdravo za katerokoli poslovno stvar, saj ni več pomenil samo pogodbe, denarja ali prihodnje koristi, ampak je postal preizkus njegove lastne vztrajnosti in dokaz, ali lahko tudi tukaj pripelje ladjo skozi nevaren prehod, čeprav na tem morju ni bilo ne kompasa ne jasne obale.

Ana je sprva verjela v njegovo sposobnost poiskati rešitev, ker je že videla, kolikokrat je iz položaja, ki se je drugim zdel brezizhoden, vendarle našel pot naprej, vendar se je z leti njeno zaupanje začelo mešati z drugačnim vprašanjem, ki ga Jakob ni vedno rad slišal: koliko časa in energije lahko človek vloži v eno bitko, preden se vprašanje, ali bo zmagal, spremeni v vprašanje, kaj vse je medtem izgubil. Zanju Vrbas ni obstajal samo v dokumentih, sestankih in potovanjih, ampak tudi v večerih, ko je Jakob še vedno razmišljal o naslednjem koraku, v pogovorih, ki so se vedno znova vračali k istemu problemu, in v občutku, da je skupno življenje pogosto čakalo na trenutek, ko bo ta zgodba vendarle končana, da se bo lahko začelo nekaj mirnejšega.

Jakob je na takšna vprašanja odgovarjal tako, kakor je znal, z argumenti, številkami, možnostmi in predvsem s prepričanjem, da bi bil odstop po vseh letih dela hujši od nadaljevanja, saj bi pomenil, da je bilo vse, kar so do tedaj vložili, zaman. Težko je razumel, da Ana ni vedno spraševala, ali ima prav v poslovnem smislu, ampak ali se je življenje, ki ga skuša zavarovati z bodočo zmago, medtem že začelo odvijati brez njega. Luka je rasel, hiša je postajala dom, Ero se je staral, vsakdanji dnevi so prihajali in odhajali, ne da bi čakali na konec projekta, Jakob pa je še vedno živel z občutkom, da bo po naslednji fazi nekoliko lažje, da je treba samo še nekaj dokončati, potem pa bo končno lahko več časa namenil stvarem, ki jih je ves čas imel za najpomembnejše.

Med njima zato ni bilo nujno velikih prepirov, saj so težke razlike v odnosu pogosto najbolj vztrajne prav takrat, ko ljudje še vedno živijo skupaj, skrbijo drug za drugega in se imajo radi, vendar iste stvari vidijo drugače. Jakob je lahko pozno zvečer prišel domov, se usedel za mizo in še vedno razmišljal o sestanku, ki ga čaka naslednji dan, Ana pa je ob njem videla človeka, ki je fizično doma in z mislimi še vedno nekje drugje. Prav takrat se je med njima lahko zgodil pogovor, ki ni potreboval velikih besed, ker je bilo dovolj že to, da sta oba vedela, da se ne pogovarjata več samo o projektu.

»Koliko časa še?«

»Ne vem natančno. Nekaj bo odvisno od naslednje faze.«

»To si rekel že prej.«

Jakob je nekaj trenutkov molčal, ker bi ji lahko razložil pravne korake, financiranje, dogovore in vse razloge, zaradi katerih je bilo nemogoče preprosto oditi, vendar je razumel, da ga ne sprašuje po ničemer od tega.

»Vem,« je rekel.

Ana ni nadaljevala.

ČETRTI DEL

OČE

24. Marko in njegova mati

Ko je Jakobovo mesto v njenem vsakdanu postajalo manjše, se je Marijin svet vse bolj zbiral okoli Marka, vendar tudi ta premik ni bil brez bolečine. Sin je bil tisti, ki je ostal, in zato ga je včasih gledala s strahom, da bo od njega zahtevala preveč, ne da bi to hotela. Ni želela, da bi postal nadomestilo za moža, negovalec namesto sina ali človek, ki bo moral nositi posledice življenja odraslih, pa vendar je bolezen vsak dan znova ustvarjala položaje, v katerih je potrebovala prav njega. Ljubezen do sina se je zato mešala s krivdo, ki je ni mogla odložiti.

Nekega dne, ko ji je Marko pomagal, ga je predolgo gledala.

»Kaj je?« jo je vprašal.

»Nič.«

»Mama, poznam ta tvoj nič.«

Marija je umaknila pogled. »Včasih mislim, da si zaradi mene prehitro odrasel.«

Marko je nekaj časa molčal. »Zaradi tebe?«

»Zaradi vsega.«

»Potem ne glej samo sebe.«

Marija ga je pogledala presenečeno.

»Ti nisi razbila družine,« je nadaljeval. »Oče je ni. Jaz je nisem. Zgodilo se je.«

»Tako preprosto ni.«

»Ni. Ampak tudi krivca ni treba izumiti samo zato, ker boli.«

Mariji so se oči napolnile s solzami. V sinu je zaslišala nekaj, česar sama dolgo ni zmogla izreči. Nihče ni bil brez napak, nihče ni ravnal vedno prav, toda bolezen je vstopila v njihovo hišo brez dovoljenja in vsakemu vzela nekaj drugega. Jakobu je vzela prihodnost, ki jo je videl z njo; njej je najprej vzela sedanjost in nato možnost prihodnosti; Marku pa družino, kakršno bi otrok moral imeti. Stari oče in stara mama sta mu dala drug dom, toplino in varnost, vendar nadomestilo ni izbris. Pečat prvega razpada je ostal v njem, kakor je ostal v vseh treh.

Na stopnicah je bilo najtežje na obratu, kjer je moral Marko voziček za trenutek zadržati skoraj na mestu, prestaviti noge in ga nato znova potisniti navzgor. Marija je poznala vsak njegov gib in zato jo je bilo sram bolj, kot če bi ji pomagal tujec. »Pusti,« je rekla, ko je zaslišala njegovo težko dihanje. »Bova šla nazaj.«

»Kam nazaj?«

»Domov.«

»Tja greva.«

»Veš, kaj mislim.«

Marko ni odgovoril. Prijel je voziček drugače in ga potisnil še eno stopnico. Marija je pogledala njegove roke, napete pod težo, in nenadoma v njem ni videla samo svojega sina, ampak otroka, ki ga je nekoč držala ona. »Ne bi ti bilo treba tega delati.«

Marko je obstal. »Mama, ne začenjaj.«

»Samo pravim.«

»Jaz pa samo delam.«

Ko sta končno prišla do dvigala, je Marko naslonil glavo na hladno steno in nekaj trenutkov lovil sapo. Marija ga je gledala in v njenem obrazu je bilo nekaj med ljubeznijo in krivdo. »Tvoj oče bi znal najti lažji način,« je rekla.

Marko se je grenko nasmehnil. »Mogoče. Ampak danes ga ni tukaj.«

Besede niso bile izrečene kot obtožba in zato so ostale težje. Marko je pritisnil gumb dvigala, vrata so se odprla in potisnil mater vanj. Ko sta se dvigovala, nista govorila. Med njima je bilo dovolj vsega, kar je bilo že narejeno.

Ko se je Marija pozneje preselila v dom, se je spremenil kraj njunega odnosa, ne pa njegova temeljna vez. Marko je poznal hodnike, urnik, drobne spremembe na njenem obrazu in način, kako jo je treba prijeti, kadar telo ni več sodelovalo. Ni prihajal zato, ker bi mu kdo določil dolžnost. Prihajal je, ker je bila njegova mati in ker je v njem od otroštva ostalo nekaj preprostega: kadar nekdo potrebuje pomoč, se ne odide samo zato, ker je težko.

Toda iz takšnega otroštva ni odšel brez sledi. Nekega večera, že kot poročen mož in oče, je njegova hči zamujala nekaj minut dlje, kakor je pričakoval. Žena je rekla, da bo prišla, Marko pa je kljub temu stopil k oknu. Ni bilo razloga za strah, vedel je to, toda telo je bilo hitrejše od razuma. V njem je za trenutek oživel stari občutek otroka, ki ni vedel, kdo bo prišel, kdo bo ostal in kje bo naslednji dan njegov dom. Ko je zaslišal ključ v vratih, ni hčere vprašal, zakaj zamuja. Samo pogledal jo je nekoliko dlje, kot bi bilo potrebno.

25. Zadnja pot

Ko je Marija umrla, se za Marka ni končal samo odnos z materjo, ampak tudi del njegovega življenja, ki je obstajal neprekinjeno od otroštva in se je skozi desetletja spreminjal skupaj z njeno boleznijo. Človek se lahko na smrt nekoga, ki je dolgo bolan, pripravlja na način, da ve, da bo prišla, vendar znanje ne naredi trenutka nič manj dokončnega, saj vse do zadnjega dne obstaja možnost obiska, pogovora, dotika in tega, da nekdo preprosto še je. Ko tega ni več, se spremeni nekaj zelo konkretnega: pot, ki jo je Marko tolikokrat opravil do doma, nima več človeka na koncu, telefon ne more več prinesti novice o njenem stanju in vse tiste obveznosti, ki so bile leta sestavni del njegovega tedna ali meseca, nenadoma izginejo, čeprav si jih je morda kdaj v utrujenosti želel imeti manj.

Na zadnji poti jo je spremljal kot sin, ki je bil ob njej skozi velik del dolgega obdobja bolezni in ki je nekoč kot otrok moral oditi od nje zato, ker zanj ni mogla skrbeti tako kakor prej. Zdaj je bil odrasel človek, ki je naredil tisto, česar ni mogel narediti takrat: ostal je ob njej do konca. V tej zgodbi ni bilo popolne simetrije in tudi ne popravka otroštva, saj preteklosti ni mogoče izravnati z enim zadnjim dejanjem, vendar je obstajala kontinuiteta ljubezni, ki se je skozi leta spremenila iz otrokove potrebe po materi v sinovo skrb zanjo.

Jakob je njeno smrt doživljal drugače. Ko je izvedel, da je ni več, se mu najprej ni prikazala bolna Marija, ampak dekle iz doma za študentke, ki je nekoč priteklo po stopnicah, ker je spodaj čakal on. V spominu je bila spet hitra, lahka in nestrpna do čakanja, kakor da bolezen še ni obstajala in bi lahko prihodnost zavila kamorkoli. Šele potem so prišle druge podobe: stanovanje, njena roka, ki ni več ubogala, Marko, leta, v katerih se je njun prvi družinski svet počasi razmaknil. In prav takrat je lahko prvič zares pomislil na njeno življenje ne predvsem skozi vprašanje, kaj je njena bolezen naredila njemu, ampak kaj je vzela njej.

To spoznanje ni prišlo kot velika moralna sodba nad lastno preteklostjo, saj bi bilo nepošteno do vsega, kar se je takrat dogajalo, če bi svoje mlade odločitve presojal samo z očmi starca, ki pozna njihov konec. Bil je mlad človek, prestrašen, utrujen, izgubljen in pogosto napačen, Marija pa je bila mlada ženska, ki je izgubila vedno več možnosti, da bi živela življenje, kakršnega si je predstavljala. Njuni resnici sta obstajali hkrati in zato ni bilo več pomembno, kdo bi danes lahko dobil spor o tem, kdo je trpel bolj, temveč samo to, da sta oba živela nekaj, česar si nista izbrala, in da je vsak od njiju na svoj način poskušal preživeti.

Za Marka pa je bil dan po pogrebu morda težji zato, ker ni bilo več opravila, ki bi ga lahko naredil za mater. Ni je bilo treba obiskati, pripeljati, pomagati, urediti ali vprašati, kako je, in vse tisto, kar je bilo tako dolgo del njegove odgovornosti, je izginilo skupaj z njo. Za trenutek je še mislil v starem ritmu dneva, kaj mora urediti zanjo, potem pa ga je zadela praznina prav tam, kjer je bila prej skrb. Ko se je vrnil domov, sta ga tam čakala žena in hči, ne kot ljudje, ki bi lahko zapolnili prostor njegove matere, ampak kot življenje, ki je bilo njegovo in se je nadaljevalo tudi po izgubi. Ob njiju mu ni bilo treba dokazovati, da je že v redu. Lahko je samo sedel in prvič ni bilo nikogar, za kogar bi moral biti močan.

Jakob je prav skozi Markovo žalovanje lahko videl nekaj, kar je bilo drugačno od njegovega odziva na izgube v mladosti. Ko se je njemu svet podiral, je pogosto iskal odhod, novo delo, morje ali naslednjo gradnjo, medtem ko je Marko po smrti matere ostajal v svetu, ki ga je že ustvaril s svojo ženo in hčerko. To ni pomenilo, da je sin boljši ali močnejši človek, ampak da je imel drugačne korenine, druge izkušnje in drugačen način življenja z bolečino, pri čemer je prav ta razlika Jakobu začela kazati, da ne obstaja samo en pravilen način preživeti izgubo.

Marije ni bilo več, vendar njena odsotnost ni bila prazna. Ostajala je v Marku, v Jakobovem spominu, v hiši, kjer je nekoč živela, in v posledicah bolezni, ki so se v družino zapisale globlje, kakor je bilo mogoče videti od zunaj. Jakob je šele v poznih letih začel gledati nanjo drugače: manj skozi to, kaj je njena bolezen naredila njegovemu življenju, in bolj skozi žensko, ki je morala vsak dan vstati v telesu, ki ji je jemalo prostor, samostojnost in prihodnost. Nje same o tem ni mogel več vprašati. Ostal mu je spomin, nepopoln in njegov, ter dolžnost, da ga ne uporablja samo za svojo razlago.

26. Ko uspeh postane način življenja

Po letih, ko je bilo treba skoraj vsako stvar šele ustvariti, je prišel čas, ko Jakob ni več začenjal iz praznega prostora. Za njim so bili morje, sindikat, mlin, podjetja, hiša in številne odločitve, ki so se takrat, ko jih je sprejemal, zdele veliko bolj negotove, kakor so bile videti pozneje, ko je bilo mogoče njihove rezultate preprosto pokazati. Človek se na takšno spremembo hitro navadi, še posebej če je dolga leta živel s prepričanjem, da se mora za vsak korak boriti, zato Jakob uspeha ni doživljal kot trenutka, ko bi se lahko ustavil in rekel, da je dosegel dovolj, ampak predvsem kot dokaz, da njegov način deluje. Če je bilo mogoče iz starega mlina narediti dom, iz majhne zamisli podjetje in iz težkega položaja novo priložnost, se je zdelo logično, da je treba nadaljevati, saj je bil naslednji projekt samo naslednja težava, ki jo bo mogoče rešiti z enako kombinacijo dela, znanja in vztrajnosti.

V tem je bila njegova moč in prav tam se je počasi skrivala tudi njegova nevarnost. Na morju se je naučil, da mora človek v kritičnem trenutku odločiti, pri gradnji, da se zid ne postavi sam, pri podjetništvu pa, da priložnost pogosto izgine, če predolgo čakaš, zato je iz vseh teh izkušenj sestavil življenjsko pravilo, ki ga je dolgo potrjevalo skoraj vse, kar se mu je zgodilo. Težava je bila v tem, da življenje ni bilo sestavljeno samo iz položajev, v katerih je treba pravočasno ukrepati, in da so obstajali ljudje, pri katerih njegova hitrost ni pomenila varnosti, ampak občutek, da je njihova odločitev že sprejeta, še preden so jo uspeli izreči. Jakob tega ni počel zato, ker bi hotel ljudi podrediti sebi, ampak zato, ker je bil globoko prepričan, da prevzema odgovornost, vendar namen in posledica tudi tukaj nista bila vedno ista stvar.

Ana je to razumela prej kakor on. Vedela je, koliko energije je bilo potrebne, da sta iz skoraj nič ustvarila skupno življenje, in zato ni prezirala njegove delavnosti ali ambicije, saj je bila tudi sama del tega sveta in je vedela, koliko negotovosti sta preživela. Toda v hiši, ki sta jo gradila skupaj, je začela vedno jasneje opažati paradoks: več varnosti ko je Jakob ustvarjal za prihodnost, manj miru si je dovolil v sedanjosti. Ko je bil en problem rešen, je že videl naslednjega, in ko je bil projekt uspešno zaključen, uspeh zanj ni pomenil počitka, ampak možnost, da se loti večjega.

Nekega večera sta sedela za mizo, ko je Luka že spal, in Ana ga je opazovala, kako pregleduje papirje, ki jih je prinesel domov. Tudi sama je imela pred seboj odprto pismo, na katero že več dni ni odgovorila; ko je opazila Jakobov pogled, ga je obrnila z napisano stranjo navzdol. Ni ga hotela ustavljati pri delu in ni pričakovala, da bo postal človek, ki mu bodo nenadoma dovolj vrt, televizija in nedeljsko kosilo, saj bi s tem od njega zahtevala, naj neha biti to, kar je. Želela pa je nekaj, kar je bilo mnogo težje razložiti človeku, ki je ljubezen pogosto dokazoval z dejanji.

»Ali veš, koliko časa si danes govoril z Lukom?« Jakob je dvignil pogled.

»Bil sem z njim.«

»Nisem vprašala, ali si bil doma.«

Vprašanje ga je zadelo bolj, kot je pokazal, ker je v njem prepoznal nekaj starega, česar ni želel povezovati z drugim sinom. Pri Marku je lahko za svojo odsotnost našel celo zgodovino razlogov: Marijino bolezen, razpad prve družine, vojsko, morje, delo in okoliščine, ki so bile resnične in jih ni bilo mogoče preprosto izbrisati. Pri Luku pa je bil doma. Če bi tudi tukaj nekoč nastala razdalja, ne bi mogel reči, da je bila med njima Afrika, ocean ali večmesečna plovba. Papirje je odložil.

»Kaj ti hočeš, da naredim?«

Ana ga je pogledala in v tem vprašanju prepoznala njegovo težavo.

»Nič. Samo tukaj bodi.«

Jakob takrat ni znal popolnoma razumeti razlike, vendar si je stavek zapomnil.

Naslednje dni zaradi tega ni spremenil svojega življenja. Takšne spremembe se ne zgodijo po enem pogovoru, še posebej pri človeku, ki je desetletja gradil svoj značaj v povsem drugi smeri, vendar se je začel včasih ustaviti, preden je znova odprl papirje, in pogledati, kaj se dogaja okoli njega. Luka je morda sedel na tleh, se igral ali hotel očetu pokazati nekaj, kar je bilo zanj pomembno in za odraslega človeka popolnoma nepomembno, Ero je ležal nekje blizu, Ana pa je opravljala svoje stvari, in prav v teh prizorih se je počasi odpirala možnost, da življenje ni samo pot med velikimi dogodki, ampak tudi vse tisto, kar se zgodi vmes, ko človek ne doseže ničesar, kar bi lahko zapisal v življenjepis.

Jakob pa še zdaleč ni bil pripravljen odložiti sveta, ki ga je gradil. Prav nasprotno, pred njim so bila leta največjega podjetniškega vzpona, ustanavljanje in vodenje družb, poslovni odnosi, zemljišča, gradbeni projekti in denar, ki je s seboj prinesel možnost ustvariti stvari, o katerih v mladosti ni mogel niti razmišljati. Človek, ki je nekoč stal ob očetu na gradbišču in z lastnimi rokami pomagal postavljati družinsko hišo, je zdaj lahko odločal o projektih, pri katerih njegove roke niso več držale vsakega kamna, vendar je bila notranja logika še vedno ista: nekaj, česar ni, je treba ustvariti.

Samo eno vprašanje je postajalo vedno težje odložiti: kdaj je dovolj?

27. Sinova

Marko in Luka sta pripadala dvema različnima obdobjema Jakobovega življenja. Markovo otroštvo je teklo ob Marijini bolezni, vojski, alkoholu in morju; ob Luku je bil Jakob že človek, ki je znal voditi druge, vendar se je moral šele naučiti, da vodenje sina ni isto kakor vodenje ladje ali podjetja.

Pri Luku je hotel biti prisoten na način, na katerega pri Marku ni bil, in prav v tej želji se je skrivala nevarnost, ki je dolgo ni opazil. Kar je pri prvem sinu izgubil zaradi odsotnosti, je pri drugem skušal nadomestiti z bližino, varnostjo in usmerjanjem, toda otrok ne potrebuje očeta, ki bi mu pripravil popolno pot, temveč očeta, ob katerem lahko počasi najde svojo. Jakob je bil vajen videti nevarnost prej od drugih in preprečiti napako, preden se zgodi, kar je bilo na ladji dragoceno, pri sinu pa je lahko pomenilo, da mu je hotel prihraniti prav tiste napačne korake, skozi katere se človek nauči postati samostojen.

»Zakaj bi šel naokrog, če ti lahko pokažem krajšo pot?« ga je nekoč vprašal, ko se nista strinjala o stvari, ki se Jakobu ni zdela dovolj pomembna za spor.

Luka ga je pogledal z mirnostjo, ki ga je presenetila.

»Ker je moja.«

Jakob je razumel logiko stavka, vendar ga je kot oče veliko težje sprejel, saj je moral dopustiti možnost, da bo gledal človeka, ki ga ima rad, kako stopa proti napaki, ki jo sam že prepozna, in ne bo vedno imel pravice poseči.

Pri Marku je bila težava skoraj nasprotna. Tam ni bilo več nevarnosti, da bi Jakob preveč določal njegovo pot, saj je sin že zdavnaj postal odrasel človek, imel svojo družino in svojo zgodovino, v kateri očetova prisotnost ni bila pogoj za njegove odločitve. Jakob je zato včasih občutil nenavadno mešanico ponosa in izgube, ko je gledal, kako Marko rešuje svoje življenje brez njega, saj je bilo prav to tisto, kar si vsak oče želi in česar se hkrati lahko prestraši: da ga otrok ne potrebuje več na način, na katerega ga je nekoč.

Ko je videl, kako je Marko skrbel za Marijo, kako je ob njej ostal skozi leta bolezni in jo nazadnje pospremil do smrti, se je moral soočiti tudi z dejstvom, da je njegov sin razvil obliko vztrajnosti, ki ni bila enaka njegovi. Jakob je vztrajal predvsem proti problemu, Marko pa je znal vztrajati ob človeku. Eden je v nevarnosti iskal rešitev, drugi je znal ostati tudi takrat, ko rešitve ni bilo več, in prav ta razlika je Jakobu počasi kazala, da človekova moč nima samo ene oblike.

Med sinovoma ni hotel postavljati tehtnice. Marko ni bil merilo za Luko in Luka ni mogel popraviti Markovega otroštva. Vsak je odraščal v drugem času, ob drugačnem očetu in v okoliščinah, ki jih ni izbral, Jakob pa je bil skupna točka njunih zgodb, ne pa njihov edini vzrok. Dolgo je potreboval, da je sprejel nekaj, česar pri gradnjah nikoli ni bilo treba sprejeti: otroci niso nadaljevanje očetovega načrta. Iz tistega, kar dobijo od njega, in iz vsega, kar jim prinese življenje, naredijo svojo pot, ki je oče ne more ne dokončati ne živeti namesto njih.

Včasih je ob tem pomislil na lastnega očeta. Ta mu ni razlagal življenja, ni mu pripravil poti in ga ni poskušal obvarovati pred vsako napako, ampak je z njim gradil hišo in mu med delom puščal dovolj prostora, da je stvari naredil tudi po svoje. Dolga leta je Jakob mislil predvsem na očetovo delavnost in vztrajnost, šele pozneje pa je videl tudi prostor, ki mu ga je oče pustil. Prav tega je sam svojim sinovom najteže dajal.

28. Ko telo prvič reče ne

Dolga leta je Jakob s telesom ravnal skoraj tako kakor z dobrim strojem na ladji: dokler deluje, se od njega pričakuje, da bo opravljalo svojo nalogo, utrujenost pa je samo znak, da je bilo dela veliko in da bo po počitku mogoče nadaljevati. Tak odnos ni bil samo posledica njegovega značaja, ampak časa, v katerem je odraščal, očeta, ob katerem se delo ni odlagalo zaradi vsake bolečine, morja, kjer straže ni bilo mogoče prestaviti zato, ker si slabo spal, in podjetništva, kjer je bilo vedno nekaj, kar je bilo treba urediti. Telo je desetletja sodelovalo pri tem dogovoru, zato Jakob skoraj ni opazil, da je bil dogovor sklenjen samo z ene strani.

Prvi resnejši znaki, da telo ne sprejema več vseh njegovih odločitev brez ugovora, so ga zato predvsem jezili. Utrujenost, ki ni izginila po eni prespani noči, občutek, da mora pri nečem, kar je nekoč naredil brez razmišljanja, zdaj nekoliko upočasniti, in trenutki, ko se je moral ustaviti, čeprav delo še ni bilo končano, so bili zanj nekaj skoraj osebno žaljivega. Ni ga bilo toliko strah staranja, kolikor ga je motila izguba nadzora, saj je lahko vse življenje spreminjal načrt, če je ugotovil, da nekaj ne deluje, pri lastnem telesu pa je začel spoznavati, da volja ni vedno dovolj.

Ana ga je opazovala z mešanico skrbi in poznavanja človeka, s katerim je živela dovolj dolgo, da je vedela, kako malo bo pomagalo, če mu preprosto reče, naj se umiri.

»Ni treba vsega danes.«

»Vem.«

»Ne, ne veš. Če bi vedel, bi pustil za jutri.«

Jakob se je nasmehnil, vendar ni odgovoril, ker je vedel, da ima prav, in prav to ga je motilo. V njem je bilo še vedno preveč človeka z ladje, ki je verjel, da se mora stvar dokončati takrat, ko jo je treba dokončati, ne pa takrat, ko se telo odloči, da bi bilo dovolj.

Toda telo je postajalo vedno manj pripravljeno sodelovati v njegovem starem načinu življenja in s tem ga je prisililo v soočenje z nečim, česar mu niso mogli pokazati ne poslovni porazi ne razhodi: obstaja meja, ki je ne moreš premakniti samo zato, ker se z njo ne strinjaš. Človek lahko pregovori banko, spremeni poslovni načrt, najde novega partnerja, popravi hišo in se po izgubi znova postavi na noge, ne more pa svojemu telesu z ukazom določiti, naj ostane staro petdeset let samo zato, ker ima še veliko načrtov.

V tem obdobju se je začel spreminjati tudi njegov odnos do mlina in reke, čeprav tam že dolgo ni živel tako kakor nekoč. V spominu se mu je vedno pogosteje vračala voda, ki je tekla mimo njega brez naglice in brez potrebe, da bi kam prišla prej, kot bo prišla. Ko je bil mlad, v tem ni videl nobene modrosti, ker je reka zanj preprosto tekla, on pa je imel delo; zdaj pa se mu je prvič zdelo nenavadno, da je vse življenje občudoval vztrajnost vode, ne da bi opazil, da voda ne premaga kamna tako, da bi se z njim borila.

Takšne misli ga niso spremenile čez noč. Naslednje jutro je še vedno vstal z novim načrtom, pogledal, kaj je treba narediti, in se razjezil, če stvari niso tekle dovolj hitro, vendar je nekje v njem začela nastajati razpoka v prepričanju, na katerem je zgradil skoraj vse svoje odraslo življenje. Morda človekova moč ni samo v tem, da zdrži dlje od problema. Morda obstaja tudi trenutek, ko mora znati priznati, da nekatere stvari niso bitka.

Za človeka, ki je preživel tako, da je vedno znova našel naslednjo nalogo, je bila ta možnost skoraj bolj strašljiva od samega staranja.

29. Kar ostane od hiš

V Jakobovem življenju so bile tri velike gradnje, vendar nobena ni ostala samo pri zidovih. Prvo je gradil z očetom, ko je bil še dovolj mlad, da je verjel, da bodo ljudje, ki stojijo ob njem, nekako vedno tam. Mlin je obnavljal skoraj sam, v letih, ko je potreboval dokaz, da se da iz poškodovanega znova narediti celoto. Tretjo hišo je gradil z Ano in majhnim Lukom, prepričan, da je iz prejšnjih izgub mogoče sestaviti dom, ki bo obstal dlje od njih.

Ko je zdaj gledal nazaj, je videl, da je v vsaki od teh stavb pustil veliko več od denarja in dela. V prvi hiši je ostal njegov oče, ne kot duh ali lepa metafora, ampak v zelo konkretnih spominih na dneve, ko sta skupaj nosila material, postavljala zidove in jedla kosilo, ki ga je prinesla mama. V mlinu je ostal človek, ki se je vračal z morja in potreboval nekaj, kar bo lahko popravil z lastnimi rokami. V tretji hiši pa je ostala družina, ki je nastajala okoli dela, otrok, ki je hotel pomagati očetu, Ana, ki je gradila z njim, in pes, ki je znal biti blizu brez ene same razlage.

Nobena hiša pa ni mogla obdržati časa. Oče je umrl, mati se je postarala, Marija je odšla po dolgi bolezni, sinova sta odrasla, Helena je ostala v prejšnjem življenjskem obdobju, Ana pa se je starala ob njem. Zidovi so stali dlje od ljudi, vendar Jakob zaradi tega ni več verjel, da so pomembnejši.

Nekega dne je položil dlan na steno in se spomnil očetovih rok. Ni vedel, ali je bilo mesto, ki se ga je dotikal, povezano s katerim od njunih skupnih del ali je spomin samo iskal predmet, na katerega bi se lahko naslonil, in pravzaprav ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da je po vseh desetletjih prvič drugače razumel tisto, kar je nekoč imenoval gradnja. Z očetom nista gradila samo hiše za štiričlansko družino, ampak čas, v katerem sta bila skupaj, čeprav tega nobeden od njiju ni vedel.

Prav tako mlin ni bil pomemben samo zato, ker ga je rešil pred propadom, ampak zato, ker je tam preživel del svojega življenja, ki ga ni bilo mogoče ponoviti, tretja hiša pa ne zato, ker je bila lepša, večja ali boljša od prejšnjih, ampak ker je v njej Luka odraščal in ker sta z Ano v njej postajala starejša. Vse stvari, za katere je nekoč verjel, da jih gradi za prihodnost, so svojo pravo vrednost dobile šele kot preteklost.

Jakob je potreboval skoraj vse življenje, da je prišel do tako preproste misli, in zato je ni doživljal kot modrost, ki bi jo lahko komu predaval. Če bi mu jo nekdo povedal pri tridesetih, bi verjetno prikimal in naslednje jutro nadaljeval popolnoma enako, saj človek ne razume nujno stvari takrat, ko jih prvič sliši. Nekatere mora živeti dovolj dolgo, da besede dobijo težo.

Pred njim pa je ostajala še ena gradnja, ki je ni bilo mogoče pokazati s prstom. Odnos z Markom. In prvič v življenju Jakob ni bil prepričan, ali ga sme graditi tako, kakor je gradil vse drugo.

Jakob je Marijino zgodbo dolgo nosil predvsem kot svojo krivdo in svojo izgubo. Tako je bilo, čeprav si tega ni priznal, lažje: dokler je bila krivda njegova, je bil še vedno v središču razlage. Z leti se je slika premaknila. On je izgubil prihodnost, ki si jo je predstavljal z njo; Marija je izgubljala sedanjost vsako jutro, ko ji telo ni več dovolilo živeti tako kakor prej, in ob tem gledala, kako ji odhaja tudi mož; Marko pa je moral iz razbitih delov otroštva sestaviti svoj svet. Nič od tega ni bilo mogoče popraviti. Mogoče je bilo samo nehati gledati Marijino bolezen kot dogodek, ki se je zgodil predvsem njemu.

Takrat se mu je prvič izoblikovala misel, ki je bila težja od preprostega priznanja krivde: z Marijo sta izgubljala isto družino, samo vsak z druge strani.

30. Odnos, ki ga ni mogoče dozidati

Ko sta nekoč ostala sama v stari hiši, je Jakob začel govoriti o strehi, vlagi in delu, ki bi ga bilo dobro opraviti pred zimo, Marko pa ga je nekaj časa poslušal, nato pa ga nenadoma vprašal, ali se lahko vsaj enkrat pogovarjata, ne da bi morala nekaj popravljati. Jakob je sprva mislil, da govori o hiši.

»Saj bo zamakalo, če pustiva.«

»Ne govorim o strehi.«

Jakob je obstal. Marko je sedel za mizo, za katero so nekoč sedeli drugi ljudje, in z dlanjo počasi drsel po robu. »Vedno nekaj popravljaš. Hišo, podjetje, mene, Luko, vse. Ko ti rečem, da je nekaj bilo težko, mi razložiš, zakaj je moralo biti tako.«

»Ker ni bilo tako preprosto.«

»Vem, da ni bilo. Ampak jaz sem bil otrok.« Marko je pogledal proti oknu. »Takrat mi razlogi niso pomagali.«

Jakob je začutil, kako se v njem dviguje stari obrambni mehanizem, cel seznam razlogov, ki so bili resnični: bolezen, vojska, morje, delo, denar, življenje, ki se ni ustavilo zato, ker bi bilo komu težko. Vse to bi lahko povedal in nič od tega ne bi bilo laž. Zato je bilo tako težko molčati.

»Kaj hočeš od mene?« je vprašal.

Marko ga je pogledal. »Da enkrat ničesar ne narediš. Samo poslušaj.«

Jakob je sedel. Zunaj je nekdo zaprl vrata avtomobila, po cesti je šel človek, v hiši pa sta bila oče in sin, med katerima ni bilo velikega razkritja in tudi ne sprave, kakršno si ljudje predstavljajo v zgodbah. Jakob je po dolgem času rekel samo: »V redu. Povej.« In Marko je govoril.

»Vem, da me ni bilo toliko, kot bi moral biti,« mu je nekoč rekel, ko sta ostala sama in je pogovor prišel bližje preteklosti, kot je bilo med njima običajno.

Marko ga je nekaj časa gledal in ni takoj odgovoril.

»Vem, da ti ni bilo lahko.«

Jakob je skoraj začel razlagati razloge, vendar se je ustavil.

»To ni isto,« je rekel Marko.

Jakob je vedel, kaj misli, in zato ni vprašal, kaj ni isto.

»Ne.«

Pogovor ni rešil ničesar. Ko je Marko odšel, Jakob ni stopil za njim in ni dodal razlage, ki jo je še vedno imel pripravljeno. Ostal je tam in pustil, da zadnji sinov »Ne« velja brez njegovega popravka.

31. Ana brez Jakobove razlage

Ko je pozneje razmišljal o Ani, se mu je vrnil večer nekaj dni po pismu iz Ukrajine. Prišel je v sobo in jo našel za mizo. Pred njo je ležal odprt list, ob njem nov papir, po katerem je pisala počasi, v jeziku, ki ga ni znal brati.

»Boš odgovorila?« jo je vprašal.

Ana je prikimala, ne da bi dvignila pogled. Na robu mize je bila fotografija njenih otrok. Jakob jo je že videl, vendar je šele takrat opazil, da ne gleda proti fotografu: eden je gledal v stran, drugi nekoliko navzdol, kakor da se je njun dan nadaljeval tudi zunaj pravokotnika, ki ga je Ana hranila pri sebi.

Stopil je bliže in hotel vprašati, kaj piše. Ana je z dlanjo prekrila polovico lista, ne jezno, ampak dovolj jasno, da se je ustavil.

»Ni vse zate,« je rekla.

Besede so ga najprej zbodle. Potem je sedel na drugi konec mize. Ana je nadaljevala s pisanjem, tu in tam obstala ter pogledala fotografijo. Enkrat je s prstom poravnala njen rob, tako previdno, kakor da se dotika nečesa veliko bolj oddaljenega od kosa papirja. Jakob ni poznal stavkov, ki so nastajali pred njo, in prvič ni čutil, da jih mora poznati, da bi lahko ostal. Ko ji je pero za nekaj časa obstalo nad listom, je ni vprašal ničesar.

Ko je pismo končala, ga je zložila in položila v ovojnico. Šele nato ga je pogledala. »Greva na kavo?« je vprašala. Jakob je vstal, fotografijo pa je pustil na njenem mestu.

32. Luka gre po svoje

Luka je odraščal v svetu, ki je bil od Jakobove mladosti tako drugačen, da mu oče včasih ni mogel pomagati samo z izkušnjami, čeprav je bil prepričan, da bi mu prav izkušnje morale dati največ. Jakob je odraščal v času, ko se je bilo treba za mnogo stvari fizično premakniti, nekam iti, nekaj zgraditi ali narediti z rokami, Luka pa je vstopal v digitalni svet, v katerem so se znanje, delo in odnosi vedno bolj selili v prostor, ki ga Jakob ni mogel otipati in zato vanj dolgo ni imel enakega zaupanja. To ni pomenilo, da sin ni spoštoval očetovega sveta ali da oče ni znal razumeti novega, ampak da sta vsak prihajala iz časa, ki je človeka učil drugačnih načinov samostojnosti.

Ko se je Luka odločal o šoli, delu in pozneje o svoji poslovni poti, je Jakob v sebi vedno čutil skušnjavo, da bi mu prihranil ovinke, saj je imel za seboj desetletja odločitev, pogajanj, uspehov in napak ter je vedel, koliko lahko stane napačna izbira. Zato se je moral vedno znova spominjati tistega preprostega stavka, ki mu ga je sin nekoč rekel: da je pot njegova. Človek lahko otroku da izkušnjo kot opozorilo, ne more pa mu je dati kot nadomestilo za njegovo lastno življenje.

Ko se je Luka kot odrasel začel vključevati v poslovne projekte, se je pred Jakobom odprla še težja preizkušnja, saj zdaj ni šlo samo za to, ali bo sinu dovolil izbrati šolo ali delo, ampak ali mu zna zares predati del odgovornosti, ne da bi jo še vedno držal v svojih rokah. Jakob je bil vajen preverjati, odločati in pravočasno poseči, če je videl nevarnost, zato je bilo skoraj proti njegovemu značaju sedeti ob človeku, ki nekaj dela drugače, in čakati, ali bo njegov način morda ravno tako dober ali celo boljši.

»Jaz bi to naredil drugače,« je rekel ob eni od takih odločitev. Luka je prikimal.

»Vem.«

Jakob je nekaj trenutkov čakal, skoraj prepričan, da bo sin vprašal, kako.

Ni.

»Te ne zanima?«

»Zanima me. Ampak najprej bom poskusil po svoje.«

Jakob je začutil znani notranji upor, potrebo, da bi mu razložil, koliko težav si lahko prihrani, potem pa se je ustavil.

»Prav,« je rekel. »Poskusi.«

Ko je gledal odraslega Luko, se je spomnil otroka, ki je pri enem letu hodil po gradbišču tretje hiše in hotel očetu pomagati pri stvareh, ki jih še ni mogel razumeti. Takrat je Jakob držal skoraj vse v svojih rokah in sin mu je lahko samo sledil, zdaj pa je bil svet obrnjen: Luka je imel svoje načrte, Jakob pa se je moral učiti hoditi ob njem tako, da mu ne stoji na poti.

33. Človek brez funkcije

Upokojitev ni prišla z enim samim rezom. Jakob je še nekaj časa hodil na sestanke, svetoval in odpiral mape, ki so jih drugi že začeli voditi brez njega. Potem je bilo takšnih dni vedno manj.

Nekega dopoldneva je sedel za mizo, telefon pa ni zazvonil. Pred njim je ležala mapa, ki jo je včeraj prinesel domov iz navade, čeprav v njej ni bilo nobene odločitve, ki bi jo moral sprejeti prav on. Odprl jo je, prebral prvo stran in jo zaprl.

Dolgo je svojo uporabnost meril po številu problemov pred seboj. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi stal pri vratih, čakal na njegov podpis ali ga prosil, naj izbere smer.

Odnesel je mapo na polico. Ko se je vrnil k mizi, je telefon še vedno molčal. V tišini so se začeli vračati drugi glasovi: Marijin, Markov, Helenin, Anin in očetov, ki ga je nekoč vprašal, ali ima vse.

Jakob je sedel. Tokrat ni bilo naslednje naloge, za katero bi lahko vstal.

PETI DEL

ČLOVEK

34. Ko ostane čas

V mladosti je bil čas tisto, kar je imel pred seboj, v srednjih letih tisto, česar je vedno primanjkovalo, v starosti pa se je merilo neopazno obrnilo. Prihodnost se ni zaprla naenkrat; skrajšala se je na bolj navadne razdalje, na naslednji pregled, obisk, poletje ali delo, za katero ni bil več prepričan, da ga bo opravil sam.

Prav takrat se mu je pogosteje vračalo očetovo slovo pred Kočevjem. Dolga leta je bil prepričan, da ga je oče vprašal, ali ima vse, in da mu je nato položil roko na hrbet. Zdaj se je včasih ustavil prav pri teh besedah. Roke se je spominjal, očetovega obraza tudi, za stavek pa ni bil več povsem prepričan, ali ga je res slišal tistega dne ali ga je spomin skozi leta položil med njiju, ker je tja sodil. Ni imel več koga vprašati. Slovo je kljub temu ostalo isto.

Vprašanje se je z leti spremenilo. Ni ga več toliko zanimalo, kaj bo še naredil, ampak kaj bo od vsega tega ostalo v ljudeh, ko njega ne bo več. Odgovora ni imel.

Nekega večera je šel ven in pogledal proti nebu. Zvezde so bile iste vrste zvezd, kakršne je gledal desetletja prej z mostu ladje, čeprav je vedel, da to niso »iste« v smislu njegovega življenja, saj se je spremenil predvsem človek pod njimi. Na morju je nebo pomenilo orientacijo, vreme, stražo in neskončen prostor nad ladjo, zdaj pa ni bilo treba iz njega ničesar razbrati. Prvič je lahko samo gledal.

35. Mlin se vrne kot spomin

V poznih letih se mu je mlin vračal po delih. Najprej voda ob zidu, vlažen zrak, les, kamen in utrujenost v rokah, šele nato dokončana stavba. Od tistih dni je minilo veliko let in tam ni več živel, vendar je telo očitno pomnilo drugače od koledarja. Mlin je obnavljal, ker je hotel nekaj rešiti pred propadom in iz njega narediti prostor za življenje; takrat ni razmišljal, da bo prostor ob reki med počasnim delom nekaj naredil tudi z njim.

Ob reki je bil prvič dolgo časa prisiljen živeti počasneje, čeprav se temu ni zavestno odločil. Narava mu ni dovoljevala, da bi vse prilagodil svojim rokom; dež je prišel, ko je prišel, voda je imela svoj nivo, les je potreboval čas, da se posuši, in nekatere stvari je bilo mogoče narediti šele takrat, ko so bili pogoji pravi. Jakob se je temu prilagodil, ne da bi pri tem razmišljal o potrpežljivosti, saj je bilo preprosto nesmiselno boriti se proti stvarem, na katere ni imel vpliva. Zato je bil mlin v njegovem življenju eno od redkih obdobij, ko se je že učil nečesa, kar bo razumel pozneje: včasih človek ne izgubi moči s tem, ko se prilagodi, ampak jo prav s tem ohrani.

Ero in Pikica sta ta svet še dodatno spremenila, ker sta vanj prinesla odnos, ki ni bil zgrajen na načrtu. Ero je ostajal ob človeku, ne da bi ga zanimalo, kaj je tisti dan dosegel, Pikica pa je živela dovolj blizu, da je med njima nastalo zaupanje, in hkrati dovolj svobodno, da je bilo jasno, da je ni mogoče obdržati samo zato, ker bi si človek to želel. Jakob takrat ni iz teh odnosov ustvarjal nobenih življenjskih naukov, saj bi bilo to tuje njegovemu takratnemu načinu življenja, vendar se mu je v starosti vedno pogosteje zdelo, da je prav v teh letih že živel nekatere odgovore, ki jih je pozneje tako dolgo iskal v besedah.

Pri Eru je bila pomembna prisotnost, pri Pikici svoboda, pri reki pa potrpežljivost, vendar Jakob teh treh stvari ni znal v istem obdobju dovolj dobro prenesti v človeške odnose. Tam je še vedno želel več jasnosti, dogovora, nadzora in zanesljivosti, kakršne je poznal pri delu, medtem ko so mu živali in narava že kazale svet, v katerem odnos obstaja brez pogodbe in ne propade nujno zato, ker nekdo odide. Zato se mu je proti koncu mlin vračal kot kraj, kjer je bil nevede že bliže človeku, kakršen je pozneje želel postati.

36. Mati

Nekega dne je v predalu iskal star dokument in pod papirji našel zloženo kuhinjsko krpo, kakršne je mati uporabljala vse življenje. Ni vedel, ali je bila ista kot tista, v katero je nekoč zavila posodo s kosilom, in niti pomembno ni bilo. Prsti so se dotaknili blaga in pred njim je bil nedokončan zid, očetove roke, bele od prahu, in materin glas, ki ju je klical k jedi, kakor da med tistim popoldnevom in tem predalom ni minilo skoraj celo življenje.

Dolgo je v spominu nosil predvsem očeta, ker je bilo njegovo delo vidno: zid, streha, orodje in ukaz, naj nekaj naredi še enkrat, če ni ravno. Materino delo ni imelo tako jasnih robov. Bilo je v hrani, skrbi, prihajanju in neštetih opravilih, ki so se zdela naravna, dokler jih je opravljala. Tudi pozneje, ko je zaradi Marijine bolezni Marko začel živeti pri starih starših, ni naredila ničesar, kar bi družina imenovala veliko dejanje. Otroku je dala posteljo, kosilo, red in občutek, da nekam pripada.

Jakob je krpo držal v rokah in pomislil, da je oče gradil hišo, mati pa je skozi leta gradila nekaj, česar ni bilo mogoče pokazati obiskovalcu. Ko se je družina razlomila, je prav ona z vsakdanjimi stvarmi držala skupaj tisti del, ki je še lahko ostal cel.

Krpo je znova zložil in jo vrnil v predal. Ni je ohranil kot relikvijo. Na blagu je za hip ostal odtis njegovih prstov, potem je zaprl predal.

37. Pod istim nebom

Nekega večera sta z Ano sedela zunaj, ko je telefon za kratek čas zasvetil z Markovim sporočilom. Ni bilo nič nujnega, samo fotografija iz njegovega vsakdana, na kateri sta bili žena in hči, v ozadju pa del hiše, v katero so se nalagale tudi zgodbe ljudi, ki jih na sliki ni bilo. Jakob je fotografijo pokazal Ani, ona jo je pogledala in mu vrnila telefon.

»Lepa je,« je rekla.

»Kdo?«

»Vse tri. Žena, hči in hiša. Ti si pa seveda najprej gledal zid.«

Jakob se je zasmejal, ker ga je poznala dovolj dobro, da je zadela. Nekdaj bi res najprej opazil, kaj bi bilo treba popraviti, tistega večera pa je na fotografiji videl predvsem nadaljevanje življenja, ki se ni več vrtelo okoli njega. Marko je imel svoj dom, Luka svojo pot, Ana svoje spomine in svoje ljudi, on pa je prvič čutil, da mu zaradi tega ni nič odvzeto.

Nad njima se je počasi odpiralo nebo. Jakob je poznal zvezde z ladijskih straž, ko so pomenile smer, vreme in razdaljo, zdaj pa jih ni potreboval za nič. Ana ga je vprašala, ali ga še vleče na morje. Dolgo je iskal odgovor, ki ne bi zvenel lepše, kot je bil resničen.

»Morje ne odide,« je rekel. »Samo človeku ni več treba vedno za njim.«

Ana ni vprašala ničesar več. Sedela sta pod istim nebom, vsak s svojim življenjem, in v tem, da ga ni bilo treba razlagati, je bilo nekaj mirnega.

38. Klic

Telefon je zazvonil dopoldne in na zaslonu je bilo Markovo ime. Jakob je za trenutek pogledal, preden se je oglasil, ne zaradi strahu pred pogovorom, ampak zaradi stare navade, ki se je v njem pojavila vedno, kadar ga je poklical starejši sin: nekje v njem je še vedno obstajala želja, da bi iz vsakega stika naredil nekaj več, kakor je bil, in prav te želje se je zadnja leta počasi učil opuščati.

»Kako si?« ga je vprašal Marko.

»Dobro. Ti?«

Pogovarjala sta se o povsem običajnih stvareh, o njegovi družini, o nečem, kar je bilo treba urediti pri hiši, o človeku, ki ga oba poznata, in o stvari, pri kateri je Marko želel očetovo mnenje. Jakob je poslušal in že skoraj začel govoriti, kaj bi bilo najbolje narediti, potem pa se je ustavil.

»Kaj pa ti misliš?« je vprašal.

Na drugi strani je bilo nekaj trenutkov tišine.

»Jaz bi naredil tako …«

Marko mu je razložil svojo rešitev, Jakob pa je poslušal do konca, ne da bi ga prekinil. Z nekaterimi deli se je strinjal, pri drugih bi sam ravnal drugače, vendar je prvič bolj jasno začutil, da ga sin ni poklical zato, da bi mu predal odločitev, ampak zato, ker je želel slišati njegovo mnenje.

»Mislim, da imaš prav,« je nazadnje rekel. »Poskusi po svoje.«

Marko se je zasmejal.

»To pa ni podobno tebi.« Jakob je razumel šalo.

»Očitno še nisem končal.«

»Počasi.«

»Prepočasi.«

Oba sta se zasmejala. Ko je pogovor končal, je Jakob še nekaj časa držal telefon v roki. Zaslon je že potemnel, palec pa mu je ostal na robu, kakor da pogovora še ni povsem odložil.

Ko je odložil telefon, ni imel občutka, da sta karkoli dokončno razrešila. Telefon je položil na mizo in prvič ni čakal, da bi moral še kaj dodati.

39. Zadnji zid

Jakob je nekega dne opazoval mojstra, ki je popravljal manjši del hiše. V nekaj sekundah je videl, kaj bi sam naredil drugače, in že stopil bliže, kakor je nekoč stopil k zidu z libelo v roki, nato pa se je ustavil. Moški je znal svoje delo, Luka se je z njim dogovoril sam in zid ni bil narobe samo zato, ker bi ga Jakob naredil drugače.

»Bi kaj?« ga je vprašal mojster.

Jakob je še enkrat pogledal zid. »Ne. Nadaljujte.«

Pozneje je sedel na terasi in gledal popravljeno mesto. Ni bilo narejeno tako, kakor bi ga naredil sam, vendar je stalo. Ko je vstal, je šel mimo prostora, kjer je hranil orodje. Za hip je upočasnil, potem pa nadaljeval. Libele ni šel iskat. Roke je pustil ob telesu.

EPILOG

Pod zvezdami

Tisto noč je bilo nebo jasno in Jakob je sedel zunaj, medtem ko je hiša za njegovim hrbtom živela brez njegove pomoči. V mislih so prihajali ljudje brez reda, kakor prihajajo spomini, kadar jih človek ne kliče: oče ob vogalu prve hiše, mati s kosilom, Marija pri oknu doma za študentke in pozneje v telesu, ki je ni več ubogalo, Marko ob njenem vozičku, Helena, Viktorjeve tresoče roke, Ana s pismom iz Ukrajine, Luka kot otrok na gradbišču. Ni jih razvrščal. Prišli so in ostali toliko časa, kolikor so hoteli.

Nad njim so bile zvezde, podobne tistim, pod katerimi je nekoč stal na mostu Kočevja in v temi preverjal, kje je ladja ter kam mora obrniti. Tokrat ni bilo radarja, ukaza ali pristanišča, do katerega bi moral priti. Nekje daleč je bilo morje, pred njim noč, za njim hiša; zidovi niso bili vsi takšni, kakor bi jih danes postavil, smeri niso bile vse pravočasno popravljene in marsičesa ni bilo mogoče narediti še enkrat. Pa je stalo. Sedel je, dokler se ni ohladilo, nato vstal in šel v hišo.

OPOMBA AVTORJA

Roman temelji na resničnih ljudeh, odnosih in temeljnih dogodkih iz avtorjevega življenja. Imena oseb so zaradi zasebnosti in literarne narave dela spremenjena. Posamezni dialogi, prizori ter notranja doživljanja oseb so literarno rekonstruirani iz spomina, znanih okoliščin, ravnanj in posledic, zato niso mišljeni kot dobesedni dokumentarni zapis. Življenjsko jedro pripovedi pa ostaja resnično.