Ko sem se odločila oditi
Celotno besedilo za spletno branje
Pred jadrnico sva živela skupaj, čeprav je bilo najino skupno življenje razdeljeno med dolge mesece njegove odsotnosti in krajši čas, ko se je vračal domov. On je odhajal na morje za več mesecev, jaz pa sem ostajala v najinem stanovanju in čakala na njegove vrnitve. Ko se je vrnil, je imel pred seboj približno mesec dni dopusta in prvih nekaj dni pogosto sploh ni vedel, kaj bi sam s seboj. Na ladji je bilo njegovo življenje določeno z urami, stražami, pristanišči, delom in odgovornostjo, doma pa je nenadoma imel ves dan pred seboj in nobenega urnika. Takrat sem skoraj samoumevno prevzela najin skupni čas.
»Koliko časa imaš tokrat?« sem ga vprašala ob eni od vrnitev.
»Kakšen mesec.«
»Najprej se naspi. Potem pa povej, ali bi šel kam z menoj.«
Skomignil je.
»Najprej bi se res naspal.«
»Dva dni imaš. Tretji dan te nekam odpeljem.«
In sem. Poleti sem iskala morje, izbrala kraj, rezervirala sobo ali apartma in določila, koliko časa bova ostala. Pozimi sem iskala hribe ali toplice. Če je bilo vreme lepo, sem pripravila izlet. Ob nedeljah sem izbrala restavracijo in rezervirala mizo. Zdelo se mi je škoda, da bi tisti kratek mesec, ki sva ga imela skupaj, spolzel mimo naju, medtem ko bi se odločala, kaj bi lahko počela.
»Ti imaš moj dopust bolj organiziran kot ladjar mojo plovbo,« se je včasih pošalil.
»Nekdo mora skrbeti, da tudi živiš.«
Takrat sva se temu smejala. Verjela sem, da to delam za oba. Če sva se zvečer vrnila utrujena z izleta, če nama je bilo lepo ob morju ali sva v nedeljo sedela pri dobrem kosilu, nisem razmišljala, kdo je odločil, kam greva. V moji glavi je bilo preprosto: on je bil več mesecev zdoma, jaz pa sem v času, ko je bil doma, iz najinih dni sestavljala življenje.
Danes vidim še nekaj, česar takrat nisem. Večino najinega življenja na kopnem sem organizirala jaz. Jaz sem izbirala, predlagala, rezervirala in skrbela, da sva kam šla. On je prihajal iz sveta, v katerem je imel natančno določene naloge, jaz pa sem mu doma pripravljala svet, v katerem mu ni bilo treba veliko odločati. Zdelo se mi je, da je tako za oba najbolje. Morda sem bila v to prepričana tako močno, da se ga niti nisem vedno vprašala, ali bi sam izbral enako.
Prav njegova drugačnost me je nekoč pritegnila. Ko sva se spoznala, nisem v njegovem nemiru videla nevarnosti. Videla sem človeka, ki se ni bal življenja. Medtem ko so drugi dolgo tehtali, je on vstal in naredil. Kadar se je pred njim odprla pot, ni najprej iskal razlogov, zakaj ne bi šel, ampak je hotel vedeti, kam vodi. Ob njem se mi je zdelo, da je svet večji, kot sem ga poznala sama.
Všeč mi je bilo, da ga ni bilo lahko ustaviti. Všeč mi je bilo celo tisto, kar me je včasih utrujalo: njegova trma, potreba, da dokonča začeto, in prepričanje, da je mogoče premagati skoraj vse, če človek ostane miren in vztraja. Ko je odhajal na ladjo, sem vedela, da odhaja v svet, v katerem bi se sama težko znašla. Prav zato sem ga občudovala.
Če se je kdaj vrnil z zgodbo o neurju, okvari ali pristanišču, v katerem je šlo kaj narobe, je pripovedoval brez velikih besed. Povedal je, kaj se je zgodilo, kaj je naredil in kako so prišli skozi. Mene je včasih stisnilo že ob poslušanju, njega pa je dogodek zanimal predvsem kot nekaj, kar je bilo treba razumeti in obvladati.
»Tebe pa res ni ničesar strah,« sem mu nekoč rekla.
»Seveda me je. Ampak potem narediš, kar moraš.«
Takrat sem ga zaradi tega imela še raje. Zdelo se mi je, da bo ob njem tudi mene manj strah. Dolgo nisem pomislila, da njegova moč ne bo vedno tudi moja in da bom morda ob njej kdaj še jasneje začutila svojo nemoč.
Najine razlike sem poznala, vendar sem jih razumela kot način, kako se dopolnjujeva. Jaz bom znala ustaviti, on bo znal premakniti. Jaz bom iz poti naredila dom, on pa bo poskrbel, da se življenje ne bo zaprlo med štiri stene. Kadar je šel malo predaleč, sem zamižala na eno oko, ker sem verjela, da je prav tisti korak čez mero del človeka, v katerega sem se zaljubila.
Potem je začel govoriti o jadrnici.
Sprva sem mislila, da je to samo ena od njegovih idej, ki jih prinese z morja. Toda ni pozabil. Hotel je majhno, približno šest metrov dolgo jadrnico, dovolj veliko za dva, s kabino, majhno kuhinjo, straniščem, jadri in motorjem. Ko sem jo prvič videla, nisem pomislila: spet morje. Pomislila sem: najino.
Bila sem navdušena.
Videla sem majhen plavajoči dom. Namesto da bi vsako poletje iskala apartma, bova lahko odvezala vrvi, poiskala lep zaliv, se kopala, kuhala na krovu in zvečer sedela ob kozarcu vina. Zdelo se mi je, da je našel nekaj, kar bo povezalo njegov svet z mojim. On bo imel morje, jaz bom imela njega, najin dopust pa ne bo več vezan na eno plažo ali en hotel.
Ko je moral spet na ladjo, je velik del priprav ostal meni. In meni je bilo to všeč. Iskala sem ljudi in mojstre, se dogovarjala za dela, preverjala, kaj je narejeno in kaj še manjka, skrbela za opremo in za drobne stvari, ki jih človek potrebuje, če želi na šestih metrih nekaj dni tudi živeti, ne samo pluti. Včasih sem imela občutek, da jadrnico pripravljam tako, kot sem prej pripravljala najine dopuste: on bo prišel, vse bo pripravljeno in začela bova živeti tisti kratki skupni čas.
Ko je poklical z ladje, je skoraj vedno vprašal:
»Kako je z jadrnico? Je pripravljena?«
»Bo. Motor je urejen, jadra tudi, drobne stvari bom dokončala, preden prideš.«
»Ko prideš domov, hočem, da samo odložiš torbo in stopiš nanjo.«
To me je veselilo. Nisem pripravljala njegove jadrnice. Pripravljala sem najino.
V mislih sem že videla jutra v zalivih. Kavo v kokpitu. Kopanje pred zajtrkom. Mokre kopalke, obešene na ograjo. Kosilo, skuhano na majhnem kuhalniku. Večer, ko nama ne bo treba nikamor. Takrat še nisem vedela, da je on isto jadrnico gledal drugače. Zame je bila hišica, ki lahko pride do lepega zaliva. Zanj je bila plovilo, s katerim lahko pride za naslednji rt.
Prej je bilo morje njegovo delo, kopno pa najin skupni svet. Ko se je vrnil z ladje, je vstopil v življenje, ki sem ga večinoma pripravila jaz. Z jadrnico pa se je nekaj neopazno obrnilo. Morje ni bilo več samo kraj, od koder se vrača. Prišlo je v najin dopust, v najin skupni čas in med naju. Prvič nisem jaz izbirala poti. Prvič je imel smer v rokah on.
Takrat se mi to ni zdelo pomembno. Pravzaprav me je veselilo. Mislila sem, da bom končno del sveta, o katerem sem ga toliko let poslušala pripovedovati. Želela sem videti, kaj ima na morju tako rad. Želela sem biti z njim tam, kjer je bil najbolj on sam.
Ko sva odvezala vrvi v Piranu, sem bila prepričana, da začenjava najlepši dopust, kar sva jih kdaj imela.
Nisem vedela, da bo jadrnica naredila nekaj, česar niso naredili ne hoteli ne toplice ne hribi ne restavracije niti vsa tista leta njegovih odhodov in vrnitev: prvič nama bo pokazala, kako različna sva, kadar nobeden od naju ne živi v svetu, ki ga je pripravil drugi.
Načrt je bil jasen: Piran, istrska obala, Pula, čez Kvarner proti Osorju in potem naprej proti Kornatom, če bova imela dovolj časa. Vrnila naj bi se po isti poti. Ko mi je razlagal razdalje, sem ga poslušala samo napol. Njega so zanimale milje, veter in hitrost, mene pa nekaj povsem drugega: kje se bova kopala, kje bova zvečer spustila sidro, kaj bova skuhala in ali bova našla kakšen zaliv, v katerem ne bo nikogar drugega.
»Samo povej mi, da ne bova vsak dan lovila milj,« sem rekla, ko je še v Piranu gledal karto.
»Ne bova jih lovila. Če bo lepo, bova naredila petindvajset, trideset milj. Če ne, pa manj.«
»Dobro. Ker jaz štejem zalive, ne milj.«
Pogledal me je in se zasmejal.
»Vem.«
Takrat mi je bil njegov nemir všeč. Bil je eden od razlogov, da sem ga imela rada. Ob njem se je vedno nekaj dogajalo, jaz pa sem ob njem pogosto naredila kaj, česar sama ne bi. Zdelo se mi je, da je prav v tem najina sreča: jaz sem znala izbrati kraj, kjer nama bo lepo, on pa je znal odpreti vrata tja, kamor sama morda ne bi šla.
Prve tri dni sva počasi plula ob Istri. Jadrnica ni bila hitra. Če sva uporabljala Tomosa, sva se premikala s približno tremi vozli, pod dobrim vetrom pa približno štiri. Zame je bila počasnost prijetna. Obala je drsela mimo na razdalji, na kateri sem še vedno videla hiše, zvonike, plaže in ljudi. Ustavljala sva se, kadar je bilo treba, včasih tudi samo zato, ker sem zagledala zaliv, ki mi je bil všeč.
Toda že takrat sem spoznala njegovo navado.
Zbudil se je zelo zgodaj.
Včasih okoli pete ure.
Prvo jutro sem še spala, ko sem zaslišala ropotanje na palubi. Odprla sem oči in nekaj trenutkov nisem vedela, kje sem. Jadrnica se je že premikala.
Prišla sem v kokpit zavita v majico.
»Igor, ura je pet. Midva že plujeva?«
»Lepo jutro je. Škoda bi ga bilo pustiti na privezu.«
»Jaz sem si najlepši del dneva predstavljala s kavo.«
»Kavo dobiš med potjo.«
Zanj mogoče. Jaz sem si predstavljala drugače: kavo, kopanje, počasen zajtrk in šele potem odločitev, ali bova kam šla. On pa je videl mirno morje, primeren veter in nekaj ur, ki jih ne bi smela izgubiti.
Ko sem se popolnoma prebudila, je bila obala že precej daleč.
»Jaz bi se nekje ustavila in se v miru skopala.«
»Lahko kar tukaj. Morje je mirno.«
Pogledala sem v modrino pod nama. Dna ni bilo nikjer.
Skomignil je.
»Ne vidim dna. Meni to ni isto kot zaliv.«
Nasmehnil se je, spustil jadra in za krmo spustil dolgo vrv, nato pa brez posebnega razmišljanja skočil v morje.
»Pridi, vrv je za krmo.«
Ostala sem na robu.
»Ni ti treba do dna. Samo drži se blizu jadrnice.«
Zanj je bilo vse preprosto. Če znaš plavati, plavaš. Če piha, jadraš. Če je pred tabo morje, greš čez.
Hotela sem mu pokazati, da zmorem tudi jaz. Spustila sem se v vodo.
Bila je prijetna, topla, čista. Toda nisem uživala. Ves čas sem gledala jadrnico. Ko se je na valu odmaknila za nekaj metrov, se mi je zdelo, da je mnogo dlje. On je plaval okoli mene, se potapljal in me vabil stran od plovila.
»Pridi malo stran od lestve, tukaj je lepše.«
»Ne bom. Hočem ostati blizu lestve.«
»Marina, vrv je zunaj, jaz sem tukaj. Nič se ne bo zgodilo.«
Ta stavek sem na poti slišala večkrat in vsakič sva v njem slišala nekaj drugega.
Ko je rekel, da se nič ne bo zgodilo, je govoril o nevarnosti; jaz pa o tem, kako sem se počutila.
Ko sva se vrnila na krov, sem mislila, da bova ostala. Hotela sem se posušiti, pripraviti kavo in nekaj pojesti. On pa je pogledal veter.
Čez nekaj minut so bila jadra spet dvignjena.
Jadrnica se je nagnila.
»Poglej, kako greva!«
Bil je srečen. Sedel je pri krmilu, lovil veter in opazoval jadra, kot da mu govorijo. Jaz sem poskušala ležati, vendar je bilo vse nagnjeno. Ko je prišel val, sem zdrsnila po ležišču.
Prišla sem ven.
»Igor, vem, da je tebi to lepo, ampak meni pri tem nagibu ni prijetno.«
»Tako se nagne, ko prime veter. Lahko malo popustim, če ti je slabo.«
»Ne gre za slabost. Samo ne uživam.«
Pogledal me je.
Gledal me je, kakor da išče težavo, ki bi jo bilo mogoče odpraviti.
Nekaj časa sva še nadaljevala. Potem sem ga prosila:
»Danes bi se rada nekje ustavila. Ne samo za eno uro.«
Ni ugovarjal. Spustil je jadra, prižgal Tomosa, pogledal karto in poiskal najbližje varno sidrišče ali pa marino za privez.
In takoj ko sva se privezala ali zasidrala, sem bila spet srečna.
Podobni prizori so se v prvih dneh ponovili še nekajkrat. Ko sem prosila, da se ustaviva, se je ustavil; kadar nisem rekla ničesar, je plul naprej. Takrat se mi to še ni zdelo pomembno. Šele pozneje sem razumela, da sva bila oba zadovoljna, dokler je vsak verjel, da drugi v resnici želi skoraj isto.
Nekega večera sem ga prosila, naj prej kot običajno poiščeva privez. Sonce je bilo še visoko in po njegovem bi lahko plula najmanj dve uri, jaz pa sem si želela samo stopiti na obalo, se počasi sprehoditi in večerjati, ne da bi ves čas pogledovala, ali se jadrnica obrača okoli sidra.
Pogledal je karto, nato obalo in brez ugovora obrnil proti majhnemu pristanišču.
»Tukaj bova izgubila skoraj pol dneva,« je rekel, vendar se je pri tem nasmehnil.
»Ne bova ga izgubila. Samo nikamor ne bova šla.«
»Dobro. Danes po tvoje.«
Tisti večer je bilo res po moje. Dolgo sva sedela pred majhno gostilno, se sprehodila ob obali in se vrnila na jadrnico šele, ko so bile ulice skoraj prazne. Ni gledal na uro in ni govoril o miljah. Bila sem mu hvaležna, čeprav tega nisem povedala, on pa je bil videti zadovoljen že zato, ker sem bila zadovoljna jaz.
Takrat se mi njegova prilagoditev še ni zdela žrtev. Verjela sem, da je to preprosto ljubezen: enkrat greva po njegovo, drugič po moje.
Kljub temu so bili prvi trije dnevi lepi. Zelo lepi. Bila sva zaljubljena, veliko sva se smejala, kuhala na jadrnici, jedla preproste stvari, hodila po obali in zvečer zaspala blizu drug drugegada.
V Pulo sva prišla zvečer tretjega dne.
Ko sva se privezala v marini, sem bila vesela trdnih tal, tuša in večera, ko nama ne bo treba misliti na sidro, veter ali naslednji privez. Oblekla sva se in odšla v restavracijo. Sedela sva zunaj, jedla dobro večerjo, pila vino in gledala luči ob morju.
Za sosednjo mizo je sedel starejši par. Jedla sta počasi, skoraj brez besed, vendar mu je ona, ko je iz košarice vzela kos kruha, najprej odlomila krajček in ga položila na njegov krožnik. Ni se ji zahvalil in ona tega ni pričakovala. Kretnja je bila očitno starejša od večera, morda starejša od restavracije, v kateri sva sedela, in ob njej sem pomislila, koliko let mora človek preživeti z nekom, da nežnost postane tako vsakdanja, da je nihče več ne opazi.
Nekoliko dlje je mlada ženska govorila hitro in se ves čas smejala, moški ob njej pa je držal roko na naslonu njenega stola, kakor da jo varuje pred nečim, česar ni bilo. Pri drugi mizi sta sedela zakonca z otrokoma. Otroka sta se prepirala zaradi sladoleda, mati je bila utrujena, oče je gledal proti morju, pa vendar ji je brez besed podal prtiček prav v trenutku, ko ga je potrebovala. Za njima sta bila moški in ženska, ki se ves večer skoraj nista pogledala. Nisem vedela, ali sta se pravkar sprla ali pa sta tako sedela že več let.
Opazovala sem jih in ugibala, kdo se ima rad, kdo se samo še pozna in kdo je prišel na večerjo zato, ker doma ne bi več vedel, kaj naj reče. Takrat sem še verjela, da je ljubezen nekaj, kar se vidi: v dotiku, pogledu, smehu in načinu, kako se človek nagne bliže, kadar drugi govori. Če bi kdo gledal naju, bi videl, da mi je približal kozarec, še preden sem stegnila roko, da je vedel, kaj bom naročila, in da sem mu z roba krožnika vzela kos ribe, ne da bi vprašala. Videl bi, da se dotikava, čeprav se nama ni treba, in da se med pogovorom pogosto nasmehneva že zato, ker oba veva, kaj bo drugi rekel.
Med vsemi pari v restavraciji se mi je zdelo, da sva prav midva najbolj zaljubljena. Ne najmlajša, ne najglasnejša in ne najbolj brezskrbna, samo najbolj povezana. Za nama so bila leta njegovih odhodov in mojega čakanja, vrnitev, med katerimi sva hotela nadomestiti vse zamujene mesece, poti, ki sem jih izbirala jaz, in večerov, ko nama ni bilo treba ničesar pojasnjevati. Poznala sem način, kako prime kozarec, kadar razmišlja, on pa je iz mojega obraza vedel, ali mi je hladno, še preden sem si segla po jopico.
Položil mi je roko na hrbet, ko je natakar šel tesno mimo stola. Dotik je trajal samo trenutek, vendar sem se nagnila k njemu in pomislila, da je prav to tisto, zaradi česar ljudje ostanejo skupaj: ne velike obljube, temveč telo, ki že samo ve, kje je drugi.
»Kaj gledaš?« je vprašal.
»Ljudi.«
Ozrl se je po mizah.
»In kaj si ugotovila?«
»Da sva midva najlepši par tukaj.«
Nasmejal se je.
»To si ugotovila sama?«
»Popolnoma nepristransko.«
Dvignil je kozarec in se z njim rahlo dotaknil mojega. V tistem trenutku mi ni prišlo na misel, da bi lahko ljubezen, ki sem jo tako jasno videla med nama, nekega dne lahko ostala brez skupne poti. Zdelo se mi je, da naju varuje pred vsem, česar še nisva poznala.
Takrat nisem dvomila o nama.
»Vidiš,« sem rekla, »zaradi tega sem šla s tabo.«
»Zaradi večerje?«
»Zaradi tega, ker zjutraj ne vem, kje bom zvečer.«
»Jaz približno vem.«
»Potem mi ne povej.«
Nasmejala sva se.
Tistega večera nisem razmišljala o tem, da sva različna. Nisem se spraševala, ali lahko živim z njegovim nemirom. Gledala sem človeka, ki sem ga imela rada, in bila vesela, da sem šla z njim.
Po večerji sva se počasi vračala proti jadrnici. Držala sem ga pod roko in poslušala, kako mi razlaga nekaj o vetru, čeprav ga nisem zares poslušala. Bila sem zadovoljna že zato, ker je bil ob meni. Na pomolu sva se še ustavila. Luči so se lomile na mirni vodi in jadrnice so stale druga ob drugi, kot da nikoli nikamor ne odplujejo.
»Jutri me ne odpelji ob petih, preden sploh vem, da sva odvezana.«
»Ob šestih je že pozno?«
»Zame ne. Jutri najprej kava.«
»Kava torej. Potem veter.«
Zasmejal se je in me objel. Bila sem srečna.
Naslednje jutro sva dopolnila gorivo in vodo, kupila nekaj hrane in uredila jadrnico. On je bil pripravljen nadaljevati.
Jaz pa nisem bila.
»Danes bi našla zaliv in tam ostala. Kopanje, kosilo, nič poti.«
»Lahko.«
»Cel dan, Igor. Ne postanek med dvema etapama.«
Pogledal me je, potem pa brez prerekanja pokimal.
»Prav. Poiščeva zaliv in danes ne štejeva milj.«
To mi je pomenilo več, kot sem mu povedala.
Nedaleč od Pule sva našla miren zaliv in spustila sidro. Motor je utihnil. Morje je bilo skoraj gladko, sonce visoko, obala dovolj blizu, da sem videla kamenje pod drevesi.
To je bil moj dan.
Plavala sem dolgo. Vračala sem se na jadrnico, se posušila na soncu in čez nekaj časa spet skočila v vodo. Kuhala sva na majhnem kuhalniku, se prepirala, kdo je porabil preveč vode za pomivanje, jedla v kokpitu in se smejala neumnostim, ki jih danes ne znam več ponoviti.
Nikamor se nama ni mudilo.
Vsaj meni se ni.
Popoldne sem ležala ob njem in mislila, da bi lahko tako živela dolgo. Majhna jadrnica, malo stvari, morje, človek, ki ga imam rada. Takrat nisem potrebovala Kornatov. Nisem potrebovala Osorja. Nisem potrebovala naslednjega otoka.
Potrebovala sem samo tisti zaliv.
Proti večeru sem opazila, da spet gleda ven.
Poznala sem že ta pogled.
»Spet gledaš vreme.«
»Ja. Če greva zdaj, sva proti Unijam še v dobrem vetru.«
»Čez Kvarner? Saj bo del poti že ponoči.«
Dvignila sem se.
»Bo, ampak vreme drži. Veter je dober, morje mirno. Če bi videl kaj slabega, ne bi šel.«
Pogledala sem nebo. Res ni bilo videti nič posebnega.
»Res misliš, da je varno?«
»Mislim. Če ne bi, bi ostala tukaj.«
Ta stavek je odločil.
Ne vremenska napoved. Ne morje. Ne moja želja po nadaljevanju.
Zaupanje.
Če bi šla sama, ne bi odšla. Če bi bila z nekom, ki morja ne pozna, ne bi odšla. Toda bila sem z njim. Zaupala sem njegovemu znanju, njegovim izkušnjam in tistemu miru, ki ga je imel vedno, ko je govoril o morju.
»Dobro,« sem rekla. »Greva.«
Dvignila sva sidro.
Še zadnjič sem pogledala zaliv, v katerem sem preživela najlepši dan najine poti. Takrat nisem vedela, da bom pozneje prav ta trenutek tolikokrat vrtela nazaj in se spraševala, kaj bi bilo, če bi rekla ne.
Sprva ni bilo ničesar.
Potem je prišla tema.
Veter se je okrepil. Morje se je začelo dvigovati. Jadrnica, ki je bila še nekaj ur prej najina majhna hiša, je postala samo šest metrov plovila na velikem temnem morju.
Sedela sem in ga gledala.
On je bil zbran.
Meni je postajalo vedno bolj jasno, da me je strah.
»Igor, tole je precej močnejše kot prej. Je še v redu?«
»Je. Držim jo.«
Čez nekaj časa sem spet rekla:
»Veter se še krepi.«
»Ja. Bolj, kot sem pričakoval.«
»Mene je strah.«
»Vem. Če bo huje, greš v kabino.«
Hotela sem mu verjeti.
Potem je jadrnico zadel večji val.
»Samo povej mi, če se kaj spremeni.«
Tokrat se ni šalil.
»Pojdi zdaj dol. Tukaj mi bo laže delati.«
»Ti boš ostal zunaj?«
»Moram. Pri krmilu.«
Šla sem v kabino.
Tam je bilo še huje. Nisem videla morja, samo čutila sem ga. Vsak nagib je bil večji, ker nisem vedela, kaj prihaja. Poskušala sem ležati, vendar me je premetavalo. Potegnila sem kovter čez glavo, kot da lahko kos blaga ustavi zvok vetra, motorja in vode.
Takrat me ni bilo sram.
Takrat sem mislila, da bova umrla.
Ne spomnim se, koliko časa je trajalo. V temi čas izgubi obliko. Potem sem skozi hrup zaslišala njegov glas drugače kot prej. Nekaj se je dogajalo.
Dvignila sem glavo.
Skozi okno sem videla luči.
Velike.
Preblizu.
»Kaj je to?«
Ni odgovoril takoj.
»Ladja.«
»Ali naju vidi?«
»Mora naju.«
Beseda mora me ni pomirila.
Luči so postajale večje.
Takrat sem prvič pomislila, da njegovo znanje morda ne bo dovolj. Luči so rasle pred menoj in prvič nisem vedela, ali je sploh še kaj odvisno od njega.
In jaz nisem mogla narediti ničesar.
Ko je velika ladja šla mimo, sem bila preveč prestrašena, da bi čutila olajšanje. Hotela sem samo na kopno.
Do Unij sva prišla pozno, izčrpana.
Ko je končno našel varen privez, sem komaj stopila iz kabine. Noge so se mi tresle.
On je bil utrujen, vendar sem na njegovem obrazu videla nekaj, česar takrat nisem mogla prenesti.
Olajšanje.
In nekaj podobnega zadovoljstvu.
»Prišla sva čez.«
Gledala sem ga.
»Igor, jaz sem bila spodaj prepričana, da bova umrla.«
»Pretiravaš.«
»Ne, govorim o tem, da me je bilo res na smrt strah.«
Molčal je.
»Povej mi samo eno: bi šel še enkrat tako pozno čez?«
Tokrat ni iskal izgovora.
»Ne bi.«
Čakala sem.
»Prepozno sva šla. Napačno sem presodil. Tega ne bi smel narediti.«
Potem je pogledal svoje dlani, kakor da je na njih ostalo nekaj od noči, in jih počasi obrisal ob hlače. Ničesar več ni dodal.
Prvič tisto noč sem začutila, da me je razumel. Toda nekaj, kar sem pred odhodom iz Pule imela brez vprašanja, se ni vrnilo z nama na privez.
Potem je dodal:
»Drugič bi odrinil prej ali pa ostal na sidru.«
Zanj je to pomenilo, da greš naprej.
On se je iz Kvarnerja naučil, kako bo naslednjič ravnal bolje.
Jaz sem se iz Kvarnerja naučila nekaj drugega.
Da naslednjič nočem biti tam.
Ko sva se privezala, nisem takoj legla. Sedela sem v kokpitu in držala skodelico, čeprav se ne spomnim več, kaj je bilo v njej. Roke so se mi še vedno tresle. On je preverjal vrvi, pogledoval proti jamboru in urejal stvari, ki jih je bilo treba urediti. Njegovo telo je že delalo naprej, moje pa je bilo še vedno v temi sredi Kvarnerja.
»Pridi spat. Zdaj sva varno privezana.«
»Ne morem še. Telo mi še vedno dela, kot da sva tam zunaj.«
Sedel je nasproti mene.
»Vem.«
»Ti si bil zunaj in si ves čas nekaj delal. Jaz sem bila spodaj in samo čakala, kaj se bo zgodilo.«
»Poslal sem te dol, ker je bilo tam varneje.«
»Vem. In vem, da si hotel dobro. Samo zame ni bilo isto.«
»Kaj ni bilo isto?«
»Prej sem mislila, da če ti veš, kaj delaš, potem se tudi jaz lahko počutim varno.«
»Še vedno ti zaupam. Samo ne vem, ali je to dovolj.«
»Marina ...«
Pogledala sem ga.
»Ne vem, ali se lahko vrnem v tisti občutek, ki sem ga imela prej.«
Takrat prvič ni odgovoril takoj.
Zjutraj je bilo morje mirno. Sonce je sijalo, kot da se ponoči ni zgodilo nič. On je pregledoval jadrnico, jaz pa sem sedela in gledala vodo.
»Danes ne bova hitela,« je rekel.
Pokimala sem.
Še vedno sem ga imela rada.
Nadaljevala sva proti Lošinju in potem proti Osorju. On je bil previdnejši. Jadra je spuščal prej, večkrat me je vprašal, ali mi je dobro, in kadar sem rekla, da bi se ustavila, ni ugovarjal.
Proti večeru sva našla majhen zaliv, skoraj povsem zaprt med nizkimi skalami in borovci, ki so segali tako blizu vode, da so se njihove temne sence lomile na gladini. Morje je bilo mirno in na njem ni bilo ničesar razen dolge sledi zahajajočega sonca. Ko sem ga zagledala, sem si zaželela, da bi tam ostala. Od Kvarnerja naprej sem vsako svojo željo najprej pretehtala, kot da moram presoditi, koliko njegove poti mu bom z njo vzela.
Sam je pogledal proti meni.
»Ti je tukaj všeč?«
»Zelo.«
Pogledal je proti odprtemu morju, nato spet v zaliv.
»Potem ostaneva.«
»Res?«
»Res.«
Spustil je sidro in ugasnil motor. Ko je njegov zvok izginil, se je tišina razlila okoli naju tako nenadoma, da sem za trenutek samo poslušala. Nekje v borovcih se je oglašal ptič, ob skalo je udarjal majhen val, jadrnica pa se je počasi obračala okoli sidra. Skuhala sva večerjo, odprla steklenico vina in sedela v kokpitu, dokler se ni nad zalivom dvignila luna. Njena svetloba je segala čez vodo skoraj do najine krme. Nič nama ni manjkalo: ne miru, ne bližine, ne časa. Prav takšen večer sem iskala, ko sem si predstavljala najino življenje na jadrnici.
Naslonila sem se nanj.
»Jutri bi rada ostala tukaj ves dan.«
Za trenutek ni rekel ničesar.
»Zjutraj bi se kopala, potem kaj skuhala, popoldne ležala na soncu. Samo en dan ne bi nikamor šla.«
Čutila sem, kako je vdihnil, še preden je odgovoril.
»Dobro. Ostaneva.«
Dvignila sem glavo.
»Tudi če bo veter ravno pravšnji?«
Nasmehnil se je, vendar ne tako sproščeno kot nekoč.
»Tudi takrat.«
Tistega večera sem mu verjela. Dolgo sva sedela pod luno, govorila o stvareh, ki niso imele nič skupnega s Kvarnerjem, vetrom ali najino vrnitvijo, in za nekaj ur sem se počutila tako kot v prvih dneh. Ko sva legla, sem bila prepričana, da sva se rešila. Ne morja. Naju.
Zjutraj sem se zbudila pozneje kot on. Jadrnica je bila še zasidrana in zaliv je bil prav tako miren kot prejšnji večer. Skozi odprtino kabine sem ga videla v kokpitu. Sedel je s skodelico v roki in gledal proti izhodu iz zaliva. Ko je opazil, da sem budna, se je obrnil k meni in se nasmehnil, vendar skodelice ni dvignil k ustom. Kava se mu je že nehala kaditi.
»Nisi odplul,« sem rekla.
»Obljubil sem ti.«
Prišla sem k njemu in ga poljubila. Morala bi biti srečna. Imel je priložnost, da mi pokaže, da me je razumel, in naredil je natančno to, za kar sem ga prosila. Ni dvignil sidra, ni pripravljal jader in niti enkrat ni rekel, da bi morala izkoristiti veter.
Kljub temu sem ga ves čas opazovala.
Med zajtrkom je večkrat pogledal proti nebu. Ko sva se kopala, se je povzpel na jadrnico pred menoj in nekaj časa stal na krovu, obrnjen proti odprtemu morju. Pozneje je pregledal vrvi, pospravil stvari, ki jih ni bilo treba pospraviti, in spet pogledal karto. Ničesar mi ni očital. Ni me vprašal, ali bi vendarle odšla. Ko sem se ulegla na sonce, je sedel poleg mene in poskušal brati, vendar je v eni uri obrnil komaj nekaj strani.
»Ves dan gledaš proti izhodu. Ti je dolgčas?«
»Ne. Samo gledam.«
»Če bi rad šel, mi povej. Nočem, da ostajaš samo zato, ker sem jaz prosila.«
Odložil je knjigo.
»Rekla sva, da ostaneva, in ostala bova.«
»To vem. Sprašujem, kaj bi naredil, če mene ne bi bilo treba upoštevati.«
»Zdaj sem tukaj s tabo. To mi je pomembnejše.«
To bi moral biti najlepši odgovor, ki mi ga je lahko dal. Namesto tega me je zabolel.
»Spet govoriš o meni.«
Pogledal me je, vendar ni odgovoril. Zdelo se mi je, da odgovor poznam: hotel je dvigniti sidro, ujeti veter in pogledati, kaj je za naslednjim rtom. Ostajal je zato, ker me je imel rad — ali pa sem vsaj jaz tako razumela njegov molk.
Ulegla sem se nazaj in zaprla oči. Sonce je bilo toplo, voda mirna in ves dan je bil pred nama. Dobila sem vse, kar sem si želela, pa vendar nisem mogla uživati. Njegovega nemira ni bilo v besedah, temveč v vsakem pogledu proti izhodu iz zaliva, v rokah, ki so brez potrebe urejale vrvi, in v knjigi, ki je ni mogel brati.
Prvič me ni bilo strah samo tega, da bom morala jaz vedno za njim. Obstajala je tudi druga možnost: da bo on vedno ostajal zaradi mene.
Popoldne sem sama rekla:
»Greva.«
Pogledal me je.
»Si prepričana?«
»Sem.«
Vstal je skoraj prehitro. Gib je bil komaj opazen, vendar dovolj nagel, da se mi je zazdelo, kako dolgo je čakal na te besede.
Ko je dvignil sidro in so se jadra napolnila z vetrom, se mu je obraz spremenil. Spet je bil živ, zbran in srečen. Gledala sem ga pri krmilu in ga prav v tistem trenutku imela morda še bolj rada. In prav v tisti sreči sem prvič jasno videla, česa mu ne smem vzeti.
V želodcu me je za hip stisnil in dlan se je sama oprijela roba kokpita. Morje je bilo gladko. Prste sem razklenila, še preden se je Igor obrnil.
In prav takrat se je nekaj spremenilo.
Pred Kvarnerjem sem ob njegovem vprašanju »Greva?« pomislila: Kam?
Po Kvarnerju sem pomislila: Zakaj?
Ko je dvignil sidro, nisem več čutila pustolovščine. Čutila sem nemir. Ko se je jadrnica nagnila, nisem več gledala, kako lepo pluje, temveč sem se spraševala, koliko bolj se bo še nagnila. Ko je gledal proti naslednjemu rtu, sem vedela, da bo hotel videti, kaj je za njim.
Jaz pa nisem več hotela vedeti.
V Osorju sem prvič jasno pomislila na avtobus.
Misel ni prišla kot odločitev. Prišla je skoraj sramežljivo, kot nekaj, česar si nisem upala povedati niti sama sebi. Sedela sem v kokpitu, gledala most, obalo in ljudi, ki so hodili po kopnem, ter pomislila, da bi od tod morda lahko šla domov drugače. Ne bi mi bilo treba nadaljevati proti Kornatom in ne bi mi bilo treba čakati na trenutek, ko bo spet pogledal veter in rekel, da je čas za odhod. Lahko bi vzela torbo, stopila na kopno in se vrnila po cesti.
Pri pristanišču sem se neopazno pozanimala o povezavah. Iz Osorja ni bilo preproste poti domov. Zapomnila sem si samo eno ime: Jablanac.
Tistega dne mu nisem povedala ničesar. Hodila sva po Osorju, on je govoril o poti proti jugu, jaz pa sem v njegovih besedah iskala tisto, kar sem slišala v Piranu: pustolovščino. Nisem je več slišala. Slišala sem samo razdalje, veter in kraje, ki so naju čakali, čeprav sem prvič vedela, da mene ne čakajo več.
Zvečer sem dolgo ležala budna. On je ob meni mirno dihal, jaz pa sem se spraševala, kako je mogoče, da imam človeka tako rada in se obenem ob njem počutim tako samo. Hotela sem se stisniti k njemu in mu reči, naj pozabi Kornate, naj obrneva, ostaneva še nekaj dni v mirnih zalivih in se počasi vrneva domov. Vedela sem, da bi morda privolil. Prav tega sem se bala. Privolil bi zaradi mene, potem pa bi vsako jutro pogledal proti vetru in odprtemu morju, jaz pa bi vedela, da sem postala obala, ob kateri mora ostajati proti svoji naravi.
Naslednje jutro mi je prinesel kavo in rekel, da lahko ostaneva. Pogled mu je med govorjenjem za hip ušel proti jamboru in vodi. Morda ga kdo drug ne bi opazil. Jaz sem ga. Poznala sem ga predolgo, da ne bi vedela, kdaj je njegovo telo ob meni, misel pa že išče naslednjo smer.
Popoldne sva sedela ob vodi. Govoril je nekaj o poti proti jugu. Poslušala sem ga, dokler nisem nenadoma vedela, da naslednjega kraja z njim ne bom videla. Pogledala sem svoje roke in spregovorila, še preden bi si lahko premislila.
»Pelji me, prosim, nekam, od koder lahko pridem domov.«
Ni vprašal, ali mislim resno. Samo pogledal me je, kakor da je vprašanje že ves čas sedelo med nama.
»Domov.«
»Da. Sama.«
»Ne z menoj.«
Odkimala sem.
Ni se razjezil. Ni mi govoril o tem, koliko sva vložila v pot, in ni mi našteval lepih dni. Gledal je proti jadrnici, jaz pa sem čakala, da bo rekel nekaj, zaradi česar bi bilo laže ostati ali laže oditi. Nič takega ni rekel.
»Do Jablanca te lahko odpeljem. Od tam gre avtobus; če bo morje takšno kot zdaj, imava približno osem ur.«
Osem ur. Besedi sta me zadeli drugače, kakor sem pričakovala. Ko sem ga prosila, naj me odpelje, sem v mislih že stala na cesti s torbo v roki. Zdaj sem razumela, da se odhod ne bo zgodil v enem koraku. Še osem ur bova sama na isti majhni jadrnici, še osem ur bom gledala njegove roke pri vrveh in krmilu, poslušala njegov glas ter vedela, da vse to počneva zadnjič, čeprav nobeden od naju tega ne bo izrekel.
»Potem greva zjutraj.«
»Zjutraj.«
Tisto noč se nisva prepirala. Tudi prepričevala se nisva. Ležala sva drug ob drugem in vedela, da je pred nama dan, ki ga ne moreva preskočiti. Nekajkrat sem se premaknila bliže. Njegova roka me je našla v temi in obstala na mojem boku. Če bi me vprašal, ali ga ljubim, bi mu odgovorila pritrdilno. Če bi me vprašal, ali bom ostala, bi mu morala reči ne. Nisem razumela, kako sta lahko oba odgovora resnična.
Zjutraj sva vstala zgodaj. Zložila sem kovter in ga položila na ležišče. Na Kvarnerju sem si ga potegnila čez glavo, da ne bi videla morja; zdaj sem ga ravnala z dlanjo, kakor da pospravljam noč, ki je ne bom mogla nikoli več ponoviti.
Pomagala sem mu pripraviti jadrnico. Držala sem krmilo, ko je odvezoval vrvi, podala sem mu konec in počakala, da sva zapustila privez. Vse sem delala tako kot prej, vendar sem pri vsakem gibu pomislila, da je morda zadnji. Zadnjič sem mu podala vrv. Zadnjič sem stopila čez njegovo torbo, da sem prišla do kuhalnika. Zadnjič sem sedla na isto mesto v kokpitu in pogledala sled, ki jo puščava za seboj.
Ko sva izplula, je obrnil proti Jablancu. Prvič od Pirana nisem vprašala, kam greva. Vedela sem. Tudi on ni govoril o vetru več, kot je bilo potrebno. Nekaj časa je plul z jadri, pozneje je vključil motor. Njegov enakomerni zvok je zapolnil vse, česar si nisva znala povedati.
Skuhala sem kavo. Ko sem mu podala skodelico, so se najini prsti dotaknili. Ni je takoj vzel. Za trenutek sva oba držala isto skodelico, kakor da nihče ne ve, kdo jo mora spustiti.
»Če mi zdaj rečeš, da obrneva, bom obrnil.«
Gledala sem vodo ob boku.
»Ne vem, ali sem prepričana.«
Čakal je.
»Vem samo, da tako naprej ne morem.«
Pokimal je. Ni me vprašal, ali ne morem naprej z jadrnico ali z njim. Morda je vedel, da tudi sama še ne znam ločiti enega od drugega.
Plula sva ob obali. Pokazal mi je rt, ki sva ga morala obiti, in čez nekaj časa vprašal, ali me zebe. Prinesel mi je jopico, čeprav mu nisem odgovorila. Ko mi jo je položil čez ramena, sem prijela njegovo roko in jo za trenutek zadržala. Hotel je nekaj reči, pa ni.
Prej je vedno gledal, koliko poti lahko narediva v enem dnevu. Tistega dne ni hitel. Kadar je bilo mogoče, je zmanjšal obrate in pustil, da so naju nesla jadra, čeprav veter ni bil najugodnejši. Morda sem si samo domišljala, da podaljšuje najino zadnjo pot. O njegovih mislih nisem mogla vedeti. Vedela sem le, da sem si nekoč želela, da bi plul počasneje, zdaj pa me je vsaka dodatna ura hkrati bolela in tolažila.
Nekajkrat sem prevzela krmilo. On je šel na premec, pregledal vrvi in nekaj popravil pri jadru. Gledala sem njegov hrbet in se spomnila, kako varno sem se ob njem počutila na začetku. Znal je vse, česar sama nisem znala. Prav njegova gotovost me je privlačila, dokler nisem razumela, da človek, ki se ne boji istega kot jaz, zame ne more vedno izbrati meje, ob kateri se bom še počutila varno.
Ko se je vrnil v kokpit, je sedel poleg mene. Najini rami sta se dotikali. Pred nama je bila obala, za nama pot, ki sva jo preplula skupaj. Ni bilo ničesar, proti čemur bi se lahko borila. Morje je bilo mirno, vreme dobro, motor je delal enakomerno. Prav zato je bilo trpljenje tako golo. Nihče naju ni ločeval. Sama sva plula proti ločitvi.
V Jablanac sva prispela okoli treh popoldne. Privezala sva se brez besed. Podala sem mu vrv, on jo je pritrdil in še enkrat preveril vozel. Ko sem stopila na pomol, sem se oprijela njegove roke. Tokrat nisem odhajala. Samo iskala sva način, kako bom odšla naslednje jutro.
Na postaji sva preverila vozni red. Avtobus je odpeljal že prej, naslednja uporabna zveza pa je bila šele zjutraj. Dolgo sva gledala zapisane ure, čeprav sva jih oba razumela prvič. V roki sem držala torbo, ki sem jo prinesla z jadrnice, nato pa sem jo morala odnesti nazaj. Odločila sem se oditi, vendar mi čas še ni dovolil.
»Torej jutri,« je rekel.
»Jutri.«
Beseda je obvisela med nama. Prišla sem oditi, pa sem dobila še eno popoldne, večer in noč z njim. Za hip me je zabolelo od olajšanja.
Torbo sva odnesla nazaj na jadrnico, nato pa šla skozi kraj in poiskala restavracijo. Sedla sva zunaj. Z mize sva videla del pristanišča in jambor najine jadrnice. Natakar je prinesel kruh, on je vzel košarico in jo, kakor že tolikokrat, postavil bliže meni.
Za sosednjo mizo se je družina pogovarjala o poti, ki jo bo nadaljevala naslednji dan. Nekaj mladih ljudi se je glasno smejalo. Starejši par je jedel počasi in molčal. Spomnila sem se restavracije v Puli, kjer sem opazovala goste in bila prepričana, da sva med vsemi prav midva najbolj zaljubljena. Zdaj sem jih spet gledala, vendar nisem več vedela, kaj sva midva.
Še vedno je vedel, kaj bom naročila. Še vedno mi je približal kozarec, preden sem stegnila roko. Ko je zapihalo, me je vprašal, ali mi prinese jopico. Vse, kar je prej dokazovalo, da pripadava drug drugemu, je bilo še vedno tam. Samo prihodnosti nisem več našla v teh kretnjah.
»Boš jutri res šla?« je vprašal.
Pogledala sem proti jadrnici.
»Moram.«
Nisem rekla, da hočem. Nisem hotela življenja brez njega. Hotela sem samo življenje, v katerem mi ne bo treba zapustiti sebe, da bi lahko ostala ob njem.
Jedla sva počasi. Govorila sva o avtobusu, vremenu in tem, koliko časa bo potreboval za vrnitev. O nama skoraj nič. Nekajkrat se je najin pogovor ustavil, pa nobeden ni poskušal zapolniti tišine. Predmeti na mizi so postali nenavadno pomembni: njegov kozarec, moj prtiček, ključ jadrnice ob njegovem komolcu in drobtina, ki jo je s prstom pomaknil na rob krožnika.
Pogledala sem njegove roke na mizi. Naslednji večer jih ne bo več nasproti mojim, pa vendar zaradi tega tisto, kar sem čutila, ne bo izginilo. Prav to mi je oteževalo dihanje.
Po večerji sva počasi hodila proti jadrnici. Ni me držal za roko. Nekje na polovici poti sem sama poiskala njegovo dlan. Prsti so se nama prepletli, kakor da greva domov po običajnem večeru. Hodila sva blizu drug drugega, oba pa sva vedela, da se zjutraj po isti poti ne bova vrnila skupaj.
Na jadrnici sva še dolgo sedela v kokpitu. Luči na obali so se lomile na vodi. Nobeden od naju ni gledal na uro. Prvič se mu ni mudilo naprej in prvič si jaz nisem želela, da bi se čas ustavil, ker sem vedela, kaj bo prineslo jutro.
Ko sva legla, sem se stisnila k njemu. Nisem hotela, da bi bila zadnja noč hladna samo zato, ker sem se odločila oditi. Njegovo telo je bilo znano, roka težka in mirna na mojem boku, dihanje tako blizu, da sem ga čutila na čelu. Ljubila sem ga. V tistem trenutku sem bila o tem prepričana bolj kakor kdaj prej.
Prav zato nisem razumela, kako bom naslednji dan sedla na avtobus. Ljubila sem ga, pa sem vendar pripravljala torbo za odhod.
Nisem našla odgovora. Čutila sem samo njegovo dlan in vedela, da bi bilo tisti trenutek laže ostati. Toda ostala ne bi zato, ker bi lahko živela njegovo življenje. Ostala bi zato, ker ne bi prenesla bolečine odhoda. To ni bilo isto.
Nekajkrat se je premaknil in po njegovem dihanju sem vedela, da tudi on ne spi. Ničesar nisva več razlagala. Besede bi naju prisilile, da bi branila vsak svojo odločitev, midva pa se nisva hotela premagati. Hotela sva samo preživeti noč, ne da bi drug drugemu vzela še tisto nežnost, ki je ostala.
Pred jutrom sem za kratek čas zaspala. Ko sem odprla oči, je ležišče poleg mene že bilo prazno. Sedel je v kokpitu in kuhal kavo. Oblekla sem se, zložila kovter in ga še enkrat poravnala. Potem sem vzela torbo.
Kavo sva spila skoraj molče. Vprašal me je, ali imam denar, dokumente in vse, kar potrebujem za pot. Odgovarjala sem mu, kakor da odhajam samo za nekaj dni. Ko je prišel čas, je vzel mojo torbo in stopil na pomol.
Do postaje sva hodila počasi. Avtobus še ni prišel. Sedla sva na klop in gledala cesto. Del mene je hotel, da bi mi rekel, naj se vrnem na jadrnico. Drug del se je bal, da bi ga ubogala.
»Skrbelo me bo zate,« sem rekla.
»Bom prišel.«
»Vem.«
Prav to je bilo med nama. On je vedno znal priti skozi. Jaz pa nisem več hotela živeti tako, da bi morala vsakič čakati, ali bova tudi tokrat prišla skozi.
Ko je avtobus pripeljal, je vstal in mi podal torbo. Nekaj trenutkov sva stala drug pred drugim. Objela sem ga in se ga držala močneje, kakor sem nameravala. Tudi on me ni takoj izpustil.
Poljubil me je.
V tistem poljubu ni bilo ne prošnje, naj ostanem, ne privolitve v to, da je konec. Bila je samo ljubezen, ki ni vedela, kaj naj naredi sama s seboj.
Stopila sem na avtobus in sedla ob okno. Stal je ob cesti, nekoliko sključen, z rokami ob telesu. Čakala sem, da bo potrkal po steklu. Če bi potrkal, ne vem, ali bi ostala na sedežu.
Ni potrkal.
Ko je avtobus speljal, sem ga gledala, dokler ga ni zakril ovinek. Šele tedaj sem začela jokati. Ljudje okoli mene niso vedeli, od kod prihajam in zakaj držim torbo v naročju, kakor da je nekaj živega.
Nisem vedela, ali sem bila pogumna ali strahopetna. Nisem vedela, ali sem rešila sebe ali izdala naju. Vedela sem samo, da sem zapustila jadrnico, ne pa njega.
Ko sem prišla domov, sem odklenila najino stanovanje in za trenutek obstala na hodniku. Vse je bilo tako, kakor sva pustila: njegovi čevlji, skodelica v omari, nekaj oblačil in prazno mesto, kamor je odložil ključe, kadar se je vrnil. Samo njega ni bilo. Ostal je na jadrnici in moral sam opraviti vse tisto, kar sva prej delala skupaj.
Najprej sem pogledala telefon. Nič. Čez nekaj časa spet. Nič.
Začela sem računati, kje bi lahko bil, in prvič me ni bilo strah samo zanj. Bilo me je tudi sram. Vedela sem, koliko dela je na tako majhni jadrnici, če je človek sam. Med plovbo sem mu pomagala dvigovati sidro in jadra, prijela za vrv ali držala krmilo, kadar je moral na premec ali k motorju. Včasih je bilo dovolj, da sem samo ostala pri krmilu in držala smer, medtem ko je on opravil tisto, česar med plovbo ni mogel odložiti. Zdaj je moral vse narediti sam.
Spraševala sem se, ali sem ga pustila prav takrat, ko bi mu bila lahko najbolj potrebna. Potem sem se spomnila Kvarnerja in vedela, da bi se, če bi ostala, ves čas bojevala s strahom, toda krivda zaradi tega ni bila nič manjša.
Ko se je končno oglasil, mi je povedal, da je v redu in da bo potreboval še nekaj dni. Poslušala sem njegov glas in iskala v njem očitek. Nisem ga slišala. Morda ga ni bilo, morda ga samo ni hotel izreči. Vprašal me je, ali sem varno prišla domov, jaz pa sem ga vprašala, kje bo prespal in kakšno vreme ga čaka naslednji dan. Govorila sva kakor dva človeka, ki še vedno skrbita drug za drugega, vendar nobeden ne ve, kaj se je med njima že spremenilo.
Ko sem zaslišala ključ v ključavnici, sem vstala, še preden je odprl vrata. Stopil je v najino stanovanje utrujen, neobrit in ožgan od sonca. Torbo je odložil na isto mesto kot ob vseh prejšnjih vrnitvah. Nekaj trenutkov sva se samo gledala, potem sem stopila k njemu in ga objela.
Tudi on me je objel.
Poljubila sva se.
V tistem poljubu ni bilo odločitve, samo ljubezen, ki je preživela Kvarner, moj odhod z jadrnice in njegove samotne dni na poti domov. Ko sem čutila njegove roke okoli sebe, se mi je zdelo, da sem morda vse narobe razumela in da se lahko vrneva v življenje, ki sva ga imela pred plovbo.
Tistega večera sva spet legla v isto posteljo. Premaknila sem se k njemu in položila glavo na njegovo ramo. Njegovo telo je bilo utrujeno, vendar znano, in v njegovi bližini ni bilo ne vetra ne valov. Ko me je v spanju poiskal z roko, sem za nekaj trenutkov verjela, da sem se vrnila tudi jaz.
Naslednje dni sva znova živela kot par. Skupaj sva zajtrkovala, hodila po opravkih in pripravljala stvari za njegovo naslednje vkrcanje. Včasih me je med pogovorom prijel za roko, zvečer pa sva se stisnila drug k drugemu. Ljubezen ni izginila.
Povedal mi je, da je bila pot nazaj naporna. Sidro je moral dvigniti sam, med dviganjem jader ni bilo nikogar pri krmilu in vsako opravilo je trajalo dlje, ker je moral najprej zavarovati jadrnico, potem opraviti delo in se spet vrniti v kokpit. Ni mi očital, da sem odšla. Toda ob njegovih besedah sem še jasneje vedela, koliko sem mu na poti pomagala in kako težko sem ga pustila samega.
»Žal mi je, da si moral vso pot nazaj sam.«
Pogledal me je.
»Prišel sem.«
Spet isti odgovor, samo tišji: prišel sem skozi. Tokrat me ni zabolel tako kot na Kvarnerju. Zdelo se mi je, da v njem slišim utrujenost človeka, ki je naredil, kar je moral, in me ni hotel obremeniti še s svojo potjo.
Nekega jutra v tistih dneh je na mizi razgrnil pomorsko karto. Sprva sem mislila, da še enkrat pregleduje pot, po kateri se je sam vrnil domov, potem pa je s prstom pokazal pot, po kateri sva prišla midva.
»Če bi šla še kdaj, bi naredila drugače. Kratke etape, ob obali, samo podnevi.«
Nisem odgovorila.
»Če bi hotela ostati v zalivu, bi ostala. Brez lovljenja vremena in brez tega, da morava kam priti.«
Govoril je mirno, brez običajne vneme, s katero mi je razlagal razdalje in veter. S prstom je drsel po karti od enega bližnjega pristanišča do drugega, kakor da med njima gradi pot, na kateri se ne bi moglo zgoditi nič, česar ne bi mogla sprejeti.
»Ničesar nama ni treba dokazovati. Lahko bi šla tako, da bi bilo dobro tudi tebi.«
Pogledala sem ga. Verjela sem mu. Vedela sem, da ne govori samo zato, da bi me pomiril, in da bi res obrnil prej, ostal na sidru, kadar bi ga prosila, ter čakal na jutro, če bi sama hotela pluti samo podnevi.
Za trenutek sem zagledala življenje, ki mi ga ponuja. Jutro v mirnem zalivu, kavo v kokpitu, kopanje in večer brez vprašanja, ali morava še pred temo obiti naslednji rt. Bilo je skoraj vse, kar sem si želela. Samo človek ob meni bi moral vsak dan malo manj slediti tistemu, zaradi česar sem ga nekoč vzljubila.
Potem sem se spomnila njegovega pogleda proti izhodu iz zaliva in rok, ki so brez potrebe urejale vrvi. Vedela sem, da bi izpolnil vsako besedo. Prav zato se mi je ponudba zdela težja, ne lažja. Moj mir bi bil resničen, toda pod njim bi ves čas čutila njegov nemir.
»Verjamem ti. Prav zato me je strah tega poskusa.«
Na obrazu se mu je pokazalo kratko olajšanje.
»Če mi verjameš, lahko poskusiva.«
Položila sem dlan na karto, prav na modro črto, po kateri je vodil najino možno pot.
»Ker vem, da bi vse to res naredil. In potem bi vsakič gledala, čemu se zaradi mene odpoveduješ.«
Ni razumel. Morda niti jaz še nisem znala povedati.
»Misliš, da bi mi bilo žal?«
»Mislim, da bi ostal zaradi mene tudi takrat, ko bi sam hotel naprej.«
Umolknil je.
»Nočem postati meja, pri kateri se moraš vedno ustaviti zato, ker se jaz naprej bojim.«
Prst je umaknil s karte. Nekaj časa je gledal črto, potem je zemljevid počasi prepognil in ga pospravil. Ni mi ugovarjal. Tudi jaz nisem rekla, da odhajam. Med nama je ostala možnost, ki sva jo oba videla, vendar je nobeden ni mogel sprejeti, ne da bi se drugi odpovedal delu sebe.
O prihodnosti skoraj nisva govorila. Ne zato, ker je ne bi bilo med nama, temveč zato, ker se je čez nekaj dni moral vkrcati na naslednjo ladjo. Treba je bilo oprati in zložiti oblačila, pregledati dokumente, pripraviti torbo in kupiti stvari, ki jih bo potreboval na poti. Vsakdanje priprave so zapolnile ure, v katerih bi se sicer morala vprašati, kaj bova naredila z najinim življenjem.
Včasih sem pomislila, da bo njegova naslednja odsotnost vse umirila. Morda je bil moj odhod z jadrnice samo posledica strahu. Morda bi se po nekaj mesecih spet vrnil, jaz bi ga čakala in nadaljevala bi tam, kjer sva živela pred jadrnico. Potem sem ga videla, kako med pripravljanjem torbe za trenutek obstane in me pogleda, in zdelo se mi je, da tudi on čaka, kdaj bom izrekla nekaj, česar sama še nisem znala imenovati.
Tisti zadnji večer sva jedla pozno. Narezala sem kruh, on je odprl steklenico vina in mi brez vprašanja približal kozarec, iz katerega sem vedno pila. Govorila sva o ladji, času odhoda in tem, ali ima pripravljeno vse, kar potrebuje. O Kvarnerju nisva govorila. O jadrnici skoraj nič. O nama pa sva se oba ustavljala tik pred besedami.
Ko sva pospravila mizo, je ostal sedeti. S prstom je počasi vrtel kozarec po lesu, jaz pa sem gledala svetlejši krog, ki je ostajal pod njim.
»Kaj bova zdaj?« je vprašal.
To je bilo prvo vprašanje v tistih dneh, pred katerim se nisem mogla skriti za njegovim odhodom, dokumenti ali pripravljeno torbo.
»Ne vem,« sem rekla.
Dolgo ni odgovoril. Morda je v teh dveh besedah slišal več, kot sem mu takrat zmogla povedati. Jaz še nisem vedela, vedela sem samo, da mu ne morem obljubiti, da ga bom čakala tako kot prej.
Še vedno je gledal svetlejši krog pod kozarcem. Nato je začel s konicami prstov pobirati drobtine, čeprav jih je bilo na mizi komaj kaj. Zbral jih je na dlan, vstal in jih stresel v pomivalno korito. Ko se je vrnil, ni več sedel nasproti mene, ampak ob meni.
Iz žepa je vzel ključ jadrnice in ga nekaj časa držal med prsti. Enkrat ga je obrnil, kakor da ga bo spravil nazaj, potem pa ga je položil na mizo. Kovinski obroček je kratko zazvenel ob lesu.
»Kaj naj še naredim?« je rekel.
Prvič v njegovem glasu nisem slišala človeka, ki vedno pozna naslednji korak. Ni se branil in ni iskal rešitve. Samo sedel je ob meni z rokama med koleni, kakor da bi ga moj odgovor ustavil na mestu, kjer ni bilo ne zemljevida ne smeri.
Hotela sem ga objeti in mu reči, da bom počakala. Besede so bile že v meni. Za hip sem si predstavljala njegovo naslednjo vrnitev, ključ v vratih in naju, kako sediva za isto mizo, kot da Kvarnerja in Jablanca nikoli ni bilo.
Naslonila sem glavo na njegovo ramo.
»Ničesar,« sem rekla.
Tisto noč sva spala skupaj. Nekajkrat sem se zbudila in čutila njegovo roko ob sebi. Hotela sem si zapomniti njeno težo, toploto njegovega telesa in dihanje človeka, ki sem ga še vedno ljubila. Nobeden od naju ni izrekel konca.
Zjutraj sem mu pomagala zapreti torbo. Pri vratih sva se objela dolgo in močno, kakor ob vseh njegovih prejšnjih odhodih, le da tokrat nisem mogla reči, naj se čim prej vrne, on pa me ni vprašal, kaj bova počela, ko pride domov.
Poljubil me je.
»Pokličem, ko bom lahko.«
»Pokliči,« sem rekla. Besede »bom čakala« tokrat nisem zmogla izreči.
Ko je odšel, je stanovanje postalo preveliko. Njegova skodelica je ostala v omari, nekaj njegovih stvari na običajnih mestih, v kopalnici njegova brisača. Ni odšel iz najinega skupnega življenja. Odšel je na ladjo, kakor že tolikokrat prej. Toda za njim je prvič ostalo vprašanje, na katero mu nisem znala odgovoriti.
Prvi večer po njegovem odhodu sem na kuhalnik postavila vodo in iz omare vzela dve skodelici. Eno sem položila na njegovo stran mize, kakor sem storila tolikokrat, kadar je bil doma. Šele ko sem segla po drugi žlički, sem se spomnila, da ga ni.
Skodelice nisem takoj pospravila. Sedela sem nasproti nje in gledala prazno skodelico, iz katere nihče ne bo pil. Zdelo se mi je neumno, da me lahko prazen stol zaboli bolj kot vse besede, ki jih nisva izrekla pred njegovim odhodom.
Na hodniku so se odprla vrata. Zaslišala sem korake in kovinski zvok ključa. Vstala sem, še preden sem utegnila pomisliti, da se ne more vrniti. Koraki so se ustavili pri sosednjih vratih.
Tisto noč sem legla na svojo stran postelje in mu pustila prostor. Nekajkrat sem se zbudila obrnjena proti prazni blazini. Nisem vedela, ali ga čakam iz navade ali zato, ker se del mene še ni preselil iz življenja, v katerem se je vedno vrnil.
Takrat se nisem spraševala, ali ga imam rada. Ljubezen je bila v drugi skodelici, v prazni polovici postelje in v telesu, ki je ob vsakem zvoku na hodniku vstalo, še preden sem utegnila pomisliti.
Prve dni sem še živela, kakor da se bo vse nadaljevalo. Pospravila sem stanovanje, opravila svoje delo in zvečer pogledovala na telefon. Potem je prišlo jutro, ko sem se zbudila brez nemira. Ni mi bilo treba spraševati, kam greva, koliko časa bova ostala in ali bo mir trajal do večera. Dan je bil samo moj. Ob tej misli sem najprej začutila olajšanje, takoj za njim pa krivdo.
Kako sem lahko čutila mir zato, ker človeka, ki ga ljubim, ni bilo ob meni?
Njegova odsotnost ni ustvarila moje odločitve. Samo utišala je njegov glas, dotik in vse tisto, zaradi česar sem ob njem vedno znova hotela ostati.
Prvič me je poklical z ladje nekaj dni po vkrcanju. Govorila sva o poti, vremenu in njegovem delu. Vprašal me je, kako sem, jaz pa sem mu povedala nekaj običajnih stvari, potem pa sva oba obmolknila.
»Šla sem pogledat jadrnico,« sem rekla. »Še vedno je na boji.«
Ni odgovoril takoj.
»Jo prodam?«
Spet je nastala tišina. Nisem vedela, ali gleda morje, kabino ali samo drži telefon in posluša tisto, česar mu nisem izrekla.
»Ja,« je rekel. »Prodaj jo.«
Njegov »prodaj jo« je ostal med nama še potem, ko sva se poslovila. O jadrnici sva govorila, kakor da govoriva samo o njej.
Po tistem pogovoru nisva rekla, da je konec. Ni bilo treba. Ljubezen je bila še vedno v glasu, s katerim me je vprašal, kako sem, in v načinu, kako sem poslušala njegovo dihanje na drugi strani zveze.
Po tistem pogovoru sem večkrat hodila ob obali. Jadrnica je bila privezana na bojo pred marino in je čakala. Od daleč je bila še vedno lepa, majhna, bela in mirna na vodi. Če bi jo videl nekdo, ki ni poznal najine zgodbe, bi v njej verjetno videl poletje, svobodo in možnost, da odpluje kamorkoli.
Jaz sem videla Piran in najino veselje ob odhodu. Videla sem jutra, ko sem se zbudila in sva bila že na odprtem morju, restavracijo v Puli, kjer sem bila prepričana, da sva med vsemi ljudmi prav midva najbolj zaljubljena, in zaliv, v katerem sem za en dan dobila mir, ki sem si ga želela. Videla sem Kvarner, kovter čez glavo, tiho plovbo proti Jablancu in njegovo postavo ob cesti, dokler je ni zakril ovinek.
Včasih sem se ustavila in jo samo gledala.
Sama jadrnica na boji.
Sama jaz na obali.
Zdelo se mi je, da sva si podobni. Ona je bila narejena za plovbo, pa je čakala; jaz sem imela pred seboj življenje, pa nisem vedela, v katero smer naj stopim. Toda jadrnica ni čutila ničesar. Veter jo je obrnil okoli boje, voda jo je dvignila in spustila, ona pa ni vedela, kdo je odšel in kdo se bo vrnil. Vse, kar sem videla v njej, sem tja položila sama.
Nisem je sovražila. Tudi morja nisem sovražila. Njega še najmanj. To bi bilo veliko laže. Če bi ga lahko obtožila, da je bil slab, sebičen ali brezčuten, bi iz najine zgodbe naredila napako in jo odložila. Toda v meni je bilo preveč lepih let, njegovih vrnitev, skupnih večerij, poti in noči, ko sem se premaknila bliže in našla njegovo telo ob sebi. Ene noči na Kvarnerju nisem mogla postaviti nad vse to in reči, da je izbrisala najino ljubezen.
Nekega dne sem sedela na klopi in gledala jadrnico tako dolgo, da sem izgubila občutek za čas. Želela sem, da ko me bo poklical z ladje reči, da jadrnice ne bom prodala. Ostala bo tam, kjer je, in naju počakala. Morda bi po njegovi vrnitvi še enkrat poskusila. Morda bi ostajala bliže obali, plula samo podnevi in se ustavila vsakič, ko bi začutila nemir.
Potem sem si predstavljala jutro v zalivu. On bi izpolnil vse, kar bi obljubil. Skuhal bi kavo, pustil sidro na dnu in ne bi omenil nadaljevanja. Jaz pa bi po vsakem njegovem pogledu proti odprtemu morju vedela, da je ostal zaradi mene. Dobila bi svoj mir, vendar ga ne bi mogla uživati, ker bi vedela, koliko svojega nemira mora skriti, da mi ga lahko da.
Takrat sem se vprašala, kaj pravzaprav poskušam rešiti: jadrnico, najino skupno življenje ali samo možnost, da mi še ne bi bilo treba sprejeti konca. Dokler je bila privezana na boji, se mi je zdelo, da še obstaja pot nazaj. Prodati jo je pomenilo priznati, da ne čuvam plovila, temveč zadnja odprta vrata.
Ob jadrnici se mi vprašanje z večerje v Jablancu ni več zdelo oddaljeno. Če ga ne bom več čakala, se zbujala ob njem in poslušala njegovega ključa v vratih, bo vse tisto, kar sem toliko let imenovala ljubezen, ostalo brez kraja, kamor bi se lahko vrnilo. Nisem vedela, ali se bo spremenilo v spomin, navado ali bolečino. Vedela sem samo, da še ni izginilo.
Včasih sem se prestrašila, da ga morda nisem nikoli ljubila takšnega, kakršen je bil. Morda sem ljubila njegove vrnitve, toplino skupnega stanovanja in človeka, ki se je doma prepustil življenju, kakršnega sem organizirala jaz. Toda potem sem se spomnila njegovega obraza pri krmilu, ko so se jadra napolnila z vetrom. Prav takrat sem ga imela najraje. Ljubila sem tudi tisti del njega, zaradi katerega z njim nisem mogla živeti.
Ko sem šla naslednjič mimo marine, je pihal lahek veter. Jadrnica se je na boji počasi obračala, kakor da izbira smer, čeprav ni mogla nikamor. Stala sem na obali in prvič nisem pomislila, da bi stopila nanjo. Pomislila sem samo, da bo nekoč odplula z nekom drugim in da bo zanj odprto morje pomenilo nekaj, česar meni ni moglo več pomeniti.
Ko se je pojavil kupec, sem ga poklicala še enkrat. Povedala sem mu ceno, kaj želi kupec prevzeti z jadrnico in kdaj bi prišel. Poslušal me je, vprašal nekaj o opremi in nato rekel, da jo bo kupil.
Na dan ogleda sem prišla v marino prej. Z majhnim pomožnim čolnom sem se odpeljala do boje, stopila na jadrnico, jo odklenila in odprla kabino. Za trenutek sem obstala na stopnicah, ki so vodile vanjo. Še vedno je dišalo po lesu, soli in stvareh, ki sva jih pustila na svojih mestih. Skodelici sta bili v omarici, vrvi zložene, kovter na ležišču. Vse je bilo pripravljeno za pot, na katero midva ne bova več odšla.
Ko je prišel kupec, sem se s pomožnim čolnom vrnila na obalo ponj, nato pa sva se skupaj odpeljala do jadrnice. Stopil je na krov previdno, vendar brez spomina. Prijel je krmilo, odprl omarice, pogledal jadra in vprašal, koliko je star motor. Dotikal se je predmetov, v katerih sem videla najino zgodbo, z mirnostjo človeka, ki preverja, kaj bo dobil za svoj denar.
Ko je odprl predal pod ležiščem, sem zagledala drobno stvar, ki sem jo kupila pred najino plovbo. Za hip sem se spomnila veselja, s katerim sem pripravljala najin mali dom na vodi. Besede so mi prišle do ust.
Premislila sem si.
Nisem jih izrekla.
Namesto tega sem mu pokazala, kje se zapre dovod goriva in kako se vključi motor. Poslušal je, pokimal in še enkrat pogledal jambor. Potem sva sedla v kokpit in uredila, kar je bilo treba.
Ko je bilo vse končano, sem snela ključ z obročka, na katerem sem ga nosila, in ga položila v njegovo dlan. Bil je majhen in lahek. Nič na njem ni kazalo, da z njim izročam zadnja vrata, skozi katera bi se še lahko vrnila v najino prejšnje življenje.
»Vam je veliko pomenila?« je vprašal.
Pogledala sem proti premcu.
»Je,« sem rekla.
Ni vprašal ničesar več.
Ko je čez nekaj dni prišel ponjo, sem stala na obali. Z majhnim čolnom se je odpeljal do boje, stopil na jadrnico in zagnal motor. Privezno vrv je odvezal od boje in jadrnica se je počasi obrnila proti odprtemu morju. Nekaj časa sem še videla njegovo postavo pri krmilu, potem pa je bela oblika postajala vse manjša.
Ni me bolelo, ker je dobila novega lastnika. Bolelo me je, ker je znova plula, najine poti pa ni bilo več na njej.
Nisem vedela, kam jo bo odpeljal. Morda v iste zalive, morda čez isti Kvarner, morda do Kornatov, kamor midva skupaj nisva prišla. V sebi sem ji zaželela samo eno: naj novemu lastniku prinese več sreče, kot jo je prinesla nama.
Ko se je pozneje vrnil z ladje, ni bilo več treba veliko govoriti. Odgovor je dozorel med njegovo odsotnostjo, v mojem vprašanju o jadrnici in v njegovem kratkem odgovoru. Nisva več iskala novega poskusa.
Ni bilo velikega prizora, burje ali valov, proti katerim bi se lahko borila. Ostala sva dva človeka, ki sta se imela rada. Jaz sem počasi sprejela, da skupne poti ne moreva ohraniti samo zato, ker je bila nekoč lepa; iz njegovega miru sem sklepala, da je to sprejel tudi on.
Dolgo sem se spominjala dneva v zalivu pri Puli: sonca, kopanja, kuhanja na jadrnici in njegovega telesa ob mojem. Proti večeru je pogledal proti odprtemu morju, jaz pa proti zalivu. On je videl pot; jaz kraj, kjer bi lahko ostala.
Ko sem tistega dne odšla od marine, se nisem več obrnila. Če bi se obrnila, bi se morda vrnila k njemu. K sebi sem lahko šla samo naprej.