VLADIMIR ZEVNIK

Medtem

Celotno besedilo za spletno branje

MEDTEM

Vladimir Zevnik

I.

Ko jo je mati drugič poklicala, je Ana še vedno stala pod napuščem, dovolj blizu roba, da ji je veter vsake toliko prinesel dež čez čevlje, vendar ne toliko, da bi morala priznati, da stoji na dežju. Na dvorišču se je voda nabirala v plitvih vdolbinah, tekla čez zbito zemljo in izginjala pod ograjo proti vrtu, z žleba pa je na enem mestu padala mimo cevi naravnost v staro pločevinasto vedro, ki ga je oče že nekajkrat nameraval prestaviti, pa je ostalo tam.

»Ana, boš prišla noter ali boš še stala tam?«

Mati je govorila iz kuhinje in Ana je po glasu vedela, da je ne bo še enkrat klicala na isti način.

»Saj sem pod streho.«

Marta se je čez nekaj trenutkov prikazala na vratih, pogledala najprej njo, potem čevlje in ni rekla ničesar.

Ana je stopila nekoliko nazaj.

»Zdaj sem čisto pod streho.«

»Vidim.«

Mati je že hotela nazaj v kuhinjo, pa je še enkrat pogledala proti cesti.

»Očeta čakaš?«

Ana je prikimala.

»Lahko ga čakaš tudi pri oknu.«

»Od tam ga ne bom takoj videla.«

Marta je nekaj trenutkov stala na pragu. »Dobro. Samo ne hodi po lužah, potem pa mi razlagat, da so nogavice suhe.«

Odšla je.

Ana je pogledala navzdol. Nista bili več povsem suhi, toda tega materi ni bilo treba vedeti, dokler je ni vprašala.

Z nogo je odprla ozek kanal iz luže ob poti in opazovala, kako je voda počasi stekla proti gredi. Malo zemlje se je sesulo vanj in tok se je ustavil. Hotela ga je ponovno odpreti, pa se je spomnila materinih besed in nogo umaknila.

Oče je navadno prišel izza ovinka pri prvi hiši. Od tam ga je lahko videla še preden je zavil na njihovo pot, in prav zato ni hotela v kuhinjo. Če bi sedela za mizo, bi ga slišala šele pri vratih.

Mimo je šel neznan moški z dežnikom. Ana ga je spremljala, dokler ni izginil za sosedovo hišo, potem pa je spet gledala proti ovinku.

Nekaj minut pozneje je za hišo zaropotalo.

Najprej je zagledala prednje kolo, potem očeta, ki ga je porival ob sebi. Lasje so se mu držali čela, hlačnice je imel poškropljene z blatom, na krmilu pa je visela mokra torba.

»Ata! Jaz te pa ves čas gledam tam.«

Franc je obstal.

»Kje?«

Pokazala je proti cesti.

»Saj vedno prideš od tam.«

»Danes sem šel čez njive. Pri zadrugi mi je spustila guma.«

Ana je stopila izpod napušča in pogledala zadnje kolo.

»Čisto je prazna.«

»Vem. Zadnji del poti sem jo že skoraj nosil.«

»Jaz sem pa mislila, da se ti je kaj zgodilo.«

Franc si je z dlanjo obrisal vodo z obraza in jo pogledal.

»Nič takega. Samo guma.«

Ana je še vedno stala ob njem.

»Dolgo te ni bilo.«

»Vem. Oprosti. Moral bi biti prej doma.«

Francov odgovor jo je ustavil. Hotela mu je še nekaj reči, pa ni več vedela kaj.

Marta je odprla kuhinjsko okno.

»Franc, boš zdaj tam stal ali boš prišel jest?«

»Grem.«

»Ana, preobuj se.«

Ana je pogledala nogavice.

»Niso zelo mokre.«

Marta je zaprla okno.

Franc je vzel torbo s krmila.

»Jaz bi se na tvojem mestu preobul.«

»Ti si pa ves moker.«

»Zato vem.«

Ana ni več ugovarjala.

Pri večerji je nekaj časa govoril samo pribor. Franc je jedel hitreje kot običajno, Marta mu je brez vprašanja dodala še kos mesa, Ana pa je krompir odmikala od omake, dokler ni med njima naredila ozkega praznega prostora.

Marta je pogledala možev krožnik.

»Danes nisi nič jedel.«

»Sem. Kruh sem imel.«

»Kdaj?«

»Dopoldne. Potem ni bilo časa.«

»Zato pa zdaj ne goltaj.«

Franc je upočasnil. Ana je gledala njegov krožnik, potem svojega.

»Jutri mi boš pokazal gumo?«

»Če hočeš.«

»Pa lahko pomagam.«

»Najprej naloga,« je rekla Marta.

Ana je pogledala proti torbi.

»Saj jo imam.«

Marta je pospravila skledo z mize.

»Vso?«

Ana je bila nekaj časa tiho.

»Dve računski še.«

»Potem jih naredi po večerji.«

»Saj sem mislila.«

»Dobro.«

Po večerji je Ana dokončala obe računski nalogi. Ko je zaprla zvezek, je zunaj zaslišala kovinski ropot. Oče je klečal ob kolesu in s prsti pregledoval pnevmatiko.

»Rekel si jutri.«

»Samo pogledal bom, če je kaj ostalo v gumi. Jutri jo bom razdrl.«

Ana je počepnila poleg njega.

»Daj še meni.«

Franc se je premaknil, da ji je naredil prostor.

»S prsti pojdi počasi po sredini. Če kaj štrli, ne vleci.«

Ana je naredila tako. Na enem mestu jo je nekaj rahlo opraskalo.

»Tukaj.«

Franc je približal obraz. V gumi je bil droben svetel košček.

»Steklo,« je rekla Ana.

»Kaže tako.«

»Sem vedela.«

Franc jo je pogledal.

»Kaj si vedela?«

»Da je lahko steklo.«

»To si rekla?«

Ana je hotela odgovoriti, pa se ni več spomnila, ali je res.

»Mislila sem.«

»No, potem si dobro mislila.«

Z nohtom je previdno prijel košček in ga izvlekel. Ana je še enkrat pogledala gumo.

Naslednje jutro je bila cesta še mokra, deževalo pa ni več. Ana je prišla v šolo nekoliko prej kot navadno. Milena je že sedela v klopi in iz peresnice stresala svinčnike, pero ter koščke papirja.

Ana je odložila torbo.

»Nisi prinesla.«

Milena je nehala brskati.

»Kaj?«

Ana jo je pogledala.

»A tisto. Doma je ostalo. Na mizi.«

»Seveda.«

»Res. Še videla sem ga, preden sem šla.«

»In si ga pustila.«

Milena je skomignila. »Sem se spomnila že zunaj.«

Ana bi jo lahko vprašala, zakaj se ni vrnila, vendar je Mileno poznala dovolj dobro, da je odgovor že vedela.

Milena je segla proti njeni peresnici.

»Posodi radirko.«

Ana ji jo je podala.

»Samo ne reži je.«

Milena je pogledala radirko, potem Ano.

»Saj je ne bom.«

S tem je bila zanjo stvar končana.

Razred se je počasi polnil. Pri zadnji klopi je nekdo premikal stol, dva fanta sta si podajala zmečkan list, Mojca pa je že imela odprt zvezek. Milena je med brisanjem pogledala proti omari ob steni.

»Ej, odprta je.«

Ana je sledila njenemu pogledu.

»Pusti.«

Milena je radirko položila na zvezek in vstala.

»Samo pogledala bom.«

»Milena.«

Toda Milena je bila že pri omari.

Ana je ostala v klopi, dokler ni zaslišala:

»Gor je ena škatla.«

Takrat je vstala tudi sama.

»Kakšna?«

»Ne vem. Ne dosežem.«

Na zgornji polici je res stala kartonasta škatla. Ana se je dvignila na prste, vendar tudi ona ni dosegla.

»Pusti zdaj, če pride učitelj.«

Milena je pogledala proti stolu pri prvi klopi.

»S stolom bi.«

»Ne nosi ga sem.«

»Saj ga ne bom.«

Na hodniku so se zaslišali koraki. Ana se je obrnila in brez besede odšla proti klopi. Ko je sedla, je Milena še vedno poskušala spraviti mapo nazaj med druge.

Jože je vstopil ravno takrat.

Ni rekel ničesar, dokler ni odložil redovalnice in slekel suknjiča.

»Milena.«

Milena je ostala pri omari.

»Vrata so bila odprta.«

Jože je pogledal najprej njo, nato omaro.

»Dobro. Pusti jih.«

Stopil je tja, potisnil mapo nazaj in vrata zaprl.

»Si kaj vzela?«

»Ne.«

»Potem sedi.«

Milena se je vrnila v klop.

Jože je odprl redovalnico, vendar še ni začel brati imen.

»Poslušajte. Če je omara odprta, jo pustite. Če kaj potrebujete, poveste meni. Ne brskate sami, ker potem iščem stvari, ki niso tam, kjer sem jih pustil.«

Nekdo v zadnji klopi je nekaj zašepetal.

Jože je pogledal tja.

»Tudi zadaj velja.«

Hrup je nekoliko potihnil.

»Milena, med glavnim odmorom ostani pet minut. Bova pogledala, ali si kaj premaknila.«

»Saj nisem nič vzela.«

»Tega nisem rekel. Lahko pa si kaj prestavila, ne da bi opazila.«

»Nisem.«

Jože je za trenutek počakal.

»Prav. Bova videla.«

Milena je nekaj zamrmrala.

»Kaj?«

»Nič.«

Jože je že gledal v redovalnico.

»Dobro. Kdo manjka?«

Ana je vzela zvezek iz torbe. V trebuhu jo je nekoliko stisnilo. Tudi ona je stala pri omari, vendar ni ničesar prijela. Jože ni vprašal, ali je bil tam še kdo.

Pri matematiki je Milena pisala močneje kot običajno. Dvakrat je zlomila konico svinčnika, drugič tako, da je odlomljeni del odletel na Anin zvezek. Ni se opravičila, samo pobrala ga je in pisala naprej.

Ko je potrebovala radirko, je iztegnila roko. Ana ji jo je dala.

Čez nekaj minut jo je dobila nazaj. Na vogalu je manjkal majhen košček.

Ana jo je dvignila med njima.

Milena je pogledala in odkrito zmajala z glavo.

»Nisem.«

Ana se je sklonila bliže.

»Saj nič nisem rekla.«

»Vem, kaj misliš.«

»Kaj?«

Milena je pogledala proti tabli.

»Nič.«

Ani je šlo na smeh.

»Ana.«

Jože ni govoril glasno.

Dvignila je glavo.

»Če sta z Mileno končali, poglej tretjo nalogo. Tam si nekaj izpustila.«

Ana je pogledala v zvezek.

Res je.

»A to?«

Jože je prišel bliže in s prstom pokazal na račun.

»Od tod si šla naravnost sem. Nekaj manjka vmes.«

Ana je pogledala račun še enkrat.

»Aha.«

»Popravi.«

Jože je odšel naprej med klopmi, Ana pa je dopisala manjkajoči korak.

Med glavnim odmorom so otroci odšli na hodnik. Ana je pospravljala počasneje, čeprav ni imela česa pospravljati. Milena je sedela pri klopi in s prstom drsela po zarezi v lesu.

»A greš?«

Ana je pogledala proti Jožetu.

»Ne vem.«

Milena je skomignila, kot da ji je vseeno.

Jože je pri katedru zlagal liste. Ko je opazil Ano, je rekel:

»Ana, pojdi na odmor.«

Ana je ostala pri klopi.

»Saj sem bila tudi tam.«

Milena je obrnila glavo.

Jože je odložil liste.

»Pri omari?«

Ana je prikimala.

»Si jo odpirala?«

»Ne. Milena jo je. Jaz sem samo prišla pogledat.«

Milena se je takoj obrnila k njej.

»Saj sem ti rekla, da ni treba—«

Jože je dvignil roko.

»Počasi. Ana, si kaj prijela ali premaknila?«

»Ne.«

»Če nisi nič premaknila, lahko greš.«

Ana ni šla.

Jože jo je pogledal.

»No, kakor hočeš.«

Obrnil se je k omari.

»Pridita. Da ne bomo porabili celega odmora za eno škatlo.«

Odprl je vrata. Milena je stala ob njem, Ana nekoliko zadaj. Jože je pogledal police, poravnal dve mapi in se sklonil k spodnjemu delu.

»Je bilo kaj od tega zunaj?«

Milena je pokazala na mapo.

»Ta je bila malo naprej.«

»To sem videl.«

Jože jo je poravnal.

»Dobro. Nič ne manjka. Drugič pustita pri miru.«

Ana je pogledala zgornjo polico.

»Kaj je pa v škatli?«

Jože je sledil njenemu pogledu.

»Krede.«

Milena je skoraj užaljeno pogledala škatlo.

»Samo krede?«

»Kaj si pa pričakovala?«

Milena ni odgovorila.

Jože je zaprl omaro.

»Zdaj pa pojdita ven, dokler je še kaj odmora.«

Na hodniku je Milena nekaj časa hodila poleg Ane, ne da bi kaj rekla.

»Kaj?« je vprašala Ana.

»Nič.«

»Zakaj me pa tako gledaš?«

Milena je potegnila radirko iz žepa in ji jo podala.

»Na.«

Ana jo je vzela.

»Saj sem jo že imela.«

»To je moja.«

Ana je pogledala radirko. Res ni bila njena.

»Kje si jo našla?«

»V žepu.«

Ana je obstala.

»Ves čas si jo imela?«

Milena je pogledala radirko, potem Ano in se začela smejati.

Ana jo je udarila po roki.

»Ti si res nemogoča.«

»Nisem vedela.«

»Seveda nisi.«

Do konca odmora sta se prepirali, katera radirka je boljša, in omare nista več omenili.

Po pouku sta šli skupaj domov. Cesta je bila še mokra, ob robu so stale luže, v katerih se je med oblaki občasno pokazalo svetlo nebo. Milena je z nogo brcala kamen pred seboj, dokler ni zletel v travo.

Ana jo je spomnila na stvar, ki jo je obljubila prinesti.

»Jutri jo daj takoj v torbo.«

»Bom.«

»Ne na mizo.«

»V torbo.«

»Zjutraj.«

Milena jo je pogledala.

»A boš prišla preverit?«

Ana se je zasmejala.

»Bi morala.«

Milena je stopila v lužo in voda je poškropila obe.

Ana je pogledala svoje nogavice.

»Doma boš ti razlagala mami.«

»Zakaj jaz?«

»Ker si ti stopila noter.«

Milena je pokazala svoje mokre noge.

»Jaz bom svoji, ti pa svoji.«

To se je Ani zdelo dovolj pošteno.

Pri razpotju je Milena samo dvignila roko.

»Jutri.«

Tokrat je Ana ni še enkrat opozorila.

Zvečer je pri domači nalogi odprla peresnico in zagledala svojo radirko z odlomljenim vogalom, poleg nje pa Milenino, ki ji jo je pomotoma prinesla domov. Nekaj časa je gledala obe in pomislila, da bo Milena naslednje jutro najprej iskala svojo.

Iz kuhinje jo je poklical oče.

»Ana, a veš, kje so klešče?«

»Pri kolesu si jih imel.«

»Tam jih ni.«

Ana je odložila svinčnik.

»Pridem pogledat.«

Vstala je in pustila zvezek odprt na mizi.

II.

Naslednje jutro je Milena radirko začela iskati, še preden je slekla plašč. Torbo je položila na klop, odprla peresnico, pogledala vanjo, jo zaprla in jo takoj spet odprla, kakor da bi se lahko medtem v njej kaj spremenilo.

Ana jo je nekaj časa gledala.

»Kaj iščeš?«

»Radirko.«

Ana je odprla svojo peresnico. Obe sta bili tam.

Milena je segla po svoji.

»Kje si jo dobila?«

»Ti si mi jo dala.«

Milena je za trenutek obstala.

»Kdaj?«

»Včeraj. Na hodniku.«

»Aja.«

Radirko je spravila v peresnico in jo zaprla.

Ana jo je še vedno gledala.

»Kaj?«

»Danes si jo pa iskala.«

Milena je skomignila. »Sem pozabila, da sem ti jo dala.«

»Saj zato.«

Takrat je skozi vrata prišla Mojca in že od daleč povedala, da je pri stopnicah nekdo razbil steklo. Milena je bila v trenutku na nogah.

»Kdo?«

»Ne vem. Vsi so tam.«

Milena je že šla proti vratom.

»Greš?« je vprašala Ano.

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Kaj bom gledala razbito steklo?«

Milena je skomignila in odšla z Mojco.

Ana je ostala pri klopi.

Ko je Jože prišel v razred, je moral najprej poslati nekaj otrok s hodnika nazaj na njihova mesta. O steklu ni spraševal. Odložil je stvari na kateder, pogledal po razredu in počakal, da so se otroci umirili.

Pri drugi uri je Ano poklical k tabli.

Prva dva računa je naredila brez težav, pri tretjem pa se je ustavila. Nekaj časa je gledala številke, potem se je obrnila proti Jožetu.

»Ne znam naprej.«

Jože je stal nekoliko ob strani.

»Do kod pa znaš?«

Ana je pokazala na prvo vrstico.

»Do tukaj.«

»Potem naredi to.«

»Saj to že je.«

»Naredi naslednje, kar veš.«

Ana je nekaj časa gledala račun, nato napisala prvo številko. Iz zadnje klopi se je zaslišal pridušen smeh in Ana se je obrnila.

Jože niti ni pogledal nazaj.

»Pusti. Ti računaj.«

Ana je ponovno pogledala tablo. Zdaj je vedela, kaj mora narediti. Napisala je naslednjo vrstico in potem še eno.

»Tako?«

Jože je stopil bliže.

»Preveri.«

Ana je šla skozi račun od začetka.

»Prav je.«

»Potem pa je.«

Odložila je kredo in se vrnila v klop.

Milena se je sklonila proti njej.

»Jaz sem vedela.«

Ana je odprla zvezek.

»Seveda si.«

»Res sem.«

»Potem bi šla ti.«

»Mene ni poklical.«

Ana se je zasmehnila.

»Potem je lahko.«

Milena jo je dregnila s komolcem in obe sta pogledali proti tabli.

Po pouku sta se razšli že pri šolskih vratih. Mileno je čakala starejša sestra, Ana pa je morala naravnost domov, ker ji je mati zjutraj rekla, naj ne hodi nikamor. Ana ni vprašala, zakaj. Predvidevala je, da bo treba kaj prinesti iz trgovine ali pomagati doma.

Ko je prišla do hiše, so bila vhodna vrata odprta.

Na hodniku je stal par ženskih čevljev, ki jih ni poznala.

»Mami?«

Iz kuhinje je prišel tuj glas.

»Kar naprej.«

Ana je obstala. Ženska je očitno vedela, kdo je.

V kuhinji je za mizo sedela gospa, ki se ji je zdela znana, vendar je ni mogla postaviti nikamor. Pred seboj je imela skodelico, plašč pa je visel čez naslonjalo sosednjega stola. Marta je stala pri štedilniku.

»Pozdravi,« je rekla.

»Dober dan.«

Ženska se je nasmehnila.

»Ti si Ana.«

Ana je prikimala.

»To je Olga,« je rekla Marta. »Tončkova.«

Zdaj je Ana vedela vsaj približno. Strica Toneta že dolgo ni videla.

»Aha.«

Marta jo je pogledala.

Ana ni vedela, kaj še pričakuje od nje.

Olga se je nasmehnila.

»Pusti jo, Marta. Saj me ne pozna.«

To je Ani nekoliko bolj ugajalo.

Odložila je torbo.

»Lahko grem?«

»Najprej si umij roke, potem imaš na mizi kruh.«

»Nisem lačna.«

Marta je dvignila pokrovko.

»Potem ga boš pustila. Roke si pa vseeno umij.«

Ana je šla.

Ko se je vrnila, je sedla za mizo in vendarle vzela kos kruha. Olga je govorila o nekom, ki ga Ana ni poznala. Nekaj časa je mislila, da govorita o moškem, potem je iz naslednjega stavka razumela, da gre za žensko.

»Pa bo ostala tam?« je vprašala Marta.

Olga je skodelico počasi obrnila med dlanmi.

»Za zdaj. Kam pa naj gre?«

»Tone je rekel, da lahko pride k vama.«

Olga je pogledala proti oknu.

»Tone lahko reče. Ko je treba kaj narediti, je pa drugače.«

Marta ni odgovorila takoj.

Ana je ugriznila v kruh.

Olga je pogledala proti njej, potem nazaj k Marti.

»Pustiva.«

Marta je prikimala.

»Ana, pojdi nalogo delat.«

»Saj jem.«

»Pojej.«

Ana je ugriznila še enkrat, precej manj, kot bi bilo treba.

Marta jo je pogledala.

»Ne vleci zdaj tega kruha do večera.«

Olga se je zasmejala.

»Pusti jo, saj sem tudi jaz tako delala.«

»Ti je pa še ni treba učiti.«

Ana je vzela kruh in odšla v sobo.

Odprla je zvezek, vendar nekaj časa ni pisala. Iz kuhinje je slišala samo posamezne besede: Tone, stanovanje, služba, otrok. Potem je mati zaprla vrata.

Ana je odložila svinčnik.

Zdaj ni slišala ničesar.

Vstala je, stopila bliže vratom in nekaj časa stala tam. Iz kuhinje je prihajalo samo zamolklo govorjenje. Približala je glavo, vendar besed še vedno ni razumela.

Na hodniku so se nenadoma odprla kuhinjska vrata.

Ana je odskočila.

Marta je obstala na pragu.

Nekaj trenutkov sta se gledali.

»Kaj delaš?«

»Nič.«

Marta je pogledala proti odprtemu zvezku na mizi.

»Potem delaj tisto nič pri nalogi.«

Ana se je vrnila k mizi.

»Saj sem samo hotela na stranišče.«

»Stranišče je na drugi strani.«

Ana ni odgovorila.

Marta je zaprla vrata.

Ana je sedla in začela pisati precej močneje, kot je bilo treba. Pri zadnji nalogi je dobila rezultat, ki se ji ni zdel pravi. Pogledala ga je, potem pa zvezek zaprla.

Ko je čez nekaj časa prišla do okna, je zagledala očetovo kolo obrnjeno na dvorišču. Zadnje kolo je bilo sneto, Franc pa je klečal poleg njega.

Pozabila je, da naj bi popravljala skupaj.

Odprla je okno.

»Ata!«

Franc je dvignil glavo.

»Kaj?«

»Zakaj nisi počakal?«

Nekaj časa ni vedel, o čem govori, potem je pogledal kolo.

»Saj sem šele začel.«

»Rekel si, da bom pomagala.«

»Pridi.«

»Mami je rekla, da moram nalogo.«

»Potem naredi nalogo.«

Ana je bila tiho.

Franc jo je pogledal.

»Si jo?«

»Skoraj.«

»No.«

Ana je zaprla okno.

Vrnila se je k zvezku, odprla zadnjo nalogo in še enkrat izračunala. Tokrat je dobila drug rezultat. Ni vedela, kateri je pravilen, vendar je drugega pustila in šla ven.

Ko je Ana prišla ven, je imel Franc zračnico že zunaj.

»Kaj naj naredim?«

»Prinesi tisto posodo.«

Ana je prinesla nizko kovinsko posodo, Franc pa je vanjo nalil vodo. Zračnico je po delih potiskal pod gladino.

»Kaj iščeva?«

»Kje pušča.«

Ana je gledala njegove roke.

Čez nekaj časa so se ob gumi pokazali drobni mehurčki.

»Tukaj.«

Franc je ustavil zračnico.

»Daj prst gor.«

Ana je pritisnila na mesto, Franc pa je ob njenem prstu naredil s kredo črto.

»Zdaj jo morava posušiti.«

»Koliko časa?«

»Malo.«

Ana je sedla na pručko.

»Kaj pa naj zdaj?«

»Nič.«

»Koliko časa nič?«

Franc jo je pogledal.

»Ana, če boš vsako minuto vprašala, bo dlje.«

»Ne bo.«

»Meni bo.«

Ana je zavila z očmi, vendar je ostala sedeti.

Takrat je iz hiše prišla Olga. Oblekla je plašč in se na pragu poslovila od Marte. Ko je zagledala Franca, je stopila z dvorišča nekoliko proti njemu.

»Franc.«

Franc je vstal.

»Olga. Nisem vedel, da si prišla.«

»Saj že grem.«

»Kako ste?«

Olga je z eno roko prijela drugo pri zapestju.

»Smo.«

Franc je nekaj trenutkov čakal, potem pa prikimal.

»Tone?«

Olga je pogledala proti cesti.

»Tone je Tone.«

Franc se je komaj opazno nasmehnil.

»Ja.«

Marta je ostala pri vratih.

Olga je pogledala proti njej.

»Se še oglasim.«

»Pridi.«

Olga je nato pogledala še Ano.

»Adijo.«

Odšla je.

Franc je nekaj časa stal, potem pa se vrnil k zračnici.

Ana je počakala, da je ponovno sedel.

»Kaj je s stricem Tonetom?«

»Nič.«

»Olga je rekla tako čudno.«

Franc je vzel krpo.

»Olga marsikaj reče.«

»Mami je pa prej rekla, da lahko nekdo pride k njima.«

Franc je nehal brisati.

»Ti si poslušala?«

»Saj sem bila v kuhinji.«

»Potem pa si šla delat nalogo.«

Ana je pogledala proti zračnici.

»Malo sem slišala.«

Franc je nekaj časa molčal.

»Če ti bo mama hotela povedati, ti bo.«

»Ti pa veš.«

»Nekaj.«

Ana je čakala.

Franc je zračnico obrnil.

»Dajva tole najprej naredit.«

»Vedno rečete, da sem premajhna.«

»Tega nisem rekel.«

»Ampak misliš.«

Franc je odložil krpo.

»Ne. Samo ne moreš biti zraven pri vsakem pogovoru.«

Ana ga je pogledala.

»Zakaj pa govorite pred mano?«

Franc je za trenutek obstal.

»To pa lahko vprašaš mamo.«

»Ti si isti.«

Franc se je zasmehnil.

»Verjetno.«

Ana se ni.

Ko je bila zračnica suha, ji je Franc pokazal, kam naj pritisne obliž. Ana ga je držala nekoliko postrani.

»Naravnost.«

»Saj je.«

»Ni.«

»Pa ti.«

Franc ga je popravil.

»Zdaj je.«

Ana je prekrižala roke.

»Potem bi lahko vse sam.«

Franc jo je pogledal.

»Lahko bi.«

Vstala je.

»Potem pa.«

Naredila je dva koraka proti hiši.

»Ana.«

Ni se obrnila.

»Pridi nazaj. Drži kolo.«

»Saj lahko sam.«

Franc je nekaj trenutkov molčal.

»Lahko. Lažje je pa, če ga držiš.«

Ana se je počasi vrnila.

»Zakaj nisi tega prej rekel?«

»Ker sem mislil, da veš.«

»Ne vem vsega.«

»Tudi jaz ne.«

Ana je prijela kolo.

Ko je Franc namestil zadnje kolo in napolnil gumo, jo je preveril s palcem.

»Bo?« je vprašala Ana.

»Do jutri bomo vedeli.«

»Pa če spusti?«

»Potem je še kje luknja.«

Ana je pogledala pnevmatiko.

»In spet vse od začetka?«

»Približno.«

Pomagala mu je pospraviti orodje. Kovinsko posodo je nesla proti hiši, v njej pa je ostalo nekaj vode.

Pri vratih je Franc brskal po žepih.

»Kaj iščeš?«

»Ključ.«

Ana je pritisnila na kljuko.

»Saj je odprto.«

Franc je spravil ključ nazaj v žep.

Ana je odnesla posodo v kuhinjo.

III.

Do sobote se je vreme spremenilo. Zjutraj je bilo hladneje, vendar je sonce seglo čez streho že toliko, da je Franc odprl vrata drvarnice in iz nje začel nositi deske, ki so bile naslonjene ob zadnjo steno. Nekatere je položil na tla, druge vrnil nazaj, tretjo pa si je dolgo ogledoval z obeh strani, preden jo je odnesel k delovni mizi.

Ana ga je opazovala skozi kuhinjsko okno.

»Kaj dela?«

Marta je z nožem rezala čebulo.

»Vprašaj njega.«

»Sem mislila, da veš.«

»Vem. Ampak če že deset minut gledaš skozi okno, lahko greš tudi ven.«

Ana je šla.

Franc je ravno meril desko.

»Kaj boš naredil?«

»Polico.«

»Kam?«

»V shrambo.«

Ana je pogledala proti hiši.

»Saj imamo police.«

»Imamo. Eno premalo.«

»Za kaj?«

Franc je spustil meter.

»A moraš vedeti vse, preden začnem?«

»Ne.«

»Dobro.«

Ana je ostala.

Franc jo je pogledal.

»Kaj pa zdaj?«

»Nič.«

»Potem mi podaj svinčnik.«

Ležal je na drugem koncu mize. Ana mu ga je podala.

Franc je na deski naredil dve črti, še enkrat izmeril in vzel žago.

»Lahko jaz?«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker je žaga ostra.«

»Saj znam.«

»Ne znaš.«

Ana je hotela ugovarjati, vendar je Franc že začel žagati. Nekaj časa je gledala, kako se droben prah nabira ob rezu, potem pa je šla nazaj v hišo.

Marta je še vedno stala pri mizi.

»Ni mi pustil.«

»Česa?«

»Žagati.«

»Pameten človek.«

Ana je odprla predal in vzela kos kruha.

»Jaz bi znala.«

»Verjamem.«

Ana je pogledala mater.

»Ne verjameš.«

»Ne.«

Marta je čebulo stresla v lonec.

Ana je ugriznila v kruh.

»Milena zna.«

»Milena zna marsikaj, dokler ji ni treba pokazati.«

Ani je šlo na smeh, čeprav se je trudila, da se ne bi.

»Res zna.«

»Potem naj žaga pri njih.«

Marta je zaprla lonec s pokrovko.

»Pa obleci jopico, če greš ven.«

»Saj ni mrzlo.«

»Potem je ne obleci.«

Ana je ostala pri vratih.

»A moram?«

Marta se je obrnila.

»Ana, če me vprašaš, ti bom rekla, da jo obleci. Če si se že odločila, da je ne boš, me pa ne sprašuj.«

Ana je šla po jopico.

Milena je prišla malo pred deseto. Ni potrkala na vhodna vrata, ampak je stopila do kuhinjskega okna in s členkom potrkala po steklu.

Marta ga je odprla.

»Vrata imamo.«

»Vem.«

»Potem jih naslednjič uporabi.«

»Je Ana doma?«

»Če je ne bi bilo, bi ti to povedala že prej.«

Milena se je zasmejala.

Ana je prišla na hodnik.

»Kam greva?«

»Ne vem.«

»Potem zakaj si prišla?«

»Da greva ven.«

Ana je oblekla jopico in šli sta.

Najprej sta zavili proti šoli, čeprav tam nista imeli kaj početi, potem pa pri prvi poti skrenili proti travnikom. Milena je imela v žepu vrvico, ki jo je našla doma, in jo je med hojo ovijala okoli prstov.

»Kaj boš s tem?«

»Nič.«

»Zakaj jo pa imaš?«

»Ker je moja.«

Ana je segla po njej.

Milena je umaknila roko.

»Saj sem samo pogledala.«

»Gledaš lahko od tam.«

Hodili sta naprej.

Na koncu poti je bil jarek, čez katerega je nekdo položil dve ozki deski. Ana je šla prva. Na drugi strani se je obrnila.

»Daj.«

Milena je stopila na prvo desko.

»Saj znam.«

»Nisem rekla, da ne znaš.«

»Pa tako stojiš.«

»Kako?«

Milena je prišla čez in jo z ramo odrinila s poti.

»Tako.«

Ana jo je odrinila nazaj, nekoliko močneje, kot je nameravala.

Milena je stopila v mehko zemljo ob jarku in ji je čevelj zdrsnil skoraj do gležnja.

Obe sta obstali.

Milena je pogledala svoj čevelj.

Blato je segalo čez rob.

»Poglej, kaj si naredila.«

»Saj te nisem tako močno.«

»Pa sem tukaj.«

»Ti si mene prva.«

Milena je potegnila nogo iz blata. Čevelj je ostal v njem.

Za trenutek sta samo gledali nogo v nogavici in čevelj, ki je stal pokonci v blatu.

Ani je ušel smeh.

Milena jo je pogledala.

»Zelo smešno.«

Ana se je poskušala ustaviti.

»Samo čevelj je ostal.«

»Vidim.«

Milena je stopila z nogavico na suho desko in se sklonila proti čevlju.

»Ne, počakaj.«

»Kaj?«

»Boš padla še z drugo.«

»Potem ga pa ti daj ven.«

Ana je stopila do roba in prijela čevelj za peto. Ni šel.

»Zataknjen je.«

»Potegni.«

»Saj vlečem.«

»Bolj.«

Ana je potegnila z obema rokama. Čevelj se je nenadoma izpulil in nekaj blata ji je poškropilo jopico.

Milena se je začela smejati.

Ana je pogledala madeže.

»Zdaj se pa smeješ.«

»Ker si rekla, naj oblečeš jopico.«

»To je rekla mama.«

»Še boljše.«

Ana ji je podala čevelj.

»Sama si ga očisti.«

Milena ga je prijela, pogledala notranjost in se nehala smejati.

»Notri je tudi.«

»Malo.«

»Ni malo.«

Sedli sta na travo. Ana je z vejico odstranjevala blato z roba čevlja, Milena pa je slekla nogavico in jo držala med dvema prstoma.

»Tega ne bom dala nazaj gor.«

»Pa pojdi bosa.«

»V enem čevlju?«

»Eno nogo imaš suho.«

Milena je nekaj časa gledala nogavico.

»Če jo dam v žep, bo mama našla.«

»Kam jo boš pa dala?«

Milena je pogledala proti jarku.

»Ne.«

»Saj nisem nič rekla.«

»Vem, kaj si mislila.«

Ana ni bila prepričana, da je res mislila to, vendar ni ugovarjala.

Nogavico sta sprali v vodi iz jarka in jo oželi. Bila je še vedno rjava, samo mokra je bila zdaj pošteno.

Milena si jo je nataknila.

»Mrzla je.«

»Saj bo.«

»Tebi je lahko.«

»Ti si stopila noter.«

Milena jo je pogledala.

Ana se je spomnila, da jo je porinila.

»Dobro. Jaz sem te.«

»Točno.«

»Ampak ti si mene prva.«

»Jaz te nisem vrgla v blato.«

Ana je pobrala vejico in jo zlomila na dva dela.

»A greva domov?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker se moram posušit.«

Sedeli sta na soncu, dokler Milena ni rekla, da jo zebe, potem pa sta vstali in šli naprej namesto nazaj.

Pot ju je pripeljala do skupine hiš, kjer Ana ni pogosto hodila. Poznala je cesto, ne pa ljudi, ki so živeli ob njej. Pred eno od hiš je starejši moški sedel na nizkem stolu in z nožem čistil nekaj, kar je držal med koleni. Ko sta prišli bliže, je Ana videla, da je kos lesa.

Moški ju je pogledal.

»Kam pa vidve?«

Milena je odgovorila prva.

»Domov.«

Ana jo je pogledala.

Moški se je ozrl po cesti za njima.

»Domov je pa na drugo stran, če se prav spomnim.«

Milena ni bila niti malo zmedena.

»Najprej greva še malo.«

Moški je prikimal.

»Aha. Potem pa je prav.«

Nadaljeval je z delom.

Ana je naredila nekaj korakov, nato pa se ustavila.

»Kaj delate?«

Moški je dvignil kos lesa.

»Ročaj.«

»Za kaj?«

»Za motiko.«

Milena je Ano prijela za rokav.

»Daj, greva.«

Ana ni šla.

»Zakaj ga pa ne kupite?«

Moški je pogledal ročaj, kakor da ga je Ana vprašala nekaj, česar še nikoli ni premislil.

»Ker imam tega.«

»Ampak še ni ročaj.«

»Bo.«

Milena jo je še enkrat potegnila.

»Ana.«

Moški se je nasmehnil.

»Pusti jo. Saj nič ne moti.«

Ana je pogledala njegove roke. Z nožem je jemal z lesa tanke zavite ostružke. Na tleh jih je bilo že za majhen kup.

»Koliko časa pa to delate?«

»Danes?«

»Ja.«

Moški je pogledal proti soncu.

»Ne vem. Nekaj časa.«

Milena je zavzdihnila.

»Ana, jaz grem.«

»Saj grem.«

Moškemu je rekla nasvidenje in stekla za Mileno.

Ko sta bili dovolj daleč, je Milena vprašala:

»Zakaj vedno vse sprašuješ?«

»Ne sprašujem vedno.«

»Njega si.«

»Ker me je zanimalo.«

»Mene pa ne.«

»Saj ti nisi spraševala.«

Milena ni našla odgovora, ki bi ji bil všeč, zato je začela hoditi hitreje.

Ana je šla za njo.

Pri naslednjem križišču sta zavili proti domu.

Ko je Ana prišla na dvorišče, je Franc polico že obesil. Vrata shrambe so bila odprta in Marta je na novo desko zlagala kozarce.

Ana je obstala na pragu.

»Že je?«

Franc je bil na lestvi.

»Je.«

»Pa sploh nisem videla.«

»Ni bilo kaj dosti videti.«

Ana je pogledala polico.

»Kje si pa ti hodila?« je vprašala Marta.

»Z Mileno.«

Marta je pogledala njeno jopico.

»To vidim. Kje?«

Ana je pogledala madeže.

Na blato je med potjo pozabila.

»Pri jarku.«

»Si padla?«

»Ne.«

»Potem pa ne razumem, kako si prišla do tega.«

Ana je odprla usta, vendar ni takoj odgovorila.

Franc je z lestve pogledal proti njej.

»Pusti, Marta. Če ni padla, je še dobro.«

»Jopico boš pa ti pral?«

Franc je počasi pogledal nazaj proti polici.

»Ne bom se vmešaval.«

Ana se je zasmejala.

Marta ni.

»Sleci jo in jo daj v lavor. Ne na stol.«

Ana je slekla jopico.

»A lahko potem jem?«

Marta jo je pogledala.

»Zdaj si pa lačna.«

»Sem.«

»Najprej roke.«

Ana je odnesla jopico proti lavorju. Iz kuhinje je dišalo po kosilu.

»Mami, kaj je za jest?« je zaklicala.

»Pridi pogledat.«

Ana je položila jopico v vodo in šla nazaj v kuhinjo.

IV.

V ponedeljek je Ana prišla v šolo brez naloge iz slovenščine.

Ni je pozabila doma. Ni je naredila.

Na to se je spomnila že pri zajtrku, vendar je bila takrat prepričana, da jo bo napisala med odmorom pred prvo uro. Potem je pred šolo srečala Mileno, Milena ji je začela pripovedovati o prepiru doma in naloga ji je ponovno ušla iz glave.

Spomnila se je nanjo šele, ko je Jože stopil v razred in rekel:

»Zvezke na mizo.«

Ana je odprla torbo.

Milena je pogledala k njej.

»Kaj je?«

Ana je zvezek potegnila ven.

»Nič.«

»Nisi naredila?«

»Tiho.«

Jože je že hodil med klopmi.

Ana je odprla zvezek na zadnji napisani strani in ga položila predse. Nekaj časa je gledala prazno polovico lista, kakor da bi bilo mogoče še kaj narediti, preden pride do njene klopi.

Jože je najprej pogledal Milenin zvezek, nato njenega.

»Kje imaš nalogo?«

»Nimam.«

»Zakaj ne?«

Ana je skomignila.

Jože je počakal.

»Pozabila sem.«

»Narediti ali prinesti?«

Ana je pogledala zvezek pred seboj.

»Narediti.«

»Dobro. Za jutri naredi to in novo.«

Ana je dvignila glavo.

»Obe?«

»Ja.«

»Ampak potem bom imela dvakrat toliko.«

Jože je za trenutek pogledal prazno stran.

»Boš.«

To ni bil odgovor, ki ga je hotela, vendar Jože ni dodal ničesar in je šel naprej.

Ko je prišel do zadnje vrste, je moral enemu od fantov povedati, naj vzame zvezek izpod klopi.

»Nimam ga.«

»Vidim ga.«

Fant je pogledal navzdol.

»To je drug.«

Jože se je sklonil toliko, da je lahko prebral ime na platnici.

»Potem ima drugi tvoje ime.«

Razred se je zasmejal.

Fant je zvezek potegnil ven.

Ana se je zasmejala z drugimi. Ni bila več edina brez naloge. To ji je bilo všeč.

Med odmorom je Milena rekla:

»Lahko bi rekla, da si ga pustila doma.«

»Saj ga imam tukaj.«

»On ni vedel.«

»Saj bi ga videl.«

»Kako?«

Ana je pogledala zvezek.

»Ne vem.«

Milena je skomignila.

»Jaz bi rekla, da sem ga pozabila doma.«

»In če bi rekel, naj ga jutri prineseš?«

Milena je za trenutek pomislila.

»Potem bi ga jutri pozabila.«

Ana se je zasmejala.

»Ti si res neumna.«

»Ampak ne bi imela dveh nalog.«

Pri naslednji uri Jožeta ni bilo. Prišla je učiteljica prirode in nihče več ni govoril o nalogi.

Ko se je pouk končal, je Ana spravila zvezke v torbo in z Mileno odšla na hodnik. Pri stopnicah sta se morali umakniti starejšim učencem.

»Danes ne grem takoj domov,« je rekla Milena.

»Kam pa?«

»K sestri.«

»A greš potem mimo mene?«

»Ne vem. Verjetno ne.«

Pri vhodu sta se ustavili.

Milena si je popravljala trak na torbi.

»Ne pozabi obeh.«

Ana jo je pogledala.

»Kaj te briga?«

»Nič. Samo da ne boš jutri spet tako gledala.«

»Kako?«

Milena je stisnila usta in naredila obraz, za katerega je očitno mislila, da je Anin.

Ana jo je sunila v ramo.

»Sploh nisem taka.«

»Si.«

Milena je stekla po stopnicah.

Ana je šla za njo, zunaj pa sta zavili vsaka na svojo stran.

Jože je iz razreda prišel nekaj minut pozneje.

V eni roki je imel redovalnico, v drugi tri zvezke. Na hodniku ni bilo več skoraj nikogar. Pri oknu je ležala mokra krpa, ki jo je nekdo pustil na polici. Pobral jo je in jo pri stopnicah vrgel v vedro.

V zbornici je bilo prevroče.

Marjan je sedel ob peči in bral časopis.

»Zapri.«

Jože je zaprl vrata.

»Tukaj imate pa res poletje.«

Marjan ni dvignil pogleda.

»Sedi bolj stran.«

Jože je položil redovalnico na polico. Na svojem mestu je imel skodelico od jutranje kave. Premaknil jo je, da je lahko odložil zvezke.

Marjan je obrnil stran.

»Greš ob štirih?«

»Kam?«

Marjan je prvič pogledal iz časopisa.

»Na sestanek.«

Jože je obstal.

»Danes?«

»Danes.«

»Jaz imam zapisano v sredo.«

»Potem imaš narobe.«

Jože je sedel in iz žepa potegnil majhen koledar. Prelistal ga je.

»Res imam sredo.«

Marjan je že spet bral.

»Prečrtaj.«

»Kdo je prestavil?«

»Ne vem.«

»Kdaj?«

»Tudi ne vem.«

Jože ga je pogledal.

»Kako pa potem ti veš?«

Marjan je s prstom pokazal na list, pripet na omari.

»Prebral sem.«

Jože se je obrnil. Na listu je z velikimi črkami pisalo obvestilo, pod njim datum.

»Od kdaj pa je to tam?«

»Jože.«

»Kaj?«

Marjan je spustil časopis.

»Ne vem.«

Jože je zaprl koledar.

»Dobro.«

»Hvala.«

»Za kaj?«

Marjan je ponovno dvignil časopis.

Jože ga je nekaj časa gledal, potem pa se je zasmejal.

Na mizi je imel kup papirjev, ki jih je nameraval pregledati med odmorom. Vzel je prvega, prebral nekaj vrstic in ga položil na stran.

»Kaj sploh hočejo danes?«

»Na sestanku?«

»Ja.«

»Pojdi, pa boš izvedel.«

»Ti ne greš?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Marjan je obrnil stran.

»Ker mi ni treba.«

Jože je hotel vprašati še nekaj, vendar je odnehal.

Do štirih je bilo še več kot dve uri. Domov se mu zaradi tega ni splačalo hoditi.

Odprl je prvi zvezek. Na vrhu strani je bilo napisano ime učenke iz drugega razreda. Prebral je nalogo, popravil dve besedi in pri tretji nekaj časa držal svinčnik nad papirjem.

Marjan je časopis zložil nekoliko niže.

»A boš pil tisto kavo?«

Jože je pogledal skodelico.

»Od zjutraj je.«

»Zato sprašujem.«

Jože jo je prijel in povohal.

»Ne.«

»Potem jo odnesi. Ves čas jo premikam.«

»Zakaj jo pa premikaš?«

Marjan ga je pogledal.

Jože je vstal.

»Dobro, dobro.«

Odnesel je skodelico do korita.

Ko se je vrnil, je Marjan sedel enako kot prej.

»Zdaj imaš prostor.«

»Končno.«

Jože je sedel in ponovno vzel zvezek.

Čez nekaj minut je nekdo potrkal, vrata pa so se odprla skoraj hkrati.

Na pragu je stala ženska z zloženim listom papirja.

»Oprostite. Ravnatelja iščem.«

Marjan je s časopisom pokazal proti hodniku.

»Druga vrata levo.«

»Je danes tukaj?«

Marjan je pogledal Jožeta.

Jože je rekel:

»Dopoldne je bil. Če ga ni tam, vprašajte v tajništvu.«

»Hvala.«

Ženska je odšla.

Marjan je še nekaj časa gledal proti vratom.

»Kaj?« je vprašal Jože.

»Nič.«

Jože je počakal, ali bo še kaj rekel.

Ni.

Vrnil se je k zvezku.

Čez nekaj časa se je na hodniku oglasil šolski zvonec. Jože je pogledal proti vratom.

Marjan je zložil časopis.

»Greva jest?«

Jože je pogledal uro.

»Kam?«

»Kam pa hodiva?«

Jože je spravil svinčnik v žep.

»Mislil sem, da boš še bral.«

»Sem prebral.«

Marjan je vstal, časopis pustil na stolu in oblekel suknjič.

Jože je zvezke zložil enega na drugega.

»Samo tole pospravim.«

Marjan je že odprl vrata.

»Jaz grem.«

»Počakaj.«

»Saj veš, kam.«

Jože je vzel plašč z obešalnika in šel za njim.

V.

Gostilna je bila dve ulici od šole in Marjan je bil že pri vratih, ko ga je Jože dohitel.

»Lahko bi počakal.«

Marjan je odprl vrata.

»Saj si tukaj.«

V notranjosti je bilo nekaj miz zasedenih. Pri oknu sta sedela dva moška v delovnih oblekah, bliže šanku je nekdo jedel juho, za zadnjo mizo pa so igrali karte.

Marjan je izbral mizo ob steni.

»Danes ne bom dolgo.«

Jože je slekel plašč.

»Se ti kam mudi?«

»Domov grem.«

Sedla sta.

Natakarica je prišla do njiju, še preden sta odprla jedilni list.

»Dve juhi?«

Marjan je prikimal.

Jože je pogledal proti tabli nad šankom.

»Kaj pa imate za jest?«

Natakarica je s svinčnikom pokazala proti tabli.

»Tam piše.«

Jože se je obrnil, vendar s svojega mesta ni dobro videl.

»Kaj je zadnje?«

»Jetrca.«

»Potem pasulj.«

Pogledala je Marjana.

»Isto.«

Ko je odšla, je Jože rekel:

»Mene ne mara.«

Marjan je vzel kos kruha iz košarice.

»Ne pozna te.«

Jože ni odgovoril.

Ko je prišla juha, nekaj časa nista govorila.

Jože je bil lačen. Pojedel je skoraj polovico, preden je pogledal proti uri nad šankom.

»Do štirih imam še dovolj.«

»Imaš.«

»Če začnejo ob štirih.«

Marjan je dvignil pogled.

»Kaj pa naj jaz naredim?«

»Nič.«

»Potem pa jej.«

Jože je jedel.

Za sosednjo mizo je eden od moških v delovni obleki govoril glasneje od drugih. Jože ga sprva ni poslušal, potem pa je zaslišal ime kraja, kjer je živela njegova mati.

Moški je govoril o cesti.

»Če še enkrat dobro dežuje, bo šlo vse dol. Saj sem jim rekel že spomladi.«

Drugi je nekaj odgovoril, česar Jože ni slišal.

Jože je nadaljeval z juho.

Čez nekaj časa je Marjan vprašal:

»A ni tam tvoja mama?«

»Je.«

»Si bil kaj pri njej?«

»Prejšnji mesec.«

Marjan je prikimal.

Natakarica je prinesla pasulj.

Moška pri sosednji mizi sta kmalu vstala. Eden je oblekel suknjič, drugi je pri šanku plačal, nato sta odšla.

Jože ni ničesar vprašal.

»Še kruh?« je vprašala natakarica.

»Lahko.«

Marjan je svojo košarico porinil proti njemu.

»Tukaj ga imaš.«

Jože je vzel kos.

»Ti ne boš?«

»Sem že.«

Jedla sta naprej.

Ko sta končala, je Marjan pogledal na uro.

»Jaz grem.«

»Saj se mi ne mudi.«

»Tebi ne.«

Jože je segel po denarnici.

»Koliko sem?«

Marjan je že položil denar na mizo.

»Vsak svoje.«

»Saj vem.«

»Potem pa vprašaj njo.«

Natakarica mu je povedala znesek. Jože je plačal in počakal na drobiž.

Pred gostilno sta nekaj časa hodila skupaj.

Pri prvem križišču se je Marjan ustavil.

»Jutri.«

Marjan je šel svojo pot.

Jože je ostal na pločniku še toliko, da si je zapel plašč, potem pa krenil nazaj proti šoli.

Pri trafiki je kupil časopis.

Prodajalka mu je vrnila drobiž in že pogledala mimo njega proti naslednjemu kupcu.

Na drugi strani ceste je stal avtobus. Nekaj ljudi je vstopalo, voznik pa je kadil ob odprtih vratih.

Jože je pogledal napis za smer.

Peljal je skozi kraj, kjer je živela njegova mati.

Pogledal je na uro.

Časopis je zložil pod roko in prečkal cesto.

»Greste?« ga je vprašal voznik.

»Ne. Kdaj gre naslednji?«

Voznik je pogledal na uro.

»Ob pol štirih.«

»Tudi skozi Zalog?«

»Tudi.«

Jože je prikimal.

»Hvala.«

Voznik je cigareto vrgel na tla.

»Če greste, pojdite. Jaz zapiram.«

»Ne grem.«

Jože je stopil stran.

Vrata so se zaprla in avtobus je odpeljal.

Jože se je obrnil proti šoli.

Pred vhodom je srečal ravnatelja, ki je ravno prihajal po stopnicah.

»Jože.«

»Dober dan.«

»Greste ob štirih z nami?«

»Ja.«

»Dobro. Sem mislil, da ste pozabili.«

Jože je odprl vrata.

»Dan sem zgrešil.«

Ravnatelj ga je pogledal.

»Kako?«

»Mislil sem, da je v sredo.«

»Sreda je bila najprej. Potem so prestavili.«

Jože je obstal.

»Aha.«

»Niste videli obvestila?«

»Sem. Danes.«

Ravnatelj se je nasmehnil.

»Potem ste ga še pravočasno.«

Šla sta v notranjost.

Pri zbornici je ravnatelj nadaljeval po hodniku, Jože pa je odprl vrata.

Marjanovega časopisa ni bilo več na stolu.

Jože je svojega položil na mizo, snel plašč in sedel.

Odprl je zvezek, ki ga je prej pustil na vrhu kupa.

Na robu strani je bila s svinčnikom narisana majhna hiša. Imela je dve okni, vrata in dimnik, iz katerega je šel dim skoraj do prve napisane vrstice.

Jože je pogledal ime na vrhu strani.

Deklice ni učil.

Z radirko je izbrisal samo črto, ki je segala čez zadnjo besedo.

Hišo je pustil.

Nato je popravljal naprej.

VI.

Sestanek se je začel dvanajst minut čez štiri.

Jože je to vedel, ker je trikrat pogledal na uro. Prvič ob štirih, drugič pet minut pozneje in tretjič, ko je ravnatelj zaprl vrata ter rekel, da so zdaj verjetno vsi.

Niso bili.

Čez dve minuti je prišla še učiteljica, ki je Jože ni poznal. Opravičila se je, pogledala po prostoru in sedla na edini prosti stol ob njem.

Jože je imel pred seboj list papirja. Na vrhu je napisal datum, pod njim pa ničesar.

Moški, ki je sedel ob ravnatelju, je govoril o nečem, kar so na prejšnjem sestanku že obravnavali. Jože na prejšnjem sestanku ni bil in nekaj časa ni vedel, ali bi moral razumeti, o čem govori.

Pogledal je proti ravnatelju.

Ravnatelj je poslušal.

Jože je na papir napisal besedo, ki jo je moški dvakrat ponovil. Malo pozneje še drugo.

Ženska na njegovi levi se je nagnila bliže.

»A vi veste, o čem govori?«

»Ne.«

»Jaz tudi ne.«

Jože je pogledal proti njej.

»Potem bo že povedal.«

»Saj govori.«

Jože se je obrnil nazaj.

Moški ob ravnatelju je čez nekaj časa nehal govoriti in pogledal po mizi.

»Torej se glede tega strinjamo.«

Nihče ni odgovoril.

Ženska ob Jožetu je dvignila roko.

»Oprostite.«

Moški jo je pogledal.

»Jaz sem prišla šele letos. Kaj je bilo dogovorjeno prej?«

»Prav o tem govorim.«

»Vem. Ampak tistega prej ne poznam.«

Ravnatelj se je premaknil na stolu.

»Morda res povejmo še enkrat od začetka.«

Moški je zložil roke na mizi, nekaj trenutkov molčal in začel znova.

Tokrat je Jože razumel, da govorijo o razporedu učilnic za naslednje leto.

Besedi na papirju je prečrtal.

Po dvajsetih minutah so bili še vedno pri isti stvari.

Ena učilnica je imela večje okno, druga omaro, ki je ni bilo treba deliti s sosednjim razredom.

Ženska na njegovi levi je na rob papirja risala majhne kvadratke.

Jože je pogledal.

Opazila je.

Z dlanjo je pokrila papir.

»Kaj?«

»Nič.«

»Potem pa ne glejte.«

Jože je pogledal naprej.

Čez nekaj časa je ravnatelj rekel:

»Jože, kaj pa vi mislite?«

Jože ni takoj vedel, ali ga sprašuje o omari ali o učilnici.

»Meni je prav ena ali druga.«

»Torej vam je vseeno?«

»Če dobim eno od njiju, ja.«

»Dobro.«

Ravnatelj je nekaj zapisal.

Moški poleg njega je nadaljeval.

Ženska ob Jožetu je odmaknila dlan s papirja in spet začela risati kvadratke.

Jože jih ni več gledal.

Sestanek je trajal skoraj uro in pol.

Proti koncu so govorili še o dveh stvareh, ki ju Jože ni zapisal. Ko je ravnatelj rekel, da je to za danes vse, so stoli skoraj hkrati zaškripali po tleh.

Jože je zložil list in ga spravil v žep.

Ženska ob njem je oblačila plašč.

»Ste vi zdaj kaj bolj pametni?« je vprašala.

Jože je segel po svojem.

»Glede učilnice?«

»Glede česarkoli.«

»Ne dosti.«

»Dobro.«

Jože jo je pogledal.

»Vi pogosto rečete dobro, ko ni dobro.«

Ženska je potegnila rokav čez zapestje.

»Saj ni nič hudega.«

Šla sta na hodnik.

Nekaj ljudi je odšlo pred njima, ravnatelj pa je ostal v prostoru.

»Vi ste tukaj že dolgo?« je vprašala.

»Na tej šoli?«

»Ja.«

»Sedmo leto.«

»Jaz sem od septembra.«

»Kateri razred?«

»Drugi.«

Jože je prikimal.

Pri stopnicah je ženska obstala.

»Vida.«

Jože je potreboval trenutek.

»Jože.«

»Vem.«

»Aha.«

Vida se je nasmehnila.

»Slišala sem.«

»Jaz pa vašega nisem.«

»Zato sem vam ga povedala.«

Jože je prikimal.

»Prav.«

»Nasvidenje.«

Vida je šla po stopnicah.

Jože se je vrnil v zbornico.

Iz žepa je vzel list s sestanka in ga razgrnil. Na vrhu sta bili prečrtani besedi, pod njima nekaj številk. Na robu je bil majhen madež, ki ga prej ni opazil.

Poskusil ga je obrisati s prstom.

Ni šel.

List je prepognil in ga vrnil v žep.

Vzel je plašč in časopis.

Ko je prišel na ulico, se je že mračilo.

Pri postaji ni bilo avtobusa.

Na voznem redu je poiskal Zalog.

Naslednji je šel čez sedemnajst minut.

Sedel je na klop.

Po nekaj minutah je mimo prišla ženska z dvema polnima vrečkama. Eno je odložila na tla, si drugo prestavila v nasprotno roko, nato pobrala prvo in šla naprej.

Na drugi strani ceste je moški zapiral polkna na trgovini.

Jože je razgrnil časopis.

Prebral je naslov na prvi strani in začel članek pod njim.

Ko je prišel približno do polovice, je zaslišal avtobus.

Časopis je zložil.

Avtobus je ustavil.

Jože je vstopil.

»Do Zaloga.«

Plačal je in sedel ob oknu.

Na avtobusu je bilo malo ljudi. Dve vrsti pred njim je sedela starejša ženska s košaro, zadaj trije fantje, ki so govorili dovolj glasno, da jih je slišal, vendar jih ni poslušal.

Ko so zapustili mesto, je bilo zunaj že skoraj temno.

Pri tretji postaji je vstopil moški v delovni obleki.

Jože ga je prepoznal. Bil je eden od dveh, ki sta sedela pri sosednji mizi v gostilni.

Moški je šel mimo njega in sedel bolj zadaj.

Cesta je bila sprva suha. Nekaj kilometrov naprej so se ob robu začele pojavljati luže.

Avtobus je na enem mestu zapeljal bliže sredini ceste.

Jože je dvignil pogled.

Ob desnem robu je manjkal kos zemlje.

Ko so bili mimo, je ponovno odprl časopis.

Pri naslednji postaji je starejša ženska s košaro izstopila.

Jože je našel vrstico, pri kateri je prej nehal brati, in nadaljeval.

VII.

Jože je izstopil pri gostilni.

Vrata avtobusa so se zaprla za njim in nekaj trenutkov je stal ob cesti, dokler ni vozilo izginilo za ovinkom. Potem je časopis stisnil pod pazduho in krenil po poti med hišami.

Pri tretji je lajal pes. Jože ga ni videl, samo verigo je slišal.

Pred materino hišo je gorela luč v kuhinji.

Potrkal je in pritisnil na kljuko.

Zaklenjeno.

Šele potem je zaslišal korake.

»Kdo je?«

»Jaz.«

Ključ se je obrnil.

Marija je odprla vrata samo toliko, da ga je zagledala, nato jih je odprla do konca.

»Kaj pa ti?«

»Prišel sem malo pogledat.«

»Kar naprej.«

Jože je vstopil in zaprl vrata.

»Zakaj imaš zaklenjeno?«

Marija je že šla proti kuhinji.

»Zvečer zaklenem.«

Jože je obesil plašč in šel za njo.

Na mizi je bila skleda z olupljenim krompirjem. Ob njej je stal manjši lonec, na stolu pa je ležala kuhinjska krpa.

»A boš jedel?«

»Sem že.«

»Kaj?«

»Pasulj.«

Marija je sedla in vzela krompir.

»Kje?«

»Pri šoli.«

»Aha.«

Nadaljevala je z lupljenjem.

Jože je sedel nasproti nje.

»Kako si?«

»Dobro.«

»Kaj delaš?«

Marija je pogledala krompir v roki.

Jože se je nasmehnil.

»Mislim drugače.«

»Nič posebnega.«

Odrezala je temen del in krompir položila v skledo.

»Ti?«

»Tudi.«

Nekaj časa sta bila tiho.

Jože je časopis položil na prosti konec mize.

»Cesta se vam podira.«

»Kje?«

»Pred vasjo.«

»A tam.«

»Veš?«

»Sem videla.«

»Z avtobusom je moral skoraj na drugo stran.«

Marija je vzela naslednji krompir.

»So bili že prejšnji teden.«

»Kdo?«

»Ne vem. Dva sta gledala.«

»Pa so kaj naredili?«

»Ne še.«

Jože je pogledal proti oknu.

»Če bo še deževalo, bo šlo naprej.«

»Verjetno.«

Marija je lupila.

»Sem imel danes sestanek.«

»V šoli?«

»Ja.«

»Do zdaj?«

»Ne. Končali smo prej.«

»Potem si šel na avtobus.«

»Ja.«

Marija je prikimala.

»Dobro.«

Jože je pogledal skledo.

»Zakaj pa toliko krompirja?«

»Jutri pride Ivanka.«

»Teta?«

»Ja.«

»Kaj pa bo?«

»Pomagala mi bo.«

Jože je počakal.

Marija ni nadaljevala.

»Pri čem?«

»V shrambi morava prestaviti dve polici.«

»Zakaj?«

Marija je odložila nož.

»Jože.«

»Kaj?«

»Če te zanima polica, ti jo pokažem.«

»Ne zanima me toliko.«

»No.«

Spet je vzela krompir.

Jože je segel proti skledi.

»Daj enega.«

»Kaj boš?«

»Pomagal.«

Marija mu je porinila skledo bliže.

»Nož si vzemi.«

Jože je odprl predal.

»Kje je?«

»Spodaj.«

Našel ga je in sedel.

Prvi krompir je olupil predebelo.

Marija je pogledala lupino, ki je padla na mizo.

»Dolgo nisi.«

Jože je pogledal krompir.

»Česa?«

»Lupil.«

»Se vidi?«

»Se.«

Jože je naslednjega začel na drugem koncu.

Nekdo je potrkal na okno.

Marija se je obrnila.

»Kar noter!«

Čez nekaj trenutkov je v kuhinjo stopila ženska v temnem plašču. V roki je držala prazno steklenico.

»Sem rekla, da ti jo vrnem.«

Potem je zagledala Jožeta.

»O, Jože.«

Jože jo je pogledal.

»Dober večer.«

Ženska je odložila steklenico na mizo.

»Me še poznaš?«

Jože je potreboval trenutek.

»Štefka.«

»No, še dobro.«

Marija je vzela steklenico in jo postavila na tla ob omaro.

»A imaš jutri še vedno?« je vprašala Štefka.

»Imam.«

»Pridem zjutraj.«

»Ne pred osmimi.«

»Ob osmih.«

»Prav.«

Štefka je pogledala skledo.

»Boš vse to danes?«

»Bom.«

»Potem te ne bom motila.«

Obrnila se je proti vratom.

»Lahko noč.«

»Noč.«

Jože je prikimal.

»Lahko noč.«

Štefka je odšla.

Marija je lupila naprej.

Jože je vzel naslednji krompir.

»Kaj pa imaš jutri z njo?«

»Nič.«

»Saj pride.«

»Steklenico je prinesla.«

»Mislim jutri.«

Marija ga je pogledala.

»Zakaj te pa vse zanima?«

Jože se je nasmehnil.

»Ne vem.«

Nekaj časa sta lupila.

Ko je bila skleda polna, je Marija krompir zalila z vodo in jo odnesla v shrambo.

Jože si je obrisal roke v krpo.

»Kdaj gre zadnji avtobus?« je vprašala iz shrambe.

»Ne vem.«

Marija se je vrnila.

»Nisi pogledal?«

»Ne.«

Pogledala je proti uri.

»Če boš ostal, ti bom postlala.«

»Bom še videl.«

Marija je vzela krpo iz njegovih rok in jo obesila na rob štedilnika.

»Čaj boš?«

»Bom.«

Nalila je vodo v manjšo posodo in jo pristavila.

Jože je odprl časopis tam, kjer je na avtobusu nehal brati.

Marija je pospravila lupine z mize.

Ko je voda zavrela, je ugasnila štedilnik in pripravila dve skodelici.

Eno je postavila pred Jožeta.

»Sladkor imaš tam.«

Jože ga ni vzel.

Marija je sedla na drugo stran mize in prijela svojo skodelico z obema rokama.

Jože je bral.

Čez nekaj časa je obrnil stran.

VIII.

Konec maja je Jože med zadnjo uro odprl obe okni.

V razredu je bilo kljub temu vroče. Otroci so pisali, listi pod njihovimi rokami so se lepili na mizo, nekdo v zadnji vrsti pa je že tretjič prosil, ali sme po vodo.

»Počakaj do konca.«

Fant je pogledal proti uri.

Jože tudi.

»Še sedem minut.«

Fant se je naslonil nazaj.

Jože je šel med klopmi.

Pri Ani se je ustavil.

»Tukaj še enkrat poglej.«

Ana je pogledala vrstico, ki ji jo je pokazal.

»Kaj je narobe?«

»Preberi.«

Prebrala je potiho.

»Ne vidim.«

»Potem pusti za zdaj.«

Šel je naprej.

Milena je imela nalogo že končano in je s svinčnikom risala po robu lista.

»Milena.«

Z dlanjo je pokrila risbo.

»Saj sem končala.«

»Potem preveri.«

»Sem že.«

Jože je segel po njenem listu.

Milena ga je potegnila bliže k sebi.

»Bom še enkrat.«

Jože je šel naprej.

Ko je zazvonilo, so bili otroci pri vratih, še preden je spravil svoje papirje skupaj.

»Počasi.«

Nekdo pri vratih je že potisnil drugega na hodnik.

Ana je ostala pri klopi.

Jože jo je opazil šele, ko je bil razred skoraj prazen.

»Kaj je?«

»Nič.«

Ana je še vedno držala list.

»A moram to narediti še enkrat?«

Jože ga je vzel.

»Ne.«

»Ampak ste rekli, naj pogledam. Pa ne vem, kaj je narobe.«

Jože je prebral stavek.

»Tukaj imaš dve besedi zamenjani.«

Jože je s prstom pokazal obe besedi.

Ana je prebrala stavek še enkrat.

»Aha.«

Vzela mu je list iz roke.

»Zakaj mi pa niste prej povedali?«

»Ker sem mislil, da boš našla sama.«

»Pa nisem.«

Ana je spravila list v torbo in jo zapela.

»Nasvidenje.«

Odšla je.

Jože je ostal sam v razredu.

Na tabli je bila še polovica stavka od prejšnje ure. Vzel je gobo, jo namočil in začel brisati.

Na hodniku je nekdo tekel.

Potem je bilo nekaj časa tiho.

Odprl je omaro in začel zlagati zvezke. Škatlo s kredami je potisnil bolj nazaj, da je lahko prednjo postavil dva zvezka, ki nista šla na kup.

Ko je zapiral omaro, je skozi odprto okno zaslišal glasove z dvorišča.

Stopil je k oknu.

Ana in Milena sta stali ob zidu. Z njima je bil fant iz višjega razreda, ki ga Jože ni učil. Milena je nekaj govorila, fant pa je z nogo brcal kamen ob robu poti.

Jože ni slišal, kaj govorijo.

Zaprl je eno okno.

Drugo je pustil odprto.

»Še tukaj ste?«

Vida je stala pri vratih. V rokah je imela zvite zemljevide.

Jože je pogledal zemljevide.

»Kaj pa imate?«

»Iščem stojalo.«

»Kakšno?«

»Za zemljevide. Ravnatelj pravi, da so nekje zgoraj še stara.«

»Na podstrešju?«

»Verjetno.«

»Ključ ima hišnik.«

»Ni ga več.«

»Potem jutri.«

Vida je zemljevide prestavila v drugo roko.

»Jutri jih potrebujem prvo uro.«

»Kateri zemljevid vam manjka?«

»Jugoslavija.«

Jože je vzel suknjič.

»Pridite pogledat.«

Na koncu hodnika so bile ozke stopnice, ki so vodile proti podstrešju. Vrata na vrhu so bila zaprta.

Jože je pritisnil na kljuko.

»Zaklenjeno.«

Vida je stopila še eno stopnico više.

»Drugega vhoda ni?«

»Kolikor vem, ne.«

»Kdo bi še lahko imel ključ?«

»Mogoče Marjan.«

»Je še tukaj?«

»Ne vem.«

Šla sta nazaj po stopnicah.

V zbornici Marjana ni bilo.

Vida je zemljevide položila na mizo.

»Bom jutri prišla prej.«

»Hišnik navadno pride pred sedmo.«

»Navadno?«

»Če hočete biti prepričani, pridite ob sedmih.«

»Bom.«

Vzela je zemljevide.

Pri vhodnih vratih je stala Ana.

Jože jo je zagledal prvi.

»Kaj pa ti še tukaj?«

Ana je pogledala proti dvorišču.

»Mileno čakam.«

»Saj je bila zunaj.«

»Je šla po torbo od sestre.«

»A sama ne moreš domov?«

Ana je skomignila.

»Lahko.«

Vida je odprla vhodna vrata.

»Nasvidenje.«

»Nasvidenje,« je odgovorila Ana.

Vida je odšla čez dvorišče.

Jože je pogledal Ano.

»Ne bodi predolgo.«

»Ne bom.«

Šel je nazaj po suknjič.

Ko se je vrnil, Ane pri vratih ni bilo več.

Na dvorišču je ni videl.

Jože je zaklenil razred in pustil ključ v ključavnici.

Šel je proti zbornici.

Pri vratih je segel v žep in obstal.

Vrnil se je ponj.

IX.

Septembra je Jože kupil nove čevlje.

Stare je imel še vedno dobre, samo podplat na levem se je pri peti začel odpirati. Čevljar mu je rekel, da jih lahko popravi, vendar jih bo moral pustiti dva dni.

»Če jih danes pustim, kdaj bodo narejeni?«

Čevljar je vzel levi čevelj iz papirnate vrečke in s palcem pritisnil ob rob podplata.

»V sredo. Pridite po tretji uri, pa bodo gotovo.«

»Prej ne bi šlo?«

»Težko. Imam še dvoje pred vašimi.«

Jože je pogledal nove čevlje, ki jih je kupil deset minut prej in jih že v trgovini obul.

»Potem pa v sredo.«

Čevljar je vzel še drugi čevelj.

»Tega tudi pustite. Če že delam enega, bom pogledal še drugega.«

»Z drugim ni nič narobe.«

»Podplat je tudi tukaj že malo obrabljen.«

Jože je pogledal, kam mu kaže.

»Dobro, pa še tega.«

Čevljar je vzel svinčnik in na kos kartona napisal Jožejev priimek.

»Približno koliko bo stalo?«

Čevljar je povedal znesek.

»Če ne bo treba še česa menjati.«

»Če bo dražje, mi povejte, preden naredite.«

»Bom.«

Jože je stopil na ulico.

Novi čevlji so ga pri desni peti nekoliko tiščali in prvih nekaj korakov je hodil počasneje kot običajno.

Do naslednje ure je imel skoraj dve uri. Šel je proti tržnici.

Tam je bilo manj ljudi kot zjutraj. Nekatere stojnice so bile že prazne, pri drugih so prodajalke prestavljale sadje iz večjih zabojev v manjše.

Jože je obstal pri jabolkih.

»Katera so manj kisla?«

Prodajalka je pokazala na zaboj pred njim.

»Ta. Koliko jih boste?«

»Štiri.«

Izbrala jih je in položila v papirnato vrečko.

»Ta dva bolj rumena pojejte prej. Sta že mehkejša.«

Jože je pogledal v vrečko.

»Do jutri bosta še dobra?«

»Bosta.«

Plačal je. Eno jabolko je spravil v žep suknjiča, druga tri pa v torbo.

Ko je odhajal, ga je nekdo poklical.

»Jože!«

Obrnil se je.

Marjan je sedel pred majhno kavarno ob robu trga. Pred njim je bila skodelica, na sosednjem stolu časopis.

Jože je stopil do njega.

»Nimaš danes pouka?«

»Ob enajstih. Prišel sem malo prej.«

Jože je pogledal proti uri nad vhodom v trgovino.

»Še deset minut imaš.«

»Dovolj.«

Marjan je z nogo odmaknil prosti stol.

»Boš sedel?«

»Lahko. Do naslednje ure imam še skoraj dve uri.«

Jože je sedel.

Natakar je prišel iz lokala.

»Kaj boste?«

»Črno kavo, prosim.«

Natakar je odšel.

Marjan je pogledal Jožejevo torbo.

»Si bil na tržnici?«

»Po jabolka sem šel.«

»Pri nas jih je letos toliko, da jih mati že nima kam dajati.«

»Potem jih pa prinesi kaj v šolo.«

»Kaj jih boš?«

»Če so dobre, jih bom že pojedel.«

Marjan se je nasmehnil.

Natakar je prinesel kavo.

Jože je skodelico premaknil bliže k sebi.

»Kako je tvoja mama?« je vprašal Marjan.

»Dobro. Prejšnji teden sem bil pri njej.«

Marjan je prikimal in pogledal proti uri.

»Moram iti.«

Zložil je časopis, pustil nekaj kovancev na mizi in vstal.

»Se vidiva v šoli.«

»Se vidiva.«

Marjan je odšel čez trg.

Jože je ostal pri mizi.

Kava je bila prevroča, zato je počakal.

Za sosednjo mizo sta sedeli dve ženski. Ena je govorila, druga pa je med poslušanjem gledala proti stojnici s cvetjem.

Jože je slišal samo del pogovora.

»Samo vprašala sem ga, koliko je ura, pa je bil takoj jezen.«

Druga ženska je nekaj odgovorila, vendar je mimo zapeljal voziček in Jože je ni slišal.

Poskusil je kavo.

Še vedno je bila vroča.

Iz žepa je vzel jabolko.

Na eni strani je bilo obtolčeno.

Obrnil ga je v roki in ugriznil na drugi strani.

Čez nekaj časa je ena od žensk vstala.

»Jaz grem.«

»Prav.«

Vzela je torbico in odšla.

Jože je jedel jabolko.

Ko je prišel do obtolčenega dela, ga je z nožkom izrezal in položil na krožniček ob skodelici.

X.

V začetku novembra je Jože prišel na avtobusno postajo deset minut prezgodaj.

Deževalo je od jutra. Pod nadstreškom je stalo sedem ali osem ljudi, nekateri tik ob steni, drugi bliže robu, kjer je veter občasno zanesel dež pod streho.

Jože je zaprl dežnik in ga stresel proti cesti.

»Pazite malo.«

Obrnil se je. Ženska za njim je pogledala svoje čevlje.

»Sem vas poškropil?«

»Malo.«

»Oprostite. Nisem videl, da stojite tako blizu.«

Ženska je z robčkom obrisala sprednji del čevlja.

»Bo že.«

Jože je dežnik naslonil ob nogo in se pomaknil toliko, da je imela več prostora.

Avtobusa še ni bilo.

Ženska je držala rjavo torbo z obema rokama. Na glavi je imela ruto, ki je bila ob robu mokra.

Čez nekaj časa je pogledala proti cesti.

»Oprostite, a avtobus za Zalog ustavi tukaj?«

»Ja.«

»Ob kateri uri pa pride?«

Jože je pogledal na uro.

»Čez štiri minute bi moral.«

»Dobro. Sem se že bala, da čakam na napačni strani.«

»Ne, tukaj počakajte.«

Ženska je prikimala in pogledala proti ovinku.

Čez nekaj časa je od tam pripeljal avtobus, vendar je zavil na drugo cesto.

Nekdo pod nadstreškom je stopil naprej, nato se vrnil.

Ženska je pogledala Jožeta.

»Ta ni bil za Zalog?«

»Ne. Tisti pride z druge strani križišča.«

Avtobus je prišel šest minut pozneje.

Ljudje so se premaknili proti robu pločnika, še preden je ustavil. Jože je počakal, da sta pred njim vstopila moški in starejša ženska, nato je šel za njima.

Ženska z rjavo torbo je bila že v avtobusu.

Nekaj sedežev je bilo prostih. Sedla je ob okno približno na sredini. Jože je šel naprej in sedel dve vrsti pred njo.

Sprevodnik je prišel po vozovnice.

»Do Zaloga,« je rekel Jože.

Plačal je in spravil vozovnico v žep.

Ko je sprevodnik prišel do ženske, je odprla torbo.

»Prosim, jaz grem k Antonu Kralju. Ne vem, kje moram izstopiti.«

»Kralj?«

»Anton Kralj.«

Sprevodnik je za trenutek pomislil.

»Mislim, da morate ven eno postajo pred Zalogom. Vas bom opozoril.«

»Prosim. Tukaj še nisem bila.«

Plačala je vozovnico.

Avtobus je speljal.

Jože je gledal skozi okno. Dež je na steklu vlekel poševne črte in hiše ob cesti so se za trenutek pokazale, nato izginile za kapljami.

Po nekaj postajah je nekdo izstopil pri tovarni. Vstopila sta dva moška v delovnih oblekah in ostala pri vratih.

Jože je vzel iz torbe zvezke in prvega odprl na kolenih.

Avtobus je na ovinku streslo in svinčnik mu je padel na tla. Odkotalil se je pod sedež.

Jože se je sklonil, vendar ga ni dosegel.

Moški čez prehod je premaknil nogo.

»Počakajte, vam ga porinem.«

S konico čevlja je potisnil svinčnik proti Jožetu.

»Hvala.«

Jože ga je pobral in zvezek zaprl.

Cesta se je zožila. Na levi so bile hiše redkejše, za njimi pa njive, temne od dežja.

Po nekaj minutah se je sprevodnik obrnil proti sredini avtobusa.

»Gospa, naslednja je vaša.«

Ženska je zaprla torbo in jo položila na kolena.

Ko je avtobus ustavil, je vstala.

»Tukaj izstopim?«

»Ja.«

Stopila je na prvo stopnico, nato se obrnila.

»Kam pa zdaj?«

Sprevodnik je pokazal skozi odprta vrata.

»Čez cesto gre pot med hišami. Tam vprašajte za Kralja.«

»Po tej poti navzgor?«

»Ja.«

»Hvala.«

Stopila je z avtobusa.

Vrata so se zaprla.

Avtobus je odpeljal.

Helena je ostala ob cesti z rjavo torbo v roki. Počakala je, da je mimo pripeljal avtomobil, nato je prečkala cesto.

Dež je bil drobnejši kot prej.

Ozka pot je šla med dvema hišama navzgor.

Pred prvo hišo je pod napuščem stal fant in popravljal verigo na kolesu.

Helena je stopila s ceste pod rob napušča.

»Fant, oprosti. Kje stanuje Anton Kralj?«

Fant je dvignil glavo.

»Kateri? Dva Antona Kralja sta.«

Helena ga je pogledala.

»Dva?«

»Ja.«

Odprla je torbo in iz nje vzela zložen list.

»Jaz imam samo tole napisano.«

Fant je vstal in si obrisal prste ob hlače.

»A piše še kaj zraven?«

Helena je razprla list.

»Ne. Samo Anton Kralj.«

Fant je pogledal list.

»Potem pa ne vem, katerega iščete.«

»Kako pa naj vem, kateri je pravi?«

Fant je skomignil.

»Če imate samo ime, težko. Eden stanuje pri kapelici, drugi pa še naprej.«

Helena je pogledala po poti.

»Pri katerem naj vprašam najprej?«

»Pri prvem. Če ni pravi, vam bodo že povedali.«

»Kje je kapelica?«

»Ko pridete do vodnjaka, jo boste videli.«

»Hvala.«

Fant je spet počepnil h kolesu.

Helena je zložila list in ga spravila v torbo.

Šla je po poti proti kapelici.

XI.

Kapelico je zagledala šele za ovinkom.

Bila je manjša, kot si jo je predstavljala, stisnjena med potjo in nizkim kamnitim zidom. Pred njo je stala klop, mokra od dežja, nekoliko više pa tri hiše.

Helena je obstala.

Fant ji ni povedal, katera je Kraljeva.

Pri srednji hiši se je odprlo okno. Starejša ženska je čez polico stresla krpo, jo dvakrat udarila ob zid in šele potem opazila Heleno.

»Dober dan,« je rekla Helena.

»Dober dan.«

»Kralja iščem.«

Ženska je krpo položila na polico.

»Katerega?«

»Antona. Delal je pri železnici.«

»A, stari Anton. Še naprej morate.«

»Fant spodaj me je poslal sem.«

»Je mislil drugega. Tudi tistemu je Anton ime.«

Ženska je pokazala po poti.

»Samo naravnost. Zadnja hiša.«

»Hvala.«

Ženska je vzela krpo in zaprla okno.

Helena je šla naprej.

Pot se je vzpenjala med hišami. Dež je skoraj ponehal, z vej pa je še kapljalo. Pri neki drvarnici je pes dvignil glavo in zalajal. Helena je stopila nekoliko bolj na sredino poti.

Zadnja hiša je bila nižja od drugih. Ob njej je stala drvarnica, pred njo samokolnica z nekaj poleni. Vrata hiše so bila priprta.

Helena je potrkala po podboju.

Počakala je.

»Dober dan?«

Nekje za hišo je zaropotalo vedro.

Čez nekaj trenutkov se je prikazal starejši moški. V eni roki je držal vedro, z drugo pa si je popravljal rokav srajce.

Ko jo je zagledal, se je ustavil.

»Ste vi Anton Kralj?«

Odložil je vedro.

»Sem. Kaj pa je?«

»Vi ste delali pri železnici?«

Anton jo je pogledal nekoliko pozorneje.

»Sem.«

Helena je odprla torbo.

»Rudolfa Zupana ste poznali?«

Anton se ni takoj oglasil.

»Rudija?«

»Ja. Strojevodja je bil.«

»Kaj je z njim?«

Helena je iz torbe vzela fotografijo.

»Umrl je. Jaz bi vas samo nekaj vprašala.«

Anton je pogledal fotografijo, ki mu jo je pokazala.

»Kje ste dobili to sliko?«

»Doma sem jo našla.«

Anton jo je vzel in stopil nekoliko bliže vratom.

»To je bilo v Divači.«

Helena je pogledala sliko.

»Kako veste?«

S prstom je pokazal na rob fotografije.

»Tukaj je bila lopa. Potem so jo podrli.«

»Kdaj je bilo to?«

Anton je obrnil fotografijo.

»Šestinšestdeset, sedeminšestdeset. Tam nekje.«

Še enkrat jo je pogledal.

»Kaj ste pa vi Rudiju?«

»Hči.«

Anton je dvignil pogled.

»A tako.«

Fotografijo ji je vrnil.

»Pridite noter. Mokri ste.«

»Ne bom dolgo.«

Anton je pobral vedro.

»Jaz grem noter. Vi pa kakor hočete.«

Stopil je skozi vrata.

Helena je ostala zunaj še nekaj trenutkov, potem je šla za njim.

V kuhinji je bilo toplo. Na štedilniku je stal lonec, ob njem ponev.

Anton je vedro postavil ob vrata.

»Zaprite, prosim.«

Helena je zaprla vrata.

»Plašč lahko obesite tam.«

Pokazal je na lesen obešalnik.

Helena je odložila torbo na stol in si odpela plašč. Eden od gumbov se je zataknil v ročaj torbe. Nekaj časa ga je skušala izvleči, nato se je sprostil.

Anton je stopil k štedilniku in dvignil pokrov lonca.

»Ste jedli?«

»Sem.«

»Čaj?«

»Lahko.«

Vzel je še eno skodelico.

Helena je sedla in položila fotografijo na mizo.

Anton je nalil čaj ter prednjo postavil sladkornico.

Helena je dala v skodelico dve žlički.

Anton je sedel nasproti nje in vzel fotografijo.

Nekaj časa jo je gledal.

»Ta je bil Joško.«

Pokazal je enega od moških.

»Z njim sem delal skoraj deset let. Tega zraven pa ne vem več, kako mu je bilo ime.«

Helena je pokazala očeta.

»Kaj pa z njim? Sta se samo v službi videvala?«

Anton je prijel skodelico.

»Večinoma.«

Helena je čakala.

Anton je naredil požirek.

»Enkrat sva šla po prašiča.«

Helena ga je pogledala.

»Vidva?«

»Ja.«

»Kam?«

»Nekam proti Pivki. Rudi ga je kupoval.«

Helena se je nasmehnila.

»Tega pa nisem vedela.«

Anton je fotografijo položil na mizo.

Helena jo je obrnila.

»Tukaj zadaj je vaše ime.«

Anton se je nagnil bliže.

»Kje?«

Pokazala mu je.

Vzel je fotografijo.

»To ni moja pisava.«

»Ne vem, čigava je.«

»Pa ste zato prišli do mene?«

»Ja.«

Anton ji je vrnil fotografijo.

»Ste bili kdaj pri nas doma?«

»Ne.«

Helena je vzela skodelico.

»Mislila sem, da ste se več družili.«

Anton je zmajal z glavo.

»Ne. V službi sva bila skupaj.«

Helena ni rekla nič.

Anton je vstal in pogledal v lonec.

»Tega je pa preveč.«

Premešal je.

»Ste rekli, da ste jedli?«

»Sem.«

»Škoda.«

»Boste imeli za jutri.«

»Jutri tega ne bom jedel.«

Helena ga je pogledala.

»Zakaj ne?«

»Ker bom danes.«

Helena se je nasmehnila.

Anton je pogledal proti njej.

»Kaj?«

»Tako je tudi oče govoril.«

Anton je odložil žlico.

»Kako?«

Helena je nekaj trenutkov iskala odgovor.

»Ne znam povedati. Tako.«

Anton je pokril lonec in sedel.

Helena je naredila požirek čaja.

»Je v službi veliko govoril?«

Anton je nekaj časa razmišljal.

»Odvisno. Včasih ga nisi ustavil, včasih pa nič.«

»Doma bolj nič.«

Anton je prijel skodelico.

»Z mano skoraj nič,« je dodala Helena.

Anton ni odgovoril.

Helena je pogledala svojo skodelico.

»Ko sem bila majhna, je veliko delal. Potem sem šla od doma.«

Anton je pil čaj.

Čez nekaj časa je Helena vprašala:

»Kaj je pa govoril?«

»Kaj pa vem. O delu. O ljudeh.«

Anton se je nasmehnil.

»Če je bil kdo neumen, je povedal, da je neumen.«

»To je znal.«

Anton je spil čaj.

Zunaj je s strehe kapljalo na pločevino.

Helena je pogledala fotografijo.

»Se spomnite, kdaj ste ga nazadnje videli?«

Anton je nekaj časa molčal.

»Ne.«

»Niti približno?«

»Potem sem šel drugam delat. Nekaj časa sva se še srečala. Potem pa ne več.«

Helena je prikimala.

Anton je pogledal skozi okno.

»Ne dežuje več.«

Helena se je obrnila proti oknu.

Čez nekaj časa je pogledala na uro na steni.

»Pet čez tri je že?«

Anton je pogledal tudi on.

»Je.«

»Moram na avtobus.«

Vstala je in vzela plašč.

»Za nazaj čakam tam, kjer sem izstopila?«

»Na drugi strani ceste.«

Helena je oblekla plašč in vzela torbo.

»Hvala za čaj.«

»Ni za kaj.«

Pri vratih se je obrnila.

»Nasvidenje.«

»Srečno.«

Stopila je ven.

Anton je zaprl vrata.

Helena je šla po poti navzdol. Pri kapelici je bilo okno zaprto. Klop pred njo je bila še vedno mokra.

Ko je prišla do hiše, kjer je fant popravljal kolo, njega ni bilo več.

Kolo je stalo naslonjeno na zid.

Helena je šla mimo.

XII.

Avtobusne postaje z druge strani ceste Helena sprva ni videla. Šele ko je prišla do mesta, kjer je izstopila, je opazila majhno tablo na električnem drogu in pod njo žensko z dvema mrežastima vrečkama.

Stopila je čez cesto.

»Za mesto je tukaj?«

Ženska jo je pogledala.

»Kam pa greste?«

Helena je povedala.

»Ja, tukaj.«

Helena je odložila torbo k nogam.

»Je že šel?«

»Ne.«

»Ste prepričani?«

Ženska je eno vrečko prestavila v drugo roko.

»Saj tudi jaz čakam.«

Helena je pogledala po cesti.

»Ob kateri uri pa pride?«

»Zdaj enkrat.«

To ji ni veliko pomagalo, vendar ni vprašala še enkrat.

Ženska je postavila vrečki na tla. V eni so bili krompir, zavitek moke in steklenica olja, iz druge je gledal por.

Po cesti je pripeljal tovornjak.

Obe sta se nekoliko umaknili.

Tovornjak je peljal mimo.

»Pri Kralju ste bili?« je vprašala ženska.

Helena jo je pogledala.

»Ja.«

»Pri starem?«

»Tistem, ki je delal pri železnici.«

Ženska je prikimala.

Čez nekaj časa je pobrala vrečki.

»Nekaj gre.«

Helena se je obrnila.

Izza ovinka se je prikazal avtobus.

Ustavil je nekoliko naprej, zato sta morali obe stopiti za njim. Ženska z vrečkama je šla prva.

Na sprednjih sedežih ni bilo prostora. Obstala je na hodniku in pogledala proti zadnjemu delu avtobusa.

Moški ob oknu je umaknil noge.

»Dajte tisto sem.«

»Bom že.«

Moški je še nekoliko bolj umaknil noge.

Ženska je pogledala po avtobusu, nato mu je podala težjo vrečko.

»Samo pokonci.«

»Kaj pa je noter?«

»Olje.«

Moški jo je postavil med čevlje.

Helena je šla naprej in sedla na prazen sedež ob starejšem moškem, ki je držal zvit dežnik med koleni.

Avtobus je speljal.

Ko so zapeljali mimo odcepa, po katerem je prišla, je Helena pogledala skozi okno. Hiš ni več videla.

Iz torbe je vzela fotografijo.

Na zadnji strani je bilo s svinčnikom napisano ime. Pod njim nič drugega.

Obrnila jo je.

Nekaj časa je gledala očetov obraz, potem je fotografijo spravila nazaj.

Pri naslednji postaji je vstopilo več ljudi. Dva sta ostala na hodniku.

Ženska z vrečkama se je sklonila k moškemu.

»Dajte mi zdaj.«

Moški ji je podal vrečko.

»Hvala.«

Čez nekaj minut je avtobus ustavil.

Ženska je stopila dol.

Voznik je že prijel ročico za vrata, ko se je obrnila proti notranjosti.

»Francka!«

Nekoliko zadaj je neka ženska dvignila glavo.

»Kaj?«

»Mici povej, da me v petek ne bo.«

»Zakaj pa ne?«

»Ne morem.«

Vrata so se zaprla.

Francka je še nekaj časa gledala skozi okno.

Ženska poleg nje se je nagnila bliže.

»Kaj je rekla?«

»Da je v petek ne bo.«

»Zakaj?«

»Ni povedala.«

Ženska je pogledala skozi okno za postajo, ki je že ostajala zadaj.

»Mica bo jezna.«

Francka je skomignila.

»Naj bo.«

Avtobus je še dvakrat ustavil.

Ko je tretjič zavrl, je Helena vstala.

Stopila je do vrat in počakala, da je avtobus ustavil.

Ko je izstopila, je za trenutek obstala na pločniku. Avtobus je speljal, preden je prečkala cesto.

Na drugi strani je bila trafika.

Helena je stopila proti njej.

»Jaz bom šla pri pošti,« je rekla ženska poleg Francke.

»Dobro.«

»A ti?«

»Še dve.«

Ženska je pogledala skozi okno.

Čez nekaj časa je vstala in se prijela za naslonjalo.

»Sedi še. Saj še nismo,« je rekla Francka.

»Bom že stala.«

Francka se je premaknila, da je ženska laže prišla mimo.

Avtobus je ustavil.

»Adijo.«

Ženska je izstopila.

Na praznem sedežu je ostala mokra sled od njenega plašča.

Francka jo je opazila, ko je hotela odložiti torbico. Položila jo je na svoja kolena.

Čez dve postaji je vstala.

Voznik je ustavil ob robu ceste.

Francka je izstopila.

Pred trgovino nasproti postaje so bile zložene prazne lesene gajbice. Nekdo jih je pustil preblizu roba pločnika. Francka je morala stopiti okoli njih.

Vrata trgovine so bila odprta.

»Francka!«

Obrnila se je.

Na drugi strani ceste je stala ženska z metlo v roki.

»Če greš noter, mi vzemi kvas.«

»Koliko?«

»Dva.«

Francka je že prijela kljuko.

»Ti ga prinesem?«

»Saj bom prišla ponj.«

Francka je odprla vrata.

»Prav.«

Vstopila je.

XIII.

V trgovini je bilo topleje kot zunaj. Francka je obstala pri zaboju s krompirjem, ker se ni mogla spomniti, kaj je hotela kupiti zase.

Kvas ni bil zanjo.

Stopila je do pulta.

Prodajalka je zlagala zavitke margarine v hladilno omaro.

»Dva kvasa.«

Prodajalka je vzela dva zavitka.

»Še kaj?«

Francka je pogledala po policah.

»Sol.«

»Katero?«

Francka je pokazala.

Prodajalka jo je položila poleg kvasa.

Za njima so se odprla vrata. Vstopil je moški v delovni obleki in si z rokava otresel kaplje.

»Kruha še imate?«

Prodajalka je pogledala proti prazni polici.

»Ne več.«

»Nič?«

»Nič.«

»Kdaj pa pride?«

»Jutri.«

Moški je stopil k zaboju s steklenicami.

Francka je odprla torbico.

»Pa vžigalice.«

Prodajalka jih je položila prednjo.

Francka je plačala in pospravila stvari.

»Adijo.«

Stopila je ven.

Ženske z metlo ni bilo več na drugi strani ceste.

Francka je obstala s kvasom v roki. Pogledala je proti hiši, pred katero je prej stala. Metla je bila naslonjena ob zid.

Prečkala je cesto.

Vrata so bila odprta.

»Marica?«

»Sem tukaj.«

Francka je stopila v vežo.

V kuhinji je Marica stala pri koritu in spirala skledo. Rokave je imela zavihane do komolcev.

»Prinesla sem.«

»Daj na mizo.«

Francka je položila kvas poleg sklede z moko.

Marica je zaprla vodo in obrisala roke v predpasnik.

»Koliko sem ti dolžna?«

Francka ji je povedala.

Marica je odprla predal pod kredenco.

»Nimam drobiža.«

»Boš drugič.«

»Počakaj, nekje imam.«

Premaknila je škatlico z gumbi in nekaj papirjev.

»Pusti.«

Marica je pogledala proti njej.

»Saj ti bom dala.«

»Saj vem.«

Marica je predal pustila odprt.

»Kavo boš?«

»Ne.«

Marica je že vzela džezvo.

Francka je pogledala proti uri.

»Dobro. Malo.«

»Ne bom ti polne.«

V džezvo je nalila vodo.

Francka je sedla.

Na mizi je bila skleda z moko, ob njej dve jajci.

»Potico delaš?«

»Za nedeljo.«

»Pridejo vaši?«

»Ja. Če bodo vsi, nas bo sedem.«

»Vsi pridejo?«

»Miran je rekel, da pride. Za Darjo še ne vem.«

»Pa otroci?«

»Če pride ona, bodo tudi oni.«

Francka je prikimala.

Marica je postavila džezvo na štedilnik.

»Sedem vas bo pa kar.«

»Zato delam dve.«

Ko je bila kava kuhana, je nalila v dve skodelici. Franckino je napolnila nekoliko čez polovico.

»Dovolj?«

»Ja.«

Sedli sta.

Nekaj časa sta pili.

Z ulice se je zaslišal tovornjak. Marica je pogledala skozi okno, potem spet v skodelico.

»A si videla Anko v trgovini?«

»Ne.«

»Danes je še nisem videla.«

Francka je naredila požirek.

»Jo rabiš?«

»Nekaj bi jo vprašala.«

»Bo že prišla mimo.«

»Verjetno.«

Francka je pogledala skledo z moko.

»Koliko časa pa to vzhaja?«

»Kakšno uro.«

»Potem boš še dolgo.«

»Saj se mi nikamor ne mudi.«

Francka je popila še malo kave.

»Meni se.«

»Kam pa greš?«

»Domov.«

Marica se je nasmehnila.

»Potem se ti pa res mudi.«

Francka se je tudi nasmehnila.

Nekaj časa nista govorili.

Marica je vstala in odnesla svojo prazno skodelico h koritu.

»Še moko moram presejati.«

Francka je popila, kar je ostalo v njeni skodelici, in vstala.

»Jaz grem.«

»Dobro.«

Vzela je torbico.

Marica je medtem stresla moko v sito.

»Zapri vrata za sabo.«

»Bom.«

Francka je šla v vežo.

»Adijo.«

Vrata so se zaprla.

Marica je ostala pri mizi.

Dvignila je sito in z drugo roko počasi udarjala ob njegov rob. Moka je padala v skledo.

Ko je končala, je sito odložila.

Enega od zavitkov kvasa je odprla.

XIV.

Tri tedne pozneje je Marica stala v vrsti pred poštnim okencem.

Pred njo so bili štirje ljudje. Moški čisto spredaj je skozi odprtino pod steklom potiskal obrazec, uslužbenka pa mu ga je že drugič vrnila.

»Tukaj manjka podpis.«

»Saj sem podpisal.«

»To je datum.«

Moški je pogledal obrazec.

»Kje pa?«

Uslužbenka mu je pokazala.

Moški se je sklonil nad polico.

Ženska pred Marico je zavzdihnila.

Marica je pogledala na uro.

V roki je držala položnico in denarnico. Položnico je doma izpolnila dvakrat, ker je na prvi napisala napačno številko.

Vrsta se je premaknila.

Za njo je nekdo odprl vrata. V prostor je prišel hladen zrak.

»Zaprite,« je rekla ženska nekje zadaj.

Vrata so se zaprla.

Ko je prišla Marica na vrsto, je položila položnico pod steklo.

Uslužbenka jo je pogledala.

»Tole ni prav.«

»Kaj?«

Uslužbenka je obrnila položnico proti njej.

»Ta številka.«

Marica se je nagnila bliže.

»Šest je.«

»Videti je kot osem.«

»Šest sem napisala.«

Uslužbenka je položnico še enkrat pogledala.

»Napišite novo.«

»Zaradi tega?«

»Da ne bo narobe.«

Marica je vzela položnico in se umaknila.

Za njo je že stopil naslednji.

Pri stranski polici je vzela nov obrazec.

Segla je v torbico.

Očal ni bilo.

Preiskala je še drugi predal torbice, čeprav je že vedela, da jih ni.

Moški pri polici poleg nje je pisal.

»Oprostite.«

Pogledal je proti njej.

»Bi mi nekaj prebrali? Očala sem pustila doma.«

»Kaj pa?«

Pokazala mu je položnico.

»To številko.«

Moški jo je vzel.

»Šest, štiri, ena, sedem, dve ...«

»Počasi.«

Začel je znova.

Marica je zapisovala.

Ko je prišel do konca, je pogledala, kar je napisala.

»Še enkrat.«

Moški je številke ponovno prebral.

Ujemale so se.

»Hvala.«

Vrnil ji je položnico.

»Prosim.«

Marica se je postavila nazaj v vrsto.

Pred njo je bilo zdaj šest ljudi.

Moški je ostal pri polici in nadaljeval s svojim obrazcem.

Čez nekaj časa je prišel v vrsto dve mesti za njo.

Ko je Marica spet prišla do okenca, je uslužbenka vzela novo položnico.

Pogledala jo je.

Marica je čakala.

Uslužbenka je odtisnila žig.

»Tako.«

Marica je plačala.

»Zdaj je šest?«

Uslužbenka jo je pogledala.

»Zdaj je.«

Marica je spravila potrdilo v denarnico.

»Nasvidenje.«

Odprla je vrata in odšla.

V vrsti sta bila pred moškim, ki ji je prebral številko, še dva človeka.

Starejša ženska je pri okencu štela kovance. Eden ji je zdrsnil iz rok. Pobirala ga je s tal, dokler ji ga ni moški za njo pobral in položil na polico.

»Hvala.«

»Prosim.«

Ženska je še enkrat preštela denar.

Vrsta se je premaknila.

Ko je moški prišel na vrsto, je položil obrazec pod steklo.

»Osebno imate?«

Segel je v notranji žep plašča.

Potem v drugega.

»Počakajte.«

Stopil je nekoliko stran in odprl denarnico.

Dokument je bil v njej.

Vrnil se je k okencu.

»Tukaj.«

Uslužbenka je pogledala dokument in mu ga vrnila.

»Koliko?«

Povedal je znesek.

Uslužbenka je vzela denar in ga preštela.

»Naslov je pravi?«

Moški je pogledal obrazec.

»Je.«

»Preverite.«

Nagnil se je bliže.

»Je.«

Uslužbenka je odtisnila žig.

Moški je vzel potrdilo.

Pri vratih je stal fant in čakal, da nekdo od zunaj vstopi, namesto da bi prijel za kljuko.

Moški mu je odprl.

Fant je šel mimo njega.

»Hvala.«

Moški je stopil ven.

XV.

Spomladi 1981 je Branko že tretji teden prihajal na gradbišče pred sedmo.

Tisto jutro je prišel ob šestih in štirideset.

Vratar ga je videl skozi steklo in dvignil roko, ne da bi vstal. Branko je šel mimo barake, kjer so bile na steni obešene čelade, in čez dvorišče do nedokončane stavbe.

V prvem nadstropju je gorela luč.

Vrnil se je nekaj korakov.

»Kdo je že zgoraj?«

Vratar je odprl okence.

»Električarji. Eden je bil tukaj že pred mano, drugi se je pa malo prej pripeljal.«

»Kdo jih je spustil noter?«

»Saj imajo ključ. Včeraj so rekli, da bodo zjutraj nadaljevali.«

Branko je pogledal proti prvemu nadstropju.

»Dobro. Samo povej jim, naj ne puščajo luči. Prejšnji teden je gorela celo noč.«

»Povej jim ti. Mene poslušajo toliko kot tisto ograjo.«

Branko se je nasmehnil in šel po stopnicah.

V prvem nadstropju je bilo hladno. Na tleh so ležali kosi kabla, ob steni pa tri vreče cementa.

Pri stikalu je ugasnil luč.

Iz zadnjega prostora se je oglasilo:

»Pustite, prosim. Tukaj zadaj se nič ne vidi.«

Branko jo je spet prižgal.

Na hodnik je prišel mlad moški v modri delovni obleki.

»Nisem vedel, da si zadaj.«

»Od šestih sem. Rad bi spravil kabel čez, preden pridejo zidarji.«

»Sam delaš?«

»Za zdaj. Mojster pride.«

Branko je pogledal proti kablom.

»Kdo vam je rekel, da greste danes skozi to steno?«

»Naš mojster. Jaz imam samo načrt.«

»Pokaži.«

Stane se je vrnil v zadnji prostor in prinesel prepognjen list.

Branko ga je razgrnil na vreči cementa.

»Ta načrt je star.«

Stane se je sklonil bliže.

»Meni so dali tega. Če imate vi novejšega, bom počakal, da pride mojster. Ne bi rad zdaj prevrtal stene, potem pa poslušal, da sem delal po napačnem načrtu.«

Branko je s prstom pokazal mesto na papirju.

»Tukaj je bila sprememba. Skozi to steno za zdaj ne vrtaj. Na drugi strani lahko delaš.«

Stane je še enkrat pogledal načrt.

»Do vogala?«

»Do vogala lahko.«

»Dobro. Ko pride mojster, ga pošljem k vam.«

»Spodaj bom.«

Stane je vzel načrt in se vrnil v zadnji prostor.

Branko je šel nazaj na dvorišče.

Pri vratarnici je stal tovornjak. Voznik je bil že zunaj in je držal dobavnico v roki.

»Vi ste tukaj glavni?«

»Kaj imate?«

»Cevi. V skladišču so mi dali ta naslov, zdaj pa ne vem, kam naj jih dam.«

Vratar je skozi okence rekel:

»Jaz sem mu samo rekel, da naj najprej vpraša.«

Voznik je podal Branku papir.

»Če so vaše, jih razložim in grem. Meni je vseeno, samo da jih ne vozim še pol dneva naokrog.«

Branko je pogledal dobavnico.

»Niso naše.«

Voznik je nekaj trenutkov molčal.

»Kam pa naj grem z njimi?«

Branko je dobavnico obrnil proti njemu.

»Poglejte spodaj. Drugo podjetje. Na istem naslovu so, samo vhod imajo zadaj.«

Voznik je pogledal drobni tisk.

»Tega pa v skladišču nihče ni videl.«

»Očitno ne.«

»Kako pridem zadaj?«

Branko je stopil do roba ceste.

»Do križišča, desno, potem za dolgo ograjo še enkrat desno. Tam boste videli kovinska vrata.«

Voznik je gledal v tisto smer.

»Lahko tam obrnem?«

»Lahko. Dovolj prostora je.«

»Dobro. Ker če zapeljem noter in potem ne morem ven, bom ostal pri vas do večera.«

Vratar se je oglasil skozi okence:

»Kavo imamo.«

Voznik ga je pogledal.

»Potem pa sploh ne grem.«

Nasmehnil se je, zložil dobavnico in sedel v kabino.

Ko je tovornjak odpeljal, je vratar zaprl okence, vendar ga je čez trenutek spet odprl.

»Vidiš, tabla bi bila cenejša.«

Branko se je obrnil.

»Kakšna tabla?«

»Za zadnji vhod. Prejšnji mesec so meni pripeljali okna, potem neko železo, zdaj cevi. Vsi pridejo sem in vsi mene sprašujejo. Enkrat bom enega poslal naravnost naprej, pa naj se znajde.«

»Napiši na karton in ga obesi na ograjo. Saj ne potrebuješ prave table.«

Vratar je nekaj časa gledal proti cesti.

»To bi pa res lahko.«

»Samo puščico obrni prav.«

»Toliko mi pa še lahko zaupaš.«

Branko je šel proti baraki.

Na mizi je imel načrte, meter, pepelnik in skodelico od prejšnjega dne. Skodelico je odnesel do umivalnika in jo splaknil.

Potem je odprl okno.

Z dvorišča je prihajal zvok mešalca. Nekdo je poklical drugega človeka, odgovora ni bilo.

Branko je sedel in odprl načrt.

Nekaj časa je delal.

Ob osmih je vratar prinesel karton.

Na njem je z debelim modrim flomastrom pisalo:

DRUGI VHOD →

Branko ga je pogledal.

»Kam kaže puščica?«

Vratar je obrnil karton.

»Tako bo visel. Sem šel ven pogledat, preden sem jo narisal.«

»Potem je prav.«

»Žico rabim. Če ga pribijem, bo do prvega dežja vse skupaj na tleh.«

Branko je odprl predal in mu podal kos žice.

»Bo to dovolj?«

Vratar jo je raztegnil med rokama.

»Če ne bo veter prehud.«

Odšel je s kartonom in žico.

Branko se je vrnil k načrtu.

Malo pozneje je skozi odprto okno videl, kako je vratar stopil na stol in pritrdil karton na ograjo. Prvič ga je obesil postrani. Stopil je dol, ga pogledal in spet splezal na stol.

Branko je nadaljeval z delom.

Pred deveto je prišel Stane.

Tokrat ni potrkal.

»Smo pogledali načrte. Vaš je novejši, tako da skozi tisto steno ne bomo šli. Mojster se je vrnil po novega.«

»Na drugi strani si končal?«

»Do vogala, kot ste rekli. Zdaj pa ne vem, ali naj začnem naprej ali ga raje počakam.«

Branko je pogledal na uro.

»Raje počakaj. Če ne vemo, kaj vse je spremenjeno, nima smisla, da začneš še v naslednjem prostoru.«

»Tudi jaz sem tako mislil. Samo da ne bo potem vprašal, zakaj sem stal.«

»Če bo vprašal, ga pošlji k meni.«

Stane je prikimal.

»Dobro. Potem bom pospravil kabel in ga počakal zgoraj.«

Odšel je.

Branko je še nekaj časa sedel, potem je vzel ravnilo in ga položil čez načrt.

Zunaj je nekdo zagnal tovornjak.

Branko je potegnil črto.

XVI.

Ko je Branko prišel domov, je bilo že skoraj šest.

Na hodniku je sezul čevlje in jih z nogo potisnil k steni. Iz kuhinje je slišal radio in odpiranje predala.

»Si ti?« je zaklicala Nada.

»Kdo pa.«

»Lahko bi bil Peter.«

»Peter ne odklepa s ključem.«

Nada je prišla do vrat kuhinje. V eni roki je držala škarje.

»Zakaj si tako pozen?«

»Nisem pozen. Ob pol petih sem šel z gradbišča, potem sem se pa ustavil pri Franciju zaradi tistega svedra.«

»Kakšnega svedra?«

»Saj sem ti včeraj rekel, da ga moram vrniti.«

»Meni nisi nič rekel.«

Branko je obesil jakno.

»Potem sem pa mislil, da sem.«

»Komu si povedal?«

»Ne vem. Očitno ne tebi.«

Nada se je vrnila v kuhinjo.

Na mizi je ležal velik kos rjavega papirja, poleg njega vrvica in odprta škatla. Radio je stal na okenski polici.

Branko je pogledal škatlo.

»Kaj pa delaš?«

»Paket.«

»To vidim.«

Nada je odrezala kos vrvice.

»Potem pa ne sprašuj.«

Branko je sedel.

»Komu ga pošiljaš?«

»Petrovi teti. Pulover je pozabila.«

»Zaradi enega puloverja delaš tak paket?«

»Ni samo pulover. Dala sem še tisto knjigo, ki jo je iskala, in nekaj za otroka.«

Branko je pogledal v škatlo.

»Daj, bom držal.«

»Ne, ti zaveži. Jaz sem vrvico prekratko odrezala.«

Branko je vzel konec vrvice.

»Potem mi pa ta ne bo nič pomagala.«

»Saj imam še.«

Odrezala je daljši kos in položila obe dlani na škatlo.

Branko je potegnil vrvico okoli nje.

»Ne tako močno. Knjiga je notri.«

»Knjigi ne bo nič.«

»Pulover bo pa kot deska.«

»Pulover se ne zlomi.«

»Zato pa ti ne pakiraš.«

Branko je nekoliko popustil vrvico.

»Tako?«

Nada je s prstom pritisnila na papir.

»Tako.«

Branko je naredil vozel.

Radio je igral tiše. Nekje v stanovanju nad njima je nekaj padlo na tla, nato se je zaslišal otroški tek.

Nada je pospravila škarje.

»Peter je bil že doma.«

»Kje pa je?«

»Spet je šel ven.«

»Do Robija?«

Nada ga je pogledala.

»Tako je rekel.«

Branko je odrezal konec vrvice.

»Zakaj tako praviš?«

»Ker je včeraj tudi rekel, da gre k Robiju. Potem me je zvečer klicala Robijeva mama in vprašala, ali je Robi pri nas.«

Branko je položil škarje na mizo.

»Mogoče sta bila oba nekje drugje.«

»Seveda sta lahko bila. Saj ne govorim o tem, kje sta bila. Govorim o tem, da mi Peter reče eno, potem pa ugotovim, da ne vem niti približno, kje je.«

Branko se je naslonil nazaj.

»Koliko je prišel domov?«

»Malo čez deset.«

»To ni pozno.«

»Branko, saj ti pravim, da me ne moti ura.«

Branko je nekaj časa molčal.

»Si ga vprašala?«

»Sem. Rekel je, da je bil zunaj.«

»In kaj naj bi ti povedal? S kom je bil, kam so šli, koliko časa so bili tam? Pri šestnajstih ti tega ne bo več poročal vsak večer.«

Nada je pobrala ostanke vrvice.

»Tega tudi nočem. Če gre nekam, naj mi pove toliko, da vem, kje ga iskati, če ga potrebujem. Če mi reče, da je pri Robiju, naj ne bo na drugem koncu mesta. To je vse.«

Branko je s prstom poravnal vozel.

»Jaz pri šestnajstih doma tudi nisem povedal vsakega koraka.«

»Mogoče nisi. Ampak zdaj ne govoriva o tebi pri šestnajstih.«

Odnesla je koščke papirja do koša.

Ko se je vrnila, je Branko še vedno sedel pri mizi.

»Kaj hočeš, da naredim?«

»Nič posebnega. Ko boš kdaj sam z njim, mu povej, da me ne zanima vsaka stvar, ki jo počne. Samo naj si ne izmišljuje, kam gre.«

»Zakaj mu tega ne poveš ti?«

Nada ga je pogledala.

»Sem mu že. Zdaj pa bi rada, da enkrat sliši tudi od tebe.«

Branko je prikimal.

»Dobro. Bom.«

Nada ni nič rekla.

Vzela je kemični svinčnik in začela pisati naslov na paket.

Branko je nekaj časa gledal.

»Čakaj.«

»Kaj?«

»Mislim, da to ni več pravi naslov.«

Nada je nehala pisati.

»Kako ni?«

»Preselili so se.«

»Kdaj?«

»Ne vem. Enkrat po novem letu.«

Nada je pogledala napol napisani naslov, nato Branka.

»In to mi poveš zdaj?«

»Saj nisem vedel, da ji pošiljaš paket.«

»Pred petimi minutami sem ti povedala.«

»Takrat se nisem spomnil.«

Nada je odložila svinčnik.

»Kam so se preselili?«

Branko je nekaj časa razmišljal.

»Ne vem naslova.«

»Odlično.«

»Počakaj. Mogoče je v imeniku.«

Vstal je in šel do police v dnevni sobi. Telefonski imenik je bil pod časopisom.

Prinesel ga je v kuhinjo in sedel.

»Kako se piše njen mož?«

Nada ga je pogledala.

»Ti mi govoriš, da so se preselili, zdaj pa mene sprašuješ, kako se piše njen mož.«

»Ker je telefon verjetno na njega.«

»Kovač.«

Branko je odprl imenik.

»Ime?«

»Milan.«

S prstom je šel po stolpcu.

»Milanov Kovačev je tukaj šest.«

»Potem poglej naslove.«

»Če bi vedel naslov, ne bi gledal v imenik.«

Nada se je zasmejala.

Branko je dvignil pogled.

»Kaj je?«

»Nič. Išči.«

Branko je obrnil stran.

Čez nekaj časa je s prstom obstal pri enem imenu.

»Ta bi lahko bil.«

Nada se je nagnila bliže.

»Zakaj?«

»Ker je edini, ki ni na starem naslovu.«

»To pa še ne pomeni, da je pravi.«

»Ne.«

Branko je potegnil telefon bliže in zavrtel številko.

Nada je sedla nasproti njega.

V slušalki je zvonilo.

Nihče se ni oglasil.

Branko je počakal še nekaj časa, nato odložil.

»Ni jih.«

»Ali pa niso oni.«

»Tudi to.«

Nada je pogledala paket.

»Bom jutri vprašala.«

Branko je zaprl imenik.

XVII.

Septembra istega leta je Sonja zamudila avtobus za sedem minut.

Ko je prišla na postajo, je bila ura na pročelju že skoraj pol osmih. Na klopi je sedel starejši moški s časopisom na kolenih, pod nadstreškom pa ženska z deklico, ki je z robom čevlja drgnila po mokrem asfaltu.

Sonja je pogledala vozni red.

»Je tisti ob sedmih dvajset že šel?«

Moški je spustil časopis.

»Je. Ravno pred nekaj minutami.«

»Hvala.«

Naslednji je bil ob sedmih štirideset.

Sonja je stopila pod nadstrešek.

Deklica je še vedno drgnila čevelj ob tla.

Njena mati jo je prijela za ramo.

»Nehaj, vsega boš uničila.«

»Nekaj imam spodaj.«

»Kaj imaš?«

»Ne vem.«

Ženska je počepnila in pogledala pod podplat.

»Žvečilni gumi. Kje si pa stopila vanj?«

»Nisem videla.«

»Saj vem, da ga nisi nalašč iskala.«

Iz torbice je vzela papirnat robček in poskušala odstraniti gumo.

Sonja je pogledala proti cesti.

Avtobusa ni bilo.

Ura je kazala sedem šestintrideset.

Ženska je še vedno čistila dekličin čevelj. Starejši moški je obrnil stran časopisa.

Ko se je avtobus prikazal na koncu ulice, je bilo sedem dvainštirideset.

Ženska je prijela deklico za roko.

»Pridi.«

Moški je zložil časopis.

Avtobus je ustavil nekoliko pred oznako postaje. Najprej sta vstopili ženska in deklica, za njima starejši moški.

Sonja je pokazala vozovnico.

Voznik jo je pogledal.

»Ta ne velja več.«

Sonja je obrnila kartonček.

»Kako ne?«

»Avgust.«

Pogledala je datum.

»Danes je prvi.«

»Je.«

Sonja je odprla denarnico.

»Potem bom kupila.«

Voznik ji je povedal ceno.

»Toliko?«

»Od julija.«

»Potem že dolgo nisem kupila posamezne.«

Za njo je nekdo prestopil z ene noge na drugo.

Sonja je pobrskala po drobižu.

»Samo trenutek.«

»Kar počasi,« je rekel voznik. »Zdaj smo tako že pozni.«

Nekdo za njo se je zasmejal.

Sonja je našla kovanec, plačala in šla po hodniku.

Starejši moški s postaje je sedel pri oknu. Poleg njega je bil prazen sedež, vendar je Sonja šla mimo in sedla nekoliko zadaj.

Avtobus je speljal.

Na naslednji postaji je vstopilo toliko ljudi, da so nekateri ostali stati. Ženska z deklico je deklico vzela v naročje in odstopila sedež starejši ženski.

Sonja je gledala skozi okno.

Na tretji postaji je starejši moški izstopil.

Na peti sta izstopili ženska in deklica.

Sonja je ostala na avtobusu.

Ko je izstopila pri zdravstvenem domu, je bilo pet minut čez osem.

V avli je za steklom sedela ženska, ki je ni poznala.

»Dobro jutro. Na razgovor sem prišla.«

»Za katero delovno mesto?«

»Laboratorij.«

»Ime?«

»Sonja Vidmar.«

Ženska je pogledala seznam pred seboj.

»Vi ste ob osmih.«

»Vem. Avtobus je zamudil.«

Ženska je s svinčnikom pokazala proti stopnicam.

»Prvo nadstropje, druga vrata levo. Če so že vzeli naslednjega, boste morali počakati.«

»Prav.«

V prvem nadstropju so bili ob steni štirje stoli. Na enem je sedel mlad moški z mapo na kolenih.

Sonja je sedla dva stola stran.

Čez nekaj časa je moški odprl mapo, pogledal list in jo zaprl.

Sonja je pogledala na uro.

Osem enajst.

Vrata na koncu hodnika so se odprla in ven je prišla medicinska sestra.

»Gospod Škerjanc?«

Moški z mapo je vstal.

»Tukaj.«

Odšel je za njo.

Sonja je ostala sama.

Na steni nasproti nje je viselo obvestilo o cepljenju. Spodnji levi vogal se je odlepil in se ob vsakem prepihu nekoliko premaknil.

Ob osmih osemnajst so se odprla druga vrata.

»Gospa Vidmar?«

Sonja je vstala.

V pisarni so sedeli trije ljudje. Dve ženski in moški. Na mizi pred njimi je bila njena prijava.

Starejša od obeh žensk je pokazala na stol.

»Izvolite.«

Sonja je sedla.

Ženska je pogledala v papir.

»Vi ste pri nas že delali.«

»Sem.«

»Od šestinsedemdesetega do devetinsedemdesetega.«

»Tako je.«

»V laboratoriju.«

»Ja.«

Moški na sredini je obrnil enega od listov.

»Zakaj ste odšli?«

»Ker sem se preselila v Kranj.«

»Zdaj pa ste spet tukaj?«

»Od maja.«

Starejša ženska je pogledala njeno prijavo.

»V Kranju ste bili zaposleni?«

»Dobro leto.«

Druga ženska je vprašala:

»Potem pa ne več?«

»Dobila sem otroka.«

Ženska je pogledala v prijavo.

»Koliko je star?«

»Eno leto in pol.«

Moški je vprašal:

»Imate varstvo urejeno tudi za popoldansko izmeno?«

»Imam.«

Starejša ženska je obrnila list.

»Pri nas ste takrat delali hematologijo, če se prav spomnim.«

»Hematologijo in nekaj časa urin.«

»Zdaj imamo dva nova aparata.«

»Tistih ne poznam.«

»Bi se jih lahko hitro naučili?«

Sonja je za trenutek pomislila.

»Ne vem, kako hitro. Naučila bi se jih.«

Starejša ženska je prvič dvignila pogled od papirjev.

»Dobro.«

Vprašanja so se nadaljevala. O izmenah, sobotah, prejšnjem delu in o tem, kdaj bi lahko začela.

Pri enem je Sonja rekla, da ne ve. Pri drugem je morala popraviti datum, ki ga je najprej povedala napačno.

Po približno dvajsetih minutah je starejša ženska zaprla mapo.

»Še z dvema kandidatoma moramo govoriti. Sporočili vam bomo.«

Sonja je vstala.

»Kdaj približno?«

»Do konca tedna.«

»Dobro. Hvala.«

Ko je prišla na hodnik, je na enem od stolov sedela ženska približno njenih let. Na kolenih je držala torbico z obema rokama.

Sonja je šla mimo nje.

Spodaj je bila avla polnejša kakor prej.

Pri vratih se je morala umakniti moškemu na berglah, ki je prihajal noter.

Pridržala mu je vrata.

»Hvala.«

»Prosim.«

Moški je šel proti sprejemnemu okencu.

Sonja je stopila ven.

XVIII.

Junija 1986 je Lojze odprl delavnico nekaj minut čez sedem.

Pločevinasta vrata so se pri tleh zataknila. Spustil jih je nazaj, prijel nekoliko bolj na levi in jih še enkrat dvignil. Tokrat so šla do konca.

Na dvorišču je stal moder zastava 101. Lastnik ga je pripeljal prejšnji večer in pustil ključe v nabiralniku.

Lojze je odklenil pisarno. Na koledarju ob vratih je bil še maj. Odtrgal je list in pod njim se je pokazal junij.

Iz zadnjega prostora je prišel Tone v delovni obleki.

»Od kdaj si pa ti tukaj?«

»Od pol sedmih.«

»Kaj delaš ob pol sedmih?«

»Nič. Prišel sem.«

Lojze ga je pogledal.

»Dobro.«

Tone je šel do umivalnika in si umil roke.

»Tega modrega sem že zjutraj zapeljal en krog. Ni sklopka.«

»Včeraj si rekel, da je.«

»Včeraj sem mislil. Ko se segreje, začne cukati, ampak sklopka ne drsi. Lahko ga še enkrat zapeljem, da boste videli.«

»Pozneje. Najprej daj ven tistega renaulta, da ne bo spet vse zaprto.«

Tone je obrisal roke v krpo.

»Danes bom moral malo prej.«

»Koliko prej?«

»Okoli treh.«

»Pojdi.«

Tone je obstal.

»Saj še nisem povedal, zakaj.«

»Če moraš, moraš.«

»Na občino grem.«

»Prav.«

»Zaradi stanovanja.«

Lojze je že gledal proti modremu zastavi.

»Kakšnega stanovanja?«

»Dal sem prošnjo.«

Lojze se je obrnil.

»Ti?«

»Ja.«

»Kdaj pa?«

»Februarja.«

»Nič nisi rekel.«

Tone je skomignil.

»Saj ni bilo kaj reči. Dal sem prošnjo in zdaj čakam.«

»In danes so te poklicali?«

»Ne. Nek papir manjka. Včeraj sem dobil obvestilo, da ga moram prinesti, pa če grem po službi, ne bom prišel pravočasno.«

»Potem pojdi ob treh.«

»Bom.«

Tone je šel po renaulta.

Lojze je ostal v pisarni. Na mizi so bili trije računi, svinčnik in pepelnik z dvema vžigalicama. Račune je zložil enega na drugega, nato jih je spet razmaknil, ker je iskal tistega za olje.

Na dvorišču je zaropotal motor.

Tone je renaulta zapeljal iz delavnice in ga pustil ob ograji.

Ob pol osmih je prišel prvi lastnik.

Bil je starejši moški v kratkih rokavih, čeprav jutro še ni bilo toplo.

»Je moj gotov?«

Lojze je pogledal skozi vrata.

»Kateri je vaš?«

Moški je pokazal proti renaultu.

»Ta.«

»Je.«

»Kaj je bilo?«

»Cev pri hladilniku. Pa objemka je bila slaba.«

»Jaz sem mislil, da je hladilnik.«

»Ni.«

Moški je segel po denarnici.

»Koliko sem dolžan?«

Lojze mu je povedal.

Moški je preštel denar, potem pa še enkrat.

»Prejšnjič je bilo manj.«

»Prejšnjič niste imeli nove cevi.«

»Saj vem. Samo pravim.«

Lojze mu je napisal račun.

Moški ga je prepognil in spravil v žep srajce.

»A bo zdaj držalo?«

»Cev je nova.«

»To vidim. Sprašujem, ali bo držalo.«

»Moralo bi. Kaj bo čez pol leta, pa ne vem.«

Moški je prikimal.

»Dobro. Samo da ne bom naslednji teden spet tukaj.«

»Če bo kaj narobe, pridite.«

Vzel je ključe in odšel.

Tone je prišel iz delavnice.

»Saj bo držalo.«

Lojze mu je podal krpo, ki jo je pustil na mizi.

»Daj to stran.«

Tone jo je vzel.

Do devetih ni prišel nihče.

Lojze je pri modrem zastavi odstranil pokrov, nekaj časa poslušal motor in ga dvakrat ugasnil. Tone je pri sosednji mizi čistil dele, ki jih je prejšnji dan pustil v posodi.

Z radia na polici je prišla glasba. Tone jo je povečal.

Lojze je izpod pokrova rekel:

»Malo manj.«

Tone jo je zmanjšal.

Čez nekaj minut jo je spet nekoliko povečal.

Lojze ni rekel nič.

Ob devetih deset je na dvorišče prišel poštar.

»Imam priporočeno.«

Lojze si je obrisal roke.

»Zame?«

»Za delavnico.«

Podpisal je.

Poštar mu je izročil kuverto.

»Danes ste pa zgodnji.«

»Nisem. Vi ste pozni.«

Lojze je pogledal na uro.

»Devet je.«

»Zame je to že pol dneva.«

Poštar je spravil svinčnik.

»Jutri pridem ob enajstih, pa boste videli razliko.«

»Kar pridite.«

Poštar je odšel.

Lojze je kuverto položil v pisarno, ne da bi jo odprl.

Tone je čez nekaj časa vprašal:

»Ne boste pogledali?«

»Kaj?«

»Pošte.«

»Bom.«

»Jaz bi takoj.«

»Potem počakaj, da bo kaj zate.«

Tone se je vrnil k delu.

Ob desetih je prišel moški samo vprašat, ali poznajo koga, ki popravlja avtomobilske radie. Lojze mu je povedal za človeka dve ulici stran. Moški ni vedel, katera hiša je, zato mu je Tone razložil.

»Tam, kjer je bila prej trgovina z barvami.«

»Katera trgovina?«

»Saj je že dolgo ni.«

Moški ga je pogledal.

»Potem mi pa to nič ne pomaga.«

Tone je stopil do vrat.

»Pojdite do križišča, zavijete desno in potem je tretja hiša na levi. Na dvorišču ima ponavadi dva ali tri avte.«

»A tablo ima?«

»Mislim, da ne.«

Lojze je iz delavnice rekel:

»Ima.«

Tone se je obrnil.

»Od kdaj?«

»Že dolgo.«

»Jaz je nisem videl.«

Moški je pogledal enega in drugega.

»Bom že našel.«

Odšel je.

Tone je še nekaj časa gledal za njim.

»Kje ima tablo?«

»Nad vrati.«

»Nikoli je nisem videl.«

»Naslednjič poglej.«

Opoldne sta sedela pred delavnico. Tone je jedel sendvič, Lojze jabolko.

Po cesti je peljal tovornjak in za njim je nekaj časa ostal vonj po izpuhu.

Tone je pogledal proti Lojzetu.

»Vi ste kdaj dali prošnjo za stanovanje?«

»Ne.«

»Nikoli?«

»Ne.«

Tone je odtrgal kos kruha.

»Meni so rekli, da lahko čakam dve leti. Lahko pa tudi pet.«

»Potem boš čakal.«

»Saj. Samo če bom pet let, bom imel takrat že trideset.«

Lojze je ugriznil v jabolko.

»In?«

Tone se je zasmejal.

»Nič. Samo trideset bom.«

Nekaj časa nista govorila.

Potem je Tone rekel:

»Moj oče pravi, naj ostanem doma, dokler lahko. Da sem neumen, če grem plačevat vse sam.«

»Mogoče ima prav.«

»Mama pa pravi, da bi bilo dobro, da grem.«

Lojze ga je pogledal.

»Tudi ona ima mogoče prav.«

Tone se je zasmejal.

»Vi ste pa danes v pomoč.«

»Kaj naj ti rečem?«

»Nič. Saj ne sprašujem.«

Pojedel je zadnji kos sendviča in papir zmečkal v dlani.

Popoldne sta zamenjala olje na škodi, ki jo je nekdo pripeljal malo pred eno. Pri modrem zastavi Lojze še vedno ni našel vzroka za cukanje.

Ob treh je Tone prišel do pisarne že preoblečen.

»Grem.«

»Pojdi.«

»Jutri pridem normalno.«

»Dobro.«

Tone je segel po kljuki, potem pa pogledal proti kuverti na mizi.

»Še vedno je niste odprli.«

»Nisem.«

»Mene bi že razneslo.«

»Mene pa ne bo.«

Tone je odprl vrata.

»Se vidimo jutri.«

»Ja.«

Odšel je.

Lojze je ostal sam.

Nekaj minut je v pisarni pisal račun za škodo. Potem je vzel priporočeno kuverto in jo odprl.

V njej je bilo obvestilo dobavitelja o novih cenah nekaterih delov.

Prebral ga je, ga položil med račune in nadaljeval s pisanjem.

XIX.

Marca 1992 je Vera prišla v trgovino deset minut pred odprtjem.

Marjana je bila že pri blagajni in je zlagala kovance v predal.

»Dobro jutro.«

»Jutro.«

Vera je slekla plašč.

»Kruh še ni prišel?«

»Ne.«

»Kdaj so rekli?«

»Kot vedno. Pred sedmo.«

Vera je obesila plašč v majhni garderobi za skladiščem in se vrnila.

Pri kruhu sta bili dve prazni košari, zaboj mleka pa je stal na tleh pred hladilnikom.

Prijela ga je za ročaja.

»Mleko je pa prišlo.«

»Pred petimi minutami.«

»Zakaj ga nisi dala noter?«

Marjana je pokazala proti blagajni.

»Ker sem tukaj.«

Vera je odnesla zaboj do hladilnika.

Ob sedmih sta odprli.

Prva je prišla ženska v modrem plašču, ki je skoraj vsako jutro kupila dve žemlji in jogurt. Tokrat je obstala pred prazno košaro.

»Ni kruha?«

»Še ne.«

»Kdaj pa bo?«

»Moral bi že biti.«

»Jaz moram v službo.«

Vera je pogledala proti vratom.

»Imamo včerajšnjega.«

Ženska je vzela hlebec, ga pritisnila s palcem in ga vrnila.

»Bom šla drugam.«

Kupila je jogurt in odšla.

V naslednjih dvajsetih minutah je za kruh vprašalo še šest ljudi.

Četrtemu je Vera že samo rekla:

»Ni ga še.«

Moški je pogledal prazne košare.

»Saj vidim, da ga ni. Sprašujem, kdaj bo.«

»Tega pa ne vem.«

»Kdo pa ve?«

»Tisti, ki ga vozi.«

Moški je vzel dve konzervi in šel proti blagajni.

Malo pred osmo je dostavni kombi ustavil pred trgovino.

Voznik je odprl zadnja vrata.

Vera je stopila ven.

»Kje si pa hodil?«

»Povsod.«

»Ljudje že eno uro sprašujejo.«

»Naj vprašajo.«

»Tebi je lahko.«

Voznik je potegnil prvi zaboj proti robu.

»Meni ni nič lahko. Od petih sem na cesti. V pekarni so zamujali, potem me je pri mostu ustavil policaj, ker mi ena luč ne dela, zdaj si še ti jezna name. Če hočeš, lahko kruh odpeljem nazaj in boš imela mir.«

Vera je prijela zaboj.

»Daj sem in ne govori.«

»Saj si ti začela.«

Skupaj sta zložila zaboje ob vratih.

Ko je voznik odšel, je bilo pred košarami že pet ljudi.

Vera je odpirala zaboje.

Starejša ženska je segla po prvem hlebcu.

»Je današnji?«

Vera jo je pogledala.

»Zdaj ga je pripeljal.«

»Saj to še ne pomeni, da je današnji.«

Vera je obdržala roko na zaboju.

»Gospa, ne vem, kdaj so ga spekli.«

Ženska je obrnila hlebec.

»Včasih je bil zjutraj še topel.«

Moški za njo je rekel:

»Potem ga pa doma pogrejte.«

Ženska se je obrnila.

»Vas nisem nič vprašala.«

Moški je stopil nekoliko nazaj.

Vera je nadaljevala z zlaganjem.

Do devetih je bila polovica kruha prodana.

Marjana je prišla do nje.

»Imaš še tiste velike vrečke?«

»Spodaj.«

»Ni jih.«

Vera je počepnila in pogledala pod pult.

»Včeraj so bile.«

»Danes jih ni.«

»Poglej v skladišču.«

»Sem.«

Vera je vstala.

»Potem jih nimamo.«

Marjana jo je pogledala.

»To sem tudi sama ugotovila.«

»Zakaj me pa sprašuješ?«

»Ker sem mislila, da mogoče veš, kam si jih dala.«

»Nikam jih nisem dala.«

Marjana se je vrnila k blagajni.

Okoli desetih je v trgovino prišel deček z listkom v roki. Lahko je imel deset ali enajst let.

Najprej je šel do mleka, potem do sladkorja. Pri testeninah je obstal in pogledal listek.

Vera je ravnala vrečke moke.

Deček je prišel do nje.

»Kje imate makarone?«

»Tukaj.«

»To so špageti.«

»Makaroni so spodaj.«

Deček je počepnil.

»Kateri?«

»Kaj ti piše?«

Pokazal ji je listek.

Na njem je pisalo: mleko, sladkor, makaroni, olje, dve pašteti.

»Samo makaroni.«

»Saj vem, ampak kateri?«

Vera je pokazala na dve vrsti.

»Ti so eni, ti pa drugi.«

Deček je nekaj časa gledal.

»Kateri so boljši?«

»Ne vem.«

»Katere vi kupujete?«

Vera je pokazala na leve.

»Te.«

Deček jih je dal v košaro.

Čez nekaj minut se je vrnil.

»Olja ni.«

»Je pri blagajni.«

»Tam sem gledal.«

Vera je šla z njim.

Na polici sta ostali dve steklenici.

»Tukaj.«

Deček je pogledal ceno.

»To je dražje.«

»Drugega nimamo.«

Iz žepa je potegnil prepognjene bankovce in jih preštel.

»Ne vem, če imam dovolj.«

»Na blagajni bodo povedali.«

»Kaj pa če ni?«

»Potem boš nekaj pustil.«

Deček je pogledal v košaro.

»Mama je rekla, naj vse prinesem.«

Vera ni odgovorila.

Deček je vzel olje in šel proti blagajni.

Čez nekaj časa je Vera slišala Marjano:

»Malo ti manjka.«

Deček je nekaj rekel.

»Če vzameš eno pašteto, bo dovolj.«

»Rabim dve.«

»Potem moraš nekaj drugega pustiti.«

Deček se je obrnil proti Veri.

»Koliko so bili drugi makaroni?«

Vera je stopila bliže in pogledala ceno.

»Malo manj.«

»Če vzamem tiste, bo dovolj?«

Marjana je preračunala.

»Bo.«

Deček je stekel do police, zamenjal vrečko in se vrnil.

Marjana je še enkrat seštela.

»Zdaj je.«

Deček je plačal.

Ko je spravljal stvari v vrečko, je eno od paštet položil na dno, drugo poleg mleka.

»Ne daj mleka na makarone,« je rekla Marjana. »Jih boš zdrobil.«

Deček je stvari preložil.

Potem je vzel vrečko in listek.

»Adijo.«

Vrata so se zaprla za njim.

Marjana je začela zlagati kovance, ki ji jih je dal.

Vera se je vrnila med police.

Malo pred enajsto je prišel moški po cigarete in časopis. Za njim sta vstopili dve ženski, ki sta se pogovarjali že skozi vrata.

»Jaz ti pravim, da v petek ne morem.«

»Zakaj ne?«

»Ker pridejo naši.«

»Saj lahko prideš za eno uro.«

»Ne morem. Če pride sestra z otrokoma, jih ne bom pustila doma in šla.«

»Pripelji še njih.«

»Kam naj pripeljem dva otroka?«

»Saj bodo še drugi.«

»Ne.«

Pri blagajni sta nehali govoriti.

Ena je vzela kavo, druga zavitek piškotov.

Ko sta plačali, je prva rekla:

»Te pokličem zvečer.«

»Kar pokliči.«

Odšli sta.

Marjana je pogledala za njima.

»Stavim, da bo šla.«

Vera je zlagala sladkor.

»Kam?«

»Ne vem.«

Vera se je zasmejala.

»Potem pa kar stavi.«

Opoldne je Marjana odšla na malico.

Vera je ostala pri blagajni.

Prišel je starejši moški, položil na pult kruh, mleko in časopis ter segel v žep.

»Očala sem pustil doma.«

Vera mu je povedala znesek.

Moški je iz denarnice vzel bankovec.

»Je ta dovolj?«

»Je.«

»Potem je dobro.«

Vera mu je vrnila drobiž.

Moški ga je spravil v žep, ne da bi ga preštel.

Za njim je čakala ženska s pralnim praškom.

»Imate še manjšega?«

»Katerega?«

»Prašek.«

»Samo tega.«

Ženska je pogledala škatlo.

»To imam za pol leta.«

»Potem vam pol leta ne bo treba priti po novega.«

Ženska se je nasmehnila.

»Če bo zdržal.«

Plačala je.

Ko se je Marjana vrnila, je Vera vstala od blagajne.

»Kaj je bilo?«

»Nič posebnega.«

»Kruh?«

»Še ga je.«

Marjana je pogledala proti košaram.

»Do dveh ga ne bo.«

»Potem ga ne bo.«

Vera je šla na malico.

Ko se je vrnila, je bilo v trgovini več ljudi. Nekdo je pri sadju pustil odprto vrečko krompirja in trije krompirji so ležali na tleh.

Vera jih je pobrala.

Enega je položila nazaj v vrečko.

Druga dva sta se odkotalila pod polico.

Pokleknila je in segla za njima.

XX.

Novembra 1995 je Miran trikrat pritisnil na zvonec, preden se je iz stanovanja oglasilo:

»Saj grem.«

Počakal je.

Za vrati je nekaj zaropotalo, nato se je obrnil ključ.

Slavica je odprla v copatih in jopici, ki je ni zapela do konca.

»Kaj pa ti?«

»Prišel sem.«

»To vidim. Zakaj nisi poklical?«

»Ker sem bil blizu.«

Umaknila se je od vrat.

»Pridi noter, če si že tukaj.«

Miran si je sezul čevlje.

»Si spala?«

»Ob štirih popoldne?«

»Ne vem. Tako si videti.«

Slavica ga je pogledala.

»Tudi ti nisi za na razglednico.«

Miran je obesil plašč na kljuko.

Iz dnevne sobe je govorila televizija.

Slavica je šla noter in zmanjšala glasnost.

Miran je sedel na rob fotelja.

Na mizi so bili časopis, očala in odprta škatlica tablet.

»Kaj pa to?«

Slavica je pogledala proti mizi.

»Za pritisk.«

»Od kdaj imaš pritisk?«

»Zadnjič mi ga je zdravnica izmerila. Rekla je, da je previsok.«

»Koliko?«

»Ne vem več. Zapisano imam.«

»In zdaj jemlješ tablete?«

»Eno zjutraj.«

Miran je vzel časopis in pogledal naslovnico.

»Bi mi lahko povedala.«

»Saj ti zdaj povem.«

Odložil je časopis.

Nekaj časa sta poslušala televizijo.

Slavica je sedla na drugi konec kavča.

»Kje si bil?«

»Pri Janezu.«

»Novaku?«

»Ja.«

»Kako je kaj?«

»Dobro. Še vedno nekaj dela okoli hiše. Danes je popravljal garažna vrata.«

»V tem vremenu?«

»V garaži.«

Slavica je pogledala skozi okno.

»Zdaj ne dežuje.«

»Prej je.«

»Aha.«

Odpila je požirek vode iz kozarca na mizi.

»In potem si prišel sem?«

»Ja.«

»Zakaj pa?«

Miran je pogledal proti njej.

»Ker te že nekaj časa nisem videl.«

»Tri tedne.«

»No.«

Slavica je za trenutek molčala.

»Bi kaj pil?«

»Ne.«

»Kavo?«

»Ne.«

»Potem pa nič.«

Ostala je sedeti.

Na televiziji se je začel oglas. Moški je držal pralni prašek in govoril preglasno.

Miran je pogledal proti ekranu.

»To lahko poslušaš?«

»Ne poslušam.«

»Pa imaš prižgano.«

Slavica ni odgovorila.

Oglas se je končal.

Nadaljevala se je oddaja. Ženska v studiu je nekaj spraševala moškega, ki je sedel nasproti nje.

Miran je nekaj časa gledal.

»Kdo je ta?«

»Ne vem.«

»Pa gledaš.«

»Prej sem brala. Potem sem prižgala televizijo.«

Miran je pokimal.

Čez nekaj časa je Slavica vstala.

»Jaz bom čaj.«

»Naredi.«

»Tebi ne?«

»Ne.«

Odšla je iz sobe.

Miran je ostal pred televizijo. Na spodnjem robu ekrana je za trenutek preskočila slika.

Iz kuhinje se je zaslišalo:

»A si še pri tistem zdravniku zaradi hrbta?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker me zdaj ne boli.«

»Čisto nič?«

»Če kaj dvignem narobe, čutim. Drugače ne.«

Slavica se je prikazala pri vratih.

»Takrat si komaj hodil.«

»Saj vem.«

»Samo vprašam.«

»Vem.«

Vrnila se je v kuhinjo.

Ko je prišla nazaj, je imela v roki skodelico.

Sedla je.

»A se Bojan kaj oglasi?« je vprašal Miran.

»V nedeljo je klical.«

»Je še v Nemčiji?«

»Je.«

»Bo prišel za novo leto?«

»Pravi, da bo.«

»Sam?«

Slavica je odpila požirek.

»Ne vem.«

»Nisi vprašala?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker če bo hotel koga pripeljati, ga bo pripeljal.«

Miran je pokimal.

»Jaz bi vprašal.«

»Vem.«

»Kaj je s tem narobe?«

»Nič. Samo jaz ga nisem.«

Miran je nekaj časa gledal televizijo.

»Irena vedno vse vpraša.«

»In potem vse ve.«

»Skoraj.«

Slavica se je nasmehnila.

»Kako je ona?«

»Dobro.«

»Še dela?«

»Še.«

»Saj bi lahko šla že drugo leto.«

»Lahko bi. Pravi, da še ne bo.«

»Zakaj?«

Miran je skomignil.

»Ker noče.«

»Potem naj dela.«

»Saj dela.«

Slavica je odpila čaj.

Čez nekaj časa je Miran pogledal na uro.

»Moram počasi.«

»Kam se ti mudi?«

»Nikamor. Domov bom šel.«

»Saj še ni pet.«

»Bo pa kmalu.«

Slavica je pogledala proti televiziji.

»Petnajst čez štiri si prišel.«

»Kako veš?«

»Takrat se je začela oddaja.«

Miran je še enkrat pogledal uro.

»Potem sem skoraj eno uro tukaj.«

»Skoraj.«

Vstal je.

Slavica je ostala na kavču.

Miran je šel v predsobo in obul čevlje.

»Kdaj prideš ti?« je vprašal.

»Bom.«

»Kdaj?«

»Ne vem. Naslednji teden mogoče.«

»Pokliči.«

»Bom.«

Oblekel je plašč.

Slavica je prišla do vrat.

»Pozdravi Ireno.«

»Bom.«

»In drugič prej pokliči.«

»Zakaj?«

»Da se lahko oblečem za razglednico.«

Miran se je zasmejal.

»Prav. Bom.«

Slavica je odprla vrata.

»Adijo.«

Miran je šel po stopnicah navzdol.

V drugem nadstropju je moral stopiti ob stran, ker je navzgor prihajala ženska z dvema polnima vrečkama.

»Dober dan.«

Ženska je nadaljevala navzgor.

Miran je prišel do pritličja, odprl vhodna vrata in stopil ven.

Pred vhodom je še vedno stala luža od popoldanskega dežja.

Obšel jo je in odšel proti ulici.

XXI.

Avgusta 2001 je Nataša parkirala pred stavbo tehničnih pregledov in še enkrat pogledala prometno dovoljenje.

Bilo je v predalu sovoznikovih vrat, kamor ga je dala zvečer, da ga zjutraj ne bi iskala.

Vzela ga je, zaklenila avto in stopila proti vhodu.

Pred okencem so čakali trije ljudje. Moški pred njo je držal registrske tablice pod pazduho in mapo z dokumenti v roki.

Ko je prišel na vrsto, je položil vse na pult.

»Odjava.«

Ženska za steklom je pogledala tablice.

»Obe imate?«

»Obe.«

»Prometno?«

Moški je odprl mapo.

Iskal je med papirji.

»Tukaj nekje je.«

Za Natašo je nekdo stopil v vrsto.

Moški je še vedno listal.

»Včeraj sem vse dal skupaj.«

Ženska za steklom je čakala.

»Samo trenutek.«

Iz mape je potegnil račun, dve položnici in prepognjen list.

»Ni.«

Obrnil se je proti ljudem za seboj.

»Kar vi pojdite.«

Stopil je vstran.

Naslednji je bil starejši moški.

»Podaljšanje.«

Ženska je vzela dokumente.

»Zavarovanje imate?«

»Imam.«

»Kje?«

Moški je pokazal na papir.

»Tole.«

»To je lansko.«

Moški si je nataknil očala.

»Kako lansko?«

»Datum poglejte.«

Moški je pogledal.

»Potem sem vzel napačnega. Novi mora biti v avtu.«

Umaknil se je od okenca.

Nataša je prišla na vrsto.

»Tehnični in podaljšanje.«

Podala je dokumente.

Ženska jih je pregledala.

»Zavarovanje?«

Nataša je iz torbice vzela polico.

»Tukaj.«

»Osebni dokument.«

Podala ji je osebno izkaznico.

Ženska je nekaj vtipkala v računalnik.

»Avto je zunaj?«

»Je.«

»Zapeljite na drugo stezo.«

»Katero?«

»Dvojko.«

Nataša je vzela dokumente.

Ko se je obrnila, je moški s tablicami še vedno pregledoval mapo.

Starejši moški je medtem šel proti izhodu.

»Ste našli?« je vprašal.

»Ne.«

»Poglejte v avtu.«

»Saj bom.«

Nataša je šla ven.

Na drugi stezi sta bila pred njo dva avtomobila. Sedla je v svojega in odprla okno.

Sonce je že segrelo volan.

Pred njo je mlad moški stal ob odprtem prtljažniku in nekaj iskal.

Delavec v modri halji je prišel iz hale.

»Zaprite prtljažnik in zapeljite naprej.«

Moški je dvignil glavo.

»Trikotnik iščem.«

»Pozneje ga bomo pogledali. Zdaj samo naprej.«

»Mislim, da ga nimam.«

»Potem ga boste pozneje iskali.«

Moški je zaprl prtljažnik in sedel v avto.

Za Natašo je nekdo potrobil.

Pogledala je v vzvratno ogledalo.

Voznik belega kombija je pokazal naprej.

Nataša je pokazala na avtomobil pred seboj.

Moški v kombiju je nekaj rekel, česar ni slišala.

Čez nekaj minut se je vrsta premaknila.

Nataša je zapeljala bliže hali.

Na sovoznikovem sedežu je zazvonil telefon.

Pogledala je številko.

»Ja?«

»Kje si?«

»Na tehničnem.«

»Jaz sem mislila, da greš jutri.«

»Ne, danes.«

»Hotela sem te vprašati, če greš z mano v mesto.«

Nataša je pogledala vrsto pred seboj.

»Zdaj ne morem. Pokličem te, ko končam.«

»Jaz bom verjetno že šla.«

»Potem pa pojdi. Se slišiva pozneje.«

»Prav.«

»Adijo.«

Odložila je telefon.

Vrsta se je spet premaknila.

Ko je prišla na začetek steze, je delavec pokazal, naj zapelje čez kanal.

Nataša je spustila okno.

»Tukaj?«

»Še malo naprej.«

Zapeljala je.

»Dovolj.«

Ugasnila je motor.

Delavec je odprl voznikova vrata.

»Lahko stopite ven.«

Nataša je izstopila.

»Ključi naj ostanejo.«

»V redu.«

Šla je ob steni do označenega prostora za stranke.

Tam je že stal mlad moški, ki je prej iskal trikotnik.

»Ste ga našli?« ga je vprašala.

»Kaj?«

»Trikotnik.«

»Ne. Verjetno je doma.«

Nataša je prikimala.

Moški je pogledal proti svojemu avtomobilu.

»Vedno nekaj pozabim. Lani sem prišel brez prometne.«

»Jaz sem jo sinoči dala v vrata, da je danes ne bi iskala.«

»Pametno.«

»Enkrat sem tudi jaz prišla brez nje.«

Moški se je nasmehnil.

»Potem sva nekje skupaj.«

Stala sta ob steni.

Delavec je pri njegovem avtomobilu preverjal luči.

»Zavorna leva,« je rekel drugemu delavcu.

Moški ob Nataši je vzdihnil.

»Spet.«

»Ste jo že menjali?«

»Pred dvema mesecema.«

Delavec ga je poklical.

»Gospod!«

Moški je stopil bliže.

»Ja?«

»Leva zavorna ne dela.«

»Žarnico sem pred kratkim menjal.«

»Bomo pogledali.«

Moški je ostal pri avtomobilu.

Čez nekaj minut je njegov avto odpeljal s steze.

Natašin je šel naprej.

Ob njej je obstala starejša ženska z zložljivim dežnikom v roki.

Zunaj ni deževalo.

Ženska je pogledala skozi odprta vrata hale.

»A tukaj se čaka?«

»Mislim, da.«

»Meni so rekli, naj pridem sem.«

»Potem verjetno.«

Ženska je ostala ob njej.

»Prvič sem sama.«

Nataša jo je pogledala.

»Na tehničnem?«

»Ja. Vedno je mož peljal.«

Nataša ni vprašala, zakaj ga tokrat ni.

Ženska je odvila trak okoli dežnika in ga spet zavila.

»Ne vem, kaj moram potem.«

»Ko končajo, vam bodo povedali.«

»A moram še nazaj na okence?«

»Mislim, da.«

»Vi tudi prvič?«

»Ne.«

»Potem veste.«

Nataša se je nasmehnila.

»Samo približno.«

Delavec je pri njenem avtomobilu sedel za volan in prižgal luči.

Ženska z dežnikom je pogledala proti parkirišču.

»Moj je tisti rdeči.«

Nataša je pogledala. Na parkirišču so bili trije rdeči avtomobili.

»Kateri?«

»Tisti mali pri ograji.«

»Aha.«

Ženska je še enkrat zategnila trak okoli dežnika.

»Saj avto je v redu. Vsaj meni se zdi.«

»Potem bo verjetno v redu.«

»Mož je vedno rekel, da se meni vse zdi v redu, dokler se še pelje.«

Nataša se je nasmehnila.

»Mogoče je pa tudi to dovolj.«

Ženska je pogledala proti njej.

»Zanj ni bilo.«

Delavec je poklical:

»Gospa Zajc!«

Nataša je stopila naprej.

»Ja.«

»Pridite.«

Prišla je do avtomobila.

»V redu je. Samo desna kratka luč vam sveti malo prenizko. Smo nastavili.«

»Drugo je v redu?«

»Je.«

Podal ji je papir.

»S tem greste nazaj na okence.«

»Hvala.«

Ko se je vrnila do prostora ob steni, je ženska z dežnikom še vedno čakala.

»Je šlo?«

»Je.«

»Potem dobro.«

Nataša je pogledala papir, ki ga je dobila.

»Zdaj moram še na okence.«

Ženska je prikimala.

Telefon v Natašini torbici je ponovno zazvonil.

Pogledala je zaslon.

Maja.

Tokrat se ni oglasila.

Telefon je zvonil še nekaj sekund, nato je utihnil.

Pred okencem sta čakala dva človeka.

Nataša je stopila za drugega.

XXII.

Februarja 2007 sta Andrej in Tina spravila omaro do drugega nadstropja, tam pa se je izkazalo, da skozi vrata stanovanja ne bo šla.

Andrej jo je še nekaj časa držal, potem pa rekel:

»Ne rini več, samo podboj bova spraskala. Daj jo malo nazaj, da jo nasloniva na steno.«

»Ne morem nazaj, bom zadela ob ograjo.«

»Potem jo potisni proti meni. Počasi.«

Tina je premaknila svoj konec omare, Andrej pa jo je obrnil toliko, da sta jo lahko naslonila.

Andrej je pogledal odprtino vrat in nato omaro.

»Cela ne bo šla. Razstaviti jo bova morala. Imaš orodje?«

»Imam. Samo najti ga moram.«

Tina je odprla prvo škatlo. V njej so bile knjige.

»Ni tukaj. Poglej še tisto pri vratih, jaz grem dol.«

Tina je šla po stopnicah.

Andrej je odprl drugo škatlo, odmaknil dve brisači in jo spet zaprl. Nato je omaro potisnil tesneje ob steno in prestavil škatli, da je ostal prehod.

Iz zgornjega nadstropja se je zaslišalo praskanje pasjih krempljev. Čez nekaj trenutkov je po stopnicah prišla starejša ženska z majhnim črnim psom.

»Dober dan.«

»Dober dan. Oprostite za omaro.«

»Saj se pride mimo.«

Pes je vlekel proti odprti škatli s knjigami.

»Črt, pusti.«

Andrej je škatlo premaknil bliže steni.

Ženska je potegnila povodec, pes pa je še vedno obračal glavo proti knjigam.

Takrat se je Tina vrnila s škatlo z orodjem v rokah. Ženska se ji je umaknila.

»Jaz sem Karmen. Eno nadstropje više.«

»Tina.«

Pes je spet potegnil proti škatlam.

»Pridi, Črt.«

Karmen je nadaljevala po stopnicah navzdol.

Tina je položila škatlo z orodjem na tla.

Andrej je odprl vrata omare in pogledal spoje v notranjosti. Nato jih je zaprl.

»Najprej jo morava položiti.«

Tina je prijela za spodnji rob.

»Počasi. Jaz bom držal zgoraj.«

Odmaknila sta škatle in omaro previdno položila na bok.

Andrej je počepnil in pogledal spoje na notranji strani.

Odprl je škatlo z orodjem in vzel izvijač. Tina je poiskala drugega.

Začela sta vsak na svojem koncu.

Pri prvem obratu je Tini izvijač zdrsnil iz glave vijaka.

»Malo bolj naravnost ga drži in pritisni noter.«

Tina je popravila položaj. Tokrat je vijak popustil.

Andrej je obdržal odvite vijake v dlani.

»Imaš kaj za vijake?«

Tina je iz škatle z orodjem vzela prazno plastično posodico in jo postavila na tla mednju.

Andrej je vanjo spustil vijake.

Iz stanovanja čez hodnik je bilo slišati radio. Nekdo je zgoraj odprl vodo.

Tina je odvila še en vijak, pri naslednjem pa se je ustavila. Poskusila je močneje, nato vzela večji izvijač. Vijak se ni premaknil.

»Tega ne spravim.«

Andrej je iztegnil roko.

Tina mu je podala izvijač.

Andrej je poskusil. Prvič se vijak ni premaknil. Pri drugem poskusu je popustil.

Vrnil ji je izvijač.

Tina ga je odvila do konca.

XXIII.

Oktobra 2010 je Tina prišla domov malo pred šesto in že pri vhodnih vratih opazila list, prilepljen na steklo. Nekdo je z debelim modrim flomastrom napisal, da bodo naslednje jutro od osmih do enajstih menjavali vodomere in da mora biti dostop do njih prost.

List je prebrala še enkrat, čeprav je bilo napisano dovolj veliko, nato odklenila in vstopila.

V drugem nadstropju so bila vrata Karmeninega stanovanja odprta. Na hodniku je stal zložen stol, ob njem vedro in dve prazni plastenki. Karmen je klečala pri omarici ob steni in iz nje jemala čistila.

»A tudi vi jutri?« je vprašala Tina.

Karmen se je ozrla proti njej.

»Kaj jutri?«

Tina je pokazala navzdol proti vhodu.

»Vodomeri.«

»Aha, tisto. Sem videla. Samo pri meni se do njega ne pride, ne da bi pol kopalnice ven zložila.«

Vstala je in si z dlanjo obrisala koleno.

»Črt bi bil pa najbolj vesel, če bi pustila vse zunaj.«

Pes je ležal tik za odprtimi vrati in dvignil glavo, ko je zaslišal svoje ime.

Tina je pogledala stol in vedro.

»Če hočete, vam ga nesem noter, ko končate.«

»Stol bom že. Vedro pa pustim, dokler ne pridejo. Če ga dam nazaj, bom zjutraj iskala, kam sem ga stlačila.«

Tina je odklenila svoje stanovanje.

»Pri meni je pod umivalnikom. Moram tudi vse ven spraviti.«

»Potem pa kar začnite.«

Karmen se je sklonila po steklenico čistila.

Tina je že stopila skozi vrata, ko je Karmen rekla:

»Če pridejo najprej k vam, jim recite, da sem doma. Zvonca včasih ne slišim, če imam radio.«

»Bom.«

Naslednje jutro je Tina ob osmih odmaknila stvari izpod umivalnika in jih zložila na brisačo sredi kopalnice. Ob pol devetih ni bilo nikogar. Malo pred deveto je na hodniku zaslišala kovinsko udarjanje in moški glas.

Odprla je vrata.

Pred Karmeninim stanovanjem sta stala dva moška v delovnih oblekah. Mlajši je držal kartonsko škatlo, starejši pa je nekaj pisal na list, pripet na trdo podlago.

»Ste vi naslednji?« je vprašal starejši.

»Če ste pri njej končali.«

»Nismo še začeli. Ne odpre.«

Tina je stopila do Karmeninih vrat in pozvonila. Počakala je, nato še enkrat.

»Rekla je, da je doma.«

Potrkala je s členki.

»Karmen!«

Iz stanovanja se je zaslišal pasji lajež. Čez nekaj trenutkov je za vrati nekaj zaropotalo in Karmen jih je odprla.

»Saj sem tukaj. Kaj je?«

Tina je pogledala proti moškima.

»Vodomeri.«

»Že?«

Starejši je pogledal na uro, vendar ni rekel ničesar.

Karmen je odprla vrata bolj na široko.

»Kar naprej. Samo na psa pazite.«

Mlajši je stopil noter s škatlo. Starejši je ostal na hodniku in pogledal svoj list.

»Vi ste stanovanje sedem?« je vprašal Tino.

»Šest.«

S prstom je šel po seznamu.

»Potem ste vi prej.«

»Saj je vseeno, zdaj ste že tukaj.«

Moški je skomignil in stopil za sodelavcem v Karmenino stanovanje.

Tina se je vrnila k sebi. Vrata je pustila priprta.

Čez nekaj minut je zaslišala vrtanje, nato Karmenin glas, ki ga ni razumela. V kopalnici je s tal pobrala steklenico šampona, ki se je prevrnila, in jo postavila k drugim stvarem.

Ko je nekdo potrkal, je bila še vedno tam.

Mlajši moški je stal pred vrati z isto kartonsko škatlo.

»Zdaj pa vi.«

Tina se je umaknila, da je lahko vstopil.

»Kopalnica je desno.«

Moški je šel mimo nje, odložil škatlo na tla in počepnil pred odprto omarico pod umivalnikom. Nekaj časa je gledal cevi.

»Ventil vam drži?«

»Ne vem.«

Segel je pod umivalnik in ga poskusil obrniti.

»Ne čisto.«

Vstal je.

»Bom zaprl spodaj. Drugače bo vse mokro.«

Šel je proti vratom, nato se ustavil.

»Samo ne odpirajte vode, dokler se ne vrnem.«

Tina je pogledala odprto omarico in stvari, zložene na brisači.

»Ne bom.«

Moški je odšel po stopnicah navzdol.

XXIV.

Ko je šel po stopnicah navzdol, je imel Aleš v roki ključ za omarico z glavnimi ventili. Starejši sodelavec mu ga je zjutraj dal skupaj s seznamom stanovanj in rekel, naj ga ne izgubi, ker drugega nimajo.

V pritličju je srečal hišnika, ki je iz prostora ob vhodu vlekel moder zaboj z odpadnim papirjem.

»Kje imate glavni ventil za drugi vod?«

Hišnik je zaboj spustil na tla.

»Za kateri vhod?«

»Tega. Zgoraj pri šestici ne zapre.«

»Potem ni drugi vod. Prvi je.«

Aleš je pogledal ključ v dlani.

»Meni so rekli, da je drugi.«

»Kdo vam je rekel?«

»Ne vem. Vaš upravnik je poslal načrt.«

Hišnik je z nogo porinil zaboj ob steno.

»Načrt je star. Pridite.«

Odprl je vrata v kletni hodnik. Luč se ni prižgala takoj; dvakrat je pritisnil stikalo, potem je na stropu zasvetila ena od dveh cevi.

»Tukaj so pred leti nekaj prestavljali. Če zaprete tistega na koncu, boste brez vode pustili še sosednji vhod.«

»Dobro, da sem vprašal.«

»Prejšnji mesec niso.«

Aleš se je nasmehnil.

»Kaj je bilo?«

»Nič takega. Samo trideset ljudi je hodilo dol spraševat, kdaj bo voda.«

Prišla sta do kovinskih vrat. Hišnik jih je odklenil s šopom ključev in stopil v ozek prostor s cevmi.

»Ta dva sta vaša. Levi je za stanovanja do šestice, desni od sedmice naprej.«

Aleš je posvetil z majhno svetilko, ki jo je imel v žepu delovne jakne.

»Kateri je bil menjan?«

»Levi. Pred kakimi tremi leti.«

»Ta?«

»Ja. Samo počasi ga zapirajte. Trd je na začetku.«

Aleš je prijel ventil z obema rokama. Najprej se ni premaknil, potem je popustil.

»Dovolj. Če ga boste zavrteli do konca, ga boste še vi menjali.«

Aleš je odmaknil roke.

»Tako?«

Hišnik je pogledal cev.

»Tako.«

Ko sta šla nazaj proti stopnicam, je hišnik pobral moder zaboj.

»Koliko jih imate še?«

»V tem vhodu pet. Potem še dva bloka.«

»Danes?«

»Če bo šlo.«

Hišnik je odprl vhodna vrata in zaboj odnesel proti zabojnikom. Aleš je šel nazaj v drugo nadstropje.

V Tininem stanovanju je pokleknil pred umivalnik in zamenjal ventil, preden je namestil vodomer. Tina je stala pri vratih kopalnice, da mu ni bila napoti.

»Zdaj lahko poskusite.«

Odprla je pipo. V cevi je za trenutek zaropotalo, nato je voda stekla.

Aleš je s prstom potegnil po spoju.

»Suho je.«

Tina je zaprla vodo.

»Moram kaj podpisati?«

»Kolega ima papirje.«

Pospravil je ključ in klešče v kartonsko škatlo.

Na hodniku ga je čakal starejši sodelavec.

»Si zaprl?«

»Sem. Hišnik mi je pokazal pravega. Na načrtu je narobe.«

Starejši je dvignil pogled s seznama.

»Spet?«

»Pravi, da so prestavljali.«

»Napiši zadaj, preden pozabiva.«

Aleš je škatlo položil na tla, vzel svinčnik iz zgornjega žepa in obrnil list.

XXV.

Aprila 2012 je Jožica prišla v čakalnico zobne ambulante deset minut prezgodaj in kljub temu našla vse stole ob steni zasedene. Pri oknu je stal moški v delovni jakni in telefoniral tako tiho, da je bilo slišati predvsem premore med njegovimi besedami.

Na obešalniku ni bilo prostora. Plašč je obdržala čez roko in se postavila ob vrata.

Medicinska sestra je odprla vrata ordinacije.

»Gospa Kovač?«

Nihče ni vstal.

Sestra je pogledala karton.

»Marija Kovač?«

Starejša ženska pri oknu je dvignila glavo.

»Jaz sem ob enajstih.«

»Zdaj je enajst deset.«

Ženska je pogledala na uro in hitro vstala.

»Meni doma še vedno kaže deset do enajstih.«

»Potem vam zamuja.«

»Očitno.«

Ko je šla mimo Jožice, se ji je šal zataknil za ročaj torbe. Jožica ga je odpela.

»Hvala.«

Vrata ordinacije so se zaprla.

Aleš pri oknu je končal pogovor in spravil telefon v žep. Snel je delovno jakno ter jo prepognil čez naslon stola, na katerem je sedel deček.

»Ati, vroče mi je.«

»Saj zato sem ti slekel bundo.«

»Še pulover.«

»Pulover bo ostal.«

Deček je zavzdihnil in se s petami dvakrat dotaknil noge stola.

Jožica je pogledala uro nad vrati. Tudi ta je kazala enajst deset.

Na koncu hodnika je nekdo odprl okno in skozi čakalnico je potegnil hladen zrak.

Aleš je vstal in zaprl okno.

»Meni ni bilo mrzlo,« je rekel deček.

»Tebi nikoli ni.«

Jožica se je nasmehnila, ne da bi kaj rekla.

Čez nekaj minut se je sprostil stol ob njej. Sedla je in položila plašč čez kolena.

Deček je pogledoval proti vratom ordinacije.

»Bo bolelo?«

Aleš je nekaj časa molčal.

»Ne vem. Če ti rečem, da ne bo, mi potem ne boš verjel, če bo.«

»Matic pravi, da injekcija najbolj boli.«

»Matic tudi pravi, da je njegov stric vozil dvesto osemdeset po avtocesti.«

Deček se je obrnil k njemu.

»Saj mogoče je.«

»Z golfom dvojko?«

Deček je pomislil.

»Potem ne.«

Vrata ordinacije so se odprla in ven je prišla Marija Kovač z robčkom ob ustih. Sestra je pogledala v čakalnico.

»Luka Zupan.«

Deček ni vstal.

Aleš je vzel jakno z naslona.

»Greva.«

»Ti tudi.«

»Do vrat.«

»Noter.«

Aleš je pogledal sestro.

»Lahko grem z njim?«

»Seveda.«

Deček je šele tedaj vstal.

Ko sta izginila v ordinaciji, je Jožica prestavila plašč na prazen stol poleg sebe. Na tleh je pod nekdanjim dečkovim stolom ostal majhen moder avtomobilček.

Pobrala ga je in ga položila na sedež.

XXVI.

Novembra 2016 je Luka na mizi v šolski knjižnici razporedil tri liste, kalkulator in svinčnik, ki ga je že dvakrat ošilil, čeprav ga skoraj ni uporabljal. Nasproti njega je sedela Sara in na prenosnem računalniku popravljala tabelo.

»Če daš prevoz posebej, se nam ne izide.«

»Saj se nam tudi zdaj ne.«

»Zdaj se vsaj dela, da se.«

Luka je obrnil kalkulator proti sebi.

»Hotel je predrag.«

»Ni hotel. Hostel je.«

»Za ta denar bi lahko imel vsaj vrata, ki se zaprejo.«

Sara ga je pogledala čez zaslon.

»Bil si tam?«

»Ne. Na slikah se ne zaprejo.«

»Na kateri sliki?«

Luka je segel proti računalniku, Sara pa ga je obrnila nekoliko proti njemu. Med fotografijami sta našla sobo s štirimi pogradi in odprtimi vrati.

»Vrata so odprta, ne pokvarjena.«

»To še ne vemo.«

Sara je zaprla fotografije.

»Če najdeš ceneje, vzamemo ceneje. Samo ne dvajset kilometrov iz mesta.«

Za sosednjo mizo sta dve dekleti govorili o predstavitvi pri biologiji. Knjižničarka je z vozičkom peljala knjige med policami in se pri njihovem stolu ustavila.

»Do šestih ste lahko. Potem zapiramo.«

»Vemo,« je rekla Sara.

Knjižničarka je pogledala skodelico kave ob računalniku.

»Tega pa ne bi smelo biti tukaj.«

Sara je skodelico takoj vzela.

»Oprostite. Jo odnesem.«

»Samo stran od računalnika jo dajte. Če jo polijete po svojem, boste žalostni vi, če po mizi, bom pa jaz.«

Odšla je naprej z vozičkom.

Luka je počakal, da je bila med policami.

»Zdaj vemo, kdo bo žalosten.«

Sara ga je pogledala.

»Ne začenjaj.«

Skodelico je postavila na okensko polico.

Na zaslonu je odprla nov zavihek.

»Avtobus je šestintrideset na osebo. Če nas gre sedem, je to dvesto dvainpetdeset.«

»Osem nas je.«

»Ne, Neža ne gre.«

»Od kdaj?«

»Od danes. Pisala je v skupino.«

Luka je vzel telefon. Na zaslonu je imel dve neprebrani sporočili.

»Nisem videl.«

»Zato pa ti govorim.«

»Potem morava preračunati sobe.«

»Sem že.«

Sara je obrnila računalnik proti njemu. V tabeli je bilo sedem imen.

Luka je pogledal seznam.

»Kdo bo sam?«

»Nihče. Tri, dve, dve.«

»Jaz ne bom v trojni z Vidom.«

»Saj nisi.«

»Kje sem?«

»Spodaj.«

Luka je potegnil računalnik bliže. Ob njegovem imenu sta bila Sara in Tomaž.

»Ti si z nama?«

»Če ti ni prav, se zamenjam.«

»Nisem tega rekel.«

Sara je nekaj vpisala v tabelo.

»Potem pusti.«

Luka je pogledal uro. Do šestih je bilo še petintrideset minut.

»Karte moramo kupiti danes?«

»Če hočemo po tej ceni.«

»In če se še kdo premisli?«

»Potem bo nekdo imel karto za Dunaj.«

»Odlično.«

»Luka, če nočeš iti, povej zdaj. Ne bom tri dni preračunavala zaradi tega, ker se ti ne da odločiti.«

Ni odgovoril takoj. Pogledal je skozi okno, kjer se je v steklu videla knjižnica bolj jasno kakor tema zunaj.

»Grem.«

Sara je odprla stran za nakup vozovnic.

»Potem mi preberi datume rojstva. Jaz bom vpisovala.«

Luka je vzel telefon in odprl skupino.

Prvo sporočilo je bilo Nežino. Pod njim je bilo še eno od Tomaža.

»Počakaj.«

»Kaj?«

»Tomaž sprašuje, ali lahko gre njegova sestra namesto Neže.«

Sara je odmaknila roke od tipkovnice.

»Koliko je stara?«

»Ne piše.«

»Vprašaj ga.«

Luka je začel tipkati.

XXVII.

Marca 2019 je Sara stala pred avtomatom za vozovnice in že tretjič vtipkala isto številko kartice, preden je opazila, da ji manjka zadnja cifra.

»Če jo boš še enkrat narobe vpisala, naju bo vlak počakal,« je rekel Luka.

»Če boš gledal čez ramo, jo bom še petkrat.«

Luka se je odmaknil k stebru in pogledal proti tabli odhodov.

»Šest minut.«

»Vem.«

»Samo povem.«

»Tudi jaz samo vpisujem.«

Tokrat je plačilo uspelo. Avtomat je nekaj časa brnel, nato izdal dve vozovnici.

Sara je eno podala Luki.

»Peron tri.«

»To tudi vem.«

»Zdaj pa jaz samo povem.«

Luka je spravil vozovnico v žep in prijel njen manjši kovček. Sara ga ni ustavila; čez ramo je že imela torbo in v drugi roki telefon.

Na stopnicah proti podhodu se je pred njima ustavila starejša ženska z velikim kovčkom. Poskušala ga je dvigniti čez prvi rob, pa se ji je zataknil.

Luka je svoj kovček postavil ob steno.

»Lahko?«

Ženska je umaknila roko.

»Samo do dol, prosim. Kolesce se mi je odlomilo.«

Prijel je kovček za stranski ročaj in ga odnesel po stopnicah. Sara je šla za njima.

Spodaj je ženska pokazala proti dvigalu.

»Naprej bom že. Hvala.«

Luka je kovček postavil ob njeno nogo.

»Ni za kaj.«

Ko sta se oddaljila, je Sara pogledala njegovo prazno roko.

»Tvoj kovček.«

Luka se je obrnil.

Na vrhu stopnic je stal tam, kjer ga je pustil.

»Odlično.«

Stekel je nazaj. Sara je ostala v podhodu in pogledala na tablo.

Štiri minute.

Ženska z odlomljenim kolescem je pritisnila gumb dvigala. Vrata se niso odprla.

»To vedno tako dolgo traja?« je vprašala.

»Ne vem.«

Ženska je še enkrat pritisnila.

»Saj sem že.«

»Včasih pomaga, če človek dvakrat.«

Sara je pogledala proti stopnicam. Luka se je že vračal s kovčkom.

»Ga imaš?«

»Ne, drugega sem vzel.«

Sara ga je pogledala.

»Svojega imam.«

Vrata dvigala so se odprla. Ženska je potegnila kovček za seboj, poškodovano kolesce pa je drselo po tleh.

Luka je pogledal tablo.

»Dve minuti.«

Tokrat Sara ni odgovorila. Prijela je svoj kovček in krenila proti stopnicam za tretji peron.

XXVIII.

Septembra 2022 je Breda v lekarni držala listek z imenom zdravila tako blizu očem, da je farmacevtka počakala, preden jo je vprašala, kaj potrebuje.

»Tole mi je zdravnica napisala. Ampak mislim, da sem že imela nekaj podobnega.«

Farmacevtka je vzela listek.

»Imate recept na kartici?«

»Morala bi ga imeti. Včeraj sem bila pri njej.«

»Dajte zdravstveno kartico.«

Breda je odprla denarnico. Najprej je izvlekla bančno kartico, jo vrnila in nato našla zdravstveno.

Farmacevtka jo je vstavila v čitalnik.

»Recept je tukaj. To ste že jemali?«

»Ime je bilo drugačno. Škatla pa skoraj ista, bela z modrim.«

»Belih z modrim imamo precej.«

Breda se je zasmejala.

»Potem vam nisem veliko pomagala.«

»Za kaj ste ga jemali?«

»Za pritisk. Ampak tisto imam doma. To je menda za nekaj drugega.«

Farmacevtka je pogledala zaslon.

»To ni za pritisk. Zdravnica vam je predpisala antibiotik.«

»Aha. Potem je prav.«

Za Bredo je nekdo stopil bliže pultu, nato se spet umaknil. Bila je mlajša ženska z zloženim dežnikom in telefonom v roki.

Farmacevtka je prinesla škatlico in jo položila na pult.

»Eno tableto na dvanajst ur, do konca. Tudi če vam bo prej bolje.«

»Zjutraj in zvečer.«

»Približno na dvanajst ur, ja.«

Breda je spravila škatlico v torbo, potem pa obstala.

»S hrano?«

Farmacevtka ji je odgovorila in Breda je prikimala, kakor da si je pravkar nekaj zapomnila, čeprav je čez trenutek spet pogledala škatlico.

»Hvala. Nasvidenje.«

Ko je odšla, je k pultu stopila mlajša ženska.

»Dober dan. Imate kaj za žulj? Jutri moram spet v čevlje, v katerih sem si ga naredila.«

Farmacevtka je pogledala njene čevlje.

»Kje ga imate?«

Ženska je pokazala na zadnji del pete.

»Je že odprt?«

»Ne še. Samo peče.«

Farmacevtka je stopila do police in vzela dve različni embalaži.

»Če boste jutri obuli iste čevlje, bi vzela tega. Drži bolje. Ampak koža mora biti suha, preden ga nalepite.«

»Koliko časa lahko ostane gor?«

»Dokler sam ne začne odstopati.«

Ženska je vzela manjšo škatlico.

»Tega.«

Medtem ko je plačevala, ji je telefon zavibriral. Pogledala je zaslon, klic utišala in kartico prislonila k terminalu.

»Račun?«

»Ne potrebujem.«

Škatlico je spravila v torbico. Telefon je spet zavibriral, vendar ga tokrat ni utišala; z njim v roki je stopila skozi vrata.

Pod nadstreškom je stala Breda in z eno roko držala odprto torbo, z drugo pa prepognjen listek. Veter ji ga je obrnil na drugo stran.

Mlajša ženska je za trenutek obstala, ujela listek, ki je Bredi zdrsnil iz prstov, in ji ga podala. Telefon ji je medtem nehal zvoniti.

»Hvala. Danes mi vse pada,« je rekla Breda. Ženska je samo prikimala, pogledala številko neodgovorjenega klica in odšla proti parkirišču.

XXIX.

Januarja 2025 je Maja sedela v čakalnici servisa za telefone in z nohtom poskušala dvigniti rob zaščitnega stekla, ki se je na enem vogalu že odlepil. Moški za pultom jo je opazil in pomignil z roko.

»Ne vlecite tega dol. Če je počeno samo steklo, vam bom zamenjal samo steklo.«

Maja je spustila telefon v naročje.

»Mislila sem, da je zaslon.«

»Lahko je tudi zaslon. Samo najprej poglejmo.«

Pred njo je bil na vrsti fant v črni bundi, ki je iz žepa stresel dva telefona in polnilni kabel.

»Ta se ne polni, ta pa se ugasne, ko ga dam na polnilnik.«

Serviser je pogledal oba.

»Kateri kabel uporabljate?«

Fant je pokazal tistega na pultu.

»Tega.«

»Vedno tega?«

»Večinoma.«

Serviser je kabel priključil na majhno napravo ob računalniku.

»Začniva s kablom.«

Fant je pogledal svoja telefona.

»Oba?«

»Če imate srečo.«

»Koliko stane sreča?«

Serviser se je nasmehnil.

»Kabel dvanajst evrov. Za drugo bomo videli.«

Fant je vzel nov kabel in stopil k strani, da ga preizkusi pri vtičnici.

Maja je položila svoj telefon na pult.

»Padel mi je včeraj. Ne z visoke višine, z mize.«

Serviser ga je obrnil proti svetlobi.

»Tole je zaščitno steklo. Zaslon spodaj je verjetno cel.«

»Verjetno?«

»Dokler ga ne snamem, vam ne bom obljubil.«

Maja je še enkrat pogledala počeni vogal, vendar ga ni več prijela z nohtom.

»Lahko počakate deset minut.«

Maja je sedla nazaj. Fant pri vtičnici je gledal v prvi telefon.

»Ta dela.«

»Potem je bil kabel.«

»Drugi pa še vedno ne.«

Serviser je iztegnil roko.

»Dajte ga sem.«

Fant mu je prinesel telefon.

»Če je kaj dragega, ga pustite. Ta je že star.«

»Najprej bom pogledal.«

»Samo da ne boste pogledali za petdeset evrov.«

»Pogled je brezplačen.«

Fant se je naslonil na pult.

Maja je skozi stekleno izložbo gledala ljudi, ki so prečkali parkirišče. Nekdo je držal kapuco z eno roko, ker je pihalo. Pred trgovino čez cesto je ženska zlagala prazne vozičke enega v drugega.

Serviser je s tankim orodjem dvignil počeno zaščitno steklo z Majinega telefona.

»Imate srečo.«

Maja je vstala.

»Koliko pa stane moja?«

»Devetnajst z novim steklom.«

»Dajte novega. Če sem že prišla.«

Fant ob pultu je pogledal proti njej in se zasmejal.

Serviser je odprl predal z zaščitnimi stekli.

XXX.

Ko je Maja odšla, je Jure s pulta pobral drobne koščke njenega počenega zaščitnega stekla in jih z robom kartona potisnil v koš. Fant z dvema telefonoma je še vedno stal ob vtičnici.

»Kaj pa drugi?«

»Počakajte malo. Če ga bom ves čas prižigal, ne bom nič prej vedel.«

Fant je spravil prvi telefon v žep in sedel na stol ob steni.

Jure je odprl zadnji pokrov drugega telefona, odklopil baterijo in pod lučko pogledal priključek. Na pultu je zazvonil službeni telefon.

»Servis, prosim.«

Poslušal je, medtem pa s pinceto premaknil kabel.

»Če je padel v vodo, ga ne polnite. Ne, tudi če se prižge. Prinesite ga takšnega, kot je.«

Za trenutek je odmaknil telefon od ušesa.

»Ne v riž. Samo prinesite ga.«

Odložil je in pogledal fanta.

»Tega ste že kdaj odpirali?«

»Jaz ne.«

»Nekdo ga je.«

»Kupili smo ga rabljenega.«

Jure je s konico orodja pokazal na rob ohišja.

»Tukaj manjka vijak, pa lepilo ni originalno. Ni nujno nič hudega, samo da veste.«

»Se ga splača popravljati?«

»Najprej moram ugotoviti, kaj je. Če je samo priključek, mogoče. Če je plošča, jaz ga na vašem mestu ne bi.«

Prikimal je.

Fant je že segel po telefonu. »Kam vam napišem številko?«

»Na katerega?«

Jure ga je pogledal.

Fant je že vlekel prvi telefon iz žepa.

»Ja, neumno vprašanje.«

»Ni. Ljudje mi pustijo telefon v popravilu, potem pa nanj napišejo isto številko.«

Fant se je zasmejal in povedal drugo številko.

Jure jo je zapisal na listek in ga prilepil na zadnji pokrov.

Vrata so se odprla. Vstopila je ženska z mokrimi lasmi in telefonom, ovitim v kuhinjsko krpo.

»Sem klicala.«

Jure je pogledal krpo.

»To je ta iz vode?«

»V umivalnik mi je padel. Samo za sekundo.«

»Ste ga potem prižgali?«

Ženska ni odgovorila takoj.

»Enkrat.«

»In?«

»Prižgal se je. Potem sem ga dala polnit.«

Jure je iztegnil roko.

»Dajte ga sem.«

Ženska je odvila krpo.

»Saj sem ga obrisala.«

»Zunaj že.«

Vzel je telefon, ga obrnil in pogledal priključek.

»Pustite ga pri meni. Danes vam ne bom obljubil ničesar.«

»Jutri ga potrebujem za službo.«

»Razumem. Ampak če ga zdaj prižgem samo zato, da vam pokažem, ali dela, mu lahko naredim več škode.«

Ženska je pogledala proti fantu, kakor da bi tam lahko dobila drugačen odgovor, potem pa odprla torbico.

»Kaj potrebujete od mene?«

Jure je proti njej obrnil obrazec.

XXXI.

Junija 2026 je Barbara na parkirišču pred zdravstvenim domom sedela v avtu še potem, ko je ugasnila motor. Na sovoznikovem sedežu je imela mapo z izvidi, plastenko vode in očala, ki jih je iskala, dokler ni ugotovila, da jih ima na glavi.

Telefon ji je zazvonil, preden je odprla vrata.

»Ja, mami.«

Poslušala je in pogledala proti vhodu.

»Ne, nisem še notri. Prišla sem prej.«

Spet je poslušala.

»Ne bom pozabila vprašati. Imam napisano.«

Na listu, ki je gledal iz mape, so bile tri vrstice, zadnja podčrtana.

»Ko pridem ven, te pokličem.«

Odložila je, spravila telefon v torbo in vzela mapo. Pri vhodu je moški z berglami poskušal z ramo odpreti težka steklena vrata. Barbara jih je prijela z druge strani.

»Hvala. Ta vrata so težja od mene.«

»Samo ne spustim jih prehitro.«

Moški je šel mimo nje, počasi, z eno berglo nekoliko pred drugo.

V avli je Barbara pogledala tablo z ambulantami. Dvigalo je bilo na koncu hodnika, pred njim pa so čakali trije ljudje.

Moški z berglami se je ustavil ob njej.

»Vi tudi gor?«

»V tretje.«

»Jaz v drugo. Če bo dvigalo danes prišlo.«

Na prikazovalniku je še vedno svetila številka štiri.

Barbara je pritisnila gumb.

Moški je pogledal njeno roko na gumbu. »Je že pritisnjeno.«

»Saj vidim,« je rekla Barbara in umaknila roko. Moški je nekaj zamrmral o tem, da dvigalo v tej hiši vedno najprej odpelje drugam.

Dvigalo se je ustavilo. Vrata so se odprla in iz njega je prišla medicinska sestra z vozičkom, za njo pa starejši par.

Vsi pred dvigalom so se premaknili hkrati, potem pa obstali, ker voziček ni mogel mimo.

»Najprej ven,« je rekla sestra, bolj vozičku kakor ljudem.

Barbara se je umaknila k steni. Moški z berglami je naredil en korak nazaj.

Ko se je prostor izpraznil, sta vstopila skupaj.

»Katero?« je vprašala Barbara.

»Dve, prosim.«

Pritisnila je dve in tri.

V drugem nadstropju so se vrata odprla.

Moški je že stopil ven, potem pa se obrnil.

»Tretje je naslednje. Da ne boste šli z mano.«

»Ne bom.«

»Jaz sem enkrat šel do kleti, ker sem gledal v telefon.«

Vrata so se začela zapirati.

»Srečno.«

»Tudi vam.«

V tretjem nadstropju je Barbara izstopila in poiskala številko ambulante. Pred vrati je bilo šest stolov, pet zasedenih.

Sedla je na zadnjega in odprla mapo.

Na vrhu prvega izvida je bilo z modrim kemičnim svinčnikom napisano: vprašaj za odmerek.

Barbara je s prstom poravnala rob lista in mapo pustila odprto na kolenih.

XXXII.

Septembra 2026 je Rok prišel po hčer v vrtec tik pred zapiranjem. Na hodniku je bilo že tiho, iz igralnice pa je vzgojiteljica nosila majhne stole k mizam.

Ela je sedela na klopi in poskušala spraviti obe nogi v eno hlačnico dežnih hlač.

»Počakaj,« je rekel Rok in odložil nahrbtnik.

»Sama bom.«

»Dobro. Samo druga noga je prazna.«

Ela je pogledala hlače, izvlekla nogo in začela znova.

Vzgojiteljica je prišla do vrat.

»Danes je malo utrujena. Po kosilu ni spala.«

Rok je pokleknil ob klopi.

»Zakaj pa ne?«

Ela je vlekla naramnico čez ramo.

»Ker nisem.«

Vzgojiteljica se je nasmehnila.

»Tudi mi nismo dobili daljšega odgovora.«

Rok je Eline copate spravil v vrečko.

»Je jedla?«

»Juho in krompir. Solate ne. Popoldne pa skoraj celo jabolko.«

»Skoraj sem ga vsega.«

»Skoraj.«

Ela je vstala in pogledala proti polici.

»Kje je zajec?«

Rok je sledil njenemu pogledu.

»Kateri zajec?«

»Moj.«

Vzgojiteljica se je obrnila nazaj v igralnico.

»Plišasti? Zjutraj ga nisi imela.«

»Sem.«

»Pri meni ga ni bilo, ko si prišla.«

Ela je pogledala očeta.

Rok je odprl nahrbtnik. Med rezervno majico in prazno škatlico za malico je ležalo dolgo sivo uho.

»Tukaj je.«

Ela je segla vanj in potegnila zajca ven.

»Saj sem rekla.«

»Rekla si, da je na polici.«

»Ne, rekla sem, kje je.«

Rok je za trenutek odprl usta, potem pa zaprl nahrbtnik.

»Prav. To si res rekla.«

Vzgojiteljica je ugasnila luč v igralnici.

»Jutri ne pozabite škornjev. Če bo deževalo, gremo vseeno ven.«

»So v avtu,« je rekel Rok.

Ela je zajca držala za eno uho in že šla proti vratom.

»Počasi. Jakna.«

Ustavila se je, ne da bi se obrnila.

Rok ji je prinesel jakno.

»Roke.«

Ela je eno roko potisnila v rokav, pri drugi pa je zajca prestavila pod brado.

»Ne zapni do gor.«

»Ne bom.«

Ko sta stopila ven, je začelo drobno deževati. Rok je odprl dežnik, Ela pa je obstala pod nadstreškom.

»Jaz imam kapuco.«

»Vem. Dežnik je zame.«

Ela si je potegnila kapuco čez glavo.

Na parkirišču je nekdo odklenil avto in luči so dvakrat utripnile. Rok je zložil dežnik šele pri svojih vratih, Ela pa je medtem s prstom brisala kaplje z zajčevega ušesa.

XXXIII.

Novembra 2026 je Sonja prišla v čevljarsko delavnico z enim čevljem v papirnati vrečki, drugega pa je imela na nogi. Pred pultom je stal moški in iz žepa iskal drobiž.

»Dva evra vam še dolgujem,« je rekel.

Čevljar je zmajal z glavo.

»Drugič.«

»Prejšnjič ste tudi rekli drugič.«

»Potem ste mi že štiri.«

Moški je našel kovanec za dva evra in ga položil na pult.

»Zdaj sem spet samo dva.«

Vzel je popravljeni čevelj in odšel.

Sonja je položila vrečko na pult.

»Meni pa ne vem, ali se sploh splača.«

Čevljar je iz nje vzel čevelj. Podplat je bil pri peti odlepljen, usnje ob robu pa opraskano.

»Drugi je kakšen?«

Sonja je dvignila nogo za nekaj centimetrov.

»Takšen, samo še skupaj drži.«

Čevljar je stopil izza pulta in pogledal še tega.

»Če popravim enega, boste čez mesec prinesli drugega.«

»To sem tudi sama mislila.«

»Lahko naredim oba.«

»Danes?«

»Danes ne. Jutri popoldne.«

Sonja je pogledala čevelj na nogi.

»Potem moram domov z enim?«

Čevljar jo je pogledal, nato pa se zasmejal.

»Ne. Prinesite drugega jutri, tega pa pustite. Ko pridete, bom zamenjal.«

»Saj res.«

»Tudi meni je vzelo nekaj let, da sem se tega spomnil.«

Sonja je sedla na stol ob steni in obula rezervne balerinke, ki jih je prinesla v torbi.

Čevljar je na majhen karton napisal njeno ime.

»Telefon?«

»Ni treba klicati. Pridem jutri po tretji.«

»Če bo kaj drugega narobe?«

Sonja mu je povedala številko.

Med zapisovanjem so se odprla vrata. Vstopil je fant z nahrbtnikom in v roki držal športni copat brez vezalke.

»Samo vezalko rabim.«

Čevljar je pokazal proti stojalu ob vratih.

»Dolžino veste?«

Fant je pogledal copat.

»Ne.«

»Dajte sem.«

Položil ga je poleg Sonjinega čevlja in iz predala potegnil merilni trak.

XXXIV.

Decembra 2026 je Miha v majhni papirnici čakal, da prodajalka natisne tri izvode obrazca, ki mu ga je poslal po elektronski pošti. Tiskalnik je potegnil prvi list, se ustavil in na zaslonu pokazal opozorilo.

»Papir ima,« je rekla prodajalka in odprla spodnji predal.

Miha je pogledal uro.

»Čez deset minut moram biti na občini.«

Prodajalka ni odgovorila. Izvlekla je predal še enkrat in z dlanjo poravnala papir ob vodilu.

Za Mihom je čakala ženska z deklico, ki je držala moder zvezek ob prsih.

»Mami, jaz bi še nalepke.«

»Danes ne.«

»Samo tiste z mačkami.«

»Prišli sva po zvezek.«

Deklica je pogledala stojalo z nalepkami, vendar ni stopila bliže.

Prodajalka je Mihi podala tri liste.

»Poglejte, če je vse.«

Miha je preštel strani.

»Tri so.«

»Ne strani. Če je pravilno natisnjeno.«

Obrnil je prvi list. Spodnji rob tabele je manjkal.

»Ni.«

Prodajalka je vzela list.

»Seveda. Pomanjšati moram.«

Miha je odložil mapo na pult.

»Koliko časa?«

»Minuto.«

»Potem imam še minuto.«

Ženska za njim je pogledala proti vratom.

»Kar uredite. Midve ne hitiva.«

Deklica jo je prijela za rokav.

»Jaz hitim.«

»Kam?«

»Domov.«

»Pred minuto si hotela nalepke.«

Deklica je pomislila.

»Lahko hitim z nalepkami.«

Prodajalka se je zasmejala in znova poslala dokument v tisk.

Miha je stopil nekoliko vstran, da je ženska lahko položila zvezek na pult.

»Ta je bil zadnji moder,« je rekla.

»Dobimo jih v petek.«

»Tega bova vzeli.«

Deklica je obrnila zvezek in pogledala zadnjo stran.

»Nima črt.«

»Saj si hotela brez črt.«

»Včeraj.«

Ženska je zaprla oči za trenutek, potem pa zvezek vrnila na pult.

»Imate zelenega s črtami?«

Prodajalka je pokazala proti spodnji polici.

Miha je vzel na novo natisnjene liste. Tokrat je bila tabela cela.

»Zdaj je.«

Plačal je in jih spravil v mapo.

Ko je odprl vrata, je za seboj slišal deklico:

»Zelenega pa ne maram.«

XXXV.

Tri dni pozneje je Miha sedel v občinski pisarni pred žensko, ki je njegove tri liste pregledovala od zgoraj navzdol in občasno nekaj vpisala v računalnik. Na stolu ob njem je bila mapa, iz katere je gledal rob še enega obrazca.

Uslužbenka je ustavila prst pri drugi strani.

»Tukaj manjka podpis.«

Miha se je nagnil naprej.

»Kje?«

Obrnila je list proti njemu in pokazala prazno črto pod izjavo.

»Tega nisem videl.«

Podala mu je kemični svinčnik.

Miha se je podpisal.

»Še datum.«

Dopisal ga je in ji vrnil list.

Uslužbenka je pregledala tretjo stran.

»Prilogo imate?«

Miha je segel v mapo.

»Katero?«

»Dokazilo o lastništvu.«

Za trenutek je obstal z roko med papirji.

»Mislil sem, da ga dobite sami.«

»Lahko ga pridobimo, če ste označili soglasje.«

Poiskala je prvo stran.

»Niste.«

»Lahko zdaj?«

»Lahko.«

Obkrožila je mesto na obrazcu in mu ga spet podala.

Miha je prebral dve vrstici drobnega tiska.

»Če to podpišem, mi ni treba prinesti izpiska?«

»Tako je.«

»Potem bi lahko to naredil že prej.«

Uslužbenka je že gledala v zaslon. »Podpišite še tukaj.«

Podpisal je.

Na hodniku je nekdo potrkal na vrata.

»Samo trenutek,« je rekla uslužbenka.

Vnesla je še nekaj podatkov in nato zložila liste v kup.

»Zdaj je popolno.«

Miha je segel po mapi.

»Kdaj dobim odgovor?«

»Rok je trideset dni. Lahko prej.«

»Pokličete?«

»Dobite po pošti. Če ste vpisali elektronski naslov, tudi obvestilo.«

Miha je pogledal svoj izvod prve strani.

»Sem.«

Uslužbenka je vstala in odprla vrata naslednjemu čakajočemu.

Miha je spravil svoj izvod v mapo. Na hodniku je stal starejši moški z veliko rumeno ovojnico.

»Ste vi končali?«

»Sem.«

Moški je samo dvignil rumeno ovojnico, da mu je ni bilo treba odložiti na tla.

Miha se je umaknil od vrat, da je lahko vstopil.

XXXVI.

Starejši moški z rumeno ovojnico se je usedel nasproti uslužbenke in jo položil na kolena, namesto na mizo. Ko ga je vprašala za osebni dokument, je odprl ovojnico.

»Osebna ni noter,« je rekla.

»Vem, samo da najdem očala.«

Izvlekel je dve pogodbi, položnico, staro kuverto in očala v mehkem etuiju.

»Tukaj so.«

Dokument je imel v denarnici v notranjem žepu suknjiča.

Uslužbenka ga je vnesla v računalnik.

»Kaj urejate?«

Moški je pogledal dopis, nato ovojnico. »Če bi vedel, ne bi prinesel pol predala.«

Pogledala ga je.

Moški je iz ovojnice vzel prepognjen dopis.

»Tole sem dobil.«

Prebrala je prvo stran.

»Pozvali so vas k dopolnitvi vloge.«

»Saj zato sem prinesel vse.«

»Vlogo za kaj?«

»Za lopo.«

»Kakšno lopo?«

»Tisto za hišo. Stoji že od sedemdesetega.«

Uslužbenka je še enkrat pogledala dopis.

»Potrebujete sodelavko iz prostora sedem. Tukaj urejamo drugo področje.«

Moški je začel spravljati papirje nazaj v ovojnico.

»Mene so poslali sem.«

»Kdo?«

»Spodaj.«

»Na informacijah?«

»Tisti gospod pri vratih.«

Uslužbenka je vstala.

»Počakajte. Bom vprašala.«

Odšla je na hodnik. Moški je ostal sam pred računalnikom, na katerem je svetil obrazec z njegovim imenom.

Čez odprta vrata je slišal dva glasova, vendar besed ni razločil.

Ko se je uslužbenka vrnila, ni sedla.

»Pridite. Sodelavka vas bo vzela zdaj, da ne čakate še enkrat.«

Moški je ovojnico stisnil pod pazduho. »Če sem že vse privlekel sem, bom nesel še tri vrata naprej.«

Na hodniku mu je pokazala vrata tri sobe naprej.

Pred njimi je stala mlajša ženska in držala plašč čez roko.

»Vi ste za sedmico?« je vprašal.

»Ne, jaz čakam za šestico.«

»Potem sem jaz že bliže.«

Vrata sedmice so se odprla in ženska za mizo je poklicala njegovo ime.

Moški je pogledal rumeno ovojnico, kakor da bi preverjal, ali gre tudi ona z njim, in stopil noter.

XXXVII.

Februarja 2027 je Petra v knjižnici vrnila štiri knjige in peto držala v roki.

Knjižničar je poskeniral prve štiri.

»Ta pa ostane?«

»Če jo lahko podaljšam.«

»Poglejva.«

Vzel jo je in prebral nalepko na hrbtu.

»Rezervirana je.«

Petra je knjigo obdržala z obema rokama.

»Danes jo moram vrniti?«

»Rok imate jutri. Ampak podaljšati je ne morem.«

»Potem jo prinesem jutri.«

Knjižničar je prikimal.

»Lahko.«

Za Petro je čakal fant z dvema stripoma in učbenikom matematike. Enega od stripov je odprl, čeprav je bil že pri pultu.

Petra je stopila vstran in spravila potrdilo v denarnico.

Pri izhodu se je ustavila ob polici z novostmi. Knjigo, ki je ni mogla podaljšati, je odprla približno tam, kjer je imela vstavljen račun iz trgovine.

Prebrala je dve strani stoje.

»Oprostite.«

Fant s stripi je stal za njo.

»A lahko samo mimo?«

Petra se je umaknila.

»Seveda.«

Fant je segel na spodnjo polico in izvlekel knjigo z zelenim hrbtom.

Knjigo je obrnil v rokah in tiho rekel: »Končno.«

Odnesel jo je proti pultu.

Petra je zaprla svojo knjigo. Račun je štrlel iz zgornjega roba.

Na njem je bilo z modrim kemičnim svinčnikom napisano samo: pokliči Ano.

Telefon je imela utišan v torbi. Ko ga je vzela, je videla dva neodgovorjena klica iste številke.

Ni poklicala takoj. Sedla je na stol pri oknu, položila knjigo na kolena in odprla sporočila.

Prvo je bilo od Ane: Ko boš lahko.

Drugo je prišlo minuto pozneje: Ni nujno danes.

Petra je nekaj časa gledala obe vrstici, nato je poklicala.

Ana se je oglasila po drugem zvonjenju.

»Živjo.«

»Sem v knjižnici. Lahko govorim.«

Na drugi strani je bilo za trenutek tiho.

»Potem pa mogoče raje, ko prideš ven.«

Petra je pogledala ljudi pri pultu.

»Dobro. Čez deset minut?«

»Lahko.«

»Te pokličem.«

Spravila je telefon, ne da bi vprašala, kaj je.

XXXVIII.

Petra je prišla iz knjižnice čez dvanajst minut. Pred vhodom je pihalo, zato ni poklicala takoj, ampak je šla do podhoda, kjer je bilo tišje.

Ana se je oglasila skoraj takoj.

»Zdaj lahko.«

»Ja.«

Petra je čakala.

»Včeraj sem bila pri očetu,« je rekla Ana.

»Kako je?«

»Enako. Samo danes me je klicala soseda, ker je pustil ključe zunaj v vratih.«

Petra je naslonila hrbet na hladno steno.

»Je bil doma?«

»Je. Sploh ni vedel, da so zunaj.«

»Se mu je že zgodilo?«

»Ne s ključi. Druge stvari pa.«

Po stopnicah je prišel moški s kolesom in ga moral dvigniti mimo Petre. Umaknila se je bliže steni.

»Kaj boš naredila?«

»Ne vem. Zato sem te klicala.«

Petra ni odgovorila takoj.

»Hočeš, da grem s tabo?«

»Ne danes. Jutri grem po službi. Samo ... če bom spet prišla tja in bo rekel, da je vse v redu, bom verjetno spet odšla.«

»Potem ne pojdi sama.«

»Saj ti pravim, da ne vem, ali hočem koga zraven.«

Petra je pogledala proti izhodu iz podhoda.

»Dobro. Potem me jutri pokliči, preden greš noter. Ni treba, da grem s tabo.«

Ana je nekaj rekla nekomu ob sebi, stran od telefona.

»Oprosti. V trgovini sem.«

»Lahko se slišiva pozneje.«

»Ne, samo blagajna je.«

Petra je slišala piskanje izdelkov in nato Anin glas:

»Vrečke ne rabim.«

Čez nekaj sekund je bila spet pri telefonu.

»Veš, kaj je najhuje? Včeraj sva se skregala zaradi jogurta.«

Petra se je nehote nasmehnila.

»Zaradi jogurta?«

»Kupila sem mu šest. Rekel je, da jih ne je. Prejšnji teden me je klical, naj mu jih prinesem.«

»Mogoče jih včeraj ni hotel.«

»Saj vem. Ampak jaz sem mu potem deset minut dokazovala, da jih je hotel.«

Petra je spustila pogled na knjigo pod roko.

»In?«

»Nič. Na koncu jih je dal v hladilnik.«

»Potem jih ima.«

Ana se je zasmejala, prvič med pogovorom.

»Ti si res v pomoč.«

»Vprašala si mene.«

»To je bila napaka.«

»Očitno.«

Na drugi strani so se odprla avtomatska vrata trgovine in veter je zašumel v mikrofon.

»Jutri te pokličem, preden grem gor,« je rekla Ana.

»Prav.«

»Če se ne oglasim, sem si premislila.«

»Tudi prav.«

Petra je prekinila šele, ko je Ana že odložila. Nato je pogledala knjigo, ki jo je morala vrniti naslednji dan, in jo spravila globlje pod roko.

XXXIX.

Naslednje popoldne je Ana stala pred očetovimi vrati s telefonom v roki in vrečko iz trgovine ob nogah. Petra se je oglasila, preden je zazvonilo drugič.

»Sem pred vrati.«

»Si že pozvonila?«

»Ne.«

»Potem pa še nisi nič zamudila.«

Ana je pogledala ključavnico. Ključev ni bilo zunaj.

»Ne vem, kaj naj mu sploh rečem.«

»Ni ti treba začeti s ključi.«

»Če ne začnem, bom na koncu spet govorila o jogurtih.«

»Tudi jogurti so lahko začetek.«

Ana se je nasmehnila.

»Dobro. Grem noter.«

»Pokliči, če boš hotela.«

»Bom.«

Pospravila je telefon in odklenila.

Oče je sedel pri mizi in z majhnim izvijačem privijal ročaj na pokrovu starega radia.

»Kaj pa delaš?«

»Vijak se je snel.«

Ana je odložila vrečko.

»A dela radio?«

»Radio dela. Ročaj ne.«

Na mizi so bile tri baterije, časopis in skodelica z nekaj mrzle kave.

Ana je odprla hladilnik. Na zgornji polici so stali štirje jogurti.

»Dva si pojedel.«

Oče je pogledal proti hladilniku.

»Kaj?«

»Nič.«

Zaprla ga je.

»Včeraj me je klicala gospa iz drugega nadstropja.«

»Katera?«

»Marta. Zaradi ključev.«

Oče je nehal vrteti izvijač.

»Kakšnih ključev?«

»Včeraj so ostali zunaj v vratih.«

»Niso.«

»Marta jih je našla.«

»Potem sem jih pozabil.«

Ana je ostala pri hladilniku.

»To me skrbi.«

Oče je spet prijel izvijač.

»Enkrat sem pozabil ključe.«

»Ni samo enkrat. Zadnjič si šel po kruh brez denarnice. Pred tem si dvakrat poklical, ker nisi našel očal, pa si jih imel v žepu.«

»Ti pa nikoli ničesar ne pozabiš?«

»Seveda pozabim.«

»Potem sva dva.«

Ana je potegnila stol od mize in sedla.

»Ati, ne poskušam zmagati.«

Oče je pogledal vijak, ki ga je držal med prstoma.

»Jaz tudi ne.«

Nekaj časa je bilo slišati samo radio, ki je igral brez ročaja.

Ana je iz vrečke vzela kruh in mleko.

»Bi šel z mano enkrat do zdravnice?«

»Zakaj?«

»Da ji poveva za te stvari.«

»Katere stvari?«

Ana ga je pogledala. Tokrat ni odgovorila takoj.

»Ključe. Denarnico. Očala. Pa če bo rekla, da ni nič, bom vesela.«

Oče je položil izvijač na časopis.

»Kdaj?«

»Ni še naročeno.«

»Potem me sprašuješ za nekaj, česar še ni.«

»Ja.«

»Ko bo, me vprašaj.«

Ana je prikimala.

Oče je obrnil radio in poskusil ročaj. Tokrat je držal.

»Poglej.«

Ana je prijela radio za ročaj in ga dvignila za nekaj centimetrov.

»Drži.«

Oče ga je vzel nazaj in postavil na isto mesto.

XL.

Naslednje jutro je Anin oče radio prestavil z mize na okensko polico, ker mu je bil napoti pri zajtrku. Ročaj, ki ga je prejšnji dan popravil, je držal.

Na mizi je imel kruh, maslo in listek, na katerega je z velikimi črkami napisal tri stvari. Pri drugi je obstal, ker ni več vedel, ali jo je napisal zase ali mu jo je omenila Ana.

Pozvonilo je.

Pred vrati je stala Marta iz drugega nadstropja in v roki držala njegov časopis.

»Spodaj je ostal na nabiralnikih.«

Pogledal je časopis.

»Sem ga že iskal.«

»Potem sem vam prihranila stopnice.«

»Ali pa ste mi vzeli razlog, da grem dol.«

Marta mu ga je podala.

»Lahko ga nesem nazaj.«

»Zdaj je že tukaj.«

Nasmehnila se je.

»Predvčerajšnjim sem klicala Ano.«

»Vem.«

»Niste jezni?«

»Na koga?«

»Name.«

Za trenutek jo je gledal, potem pa odprl časopis in preveril datum.

»Zakaj bi bil?«

»Zaradi ključev.«

»Ključi so bili moji.«

Marta je prikimala.

»Dobro. Samo da vem.«

Že se je obrnila proti stopnicam, ko jo je ustavil.

»Marta.«

Obrnila se je.

»Če jih še kdaj pustim zunaj, jih kar vzemite.«

»Kam naj jih pa dam?«

Pogledal je proti majhni omarici ob vratih.

»Ne vem. Pozvonite.«

»Saj če boste doma.«

»Če ne bom, jih pa ne bom potreboval.«

Marta se je zasmejala.

»To pa ni čisto res.«

»Potem bova takrat ugotovila.«

Odšla je po stopnicah.

Zaprl je vrata in časopis položil na mizo. Radio je igral tiho. Na listku so bile še vedno tri stvari.

Pri drugi je naredil majhno piko, kakor da bi ga to lahko spomnilo, zakaj jo je napisal, nato je pri tretji dodal še eno besedo.

Čez nekaj minut je obrnil list in na prazno stran zapisal četrto stvar.