Morje, ki ne odide

I. POD ZEMLJO

Očetov rudnik

Andrej pri dvajsetih letih ni imel občutka, da mora življenje šele izbrati. Pot se mu je zdela pripravljena, kakor mnogim fantom iz doline, kjer rudnik ni bil samo delovno mesto, ampak črn prah na oblekah, utrujenost na obrazih in poseben vonj na hodniku, še preden je zagledal očeta. Oče je pod zemljo preživel skoraj vse odraslo življenje in o drugem ni govoril.

Ko je Andrej končal srednjo tehniško šolo, je bil oče ponosen, čeprav tega ni znal pokazati drugače, kot da je spričevalo dolgo držal v rokah, ga še enkrat prebral, čeprav je njegove ocene že poznal, nato pa ga položil na kuhinjsko mizo in pogledal sina z nekakšnim tihim zadovoljstvom, kakršnega Andrej na njegovem obrazu ni videl pogosto.

Na polici ob vratih je ležal očetov star kovinski rudarski žeton, majhna ploščica z vtisnjeno številko, ki jo je po izmeni včasih odložil skupaj s ključi. Andrej ga je poznal od otroštva in ga nikoli ni vprašal, čemu natančno služi.

»Ti boš vsaj delal z glavo, ne samo z rokami.«

Andrej se je nasmehnil. »Saj bom še vedno v istem rudniku.«

»Rudnik je rudnik, toda ni vseeno, kaj v njem delaš.«

»Meni se včasih zdi, da je vseeno.«

Oče ga je pogledal nekoliko začudeno.

»Kaj pa bi rad?«

Andrej ni znal odgovoriti. Včasih se mu je zdelo, da bi rad nekam odšel, vendar ni vedel kam. V mestu je bila šola, v dolini rudnik, vse drugo pa je bilo daleč, na zemljevidih, ki jih je včasih gledal brez posebnega razloga.

»Ne vem,« je rekel. »Mogoče kaj drugega.«

Oče je skomignil z rameni. »Najprej začni delati. Potem boš videl.«

Tako se je Andrej zaposlil v rudniku, ker ni poznal dovolj močnega razloga, da tega ne bi naredil. Prvi dnevi so mu bili zanimivi. Imel je tehnično izobrazbo in je razumel načrte ter postopke, kmalu pa je videl, da pod zemljo obstaja še drugo znanje. Stari rudarji so rudnik poznali po zvoku, zraku in majhnih spremembah, ki jih Andrej sprva ni zaznal.

Nekega dne ga je starejši rudar, ki so mu vsi pravili Jože, opazoval, ko je pregledoval zapisnik in primerjal podatke s stanjem na delovišču.

»Ti res vse to razumeš ali samo znaš prebrati, kar so napisali zgoraj?« ga je vprašal.

Andrej je pogledal zapisnik. »Papir razumem. Za drugo sem pa mislil, da pride z delom.«

»Papir je najlažji del. Spodaj se ti včasih nekaj oglasi, zrak se spremeni, človek pa mora vedeti, ali je to nič ali pa je čas, da gre.«

Andrej je dvignil pogled. »Kaj pa ne bi razumel?« Jože se je nasmehnil. »Boš že videl. Spodaj je precej stvari, ki jih na papirju ni.«

V naslednjih mesecih ga je Jože večkrat opozoril na stvari, ki jih Andrej ni opazil.

Po izmeni so se rudarji pogosto ustavili v gostilni blizu rudnika. Sedli so za mizo, naročili pivo ali žganje, govorili o delu in ljudeh ter se smejali dogodkom, ki so se še nekaj ur prej zdeli resni. Prvih nekaj dni Andrej ni hodil z njimi, potem pa ga je nekega popoldneva Jože ustavil pri izhodu.

»Kam pa ti tako hitro? Saj ti doma večerja ne bo pobegnila.«

»Domov grem. Danes imam dovolj rudnika.«

Jože se je zasmejal. »Rudnika mogoče. Nas pa še ne poznaš. Pridi na eno, potem pa pojdi, kamor hočeš.«

»Danes ne.« Jože ga je pogledal, kot da je odgovor preslišal. »Pridi vsaj na eno. Za prvo pivo človek res ne potrebuje posebnega razloga.«

Andrej je šel z njimi, ker ni hotel delovati vzvišeno. V gostilni je bilo toplo, zrak je bil poln cigaretnega dima, za veliko mizo so sedeli ljudje, ki jih je do takrat poznal predvsem po umazanih delovnih oblekah in kratkih pogovorih pod zemljo, zdaj pa so govorili glasneje, pripovedovali zgodbe iz mladosti, se norčevali drug iz drugega in Andreja začeli vključevati v svoje pogovore.

»No, tehnik, povej, koliko časa nam še daješ, preden nas zamenjajo stroji?«

»Če boste tako delali, kot ste danes, vas noben stroj ne bo hotel zamenjati.«

Za mizo je završal smeh. »Tale se bo še pokvaril.«

»Saj je mlad, pustite mu čas.«

Nekdo je pred Andreja postavil drugo pivo, čeprav ga ni naročil. Prvega je spil počasi, drugo hitreje. Ko so naročili tretjo rundo, je njegov prazen kozarec že stal na robu mize, kakor da je sam povedal, da ostaja. Med pogovorom so mu brez vprašanja odmikali pepelnik, nalivali in puščali prostor med seboj. Ko je nekdo čez mizo zaklical njegovo ime, se je obrnil z zadovoljstvom.

Ko je prišel domov, je oče sedel v kuhinji. »Pozno si. Sem že mislil, da so vas spodaj zadržali.«

»Niso. S fanti smo šli še na pivo.«

Oče je pogledal na uro. »S tistimi iz izmene?«

»Iz rudnika. Šli smo v gostilno, ampak samo na pivo.«

Oče ni odgovoril takoj, potem pa je počasi prikimal. »Nič nimam proti pivu. Samo pazi, da ne boš nekoč ti čakal nanj, namesto da ono čaka nate.«

Andrej se je nasmehnil. »Kaj pa naj bi bilo drugega?«

Oče ni rekel ničesar več. Sprva se res ni zgodilo nič posebnega. Andrej je šel po službi enkrat ali dvakrat na teden z drugimi v gostilno, spil dve ali tri piva in šel domov, vendar so se ti večeri počasi množili, ne zato, ker bi se zjutraj odločil, da bo pil, ampak zato, ker je bilo po koncu izmene vedno mogoče najti razlog, zaradi katerega še ni bilo treba takoj domov. Nekdo je praznoval rojstni dan, nekdo je dobil otroka, nekdo je imel god, nekdo se je vrnil po bolniški, včasih pa niso potrebovali nobenega razloga, saj so preprosto sedli za isto mizo, kot so sedeli že dan prej. Andrej je imel nekoliko višjo plačo od nekaterih starejših rudarjev in prvič, ko je naročil pijačo za vse, so ga sprejeli z navdušenjem, ki mu je godilo bolj, kot si je želel priznati.

»Andrej, danes pa ti častiš.« Andrej je odložil kozarec. »Zakaj jaz?« — »Ker si tehnik in ker imate šolani menda denar.« Andrej se je zasmejal. »Če je to merilo, dobite eno rundo. Več pa ne.«

Čez čas ni bila več samo ena. Ko je plačal drugo, ga je nekdo objel čez rame, drugi ga je imenoval za najboljšega tehnika v rudniku, tretji mu je pripovedoval, da tako mladega človeka med njimi že dolgo niso imeli, in Andrej je užival v občutku, da pripada skupini moških, ki so ga še pred nekaj meseci opazovali kot tujca. Kmalu mu ni bilo več treba ničesar reči. Ko so se kozarci praznili, je natakar pogledal proti njihovi mizi, Andrej pa je dvignil roko. Čez nekaj tednov je to naredil že prej, preden ga je kdo pogledal.

»Še eno?« Andrej je pogledal proti vratom. »Rekli smo zadnjo.« Nekdo za mizo se je zasmejal. »To vedno rečemo.« — »Dobro. Ampak ta je res zadnja.«

Andrej se je zasmejal in poklical natakarja. Maja je spremembo opazila veliko prej kot on. Bila je iz sosednje vasi in poznala sta se že več let. Ko je Andrej končal šolo in se zaposlil, sta začela govoriti o stanovanju, denarju in o tem, kje bi nekoč živela. Včasih tudi o otrocih, vendar sta se ob tem še smejala. Z Majo je Andrej dolgo poznal tisto preprostost, ko človeku ni treba pojasnjevati, zakaj je prišel in kdaj bo spet prišel.

Nekega večera ga je čakala pred hišo skoraj uro dlje, kot sta bila dogovorjena. Ko je prišel, se ji je približal z nasmehom, ona pa ga je samo pogledala.

Maja ga je nekaj časa gledala. »Spet si pil. In ne govori mi, da sta bili samo dve, ker sem te čakala skoraj dve uri.«

»Bili sta dve. Potem smo se zaklepetali in nisem gledal na uro.«

»Pred dvema urama si mi rekel, da že prihajaš. Če bi poklical in rekel, da boš pozen, bi bilo vsaj pošteno.«

Andrej je pogledal stran. »Zaklepetali smo se. Vem, lahko bi poklical.«

Andrej je razširil roke. »Saj sem zdaj tukaj. Ne vem, zakaj morava zaradi ene ure pokvariti ves večer.«

»Ker zame ni samo ta ura. Ti prideš in je zate konec, jaz pa sem jo preživela tukaj.«

Andrej je hotel nekaj odgovoriti, vendar se mu ni zdelo vredno začenjati prepira zaradi ene ure, zato jo je prijel za roko in poskušal pogovor preusmeriti drugam, Maja pa je tisti večer popustila, ker tudi sama še ni mislila, da je pred njima resna težava. Naslednjič je prišel še pozneje, potem se je enkrat zgodilo, da sploh ni prišel, in ko ji je naslednje jutro prinesel rože, jih je vzela, vendar ga je pogledala precej drugače kot prej.

»Rože so lepe, Andrej, ampak jaz jih ne potrebujem zato, da mi razložijo, zakaj te včeraj ni bilo.«

»Nisem jih prinesel zato. Videl sem jih in sem se spomnil nate.«

»Vem. Samo raje bi imela tebe takrat, ko rečeš, da boš prišel, kot rože naslednje jutro.«

»Saj sem tukaj.« Maja ga je pogledala. »Danes si. Jaz pa govorim o tem, da te vedno večkrat čakam.«

Andrej se je razjezil. V svojem življenju ni videl ničesar posebej nevarnega; imel je službo, še vedno je vsak dan hodil na delo, ni pil zjutraj, ni se zbujal na cesti in sam sebe ni imel za človeka, ki ima težave z alkoholom. V njegovih očeh so bili pijanci drugi ljudje, tisti, ki brez pijače niso mogli začeti dneva, tisti, ki so doma razbijali, tisti, ki so izgubljali delo, on pa je še vedno verjel, da je vse pod njegovim nadzorom.

Andrej je zamahnil z roko. »Po službi gredo vsi nekam. Mi gremo pač na pivo. Iz tega delaš nekaj, česar ni.«

»Ne moti me, da greš na pivo. Moti me, da nikoli več ne veš, pri katerem boš nehal.«

»Kaj pa po tvoje počnem?« Maja ni umaknila pogleda. »Piješ. Vedno več.« Beseda ga je zadela. »Če grem trikrat na teden z ljudmi iz službe, še nisem pijanec.« — »Tega nisem rekla. Ti si.«

Andrej jo je pogledal in misel, da ima morda prav, hitro odrinil. Obljubil ji je, da bo manj hodil v gostilno, in v trenutku, ko je to izgovoril, je bil prepričan, da bo obljubo držal. Naslednja dva dneva je šel po službi naravnost domov, tretjega pa je imel Jože rojstni dan in Andrej si je rekel, da bi bilo nevljudno, če ne bi šel vsaj na eno pivo.

»Samo eno,« si je rekel, ko je vstopil.

Tri ure pozneje je naročil novo rundo. Zjutraj si je govoril, da danes ne bo pil, po službi, da bo spil samo eno, po drugem pivu, da je že tako ali tako vseeno, po četrtem pa se ni več pogovarjal sam s seboj.

»Je to res vse?« se je nekoč vprašal, ko je zvečer ležal v postelji.

Ni znal povedati, kaj pomeni »vse«. Rudnik, ista dolina, ista cesta, ljudje, ki jih pozna od otroštva, prihodnost z Majo, o kateri je še pred nekaj meseci govoril z veseljem, pa se mu je nenadoma zdela neobičajno določena, kot da že pri dvaindvajsetih letih ve, kakšna bodo naslednja desetletja.

»Kaj pa bi rad?« se je vprašal.

Tudi na to ni imel odgovora. Zato je naslednji dan spet šel v gostilno. Počasi se je začelo spreminjati tudi njegovo delo. Prvič je zamudil samo nekaj minut in nihče razen vodje tega ni posebej opazil, drugič je zamudil toliko, da je moral nekdo drug prevzeti njegovo nalogo, tretjič pa so ga poklicali v pisarno.

Vodja je zaprl vrata. »Andrej, usedi se. Zadnje tedne te gledam in ne vem več, ali si utrujen, jezen ali ti je preprosto vseeno.«

»Ni mi vseeno. Samo nekajkrat sem prišel pozneje, to je vse.«

»Potem je še slabše.« Andrej jo je pogledal. »Zakaj?«

»Če bi rekel, da imaš težavo, bi vsaj vedela, o čem govoriva. Če pa je po tvoje vse v redu, potem mi razloži, zakaj tvoje delo ni več takšno, kot je bilo.«

Andrej je molčal. Vodja je nadaljeval: »Prihajaš pozno, zadnje poročilo je bilo površno, včeraj te pol ure niso našli, danes pa si videti, kot da nisi spal.«

»Sem spal.« Vodja je počakal. »Koliko?« Andrej ni odgovoril. »Dobro. Potem te bom vprašala drugače: piješ?« — »Tako kot vsi.« Vodja je zaprla mapo. »Ne zanima me, kako pijejo vsi. Uredi svoje delo. Naslednjič ne bo več pogovor.«

Tistega večera je šel naravnost v gostilno. Maja je vztrajala še nekaj mesecev in v tem času se je njun odnos spreminjal skoraj neopazno, dokler ni od njune nekdanje lahkotnosti ostalo zelo malo. Najprej ga je prosila, potem se je z njim prepirala, pozneje je postajala tiha, Andrej pa je njeno tišino razumel kot umik in ne kot zadnje opozorilo. Nekega nedeljskega popoldneva sta sedela za njeno hišo, kjer sta nekoč govorila o skupnem stanovanju, otrocih in prihodnosti, Maja pa je dolgo držala skodelico kave med rokami, preden je spregovorila.

Maja do tiste nedelje ni prišla z eno samo odločitvijo. Ko je Andrej prišel trezen in ob dogovorjeni uri, sta še vedno znala hoditi ob reki kakor prej. Potem je prišel večer, ko ga ni bilo. Ura je šla čez enajst, čez polnoč, telefon je ostal nem. Zjutraj si je rekla, da bo odšla. Popoldne je že iskala razlog, da še ne.

Neko noč je sedela v temi pri kuhinjski mizi in poslušala dež na pločevinasti polici pred oknom. Pred njo sta bila dva krožnika, ker je bila še ob osmih prepričana, da bo prišel. Hrana se je ohladila. Ob desetih jo je pogrela, ob enajstih ugasnila štedilnik, ob polnoči pa en krožnik pospravila. Ko je končno zaslišala njegove korake pred hišo, jo je prešinilo olajšanje, tako močno, da se ga je skoraj razveselila. Šele ko je odprl vrata in je začutila alkohol, jo je bilo sram lastnega olajšanja. Ni ga vprašala, kje je bil. Bala se je odgovora, še bolj pa prepira, ki bi sledil.

Naslednje jutro je Andrej prišel z rožami in običajnim obžalovanjem, Maja pa je med njegovimi besedami opazovala njegove roke. Mirne so bile. Spomnila se je, kako je ponoči ključ dolgo iskal ključavnico, medtem ko je ona na drugi strani vrat že po zvoku vedela, kdo prihaja. Ni hotela postati ženska, ki človeka, ki ga ljubi, prepoznava po tem, kako zadene ključavnico.

V naslednjih tednih je ob večerih vse pogosteje poslušala cesto pred hišo. Včasih je ob prvem zvoku korakov odložila, kar je držala v rokah, potem pa se razjezila nase, če so koraki šli mimo. Nekega večera je zaslišala otroški smeh pri sosedih in zaprla okno, čeprav ni bilo hladno.

Dvakrat mu je napisala, da odhaja. Prvo pismo je raztrgala. Drugo je tri dni ležalo v predalu. Ko ga je vzela ven, ga ni prebrala do konca. Zložila ga je in ga spravila nazaj. Tisto, kar mu je morala povedati, ni več potrebovalo papirja.

Tisto nedeljsko jutro si je umila obraz, skuhala kavo za dva in odšla za hišo, kjer sta nekoč govorila o otrocih. Ko je Andrej prišel, je skodelico držala z obema rokama. Kava je bila že skoraj hladna.

»Andrej, poslušaj me do konca. Jaz tako ne morem več živeti.«

»Maja, o tem sva že govorila. Rekel sem ti, da bom zmanjšal.«

»Prav zato. Govoriva, ti obljubiš, nekaj dni je mir, potem pa se vse začne znova. Zame to ni nov prepir, ampak isti, ki se nikoli ni končal.«

»Saj sem zmanjšal.« Maja je skoraj utrujeno odkimalа. »Včeraj si prišel ob treh. V sredo ob enih. Ne bom se s tabo prepirala o tem, ali se temu reče manj.«

Andrej je dvignil glas. »Kaj sploh hočeš od mene? Da ne vidim več nikogar, da grem iz službe naravnost domov in ti poročam, kje sem?«

»Hočem tebe. Ne tistega, ki pride ob treh in naslednji dan razlaga, da se ni zgodilo nič posebnega.«

Andrej jo je pogledal. »Saj me imaš.« Maja je dolgo molčala. »Ne tako, kot misliš. Nikoli ne vem, kdo bo odprl vrata — ti ali človek s tvojim obrazom, s katerim se ne da ničesar več dogovoriti.« — »Pretiravaš.« — »Mogoče. Ampak jaz tako ne morem.«

Nekaj časa sta molčala. Andrej je čutil, da bi moral nekaj reči, vendar je vse, kar mu je prihajalo na misel, zvenelo kot nekaj, kar je že večkrat obljubil.

Andrej je nekaj časa molčal. »Dobro. Povej mi potem, kaj naj naredim, da bo zate dovolj.«

»Ne iščem nečesa, kar bo dovolj zame. Hočem, da nehaš piti, ker sam ne znaš več ostati pri enem.«

»Popolnoma? Torej nikoli več ne grem s fanti na pivo?« Maja je odkimalа. »Ne govorim ti, s kom se smeš družiti. Govorim ti, da pri enem ne znaš več ostati. Kaj boš s tem naredil, pa ne morem narediti namesto tebe.«

»Kaj hočeš reči?«

Maja ga je pogledala naravnost v oči, nato v skodelico. »Saj veš.«

Andrej je začutil jezo, ker je morala odločitev priti prav zdaj. Govoril je bolj hladno, kot je čutil.

»Če ti nisem dovolj dober, potem ne vem, zakaj sva sploh skupaj.«

Maja je počasi odložila skodelico. »Tudi jaz ne več.«

Ko je vstal, je še vedno pričakoval, da ga bo poklicala nazaj. Hodil je proti cesti počasi in nekajkrat skoraj obstal, vendar za seboj ni zaslišal njenega glasu. Tudi naslednjega dne ga ni poklicala, niti dan pozneje, in Andrej se je najprej odločil, da je tudi sam ne bo, ker je bil prepričan, da bo popustila. Po enem tednu se je že spraševal, ali bi jo moral obiskati, vendar je ponos vsakokrat našel razlog, da je prestavil. Po dveh tednih je zvečer šel mimo njene hiše in videl svetlobo v oknu, pred katerim je nekoč večkrat čakal, da pride ven. Ni se ustavil.

Maja je po njegovem odhodu še dolgo sedela za hišo, vendar ga ni poklicala. Naslednje jutro je skodelico, iz katere je vedno pil Andrej, pospravila v omaro in odšla od doma prej kot navadno. Ko jo je čez nekaj dni prijateljica vprašala, ali gre z njo v mesto, je prvič po dolgem času rekla da, ne da bi prej pomislila, ali je Andreju kaj obljubila. Na avtobusu jo je za trenutek prešinilo, da bi ga lahko srečala, potem pa je pogledala skozi okno.

Šel je v gostilno. »Kaj boš?« ga je vprašal natakar.

»Pivo.«

»Samo eno?«

Andrej ga je pogledal. »Začni z enim.«

Tistega večera ni ostalo pri enem in po Majinem odhodu se ni več pretvarjal, da pije samo zaradi družbe. Zdaj je pil tudi sam, včasih je prišel v gostilno prej kot drugi in jih čakal, drugič je ostal potem, ko so že odšli, predvsem pa je opazil, da alkohol za nekaj ur utiša vprašanje, ki se mu je začelo pojavljati vedno pogosteje: kaj je pravzaprav naredil s svojim življenjem. Pri dvaindvajsetih letih je izgubil žensko, s katero je še pred kratkim načrtoval prihodnost, v službi so mu že jasno povedali, da bo ob naslednji resni napaki ostal brez dela, doma je oče vedno manj spraševal in vedno več molčal, Andrej pa je imel občutek, da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu.

Oče je v tistih mesecih videl več, kot je Andrej slutil. Poznal je razliko med sinovim ključem, kadar je prišel trezen, in dolgim praskanjem po ključavnici, kadar ni. Nekega torkovega jutra je ob petih sedel v kuhinji, čeprav je imel do izmene še skoraj uro. Slišal je Andreja v sobi, nato tišino. Ob pol šestih je vstal, stopil do njegovih vrat in dvignil roko, da bi potrkal. Za trenutek jo je držal v zraku. Če ga zbudi, bo spet popravljal posledico namesto njega; če ga pusti spati, lahko izgubi službo. Nazadnje je potrkal samo enkrat in odšel. Ni počakal na odgovor.

Ko se je zvečer vrnil, je na hodniku zagledal sinove blatne čevlje in vedel, da je vendarle šel na delo. Ni začutil olajšanja, ampak utrujenost. V rudniku je bila razpoka vidna, stroj je mogoče ustaviti, človeka umakniti iz nevarnega prostora. Pri sinu ni znal določiti trenutka, ko je treba ukrepati, ker je vsaka beseda, izgovorjena prezgodaj, postala povod za prepir, vsaka prepozna pa ga je strašila še bolj.

Zato je njegova pomoč postajala skoraj nevidna. Zjutraj je pustil na mizi vodo in kavo, vendar ni odpravljal sinovih izostankov. Ni mu posojal denarja za večere, poravnal pa je račun za elektriko, ko je videl, da ga Andrej ne bo. Na dan razgovora v rudniku mu je brez besed očistil čevlje, čeprav je vedel, da bo sin mislil, da jih je očistil sam prejšnji večer. Maji ni telefoniral. Nekajkrat je držal slušalko v roki in poznal njeno številko na pamet, toda ni hotel iz mlade ženske narediti reševalke lastnega sina.

Ko je našel prazno steklenico pod posteljo, jo je dolgo držal v roki. Lahko bi jo postavil na kuhinjsko mizo in počakal Andreja. Namesto tega jo je odnesel v zabojnik. Tisto noč ni dobro spal.

Od takrat je delal manj, ne več. Če je Andrej vstal, je bila kava na mizi. Če ni, ga oče ni opravičeval delodajalcu. Če je prišel domov pozno, je luč v kuhinji pogosto še gorela, oče pa je sedel s časopisom pred seboj. Včasih pol ure ni obrnil strani.

Nekega večera je oče vendarle sedel nasproti njega. »Maje že dolgo ni bilo. Ne bom te spraševal vsak dan, ampak slep pa tudi nisem.«

Andrej je pogledal stran. »Razšla sva se. Ni več kaj dosti povedati.«

»Razšla sva se.« Oče ga je pogledal čez mizo. »To vidim. Sprašujem te, kaj se je zgodilo.« Andrej je nekaj časa molčal. »Ni šlo, oče. Za zdaj je to vse, kar znam povedati.«

Oče ga je dolgo gledal. »Je bilo zaradi pijače ali je bilo še kaj drugega?«

»Ne vem več. Zadnje čase vsi govorite samo še o moji pijači, kot da drugega pri meni sploh ni.«

»Jaz te samo vprašujem.« Andrej je odmaknil stol. »Potem me danes ne sprašuj.« Oče je prikimal in že pri vratih dodal: »Prav. Samo nekaj si zapomni. V rudniku sem videl dovolj fantov, ki so začeli z eno po šihtu. Nekateri so pravočasno ugotovili, kdaj ni bila več samo ena. Nekateri niso.«

To je bil ves pogovor.

Nekaj dni pozneje je Andrej sedel v gostilni sam, še preden se je končala popoldanska izmena, in brez zanimanja listal časopis, ki ga je nekdo pustil na sosednji mizi. Ni iskal službe in še manj novega življenja, pravzaprav ni iskal ničesar, zato bi oglas skoraj spregledal, če mu pogled ne bi obstal na besedi, ki je bila v njegovem svetu skoraj tuja.

Adriamar išče mornarje za delo na trgovskih ladjah. Besedo »ladjah« je prebral dvakrat. Na časopis je z rokava padel droben črn prah, ki ga je kljub umivanju še vedno prinašal iz rudnika, in obstal prav ob robu oglasa. Andrej ga je s prstom razmazal čez papir. O morju ni vedel skoraj ničesar, vendar se mu je prvič zazdelo, da bi lahko šel nekam, kjer nad glavo ne bi bilo stropa.

»To bi bilo življenje,« si je rekel.

Potem se je zasmejal sam sebi. »Ti pa mornar.«

Oglas je prebral še tretjič. Na ladji ne bo Maje, ki ga je poznala še iz časa, ko je bil drugačen, ne bo vodje, ki mu je grozil z odpovedjo, ne bo očetovega pogleda in ne gostilne, v kateri so že vedeli, koliko rund bo naročil. Pred njim bo kabina, tuji ljudje in pristanišča, katerih imen še ni znal pravilno izgovoriti. Telefonska številka je ostala pred njim.

»Kaj gledaš?« ga je vprašal natakar.

Andrej mu je pokazal oglas. »Mornarje iščejo.«

Natakar se je zasmejal. »Ti?«

»Zakaj pa ne?«

»Ker še čolna nisi imel.«

»Za vse je enkrat prvič.«

»In kaj boš na morju?«

Andrej je pogledal še enkrat oglas. »Ne vem.«

Natakar je odšel, Andrej pa je ostal z očmi na telefonski številki. Dolgo je ni nehal gledati.

Prosil je za kemični svinčnik, številko prepisal na rob časopisa in listek spravil v žep. Šele potem je pogledal kozarec pred seboj.

»Enkrat bom poklical,« si je rekel.

Takrat je v žepu čutil samo majhen kos papirja s telefonsko številko. In prvič po dolgem času se mu ni mudilo naročiti naslednje runde.

II. OGLAS

Telefonski klic

Listek s telefonsko številko je Andrej še nekaj dni nosil v žepu delovne jakne, ne da bi ga poklical, in vsakič, ko je segel po cigaretah ali ključih, ga je začutil pod prsti, nekoliko zmečkanega in na robovih že mehkejšega, kot da bi tudi papir čakal, ali bo iz njega nastala odločitev ali pa bo končal v košu skupaj z drugimi stvarmi, ki jih je človek za trenutek vzel resno in jih potem pozabil. V rudniku se medtem ni spremenilo nič, ista dvigala so spuščala ljudi v temo, isti stroji so ropotali, isti obrazi so ga srečevali na hodnikih in isti moški so po končani izmeni zavili proti gostilni, vendar je Andrej od tistega popoldneva vse to začel gledati nekoliko drugače, saj se je v njem prvič pojavila možnost, da prihodnost morda ni samo nadaljevanje tega, kar je že poznal. Ni še vedel, ali je ta možnost resna, še manj je vedel, kaj pomeni biti mornar, vendar je že samo dejstvo, da obstaja nekje podjetje, ki sprejema ljudi in jih pošilja na ladje po svetu, naredilo razpoko v življenju, ki se mu je do takrat zdelo zaprto.

Jože je nekaj dni opazoval, da Andrej po izmeni ne gre več vedno z njimi, in ga je neko popoldne ustavil pri garderobi.

»Kaj je zdaj s tabo, tehnik, si se skregal z nami?«

»Ne.«

»Potem pa pridi.«

»Danes ne bom.«

»To si rekel že včeraj.«

»Mogoče sem se naveličal.«

Jože se je nasmehnil, vendar ne tako glasno kot drugi. »Pijače ali nas?«

»Ne vem.«

»Ko ne veš, je navadno obojega malo.«

Andrej ga je pogledal, potem pa segel v žep in za trenutek prijel zmečkani listek. »Nekaj sem našel. Ne vem še, ali je neumnost, ampak že nekaj dni nosim oglas s sabo.«

Jože je pogledal listek. »Kaj pa je? Nova služba?« Andrej ga je poravnal na kolenu. »Mogoče. Na ladji.«

»Na ladji.«

Jože ni takoj odgovoril. »Na ladji? Kakšni ladji? Saj ti še na dopustu ne greš dlje od sosednje doline.«

»Trgovski. Iščejo mornarje in očitno ne zahtevajo, da si se rodil v pristanišču.«

Jože ga je nekaj časa gledal. »Ti res razmišljaš o tem? Kaj pa sploh veš o ladjah?« — »Nič.« — »O morju?« Andrej se je nasmehnil. »Približno toliko kot o ladjah.« Jože je odkimal. »Mogoče je pa to celo dobro. Vsaj nimaš česa pozabljati.«

»Ti bi šel?« Jože je zaprl omarico in pogledal svoje roke. »Pri tvojih letih mogoče. Zdaj imam preveč stvari, nad katerimi se vsak dan pritožujem, da bi jih kar pustil.« Andrej se je nasmehnil. »Mene pa nič ne drži.« — »To pri dvaindvajsetih vsi radi verjamemo.«

Andrej ni vprašal, kaj naj bi ga držalo. Maje ni bilo več, službo je komaj še ohranjal, doma z očetom skoraj nista govorila, in vse, kar je poznal, se mu je zdelo kot nekaj, od česar bi se lahko odmaknil brez velike škode. Tisti večer je šel domov, ne da bi se ustavil v gostilni, in ko je sedel v svoji sobi ter poslušal očeta, ki je v kuhinji prestavljal posodo, je iz žepa vzel listek, ga poravnal na mizi in več minut gledal številko, preden je dvignil telefon.

»Saj samo vprašam,« si je rekel.

Potem je številko zavrtel. Na drugi strani se je oglasil moški glas. »Pomorsko podjetje, izvolite.«

Andrej je za trenutek obstal. »Dober večer. Zaradi oglasa kličem.«

»Katerega oglasa?« — »Za mornarje.« Na drugi strani je zašumel papir. »Izkušnje? Pomorska šola? Ste bili sploh kdaj na ladji?« Andrej je po vsakem vprašanju odgovoril enako: »Ne.«

Moški je rahlo vzdihnil. »Kaj pa imate?«

Andrej se je skoraj zasmejal. »Srednjo tehniško šolo in dve leti dela v rudniku.«

»V rudniku?«

»Da.«

»Težko delo poznate?«

»Mislim, da.«

»Delo v skupini?«

»Tudi.«

»Zdravstveno ste sposobni?«

»Kolikor vem.«

»Koliko ste stari?«

»Dvaindvajset.«

Moški je nekaj zapisal, Andrej pa je čakal. »Pridite v ponedeljek ob devetih na razgovor. Dokumente prinesite s seboj.«

»Katere?«

»Spričevalo, osebni dokument, potrdilo o zaposlitvi, če ga imate, in karkoli imate o zdravstveni sposobnosti. Ostalo vam bomo povedali tukaj.«

»In če nimam pomorske šole?«

»Potem boste, če vas sprejmemo, začeli spodaj.«

»Kako spodaj?«

»Kot začetnik. Na palubi ali tam, kjer bo prostor. Ne boste šli za kapitana.«

Andrej se je zasmejal. »Tega nisem niti mislil.«

»Dobro. Potem pridite.«

Ko je odložil slušalko, je nekaj časa sedel pri mizi in gledal telefon. V kuhinji je oče odprl pipo, zunaj je zalajal pes in po cesti je peljal avtomobil.

Očetu je povedal šele naslednji večer. Sedela sta pri večerji, vsak na svoji strani mize, in Andrej je nekaj časa iskal pravi trenutek, čeprav je vedel, da ga ne bo.

Pri večerji je Andrej odložil vilice. »V ponedeljek grem na razgovor. Za drugo službo.«

Oče je pogledal iz krožnika. »Kam si se pa namenil zdaj?«

»Za drugo službo.«

»Kje?«

»Pri Adriamaru.«

Oče je odložil vilice. »Adriamar? Kaj bo človek iz rudarske doline pri pomorskem podjetju?«

»Delal.«

»To sem razumel.«

»Na ladji.«

Oče ga je dolgo gledal. »Na ladji.«

»Da.«

»Od kdaj pa te zanima morje?«

»Ne vem, ali me zanima morje. Zanima me predvsem, ali lahko živim še kako drugače kot tukaj.«

»Potem pa zakaj greš?«

Andrej je skomignil z rameni. »Ker se mi tukaj vse vrti v istem krogu. Rudnik, gostilna, domov, pa spet od začetka.«

»Kaj ne gre?«

»Vse.«

Oče je nekaj časa molčal. »Rudnik?«

»Tudi.«

»Maja?«

Andrej je pogledal stran. »Tega ni več.«

»Pijača?«

Andrej se je namrščil. »Kaj ima to s tem?«

»Mogoče vse.«

»Ne grem zaradi pijače.«

»Zakaj pa greš?«

»Ker nočem pri dvaindvajsetih že vedeti, kje bom sedel pri petdesetih. Mogoče je neumno, ampak to moram vsaj enkrat preveriti.«

Oče ga je mirno opazoval. »Jaz sem.«

»Vem.«

»In misliš, da sem zato živel narobe?«

Andrej je takoj začutil, da je povedal več, kot je hotel. »Nisem tako mislil.«

»Kako pa?«

»Ti si imel svoje razloge, da si ostal. Jaz pa za zdaj nimam ničesar, zaradi česar ne bi smel pogledati, kaj je drugje.«

Oče je počasi prikimal. »To je drugače.«

Andrej ga je pogledal, presenečen, ker ni pričakoval, da bo pogovor tako miren. »Ne boš rekel, da je neumnost?«

»Zakaj bi?«

»Ker nič ne vem o morju.«

»Ko sem jaz prvič šel v rudnik, tudi nisem nič vedel o rudniku.«

»Ampak ti si ostal.«

Oče je nekoliko pomislil. »Takrat je bilo drugače.«

»Kako?«

»Nismo toliko izbirali.«

»Ti bi šel, če bi lahko?«

Oče se je naslonil nazaj in dolgo ni odgovoril. »Ne vem. Zdaj je lahko govoriti, kaj bi naredil pred tridesetimi leti. Takrat je bil moj oče bolan, potem sem spoznal tvojo mamo, rodil si se ti ... Vedno je bilo nekaj. Pa si rečeš: bom pozneje. Potem pa je pozneje že mimo.«

»Si si pa želel?«

»Vsak človek si je kdaj želel kam drugam.«

»Pa nisi.«

»Ne.«

»Zakaj?«

Oče ga je pogledal. »Ker nisem bil sam.«

Andrej je ostal tiho. Stavek mu ni bil všeč, ker ga je spomnil na Majo in na dejstvo, da je bil še pred nekaj meseci tudi sam nekdo, ki ni bil sam, zdaj pa mu prav odsotnost teh vezi daje občutek, da lahko odide kamorkoli.

»Jaz pa sem,« je rekel.

Oče ni odgovoril takoj. »Za zdaj.«

V ponedeljek je Andrej vstal prej kot običajno, se obril, oblekel edino boljšo srajco, ki jo je imel, in odšel na razgovor z občutkom, ki ga že dolgo ni poznal, saj ni šel v službo, kjer so vsi vedeli, kdo je in kaj je v zadnjih mesecih počel, ampak med ljudi, ki o njem niso vedeli ničesar. Že na poti se mu je zdelo, da je to njegova največja prednost. Lahko bo sedel pred človekom, ki ga ne bo gledal skozi zamude, pijačo, Majo ali očetovo razočaranje, ampak samo kot mladega moškega, ki želi delo.

Pisarna Adriamara ga je razočarala. Pričakoval je nekaj, kar bi že na prvi pogled dišalo po morju, morda zemljevide na stenah, slike ladij in ljudi v uniformah, namesto tega pa je našel hodnik z nekaj lesenimi stoli, vrata z napisi in žensko za mizo, ki mu je rekla, naj počaka.

Poleg njega je sedel fant približno njegovih let. »Tudi zaradi ladje?« ga je vprašal Andrej.

»Da.«

»Si že bil?«

»Enkrat.«

»Kako je?«

Fant je skomignil z rameni. »Odvisno.«

»Še vedno?«

»Od ladje, kapitana, posadke, morja, sreče.«

»Potuješ veliko?«

»Veliko.«

»Amerika?«

»Bil.«

»Afrika?«

»Tudi.«

Andrej se je nasmehnil. »To mora biti dobro.«

Fant ga je pogledal. »Kaj?«

»Vse to.«

»Pristanišča?«

»Ja. Svet.«

»Pristanišče vidiš včasih samo skozi okno.«

»Kako?«

»Prideš, delaš, odpluješ.«

»Pa izhodi?«

»Če jih imaš.«

»Dekleta?«

Fant se je zasmejal. »Zaradi tega greš?«

»Ne samo.«

»Potem bo v redu.«

»Zakaj?«

»Ker če greš samo zaradi tega, boš hitro razočaran.«

Takrat so odprli vrata in poklicali Andreja. V pisarni je sedel starejši moški s kratkimi sivimi lasmi, pred njim pa je bila mapa, v katero je začel zlagati Andrejeve dokumente.

»Torej rudnik.«

»Da.«

»Zakaj bi šli iz rudnika na morje?«

Andrej je vedel, da ne more povedati celotne resnice, pa tudi sam je še ni poznal. »Rad bi videl svet.«

Moški se je rahlo nasmehnil. »To reče skoraj vsak.«

»Kaj še?«

Andrej je pomislil. »Rad bi nekaj drugega.«

»Kaj je narobe s tem, kar imate?«

»Nič posebnega.«

»Potem zakaj odhajate?«

Andrej je za trenutek pogledal proti oknu. »Ker nočem čez deset let sedeti na istem mestu.«

»Na ladji pa veste, kje boste?«

»Ne vem.«

Moški je prikimal.

Moški je listal njegove dokumente. »Pijete?«

Vprašanje je prišlo tako nenadoma, da Andrej ni bil pripravljen. »Kot vsi.«

Moški je dvignil pogled. »To ni odgovor.«

»Včasih.«

»Koliko je včasih?«

Andrej je začutil, da bi lahko z enim napačnim stavkom vse končal. »Po službi. Ob koncu tedna.«

»Težave zaradi alkohola?«

»Ne.«

Odgovor je izrekel mirno. »Na ladji je pijača lahko večji problem kot na kopnem. Če človek nima mere, jo morje ne bo dalo namesto njega.«

Andrej je prikimal. »Razumem.«

Mislil je, da bo pijača ostala v gostilni blizu rudnika.

Moški mu je razložil pogoje, zdravniški pregled, osnovno usposabljanje, dokumente in možnost, da bo moral na prvo vkrcanje čakati nekaj tednov ali mesecev. Andrej je poslušal precej bolj zbrano, kot je v zadnjem času poslušal kogarkoli v rudniku, predvsem pa ga je presenetilo, da ga niso zavrnili zaradi pomanjkanja pomorskih izkušenj.

»Če opravite pregled in usposabljanje, vas lahko vzamemo kot mornarja začetnika.«

»Kdaj?«

»Ko bo mesto.«

»Kako hitro?«

»To ni avtobusna postaja. Ladja ne pride zato, ker ste vi pripravljeni.«

»Razumem.«

»Ne, še ne. Boste.«

Ko je odšel iz pisarne, se je ustavil pred stavbo in prvič resno pomislil, da bi se to lahko zgodilo. Do takrat je bilo morje samo beseda iz oglasa, zdaj pa je imel v rokah seznam pregledov in dokumentov, ki jih mora urediti, če želi nadaljevati. Vse je bilo nenadoma dovolj konkretno, da ga je nekoliko prestrašilo, saj je bilo veliko lažje fantazirati o Ameriki, Afriki in dekletih v pristaniščih, kot pa dejansko zapustiti službo, dom in svet, v katerem se je znal gibati.

Tisti večer je šel v gostilno. Ko so ga zagledali, so mu takoj naredili prostor. »Kje si bil, tehnik?«

»Na razgovoru.«

»Za kaj?«

»Za ladjo.«

Za mizo je za trenutek nastala tišina, potem pa se je nekdo zasmejal. »Andrej bo mornar.«

»Kaj boš ti na morju?«

»Iskal punce.«

»Za to ti ni treba na ladjo.«

»Tukaj sem eno že izgubil.«

Smeh je za trenutek ponehal, ker so vsi vedeli za Majo, čeprav o njej niso govorili. Jože je dvignil kozarec.

»Če boš šel, ti želim srečo.«

»Saj še ne grem.«

»Če si prišel tako daleč, boš.«

»Kako veš?«

»Ker si z glavo že nekje drugje.«

Nekdo je zaklical natakarju. »Rundo za Andreja, preden nam uide.«

Andrej se je zasmejal. »Danes jaz častim.«

»To smo čakali.«

Pili so dolgo v noč. Andrej je gledal obraze za mizo, poslušal iste zgodbe in se smejal istim šalam, toda prvič jih je opazoval nekoliko od daleč.

Ko je pozno ponoči prišel domov, ga je oče čakal v kuhinji. »Kako je bilo?«

Andrej se je naslonil na podboj. »Vzeli bi me.«

Oče ga je pogledal in takoj opazil, da je pil. »Tako praznuješ?«

»Samo z ljudmi.«

»Vedno so ljudje.«

Andrej ni odgovoril. Oče je vprašal: »Kdaj greš?«

»Še ne vem.«

»Boš res šel?«

Andrej je nekaj časa molčal, nato pa prikimal. »Mislim, da bom.«

Oče je pogledal proti mizi. »Potem boš moral nekaj pustiti tukaj.«

»Rudnik?«

»Tudi.«

»Kaj še?«

Oče ga je pogledal naravnost. »To, kar zdaj nosiš v sebi.«

Andrej je vedel, kaj misli, vendar se je pretvarjal, da ne. »Kaj pa nosim?«

»To boš moral sam ugotoviti.«

Nekaj tednov pozneje je dal odpoved v rudniku. Vodja je njegovo odpoved prebral, jo položil na mizo in ga pogledal.

»Torej res odhajaš.«

»Da.«

»Na morje.«

»Če bo vse po načrtu.«

»In tam misliš, da bo lažje?«

»Ne vem.«

»Potem si se vsaj nekaj naučil.«

Andrej se je nasmehnil. »Kaj?«

»Da ne veš.«

»To ni veliko.«

»Je več, kot misliš.«

Ko je zadnjič stopil iz rudnika kot zaposleni, se ni obrnil. Šele nekaj sto metrov naprej je obstal in pogledal nazaj proti stavbam, dimnikom in vhodu, skozi katerega je dve leti hodil v življenje, za katerega je nekoč mislil, da bo trajalo desetletja. Med njim in zadnjo izmeno je bila komaj ena ura, pa so mu stavbe že delovale bolj oddaljene.

V žepu je imel dokumente pomorskega podjetja. Pred seboj pa morje, ki ga še ni poznal. Ko je zadnjič pogledal proti rudniku, so bile stavbe še vedno tam, kakor da se z njegovim odhodom ni spremenilo nič.

III. PRED ODHODOM

Papirji, pregledi in prva resničnost morja

Ko je Andrej oddal odpoved v rudniku, je imel za nekaj dni občutek, da je najtežji del že za njim. Potem je dobil seznam pregledov, potrdil in dokumentov, brez katerih se na ladjo ni mogel vkrcati. Na pomorskem podjetju so mu dali seznam stvari, ki jih mora urediti, in prvič je videl, da je med njegovim rudnikom in morjem precej več kot samo vozovnica do pristanišča. Moral je opraviti zdravniški pregled pri zdravniku, ki je bil določen za preglede pomorščakov, moral je dokazati, da je zdravstveno sposoben za delo na ladji, urediti cepljenja, med njimi tudi tista, ki jih ljudje, ki niso potovali v tropske kraje, pogosto niso niti poznali, pridobiti knjižico cepljenj, veljaven potni list in pomorsko knjižico, v katero se bodo pozneje vpisovala njegova vkrcanja in izkrcanja.

Ko mu je uslužbenka pri Adriamaru razlagala, kaj vse potrebuje, jo je Andrej nekaj časa poslušal, potem pa pogledal list pred seboj.

Andrej je dvignil seznam. »Toliko papirjev, cepljenj in pregledov samo zato, da bom na ladji delal z rokami?«

Ženska se je nasmehnila. »Ne greste delat čez cesto. Ko boste enkrat zunaj, vam nihče ne bo poslal manjkajočega potrdila s prvim avtobusom.«

»Saj vem, ampak vseeno.«

»Kam mislite, da plujejo ladje?«

»Po svetu.«

»Prav zato. Lahko ste čez mesec dni v Evropi, potem v Afriki, potem v Aziji, lahko pridete v pristanišče, kjer so drugačne bolezni, drugačna pravila in drugačni pogoji. Ladja ne čaka, da boste vi šele takrat ugotovili, kaj potrebujete.«

Andrej je še enkrat pogledal seznam. »In če mi do odhoda česa ne uspe urediti?«

»Potem se ne vkrcate. Ladja zaradi vašega papirja ne bo čakala niti pet minut.«

»Tako preprosto?«

»Zelo preprosto.«

Andrej je pogledal seznam.

»Najprej zdravnik,« je rekla uslužbenka. »Potem naprej.«

»In če zdravnik reče ne?«

»Potem boste morali ugotoviti, zakaj.«

»In če je zaradi pijače?«

Vprašanje mu je ušlo, še preden je premislil. Ženska ga je pogledala nekoliko bolj pozorno.

»Imate težave z alkoholom?«

»Ne, samo vprašam.«

»Potem pa naj vas ne skrbi.«

Andrej je prikimal, vendar ga je skrbelo bolj, kot si je želel priznati. Zadnje tedne je pil manj kot prej, predvsem zato, ker je moral urejati dokumente in ker se mu je v glavi že pojavljala misel, da ne sme zapraviti možnosti, ki se je nenadoma odprla pred njim, vendar mu pijača še vedno ni bila tuja. Še vedno si je govoril, da lahko neha, kadar hoče.

Na zdravniški pregled je šel zgodaj zjutraj. Zdravnik je bil starejši moški, ki je očitno videl že veliko mladih ljudi, ki so prihajali z enakimi sanjami o svetu, denarju in pustolovščinah, zato ga Andrejevo navdušenje ni posebej zanimalo. Najprej je pregledal dokumente, potem ga vprašal o boleznih, poškodbah, operacijah, težavah z vidom in sluhom, zdravilih in navadah.

»Kadite?«

»Da.«

»Koliko?«

»Ne vem. Škatlico.«

»Na dan?«

»Približno.«

Zdravnik je nekaj zapisal. »Alkohol?«

Andrej je za trenutek obstal. »Občasno.«

Zdravnik je dvignil pogled. »Občasno je beseda, ki pri vsakem pomeni nekaj drugega. Koliko je to pri vas?«

»Po službi kakšno pivo. Včasih več, če ostanemo dlje.«

»Koliko piv?«

»Odvisno.«

»Še vedno? Od česa?«

Andrej se je skoraj nasmehnil. »Od družbe.«

Zdravnik se ni nasmehnil. »Na ladji boste mesece z istimi ljudmi. Če je družba razlog, boste družbe imeli dovolj.«

»Vem.«

»Ne, še ne veste.«

Stavek je Andreja spomnil na človeka iz Adriamara, ki mu je govoril skoraj enako. Začel je dobivati občutek, da imajo ljudje, povezani z morjem, posebno navado, da mladim ne razlagajo preveč, ampak jim samo povedo, da bodo razumeli pozneje.

Pregled je trajal dlje, kot je pričakoval. Vid, sluh, pritisk, srce, pljuča, gibljivost, kri, urin, vse je bilo treba preveriti, in medtem ko je hodil iz enega prostora v drugega, je zares pomislil, da njegovo telo ni samo njegovo, ampak bo na ladji postalo del sistema, v katerem se od njega pričakuje, da bo sposoben opravljati delo tudi daleč od bolnišnic, doma in ljudi, ki bi mu sicer pomagali.

Ko je bilo konec, je sedel pred zdravnikom in čakal. Zdravnik je rekel: »Načeloma ste sposobni.«

Andreju je odleglo. »Načeloma?«

»Kadite preveč.«

»To ni prepovedano.«

»Nisem rekel, da je. Rekel sem, da preveč kadite.«

»Kaj pa alkohol?«

Zdravnik ga je pogledal. »To boste morali vi vedeti bolje kot jaz.«

»Sem sposoben ali ne?«

»Za delo ste sposobni. Srce, pljuča in ostalo lahko pregledam. Kako boste živeli na ladji, pa vam ne morem potrditi z žigom.«

Andrej se je naslonil nazaj. »Kaj pa je razlika?«

»Velika.«

»Kakšna?«

Zdravnik je zaprl mapo. »Telo lahko pregledam. Navad ne morem.«

Andrej ni odgovoril. Vzel je potrdilo in ga spravil med druge dokumente, vendar se mu je zdravnikov stavek še dolgo vračal. Ni mu bil všeč, ker je bil preveč blizu nečemu, čemur se je sam izogibal.

Cepljenja so bila naslednji korak. Ko je dobil seznam, je nekatera imena bolezni poznal, drugih skoraj ne, predvsem pa ga je presenetilo, da se mora pripravljati na kraje, za katere še ni niti vedel, ali jih bo kdaj obiskal.

»Zakaj vse to, če ne vem, kam bom plul?« je vprašal medicinsko sestro.

»Prav zato.«

»Kako zato?«

»Ker ne veste.«

»Ampak lahko grem samo po Evropi.«

»Lahko.«

»Potem tega ne potrebujem.«

»Naslednja ladja pa lahko pluje drugam.«

»In me bodo kar poslali?«

»Če boste zaposleni na ladji, boste šli tja, kamor gre ladja.«

Andrej se je zasmejal. »Torej se ne izbira?«

»Lahko izbirate, ali greste na ladjo.«

»Potem pa ladja izbira namesto mene.«

»Približno tako.«

V rudniku je natančno vedel, kje bo naslednji dan. Tukaj ni vedel niti, na katero ladjo ga bodo poslali.

Po cepljenju je dobil knjižico, ki jo je nekaj časa obračal v rokah. »To moram imeti vedno s seboj?«

»Ko potujete, da.«

»In če jo izgubim?«

»Je ne izgubite.«

»Vsi kaj izgubijo.«

»Potem boste imeli težave.«

Andrej se je nasmehnil. »Pri vas je vse težava.«

Sestra ga je pogledala. »Ne. Samo vi ste navajeni, da se vse nekako uredi.«

Ta odgovor ga je presenetil, ker ga ni poznala, vendar je bil dovolj natančen, da ga je za trenutek utišal. Res je bil navajen, da se marsikaj uredi pozneje, da se zamudo opraviči, da se obljubo ponovi, da se naslednji dan začne znova in da se posledice pogosto prestavijo. Zdaj pa je vedno bolj srečeval pravila, ki niso poznala njegovega značaja in mu niso bila pripravljena popuščati.

Potni list je imel že prej, vendar je moral preveriti njegovo veljavnost in urediti nekaj dodatnih formalnosti, največ novega pomena pa je zanj imela pomorska knjižica. Ko jo je prvič dobil v roke, se mu ni zdela nič posebnega, majhna knjižica z njegovimi podatki in prostorom za prihodnje vpise, vendar je bilo v njej nekaj, kar ga je prevzelo bolj kot vsi drugi dokumenti. Bila je prazna. Nobene ladje še ni bilo v njej, nobenega pristanišča, nobenega datuma vkrcanja ali izkrcanja, samo njegovo ime in prostor, ki ga bo, če bo res šel, začelo polniti življenje, o katerem je do takrat samo sanjal.

Doma jo je položil na mizo pred očeta. Oče je vprašal: »Kaj je to?«

»Pomorska knjižica.«

Oče jo je odprl. »Prazna je.«

»Za zdaj.«

»In potem?«

»Vpisujejo ladje. Kdaj se vkrcaš, kdaj izkrcaš.«

Oče je počasi obračal strani. »Torej bo tukaj vse pisalo.«

»Vse ne.«

»Kaj pa?«

»Kje sem bil.«

Oče je zaprl knjižico. »To ni vse.«

Andrej se je nasmehnil. »Ti vedno najdeš nekaj.«

»Samo pravim. Lahko bo pisalo, da si bil v Afriki, pa ne bo pisalo, kaj se ti je tam zgodilo.«

»Saj ni dnevnik.«

»Prav zato.«

Andrej je knjižico vzel nazaj in nekaj časa gledal prazne strani. »Bo pa dokaz, da sem bil tam.«

»Komu moraš dokazovati?«

Andrej ni odgovoril. Nekaj časa je obračal prazno pomorsko knjižico med prsti. »Meni,« je nazadnje rekel.

Oče je prikimal. »To je že bolj pošteno.«

Čas do prvega vkrcanja se je začel vleči. Dokumenti so bili urejeni, zdravniško spričevalo je imel, cepljenja opravljena, knjižico cepljenj pa je imel spravljeno skupaj s potnim listom in pomorsko knjižico, toda ladje še ni bilo. Vsak dan je čakal na telefon in si predstavljal, da bo nekdo poklical ter mu povedal datum, kraj in ime ladje, vendar so minevali dnevi, ne da bi se zgodilo karkoli.

V gostilno je še vedno hodil, čeprav redkeje. Prvi večer po opravljenem zdravniškem pregledu je Jožetu pokazal dokumente.

»Zdaj sem skoraj mornar.«

Jože je pregledal pomorsko knjižico. »Skoraj ni nič.«

»Kaj pa manjka?«

»Ladja.«

»Bo prišla.«

»Upam.«

Andrej ga je pogledal. »Zakaj upaš? Saj bom šel stran.«

Jože je nekaj časa molčal. »Ker če ostaneš tukaj, ne vem, kako se bo končalo.«

»Kaj pa veš, kako se bo tam?«

»Ne vem.«

»Potem sva na istem.«

»Nisva.«

»Zakaj ne?«

»Ker tukaj že vidim, kam greš.«

Andrej se je nasmehnil, v žepu pa ga je še vedno tiščala prazna pomorska knjižica.

Telefon je zazvonil nekega dopoldneva, ko je bil doma sam. Andrej je najprej mislil, da kliče kdo od prijateljev, potem pa je zaslišal glas uslužbenca Adriamara.

»Andrej Kralj?«

»Da.«

»Imamo vkrcanje za vas.«

Za trenutek ni odgovoril. »Kdaj?«

»Čez štiri dni.«

»Kje?«

»Rijeka.« Andrej je ime zapisal, čeprav ga je poznal samo z zemljevida. »Ime ladje?«

Andrej je vzel svinčnik. »Počasi, prosim.«

»Jadranski veter,« je povedal uslužbenec. Andrej je podčrtal ime, potem zapisal datum, uro in kraj, kamor mora priti. »Koliko časa bom na ladji?«

»Predvidoma nekaj mesecev.«

»Koliko?«

»Predvidoma ni isto kot zagotovo.«

»Kam pluje?«

»To vam bodo povedali.«

»Vi ne veste?«

»Vem trenutno pot. Ne vem, kaj se bo spremenilo pozneje.«

»Kam gre zdaj?«

»Po Sredozemlju gre proti zahodni obali Afrike. Predvideni so Dakar, Tema in Takoradi, vrstni red pa se lahko spremeni.«

»Afrika?«

»Da.«

Andrej se je nasmehnil. »Res?«

»Res.«

»Kdaj moram biti tam?«

Moški mu je še enkrat ponovil uro. »In ne pozabite dokumentov. Potni list, pomorska knjižica, zdravniško spričevalo, knjižica cepljenj. Če česa nimate, boste ostali na obali.«

»Imam vse.«

»Potem pa pridite pravočasno.«

Ko je odložil slušalko, je še nekaj časa stal ob telefonu. Rijeka. Jadranski veter. Dakar. Tema. Takoradi. Do tistega dopoldneva so bila potovanja predvsem njegova predstava o pobegu; zdaj so imela imena, datum in uro odhoda.

Šel je v sobo, odprl omaro in začel gledati obleke, ne da bi vedel, kaj človek sploh vzame na ladjo za več mesecev. Potem je na mizi zagledal pomorsko knjižico, potni list in knjižico cepljenj, zložene drug ob drugem, in prvič dobil občutek, da ti trije majhni dokumenti pomenijo več od vseh njegovih dosedanjih načrtov.

Ko se je oče vrnil domov, je Andrej čakal pri kuhinjski mizi. »Klicali so.«

Oče je odložil jakno. »Kdo?«

»Adriamar.«

Oče je obstal. »Kdaj?«

»Čez štiri dni.«

»Kam?«

»Na ladjo.«

»To sem razumel. Kam pluješ?«

»Najprej po Sredozemlju. Potem proti Afriki.«

Oče ga je dolgo gledal. »Afrika.«

»Da.«

»Pred mesecem dni nisi vedel niti, kje boš delal.«

»Zdaj pa vem.«

»Ne,« je rekel oče in sedel. »Zdaj samo veš, kje boš začel.«

Andrej se je nasmehnil. »Vedno mi nekaj popraviš.«

»Ker vedno govoriš, kot da je stvar že končana.«

»Saj bom šel.«

»To še ni isto kot priti.«

Andrej je nekaj trenutkov molčal. »Te skrbi?«

Oče ga je pogledal. »Seveda.«

»Zakaj ne pokažeš?«

»Kaj naj naredim?«

»Ne vem.«

»Naj ti rečem, da ne pojdi?«

»Bi rad?«

Oče je nekaj časa gledal proti oknu. »Ne.«

»Zakaj?«

»Ker potem ne bi vedel, ali si ostal zaradi sebe ali zaradi mene.«

Andrej je prvič začutil, da se bo od očeta težje poslovil, kot je pričakoval, vendar o tem ni hotel govoriti, zato je vstal in odprl hladilnik.

»Boš pivo?«

Oče ga je pogledal. »Ne.«

Andrej je že držal steklenico v roki. »Jaz bom eno.«

»Andrej.«

»Kaj?«

»Čez štiri dni greš na ladjo.«

»Saj zato.«

Oče je počasi odkimal. »Ne. Ravno zato ne.«

Andrej je nekaj časa gledal steklenico v roki. Potem jo je postavil nazaj. Pred njim so bili štirje dnevi, kovček, prazna pomorska knjižica in ime ladje.

IV. PRVI ODHOD

Kovček, pristanišče in ladja

Štirje dnevi do odhoda so minili hitreje, kot je Andrej pričakoval, čeprav se mu je vsako jutro zdelo, da ima še dovolj časa za vse, kar mora urediti. Kovček je najprej postavil na posteljo in ga dolgo gledal, ker ni vedel, kaj človek vzame s seboj, ko ne odhaja za en teden, ampak za več mesecev, v kraje, kjer se lahko vreme, ljudje, pristanišča in celo celina zamenjajo, preden se navadiš na prejšnjo. Obleke je zlagal brez pravega sistema, nekaj majic, spodnje perilo, toplejši pulover, delovne hlače, čevlje, ki mu jih je priporočil človek iz podjetja, britvico, nekaj knjig, ki jih verjetno ne bo bral, in fotografijo Maje, ki jo je našel v predalu in jo nekaj časa držal v roki, preden jo je vendarle položil med srajce. Sam sebi je rekel, da jo jemlje le zato, ker je del preteklosti in ker nima smisla zavreči vsega, kar je bilo lepo, vendar je dobro vedel, da to ni bil pravi razlog. Slika je bila posneta prejšnje poletje, ko sta sedela na travi ob reki in še govorila o hiši, otrocih in življenju, ki se jima je zdelo samoumevno, Andrej pa se je ob njej prvič vprašal, ali odhaja zato, ker želi morje, ali predvsem zato, ker noče več vsak dan srečevati stvari, ki ga spominjajo na to, kar je izgubil.

»Boš vzel tudi to?« je vprašal oče, ko je stopil v sobo in zagledal Majino fotografijo na kovčku.

Andrej jo je hitro položil med srajce. »Samo fotografija je. Ne pomeni, da bom zdaj kaj spreminjal.«

»Nisem rekel, da ni.«

»Kaj pa misliš?«

»Nič.«

»Vedno nekaj misliš.«

Oče se je naslonil na podboj. »Če bi ti hotel kaj povedati o Maji, bi povedal. Sam se z njo ne bom vkrcal namesto tebe.«

Andrej je nekoliko nejevoljno nadaljeval zlaganje. »Ne bom je klical.«

»Tudi tega nisem vprašal.«

»Saj vem, kaj bi rad rekel.«

»Potem ti ni treba poslušati mene.«

Andrej je nekaj časa molčal, potem pa fotografijo vzel iz kovčka, jo še enkrat pogledal in jo spravil v notranji žep.

»Če jo bom hotel videti, jo bom videl.«

»Prav.«

»In če je ne bom, je pa ne bom.«

»Tudi prav.«

»Zakaj se potem tako gledaš?«

Oče se je prvič nasmehnil. »Ker si pri dvaindvajsetih prepričan, da človek naredi z občutki isto kot z obleko: zloži jih, zapre kovček in misli, da bodo ostali tam, dokler jih spet ne potrebuje.«

Andrej se je hotel zasmejati, vendar se ni. Nadaljeval je zlaganje, oče pa je nekaj časa ostal pri vratih in mu potem pomagal poiskati manjšo torbo za dokumente. Oče mu je trikrat naročil, naj preveri potni list, pomorsko knjižico, zdravniško spričevalo in knjižico cepljenj.

Andrej je zaprl torbo. »Vse imam. Dvakrat sem šel čez seznam.«

»Potem pojdi še tretjič. Ladja se ne bo obrnila, ker si ti pustil papir doma.«

»Sem že.«

»Potem poglej tretjič.«

»Oče, saj nisem otrok.«

»Ravno zato.«

»Kakšna logika je to?«

»Otrok pozabi igračo. Odrasel lahko pozabi nekaj, zaradi česar ne pride na ladjo.«

Andrej je odprl torbo in začel naštevati. »Potni list.«

»Dobro.«

»Pomorska knjižica.«

»Dobro.«

»Knjižica cepljenj.«

»Dobro.«

»Zdravniško spričevalo.«

»Dobro.«

»Še kaj?«

Oče je pogledal proti kovčku. »Pamet.«

Andrej se je zasmejal. »Če je do zdaj nisem imel, je v štirih dneh ne bom našel.«

»Potem pa vsaj ne izgubi tistega, kar imaš.«

Zvečer pred odhodom ni šel v gostilno. Jože in še dva rudarja sta ga prišla pogledat domov, kar ga je presenetilo, saj je pričakoval, da se bodo poslovili tam, kjer so v zadnjih letih preživeli toliko skupnih ur. Prinesli so steklenico žganja in jo položili na mizo, oče pa jo je pogledal, nato pogledal Andreja, vendar ni rekel ničesar.

»Za na pot,« je rekel Jože.

»Na ladjo ne bom nesel žganja.«

»Ni za ladjo. Za danes.«

Andrej je segel po kozarcih, potem pa obstal. »Daj, samo enega,« je rekel eden od rudarjev. »Jutri greš.«

Andrej je pogledal očeta. Oče ni pokazal ne odobravanja ne nasprotovanja, samo sedel je pri mizi in čakal.

»Enega lahko,« si je rekel Andrej bolj sebi kot drugim.

Jože ga je slišal. »Če si moraš že pri prvem razlagati, da je samo eden, ga mogoče danes sploh ne potrebuješ. Jutri boš imel dovolj drugih stvari v glavi.«

Andrej ga je pogledal. »Ti si me pa prvi peljal v gostilno.«

»Res je.«

»Zdaj mi boš pa govoril, naj ne pijem.«

Jože je nekaj časa molčal. »Res sem te jaz prvi zvlekel sem. Zato ti tudi lahko povem, da človek včasih prepozno opazi, kdaj družba ni več razlog.«

V sobi je za trenutek nastala neprijetna tišina, ki je ni prekinil nihče, Andrej pa je pogledal steklenico in nato kozarce. Tokrat mu ni bilo težko reči ne.

»Kavo bomo,« je rekel.

Eden od rudarjev se je zasmejal. »Mornar pa kavo.«

»Za danes.«

»In jutri?«

Andrej je skomignil. »Jutri bom pa videl.«

Pogovor se je potem počasi sprostil in prvič so dolgo govorili o stvareh, o katerih v gostilni skoraj nikoli niso govorili. Jože je pripovedoval o svojem prvem dnevu v rudniku, drugi je govoril o sinu, ki je odšel v Nemčijo in se domov vračal samo še za praznike, tretji pa je Andreja vprašal, ali ga ni strah.

»Malo.«

»Česa?«

»Ne vem.«

»To je najboljši strah.«

»Zakaj?«

»Ker če veš, česa te je strah, se lahko pripraviš. Če ne veš, pa samo greš.«

Oče jih je poslušal in se malo vključeval, vendar je Andrej opazil, da je tisti večer bolj miren kot prejšnje dni. Ko so gostje odšli, sta ostala sama.

»Jutri te peljem,« je rekel oče.

»Ni treba. Podjetje je uredilo prevoz naprej.«

»Do mesta te peljem jaz.«

»Lahko grem z avtobusom.«

»Vem.«

»Potem zakaj?«

Oče je skomignil. »Ker hočem.«

Andrej ni ugovarjal. Zjutraj sta odšla še pred sončnim vzhodom. Dolina je bila tiha in cesta skoraj prazna, rudnik pa je v daljavi še vedno svetil, kot je svetil vsako jutro, ko je Andrej hodil na delo. Tokrat se nista ustavila. Oče je vozil počasi, Andrej pa je sedel poleg njega in gledal kraje, ki jih je poznal od otroštva, z nenavadnim občutkom, saj se mu je vse zdelo isto, hkrati pa je vedel, da se bo čez nekaj ur prvič zares oddaljil od njih.

Ko sta peljala mimo gostilne, je oče pogledal naravnost naprej. »Tam si pustil precej denarja.«

Andrej se je nasmehnil. »Pa časa.«

»Tudi.«

»Mogoče še kaj.«

Oče ga je pogledal za trenutek. »Tisto boš moral ugotoviti sam.«

Nekaj časa sta vozila v tišini, potem pa je Andrej vprašal: »Si bil ti kdaj na morju?«

»Na dopustu.«

»Ne mislim tako.«

»Ne.«

»Si si kdaj predstavljal, da bi šel?«

Oče je nekoliko pomislil. »Ko sem bil mlad, sem si predstavljal marsikaj.«

»Kaj?«

»Da bom šel v Avstralijo.«

Andrej se je obrnil proti njemu. »V Avstralijo? Tega mi nisi nikoli povedal.«

»Ker nisem šel.«

»Zakaj pa ne?«

»Ker sem mislil, da bom šel naslednje leto.«

»In potem?«

»Potem sem spoznal tvojo mamo.«

»In si ostal.«

»Da.«

»Ti ni bilo žal?«

Oče je dolgo gledal cesto. »Človek lahko obžaluje tudi stvari, ki jih ni naredil, in je hkrati vesel zaradi stvari, ki so se zgodile zato, ker jih ni. Življenje ni račun, kjer lahko na koncu sešteješ, kaj bi bilo boljše.«

Andrej je nekaj časa molčal. »Mogoče bom jaz ugotovil, da sem naredil napako.«

»Mogoče.«

»Pa mi boš rekel, da si vedel?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker ne vem.«

To je bil eden redkih trenutkov, ko je Andrej v očetovem glasu zaslišal nekaj, kar je bilo podobno negotovosti, in prvič ga ni videl samo kot človeka, ki vse življenje pripada istemu kraju, ampak kot nekoga, ki je imel nekoč tudi svoje neizbrane poti, svoje odhode, ki jih ni naredil, in prihodnosti, ki jih je pustil nekje za seboj.

Na postaji sta se poslovila brez velikega objemanja, saj nobeden od njiju tega ni bil vajen. Oče mu je pomagal postaviti kovček na tla, Andrej je še enkrat preveril dokumente in potem nekaj časa nista vedela, kaj bi rekla.

»Piši.«

»Bom.«

»Ne samo, ko kaj potrebuješ.«

»Bom.«

»In pazi nase.«

»Saj bom.«

Oče ga je pogledal. »Tega ne govori zato, da bom jaz miren.«

»Kaj pa naj rečem?«

»Nič. Samo res pazi.«

Andrej je prikimal. »Bom.«

Tik preden je Andrej stopil na avtobus, je oče segel v žep in mu v dlan položil star kovinski rudarski žeton. »To sem nosil v jamo,« je rekel. Andrej je pogledal vtisnjeno številko. »Zakaj meni?« Oče je skomignil. »Da ne ostane v predalu.« Andrej ga je spravil med kovance in vstopil.

Pozneje, ko je ostal sam, je žeton spravil med kovance. Ob vsakem koraku je tiho udaril obnje. Pred vkrcanjem ga je prestavil v drug žep, ker ga je zvok motil, vendar ga ni pustil doma.

Ko je avtobus odpeljal, je skozi okno še nekaj časa gledal očeta, dokler ni postal premajhen, da bi mu razločil obraz, potem pa se je obrnil naprej. V prsih je začutil nekaj, kar ni bilo ne žalost ne veselje, ampak bolj občutek, da je prvič naredil nekaj, česar ni mogoče takoj vzeti nazaj. Lahko bi se naslednji dan vrnil, se ponovno zaposlil v rudniku ali poiskal drugo delo, vendar bi že vedel, da je enkrat odšel, in prav to je spreminjalo vse.

Rijeka ga je ob prvem pogledu skoraj razočarala. V svoji domišljiji je pristanišče videl kot prostor eksotičnih ladij, tujih jezikov in ljudi, ki prihajajo z vseh koncev sveta, v resnici pa je najprej videl skladišča, železniške tire, tovornjake, dvigala in veliko kovine. Zrak je imel drugačen vonj od doline, mešanico morja, nafte, rje in tovora, ljudje pa so hodili hitro in brez zanimanja za človeka, ki je prvič stal tam s kovčkom in mapo dokumentov v roki.

Pri vhodu ga je pričakal človek iz podjetja. »Andrej Kralj?«

»Da.«

»Dokumenti.«

Andrej mu jih je podal. Moški jih je pregledoval enega za drugim. »Potni list.«

»Da.«

»Pomorska knjižica.«

»Da.«

»Zdravniško.«

»Da.«

»Cepljenja.«

»Da.«

Moški mu je vse vrnil. »Dobro. Ne izgubite tega.«

»Vsi mi samo to govorijo.«

»Potem je verjetno pomembno.«

»Kje je ladja?«

Moški je pokazal proti notranjosti pristanišča. »Tam.«

Andrej je sledil njegovi roki in med dvigali prvič zagledal Jadranski veter. Ime, ki je bilo še pred štirimi dnevi samo zapis ob telefonu, je bilo zdaj na trupu ladje, veliko večje, kot si jo je predstavljal. Temen bok se je dvigal nad pomolom, nad njim so bile palube, nadgradnja, jambori, žerjavi in množica stvari, katerih imen še ni poznal. Dolgo jo je gledal in nenadoma je vse, kar je v zadnjih tednih urejal - pomorska knjižica, cepljenja, pregledi, odpoved, kovček in pogovor z očetom - dobilo obliko.

»To je ona?«

»Da.«

»Velika je.«

Moški se je nasmehnil. »Čez nekaj dni se vam ne bo več zdela.«

»Kako se lahko kaj takega ne zdi veliko?«

»Navadiš se.«

Šla sta proti ladji in Andrej je vedno počasneje hodil, ne zato, ker bi hotel zamujati, ampak ker je hotel gledati. Okoli njega so vozili viličarji, po pomolu so vlekli vrvi, ljudje so kričali drug drugemu v različnih jezikih, nekje je zaropotalo železo, iz ladje je prihajal zvok strojev, in v vsem tem je bilo nekaj popolnoma drugačnega od rudnika, čeprav ga je prav ropot kovine na trenutke spomnil na podzemlje.

Pri ladijskem mostičku je stal mornar v delovni obleki. »Novi?«

»Da.«

»Prvič?«

»Se tako vidi?«

Mornar se je zasmejal. »Po kovčku.«

»Kaj je z njim?«

»Prevelik.«

»Kaj pa bi moral prinesti?«

»Čez dva meseca boste vedeli.«

Andrej je začel hoditi po mostičku in začutil rahlo premikanje pod nogami, čeprav je bila ladja privezana. Ustavil se je.

»Se premika.«

Mornar ga je pogledal. »Ladja je.«

»Saj stoji.«

»Nikoli čisto.«

Andrej je nadaljeval in ko je stopil na palubo Jadranskega vetra, ga je za trenutek obšel čuden občutek, skoraj kot da je prestopil nevidno mejo. Za njim je bil pomol v Rijeki, po katerem bi se lahko še vedno vrnil, pred njim pa hodniki, stopnice, kabine in palube, ki jih ni poznal. Človek iz podjetja ga je predal starejšemu mornarju, ki mu je pokazal kabino.

»Tu boste.«

Andrej je odprl vrata. Prostor je bil manjši, kot je pričakoval. Postelja, omara, mizica, stol in majhno okno, skozi katero je videl del pristanišča.

»Sam?«

»Za zdaj.«

»Kje so drugi?«

»Delajo.«

»Kaj pa jaz?«

»Tudi boste.«

»Kdaj?«

»Ko odložite kovček.«

Andrej se je zasmejal. »Tako hitro?«

Starejši mornar ga je pogledal, kot da vprašanja ne razume. »Zakaj ste pa prišli?«

»Delat.«

»Potem pa.«

Andrej je kovček položil na posteljo in se za trenutek usedel. Prvič po več tednih ni imel nobenega papirja, ki bi ga moral izpolniti, nobenega pregleda, nobene pisarne in nikogar, ki bi mu razlagal, kaj mora še urediti, da bo lahko odšel na morje. Bil je na ladji. Tista fantazija o svetu, pristaniščih in dekletih, ki se je začela ob časopisnem oglasu v gostilni, je v nekaj minutah dobila majhno kabino, delovno obleko in človeka pred vrati, ki mu je že govoril, naj gre za njim.

Na palubi ga je starejši mornar predstavil nekaj članom posadke. Imena so mu hitro uhajala iz glave, saj jih je bilo preveč, nekateri so govorili narečje, ki ga je težko razumel, med njimi pa so bili tudi ljudje iz drugih krajev, ki so se sporazumevali v mešanici jezikov in izrazov, ki Andreju niso pomenili skoraj nič.

»To je novi.«

Nekdo ga je pogledal. »Iz šole?«

»Iz rudnika.«

»Rudnika?«

»Da.«

»Potem se teme ne bojiš.«

»Zakaj bi bila na ladji tema?«

Mornar se je zasmejal. »Boš videl.«

Drugi ga je vprašal: »Piješ?«

Andrej je bil presenečen. »Zakaj vsi to sprašujete?«

»Ker je pomembno.«

»Občasno.«

»Potem boš tukaj našel družbo.«

Nekdo drug je odkimal. »Ne straši ga prvi dan.«

»Samo povem.«

Andrej se je nasmehnil, vendar ga je vprašanje zmotilo. Prišel je na ladjo z občutkom, da je gostilno pustil daleč za seboj, zdaj pa je že v prvih minutah ugotovil, da pijača ni bila posebnost njegove doline in rudarjev, ampak nekaj, kar lahko človeka čaka tudi na drugem koncu sveta.

Popoldne je minilo v spoznavanju ladje, pri čemer se je Andrej večkrat izgubil, čeprav mu je starejši mornar počasi razlagal, kje so palube, skladišča, bivalni prostori, jedilnica, strojnica, most in oprema, ki jo bo moral znati uporabljati. Andrej je skušal vse zapomniti, vendar se mu je ladja zdela kot mesto, postavljeno navpično, polno stopnic, prehodov in vrat, za katerimi se je vedno skrival nov prostor.

»Kako dolgo traja, da vse poznaš?«

»Ladjo?«

»Da.«

»Nikoli vsega.«

»Pa saj ni tako velika.«

Starejši mornar se je ustavil. »Zjutraj si rekel, da je ogromna.«

Andrej se je zasmejal. »Zdaj sem že nekaj ur tukaj.«

»Vidiš, kako hitro se človek navadi.«

Proti večeru je prvič šel na premec in pogledal pristanišče z ladje. Pomol se mu je od tam zdel drugačen. Ljudje spodaj so bili manjši, tovornjaki počasnejši, mesto v daljavi pa skoraj nepomembno. Nekaj časa je stal ob ograji, dokler se mu ni pridružil mornar, ki ga je prej vprašal, ali pije.

»Prvič gledaš kopno z ladje?«

»Da.«

»Jutri boš gledal ladjo s kopnega in si želel nazaj.«

»Zakaj bi šel jutri na kopno?«

»Ker še lahko.«

»In potem?«

»Potem bomo odpluli.«

Andrej je pogledal proti morju, ki ga iz pristanišča skoraj ni videl. »Kam gremo najprej?«

Mornar mu je povedal prvo pristanišče. »In potem Afrika?«

»Če se načrt ne spremeni.«

»Se pogosto?«

»Vedno nekaj.«

»Mislil sem, da ladja točno ve, kam gre.«

»Ladja že. Ljudje okoli nje pa ves čas spreminjajo načrte.«

Andrej je nekaj časa gledal mesto. »Jaz sem prišel ravno zato, ker nisem vedel, kam grem.«

Mornar ga je pogledal. »Potem si prišel na pravo mesto.«

Tistega večera je Andrej v kabini odprl kovček in začel zlagati stvari v majhno omaro. Na dnu je zagledal Majino fotografijo. Vzel jo je ven, jo za trenutek položil na mizo, potem pa se je vprašal, zakaj bi jo sploh imel pred očmi v prostoru, v katerem namerava začeti novo življenje. Spravil jo je nazaj med obleke in zaprl predal, vendar je nekaj časa še sedel pri mizi in poslušal zvoke ladje, ki jih ni znal prepoznati. Nekaj je brnelo, nekaj vibriralo, od nekod je prihajalo kovinsko udarjanje, včasih pa je skozi trup začutil rahel premik, zaradi katerega se je spomnil mornarjevih besed, da ladja nikoli popolnoma ne stoji.

Pomorska knjižica ni bila več pri njem. Takoj ob vkrcanju jo je prevzel tretji časnik krova, ki je moral njegove podatke vpisati v popis posadke, dokumentacijo pa je pred odhodom ladje potrdila luška kapitanija. Dokler je bil Andrej član posadke, je bila knjižica skupaj z drugimi ladijskimi dokumenti shranjena pri poveljniku. Ko je tisti večer sedel v majhni kabini, zato ni gledal vpisa v knjižici, ampak je pomislil na to, da je njegovo ime zdaj zapisano v popisu posadke in da je z nekaj podpisi, žigi in predano knjižico postal del ladje. Še pred nekaj tedni je sedel v gostilni blizu rudnika in ni vedel, kam gre njegovo življenje, zdaj pa je bilo njegovo ime med imeni ljudi, s katerimi bo ladja odplula na morje.

»Torej si res šel,« si je rekel.

Nihče mu ni odgovoril. Naslednje jutro je ob zvoku, ki ga še ni poznal, odprl oči precej prej, kot bi si želel. Nekaj časa ni vedel, kje je, potem je začutil rahlo vibriranje pod posteljo in se spomnil. Oblekel se je, šel na palubo in ugotovil, da je pristanišče že polno gibanja. Posadka je pripravljala ladjo na odhod, ukazi so prihajali hitreje, ljudje so se premikali brez nepotrebnih besed, in Andrej med njimi ni bil več samo obiskovalec.

Starejši mornar ga je poklical. »Andrej, danes ne hodi nikamor sam, dokler ti ne povemo.«

»Zakaj?«

»Ker odhajamo.«

»Kdaj?«

»Kmalu.«

»Kaj moram delati?«

»Najprej gledati in poslušati.«

»Samo to?«

»Za prvič je dovolj. Če ne veš, kaj delaš, je bolje, da ne pomagaš.«

Andrej je prikimal in šel z njim na premec. Vrvi so bile še napete proti pomolu, spodaj so se premikali ljudje, nekje z mostu je prišel ukaz, potem še drugi, in Andrej je opazoval, kako se nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma pritrjeno svetu na kopnem, počasi pripravlja, da se od njega loči.

Ko je prva vrv padla na palubo, ni občutil ničesar posebnega. Ko je druga zdrsnila s priveznika, je pogledal proti pomolu. Ko so popustili zadnji privez in se je voda med ladjo in obalo začela počasi širiti, je razumel, da odhod ni trenutek, ko človek sede na avtobus ali zapre vrata doma, ampak trenutek, ko ne more več preprosto stopiti nazaj.

Rijeka se je začela oddaljevati. Pristanišče za krmo se je počasi manjšalo. Andrej je stal ob ograji Jadranskega vetra in gledal kopno, dokler ga starejši mornar ni poklical k delu.

»Boš še dolgo gledal?«

»Samo malo.«

»Kopno ne bo nikamor šlo.«

Andrej se je obrnil proti njemu. »Jaz pa grem.«

Mornar se je nasmehnil. »Zdaj pa že razumeš.«

Andrej je še enkrat pogledal proti obali, potem pa šel za njim. Za krmo so ostajali rudnik, gostilna in Maja; pred njim je bil Jadranski veter in morje, o katerem ni vedel skoraj nič.

Ko je kopno izginilo, ni bilo več ulice, po kateri bi lahko odšel drugam. Ostala je ladja.

V. PRVI DNEVI NA MORJU

Ko je kopno dokončno izginilo za krmo, je ladja prešla v enakomerno plovbo. Andrej je stal ob ograji, čutil vibriranje pod nogami in gledal črto, kjer je bilo še malo prej kopno.

Starejši mornar, ki mu je prejšnji dan pokazal kabino, se je imenoval Stipe. »Ob osmih pomeni ob osmih. Ne pet čez, ne ko spiješ kavo.«

»Saj razumem.«

»Na kopnem vsi to razumejo. Potem pride prvi dan in vsak ima svoj razlog, zakaj je pet čez.«

»Bom pravočasno.«

»Ne boš zaradi mene. Noštromo ne mara čakati.«

»Kdo?«

»Noštromo. Vodja palube. On razporeja delo.«

Andrej je besedo prvič slišal v takšnem pomenu, vendar se je že navadil, da je bilo na ladji veliko izrazov, ki so jih ljudje uporabljali, kot da jih pozna vsak človek od rojstva, sam pa je moral iz stavka in kretnje ugotoviti, kaj pomenijo.

Ob osmih je bila skupina mornarjev že zbrana na palubi, noštromo, nekoliko nižji, širok moški z rokami, ki so bile videti, kot da bi lahko vrv zategnil brez pomoči vitla, pa je stal pred njimi in razdeljeval delo. Govoril je kratko in brez potrebe, da bi razlagal, zakaj mora biti nekaj opravljeno, saj je bilo vsakemu izkušenemu mornarju očitno, da ladja na morju zahteva stalno vzdrževanje in da jeklo, sol in voda ne poznajo počitka.

Stipe mu je že prvi dan razložil tudi red, ki ga ni bilo treba zapisovati na steno, ker ga je po nekaj dneh poznal vsak človek na palubi. Od osmih do dvanajstih se je delalo, ob dvanajstih je bilo kosilo, ob trinajstih so bili spet na delu do šestnajstih, ko je sledil čaj, večerja pa je bila ob osemnajstih. To ni pomenilo, da se je ladja ob teh urah ustavila. Straže so tekle po svojem razporedu, strojnica po svojem, ob manevru, okvari ali drugem nujnem delu pa ura ni odločala o ničemer.

»In po šestnajsti smo prosti?« je vprašal Andrej.

Stipe ga je pogledal. »Če ladja nima drugih načrtov.«

»Kakšnih?«

»Boš videl v pristanišču.«

»Marko in Pero, premec. Pregledata vrvi in pandule. Ivan gre na krmo. Andrej bo danes s Stipetom.«

Andrej je pogledal starejšega mornarja ob sebi. »Kaj bova delala?«

Stipe se je nasmehnil. »Piketala bova. Če si si mornarsko življenje predstavljal drugače, imaš še čas, da se razočaraš.«

»Kaj?«

»Rjo.«

»Cel dan?«

»Če boš dober, mogoče tudi jutri.«

Andrej je mislil, da se šali, vendar se ni. Stipe ga je odpeljal do dela palube, kjer se je barva že luščila in je pod njo nastajala rja, nato pa mu pokazal posebno kladivo, oblikovano tako, da je bilo mogoče z njim udarjati po kovini in odstranjevati stare plasti barve ter rje. Nekaj metrov stran je drug mornar uporabljal pnevmatsko piketo, priključeno na komprimirani zrak, njen enakomeren kovinski ropot pa se je razlegal po palubi tako vztrajno, da ga je Andrej po nekaj urah nehal zavestno poslušati.

»To je torej mornarsko življenje?« je vprašal.

»Kaj si pa mislil?«

»Ne vem. Mislil sem, da bo pri vsem skupaj malo več morja in malo manj rje.«

Stipe je pokazal okoli sebe. »Morja imaš do obzorja. Rja pa je tista, ki ti daje delo.«

»Mislil sem drugače.«

»Vsi mislijo drugače, dokler ne pridejo.«

Andrej je prijel kladivo. »In koliko tega je?«

»Rje?«

»Da.«

Stipe je pogledal vzdolž palube. »Dovolj, da ne boš brez dela.«

»In ko vse očistimo?«

»Pobarvamo.«

»In potem?«

»Čakamo, da spet zarjavi.«

Andrej se je zasmejal. »To nima konca.«

»Zdaj že nekaj razumeš o ladji.«

Delo je bilo enolično, vendar težje, kot se je zdelo. Po nekaj urah je udarjanje po jeklu čutil v dlaneh in zapestjih, koščki stare barve so leteli okoli njega, sol pa se mu je nabirala na koži. Ko so rjo odstranili, je bilo treba kovino očistiti, pripraviti in zaščititi. Del palube, ki je bil zjutraj rjav, je bil zvečer spet urejen. Andrej ni vedel, zakaj ga je ta preprosta sprememba zadovoljila.

»Poglej,« mu je rekel Stipe proti koncu dneva. »Zjutraj je bilo drugače.«

»Čez nekaj mesecev bo spet isto.«

»Bo.«

»Potem delamo nekaj, kar se bo spet pokvarilo.«

Stipe je odložil čopič. »Večina dela je takšna. Če ga dobro narediš, ga čez čas dobiš nazaj.«

»V rudniku ni bilo.«

»A ne? Ste enkrat izkopali premog in je bilo konec?«

Andrej se je zasmejal. »Ne.«

»Potem pa.«

V naslednjih dneh je počasi spoznaval razliko med mornarji, krmarji in noštromom. Krmarji so več časa posvečali vrvem in privezni opremi. Andrej je opazoval, kako izkušeni mornarji obračajo vrv v rokah, preverjajo obrabo in poškodbe, nato pa mu je eden pokazal izdelavo pandule in preplet velike zanke na koncu privezne vrvi.

»To se ne zaveže kar z vozlom?« je vprašal Andrej.

Krmar se je zasmejal. »Poskusi potem odvezati vozel na takšni vrvi, ko ga ladja zategne.«

»Kako pa narediš zanko?«

»Gledaš.«

»Samo gledam?«

»Najprej.«

Krmar je začel razpletati konec vrvi, debele pramene je ločil med seboj in jih nato z mirnimi, natančnimi gibi vračal nazaj skozi vrv, Andrej pa je opazoval postopek, ki se mu je sprva zdel skoraj nemogoče zapleten.

»Kolikokrat si moral narediti, da si znal?«

»Ne vem več.«

»Sto?«

»Mogoče.«

»In jaz?«

»Ti boš prvič naredil narobe.«

»Hvala za zaupanje.«

»Drugič malo manj narobe, potem pa bo šlo.«

Ta način učenja je bil drugačen od šole. Nihče ni pričakoval, da bo Andrej nekaj znal, ker mu je bilo enkrat pokazano, vendar tudi nihče ni imel veliko potrpljenja za človeka, ki se ni hotel naučiti. Noštromo je zjutraj razdelil naloge. Delo se je menjavalo, skrb pa je ostajala ista: morje je napadalo kovino, ljudje so jo čistili, barvali, pregledovali in pripravljali na naslednje pristanišče.

Po nekaj tednih Andrej ni več toliko razmišljal o gostilni. Po delu je ostal na istem mestu, kjer je delal; ni bilo ceste domov in ne ovinka, pri katerem bi lahko zavil drugam. Večere je preživljal z mornarji, ob kartah ali pogovoru. Kadar je bilo mogoče dobiti alkohol, je tudi pil, vendar manj kot doma. To je vzel kot dokaz, da z njim nikoli ni bilo nič resno narobe.

»Vidiš,« si je nekega večera rekel, ko je po dveh pijačah odšel v kabino. »Če hočeš, lahko.«

Ta misel ga je pomirila bolj, kot bi ga smela. Prava preizkušnja ni prišla na odprtem morju, ampak v Dakarju, njegovem prvem afriškem pristanišču. Že pred prihodom so starejši govorili o barih, cenah pijače in dekletih, novinci pa poslušali zgodbe, v katerih ni bilo mogoče ločiti dogodkov od hvalisanja.

»Boš šel ven?« je Stipe vprašal Andreja.

»Seveda.«

»Prvič v Afriki?«

»Prvič zunaj Evrope.«

»Potem boš imel kaj gledati.«

»Prav zato sem prišel.«

Stipe se je zasmejal. »Zaradi gledanja?«

»Tudi.«

»Samo pazi, kaj gledaš od blizu.«

Andrej ga je pogledal. »Kaj to pomeni?«

»Boš videl.«

»Vsi na tej ladji govorite tako, kot da ničesar ne smete povedati naravnost.«

»Če ti vse povemo, nam ne boš verjel. Če sam doživiš, pa boš.«

Andrej se je nasmehnil in na opozorilo skoraj pozabil, dokler se ladja ni privezala in se je življenje na krovu v nekaj urah spremenilo.

Že pred privezom je Andrej razumel, kaj je Stipe mislil. Noštromo ni spraševal, kdo bi rad šel v mesto, ampak je razdelil delo. Pokrove skladišč je bilo treba odpreti, uskladiti vitla in varovala, po delu s tovorom pa skladišča očistiti in vse znova pravilno zapreti.

»Kdaj gremo ven?« je Andrej med delom vprašal Stipeta.

»Ko končamo.«

»Kdaj bo to?«

»Ko končamo,« je Stipe ponovil.

Na palubo so medtem prihajale zaloge za naslednji del plovbe. Nekateri so prevzemali zaboje in vreče, drugi pripravljali opremo, pri tovoru pa so mornarji pomagali z varnostnimi vezmi. Prvi častnik je preverjal, ali je vse pripravljeno za morje.

Ko je Andrej pogledal na uro, je bilo že precej pozneje, kot bi na morju delo končali.

»Saj je že večer.«

Stipe je skomignil. »V luki ura ne pomeni isto kot na morju.«

»Koliko časa bomo še?«

»Če bo treba, do ponoči. Če bo treba dlje, pa dlje.«

Ko je bilo delo opravljeno, je prvi častnik dovolil izhod na kopno. Andrej je pogledal proti mestu, ki ga je ves dan gledal z ladje.

Čez nekaj tednov je bilo v Temi še bolj jasno, da ime pristanišča v pomorski knjižici ne pomeni, da je človek mesto tudi videl. Delali so dolgo v večer in naslednje jutro znova. Andrej je Temo najprej poznal po vročini med jeklenimi pokrovi, prahu in ukazih. Ulice je videl pozneje, za nekaj ur.

»Toliko o potovanju po svetu,« je rekel Stipetu.

»Potuje ladja,« je odgovoril Stipe. »Mi delamo na njej.«

Poleg pristaniških delavcev, agentov in drugih ljudi, ki so prihajali zaradi tovora in formalnosti, so se začele pojavljati tudi mlade ženske, nekatere oblečene izrazito živahno in izzivalno, druge precej bolj običajno, vendar vse dovolj samozavestne, da so se znale v nekaj minutah približati mornarjem, ki so več tednov gledali predvsem iste obraze svojih sodelavcev.

Andrej je stal pri prehodu, ko mu je ena izmed njih namenila nasmeh in nekaj rekla v jeziku, ki ga ni razumel.

»Kaj pravi?« je vprašal mornarja ob sebi.

»Nič, česar ne razumeš.«

»Ne razumem niti besede.«

»Besede niso problem.«

Dekle je prišlo bliže. »You sailor?«

Andrej se je zasmejal. »New sailor.«

»First time Africa?«

»Yes.«

Dekle se je še širše nasmehnilo. Mornar poleg njega je samo odkimal. »Ta je že končal.«

»Kaj sem končal?«

»Nič. Kar pojdi.«

Andrej je tisti večer pil več, kot je nameraval. Prvo pijačo je spil z mornarji, drugo zato, ker se mu je zdelo, da je končno prišel v svet, o katerem je sanjal ob časopisnem oglasu, potem pa je izgubil občutek, kje se konča navdušenje nad novim pristaniščem in začne stara navada, ki je poznala samo eno smer. Dekle, ki ga je prej nagovorilo, ga je ponovno našlo, in vse, kar mu je Stipe povedal, vse zgodbe starejših mornarjev in vsa previdnost, ki bi jo imel trezen človek, so se mu takrat zdeli nepotrebni.

Naslednje jutro se je zbudil z občutkom zadovoljstva, ki ga je spremljal še nekaj ur. Prepričan je bil, da se je njegova predstava o mornarskem življenju začela uresničevati; odšel je iz rudnika, preplul morje, prišel v Afriko in doživel nekaj, o čemer bo nekoč pripovedoval prijateljem doma.

Potem so minili dnevi. Najprej je začutil rahlo pekoč občutek, ki ga je skušal ignorirati. Prepričeval se je, da je od vročine, od potenja, od česa drugega, vendar je postajalo slabše, in ko se mu je pridružila še bolečina pri uriniranju, je začel razumeti, zakaj so se starejši mornarji ob prvem prihodu novincev v afriško pristanišče tako pomenljivo gledali.

Nekega večera je pristopil k Stipetu. »Nekaj te moram vprašati.«

Stipe ga je pogledal. »Že vem.«

»Kaj veš?«

»Kako je, ko greš na vodo?«

Andrej je zardel. »Kako pa ti veš?«

»Ker nisi prvi.«

»Kaj naj naredim?«

»Pojdi do drugega časnika.«

»Zakaj do njega?«

»Ker ima pri nas zdravstvene stvari čez.«

»Kaj mu bom rekel?«

»To, kar si meni.«

»Ne bom.«

»Potem pa trpi.«

Andrej je nekaj trenutkov stal. »Misliš, da je res to?«

»Lahko je marsikaj. Zato pojdi.«

Na vrata kabine drugega časnika je potrkal šele naslednje jutro. Častnik ga je pogledal in že po Andrejevem izrazu skoraj uganil razlog prihoda.

»Kaj je?«

»Imam težavo.«

»Kakšno?«

Andrej je pogledal proti vratom. »Zasebno.«

»Potem jih zapri.«

Ko je Andrej povedal, kaj se dogaja in kaj je bilo v pristanišču, ga drugi časnik ni zasmehoval, prav tako mu ni pridigal. To je bilo skoraj huje, saj je njegovo mirno vedenje pomenilo, da se s takšnimi primeri ni srečal prvič.

»Koliko dni?«

Andrej mu je povedal. Drugi časnik je vprašal: »Izcedek?«

Andrej je nejevoljno prikimal. Častnik je nekaj časa molčal, nato pripravil penicilin, s katerim so na ladjah tedaj pogosto zdravili podobne okužbe, dokler človeka ni bilo mogoče poslati k zdravniku na kopnem.

»Hlače dol.«

Andrej ga je pogledal. »Kaj?«

»Če hočeš injekcijo skozi hlače, lahko poskusiva.«

Andrej se je obrnil. »Koliko jih bom dobil?«

»Odvisno od tega, kaj bo potrebno. In če se ne izboljša, boš pri prvem možnem pristanišču šel k zdravniku.«

»Bo minilo?«

»Upaj.«

»Stipe pravi, da se to tukaj dogaja pogosto.«

Drugi časnik je pripravljal injekcijo. »Preveč pogosto.«

»Zakaj potem nihče nič ne naredi?«

Častnik ga je pogledal. »Kaj naj naredimo? Zaklenemo mornarje v kabine, ko pridemo v pristanišče?«

»Lahko bi opozorili.«

»Opozarjamo.«

»Mene nihče ni.«

»Koliko ljudi ti je reklo, naj paziš?«

Andrej se je spomnil Stipeta. »To ni isto.«

»Je. Samo takrat nisi hotel razumeti.«

V naslednjih dneh je opazil, da ni edini. Še dva mlajša mornarja sta hodila do drugega časnika z enako nerodnimi obrazi.

Ko je nekega večera sedel sam v kabini, je iz predala vzel Majino fotografijo. Ni vedel, zakaj jo je prav takrat hotel pogledati. Morda zato, ker je bil njen obraz povezan z življenjem, v katerem je nekoč še verjel, da stvari lahko trajajo, medtem ko se mu je zdaj zdelo, da iz ene kratke želje prehaja v drugo in za seboj pušča samo posledice.

»Če bi me zdaj videla,« si je rekel.

Potem se je grenko nasmehnil. »Saj si videla dovolj.«

Fotografijo je položil nazaj. Po nekaj dneh se je stanje izboljšalo.

Stipe ga je nekega dne med delom vprašal: »Kako si?«

»Boljše.«

»Sem ti rekel.«

»Nisi mi nič povedal.«

»Povedal sem ti, naj paziš.«

»Lahko bi bil bolj jasen.«

Stipe je nekaj časa piketal rjo, potem pa izklopil zrak. »Andrej, če bi ti rekel: ne pojdi z dekletom, ker boš mogoče zbolel, kaj bi naredil?«

Andrej se je nasmehnil. »Šel bi.«

»Potem pa.«

»Zdaj ne bi.«

»Zdaj si plačal.«

»Denarja ne veliko.«

Stipe je pogledal proti njemu. »Ne govorim o denarju.«

Stipetove besede so ga zadele močneje od injekcije. Pijača in pristanišča so ostajali, toda pred naslednjo odločitvijo se je za hip spomnil tudi tega, kar je prišlo po prejšnji.

Naslednje jutro je bil ob osmih spet na palubi. Noštromo je razdelil delo, Stipe mu je podal pnevmatsko piketo, Andrej pa jo je priključil na zrak že brez pomoči.

»Danes boš sam.«

»Sem že napredoval?«

»Ne pretiravaj.«

»Pred mesecem dni nisem vedel niti, kaj pomeni piketati.«

»Čez eno leto boš sovražil že samo zvok.«

Andrej je pritisnil ročico in kovinsko udarjanje se je ponovno razleglo po palubi. Pred njim je bila rjava površina jekla, okoli njega morje in nekje daleč za obzorjem novo pristanišče, ki ga še ni poznal. Naslednje jutro je bil ob osmih spet na istem mestu.

VI. LADJA ZAČNE VSTOPATI V ČLOVEKA

Po prvih tednih je Andrej začel izgubljati občutek za datume; dnevi so se razlikovali po delu, vremenu in pristaniščih. Ob osmih je bil na palubi in vedno pogosteje je že iz orodja ob steni, pripravljene barve ali noštromovega pogleda proti premcu vedel, kaj ga čaka. Ropot kladiv, komprimiranega zraka in vitlov je postal del dneva.

Nekega jutra je noštromo pogledal po skupini in rekel: »Danes ne bomo piketali. Na premcu imamo delo z vrvmi.«

Andrej je takoj pogledal proti krmarju, ki mu je že nekajkrat pokazal, kako se pregleduje obraba in kako se na koncu debele vrvi pripravlja zanka.

»Grem lahko zraven?«

Noštromo ga je pogledal. »Zakaj?«

»Rad bi se naučil.«

»Si se rje že naveličal?«

»Ne. Samo če bom ostal na ladjah, mi bodo vrvi prej ali slej koristile bolj kot to, da znam ves dan tolči rjo.«

Noštromo je nekoliko prikimal. »V redu. Samo ne misli, da boš danes že znal.«

Andrej je šel z njimi na premec, kjer so bile vrvi zložene drugače, kot jih je poznal iz prvih dni, in šele zdaj je začel razumeti, da za izkušenega mornarja vrv ni samo vrv. Ena je bila mehkejša, druga trša, tretja bolj obrabljena, četrta namenjena drugemu delu, vsaka pa je zahtevala svoj način ravnanja. Krmar mu je podal konec ene od njih.

»No, pokaži.«

Andrej ga je pogledal. »Kaj?«

»Zanko.«

»Saj sem samo gledal.«

»Zdaj pa naredi.«

Andrej je začel razpletati pramene, potem obstal. »Tukaj?«

»Ne sprašuj me za vsak pramen. Naredi, pa bova videla, kje si zgrešil.«

»Če naredim narobe?«

»Boš popravil.«

»In če ne znam?«

»Potem se boš naučil.«

Andrej je nekaj časa delal v tišini, večkrat razpletel to, kar je že naredil, in začel znova. Krmar ga ni popravljal takoj, samo gledal je, kje se bo sam ustavil in kje bo opazil napako, Andrej pa je po skoraj eni uri začel razumeti nekaj, kar mu v šoli nikoli ni bilo posebno blizu: da se nekatere stvari človek zares nauči šele takrat, ko mu roke začnejo same kazati, kje je naredil narobe.

»Zdaj je boljše?«

Krmar je pogledal njegovo delo. »Je.«

»Dobro?«

»Nisem rekel dobro.«

»Ti nikoli ne pohvališ.«

»Če hočeš pohvalo, pojdi k mami. Na ladji je dovolj, da zanka drži, ko jo potrebuješ.«

Andrej se je zasmejal. »In kdaj bo dobro?«

»Ko ne boš več vprašal.«

Na ladji so ljudje marsikaj povedali mimogrede. Nekdo je med čiščenjem omenil izgubljenega brata, drugi ob večerji sina, ki ga je prvič videl pri treh mesecih. Andrej je poslušal in še verjel, da so to zgodbe starejših moških, ki so na morju plačali ceno, ki njega morda ne čaka.

Nekega večera je sedel s Stipetom in še dvema mornarjema na krmi. Morje je bilo mirno, veter šibek, svetloba je že počasi izginjala, eden od mornarjev pa je držal v roki fotografijo dveh otrok.

»Koliko sta stara?« je vprašal Andrej.

»Sedem in štiri.«

»Koliko časa te ni doma?«

»Štiri mesece.«

»In koliko boš še?«

»Če bo vse po načrtu, dva.«

Andrej je pogledal fotografijo. »Ni ti težko?«

Mornar se je nasmehnil. »Je.«

»Zakaj potem hodiš?«

»Ker doma računam, koliko bi zaslužil tukaj, tukaj pa računam, koliko stvari mi doma uide. Na koncu vedno plačaš nekaj, samo ne z istim denarjem.«

»Potem nisi nikjer zadovoljen.«

»Približno.«

Stipe se je vmešal. »To je pomorščak.«

Andrej je pogledal proti njemu. »Potem jaz še nisem.«

»Še ne.«

»In kdaj bom?«

Stipe je nekaj časa gledal morje. »Ko boš doma pogrešal ladjo, tukaj pa dom. Takrat boš vedel. Prej ti nima smisla razlagati.«

Andrej se je zasmejal. »Meni ne manjka nič.«

»Dobro.«

»Zakaj dobro?«

»Ker imaš potem še mir.«

Pozneje je v kabini iz predala vzel Majino fotografijo, jo nekaj časa držal in jo brez besed položil nazaj.

V naslednjem pristanišču je šel z drugimi ponovno na kopno. Prva izkušnja z dekletom in boleznijo ga je naredila previdnejšega, ne pa tudi popolnoma drugačnega. Ko so sedli v bar in se je pijača začela vrstiti, je v sebi še vedno čutil staro lahkotnost, ki se je pojavila po nekaj kozarcih, vendar je tokrat opazil tudi trenutek, ko bi ga prej preprosto odneslo naprej.

Eden od mlajših mornarjev ga je dregnil. »Poglej tisto pri šanku.«

Andrej je pogledal. »Vidim.«

»Greva?«

»Ti pojdi.«

»Kaj je s tabo?«

»Nič.«

»Prejšnjič si bil prvi.«

Andrej se je zasmejal. »Prejšnjič sem bil tudi pri drugem časniku.«

Mornar se je glasno zasmejal. »Se bojiš?«

Andrej je nekaj trenutkov gledal kozarec. »Mogoče.«

»Od kdaj pa priznaš?«

»Odkar sem plačal.«

Beseda ga je spomnila na Stipetov stavek, da ni govoril o denarju. Tokrat je ostal pri mizi in čeprav je pozneje pil več, kot je načrtoval, ni šel z dekletom. Ko se je vrnil na ladjo, si tega ni razlagal kot zmago. Preveč dobro je vedel, da ga ni rešila velika odločitev, ampak samo svež spomin na neprijetnost prejšnje izkušnje.

Naslednje jutro je bil na palubi ob osmih. Noštromo ga je pogledal. »Glava?«

»Malo.«

»Roke delajo?«

»Delajo.«

»Potem v redu.«

Andrej je vzel orodje in šel na svoje mesto. Glava ga je bolela, vendar je Stipe že delal in nihče ga ni vprašal, ali bi tisti dan raje počival. Na ladji je bilo njegovo delo del dela vseh drugih.

Nekega jutra je po večeru, ko je pil dlje, kot je nameraval, zaspal in na palubo prišel precej po osmi. Noštromo ni rekel ničesar pred drugimi. Samo pogledal ga je in delo razdelil tako, da je Stipe prevzel tudi Andrejev del.

Ko je Andrej prišel do njiju, je Stipe že nosil orodje, ki bi ga moral pripraviti on.

»Daj meni,« je rekel Andrej.

»Zdaj ga že imam.«

»Saj bom naredil.«

Stipe ga je pogledal. »Boš. Samo jaz sem moral začeti tudi tvoje.«

Pozneje ga je noštromo poklical na stran.

»Koliko ljudi nas je na palubi?«

Andrej je povedal.

»Preveč?«

»Ne.«

»Premalo?«

»Ne vem.«

»Ravno toliko, kolikor jih potrebujemo. Če eden manjka, njegovo delo ne izgine. Razdeli se med druge.«

Andrej je molčal.

»Če si bolan, si bolan. Če pa te ni zato, ker si ponoči pil, potem nisi kaznoval sebe. Obremenil si njih.«

Noštromo je pokazal proti Stipetu in drugim mornarjem.

»Saj bom nadoknadil.«

»Kdaj? Jutri ima Stipe spet svoje delo. Ladja ne shrani tvojega dela za dan, ko boš boljše volje.«

Andrej ni imel odgovora.

Naslednje jutro je bil na palubi deset minut prej. Ko je prišel Stipe, je Andrej že pripravljal orodje.

»Za včeraj…«

Stipe ga je prekinil. »Ne meni. Naslednjič pridi.«

Noštromo je prišel in začel deliti delo. Čez čas je Andrej ponoči brez razmišljanja našel pot skozi hodnike, prepoznal zvoke ladje in pri privezovanju dobival svoje naloge.

Nekega dne med pripravo na prihod v pristanišče ga je krmar opozoril: »Nikoli ne stoj tukaj.«

Andrej je pogledal tla. »Zakaj?«

»Če vrv poči ali zdrsne, te lahko prereže.«

»Saj je samo vrv.«

Krmar ga je pogledal. »Na kopnem.«

Andrej se je odmaknil. Pozneje je gledal, kako se je debela privezna vrv pod obremenitvijo napela in kako je v njej tiho naraščala sila. Od daleč je bila ladja ogromna in skoraj mirna, od blizu pa je bilo v njej dovolj energije, da je majhna nepazljivost postala usodna.

Pri enem od naslednjih privezov je noštromo Andreju prvič dovolil več samostojnosti. Stal je na premcu, poslušal ukaze in delal skupaj z drugimi, v njem pa je bilo nenavadno malo tistega starega nemira, zaradi katerega je na kopnem pogosto hotel nekaj dokazovati. Tukaj ni bilo pomembno, kdo je glasnejši, ampak ali vsak človek ve, kaj mora narediti, in ali lahko drugi računajo nanj.

Po končanem manevru ga je noštromo poklical. »Danes je bilo v redu.«

Andrej ga je pogledal. »To je pohvala?«

»Ne navadi se.«

»Ampak je bila.«

»Pojdi delat.«

Andrej se je zasmejal in odšel. Naslednje jutro je prišel pravočasno, vzel svoje orodje in začel delati, ne da bi čakal, kdo ga bo opazil.

Nekega večera je ob tem razmišljal v kabini in sam sebe vprašal: »Kaj pa zdaj dokazuješ?«

Dolgo ni našel odgovora. Potem je rekel: »Da nisem samo tisti, ki je odšel.«

Ko je ostal sam, je iz omare vzel srajco, ki jo je nosil še doma. Na njej ni bilo nič posebnega. Kljub temu jo je dolgo držal v rokah.

Bil je mornar, ki je zjutraj prihajal na palubo ob osmih, počasi znal bolje delati z vrvmi, imel vedno več barve pod nohti in vedno manj težav s tem, da mora nekdo drug odločiti, kaj bo tisti dan počel. Nekega večera je Stipe prišel do njega na palubo in se naslonil na ograjo.

»Še razmišljaš o rudniku?«

»Včasih.«

»O Maji?«

Andrej ga je pogledal. »Kdo ti je povedal za Majo?«

»Ti.«

»Jaz?«

»Ko si bil pijan.«

Andrej se je nasmehnil. »Potem sem verjetno povedal preveč.«

»Pijani vedno mislijo, da govorijo veliko pametnega.«

»Kaj sem rekel?«

»Da te je pustila zaradi pijače.«

Andrej je molčal. »In?«

»Kaj in?«

»Se ti zdi, da je imela prav?«

Andrej je gledal temno vodo. »Takrat ne.«

»Zdaj?«

Dolgo ni odgovoril. »Zdaj mogoče malo bolj.«

Stipe je prikimal. »Boš pisal?«

»Komu?«

»Njej.«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Kaj naj napišem? Da zdaj znam piketati in narediti zanko na vrvi?«

Stipe se je zasmejal. »Mogoče ne pišeš zato, da bi jo dobil nazaj.«

»Zakaj pa?«

»Da ji nekaj poveš.«

Andrej je pogledal proti njemu. »Ti veliko veš o tem.«

Stipe je nekaj časa molčal. »Dovolj, da vem, da sem tudi jaz marsikaj povedal prepozno.«

Ni povedal ničesar več in Andrej ga ni spraševal. Tisto noč je v kabini vzel Majino fotografijo, jo položil na mizo in zraven dal prazen list papirja. Dolgo je sedel pred njim, ne da bi napisal eno samo besedo. V mislih ji je povedal marsikaj, da je na morju, da dela, da je videl Afriko, da je zbolel po neumnosti, o kateri ji nikoli ne bi mogel povedati brez sramu, da pije manj, da včasih vstane pred budilko in da mu je nekega dne noštromo rekel, da je bilo njegovo delo v redu.

Nič od tega se mu ni zdelo pravo. Nazadnje je napisal samo: »Maja, ne pišem ti zato, da bi se vrnila.«

Potem je obstal. Stavek je gledal dolgo, nato pa papir prepognil in ga spravil v predal, ne da bi nadaljeval. Prvič v življenju je ugotovil, da je nekatere stvari težje povedati, ko je človek trezen in ima dovolj časa, da premisli, kaj pravzaprav želi povedati. Čez nekaj dni je pismo vendarle dokončal in ga ob naslednjem prihodu v pristanišče poslal Maji.

Naslednje jutro je bil ob osmih na palubi. Noštromo je pogledal proti nebu, potem po ljudeh.

»Danes bomo imeli slabše vreme. Zavarujte vse, kar lahko hodi.«

Andrej je pogledal morje, ki se mu še ni zdelo nič posebnega. »Bo nevihta?« je vprašal Stipeta.

»Mogoče.«

»Kako veš?«

»Vidi se.«

»Jaz ne vidim.«

»Boš.«

Pred slabim vremenom so pritrdili opremo, preverili zapore in zmanjšali vse, kar bi se lahko premikalo. Andrej je delal skupaj z drugimi.

Andrej je tistega dne prihodnje slabo vreme še vedno gledal kot nekoliko drugačen delovni dan. Na palubi je bilo vse na svojem mestu, ljudje so opravljali delo in morje se od daleč ni zdelo nič bolj nevarno kakor prejšnje dni.

VII. SEKUNDA OKLEVANJA

Ko je Jadranski veter po večdnevnem postanku v Temi pripravljal odhod, je Andrej že dovolj poznal delo na palubi, da se ni več počutil kot novinec, vendar še zdaleč ni imel tiste mirnosti, ki jo človek pridobi šele po mnogih manevrih, ko začne razumeti, da vrvi, vitli, bitve in ukazi niso samo posamezni deli postopka, ampak nekaj, kar mora potekati v natančnem zaporedju, skoraj brez razmišljanja. Tistega dne je bil razporejen na krmo skupaj z drugim časnikom krova in nekaj mornarji.

Drugi časnik je pogledal proti vrvi in ukazal: »Popusti špring.«

Andrej je stopil proti upravljanju krmnega vitla, potem pa obstal. Ladja se je že počasi premikala in jekleni špring, ki je bil še nekaj trenutkov prej skoraj miren, se je začel napenjati. Andrej je opazoval, kako se njegov položaj spreminja, in nenadoma začutil tisti neprijeten strah, ki se pojavi, ko človek ve, kaj bi moral narediti, vendar mu telo za trenutek ne sledi. Videl je napeto jeklo, vedel je, da mora z vitlom nadzorovano popustiti špring toliko, da bodo pristaniški delavci na obali lahko sneli zanko, hkrati pa se mu je zdelo, da je vrv že nevarno napeta.

Drugi časnik je ponovil ukaz. »Andrej, popusti špring.«

»Že.«

Odgovoril je prehitro, saj še ni naredil ničesar. V tistem trenutku bi moral prijeti za upravljanje vitla in narediti to, kar je bilo ukazano, vendar je izgubil nekaj sekund, morda tri, morda pet, pozneje ni znal povedati koliko, ker se v nevarnosti čas spremeni in nekaj trenutkov lahko v spominu postane cela minuta. Ladja je medtem nadaljevala počasen premik, špring pa se je vedno bolj zategoval.

»Zdaj, Andrej.«

Ko se je končno odločil, da bo segel po upravljanju vitla, je bilo že drugače. Jekleni špring ni bil več samo napet; med vitlom in vodilom je začel oddajati visok, kovinski zvok, ki ga Andrej do takrat še ni poznal. Najprej je bilo to samo drgnjenje, potem pa je vrv začela peti.

Drugi časnik je to zaslišal še preden je Andrej popolnoma razumel, kaj pomeni. »Stran od vrvi! Vsi v zaklon!«

Nihče ni spraševal, zakaj. Mornarji so se v trenutku umaknili, vsak proti najbližjemu mestu, kjer ga morebitni povratni udarec ne bi mogel doseči. Andrej se je samo obrnil in stekel nekaj korakov proti jekleni pregradi, vendar še ni niti dobro našel položaja, ko je za njim počilo.

Zvok ni bil takšen, kot ga je pričakoval. Ni bil samo pok, ampak kratek, suh udarec, ki mu je sledilo žvižganje, ko se je sproščeni konec jeklene vrvi z ogromno silo dvignil s palube in začel opletati po zraku. Andrej ga je videl samo v posameznih gibih, saj je bilo vse prehitro, najprej kovinski lok, potem udarec ob palubo, nato ob rob nadgradnje, kjer je ostala globoka sled, potem še en zamah proti prostoru, kjer so nekaj trenutkov prej stali ljudje.

Nihče se ni premaknil. Vsi so samo čakali, da se vrv umiri. Ko je končno obležala na palubi, je bilo nekaj sekund popolnoma tiho. Andrej je slišal samo lastno dihanje in nekje v ozadju motor ladje, ki je še vedno deloval, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Drugi časnik je prvi stopil iz zaklona. Pogledal je proti ljudem.

»Vsi celi?«

Drug za drugim so prikimali. »Da.«

»V redu.«

Nato je pokazal proti pretrgani vrvi. »Pospravimo konec.«

Ni bilo kričanja. Na kovinski površini, kamor je udarila vrv, je ostala globoka sled. Andrej jo je pogledal in stopil nekoliko dlje od nje.

Stipe je prišel bliže in nekaj časa gledal poškodbo. »Tukaj si stal prej?«

Andrej je pokazal nekoliko bolj levo. »Tam.«

Stipe ni rekel ničesar. »Kaj?« je vprašal Andrej.

»Nič.«

»Povej.«

»Kaj naj povem? Saj vidiš.«

Andrej je pogledal proti palubi. »Čakal sem. Ne vem, sekundo, dve. Dovolj, da zdaj ves čas razmišljam, kaj bi bilo, če bi stopil prej.«

»Več kot sekundo.«

»Bal sem se približati.«

Stipe je prikimal. »Strah pred napeto vrvjo je normalen. Nevarno je, če ga nimaš. Samo naučiti se moraš, da te opozori, ne da ti vzame roke.«

Andrej ga je pogledal. »Normalno? Zaradi tega je počila.«

»Ne samo zaradi tega.«

»Ampak če bi takoj popustil…«

Stipe ga je prekinil. »Če bi takoj popustil, bi bilo mogoče drugače. Mogoče pa ne. Zdaj imaš samo to, kar se je zgodilo, in naslednji manever.«

Andrej je čutil, da ga ta odgovor ne pomirja. »Lahko bi koga ubilo.«

»Lahko.«

»Mene tudi.«

»Tudi.«

»In to je vse, kar boš rekel?«

Stipe ga je nekaj časa gledal. »Kaj hočeš, da ti rečem? Naslednjič se boš mogoče spet bal.«

Drugi časnik je organiziral pospravljanje poškodovane vrvi. Andreju ni rekel ničesar.

Pozneje, ko so bili že na morju, ga je drugi časnik poklical. »Andrej.«

»Da.«

»Pridi.«

Andrej je pričakoval, da bo zdaj prišel pogovor, ki ga na krmi ni bilo. Drugi časnik je sedel pri mizi in pregledoval zapise.

»Kaj se je zgodilo?«

Andrej je začel razlagati. »Ko ste rekli, naj popustim špring, sem videl, da se je ladja že premikala in da se je vrv začela zategovati. Mislil sem, da je nevarno, potem sem čakal in ko sem segel k vitlu …«

»Zakaj si čakal?«

»Bal sem se.«

Drugi časnik je prikimal. »Dobro.«

Andrej ga je presenečeno pogledal. »Dobro?«

»Da si povedal.«

»Kaj pa drugo?«

»Drugo ni dobro.«

»Vem.«

»Ne vem, če veš.«

Andrej je ostal tiho. »Strah ni problem, Andrej. Problem je, če zaradi strahu ne narediš ničesar, ko moraš nekaj narediti.«

»Kaj pa če bi ga začel popuščati in bi počil prej?«

»Zato se učiš, kdaj je še varno in kdaj ni. Ko ne veš, vprašaš. Ko dobiš jasen ukaz in je še čas, ga izvedeš. Ko je prepozno, pa ne rešuješ več vrvi, ampak ljudi.«

»Takrat je bilo že prepozno?«

»Ko je začela peti, ja.«

Andrej je nekaj časa molčal. »Sem jaz kriv?«

Drugi časnik ga je pogledal. »Na ladji je redko samo en človek razlog, da gre nekaj narobe.«

»To ni odgovor.«

»Je najbolj pošten odgovor, ki ga boš dobil.«

»Kaj pa pristaniški delavci? Zakaj niso sneli zanke?«

Drugi časnik je zaprl mapo. »Tudi oni so del tega. In most. In mi na krmi. Redko je samo ena stvar.«

»Potem nisem bil samo jaz.«

»Če to potrebuješ kot opravičilo, si iz dogodka razumel premalo.«

Andrej je zardel. »Ne iščem opravičila.«

»Dobro. Potem poglej svojo sekundo. Ukaz je prišel. Ti nisi vedel, ali je še varno. Namesto da bi takoj povedal, da oklevaš, si odgovoril ‘že’ in ostal na mestu. Tiste besede so bile večja napaka kot strah.«

Andrej je pogledal v tla. Z besedo »že« je za nekaj sekund ustvaril lažno sliko, da je naloga pod nadzorom.

»Kaj bi moral reči?«

»Če nisi prepričan: ‘Ne morem varno, preverite gibanje.’ Če je še čas, dobiš nov ukaz. Če ga ni, greš stran. Na ladji ni sramota povedati, da nekaj ne gre. Sramota je pustiti drugim, da verjamejo, da gre.«

»In če bi takoj popustil?«

»Morda bi bilo vse v redu. Tega ne boš nikoli vedel. Glej, kaj boš naredil naslednjič.«

Andrej je počasi prikimal.

Andrej je vstal, vendar ga je drugi časnik ustavil. »Še nekaj.«

»Kaj?«

»Ne naredi iz tega zgodbe, da si strahopetec.«

Andrej ga je pogledal. »Saj sem se ustrašil.«

»Vsi smo se.«

»Vi ne.«

»Misliš?«

»Niste bili videti.«

Drugi časnik se je rahlo nasmehnil. »Če drugi časnik na krmi začne kazati strah, ko jeklena vrv poči, potem ima posadka še en problem več.«

Andrej je pogledal človeka ob sebi.

»Zakaj nisi takoj naredil?« se je vprašal.

Odgovor je poznal. »Ker me je bilo strah.«

»In naslednjič?«

Dolgo je gledal v temo. »Naslednjič me bo mogoče tudi.«

Tokrat se ni skušal prepričati, da ga ne bo. Naslednji dan je bil ob osmih na palubi. Noštromo je razdelil delo, kot vsak dan, brez posebne omembe dogodka prejšnjega večera, Andrej pa je dobil nalogo pri vrveh. Ko mu je krmar podal eno od njih, jo je vzel nekoliko drugače kot prej.

»Zdaj jih bolj spoštuješ?« ga je vprašal.

»Da.«

»To je dobro.«

»Strah me je tudi.«

Krmar je prikimal. »Tudi to ni vedno slabo.«

»Včeraj je bilo.«

»Včeraj te je strah ustavil. Naslednjič naj te samo opozori.«

Andrej je pogledal svoje roke na vrvi.

Ko je pozneje zaslišal vrv drseti čez bitvo, je še vedno najprej začutil isti kratek stisk pod rebri. Razlika je bila samo v tem, da njegove roke niso več čakale, da strah mine.

VIII. KOPNO, KI GA NI VEČ POZNAL

Prvih nekaj dni po vrnitvi je Andrej užival v navadnih stvareh: postelji, ki se ni premikala, domači hrani in cesti, po kateri je lahko šel brez ure. Prva jutra je vstajal zgodaj iz navade, potem vse pozneje. Nihče ga ni čakal na palubi ob osmih.

Doma je imel pred seboj ure, ki jih je moral napolniti sam. Kmalu je spet hodil v mesto brez posebnega razloga, se ustavljal pri znancih in popoldne zavijal v gostilno. Denarja je imel več kot prej in naslednje runde mu ni bilo več treba šteti.

Jože ga je nekega večera opazoval, ko je že tretjič naročil za celo mizo. »Glej ga, mornarja. Komaj si prišel domov, pa si spet glavni za runde.«

Andrej se je zasmejal. »Tokrat imam vsaj s čim plačati. Na ladji denar nima kam pobegniti.«

»Tudi prej si našel.«

»Takrat sem bil revež.«

»Takrat si bil mlad.«

»Zdaj pa nisem?«

Jože je pogledal proti njemu. »Še vedno si.«

»Potem je vse v redu.«

»Če ti tako praviš.«

Andrej je pil dalje, vendar ga je Jožetov odgovor spremljal še naslednje jutro.

»Mornar, še povej tisto o Afriki.«

»Kaj pa?«

»O ženskah.«

Za mizo je završal smeh. Andrej se je nasmehnil. »Kaj bi rad vedel?«

»Vse.«

Andrej je začel pripovedovati, vendar je zgodbo spet olepšal. Povedal je o baru, o dekletu, o tem, kako ga je nagovorila, ni pa povedal o bolečini nekaj dni pozneje, o drugem časniku in injekcijah, niti o sramu, ki ga je čutil, ko je ugotovil, da je naredil točno tisto, pred čimer so ga opozarjali.

»In potem?«

»Potem nič.«

»Kako nič?«

»Naslednji dan smo delali.«

»Ti si pa nor.«

Andrej se je zasmejal. »Na ladji nimaš veliko časa za filozofijo.«

Nekaj dni po vrnitvi s prve plovbe se je odločil obiskati Majo. Ni imel načrta, kaj ji bo rekel, niti ni vedel, ali jo sploh želi dobiti nazaj, predvsem je imel občutek, da mora videti, kako se bo počutil, ko bo ponovno stal pred njo. Pot do njene vasi je poznal tako dobro, da bi jo lahko prehodil v temi, vendar se mu je tisti dan zdela daljša kot nekoč.

Ko je prišel do hiše, je bila pred njo drugačna roža, kot se je spominjal. Pelargonije so še vedno visele pod okni, vendar je bilo nekaj drobnih stvari drugačnih: stol ob steni je stal drugje, na polici pri vratih so bile knjige, ki jih prej ni bilo, pred vhodom pa avto, ki ga ni poznal. Andreja je presenetilo, da ga je prav to vznemirilo. Maja je odprla vrata. Najprej je obstala.

»Andrej.«

»Živjo.«

Nekaj trenutkov sta se samo gledala. »Prišel si nazaj.«

»Da.«

»Kdaj?«

»Pred nekaj dnevi.«

»Kako je bilo?«

»Dolgo.«

Nasmehnila se je. »Tako si vedno govoril tudi o rudniku.«

Andrej se je nekoliko sprostil. »Lahko prideva ven?«

»Lahko.«

Sedla sta za hišo na isto mesto, kjer mu je nekoč postavila pogoj, ki ga ni hotel sprejeti. Andrej se je spomnil tistega popoldneva skoraj natančneje, kot bi si želel.

Maja je njegovo pismo še vedno hranila. Preden je prišel, ga je vzela iz predala, nekaj trenutkov držala v rokah in ga spravila nazaj. Zdaj je sedela nasproti njega in ni vedela, ali ji je težje zaradi tega, kar je napisal, ali zaradi tega, da mu je verjela, ko je brala.

Ko je sedel nasproti nje, je pogledala njegove roke. Bile so mirne. Nato je pogledala proti vratom in šele potem spregovorila.

Maja je nekaj časa gledala njegove roke. »Dobila sem tvoje pismo. Prebrala sem ga večkrat, če te to zanima.«

»Sem mislil.«

»Zakaj nisi napisal prej?«

»Dolgo nisem vedel, kaj naj napišem, ne da bi spet zvenelo kot obljuba. Na koncu sem napisal samo tisto, kar sem takrat res vedel.«

»Zdaj pa veš?«

Andrej je pogledal proti travi. »Malo bolj.«

Maja ni nič rekla. »Nisem prišel zato, da bi te prepričeval,« je nadaljeval.

»Dobro.«

»To zveni, kot da si pričakovala.«

»Ne vem. Del mene je pričakoval, da boš prišel, drugi pa je upal, da ne boš prišel samo zato, da bi se vse začelo od začetka.«

»Imaš koga?«

Maja ga je pogledala. »Zakaj sprašuješ?«

»Ker je zunaj avto.«

»Od brata.«

Andrej je skoraj nezavedno izdihnil. Maja je to opazila. »Torej ti ni vseeno.«

»Nisem rekel, da mi je.«

»Tudi jaz nisem.«

Andrej se je nekaj časa igral z vžigalnikom v roki. »Na ladji sem veliko razmišljal.«

»O meni?«

»Tudi.«

»In?«

»Mislim, da sem takrat vse narobe razumel. Ko si rekla, naj izberem, sem slišal samo to, da mi hočeš nekaj vzeti.«

»Kaj?«

»Ko si rekla, naj izberem.«

Maja ga je mirno gledala. »Mislil sem, da mi hočeš nekaj vzeti.«

»Kaj?«

»Svobodo.«

Maja se je rahlo nasmehnila. »In si bil potem svoboden? Mislim res svoboden, ne samo brez mene.«

Andrej ni takoj odgovoril. »Takrat sem mislil, da sem.«

»Zdaj?«

»Ne vem.«

»Še vedno piješ?«

Vprašanje je prišlo brez ovinkarjenja. Andrej je za trenutek hotel reči, da skoraj ne, vendar se je spomnil zadnjih večerov v gostilni.

»Da.«

Maja je prikimala. »Veliko?«

»Manj kot prej.«

»Tak odgovor si mi dal že pred leti.«

Andrej je začutil neprijetnost. »Na ladji je bilo drugače.«

»Kako?«

»Na ladji sem imel red. Ob osmih si na palubi, delo je določeno in če zamočiš, lahko nekoga poškoduješ. Tam se nisem mogel vsak večer pogajati sam s sabo.«

»In tukaj?«

»Tukaj je drugače.«

»Zakaj?«

Andrej je skomignil. »Ker sem doma.«

Maja je nekaj časa gledala njegove sklenjene roke. »Ko si tam, očitno veš, kaj moraš narediti.«

»In tukaj ne?«

»Tukaj pa sem bila jaz tista, ki je poslušala ključ v vratih in ugibala, kdo bo prišel. Ne morem še enkrat živeti tako samo zato, ker si bil nekaj mesecev drugje drugačen.«

Andrej je molčal. »Misliš, da se nisem spremenil?«

»Ne vem.«

»Pa pismo?«

»Pismo je bilo lepo.«

»Samo lepo?«

»Bilo je iskreno.«

»Potem?«

»Verjamem, da si pismo mislil resno. Tudi veliko stvari, ki si mi jih obljubil zjutraj, si takrat mislil resno. Zvečer pa jih ni bilo več. Jaz ne znam več živeti od tega, kaj si mislil zjutraj.«

Andrej se je naslonil nazaj. »Torej nima smisla, da sem prišel.«

Maja ga je pogledala nekoliko žalostno. »Spet delaš isto.«

»Kaj?«

»Ko ti ne rečem tega, kar bi rad slišal, že iščeš vrata.«

Andrej je hotel ugovarjati, vendar je ostal tiho.

Ko je odhajal, ga je Maja pospremila do ceste.

»Kdaj greš spet?«

»Ne vem še.«

»Boš šel?«

Andrej je pomislil. »Mislim, da ja.«

»Zakaj?«

Vprašanje ga je presenetilo. »Zaradi denarja.«

Maja ga je pogledala. »Samo?«

Andrej se je spomnil Stipeta. »Takrat sem tudi jaz tako mislil.«

Maja ni razumela, kaj misli, Andrej pa ni pojasnjeval. Ko se je vrnil domov, je oče sedel pred hišo.

»Kje si bil?«

»Pri Maji.«

»In?«

»Nič.«

Oče je pogledal proti njemu. »To je lahko veliko.«

Andrej je sedel poleg njega. »Rekla je, da na ladji vem, kaj moram. Doma pa ne.«

»Mogoče ima prav.«

»Vsi imate vedno prav.«

Oče se je nasmehnil. »Ne. Samo ti zadnje čase več poslušaš.«

»Kaj pa ti misliš?«

Oče je nekoliko pomislil. »Na ladji ti povedo, kdaj vstaneš, kam greš in kaj mora biti narejeno. Tam ti ni treba vsako jutro na novo odločati, kaj boš sam s sabo.«

»Kaj to pomeni?«

»Doma je drugače. Če moraš vstati, vstaneš. Če je napaka nevarna, paziš. Ko te nihče ne priganja ... no, takrat se pokaže.«

Andrej je gledal proti cesti. »In če se na kopnem ne znam?«

»Potem se boš moral naučiti.«

»Kaj pa če se ne?«

Oče je skomignil. »Potem boš moral živeti s tem.«

Naslednjih nekaj tednov je Andrej živel bolj urejeno. Zjutraj je vstajal prej, doma pomagal očetu, nekajkrat je šel v mesto, ne da bi vstopil v gostilno, in celo tekel po cesti, po kateri je nekoč hodil z Majo. Prve dni je bil skoraj zmagoslaven. Potem je mimo gostilne začel hoditi nekoliko počasneje.

Dva dni ni pil. Tretji dan tudi ne. Četrti je šel mimo gostilne in bil nase ponosen. Peti večer je stal pred vrati skoraj minuto, preden je vstopil. Tokrat ni bilo družbe, ki bi jo lahko krivil. Sedel je sam, naročil žganje in ga spil hitro, kot da bi hotel kaznovati prav tisti del sebe, ki je zadnje dni verjel, da napreduje.

Ko je Maja slišala, da Andrej nekaj dni ne pije in doma pomaga očetu, je tisti večer za trenutek obstala pred omaro, preden se je preoblekla za večerjo s prijateljico. Nato je zaprla vrata omare in odšla. Med potjo je pomislila nanj, vendar se ni obrnila proti njegovi hiši.

Naslednje jutro je odšel k Maji. Ni ji prinesel rož in ni pripravil razlage.

»Spet sem padel,« je rekel.

Maja ga je dolgo gledala. »Kaj boš naredil?«

Andrej je skomignil. »Ne vem.«

»Potem vsaj prvič ne govori, da je vse v redu.«

Ko ga je čez teden dni poklical Adriamar in mu ponudil novo vkrcanje, ni odgovoril takoj. Prosil je za en dan časa.

Tisti večer je očetu povedal, da ne ve, ali sme iti. Oče ga ni vprašal, ali ima rad morje. Nekaj časa je molčal, potem pa rekel: »Če greš, ne računaj, da bo ladja vse uredila namesto tebe.« Andrej je prikimal. Oče ni dodal ničesar.

Andrej je sprejel vkrcanje. V kovček je položil majhen zvezek.

Pred odhodom je Majo obiskal še enkrat. Ni je prosil, naj čaka. »Ne vem, kakšen bom, ko se vrnem,« je rekel. Maja je nekaj časa molčala. »Potem mi zdaj ničesar ne obljubljaj.«

IX. DRUGE CENE MORJA

Ko se je Andrej po prvem dopustu ponovno vkrcal, ni več stopil na Jadranski veter. Druga ladja, nova posadka. Kmalu je razumel, da se bodo ladje in obrazi menjavali in da bo le redko znova srečal iste ljudi. Med mornarji je bil Rudi. Velik del dopustov je preživel po gostilnah, na ladji pa je delal dobro. Pri težkem delu mu je bilo mogoče zaupati.

Nekaj tednov pred izkrcanjem je Rudi začel šteti dneve. Govoril je o gostilni, o ljudeh, ki ga čakajo, o mizah, pri katerih bo sedel, in o tem, kako bo prvi večer plačal pijačo vsem, ki bodo prišli.

»Koliko jih sploh ve, kdaj prideš?« ga je nekoč vprašal Andrej.

»Vsi bodo vedeli.«

»Kdo so vsi?«

Rudi je začel naštevati imena. Pri tretjem je obstal, pri četrtem se je zasmejal in zamahnil z roko.

Rudi se je zasmejal. »Saj veš, kako je. Mornar pride domov, prvi večer vsi vedo. Če še časti, vedo še hitreje.«

»Ker prideš ti ali ker pride denar?«

Rudi ga je pogledal nekoliko predolgo, nato pa se zasmejal.

»Ti si postal filozof.«

Andrej ni nadaljeval. Rudi je še vedno gledal proti njemu, potem pa je vzel kozarec in ga izpraznil.

Šele pozneje mu je Rudi povedal za Sonjo. Nekoč sta bila zaročena in med dopusti sta skušala v nekaj tednih nadomestiti mesece odsotnosti. Rudi je vedno znova govoril o še eni, zadnji pogodbi, dokler beseda »zadnja« ni prenehala karkoli pomeniti. Ko jo je po letih znova videl, je držala otroka za roko. Ni stopil do nje. »Takrat sem mislil, da imam še čas,« je rekel in s palcem drgnil rob kozarca. »Potem ga nisem več imel.«

Proti koncu iste plovbe je Rudi priznal, da je v sedmih tednih doma porabil skoraj ves denar in prodal uro, ki jo je prej ponosno nosil. Andrej ga je samo pogledal. »Ne govori mi tako, kot da tega ne vem,« je rekel Rudi. Naslednje jutro je bil kljub temu prvi pri vrveh in je mlajšemu mornarju brez besed popravil slabo narejeno zanko. Na morju je ostajal človek, na katerega se je bilo mogoče zanesti.

Nekaj tednov po izkrcanju je Andrej Rudija po naključju zagledal v gostilni blizu železniške postaje. Rudi ga sprva ni opazil. Sedel je na sredini dolge mize, obdan z ljudmi. Pred njim so stale steklenice, pepelniki in krožniki, natakar pa je ob vsakem prihodu pogledal najprej proti njemu.

»Še eno za vse,« je rekel Rudi.

Nekdo ga je objel okoli ramen.

»Naš Rudi! Ko prideš ti, se vsaj nekaj dogaja.«

Rudi se je zasmejal in segel po denarnici. Andrej je stal nekaj časa pri točilnem pultu, ne da bi se jim pridružil. Opazoval je, kako Rudi plačuje, posluša iste zgodbe in se smeji bolj glasno, kot se je kdaj smejal na ladji. Ko je natakar prinesel račun, je Rudi s palcem nekajkrat podrsal po robu praznega kozarca, enako kot na ladji, kadar ni hotel povedati več.

Pozneje, ko je bilo že skoraj prazno, je Andrej stopil ven. Rudi je prišel nekaj minut za njim sam. Nihče od ljudi, ki so ga prej trepljali po ramenih, ni šel z njim.

»Greš domov?« ga je vprašal Andrej.

Rudi je za trenutek obstal, kot da se mora spomniti, kje je dom. S palcem je še vedno drgnil rob kozarca, ki ga ni več držal v roki.

»Kam pa drugam?«

»Mislil sem, da bodo šli še kam s tabo.«

Rudi se je zasmejal, vendar tišje kot prej.

»Jutri bodo spet tam.«

»In če ne boš plačal?«

Rudi je pogledal proti zaprti gostilni.

»Potem bodo pa pojutrišnjem.«

Naslednji dan je bil spet za isto mizo.

Na isti ladji je bil električar Milan, povsem drugačen človek. Ni pil veliko in ni zapravljal denarja. V kabini je imel nekoliko porumenelo fotografijo žene Irene in dveh otrok, ki jo je nosil z ladje na ladjo. Ko je govoril o domu, je govoril o hiši, ki jo gradi, o jablani ob ograji in o sinu, ki hoče kolo.

»Še dve pogodbi,« je večkrat rekel. »Potem ostanem.«

Vsak mesec je Milan pošiljal večino plače domov, v zvezek zapisoval, koliko še manjka za streho, in skrbno izbiral darila za otroke.

»Zakaj ne ostaneš že zdaj?« ga je vprašal Andrej.

»Ker hočem hišo končati brez dolga. Če zdaj ostanem, bom vsak mesec gledal tisto streho in računal, koliko bi zaslužil tukaj.«

»Irena se strinja?«

»Irena se ne strinja z ničimer več. Vedno me vpraša, ali res moram še enkrat, jaz pa ji vedno najdem razlog, zakaj moram.«

»In kaj ji rečeš?«

»Da to delam za nas.«

Milan je nato v zvezek dopisal še en znesek.

Nekaj tednov pred telegramom je Milan dobil Irenino pismo in ga tistega večera prinesel v jedilnico. Ni ga hotel kazati, samo nekajkrat ga je prebral in ga nato zložil tako previdno, da je Andrej opazil, kako pomembno mu je.

»Je vse v redu?«

»Je.«

»Potem zakaj ga bereš že petič?«

Milan se je nasmehnil in mu podal list.

Irena ni pisala ničesar dramatičnega. Pisala je o hiši, o dežju, ki je zamakal pri oknu, o sinu, ki je zlomil luč na kolesu, in o hčerinem rojstnem dnevu. Med vsemi temi vsakdanjimi stvarmi je bil en sam stavek: »Mala me je včeraj vprašala, ali boš letos doma za njen rojstni dan. Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim.«

Andrej je vrnil pismo.

»Kaj ji boš napisal?«

»Da bom poskusil.«

»Boš?«

»Če bo ladja pravočasno.«

Milan je pismo spravil v žep in začel govoriti o strehi, za katero mu je manjkalo še nekaj denarja.

Telegram je prišel nekega popoldneva. Agent ga je prinesel skupaj z ladijsko pošto in ga podal Milanu na hodniku. Milan ga je odprl kar tam. Andrej je stal nekaj korakov stran in najprej ni opazil ničesar posebnega, potem pa je videl, da človek ne bere naprej, ampak samo gleda isti list.

»Je kaj narobe?«

Milan ni odgovoril. Čez čas mu je brez besed podal telegram. V drugi roki je še vedno držal majhen zvezek, v katerega je zapisoval denar za streho.

Sporočilo je bilo kratko. Irena mu je napisala, da tako ne more več živeti, da je spoznala drugega človeka in da naj po vrnitvi ne prihaja več v hišo, ker si je z otrokoma uredila življenje drugače.

»Si kaj slutil?«

Milan je odkimal.

»Pred tremi tedni mi je pisala, naj sinu kupim uro.«

»Mogoče jo pokličeš.«

»In kaj ji bom rekel?«

Andrej ni vedel. Milan je šel v kabino in tisti večer ni prišel na večerjo.

Naslednje jutro je bil Milan ob osmih na delu. V žepu delovne obleke je imel še vedno zložen telegram.

Po nekaj dneh ga je Andrej našel na krmi.

»Zakaj mi ni povedala prej?« je vprašal Milan.

»Ne vem.«

»Moral bi opaziti.«

»Kako? Bil si tukaj.«

»Prav zato.«

Milan je dolgo molčal.

»Vsakič, ko je rekla, naj ostanem, sem ji razlagal, koliko še manjka za hišo. Ko je rekla, da otroci odraščajo brez mene, sem ji povedal, koliko sem poslal domov. Ko je rekla, da je sama, sem ji govoril, da to delam zanjo. Mogoče sem imel za vsak njen stavek odgovor in niti enkrat nisem slišal vprašanja.«

Andrej mu ni ugovarjal.

»Sem bil slab mož?«

»Ne vem.«

»Jaz tudi ne vem. To je najhuje. Če bi jo pretepal, varal ali zapravljal denar, bi vsaj lahko rekel: to sem naredil. Jaz pa sem delal. Samo delal. In potem pridem domov, pa skoraj ne vem več, kam sodim.«

»Boš šel domov v naslednjem pristanišču?« ga je vprašal Andrej.

Milan je pogledal proti vodi.

»Kam domov?«

Čez nekaj dni je vendarle govoril z Ireno. Pogovor je bil kratek. Ko se je vrnil, je sedel na posteljo in dolgo ni rekel ničesar.

»Je dokončno?«

»Da.«

»Otroci?«

»Lahko jih vidim.«

»Potem imaš še njih.«

Milan ga je pogledal.

»Imam jih. Samo ... ne vem več, kdo je sinov najboljši prijatelj. Ne vem, česa se hči boji. Denar sem pošiljal, vsak mesec. Dolgo sem si govoril, da je to dovolj.«

Pozneje je Andrej izvedel, da se Milan po izkrcanju ni takoj vrnil na morje. Najel je majhno stanovanje blizu otrok. Sprva nista vedela, kaj bi z očetom, ki je nenadoma hotel vedeti, kaj bosta počela v soboto.

Čez skoraj leto dni sta se z Andrejem po naključju srečala v pristanišču. Andrej je čakal na vkrcanje, Milan pa je prišel obiskat nekdanjega sodelavca.

»Se vračaš?« ga je vprašal Andrej.

»Ne.«

»Nikoli?«

Milan je pogledal ladjo.

»Ne vem. Mogoče. Samo ne bom več govoril, da grem zaradi njih.«

Po tem srečanju se je Andrej vkrcal na novo ladjo. Tam je spoznal Viktorja, mehanika, o katerem so v podjetju govorili predvsem takrat, ko je bilo na ladji dovolj težav. Ni bil glavni mehanik in čina ni potreboval, da bi drugi vedeli, koliko velja. Pokvarjena črpalka, trmast stroj, ure v vročini strojnice — Viktor je delal počasi, natančno in skoraj brez besed.

Bil je molčeč in zaprt vase. Pri mizi ni pripovedoval zgodb, v pristaniščih ni iskal družbe. Ko pa je končal delo, je skoraj vedno sedel s kozarcem pred seboj.

»Viktor, ti kdaj sploh piješ vodo?« ga je vprašal Andrej, ko je po večerji spet odprl steklenico.

»Pijem.«

»Kdaj?«

Viktor ga je pogledal in prvič se mu je na obrazu pokazal komaj opazen nasmeh.

Viktor je pogledal kozarec. »Ko je viski premočan. Takrat mu pomagam.«

Andrej se je zasmejal, Viktor pa je natočil.

Šele pozneje je Andrej izvedel, da se Viktor dopusta ne veseli. Prve dni doma je spal, potem hodil po gostilnah, dokler ni poklical podjetja in vprašal po prvi ladji, ki ga potrebuje. Skoraj nikoli pa ni izpustil nedeljskega kosila pri starejši sestri. O njem ni govoril. Ko je dobil novo vkrcanje, je zaprl stanovanje in odšel.

Nekoč ga je Andrej videl tudi na kopnem. Viktor je sedel sam pred gostilno, čeprav je bilo še zgodnje popoldne. Pred njim sta bila kozarec in časopis, ki ga ni bral.

»Čakaš koga?«

»Ne.«

»Kaj pa delaš?«

Viktor je pogledal proti prazni ulici.

»Čakam, da mine dan.«

Andrej ni vprašal ničesar več.

Čez nekaj dni se je Viktor predčasno vrnil na ladjo.

Nekoč je sredi noči odpovedala pomožna črpalka. Viktor je bil že nekaj ur prost, toda ko so potrkali na vrata njegove kabine, je vstal brez godrnjanja, oblekel delovno obleko in odšel v strojnico. Andrej ga je pozneje videl, ko se je po skoraj šestih urah vrnil. Bil je prepoten, umazan od olja in videti utrujen, vendar nenavadno miren.

»Si jo spravil skupaj?«

»Sem.«

»Greš spat?«

Viktor je odkimal in iz omarice vzel steklenico.

»Najprej to.«

»Po šestih urah dela?«

»Prav zato.«

Viktor je spil, kozarec odložil in odšel spat. Ob šestih zjutraj je bil spet v strojnici.

Prvič je pri Viktorju opazil resničen nemir šele nekaj let pozneje, ko sta se po naključju srečala v pristanišču med dvema različnima vkrcanjema. Viktor je bil že blizu starosti, ko so se drugi začeli pogovarjati o pokojnini. Še vedno je delal enako dobro, le po stopnicah je hodil nekoliko počasneje in zjutraj je potreboval več časa, da je razgibal prste.

»Koliko ti še manjka?« ga je vprašal Andrej.

Viktor je takoj vedel, kaj misli.

»Ne govori o tem.«

»O čem?«

»O penziji.«

To je izgovoril ostreje, kot je Andrej od njega kdaj slišal.

»Saj boš enkrat moral.«

»Zakaj?«

»Ker moramo vsi.«

Viktor je nekaj časa molčal.

»Če bom zdrav, bom delal. Ne znam sedeti doma in čakati, da bo ura dovolj pozna za večerjo.«

»Podjetje te mogoče ne bo več poslalo.«

»Me bo.«

»In če te ne bo?«

Takrat se je na Viktorjevem obrazu prvič pokazal strah. Pogledal je telefon, kakor da bi lahko že jutri ostal nem.

Viktor je pogledal proti palubi. »Kaj bom doma, Andrej? Tukaj vsaj vem, zakaj zjutraj vstanem.«

Andrej ni odgovoril.

»Vsi mi govorite, da bom moral enkrat ostati doma,« je rekel Viktor. »Jaz pa ne vem, kaj bi tam.«

Andrej ga ni poskušal prepričevati.

Viktor je še nekaj časa sedel ob njem, potem vstal, vzel torbo in odšel proti delu pristanišča, kjer je čakal na svojo ladjo, kot da je povedal vse, kar je bilo treba povedati.

Nekaj tednov pozneje je ladja, na kateri je Andrej tedaj plul, priplula v Takoradi. Andrej je bil pri manevru na premcu, kjer so se privezovali na boje.

Z njimi je bil tudi kadet, mlad fant, ki je bil na ladji dovolj dolgo, da se ni več počutil začetnika. Andrej ga je imel rad, ker je bil delaven, radoveden in pripravljen prijeti za vsako delo, vendar je imel navado, da je hotel vse videti od blizu.

»Ne hodi na špico,« mu je Andrej rekel, ko so pripravljali vrvi.

»Samo pogledal bom.«

»Od tukaj boš videl dovolj.«

Kadet je prikimal, vendar je Andrej že po njegovem obrazu videl, da opozorila ni vzel tako resno, kot bi ga moral. Prvo privezno vrv so spravili na bojo in jo z vitlom dobro zategnili, skozi oko pa so začeli spuščati drugo vrv proti vodi, da bi jo pristaniški delavci prevzeli in namestili. Kadeta je zanimalo, kako to delajo spodaj, zato se je premaknil naprej in pogledal čez rob.

»Nazaj,« je Andrej rekel nekoliko glasneje.

Kadet se je obrnil, kakor da bo stopil stran, prav tedaj pa je prišel val, ki od daleč ni bil videti nič posebnega. Ladjo je samo nekoliko premaknil ob boji, toda za napeto vrv je bil ta premik dovolj. Andrej je najprej zaslišal zvok, ki ga je poznal še iz svojega prvega špringa, tisti nenavadno visok glas napete vrvi, ki človeku pove, da je v njej več sile, kot jo lahko še dolgo zadrži.

»Vstran!« je zaklical.

Ni bilo več časa. Vrv je počila in udarila čez premec s silo, ki je ni bilo mogoče primerjati z ničimer, kar je človek videl pri običajnem delu. Kadeta je zadela v roko, ga podrla na palubo in ga v naslednjem trenutku premetala po njej, kot da njegovo telo nima skoraj nobene teže. Potem je bilo vsega konec. Vrv je obležala, ladja se je še vedno rahlo premikala, ljudje pa so nekaj sekund stali, kot da še niso razumeli, kaj se je pravkar zgodilo.

Andrej je prvi prišel do njega. Kadet je imel odprte oči, vendar pogled ni bil jasen, odgovarjal je zmedeno in ni vedel, kaj se je zgodilo. Roka je bila poškodovana tako, da je Andrej že ob prvem pogledu vedel, da to ni nesreča, po kateri človek čez nekaj dni spet pride na palubo.

»Ne premikaj se,« mu je rekel.

»Kaj je bilo?«

»Vrv. Samo miruj.«

Kadet je poskušal dvigniti glavo.

»Sem kaj naredil narobe?«

Andrej mu ni odgovoril. Takrat ga ni zanimalo, kdo je imel prav in kdo ni poslušal. Zanimalo ga je samo, da fant ostane pri zavesti in da ga čim prej spravijo do zdravnika. Iz pristanišča je prišla pomoč, kadeta so odpeljali v bolnišnico, pozneje pa so uredili prevoz s posebnim letalom domov.

Šele čez nekaj tednov so izvedeli, da bo ostal invalid in da se na ladjo ne bo več vrnil.

Tisti večer je Andrej dolgo sedel sam. Na rokavu je imel še sled kadetove krvi. Ni je takoj opral.

Naslednje jutro je pri razdeljevanju dela mlade mornarje še enkrat opozoril, naj pri vrveh gledajo predvsem, kje stojijo.

X. LADJA, KI OSTANE V ČLOVEKU

V naslednjih letih se je Andrej vkrcal na več ladij in skoraj vedno začel med novimi obrazi. Navdušenje prvega odhoda je zamenjala gotovost. Poznal je delo, manevre in dolge tedne brez kopnega.

Na eni od teh poznejših ladij je med starejšimi člani posadke delal krmar, ki je hitro opazil Andrejevo navezanost na ladijski red in ga nekoč vprašal, zakaj se po dopustu tako hitro vrača.

Krmar ga je pogledal čez ramo. »Hitro si nazaj. Sem mislil, da boš po zadnji plovbi dlje zdržal doma.«

»Sem.«

»Ni šlo doma?«

»Saj je šlo.«

»Potem pa zakaj si tukaj?«

Andrej je pomislil. »Ker je tukaj lažje. Ne delo. Tukaj vsaj vem, kaj se od mene pričakuje.«

Krmar se je zasmejal. »To boš doma težko razložil.«

»Zakaj?«

»Ker ljudje vidijo samo mesece na ladji. Ne vidijo, kako preprosto je, ko ti vsak dan pove, kaj moraš narediti.«

»Pa ni?«

»Fizično pogosto je. Drugače pa ne vedno.«

»Tudi jaz sem to začel razumeti.«

Vse bolj se je zanimal za vrvi, manevriranje in delo krmarjev, zato ga je noštromo začel vključevati v zahtevnejše naloge.

Nekega dne mu je krmar med delom rekel: »Zakaj ne narediš izpita?«

Andrej ga je pogledal. »Za kaj?«

»Za krmarja.«

»Misliš, da bi lahko?«

»Če boš delal in se učil, zakaj ne.«

»To ni odgovor.«

»Na ladji ti nihče ne bo dal izpita zato, ker si priden fant. Če hočeš za krmarja, se boš moral usesti in naučiti stvari, ki jih zdaj samo gledaš.«

»Kaj moram znati?«

»Več, kot zdaj.«

»To sem vedel.«

»Potem pa začni.«

Ko je pri približno petindvajsetih letih opravil izpit za krmarja, je bil ponosen, vendar tega ni posebej razlagal. Kot krmar je opravljal tudi naloge na mostu, zunaj straže pa delo na palubi, predvsem tam, kjer so bile izkušnje z vrvmi, vitli in manevri pomembnejše od moči. Očetu je pisal kratko: Opravil sem za krmarja. Odgovor je prišel nekaj tednov pozneje: Dobro. Zdaj pa pazi, da ne boš mislil, da zato znaš vse.

Prvi zahtevnejši manever za krmilom mu je ostal v spominu bolj kakor izpit. Na mostu so bili pilot, poveljnik in častnik krova; Andrej je stal za krmilom. Ladje ni vodil po svoji presoji. Ukaz je moral slišati, ga ponoviti in izvršiti. Na mostu je med manevrom veljala angleščina. Pri krmilu ni bilo prostora za približen prevod ali ugibanje.

»Starboard five!«

»Starboard five!« je ponovil Andrej in obrnil krmilo na pet stopinj desno.

Čez nekaj trenutkov je prišel nov ukaz.

»Port ten!«

»Port ten!«

Andrej je izvršil ukaz in spremljal kazalec položaja krmila, medtem ko se je velika ladja počasi odzivala na majhen premik njegove roke. Ko je pilot presodil, da je ladja na smeri, ki jo želi zadržati, je ukazal:

»Steady as she goes!«

»Steady as she goes!« je ponovil Andrej, pogledal kompas, zaustavil obračanje ladje in prevzel smer, ki jo je ladja imela v trenutku ukaza. Ko se je umirila na njej, je jasno sporočil smer.

»Točno takšen je,« je Andrej rekel krmarju, ki ga je spodbujal k izpitu.

»Kaj je napisal?«

Andrej mu je pokazal. Krmar se je zasmejal. »Pameten človek.«

»Vedno mi pokvari veselje.«

»Ne. Samo vrne te na tla.«

»Na morju je to težko.«

»Potem te vrne na palubo.«

Po več plovbah kot krmar je Andrej pri približno sedemindvajsetih letih napredoval v noštroma. Ni bilo več dovolj, da zna delo opraviti sam. Presoditi je moral, kdo se še uči, kdo je dovolj izkušen in kdo je za nevarnejšo nalogo preutrujen ali preveč samozavesten. Zjutraj je razporejal ljudi, pred pristaniščem preverjal opremo. Med manevrom je bilo za popravljanje zamujenega že prepozno.

Med krmarji je bil tudi Dario, nekaj let starejši od Andreja, tih človek z navado, da je pred vsakim privezom dvakrat potegnil rokavice čez zapestja in šele nato prijel za vrv. Ni govoril veliko, toda mlajšim je znal pokazati napako, ne da bi jih pri tem ponižal.

Pri prvem skupnem manevru je Andrej opazil, da je Dario pred začetkom še enkrat pregledal škopec na eni od vrvi. »Vedno dvakrat?« ga je vprašal. Dario je skomignil. »Ko sem utrujen, trikrat.«

Pri privezu in odvezu je bilo njegovo mesto na pramcu. Ko je bila prva vrv na obali, jo je na vitlu zategoval z občutkom ter spremljal njeno napetost in gibanje ladje. V njej je čutil težo ladje, veter, tok in razdaljo do pomola.

Med pripravami za privez je nekoč opazil mladega mornarja, ki je stopil tja, kjer bi ga ob nenadnem zategu lahko dosegla vrv. Andrej ga je s kratko kretnjo poslal za varno linijo. Po manevru mu je pokazal, kam bi udarila vrv, če bi počila.

Nekega jutra je pred njim stal mlad mornar, skoraj toliko star, kot je bil Andrej ob prvem vkrcanju.

»Danes boš s Petrom na premcu.«

Fant je nezadovoljno pogledal proti njemu. »Spet vrvi? Saj sem jih delal že včeraj.«

»Spet.«

»Kdaj bom šel na kaj drugega?«

Andrej se je zasmejal. »Ko jih boš znal tako, da ti ne bo treba govoriti, da jih znaš.«

»Saj jih znam.«

»Potem mi naredi zanko.«

Fant je začel. Po nekaj minutah je Andrej samo pogledal njegovo delo. »Razdri.«

»Kaj je narobe?«

»Poglej jo še enkrat. Predstavljaj si, da je noč, dež in da bo na njej nekaj ton sile. Bi ji zaupal, če je ne bi pravkar naredil ti?«

»Lahko mi poveš.«

Andrej je za trenutek obstal, ker se je spomnil krmarja, ki mu je nekoč rekel skoraj isto. »Lahko. Ampak najprej poglej sam. Naslednjič mene mogoče ne bo zraven.«

Fant je nezadovoljno začel znova.

Nekaj dni pozneje so na očiščenem delu palube pripravljali manjše barvanje. Jeklo je bilo očiščeno do zdrave površine in najprej bi morala nanj priti temeljna barva. Andrej je v skladišču segel po pločevinki, jo podal mlademu mornarju in mu pokazal, kateri del naj pobarva. Fant je odprl pločevinko, premešal barvo in začel delati. Andrej je šel naprej po palubi.

Čez čas je prišel prvi častnik, se ustavil ob sveže pobarvanem delu in pogledal pločevinko.

»Kaj pa delaš?«

Mornar je obstal s čopičem v roki. »Barvam.«

»S pokrivno barvo na golo jeklo? Kdo ti je to dal?«

Fant je pogledal proti Andreju. Andrej je stal nekaj metrov stran. Lahko bi rekel, da je pločevinko vzel sam in da je zamenjal barvi. Ni rekel ničesar. Prvi častnik je mornarju naročil, naj barvo odstrani in površino pripravi znova. Fant je odložil čopič, vzel strgalo in začel. Andrej je šel do skladišča, poiskal pravo temeljno barvo in jo postavil ob vrata. O tem nista govorila.

Naslednje jutro je Andrej prišel do mladega mornarja, ki je znova pripravljal isti del palube.

»Včeraj sem ti jaz dal napačno pločevinko,« je rekel.

Fant ga je pogledal. »Vem.«

Andrej je za trenutek molčal. »Prvemu častniku tega nisem povedal.«

»Tudi to vem.«

Andrej je vzel strgalo in nekaj minut delal ob njem.

Na kopno se je vračal z vedno več denarja. Lahko je pomagal očetu, si privoščil avto in začel razmišljati o svojem stanovanju.

Ko je zvečer z dlani spiral barvo in kovinski prah, so ga razpoke ob členkih za hip spomnile na očetove roke pri kuhinjski mizi.

Ko ni bil na ladji, se je po nekaj tednih vedno znova pojavil isti nemir. Zvečer je ostajal dlje zunaj, zjutraj vstajal pozneje, pijača se je počasi vračala v njegov dan. Kadar je zazvonil telefon in mu ponudil novo vkrcanje, je navadno odgovoril hitreje, kot je nameraval.

»Čez deset dni.«

»Grem.«

Včasih je oče samo pogledal proti njemu. »Spet?«

»Spet.«

»Saj si rekel, da boš tokrat dlje doma.«

»Sem mislil.«

»Kaj te vleče?«

Andrej je skomignil. »Delo.«

Oče se je nasmehnil. »Delo imaš lahko tudi tukaj.«

»Ni isto.«

»Kaj ni isto?«

Andrej ni znal razložiti. »Tam se ve.«

»Kaj se ve?«

»Vse.«

Oče ga je pogledal. »Na morju se ve vse?«

»Ve se, kdo je kdo, kdo kaj dela, kaj je treba narediti in kdo odgovarja.«

»Tukaj pa?«

Andrej se je nasmehnil. »Tukaj je lahko vse nekaj, lahko je nekaj drugega ali pa ni nič.«

Oče je dolgo molčal. »Mogoče je ravno zato težje živeti tukaj.«

»To ti govorim.«

Oče ga je pogledal. »Ne govoriš o morju. Govoriš o tem, da je lažje oditi.«

Andrej ni odgovoril.

Na enem od poznejših dopustov je očeta našel utrujenega in počasnejšega, vendar ne nemočnega. Po lažji možganski kapi je moral nekaj časa uporabljati palico in besede so mu včasih prihajale z zamikom. Andrej je zaradi tega prvič odpovedal ponujeno vkrcanje. Ne iz junaštva, ampak zato, ker ni prenesel misli, da bi spet odšel v trenutku, ko doma ne ve, kaj se bo zgodilo.

Oče se je po nekaj tednih začel pobirati. Nekega jutra je sam prišel do vrta, sedel in Andreju rekel: »Če boš ostal samo zato, ker se bojiš oditi, tudi to ni življenje.« Andrej je vstal in odšel v hišo.

Na Severni križ se je vkrcal kot noštromo. Od prvega dne je čutil, da ga mlajši mornarji gledajo drugače, kakor je nekoč sam gledal stare krmarje. Zdaj je bil on človek, ki mora pred začetkom dela opaziti nevarnost, še preden jo drugi vidijo.

Dario je bil na Severnem križu med ljudmi, pri katerih Andreju ni bilo treba preverjati vsake malenkosti. Nekega jutra mu je ob razdelitvi dela rekel: »Če lahko, danes k pripravi opreme.« Andrej je prikimal in ga poslal ob drugo skladišče.

Nekega vročega dopoldneva so v pristanišču Tema pripravljali drugo skladišče za naslednjo partijo tovora. Na medpalubju je bila ob odprtini široka servisna ploščad, zaščitena z jekleno ograjo in snemljivo verigo. Zaradi prenosa opreme so verigo za nekaj minut odpeli. Andrej je delo prekinil, ko ga je prvi častnik poklical na premec zaradi težave z vitlom. Preden je odšel, je naročil, naj se prehod zapre.

Ko se je vrnil, je bila veriga še vedno sneta. V istem trenutku je krmar Dario stopil vzvratno, da bi se umaknil visečemu bremenu. Pod peto ni našel palube. Z rokama je še enkrat zamahnil po zraku, nato je izginil skozi odprtino in padel na spodnjo palubo skladišča.

Zvok padca je bil kratek in top. Andrej ga je slišal še preden je razumel, kaj se je zgodilo. Stekel je do odprtine in zagledal Daria več metrov niže, zvitega ob prečni ojačitvi. Za nekaj sekund se nihče ni premaknil. Potem je Andrej začel ukazovati: ustaviti dvig, zavarovati območje, prinesti nosila, obvestiti most, poklicati pristaniško medicinsko službo.

Dario je preživel. Zlomil si je medenico, dve rebri in zapestje. Pristaniška medicinska služba ga je odpeljala v bolnišnico, ladja pa je zaradi preiskave ostala ob pomolu dlje, kot je bilo načrtovano.

Preiskava ni našla ene same krivde. Mornar, ki je dobil ukaz, je mislil, da bo verigo zaprl nekdo drug; opremo so še prenašali; prvi častnik je priganjal delo; Dario je stopil vzvratno, ne da bi pogledal.

Dva dni pozneje je dobil dovoljenje, da Daria za nekaj minut obišče v bolnišnici. Pričakoval je obtožbo. Dario je bil bled, ena roka v mavcu, govoril je počasi zaradi bolečin. Andrej je obstal ob postelji in izgovoril stavek, ki ga je v glavi sestavljal vso pot: »Moral bi preveriti verigo.«

Dario ga je gledal nekaj trenutkov. »Jaz bi moral pogledati, kam stopam.«

»Bil sem noštromo. Moral bi preveriti.«

Dario je komaj opazno skomignil. »Pa jaz sem gledal pod noge. Vsaj moral bi.«

Dario je zaprl oči. Andrej je še nekaj časa stal ob postelji, nato popravil stol, ki ga je z nogo premaknil preblizu postelje, in odšel. Ko si je zvečer umival roke, jih je predolgo držal pod vodo. Na njih ni bilo krvi. V odtoku se je vrtela samo čista voda, njemu pa se je v glavi vračala sneta veriga in, brez razloga, visoki kovinski glas špringa iz neke druge ladje.

Tisto noč ni spal. Naslednjo tudi skoraj ne. V pristanišču je šel na kopno in po več mesecih naročil žganje. Ni si rekel samo eno.

Na ladjo se je vrnil pravočasno, toda naslednji večer je pil znova. Čez tri dni je steklenico skril v torbo. Začel je delati tisto, kar je pri drugih vedno preziral: navzven je držal red, v sebi pa je že računal, kdaj bo lahko ostal sam. Zjutraj je bil prvi na palubi in prav zaradi tega si je govoril, da težave še nima.

Potem je nekega dne med pripravo manevra napačno presodil človeka za delo pri krmnem vitlu. Ni se zgodila nesreča, ker je prvi častnik pravočasno zamenjal razpored. Toda ko ga je vprašal, zakaj je poslal neizkušenega mornarja na mesto, kjer je zahteval izkušenega, Andrej ni znal odgovoriti. Prejšnjo noč je pil in spal tri ure.

Kapitan ga je poklical v kabino. Na mizi ni bilo steklenice, samo zapisnik o Dariovi nesreči in razpored posadke. »Ne bom te vprašal, ali piješ,« je rekel. »Vprašal te bom, ali ti danes zaupaš sebi.« Andrej je odprl usta in jih spet zaprl. Prvič ni mogel izreči običajnega da.

Začasno so ga razrešili vodenja palube. Ostal je na ladji, vendar brez položaja, na katerega je bil najbolj ponosen. Delal je pod človekom, ki ga je še prejšnji teden sam razporejal. Vsak ukaz ga je bolel bolj od kazni, ker mu je pokazal, kako hitro lahko izgubi nekaj, za kar je potreboval leta.

Ko se je ladja čez nekaj tednov vrnila v Evropo, ga podjetje ni odpustilo, vendar mu ni ponudilo novega vkrcanja. Moral je na razgovor in čakati na odločitev. Domov se je vrnil brez občutka vrnitve. Kovček je odložil v sobo in dva dni skoraj ni govoril z očetom.

Oče je videl, da je tokrat drugače. Na mizo je postavil kavo in ni vprašal ničesar.

Nekajkrat je oče segel po telefonu, da bi poklical zdravnika ali koga iz podjetja, pa je slušalko odložil. Bal se je, da bo s prisilo dosegel samo nov beg, hkrati pa, da bo neko jutro prepozen. Zato je odstranjeval majhne ovire med sinom in možnostjo, da vstane: opral mu je delovno srajco, čeprav dela ni imel, in na mizo položil časopis z oglasi, ne da bi kaj obkrožil. Ko je našel prazno steklenico, jo je samo odnesel.

Tretji večer je šel v gostilno. Naslednji dan tudi. V tednu dni je porabil več denarja, kot ga je prej v mesecu. Maji ni telefoniral. Ko jo je nekoč srečal na ulici, je prečkal cesto. Ni se bal njenega očitka; bal se je, da bo v njenem obrazu videl, da se je vrnil na začetek.

Najnižja točka ni prišla z velikim dogodkom. Nekega jutra se je zbudil oblečen na tleh svoje sobe in nekaj sekund ni vedel, ali nad seboj posluša hišo, ladijski trup ali strop rudniške garderobe. Na mizi je ležal njegov stari zvezek. Zadnji zapis je bil star več mesecev: »Danes nisem bežal.« Črke so bile njegove, stavek pa se mu je zdel napisan za nekoga drugega.

Oprhal se je, oblekel in šel peš proti ambulanti. Pred vhodom je stal skoraj deset minut. Skozi steklena vrata je videl ljudi v čakalnici, sestre za pultom in navaden svet, v katerem bi moral izgovoriti, da ne obvladuje več samega sebe. Roka mu je že bila na kljuki, ko je pomislil, da bo s tem vse postalo resnično. Umaknil jo je. Odšel je v drugo smer in si celo pot domov govoril, da bo prišel jutri.

Jutri ni šel. Dva dni ni pil in to je vzel kot dokaz, da ambulante sploh ne potrebuje. Tretji večer je srečal znanca, sprejel kozarec in do polnoči zapravil skoraj ves denar, ki mu je ostal. Domov ni prišel. Oče ga je zjutraj našel na klopi ob avtobusni postaji, premraženega in brez jakne. Ni ga vprašal, kako je prišel tja. Samo slekel je svoj plašč in mu ga položil čez ramena.

»Ne morem več gledati,« je rekel oče, ko sta hodila domov.

Andrej je pričakoval pridigo. »Potem ne glej.«

Oče se je ustavil. Dolgo ga je gledal, prvič brez svojega običajnega miru. »Ne znam.«

Očetov obraz ni bil jezen, ampak utrujen. Andreja je to zadelo globlje od sramu.

Naslednje jutro je ponovno šel proti ambulanti. Tokrat se ni ustavil pred vrati. Zdravniku ni povedal velike zgodbe. Rekel je samo: »Sam ne znam več.« Potem je obmolknil.

XI. BREZ UKAZA

Naslednji meseci niso bili ravni. Nekaj tednov ni pil, potem je po prepiru z očetom zdrsnil za tri dni. Čez nekaj dni je znova začel šteti dneve.

Majo je obiskal šele, ko je zmogel povedati, kaj se je zgodilo, ne da bi iz zgodbe naredil prošnjo. Poslušala ga je do konca. Ko je utihnil, je s prstom poravnala rob prta. »Ne vem, ali ti že verjamem.« Andrej je prikimal. »Tudi jaz si še ne verjamem vedno.«

Maja ga je pogledala. »Povej mi samo eno stvar pošteno. Si prišel zato, ker še vedno upaš, da se bom vrnila?«

Andrej je hotel reči ne, vendar je vedel, da bi lagal. »Del mene je upal. Drugi del je vedel, da nimam pravice priti sem samo zaradi tega.«

Maja je spustila pogled. »Imela sem te rada tudi takrat, ko sem že vedela, da s tabo ne morem več živeti. To dvoje je bilo dolgo časa hkrati res.«

»Vem.«

»Ne. Takrat si mislil, da veš.«

Andrej ni ugovarjal.

»Ne bom se vrnila, Andrej.«

Andrej je čutil, kako se v njem dviga stara želja, da bi jo prepričal, ponudil rok, dokaz, obljubo. Pustil jo je oditi skozi njega brez besed. »Razumem.«

Maja je pogledala proti vratom. »Ne bom več poslušala ključa v ključavnici in ugibala, kdo prihaja. Tega si ne želim nazaj.« Za trenutek je obmolknila. »Upam pa, da ti uspe.«

Ko je odhajal, ga ni poklicala nazaj. Tokrat se ni ustavil na cesti in čakal na njen glas. Njena odločitev ga je bolela, vendar se je obrnil šele pri ovinku, ko njene hiše ni bilo več mogoče videti.

Maja je ostala pri vratih samo toliko časa, da je izginil za ovinkom. Potem se je vrnila v hišo, odnesla skodelici v kuhinjo in odprla okno. Z ulice je prišel glas nekoga, ki ga ni poznala. Čez nekaj trenutkov je okno zaprla in se vrnila k temu, kar je počela pred Andrejevim prihodom.

Čez skoraj leto dni je Adriamar ponovno poklical. Ponudili so mu mesto krmarja, ne noštroma, na drugi ladji in z jasno zahtevo, da mora pred vkrcanjem opraviti dodatni zdravstveni pregled. Nekdanji Andrej bi ponudbo doživel kot ponižanje. Tokrat jo je doživel kot vprašanje.

Odgovoril je šele naslednji dan. »Sprejmem.«

Med Majinim dokončnim odhodom in Andrejevim srečanjem z Ano je minilo nekaj časa.

Nekaj tednov preden je spoznala Andreja, se je Ana z znanko dogovorila za kino. Uro pred predstavo je znanka odpovedala. Ana je imela v torbici dve vstopnici; eno je pustila doma na mizi in z drugo odšla sama. Po filmu je v kavarni čez cesto naročila čaj, odprla knjigo in po dveh straneh ugotovila, da ne ve, kaj je prebrala. Knjigo je zaprla in še nekaj časa gledala ljudi skozi okno.

Ko se je vrnila, je druga vstopnica še vedno ležala na mizi. Zložila jo je na pol in jo vrgla v koš. Naslednji dan je znanki rekla, da je bil film dober, potem pa ji vendarle dodala, da je bila jezna, ker je odpovedala zadnji hip.

Prav v tistem času je spoznal Ano. Ni bila podobna Maji in Andrej je bil zaradi tega skoraj vesel. Spoznala sta se pri skupnih znancih, kjer se je najprej zdelo, da se ne bosta niti posebej pogovarjala, dokler ga ni vprašala, kaj dela.

»Delam na ladjah.« Ana je privzdignila obrvi. »Kaj pa pravzaprav delaš tam?« Andrej se je nasmehnil. »Na palubi. Nazadnje sem bil noštromo, zdaj se vračam kot krmar. Noštromo je vodja palube, ne kapitan, da ne bo zvenelo pomembneje, kot je.« — »In koliko časa te ni doma?« — »Včasih nekaj mesecev.«

Ana se je namrščila. »Meni bi bilo grozno. Ne zaradi morja, ampak zato, ker bi vedela, da življenje doma teče naprej brez mene.«

Andrej je skomignil. »Človek se navadi.« Ana je pogledala kozarec. »To verjamem. Samo ne vem, ali je vsaka stvar, na katero se navadiš, zato tudi dobra.« Andrej ni odgovoril takoj. »Mogoče sem polovico življenja tam ravno zato, ker se mi je bilo lažje navaditi, kot pa odločiti.«

Ana je za hip umolknila. »In ko prideš domov — ti je potem dobro biti doma?«

Andrej ni takoj odgovoril. Ana vprašanja ni ponovila; segla je po kozarcu in ga premaknila, ker je na mizi pustil moker krog. Začela sta se videvati. Andrej ji ni obljubljal ničesar, Ana pa je imela svoje delo, sestro, znance in večere, ko ga ni hotela videti samo zato, ker je bil on prost. Ob njej je lahko sedel v tišini, ne da bi moral vsako tišino zapolniti.

Nekega petka jo je Andrej poklical in povedal, da ima nepričakovano prost konec tedna. Govoril je, kot da se samo po sebi razume, da ga bosta preživela skupaj. Ana ga je poslušala do konca.

»Jutri grem s sestro za dva dni iz mesta.«

Andrej je za trenutek molčal. »Nisem vedel.«

»Saj me nisi vprašal.«

Pozneje ji je bilo žal tona, ne pa tega, da ni odpovedala.

Nekoč sta bila dogovorjena ob sedmih, Andrej pa je prišel skoraj dve uri pozneje in ni poklical. Ana ni naredila prizora. Naslednji dan pa se mu skoraj ni oglasila.

»Si jezna?« jo je vprašal.

»Sem.«

»Zakaj mi nisi rekla že včeraj?«

Ana je skomignila. »Ker včasih predolgo molčim. Najprej si govorim, da ni pomembno, potem sem pa jezna nate še za tisto, česar ti sploh nisem povedala.«

»Kdaj greš spet?« — »Čez mesec.« Ana je za trenutek počakala. »Moraš?« Andrej je pogledal skozi okno. »Ne. In vem, kaj boš zdaj vprašala.« — »Potem mi ni treba.« Dolgo je molčal. »Ne vem še, ali hočem iti. To je bolj pošten odgovor.«

Ana je pogledala skozi okno. »Potem pojdi.«

Andrej jo je pogledal. »Tako preprosto?«

»Če ostaneš, ostani zato, ker hočeš ti. Ne zaradi mene. Nočem, da mi čez pet let rečeš: zaradi tebe nisem šel.«

Andrej jo je nekaj trenutkov gledal. »Maja mi je nekoč rekla nekaj podobnega.«

Ana se je namrščila. »Ne primerjaj me z Majo. Ne vem, kaj sta imela vidva. In nočem, da se moram z njo pogovarjati vsakič, ko se pogovarjam s tabo.«

Andrej je spustil pogled. »Prav. Malo te primerjam. Ne zato, ker bi bila enaka, ampak ker jaz še vedno nosim tisti pogovor s sabo.«

Na naslednjo plovbo je odšel kot krmar. Ubogal je ukaze mlajšega noštroma, preverjal varovala dvakrat in ob vsakem odprtem skladišču najprej pogledal ograje. V pristaniščih je nekajkrat stal pred vrati bara in šel naprej, enkrat pa ni.

Ko se je pri devetindvajsetih letih po nekaj mesecih zadnje plovbe vrnil, ga je Ana pričakala. Tokrat je ob izkrcanju vedel, da ne odhaja samo na dopust. Od prvega vkrcanja je minilo približno sedem let, vmes pa je zamenjal več ladij in preživel tudi daljša obdobja na kopnem. Med potjo domov ni računal, kdaj bi lahko dobil naslednje vkrcanje. Ana ga je doma pogledala, ko je odložil torbo. »Je tokrat res zadnja?«

»Mislim, da je.«

»Misliš?«

»Več ti danes ne znam dati.«

Ana je prikimala. »Dobro. Danes je dovolj.«

Andrej si je uredil stanovanje in našel službo, slabše plačano od dela na ladji, vendar se je vsak večer vračal domov. Z Ano s poroko nista hitela. Skoraj leto dni je minilo, preden sta se poročila.

Prvi meseci niso bili lahki. Na kopnem ga je motila neurejenost stvari, ki jih drugi sploh niso opazili. V službi ni razumel, zakaj se o nekaterih odločitvah pogovarjajo več tednov, če bi bilo na ladji dovolj nekaj minut. Jezilo ga je, da odgovornost ni vedno jasna, da je človek lahko zadolžen za nekaj, ne da bi imel pravico odločati, ali pa ima pravico odločati in nihče ne ve, kdo bo odgovarjal, če gre narobe.

Nekega večera je Ani rekel: »Na ladji bi bilo to rešeno v desetih minutah.«

Ana ga je pogledala. »Nisi več na ladji. Tukaj ti nihče ne bo skočil samo zato, ker si nekaj rekel z glasom noštroma.«

»Vem.« Ana je odkimalа. »Ne, včasih ne veš. Govoriš z mano, kot da sem posadka, potem pa pričakuješ odgovor, še preden sem premislila.« Andrej jo je pogledal. »In zato mi nalašč ne odgovoriš?« — »Včasih. Ni posebno odraslo, ampak vsaj veš, da nisem na tvoji palubi.«

Andrej se je zasmejal.

Ana tudi, vendar šele čez trenutek.

Na kopnem je moral sam določiti, kdaj bo vstal, koliko bo delal in kdaj bo odložil jezo. Nekaj mesecev po rojstvu otroka, po neprespanih nočeh in sporu v službi, je kupil steklenico in jo skril v garaži.

Ni kričala. »Si spet pil?« ga je vprašala. Andrej je hotel reči, da sta bila samo dva večera, da ni zamudil službe in da otrok ni ničesar opazil. »Da,« je rekel. Ana je šla v otroško sobo, vzela nekaj oblek in za nekaj dni odšla k sestri. Pri vratih je rekla samo: »Danes ne morem ostati tukaj.«

Ana se ni vrnila isti dan. Tudi naslednji ne. Ko se je vrnila, je torbo pustila pri vratih. »Ne vem, ali bo šlo,« je rekla. »Ampak ne bom vsak večer gledala, ali si pil.« Pogledala je proti otroški sobi. »Če se to vrne, bom šla. Z njim.« Andrej ni ugovarjal.

Še dvakrat je skoraj poklical pomorsko podjetje. Enkrat je številko že zavrtel, potem pa odložil.

Nekega večera ga je Ana vprašala: »Kaj narediš, ko te spet prime?«

Andrej je pogledal proti sobi, kjer je spal otrok. »Vstanem.«

»Kaj pa, če spet padeš?«

»Potem bom moral spet vstati.«

Ana ga je nekaj časa gledala, nato pa ugasnila luč v kuhinji.

Ko je ponoči veter močneje udaril ob okna, se je včasih prebudil in poslušal. Vonj po barvi ali nafti mu je vrnil palubo; ob debeli vrvi je skoraj samodejno pogledal, kako je spletena. Ob osmih zjutraj se je kdaj spomnil noštroma in jutranjega razporejanja dela.

Nekega dne ga je sin vprašal: »Ati, zakaj vedno gledaš ladje, če pa že dolgo nisi več na njih?« Andrej se je nasmehnil. »Verjetno zato, ker del mene še vedno ve, kako je biti tam.«

Andrej je dolgo gledal ladjo, ki je počasi izplula proti obzorju.

Sin je že gledal drugam.

XII. PRISTANIŠČE, V KATERO SE NI VKRCAL

Leta po zadnjem izkrcanju Andrej ni več štel časa po ladjah, pristaniščih in pogodbah. Če ga je kdo vprašal, katerega leta je prvič videl zahodno obalo Afrike, se datuma pogosto ni takoj spomnil, dobro pa je vedel, kdo je bil takrat noštromo in na kateri ladji so pluli.

Življenje na kopnem se je medtem uredilo. Z Ano sta se naučila živeti drug ob drugem tudi tam, kjer se nista strinjala. Ona je še vedno včasih predolgo molčala, on pa je še vedno hotel stvari rešiti takoj.

Nekoč ga je Ana med večerjo pogledala. »Veš, kaj je pri tebi z leti boljše? Včasih stvar res pustiš do jutri, namesto da jo moraš rešiti še pred spanjem.«

Andrej se je zasmejal. »To ni modrost. Star sem in zvečer nimam več energije za prepir.«

Ana se je nasmehnila. »Ne veseli se prehitro. Še vedno malo poveljuješ, predvsem kadar si prepričan, da samo razlagaš.« Andrej jo je pogledal. »Tebi?« — »Predvsem meni.« — »Potem očitno še nisem čisto za na kopno.«

Ana je hotela nekaj odgovoriti, potem pa si je premislila in nadaljevala večerjo. Z leti je pijača izgubljala mesto, ki ga je imela v njegovi mladosti.

Nekega dne ga je sin vprašal: »Ati, zakaj si sploh začel piti? Ne mislim pozneje, ampak čisto na začetku.«

Andrej je nekoliko pomislil. »Ker so pili drugi in ker sem hotel biti zraven. Takrat se mi to ni zdelo nič posebnega.«

Sin je odkimal. »To je neumen razlog. Jaz ne bi.« Andrej se je nasmehnil. »Tudi jaz sem pri tvojih letih precej natančno vedel, česa ne bom nikoli naredil.« — »Potem mi ne verjameš?« — »Verjamem ti. Samo vem, da človek čez deset let včasih preseneti tudi samega sebe.«

Andrej ni nadaljeval. Sin je že govoril o nečem drugem.

Morje pa je ostajalo. Vonj po sveže pobarvani kovinski ograji ga je vrnil na palubo. Zvok kompresorja ga je spomnil na pnevmatsko piketo. Še mnogo let po zadnjem izkrcanju je ob pogledu na privezano ladjo najprej pogledal vrvi, njihovo napetost in položaj, šele potem samo ladjo.

Nekega poletnega dne je šel z Ano in že odraslim sinom v pristaniško mesto. Niso prišli zaradi ladij. Imeli so druge opravke in nekaj prostega časa, zato so se pozneje sprehodili ob delu pristanišča, od koder je bilo mogoče videti trgovske ladje pri pomolih.

Andrej se je ustavil. Ana je naredila še nekaj korakov, preden je opazila, da ga ni poleg. »Kaj je?«

»Nič.«

Pred njimi je bila tovorna ladja. Ni bila podobna nobeni, na kateri je plul, in vendar je bila dovolj podobna vsem. Jekleni trup, nadgradnja, palube, vrvi, bitve, vitli in ljudje, ki so se premikali po njej z načinom hoje, ki ga je Andrej prepoznal takoj.

Sin je stopil poleg njega. »Takšne so bile tvoje? Mislim, tako velike?«

»So bile tvoje ladje tudi tako velike?« — »Nekatere. Ko si dolgo na morju, velika ladja neha biti velika. Postane samo kraj, kjer delaš, ješ in spiš.«

Andrej je gledal krmo. Posadka je pripravljala ladjo na odhod. Videl je mornarje pri priveznih vrveh, človeka, ki je stal nekoliko bolj zadaj in je po načinu, kako je spremljal delo drugih, skoraj gotovo vodil skupino, ter častnika, ki je gledal proti mostu in čakal ukaz.

»Pripravljajo odvez,« je rekel.

Sin je pogledal ladjo. »Kako veš?«

»Poglej, katere so napete in katere že popuščajo. Ladja ti z vrvmi skoraj pove, kaj bo naredila.«

»Jaz vidim samo vrvi.«

Andrej se je nasmehnil. »Saj. Jaz sem jih nekoč tudi videl samo kot vrvi.«

Ena od njih je popustila. Potem druga. Andrej je skoraj nezavedno začel spremljati zaporedje.

»Zdaj bodo spustili tisto na premcu.«

Čez nekaj trenutkov so vrv spustili. Sin ga je pogledal. »Kako si vedel?« Andrej je skomignil. »Ker sem to dovoljkrat gledal. Ni vedno enako; manever ti pove, kaj mora iti naslednje.«

Na krmi je ostala vrv. Andrejev obraz se je spremenil. Ana je to opazila. »Kaj je?«

»Špring.«

Besedo je izgovoril tiho. Za trenutek ni več videl ladje pred seboj. Videl je drugo krmo, drugo afriško pristanišče in mladega človeka, ki je stal nekaj korakov od jeklene vrvi ter se bal pristopiti. Spet je skoraj slišal tisti visoki kovinski zvok, ko se je špring začel zategovati in peti, nato ukaz drugega časnika in pok, po katerem je jeklena vrv žvižgajoče udarjala po palubi.

Sin je nekaj rekel, vendar ga Andrej ni slišal. Na ladji pred njim je šlo vse normalno. Vrv so popustili, pristaniški delavci so jo sneli z bitve in mornarji so jo začeli pobirati na krov. Andrej je izdihnil. Ana ga je pogledala.

Ana ga je pogledala. »Za trenutek te ni bilo tukaj.« Andrej ni takoj odgovoril. »Ne.« — »Kje pa?« Pogledal je špring. »Nekje v Afriki.«

Sin se je nasmehnil, ker ni vedel, ali se oče šali. Ana se ni. Ladja se je počasi oddaljevala od pomola.

Kljub temu bi takrat rad stopil na ladjo. Ne za vedno. Morda samo za eno plovbo. Samo enkrat bi rad zjutraj ob osmih ponovno stal na palubi in poslušal, kaj bo treba tisti dan narediti.

Ana je nekaj časa gledala ladjo, ne Andreja. »Če bi ti zdaj nekdo rekel, da lahko jutri stopiš nanjo za eno samo plovbo — bi šel?«

Andrej je ni pogledal. »Veš, da bi.« Nekaj časa je molčal. »In ravno to me ustavi. Če bi mi bilo vseeno, bi bil odgovor lažji.«

Sin se je obrnil proti njemu. »Če bi res šel, zakaj potem ne greš? Saj ti nihče ne brani.« Andrej je gledal ladjo. »Ker ni treba narediti vsega, kar si želiš. To sem se naučil precej pozno.« — »Ampak morje imaš rad.« — »Imam.« — »Potem še vedno ne razumem.« Andrej se je nasmehnil. »Na ladji bi čez nekaj ur spet natančno vedel, kdo sem. Tukaj sem za to potreboval precej dlje.«

Ladja je bila že precej daleč. Andrej je še vedno gledal za njo. Sin ga je vprašal: »Ati, če bi bil še enkrat mlad, bi spet šel na morje?«

»Šel bi,« je nazadnje rekel.

»Čeprav veš vse, kar se ti je zgodilo?«

»Prav zato.«

Odšli so naprej. Andrej se je po nekaj korakih še enkrat obrnil. Ladja je bila že skoraj pri izhodu iz pristanišča. Tokrat ji ni sledil.

EPILOG

KAR OSTANE

Mnogo let pozneje je Andrej sedel ob morju z vnukom, ki je metal kamenčke v vodo in tekmoval sam s seboj, kateri bo naredil več odskokov. Andrej ga je opazoval in se občasno sklonil po kamen.

»Dedi, pokaži mi, kako narediš, da kamen skače. Ati pravi, da si znal.«

»Da kamen skače.« Andrej je izbral ploščatega. »Včasih sem znal. Zdaj bova videla, ali se roka še spomni.« Vrgel ga je in kamen je trikrat odskočil. Vnuk se je zasmejal. »Samo tri. Jaz bom pet.« — »Potem pa ne govori. Vrzi.«

Deček je iskal nov kamen, Andrej pa je pogledal proti obzorju. Daleč zunaj je bila ladja, samo silhueta na črti med morjem in nebom.

»Dedi, spet gledaš ladjo.« Andrej se je nasmehnil. »Gledam.« — »Zakaj, če je že tako daleč?« Andrej je pogledal proti obzorju. »Ker gre nekam. Dolgo sem bil tudi jaz na njih, ko so šle.« Vnuk je hotel vprašati kam, pa je Andrej samo skomignil. »Včasih niti mi nismo prav dobro vedeli.«

Vnuk je vrgel kamen. Samo enkrat je odskočil. »Ni dobro.«

»Poskusi še enkrat.«

Za trenutek so se zmešali ropot orodja, vonj barve in rje ter napete vrvi.

Vnuk je ob vodi počepnil, izbral nov kamen in ga stehtal v dlani. Tokrat je odskočil štirikrat.

»Štiri!«

»Potem ti manjka še eden.«

»Bom naredil pet.«

Andrej se je nasmehnil. »Verjamem.«

Deček je že iskal naslednji kamen. Andrej je ponovno pogledal proti obzorju. Ladja je bila vse manjša.

Ko je vstal, so mu iz žepa padli ključi. Na obročku je ob njih visel star kovinski žeton z obrabljeno številko. Vnuk ga je pobral in ga za hip obrnil v dlani, kakor je prej obračal ploščate kamne. »Kaj je to?« Andrej ga je vzel iz njegove roke. »Od mojega očeta.« Žeton je bil težji, kot je bil videti. Vrnil ga je h ključem.

»Greva?«

Andrej je vstal. »Greva.«

Ladje skoraj ni bilo več; na obzorju je ostala samo temna pika, potem še ta ne. Vnuk ga je povlekel za roko. Žeton je ob prvem koraku tiho udaril ob ključe in Andrej je šel z njim.