Kar se ni zgodilo

Celotno besedilo za spletno branje

I.

Na morje je šel nekoliko pozneje kakor navadno, čeprav za to ni imel posebnega razloga, saj se je zbudil pravočasno, kavo spil pri odprtem kuhinjskem oknu in potem, še preden je odšel, v hladilniku poiskal škatlico z vabo, ki jo je pripravil prejšnji večer, ter pogledal v torbo, ali ima rezervne trnke, čeprav je dobro vedel, da so tam, kjer jih je vedno imel. V pristanišču je bilo že svetlo. Dva človeka sta nekaj prelagala z enega čolna na drugega, nekdo je na pomolu pral vedro, iz lokala pri cesti je dišalo po prvi kavi, on pa je odvezal vrv, jo položil v čoln in prižgal motor. Med privezanimi barkami je vozil počasi, nekoliko hitreje šele potem, ko je prišel iz pristanišča, vendar tudi tam ni bilo nobenega razloga, da bi se mu mudilo. Že dolgo se mu ni mudilo, kadar je šel lovit ribe, in če je zaradi tega prišel na svoje mesto deset minut pozneje, se ni zgodilo nič takega, česar ne bi mogel nadomestiti z desetimi minutami daljšega sedenja.

Ko se mu je zdelo, da je dovolj daleč, je zmanjšal plin, še nekaj časa gledal obalo in nato ugasnil motor. Čoln se je nekoliko obrnil. Voda je bila mirna, samo toliko nagubana, da se je svetloba na njej lomila in se nikjer ni obdržala prav dolgo na istem mestu. Pripravil je palico, nataknil vabo, spustil trnek in palico položil ob rob čolna, termovko pa postavil med noge, kjer se ni mogla prevrniti, čeprav tisto jutro tudi za to ni bilo posebne nevarnosti. Sedel je, pogledal vrh palice in šele tedaj se je spomnil tiste neumnosti od sinoči.

V gostilni jih je bilo pet ali šest, kakor skoraj vsak četrtek, in nekdo je pripovedoval o človeku, ki ga žena že tri dni ni hotela pogledati, ker je bila prepričana, da je nekaj naredil. Kaj naj bi naredil, ni bilo čisto jasno. Eden je rekel, da je šlo za drugo žensko, drugi, da je prišel domov prepozno, tretji pa je trdil, da človek sploh ni naredil ničesar in da je prav v tem ves problem. Takrat se je oglasil človek pri sosednji mizi, ki je očitno že nekaj časa poslušal njihov pogovor.

»Edino žena je sposobna oprostiti možu nekaj, česar sploh ni naredil.«

Smejali so se, tudi on, nekdo pa je takoj dodal, da je tisto, česar nisi naredil, navadno še najtežje dobiti odpuščeno, in drugi mu je svetoval, naj se človek za vsak primer opraviči, še preden izve, česa je kriv. Potem je prišla nova pijača, Jože je začel pripovedovati o motorju na svojem čolnu, ki mu je spet nagajal, nekdo drug je omenil cene, ki so šle gor, kakor so šle zadnje čase gor skoraj vse stvari, o katerih so govorili, in šala bi morala ostati tam, kjer je nastala, med kozarci, Jožetovim motorjem in pogovorom, ki ga zjutraj nihče več ne jemlje posebno resno.

Pa vendar se je zdaj, sredi morja, spomnil prav njenega konca.

»Tudi tisto, česar ni naredil,« je ponovil in se nasmehnil, potem odvil termovko in si v pokrovček nalil kavo.

Šala je bila dobra prav zato, ker je bila neumna. V gostilni se je od nekdaj govorilo marsikaj, česar nihče ni mislil do konca, in tudi tisti človek pri sosednji mizi najbrž ni. Popil je požirek, pokrovček s kavo pa odložil poleg sebe in pogledal palico. Vrh se ni premaknil, zato se je nekoliko udobneje namestil in bi na vse skupaj verjetno pozabil, če se mu čez nekaj časa ne bi vrnile prav tiste besede: česar nisi naredil.

Če nečesa ni naredil, tega pač ni naredil, si je rekel, in nekaj časa ni razumel, kaj ga pri tem moti. Če mož ni bil z drugo žensko, potem ni bil z drugo žensko. Če ni zapravil denarja, ga ni zapravil, in če ni lagal, ni lagal. Žena mu lahko verjame ali ne verjame, lahko se jezi tri dni ali ves teden, toda tisto, česar ni naredil, se zaradi njene jeze ne bo zgodilo za nazaj. Pri tem res ni bilo ničesar, o čemer bi bilo vredno sedeti na morju in razmišljati.

Premaknil je palico, nekoliko dvignil vrvico in jo spet spustil, ker se mu je zazdelo, da vaba leži prenizko. Ko se je znova naslonil nazaj, pa mu je prišlo na misel, da je jeza tiste žene kljub vsemu resnična. Če tri dni ne govori z možem zaradi nečesa, česar ni naredil, so tisti trije dnevi vendarle bili. Tudi njen molk je bil. In prepir, če sta se prepirala. Morda mož tretji dan izgubi živce in zaloputne vrata, morda gre od doma ali pa reče nekaj, česar sicer ne bi, in vse to se je zgodilo, čeprav tisto prvo, zaradi česar se je začelo, ni bilo res.

»Ne,« je rekel in skoraj takoj vedel, kaj ga moti.

Ni ju sprlo tisto, česar mož ni naredil. Sprlo ju je to, da je žena mislila, da je naredil. To ni bilo isto in za trenutek se mu je zdelo, da je s tem stvar tudi končana. Človeka ne more prizadeti dogodek, ki ga ni bilo, lahko pa ga prizadene misel, da se je zgodil. Preveril je vabo, ugotovil, da je še vedno na trnku, in jo spustil nazaj v vodo.

Nekaj časa je bilo s tem res konec. Segel je po termovki in jo, ne da bi jo odprl, obdržal v roki. Čeprav se tisto, kar si je žena predstavljala, ni zgodilo, je bila njena misel o tem resnična. Zaradi nje je molčala, zaradi nje se je jezila in zaradi nje je morda naredila nekaj, česar brez te misli ne bi. To še vedno ni pomenilo, da je neobstoječi dogodek karkoli povzročil, in to si je moral priznati, toda tudi čisto nič se mu stvar ni več zdela.

»Kaj zdaj?« je rekel, odložil termovko in se ob tem sam sebi nasmehnil, ker je sedel sam v čolnu in pričakoval odgovor na vprašanje, ki ga še sam ni znal prav postaviti.

Pomislil je na štedilnik. Človek gre od doma in se mu čez deset minut zazdi, da ga je pustil prižganega. Obrne avto, se vrne in ugotovi, da je štedilnik ugasnjen. Ni bilo nevarnosti, ni bilo ognja, ničesar ni bilo, pa je vendarle porabil bencin, izgubil čas in se vrnil domov. Če bi ga kdo vprašal, zakaj se je vrnil, bi verjetno rekel zaradi štedilnika, čeprav bi bilo natančneje reči, da se je vrnil zato, ker je mislil, da je štedilnik prižgan.

Tako je bilo tudi z ženo iz šale in za nekaj časa se mu je zdelo, da je našel dovolj dober odgovor. Človek lahko naredi marsikaj zaradi nečesa, kar si je samo napačno predstavljal, vendar zaradi tega tisto, kar si je predstavljal, še ne postane resnično.

Vzel je kos kruha, odlomil skorjo in počasi jedel. Nekaj drobtin mu je padlo na dno čolna in pobral jih je s prstom ter vrgel čez rob. Na morje je prišel zaradi rib, ne zato, da bi sam s seboj razpravljal o ženskah, štedilnikih in stvareh, ki jih ni bilo, in verjetno bi pri tem tudi ostalo, če se mu med žvečenjem ne bi brez posebnega razloga prikazal star rjav kovček.

Že dolgo ni pomislil nanj. Imel je dve kovinski zaponki, od katerih se je ena vedno zapirala težje, ročaj pa je bil na enem koncu nekoliko natrgan. Ko je bil mlad, ga je nekoč vzel iz omare, položil na posteljo in vanj zložil nekaj srajc, spodnje perilo in še nekaj stvari, ki se jih zdaj ni več spomnil. Nekje je imel tudi vozni red in na listu papirja napisan naslov. Oditi bi moral v ponedeljek.

Ni odšel. Zakaj ne, po vseh teh letih ni več znal povedati z enim razlogom. Mati je nekaj rekla, doma je bilo delo, denarja ni bilo veliko in zadnje dni pred odhodom je tudi sam postajal manj prepričan, kakor da je bila pot, ki se mu je še nekaj tednov prej zdela preprosta, vsak dan nekoliko daljša. Morda je bilo vse skupaj, morda je na koncu odločilo nekaj čisto majhnega, česar se ni več spomnil, ali pa sploh ni bilo trenutka, ko bi se odločil, da ne bo šel. Prišel je ponedeljek in ostal je doma. Kovček je še nekaj dni stal ob postelji, nato ga je odprl in srajce zložil nazaj v omaro.

Pogledal je palico, ki je bila še vedno pri miru, in šele takrat opazil razliko. Tisto s kovčkom ni bilo podobno štedilniku. Pri štedilniku se je človek zmotil. Mislil je, da je prižgan, pa ni bil. Tisto potovanje pa ni bilo nekaj, kar si je izmislil. Kovček je bil na postelji, srajce so bile v njem, vozni red je obstajal in nekje je bil naslov, na katerega bi moral priti.

Takrat bi res lahko odšel, vsaj tako se je po vseh teh letih spominjal, in prav pri tem se je ustavil, ker se mu je nenadoma zazdelo, da je v tistih dveh besedah, »lahko bi«, nekaj veliko manj preprostega, kakor je mislil še pred nekaj minutami. Čoln je počasi obračalo po mirni vodi, vrh palice se ni premaknil, on pa je še vedno gledal vanj in prvič tisto jutro ni več čakal samo na ribo.

II.

Tisti »lahko bi« ga ni pustil pri miru, čeprav se mu je zdelo nekoliko smešno, da je moral priti na morje, da bi po toliko letih začel premišljevati o dveh besedah, ki ju je v življenju izrekel neštetokrat in pri katerih se nikoli ni ustavil. Lahko bi šel, lahko bi ostal, lahko bi kupil drug čoln, lahko bi tistega človeka poklical, lahko bi se oglasil pri materi dan prej, lahko bi marsikaj, pa ni, in dokler je vse to ostajalo samo način govorjenja, ni bilo nobene težave. Zdaj pa je pred njim ležal tisti stari kovček, čeprav ga seveda ni bilo v čolnu in ga že dolgo ni bilo nikjer, in z njim vprašanje, ki se mu je zdelo precej bolj nadležno od gostilniške šale: ali je takrat res lahko odšel ali si je to možnost ustvaril šele pozneje, ko je že vedel, da ni.

Poskusil se je spomniti natančneje. Nekdo mu je priskrbel naslov, to je vedel, in govorilo se je o delu, pri katerem bi ga vzeli, če bi prišel. Koliko je bilo vse skupaj dogovorjeno, tega po tolikih letih ni več znal ločiti od tistega, kar je pozneje pripovedoval sam sebi. Ni imel pogodbe, kakršne danes ljudje dobijo po elektronski pošti in jo lahko čez trideset let še vedno najdejo nekje v računalniku, imel pa je ime človeka, h kateremu naj bi se oglasil, kraj in dan, ko naj bi prišel, ter dovolj denarja, da bi se lahko odpravil. Vozni red si je prepisal. Kovček je pripravil. Če bi ga kdo tisto nedeljo vprašal, ali naslednji dan odhaja, bi najbrž odgovoril, da odhaja.

Palica se je komaj opazno premaknila. Prijel jo je, počakal, potem nekoliko potegnil, vendar na drugi strani ni bilo ničesar. Ko je vrvico navil bliže, je videl, da je vaba načeta, zato jo je zamenjal in trnek spet spustil v vodo. Medtem je skušal ugotoviti, ali je bilo to, kar je imel pred seboj takrat, res podobno temu, kar je imel pred seboj zdaj. Riba lahko prime ali ne prime, vreme se lahko spremeni, motor lahko vžge ali pa nagaja, toda pri tistem odhodu je bilo nekaj drugega, ker bi moral sam vstati, vzeti kovček in iti. Nihče ga ne bi odnesel na postajo namesto njega in nobena stvar se ne bi zgodila samo zato, ker je bila mogoča.

Morda je prav zato ostal. Ta misel mu ni bila všeč, ker je bila preveč preprosta, poleg tega pa ni vedel, ali je resnična. Lahko je danes, po vseh teh letih, iz svojega takratnega omahovanja naredil odločitev, ki je v resnici nikoli ni bilo. Spomnil se je ponedeljkovega jutra, vendar samo po delih: kuhinje, matere, ki je nekaj delala pri štedilniku, in občutka, da je ura že dovolj pozna, da bi se moral premakniti, če bi hotel ujeti avtobus. Ni se spomnil, da bi si rekel, da ne gre. Spomnil se je predvsem tega, da ni šel.

To ga je motilo bolj, kakor je pričakoval. Človek rad misli, da so njegove stare odločitve nekje shranjene v njem v isti obliki, v kakršni jih je nekoč sprejel, in da jih mora samo poiskati, pa bodo tam, skupaj z razlogi, zaradi katerih je nekaj naredil ali ni naredil. Pri njem očitno ni bilo tako. Imel je posledico, ni pa imel več zanesljivega trenutka, ko je nastala. Ostal je doma, to je bilo gotovo, vse drugo pa se je skozi leta nekoliko premaknilo, kot se premaknejo stvari v predalu, ki ga dolgo odpiraš in zapiraš, dokler ne veš več, kje je katera ležala prvič.

Segel je po pokrovčku s kavo, ugotovil, da se je že precej ohladila, in jo vseeno popil. Če bi tistega jutra odšel, je pomislil, bi se nekaj zgodilo. Kaj, tega ni mogel vedeti. Morda bi se čez teden vrnil, morda bi ostal, lahko pa bi se pokazalo tudi, da dela sploh ni več. Prav to je bilo pri vsem skupaj neprijetno: ko je rekel »lahko bi odšel«, je vedel samo za prvi korak, vse, kar je bilo za njim, pa je dodajal pozneje. Ni imel drugega življenja, ki bi ga lahko postavil poleg svojega in primerjal, katero je bilo boljše. Imel je samo ponedeljek, ko bi lahko vstal, vzel kovček in šel na postajo.

In vendar tisti ponedeljek ni bil podoben izmišljenemu prižganemu štedilniku. To razliko je zdaj že čutil dovolj jasno, čeprav je še ni znal povedati tako, da bi bil z odgovorom zadovoljen. Pri štedilniku je bilo nekaj narobe že na začetku: človek je mislil, da je prižgan, pa ni bil. Pri njegovem odhodu ni bilo ničesar, kar bi bilo treba razkriti kot zmoto. Avtobus je vozil, nekaj denarja je imel in naslov je nosil v žepu. Če bi vstal in šel, bi se vsaj prvi del poti zgodil.

»Torej sem lahko šel,« je rekel.

Ko je to izgovoril na glas, se mu je skoraj takoj zazdelo, da tudi to ni dovolj. Človek ima lahko denar za vozovnico in dve zdravi nogi, pa vendar ne gre. Ali to pomeni, da je lahko šel? Seveda je lahko, si je odgovoril, potem pa se spomnil ljudi, ki jim je že sam kdaj rekel, naj vendar naredijo nekaj preprostega, oni pa so ga gledali, kakor da govori o stvari, ki zanje sploh ni bila preprosta. Nekomu, ki se mu ni treba odločiti, se marsikaj zdi mogoče, človeku, ki mora odločitev zares sprejeti in potem z njo živeti, pa stvari niso vedno tako preproste.

Nad to mislijo ni bil posebno navdušen. Zdela se mu je nevarna, ker bi lahko z njo za nazaj opravičil skoraj vse. Če ni šel, bi lahko danes rekel, da očitno ni mogel iti, in s tem bi izginila vsaka odločitev, vsak strah in vsaka odgovornost. Tega ni hotel. Takrat ga nihče ni držal doma, nihče mu ni skril kovčka in tudi vrata niso bila zaklenjena. Lahko bi šel, in če ni šel, je moralo med njim in tistim odhodom stati nekaj drugega, česar zdaj ni več znal natančno imenovati.

Spomnil se je, da mati gotovo ni bila vesela. Ni mu rekla, naj ne gre, in tudi prosila ga ni, naj ostane, vsaj ne z besedami, ki bi si jih zapomnil. Govorila je o delu doma, o očetu, ki je bil tiste dni utrujen, o denarju in o tem, da človek nikoli ne ve, kaj ga čaka pri tujih ljudeh. Ni mu rekla ničesar, kar bi mu onemogočilo odhod, vendar je po vsakem takem stavku kovček ob postelji stal nekoliko drugače. Ne težji, saj je imel v njem iste srajce, toda ko ga je pogledal, ni več videl samo poti, temveč tudi vse, kar bi moral pustiti za seboj.

Takrat se je prvič vprašal, ali možnost sploh lahko ostane ista, ko človek o njej razmišlja. V petek je bil odhod nekaj drugega kakor v nedeljo zvečer, čeprav je bil avtobus isti in je bil isti tudi naslov v njegovem žepu. Medtem se ni spremenila pot, spreminjal se je on, in z njim tisto, kar mu je ta pot pomenila. Če je bilo tako, potem »lahko bi« ni bilo nekaj, kar je preprosto stalo pred človekom in čakalo, da reče da ali ne. Bilo je odvisno tudi od tega, kdo je stal pred njim.

Za trenutek je hotel to misel nadaljevati, potem pa je opazil, da mu je vrvico odneslo nekoliko vstran. Popravil je položaj palice in pogledal proti obali. Sonce je bilo višje, iz smeri pristanišča pa je prihajal majhen bel čoln, ki ga ni poznal. Spremljal ga je toliko časa, da je šel mimo, in šele potem se je spomnil, pri čem je ostal.

Če bi nekdo drug tistega ponedeljka stal ob njegovem kovčku, bi morda odšel. Toda to ne bi bila njegova možnost, ampak možnost drugega človeka. Njegova je bila sestavljena tudi iz matere v kuhinji, očeta, dela doma, denarja v žepu, strahu, ki ga takrat najbrž ni imenoval strah, in nečesa, kar ga je vleklo drugam, čeprav očitno ne dovolj močno, da bi vstal in šel. Vse to je bilo resnično. Tudi avtobus je bil resničen. In prav zato mu ni več zadoščalo reči, da se ni zgodilo nič.

Ko je prišel ponedeljek, ni odšel.

Ob tej misli je nekaj časa sedel pri miru. Ni hotel iz neodhoda narediti dogodka samo zato, ker mu je to ustrezalo. Če človek začne vsako stvar, ki je ni naredil, šteti med dogodke svojega življenja, lahko do večera našteje več življenj, kakor jih je mogoče živeti. Toda tisti ponedeljek je vseeno obstajal in v njem je bil pripravljen kovček, avtobus, ki je odpeljal brez njega, in on, ki je ostal doma. Morda tisto, kar se ni zgodilo, res ni bil odhod. Vse okoli njega pa se je zgodilo.

Vrh palice se je spet rahlo premaknil, tokrat samo zaradi vode, in pustil ga je pri miru. Zdaj ga ni več zanimalo, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi takrat odšel. Tega ni mogel vedeti in prvič se mu je zdelo, da to niti ni pravo vprašanje. Bolj ga je zanimalo nekaj drugega: ali je tista pot, ki je ni opravil, prenehala biti del njegovega življenja že tistega ponedeljka, ko je avtobus odpeljal, ali pa je nekaj od nje ostalo prav zato, ker je bila nekoč zares pred njim.

III.

Še nekaj časa je skušal ostati pri tistem ponedeljku, vendar se mu je misel vedno znova izmuznila drugam. Če je bila pot, ki je ni opravil, nekoč zares pred njim, potem ni bila enaka vsem drugim potem, ki bi si jih lahko izmislil danes. Lahko bi si, denimo, predstavljal, da je tistega jutra namesto na avtobus odšel na letališče, sedel v letalo in odpotoval nekam, kjer nikoli ni poznal nikogar, toda tega takrat ni imel pred seboj. Ni imel vozovnice, ni imel denarja za takšno pot in predvsem ni imel nobenega razloga, da bi šel. To bi bila zgodba, ki bi jo lahko sestavil zdaj, ko sedi v čolnu in ima dovolj časa, da si izmisli karkoli. Kovček ob postelji pa ni bil izmišljen in tudi avtobus ni bil.

Ta razlika se mu je zdela pomembna, vendar je ni hotel prehitro poimenovati, ker je že večkrat v življenju opazil, da stvar postane sumljivo preprosta takoj, ko ji človek najde lepo ime. Raje je pogledal palico. Vrvica je tekla v vodo nekoliko postrani, kakor prej, in na gladini se ni dogajalo nič, zaradi česar bi moral vstati. Odvil je termovko, ugotovil, da je v njej še za nekaj požirkov kave, in si znova nalil v pokrovček.

Ko je bil otrok, si je nekaj časa predstavljal, da bo nekoč imel veliko ladjo. Ne čolna, kakršnega je imel zdaj, ampak pravo ladjo, s kabinami, strojnico in ljudmi, ki bi delali na njej. Kako velika je bila v njegovih predstavah, se ni več spomnil, verjetno vsakokrat drugačna, in tudi kam naj bi z njo plul, ni bilo pomembno. Včasih je bila dovolj velika, da bi z njo lahko šel čez ocean, drugič je bila podobna ladjam, ki jih je gledal v pristanišču. To je bilo res v njegovih mislih, vendar nikoli ni bilo pred njim tako kakor tisti avtobus v ponedeljek zjutraj. Nihče mu ni ponudil ladje, nobena ni čakala, da se odloči, ali jo bo vzel, in če je pozneje ni imel, zaradi tega ni mogel reči, da je nekoč skoraj postal njen lastnik.

Nasmehnil se je, ker se mu je zdelo, da je končno našel dovolj neumen primer, da mu bo stvar postala jasna. Človek si lahko predstavlja tisoč stvari, pa iz tega še ne nastane tisoč življenj, ki jih je izgubil. Če bi bilo drugače, bi moral obžalovati tudi to, da ni postal kapitan ladje, ki je nikoli ni bilo, da ni živel v hiši, ki je nikoli ni videl, in da ni poročil ženske, ki je ni poznal. To bi bilo nesmiselno.

Potem pa se je spomnil dekleta, ki ga je poznal.

Ni se je spomnil zaradi kakšne posebne žalosti in tudi ne zato, ker bi še vedno razmišljal, kaj bi bilo, če bi ostala skupaj. Pravzaprav skupaj nikoli nista bila. Nekajkrat sta šla na ples, enkrat jo je pospremil domov in sta dolgo stala pred vrati, drugič sta se dogovorila, da se dobita v nedeljo, pa je tisti dan deževalo in srečanje je odpadlo. Pozneje je odšla drugam in čez čas se je poročila. Če bi danes rekel, da bi jo lahko poročil on, bi se mu to zdelo skoraj smešno. Med njima ni bilo ničesar, kar bi prišlo tako daleč. Pa vendar tudi ona ni bila enaka ženski, ki si jo je lahko izmislil in je nikoli ni poznal.

Tu se mu je stvar spet zapletla. Očitno ni bilo dovolj, da je nekaj obstajalo. Dekle je obstajalo, on je obstajal, poznala sta se, toda iz tega še ni sledilo, da je bila poroka z njo nekoč res pred njim. Med tem, da si človek nekaj lahko predstavlja, in tem, da bi se to res lahko zgodilo, je moralo biti še nekaj, vendar ni vedel kaj. Morda bližina. Morda okoliščine. Morda to, da se je nekaj že začelo premikati v določeno smer. Pri kovčku je bilo tako: ni samo obstajal kraj, kamor bi lahko šel, ampak je imel naslov, denar, vozni red in pripravljene srajce. Nekaj se je že dogajalo, čeprav odhoda na koncu ni bilo.

Vzel je palico v roko in jo počasi dvignil. Tokrat je bila vaba skoraj sneta. Zamenjal jo je, si obrisal prste ob krpo in nekaj časa držal trnek nad vodo, preden ga je spustil. Zdelo se mu je, da se pri tem, kar ga muči, ves čas približuje nečemu, potem pa se mu prav tam pokaže nova težava. Če je rekel, da mora biti možnost dovolj blizu, kaj pomeni dovolj blizu? Človek, ki kupi srečko, lahko zadene. Možnost obstaja, čeprav je majhna. Človek, ki srečke sploh ni kupil, ne more zadeti s tisto srečko, pa čeprav si zvečer še tako živo predstavlja, kaj bi naredil z denarjem.

To se mu je zdelo že nekoliko boljše, čeprav še vedno ni bil prepričan, da je prišel bliže odgovoru.

Toda tudi pri srečki ni bilo vse tako preprosto. Če jo kupi, še ni skoraj zadel. Samo možnost je dobil, in ta je lahko tako majhna, da se v življenju ne bo nikoli približala ničemur, kar bi človek resno pričakoval. Kljub temu ni bila enaka sanjarjenju o dobitku brez kupljene srečke. Nekaj v svetu je bilo drugače že zato, ker je imel v žepu listek z določenimi številkami, četudi bi ga naslednji dan vrgel stran in nanj pozabil.

Ob tem se je ustavil, ker mu izraz »nekaj v svetu« ni bil všeč. Zvenelo je, kakor da je nenadoma postal človek, ki v gostilni razlaga stvari, o katerih drugi niso vprašali ničesar. Sam je hotel vedeti samo, zakaj se mu zdi njegov stari kovček pomembnejši od vseh življenj, ki bi si jih lahko izmislil, pa jih ni živel. Ni potreboval velikih besed. Potreboval je razliko.

Morda je bila razlika v tem, da je pri nekaterih stvareh moral svet sodelovati. Če si je izmislil hišo na vrhu hriba, ni bilo treba, da ta hiša obstaja. Če pa je hotel kupiti hišo, ki jo je nekdo res prodajal, je morala biti tam, prodajalec je moral biti pripravljen prodati, on pa je moral imeti vsaj toliko možnosti, da se o nakupu lahko pogovarja. Še vedno je lahko vse propadlo. Cena bi bila previsoka, banka mu ne bi dala denarja ali bi se prodajalec premislil. Toda do takrat si hiše ni samo predstavljal.

Spomnil se je človeka iz pristanišča, ki je pred leti prodajal star čoln. Enkrat ga je šel pogledat, splezal vanj, odprl pokrov motorja in se z lastnikom skoraj eno uro pogovarjal o ceni. Čolna ni kupil. Takrat mu je bilo predrago, poleg tega mu motor ni bil všeč. Čez dva tedna ga je kupil nekdo drug. Nikoli ni obžaloval, da ga ni vzel, in danes se je komaj še spomnil, kakšne barve je bil, vendar bi bilo čudno reči, da nakup tistega čolna zanj nikoli ni bil mogoč. Bil je tam, cena je bila znana in človek bi mu ga prodal, če bi se dogovorila.

Zdaj je prvič začutil, da ne razmišlja več samo o starem kovčku. Kovček mu je odprl vprašanje, ki je bilo širše od njega, čeprav še ni vedel, koliko širše. Nekatere stvari, o katerih je človek razmišljal, očitno nikoli niso bile resnična možnost. Druge so prišle dovolj blizu, da je moral človek nekaj storiti z njimi, čeprav na koncu niso postale dogodek, o katerem bi lahko rekel: to se je zgodilo.

Pri tem se je zdrznil, ker je skoraj naredil prav tisto, česar ni hotel: našel je stavek, ki je zvenel lepše, kot je razumel stvar. Zato ga je poskusil razdreti. Kaj pomeni, da mora človek nekaj storiti z možnostjo? Pri čolnu ni storil nič posebnega. Pogajal se je in odšel. Pri kovčku je ostal doma. Morda pa je bilo prav to dovolj. Dokler je bila stvar res pred njim, jo je moral sprejeti, zavrniti, odložiti ali pa pustiti, da se zapre sama. Tudi če ni naredil ničesar, je čas naredil svoje in nekega dne možnosti ni bilo več.

To ga je spomnilo na nekaj, česar se prej ni domislil. Tisti avtobus v ponedeljek ni bil zadnji avtobus na svetu. Lahko bi šel naslednji dan ali čez teden. Zakaj je potem v spominu prav tisti ponedeljek ostal kot konec? Morda zato, ker ni šlo samo za avtobus. Človek na drugem koncu ga je pričakoval takrat, denar je imel pripravljen takrat, doma so vedeli, da naj bi šel takrat, in predvsem je bil sam do tistega jutra človek, ki je še govoril, da bo odšel. Ko je dan minil, se ni zaprl ves svet, nekaj pa se je vendarle zaprlo.

»Lahko bi šel pozneje,« je rekel.

Ni vedel, ali je to res. Morda bi lahko. Morda ne. Prav v tem je bila težava s starimi možnostmi: ko se enkrat zaprejo, človek pozneje zlahka odpre druge, ki takrat sploh niso obstajale, in jih postavi na isto mesto. Lahko bi šel naslednji dan, lahko bi pisal, lahko bi prosil, naj ga počakajo, lahko bi čez mesec dni našel drugo delo. Vse to je bilo mogoče izreči zdaj. Ni pa vedel, kaj od tega je bilo mogoče takrat.

Voda je ob boku čolna tiho udarila in se umaknila. Pogledal je proti soncu, nato na uro, bolj iz navade kakor zato, ker bi ga zanimal čas. Ni bil še dolgo zunaj, pa se mu je zdelo, da je od gostilniške šale minilo veliko več kot eno jutro.

Še vedno ni znal povedati, kaj je možnost, in začelo se mu je dozdevati, da bi bilo morda bolje, če tega sploh ne poskuša. Dovolj je bilo, da je vedel, česa ni. Ni bila vsaka stvar, ki si jo je človek sposoben predstavljati, in ni postala resnična samo zato, ker si jo je močno želel ali se je bal. Pri nekaterih stvareh je moralo biti zunaj njegove glave nekaj, kar jim je puščalo odprta vrata, čeprav skozi njih nazadnje ni stopil.

Zadnje besede so se mu zdele nekoliko preveč pametne, zato jih ni ponovil. Sam pri sebi je ostal pri čolnu, ki ga ni kupil, in pri kovčku, ki ga je razpakiral. Oboje se ni zgodilo. Pa vendar se mu je prvič zdelo povsem jasno, da tisto, kar se ni zgodilo, ni vedno isto kakor tisto, česar nikoli ni bilo.

IV.

Še nekaj časa je ostal pri tej razliki, ne zato, ker bi jo hotel razvozlati do konca, ampak ker se mu je zdelo, da je prvič prijel nekaj, kar se mu ne izmuzne takoj, ko pogleda nekoliko natančneje. Čoln, ki ga ni kupil, je bil nekoč tam in bi ga lahko kupil; ladja iz otroštva je obstajala samo toliko, kolikor si jo je znal predstavljati. Oboje je ostalo neuresničeno, vendar ni bilo isto. To mu je zadostovalo, dokler se mu ni pojavilo novo vprašanje, precej bolj neprijetno od prejšnjega: kaj pa potem, ko takšne možnosti ni več? Ali izgine tako popolnoma, kakor da je nikoli ni bilo, ali pa lahko za njo ostane kaj drugega kot spomin?

Najprej se je hotel vrniti h kovčku, pa si je premislil. Tisti odhod je bil prevelik in predaleč, zato bi vanj zlahka spravil vse, kar bi mu ustrezalo. Potreboval je nekaj manjšega, nekaj, pri čemer bi še vedel, kaj se je zares zgodilo in kaj si dodaja zdaj. Pogledal je po čolnu, kakor da bi odgovor lahko ležal med vedrom, krpo in škatlico z vabo, potem pa se je spomnil prav tega čolna, ne tistega, ki ga nekoč ni kupil, ampak tega, v katerem je sedel.

Ko ga je kupoval, je imel ogledana dva. Prvi je bil cenejši, nekoliko starejši in na prvi pogled čisto dovolj dober za to, kar je potreboval. Lastnik je hotel prodati hitro, zato bi se lahko dogovorila že tisti dan. Drugi, ta, ki ga je pozneje kupil, je stal več in zaradi njega je moral počakati skoraj tri tedne, ker človek sprva ni hotel spustiti cene. Če prvega čolna ne bi videl, bi se pri drugem verjetno pogajal drugače. To je vedel skoraj gotovo, saj je lastniku večkrat rekel, da ima še drugo možnost in da za njegov čoln ne bo dal toliko, kolikor zahteva.

Takrat mu je to prišlo prav. Ko je drugi človek končno popustil, prvega čolna ni več potreboval in ga tudi nikoli ni kupil. Nekaj tednov pozneje ga ni bilo več na privezu in slišal je, da ga je odpeljal nekdo iz drugega kraja. Zanj je bila stvar končana. Pa vendar je sedel prav v čolnu, za katerega je plačal manj tudi zato, ker je obstajal neki drug čoln, ki ga nikoli ni imel.

Ob tej misli je skoraj zadovoljno pokimal, potem pa se ustavil. Ni hotel ponoviti napake z ženo iz gostilniške šale. Prvi čoln, ki ga ni kupil, mu ni znižal cene drugega. Ceno je znižal prodajalec, on pa se je pogajal drugače, ker je vedel, da lahko odide drugam. Če bi prvi čoln obstajal, on pa zanj ne bi vedel, ne bi pomenil ničesar. Torej spet ni delovalo tisto, česar ni bilo, ampak nekaj, kar je bilo: ogled, pogovor, cena, njegova vednost, da ima izbiro.

»Dobro,« je rekel in z dlanjo počasi potegnil po robu čolna. »Potem pa to.«

To mu je bilo bolj pošteno. Ni bilo treba, da neuresničeni čoln sam počne karkoli. Dovolj je bilo, da je bil nekoč resna možnost in da je on zaradi tega ravnal drugače. Ko je možnost izginila, njegovo ravnanje ni izginilo z njo.

Vrh palice se je sunkoviteje premaknil. Zagrabil jo je, počakal in potegnil, vendar je začutil samo kratek odpor, potem nič več. Navil je vrvico in ugotovil, da vabe ni. Nekaj časa je gledal prazen trnek, kakor da bi ga riba osebno užalila, nato nataknil novo vabo in ga vrgel nazaj. Ko je palico odložil, se je zasmejal, ker je pomislil, da je tudi tam spodaj nekaj bilo ali pa ni bilo, on pa o tem ne ve ničesar. Morda je riba prijela, morda je vabo samo snelo. Tokrat ga ni mikalo, da bi iz tega naredil še eno vprašanje.

Vrnil se je k čolnu. Prva možnost je bila zaprta, posledica njegovega ravnanja pa je ostala. To se mu je zdelo dovolj preprosto, dokler ni poskusil ugotoviti, kaj je pravzaprav ostalo. Ni ostala možnost sama. Tistega čolna danes ne bi mogel več kupiti, tudi če bi hotel. Ostalo je nekaj, kar je naredil v času, ko je možnost še obstajala.

Potem se je spomnil nečesa drugega, kar mu ni bilo tako prijetno. Pred leti ga je poklical brat in mu rekel, da razmišlja o prodaji dela zemlje. Ni bilo odločeno, kupec se še ni pojavil in tudi cena ni bila določena, brat pa ga je vprašal, ali bi ga motilo, če bi prodal. On je odgovoril prehitro. Rekel je, naj naredi, kar hoče, saj je zemlja njegova, in dodal še nekaj o tem, da se ga za vsako stvar res ni treba spraševati. Brat je utihnil. Zemlje nazadnje ni prodal.

Dolgo potem o tem nista govorila. Zemlja je ostala tam, kjer je bila, in če bi kdo pogledal samo zemljiško knjigo, se ni zgodilo nič. Toda med njima je tisti pogovor ostal. Ne kot velik spor, zaradi katerega bi se nehala obiskovati, ampak kot nekaj, česar se je občasno spomnil, ko je brat pri kakšni drugi stvari rekel, da bo že sam uredil. Takrat je razumel, da mu brat ni telefoniral samo zaradi zemlje. Hotel je vedeti, kaj misli on, morda celo, ali mu je mar.

Zdaj ga je to zabolelo nekoliko bolj, kot je pričakoval. Ne zaradi zemlje. Ta ga niti takrat ni posebno zanimala. Zaradi svojega odgovora. Če brat nikoli ne bi omenil prodaje, mu tega odgovora ne bi dal. Prodaje potem ni bilo, odgovor pa je ostal med njima.

Spet se je ustavil, ker je vedel, kako hitro lahko človek iz ene stare povedi naredi razlago vsega, kar je prišlo pozneje. Z bratom sta se v naslednjih letih prepirala tudi zaradi drugih stvari in morda tisti telefonski pogovor ni pomenil niti polovice toliko, kolikor mu je pripisoval zdaj. Ni mogel vedeti. Toda povedal ga je. Brat ga je slišal. In čeprav se prodaja zemlje ni uresničila, je pogovor o njej ostal resničen do zadnje besede.

Tu je bila razlika, ki je prej ni videl. Ni mu bilo treba trditi, da je nekaj, česar ni bilo, seglo iz ničesar in premaknilo svet. Dokler je bila prodaja mogoča, je bila dovolj resna, da sta se zaradi nje pogovarjala. Pogovor je bil dogodek. Njegov odgovor je bil dogodek. Bratov molk na drugi strani telefona je bil dogodek. Pozneje se je možnost zaprla, dogodki, ki so nastali medtem, pa se niso zaprli z njo.

To se mu je zdelo skoraj preveč očitno in prav zato je postal previden. Če je tako, potem je morda ves čas razmišljal o napačni stvari. Vprašanje ni bilo, ali lahko tisto, česar ni bilo, povzroči nekaj resničnega. Tako postavljeno je bilo vprašanje skoraj nepošteno. Bolj natančno bi bilo vprašati, ali lahko možnost, dokler je še odprta, postane dovolj pomembna, da človek zaradi nje nekaj naredi, potem pa se sama nikoli ne uresniči.

Ni si odgovoril. Iz termovke si je nalil zadnji požirek kave in ga spil že skoraj hladnega. Čoln se je medtem toliko obrnil, da je moral popraviti vrvico, in ko je to naredil, je opazil, da se je na krpi ob škatlici z vabo nabrala voda. Ožel jo je čez rob, jo zložil na sedež in šele nato spet pomislil na brata.

Če bi brat zemljo prodal, bi se tisti pogovor danes verjetno spominjal drugače. Morda bi ga povezoval s prodajo, s kupcem, z denarjem, z vsem, kar bi prišlo za tem. Ker je ni prodal, je pogovor ostal skoraj sam, brez dogodka, ki naj bi mu sledil. Prav zaradi tega se mu je zdaj zdel nenavadno čist: možnost je izginila, besede pa ne.

Takrat je prvič pomislil, da se nekatere stvari, ki se niso zgodile, morda ohranijo prav v tem, kar smo zaradi njih naredili, ko smo še verjeli, da se lahko zgodijo. Takoj mu ni bilo všeč, kako je to zvenelo, in bi najraje stavek vzel nazaj. Ni vedel, ali se možnosti sploh lahko »ohranijo«. Morda se ne ohranijo. Morda ostanejo samo posledice naših dejanj, nič več.

To je bilo dovolj. Pravzaprav mu je bilo ljubše, ker je bilo manj lepo in bolj verjetno. Možnost se lahko zapre. Človek pa zaradi nje, dokler je odprta, reče besedo, podpiše papir, odloži pot, zniža ceno, pokliče nekoga ali ga ne pokliče.

Pogledal je proti obali in se skušal spomniti, kdaj je nazadnje govoril z bratom o tisti zemlji. Ni se mogel. Morda nikoli. Za hip je pomislil, da bi ga poklical, potem pa se mu je zdelo smešno, da bi po toliko letih začel pogovor z vprašanjem, ali se še spomni zemlje, ki je ni prodal. Telefon je ostal v torbi.

Vrh palice je bil pri miru. Tudi morje se ni veliko spremenilo, le svetloba je bila zdaj ostrejša in obala nekoliko bolj zabrisana v njej. Sedel je in gledal vrvico, ki je iz njegovega čolna izginjala v vodo, pri tem pa ni več razmišljal o tem, ali je neuresničena možnost nekaj ali nič. Zdelo se mu je, da je našel manjše in težje vprašanje: koliko od tega, kar se je v njegovem življenju zares zgodilo, se je zgodilo medtem, ko je čakal, se pripravljal ali odločal zaradi nečesa, kar se potem nikoli ni zgodilo.

V.

Vprašanje mu je ostalo v glavi dlje, kakor je pričakoval, vendar ga ni mogel prijeti z iste strani kakor prej. Pri kovčku, čolnu in bratovi zemlji je gledal nazaj in iz tega, kar se je že zgodilo, poskušal ugotoviti, kaj je bilo nekoč mogoče. Tam je imel vsaj nekaj, na kar se je lahko oprl. Zdaj pa ga je nenadoma zmotilo nekaj drugega. Če možnost lahko vpliva na človeka, dokler je še odprta, potem ni treba čakati, da postane preteklost. Takšna možnost je lahko tudi pred njim, nekje v jutrišnjem dnevu, in človek zaradi nje nekaj naredi danes, čeprav jutri nazadnje pride brez tistega, česar se je bal ali česar se je veselil.

Prva stvar, ki mu je prišla na misel, je bilo vreme, verjetno zato, ker je sedel na morju in je od nekdaj gledal nebo drugače kakor ljudje, ki so ga opazovali skozi okno. Če zvečer napovedo močno burjo, čoln priveže bolje, pospravi stvari, ki bi jih lahko veter odnesel, in morda sploh ne gre na morje. Potem se burja ponoči obrne drugam ali oslabi in zjutraj je gladina mirna. Burje, zaradi katere je vse pripravil, ni bilo, vrvi pa so bile vseeno zategnjene drugače, mreža pospravljena in jutro, ki bi ga sicer preživel na morju, morda že izgubljeno.

Takoj je vedel, kaj bi sam sebi odgovoril. Burja, ki je ni bilo, ni naredila ničesar. Napoved je naredila. Oziroma on je nekaj naredil, ker je napovedi verjel. Če je bila napoved napačna, je bilo to podobno štedilniku, za katerega človek misli, da je ostal prižgan. Spet samo zmota, ki povzroči resnično ravnanje.

Toda ni bilo čisto isto. Pri štedilniku je bilo mogoče že v trenutku, ko se je človek obrnil z avtom, ugotoviti, da se moti: štedilnik je bil ugasnjen. Pri jutrišnji burji pa tisti večer še ni mogel vedeti, ali bo prišla. Napoved je bila lahko slaba, vendar se ni motil o nečem, kar je že bilo. Ko je zategoval vrvi, se je pripravljal na nekaj, kar se je še lahko zgodilo.

Ta razlika ga je prisilila, da je nekaj časa gledal proti odprtemu morju. Nebo je bilo skoraj prazno, samo daleč nad obalo je ležal tanek pas oblakov, ki ni obetal ničesar. V takem jutru je bilo težko misliti na burjo, ki je ni, vendar je prav zato primer ostal dovolj čist. Če bi jo napovedali za jutri, bi zvečer morda vseeno preveril vrvi. Če je potem ne bi bilo, bi zjutraj lahko rekel, da je delal zaman. Ne bi pa mogel reči, da zvečer ni imel razloga.

»Razlog,« je ponovil tiho.

Beseda mu je bila bližja od vseh velikih razlag, ki so se mu ponujale. Morda prihodnost človeka ne vleče k sebi in ne pošilja ničesar nazaj. Morda samo daje razloge, oziroma natančneje: človek v sedanjosti vidi nekaj, kar se lahko zgodi, in zaradi tega ravna. Če se pozneje ne zgodi, razlog, ki ga je imel prej, zaradi tega še ne postane nujno neumen.

Ob tem se je spomnil zdravnika. Ne svojega, vsaj ne najprej. Pred leti je znanec prišel iz ambulante z napotnico za dodatne preiskave. Zdravnik mu ni rekel, da je bolan, samo da je nekaj na sliki, kar je treba preveriti. Čakal je skoraj tri tedne. V tistih treh tednih je nehal kaditi. Poklical je hčer, s katero se nekaj mesecev ni pogovarjal. Uredil je neke papirje, ki jih je odlagal, in prvič po dolgem času šel z ženo na sprehod, ker ga je prosila že večkrat, on pa je vedno našel kaj drugega. Potem so preiskave pokazale, da ni nič nevarnega.

Takrat so se mu vsi smejali, tudi on sam, ker je po dveh dneh spet prižgal cigareto in rekel, da ga je zdravnik po nepotrebnem postaral za pet let. Toda tisti klic hčeri ni izginil. Tudi sprehod z ženo se je zgodil. Papirji so bili urejeni. Bolezni, ki se je bal, ni bilo.

Ribič je nekaj časa gledal v vodo in poskušal najti ugovor, ker se mu je primer zdel preveč dober in prav zato nevaren. Morda je znanec ravnal zaradi strahu, ne zaradi možnosti bolezni. Toda od kod je prišel strah? Iz zdravnikovega stavka, iz slike, iz čakanja na preiskavo, iz tega, da je bilo v tistem trenutku res mogoče, da je nekaj narobe. Če bi mu zdravnik rekel, da je vse popolnoma v redu, istega večera verjetno ne bi poklical hčere. Tega sicer ni bilo mogoče dokazati, vendar je bilo vsaj toliko verjetno, da se mu ni zdelo pošteno vse skupaj odpraviti kot golo domišljijo.

Vrvica se je počasi napela, vendar ne sunkovito. Prijel je palico in začutil težo, ki se ni premikala. Za trenutek je pomislil, da je kaj prijelo, potem pa je razumel, da se je trnek zataknil. Nekajkrat je popustil vrvico, potegnil z druge strani in nazadnje se je sprostila. Ko je navil, je na trnku visel košček temne trave. Očistil ga je in spet spustil vabo. Vse skupaj mu je vzelo nekaj minut, med katerimi ni razmišljal o ničemer drugem, in ko je znova sedel, se je moral spomniti, pri čem je ostal.

Pri človeku, ki je tri tedne mislil, da je morda bolan.

Nenadoma se mu je zdelo pomembno, da bolezen ni bila samo nekaj, kar se pozneje ni zgodilo. Če so preiskave pokazale, da je takrat sploh ni bilo, potem je bil primer spet nevarno podoben štedilniku: človek je verjel v nekaj, kar ni bilo res. Toda zdravnik ni rekel, da bolezen obstaja. Na sliki je videl nekaj, kar je bilo treba preveriti, zato možnost ni nastala samo v znančevi glavi. Več od tega ribič ni mogel trditi.

To razlikovanje ga je utrudilo. Začelo se mu je dozdevati, da se z vsako mislijo približa robu, kjer besede postanejo natančnejše od njegovega razumevanja. Ni hotel govoriti o tem, kaj prihodnost je in ali je že nekje tam. O tem ni vedel ničesar. Vedel je samo, da človek v torek lahko naredi nekaj zaradi petka, ki ga še ni, in da se v petek lahko pokaže, da se tisto, zaradi česar je ravnal v torek, ni zgodilo.

Pomislil je na potovanja, ki jih ljudje odpovejo zaradi napovedanega vremena, na denar, ki ga prihranijo za čas, ko ga bodo potrebovali, pa ga morda nikoli ne, na hiše, ki jih začnejo preurejati, ker naj bi se k njim preselil otrok, ki se pozneje premisli, in na besede, ki jih človek izreče danes zato, ker misli, da jutri ne bo več priložnosti. Pri vseh teh stvareh se prihodnji dogodek še ni zgodil, človek pa je z njim v svojih načrtih že dovolj resno računal, da je zaradi tega danes ravnal drugače.

Takoj se je popravil. Ne, prihodnji dogodek ni premikal rok. Človek jih je premikal sam. To razliko je moral ohraniti, sicer bi se vse skupaj spremenilo v neumnost, ki bi jo lahko povedal v gostilni in bi po tretjem kozarcu zvenela celo prepričljivo. Prihodnja burja ni zategnila vrvi. Možna bolezen ni poklicala hčere. Človek je to naredil, ker je v sedanjosti računal z nečim, kar se je lahko zgodilo.

In vendar se mu je prav tu stvar spet odprla. Če je človek računal z nečim, kar se je res lahko zgodilo, potem to ni bilo isto, kakor če bi ravnal zaradi izmišljene pošasti pod posteljo. Njegovo ravnanje je bilo sedanje, njegov strah je bil sedanji, toda tisto, na kar se je pripravljal, je ležalo pred njim. Ko je prihodnost prišla brez tega dogodka, je ostalo vse, kar je med čakanjem naredil.

Spomnil se je znanca in njegove hčere. Ni vedel, kaj sta si povedala po telefonu. Morda nič posebnega. Morda je samo vprašal, kako je, in ona njega. Toda pred tistim klicem se več mesecev nista slišala, po njem pa sta se začela spet obiskovati. Če je bilo res tako, potem so tri tedne čakanja na izvid ustvarile nekaj, kar je trajalo še potem, ko je bilo jasno, da nevarnosti ni.

Spet ga je zmotila beseda »ustvarile«. Tri tedne niso ustvarile ničesar. Tudi možnost bolezni ne. Človek je dvignil telefon. Hči se je oglasila. Oba sta nekaj naredila. Toda če zdravnik ne bi izrekel tistega stavka, bi se morda vse skupaj zgodilo pozneje ali pa sploh ne. Tega ni mogel vedeti in ni si hotel izmišljati gotovosti, kjer je ni bilo.

Vseeno pa je ostalo nekaj, česar ni mogel odpraviti. Ko so prišli izvidi in je zdravnik rekel, da ni nič nevarnega, se prejšnji trije tedni niso razveljavili. Cigaret, ki jih v tistem času ni pokadil, ni bilo mogoče pokaditi za nazaj, izrečene besede niso postale neizrečene, sprehod z ženo ni postal sprehod, ki ga ni bilo, in telefonski klic hčeri se ni umaknil iz zgodovine samo zato, ker se je razlog zanj pozneje pokazal drugačen, kot se ga je človek bal.

Tu se mu je misel za trenutek ustavila sama od sebe. Ni več gledal palice, ampak svoje roke, položene na kolenih. Če bi hotel povedati čim bolj preprosto, bi rekel, da se nekaj, česar v prihodnosti nazadnje ni bilo, lahko v sedanjosti dovolj približa človeku, da zaradi tega naredi nekaj, kar bo odtlej pripadalo njegovi preteklosti.

Ni mu bilo všeč, ker je zvenelo skoraj kakor sklep. Zato je stavek pustil pri miru in se vprašal, ali ni v njem skrita prevara. Tisto, česar v prihodnosti ni bilo, se vendar ni moglo približati. Približala se je možnost. Ali pričakovanje. Ali strah. Morda so bile to tri različne stvari in jih je ves čas metal v isti koš.

Pri burji je imel napoved. Pri bolezni zdravnikov dvom. Pri starem kovčku naslov in vozni red. Pri vseh je bilo zunaj njegove glave nekaj, na kar se je misel oprla. Toda koliko mora biti tega, da človek še ravna zaradi resnične možnosti in ne samo zaradi lastnega strahu, ni znal določiti. Morda se tega niti ne da določiti za vse primere enako.

Sonce je bilo že dovolj visoko, da si je snel kapo, si obrisal čelo in jo spet poveznil nekoliko bolj nazaj. Iz torbe je vzel steklenico vode in pil počasi. Ko jo je zapiral, je pomislil, da bo nekoč tudi današnji dan preteklost in da bo takrat mogoče o njem pripovedovati, kakor da je bil ves čas jasen, čeprav zdaj ni bil. Morda je bilo prav to tisto, kar ga je pri starem kovčku zavajalo: prihodnost, ki je sledila, je iz njegovega takratnega omahovanja naredila zgodbo z začetkom in koncem.

Toda človek, ki čaka na izvid, tega konca še nima. Živi s prihodnostjo, ki se lahko razcepi na več strani, in ne ve, katera bo postala njegova. Zaradi ene od njih lahko že danes spremeni nekaj, kar bo ostalo tudi potem, ko se prav ta prihodnost ne bo zgodila.

Vrh palice se je komaj opazno stresel. Tokrat je samo pogledal in počakal. Nič več se ni premaknilo.

Pred nekaj urami se mu je zdelo neumno, da bi lahko človeka prizadelo nekaj, česar ni bilo. Zdaj tega še vedno ni bil pripravljen trditi. Vedel pa je nekaj manj drznega: človek lahko danes živi drugače zaradi tega, kar pričakuje od jutrišnjega dne, in ko ta pride povsem drugačen, ne more več vzeti nazaj tega, kar je človek zaradi pričakovanja storil včeraj.

VI.

Prav ta misel, da prihod jutrišnjega dne ne more vzeti nazaj tega, kar je človek zaradi pričakovanja naredil včeraj, ga je pripeljala do nečesa, čemur se je sprva hotel izogniti. Če prihodnost lahko spremeni sedanjost, še preden postane sedanjost, kaj potem naredi s preteklostjo? Vprašanje se mu je zdelo napačno že takoj, ko si ga je postavil. S preteklostjo ne more narediti ničesar. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Oče je umrl tistega leta, mati nekaj let pozneje, avtobus je tistega ponedeljka odpeljal brez njega in brat je po telefonu utihnil, ko mu je rekel, naj z zemljo naredi, kar hoče. Noben jutrišnji dan ne more nobene od teh stvari prestaviti, izbrisati ali narediti drugačne.

Zato je nekaj časa mislil, da je vprašanje rešeno, še preden se je dobro začelo. Potem pa se je spomnil očeta.

Ne smrti, ampak nekega popoldneva veliko prej. Bil je mlad, morda še ne dvajsetleten, in z očetom sta popravljala vrata na lopi. Oče je hotel, da desko odreže še enkrat, ker rob ni bil raven, njemu pa se je mudilo. Kam, se ni več spomnil. Verjetno med prijatelje ali k dekletu, morda samo stran od dela, ki se mu je tisti dan zdelo nepotrebno. Rekel je nekaj v smislu, da je za tista stara vrata dovolj dobro in da ne razume, zakaj mora biti pri očetu vsaka stvar narejena dvakrat. Oče ni odgovoril takoj. Vzel je desko, jo položil nazaj na kozo in jo odrezal sam.

Dolga leta se je tega spominjal predvsem kot enega od mnogih trenutkov, ko ga je oče spravljal ob živce s svojo natančnostjo. Če je kdo pozneje omenil, da je bil oče zahteven, bi lahko povedal prav to zgodbo: tudi vrata na stari lopi niso smela biti malo postrani, čeprav jih skoraj nihče ni videl. Takrat se mu je zdelo, da zgodba govori o očetu.

Šele mnogo pozneje, ko je njegov sin nekoč pomagal njemu in se mu je prav tako mudilo, je prvič pomislil drugače. Sin je držal kos lesa, pogledoval proti telefonu in dvakrat vprašal, ali je že dovolj dobro. Hotel mu je reči, naj naredi še enkrat, pa se je spomnil očeta in deske na kozi. Ni mu rekel ničesar. Vzel je orodje in delo dokončal sam.

Tisti večer ga je stari prizor motil. Oče v njem ni bil več samo človek, ki je kompliciral zaradi nekaj milimetrov. Prvič se je vprašal, ali je tudi sam takrat stal poleg njega tako, kakor je zdaj njegov sin stal poleg njega: z glavo že nekje drugje, prepričan, da je delo nepomembno, ker še ni vedel, koliko stvari v življenju človek nazadnje naredi samo zato, ker jih mora nekdo narediti do konca.

Pri tem se je ribič zdrznil, ker je skoraj zdrsnil v opravičevanje mrtvega očeta in obsojanje mladega sebe. Tudi to bi bilo prelahko. Morda je bil oče res pretirano natančen. Morda so bila tista vrata zares dovolj dobra. Dejstvo, da je sam pozneje postal podoben njemu, še ni pomenilo, da je imel oče takrat prav. Pomenilo je samo, da se je isti dogodek čez leta v njem pojavil drugače.

To je bilo tisto, kar ga je zmotilo. Dogodek se ni spremenil. Deska je bila ista deska, očetov molk isti molk in njegove besede so bile izrečene tako, kakor so bile izrečene. Spremenilo se je nekaj drugega, česar ni znal takoj imenovati. Ko je bil mlad, je iz prizora odnesel očetovo trmo. Ko je imel svojega sina, je v istem prizoru prvič videl tudi očetovo stran. Ni dobil novega spomina. Dobil je nekaj novega v starem spominu.

Vzel je palico in jo za nekaj centimetrov premaknil, ker je vrvica spet tekla preveč postrani. Pri tem si je rekel, da vse to še nima nobene zveze s prihodnostjo. Njegov sin je bil takrat že tam, prizor z njim se je zgodil v sedanjosti in zaradi njega je drugače razumel preteklost. To je navadno življenje. Človek se stara in razume stare stvari drugače. Za to ne potrebuje nobenih možnosti, ki se niso uresničile.

Toda vprašanje se mu je vrnilo z druge strani. Kaj če bi sin takrat rekel, da bo odšel? Ne tisti večer, ampak zares odšel, v drug kraj, v drugo državo, nekam, kjer ga ne bo več mogoče poklicati, naj pride v soboto pomagat pri čolnu ali vratih. Ali bi že sama možnost njegovega odhoda spremenila način, kako bi se spominjal stvari, ki sta jih do takrat doživela skupaj?

Odgovor se mu je zdel skoraj preveč očiten. Seveda bi. Če človek misli, da nekoga kmalu ne bo več blizu, začne stare prepire, zamujene obiske in neizrečene besede gledati drugače. Ne zato, ker se je preteklost premaknila, ampak ker se je spremenilo mesto, s katerega jo gleda.

Spet je moral biti previden. To je lahko samo strah pred izgubo, si je rekel. Ni treba iz tega delati ničesar več. Človek se ustraši, da bo sin odšel, in zato začne obžalovati stare prepire. Sin potem ostane. Strah je minil, prepiri pa so se vmes pokazali v drugačni luči. Vse se je zgodilo v človeku zdaj.

Ob tem se je vprašal, ali je bilo zaradi tega tisto, kar je čutil in naredil, kaj manj resnično.

Ni odgovoril. Nekaj časa je poslušal tiho udarjanje vode ob bok čolna. Od daleč je prišel zvok motorja, potem se je izgubil. Ribič je segel v torbo po vodi in ugotovil, da je steklenica skoraj prazna. Pil je manjši požirek, kot bi ga sicer, in jo vrnil nazaj.

Spomnil se je nekega resničnega pogovora s sinom, ki je bil dovolj podoben temu, da mu ni bilo treba ničesar izmišljati. Sin je pred leti dobil možnost za delo daleč stran. Ni še vedel, ali bo šel. Nekaj tednov je govoril, da se odloča, potem je en dan rekel, da je skoraj prepričan, da bo sprejel. Ribič mu ni branil. Rekel mu je, da mora človek iti, če misli, da je zanj prav, in se pri tem trudil govoriti tako, kakor da je vse preprosto.

Tisti večer je doma odprl predal in iskal neki dokument, ki ga sin sploh ni potreboval. Med papirji je našel staro fotografijo, na kateri sta bila skupaj ob prvem čolnu, ki ga je imel. Sin je bil še otrok. Na fotografiji je držal vrv in se smejal, on pa je stal za njim in gledal nekam mimo fotoaparata. Fotografijo je že velikokrat videl. Tistega večera pa je prvič pomislil, koliko sobot je pozneje sinu rekel, da nima časa, ker mora nekaj urediti.

Naslednji dan ga je poklical in vprašal, ali pride v nedeljo na kosilo.

Sin ni odšel. Delo je nazadnje zavrnil iz razlogov, ki niso imeli nič z njim, in čez nekaj mesecev je bila vsa stvar pozabljena. Toda tisto nedeljsko kosilo se je zgodilo. Tudi fotografijo je od takrat hranil drugje, ne več med papirji v predalu.

Zdaj, ko je sedel v čolnu, ga ni zanimalo kosilo. Zanimal ga je trenutek pred njim. Sinov odhod, ki se ni zgodil, je v njem odprl staro fotografijo drugače. Fotografija se ni spremenila. Tudi sobote, ko ni imel časa, se niso. Toda nekaj, kar je še ležalo pred njim in je bilo takrat mogoče, je spremenilo način, kako je tiste sobote videl, in zaradi tega je naredil nekaj v sedanjosti.

Takoj je v mislih popravil besede. Sinov odhod ni ničesar odprl, ker ga ni bilo. Odprla ga je možnost odhoda, ki jo je vzel resno. Če bi sin samo v šali rekel, da bo jutri odšel na drugi konec sveta, bi morda zamahnil z roko. Ker je obstajalo delo, ker so se pogovarjali o pogojih in ker je sin rekel, da bo verjetno sprejel, je prihodnost za nekaj tednov dobila obliko, s katero je moral računati.

Ne preteklosti same. To razliko je zdaj razumel dovolj dobro, da je ni hotel več izgubiti. Ni mogel nazaj k tistim sobotam in ostati doma namesto iti po opravkih. Ni mogel stopiti na staro fotografijo in pogledati v fotoaparat. Lahko pa je danes zaradi jutrišnjega možnega odhoda prvič drugače razumel včerajšnji dan.

Za trenutek se mu je zazdelo, da je to morda vse, kar ljudje ves čas počnejo, pa tega ne opazijo. Ko nekdo zboli, se stari prepiri zmanjšajo ali povečajo. Ko se rodi otrok, človek drugače vidi svoje starše. Ko pričakuje odhod, drugače vidi prihod. Ko misli, da ima pred seboj še veliko časa, so nekatere stvari majhne; ko se mu zazdi, da ga je malo, iste stvari nenadoma dobijo težo. Dogodki stojijo, kjer so bili, njihova teža pa očitno ne.

Ta zadnja misel mu je bila všeč nekoliko preveč, zato jo je takoj preveril. Teža dogodka ni nekaj, kar bi bilo zapisano v njem kakor datum. Človek jo nosi. Morda se zato spreminja. Očetova deska ni postala pomembnejša, ker bi se les po tridesetih letih spremenil. Pomembnejša je postala njemu, ker je vmes postal oče.

To se mu je zdelo dovolj natančno, da je nekaj časa pustil pri miru. Potem pa ga je zmotilo, da tudi to ni čisto vse. Človeka ne spreminja samo prihodnost, ki se zgodi. Za nekaj tednov ga lahko spremeni tudi prihodnost, za katero verjame, da prihaja, potem pa je ni. Sin ni odšel, toda v času, ko je ribič mislil, da bo, je fotografijo gledal drugače in ga povabil na kosilo. Ko je možnost odhoda izginila, ni mogel več postati človek, ki tistega kosila ni pripravil.

Vrh palice se je rahlo priklonil in se vrnil. Ni segel po njej. Čakal je, vendar se ni zgodilo nič.

Pomislil je, da je morda ves čas delal napako, ker si je čas predstavljal kot vrsto stvari, ki stojijo ena za drugo: najprej preteklost, potem sedanjost, potem prihodnost. Za dogodke je to najbrž držalo dovolj dobro. Najprej je bil otrok, potem odrasel, oče je umrl in sin je odrasel. Toda pomen teh dogodkov se očitno ni držal istega reda. Nekaj, kar se je zgodilo pozneje, je lahko odprlo star dogodek na novo; enako je lahko storilo tudi pričakovanje nečesa, kar se nazadnje sploh ni zgodilo.

Ni hotel iti dlje. Beseda »čas« je bila prevelika za človeka, ki sedi v majhnem čolnu in še ribe ni ujel. Nasmehnil se je tej misli in pogledal v škatlico z vabo. Ostalo je je dovolj.

Morda je bilo dovolj reči samo to, kar je lahko preveril pri sebi. Očetovega popoldneva ni mogel spremeniti. Tudi svojih besed ne. Sinov možni odhod ni segel nazaj in popravil ničesar. Toda zaradi nečesa, kar se je takrat še lahko zgodilo, je sam pogledal nazaj drugače, in ta drugačen pogled ga je pripravil do dejanja, ki se je zares zgodilo.

To mu je bilo bližje od vseh večjih razlag. Prihodnost ni šla nazaj. On je pogledal nazaj, ker je gledal naprej.

Tokrat stavka ni popravil. Ni se mu zdel lep. Zdel se mu je samo točen.

VII.

Tisti dve besedi sta se mu vrnili, kakor da bi ves čas čakali, da pride do njiju z druge strani. Lahko bi. Prej sta se mu zdeli preprosti: lahko bi odšel, lahko bi kupil drugi čoln, lahko bi sinu namenil več časa. Zdaj pa je pri vsaki od njih videl nekaj, česar prej ni. Ko človek govori o tem, kar je naredil, ima vsaj dogodek. Ko govori o tem, kar bi lahko naredil, ima samo svojo trditev, da je bila druga pot takrat res odprta. In ta trditev je lahko po štiridesetih letih zelo samozavestna, čeprav je spomin, na katerem stoji, precej manj zanesljiv.

Pogledal je proti obali, ki se je v opoldanski svetlobi zdela bliže, kakor je bila, in poskušal svoj stari odhod še enkrat sestaviti brez vsega, kar je prišlo pozneje. Imel je kovček. Imel je naslov. Imel je denar za pot in vozni red. To je bilo dovolj, da ni šlo samo za sanjarjenje. Toda ali je bilo dovolj za stavek, da bi lahko odšel? Najbrž. Če bi tistega jutra vstal, vzel kovček in šel na postajo, ga ni nič fizično zadrževalo. Avtobus bi ga odpeljal vsaj do prvega kraja na poti. Kar bi bilo potem, ni vedel.

Toda prav beseda »fizično« ga je zmotila. Človek ni samo telo, ki ga vrata bodisi spustijo skozi bodisi ne. Če ima doma bolnega očeta, mater, ki sama ne zmore dela, dolg, ki ga mora plačati, ali otroka, ki ga ne more pustiti, mu je pot lahko odprta in hkrati skoraj zaprta. Še vedno lahko vstane in gre, toda cena tega odhoda ni več samo vozovnica.

Pri njem ni bilo tako hudo. Oče ni ležal v postelji in mati ni bila nemočna. Doma bi preživeli brez njega. Prav zato se ni hotel skriti za okoliščine, ki jih ni bilo. Če je ostal, je bil del razloga tudi v njem. Morda strah, morda navezanost, morda nezaupanje v tisto delo ali pa preprosto dejstvo, da si je odhod želel manj, kot si je pozneje pripovedoval. Tega zadnjega ni bilo prijetno priznati, ker je kvarilo lepo zgodbo o poti, ki mu jo je življenje skoraj vzelo.

Morda mu te poti življenje sploh ni vzelo; morda je samo sam ni izbral.

Stavek je pustil nekaj časa pri miru. Ni ga hotel niti sprejeti niti zavrniti. Vedel je, kako lahko človek postane krivičen do svojega mlajšega sebe, če ga presoja z mirnostjo človeka, ki že ve, da je preživel vse tisto, česar se je takrat bal. Danes se mu je zdelo preprosto vzeti kovček in oditi. Takrat ni bilo danes.

Vrh palice se je premaknil, a tako rahlo, da ni vedel, ali je bila riba ali voda. Položil je prste na palico in počakal. Nič. Pustil jo je in nadaljeval tam, kjer je ostal.

Kaj torej pomeni, da je človek nekaj lahko naredil? Da je bilo mogoče njegovemu telesu? Da mu nihče ni prepovedal? Da je imel denar? Da je vedel, kam naj gre? Da je imel dovolj poguma? Če manjka eno od tega, ali možnost izgine ali je samo težja?

Spomnil se je človeka, ki je nekoč z njim delal in leta govoril, da bo pustil službo. Vsak mesec je imel nov razlog, zakaj še ne. Plača je bila slaba, nadrejeni ga je spravljal ob živce in doma so vedeli, da je nezadovoljen. Dvakrat je celo našel drugo delo. Prvič ni šel na razgovor, drugič je ponudbo zavrnil dan pred nastopom. Vsi so mu govorili, da lahko odide, če mu je tako hudo. On pa je vedno ostal.

Takrat se jim je zdel neodločen. Zdaj ribič ni bil več prepričan, ali je to prava beseda. Morda je človek res lahko odšel in ni hotel. Morda je hotel in ni zmogel. Morda je bilo oboje hkrati, kar se je slišalo protislovno, vendar v življenju ni bilo tako redko. Človek si lahko nekaj želi in hkrati naredi vse, da se mu ne bi bilo treba odločiti za to.

Če bi danes tisti človek rekel »lahko bi odšel deset let prej«, bi mu ribič verjetno pritrdil. Toda kaj bi s tem potrdil? Da je obstajala druga služba? To je vedel. Da bi ga tam vzeli? Enkrat gotovo. Da bi lahko podpisal? Najbrž. Da je bil sposoben vstati in oditi? Tega pa dejstvo, da je deset let ostajal, ni dokazovalo niti v eno niti v drugo smer.

Začelo se mu je dozdevati, da besedi »lahko bi« skrivata več različnih vprašanj, ki jih človek izreče kot eno samo. Včasih pomeni, da je bilo nekaj mogoče v svetu: avtobus je vozil, služba je obstajala, hiša je bila naprodaj. Drugič pomeni, da je človek za možnost vedel. Tretjič, da jo je dejansko lahko izbral. In morda še četrtič, da danes verjame, da bi jo moral izbrati, kar sploh ni isto.

Ob zadnjem se je namrščil. Kolikokrat ljudje rečejo »lahko bi«, kadar v resnici mislijo »želim si, da bi«? Lahko bi ostal z njo. Lahko bi šel v tujino. Lahko bi kupil tisto hišo. Lahko bi imel otroke. Ko to govorijo čez trideset let, imajo pred seboj rezultat svojega dejanskega življenja in prazno mesto, kamor lahko položijo skoraj karkoli. Drugo življenje nima računov, bolezni, slabih dni, prepirov in ponedeljkovih juter, razen če mu jih človek sam doda. Zato je lahko videti čistejše od tistega, ki ga je res živel.

To ga je vrnilo k dekletu, ki ga je nekajkrat pospremil domov. Če bi danes rekel, da bi jo lahko poročil, bi v dve besedi spravil desetine odločitev, ki se nikoli niso zgodile. Najprej bi morala sploh postati par. Potem ostati skupaj. Potem si želeti poroke ob istem času. Preživeti bi morala vse vmesne dneve, o katerih danes ni mogoče vedeti ničesar. Morda bi se po dveh mesecih sprla in se nikoli več videla. Reči »lahko bi jo poročil« je bilo mogoče, vendar je bilo to nekaj povsem drugega kakor reči »lahko bi jo tisti večer povabil še na eno pijačo«.

Ni bil zadovoljen s kratkostjo te misli, vendar je ni razvijal. Zdela se mu je dovolj jasna. Človek lahko za nazaj preskoči deset let in vse vmesne negotovosti spremeni v eno samo neizbrano možnost. Prav tam je bilo največ prostora za samoprevaro.

Segel je po steklenici, jo nagnil in ugotovil, da je ostal samo še požirek. Popil ga je in prazno steklenico stisnil ob stran torbe, da se ne bi kotalila po čolnu. Za trenutek je pomislil, da bi se moral počasi vrniti, potem pa pogledal palico in si rekel, da lahko še malo ostane. Ob tej povsem navadni odločitvi se je nasmehnil. Tudi zdaj bi lahko odšel. Čez eno uro bo morda rekel, da bi moral.

Toda tukaj je vsaj vedel, kaj ima pred seboj. Motor je delal, goriva je bilo dovolj in do pristanišča ni bilo daleč. Če bi hotel, bi lahko v nekaj minutah navil vrvico, pospravil palico in odpeljal. Ali je to pomenilo, da lahko odide? Tokrat se mu je zdelo, da lahko skoraj brez zadržka reče da. Ni bilo obveznosti, ki bi ga držala, in tudi sam ni čutil ničesar, kar bi mu odhod oteževalo. Samo ostati je hotel še nekaj časa.

Prav ta majhen primer mu je pomagal bolj kot stari kovček. Pokazal mu je, da vprašanje ni vedno nerešljivo. Včasih človek res lahko naredi nekaj drugega in tega preprosto ne naredi.

Spomnil se je še nečesa. Nekoč je po očetovi smrti med papirji našel pismo, naslovljeno nanj. Ni bilo poslano. Oče ga je očitno začel pisati in ga potem pustil med drugimi dokumenti. V njem ni bilo nič velikega, nekaj o delu, denarju in neki stvari, o kateri sta se takrat prepirala. Ribič je ob branju prvič pomislil, da bi se bila morda lahko pogovorila drugače, če bi oče pismo dokončal in mu ga dal.

Dolgo je ta misel nosil kot nekaj skoraj gotovega. Lahko bi se pogovorila. Lahko bi razčistila. Morda bi bila zadnja leta drugačna. Zdaj pa se je vprašal, od kod to ve. Imel je nedokončano pismo, ne pogovora. Oče bi ga lahko raztrgal. Lahko bi mu ga dal in bi se zaradi njega še bolj sprla. On bi ga lahko prebral jezen in ga vrgel stran. Vse, kar je bilo resnično, je bilo nekaj napisanih strani in dejstvo, da mu jih oče ni izročil.

Ali je bil pogovor možnost? Najbrž je bil. Ali je bila sprava možnost? Morda. Ali je bilo drugačno zadnje obdobje njunega odnosa možnost? Tega ni več mogel trditi z enako gotovostjo. Z vsakim korakom, ki ga je dodal, se je oddaljeval od tistega, kar je bilo dejansko odprto, in se približeval zgodbi, ki jo je sestavljal pozneje.

To ga je presenetilo bolj kot vse drugo tisto jutro. Ne zato, ker bi izvedel kaj novega o očetu, ampak ker je prvič opazil, koliko njegovih starih »lahko bi« je sestavljenih iz različnih stvari. Nekatera stojijo na kovčku, naslovu in avtobusu. Nekatera na nedokončanem pismu. Nekatera samo na želji, da bi bilo mogoče popraviti nekaj, česar ni več mogoče.

Pogledal je svoje roke. Ko je bil mlajši, se mu je zdelo, da so odločitve trenutki, v katerih človek ve, da se odloča. Zdaj ni bil več prepričan. Včasih se vrata zaprejo zato, ker rečeš ne. Včasih zato, ker ne rečeš ničesar. Včasih ne veš, da so bila vrata sploh odprta, dokler jih ni več.

Ta zadnja možnost ga je ustavila. Če človek za nekaj ni vedel, ali lahko pozneje reče, da bi to lahko izbral? Recimo, da je nekdo v istem mestu iskal delavca in bi ga z veseljem zaposlil, on pa za to ni nikoli slišal. Delo je obstajalo. Morda bi ga dobil. Toda ali je bila to njegova možnost, če ni vedel zanjo?

Zdelo se mu je, da ne, vsaj ne v istem smislu kot kovček ob postelji. Svet je morda imel odprto pot, on pa je ni videl. Ne moreš zaviti na cesto, za katero ne veš, da obstaja, čeprav je narisana na zemljevidu nekoga drugega.

Tudi ta stavek je bil nekoliko preveč urejen, vendar ga je pustil, ker je vedel, kaj misli. Obstajati mora razlika med tem, kar bi se v svetu lahko zgodilo, in tem, kar je bilo človeku dejansko na voljo kot odločitev. Če ni vedel za službo, je ni mogel zavrniti. Če ni vedel, da ga nekdo čaka, se ni mogel odločiti, da ne bo prišel. Pozneje lahko ugotovi, da je možnost obstajala, vendar to ne spremeni njegove takratne nevednosti.

Potem se je spomnil, da tudi vedeti ni vedno dovolj. Človek lahko vidi vrata in jih vseeno ne doživi kot vrata zase. Lahko je prepričan, da nima dovolj denarja, čeprav bi mu ga banka posodila; lahko misli, da ga nekdo ne bo sprejel, čeprav bi ga; lahko verjame, da je prestar, premlad ali premalo sposoben. Nekatere od teh ovir so resnične, druge so samo njegove, vendar zanj v trenutku odločitve lahko delujejo skoraj enako.

Tu se je ustavil, ker je začutil, da bi lahko šel predaleč. Če bo vsako človeško omejitev razglasil za zaprto možnost, bo na koncu moral reči, da nihče nikoli ne more ničesar drugega, kot stori. Če pa bo vse, kar je fizično mogoče, imenoval resnično izbiro, bo moral človeku pripisati na tisoče poti, ki jih nikoli ni mogel resno vzeti za svoje. Nobena od teh dveh skrajnosti mu ni bila všeč.

Morda zato vprašanje »ali bi lahko ravnal drugače« nima enega odgovora, si je mislil. Morda mora človek najprej povedati, kaj pomeni »lahko«. To se mu je zdelo skoraj smešno. Dve besedi, ki ju je uporabljal vse življenje, sta se izkazali za bolj zapleteni od vsega, kar je tisto jutro pripravil za ribolov.

Palica se je nenadoma nekoliko močneje priklonila. Tokrat jo je prijel pravočasno, začutil dva kratka sunka in potegnil. Za trenutek je bilo na drugi strani nekaj živega, potem je vrvica popustila. Navijal je počasi. Trnek je prišel ven brez vabe.

»Lahko bi jo ujel,« je rekel in se zasmejal.

Potem je pogledal prazen trnek in si skoraj takoj odgovoril, da tega ne ve. Lahko bi jo morda ujel, če bi potegnil prej, če bi bila bolje zapeta, če bi bila sploh riba in ne kaj drugega. V nekaj sekundah je že sestavljal dogodek, ki se ni zgodil, in mu dodajal pogoje, ki jih ni mogel preveriti.

Nataknil je novo vabo. Tokrat je to naredil počasneje, ne zato, ker bi pričakoval kaj posebnega, ampak ker se mu ni več mudilo priti do odgovora. Besedi »lahko bi« sta ostali tam, kjer sta bili, le da jima ni več zaupal tako zlahka.

Ko je trnek spet izginil pod gladino, je pomislil, da morda človeka ne določajo samo stvari, ki jih je naredil, ampak tudi nekatere poti, ki so bile nekoč res njegove in jih ni izbral. Toda preden bi to lahko vzel za gotovo, bi moral najprej vedeti, katere poti so bile res njegove in katere jim je za nazaj samo dal svoje ime.

VIII.

Vprašanje, katere poti so bile nekoč res njegove, ga je pripeljalo do nečesa, česar sprva ni hotel niti vprašati. Če bi iz svojega življenja odstranil vse poti, po katerih ni šel, bi ostal isti človek? Na prvi pogled se mu je zdelo, da mora biti odgovor da. Človeka vendar sestavlja to, kar je živel, ne pa vse, česar ni. Rodil se je tam, kjer se je, delal je, kar je delal, poročil se je, imel sina, kupil čoln, pokopal starše in prišel do tega jutra. To so bile stvari, ki jih ni bilo mogoče zamenjati z možnostmi.

Toda že ob kovčku se mu je odgovor začel majati. Če tistega odhoda nikoli ne bi bilo niti kot resne možnosti, ali bi bil njegov poznejši ostanek doma isti? Navzven morda. Še vedno bi živel v istem kraju, morda opravljal isto delo in poznal iste ljudi. Toda človek, ki nikoli ni nameraval oditi, in človek, ki je imel spakiran kovček ter ga nato razpakiral, nista nujno ostala doma na isti način.

Nekaj časa je gledal vrvico. Če bi kdo o njem napisal samo datume in dogodke, bi kovček verjetno izpadel. Ni odšel, torej v življenjepisu ni bilo potovanja. Tudi čolna, ki ga ni kupil, ne bi bilo. Dekleta, s katerim ni zares hodil, najbrž tudi ne. Nedokončano očetovo pismo bi morda ostalo med papirji, vendar bi ga težko kdo štel med velike dogodke njegovega življenja. In vendar je prav o teh stvareh tisto jutro razmišljal dlje kakor o marsičem, kar se je dejansko zgodilo.

To še ni dokazovalo ničesar. Ljudje razmišljajo tudi o neumnostih. Samo zato, ker se človek nečesa spominja, stvar še ne postane del njegovega značaja. Če je nekoč skoraj kupil napačne čevlje in jih ni, zaradi tega ni postal drug človek. Tudi vsaka zavrnjena kava, vsak zamujen avtobus in vsak neizrečen stavek ne morejo nositi polovice življenja na hrbtu.

Moral je torej razlikovati tudi med možnostmi samimi. Nekatere se človeka komaj dotaknejo. Druge ga prisilijo, da se odloča, čaka, se boji, pripravlja ali čemu odpove. Če je zaradi neke možnosti tedne spal slabše, se pogajal, pripravil kovček, govoril z domačimi in nazadnje ostal, potem je bilo težko reči, da vse to ni sodelovalo pri tem, kakšen človek je iz teh tednov prišel.

Beseda »sodelovala« se mu je zdela čudna, vendar manj napačna od drugih. Ni hotel reči, da ga je neuresničena pot naredila takega, kakršen je. Tega ni mogel vedeti. Lahko pa je pustila kaj v njem, ker je moral z njo nekaj narediti, še preden je izginila.

Spomnil se je prvega stanovanja, ki sta ga z ženo skoraj kupila. Bilo je v starejši hiši, v drugem nadstropju, z majhno kuhinjo in balkonom, s katerega se je videlo na dvorišče. Dvakrat sta ga šla gledat. Žena je že merila steno, kamor bi postavila omaro, on pa je govoril, da bo treba zamenjati okna. Prodajalec je čakal na njun odgovor do ponedeljka. V nedeljo zvečer sta se sprla.

Ne zaradi stanovanja samega, vsaj ne samo zaradi njega. Ona je hotela vzeti posojilo in končati iskanje, on je hotel še počakati. Rekla mu je, da vedno čaka, dokler stvari ne odločijo namesto njega. On ji je odgovoril, da ona vedno naredi prvo stvar, ki se ji ponudi, samo zato, da ji ni treba živeti z negotovostjo. Naslednje jutro sta prodajalcu sporočila, da stanovanja ne bosta vzela. Čez mesec dni sta našla drugo.

V prvem stanovanju nista nikoli živela. Njuna postelja ni stala v tisti sobi, omare ni bilo ob steni, na balkonu nista pila kave in noben njun otrok ni tekal po tistem dvorišču. Če bi si vse to danes predstavljal, bi si izmišljal. Toda prepir v nedeljo zvečer si ni izmišljal. Tudi ženinega stavka o njegovem čakanju ne.

Ta stavek mu je ostal leta. Včasih ga je jezil, ker se mu je zdel krivičen, drugič se je ob kakšni odločitvi spomnil nanj in se vprašal, ali spet čaka, da bo odločil čas. Ni vedno ravnal drugače, vendar ga je stavek spremljal. Stanovanje, zaradi katerega ga je slišal, pa je pripadalo nekomu drugemu.

Tu se mu je zazdelo, da se približuje nečemu bolj stvarnemu. Če bi iz njegovega življenja odstranil samo neuresničeno stanovanje, se morda ne bi zgodilo nič. Če pa bi odstranil vse, kar se je v njem in med njima zgodilo zato, ker je bila ta možnost takrat resna, bi moral odstraniti tudi pogovor, v katerem je prvič slišal nekaj o sebi, česar ni hotel slišati. Potem ne bi več odstranjeval samo tistega, česar ni bilo. Odstranjeval bi nekaj, kar je bilo.

Vrh palice se je premaknil. Tokrat ni bilo nič odločnega, samo dva drobna trzljaja. Prijel jo je, vendar ni potegnil. Čakal je, dokler se vrh ni umiril, nato jo je spet položil ob rob. Ni vedel, ali je vaba še na trnku, in za zdaj se mu je ni ljubilo preverjati.

Pomislil je, koliko ljudi bi bilo mogoče opisati z enakimi dejstvi in bi vendar živeli drugačna življenja. Dva človeka lahko vse življenje ostaneta v istem kraju. Eden nikoli ni hotel drugam. Drugi je trikrat skoraj odšel, enkrat zaradi dela, drugič zaradi ženske, tretjič zato, ker doma ni več zdržal, pa je vsakič ostal. Če bi v življenjepis obeh napisali samo »živel je v istem kraju«, bi bilo dejstvo pravilno in hkrati bi nekaj manjkalo.

Ni manjkalo drugo življenje, ker ga drugi človek ni živel. Manjkalo je to, da je svoje dejansko življenje večkrat videl poleg resne možnosti, da bi bilo drugačno. Morda je prav zaradi tega ostanek doma vsakič pomenil nekaj drugega: prvič olajšanje, drugič poraz, tretjič odločitev. Zunanji dogodek je bil vedno isti, oziroma dogodka sploh ni bilo — ni odšel — vendar pomen tega, da je ostal, ni bil isti.

Ribič je pomislil na lastni ponedeljek. Kolikokrat si je pozneje rekel, da je ostal zaradi staršev, in kolikokrat, da ni imel poguma? Oboje je bilo verjetno del resnice. Včasih je bil zaradi tega nase jezen, drugič mu je bilo skoraj všeč, da je ostal. Ko je bil oče bolan, se mu je zdelo prav. Ko se je skregal doma, se mu je zdelo strahopetno. Ko se je rodil sin, ni več vedel, kaj naj bi pomenilo. Če bi takrat odšel, morda sina ne bi bilo; toda iz tega ni sledilo, da je ostal zaradi sina, ki se še ni rodil. To bi bila laž, ki bi jo prihodnost napisala za nazaj.

Ob tem je postal posebej previden. Zlahka bi bilo reči, da vse, kar je prišlo pozneje, opravičuje prejšnje odločitve. Če se iz neke odločitve rodi nekaj dobrega, človek rad verjame, da je zato izbral prav; če pride kaj slabega, bi najraje dokazal, da bi bila druga pot boljša. Toda takrat ni poznal prihodnosti. Njegova odločitev je bila narejena iz tistega, kar je vedel, čutil in zmogel tisti ponedeljek, ne iz sina, ki ga še ni bilo.

Spet mu ni bilo všeč, da je stvar tako lepo razdelil. Življenje ni bilo predalnik. Spomin je vplival na to, kdo je danes, in današnji človek je izbiral, česa se bo spominjal. Ni bilo mogoče z nožem odrezati enega od drugega. Vseeno je bila razlika koristna, ker ga je varovala pred tem, da bi svojemu mlademu sebi pripisal znanje, ki ga ni imel.

Pomislil je na ženo. Če bi jo kdo vprašal, zakaj sta kupila drugo stanovanje, bi morda povedala čisto drugo zgodbo. Morda se tistega prepira sploh ne bi spomnila ali pa bi se spomnila drugega stavka. Človekove neuresničene možnosti očitno niso samo njegove, kadar se dotaknejo še drugih. Njegov neodhod je bil tudi materin ponedeljek. Stanovanje, ki ga nista kupila, je bilo tudi ženina neuresničena možnost doma. Sinov skorajšnji odhod je bil nekaj tednov tudi njegova prihodnost.

Ta misel ga je nekoliko prestrašila, ker je odpirala preveč vrat. Če bi začel slediti vsem možnostim, ki so se križale med ljudmi, ne bi prišel nikamor. Ena zavrnjena služba lahko spremeni, kdo dobi tisto mesto, ta človek potem spozna nekoga drugega, nekdo kupi stanovanje, ki ga prvi ni, in tako naprej. Svet bi se razrasel v neskončno mrežo stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se niso. Tega ni mogel držati v glavi in tudi ni videl, čemu bi služilo.

Zato se je vrnil k sebi. Ni ga zanimalo vse, kar bi se lahko zgodilo na svetu. Zanimalo ga je samo tisto, kar je nekoč prišlo dovolj blizu, da je moral zaradi tega nekaj storiti, reči, opustiti ali prenesti. Takšnih možnosti ni bilo neskončno. Nekaterih se je še vedno spomnil prav zato, ker so ga stale nekaj resničnega.

Beseda »stale« ga je spomnila na nekaj, kar je dolgo imel za nepomembno. Ko je bil še precej mlad, so mu ponudili delo na ladji za več mesecev. Tokrat ni šlo za kovček in avtobus iz prejšnjega odhoda; bilo je pozneje, ko je že imel ženo. Ponudba je bila dobra. Denar bi jima koristil. Doma pa je bilo ravno obdobje, ko sta se pogovarjala o otroku. Žena mu ni rekla, naj ne gre. Rekla je samo, naj se odloči sam.

Tega se je spominjal drugače kot prvega kovčka. Ni bilo velikega omahovanja in tudi pozneje ni pogosto razmišljal, kakšno bi bilo življenje, če bi odšel. Toda nekaj mesecev po tem, ko je ponudbo zavrnil, je žena zanosila. Dolga leta je včasih skoraj nezavedno povezal ti dve stvari, kakor da je ostal zato, da bi se rodil sin. Zdaj je vedel, da to ni pošteno. Ko se je odločal, še ni bilo mogoče vedeti, ali bosta otroka sploh imela. Obstajala je samo želja, pogovor med njima in možnost, da bi se življenje premaknilo v to smer.

Pa vendar je bila prav ta možnost del njegove odločitve. Ne sin, ki se je rodil pozneje, ampak njuna takratna predstava o prihodnosti, o kateri sta govorila. Če bi jo izbrisal iz tistega časa, bi njegova zavrnitev službe pomenila nekaj drugega. Morda bi bila celo nerazumljiva.

Tu je prvič začutil, kaj ga je ves čas motilo pri vprašanju, ali človeka sestavlja samo to, kar se mu je zgodilo. Njegova dejanja so pogosto dobila obliko ob stvareh, ki se niso zgodile ali še niso bile gotove. Če bi iz njegove zgodbe odstranil vse te možnosti, bi nekateri dogodki ostali brez razlogov, nekatere odločitve brez teže in nekateri spomini brez tistega, zaradi česar so sploh ostali.

Ni hotel iz tega narediti trditve, da je človek vsota vseh svojih neuresničenih življenj. To se mu je zdelo lepo in prazno. Večine možnih življenj ni nikoli niti srečal. Ni bil človek, ki ni postal zdravnik, pilot, slikar ali karkoli drugega, samo zato, ker bi se teoretično lahko rodil z drugačnimi željami. Bil pa je človek, ki je nekoč pripravil kovček in ostal, zavrnil določeno službo, skoraj kupil določeno stanovanje in slišal določene besede svoje žene. Te možnosti so bile dovolj blizu, da so vstopile v njegovo dejansko življenje, še preden so iz njega izginile.

Palico je dvignil in preveril vabo. Bila je še tam. Spustil jo je nazaj, nekoliko bliže čolnu, in se naslonil. Začutil je lakoto, vendar se mu ni ljubilo iskati preostanka kruha, zato je samo pogledal proti torbi in jo pustil zaprto.

Če bi moral komu razložiti, kdo je, seveda ne bi začel s kovčkom, stanovanjem in službo, ki je ni sprejel. Povedal bi, kje je živel, kaj je delal, s kom se je poročil, da ima sina in da zdaj sedi na morju. Toda če bi hotel sam sebi razložiti, zakaj je nekatere stvari naredil tako, kot jih je, bi moral prej ali slej omeniti tudi nekaj tistega, česar ni naredil.

Neuresničene možnosti niso drugo življenje, ki bi teklo nekje ob njegovem. Ni bilo drugega njega, ki je v ponedeljek odšel, drugega stanovanja, v katerem sta živela, in druge družine, ki je nastala iz drugačnih odločitev. Bilo je samo to življenje.

Takrat se mu je prvič zazdelo, da vprašanje morda ni, koliko življenj bi lahko živel, ampak koliko od življenja, ki ga je zares živel, je nastalo ob stvareh, ki jih nazadnje ni bilo.

IX.

Vprašanje, koliko njegovega življenja je nastalo ob stvareh, ki jih nazadnje ni bilo, ga je pripeljalo do odločitve same. Če je bil pri vsakem pomembnejšem »da« ali »ne« že človek z določeno preteklostjo, z navadami, strahovi, dolgovi, ljudmi, ki jih ni hotel prizadeti, in možnostmi, ki jih je videl ali jih ni, kaj je potem pomenilo reči, da se je odločil sam? Nekaj časa se mu je zdelo, da je zašel predaleč. Na morje je prišel lovit ribe, ne ugotavljat, ali je bil v življenju svoboden, in že sama beseda se mu je zdela takšna, da bi se ob njej v gostilni v petih minutah skregali ljudje, ki bi pod njo mislili vsak nekaj drugega.

Vseeno se je vrnil k službi na ladji, ki jo je nekoč zavrnil. Ponudba je bila dobra, denar bi jima koristil, doma pa sta z ženo govorila o otroku. Nihče mu ni prepovedal, naj gre. Žena mu ni rekla, naj ostane. Če bi podpisal, bi odšel. Če ni podpisal, je bila odločitev njegova. Tako je o tem razmišljal dolga leta in pravzaprav ni videl razloga, da bi zdaj začel trditi drugače.

Toda njegova odločitev ni nastala v prazni sobi. Ko je gledal papir, ni bil človek brez žene, brez želje po otroku, brez prejšnjih odhodov in brez predstave, kaj pomeni biti več mesecev zdoma. Vse to je bilo z njim pri mizi, čeprav ni sedelo na stolih. Če bi bil nekdo drug, bi morda podpisal. Toda prav to je bilo smešno: odločal se ni nekdo drug.

Naslonil se je nazaj in pomislil, da ljudje včasih govorijo o svobodni odločitvi, kakor da bi morala biti čista vsega, kar vpliva nanjo. Če bi bilo res tako, bi moral človek pred vsako pomembno odločitvijo pozabiti, koga ima rad, česa se boji, kaj je obljubil, kaj se mu je zgodilo in kaj pričakuje. Potem bi bil morda brez vplivov, ne bi pa vedel, zakaj naj izbere eno ali drugo.

To se mu je zdelo očitno, a ga ni zadovoljilo. Če vse, kar ga oblikuje, šteje samo kot del njega, potem lahko tudi strah, pritisk in navada postanejo priročen izgovor. Človek bi lahko rekel: tak sem bil, zato sem moral tako ravnati. S tem bi odločitev ostala njegova samo po imenu.

Vrh palice se je rahlo premaknil. Tokrat je počakal, nato dvignil palico in začutil, da na drugi strani ni ničesar. Spustil jo je nazaj. Lakota, ki jo je prej odmislil, se je vrnila, zato je odprl torbo, našel kos kruha in ga pojedel brez naglice. Med žvečenjem ni razmišljal. Šele ko je papir od kruha zložil in spravil nazaj v torbo, se je vprašanje vrnilo.

Morda ni treba, da je odločitev brez vplivov, da bi bila njegova. Morda je njegova prav zato, ker med vsemi temi vplivi na koncu vendarle ravna on. Tega si ni znal povedati bolje. Če mu nekdo drži roko in z njo podpiše, to ni njegova odločitev. Če mu nekdo grozi, je že težje. Če ga žena prosi, naj ostane, je še drugače. Če sam pomisli na ženo in zaradi nje ostane, je vpliv spet druge vrste. V vseh primerih se nekaj dotika njegove odločitve, vendar očitno ne na enak način.

Spomnil se je človeka iz službe, ki je deset let govoril, da bo odšel, pa ni. Takrat se mu je zdelo, da se človek preprosto ne zna odločiti. Zdaj je videl še drugo možnost: morda se je odločal vsak mesec in vsak mesec znova izbral ostanek, čeprav si tega ni hotel priznati. Tudi odlašanje je lahko način, kako človek pusti, da ena možnost umre brez jasnega trenutka, v katerem bi ji rekel ne.

Ob tem ga je zbodla misel na njegov prvi kovček. Morda se je zgodilo prav to. Morda ni bilo velike odločitve, ki bi jo pozabil. Morda je samo pustil, da je ura tekla, dokler ni bilo prepozno za avtobus, potem pa je naslednji dan že postal človek, ki ni odšel. Če je bilo tako, ali je bila to manj njegova odločitev?

Najprej je hotel reči da. Odločitev bi morala imeti trenutek, v katerem človek ve, kaj dela. Toda življenje mu ni potrjevalo tega pravila. Nekaterih največjih stvari ni izbral z enim stavkom. Z ženo nista nekega večera sedla in rekla, da bosta odslej živela skupaj tako in tako. Vselila sta se, kupovala stvari, plačevala račune, se prepirala, se pobotala in nekega dne je bilo njuno skupno življenje že dejstvo. Tudi služba, v kateri je ostal dolga leta, ni bila enkratna odločitev. Vsako leto bi lahko odšel, pa je ostal.

Stavek, ki se mu je ob tem oblikoval v glavi, mu ni bil všeč, ker je zvenel preveč dokončno: morda človek nekatere odločitve ponavlja tako dolgo, da začnejo izgledati kakor okoliščine. Vendar je v njem prepoznal nekaj svojega. Kolikokrat je rekel, da je pač ostal v istem kraju, kot da se je kraj odločil namesto njega? Morda je bilo v tem tudi udobje. Če nekaj dovolj dolgo počneš, začne izgledati, kakor da druge možnosti nikoli ni bilo.

Prav zato je bil stari kovček pomemben. Ne kot dokaz, da bi bilo drugo življenje boljše, ampak kot dokaz, da je vsaj enkrat obstajal trenutek, ko ostanek doma še ni bil samoumeven. Kovček mu ni povedal, kaj bi se zgodilo, če bi odšel. Povedal mu je samo, da njegovo poznejše življenje ni bilo od začetka edina pot.

Ob tem se je vprašal, ali človek potrebuje neizbrane možnosti prav zato, da lahko svojo izbiro sploh vidi kot izbiro. Če pred njim ni nobene druge poti, beseda odločitev izgubi nekaj pomena. Toda če je poti preveč, če so vse samo zamišljene in nobena ni zares dosegljiva, tudi to ne pomaga. Svoboda, če je ta beseda sploh prava, mora imeti opraviti z možnostmi, ki so dovolj resnične, da jih človek lahko vzame za svoje.

Takoj je začutil nevarnost. Kaj pomeni »lahko vzame za svoje«? Spet se je vračal k istemu problemu kakor prej. Človek morda ve za možnost, pa ga strah tako stisne, da je ne more izbrati. Ali je potem svoboden? Lahko jo izbere nekdo pogumnejši, toda ta nekdo ni on. Če reče, da je možnost obstajala samo za pogumnejšega človeka, pa iz svojega življenja odstrani odgovornost za lastni strah.

Ni našel rešitve in to ga je nekoliko razveselilo. Vsaj ni bilo videti, da si bo do kosila razložil nekaj, o čemer se ljudje prepirajo že od nekdaj.

Pogledal je proti obali in opazil večji čoln, ki je počasi prečkal njegovo vidno polje. Nekaj časa ga je spremljal. Človek za krmilom je stal, za njim sta sedela še dva. Niso bili dovolj blizu, da bi jih poznal. Ko so šli mimo, je ostala za njimi nizka sled, ki je čez nekaj časa prišla do njegovega čolna in ga nežno zazibala.

Misel se mu je vrnila k nečemu bolj preprostemu. Če se danes odloči, da bo ostal še pol ure, je to njegova odločitev. Nanjo vpliva, da je morje mirno, da se mu ne mudi, da ima dovolj goriva in da še ni nič ujel. Če bi se dvignil veter, bi se morda odločil drugače. To ne bi pomenilo, da veter odloča namesto njega. Pomenilo bi, da je pri odločitvi upošteval nekaj, kar je pomembno.

Če pa bi mu motor odpovedal, odločitev o vrnitvi ne bi bila več ista. Lahko bi si želel nazaj, vendar ne bi mogel preprosto prižgati motorja in iti. Možnost bi se spremenila zaradi okoliščine zunaj njega. Če bi ga bilo samo strah, da motor morda ne bo vžgal, čeprav je brezhiben, bi bila omejitev drugačna. Če bi nekdo na obali zahteval, da ostane, spet drugačna. Vse te stvari lahko človeka usmerjajo, vendar ni pošteno vse imenovati z isto besedo.

Morda je bilo prav to, kar je iskal. Ne odgovor na vprašanje, ali je človek svoboden, ampak natančnejši pogled na to, kaj se dogaja, ko izbira. Nekaj možnosti mu ponudi svet, nekatere sploh ne pridejo do njega, nekatere vidi in jih zavrne, nekaterih se ustraši, pri nekaterih ga zadržijo ljudje, ki jih ima rad, pri nekaterih ga zadrži samo navada. Na koncu naredi nekaj. To dejanje je njegovo, vendar iz tega ne sledi, da je nastalo brez vsega, kar ga je pripeljalo do njega.

Spomnil se je ženinega stavka pri stanovanju: vedno čakaš, dokler stvari ne odločijo namesto tebe. Takrat ga je razjezil. Zdaj se je vprašal, ali je v njem vendarle nekaj resnice. Če človek ne izbere, lahko čas zapre eno od možnosti in mu pusti samo drugo. Toda tudi odločitev, da bo čakal, je lahko njegova, čeprav si je ne želi tako imenovati.

Tu je začutil nelagodje. Če to velja, potem je odgovoren tudi za nekatere stvari, za katere je dolga leta govoril, da so se pač zgodile. Ne za vse. Očetova bolezen se ni zgodila zaradi njega. Delo, ki ga ni dobil, morda ni bilo v njegovi moči. Toda pri nekaterih razpotjih je morda res pustil, da je čas naredil tisto, česar sam ni hotel izreči.

Ni si očital. Vsaj ne dolgo. Človek pri dvajsetih nima glave človeka pri šestdesetih ali sedemdesetih, in če bi jo imel, bi bil nekdo drug. Od mladega sebe ni mogel zahtevati, da pozna vse posledice, ki jih danes vidi. Lahko pa mu je priznal nekaj, česar mu prej ni: tudi neodločitev je včasih sodelovala pri njegovem življenju.

Beseda »sodelovala« se mu je spet vrnila. Uporabil jo je že prej za neuresničene možnosti. Morda mu je bila všeč prav zato, ker ni trdila preveč. Ni rekla, da je ena stvar povzročila vse drugo. Samo da je bila zraven in je imela svoj delež.

Pomislil je na sina. Ko mu je povedal za delo daleč stran, mu je rekel, naj se odloči sam. Takrat je bil ponosen, da ga ne zadržuje. Zdaj se je vprašal, ali je bil res tako nevtralen. Sin je poznal njegov obraz, ton glasu, vprašanja, ki jih je postavljal, in tista, ki jih ni. Morda je iz vsega tega vedel, da si oče želi, da ostane, čeprav tega ni izrekel.

Ta misel ga je neprijetno zadela. Sin je pozneje rekel, da je službo zavrnil iz drugih razlogov, in ribič mu je verjel. Ni imel pravice za nazaj postavljati sebe v središče sinove odločitve. Prav to je bila nevarnost vsega njegovega razmišljanja: če človek dovolj dolgo išče vplive, lahko na koncu sebe najde povsod.

Zato je stvar pustil odprto. Lahko je vplival, lahko ni. Sinova odločitev je bila sinova in samo on je vedel, kolikor je sploh mogoče vedeti, kaj je v njej tehtalo. Ribič je lahko odgovarjal le za svoje besede in molk.

V tem je začutil nekaj, kar se mu je zdelo pomembnejše od vprašanja, ali je bil popolnoma svoboden. Morda človek nikoli ni brez vplivov, vendar lahko poskuša videti, kateri so njegovi, kateri prihajajo od drugih in katerim se samo pusti nositi. Ne zato, da bi postal neodvisen od vsega, ampak da bi vsaj vedel, kaj spreminja v dejanje.

Tudi to se mu je zdelo nekoliko preveč urejeno. V resnici človek pogosto ne ve. Razlog za odločitev si razloži šele pozneje, včasih napačno. Včasih naredi nekaj in šele čez leta ugotovi, česa se je takrat bal. Včasih nikoli ne ugotovi.

Palica je bila še vedno pri miru. Pogledal je uro. Res je ostal dlje, kot je nameraval, vendar se še ni premaknil. Zdaj je bilo skoraj smešno, da je prav to postalo majhen primer vsega, o čemer je razmišljal. Lahko bi odšel pred pol ure. Ni. Nihče ga ni zadržal. Morje je bilo mirno. Motor je bil dober. Ostal je, ker je hotel ostati.

Ko se je vprašal, zakaj je hotel ostati, se je zasmejal sam sebi in tiho rekel: »Dovolj.«

Toda še preden je nehal misliti, se mu je pojavilo zadnje vprašanje. Če človeka pri izbiri oblikujejo tudi možnosti, ki jih ne izbere, potem odločitev ne konča samo ene poti in začne druge. Morda s tem, ko eno možnost zapre, spremeni tudi človeka, ki bo stal pred naslednjo.

Tokrat misli ni nadaljeval. Samo sedel je in gledal palico, kakor da je dovolj, da vprašanje nekaj časa ostane brez odgovora.

X.

Vprašanje, ali neizbrana možnost spremeni človeka, ki bo stal pred naslednjo, je ostalo z njim tudi potem, ko si je rekel, da je za tisto jutro dovolj. Pravzaprav ni vedel, zakaj ga je prav to vprašanje tako zadržalo. Morda zato, ker ni več govorilo samo o njem. Dokler je razmišljal o kovčku, službi, stanovanju in čolnu, je lahko vse držal znotraj svojega življenja. Če pa človek po neki neizbrani poti postane vsaj nekoliko drugačen in potem živi med drugimi ljudmi, se stvar ne ustavi pri njem.

Spomnil se je očeta. Ne deske in vrat, ampak zgodbe, ki jo je oče povedal le nekajkrat in vedno brez posebnega poudarka. Ko je bil mlad, je imel možnost oditi v drug kraj k sorodniku, ki mu je ponujal delo. Oče ni šel. Zakaj ne, ribič ni nikoli natančno vedel. Enkrat je slišal, da zaradi svoje matere, drugič, da mu delo ni bilo všeč, morda pa sta bila razloga oba. Oče je ostal, pozneje spoznal njegovo mater in rodil se je on.

Tu je moral biti previden skoraj bolj kot pri vsem prej. Ni mogel reči, da se je rodil zato, ker oče ni odšel. Med očetovim ostankom in njegovim rojstvom je bilo preveč stvari, ki bi se lahko zgodile drugače. Tudi če bi oče odšel, bi se morda vrnil in mater vseeno spoznal. Tega nihče ni mogel vedeti. Lahko je rekel samo, da je očetova odločitev pripadala verigi dogodkov, iz katerih je pozneje nastalo tudi njegovo življenje.

Toda nekaj drugega je bilo bolj gotovo. Oče mu je tisto zgodbo pripovedoval. Ne pogosto, vendar dovolj, da jo je poznal. Ko je sam pripravljal kovček, se je je spomnil. Oče mu ni rekel, naj ostane, vsaj ne neposredno, vendar je v hiši obstajala zgodba o človeku, ki je nekoč imel možnost oditi in ni šel. Morda ga je tudi to zadržalo, morda ne. Po vseh teh letih tega ni mogel izmeriti. Vsekakor pa očetova neizbrana pot ni ostala samo očetova, če jo je sin poznal in jo nosil s seboj do lastnega ponedeljka.

Ta misel mu ni bila posebno prijetna, ker je pomenila, da je morda tudi sam sinu predal več svojih neizbranih poti, kot se je zavedal. Kolikokrat je doma omenil, da bi lahko šel drugam, pa ni? Kolikokrat je pripovedoval o službi na ladji, ki jo je zavrnil, in pri tem morda zvenel, kakor da je bilo ostati bolj odgovorno? Sin je te zgodbe poslušal še preden je dobil svojo ponudbo za delo daleč stran.

Ribič se je namrščil. Ni hotel iz tega narediti razlage sinove odločitve. Pravkar se je opozoril, da nima pravice postavljati sebe v njeno središče. Toda tudi če sin zaradi očetovih zgodb ni ostal niti za en dan dlje, so bile te zgodbe del sveta, v katerem je odraščal. Tako kot so bile očetove zgodbe del njegovega.

Vrh palice se je rahlo zatresel. Pogledal je, vendar ni prijel. Čez nekaj trenutkov se je umiril. Ribič je pomislil, da bo moral kmalu preveriti vabo, vendar je še malo počakal.

Spomnil se je človeka iz njihovega kraja, ki je vse življenje govoril, da bi moral po vojni oditi v Avstralijo. Imel je sorodnika, ki ga je vabil, in menda celo nekaj urejenih papirjev, potem pa ni šel. Njegovi otroci so to zgodbo poznali tako dobro, da so jo včasih povedali namesto njega. Eden od sinov je pozneje res odšel v tujino. Ko so ga vprašali, zakaj, je nekoč v šali rekel, da nekdo v družini pač mora dokončati očetovo pot.

Morda je bila samo šala. Morda je odšel zaradi denarja, dela ali ženske in bi odšel tudi, če oče nikoli ne bi omenil Avstralije. Toda stavek je ribiču ostal v spominu. Pokazal mu je nekaj preprostega: neuresničena možnost lahko postane zgodba, zgodba pa lahko pride do človeka, ki prvotne možnosti sploh ni imel.

Takrat možnost ni več ista. Sin tistega človeka ni mogel uresničiti očetovega odhoda v Avstralijo po vojni. Tisti čas je bil zaprt. Lahko pa je zaradi zgodbe drugače gledal na lastni odhod mnogo let pozneje. Stara možnost se ni preselila vanj. Preselile so se besede, obžalovanje, morda občutek, da je v njihovi družini nekaj ostalo nedokončano.

To se mu je zdelo pomembno, ker je spet preprečevalo, da bi iz možnosti naredil nekakšno nevidno stvar, ki potuje med ljudmi. Ne potuje možnost. Ljudje prenašajo spomine, opozorila, strahove, navade in zgodbe o tem, kaj so skoraj naredili. Tisti, ki jih posluša, potem ravna s svojim življenjem.

In vendar se je na začetku takšne verige lahko znašlo tudi nekaj, kar se nazadnje ni zgodilo.

Stavek ga je zmotil. Začetek ni bil neodhod v Avstralijo. Začetek je bil resnična ponudba, resni papirji, odločanje in človek, ki je ostal. Spet je moral stvar postaviti natančno. Neuresničeni dogodek ni potoval skozi generacije. Posledice ravnanja ob resnični možnosti so lahko.

Zdaj je vzel palico in preveril trnek. Vabe skoraj ni bilo več. Nataknil je novo, roke obrisal ob krpo in vrvico spustil nekoliko globlje. Ko je sedel nazaj, je pogledal prazno steklenico vode in pomislil, da bi bilo res pametno oditi, vendar se še ni premaknil.

Če je to veljalo za družine, je verjetno veljalo tudi širše, vendar se mu ni ljubilo razmišljati o zgodovini. Beseda je bila prevelika in takoj je prinesla vojne, države in ljudi, o katerih ni vedel dovolj. Potem pa se je spomnil nečesa čisto navadnega iz pristanišča.

Pred leti so govorili, da bodo zaradi nove ureditve zaprli del pomola za majhne čolne. Ni bilo odločeno, samo načrt je krožil in ljudje so se jezili. Nekateri so iskali druge priveze, eden je svoj čoln prodal, ker je rekel, da se pri teh letih ne bo selil na drugi konec zaliva, drugi so pisali pritožbe in hodili na sestanke. Na koncu pomola niso zaprli.

Če bi nekdo čez deset let pogledal samo končno stanje, bi videl skoraj isto pristanišče in bi lahko rekel, da se načrt ni uresničil. Toda vmes je človek prodal čoln. Nekdo drug je najel privez drugje. Ljudje so porabili večere na sestankih in se skregali glede tega, ali se sploh splača upirati. Načrta nazadnje ni bilo, del zgodovine pristanišča pa je vseeno nastal zaradi časa, ko so ljudje verjeli, da se lahko uresniči.

Tudi tukaj je moral popraviti samega sebe. Ni nastal zaradi načrta, ki ga ni bilo. Načrt je bil. Papir, govorice, sestanki in možnost zaprtja so bili. Ni se zgodilo zaprtje. To razliko je moral držati, sicer bi na koncu vse, kar se ni zgodilo, razglasil za nekakšno skrito silo.

Začelo se mu je dozdevati, da so ljudje morda navajeni zgodovino pripovedovati predvsem po tem, kar se je zgodilo, ker je to lažje. Zgrajen most se vidi. Nezgrajenega ne. Sprejet zakon ostane zapisan. Predlog, ki je povzročil leto sporov in nato propadel, se pozneje izgubi med papirji. Človek, ki je odšel, ima datum odhoda. Človek, ki je tri mesece pripravljal odhod in nato ostal, v uradnem zapisu ni šel nikamor.

Pa vendar so lahko vsi ti neuresničeni konci medtem povzročili resnična dejanja. Ljudje se pripravijo na vojno, ki je potem ni; zaradi priprav zgradijo ceste, skladišča ali zaklonišča, ki ostanejo. Pričakujejo pomanjkanje, ki ne pride, in zato kupujejo, varčujejo ali spreminjajo proizvodnjo. Bojijo se zakona, ki ni sprejet, in zaradi njega prej spremenijo ravnanje. Ni bilo treba vedeti veliko zgodovine, da je človek videl takšne stvari.

Ob tem se je ustavil. Beseda »povzročili« je bila spet premočna. Prihodnja vojna, ki je ni bilo, ni zgradila ceste. Ljudje so jo zgradili, ker so vojno pričakovali ali se je bali. Toda cesta je ostala. Čez petdeset let lahko po njej vozi nekdo, ki sploh ne ve, zakaj je bila prvotno zgrajena.

Ta primer mu je bil všeč, ker je pokazal nekaj, česar pri družinskih zgodbah ni bilo tako jasno. Posledica lahko preživi spomin na možnost, zaradi katere je nastala. Človek, ki danes uporablja cesto, ne potrebuje več starega strahu. Cesta je postala navaden del sveta.

Isto je bilo lahko v manjšem merilu. Če je oče zaradi možnosti odhoda sprejel neko odločitev, zaradi nje kupil hišo ali ostal pri določenem delu, lahko sin podeduje hišo ali navado, ne da bi sploh vedel za tisti stari odhod. Nekje na začetku je bila možnost, potem dejanje, nato posledica, in čez čas možnost izgine iz spomina, posledica pa ostane med stvarmi, ki so povsem resnične.

Za trenutek se mu je zazdelo, da je našel najmočnejši del vsega, o čemer je razmišljal tisto jutro. Prav zato mu ni zaupal. Če je veriga dovolj dolga, lahko človek skoraj vsako današnjo stvar poveže z nečim, kar se nekoč ni zgodilo. To bi bilo brez vrednosti. Moral bi vedeti, da je možnost res obstajala in da je dejansko vstopila v odločanje ljudi. Brez tega bi samo izmišljal zgodovino za nazaj.

Spomnil se je očetovega skorajšnjega odhoda. Vedel je zanj samo iz nekaj stavkov. Ni imel papirjev, ni poznal podrobnosti in ni vedel, kako blizu je bil odhod. Zato iz njega ni smel narediti velike razlage svoje družine. Lahko pa je priznal, da je zgodba obstajala in da jo je kot mlad človek slišal. To je bilo dovolj, nič več.

Prav ta omejitev ga je pomirila. Ni bilo treba iskati skritih neuresničenih dogodkov za vsem, kar obstaja. Dovolj je bilo opaziti tiste primere, kjer je sled vidna: ponudba, priprava, strah, načrt, odločitev, dejanje. Če se možnost pozneje ni uresničila, sled zaradi tega ni nujno izginila.

Pogledal je proti pristanišču. Zdaj je bilo na vodi več čolnov kot zjutraj. Nekateri so se vračali, drugi šele odhajali. Za hip je pomislil na ljudi v njih in na vse njihove razloge, vendar se je temu skoraj takoj nasmehnil. Ni vedel ničesar o njih in ni bilo treba, da ve.

Njegova misel se je vrnila k sinu. Če je sinu predal karkoli iz svojih neizbranih poti, tega verjetno ni naredil takrat, ko mu je govoril o svobodi ali odločitvah, ampak v čisto navadnih stavkih, ki jih je ponavljal leta: da je dobro imeti nekaj svojega, da se zaradi denarja ne splača biti ves čas zdoma, da človek ne sme prehitro zapreti vrat in tudi ne predolgo stati pred njimi. Nekatere od teh stavkov je dobil od očeta. Druge je pridelal sam.

Morda je bilo tako z večino stvari, ki gredo iz enega življenja v drugo. Ne prenašajo se samo dogodki. Prenašajo se tudi načini, kako so ljudje živeli ob možnostih, ki so jih imeli, česa so se bali in česa niso naredili; ni trdil, da to velja vedno, zdelo se mu je samo mogoče.

Če je imel prav, potem nekaj, kar se ni zgodilo, ne potrebuje večnega spomina, da bi imelo dolgo posledico. Dovolj je, da je bilo nekoč res mogoče, da so ljudje zaradi tega nekaj naredili in da je njihovo dejanje spremenilo okoliščine naslednjih ljudi. Od tam naprej lahko prvotna možnost izgine.

To ga je za trenutek vrnilo k začetni šali. Žena se je jezila zaradi nečesa, česar mož ni naredil. Če bi zaradi tega prepira odšla, če bi se zaradi njenega odhoda njun otrok preselil drugam in tam pozneje živel svoje življenje, bi se po dveh generacijah morda nihče več ne spomnil, kaj je sprožilo prvi prepir. Toda to še vedno ne bi pomenilo, da je dejanje, ki ga mož ni storil, povzročilo vse drugo. Povzročali bi resnični sumi, besede, odločitve in dejanja ljudi.

Ribič je počasi pokimal; brez te razlike bi iz neuresničenega dejanja prehitro naredil vzrok za vse, kar je prišlo pozneje.

Ni vedel, ali je s tem kaj razložil o svetu. Verjetno ne. Je pa prvič razumel, zakaj ga je šala iz gostilne sploh zadržala. Med tem, česar ni bilo, in tem, kar je, včasih ni praznina. Vmes so ljudje, ki so v času odprte možnosti nekaj verjeli, pričakovali, se bali, izbrali ali naredili, in njihova dejanja potem pripadajo svetu enako kot vsa druga.

Vrh palice se je komaj opazno premaknil. Pogledal ga je, vendar se ni dotaknil palice.

Nekaj časa je sedel brez novega vprašanja. Potem pa se mu je, skoraj proti njegovi volji, pojavilo najnevarnejše od vseh: kaj če je vse, kar je tisto jutro sestavil, samo zapleten način, da bi rekel nekaj povsem navadnega — da človeka pač vodijo spomini, pričakovanja in strahovi — in da stvari, ki se niso zgodile, pri tem nimajo nobene posebne vloge?

XI.

Vprašanje ga je razjezilo prav zato, ker se mu je zdelo mogoče. Kaj če je vse skupaj od jutra naprej napihoval brez potrebe? Človek se boji prihodnosti, spominja se preteklosti, obžaluje, pričakuje in zaradi tega ravna. Pri tem ni nič skrivnostnega. Ni treba govoriti o stvareh, ki se niso zgodile, kakor da imajo kakšno posebno mesto v življenju. Dovolj je reči, da ima človek misli in da misli včasih vplivajo na njegova dejanja.

Nekaj časa mu je ta razlaga skoraj zadostovala. Žena iz šale se ni jezila zaradi nečesa, česar mož ni naredil, ampak zaradi svojega prepričanja. Človek se ni vrnil zaradi ugasnjenega štedilnika, ampak zato, ker je mislil, da je prižgan. Znanec ni poklical hčere zaradi bolezni, ki je ni imel, ampak zaradi strahu. On sam ni povabil sina na kosilo zaradi odhoda, ki se ni zgodil, ampak zato, ker je verjel, da bo sin morda odšel. Povsod je bilo mogoče neuresničeni dogodek odstraniti in na njegovo mesto postaviti nekaj sedanjega v človeku: misel, strah, pričakovanje, zmoto.

Če je bilo tako, je bilo vprašanje iz gostilne rešeno veliko prej, kot si je hotel priznati. Tisto, česar ni, ne naredi ničesar. Delajo ljudje zaradi tega, kar mislijo.

Segel je po palici in jo dvignil. Vaba je bila še vedno na trnku, vendar že mehka in razcefrana. Zamenjal jo je, staro vrgel v vodo in nekaj trenutkov gledal, kako je izginila. Ko je spustil novo, se mu je zazdelo, da bi lahko mirno pospravil in odšel. Morda je bilo vse drugo samo igranje z besedami.

Toda še preden je sedel, ga je zmotil stari kovček. Če je bilo vse samo v mislih, zakaj se mu je kovček zdel drugačen od dekleta, s katerim si je nekoč na pol v šali predstavljal življenje, ali od ladje, o kateri je sanjal kot otrok? V vseh treh primerih je imel misli. Vendar ni bilo pošteno reči, da so bile enake. Kovček je stal na postelji, vozni red je imel uro, naslov je bil napisan in nekdo ga je pričakoval. Pri otroški ladji ni bilo ničesar takega.

Morda je razlika samo v moči prepričanja, si je odgovoril. Človek lahko v nekaj verjame bolj ali manj.

Ni mu bilo dovolj. Človek lahko zelo močno verjame tudi v nekaj, kar ni res. Žena iz šale je lahko popolnoma prepričana, da jo mož vara, pa se moti. Moč prepričanja ne pove, ali se je človek srečal z resnično možnostjo ali samo s svojo predstavo.

Tu se je moral vrniti skoraj na začetek. Pri štedilniku je bilo mogoče ugotoviti, da je ugasnjen. Pri kovčku ni bilo mogoče ugotoviti, da pot ni mogoča, ker je bila pot v tistem trenutku še odprta. Pri napovedani burji se je lahko vreme razvilo tako ali drugače. Pri zdravnikovem opozorilu je bilo izhodišče nekaj na sliki, kar je zahtevalo preverjanje. V vseh teh primerih človekova misel ni stala sama. Oprla se je na nekaj zunaj njega.

Toda ali je to dovolj, da možnosti pripiše karkoli več kot to, da je bila predmet njegove misli?

Ribič ni vedel. Morda ne. Morda je možnost samo ime, ki ga dajemo razmeram, iz katerih lahko nastane več različnih nadaljevanj. Če vidi temne oblake, veter in napoved, reče, da je možna burja. Burje še ni. Obstajajo samo sedanje razmere. Človek jim doda besedo »možnost« in se začne pripravljati.

To se mu je zdelo resen ugovor. Če je možnost samo način, kako človek govori o sedanjih razmerah, potem ne potrebuje posebnega obstoja. Ni treba, da je »nekje«. Dovolj je, da so stvari zdaj takšne, da se lahko pozneje zgodijo na več načinov.

Prav. Toda tudi v tem primeru se je vrnila razlika med resnično možnostjo in izmišljijo. Če so razmere takšne, da se nekaj lahko zgodi, ni isto kakor če niso. Človek lahko oboje misli, vendar svet njegovih misli ne potrjuje enako.

Pogledal je proti nebu. Še vedno ni bilo ničesar, kar bi kazalo na spremembo vremena. Če bi si zdaj brez razloga dopovedal, da bo čez pet minut nad njim nenadna nevihta, bi se lahko ustrašil in odpeljal. Njegovo dejanje bi bilo resnično, strah tudi, toda pričakovanje nevihte brez vsakršnega znamenja ne bi bilo razumno. Če pa bi se na telefonu pojavilo opozorilo, nebo potemnelo in bi veter že začel obračati čoln, bi ravnal zaradi možnosti istega prihodnjega dogodka, ki se morda nazadnje spet ne bi zgodil, vendar njegova misel ne bi bila enako odtrgana od sveta.

Torej ni bilo mogoče vsega odpraviti z besedami, da je bilo samo v njegovi glavi; tudi kadar je misel nastala v človeku, ni nujno nastala brez razloga zunaj njega.

Ta razlika mu je bila všeč, zato ji ni zaupal. Poskušal jo je podreti. Kaj pa človek, ki dobi napačno zdravniško napotnico zaradi zamenjanega izvida? Vse zunaj njegove glave kaže na nevarnost: papir, zdravnikove besede, termin za preiskavo. V resnici pa se izvid sploh ne nanaša nanj. Tri tedne živi drugače zaradi možnosti, ki zanj nikoli ni obstajala. Posledice njegovega prepričanja so lahko popolnoma enake posledicam pri človeku, pri katerem je nevarnost res bila odprta.

To je bilo neprijetno dobro. Pokazalo je, da iz posledice same ni mogoče ugotoviti, ali je bila možnost resnična. Človek se lahko enako močno spremeni zaradi resnične nevarnosti in zaradi zmote.

Ob tem ga je spet spreletelo, da morda vse njegovo razmišljanje vendarle govori samo o človeku in ne o možnostih.

Nekaj časa je pustil, da ta ugovor stoji. Ni ga skušal rešiti. Če je imel prav, je bilo treba marsikaj od jutra naprej zavreči. Še vedno bi ostalo zanimivo, kako človek živi ob pričakovanjih, vendar naslov, kovček, ponudba in vse drugo ne bi dokazovali ničesar posebnega o tem, kar se ni zgodilo.

Od daleč se je zaslišal galeb. Ribič je pogledal proti zvoku, ptice pa ni našel. Potem je pogledal uro. Res bi moral počasi nazaj, a se še ni premaknil.

Poskusil je drugače. Če bi človek nikoli ne vedel, ali je bila možnost resnična ali zmotna, bi bila razlika morda nepomembna za njegovo ravnanje. Toda včasih jo lahko ve. Če mu nekdo ponudi službo, pogodba leži pred njim in jo lahko podpiše, je možnost zaposlitve drugačna od njegovega sanjarjenja, da bi ga neko podjetje morda nekoč zaposlilo. Oboje lahko vpliva nanj, vendar ne na isti podlagi.

Spet ga je zmotila beseda »obstaja«, saj ni vedel, ali jo je pri možnosti sploh mogoče uporabljati tako kakor pri čolnu, kamnu ali pogodbi. Pogodba obstaja. Podpis obstaja. Delovno mesto obstaja. Človek, ki ga je pripravljen zaposliti, obstaja. Možnost je morda samo odnos med temi stvarmi in človekom, ki lahko reče da ali ne.

Ta razlaga se mu je zdela bliže temu, kar je hotel povedati. Ni bilo treba, da možnost obstaja kakor čoln ali kamen. Dovolj je, da je v resničnih razmerah odprto več kot eno nadaljevanje. Ko eno od njih človek prepozna, lahko začne ravnati zaradi njega, še preden se karkoli od tega uresniči.

Takoj se je vprašal, ali res obstaja več kot eno nadaljevanje ali pa se mu samo zdi, ker ne ve, kaj se bo zgodilo. Tu se je ustavil. Tega ni mogel vedeti. Če je vse vnaprej določeno, je morda tudi njegov stari avtobus vedno moral odpeljati brez njega. Če ni, je bilo morda drugače. O tem ni imel ničesar, razen besed, in ni hotel z njimi zakriti nevednosti.

Lahko pa je ostal pri nečem skromnejšem. Z njegovega takratnega mesta sta bila odhod in ostanek oba dovolj resna, da je moral z njima računati. Ni vedel, kaj bo izbral. Ljudje okoli njega tudi ne. Pripravljal se je na odhod in hkrati iskal razloge za ostanek. Karkoli že pomeni svet sam po sebi, njegovo življenje je tiste dni potekalo med več nadaljevanji, pri katerih ni mogel vnaprej vedeti, katero je res odprto in katero samo navidezno.

Morda je bila to meja, do katere je lahko prišel brez izmišljanja. Ni mogel dokazati, da imajo neuresničene možnosti kakšen samostojen obstoj. Ni mogel reči, da prihodnost pošilja vplive nazaj. Iz posledice ni mogel sklepati, da je bila možnost resnična, ker se človek lahko spremeni tudi zaradi zmote. Lahko pa razlikuje med golo domišljijo in položajem, v katerem so obstajali stvarni razlogi za več možnih nadaljevanj.

Ob tem se mu je zdelo, da je od njegove velike misli ostalo zelo malo. Presenetljivo ga to ni razočaralo. Tisto malo je bilo vsaj težje podreti.

Spet se je vrnil k znancu in zdravniškemu izvidu. Če je bila napotnica pravilna in je zdravnik res videl nekaj sumljivega, je znanec tri tedne živel ob resnični negotovosti. Če je bila napotnica zamenjana, je tri tedne živel ob zmoti. Klic hčeri je bil v obeh primerih resničen. Razlika je bila v tem, s čim je njegovo ravnanje stalo v zvezi: enkrat z dejansko odprto nevarnostjo, drugič z napačnim prepričanjem.

Ali je ta razlika za življenje pomembna? Morda ne vedno. Hči, ki se je oglasila, je v obeh primerih slišala isti glas. Toda za vprašanje, ki ga je mučilo, je bila pomembna. Če hoče govoriti o neuresničenih možnostih in ne samo o človeških zmotah, mora znati pokazati, da je bilo nekaj res odprto, ne samo zamišljeno.

Pri kovčku je to lahko pokazal dovolj dobro. Pri očetovem pismu precej manj. Pri dekletu skoraj nič. Pri sinovem odhodu spet precej: ponudba je obstajala, pogovori so bili resnični in sin se je odločal. Tako so se njegovi primeri, ki so se mu zjutraj zdeli vsi podobni, začeli razvrščati sami od sebe.

To ga je pripeljalo do še enega ugovora. Tudi če sprejme, da so nekatere možnosti resnične, ali je v tem sploh kaj izvirnega? Seveda ljudje ravnajo glede na to, kar se lahko zgodi. Kmet pokrije rastline zaradi možnosti pozebe, ribič priveže čoln zaradi možnosti vetra, starši varčujejo zaradi prihodnosti otrok. Vse to je navadna previdnost.

Morda je res samo to, si je priznal. Toda njega ni presenetilo, da človek ravna zaradi prihodnosti. Presenetilo ga je, da lahko pričakovanje prihodnosti, ki se nikoli ne uresniči, s takšnim ravnanjem pusti del preteklosti, ki je povsem resničen. Če burje ni, ostane večer, ko je privezoval čoln. Če bolezni ni, ostane telefonski klic. Če sin ne odide, ostane nedeljsko kosilo. Prihodnji dogodek ni povzročil ničesar; možnost, kakor jo je človek prepoznal v sedanjih razmerah, je vstopila v njegovo odločanje, dejanje pa je postalo del sveta.

Pogledal je palico in pomislil, da se je ves dan trudil ugotoviti, ali lahko nekaj, česar ni bilo, kaj naredi. Zdaj se mu je zdelo, da je bilo vprašanje napačno že od začetka. Tisto, česar ni bilo, ne naredi ničesar. Toda preden se pokaže, da ga ne bo, lahko obstaja položaj, v katerem človek z njim upravičeno računa. Kar naredi v tem času, se potem ne izbriše.

Vendar še ni bilo konec. Če je vse skrčil na človeka, ki v sedanjosti računa z odprto možnostjo, je ostalo vprašanje, zakaj se mu nekatere neuresničene stvari po desetletjih zdijo skoraj bolj navzoče od dogodkov, ki so se zares zgodili. Kovček je bil še vedno tam v spominu. Tudi očetovo pismo. Tudi stanovanje, v katerem nista nikoli živela. Ali je to samo zato, ker jih je tolikokrat premlel, ali pa neuresničena možnost v spominu ohrani nekaj, česar zaključen dogodek nima?

Ni vedel in tokrat si ni skušal pomagati z novim primerom, ampak je nekaj časa samo sedel.

Sedel je, dokler ni začutil, da mu je od dolgega sedenja otrpnila noga. Iztegnil jo je, premaknil stopalo in pogledal proti pristanišču. Zdaj je bil res čas, da gre.

Segel je proti palici, vendar je roko ustavil, še preden se je dotaknil ročaja. V glavi se mu je vrnila prva šala, samo da se mu zdaj ni zdela več enaka. Žena ti lahko odpusti tudi tisto, česar nisi naredil. Ne zato, ker bi tisto neopravljeno dejanje obstajalo nekje med njima, ampak ker lahko človek živi, govori in odloča na podlagi nečesa, za kar misli, da je bilo ali bi lahko bilo.

To je veljalo za zmoto. Za resnično možnost pa je bilo treba dodati še nekaj: včasih človek ne ravna samo zaradi tega, kar si predstavlja, ampak zaradi poti, ki je bila v njegovem svetu dejansko odprta in se je pozneje zaprla.

Več od tega si ni upal obdržati in za trenutek se mu je zdelo, da je morda dovolj.

XII.

Morda je bilo dovolj, si je ponovil, vendar tokrat ni mislil na odgovor, ampak na mejo, do katere je prišel. Od jutra je iz ene gostilniške šale naredil več, kakor je tisti človek pri sosednji mizi gotovo nameraval, potem pa je moral skoraj vse, kar si je sproti razložil, še enkrat razstaviti, ker je bilo preveč preprosto ali preveč lepo, da bi mu zaupal. Na koncu mu ni ostalo veliko: tisto, česar ni bilo, samo po sebi ne naredi ničesar; človek pa lahko živi ob možnosti, ki je res odprta, in medtem naredi nekaj, kar ostane tudi potem, ko se možnost zapre.

Pogledal je proti pristanišču in se vprašal, ali bi znal to povedati komu drugemu, ne da bi se zapletel v kovčke, zdravniške izvide, stanovanja, očetovo pismo in sina. Verjetno ne. Če bi zvečer v gostilni začel razlagati, da obstaja razlika med nečim, kar se ni zgodilo, in nečim, česar nikoli ni bilo niti kot resne možnosti, bi Jože po dveh stavkih vprašal, ali je kaj ujel. Morda bi bilo tako tudi prav.

Vzel je prazno steklenico, jo spravil globlje v torbo in začel počasi pospravljati stvari, ki jih ni več potreboval. Škatlico z vabo je zaprl, krpo zložil čeznjo in preveril, ali je nož tam, kjer ga je imel. Palico je pustil zadnjo. Vrvica je še vedno tekla v vodo, vrh pa se ni premikal.

Ob tem se mu je vrnil kovček. Ne kot dokaz česarkoli, ampak preprosto kot predmet, ki ga je nekoč imel na postelji. Zdaj se je spomnil celo vonja v sobi, čeprav ni vedel, ali si ga po tolikih letih samo izmišlja. Spomnil se je, da je eno srajco zložil dvakrat, ker prvič ni šla lepo ob rob. Spomnil se je matere, ki je stopila do vrat in vprašala, ali bo jedel doma. Ni mu rekla, naj ne gre. Vsaj tega se ni spomnil.

Morda je prav to čudno pri stvareh, ki se niso zgodile, si je mislil. Dogodka ni mogoče priklicati, ker ga ni bilo, okoli njega pa lahko ostane polno resničnih drobcev: kovček, srajca, vozni red, materino vprašanje, jutro, ko bi moral oditi. Človek se ne spominja odhoda. Spominja se časa, v katerem je bil odhod še mogoč.

Ta misel se mu je zdela natančnejša od mnogih prejšnjih. Ni govorila o drugem življenju. Ni bilo drugega mesta, v katerem je živel, druge službe, drugih ljudi, ki jih je tam spoznal. V spominu je ostal samo rob nečesa, kar se je lahko zgodilo in se ni. Vse drugo bi moral dodati sam.

Prav zato je bilo tako lahko pretiravati. Človek ima nekaj resničnih drobcev, praznino med njimi pa lahko čez leta zapolni s tem, kar danes pogreša. Če mu je življenje postalo dolgočasno, si predstavlja, da bi bil odhod pustolovščina. Če je osamljen, iz starega dekleta naredi ljubezen. Če mu je žal zaradi sina, iz zavrnjene službe naredi žrtev za družino. Možnost, ki se ni uresničila, nima lastnih poznejših dogodkov, ki bi mu ugovarjali.

To je bilo morda razlog, da neuresničene poti v spominu včasih ostanejo tako čiste. Nikoli niso dobile slabega vremena, računov, utrujenosti in navadnih torkov. Toda iz tega ni sledilo, da niso bile nekoč resnične kot možnosti. Pomenilo je samo, da mora človek ločiti tisto, kar je bilo takrat res odprto, od življenja, ki mu ga je pozneje pripisal.

Ribič je položil roko na palico, vendar je še ni dvignil. Zdelo se mu je, da je prišel nazaj skoraj do istega mesta, kjer je bil pri besedah »lahko bi«, le da mu zdaj nista več obljubljali drugega življenja. Govorili sta samo o nekem trenutku, v katerem je bilo mogoče več kot tisto, kar se je pozneje zgodilo.

Ali je bilo to dovolj, da reče, da je resničnost večja od tega, kar se je dejansko zgodilo? Ob tej misli je skoraj odmaknil roko s palice. Besede so bile spet prevelike. Resničnost je bila tudi ta čoln, voda pod njim, motor, ki ga bo moral prižgati, in kruh, ki ga je pojedel. Možnost ni bila resnična na isti način. Kovček je lahko prijel. Odhoda, ki ga ni bilo, ni mogel.

Pa vendar tudi možnost ni bila isto kakor nič. Če bi bila nič, se zaradi nje ne bi pripravljal, odločal in ostal. Toda morda je bilo napačno vprašati, ali je možnost »resnična« tako, kakor je resničen predmet. Morda je dovolj, da so bile razmere takšne, da je človek pred seboj dejansko imel več kot eno pot, čeprav je samo ena pozneje postala njegovo življenje.

Spet se je ustavil pri besedi »dejansko«. Še malo prej bi se sam sebi smejal, če bi jo izrekel s takšno gotovostjo. Ni mogel dokazati, koliko poti je imel svet. Lahko je samo povedal, katere je takrat videl in katere so bile podprte z nečim zunaj njegove želje. Morda je bila to vsa natančnost, ki jo človek pri lastnem življenju lahko doseže.

Vzel je palico v roko in jo rahlo privzdignil, da bi preveril, ali je vaba še na mestu. Vrvica je bila lahka. Spustil jo je nazaj in še ni navijal.

Pomislil je na očeta, na njegovo nedokončano pismo in na to, kako dolgo je verjel, da bi se lahko pogovorila drugače. Zdaj ni več vedel, ali je bila sprava res odprta možnost ali samo njegova poznejša želja. Čudno pa je bilo, da mu zaradi tega pismo ni pomenilo manj. Morda celo več. Ni več zahteval od njega, naj dokaže življenje, ki ga ni bilo. Dovolj je bilo, da je pokazalo nekaj, kar se je zgodilo: oče je sedel in začel pisati.

Tudi pri sinu mu ni bilo treba vedeti, ali bi res odšel, če bi sprejel tisto delo. Dovolj je bilo, da se je odločal in da je oče v času njegovega odločanja drugače pogledal staro fotografijo ter ga povabil na kosilo. To se je zgodilo. Poznejši ostanek doma tega ni izbrisal.

Za trenutek se mu je zazdelo, da je vse jutranje razmišljanje mogoče skrčiti na nekaj zelo preprostega: človekovo življenje ni sestavljeno samo iz končnih izidov. Med enim dogodkom in drugim so čakanja, odločitve, strahovi, priprave in odprte poti, od katerih se nekatere zaprejo, ne da bi postale dogodki, zaradi katerih so bile odprte. Če bi iz življenja odstranil vse to in pustil samo tisto, kar se je nazadnje zgodilo, bi ostala pravilna kronologija in precej slab opis človeka.

Tega ni hotel spremeniti v pravilo. Nekateri ljudje morda skoraj nikoli ne razmišljajo o neizbranih poteh. Drugi se v njih izgubijo in dejanskemu življenju naredijo krivico. Sam je tisto jutro verjetno počel malo obojega.

Nasmehnil se je in prvič pomislil, da bo Jožetu, če ga zvečer vpraša, kaj je delal toliko časa na morju, rekel, da ni bilo rib. To bo skoraj res in veliko krajše.

Potem pa ga je zmotilo še nekaj. Če je možnost res samo odprta pot v nekem trenutku, kaj se z njo zgodi, ko se zapre? Ni je več kot možnost, toda človek jo lahko še desetletja nosi v spominu. Takrat ne nosi možnosti same, ker je ta že izginila. Nosi spomin na čas, ko je bila odprta.

To mu je bilo pomembno. Morda se človek ne spominja prihodnosti, ki je ni bilo. Spominja se sebe, ki je nekoč imel prihodnost, v kateri še ni vedel, kaj bo.

Pri tem je ostal dlje, kot je nameraval. Mladi človek ob kovčku ni vedel, da bo čez desetletja sedel v tem čolnu in razmišljal o njem. Ni vedel za ženo, sina, stanovanja, službe in očetovo smrt. Zanj ponedeljek še ni bil preteklost z znanim koncem. Bil je jutri, v katerem je lahko odšel ali ostal.

Ribič je nenadoma začutil skoraj nežnost do tistega človeka, ki je bil nekoč on, vendar se je temu občutku uprl, še preden bi iz njega naredil kaj lepega. Mladi on ni potreboval njegovega odpuščanja. Naredil je, kar je naredil, ali pa ni naredil tistega, kar bi lahko. Vse drugo je prišlo pozneje.

Morda pa je prav tu ostalo nekaj, česar ni mogel odpraviti niti z najstrožjim ugovorom. Ko danes pogleda nazaj, ne vidi samo dogodkov. V nekaterih trenutkih se spomni tudi odprtosti, ki jo je takrat čutil, čeprav ve, da se je pozneje zaprla. Ne spomni se drugega življenja. Spomni se, da njegovo današnje življenje takrat še ni bilo edino, ki ga je znal pričakovati.

Ali to pomeni, da je bilo drugo življenje resnično? Ne. Tega ni hotel reči. Drugo življenje ni bilo. Resničen je bil človek, ki je stal pred možnostjo, in resnično je bilo vse, kar je zaradi nje naredil, preden je izginila.

Zdelo se mu je, da se je s tem vrnil prav na začetek in hkrati nekam drugam. Žena iz šale je lahko tri dni jezna zaradi dejanja, ki ga ni bilo, ker verjame, da je bilo. On pa je lahko štirideset let pozneje še vedno drugačen zaradi odločitev, ki jih je sprejel v času, ko je bil odhod resno odprt in iz katerih je potem nastalo njegovo dejansko življenje. V prvem primeru je lahko vse zmota. V drugem ni treba, da je.

Vrh palice je sunkovito potegnilo navzdol.

Roka se mu je zaprla okoli ročaja, še preden je utegnil dokončati misel. Dvignil je palico in začutil težo, ki se je tokrat premaknila. Vrvica je stekla vstran. Nagnil se je naprej, z drugo roko prijel za kolut in začel navijati. Nekaj pod gladino je potegnilo proč od čolna, palica se je upognila in ribič je popustil toliko, da vrvica ni bila preveč napeta.

Riba je še enkrat potegnila. Obrnil je palico nekoliko vstran, navil nekaj vrvice in se z nogo oprl ob dno čolna.

Voda ob boku se je odprla v kratkem bleščečem krogu. Ribič je potegnil palico k sebi.