Molk na krovu

PRVO POGLAVJE — Monfalcone

Ura na kuhinjski steni je kazala pol šestih, ko je otrok v sosednji sobi zajokal. Ana je bila že pokonci; roka ji je obstala nad štedilnikom, kjer je kava silila čez rob, pogled pa ji je za hip ušel h kovčku ob mizi, kakor da je šele zdaj, ob tem vsakdanjem zvoku, zares dojela, da bo Branko čez nekaj ur odšel. »Grem jaz,« je rekla in bosa stopila na hodnik, preden bi ji utegnil odgovoriti.

Branko je ugasnil plamen, nalil kavo in skozi priprto okno pogledal na ulico, kjer je mlekar zlagal steklenice pred trgovino, njegov konj pa je ob robniku z repom odganjal jutranje muhe. Iz pekarne dve hiši stran je dišalo po kruhu, z morja je prihajala sol, v kuhinji pa je stal kovček, ki ga je Ana prejšnji večer zložila namesto njega.

Vzel je dve skodelici iz omarice in ju napolnil, ne da bi razmišljal, koliko sladkorja gre v katero – petnajst let je bilo dovolj, da je take gibe opravljala roka sama. Na mizi je ležala njegova pomorska knjižica, že pripravljena za pot, ob njej pa ključi, ki jih bo pred odhodom pustil Ani.

Ana se je vrnila z otrokom na boku, ki je še vedno vlekel nos in v pesti stiskal njeno srajco. »Zaspal je nazaj,« je rekla. »Vsaj za pol ure.«

»Pridi, sedi.« Branko ji je pomaknil stol.

Sedla je, otroka položila na koleno in vzela skodelico, ki jo je pripravil. Za trenutek nista rekla nič – slišalo se je otrokovo dihanje, mlekarjeve stekleničke na ulici in Anino prehitro srkanje še vroče kave. Skozi steno je igral sosedov radio, ista jutranja oddaja kot vsak dan.

Otroku je bilo ime Matjaž in bil je star komaj tri leta – dovolj star, da je poznal očetov korak po stopnicah, premlad, da bi razumel, zakaj oče včasih izgine za mesece, nato se spet pojavi, vsakič kot popotnik iz neke druge, bolj sanjske resničnosti.

⁕

Ana je odraščala v piranski ribiški družini; morja ni poznala z razglednic, temveč iz materinega čakanja ob oknu in iz očetovih vrnitev. Pred odhodom je zato delala to, kar je znala: zlagala, preverjala, pospravljala in še enkrat pogledala, ali je Branko vzel vse.

»Devetdeset dni,« je rekla, ne prvič to jutro.

»Enajsti december bom doma.«

»Zapisala si bom na koledar.« Vstala je, otroka premaknila na drugi bok in mu pogladila lase. Čez njegovo glavo je pogledala Branka, nato proti kovčku ob mizi.

⁕

Nekaj ulic stran je bilo jutro glasnejše. Miha je stal pred omaro, tri srajce je že vrgel na posteljo, preden je izbral četrto – tisto z novimi našitki, ki jih je Sonja zašila šele prejšnji teden.

»Zamujaš,« je rekla Sonja iz kuhinje, glas ji je nihal med opominom in skrbjo.

»Poveljnik ne šteje minut,« je rekel Miha in si pred ogledalom še enkrat popravil ovratnik.

Ko je stopil v kuhinjo, je Sonja stala pred štedilnikom, hrbet obrnjen vanj, in se ni obrnila, ko je rekla: »Mama je spet vprašala.«

»Vem.«

»Nisem ji znala reči nič, kar bi jo umirilo.«

Miha je stopil k njej in jo objel od zadaj. »Devetdeset dni. Potem se bova o tem pogovorila. Midva, Sonja. Ne tvoja mama po telefonu.«

Sonja se je obrnila v njegovem objemu. »Saj vedno rečeš potem.« Miha je odprl usta, pa ni našel stavka, ki ga še ni uporabil.

⁕

Ob osmih je bil pomol v Monfalconu že poln, in vzdušje je bilo tista posebna mešanica praznika in pogreba, ki ga pozna vsako pristaniško mesto: prodajalka rož je hodila med množico z zadnjim šopkom, ki ga ni prodala, otroci so tekali med nogami odraslih in se lovili, medtem ko so njihove matere gledale samo eno smer, proti ladji, ki je še vedno stala privezana, z upanjem, da jo bo pogled sam obdržal na mestu.

Ana je stala nekje sredi množice in otroka prestavila na drugi bok, ko so se ji roke utrudile, brez posebnega mesta, h kateremu bi uprla pogled – Branko je bil spodaj, v strojnici, in od zgoraj ga ni bilo mogoče niti videti niti zaslutiti. Bliže premcu je stala Sonja, sama, z rokami, prekrižanimi čez prsi, in gledala navzgor, kjer je Miha preverjal, ali so vrvi pravilno navite.

Krmarjeva žena je na pomolu sinu pokazala proti krmi. »Mahni atiju,« mu je rekla. Deček, skoraj enajstleten, je stopil na spodnjo prečko ograje ob pomolu, da je bolje videl, medtem ko je drugi otrok spal v vozičku ob materi. Zamahnil je z obema rokama, kakor mahajo otroci, ko poganjajo ptiče, in krmar mu je s krme zamahnil nazaj, širše, da bi ga sin videl tudi takrat, ko bo razdalja že prevelika.

Mirjana in Darja sta na krov stopili uro pred odvezom po ozkem, nihajočem mostičku, ki je škripal pod njunimi koraki, in obe sta se, ne da bi si to priznali na glas, oprijeli ograje trdneje, kot je bilo potrebno za tako kratko razdaljo. Ladja je bila večja, kot sta si jo predstavljali s pomola – siva, ostro dišeča po barvi in kovini, polna zvokov, ki jih nobena od njiju ni znala prepoznati: ropotanja, ki je prihajalo od nekod spodaj, in glasov mornarjev, ki so si vpili ukaze v jeziku, ki je bil slovenski, a poln besed, ki jih nista poznali.

Na krilu poveljniškega mostu, kamor potniki običajno niso smeli, sta stali dve ženski, ki ju nihče na pomolu ni poznal. Norbert jima je pokazal prosto mesto ob ograji. »Od tu je razgled najboljši,« je rekel. »Samo ne stopita čez to črto.« Bil je moški srednjih let, s toliko sivine v laseh, da je bil vsak siv las videti prislužen prav na morju, ne kje drugje, in z glasom, ki ni bil glasen, a se je slišal skozi vsak hrup na krovu, kot da je zvok sam vedel, koga mora ubogati.

Mirjana je pogledala navzdol, na množico, na otroke, na ženske z rutami, ki so si jih pridrževale pred vetrom. »Vedno je tako?« je vprašala Darjo.

»Verjetno,« je rekla Darja. »Samo vsakokrat nekdo drug čaka.«

⁕

Sirene ni bilo. Namesto tega je pilot nekaj rekel Norbertu, tako tiho, da ga je slišal samo on, in Norbert je nato skozi zvočnik dal ukaz, ki je stekel navzdol proti premcu in krmi: »Odveži prvo. Odveži špring.«

Miha je ponovil ukaz svojim ljudem. Vrv je zdrsnila z bitve in padla v vodo, mornarji so jo z vinčem potegnili nazaj na krov. Na pomolu je za nekaj trenutkov ostal prazen kos roba, kjer je bila še malo prej napeta vrv; na krmi je krmar zadnjič pomahal ženi in sinu, dokler ni razdalja postala prevelika, da bi imelo smisel še mahati.

Miha je z visoke palube mahal širše, bolj vidno, kakor za celo luko, ne le za Sonjo.

Branka na pomolu ni bilo mogoče videti. Ana je pred odvezom za nekaj minut stopila na krov in se od njega poslovila spodaj, v ozkem hodniku pred stopnicami v strojnico, nato pa se z Matjažem vrnila na pomol. »Enajsti december,« je rekel takrat, in ona je prikimala, in to je bilo vse, kar sta si privoščila – noben od njiju ni maral javnih slovesov na krovu, kjer bi jih lahko gledala cela posadka.

⁕

Ko je bilo pristanišče že samo obris na obzorju, je Norbert predal poveljstvo dežurnemu častniku in se obrnil k dekletoma. »Gospodični. Dovolita, da vaju spremim do kabine – nekaj pravil, in potem sta prosti.«

Šli so po ozkih stopnicah navzdol, mimo odprtih vrat, kjer je mornar navijal vrv in za sekundo obstal, ko sta šli mimo. Mimo natakarja s pladnjem, ki se je obrnil za njima eno sekundo predolgo. Mirjana je stisnila Darjino roko, ne da bi rekla besedo, in Darja je stisk vrnila.

⁕

V Norbertovi kabini je dišalo po tobaku. Skica ladje na steni je bila porumenela od sonca. Norbert je s prstom pokazal po njej. »Tu, tu in tu se lahko gibljeta prosto. Tu ne, razen v spremstvu častnika. Strojnica in most sta zaprta.«

»In če se izgubiva?« je vprašala Darja.

»Če se izgubita, se ustavita in vprašajta,« je rekel Norbert. Nato je z nohtom potrkal po delu skice, kjer je bila strojnica. »Tja pa ne. In na most tudi ne brez spremstva.«

Pospravil je karto, jo zvil in jo dal v predal. »Ob dvajsetih je večerja. Ne zamujajta prvi večer.«

⁕

Ob dvajsetih so sedli za mizo. Jedilnica je bila majhna, s pritrjeno mizo in stoli, ki so bili privijačeni na tla proti valovom, ki jih ta večer še ni bilo – morje je bilo mirno, komaj kaj več kot dih. Rudi je prinesel pečeno ribo na velikem pekaču, para se je dvigovala izpod pokrova, in skozi odprto okence je vstopal vonj dizla, ki ga na tej ladji ni bilo mogoče pregnati z nobeno jedjo, pomešan z vonjem soli in nečesa sladkega, morda tobaka, ki ga je nekdo kadil na krovu.

Norbert je dvignil kozarec. »Na mirno plovbo.« Za hip je pogledal proti Mirjani in Darji. »Dogodivščin si ladja navadno najde dovolj sama.« Kozarci so se dotaknili, Dragoljub pa je ob steni zadržal nasmešek zase.

Branko je sedel Mirjani nasproti. Ko mu je podala košaro s kruhom, je njegova roka obstala del sekunde predolgo, preden je vzel kos – dovolj kratko, da bi lahko rekel, da ni bilo nič, dovolj dolgo, da je Mirjana dvignila pogled k njemu.

Miha je sedel na drugem koncu mize, med Darjo in drugim častnikom. Med prvo in drugo jedjo je dvakrat pogledal na uro nad vrati. Darja je oboje videla – pogled nanjo in pogled na uro – in ju je odtlej vedno štela skupaj, kot dvoje, ki hodi z roko v roki.

»Vam je prvi večer na morju všeč?« je vprašal Rudi, ko je pobiral krožnike, vprašanje namenjeno obema dekletoma hkrati.

»Zaenkrat,« je rekla Mirjana in se nasmehnila, ne Rudiju.

⁕

Razlog, ki sta ga navedli agentu v Trstu – obisk sorodnika v Kongu – ni bil vsa resnica. Darja je odšla, ker je ob Andreju vse pogosteje govorila v množini, še preden je sama vedela, kaj hoče; Mirjana pa je tri tedne pred poroko razdrla zvezo, o kateri so doma govorili kot o že končani stvari. Morje naj bi jima dalo razdaljo.

Ladja, ki je vozila tovor v Afriko in nazaj, s prostorom za dve potnici, je bila cenejša od potniške linije in dovolj nenavadna, da se je že vkrcanje zdelo kot odločitev, ki je doma ne bi sprejeli.

Darjina kabina je imela številko štiri, izpisano na medeninasti ploščici, potemneli od slane vlage. Pozno tisto noč sta sedeli na ozki postelji, čevlji odvrženi na tla.

»Petindvajset,« je rekla Darja in si masirala prste na nogah. »Petindvajset moških. Midve dve. Devetdeset dni.«

⁕

Prvih nekaj dni sta se temu še smejali. Na ladji nihče ni vedel, kakšni sta bili včeraj. Ko sta stopili v jedilnico, so se pogledi dvignili. Na palubi je kdo nenadoma našel delo ob vitlu, drugi razlog, da preveri vrv, tretji vprašanje za natakarja. Sprva sta se delali, da tega ne opazita. Čez nekaj dni sta že vedeli, kdo bo pogled umaknil prvi.

Zvečer je bilo še huje, ker je morje človeku vzelo merila, ki so na kopnem držala stvari v pravi velikosti. Ko so ugasnile delovne luči in je nad krovom ostalo samo nebo, ni bilo ulic, izložb, hiš, mater, zaročencev, žen in otrok, ki bi človeka spomnili, komu pripada in kdo je bil pred odhodom. Nad njima so bile zvezde, večje in gostejše, kot sta jih poznali iz Trsta, pod njima črna voda brez roba, pred njima Afrika. Mirjana je neko noč razprla roke ob ograji in rekla, da se prvič v življenju počuti, kot da bi lahko šla kamorkoli. Darja se je zasmejala in ji odgovorila, da na ladji pravzaprav ne moreta nikamor, pa se vendarle zdi, kot da jima pripada ves svet. Obe sta vedeli, da je to protislovje, toda prav zato jima je bilo všeč.

Kava se je pojavila, še preden sta jo naročili. Stol v senci je bil prost, ko sta prišli. Nekdo je prinesel sadje iz zaloge. Branko je našel pot mimo Mirjane tudi takrat, ko bi bila krajša pot drugje; Miha je Darji po straži namenil deset minut, čeprav je bil utrujen. Darja je opazila, da ima Mirjana Branka dlje. Mirjana je opazila, da Darji Miha prinaša stvari iz prostorov, kamor potniki niso smeli. O tem nista govorili.

Neko noč sta sedeli na krmi, vsaka s skodelico v rokah, in šteli utrinke. Darja je rekla, da si bo ob naslednjem zaželela, da bi se v teh treh mesecih zgodilo nekaj, česar doma nikoli ne bi upala. Mirjana jo je vprašala, kaj, Darja pa ni povedala. »Če povem, se ne izpolni.« Mirjana se je zasmejala in dejala, da to velja samo za rojstnodnevne sveče, ne za zvezde nad Atlantikom. Pozneje sta skodelici ostali na klopi med njima, utrinkov pa nista več šteli.

»Videla sem, kako so naju gledali, ko sva stopili na krov,« je rekla Mirjana.

»In misliš, da bo čez teden dni drugače?« Darja je vstala, stopila k oknu, kjer ni bilo nič videti razen lastnega odseva.

»Najprej sem pomislila na Norberta,« je rekla Mirjana.

Darja se je obrnila. »Na poveljnika? Ti?«

»Prvi dan. Potem sem ga videla pri delu.« Mirjana je z ustnicami naredila majhen grimasast nasmeh. »Ne bi zdržala pet minut.«

»Torej poveljnika črtava.«

Mirjana je pogledala proti vratom. »Samo eno stvar obljubiva. Če bom delala neumnosti, mi povej.«

»Tudi če boš besna name?«

»Takrat še posebej.« Roko sta si podali skoraj v šali. Darja je Mirjanino dlan zadržala trenutek dlje, nato zaprla okno, ker je skozi režo začelo vleči.

Ko sta ugasnili luč, je med njima ostal dogovor: nobena ne bo molčala samo zato, da bi ohranila mir. Ladja je pod njima enakomerno drhtela.

⁕

DRUGO POGLAVJE — Dve poti, isto morje

Dnevi na odprtem morju so imeli svoj lastni ritem, ki ni imel nobene zveze z ljubeznijo ali ljubosumjem – ritem, ki ga je poznala vsaka trgovska ladja na svetu. Ob šestih zjutraj pranje krova, ob sedmih zajtrk, nato vzdrževalna dela, ki jih je vedno bilo dovolj, ne glede na to, kako dobro je bila ladja vzdrževana: rja, ki jo je bilo treba postrgati in prebarvati, vrvi, ki jih je bilo treba pregledati, čeprav so bile pregledane teden prej. Popoldne, kadar ni bilo nujnih opravil, so mornarji igrali karte, ribarili z ograje, kadar so bile ribe, ali pa preprosto sedeli v senci in gledali morje, ki je bilo vsak dan enako in vsak dan malce drugačno.

⁕

Tretji dan na odprtem morju je bilo že jasno, da si bosta Branko in Miha to plovbo delila zelo neenako. Stroji so bili mirni, brez okvar, brez potreb po popravilih – enakomerno bobnenje, ki ga je Branko poznal tako dobro, da je iz njega znal razbrati vsako spremembo tlaka, še preden je pogledal na merilnik. Popoldneve je preživljal na krovu, v senci rešilnega čolna, kjer se mu je Mirjana naslanjala na ramo, kot da ima na to pravico, medtem ko je sonce počasi drselo proti obzorju in barvalo vodo v odtenke, ki jih na kopnem ni nikoli videl.

Miha takšnih popoldnevov ni imel. Njegov urnik je bil pribit na steno mostu: štiri do osem, šestnajst do dvajset, vsak dan enako, ne glede na vreme, ne glede na to, kako mirno je bilo morje ali kako malo dela je resnično zahtevalo. Ure na mostu so tekle počasneje kot kjerkoli drugje na ladji – morda zato, ker jih je moral šteti, namesto da bi jih preprosto preživel. Darja je to sprejela prvi teden brez pripomb – deset minut po večerji, četrt ure po jutranji straži, in to je bilo vse, kar je od njega dobila.

⁕

Tomaž Kralj, drugi častnik krova, je bil osemindvajsetleten mož iz Celja in prvi v svoji družini, ki je šel na morje. Oče je delal na železnici, mati v računovodstvu, doma pa ni bilo ne pomorske tradicije ne fotografij ladij, ki bi mu vnaprej določile pot. Na pomorsko šolo je odšel iz radovednosti in trme, ne zaradi družinske dolžnosti. Ni imel žene ali zaročenke, ki bi ga čakala na pomolu, temveč starše, navajene njegove odsotnosti, in precej jasno predstavo, da na ladjah ne bo ostal vse življenje; bolj kot poveljniški stol so ga zanimali varnost plovbe, pristaniška organizacija in delo, pri katerem bi bilo mogoče napake preprečiti, preden bi postale nesreče.

Norbert je enajsti dan z mostu znova videl Branka na poti proti strojnici. Pri vratih je zavil mimo mesta, kjer je Mirjana brala v senci, čeprav je bila krajša pot po drugi strani. Norbert je pogledal na uro, nato v ladijski dnevnik in obrnil stran.

Naslednji dan je videl Miho ob stopnicah minuto pred koncem straže. Pero je imel že v roki, vendar ni zapisal ničesar. Knjigo je zaprl in jo pustil na kartni mizi.

⁕

Branko na morje ni prišel zaradi valov. Pri sedemnajstih je odšel od očeta, ki je pričakoval sina na isti zemlji, ki jo je obdeloval sam. V strojih je našel red, ki ga doma ni imel.

Miha je nosil drugo zgodbo. Oče, prvi častnik pred njim, je umrl mlad na morju. Od takrat je vsak Mihov korak meril nekdo, ki ga ni bilo več.

Ponoči je Mirjana čakala ob krmni ograji. Branko je prišel, kadar je lahko, brez dogovora.

»Spet ne spiš?« je vprašal.

»Ti tudi ne.« Pogledala je sled za krmo. »Ali pa imaš zelo pomembno pot mimo mene.«

Prvi večer sta govorila. Naslednji večer je bila razdalja med njima manjša. Tretji večer je ladja rahlo zanihala in Mirjana se je oprijela ograje. Branko jo je prijel za komolec. Ko se je ladja poravnala, njegova roka ni takoj odšla.

V tednih, ki so sledili, so prišle majhne stvari. Branko ji je nekoč prinesel čaj, ker je slišal, da kašlja. Mirjana mu je zašila gumb na uniformi. »Ni bilo treba,« je rekel. »Vem,« je odgovorila in odgriznila nit.

Nekega popoldneva, ko je bilo morje tako mirno, da se je ob boku ladje lomila komaj opazna pena, je Mirjana sedela na zaboju pod rešilnim čolnom in se zaman trudila olupiti pomarančo z majhnim nožem. Lupina se ji je trgala pod prsti, sok ji je stekel po dlani in Branko se je zasmejal, ko ga je poškropila, najprej tiho, potem tako odkrito, da se je zasmejala še ona. Sedela sta tam z lepljivimi prsti, med vonjem po citrusih, soli in toplem železu, medtem ko je ladja enakomerno rezala vodo. Branko tistih nekaj minut ni pomislil ne na Ano ne na Matjaža, ne na december in ne na vrnitev. Ko je Mirjana naslonila glavo na njegovo ramo, je samo gledal sled za krmo in bil srečen.

Pozneje je v kabini dolgo gledal gumb, ki ga je držala nova nit. Uniformo je obesil v omaro in ugasnil luč.

»Mislila sem, da bova nocoj vsaj malo skupaj,« je rekla Darja.

Miha je pogledal proti obzorju. »Stražo imam čez dvajset minut.«

»Vem, kdaj imaš stražo. Znam že na pamet.«

»Darja, ne začenjaj zdaj.«

»Kdaj pa? Ko jo končaš, boš utrujen. Jutri bo spet isto.«

Miha je pogledal na uro. »Vreme se obrača. Moram gor.«

Darja se je umaknila s stopnic. »Seveda moraš.« Odšla je sama po krovu – mimo Mirjane, ki je prihajala iz nasprotne smeri, rahlo zardela, z lasmi bolj razmršenimi, kot jih je lahko razmršil veter, ki je pravkar potihnil.

Zvečer je Darja sedela med moškimi v salonu in naročala pijačo, ki jo je plačal Miha, čeprav ga ni bilo zraven – povedala je le Dragoljubu, naj zapiše na njegov račun, in Dragoljub, ki je vedel, kaj je zdravo vprašati in kaj ne, je zapisal brez besed, s tistim posebnim izrazom obraza, ki so ga imeli vsi natakarji na svetu, kadar so vedeli več, kot je bilo primerno vedeti.

Pozneje tisto noč je bilo skozi tanke stene kabine številka štiri slišati več, kot je bilo komu od posadke povšeči, in naslednje jutro so se pri kartah, v majhnem prostoru za posadko, kjer je dim cigaret visel pod stropom kot druga plast zraka, smejali glasneje kot običajno.

»Upravitelj stroja plačuje pijačo, prvi častnik plačuje nekaj drugega,« je rekel eden od starejših mornarjev, ne da bi dvignil pogled od karte, ki jo je počasi obračal med prsti, obotavljajoč se, ali jo je sploh vredno odigrati.

»In oba mislita, da je to njuna odločitev,« je pripomnil drugi, mlajši, ki je sedel Stipetu nasproti in ga je Stipe občudoval, ker je znal tako mirno govoriti o rečeh, o katerih se je Stipe sam še bal misliti na glas.

Naslednje jutro ji je Miha prinesel kavo. Darja jo je poskusila. »Kdaj si ugotovil, kako pijem kavo?« ga je vprašala.

Miha je skomignil. »Gledam, Darja. Samo ne takrat, ko bi ti rada.«

»To je skoraj lepo povedano.« Kavo je poskusila. Bila je natanko prav sladka.

Ob šestih je Rudi v kuhinji že mesil testo za kruh tistega dne, roke bele od moke do komolcev, radio, ki ga je imel prislonjenega na polico, pa je lovil oddaljeno afriško postajo in predvajal glasbo, ki je prihajala in izginjala med šumenjem. Dragoljub je pomival kozarce od prejšnjega večera in mislil na svojo knjigo, ki jo je nameraval brati zvečer, ko bo delo končano.

Ob osmih je Branko, po jutranjem pregledu strojev, ki niso potrebovali pozornosti, sedel z Mirjano na krovu, oba tiha, gledajoč delfine, ki so nekaj časa plavali ob boku ladje, z videzom zanimanja, kam pravzaprav gre ta velika, počasna stvar, preden so izginili, tako nenadoma kot so se pojavili.

Ob štirih zjutraj, in spet ob šestnajstih, je Miha stopil na most, prevzel instrumente in v naslednjih štirih urah storil natanko to, kar je storil vsak dan – meril, zapisoval, popravljal kurz za pol stopinje, kadar je bilo treba, in gledal skozi okno mostu na morje, ki se ni razlikovalo od morja dan prej, razen v odtenkih, ki jih je znal razbrati samo nekdo, ki je gledal dovolj dolgo.

Darja je tisto popoldne pisala pismo materi, ki ga ni nameravala nikoli poslati – ne zaradi vsebine, ki je bila nedolžna, temveč zato, ker ji je pisanje samo, ne prejemnik, dajalo občutek, da še vedno obstaja nekje zunaj te ladje, nekdo, ki bi jo poslušal, če bi mu povedala vse.

Zvečer, po večerji, ki je bila natanko taka kot vse prejšnje večerje, se je ladja spet umirila v nočni ritem – straže, tišina, redki glasovi tistih, ki niso mogli spati. En dan je minil, natanko tak kot tisti pred njim, in natanko tak kot tisti, ki mu je sledil, dokler ni petnajsti dan prinesel ekvatorja, in z njim nekaj, kar je vsaj za en večer prekinilo to enakomerno, tiho reko časa.

TRETJE POGLAVJE — Ekvator

Petnajsti dan je Norbert napovedal prehod ekvatorja in ladja se je za en večer spremenila v eno samo telo. Krmar si je nadel krono iz vrvi in s trizobom iz žice postal Neptun, Stipeta pa so kot novinca namazali z melaso, ga povlekli skozi zaboj ribjih ostankov in ob glasnem smehu posadke sprejeli med tiste, ki so namišljeno črto že prečkali.

Rudi je prihranil dovolj sestavin za boljšo večerjo in torto, Norbert pa je za nekaj ur odložil običajno poveljniško zadržanost. Ko je krmar z morsko vodo polil še Mirjano in Darjo, sta se smejali skupaj z drugimi; lasje so se jima lepili na obraz in tisti večer ni bilo ne častnikov ne potnic, ne dolgov ne ljubosumja, temveč samo posadka na skupni poti.

Naslednje jutro so se straže začele ob isti uri kot vedno. Na palubi so strgali rjo, v strojnici je glavni motor držal isti globoki ton, v jedilnici pa sta Mirjana in Darja sedli vsaka na svoj konec mize. Nihče ni omenil prejšnjega večera.

⁕

Dva dni pozneje je ladja priplula v Pointe-Noire. Žerjavi so že čakali na pomolu, agent s papirji za razklad pa je stopil na krov, še preden so povsem končali privez, in vsakdanjost se je spremenila čez noč.

Miha je imel zdaj tovor, ki ga na odprtem morju ni imel – tri dni razkladanja in nakladanja, nadzor nad vsakim zabojem, ki je šel čez rob, papirji, ki jih je moral podpisati, preden bi lahko sploh pomislil na kopno.

Branko je stroje ustavil, opravil zadnje preglede, in bil do poldneva prost. »Grem v mesto,« je rekel Mirjani. »Prideš?«

Pred odhodom je na tabli v strojnici še enkrat pogledal seznam načrtovanih del. Ob štirinajstih je bil predviden pregled črpalk hladilne vode in meritev vibracij na pomožnem pogonu, delo, pri katerem je običajno hotel biti navzoč sam. Starejšemu mehaniku Milanu je rekel, naj začne brez njega in rezultate vpiše v dnevnik; če bo kaj odstopalo, naj ga pokliče pri agentu. Milan je prikimal in si nadel zaščitna očala. Branko je že stopil skozi vrata, pa se je vrnil, položil dlan na ohišje črpalke in nekaj sekund poslušal enakomerni tek ležaja. Nato je odšel.

Ko se je zvečer vrnil, je bil pregled končan. V dnevniku je ob vseh meritvah stal Milanov podpis. Vrednosti so bile normalne. Branko je vzel pero, ob Milanovem imenu dodal svoje začetnice in ga odložil. Črnilo je bilo še mokro, ko je zaprl dnevnik.

Darja je medtem sedela na zunanjem delu potniške palube in čakala na Miho, ki ni prišel niti na kosilo.

⁕

Mesto je Mirjano zadelo kot vročinski val, še preden sta prehodila sto metrov od pristanišča – vlažna vročina, ki se je lepila na kožo, vonj po dimu, po sušenih ribah, po sadju, kakršnega še nikoli ni vohala, razloženem na cerade neposredno na tleh. Ženske v barvitih oblekah so klicale mimoidoče k svojim stojnicam, otroci so tekali med nogami odraslih in prodajali arašide iz papirnatih stožcev, in nekdo je nekje igral na boben, ritem, ki se je slišal skozi ves trg, kakor srčni utrip mesta samega.

»Nikoli nisem videla česa podobnega,« je rekla Mirjana, ustavljena pred stojnico z rezljanimi lesenimi figuricami, ki jih je prodajalec razlagal v mešanici francoščine in jezika, ki ga ni prepoznala.

»Jaz sem bil tu že trikrat,« je rekel Branko, »in vsakič je drugače. Prvič sem mislil, da bom omedlel od vročine. Zdaj mi je kar všeč.«

⁕

Prodajalec rezljanih figuric, star mož po imenu Joseph, je govoril presenetljivo dobro italijansko, naučeno od mornarjev, ki so prihajali skozi pristanišče desetletja pred njim. »Ta ptica,« je rekel, ko je Branko pokazal na tisto z razprtimi krili, »pri nas pomeni svobodo. Takšno, ki jo človek najde, ko odide predaleč od doma.« Branko je ptico vzel v roke in jo obrnil proti svetlobi.

»Vrni se še kdaj,« je rekel Joseph, ko sta odhajala, »in mi povej, kaj je ptica prinesla.« Branko se je nasmehnil in spravil ptico v papirnato vrečko.

Kupil je dve podobni rezljani ptici, eno zanjo in eno zase. Potem sta jedla na majhni tržnici, kjer je ženska cvrla v velikem kotlu; sedela sta na prenizkih stolčkih in se smejala temu, kako sta morala zviti kolena. O namišljenem sorodniku v Kongu ni nihče več spraševal.

⁕

Zvečer, ko se je Branko z Mirjano vrnil, oba zasoljena od popoldneva na tržnici in nasmejana od nečesa, kar je bilo očitno samo njuno, je Darja sedela sama na krovu, ob ograji, in gledala luči mesta, do katerega ni prišla.

»Kako je bilo?« je vprašala, ne da bi se obrnila.

»Lepo,« je rekla Mirjana, morda preveč lahkotno za trenutek, ki je sledil.

»Lepo,« je ponovila Darja. »Medtem ko jaz čakam na krovu, kot da sem še vedno na plovbi, čeprav smo privezani.«

»Ni moja krivda, da je Miha častnik krova.«

»Ni tvoja krivda,« se je strinjala Darja. »Ampak tebi je lahko, in to ni isto kot pravično.«

⁕

Od tistega večera naprej se je med njima naselilo nekaj, česar nobena ni hotela imenovati z njegovim pravim imenom. Darja je naslednje jutro opazila zapestnico na Mirjanini roki, poceni kovino s tržnice, ki jo je Branko kupil mimogrede, in vprašala, koliko je stala. Mirjana je rekla, da ne ve. »Ni vprašal,« je dodala preveč hitro. Čez dva dni je Darja pri zajtrku nosila tanko zapestnico, ki ji jo je Miha prinesel iz pristaniške trgovine. Tokrat Mirjana ni vprašala ničesar. Samo pogledala jo je malo dlje, kot bi bilo potrebno. Darja je ta pogled opazila in tisti dan se je zapestnice dotaknila večkrat kot sicer, kot da bi preverjala, ali je še tam.

Naslednje jutro je Darja pred ogledalom zapestnico odpela in jo položila na polico. Že je segla po kljuki, ko se je ustavila, se vrnila in jo znova vzela v roke. Nekaj časa jo je držala med prsti, nato si jo je pripela nazaj. Ko je prišla v jedilnico, jo je Mirjana opazila, vendar tokrat ni pogledala vanjo, temveč Darji brez besede nalila kavo iz vrča, ki je stal med njima.

Najprej so bile razlike majhne. Katera bo sedela ob svojem moškem pri večerji. Katera bo po pristanku šla v mesto. Katera bo zvečer dobila uro in katera deset minut. Mirjana je začela opazovati, ali Darja vidi, koliko časa ji Branko nameni. Darja pa je štela, kolikokrat je Miha zaradi nje spremenil načrt ali stražo.

Pri večerji je Branko nekega dne z nogo odmaknil prosti stol ob sebi in pogledal Mirjano, čeprav je Darja že prihajala proti mizi. Mirjana je njegov pogled ujela in za hip obstala. Potem je prijela naslonjalo stola na drugi strani mize. »Ne danes,« je rekla tako tiho, da jo je slišal samo Branko. Sedla je nasproti Darje. Darja ni dvignila oči od krožnika, je pa čez nekaj trenutkov košaro s kruhom potisnila proti sredini mize, dovolj daleč, da jo je Mirjana lahko dosegla brez prošnje.

Nekega popoldneva je Mirjana rekla Branku, da bi rada še enkrat v mesto, čeprav je vedela, da ima v strojnici načrtovan pregled. »Vedno imaš čas za stroje. Zame ga boš imel, ko bomo že doma vsak na svojem koncu.« Branko je nekaj časa molčal, nato rekel, da bo uredil. Mirjana ga je poljubila na lice. »Vedela sem, da ti je mar.« Branko ni odgovoril.

Ko je Miha naslednjič rekel, da ne more zamenjati straže, ga je Darja vprašala: »Res ne moreš ali nočeš prositi?« — »Darja, straža ni stvar želje.« — »Saj nisem rekla, da je.« Zvečer je vseeno šel do Tomaža. Ko se je vrnil, mu Darja ni rekla hvala. Samo odmaknila se je, da je lahko sedel poleg nje.

Mirjana je Darji nekoč rekla, naj ne sili Mihe v stvari, ki mu lahko škodijo pri delu. Darja jo je pogledala. »Kolikokrat je Milan ostal spodaj, ko si bila ti z Brankom v mestu?« Mirjana je zardela. »To ni isto.« — »Seveda ni,« je rekla Darja. »Tvoje nikoli ni isto.« Po tem pogovoru tri dni nista sedeli skupaj.

Na začetku poti sta še stali druga ob drugi, kadar je ladja pristala. Zdaj sta pri večerji puščali med seboj prazen stol, tudi kadar ni bilo razloga zanj. Ko je Darja nekega večera vstala po kruh, je Mirjana segla po košari, da bi ji jo podala, vendar se je ustavila in roko položila nazaj v naročje. Darja je šla mimo nje, ne da bi jo pogledala.

Posadka je spremembo videla prej kot onidve. Pri kartah niso več ugibali samo, kdo je s kom, temveč katera bo naslednja dobila več časa, dražje darilo ali večer v mestu. Rudi je nekega jutra postavil pred njiju dve kavi in košaro s kruhom pustil natanko na sredini mize. Krmar ga je pogledal, Rudi pa je samo skomignil. »Tako je najvarneje,« je rekel. Nihče se ni zasmejal.

Mirjana ni imela odgovora na to, ali pa ga ni hotela dati. Obrnila se je in odšla proti kabini, Darja pa je ostala ob ograji, sama, dokler se luči mesta niso začele gasiti ena za drugo.

ČETRTO POGLAVJE — Cena svobode

Tretji večer v Pointe-Noiru je Darja čakala na krovu, ko se je Miha vrnil s štiriurne dolžnosti, prepojen z znojem in soljo, srajca se mu je lepila na hrbet, obraz mu je bil rdeč od sonca, ki je čez dan sijalo naravnost na most, brez sence, brez oddiha. Vedela je, da bo Branko tisti večer peljal Mirjano na večerjo v mesto – slišala je to od Rudija, ki je slišal od Dragoljuba, ki je slišal od nikogar posebej, ker se je na tej ladji vedelo vse, še preden se je zgodilo.

»Prosi Tomaža, naj nocoj prevzame,« je rekla Darja. »Enkrat. Saj mu lahko vrneš.«

»Ne gre tako.«

»Kako pa gre? Ti čakaš ladjo, jaz pa tebe?«

⁕

Miha je še tisti večer stopil do Tomaža, ki je sedel sam v jedilnici za posadko, s skodelico kave pred sabo, ki se ji je para že skoraj popolnoma polegla.

»Bi lahko nocoj prevzel mojo večerno?« je vprašal Miha.

Tomaž ga je pogledal čez rob skodelice. »Spet?«

Miha je za trenutek molčal. »Ja. Dolgujem ti.«

»To si rekel že zadnjič.« Tomaž je pogledal proti razporedu. »Ob polnoči sem spet jaz.«

Ko je Miha odšel, je Tomaž pogledal razpored straž na steni. Njegova popoldanska straža se je končala ob šestnajstih, Mihova se je začela ob isti uri in trajala do dvajsetih. S palcem je šel po vrstici od šestnajste do dvajsete ure, nato še do polnoči, ko se je začenjala njegova naslednja straža. Poleg tega so ga čakali korekcija kart, radijska opozorila in tedenski pregled ladijske lekarne. Vzel je skodelico, v kateri je bila kava že hladna, jo izpil do dna in odnesel na most.

Ob pol enajstih zvečer je Tomaž sedel nad karto in že tretjič prebral isto navigacijsko opozorilo. Ko je hotel prepisati koordinati, je ugotovil, da je svinčnik še vedno v njegovi roki nad praznim robom karte. Vstal je, si z mrzlo vodo splaknil obraz in delo dokončal. Ko se je sklonil nad karto, ga je v zatilju zategnilo; z dlanjo si je za nekaj sekund podprl vrat, nato nadaljeval. Naslednje jutro je v evidenci zdravil našel prazno vrstico, ki bi jo moral izpolniti prejšnji dan. Vpisal je manjkajoči podatek in zaprl knjigo.

Miha za prazno vrstico v evidenci zdravil ni vedel. Pozneje je pregledoval Tomaževe zapise. Vnos je bil natančen. S prstom je obstal na uri, ob kateri bi moral stati tam sam, nato dnevnik zaprl.

⁕

Tisti večer je Miha z Darjo večerjal v majhni gostilni blizu pristanišča, kjer so mize stale naravnost na pesku in kjer je lastnik prižgal petrolejke, ko je sonce zašlo, namesto elektrike, ki je ni bilo. Darja je bila lepša, kot jo je videl kdaj na ladji – morda zaradi svetlobe, morda zato, ker je bila prvič ta teden brez tiste tihe jeze, ki jo je nosila, kadar je čakala.

»Vidiš,« je rekla Darja med večerjo, »ni bilo tako težko.«

Miha je pogledal petrolejko med njima. »Ne. Samo Tomaž bo ob polnoči spet na mostu.«

⁕

V naslednjem pristanišču, v Douali, je bila prošnja druga po vrsti, in tokrat je Miha ponudil denar, preden ga je Tomaž sploh zahteval. Tretjič, teden pozneje, je bila prošnja že skoraj samoumevna – Darja ni več spraševala, ali gre, temveč kdaj.

»Kupil sem ji verižico,« je rekel Miha nekega večera Tomažu, medtem ko sta čakala na menjavo straže, iz potrebe, da pove nekomu, ne da bi vedel, zakaj ravno njemu. »V Douali. Stala je več, kot je bilo pametno.«

Tomaž ni vprašal, koliko je ostalo od Mihovega dodatka. Ob predaji straže je samo rekel: »Naslednjič me vprašaj, preden obljubiš njej.«

⁕

Tomaž je sprva Mihove prošnje sprejemal skoraj brez vprašanja. Potem je neko jutro po dodatni straži ob zajtrku zaspal nad kavo. Rudi mu je tiho vzel skodelico iz roke, preden bi se prevrnila. Naslednjič, ko je Miha prišel z isto prošnjo, je Tomaž dolgo gledal razpored na steni, preden je rekel: »Tako ne bo šlo v nedogled.«

⁕

Darja je vedela, da Miha za zamenjave plačuje. Videla je po tem, kako je odštel drobiž za darilo in po kratkem premoru pred naslednjim »seveda«. Ni vprašala, koliko ga stane.

Včasih, pozno ponoči, ko je Miha že spal, izčrpan od straže in od nje, je Darja ležala budna in se spraševala, kaj bi rekla mati, če bi vedela – ne o Mihi, temveč o tem, v kaj se je njena hči spremenila v treh mesecih na morju: v žensko, ki zna izračunati, koliko časa ima moški zanjo, in ki je prenehala spraševati, ali je to, kar dobi, dovolj, ker vprašanje samo po sebi ni spremenilo odgovora.

Ni si dovolila pomisliti predaleč naprej, na to, kaj bo, ko bo Miha spet doma, s Sonjo, ki je zanjo obstajala samo kot ime, ki ga je Miha nekoč izgovoril v spanju, in sta ga potem, ko se je zbudil, pustila viseti v zraku, brez razlage, ker razlaga ne bi pomagala nobenemu od njiju.

⁕

Darjino otroštvo je bilo drugačno od Mirjaninega – oče ju je zapustil, ko je bila stara sedem let, in mati je sama vzgajala njo in sestro, z njo pa je bila Darja v nenehnem, nikoli povsem izrečenem tekmovanju za materino pozornost, ki je nikoli ni bilo dovolj za obe. Sestra je bila starejša, mirnejša, tista, ki je vedno naredila, kar se je pričakovalo – dokončala šolo, si našla spodobno službo in se poročila z moškim, ki ga je mati odobravala na glas, pred vsemi.

Darja je bila tista druga – tista, ki je spraševala preveč, ki ni znala mirno sedeti pri nedeljskem kosilu, ki je pri sedemnajstih pobegnila s fantom, za katerega se je pozneje izkazalo, da ni bil vreden niti tistega tedna, ki ga je z njim preživela. Andrej, zaročenec, ki ga je pustila v Trstu, je bil prvi moški, ki ji je ponudil mir namesto drame – in Darja je rekla da, ne iz ljubezni, ki bi jo znala imenovati, temveč iz utrujenosti od tega, da bi bila vedno tista, ki dela probleme.

Ladja je bila zanjo priložnost, da za tri mesece ne bo nikogaršnja hčerka, sestra ali zaročenka. Na morju pa se je znova zalotila pri istem: štela je, kdo je zanjo naredil več in kdo premalo.

PETO POGLAVJE — Tanka črta

Ob dveh zjutraj je bila strojnica tiha na svoj način – ne tiho, kot je tih zrak, temveč tiho, kot je tiho nekaj, kar ropota tako enakomerno, da ropot postane oblika tišine. Vročina je bila stalna, vlažna, in olje je dišalo po nečem sladkastem, skoraj prijetnem, če je človek dovolj dolgo delal ob njem, da ga je nehal opažati. Branko je stal med stroji, ki niso potrebovali njegove pozornosti, in preverjal merilnike, ki niso potrebovali preverjanja, srajco je imel odpeto do polovice, znoj mu je tekel po hrbtu, čeprav ni delal ničesar, kar bi znoj upravičilo.

⁕

V takih urah, ko ni bilo dela, ki bi mu zaposlilo misli, se je Branko včasih spomnil, kako je sploh prišel na morje – ne iz ljubezni do valov, kot so si radi predstavljali tisti, ki niso nikoli delali na ladji, temveč iz preproste potrebe, da pobegne od očeta, ki je bil kmet in ki je pričakoval, da bo tudi sin ostal na zemlji, obdeloval iste hektare, ki jih je obdeloval že njegov oče pred njim. Branko je pri sedemnajstih odšel v Piran, na pomorsko šolo, brez očetovega blagoslova, in oče mu ni nikoli povsem odpustil te izbire, čeprav sta se pozneje, ko je bilo prepozno za zamero, vsaj nekako sprijaznila.

Prve tri plovbe je Branko preživel v strahu, ki ga ni priznal nikomur – strahu pred globino pod ladjo, pred stroji, ki bi lahko ubili, če jih ne bi razumel dovolj dobro, pred domotožjem, ki ga je stiskalo za grlo vsak večer, ko je sonce zašlo. Naučil se je stroje razumeti tako temeljito, da so mu postali domači, bolj domači kot očetova zemlja je bila kdaj, in v tem razumevanju je našel tisto vrsto miru, ki ga drugi iščejo v veri ali v družini – nadzor nad nečim, kar je bilo dovolj zapleteno, da je zahtevalo vso njegovo pozornost, in dovolj predvidljivo, da mu je vračalo natanko to, kar je vanj vložil.

Ano je spoznal na plesu v Kopru, med enim od kratkih postankov med plovbami, in vse, kar je vedel o njej v prvih desetih minutah, je bilo, da se je smejala z vsem telesom, ne le z obrazom, s smehom, ki je prihajal od nekod globlje, kot se smejejo ljudje, ki jim ni bilo treba prezgodaj odrasti. Poročila sta se leto pozneje, in Branko je mislil, da je s tem našel odgovor na vprašanje, ki ga sploh ni znal ujeti v besede, dokler ni prišlo prvo veliko slovo – kako naj bo hkrati moški, ki pripada morju, in moški, ki pripada eni ženski, kadar sta ti dve pripadnosti tako pogosto v sporu druga z drugo.

⁕

V žepu delovne srajce je imel Anino pismo. Tri dni ga ni odprl.

Tisto noč ga je vzel iz žepa, ga obrnil enkrat, dvakrat med prsti, nato ga odprl. Bilo je kratko: novice o otroku, o sosedovi ograji, o vremenu doma – da je bilo tisti teden nenavadno mrzlo za ta letni čas, da je morala iskati zimsko odejo že v oktobru. Na koncu, brez vprašaja, samo stavek: »Pogrešam tvoj glas, ne samo novice o tebi.«

Prebral ga je dvakrat, ga zložil in spravil nazaj v žep. Rob papirja ga je pri sklanjanju rezal ob prsi.

Naslednji dan je sedel z listom papirja v jedilnici za posadko in napisal tri vrstice o vremenu, stroju in tem, da misli nanjo. Dolgo je gledal zadnji stavek, nato list zmečkal. Pismo, ki ga je pozneje poslal iz Douale, je bilo krajše.

⁕

V naslednjih dneh je pismo nosil s sabo. Nekajkrat je v mislih začel stavek, ki se je končal, še preden je prišel do Ane.

Nato je stopil na krov, kjer je v soncu zadnje ure pred večerjo stala Mirjana, s smehom, namenjenim samo njemu, in vsi stavki, ki jih je sestavljal ves dan, so izginili brez sledu.

⁕

Mirjana je opazila, da je Branko zadnje dni nekje drugje, tudi kadar sedi zraven nje. Ko ga je gledala, kako se približuje po krovu, ni več verjela, da bo ob koncu plovbe vse pustila na ladji.

Zdaj, ko je gledala Branka, kako se približuje po krovu, z obrazom, ki ga ni znala povsem prebrati, je vedela, da laže sami sebi, če še vedno misli, da bo lahko odšla brez ničesar, česar ne bi mogla pustiti za sabo. Ni bila prepričana, ali ji je hujše zaradi tega spoznanja, ali zaradi tega, da ga ni imela s kom deliti – Darji tega ne bi mogla povedati, ne več, ne po vsem, kar se je zgodilo med njima.

»Zamišljen si,« mu je rekla, ko je prišel dovolj blizu.

⁕

Mirjanino otroštvo v Trstu je bilo, na površini, brez pomanjkanja – oče je imel trgovino s tkaninami, mati je skrbela za dom, in Mirjana je bila edinka, razvajena na način, ki ni pomenil razvad, temveč pozornost, ki so ji jo namenili vsi okoli nje. A ta pozornost je imela ceno: pričakovanje, da bo postala tisto, kar so si starši predstavljali zanjo – dobra partija za sina kakega drugega trgovca, mati vnukom, ki bodo nadaljevali družinsko ime na enak, predvidljiv način, kot ga je nosila ona sama.

Pri petindvajsetih je skoraj privolila v tak zakon, z možem, ki bi ji dal vse, česar si ni želela, in nič od tega, česar si dolgo ni upala niti pogledati naravnost, dokler ni bilo prepozno, da bi karkoli spremenila. Odpovedala je poroko tri tedne pred datumom, brez razlage, ki bi zadovoljila starše, in od takrat je bila v družini znana kot tista, ki je nekaj pokvarila, ne da bi znala reči, kaj natanko je s tem rešila.

Devetindvajset let je bilo dovolj, po njenem lastnem računu, da ugotovi, ali bo živela življenje, ki so ji ga namenili drugi, ali bo poskusila najti svoje – in ladja, ki je vozila tovor v Afriko, je bila prvi konkreten korak proč od odgovora, ki ga ni hotela sprejeti.

»Sem.« Branko je sedel poleg nje.

Miha je v isti uri stal na mostu, sam, z instrumentom v roki. Zvezde so bile hladne in natančne. Ko je instrument zdrsnil navzdol, je namesto njih zagledal samo temno morje.

Sonje ni nehal imeti rad. Pri Darji pa mu je godilo, da ga čaka. Na mostu je pogledal uro in pomislil na Tomaža, ki bo čez nekaj ur prevzel del njegove straže. Misel je odrinil in nadaljeval obhod.

Za nekaj sekund je pomislil, da bo po straži spil kavo in šel spat. Nato je pospravil instrument in šel dol, tja, kjer je Darja čakala.

⁕

Miha je na morje prišel iz povsem drugačnega razloga kot Branko – ne kot pobeg, temveč kot izpolnitev pričakovanj, ki so bila vanj vgrajena, še preden se je sam lahko odločil za karkoli drugega. Njegov oče je bil prvi častnik na trgovski ladji, in oče njegovega očeta prav tako, in v družini ni bilo vprašanja, ali bo Miha šel na morje, temveč samo, kako hitro bo napredoval, ko bo šel.

To pričakovanje je nosil kot dvojno breme – ne le naučiti se poklica, temveč ga obvladati bolje, kot ga je obvladal oče, ki je umrl mlad, na morju, od infarkta, ki ga v tistih letih ni nihče pričakoval pri moškem, ki je bil videti tako močan. Miha je bil takrat star petnajst let, in od takrat naprej je vsak njegov uspeh nosil senco tekmovanja z nekom, ki ni bil več tam, da bi ga videl zmagati.

Morda je prav zato tako težko prenašal vsak namig, da ni dovolj dober – zakaj mu Darja ni dovolj hitro rekla, da je opravil dovolj, zakaj je Norbert dvomil o njegovi presoji, zakaj je moral prositi Tomaža za usluge, namesto da bi se, kot njegov oče, na to spomnil sam, brez potrebe po prošnji. Vsaka od teh stvari je bila majhna rana na nečem, kar je Miha nosil od petnajstega leta naprej, in ni vedel, kako naj to pove komurkoli, ne da bi zvenel, kot da se pritožuje nad nečim, kar bi moral samo prenesti.

⁕

Sonjini dnevi so bili drugačni od Aninih – brez otroka, ki bi ji dajal obliko časa, samo služba v pisarni špedicijskega podjetja, kjer je urejala papirje za ladje, ki jih ni nikoli videla pluti, in stanovanje, ki je bilo, brez Mihe, preveliko za eno osebo in premajhno za samoto, ki jo je v njem čutila. Mati jo je klicala vsak teden, vedno z istim vprašanjem, in Sonja je vedno odgovarjala enako – da je še čas, da naj počaka, ne da bi si dovolila ugotoviti, na kaj pravzaprav čaka.

⁕

Sonja, za razliko od Ane, ni odraščala ob morju – prišla je iz Ljubljane, iz družine uradnikov, kjer je bilo morje nekaj, kar se obišče poleti, ne nekaj, kar določa ritem celega življenja. Miha je spoznala na študentski zabavi, še preden je vedela, kaj natanko pomeni biti žena pomorščaka, in ko ji je povedal, kakšno življenje ji ponuja, je rekla da brez popolnega razumevanja, kaj to pomeni – zaljubljena v moškega, ne v poklic, ki ga bo od nje vsakih nekaj mesecev odnesel.

Prve mesece samote je prenašala slabo, brez izkušnje, na katero bi se lahko oprla, in brez domačega zgleda, ki bi ji povedal, kako se živi z dolgimi pomorskimi odsotnostmi. Naučila se je sama, počasi, kako zapolniti ure, ki jih Miha ni mogel deliti z njo – z delom, s knjigami, z Mileno v pisarni, ki ji je pri vprašanjih, povezanih z morjem in čakanjem, postala bližja sogovornica kakor lastna mati.

Včasih, ko ni mogla spati, je sedla k mizi in poskušala napisati pismo, a ni vedela, kaj naj vpraša, ne da bi zvenelo, kot da ne zaupa – in zaupanje je bilo edino, kar ji je ostalo, ko ni imela ničesar drugega otipljivega, na kar bi se lahko oprla, po tri mesece naenkrat, plovbo za plovbo, vse od poroke.

⁕

Anini dnevi so tekli po preprostem redu: zjutraj Matjaž v vrtec, nato trgovina, popoldne otrok, večerja, kopel, spanje. Šele ko je Matjaž zaspal, je sedla k oknu. Na steni ob vratih je visel koledar z obkroženim enajstim decembrom.

Matjaž je pred spanjem vprašal: »Koliko še?« Ana je pokazala na koledar. »Manj kot včeraj.« Deček je s prstom štel prečrtane dneve, dokler se ni zmotil in začel znova.

Naslednje jutro je Ana na koledarju prečrtala nov kvadratek. Matjaž je stal na stolu in hotel črto potegniti sam. Naredil jo je poševno, čez dve številki. Ana je pogledala črto in je ni popravila.

⁕

Pisala mu je pisma vsak teden, čeprav je vedela, da bodo prispela v svežnjih, vsa naenkrat, ob naslednjem pristanku – ni bilo pomembno, kdaj bo prebral, pomembno je bilo, da je pisala, da je ohranjala navado, ki je dajala obliko tednom, ki bi sicer bili brezoblični.

⁕

Sonja je pisala redkeje kot Ana. Nekoč je začela z besedami »Pogrešam te bolj, kot sem pričakovala«, potem dolgo gledala stavek. Lista ni strgala. Zložila ga je v predal in začela novega z: »Pri nas je vse po starem.«

Nekega petka je Sonja ob dogovorjeni uri sedela ob telefonu. Ko je minilo deset minut, je vstala in pomila dve že čisti skodelici. Telefon je pozneje zazvonil. Klicala je mati.

⁕

V Monfalconu je bila Katarinina kuhinja majhna in topla, z rdečimi zavesami, ki jih je sama sešila, in radijskim sprejemnikom na polici, ki je bil edini vir novic iz sveta, kamor je odplula polovica moških tega mesta. Ana je sedela pri Katarini, ženi enega od mehanikov, ki je pravkar odložila slušalko po svojem tedenskem klicu, roke še vedno rahlo tresoče od vznemirjenja, ki ga vedno prinese glas od daleč.

»Vse je v redu,« je rekla Katarina, ne da bi pogledala Ano naravnost v oči, medtem ko je nalivala kavo, ki je stala na štedilniku že pol ure. »Ladja pluje mirno, posadka je zdrava.«

»In Branko?« je vprašala Ana. »Si ga slišala omenjenega?«

»Slišala sem, da je zdrav,« je rekla Katarina in kavo nalila do roba. Ana je čakala še trenutek. Katarina je pogledala proti štedilniku.

Ana je skodelico prijela z obema rokama. »Dobro.« Več ni vprašala.

ŠESTO POGLAVJE — Douala

Preden je Branko odkril puščanje, je agent na krov prinesel nov sveženj pošte za posadko, ki se je zaradi poti med pristanišči nabirala od zadnjega razdeljevanja, in za nekaj ur je bila cela ladja, ne glede na čin ali položaj, samo skupina ljudi, ki so sedeli na svojih posteljah in brali besede od doma. Dragoljub je pisma po kabinah delil s spoštovanjem, ki ga sicer ni namenjal ničemur na ladji, in vsak, ki je prejel pismo, je za trenutek izginil s krova, potopljen v papir, ki je dišal po drugi celini.

Krmar je prejel tri pisma od žene, napisana v različnih dneh in naslovljena na različna pristanišča na njihovi poti, ki so ga nazadnje dohitela skupaj, in jih je bral po vrsti, sestavljajoč zgodbo, ki ji je manjkalo kosov. Stipe je dobil dve od Vesne in eno od matere, in bral je najprej materino, ker je vedel, da bo Vesnino pismo hotel brati počasi, brez naglice, morda celo dvakrat.

Rudi ni dobil nobenega pisma, kot ni dobil nobenega ob nobenem prejšnjem razdeljevanju pošte, odkar ga je žena zapustila. Namesto da bi to skrival, je to povedal na glas, brez zadrege, medtem ko je pripravljal kosilo za tiste, ki so še vedno brali. »Nimam koga, da bi mi pisal, in to je v redu,« je rekel Dragoljubu. »Vsaj ne čakam razočaranja, ki ga včasih prinese odprta ovojnica.« V tem ni bilo grenkobe, samo trezno sprejemanje položaja, ki ga je izbral sam, dolgo pred to plovbo.

V Douali se je pokazalo, česar ni pokazal noben merilnik v Pointe-Noiru: hladilni sistem enega od motorjev je puščal, počasi, a dovolj, da je Branko vedel, preden je še dokončal prvi pregled, da bo to terjalo dneve, ne ur. Douala sama je bila drugačna od Pointe-Noira – bolj vlažna, bolj zelena, z gostim rastlinjem, ki je segalo skoraj do samega pristanišča, in z zrakom, ki je bil tako težak od vlage, da je bilo dihanje samo po sebi delo.

»Čez dan ne morem nikamor,« je rekel Mirjani prvo jutro, roke že umazane od maziva, ki se mu je vpilo pod nohte tako globoko, da ga ne bo izpral niti do večera. »Dokler tega ne spravimo v red, bom večino časa spodaj.«

»Cele dneve?«

»Skoraj. Zvečer bom videl, koliko bo ostalo od mene.«

⁕

Mirjana je prvi popoldan preživela na potniški palubi, sama, brez Darje, ki je odšla z Miho takoj po zajtrku – prvič, odkar sta bili na tej ladji, je bilo obratno. Miha se je z drugim častnikom dogovoril tako gladko, da ni bilo več niti nerodnosti, niti pogajanja: rekel je, kaj potrebuje, Tomaž je prikimal, in to je bilo vse.

»Vrneva se pred večerjo,« je rekla Darja, že na poti k izhodu, z rutico okoli las in nasmehom, ki ga Mirjana dolgo ni videla na njej.

Miha in Darja sta tisti dan hodila po ulicah, ki so bile ožje kot v Pointe-Noiru, med hišami s pločevinastimi strehami, mimo šivilje, ki je sedela pred svojo delavnico in ročno šivala nekaj rdečega, mimo fantov, ki so igrali nogomet z žogo, narejeno iz zvitih vrečk in vrvic. Darja je Miho vprašala o zvezdah, o tem, kako natančno lahko z njimi res določi, kje je ladja, in Miha, ki je bil navajen, da mu ta tema pri Darji navadno ni zanimiva, je govoril dlje in bolj sproščeno, kot je govoril kdajkoli prej – ta dan, ukraden iz urnika, mu je dal dovoljenje, da je za nekaj ur samo moški na sprehodu, ne častnik na dolžnosti.

Mirjana ji ni zavidala na glas. Sedela je na brisači; tisti dan nje ni imel kdo gledati – posadka je bila zaposlena s tovorom, Branko spodaj, in sonce je bilo isto kot vedno, a brez opazovalcev je bilo samo sonce, ne več orožje.

⁕

Drugi dan, ko se je čas začel vleči, je Mirjana stopila do skupine mornarjev, ki so se ob poldnevu zbirali pri izhodni rampi, oblečeni za mesto, glasni, že napol misleči na pivo, eden od njih je že žvižgal melodijo, ki jo je slišal od lokalnega prodajalca gramofonskih plošč prejšnji dan. Med njimi je bil Stipe in dva starejša, eden od njiju tisti, ki je Stipeta nekoč posvaril zaradi sončenja.

»Grem lahko z vami?« je vprašala, morda preveč lahkotno, kakor za majhno stvar. »Samo do trga in nazaj.«

Mornarji so se spogledali. Stipe je odprl usta, pripravljen reči da, preden ga je starejši mornar prehitel.

»Ne, gospodična.«

»Zakaj ne? Samo sprehod bi bil.«

»Ker če se vam kaj zgodi, medtem ko ste z nami, bomo mi tisti, ki bomo odgovarjali upravitelju stroja,« je rekel mornar, brez posebne grobosti, a tudi brez prostora za pogajanje. »In ker vsak v tem pristanišču ve, čigava ste, in nihče od nas noče biti tisti, ki vas je peljal naokoli, ko njega ni bilo zraven.«

»Nisem njegova last,« je rekla Mirjana.

Starejši mornar je pogledal proti rampi. »Niste. Ampak danes se mi ne da Branku razlagati, zakaj ste šli z nami.« Nato je stopil za drugimi.

Skupina je odšla po rampi navzdol, smeh se je nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo, žvižganje se je oddaljevalo proti mestu, kamor je ni bilo. Mirjana je ostala pri ograji, sama, in prvič od odhoda iz Monfalcona ni vedela, komu bi na tej ladji lahko rekla, da ji je hudo.

⁕

Drugi dan je bilo slabše. Tretji dan je Mirjana stopila do strojnice, čeprav ji ni bilo dovoljeno brez spremstva, in obstala pri vratih, kjer je vročina udarila vanjo kot zid, gost vonj olja in kovine, hrup, ki ni bil samo glasen, temveč fizičen, nekaj, kar je čutila v prsih, ne le v ušesih.

»Ne moreš sem,« je rekel Branko, ne da bi se obrnil od cevi, ki jo je pregledoval, glas mu je bil komaj slišen nad ropotom.

»Samo videti sem te hotela.«

»Vidiš me. Zdaj pojdi nazaj gor, preden te kdo vidi tu.«

Branko se ni obrnil od cevi. »Mirjana, zdaj res ne.«

⁕

Zvečer, ko sta se Miha in Darja vrnila, zasoljena in nasmejana, z rdečo tkanino, ki jo je Darja kupila od šivilje in ki jo je nosila prek rame kot šal, je Mirjana sedela sama na krovu in gledala isto luč mesta, ki jo je nekoč gledala Darja.

»Kako je bilo?« je vprašala Mirjana.

Darja je rdečo tkanino snela z rame. »Dobro. Enkrat sem bila jaz tista, ki ni čakala.«

⁕

Tomaž je tisto popoldne, ko je ob štirih končal svojo stražo, imel nekaj prostega časa, in odločil se je, da gre do Seamen's Mission. Pomorščaki so vedeli, da je tam pijača nekoliko cenejša kot drugje v mestu – imeli so televizijo, bazen, in vedno je nekje igrala glasba. Ni šel tja zaradi družbe, tudi mesta si ni nameraval ogledovati. Hotel je samo za nekaj ur zapustiti ladjo in zamenjati okolje, preden se ob polnoči vrne na svojo naslednjo stražo. Na ladji človek hitro začne ceniti tudi tako majhne spremembe – nekaj ur na kopnem je bilo dovolj, da za kratek čas pozabiš na vsakdan, potem pa se vrneš in življenje teče naprej po svojem redu.

Do Seamen's Mission so vodile dolge betonske stopnice, po katerih so ves čas hodili domačini, nekateri navzgor, drugi navzdol. Tudi on se je odpravil po njih in se počasi vzpenjal proti mestu. Tedaj na njih ni videl nič posebnega – bile so samo stopnice, po katerih je vsak dan hodilo veliko ljudi.

V Seamen's Mission je ostal nekaj ur, popil nekaj pijače, malo posedel, poslušal glasbo in gledal televizijo, ne da bi si pozneje zapomnil, kaj je bilo na programu. Spominjal se je samo, da je bil tam do večera.

⁕

Ko se je približala ura vrnitve, se je odpravil nazaj, po isti poti, po istih stopnicah, po katerih je nekaj ur prej prišel v mesto. Tokrat je bil na njih popolnoma sam. Ljudi, ki so še pred nekaj urami hodili gor in dol, ni bilo več. Tudi v okolici je bilo vse bolj tiho. Zdelo se mu je povsem običajno. Na uro ni posebej gledal – vedel je samo, da mora pravočasno priti na ladjo.

Mirno je hodil navzdol, nikamor se mu ni mudilo, o nevarnosti ni razmišljal – pravzaprav ni razmišljal skoraj o ničemer. Šele pozneje je izvedel, da domačini po mraku teh stopnic skoraj niso več uporabljali. Zaradi številnih ropov in umorov so jim dali ime Stopnice smrti.

Ko je to slišal, se je za trenutek zamislil – ne zato, ker bi ga postalo strah, temveč zato, ker se je vprašal, zakaj njega tisti večer ni bilo strah. Odgovora takrat ni našel. Dolga leta je mislil, da je šlo samo za nevednost, da preprosto ni vedel, kako nevaren je bil tisti kraj. Pozneje je mislil drugače. Mislil je, da človek, ki mu življenje veliko pomeni, hodi drugače – bolj previdno, bolj pozorno. On pa je takrat hodil, kot da je vseeno, kaj se bo zgodilo. Ne zato, ker bi bil pogumen – pogumen ni bil. Bil je samo človek, ki je v sebi nosil toliko nereda, da mu lastno življenje ni pomenilo toliko, kot bi mu moralo.

Ko je ponoči prišel na ladjo in prevzel stražo, je videl dva mornarja s krova, ki sta se vračala samo v spodnjih hlačah. Na stopnicah so ju oropali. Vzeli so jima vse, kar sta imela pri sebi.

⁕

Norbert je naslednje jutro sklical vso posadko, ki ni bila na dolžnosti, in brez pridige, ki bi jo kdo pričakoval, samo povedal, kar je bilo treba povedati: da so domačini stopnicam med Seamen's Mission in pristaniščem po mraku rekli Stopnice smrti, in da se od zdaj naprej po njih ne hodi sam, ne glede na uro, ne glede na to, kako varno se je zdelo popoldan.

»Vsak, ki gre v mesto, gre v paru ali skupini,« je rekel. »In vsak se vrne, preden se stemni, ali pa počaka do jutra. Ni mi mar, če se zdi to pretirano previdno. Raje bom pretirano previden petdesetkrat, kot da bom enkrat prepozno izvedel, da bi moral biti.« Nihče od posadke ni ugovarjal – dva mornarja v spodnjih hlačah, s praznimi žepi in pretresenim izrazom na obrazu, sta bila dovolj prepričljiv argument sama po sebi.

⁕

Ko je bil hladilni sistem peti dan končno popravljen, se je v istem Seamen's Mission zgodilo nekaj povsem drugega – nekaj, o čemer je govorila cela posadka še tedne po tem, ko je ladja že zdavnaj zapustila Doualo. Branko in Miha sta tja pripeljala Mirjano in Darjo na skupen večer, prvič in edinkrat na tej plovbi, ko sta oba para izšla skupaj, z željo, da dokažeta, tudi sebi, da je vse med njimi še vedno lahkotno, še vedno igra.

Pijača je tekla od zgodnjega večera – najprej pivo, nato nekaj močnejšega, kar je natakar priporočil kot lokalno posebnost, in do polnoči nihče od štirih ni bil več popolnoma pri sebi. Miha je prvi predlagal, da gredo v bazen, oblečeni, tako kot so bili, in Darja se je smejala tako glasno, da so se obračale glave za sosednjimi mizami, preden je skočila za njim, obleka se ji je prilepila na telo, ko je prišla na površje.

Branko in Mirjana sta se jima pridružila, in za nekaj minut je bilo videti kot nedolžna zabava – štirje ljudje, ki so pozabili na starost in na položaj, samo smeh in vodni curki, ki so leteli čez rob bazena. Toda pijača je vzela svoje, in smeh je postal glasnejši, kot je bilo dovoljeno, in Miha je začel peti, napačno in preglasno, pesem, ki se je komaj spomnil, medtem ko je Darja plezala iz bazena in nazaj vanj, brez skrbi za mokro obleko, ki se ji je vlekla po tleh.

Upravnik kluba, Anglež srednjih let, ki je Seamen's Mission vodil že petnajst let in je videl marsikaj, je prišel osebno, z izrazom, ki ni bil jezen, temveč utrujen, kot bi ta isti prizor videl že prevečkrat. »Gospoda,« je rekel, brez povzdignjenega glasu, »ta klub je namenjen počitku pomorščakov, ne predstavam. Prosim, poravnajte račun in zapustite prostor.«

Branko je poskušal ugovarjati, da so samo gostje, ki se zabavajo, toda upravnik ni popustil, in na koncu so vsi štirje, še vedno mokri, s smehom, ki je postajal vse bolj negotov, zapustili klub pred očmi drugih pomorščakov. Zgodba se je pozneje selila z ladje na ladjo in iz pristanišča v pristanišče, pri vsakem pripovedovanju nekoliko drugačna, vendar vedno dovolj prepoznavna, da je nosila ime njihove ladje.

Za posadko, ki je poznala vrednost dobrega imena v pristaniščih, kamor so se vračali znova in znova, je bila to sramota, ki je presegla vse dotedanje govorice o razmerjih – ni šlo več samo za zasebno stvar štirih ljudi, temveč za ugled cele ladje, ki ga je zdaj nosila naprej vsaka posadka, ki je pristala v tem istem klubu in slišala isto zgodbo, ponovljeno z vsakim novim pripovedovanjem malce bolj pretirano.

⁕

Norbert je za dogodek izvedel naslednje jutro, od agenta, ki je prišel urejat papirje za naklad in je zgodbo povedal mimogrede, kot zanimivost, ne vedoč, da govori poveljniku prav tiste ladje. Norbertov obraz se ni spremenil, medtem ko je poslušal, a je pozneje tisti dan poklical Branka in Miho, vsakega posebej, v svojo kabino.

»Ne bom vaju spraševal, ali je res,« je rekel Branku, ko je prišel na vrsto. »Agent mi je povedal dovolj podrobnosti, da vem, da je. Povedal vam bom samo to: kar počnete s svojim življenjem, je vaša stvar, dokler ostane vajina. Ko postane javna predstava v klubu, kjer naslednji teden pristanejo posadke še desetih drugih ladij, postane moja stvar, ker nosi ime te ladje, ne le vajino ime.«

Branko ni imel odgovora, ki bi zvenel kot karkoli drugega kot izgovor, zato ni rekel nič. Norbert je nadaljeval, glas mu je bil miren, a v njem ni bilo več prostora za razumevanje, kot ga je morda še bilo na začetku plovbe. »Vem, da vaju ne morem ustaviti. Lahko pa vama povem, da vsak naslednji tak večer šteje – ne samo za vaju, temveč za vsakega mornarja na tej ladji, ki bo moral naslednjič vstopiti v pristanišče, kjer ga bodo gledali kot člana posadke, ki dela kravale v seamen's clubih.«

⁕

Z Miho je bil pogovor krajši, a bolj oster – Norbert je vedel, da je Miha tisti, ki je predlagal skok v bazen, in mu tega ni nameraval spregledati. »Prvi častnik krova je zgled posadki,« je rekel, brez uvoda. »Kadar zgled skače pijan v bazen tujega kluba pred očmi desetih drugih posadk, izgubi nekaj, česar mu noben čin ne vrne nazaj – spoštovanje ljudi, ki jim mora ukazovati.«

Miha je poskušal reči, da je bilo to enkratno, da se ne bo ponovilo, toda besede so mu zvenele votlo, celo njemu samemu, in Norbert jih ni niti komentiral. »Ne zanima me, ali se bo ponovilo,« je rekel. »Zanima me samo, da odslej veste, da vas gledam, in da bo naslednji tak dogodek zapisan tam, kjer se stvari zapisujejo, ne samo izgovorjen med štirimi stenami moje kabine.«

⁕

Mirjana in Darja o tistem večeru nista govorili z nikomer od posadke, a med sabo sta ga omenili enkrat, dan pozneje, ko sta se srečali na potniški palubi. »Se ti zdi, da smo pretiravali?« je vprašala Darja, glava jo je še vedno malce bolela od pijače.

»Se mi je zdelo takrat, ko je prišel tisti mož in nas prosil, naj gremo,« je rekla Mirjana. »Prej se mi ni zdelo nič narobe. Zabavali smo se.«

»In zdaj?«

Mirjana je za trenutek premislila. »Zdaj mislim, da sem na tej ladji včasih pozabila, da obstaja tudi kaj zunaj nje.« Pogledala je Darjo. »In da tisto zunaj ne izgine samo zato, ker ga nekaj dni nočeš gledati.«

⁕

Med posadko je zgodba iz kluba krožila v različnih izvedbah, vsaka bolj barvita od prejšnje, dokler ni bilo v pripovedih tudi razbito pohištvo in policijska intervencija, česar se v resnici ni zgodilo. Rudi je pri kartah samo zmajal z glavo. »Ko štirje ljudje, ki jim gre dobro, mislijo, da jim gre dobro zato, ker so pametnejši od vseh ostalih, ne zato, ker imajo srečo, se prej ali slej zgodi natanko to – pozabijo, da jih gleda cel svet, ne samo tisti, ki jim ploskajo.«

Stipe, ki je bil še vedno mlad dovolj, da je v zgodbi videl predvsem smešno stran, ne posledic, je vprašal, ali je res, da je Miha pel. »Menda tako slabo, da so ga morali ustaviti, še preden ga je vrgel ven upravnik,« je rekel eden od starejših mornarjev, in za mizo je za trenutek zavladal smeh, ki pa ni trajal dolgo – prehitro se je spremenil v tišino, ko je nekdo pripomnil, da bo ladjar po takem dogodku gotovo še enkrat premislil, ali bo na naslednjih plovbah sploh še sprejemal potnike.

SEDMO POGLAVJE — Med prijateljicama

Tisto noč v Douali sta prvič po več tednih sedeli v isti kabini. Darja je skuhala čaj in iz omarice vzela dve skodelici; tisto z modrim robom je postavila pred Mirjano.

Ko je Darja segla po sladkorju, ji je pramen las padel čez oči. Mirjana je dvignila roko, vendar jo je tik pred njenim obrazom ustavila. Darja je lase odmaknila sama in skodelico potisnila bliže sredini mize.

»Zdaj veš, kako je, ko čakaš,« je rekla Darja.

Mirjana je ovila dlani okoli skodelice. »Vem, kako je čakati. Tebe pa očitno nisem prav dobro gledala.«

»Gledala si.« Darja je mešala čaj brez sladkorja. »Samo takrat ti ni ustrezalo.«

Mirjana je s palcem šla čez okrušeni modri rob. »Mogoče sem se bala, da boš rekla nekaj, kar že sama vem.«

Darja je žličko položila na krožniček. Čez nekaj časa sta govorili o domu, Darjini sestri in Mirjaninem očetu. Skodelica z modrim robom je ostala med njima do pozne ure.

»Ko se vrneva,« je rekla Mirjana, »bi lahko poskusili brez njiju v vsakem stavku.«

Darja je odnesla skodelici k umivalniku. »Najprej morava videti, kaj ostane od naju.«

⁕

Peti dan postanka v Douali je Branko popravil hladilni sistem, šesti dan pa je bil prvič spet prost. Mirjana je popoldne preživela z njim v senci rešilnega čolna. Darja je ob stopnicah proti mostu čakala na konec Mihove straže.

»Bo zdaj spet vsak dan tako?« je Darja vprašala zvečer, ko je Miha odšel na most.

Mirjana je zaprla knjigo. »Kaj hočeš, da naredim?«

»Nič velikega. Enkrat ne naredi tako, kot ti najbolj ustreza.«

Mirjana je segla proti njej, Darja pa je skodelico z modrim robom vzela z mize in jo pospravila v omarico. Vrata je zaprla brez udarca.

⁕

Pri naslednjem zajtrku je Tomaž opazil samo to, da Mirjana košare s kruhom ni več podala Darji v roke, temveč jo je odložila na sredino mize. Bil je član posadke, ki je videl spremembo, ne pa tudi pogovora, iz katerega je nastala.

OSMO POGLAVJE — Nesreča

Dan po odhodu iz Douale je mladi mehanik Tone med pregledom tekočega traku segel preblizu pogonskih valjev.

Krik, ki se je razlegel po strojnici, ni bil podoben ničemur, kar so na tej plovbi slišali dotlej. Branko je bil pri stroju v nekaj sekundah, udaril po zasilnem izklopu in nato z ročnim vzvodom sprostil valja toliko, da so lahko Toneta izvlekli. Ko je stroj obstal, je fantova roka med komolcem in zapestjem ležala pod nenaravnim kotom, rokav je bil prepojen s krvjo, Tone pa je bil bled, tresoč in tako omamljen od šoka, da ni več kričal.

Starejši mehanik, ki je delal ob njem, je obstal, kakor da mu noge ne služijo več. Branko mu je zavpil, naj obvesti most in pokliče Tomaža, drugemu mornarju pa ukazal, naj prinese nosila iz ladijske bolniške sobe. Sam je s čisto krpo pritisnil na rano in Tonetu ves čas govoril, naj ga gleda, čeprav ni vedel, koliko njegovih besed fant sploh še razume.

Tomaž je prišel z ladijsko torbo za prvo pomoč. Na ladji ni bilo zdravnika, kakor ga praviloma ni bilo na trgovskih ladjah te velikosti, zato je bil prav Tomaž kot drugi častnik zadolžen za zdravstveno oskrbo posadke. Skrbel je za ladijsko lekarno, preverjal zaloge in roke uporabnosti zdravil ter vzdrževal bolniško sobo, ki je morala biti čista in v vsakem trenutku pripravljena sprejeti bolnika ali poškodovanca. Opravil je predpisano usposabljanje iz prve pomoči, vendar je dobro vedel, kje se njegovo znanje konča.

Ko je videl Tonetovo roko, ni izgubljal časa z vprašanji, na katera so drugi lahko odgovorili pozneje. Preveril je dihanje in utrip, pogledal, ali je fant pri zavesti, nato pa skupaj z Brankom namestil začasno kompresijsko obvezo. Krvavitev se je po nekaj minutah zmanjšala toliko, da so Toneta lahko previdno položili na nosila in ga po ozkih hodnikih odnesli iz strojnice v ladijsko bolniško sobo.

Prostor je bil majhen, vendar urejen: ena postelja s stranskima varovaloma, omarica z zdravili, umivalnik, zložljiva mizica in nosilec za infuzijo. Tomaž je s škarjami razrezal rokav, ne da bi premikal poškodovano roko, rano očistil okoli poškodovanega mesta in krvavitev dokončno zaustavil s sterilnimi oblogami ter čvrstim povojem. Nato je roko od dlani do nad komolcem imobiliziral z oblazinjeno longeto, preveril prekrvitev prstov in zapisal Tonetov utrip, dihanje, temperaturo ter čas, ko je bila poškodba oskrbljena.

Po navodilih iz ladijskega medicinskega priročnika mu je dal protibolečinsko zdravilo in prvi odmerek antibiotika, saj je bila rana odprta in onesnažena z oljem ter kovinskim prahom. Ves čas je spremljal njegovo zavest in barvo kože, Branku pa naročil, naj pripravi natančen opis nesreče, ker ga bo zdravnik potreboval takoj ob prihodu v pristanišče.

Norbert je v bolniško sobo prišel nekaj minut pozneje. Pogledal je Toneta, nato Tomaža. »Kako hudo je?«

»Roka je zdrobljena in rana je odprta. Krvavitev smo zaustavili, roka je imobilizirana, toda tu lahko samo preprečujemo poslabšanje. Potrebuje kirurga čim prej.«

»Koliko časa imamo?«

Tomaž je pogledal fantov bledi obraz in nato zapiske ob postelji. »Tega vam ne morem zagotoviti. Čim prej pomeni čim prej.«

Norbert je že med potjo iz strojnice zahteval položaj ladje in razdaljo do najbližjih pristanišč. Abidjan je bil najbližje mesto z bolnišnico, ki je lahko sprejela tako poškodbo, vendar je bil pri običajni hitrosti oddaljen več kot dva dni plovbe. Če bi ladjo obrnili na najkrajšo smer in ves čas vozili s polno močjo, bi pot lahko skrajšali na približno šestintrideset ur, kar bi pomenilo večjo porabo goriva in obremenitev strojev, ki jih je Branko šele pred kratkim spravil v red.

Poveljnik se je obrnil k Branku. »Lahko strojnica zdrži polno hitrost?«

Branko je za trenutek pogledal Toneta, nato prikimal. »Če bo treba, bo zdržala. Jaz bom spodaj.«

Norbert ni več okleval. »Obrnemo proti Abidjanu in plujemo s polno hitrostjo. Takoj vzpostavite radijsko zvezo z agentom, zahtevajte reševalno vozilo ob prihodu in zdravniku pošljite opis poškodbe ter vse, kar smo mu dali. Za gorivo in spremembo plovnega načrta bom odgovarjal jaz.«

⁕

Tomaž je večino časa ostal pri Tonetu; njegove redne straže so si v teh izrednih urah razdelili drugi častniki, da je lahko spremljal poškodovanca. Redno je preverjal utrip, dihanje, temperaturo in prekrvitev prstov, ob menjavi obveze opazoval, ali se krvavitev vrača, ter v zdravstveni dnevnik zapisoval vsako zdravilo in vsako spremembo fantovega stanja. Ko ga je moral za kratek čas zamenjati kdo drug, je dal natančna navodila, kaj mora opazovati in kdaj ga mora takoj poklicati.

Branko je prihajal iz strojnice, kadar je mogel. Sedel je ob postelji, Tonetu pripovedoval o prvi plovbi, o napakah, ki jih naredi vsak mlad mehanik, in o mizarski delavnici njegovega očeta, v katero se bo vrnil, ko bo vsega konec. Ni mu obljubljal, da bo roka kakor prej, saj tega ni vedel; govoril mu je samo, da plujejo proti zdravniku in da ga nihče na ladji ne bo pustil samega.

Mirjana ga tiste dni skoraj ni videla. Ko ga je nekoč na hodniku vprašala, ali je vse v redu, jo je pogledal, nato skozi odprta vrata strojnice, kjer je Milan klečal ob črpalki. »Pozneje,« je rekel. Mirjana se je umaknila s prehoda.

Namesto tega je vprašala Tomaža, ali lahko pomaga. Ko je presodil, da Tone potrebuje predvsem mir in navzočnost nekoga ob sebi, ji je dovolil sedeti v bolniški sobi, vendar ji je naročil, naj ga takoj pokliče, če fant postane bolj zaspan, začne težje dihati ali če se bolečina nenadoma okrepi. Mirjana mu je brala iz edine knjige, ki jo je prinesla na plovbo, kadar pa ni mogel poslušati, je samo sedela ob postelji in držala njegovo zdravo roko.

Rudi je prinašal juho in čaj, čeprav Tone sprva ni mogel zaužiti skoraj ničesar. Nihče od posadke v teh urah ni govoril o tem, čigava ljubica je Mirjana; v bolniški sobi je bila samo človek, ki pomaga drugemu človeku, in to je bilo dovolj, da so jo vsaj za nekaj časa gledali drugače.

Darja se ji je pridružila naslednje jutro, ne da bi jo kdo prosil. Prišla je s čisto krpo, navlaženo s hladno vodo, sedla na drugo stran postelje in ostala. Medtem ko sta skupaj skrbeli za prestrašenega fanta, je bilo med njima znova nekaj od prve noči na ladji, ko sta še verjeli, da bosta druga drugo varovali pred vsem, kar bi ju lahko spremenilo. Nobena ni omenila Branka ali Mihe; govorili sta samo o Tonetovih starših in o tem, kako dolgih je lahko šestintrideset ur, kadar človek čaka na zdravnika.

⁕

Ko se je ladja približala Abidjanu, je agent po radijski zvezi potrdil, da reševalno vozilo čaka ob privezu in da je bolnišnica obveščena. Norbert je zahteval prednostni privez. Manever so opravili hitreje kakor običajno, vendar brez nepotrebnega tveganja, Tomaž pa je medtem pripravil Tonetov zdravstveni zapis, seznam danih zdravil in časovni potek prve pomoči.

Reševalci so Toneta prevzeli neposredno iz ladijske bolniške sobe. Tomaž je zdravniku na kratko opisal poškodbo, krvavitev, imobilizacijo, zdravila in spremembe med plovbo, nato pa mu izročil zapisnik. Tone je bil še vedno bled, vendar pri zavesti; ko so nosila odnesli po mostičku, je z zdravo roko komaj opazno pomahal ljudem, ki so stali ob ograji.

Zdravnik je pozneje Norbertu sporočil, da bodo roko rešili, vendar ne popolnoma. Tone bo nekaj gibljivosti izgubil za vedno in morda ne bo mogel več opravljati težkega dela v strojnici, toda pravočasno zaustavljena krvavitev, dobra imobilizacija ter hiter prevoz so preprečili hujše posledice.

Ko so reševalci odpeljali Toneta, je bila posadka tišja. V strojnici je na tleh ostala kaplja krvi, ki je nihče ni takoj pobrisal.

⁕

Še v Abidjanu je Norberta čakalo sporočilo podjetja, ki je zahtevalo pojasnilo o neodobreni spremembi plovne poti in dodatni porabi goriva. Odgovoru je priložil zdravniško poročilo, Tomažev zdravstveni zapis in kratek povzetek dogodkov. Na koncu je dopisal: »Cena goriva je znana. Cena roke devetnajstletnika ni bila del izračuna, ko sem se odločal.« Podjetje mu na ta stavek ni odgovorilo.

Norbert je tisti večer pri večerji dvignil kozarec. »Na Toneta,« je rekel. »In na to, da naslednjič ne bomo potrebovali sreče, ker bomo nevarnost ustavili prej.«

Tonetovi starši, mizarska družina iz majhne vasi, so prvo novico prejeli po telegramu, ki ga je poslal agent iz Abidjana: »Vaš sin poškodovan pri delu. Stanje stabilno. Zdravljenje v bolnišnici. Sledijo podrobnosti.« Oče je tisto noč sedel v delavnici do zore in z dletom obdeloval isti kos lesa, dokler od njega ni ostalo skoraj nič.

Ko je čez nekaj dni prispelo Norbertovo pismo z natančnejšim opisom nesreče in zdravnikovo oceno, je bila v njem tudi vrstica, ki je Tonetovi materi pomenila več kakor vsi medicinski podatki: »Vaš sin je bil pogumen in v nobenem trenutku ni bil sam.« Pismo je obesila na kuhinjsko steno, kjer je ostalo še leta, dolgo po tem, ko se je Tone vrnil domov in v očetovi delavnici znova prijel kos lesa z roko, ki ni bila več tako gibljiva kot prej, vendar je bila dovolj močna za delo, ki se ga je moral naučiti nekoliko drugače.

⁕

Po nesreči je Norbert zahteval pregled vseh zasilnih izklopov in pogonskih valjev, Branku pa naročil, naj skupaj z mehaniki pripravi varnejši postopek za vsako delo na tekočem traku. Od takrat naprej ni smel nihče poseči v bližino valjev, dokler stroj ni bil ustavljen, odklopljen in zavarovan pred nenamernim zagonom; pri vsakem takem posegu sta morala biti navzoča najmanj dva človeka.

Nekateri starejši mehaniki so godrnjali, da jim postopek jemlje čas in da so leta delali brez njega. Branko jih je poslušal, nato mirno rekel: »Tone je ostal živ, ker smo imeli srečo in ker je bila pomoč pripravljena. Sreča ni del delovnega postopka.« Po tem ni ugovarjal nihče.

Tomaž je dopolnil porabljena zdravila, zamenjal odprte sterilne komplete in ponovno uredil bolniško sobo. Ko je poravnal čisto odejo na postelji, se je prostor znova zdel skoraj nepotreben, kakor pred nesrečo, vendar je zdaj vsak na ladji vedel, zakaj mora biti vedno pripravljen. Bolniška soba je ostala prazna, odgovornost zanj pa ne.

Dva dni je Branko gledal Tonetovo prazno mesto v strojnici. Pri naslednjem pregledu se je sam ustavil ob varovalu in ga še enkrat preizkusil.

Tistega večera je Mirjani rekel: »Morava nehati.«

Naslednji dan sta se izogibala drug drugemu. Tretji večer je Branko po končanem pregledu strojev stal pri vratih njene kabine, vendar ni potrkal.

DEVETO POGLAVJE — Abidjan, Monrovia in Dakar

Nujni prihod v Abidjan zaradi Toneta se je po odhodu reševalnega vozila prevesil v redni postanek, ki ga je ladja tako ali tako imela na poti proti severu. Ko je prvi šok popustil, so se vrnili tovor, carinski papirji in pristaniški hrup. Brankov »morava nehati« je med njima ostal neizgovorjen še dva dni. Ko ga je Mirjana po opravljenih nujnih pregledih vprašala, ali še velja, je dolgo gledal proti ladji. »Moral bi,« je rekel. Kljub temu sta nekaj ur pozneje odšla na plažo nekaj kilometrov od pristanišča, kamor ju je odpeljal taksist, ki je vso pot govoril o svoji sestri v Parizu.

Miha ni imel časa niti za to. Tovor v Abidjanu je bil zapleten – dvojno preverjanje carinskih papirjev, zamuda pri žerjavih, in ko je končno prišel na krov ob deseti zvečer, je Darja že spala, ali se je vsaj pretvarjala, da spi, obrnjena stran od vrat.

⁕

V svežnju pošte, ki jo je agent prinesel skupaj s carinskimi papirji, je bilo tudi pismo za Darjo – od Andreja, zaročenca, ki ga je pustila v Trstu, ne da bi mu povedala, zakaj odhaja, samo da potrebuje čas. Pismo je bilo dolgo, polno vprašanj, na katera ni znala odgovoriti niti sebi, kaj šele njemu: ali ga še ljubi, ali ga je sploh kdaj, ali si bo premislila, ko se vrne. Prebrala ga je enkrat, v kabini, sama, in ga nato zložila nazaj v žep kovčka, med druge stvari, ki jih ni bila pripravljena gledati vsak dan.

Mirjani ni povedala zanj. Bilo je nekaj, kar je spadalo k življenju pred ladjo, in tega življenja si zdaj, sredi vsega drugega, ni znala predstavljati kot resničnega – Darja iz Trsta je bila zanjo že skoraj nekdo drug, oseba, ki jo je pustila na pomolu skupaj z življenjem, iz katerega je za tri mesece odšla.

⁕

Monrovia je bila drugačna – manj barvita, bolj utrujena, z zgradbami, ki so nosile sledove nedavnih nemirov, o katerih je posadka šepetala med sabo, ne da bi natančno vedela, kaj se je zgodilo. Norbert je tisti dan dovolil izhod na kopno le v manjših skupinah, z natančno določeno uro vrnitve, in prvič na tej plovbi je bilo čutiti, da poveljnik ni zaskrbljen samo zaradi tega, kar se dogaja med častniki in potnicama, temveč zaradi nečesa resničnejšega – varnosti same posadke.

»Nihče ne gre sam,« je rekel na jutranjem zboru, glas mu je bil ostrejši kot običajno. »In nihče ne ostane po temi.«

Stipe, ki je prvič slišal takšen ukaz, je vprašal starejšega mornarja, ali je res tako nevarno.

»Ni vedno,« je rekel mornar. »Ampak dovolj pogosto, da poveljnik raje reče enkrat preveč, kot enkrat premalo.«

Branko je ta dan ostal na ladji – ne zaradi stroja, temveč zaradi lastne presoje, da ni vredno tveganja zaradi izleta. Mirjana je to sprejela brez pritoževanja, prvič od Douale, morda je tudi ona čutila, da je nekaj na tej postaji drugače, resneje, kot vsa dosedanja pristanišča.

⁕

Dakar je bil zadnje afriško pristanišče, in vsi na krovu so to vedeli, čeprav ni nihče rekel naglas, kaj to pomeni. Mesto samo je bilo mešanica starega in novega – kolonialne stavbe ob obali, nove betonske zgradbe dlje od morja, tržnica, kjer so prodajali vse, od začimb do rezanih tkanin, ki jih je Darja tako rada kupovala v vsakem pristanišču.

Miha in Darja sta ta dan hodila počasneje kot po navadi, oba sta vedela, ne da bi si to priznala na glas, da je to zadnji tak dan, ki ga bosta imela – naslednja postaja je bila samo še morje, nato dom, nato vse, kar dom prinaša s sabo.

»Kaj boš naredila, ko prideva domov?« jo je vprašal Miha.

Darja je pogledala v pristanišče. »Ne vem.«

Miha je hotel vprašati še nekaj, pa ni. Sedela sta ob kamnitem zidu, dokler se ni stemnilo.

⁕

V Dakarju je Branka čakalo še eno pismo od Ane – krajše od prvega, brez tistega stavka o glasu, ki ga pogreša, brez vprašajev. Pisala je le o otroku, o vremenu, in na koncu, brez pozdrava, kakršnega je uporabljala prej, samo: »Se vidiva, ko prideš.« Branko je pismo prebral trikrat, iščoč med vrsticami nekaj, česar morda ni bilo, in nekaj, česar se je bal, da je – hladnost, ki je ni znal razložiti drugače kot s slutnjo, da je nekaj vedela, ali vsaj sumila, čeprav mu ni pisala, kaj.

⁕

Ko je ladja naslednje jutro odvezala od dakarskega pomola, ni bilo nobenega posebnega obreda. Ukazi so stekli po zvočniku, vrvi so zdrsnile z bitev, pilot je še enkrat pogledal proti krmi. Norbert je v ladijski dnevnik zapisal položaj in uro. Za valobranom je ladja dvignila obrate in obala se je začela manjšati.

⁕

Prvo jasno noč po Dakarju se je morje umirilo tako popolnoma, da je ladja rezala temo brez običajnega šumenja ob boku. Zrak je bil hladen, nebo pa tako čisto, da se je zdelo, kot da zvezde ne visijo nad njimi, temveč se začenjajo tik nad dimnikom in nadaljujejo do roba sveta. Mirjana in Darja sta se znašli na krmi skoraj istočasno, vsaka po svoji poti, nekaj korakov narazen. Dolgo nista govorili. Pred nekaj tedni bi si tak prizor delili, se smejali, iskali ozvezdja, druga drugi pripovedovali, kaj bosta naredili doma. Zdaj sta stali vsaka ob svojem delu ograje, kot dve tujki, ki ju je na isto mesto pripeljala ista lepota.

Branko je prišel prvi. Položil je roko Mirjani na ramo. Nekaj minut pozneje je z mostu prišel Miha; Darja mu je naredila prostor ob sebi. Nihče od četverice ni predlagal zdravice.

Darja je pogledala Mirjano. »Se spomniš prve noči?« Mirjana je prikimala. »Takrat sva bili pametnejši.«

Mirjana se je nasmehnila brez veselja. »Ne. Samo še ničesar nisva imeli za izgubiti.«

DESETO POGLAVJE — Rojstni dan in dolgovi

Prvi mirni večer po odhodu iz Dakarja je Stipe praznoval triindvajseti rojstni dan. Rudi je iz prihranjenih jajc in sladkorja spekel torto, Dragoljub pa je iz voščenega papirja izdelal tanke, nekoliko postrani sveče, ker pravih na ladji ni bilo. V salonu so ugasnili stropne luči in Stipe je v njihovih negotovih plamenih za hip videl domačo kuhinjo, materine roke in Vesno, ki je ob slovesu stala ob avtobusu ter ga prosila samo, naj se vrne. Ko so mu zapeli, se je smejal bolj glasno, kot je čutil, in si zaželel, da bi prišel domov brez dolgov, z dovolj denarja za poroko in brez žalosti, ki je ne bi znal pojasniti.

Miha ga je po pesmi dregnil s komolcem in vprašal, kaj si je zaželel. Stipe je odkimal, ker se želje ne povedo na glas, toda njegov pogled je nehote zdrsnil proti kovinski omarici v kabini, kjer je ob Vesninih pismih hranil devizni dodatek. Branko je to opazil in se pošalil, da Stipe varčuje, kakor da namerava kupiti celo vas. Smeh je bil topel in za nekaj ur se je zdelo, da so vsi na ladji znova samo mladi možje daleč od doma, vsak s svojo prihodnostjo, skrito v žepu ali zapečateni kuverti. Nihče ni govoril o tem, koliko takšna prihodnost stane in kdo bo moral plačati, če obljube ne bodo zdržale. Ko so luči znova prižgali, so ostali na mizi drobtine, madeži voska in prazni kozarci; vrnile so se straže, zamere ter računica denarja, ki jo bo treba poravnati v Monfalconu.

Naslednje jutro je Stipe preštel ostanek svojega dodatka in ga spravil nazaj v kovinsko škatlo na dnu omare. K Vesninemu zadnjemu pismu je dodal kratek stavek, da gre vse po načrtu, nato pa je škatlo zaklenil. Praznovanje je bilo končano; denar, ki ga je varčeval za njuno skupno življenje, je ostal del prihodnosti, za katero je verjel, da jo je mogoče zgraditi z dovolj potrpežljivosti. Ni še vedel, da bo prav ta denar kmalu postal del zgodbe, v katero se sam ni nameraval zaplesti.

Poleg plače, ki je romala naravnost na banko doma, je vsak mornar dobival tudi devizni dodatek – gotovino, izplačano na roko, edini denar, ki so ga na plovbi zares videli in otipali. Večina ga je varovala kot punčico svojega očesa: za nov pralni stroj doma, za radio ali fotoaparat, ki ga v Jugoslaviji ni bilo mogoče kupiti brez čakanja.

Branko za Ano ni kupil ničesar posebnega, samo blago, iz katerega bi si lahko sešila obleko, kakršno je nosila na dan njune poroke, ker se je spomnil, da mu je nekoč rekla, kako ji manjka tisto blago, ki ga ni bilo več mogoče dobiti doma.

Pomorščaki so bili v tistih letih nekaj posebnega doma – ne le zaradi romantike morja, temveč zato, ker so bili eni redkih, ki so smeli in mogli prinesti pravi tuji denar, dolarje in marke, ki jih je vsaka družina potrebovala za stvari, ki jih navadna plača ni mogla kupiti. Sosedje so gledali mornarske družine z mešanico zavisti in spoštovanja, in mornarji sami so to vedeli – nekateri so nosili to breme ponosno, drugi, kot Branko, so ga nosili kot še eno obveznost poleg vseh drugih, ki jih morje že tako nalaga tistim, ki ga izberejo za poklic.

Krmar je svoj devizni dodatek hranil v stari kovinski škatli za cigarete, ki jo je držal zapečateno z izolirnim trakom. »Vsak bankovec je otrokova zimska jakna,« je rekel Stipetu, ko ga je ta vprašal, zakaj ne gre nikoli v mesto zapravljat kot drugi.

⁕

Branko in Miha sta do odhoda iz Dakarja svoj devizni dodatek skoraj izčrpala. Izleti, večerje in darila so se seštevali neopazno: v Douali je Miha kupil verižico, v Abidjanu uhane, v Dakarju še srebrn obesek v obliki ladje. Kar je bilo v posameznem pristanišču videti kot majhen dokaz naklonjenosti, je na poti domov postalo vsota, ki je ni bilo več mogoče prezreti.

Ko je Branku proti koncu afriškega dela plovbe zmanjkalo denarja, je prvič vprašal krmarja, tiho, med izmeno. »Bi mi lahko posodil nekaj do konca plovbe? Vrnem ti v Monfalconu.«

Krmar je pogledal svojo zapečateno škatlo, nato Branka, in mu posodil, čeprav mu ni bilo všeč, kako je to vprašal – s samoumevnostjo, ki mu ni bila všeč.

⁕

Miha je izposojal od skoraj vseh: od Dragoljuba, od drugega natakarja, celo od Stipeta, ki je sam varčeval za poroko z Vesno. Vsak je posodil nekaj – kdo malo, kdo več – ker je bilo težko reči ne prvemu častniku krova, in ker si nihče ni predstavljal, da bo vsota, ko se sešteje, tolikšna, kot je bila. V Dakarju, zadnjem afriškem pristanišču pred povratkom, je Miha kupil še eno darilo – majhen srebrn obesek v obliki ladje, z upanjem, da bo ta simbol namesto njega sklenil nekaj, česar sam ni znal poimenovati.

⁕

Darja je vedela, da Miha denar porablja hitreje, kot je pričakoval, ni pa vedela, koliko si je vmes izposodil od drugih. Videla je le drobne znake: kako je pred nakupom obeska nekoliko predolgo prešteval bankovce in kako je ob naslednjem izhodu za trenutek obstal, preden je segel po denarnici.

⁕

Stipetova zaročenka Vesna mu je pisala o vasi in pripravah na poroko, on pa je pisma hranil ob deviznem dodatku, kakor da besede in denar skupaj gradijo prihodnost, h kateri se bo vrnil. Ko je Miha prosil za posojilo, mu zato sprva ni znal odreči; pomoč človeku v stiski je imel za del poštenosti, s katero je hotel stopiti v zakon.

⁕

Šele ko so se Mihove prošnje ponovile, je razumel, da dobrota brez meje lahko postane breme za tistega, ki jo daje. Nekega večera je zato vprašal, kdaj bo denar dobil nazaj. »V Monfalconu,« je odgovoril Miha, Stipe pa je prikimal, čeprav je vsak izposojeni bankovec pomenil nekaj, česar za poroko še ne bo mogel plačati.

⁕

Rudi je vse to opazoval iz kuhinje, kjer je za skoraj vsako novo posojilo izvedel, še preden je denar zamenjal roke, ker so mu mornarji, ki so čakali na obrok, radi razlagali svoje skrbi med rezanjem krompirja. »Kaj praviš na to?« ga je vprašal krmar nekega popoldneva, ko je prišel po dodatno kavo za dolgo popoldansko izmeno.

»Pravim, da bosta oba, ko prideva domov, revnejša, kot sta bila, ko sta odšla,« je rekel Rudi, ne da bi dvignil pogled od lonca. »In da bo posadka bogatejša za nekaj obljub, ki jih ne bo lahko izterjati od dveh moških, ki bosta zaposlena s svojimi ženami, ne z dolgovi do nas.«

»Misliš, da ne bosta plačala?«

»Mislim, da bosta poskusila,« je rekel Rudi. »Ampak poskusiti in uspeti nista isto, zlasti ne, ko človek pride domov v razsulo, ki ga je sam povzročil.«

Krmar je vedel, od kod Rudiju taka gotovost, čeprav Rudi o tem ni nikoli govoril naravnost. Pred desetimi leti je bil Rudi poročen, in njegova žena je odšla, medtem ko je bil on na plovbi, ne k drugemu moškemu, temveč preprosto proč, k sestri v drugo mesto, ker ni več zdržala življenja, v katerem je bil mož doma le tri mesece na leto. Rudi o tem ni govoril z grenkobo – govoril je o tem kot o dejstvu, tako mirno, kakor govori človek o vremenu, a je vsak, ki ga je poznal dovolj dolgo, vedel, da je prav zato razumel to plovbo bolje kot večina, ki jo je le opazovala od zunaj.

»Ti pa veš, kako se to konča,« je rekel krmar, ne kot vprašanje.

»Vem,« je rekel Rudi. »Zato tudi kuham, namesto da bi sodil. Lakota je preprostejša reč kot ljubezen. Vsaj njo znam nahraniti.«

ENAJSTO POGLAVJE — Megla in meja, ki je ni bilo več nazaj

Dva dni po odhodu iz Dakarja je ladjo ujela megla, kakršne Miha na tej progi še ni doživel – gosta, bela stena, ki je v nekaj minutah požrla obzorje, nato premec, nato lastne roke, iztegnjene pred obrazom. Radar je delal, a je bil star in nezanesljiv; pikice na zaslonu so bile lahko druga ladja ali samo moten odsev valov, in nihče na mostu ni bil pripravljen staviti življenja posadke na to razliko.

Norbert je ukazal upočasnitev na najmanjšo hitrost, ki je še omogočala krmiljenje, in mornarja na premec, da poslušata, ne gledata – v taki gosti belini je bil sluh edino čutilo, ki je še kaj veljalo. Ladijska sirena je tulila v rednih presledkih, predpisano opozorilo drugim plovilom, ki jih niso videli, a bi lahko bila tam, nevidna kot oni sami za vsakogar drugega.

⁕

Miha je stal ob Norbertu ves ta čas, oči uprte v mleko pred oknom mostu, ušesa napeta za zvok, ki ne bi smel biti tam – drug motor, druga sirena, škripanje trupa, ki ni njihov. Bilo je nekaj globoko neprijetnega v tem, da ladja, ki jo je tako dobro poznal, pluje slepo, zanesena na instrumente, ki jim ni popolnoma zaupal, in na lastna ušesa, ki so bila, navsezadnje, samo človeška.

»Slišite to?« je vprašal mornar na premcu, glas mu je bil napet po interfonu.

Vsi na mostu so obstali, poslušali. Daleč, komaj slišno, nekje na desni strani premca, je bil zvok, ki bi lahko bil sirena druge ladje, ali pa samo veter, igrajoč se z anteno.

»Ponovi signal,« je rekel Norbert, in ladijska sirena je znova zatulila z dolgim, enakomernim tonom, predpisanim za plovbo v megli. Odgovora ni bilo – ali pa je bil odgovor prešibek, da bi ga slišali skozi lastno tuljenje.

⁕

Megla se je dvignila tako nenadoma, kot je prišla, tri ure pozneje, in ko je obzorje spet postalo vidno, ni bilo na njem nobene druge ladje, nobenega dokaza, da je zvok, ki so ga slišali, sploh kaj pomenil. Morda je bila druga ladja, ki jih ni nikoli videla, morda je bil samo veter. Norbert je v ladijski dnevnik zapisal samo dejstva – trajanje megle, ukrepe, ki jih je sprejel – brez ugibanja o tem, česa niso nikoli izvedeli.

Miha je tisto noč, ko je končno legel, sanjal o beli steni, ki se ni nikoli razkadila, in zbudil se je z občutkom, za katerega ni imel besede, niti zase – da obstajajo nevarnosti na morju, ki jih človek nikoli ne vidi, nikoli ne razume do konca, in da je morda prav to, ne nevihta, ne požar, najbolj resnična podoba tveganja, ki ga vsak pomorščak nosi s sabo: neznano, ki pluje mimo, tako blizu, da ga skoraj slišiš, in vseeno nikoli zares ne veš, kaj je bilo.

⁕

Darja je tisto noč megle preživela budna, ne iz strahu pred trkom, temveč zato, ker ji je gosta belina za oknom kabine dala občutek, da je ladja obstala v nekem vmesnem prostoru, ne na poti nikamor, samo obešena med dvema točkama, ki ju ni videla nobene. »Kaj če se nikoli več ne razkadi?« je vprašala Mirjano, ki je tisto noč sedela z njo, prvič po tednih spet skupaj, brez zamere, samo dve ženski, ki ju je ista negotovost za trenutek znova zbližala.

»Se bo,« je rekla Mirjana. »Vsaka megla se enkrat razkadi.« Darja je pogledala proti belemu oknu. Nobena ni dodala ničesar.

Med Dakarjem in Gibraltarjem sta Branko in Miha po menjavi straže ostala sama na krmi. Poznala sta se s prejšnje plovbe, na kateri je Branko Miho ob nevihti ujel za rokav, preden bi zdrsnil čez ograjo; o tistem dogodku nista govorila, vendar je med njima pustil bližino, zaradi katere sta si lahko priznala več, kakor bi si pred kom drugim.

»Kako gre tebi?« je vprašal Branko in z dlanjo zaščitil plamen vžigalice pred vetrom.

»Prepočasi. Za vsako uro z Darjo moram nekoga prositi, naj prevzame moje delo.«

»Meni časa ne manjka,« je rekel Branko. »To je huje. Lahko bi šel nazaj v strojnico. Pa ne grem.«

Miha se je naslonil na ograjo. »Pri meni ni tako preprosto. Stražo moram predati, nekdo jo mora prevzeti, potem moram še razložiti, zakaj. In vseeno to uredim.«

Branko ga je pogledal. »Ker Darja čaka.«

»Tako preprosto ni.«

»Ni,« je rekel Branko. »Samo račun bo prišel pozneje.«

»Kdaj je po tvojem postalo prepozno?« je čez čas vprašal Miha.

»Ko sva začela računati, da bo posadka držala jezik za zobmi.«

Miha je pogledal proti mostu, kjer bo čez nekaj ur znova prevzel stražo. »Računal sem, da bo med nami ostalo, kar se zgodi na ladji.«

Branko je ugasnil cigareto ob kovinski rob. »To ni solidarnost. Samo nama ustreza, da drugi nič ne rečejo.«

Miha je nekaj časa gledal v temno sled za krmo, kakor da bi bilo mogoče v njej pustiti vsaj del tega, kar je ostalo med njima. »In kaj zdaj?«

Branko je poslušal enakomeren utrip strojev pod nogami. »Zdaj prideva domov. Tam ne bo več posadke, ki bi najin molk nosila namesto naju.«

DVANAJSTO POGLAVJE — Spor za nadure in krmarjev lok

Norbert je kot mlad častnik plul s poveljnikom Kalinom, ki je predolgo verjel, da bodo odrasli sami uredili zasebno stvar. Ko je ukrepal, je bilo prepozno. Norbert se ga je spomnil vsakič, ko je pred njim kdo rekel, da se ga nekaj ne tiče.

⁕

V Norbertovi kabini je na pisalni mizi ležal nalog za nadure, pod njim prazen prostor za podpis. Miha je stal pred mizo, Tomaž nekoliko za njim; oba sta vedela, da list ne govori samo o urah, vendar je bil Miha prvi, ki je spregovoril.

»Opravljeno delo mora biti plačano, gospod poveljnik.«

Norbert je prebral nalog, ga obrnil proti njima in s prstom obstal nad številom ur. »Kdo je odobril te menjave?«

Miha ni odgovoril. Tomaž je rekel: »Nihče. Prevzel sem jih na njegovo prošnjo.«

»In denar?«

»Sprejel sem ga,« je rekel Tomaž.

Norbert je nalog odložil. »Tega ne bom podpisal. Kar sta uredila brez mene, uredita tudi brez mojega podpisa.«

Miha je dvignil glavo. »Darja pri tem nima nič.«

Norbert ga je pogledal. »Miha. Če zaradi nje manjka prvi častnik, ima s tem nekaj tudi ladja.« S prstom je potrkal po nalogu. »Človeško slabost lahko razumem. Kot službene ure je ne bom podpisal.«

Nalog je potisnil čez mizo. Miha ga ni vzel; Tomaž ga je prepognil in spravil v žep, nato sta brez pozdrava odšla na hodnik.

Na hodniku je Miha obstal. »Zakaj si povedal za denar?« Tomaž se ni ustavil. »Ker sem ga vzel.« Po dveh korakih je dodal: »Tvojega ne bom razlagal. Svojega pa ne bom skrival.«

Tisto noč je Norbert v svoji kabini odprl usnjeno mapo s skicami obal. Na prazno stran je narisal črto pomola in dve privezni bitvi. Pri tretji je obstal. Svinčnik je odložil.

Nekaj dni po sporu z Miho je Norbert poklical Tomaža v svojo kabino, ne zaradi kakega prestopka, temveč, kot je rekel sam, »da vidim, kako gledaš na vse to.«

»Kako naj gledam, gospod poveljnik?« je vprašal Tomaž, presenečen nad vprašanjem, ki ga ni pričakoval.

»Nekega dne boš morda sedel tukaj,« je rekel Norbert. »Takrat boš ugotovil, da je najtežje ukazati pravočasno.«

Tomaž je pogledal proti vratom. »Bi morali ukrepati prej?«

Norbert si je ugasnil cigareto. »Jaz bi moral.« Po premoru je dodal: »Ti pa si moral reči ne, ko nisi bil več spočit. Na ladji je tudi ne odgovor.«

⁕

Krmar je dogajanje med častniki in potnicama opazoval z utrujenostjo človeka, ki je na morju preživel devetindvajset let. Nekega mirnega večera je iz žepa vzel obrabljeno fotografijo žene in sina pred hišo, ki jo je gradil dopust za dopustom; sin je bil na njej star pet let, čeprav je imel doma že deset, in krmar je ob vsakem pogledu v mislih prištel leta, ki jih ni preživel z njim.

Fotografijo je zložil nazaj. »Zadnja,« je rekel praznemu krovu, nato pogledal na uro in odšel na stražo.

TRINAJSTO POGLAVJE — Vrnitev

Norbert je zadnje dni prihajal na most prej in odhajal pozneje. Včasih je na vrh lista napisal prvo vrstico poročila za Monfalcone, potem ga prepognil in naslednji dan začel znova.

Nekega jutra je na vrh novega lista vendarle napisal: »Zamenjave straž brez vednosti poveljnika.« Pod vrstico je pustil prostor. List je ostal na kartni mizi ves dan, pritisnjen s šestilom.

⁕

Ko je ladja obrnila proti severu, je nekaj na krovu postalo drugačno, čeprav tega nihče ni znal ujeti v besede. Isti ljudje, iste kabine, ista straža – a vsak dan bliže Monfalconu je bil dan, ki je nekaj odštel, namesto da bi nekaj dodal.

Branko je po večerji vedno pogosteje sedel sam. Mirjana ga je nekoč našla pri zaprtem oknu jedilnice.

»Ana?« je vprašala.

Branko jo je pogledal. »Tudi.«

⁕

V Monfalconu je Ana opazila predvsem to, da je telefon ostajal tih. Ko je zazvonil v trgovini, je za trenutek še vedno dvignila glavo, tudi kadar je vedela, da kliče dobavitelj.

Tisto soboto je v predalu pri vhodu našla Brankov rezervni ključ. Položila ga je na mizo poleg koledarja. Matjaž je vprašal, čigav je. »Atijev,« je rekla. Čez nekaj časa ga je vrnila v predal.

⁕

Nekega popoldneva je žena drugega mornarja prišla po kruh in sredi pogovora omenila dve potnici. Besedo je skušala takoj vzeti nazaj, vendar je Ana že položila štruco na tehtnico. Kazalec se je še nekaj sekund zibal.

Tistega večera je Ana obstala pred koledarjem. Enajsti december je bil še vedno obkrožen. Svinčnik je prislonila k datumu, nato ga položila nazaj na polico in ugasnila luč.

Naslednji večer je Ana znova pogledala obkroženi enajsti december. Ni ga prečrtala. Koledar je pustila na steni.

⁕

Sonja je zadnje tedne slabše spala. V pisarni se je dvakrat zalotila, da je isto številko prepisala v dve različni rubriki. Papir je zmečkala in začela znova.

Pred spanjem je svojo uro odložila na nočno omarico in jo obrnila s številčnico navzdol. Ponoči se je zbudila in jo v temi vseeno obrnila nazaj.

⁕

Ko jo je mati znova vprašala o otroku, je Sonja rekla: »Počakajva, da se Miha vrne.« Mati je hotela nekaj dodati, Sonja pa je že vprašala, ali potrebuje kaj iz trgovine.

Sedmi dan povratka je nebo na zahodu porumenelo v odtenek, ki ga Norbert ni maral. Do popoldneva je barometer padel hitreje, kot je padal na kateri koli drugi točki plovbe, in ob štirih je bil ukaz jasen: vse, kar ni pritrjeno, naj bo pritrjeno, vsi, ki niso na dolžnosti, naj bodo pod krovom.

Veter je prišel najprej kot zvok, šele nato kot sila – dolgo tuljenje skozi vrvi in antene, ki se je stopnjevalo, dokler ni postalo nemogoče razločiti, kje se konča veter in kje se začne val. Ladja je začela nihati na način, ki ga na odprtem morju v vseh prejšnjih tednih niso čutili niti enkrat – dolgi, počasni nagibi, ki so pošiljali vse nepritrjeno drseti po tleh, in kratki, ostri sunki, ki so metali ljudi ob stene.

Branko je bil spodaj, v strojnici, kjer je hrup neviht zunaj postal samo še ena plast v že tako glasnem prostoru, a kjer je bila nevarnost drugačna – če bi stroj odpovedal sredi takega morja, ladja ne bi imela nadzora, ko ga je najbolj potrebovala. Stal je ob glavnem stroju vso noč, ne zaradi ukaza, temveč zato, ker ni znal biti nikjer drugje, dokler se vreme ni umirilo.

Mirjana se je tisto noč spustila do vrat strojnice. Branko je stal ob glavnem stroju in je ni opazil. Nekaj časa ga je gledala, nato se je obrnila in šla nazaj, ne da bi ga poklicala.

Miha je bil na mostu ob Norbertu vso noč. Ni pogledal na uro, razen kadar jo je moral zaradi zapisa v dnevnik.

Nevihta je popustila proti jutru, tako nenadoma, kot je prišla. Sonce je vzšlo nad morjem, ki je bilo videti izčrpano, ne umirjeno, s posamičnimi visokimi valovi, ki so bili še vedno spomin na nočno silo. Posadka je preštela škodo – strgano platno na enem od rešilnih čolnov, počeno steklo na oknu jedilnice, nekaj razsutega tovora v skladišču – manj, kot bi lahko bilo, in vsi so to vedeli.

Zjutraj so ljudje jedli tiše kot navadno. Rudi je prinesel kavo, Darja je Mirjani podala košaro s kruhom in šele potem opazila, kaj je naredila. Mirjana jo je vzela brez besede.

⁕

Med Mirjano in Darjo je ostalo le še toliko pogovorov, kolikor jih je zahtevalo skupno življenje na ladji. Nekega jutra, ko je bilo do Monfalcona še dvanajst dni, je Darja pri zajtrku odložila žličko in prvič po dolgem času pogledala Mirjano naravnost.

»Ko stopim na kopno, ne bom šla naravnost k Andreju,« je rekla. »Najprej bom šla sama domov.«

Mirjana jo je presenečeno gledala. »Mislila sem, da si se odločila za poroko.«

»Odločila sem se,« je rekla Darja, »da mu bom povedala resnico o sebi, ne nujno vsega o Mihi. Če bo potem poroka še vedno moja odločitev, bom ostala. Če ne bo, bom odšla.«

Mirjana je segla po košari s kruhom in jo tokrat zadržala, dokler je Darja ni prijela. »Nočem, da se najina zgodba konča skupaj z njuno,« je rekla. Darja košare ni izpustila. »Potem mi nekoč povej resnico, še preden bo prepozno.«

Nekaj dni pozneje se je ladja začela bližati Gibraltarskim vratom, kjer naj bi se Afrika, ki jo je v preteklih tednih nosila v tovoru in spominu, kmalu umaknila za krmo, pred premcem pa naj bi se odprlo Sredozemlje, ki bo dišalo drugače, čeprav bo tehnično isto morje. Stipe je stal ob ograji in gledal proti obzorju, kjer naj bi se kmalu prikazala skala, o kateri je toliko slišal, a je nikoli prej ni videl, in v tistem trenutku začutil nekaj, česar ni znal poimenovati – ne domotožja, ker doma še ni bil, temveč njegovo slutnjo, predokus tega, kar ga čaka čez teden dni.

Bil je lep, sončen dan, in ladja se je počasi približevala Gibraltarski ožini. Miha je dobro pol ure prej predal stražo tretjemu častniku, Tomaž pa se je ravno vračal od zajtrka. Ko je stopil v svojo kabino, je nekaj silovito počilo. Skozi okno je zagledal jambor, ki je drsel mimo ladijskega boka.

Stekel je na palubo in za krmo zagledal katamaran, ki je močno nagnjen obstal na morju. Vrtljaji glavnega stroja so padli, z mostu pa je odjeknil Norbertov ukaz: »Half astern!« Ladja je izgubljala hitrost. Miha je medtem že prišel na most; tretji častnik, ki je bil ob trku na straži, je bil bled in prestrašen, Norbert pa je ostal miren. Ni izgubljal časa z očitki, temveč je najprej poskrbel, da so zmanjšali hitrost in pripravili ladjo za vrnitev proti poškodovanemu plovilu.

Ko so se približali, sta iz kabine katamarana prilezla dva človeka. Mornarji so spustili vrvi in plovilo trdno privezali. Po pregledu je bilo jasno, da ni sposobno samostojne plovbe. Norbert je obvestil pomorske oblasti in ladjo obrnil proti Casablanci. Pred vhodom v pristanišče so katamaran z obema potnikoma predali reševalcem, nato pa nadaljevali pot proti Gibraltarju.

Pri večerji jim je tretji častnik povedal, da je katamaran videl in da se mu položaj ni zdel nevaren – plul je zelo hitro, in preden je zaznal nevarnost, je bilo že prepozno. Še vedno je bil razburjen, Norbert pa mu med reševanjem ni namenil niti ene besede očitka.

⁕

Naslednji dan je tretji častnik priznal, da ga bolj od uradnega postopka preganja misel na to, kaj bi se lahko zgodilo. Norbert ga med reševanjem ni grajal, saj je najprej poskrbel za ljudi in poškodovano plovilo; presojo napake je pustil za čas, ko neposredne nevarnosti ni bilo več.

Miha, ki je stražo predal pol ure pred trkom, ni bil kriv, vendar ga je dogodek spomnil, kako malo je včasih potrebno, da se življenje preusmeri. Misel na pol ure, v kateri bi lahko ostal na mostu, se je mešala z vsemi drugimi trenutki te plovbe, ko je odšel drugam in prepustil svojo dolžnost drugemu.

⁕

Darja je bila tisto jutro na potniški palubi, ko se je zaslišal trk, in videla je jambor, ki je zdrsnil mimo boka, ter katamaran, ki je obstal nagnjen na vodi. Mihe z mesta, kjer je stala, ni mogla videti na mostu; šele pozneje, ko se je spustil na palubo, je opazila, da je bled, čeprav ni bil on tisti na straži. Prvič na vsej plovbi je videla, kako resnično je lahko morje, ne kot ozadje za romanco, temveč kot silo, ki ji je vseeno, kdo je zaljubljen in kdo ne, kdo je srečen in kdo trpi.

Ko je ladja obstala in so reševali oba moža s katamarana, je Darja stala ob ograji in prvič pomislila, ne na Miho, ne na Sonjo, ne na lastno prihodnost, temveč samo na to, kako majhni so vsi na tej ladji pred morjem samim – kako je vse, kar se je zgodilo med njimi v preteklih tednih, samo drobna zgodba znotraj veliko večje, ravnodušne zgodbe vode, ki ji je vseeno za katero koli od njih.

Ko je ladja nazadnje res zdrsnila skozi Gibraltarska vrata, je bila Afrika, ki jo je skoraj tri mesece nosila v tovoru in v spominu, dokončno za krmo, in pred premcem se je odprlo Sredozemlje, ki je dišalo drugače, čeprav je bilo, tehnično, isto morje. Za mnoge na krovu je bil ta prehod nepisan mejnik: od tu naprej ni bilo več Afrike, ne pristanišč, kjer se je vse zdelo mogoče, ker je bilo vse tako daleč od doma. Od tu naprej je bilo samo še morje, ki je vodilo domov, in vse, kar je vsak posamezni mož na tej ladji nosil domov s sabo – dobro ali slabo, priznano ali skrito.

⁕

Dnevi po Gibraltarju so bili, na površini, enaki tistim pred ekvatorjem – ob petih je bil krmar že na svojem mestu ob krmilu, Rudi je mesil kruh, Dragoljub je pomival kozarce – a pod to enako površino je tekla druga reka, hitrejša in temnejša. Branko je pri jutranjem pregledu strojev prvič v skoraj treh mesecih preveril isti ventil trikrat, ne ker bi bil videti sumljiv, temveč ker njegove misli tisto jutro niso bile pri strojih.

Miha je na mostu meril zvezde z isto natančnostjo kot vedno, a je opazil, da mu je roka, ki je držala instrument, enkrat rahlo zadrhtela – prvič, odkar je bil na morju. Zapisal je pozicijo, jo preveril še enkrat, čeprav ni bilo razloga za dvom, samo da bi zapolnil minuto, v kateri bi sicer razmišljal o stvareh, o katerih ni hotel razmišljati.

Darja je nehala pisati pisma, ki jih ni pošiljala. Do konca je bilo le še nekaj dni in nobena beseda na papirju ne bi spremenila tega, kar prihaja.

»Kako gre?« je vprašal Branko in z dlanjo zaščitil vžigalico pred vetrom.

Miha se je naslonil na ograjo. »Tomaž me bo enkrat poslal nekam.«

»Bi imel prav?«

Miha je izdihnil skozi nos. »Verjetno.«

Branko je prižgal cigareto. »Jaz nimam problema s stražami.«

»Ne. Ti imaš Ano.«

Branko ga je pogledal. »Tudi ti imaš Sonjo.«

Nekaj časa sta bila tiho. Miha je rekel: »Mislil sem, da bo ostalo tukaj.«

»Kaj?«

»Vse.«

Branko je pogledal temno sled za krmo. »Na ladji nič ne ostane samo tam, kjer se je zgodilo.«

ŠTIRINAJSTO POGLAVJE — Pomol

Ob zori se je pred premcem izrisala tanka siva črta, ki jo je Stipe najprej zamenjal za oblak, dokler mu ni krmar rekel, da je Italija. Ladja je skozi mirnejšo vodo držala isti kurz, pod palubo je motor enakomerno udarjal, na ograji pa so se v jutranji vlagi nabirale drobne kaplje. Tisti, ki niso bili na dolžnosti, so prišli na krov in gledali kopno.

⁕

Po ladji so tisto zadnje jutro potekali mali, tihi rituali, ki jih ni nihče naučil nikogar, a jih je vsak mornar poznal, kakor dedne navade. Krmar je zloščil čevlje za izkrcanje, ki jih med plovbo skoraj ni nosil, in si jih pomeril, preverjajoč, ali mu še prav sedijo, ali je človek, ki bo stopil na ta pomol, še vedno isti, kot je bil, ko je odšel. Rudi je iz predala vzel majhno stekleničko kolonjske vode, edino razkošje, ki si ga je privoščil samo za dan izkrcanja, in se namazal za ušesi, kakor za zmenek, ne za vrnitev v prazno stanovanje.

Stipe je znova in znova prebral zadnje Vesnino pismo, čeprav ga je že znal na pamet, upajoč, da mu bo ponovno branje pospešilo uro, ki jo je še moral počakati. Dragoljub je svojo knjigo o hotelirstvu, zdaj že skoraj v celoti prebrano, spravil na dno kovčka, pod srajce, kot skrivnost, ki je še ni bil pripravljen deliti z nikomer na ladji.

⁕

Branko je tisto jutro dolgo stal pod tušem v skupni kopalnici. Ko je izstopil, se je v majhnem, zamegljenem ogledalu pogledal dlje kot po navadi, nato ga obrisal z dlanjo in odšel.

Miha je zadnjič preveril sekstant, ga obrisal in spravil v usnjeno škatlo. Nato je pogledal na zapestno uro. Do priveza je bilo še dovolj časa. Uro je snel, jo položil na mizo in ostal pri oknu.

Mirjana je pospravljala počasi. Iz Darjine omarice je vzela skodelico z modrim robom, jo obrisala in za trenutek držala nad svojim odprtim kovčkom, nato pa jo vrnila na polico.

Darja je to videla v ogledalu. Stopila je k omarici, s prstom šla čez okrušeni rob, nato skodelico vzela in jo položila med srajce v svoj kovček. Ko se je obrnila, Mirjane ni bilo več na vratih.

⁕

Ana je prišla na pomol uro prezgodaj z Matjažem, ki je besedo »ladja« ponavljal vse jutro. Oblekla je modro obleko, ki jo je Branko vedno pohvalil. V torbici je nosila njuno staro fotografijo; Matjaž jo je med čakanjem dvakrat hotel videti.

Nekaj deset metrov stran je stala Sonja, sama. Miha zadnje tedne ni več klical vsak teden. Roke je imela v žepih lahkega plašča in vsakič, ko se je kdo pojavil pri mostičku, je dvignila glavo.

Nobena ni vedela za drugo. Vedeli sta samo za tisto, kar so jima povedale žene drugih mož – da je ladja zdrava, da pluje po urniku in da bo v pristanišču dopoldne.

⁕

Na krovu je Mirjana zložila zadnje stvari v kovček, v katerem je bilo zdaj poleg oblek tudi več reči, ki jih ni imela, ko je odhajala iz Trsta – rezljana ptica in zapestnica s tržnice v Pointe-Noiru. Branko je stal v vratih kabine, že v uniformi za privez, oprezen, kot je bil oprezen ob vsakem privezu, a tokrat z nečim dodatnim v drži.

»Ko se privežemo,« je rekel, »bom moral takoj v strojnico. Zadnji pregledi.«

»Vem,« je rekla Mirjana. »Se vidiva na pomolu, preden grem?«

Ni odgovoril takoj. Stopil je bliže in ji za trenutek položil dlan na lice. Mirjana ni vprašala ničesar.

⁕

Ladja se je počasi obračala proti pristanišču, žerjavi so že čakali, prazni, na razklad hlodovine, ki jo je vozila od Pointe-Noira. Norbert je stal na mostu, dvogled v roki, in gledal pomol, kjer je prepoznal Ano – videl jo je enkrat prej, na kakšni fotografiji, ki jo je Branko nosil v denarnici in ki jo je Norbert videl mimogrede, ko je Branko nekoč iskal drobiž za natakarja.

Ni rekel nič. Spustil je dvogled, za trenutek zaprl oči in ga nato položil na mizo.

PETNAJSTO POGLAVJE — Izkrcanje

Privez je potekal v obratnem vrstnem redu od odveza, mesece prej. »Pripravi vrvi. Vrzi prvo.« Miha je na premcu vodil svoje ljudi, Tomaž na krmi svoje. Mokre vrvi so udarjale ob jeklo, vitli so zategovali privez in vrv je spet prečkala tisti kos vode med ladjo in pomolom, ki je ob odhodu ostal prazen. Paluba je pod nogami še rahlo drhtela od glavnega stroja, dokler ni ladja ob pomolu obstala.

⁕

Spodaj, v strojnici, je Branko dobil ukaz z mostu in ustavil glavni stroj. Obrati so padali počasi. Kovinske obloge so še nekaj časa trepetale, cevovodi so pokali od spremembe temperature, potem pa je globoki utrip, ki je tri mesece živel pod njihovimi nogami, ugasnil. Branko je ostal med stroji in poslušal zvoke, ki jih prej zaradi motorja ni bilo mogoče slišati.

Dlan je položil na še topel kovinski oplet. Nato je snel delovne rokavice, jih odložil na klop in se po ozkih stopnicah vzpel proti odprtim vratom, skozi katera je prihajala močna dopoldanska svetloba.

⁕

Na mostu je Miha vpisal zadnji vnos v ladijski dnevnik te plovbe – uro priveza, ime pristanišča, ime agenta, ki je čakal na papirje. Roka, ki je toliko noči merila zvezde, je zdaj samo beležila birokracijo konca, in vendar je bil ta zadnji vnos, po svoje, prav tako pomemben kot vsi drugi – dokaz, zapisan s črnilom, da je ladja varno pripeljala vse, kar je nosila, do konca poti.

Zaprl je dnevnik, ga položil na mizo pod Norbertovo roko, in za trenutek ostal ob oknu mostu, gledajoč navzdol na pomol, kjer je iskal med obrazi enega, ki ga je poznal – in ga našel, Sonjinega, majhnega od te višine, a nezmotljivega, obrnjenega navzgor proti ladji, z natančnostjo, kakršno ima tisti, ki že ve, kje iskati.

⁕

Monfalcone tistega dne ni bil videti drugače, kot je bil videti tri mesece prej, ko so odpluli – isti dvigali ob pristanišču, isti vonj po morski soli, pomešan z vonjem po dizlu in svežem lesu iz bližnjih skladišč. Samo ljudje na pomolu so bili drugačni, in ladja sama, ki se je vrnila polna reči, ki jih ni imela, ko je odplula – tovora, spominov, dolgov, ran, ki jih ni bilo videti na zunaj, a so bile tam, pod površino, kot rja, ki se je nabrala v treh mesecih slane vlage.

⁕

Na pomolu je bilo tisto jutro še dvajset drugih žensk in otrok, sorodnikov mož, ki jih drama Branka in Mihe nikoli ni zadela – žene mehanikov, natakarjev, mladih mornarjev, ki so preprosto čakale moža, sina ali brata, brez slutnje o katamaranih, meglah ali klubih v Douali, samo z veseljem, da je devetdeset dni konec. Za njih je bila ta plovba samo še ena od mnogih, uspešno zaključena, moški živ in zdrav, in to je bilo vse, kar so potrebovale vedeti.

Ladja je pristala ob desetih, sonce je bilo visoko in belo, brez oblaka, ki bi ublažil njegovo ostrino. Žerjavi so takoj začeli dvigovati prve hlodovine iz skladišča, verige so zvenele ob kovino, in med tem hrupom je bilo skoraj mogoče pozabiti, da na pomolu čakajo ljudje, ki niso prišli gledat tovora.

Sonja je stala najbliže mostičku. Ko se je Ana premaknila, da bi videla bolje, sta se znašli druga ob drugi, dve tujki, ki čakata isto ladjo iz različnih razlogov.

»Oprostite,« je rekla Ana, »ali veste, koliko časa bo še trajalo, preden pridejo dol tisti iz strojnice? Tri mesece nisem videla moža.«

Sonja jo je pogledala, in nekaj v njej je za trenutek obstalo. »Ne vem,« je rekla. »Upam, da ne dolgo.«

Na stopnišču proti izhodu sta se še zadnjič srečali. »Ali bi šli še enkrat?« je vprašala Darja. Mirjana je vedela, da ne sprašuje o Afriki. »Šla bi,« je odgovorila, »vendar ne tako.« Darja je prikimala, nato sta stopili vsaka proti svojemu delu krova, brez objema in brez obljube, da se bosta poiskali na kopnem.

Nedaleč stran, na drugem koncu pomola, je krmar že stopil na kopno, in njegov skoraj enajstletni sin je stekel vanj s tako silo, da ga je skoraj podrl. Krmarjeva žena je stala malce zadaj, z drugim otrokom na roki, in gledala moža, ki je klečal na tleh, objemal sina in se smejal na način, ki ga na ladji ni uporabljal nikoli.

⁕

Na krmi, stran od gneče pri mostičku in večine pogledov s pomola, sta se Miha in Darja poslovila brez prič.

»Torej je to to,« je rekla Darja, brez grenkobe v glasu, kar je bilo, glede na vse, presenetljivo.

»Verjetno,« je rekel Miha. Ni znal reči nič bolj iskrenega, in oba sta to vedela.

Darja mu je vrnila obesek, ki ji ga je kupil v Dakarju – majhno srebrno ladjico – in mu ga položila v odprto dlan. »Tega ne bom odnesla domov,« je rekla. Miha je hotel nekaj odgovoriti, vendar je Darja že popravila jermen torbe na rami in stopila proti izhodu.

Ni se ozrla. Miha je ostal še trenutek sam, obesek je držal v dlani, nato ga spravil v žep in stopil proti Sonji, ki ga je čakala na pomolu, z obrazom obrnjenim proti mostičku.

⁕

Na krovu se je Branko, umit, v čisti srajci, ustavil pri izhodu, kjer ga je čakala Mirjana s kovčkom, pripravljena na slovo, ki naj bi bilo kratko in vljudno, kot se poslovita dva, ki vesta, da je konec plovbe konec vsega.

»Branko,« je rekla, »hotela sem samo…«

Ni dokončala. Skozi odprta vrata je bilo od zgoraj videti pomol, in na pomolu, nekaj korakov od mostička, žensko v modri obleki z otrokom na roki, ki je nekaj govorila drugi ženski, tisti isti, ki je pred tremi meseci stala ob premcu in gledala za Miho.

Branko je obledel. »Ana,« je rekel, bolj sebi kot komurkoli.

⁕

Ana na pomolu ni vedela, da je bila pravkar videna. Matjaž ji je postajal težak v naročju, zato ga je postavila na tla in prijela za roko. Ko se je pri izhodu pokazal nov obraz, je vsakič stopila pol koraka naprej.

⁕

Norbert je vse videl s poveljniškega mostu. Ni čakal, da vidi, kaj se bo zgodilo, če pusti dogodkom njihov naravni tok. Zapustil je most in se po notranjem stopnišču spustil do izhoda, kjer sta stala Branko in Mirjana.

»Dovolj,« je rekel in stopil med njiju, glas mu je bil tih, a v njem ni bilo prostora za ugovor. »Branko, uredite predajo in pojdite po svoje stvari. Gospodična Mirjana, vi se izkrcajte zdaj. Preden se pri mostičku začne še večja gneča.«

»Gospod poveljnik, prosim vas…«

»Ni prošenj. Tri mesece morja niso opravičilo za to, kar se dogaja zdaj, pred očmi žene in otroka. Izkrcanje. Takoj.«

⁕

Branko je odšel po svoje stvari. Mirjana je še trenutek obstala, nato vzela kovček in se odpravila proti mostičku. Na pomolu je zavila proč od množice, ki je čakala posadko.

Ko je Branko stopil na pomol, je Matjaž izpustil Anino roko in stekel proti njemu. Ana je stopila za otrokom, obraz razsvetljen na način, ki ga Branko tri mesece ni imel priložnosti videti.

»Končno,« je rekla. »Otrok te je tako pogrešal.«

Objel ju je, oba hkrati, čez Anino ramo pa je pogledal proti delu pomola ob skladiščih, kjer je za trenutek še videl Mirjano, preden je izginila med ljudmi. Objem se je zavlekel dlje, kot je bilo primerno.

⁕

Ko se je vrnil na poveljniški most, je Norbert še enkrat pogledal pomol. Ana je objemala Branka, Mirjana pa je sama odhajala ob skladiščih. Norbert je odložil daljnogled in odprl ladijski dnevnik.

Norbert je stopil na pomol nekaj minut pozneje, po dolžnosti, da s carinikom preveri papirje, ne iz želje, da bi se vmešaval. Ana je še stala tam, otroka je držala za roko, obraz ji je bil zdaj bolj vprašujoč kot vesel – šele zdaj, ko je bil Branko spet ob njej, je opazila, da nekaj v njem ni tako, kot je bilo.

»Gospod poveljnik,« je rekla, ko je prepoznala njegove našitke, »je bila plovba težka?«

Norbert je za trenutek pomislil, koliko naj pove, in se odločil za resnico, ki ne bo lagala, a tudi ne bo razkrila več, kot je bilo njegovo, da razkrije. »Vsaka plovba je težka na svoj način, gospa,« je rekel. »Vaš mož je dober strojnik. Brez njega bi imeli več težav, kot smo jih imeli.«

Ana je Norberta pogledala nekoliko dlje, kakor zahteva vljudnost. Ni ga vprašala ničesar več; način, kako je izbral besede, ji je povedal, da odgovor ne pripada njemu.

⁕

ŠESTNAJSTO POGLAVJE — Cena, zapisana v urah

Krmar se je po kratkem srečanju z družino vrnil na krov in stal ob odprtem skladiščnem prostoru. Gledal je proti mostičku, po katerem je Branko pred nekaj urami stopil na kopno, z izrazom človeka, ki ve, da je nekaj izgubil, česar ne bo dobil nazaj. Sonce je bilo že nizko, žerjavi so še vedno dvigovali hlodovino iz ladje, vonj po sveže žaganem lesu pa je visel nad celim pristaniščem.

Posadka je tisti večer jedla v težki tišini. Rudi je skuhal boljšo večerjo kot po navadi, kakor da bi z njo lahko povedal, česar ni znal izreči.

»In kaj bo zdaj z mojim denarjem?« je vprašal krmar. »Branko mi je obljubil, da vrne v Monfalconu.«

»Meni je dolžan Miha,« je rekel Stipe tiho. »Za poroko.«

Do večera je bilo jasno, da nista edina. Pol posadke je posodilo, kdo več, kdo manj – skupaj toliko, da bi lahko kupili nov pralni stroj vsaki ženi na tej ladji, kot je grenko pripomnil eden od starejših mornarjev, medtem ko je štel svoje zapiske na kosu papirja, ki ga je nosil v žepu že več tednov.

Rudi, edini, ki ni posodil niti bankovca, je stal ob strani in gledal vrsto mornarjev s papirčki v rokah. »Povedal sem, da bosta prišla domov revnejša, kot sta bila, ko sta odšla,« je rekel krmarju. »Nisem pa vedel, da bo revnejša tudi polovica posadke z njima.«

⁕

Prvi večer po izkrcanju je Ana sedela za kuhinjsko mizo. Branko je stal pri oknu. Na štedilniku je bila kava, ki je nihče ni več pogreval, kovček pa je ostal pri vratih.

»Bila je druga ženska,« je rekel Branko.

Ana ni pogledala vanj. »To sem razumela.«

»Trajalo je skoraj vso plovbo.«

Ana je dvignila oči. »Skoraj vso?«

Branko je prikimal. »Ja.«

⁕

Mirjana je tisti večer prišla v Trst pozneje, kot je nameravala. Mati je pustila luč v predsobi prižgano kakor v letih, ko se je hči vračala s plesa. Isti očetov plašč, ista porcelanasta sladkornica, isti lonček bazilike. Po devetdesetih dneh morja se ji je kuhinja zdela boleče majhna. Mati jo je objela. »No, povej. Kako je bilo?« — »Lepo,« je odgovorila. Besede jo je bilo sram, še preden jo je izgovorila.

Naslednje jutro jo je zbudil zvonec trgovine. Oče je odpiral polkna, mati je spraševala po kosilu. Strankam je pripovedovala o vročini, tržnicah in pisanih tkaninah. Nihče je ni vprašal o Branku, zato ga je čutila v vsakem neškodljivem odgovoru.

Ko je zvečer odprla kovček, je Mirjana med oblekami našla rezljano ptico. Položila jo je na mizo s krili proti steni.

Darja se je pozneje vrnila v materino stanovanje. Mati je pripravila juho in vprašanja o poroki, Andrej pa je poslal rože s kartico: »Dobrodošla doma.« Kartico je naslonila na vazo, jo čez nekaj minut obrnila z napisom proti steni in sedla za mizo.

Mati jo je pri kosilu vprašala, ali se je spočila. Darja se je skoraj zasmejala. »Sem,« je rekla in žlico položila na rob krožnika. Čez trenutek jo je vzela nazaj, ne da bi poskusila juho.

V naslednjih dneh se je domači ritem znova zaprl okoli nje: trgovina, mati, Andrejevi obiski, datum poroke. Ko je Andrej zamudil, je pomislila, kako je od Mihe zahtevala, naj ji ukrade štiri ure. Ladja je ostala na morju, njen dolg pa ne.

Tako sta obe nekaj dni živeli v prepričanju, da je najhujši trenutek že za njima. Pomol je bolel, toda pomol je ostal tam. Doma sta lahko zaprli vrata. Lahko sta izbirali, kaj povesta in česa ne. Potem sta vsaka posebej prejeli kratek poziv ladjarske družbe, da se zaradi notranjega pregleda plovbe oglasita kot priči. V njem ni bilo nobene obtožbe, nobene moralne besede, niti namiga na razmerja. Samo datum, ura in stavek, da želi podjetje razjasniti vpliv nekaterih dogodkov na organizacijo dela. Prav zaradi te hladnosti je bil papir težji od vsakega očitka, ki sta ga pričakovali.

⁕

Nekaj dni pozneje je skupina mornarjev s krmarjem na čelu obiskala pisarno ladjarske družbe. Prišli so zaradi posojenega denarja. Na mizi pa je že ležala Norbertova mapa: razporedi straž, obračun nadur, izpiski iz dnevnikov in poročilo o plovbi.

⁕

Krmar je počasi pospravil papir z zneski. »Potem vprašajte Tomaža, koliko dodatnih straž je prevzel,« je rekel. »In vprašajte strojnico, kdo je delal, ko upravitelja ni bilo.«

Norbert je stopil bliže. »Zato sem prišel tudi jaz.«

⁕

Predstavnik podjetja je zaprl mapo z dolgovi. »Jutri želim ločene izjave poveljnika, prvega in drugega častnika krova, upravitelja stroja in starejšega mehanika. Potnici bosta povabljeni kot priči.« Za trenutek je pogledal krmarjev seznam. »Dolgovi so vaša stvar. Razporedi in opravljeno delo so naša.«

Mornarji so si izmenjali poglede. Krmar je zložil svoj seznam in ga spravil v žep. »Denar bomo že uredili,« je rekel. Nato je pogledal proti Tomažu in utihnil.

⁕

Tisti večer je Norbert poročilu dodal seznam neodobrenih menjav straž, Tomaževe dodatne ure in izvleček strojnega dnevnika. Pri rubriki »vzrok odstopanja« je nekaj časa držal pero nad prazno črto, nato zapisal samo datume, ure in imena.

Najdlje je Norbert ostal pri strani o lastnem ravnanju. Napisal je: »Zamenjave straž sem poznal. Nisem jih pravočasno ustavil.« Pero je odložil.

Naslednje jutro so pred Tomaža položili razporede straž, evidenco počitka in njegove vpise v zdravstveni dnevnik. »Zakaj ste pristali?« je vprašal Norbert.

»Ker je bilo lažje reči da.« Tomaž je pogledal razpored pred seboj. »In ker mi je laskalo, da prvi častnik pride prosit mene.«

Miha je prišel na vrsto za njim. Predstavnik je predse položil razpored straž. »Koliko straž ste predali?« — »Ne vem natančno.« — »Kdo jih je odobril?« Miha ni odgovoril. Predstavnik je s prstom zdrsnil po Tomaževih dodatnih urah. »Ne sprašujem, zakaj vam je bilo mogoče. Sprašujem, kaj ste naredili.«

Brankov razgovor je bil krajši. Predstavnik je odprl strojni dnevnik pri Pointe-Noiru in ga obrnil proti njemu. Ob Milanovih meritvah so stale Brankove začetnice. »Kdo je opravil pregled črpalk in meritev vibracij?« »Milan.« »Kdo bi ga moral voditi?« »Jaz.« »Ste bili navzoči?« Branko je pogledal svoji začetnici. »Ne.« »Kje ste bili?« »V mestu.« »Službeno?« »Ne.« Predstavnik je s prstom obstal ob podpisu, nato obrnil stran.

Popoldne sta v pisarno prišli Mirjana in Darja. Sedeli sta vsaka posebej. Mirjano so vprašali, ali je vedela, da je Branko zaradi skupnih izhodov delo prepuščal drugim. »Ne za vsako stvar,« je rekla. Darjo so vprašali, ali je sama predlagala, naj Miha prosi Tomaža za zamenjavo straže. »Da.« — »Ste vedeli, da bo zato delal več?« Darja je pogledala v mizo. »Da.«

Moški na drugi strani mize je Darjin odgovor zapisal in obrnil list.

Članica komisije je Mirjanin odgovor zapisala, preverila naslednji list in vprašala, kdo je bil takrat odgovoren za pregled v strojnici. Mirjana je odgovorila. Svinčnik je šel naprej po vrstici, nato na naslednjo stran.

Ko sta pozneje sedeli na hodniku, je Darja rekla: »Če mu napišem oprosti, bo kaj manj utrujen?« Mirjana je že odprla usta. »Branko tudi ni ...« Ustavila se je. Darja jo je pogledala. »Nisem vprašala za Branka.« Mirjana je pogledala vrata pisarne. »Ne.«

Mirjana je iz pisarne odšla prva in na hodniku počakala Darjo, čeprav zadnje tedne na ladji skoraj nista več znali čakati druga na drugo. Ko je Darja prišla ven, sta nekaj časa hodili brez besed. Pri visokem oknu se je Darja ustavila in pogledala proti pristanišču. Mirjana je počakala še trenutek, nato je šla naprej. Pri stopnicah sta se razšli brez objema.

Sklep podjetja je bil kratek: Miha in Tomaž sta dobila pisni opozorili zaradi neodobrenih menjav in denarja; Branko zaradi prelaganja nadzora in podpisovanja nepreverjenih evidenc; Norbert je moral vse prihodnje zamenjave pisno odobriti. Potnikov na teh tovornih plovbah podjetje poslej ni več sprejemalo.

⁕

V naslednjih dneh se je posadka razšla. Stipe se je vrnil k Vesni in pripravam na poroko, krmar k družini. Rudi in Dragoljub sta ostala na ladji še en krog. Slovo je minilo v rokovanjih in kratkih obljubah o ponovnem snidenju; vsak je odnesel svoj del zgodbe.

⁕

Ko se je Norbert čez nekaj tednov znova vkrcal, ga je na kartni mizi čakal nov razpored straž. Pod vsako ime je dodal prazno vrstico za podpis. Vsaka zamenjava je morala odtlej priti do njega, preden je kdo prevzel tujo uro.

Drugi častnik ga je vprašal, ali je to res potrebno. Norbert je pogledal skozi okno mostu. »Je. Vedeti moram, kdo je tam.« Razpored je pritrdil na steno.

SEDEMNAJSTO POGLAVJE — Posledice

Miha je Sonji povedal resnico dan po razgovoru v podjetju. Začel je s stražami in utrujenostjo. Sonja ga je po nekaj stavkih ustavila z dvignjeno dlanjo.

»Pusti straže,« je rekla Sonja. »Povej mi, kje si bil ti.«

Miha je snel uro in jo položil na mizo. »Bil sem z Darjo.«

Sonja je ostala pri oknu. »Si jo imel rad?«

»Ne vem.« Miha je pogledal proti uri. »Všeč mi je bilo, da me čaka.«

»Jaz sem tudi čakala.«

Miha ni odgovoril.

Sonja je odprla okno, čeprav je bil večer hladen. »Za zdaj ostajam. To je vse, kar ti lahko danes povem.« Pogledala ga je. »Če česa ne veš, me vprašaj.«

⁕

Ko je Darja stopila iz ladjarjeve stavbe, je v torbici otipala prepognjeni list. Na njem je bilo Tomaževo ime in nedokončan začetek stavka.

Pred Andrejevim prihodom je Darja sedla za materino pisalno mizo in vzela list. Na vrh je napisala Tomaževo ime, pod njim pa: »Oprosti, ker …«

Dolgo je držala pero nad papirjem. Napisala je samo: »Oprosti.« Nato je list prepognila in ga spravila v torbico.

Andrej jo je tisti večer obiskal pri materi. Prišel je v isti temni jakni, v kateri jo je tri mesece prej pospremil proti Monfalconu, in za trenutek se ji je zazdelo, da bi bilo najlažje pustiti, da se življenje preprosto nadaljuje tam, kjer ga je pred odhodom prekinila.

Ko jo je objel, je objem vrnila, vendar se ni skrila vanj. »Moram ti nekaj povedati,« je rekla. Andrej jo je pogledal in prvič ni vprašal po datumu poroke.

Darja mu je povedala za Miho in da poroke na dogovorjeni datum ne more biti. »Ne zaradi njega,« je rekla. Potem je pogledala svoje roke. »Jaz ... ne morem se samo vrniti tja, kjer sem bila.«

Andrej je dolgo molčal. »Ti je žal?«

»Je.« Darja ni dodala ničesar.

⁕

Ko se je Mirjana vrnila domov, je v sobi obstala ob pisalni mizi. Rezljana ptica je stala s krili proti steni. Mirjana je kovček odložila na tla, ptice pa se ni dotaknila.

Naslednje dopoldne je v trgovino prišla ženska po tri metre modrega blaga. Mirjana je položila tkanino na dolgo mizo, poravnala rob in potegnila merilni trak. Pri treh metrih je naredila oznako s kredo, potem pa obstala. Ni več vedela, ali je trak položila od začetka ali ga je med merjenjem premaknila.

»Je kaj narobe?« je vprašala stranka.

»Ne,« je rekla Mirjana in blago znova razgrnila. Merila je počasneje. Prvič je dobila tri metre in šest centimetrov, drugič dva centimetra manj kot tri metre. Oče jo je izza blagajne pogledal, vendar ni nič rekel. Mirjana je kredno črto izbrisala z dlanjo in začela tretjič.

Zvečer je ptico obrnila proti prostoru. Na enem krilu je opazila drobno zarezo, ki je prej ni videla. S palcem je šla čeznjo in jo pustila tako.

⁕

Dva meseca po vrnitvi je Branko v predsobi odprl kovček za tridnevno službeno pot. Bil je prazen. Ana je stala pri kuhinjskih vratih, brisača še v rokah. »Nisem vedela, ali greš,« je rekla. »Povej mi prej.« Branko je kovček zaprl in ga sam odnesel v spalnico.

V naslednjih mesecih so se stvari premikale po malo. Ana mu ni več pripravljala kovčka. Matjaž je pri večerji govoril več kakor oba starša skupaj. Leto pozneje sta sedela vsak na svoji strani pisalne mize in podpisala list.

Ana Matjažu ni pripovedovala podrobnosti, Branko pa mu jih dolgo ni znal povedati. Očeta je obiskoval ob dogovorjenih dnevih, sprva z igračami v torbi, pozneje s šolskimi zvezki, nazadnje samo še s plaščem, ki ga je obesil na isti kavelj pri vratih.

Branko se po tej plovbi ni več vkrcal. Vzel je delo na kopnem in ljudem govoril, da je po petnajstih letih morja dovolj. Iz svojega okna je še vedno slišal ladijske sirene in po zvoku pogosto prepoznal, ali ladja odhaja ali prihaja. Ob odhodih je včasih stopil k oknu. Ob prihodih skoraj nikoli.

Mirjana je pozneje prevzela družinsko podjetje. Na njeni pisalni mizi je ostala lesena ptica, nekoliko postrani obrnjena proti oknu.

Darjino ime se je Mirjani vračalo ob navadnih stvareh: ob dveh skodelicah na pladnju, ob košari s kruhom, ob modrem robu na porcelanu v izložbi.

Tri leta po vrnitvi ji je napisala pismo. O Branku in Mihi ni pisala. Spomnila jo je na prvo noč na ladji, na njun dogovor in na košaro s kruhom, ki je nekoč ostala na sredini mize.

Odgovor je prišel čez več tednov. V ovojnici je bila razglednica Trsta. Na hrbtni strani: »Skodelica je še vedno pri meni.«

Norbertov zapis je upočasnil Mihovo napredovanje. Miha je še plul. Ko se je rodila Nina, je začel zavračati nekatere dodatne plovbe.

Ko je bila Nina stara šest let, mu je ladjar ponudil kratko zamenjavo. Miha je poslušal do konca in se zahvalil. Tisti večer je Nina v pižami vprašala: »Greš kmalu spet na ladjo?« Miha je pogledal uro na steni. »Ne to soboto.«

Nekega večera, ko je bil Matjaž že skoraj odrasel, je Branko iz predala vzel majhno rezljano ptico iz Pointe-Noira. Po enem krilu se je vila tanka razpoka, komaj opazna, dokler ptice nisi obrnil proti svetlobi.

Na mizo je prinesel lepilo, kos tanke vrvice in majhen čopič. Matjaž je držal krilo, Branko pa je z leseno konico nanašal lepilo v razpoko. Delala sta počasi, skoraj brez besed, kakor sta nekoč sestavljala njegove prve modele ladij.

»Če nekaj popraviš,« je vprašal Matjaž, »je potem spet tako kot prej?«

Branko je pod prsti začutil rob razpoke. »Ne,« je rekel. »Ampak lahko drži.«

Ko se je lepilo posušilo, sta odvila vrvico. Krilo je držalo, črta v lesu pa je ostala vidna.

»Iz Afrike je,« je rekel Branko. »Vzemi jo.«

Matjaž je ptico obrnil med prsti. »Je bila tista plovba razlog, da sta se z mamo ločila?«

Branko je nekaj časa gledal razpoko v krilu. »Plovba je bila del tega. Jaz sem bil večji del.«

Matjaž ni vprašal, kdo je bila ženska. Ptico je previdno spravil v žep in odšel.

Branku je ostal prazen predal. Iz pristanišča je zadonela ladijska sirena. Ni stopil k oknu.