I

Lara je prišla k Leonu zaradi nosilca, ki ga je že tretjič obljubil urediti in je še vedno ostajal odprt ob notranji vezi, nekoliko nagnjen, kakor da se je nekdo dela lotil in potem sredi njega našel nekaj pomembnejšega. Ni ga vprašala, kdaj bo končal. Odložila je, kar je prinesla, na mirni del ob steni in pogledala proti njemu samo toliko časa, da je Leon njen pogled opazil.

»Bom.«

»Nič nisem rekla.«

»Saj vem.«

Lara je stopila bliže in s prsti poravnala enega od tankih členov, ki je ostal zunaj ležišča. Leon je to videl, vendar je ni ustavil.

»V tem ciklu?« je vprašala.

»Kaj v tem ciklu?«

»Boš uredil?«

Leon je pogledal nosilec. »Če si že začela.«

»Nisem začela. Samo en člen sem vrnila tja, kamor sodi.«

Nasmehnil se je in prijel zgornji del nosilca. Lara se je umaknila, da bi mu naredila prostor. Takrat je Leon obstal. Ni bilo zvoka in nič se ni premaknilo. Lara je to opazila šele zato, ker je njegova roka ostala na istem mestu nekoliko predolgo.

»Kaj je?«

Leon ni odgovoril. Z drugo roko se je dotaknil bližnje vezi, ne neposredno, samo toliko, da je lahko začutil njen običajni odziv.

»Leon?«

Počasi je umaknil roko.

»Spet.«

Lara ga je pogledala. »Kaj spet?«

Pokazal ji je mesto ob vezi. »Pridi.«

»Zakaj?«

»Samo pridi.«

Stopila je k njemu. Leon ni več kazal na površino, temveč na ozek del, kjer je vez prehajala mimo njunega prostora in se nekoliko niže izgubljala v notranjosti. Lara je položila dlan tja, kamor ji je pokazal. Nekaj časa je čakala.

»In?«

»Čutiš?«

Lara je pustila roko pri miru. Vez je bila tam, kakor je bila vedno: oddaljeni, skoraj nezavedni tok, ki ga je bilo navadno mogoče opaziti šele, kadar ga je hotel. Pomaknila je dlan nekoliko niže.

»Kaj naj bi čutila?«

Leon ni odgovoril.

»Leon.«

»Nič.«

»Če nič, zakaj si me poklical?«

Hotel je umakniti roko, vendar ga je Lara prijela za zapestje.

»Ne. Zdaj povej.«

Pogledal je najprej njeno roko, potem njo. »Ne vem.«

»Česa ne veš?«

»Kaj je drugače.«

Lara ga je spustila in ponovno preverila vez. Ni zaznala ničesar, česar ne bi poznala. Tok je prihajal enakomerno in se izgubljal naprej, zunaj dosega njene zaznave.

»Jaz ne čutim ničesar.«

»Vem.«

»Kako veš?«

Leon je pogledal stran.

Lara je roko pustila ob vezi. »Kolikokrat?«

»Kaj?«

»Ne delaj tega.«

»Česa?«

»Kolikokrat se je zgodilo?«

Leon je stopil nekoliko nazaj. »V tem ciklu samo enkrat.«

Lara je počakala.

»Nisem vprašala v tem ciklu.«

Zdaj se je ozrl proti njej. To je bil njegov stari način molčanja, tisti trenutek, v katerem se je odločal, koliko bo povedal, čeprav je drugi že vedel, da nekaj manjka.

»Pred nekaj obdobji.«

»Enkrat?«

»Morda dvakrat.«

»Mogoče?«

»Nisem štel.«

Lara je umaknila roko. »In nisi povedal.«

»Kaj naj bi povedal?«

»To, kar zdaj.«

»Saj niti ne vem, kaj je.«

»Ravno zato.«

Leon se je sklonil k nosilcu in poskusil premakniti spodnji člen. Lara ga je opazovala.

»Kam si šel zadnjič?«

Leon je ostal sklonjen. »Kdaj?«

»Veš kdaj.«

Počasi se je vzravnal. »Kaj ima to s tem?«

»Tega ne znam povezati.«

»Potem ne mešaj stvari.«

»Jaz jih ne mešam. Sprašujem.«

Nekaj časa sta bila tiho. Vez ob njiju je tekla naprej z enakim, skoraj neopaznim ritmom.

»Bil sem tam, kjer sem rekel.«

»Dobro.«

»Če mi ne verjameš, vprašaj.«

»Koga?«

Leon je odgovoril prepozno.

»Nikogar.«

Lara je pogledala proti njemu. »Prav.«

Ni ga več vprašala. Skupaj sta zaprla nosilec. Leon je na eni strani potisnil premočno in Lara mu je rekla, naj popusti. Popustil je. Potem je ona enega od členov postavila nekoliko previsoko in Leon ni rekel ničesar, samo počakal je, da je sama opazila. Ko sta končala, je Lara stopila nazaj in pogledala.

»Zdaj ni raven.«

»Je.«

Pogledal je še enkrat. »Malo ni.«

»Prej si rekel, da je.«

»Prej nisem dobro pogledal.«

Lara se je skoraj nasmehnila. »To je pri tebi mogoče odgovor na več stvari.«

Tokrat se Leon ni nasmehnil. Lara je še enkrat položila dlan ob vez. Nič.

»Zdaj?« je vprašal.

»Kaj zdaj?«

»Čutiš kaj?«

»Ne.«

Leon je prikimal. »Potem ni nič.«

Lari ni bil všeč način, kako je to izrekel.

»Prej je bilo?«

Leon je dolgo gledal proti mestu, kjer se je vez izgubljala v notranjost.

»Ja.«

Lara bi lahko vprašala še kaj. Videla je, da bi morala. Namesto tega je popravila zadnji člen nosilca, ki je ostal nekoliko zunaj ležišča.

»Naslednjič mi povej.«

Leon ni odgovoril.

»Leon.«

»Bom.«

Lara je vedela, da to ne pomeni nujno, da bo.

II

Naslednji cikel je Leon odšel prej kot navadno. Ne zato, ker bi imel več poti, ampak ker ni hotel srečati Lare, preden bi preveril nekaj, česar ji prejšnjič ni povedal. Že ko je zapuščal svoj predel, se mu je zdelo, da je razlog slab. Če ne bo našel ničesar, ji ne bo imel kaj povedati. Če bo našel, bo moral pojasniti tudi, zakaj je šel tja prvič. Glavna vez je bila polna. Tok je prihajal v dolgih, enakomernih sunkih in prebivalci so ob robu čakali na presledek, v katerem so lahko vstopili. Leon bi lahko šel z njimi in prišel hitreje, vendar je ostal zunaj. Ko je prvi tok minil, je položil dlan ob povezavo.

Odziv je bil čist. Počakal je naslednjega. Tudi ta.

Nekdo ob njem se je obrnil. »Čakate koga?«

»Ne.«

»Potem boste zamudili tretjega.«

Leon je pogledal proti toku, ki se je že zbiral globlje v vezi.

»Naj gre.«

Drugi ga je za trenutek opazoval, nato vstopil brez njega. Leon je izbral stransko povezavo. Bila je počasnejša in ponekod tako ozka, da se je bilo treba prilagoditi njenemu ritmu, toda tu je bilo manj drugih in nihče ni opazil, kadar se je ustavil. Dvakrat je preveril odziv. Prvič ni zaznal ničesar. Drugič se mu je za hip zazdelo, da je nekaj zamudilo, tako malo, da bi lahko bilo tudi v njem.

Ni preveril tretjič.

Predel, kamor je šel, je ležal zunaj običajnih poti. Nekoč je bil povezan z več glavnimi vezmi, pozneje so eno zaprli, drugo preusmerili in tretja je sčasoma oslabela toliko, da je ostala samo za lokalni prehod. Leon je območje poznal iz časa, ko je tam preživel nekaj zgodnjih obdobij svojega življenja. Od takrat se je marsikaj spremenilo, toda razmerja med starimi vezmi so ostala skoraj enaka.

Pri prvi zapori je obstal.

Zadnjič je šel mimo nje. V tem ciklu ni nameraval. Zapora ni segala čez celotno odprtino. Spodaj je ostal ozek razmik, ki ga vzdrževalci že dolgo niso popravili, ker za njim ni bilo ničesar, kar bi večina potrebovala. Leon je vedel, kako se pride skozi. To je vedel že prej. S prsti se je dotaknil roba.

Nič.

Premaknil se je nekoliko niže. Tokrat je prišlo. Ne kot tresljaj in ne kot bolečina. Vez se je odzvala, toda odgovor je bil za drobec prepozen, kakor da bi se nekaj med njim in globino za hip izgubilo in se potem spet našlo. Leon je umaknil roko. Počakal je. Ponovno se je dotaknil istega mesta.

Odziv je bil normalen.

»Neumnost,« je rekel tiho.

»Tudi jaz sem tako mislila.«

Leon se je obrnil. Nekaj korakov za njim je stala starejša prebivalka. Ni vedel, kdaj je prišla. Ob sebi je držala majhen zaprt ovoj, kakršne so v oddaljenih predelih še uporabljali za stvari, ki jih niso hoteli pošiljati po vezeh.

»Kaj ste rekli?«

»Da sem mislila enako.«

Leon je pogledal proti njeni roki, potem nazaj k zapori.

»Kaj ste čutili?«

»Kdo pravi, da sem kaj?«

»Vi.«

»Nisem.«

»Rekli ste, da ste tudi vi mislili, da je neumnost.«

Ženska je pogledala proti vezi. »Včasih kdo zazna nekaj, kar potem izgine.«

»Kaj?«

»Če bi vedela, ne bi rekla nekaj.«

Leon je stopil bliže. »Tukaj?«

»Ne.«

»Kje?«

Pokazala je nazaj, vendar ne proti poti, po kateri je prišel. Kazala je skozi staro razcepitev, v smer območja, ki z Leonovim ni imelo neposredne povezave.

»Kako daleč?«

»Dovolj.«

»Kdaj?«

Ženska je prestavila ovoj. »Pred časom.«

»Pred koliko?«

»Vi pa veliko sprašujete.«

Leon bi se skoraj nasmehnil. Lara bi mu rekla nekaj podobnega, le da bi pri njej pomenilo ravno nasprotno.

»Samo povejte mi, kje.«

»Zakaj ste vi prišli sem?«

»Nisem prišel zaradi tega.«

Ženska je pogledala njegovo roko, ki jo je še vedno držal nekoliko stran od telesa.

»Pa ste.«

Leon ni odgovoril. Šla je mimo njega. Pri zapori se ni ustavila.

»Počakajte.«

Nadaljevala je.

»Ste to komu povedali?«

Zdaj se je ustavila.

»Ste vi?«

Leon je molčal. Ženska je prikimala, kakor da je dobila odgovor, ki ga je pričakovala.

»Potem sva dva.«

»Zakaj niste?«

»Ker je izginilo.«

»In če se vrne?«

Ženska se je obrnila proti njemu. »Se je vam?«

Leon ni odgovoril. Tokrat je odšla brez ustavljanja. Ostal je pri zapori še nekaj časa, vendar se je ni več dotaknil. Bolj kot to, kar je zaznal, ga je motila smer, ki jo je pokazala. Če je govorila resnico, se isto ni zgodilo samo tukaj. In če se je zgodilo že prej, potem njegov zadnji obisk tega kraja ni pojasnjeval ničesar.

To bi moral povedati Lari.

Misel je bila jasna, skoraj preprosta. Na poti nazaj je trikrat sestavil sporočilo v vez in ga trikrat razpustil, preden ga je poslal. Prvič je bilo predolgo. Drugič je zvenelo, kakor da se opravičuje. Tretjič je napisal samo, da je našel nekoga, ki je zaznal isto. Tudi tega ni poslal. Ko je dosegel povezavo proti njenemu predelu, je nekaj časa držal stik odprt. Nazadnje je poslal:

»Nosilec še drži.«

Odgovora ni bilo. Leon je zaprl stik in šel naprej. Šele pozneje se je zavedel, da se na poti domov ni niti enkrat dotaknil nobene vezi.

Ko se je vrnil v svoj predel, je bil nosilec ob notranji vezi zaprt. Ne tako, kot bi ga zaprl sam. Sosednji delavec je pospravljal orodje.

»Uredil sem ga,« je rekel. »Prehod je bil ves cikel napol zaprt.«

Leon je pogledal nosilec. »Rekel sem, da bom.«

»Tudi prejšnji cikel.«

Leon je hotel odgovoriti, pa ni. Preveril je spoj, popravil en člen, ki ga drugi ni postavil povsem ravno, in orodje vrnil na njegovo mesto.

Naslednjič mu ni bilo treba nihče reči, da je pozen.

III

Marta je spremembo opazila šele zato, ker je nekaj ostalo nedokončano. Vsak cikel je pred odprtjem svojega mesta preverila tri dovode, po katerih je prihajalo vse, kar je potrebovala za delo, in prvi dve vezi sta se odzvali kakor vedno. Pri tretji je morala počakati. Ni bilo prvič, da je tok zamudil, zato je medtem uredila odprti del, prestavila dva ovoja in vrnila nekaj, kar je nekdo prejšnji cikel pustil tam, kjer ni sodilo. Ko se je vrnila, je bila vez še vedno tiha. Položila je dlan ob njen rob.

Nič.

»No?« je rekla, kakor da bi jo vez lahko slišala.

Počakala je še malo. Nato je prišel odziv, šibkejši kot običajno, vendar dovolj jasen, da je odprla dovod. Tok je stekel in Marta je nadaljevala delo. Čez nekaj časa je na zamudo pozabila. Njeno mesto ni bilo veliko, toda skozenj je šlo dovolj prebivalcev, da je poznala več obrazov kot imen. Nekateri so prihajali vsak cikel, drugi samo občasno, nekaj pa jih je poznala predvsem po navadah: tistega, ki je vedno hotel najprej preveriti, kaj je prišlo po severni vezi; žensko, ki je vselej zahtevala isto količino in se potem premislila; mladega, ki je vprašal, ali je kaj novega, še preden je pogledal, kaj je pred njim. Marta je prebivalce presojala hitro. Večinoma pravilno, si je govorila. Kadar se je zmotila, je navadno našla razlog, zakaj je bila prva presoja kljub temu razumljiva.

Tisti cikel je bilo manj prihodov. To je opazila pred poldrugim tokom, vendar ni pomislila, da bi bilo pomembno. Ena od povezav je bila že nekaj časa manj zanesljiva in prebivalci so ob motnjah uporabljali drugo pot. Šele ko ni prišel Toma, je pogledala proti vhodni vezi. Toma ni zamujal. Ni bil nekdo, ki bi ga Marta posebej pogrešala, kadar ga ni bilo, vendar je bil natančen. Prišel je skoraj vedno v istem delu cikla, vzel svoje in odšel. Govoril je malo in nikoli ni stal ob strani, če je za njim kdo čakal. Ko ga ni bilo niti pozneje, je Marta vprašala nekoga iz njegovega predela.

»Toma v tem ciklu ne bo?«

Moški je skomignil. »Ne vem.«

»Vi ste prišli po isti vezi.«

»Do razcepa.«

»In?«

»In nič.«

Marta ga je pogledala. »Kaj pomeni nič?«

»Da ga nisem videl.«

»Potem tako povejte.«

Moški je vzel, po kar je prišel, in odšel. Marta je še nekaj časa gledala za njim. Ni marala odgovorov, ki so bili manjši od vprašanja. Tretji dovod je ponovno zastal. Tokrat je zamudo merila. Ni trajala dolgo. Ravno toliko, da jo je lahko kdo, ki ni čakal nanjo, spregledal. Ko je prišel odziv, je Marta pustila dlan ob vezi. Najprej je bilo vse normalno. Potem je za trenutek začutila nekaj, česar ni znala umestiti. Ne spremembe v toku samem, temveč praznino med dvema odzivoma, prekratko, da bi jo imenovala prekinitev, in predolgo, da bi bila samo njena napaka.

Umaknila je roko.

Ponovno je preverila. Nič.

»Dobro,« je rekla. »Potem pa nič.«

Nadaljevala je delo. Toma ni prišel niti naslednji cikel. Prišla pa je njegova sestra. Marta jo je poznala samo toliko, da je vedela, kdo je. Stala je nekoliko stran od drugih in čakala, dokler ni prišla na vrsto.

»Zanj sem prišla,« je rekla.

Marta ni vprašala, za koga.

»Kaj je z njim?«

»Ne zna povedati.«

Marta jo je pogledala.

Ženska je to opazila. »Res ne vem.«

»Je doma?«

»Je.«

»Potem nekaj veste.«

Ženska je spustila pogled. »Pravi, da ni nič.«

Marta je za trenutek obstala.

»Kaj ni nič?«

»Ne zna povedati.«

Za njima je nekdo nestrpno prestopil. Marta mu je pokazala, naj počaka.

»Od kdaj?«

»Že nekaj ciklov.«

»In ni šel nikamor?«

»Kam naj gre?«

Marta ni imela odgovora.

»Pravi, da včasih nekaj izgine,« je nadaljevala ženska. »Samo za trenutek.«

»Kaj izgine?«

»Ne vem. Občutek. Odziv. Ne zna razložiti.«

Marta je pogledala proti tretjemu dovodu.

»Je bil kdaj v starem območju?« je vprašala.

»Katerem starem območju?«

»Tam za zaprtimi povezavami.«

Ženska jo je gledala, kot da vprašanja ne razume.

»Nikoli.«

»Ste prepričani?«

»Rodil se je na tej strani. Mislim, da dlje od osrednje razcepitve ni bil nikoli.«

Marta je nekaj časa molčala.

»Zakaj sprašujete?«

»Kar tako.«

Ženska je vzela stvari za brata in odšla. Marta je služila naslednjemu, potem naslednjemu. Čez čas je bilo pred njo spet toliko prebivalcev, da ni mogla gledati proti dovodu. Ko se je gneča zmanjšala, je preverila tretjo vez. Odzvala se je takoj. Marta je dlan vseeno pustila ob njej. Nič. Tokrat ji ta beseda ni bila več všeč. Proti koncu cikla je prišel nekdo iz vzdrževanja. Marta ga je poklicala, še preden je šel mimo.

»Poglejte tretjo.«

Moški je preveril vez, nato še dovod in spoj ob njem.

»Kaj je narobe?«

»To jaz sprašujem vas.«

Ponovno je preveril.

»Nič.«

Marta ga je gledala.

»Ste prepričani?«

»Deluje.«

»Nisem vprašala, ali deluje.«

Moški je nekoliko nestrpno položil roko ob povezavo.

»Odziv je v mejah.«

»Katerih mejah?«

»Običajnih.«

»In če za trenutek ni?«

»Potem za trenutek ni.«

»To je vaš odgovor?«

»Če se ponovi, prijavite.«

Marta je prekrižala roke. »Pravkar prijavljam.«

Moški je pogledal proti njej, nato proti vezi. Tok je prihajal brez napake.

»Zdaj ni nič narobe.«

Marta bi mu skoraj rekla, naj gre, potem pa je opazila, da se je izraz na njegovem obrazu spremenil. Samo malo.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

»Ne.«

Moški je umaknil roko.

»Kaj ste čutili?«

»Nisem rekel, da sem kaj.«

»Tudi jaz nisem.«

Nekaj trenutkov sta se gledala. Potem je moški še enkrat preveril spoj. Tokrat počasneje.

»V naslednjem ciklu bom poslal nekoga.«

»Zakaj v naslednjem ciklu?«

»Ker v tem ciklu deluje.«

Odšel je. Marta je ostala ob tretjem dovodu. Preden je zaprla svoje mesto, je zapisala Tomovo ime, pod njim čas prve zamude in pod to še ime vzdrževalca. Nekaj časa je gledala tri vrstice, nato dodala četrto. Ni zapisala, kaj je čutila. Napisala je samo:

»Ponovilo se je.«

IV

Oskar je Martin zapis dobil med drugimi obvestili in ga sprva ni odprl. Na začetku vsakega cikla jih je bilo preveč, da bi jih bral po vrstnem redu, zato je najprej odstranil ponovitve, nato tiste, pri katerih je bil odgovor že znan, in šele potem pogledal, kaj je ostalo. Martin zapis je bil kratek in označen kot motnja tretjega dovoda. Takšne stvari so navadno pripadale vzdrževanju, ne njemu.

Odložil ga je.

Čez nekaj časa ga je ponovno odprl. Pisalo je samo, da je prišlo do dveh kratkih zakasnitev odziva, da je bil dovod med preverjanjem v običajnih mejah in da je vzdrževalec ob drugem pregledu zaznal možno nepravilnost, ki je ni bilo mogoče ponoviti. Spodaj je bilo ime Toma in ob njem pripomba, da naj bi že več ciklov opisoval podoben pojav.

Oskar je prebral še enkrat.

Nato je poiskal starejše zapise. Ni jih iskal po Tomovem imenu. Vpisal je drugo oznako. Pojavilo se je šest zadetkov. Dva sta bila dovolj stara, da ju sistem ni več prikazoval med tekočimi primeri. Trije so bili zaključeni kot lokalne motnje. Pri zadnjem ni bilo sklepa. Oskar je odprl prvega. Prebral je samo začetek, potem ga zaprl. Nekdo na drugi strani prostora ga je vprašal, ali je pripravljen za pregled poročil.

»Čez trenutek.«

»Čakajo.«

»Naj čakajo.«

To ni bilo podobno Oskarju. Čakanja drugih ni maral predvsem zato, ker je vedel, kako hitro se iz čakanja naredi vprašanje, iz vprašanja pa govorica. Odprl je drugi stari zapis. Tudi tam je bila ista beseda. Zakasnitev. Pri tretjem je pisalo izguba odziva. Pri četrtem nepravilnost vezi. Besede so bile različne, opisi pa dovolj podobni, da jih je nekdo nekoč združil pod isto oznako. Oskar je pogledal, kdo.

Imena ni poznal.

Zapis je bil star. Prestar, da bi mu bilo všeč. Zaprl je pregled in odšel k drugim. Ko se je vrnil, je bilo na njegovem mestu novo sporočilo iz vzdrževanja. Tretji dovod pri Marti je bil ponovno preverjen. Brez napake. Tok stabilen. Odziv v mejah. Nadaljnji ukrepi niso potrebni. Oskar je nekaj časa gledal zadnji stavek.

Nato ga je odstranil.

Namesto njega je napisal:

»Vzrok ni potrjen. Spremljanje se nadaljuje.«

Prebral je stavek in ga pustil. To je bilo natančneje. Poklical je vzdrževalca, ki je bil pri Marti.

»Kaj ste zaznali?«

Na drugi strani vezi je bilo nekaj časa tiho.

»Ne znam povedati.«

»V zapis ste dali možno nepravilnost.«

»Ker je hotela, da nekaj napišem.«

»To vas nisem vprašal.«

»Za trenutek je bilo drugače.«

»Kako?«

»Ne znam povedati.«

»Tok?«

»Ne.«

»Odziv?«

»Morda odziv.«

Oskar je zaprl oči.

»Mogoče ni odgovor.«

»Potem nimam odgovora.«

»Ste to že kdaj zaznali?«

Vzdrževalec ni odgovoril takoj. Oskar je odprl enega od starih zapisov in pogledal datum.

»Ste?«

»Enkrat.«

Oskarjeva roka je obstala.

»Kdaj?«

»Dolgo nazaj.«

»Koliko dolgo?«

»Ne vem. Morda petdeset, šestdeset ciklov.«

»In tega niste prijavili?«

»Ni se ponovilo.«

Oskar je pogledal šest starih zadetkov.

»Kje?«

Vzdrževalec je povedal. Oskar je preveril območje. Ni bilo blizu Martinega. Ni bilo blizu starega zaprtega predela. In ni bilo na isti glavni vezi. To mu ni bilo všeč bolj kot vse drugo.

»Komu ste takrat povedali?«

»Nikomur.«

»Zakaj?«

»Ker ni bilo nič.«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Prav.«

Prekinil je stik. Šest starih zapisov je razporedil po času. Najstarejši je bil precej starejši, kot je pričakoval. Odprl je celoten primer in prebral vse, ne samo povzetka. Na koncu je nekdo zapisal, da ni bilo mogoče ugotoviti vzroka in da se pojav ni ponovil. Pod tem je stal sklep:

»Brez nadaljnjih ukrepov.«

Oskar se je naslonil nazaj. Takšni sklepi so bili potrebni. Če bi vsak nepojasnjen dogodek ostal odprt, bi se sistem čez čas napolnil z vprašanji, na katera nihče več ne bi znal odgovoriti. Nekdo je moral odločiti, kdaj vprašanje ne pomeni več nevarnosti. To je razumel. Ni pa razumel, zakaj je vseh šest primerov nosilo isto oznako.

Odprl je podatke o oznaki.

Ustvarjena je bila pred najstarejšim od šestih zapisov. Oskar je sedel pri miru. To ni bilo mogoče. Ponovno je preveril. Rezultat je bil isti. Oznaka za pojav je obstajala, še preden je bil zabeležen prvi primer, ki ga je lahko našel. Zdaj bi moral poklicati nekoga nad seboj. Namesto tega je najprej preveril, kdo je oznako ustvaril.

Podatek ni bil več dostopen.

Poskusil je po drugi poti. Nič. Tretjič je zahteval samo izvorni zapis. Sistem je vrnil prazno mesto. Oskar je dolgo gledal vanj. Potem je zaprl vse stare primere razen Martinega. Pri njenem zapisu je dodal omejitev, da ga do nadaljnjega ni mogoče samodejno povezovati z drugimi primeri. Prst je zadržal nad potrditvijo. Če bi ga povezal, bi sistem sam opozoril več služb. Če ga ne bi, bi imel čas preveriti, ali sploh obstaja kaj, na kar je treba opozoriti.

Potrdil je omejitev.

Skoraj takoj je prišlo vprašanje iz Martinega predela. Ali obstaja nevarnost? Oskar je začel pisati:

»Trenutno nimamo dovolj podatkov.«

Stavek je pustil odprt. Predstavljal si je, kako bo prebran. Nekdo bo vprašal, česa ne vedo. Drugi, koliko primerov je. Tretji, zakaj podatkov nimajo. Do konca cikla bo iz šestih starih zapisov nastalo šestdeset zgodb. Izbrisal je stavek. Napisal je:

»Za zdaj nismo potrdili nevarnosti.«

To je bilo res. Vsaj toliko, kolikor je vedel. Sporočilo je poslal. Nato je še enkrat odprl prazno mesto, kjer bi moralo biti ime tistega, ki je pred mnogimi cikli ustvaril oznako. Tokrat ni iskal imena. Iskal je, kdo je podatek odstranil. Tudi tam ni bilo ničesar.

Na enem od manjših območij so Oskarjevo sporočilo prebrali kot dovoljenje, da začasno oznako ob stranski vezi odstranijo. »Ni dokazov o nevarnosti« je tam postalo »ni nevarnosti«.

Naslednji cikel je ista vez dvakrat zamudila z odzivom. Nihče ni bil poškodovan. Oznako so vrnili.

Oskar je ob poročilu podčrtal svoj prejšnji stavek in ga pustil odprtega.

V

Lara je za omejitev izvedela, preden ji je Leon povedal, kam je šel. Prišla je po isti vezi kot vedno, vendar jo je pred razcepom ustavil mirujoč znak, ki ga prejšnji cikel še ni bilo. Tok se je pred njim delil na dva dela; eden je nadaljeval proti Leonovemu predelu, drugi se je obračal nazaj. Ob znaku so stali trije nadzorniki in ponavljali isti stavek vsakomur, ki je vprašal.

»Začasna omejitev. Samo preverjanje.«

Lara je počakala, da je prišla na vrsto.

»Kaj preverjate?«

»Odziv povezav.«

»Zakaj?«

»Zaradi nekaj prijavljenih nepravilnosti.«

»Kakšnih?«

Nadzornik jo je pogledal z izrazom nekoga, ki je isto vprašanje že prevečkrat slišal.

»Ni dokazov o nevarnosti.«

Lara se ni premaknila.

»Tega nisem vprašala.«

Moški je za hip pogledal proti vrsti za njo.

»Gospa, če želite skozi, bo treba počakati. Če ne—«

»Kakšnih nepravilnosti?«

»Zakasnitve odziva. Kratke prekinitve. Nič potrjenega.«

»Kje?«

»Na več mestih.«

»Tudi tukaj?«

»Zato preverjamo.«

Lara je pogledala proti vezi, ki je vodila naprej.

»Koliko časa bo zaprto?«

»Ni zaprto.«

»Ne morem skozi.«

»Začasno je omejeno.«

»Koliko časa?«

»Ne vemo.«

Lara je prikimala, vendar ne zato, ker bi bila zadovoljna z odgovorom. Umaknila se je iz vrste in odprla stik z Leonom. Ni se odzval. Poskusila je še enkrat. Tok je sprejel njen klic in ga odnesel naprej, potem pa se je vrnil brez odgovora. Lara je nekaj časa stala ob razcepu. Prebivalci so prihajali za njo, spraševali, dobivali skoraj enake odgovore in se razporejali ob robovih. Nekateri so odšli. Drugi so ostali, kakor da bo že samo čakanje prisililo omejitev, da izgine.

Tretjič ga ni poklicala.

Namesto tega je vprašala nadzornika:

»Ali so omejeni samo prihodi?«

»Za zdaj.«

»Odhodi?«

Moški je pogledal proti drugemu nadzorniku.

»Tudi.«

»Torej je zaprto.«

»Rekel sem vam, da gre za začasno omejitev.«

Lara se je obrnila stran. Leon se je oglasil šele pozneje.

»Kje si?« je vprašal.

»Pred tvojo povezavo.«

Na drugi strani je nastala kratka tišina.

»Zakaj?«

Lara je pogledala znak pred seboj.

»Ker me ne spustijo k tebi.«

»Kdo?«

»Leon.«

»Kaj?«

»Ne delaj tega.«

Tok med njima je za trenutek oslabel in njegov naslednji odgovor je prišel nekoliko razmazan, vendar dovolj jasen.

»Nisem vedel.«

»Kaj nisi vedel? Da je omejitev ali zakaj je?«

»Da je omejitev.«

»Zakaj je, pa veš?«

Leon ni odgovoril. Lara je zaprla oči.

»Kje si bil?«

»Saj sem ti povedal.«

»Ne. Povedal si mi, da si bil tam, kjer si rekel. To ni isto.«

»V starem predelu.«

»Za zaporo?«

Tišina je bila dovolj dolga.

»Ja.«

Lara je umaknila roko od vezi in jo potem spet položila nanjo, ker bi sicer prekinila stik.

»Zakaj?«

»Hotel sem pogledati.«

»Kaj?«

»Nič določenega.«

»Šel si skozi zaprto območje pogledat nič določenega.«

»Poznal sem ga od prej.«

»To ni odgovor.«

Leon je molčal. Za Laro je nekdo vprašal, ali čaka v vrsti. Odkimala je in stopila nekoliko stran.

»Kdaj si prvič začutil tisto?«

»Lara—«

»Kdaj?«

»Po tistem.«

»Po obisku?«

»Ja.«

Lara ni takoj odgovorila. Prvič po prejšnjem ciklu je misel dobila obliko, ki ji ni bila všeč. Ni bila še trditev. Samo zaporedje: Leon je šel v zaprti predel. Potem je začel zaznavati nekaj, česar drugi niso. Zdaj so zaradi nepravilnosti omejili njegovo območje.

»Si se koga dotikal?«

»Kaj?«

»Tam.«

»Ne.«

»Česa pa?«

»Lara.«

»Česa si se dotikal?«

Leon je nekaj časa molčal.

»Vezi.«

»Katere?«

»Stare.«

Lara je pogledala svojo roko na povezavi. Umaknila jo je. To je naredila tako hitro, da je sama opazila. Na drugi strani je Leon rekel:

»Lara?«

Ni odgovorila.

»Lara.«

Pogledala je dlan. Ni bilo ničesar, kar bi lahko videla, in to jo je razjezilo, ker je vedela, da išče nekaj, za kar še nihče ni rekel, da obstaja. Ponovno je odprla stik, vendar se vezi ni dotaknila na istem mestu.

»Sem.«

Leon je nekaj časa molčal.

»Nekaj ti moram povedati.«

Lara je čakala.

»V tem ciklu sem bil spet tam.«

Ni bila presenečena. To jo je prestrašilo bolj, kot bi jo presenetilo.

»Zakaj?«

»Ker sem hotel preveriti.«

»In?«

»Nekdo drug je zaznal isto.«

Lara se je ozrla proti nadzornikom.

»Tam?«

»Ne.«

»Kje?«

»Drugje. Daleč od tam.«

»Kako daleč?«

»Težko rečem natančno.«

»Jo poznaš?«

»Ne.«

»In verjameš ji?«

Leon ni odgovoril takoj.

»Ne znam ji še verjeti.«

Lara se je skoraj zasmejala, vendar ji ni bilo do tega.

»Seveda ne veš.«

»Kaj hočeš, da ti rečem?«

»Kar veš.«

»To ti govorim.«

»Ne. Resnico poveš takrat, ko te dovolj dolgo sprašujem.«

Leon je ostal tiho. Lara je pogledala tok, ki se je pred omejitvijo zbiral in obračal nazaj.

»Ali si to komu prijavil?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker ne znam povedati, kaj prijavljam.«

»Nekdo očitno ve.«

»Kdo?«

»Tisti, ki so zaprli tvoje območje.«

»Rekla si, da ni zaprto.«

Lara je nekaj trenutkov molčala.

»To so rekli oni.«

Leon ni odgovoril. Nekje globlje v povezavi je prišel nov tok. Lara ga je čutila skozi podlago, čeprav je stala nekoliko stran. Bil je normalen.

»Leon.«

»Ja.«

Vprašanje je imela pripravljeno že nekaj časa. Zdaj, ko ga je morala izreči, se ji je zdelo drugačno.

»Ali si lahko nevaren?«

Na drugi strani ni bilo ničesar. Lara je počakala.

»Leon?«

»Ne vem.«

To je bil prvi njegov odgovor tisti cikel, za katerega mu je popolnoma verjela. Ko je stik prekinila, se ni takoj vrnila domov. Ostala je ob razcepu in opazovala, kako nadzorniki spuščajo skozi posamezne tokove, nato jih ponovno ustavljajo. Nihče ni bežal. Nihče ni kričal. Prebivalci so spraševali, čakali in se jezili zaradi zamude. Na znaku je še vedno pisalo, da gre samo za preverjanje.

Lara je pogledala svojo dlan.

Potem jo je počasi položila na vez. Odziv je prišel takoj. Čist in običajen. Kljub temu je roko umaknila.

VI

Vid je najprej odstranil imena. Ne zato, ker ga prebivalci ne bi zanimali, ampak ker so ga pri prvem pogledu motili. Ime je hitro postalo zgodba, zgodba pa razlog, da se v podatku vidi nekaj, česar v njem morda ni. Zato je pred seboj pustil samo čas, območje, vrsto vezi, trajanje nepravilnosti in to, ali je pojav kdo zaznal neposredno ali je bil zabeležen šele pozneje. Oskar je stal ob njem in čakal.

»Koliko?« je vprašal Vid.

»Potrjenih?«

Vid ga je pogledal. »Koliko jih imate?«

»Sedem tekočih. Šest starejših.«

»To je trinajst.«

»Starejši niso bili potrjeni kot isti pojav.«

»Tudi tekoči niso.«

Oskar ni odgovoril. Vid je premaknil zapise bliže skupaj. Pri treh je manjkalo natančno mesto. Pri dveh ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila zakasnitev v vezi ali v zaznavi tistega, ki jo je prijavil. En zapis je bil skoraj neuporaben. Ostalo jih je sedem, dovolj natančnih, da jih je lahko primerjal.

»Zakaj je Leonov predel omejen?«

»Tam je več prijav.«

»Koliko?«

»Tri.«

»Od sedmih?«

»Od tekočih.«

Vid je nekaj časa gledal vanj.

»To ni odgovor.«

Oskar se je nasmehnil brez veselja. »V tem ciklu mi to vsi govorijo.«

»Morda zato, ker v tem ciklu tako odgovarjate.«

Vid se je vrnil k zapisom. Najprej jih je razporedil po času. Nato po območjih. Potem po vezeh. Pri tretjem poskusu se je nekaj pokazalo, vendar je bilo prešibko, da bi temu rekel vzorec. Štirje primeri so ležali ob povezavah, ki so se globlje v notranjosti združevale v isti sistem.

»Tole ste videli?«

Oskar je stopil bliže.

»Kaj?«

»Te štiri.«

»So daleč narazen.«

»Na površini poti, ja.«

»In drugače?«

Vid je sledil povezavam skozi razcepe, dokler niso izginile v območju, za katero ni imel dovolj podatkov.

»Drugače še ne vem.«

Oskar je položil roko ob rob prikaza.

»Se širi po vezeh?«

Vid ni odgovoril takoj.

»Primeri sledijo vezem.«

»To sem vprašal.«

»Ne. Vprašali ste, ali se širi po njih.«

»In razlika je?«

»Velika.«

Oskar je počakal. Vid je pokazal na dva primera.

»Če se nekaj širi od tukaj proti sem, mora obstajati zaporedje. Prvi, drugi, tretji. Ali vsaj verjetnejša smer. Za zdaj imam samo kraje, ki imajo nekaj skupnega.«

»Vezi.«

»Morda.«

»Kaj drugega?«

»Če bi vedel, ne bi rekel mogoče.«

Oskar se je nekoliko odmaknil. »Koliko časa potrebujete?«

»Za kaj?«

»Da poveste, kaj se dogaja.«

Vid se je nasmehnil.

»To ni časovno vprašanje.«

»Zame je.«

»Potem imate napačno vprašanje.«

Oskar je pogledal proti njemu, vendar se ni prepiral. Vid mu je bil zaradi tega skoraj všeč.

»Kaj potrebujete?«

»Vse zapise.«

»Imate jih.«

»Ne.«

Vid je odprl najstarejšega od šestih primerov.

»Imam vse, kar ste našli.«

»To je isto.«

»Nikoli ni isto.«

Oskar je molčal. Vid je pogledal oznako, pod katero so bili združeni starejši primeri.

»Kdo je to ustvaril?«

»Podatka ni.«

»Kdaj?«

Oskar ni odgovoril. Vid je dvignil pogled.

»Kdaj?«

»Pred prvim primerom, ki ga lahko najdemo.«

Vid je ostal pri miru.

»Koliko prej?«

»Težko rečem natančno.«

»Zakaj mi tega niste povedali najprej?«

»Ker ne vem, ali pomeni karkoli.«

»Če bi vedeli, kaj pomeni, mene ne bi potrebovali.«

Oskar je pogledal stran. Vid je ponovno odprl stare zapise. Tokrat ni gledal vsebine, ampak njihove robove: kdo jih je odpiral, kdo zapiral, katere oznake so bile dodane pozneje in kateri deli so manjkali. Pri dveh je bilo jasno, da sta bila nekoč povezana z nečim, česar ni bilo več.

»Tu je manjkajoča povezava.«

»Vem.«

»Od kdaj veste?«

»Od tega cikla.«

Vid je pogledal Oskarja.

»To vam verjamem.«

Oskar se je obrnil proti njemu. »Zakaj?«

»Ker bi mi sicer pokazali boljšo laž.«

Prvič se je Oskar zares nasmehnil.

»To naj bi bil kompliment?«

»Ne.«

Vid je nadaljeval. Čez nekaj časa je našel zapis, ki ga Oskar ni označil kot pomembnega. Bil je novejši od najstarejših primerov, vendar starejši od Leonovega. Prijava je govorila o kratki izgubi odziva na stranski vezi. Ni bilo imena. Ni bilo nadaljnjega pregleda. Na koncu je nekdo zapisal, da je verjeten vzrok lokalna preobremenitev. Vid je preveril čas.

Nato območje.

Potem je ponovno pogledal karto povezav.

»To ne gre.«

Oskar je stopil bliže. »Kaj?«

Vid je pokazal zapis.

»Ta primer.«

»Kaj je z njim?«

»Če so povezave pravilne, ne sodi v zaporedje.«

»Katero zaporedje?«

»Tisto, ki ga še nimamo.«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Torej ni pomemben.«

Vid je dvignil pogled.

»Ravno zato je pomemben.«

Zapis je premaknil na sredino.

»Morda je napačno umeščen.«

»Morda.«

»Morda sploh ni isti pojav.«

»Morda.«

»Ali pa je prijava napačna.«

»Tudi morda.«

Oskar je vzdihnil. »Potem ne razumem, zakaj vas moti.«

Vid je s prstom sledil vezi od Leonovega predela proti starim območjem, nato drugi proti Marti in tretji proti mestu novega zapisa. Nobena pot ni dala lepega odgovora.

»Ker bi bilo brez njega preprosteje.«

»In?«

»Preproste stvari so prijetne. To ni isto kot pravilne.«

Oskar je pogledal proti odprtim zapisom.

»Kaj naj povem ljudem?«

Vid se je naslonil nazaj.

»Da ne veste.«

»To ni uporabno.«

»Je pa res.«

»Resnica, ki je nihče ne more uporabiti, ni vedno dovolj.«

Vid ga je pogledal.

»Potem pazite, kaj boste dali namesto nje.«

Oskar ni odgovoril. Preden je odšel, je vprašal:

»Je Leon nevaren?«

Vid je ponovno pogledal podatke.

»Tega iz teh zapisov ne morem določiti.«

»Je možno, da je?«

»Možno je skoraj vse, če imate premalo podatkov.«

»To mi ne pomaga.«

»Vem.«

Oskar je odšel. Vid je ostal sam z zapisi. Še enkrat je odstranil Leonovo ime in ga nadomestil samo s krajem in časom. Potem je naredil isto z Marto, Tomo in vsemi drugimi. Ko so izginila imena, je izginila tudi zgodba, ki se je že začela sestavljati okoli njih. Ostale so vezi. Sedem natančnih primerov.

Šest nepopolnih.

In eden, ki ni hotel stati tam, kamor bi moral. Vid ga ni premaknil.

VII

Vid je stari zapis odprl še pred začetkom naslednjega cikla. Do naslednjega cikla se podatki niso spremenili, vendar je včasih pomagalo, če so nekaj časa ostali pri miru. Ne zato, ker bi se odgovor pojavil sam, ampak ker je naslednjič laže opazil vprašanje, ki ga je prejšnjič spregledal. Tokrat ga je opazil takoj. Najstarejši primer ni imel prvega vnosa. Zapis se je začel s pregledom. Vid je prebral začetek še enkrat. Nekdo je prišel na območje, preveril vez, primerjal odzive in zapisal, da se nepravilnost ni ponovila. Nikjer pa ni bilo prijave, zaradi katere bi tja sploh prišel.

Poklical je Oskarja.

»Manjka začetek.«

»Česa?«

»Najstarejšega primera.«

»V prejšnjem ciklu ste rekli, da manjkajo povezave.«

»To je drugo.«

»Koliko drugega?«

»Toliko, da nekdo preverja nekaj, česar nihče ni prijavil.«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Lahko je izgubljen zapis.«

»Lahko.«

»Takrat so podatke vodili drugače.«

»Tudi morda.«

»Potem?«

Vid je pogledal prvo vrstico.

»Potem želim vedeti, kdo jih je poslal tja.«

Oskar je prišel osebno. Ni trajalo dolgo. Vid je medtem sledil oznakam, ki so ostale na robu starega zapisa. Večina ni pomenila ničesar več, ker sistemi, iz katerih so prihajale, niso obstajali v isti obliki. Ena pa se je ponavljala.

»To poznate?« je vprašal, ko je Oskar prišel.

Oskar je pogledal oznako.

»Ne.«

»Nekdo jo je dodal trem starim primerom.«

»Ista oseba?«

»Ni razvidno. Isti dostop.«

»Čigav?«

Vid je obrnil zapis proti njemu.

»Vaš.«

Oskar ni takoj razumel.

»Moj?«

»Ne vaš osebno. Vaše službe.«

Oskar je sedel.

»Kako staro?«

Vid mu je povedal.

»Takrat me ni bilo tukaj.«

»Vem.«

»Potem zakaj me gledate tako?«

»Ker ste sedaj tukaj.«

Oskar se je naslonil nazaj. »To je skoraj pošteno.«

Skupaj sta preverila izvor dostopa. Ohranila se je samo oznaka Oskarjeve službe in stara raven pooblastila; osebno ime je manjkalo. Tudi po notranjih poteh nista našla ničesar, kar bi pojasnilo, kdo je zapis odstranil ali zakaj.

Iskala sta zapise iz istega časa. Večina je bila nepomembnih: motnje tokov, vzdrževalna dela, lokalne zapore, spremembe smeri. Vid jih je prebiral hitreje, dokler ga ni ustavil zapis o nenadni obremenitvi na notranjem delu sistema. Ni bila označena kot nepravilnost. Ni bila povezana z njihovimi primeri. Trajala je kratko. Posledice so bile zapisane kot zanemarljive.

»Kaj je to?« je vprašal Oskar.

Vid je prebral še enkrat.

»Tega še ne morem določiti.«

»Je povezano?«

»Povezave še nimam.«

»Včasih ste zelo dosledni.«

»To je ceneje kot popravljati napačne odgovore.«

Vid je preveril območje. Ležalo je blizu mesta, kjer se je začel najstarejši ohranjeni pregled. Čas je bil skoraj isti.

»Tole je bilo prej,« je rekel.

»Koliko prej?«

»Malo.«

»Dovolj?«

Vid ga je pogledal. »Za kaj?«

Oskar ni odgovoril. Vid je odprl zemljevid starih povezav. Današnje poti so bile drugačne. Nekatere vezi so bile preusmerjene, nekaj jih je bilo zaprtih, dve sta izginili iz uporabe. Ko je obnovil približno stanje iz tistega časa, je videl, da je kratka obremenitev nastala na povezavi, ki je vodila neposredno proti območju prvega pregleda.

»Zdaj imate zaporedje,« je rekel Oskar.

Vid je odkimal.

»Imam dve stvari eno za drugo.«

»Kaj še potrebujete?«

»Razlog, da je prva povzročila drugo.«

Oskar je pogledal proti njemu. »Če boste tako delali, ne boste nikoli ničesar zaključili.«

»To je možno.«

»Meni se ne zdi smešno.«

»Meni tudi ne.«

Vid je povečal območje okoli stare obremenitve. Nekaj mu ni bilo všeč, vendar še ni vedel kaj. Nato je opazil datum naslednjega ohranjenega primera. Bil je mnogo pozneje. Preveč pozneje. Če bi šlo za širjenje, je med njima manjkalo skoraj vse.

»Koliko zapisov je bilo v tem obdobju izbrisanih?«

Oskar je preveril.

»Ne morem vedeti.«

»Koliko jih manjka?«

»Tudi tega ne.«

Vid se je naslonil nazaj. Med starimi zapisi je bilo preveč praznega prostora, da bi lahko vedel, ali gleda redek pojav ali izgubljeno sled.

»Če to pride ven—« je začel.

»Kaj?«

»Da imamo stare izbrisane zapise.«

»Ne vemo, da so bili izbrisani.«

Oskar ga je pogledal. Vid je skoraj užival v tem.

»Ni prijetno, kajne?«

»Kaj?«

»Ko vam nekdo vrne vaš stavek.«

Oskar je vstal.

»Kaj boste naredili?«

»Poiskal bom nekoga, ki se spomni starega sistema.«

»Po toliko ciklih?«

»Nekdo se vedno spomni nečesa.«

»In če se ne?«

Vid je pogledal prazno številko manjkajočega zapisa.

»Potem bomo vedeli manj.«

Oskar je že hotel oditi, ko je Vid rekel:

»Še nekaj.«

»Kaj?«

»Ne povezujte Leonovega primera s starim območjem.«

Oskar se je obrnil.

»Bil je tam.«

»Vem.«

»Prvi pojav je zaznal potem.«

»Tudi vem.«

»Zakaj ga potem ne bi?«

Vid je pokazal na najstarejši zapis.

»Ker je to obstajalo, preden se je Leon rodil.«

Oskar je nekaj časa gledal zapis.

»Prebivalci tega ne vedo.«

»Potem jim povejte.«

Oskar ni odgovoril. Ko je odšel, je Vid ostal pri obnovljeni podobi starih povezav. Poskusil je še enkrat sestaviti pot od prve obremenitve do prvega pregleda, nato do naslednjih primerov. Ni šlo. Med nekaterimi je bila jasna povezava. Med drugimi nič. Nato je naredil nekaj, česar običajno ni maral. Odstranil je čas. Pustil je samo kraje in vezi.

Vzorec je postal lepši.

Precej lepši. Vid ga je gledal nekaj časa. Potem je čas vrnil. Vzorec se je ponovno pokvaril. Ni ga odstranil drugič.

VIII

Ko so omejitev nekoliko sprostili, Lara ni šla k Leonu takoj. To je opazila že v trenutku, ko bi lahko vstopila v prvi dovoljeni tok in je pustila, da je šel brez nje. Za njo so stopili drugi. Nihče je ni vprašal, zakaj čaka. Sama pa si je odgovorila prehitro: ker je gneča. Naslednji tok je bil manj poln.

Tudi tega je pustila.

Pri tretjem je stopila naprej. Leon jo je čakal ob izstopu. Ni ji pomahal in ni stopil proti njej, dokler ni bila zunaj toka. Lara je videla, da jo opazuje drugače kot običajno, kakor da bo iz prvega njenega giba poskusil ugotoviti, česar mu ni povedala.

»Dolgo si potrebovala.«

»Bila je gneča.«

Leon je pogledal proti skoraj prazni vezi.

»Prej.«

»Aha.«

Ni vprašal več. Šla sta proti njegovemu predelu. Lara se ga med potjo ni dotaknila. Tudi tega sprva ni opazila, potem pa je opazila in ji je bilo zaradi tega neprijetno. Pri razcepu je Leon stopil nekoliko bliže, da bi spustil mimo skupino, ki je prihajala nasproti, Lara pa se je nehote premaknila stran. Leon je obstal.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

V njegovem predelu je bil nosilec zaprt in raven. Lara ga je pogledala, ker ji je Leon o njem poslal zadnje sporočilo, preden se je vse spremenilo.

»Drži,« je rekla.

Leon je pogledal proti njemu. »Sem ti rekel.«

»To si mi povedal.«

Razumel je. Nekaj časa sta molčala.

»Prišel je nekdo iz nadzora,« je rekel.

»Kdaj?«

»Preden so sprostili prehod.«

»Kaj je hotel?«

»Vedeti, kje sem bil.«

»In?«

»Povedal sem.«

Lara ga je pogledala. »Vse?«

»Ja.«

»Takoj?«

Leon se je skoraj nasmehnil.

»Ne.«

Lara je obrnila pogled stran.

»Kaj si jim najprej rekel?«

»Da sem bil v starem predelu.«

»To je res.«

»Potem so vprašali, ali sem šel skozi zaporo.«

»In si rekel?«

»Da.«

»Takoj?«

»Lara.«

»Samo sprašujem.«

Leon se je usedel ob notranji rob prostora, kjer je bila vez najmirnejša. Lara je ostala stati.

»Zakaj si sploh šel skozi?«

»Ker sem tam nekoč živel.«

»To vem.«

»Dolgo nisem bil tam.«

»Tudi to vem.«

»Hotel sem videti, kaj je ostalo.«

Lara ga je pogledala.

»To mi nisi nikoli povedal.«

»Nisi vprašala.«

»Leon.«

»Vem.«

Tokrat se ni branil.

»Kaj si našel?«

»Skoraj nič. Stare poti. Nekaj zaprtih delov. Ena vez je bila še živa.«

»Si se je dotaknil?«

Leon je pogledal svojo roko.

»Ja.«

»In potem?«

»Potem se ni zgodilo nič drugega.«

Lara je počakala. Leon je popravil:

»Takrat nič.«

To je bilo dovolj.

»Kdaj si prvič zaznal spremembo?«

»Ko sem se vračal.«

»Na isti vezi?«

»Ne.«

»Na povezani?«

»Tega nisem preveril.«

»Kako ne veš?«

»Ker se stare vezi spodaj združujejo drugače kot današnje poti. Nekatere so zaprli, druge preusmerili. Ne vem, kam vse vodijo.«

Lara je stopila bliže.

»Zakaj tega nisi povedal nadzoru?«

»Sem.«

»In?«

»Vprašali so, ali sem bil po obisku še kje.«

»Si bil?«

Leon ni odgovoril. Lara je zaprla oči.

»Kje?«

»Pri tebi.«

Odprla jih je.

»Kdaj?«

»Tisti večer.«

Lara se je spomnila. Leon je prišel pozno. Ni ostal dolgo. Govorila sta o nečem, česar se zdaj ni mogla spomniti, ker je vse drugo v spominu postalo večje od tistega pogovora.

»Takrat si že čutil?«

»Enkrat.«

»Preden si prišel k meni?«

»Ja.«

Lara je sedla nekoliko stran od njega. Leon ni rekel ničesar.

»Zakaj mi tega nisi povedal?«

»Ker nisem vedel, da kaj pomeni.«

»In zdaj?«

»Še vedno ni jasno.«

Lara je pogledala proti vezi.

»Ampak drugi mislijo, da pomeni.«

»Drugi ne vedo več kot jaz.«

»To ne pomeni, da se motijo.«

Leon jo je pogledal.

»Ne.«

Nekdo je zunaj njunega prostora šel mimo in za trenutek upočasnil. Lara ga ni poznala. Pogledal je proti Leonu, nato nadaljeval.

»To se dogaja pogosto?« je vprašala.

»Kaj?«

»Da gledajo.«

Leon je skomignil.

»V tem ciklu bolj.«

»So kaj rekli?«

»Nekateri.«

»Kaj?«

»Nič pomembnega.«

Lara ga je pogledala. Leon je vzdihnil.

»Da bi moral ostati tukaj. Da ne bi smel uporabljati skupnih vezi. Eden je vprašal, zakaj me sploh spuščajo ven.«

»In ti?«

»Kaj naj bi?«

»Kaj si naredil?«

»Šel sem naprej.«

Lara je pogledala njegove roke. Poznala jih je dovolj dolgo, da ni nikoli razmišljala o njih. Zdaj se je spomnila, da se je zadnjič, ko jo je prijel, nehote umaknila. Leon je opazil njen pogled.

»Lahko greš.«

»Nisem rekla, da bom.«

»Ni treba.«

»Nisem rekla niti tega.«

»Lara.«

»Kaj?«

»Če misliš, da sem nevaren, pojdi.«

Lara je vstala.

»To je pri tebi vedno najlaže.«

»Kaj?«

»Odločiti namesto drugega.«

»Ničesar ne odločam.«

»Pravkar si.«

Leon je hotel nekaj reči, pa ni. Lara je stopila proti izhodni vezi.

»Kam greš?«

Obrnila se je.

»Zdaj pa sprašuješ.«

Odšla je. Na poti nazaj je bilo ob glavnem razcepu več prebivalcev kot prej. Omejitev je bila skoraj odpravljena, vendar so nekateri še vedno čakali ob robovih in spraševali nadzornike, kdo sme skozi in kdo ne. Lara se jim je hotela izogniti, ko je zaslišala Leonovo ime. Ustavila se je. Nekdo je govoril glasneje od drugih.

»Bil je za zaporo. To so potrdili.«

»Kdo?«

»Nadzor.«

»In potem je šel po glavnih vezeh.«

»Tudi k drugim.«

Lara je ostala nekoliko stran.

»Pravijo, da se je začelo po njegovem obisku.«

»Kdo pravi?«

»Vsi.«

Lara je stopila bliže.

»To ni res.«

Moški, ki je govoril, jo je pogledal.

»Kaj ni res?«

»Da vsi to pravijo.«

»Ga poznate?«

»Ja.«

Nekaj prebivalcev se je obrnilo proti njej.

»Potem veste, da je bil tam.«

»Vem.«

»In da se je potem začelo.«

Lara je hotela reči, da tega ne vedo. Ni rekla. Spomnila se je njegovega obiska pri njej. Njegove roke na njenih vezeh. Svojega današnjega odmika.

»Ali je bil pri vas?« je vprašala ženska ob moškem.

Lara jo je pogledala.

»Kaj?«

»Po tistem. Je prišel k vam?«

Lara je vedela, da lahko reče ne. Nihče tam ni vedel.

»Je?«

»Ja.«

Nastala je kratka tišina. Nihče ni stopil stran od nje. Toda Lara je videla, da je ženska pogledala proti mestu, kjer se je Lara z roko držala vezi. Lara je roko umaknila. Tokrat ne zaradi strahu. Zaradi jeze. Ko je prišla v svoj predel, jo je čakal uradni poziv. Prosili so jo, naj se naslednji cikel oglasi zaradi Leonovega gibanja po obisku starega območja. Spodaj je pisalo:

»Gre za običajno preverjanje. Ni dokazov o nevarnosti.«

Lara je stavek prebrala dvakrat. Potem je odprla stik z Leonom. Dolgo ni poslala ničesar. Nazadnje samo:

»V naslednjem ciklu moram povedati, kje si bil.«

Odgovor je prišel skoraj takoj.

»Povej.«

Lara je držala stik odprt še nekaj časa. Čakala je, da bo dodal kaj drugega. Ni.

IX

Dogodek se je začel brez opozorila. Marta je ravno zapirala drugi dovod, ko se je tok v vseh treh vezeh hkrati ustavil. Ne upočasnil. Ustavil. Prvi trenutek je mislila, da je odpovedalo nekaj v njenem predelu, potem pa je iz globine prišel pritisk, tako širok, da ga ni bilo mogoče določiti po smeri. Vse, kar ni bilo vpeto, se je premaknilo. Marta je z eno roko prijela nosilni rob, z drugo pa prvi ovoj, ki je zdrsnil proti odprtemu delu. Nekdo ob njej je padel. Iz sosednje povezave je prišel kratek, oster zvok, nato drugi, globlji, in za trenutek se ji je zazdelo, da se je celoten prostor nagnil.

»Zaprite dovode!« je zaklicala.

Nihče je ni slišal ali pa nihče ni vedel, katerega naj zapre. Pritisk je popustil. Samo za trenutek. Potem je prišel drugi. Tokrat ne od spodaj. Marta ni znala povedati od kod. Tretja vez je izgubila odziv. Nekdo je zakričal. Marta je izpustila ovoj in z obema rokama prijela povezavo. Ni bilo ničesar. Ne zamude, ne šibkega odgovora. Vez je bila tam, pod njenimi rokami, vendar se ni odzivala.

»Tretja!«

Vzdrževalec, isti, ki je bil pri njej prejšnji cikel, je pritekel iz stranskega dela.

»Vem.«

»Ne, ne veste. Ni je.«

Položil je roko ob vez. Njegov obraz se je spremenil.

»Odmaknite se.«

»Zakaj?«

»Marta, odmaknite se.«

Tok v prvi vezi se je nenadoma vrnil in skozi odprti dovod udaril premočno. Dva prebivalca je vrglo ob rob. Vzdrževalec je zaprl spoj, vendar prepozno, da bi preprečil drugi sunek. Nato je bilo konec. Ne popolnoma. Nekje daleč je še nekaj časa prihajalo počasno premikanje, vendar je njihov predel obstal. Marta je najprej pogledala prebivalcev. Eden je sedel ob robu in držal roko ob telesu. Drugi se ni premikal.

Stopila je k njemu.

»Slišite?«

Ni odgovoril. Vzdrževalec je prišel za njo, pokleknil in ga preveril. Marta ga ni vprašala. Po njegovem obrazu je vedela. Prvič po dolgih ciklih je pustila svoje mesto odprto in odšla, ne da bi karkoli pospravila.

***

Lara je bila na poti k preverjanju, ko je glavni tok izginil. V povezavi je bilo dovolj prostora, da nihče ni bil stisnjen ob drugega, toda ko je prišel prvi pritisk, so vsi hkrati izgubili ravnotežje. Lara je z roko zadela ob rob in se obdržala. Nekdo pred njo ni. Nato se je vez premaknila.

Ne tok v njej.

Vez sama. Lara tega še nikoli ni doživela. Okoli nje so se prebivalci oprijemali, nekateri klicali imena, drugi molčali. Nekdo je skušal odpreti stik z drugim območjem, vendar ni dobil odgovora. Lara je pomislila na Leona. Poskusila je. Nič. Ponovno. Nič. Tretjič je stik za hip prijel, tako šibko, da ni vedela, ali je na drugi strani sploh kdo.

»Leon?«

Odgovora ni bilo. Pritisk se je vrnil. Lara je zaprla stik in se z obema rokama oprijela roba. Tokrat je nekje pred njo počilo. Zvok ni bil glasen, vendar je bil drugačen od vsega drugega. Kratek. Suh. Za njim je del povezave izgubil odziv. Ko se je vse umirilo, se prebivalci niso takoj premaknili. Nekdo je vprašal:

»Je konec?«

Nihče ni odgovoril. Lara je odprla stik.

»Leon.«

Dolgo nič. Potem:

»Sem.«

Lara je zaprla oči.

»Si v redu?«

»Mislim.«

»Kaj pomeni mislim?«

»Da sem tukaj.«

»To ni isto.«

Na drugi strani je nekaj zašumelo in del njegovega odgovora je izginil.

»— pri tebi?«

»Ne vem. Glavna vez se je premaknila.«

Leon je molčal.

»Leon?«

»Tukaj tudi.«

Lara je pogledala okoli sebe.

»Kaj se je zgodilo?«

Tokrat je njegov odgovor prišel jasneje.

»Ne vem.«

Pred nekaj cikli bi jo to razjezilo. Zdaj jo je pomirilo.

***

Vid je dogodek videl najprej kot izgubo podatkov. V istem trenutku je izginilo toliko povezav, da je sistem začel vračati prazna območja. Nekateri tokovi so se ustavili, drugi so poročali o nenadni obremenitvi, tretji niso poročali ničesar. Vid ni poskušal razumeti vzroka. Najprej je hotel vedeti obseg.

»Koliko območij?«

Nihče mu ni znal povedati.

»Koliko glavnih vezi?«

»Še prihaja.«

»Ne sprašujem, kaj še prihaja.«

»Ne vemo.«

Vid je začel sestavljati zemljevid iz tistega, kar je ostalo. Dogodek ni imel središča. To je opazil skoraj takoj. Če bi se začel na enem mestu, bi morale najbližje vezi zaznati spremembo prej. Niso. Nekateri oddaljeni deli so se premaknili istočasno z bližnjimi. Na dveh območjih je pritisk prišel iz nasprotnih smeri. Oskar je prišel brez napovedi.

»Kaj imamo?«

»Dogodek.«

»To vidim.«

»Potem imamo enako.«

»Vid.«

»Ne vem še.«

Oskar je pogledal zemljevid.

»Je povezano z nepravilnostmi?«

»Tega podatki ne povedo.«

»Prebivalci že sprašujejo.«

»Naj.«

»Umrli so.«

Vid je dvignil pogled.

»Koliko?«

Oskar mu je povedal prvo številko. Vid ni ničesar rekel. Nekaj trenutkov pozneje je številka narasla.

»In zdaj?« je vprašal Oskar.

Vid je gledal območja, ki so izgubila odziv.

»Zdaj še manj vem.«

»Tega ne morem povedati.«

»Zakaj ne?«

»Ker bodo slišali samo, da nimamo nadzora.«

Vid je pokazal na zemljevid.

»Ga imamo?«

Oskar ni odgovoril. Prišel je nov podatek. Na zunanjem območju se je odprla razpoka v eni od starejših povezav. Drugje je prišlo do kratkega stiska, ki je zaprl prehod. Na tretjem mestu ni bilo škode, vendar so vsi prebivalci zaznali isti pritisk. Vid je zapisal čas. Potem še drugega. Skoraj isti. Preveč isti.

»Kaj?« je vprašal Oskar.

Vid ni odgovoril. Na stari karti je odprl dogodek, ki ga je našel prejšnji cikel: kratko nenadno obremenitev pred najstarejšim ohranjenim primerom. Primerjal je opis. Ni bil enak. Bil pa je dovolj podoben. Oskar je prebral čez njegovo ramo.

»To se je že zgodilo.«

»Ne.«

»Piše—«

»Piše, da je bila obremenitev. Ne piše, da je bilo isto.«

»Kolikokrat boste še rekli, da ne veste?«

Vid je pogledal proti njemu.

»Dokler ne bom vedel več.«

Oskar je hotel odgovoriti, ko je prišlo novo poročilo. Leonov predel. Vid ga je odprl. Tam je bila škoda manjša kot drugod. Oskar je to opazil.

»Če je on izvor—«

»Ni.«

Oskar je obstal. Vid je prvič odgovoril brez zadržka.

»Kako veste?«

»Ker bi moral dogodek od njega nekam priti.«

»Morda je prišel.«

»Na tri oddaljena območja istočasno?«

Oskar je pogledal zemljevid. Vid je povečal časovne oznake.

»In eno od njih nima neposredne poti do njega.«

»Potem kaj je?«

Vid je nekaj časa gledal prazna mesta.

»Ne vem.«

Tokrat Oskar ni ugovarjal.

***

Ko je zadnji odmev sunkov izginil, nekaj časa nihče ni govoril. Na eni od oddaljenih vezi je ostala odprta povezava brez glasu.

Nekdo jo je zaprl šele, ko je postalo jasno, da se z druge strani ne bo oglasil nihče.

Vid je gledal prazno mesto v podatkih in se ga ni dotaknil.

Pozneje so dogodek poimenovali Prvi sunek. Ime ni bilo Vidovo. Njemu ni bilo všeč, ker je beseda prvi pomenila nekaj, česar niso vedeli. Morda je bil prvi samo zato, ker so ga vsi zaznali. Ko so ga vprašali, ali se lahko ponovi, je odgovoril, da ne ve. Ko so vprašali Oskarja, je ta rekel, da za zdaj ni znakov ponovitve.

Oba stavka sta bila resnična.

Prebivalci so si zapomnili drugega.

X

Vid zemljevida ni naredil zato, da bi kaj dokazal. Naredil ga je zato, ker po Prvem sunku ni več zaupal zaporedju zapisov. Čas je postal preveč neurejen, pričevanja preveč različna in vsak nov primer je prihajal že obremenjen z vprašanjem, ali je povezan z Leonom, starim območjem ali sunkom. Zato je vse to odstranil. Na začetku je pustil samo Svet. Vezi, kakor so tekle zdaj. Pod njimi stare povezave, kolikor jih je bilo mogoče obnoviti. Območja, ki so izgubila odziv. Mesta kratkih zakasnitev. Razpoke po sunku. In trinajst primerov, ki jih je imel pred njim. Nika je prišla, ko je že tretjič premikal isto oznako.

»To je napačno,« je rekla.

Vid je ni pogledal. »Kaj?«

»Tisto.«

»Zelo koristno.«

Stopila je bliže in pokazala na eno od starih povezav.

»Tu ne gre tako.«

»Na sedanji karti ne.«

»Tudi na stari ne.«

Vid jo je pogledal. Nika je bila dovolj mlada, da je še vedno popravljala druge, preden je preverila, ali imajo morda razlog. Večinoma ga niso imeli. Včasih pa ga je imel Vid in takrat jo je pustil, da je do tega prišla sama.

»Poglej datum.«

Nika ga je pogledala. Nato še enkrat karto.

»Aha.«

»Boš zdaj rekla, da sem imel prav?«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker ste bili zoprni.«

Vid se je nasmehnil in ji naredil prostor.

»Poglej tole.«

Nika je nekaj časa molčala. Vid ji ni povedal, kaj naj išče.

»Preveč jih je ob glavnih vezeh.«

»Koliko preveč?«

»Nisem štela.«

»Potem še ne veš, da jih je preveč.«

Nika je zavila z očmi, potem pa pogledala stran, kot da ji je bilo žal, da je to naredila.

»Zakaj ste me poklicali?«

»Nisem te.«

»Oskar pravi, da ste me hoteli videti. On sicer pravi marsikaj.«

Vid se je spomnil.

»Potem sem te.«

»Pred dvema cikloma.«

»Vidiš, prišlo je do tebe.«

»To je vaša obramba?«

»Za zdaj.«

Nika se je vrnila k zemljevidu. Dolgo ni rekla ničesar. To je bilo pri njej nenavadno in zato je Vid čakal.

»Če bi se širilo,« je rekla nazadnje, »bi morali biti novi primeri dlje od starih.«

»Odvisno od načina širjenja.«

»Ampak vsaj nekje.«

»Da.«

»Pa niso.«

Vid je pogledal časovne oznake, ki jih je prej skril.

»Nekateri so.«

»Nekateri niso.«

»Tudi to je res.«

Nika je pokazala na primer, ki ga je Vid že prejšnji cikel pustil na sredini.

»Ta je starejši od dveh, ki bi morala biti pred njim.«

»Če predpostaviš smer.«

»Vi ste jo narisali.«

»Narisal sem možnost.«

»Izgleda kot smer.«

Vid jo je odstranil.

»Zdaj ne.«

Nika ga je pogledala.

»To je goljufanje.«

»To je razlog, zakaj na zemljevid ne rišeš puščic, dokler jih nimaš.«

V naslednjem delu cikla sta dodajala nove prijave. Po Prvem sunku jih je bilo veliko več, vendar je Vid večino izločil. Strah je naredil prebivalce natančnejše pri opazovanju in slabše pri presoji. Nekateri so za nepravilnost prijavili vsak zamik, vsak šibkejši tok, vsako spremembo, ki je prej ne bi niti opazili. Ostalo jih je enaindvajset. Pri sedemnajstih je bila povezava z večjimi vezmi očitna.

Nika je pogledala sedemnajst označenih mest. »Potem je jasno. Glavne vezi prenašajo pojav.«

Vid je dvignil pogled. »Jasno?«

»Sedemnajst od enaindvajsetih. Dovolj jasno.«

Vid ni odgovoril. Pokazal je na štiri preostale oznake.

Pri štirih ne.

Vid je najprej mislil, da bodo štirje problem. Potem je ugotovil, da so pomembnejši od sedemnajstih.

»Kaj imajo skupnega?« je vprašal.

Nika je pogledala.

»Da vam kvarijo teorijo.«

»Nimam teorije.«

»Potem vam kvarijo razpoloženje.«

Vid se je nasmehnil. Preverila sta območja. Dva od štirih sta bila na zelo starih vezeh, ki niso bile več vključene v glavni sistem. Tretji je bil na območju, kjer je bila povezava pred mnogimi cikli prekinjena in pozneje obnovljena po drugi poti. Četrti ni imel ničesar očitnega. Nika je povečala zadnjega.

»Kaj pa če sem prej prehitro rekla, da ga prenašajo glavne vezi?«

Vid je pogledal proti njej.

»Primeri naraščajo.«

»Vem. Ampak to ni isto.«

Vid ni odgovoril. Nika je nadaljevala:

»Kaj pa če se isto dogaja na več mestih?«

»Zaradi česa?«

»Vzroka nimam.«

»Potem imaš pojav brez mehanizma.«

»Vi imate širjenje brez smeri.«

Vid jo je pogledal nekoliko dlje, kot je nameraval.

»Dobro.«

»Kaj dobro?«

»To vprašanje obdrži.«

Nika se je skoraj zadovoljno nasmehnila, nato pa nasmeh prehitro skrila.

»Sem mislila, da boste rekli, da je neumno.«

»Lahko je oboje.«

Pozneje je prišel Oskar. Tokrat ni vprašal, ali je Leon nevaren.

»Potrebujem stavek, ki ga lahko objavimo.«

Vid mu je pokazal zemljevid.

»Povejte, da je večina potrjenih primerov povezana z večjimi vezmi.«

»To pomeni prenos?«

»Ne.«

Oskar je zaprl oči za trenutek.

»Kaj potem pomeni?«

»Točno to, kar sem rekel.«

»Prebivalci ne živijo od formulacij, ki jih razume samo zapis.«

»Od česa pa?«

»Od tega, kar razumejo.«

Vid je pogledal Niko.

»To je nevaren stavek.«

Oskar je prikimal. »Vem.«

To je Vida presenetilo. Oskar je stopil bliže zemljevidu.

»Če omejimo glavne vezi?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker še ne vemo, ali so vzrok, pot ali samo mesto, kjer pojav najlaže zaznamo.«

»Ampak če so pot—«

»Če.«

»— bi z omejitvijo zmanjšali širjenje.«

Vid je pogledal sedemnajst primerov.

»Lahko.«

»Spet.«

»Da.«

Oskar je s prstom pokazal na štiri osamljene primere.

»In ti?«

»Zato za zdaj ne bi zapiral nobene vezi.«

Nika je rekla:

»Če se nič ne širi, zapiranje ne bo pomagalo.«

Oskar jo je prvič zares pogledal.

»Kdo ste?«

»Nika.«

»To sem slišal. Kaj delate tukaj?«

»Za zdaj vam kvarim razlago.«

Vid se je obrnil stran, da Oskar ne bi videl nasmeha. Oskar ga je vseeno opazil in si popravil rokav, kot je storil vedno, kadar mu kaj ni bilo všeč.

»Prebivalci umirajo,« je rekel.

Nika je pogledala navzdol. Vidov nasmeh je izginil.

Vid je položil dlan na rob zemljevida, kakor da ga bo zaprl. Ni ga. Roka je ostala tam, dokler Oskar ni nadaljeval.

»Vem,« je rekel.

Oskar je ostal še nekaj časa. Preden je odšel, je vprašal:

»Če bi morali v tem ciklu odločiti, ali omejiti vezi, kaj bi rekli?«

»Ne.«

»Ker veste, da ne pomaga?«

»Ker tega še ne vem.«

»To ni isto.«

»Končno.«

Oskar ga je pogledal, vendar ni odgovoril. Ko je stik že izginil, je Nika še vedno gledala na prazno mesto, kjer je bil.

»Ne mara vas.«

»Ni mu treba.«

»Vi njega?«

Vid je pogledal zemljevid.

»On mora dati odgovor, preden ga ima.«

»To ni odgovor.«

Vid jo je pogledal. Nika se je nasmehnila.

»Učim se.«

Ko je ostal sam, je Vid ponovno prikazal vseh enaindvajset primerov. Tokrat ni odstranil časa. Ni odstranil štirih, ki niso sodili zraven. Ni narisal smeri. Samo gledal je. Po dolgem času je opazil nekaj, kar je bilo skoraj preveč preprosto. Primeri niso bili razporejeni po razdalji. Bili so razporejeni po vezeh. Ne po poteh, ki so jih uporabljali prebivalci.

Po vezeh samih.

Vid je odprl stare zemljevide. Nekatere današnje oddaljene točke so bile nekoč deli iste povezave. Nekatere bližnje niso bile nikoli neposredno povezane. Ko je sedanji zemljevid položil čez starega, se je sedemnajst primerov povezalo še tesneje. Tudi dva od štirih sta nenadoma dobila mesto. Ostala sta dva. Vid je začutil tisto redko zadovoljstvo, ki ga je vedno skrbelo: trenutek, ko se podatki začnejo obnašati lepo. Takrat je bilo najlaže narediti napako. Zato je vzel zadnja dva primera in ju postavil na sredino zemljevida.

Vid je med zadnjima dvema oznakama narisal tanko povezavo. Na stari karti je bila videti skoraj samoumevna.

Naslednji cikel jo je Nika odprla na starejši različici zemljevida. Povezave tam ni bilo. Nastala je mnogo pozneje.

Vid je dolgo gledal črto, nato jo je izbrisal.

»Prehitro sem jo narisal,« je rekel.

Ni ju odstranil.

Pod zemljevid je zapisal samo:

»Pojav sledi strukturi vezi.«

Nato je dolgo gledal stavek.

Besede »se širi« ni dodal.

XI

Oskar je povedal Vidu sam. Prišel je brez Nike in brez drugih, kar je bilo že dovolj, da je Vid zaprl zemljevid.

»Kaj ste naredili?«

Oskar se ni usedel.

»Zakaj mislite, da sem kaj naredil?«

»Ker prebivalci, ki pridejo povedat dobro novico, najprej povedo novico.«

Oskar je pogledal proti zaprtemu zemljevidu.

»Stare zapise sem zadržal.«

Vid ga je nekaj časa gledal.

»Katere?«

»Šest primerov. Manjkajočo oznako. Staro obremenitev.«

»Pred kom?«

»Pred javnim poročilom.«

»To ni odgovor.«

Oskar je vzdihnil.

»Pred vsemi, ki tega niso potrebovali za delo.«

»Kdo je odločil, da ne potrebujejo?«

»Jaz.«

Vid je ponovno odprl zemljevid.

»Zakaj mi to govorite?«

»Ker boste izvedeli.«

Vid ga je pogledal. »Povedali ste, ker bi se sicer izvedelo.«

Oskar je prvič pogledal naravnost vanj.

»Prav.«

Vid je čakal.

»In ker sem mislil, da je prav.«

»To je že bolj nevarno.«

Oskar se je usedel.

»Po Prvem sunku je bilo v enem ciklu več kot dvesto prijav. Večina ni bila nič. Če bi ob tem objavili, da imamo še stare primere, neznano oznako in manjkajoče zapise, kaj bi prebivalci slišali?«

»Da pojav ni nov.«

»Ne. Slišali bi, da smo vedeli.«

»Ste?«

»Jaz ne.«

»Nisem vprašal vas.«

Oskar je molčal. Vid je odprl najstarejši zapis.

»Nekdo je vedel dovolj, da je ustvaril oznako.«

»Ali pa je bila oznaka pozneje prenesena nazaj.«

»Možno.«

»Nekdo je lahko združil stare primere po letih.«

»Tudi možno.«

»Torej nimamo dokaza, da je kdorkoli karkoli skrival.«

Vid ga je pogledal.

»Vi pa zdaj skrivate.«

Oskar je stisnil ustnice.

»Začasno.«

»Tudi zapora pri Leonu je bila začasna.«

»In smo jo sprostili.«

»Ko ste ugotovili, da je ne morete upravičiti.«

»Ko smo imeli več podatkov.«

»To je lepši stavek.«

Oskar je vstal, potem pa se spet usedel. Zgladil je rokav, čeprav na njem ni bilo ničesar. Vid je vedel, kaj ta gesta pomeni: ves cikel je govoril z drugimi, vsak je hotel drugačen odgovor, vsi pa isto gotovost.

»Kaj bi vi objavili?« je vprašal.

Vid ni odgovoril takoj.

»Vse.«

»Tudi tisto, česar ne razumete?«

»Predvsem tisto.«

»In ko bodo prebivalci povezali Leona s starim območjem, staro območje s starimi primeri in stare primere z nami?«

»Povejte jim, da povezava ni dokazana.«

Oskar se je tiho zasmejal.

»To sem rekel pri nevarnosti. Zdaj mi očitate, da sem ustvaril preveč gotovosti.«

Vid je za trenutek obstal. Oskar je imel prav. Ne povsem, vendar dovolj.

»Potem povejte daljši stavek,« je rekel.

»Prebivalci ne poslušajo dolgih stavkov.«

»To ni problem resnice.«

»Je, če je moja naloga, da jo slišijo.«

Vid ni imel takojšnjega odgovora. To ga je razjezilo bolj, kot če bi ga imel Oskar.

Oskar je istega cikla stopil pred javnost. Ni lagal. Povedal je, da je bilo po Prvem sunku prijavljenih veliko motenj, da je večina že izločenih in da potrjeni primeri kažejo povezavo z večjimi vezmi. Povedal je, da način prenosa ni znan. Besedo prenos je izbral šele, ko jo je nekdo izmed prisotnih uporabil prvi.

»Torej se prenaša?«

Oskar je odgovoril:

»Ne poznamo načina prenosa.«

Vid, ki je poslušal drugje, je takoj opazil razliko. Vprašanje je bilo, ali prenos sploh obstaja. Oskar je odgovoril, kot da obstaja, le način še ni znan. Ni bila laž. Bila je ena beseda preveč. Nato je prišlo vprašanje o Leonu.

»Ali je prvi primer?«

Oskar je vedel, kaj bi moral reči. Ne. Stari zapisi so to dokazovali. Namesto tega je rekel:

»Trenutno nimamo dokazov, da bi bil katerikoli posameznik izvor pojava.«

Tudi to je bilo res. Vid je zaprl oči. Oskar je nadaljeval. Govoril je mirno, brez velikih besed. Prosil je prebivalcev, naj ne omejujejo stikov na lastno pest, naj prijavijo ponavljajoče se izgube odziva in naj ne širijo nepotrjenih informacij. Nekdo je vprašal:

»Ali ste za podobne primere vedeli že prej?«

Oskar je prvič zastal. Vid je čakal.

»Obstajajo starejši zapisi o lokalnih motnjah,« je rekel Oskar. »Za zdaj ni potrjeno, da gre za isti pojav.«

Vid je odprl oči. To je bilo več, kot je pričakoval. Nekdo drug je vprašal:

»Koliko zapisov?«

Oskar je pogledal proti mestu, kjer je imel pripravljene podatke.

»Več.«

»Koliko?«

»Pregled še poteka.«

»Koliko jih imate?«

Oskar je molčal.

»Šest,« je rekel nazadnje.

V prostoru se ni zgodilo nič dramatičnega. Nihče ni zakričal. Nihče ni odšel. Toda naslednje vprašanje je bilo drugačno.

»Zakaj nam tega niste povedali prej?«

Oskar je pogledal predse.

»Ker nismo vedeli, ali so povezani.«

»Zdaj veste?«

»Ne.«

»Potem zakaj govorite zdaj?«

Oskar je za trenutek pogledal stran.

»Ker je prav, da veste, da obstajajo.«

Vid je ostal pri miru.

***

Do večera je iz šestih starih zapisov nastalo več različic zgodbe. V eni je služba pojav poznala že dolgo in ga prikrivala. V drugi je staro območje namerno zaprla prav zaradi njega. V tretji je bil Leon del preverjanja, ki je šlo narobe. V četrti so bile vse nepravilnosti posledica Prvega sunka, stari zapisi pa ponarejeni. Marta je slišala tri od teh različic, preden je zaprla svoje mesto. Četrto ji je povedal nekdo, ki je trdil, da jo je slišal od nekoga iz Oskarjeve službe.

»Neumnost,« je rekla.

»Kako veste?«

Marta je odprla usta. Potem jih je zaprla.

»Ne vem.«

Moški se je nasmehnil, kakor da je zmagal. Marta ga zaradi tega ni marala. Ko je odšel, je pogledala proti tretjemu dovodu. Po Prvem sunku so ga popravili in od takrat je deloval brez zamude. To bi jo moralo pomiriti. Ni je. Na koncu cikla je prišel Toma. Prvič po več dneh. Bil je videti utrujen, vendar je hodil normalno in ni potreboval pomoči. Marta ga je opazovala, dokler ni prišel na vrsto.

»Ste živi,« je rekla.

Toma jo je pogledal.

»Za zdaj.«

»To ni smešno.«

»Nisem se šalil.«

Marta mu je pripravila, po kar je prišel.

»Še čutite?«

Toma je pogledal proti ljudem za seboj.

»Včasih.«

»Kje?«

»Povsod.«

»To ni odgovor.«

»Pri meni je.«

Marta je počakala. Toma je položil roko na tretjo vez.

»Včasih je čisto normalna. Potem za trenutek ni.«

»In potem?«

»Potem je spet.«

»Boli?«

»Ne.«

»Vam je slabo?«

»Ne.«

»Potem kaj vam je?«

Toma je umaknil roko.

»Nič.«

Marta ga je ostro pogledala.

»Ne govorite mi tega.«

Toma se je prvič rahlo nasmehnil.

»Vidite? Zdaj tudi vi veste, kaj pomeni.«

Odšel je. Marta je gledala za njim. Pozneje je v svoj prvi zapis dodala še eno vrstico:

»Toma se je vrnil. Pojav ostaja.«

Nato je nekaj časa držala zapis odprt. Dodala je:

»Ni videti bolan.«

Besedo bolan je izbrisala. Napisala je:

»Navzven ni spremembe.«

Tega ni izbrisala.

XII

Dokaz je prišel od nekoga, ki ni vedel, da ga ima. Vid je iskal nekoga, ki bi se spomnil starega načina zapisovanja, in našel tri. Prvi se ni spomnil ničesar uporabnega. Drugi se je spomnil preveč in je po nekaj vprašanjih začel popravljati lastne odgovore. Tretja, Ela, je dolgo poslušala, preden je rekla, da oznake ne pozna, pozna pa način, kako so nekoč zapirali primere.

»Če ni bilo ponovitve, se je zapis prenesel med mirujoče.«

»To vem.«

»Ne veste vsega.«

Vid je počakal.

»Mirujoči zapisi niso ostali tam, kjer so nastali. Ob večjih spremembah sistema so jih prenašali skupaj. Pri enem od prenosov se je del oznak izgubil.«

»Kdaj?«

Ela mu je povedala približno obdobje. Bilo je pozneje od najstarejšega primera.

»Torej je oznaka lahko nastala pozneje.«

»Lahko.«

Vid je pomislil na Oskarja. Ena od njihovih najlepših teorij o prikrivanju je pravkar postala precej manj lepa.

»Zakaj potem kaže, da je starejša?«

Ela je skomignila.

»Ker se je pri prenosu ohranil čas zbirke, ne čas oznake. To smo pozneje popravili.«

»Kdo je to vedel?«

»Vsi, ki smo takrat delali s starimi zapisi.«

»Zakaj ni nikjer pojasnjeno?«

Ela ga je pogledala.

»Ker je bilo takrat očitno.«

Vid se je nasmehnil.

»Najnevarnejša vrsta podatka.«

»Kaj?«

»Tisti, za katerega vsi mislijo, da ga ni treba zapisati.«

Ela ni vedela, ali se šali. Vid ji je pokazal številko manjkajoče prijave.

»To poznate?«

Tokrat je potrebovala manj časa.

»To ni prijava.«

Vid je obstal.

»Kaj je?«

»Stara oznaka za skupinski pregled.«

»Pregled česa?«

»Vezi po obremenitvi. Če je bilo na več mestih kaj nenavadnega, so odprli en skupinski zapis in posamezne preglede vezali nanj.«

Vid je ponovno pogledal številko.

»In če skupinski zapis manjka?«

»Potem imate posamezne preglede brez začetka.«

Tako preprosto je bilo. Nihče ni odstranil prve prijave. Morda prve prijave sploh ni bilo. Vid je nekaj časa čutil razočaranje, ki ga ni hotel priznati. Skrivnost je bila manjša. Svet pa zaradi tega ni bil nič bolj razumljiv.

»Se spomnite tega pregleda?«

Ela je pogledala čas.

»Ne.«

»Koga, ki bi se?«

»Morda.«

Povedala mu je ime.

Moški, ki ga je našel, se je imenoval Pavel in je potreboval več časa, da je razumel, zakaj ga Vid sprašuje o dogodku izpred toliko ciklov.

»To je bilo samo preverjanje,« je rekel.

»Zakaj?«

»Ker je nekaj udarilo skozi sistem.«

Vid je dvignil pogled.

»Udarilo?«

»Tako smo govorili. Ni bilo tako kot zdaj. Kratko je bilo.«

»Ste zaznali zakasnitev?«

Pavel je položil prste ob svojo dlan, kakor da išče občutek, ki ga telo še pozna bolje od spomina.

»Na eni vezi.«

»Kje?«

Vid mu je pokazal staro karto. Pavel ni pokazal mesta najstarejšega ohranjenega pregleda. Pokazal je drugo. Precej dlje. Vid je ostal pri miru.

»Ste prepričani?«

»Tam sem bil.«

»Je bil kdo z vami?«

»Dva.«

»Imena?«

Pavel se je spomnil enega. Vid ga je zapisal.

»Kaj se je zgodilo potem?«

»Nič.«

»Nič?«

»Vez je nekaj časa odgovarjala počasi. Potem normalno. Pregledali smo še druge in zaprli primer.«

»Se je ponovilo?«

Pavel je pogledal proti njemu.

»Meni ne.«

»Drugim?«

»Takrat ne.«

»Pozneje?«

Pavel je skomignil.

»Nisem več delal tam.«

Vid je pogledal čas dogodka. Leon se takrat še ni rodil. Tudi Lara ne. Najstarejši pojav, za katerega je zdaj imel živega pričevalca, je bil starejši od njiju obeh. In zgodil se je na območju, ki ni imelo ničesar z Leonovim obiskom starega predela.

***

Oskar je novico sprejel drugače.

»Torej ga lahko izključimo.«

»Kot izvor? Da.«

»Dokončno?«

Vid je pomislil.

»Kolikor je mogoče dokončno pri podatkih, ki jih imamo.«

»To bom vzel kot da.«

»Ne bi.«

Oskar ga ni poslušal. Že je sestavljal sporočilo.

»Leon ni prvi primer. Obstajajo potrjena pričevanja o enakem pojavu iz časa pred njegovim rojstvom.«

Vid je prebral.

»Enakem?«

Oskar ga je pogledal.

»Spet?«

»Podobnem.«

»Če napišem podobnem, bodo rekli, da ga še vedno ščitimo.«

»Če napišete enakem, boste povedali več, kot veste.«

Oskar je nekaj časa držal stavek odprt. Potem je popravil.

»Obstajajo potrjena pričevanja o podobnem pojavu iz časa pred njegovim rojstvom.«

»Bolje.«

»Slabše za razumevanje.«

»Boljše za resnico.«

Oskar je poslal. Vid je pričakoval, da bo s tem nekaj končano. Ni bilo. V kratkem času so se pojavila vprašanja, zakaj so Leona sploh omejevali, kdo je dovolil javno povezovanje njegovega imena s pojavom in zakaj starega pričevanja niso našli prej. Drugi so trdili, da star primer ne dokazuje ničesar, ker je Leon lahko sprožil novo obliko istega pojava. Nekateri so menili, da je Pavel lagal. Oskar je bral odzive in postajal vedno bolj tih.

»Hoteli so odgovor,« je rekel.

»Dobili so ga.«

»Ne. Dobili so novo vprašanje.«

Vid je pogledal proti zemljevidu.

»Tako navadno delujejo odgovori.«

Oskar se ni nasmehnil.

***

Lara je sporočilo prebrala pri Marti. Ni šla tja zaradi Toma ali tretjega dovoda. Po preverjanju so jo poslali po drugo pot, ker je bila ena od glavnih povezav po Prvem sunku še vedno omejena, in Martino mesto je bilo najbližje, kjer je lahko počakala na naslednji tok. Marta jo je prepoznala šele, ko je Lara že nekaj časa stala ob strani.

»Vi ste od njega.«

Lara jo je pogledala.

»Od koga?«

Marta je takoj vedela, da je vprašanje slabo.

»Poznate Leona.«

»Ja.«

»Toma ga ne.«

Lara ni razumela. Marta je pokazala proti tretji vezi.

»Toma je to čutil prej. Ne vem koliko prej. Ampak ni bil pri vašem Leonu in ni bil v starem predelu.«

»Zakaj mi to govorite?«

Marta je skomignila.

»Ker prebivalci govorijo neumnosti.«

Lara bi ji skoraj rekla, da tudi ona ne ve, kaj je res. Takrat je prišlo Oskarjevo sporočilo. Prebrala ga je enkrat. Potem še enkrat. Marta je ni vprašala, kaj piše. Lara je odprla stik z Leonom. Tokrat ni čakala.

»Nisi bil prvi.«

Odgovora nekaj časa ni bilo.

»Vem,« je rekel.

Lara je obstala.

»Kako veš?«

»Poslali so tudi meni.«

»Aha.«

Oba sta molčala. Lara je pričakovala, da bo občutila olajšanje. Namesto tega jo je bilo sram tistega trenutka, ko je pogledala njegovo roko in se odmaknila.

»Leon.«

»Ja.«

»Takrat pri tebi—«

»Ni treba.«

»Je.«

»Lara.«

»Umaknila sem se.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Vem.«

To je bolelo bolj, kot če bi rekel, da ni opazil.

»Nisem vedela.«

»Tudi jaz ne.«

»Ampak jaz sem—«

»Nisi naredila ničesar.«

Lara je skoraj rekla, da je. Ni. Ker bi morala potem razložiti, kaj. Marta je medtem urejala svoje stvari in se delala, da ne posluša.

»Pridem,« je rekla Lara.

Leon ni odgovoril takoj.

»Ni treba.«

Lara je zaprla oči.

»Ne začni.«

Po kratkem premoru je rekel:

»Prav.«

***

Vid je proti koncu cikla dodal Pavlovo pričevanje na zemljevid. Zdaj je imel dvaindvajset potrjenih ali dovolj verjetnih primerov. Stari primer ni popravil vzorca. Pokvaril ga je še bolj. Ležal je na vezi, ki se je po današnjem zemljevidu zdela oddaljena, po starem pa je segala v isto globoko mrežo kot več drugih primerov. Vid je ponovno položil staro strukturo čez sedanjo.

Povezava je bila tam.

Časovna smer ne. Nika je prišla brez vprašanja in pogledala čez njegovo ramo.

»Torej Leon ni.«

»Ni.«

»Dobro.«

Vid jo je pogledal.

»Zakaj dobro?«

»Ker je bilo prelahko.«

Vid se je skoraj nasmehnil.

»To ni strokovni razlog.«

»Pa je res.«

Nika je pokazala na zemljevid.

»Kaj je zdaj prvi primer?«

Vid je pogledal Pavlovo oznako. Potem najstarejši zapis. Potem prazne dele med njima.

»Še ne.«

»Kaj pa če ga ni?«

»Česa?«

»Prvega.«

Vid se je obrnil proti njej. Nika je kratko skomignila.

»Če se nič ne širi, ga ne potrebujete.«

Vid ni odgovoril. Dolgo po tem, ko je Nika odšla, je na zemljevidu še vedno gledal isto mesto. Prvič ni iskal, kje se je pojav začel. Iskal je, zakaj je sploh mislil, da se je moral nekje začeti.

XIII

Po Prvem sunku so prebivalci pri Marti začeli prihajati prej. Nihče ni rekel, da je razlog strah. Govorili so, da je treba računati na zamude, da so poti še vedno neenakomerne in da je bolje opraviti stvari, preden se tokovi zgostijo. Marta jih ni popravljala. Tudi sama je odpirala nekoliko prej. Tretji dovod je deloval brez napake. Prve cikle ga je preverjala večkrat, kot je bilo potrebno. Potem je nehala šteti. Vsakič je položila roko na isto mesto, počakala na odziv in jo umaknila šele, ko je bil dovolj jasen, da si ni mogla reči, da ga je pričakovala in zato samo mislila, da ga čuti.

Tisti cikel je prišel takoj.

»Dobro,« je rekla.

Odprla je dovod. Prvi tok je prinesel manj kot običajno. Drugi več. Pri tretjem se je eden od ovojev zataknil ob rob in Marta ga je morala potegniti ven z obema rokama. Ko ga je premaknila, je pod njim ostala tanka sled. Najprej je mislila, da je od ovoja. S prstom je potegnila čeznjo. Ni izginila. Bila je ozka, komaj vidna sprememba v površini ob dovodu, dolga približno za dlan. Na enem koncu je bila temnejša, na drugem se je izgubila v spoju.

Marta je poklicala vzdrževalca.

Ni prišel isti kot zadnjič. Novi je bil mlajši in je najprej pogledal dovod, šele potem njo.

»Kaj je?«

Marta mu je pokazala sled. Pogledal jo je od blizu.

»To?«

»Ja.«

»Nič.«

Marta je prekrižala roke.

»To besedo pri meni zadnje čase preveč uporabljate.«

Moški se je nasmehnil.

»Samo stara meja.«

»Česa?«

»Verjetno prejšnjega spoja. Tukaj so nekoč popravljali.«

»Kdaj?«

»Časa nisem pogledal.«

»Je bilo v prejšnjem ciklu?«

»Kaj?«

»Vidno.«

Vzdrževalec je ponovno pogledal.

»Verjetno.«

»Jaz ga nisem videla.«

»Morda niste gledali.«

Marta ga je pogledala tako, da se ni več nasmehnil. Položil je prste na sled, nato nekoliko niže, kjer je prehajala proti spoju.

»Drži,« je rekel.

»Nisem vprašala, ali drži.«

Moški je vzdihnil.

»Kaj pa ste vprašali?«

Marta je hotela odgovoriti, potem pa ugotovila, da ne ve.

»Poglejte še dovod.«

Preveril ga je. Odziv je prišel takoj.

»V redu je.«

»Dobro.«

Vzdrževalec je odšel. Marta je sled prekrila z enim od praznih ovojev, da je prebivalci ne bi gledali. Čez nekaj časa je ugotovila, da jo zato še bolj gleda sama. Ovoj je odstranila.

***

Do sredine cikla se je vse vrnilo v običajen ritem. Prebivalci so prihajali, čakali, jemali svoje in odhajali. Govorice o Leonu so se zmanjšale, ker so dobile nove predmete. Nekdo je trdil, da je Prvi sunek prišel iz zunanjih območij. Drugi, da je bil posledica preobremenjenih vezi. Tretji je vedel za nekoga, ki je poznal nekoga iz vzdrževanja in je zagotavljal, da se pripravlja velika zapora. Marta je poslušala samo toliko, da je vedela, kdaj mora komu reči, naj se umakne in spusti druge naprej. Toma je prišel pozneje kot običajno.

»Zamujate,« je rekla.

»Nisem vedel, da me čakate.«

»Ne čakam vas.«

»Potem ne zamujam.«

Marta mu je podala, po kar je prišel.

»V tem ciklu?«

Toma je vedel, kaj sprašuje.

»Enkrat.«

»Kje?«

»Na poti.«

»Na kateri vezi?«

Povedal ji je. Marta je obstala.

»Kaj?« je vprašal.

»Nič.«

Toma se je nasmehnil.

»Zdaj vi.«

»Ne začenjajte.«

Marta je poznala vez, ki jo je omenil. Ni bila ena od tistih, o katerih so prebivalci govorili. Ni vodila proti Leonovemu predelu in ni bila med glavnimi povezavami, ki so jih po Prvem sunku najpogosteje preverjali.

»Ste prijavili?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Toma jo je pogledal. Marta je že vedela odgovor.

»Ker je izginilo,« sta rekla skoraj hkrati.

Toma se je prvi zasmejal. Marta ne.

»Prijavite.«

»Zakaj?«

»Ker če vsi čakate, da se nekaj ponovi, nihče ne bo vedel za prvo.«

Toma jo je nekaj časa gledal.

»Vi ste se spremenili.«

»Ne.«

»Prej bi rekli, da ni nič.«

Marta mu je podala zadnji ovoj.

»Prej sem bila pametnejša.«

»In zdaj?«

»Zdaj imam več podatkov.«

Toma se je zasmejal še bolj.

»To ste pobrali od tistega Vida.«

»Ne poznam ga.«

»Vsi ga zdaj poznajo.«

Marta ni odgovorila.

Ko je bilo prebivalcev manj, je opazila, da se je tanka sled ob tretjem dovodu podaljšala. Ni bila prepričana. Vzelo ji je nekaj časa, da je našla mesto, kjer se je prej končala. Ni ga označila. To jo je razjezilo. Vzela je majhen košček starega ovoja in ga položila ob konec sledi. Potem je nadaljevala delo.

Čez en tok je preverila.

Sled je segala malo čez rob ovoja. Marta je obstala. Dotaknila se je površine. Ni bila mehkejša. Ni bila toplejša. Ni bilo tresljaja. Samo tanka sprememba, ki je zdaj očitno segala dlje. Ponovno je poklicala vzdrževanje. Tokrat je prišel isti mladi moški. Ko jo je zagledal, je rekel:

»Še vedno drži.«

Marta mu ni odgovorila. Pokazala je košček ovoja.

»To sem dala sem.«

Moški je pogledal sled.

»Kdaj?«

»Pred enim tokom.«

Položil je roko na spoj. Odziv je bil normalen. Nato je pritisnil nekoliko ob strani. Marta je videla, da je nehal dihati.

»Kaj?«

»Nič.«

»Če še enkrat rečete nič, vas bom vrgla ven.«

Moški je umaknil roko.

»Za trenutek je popustilo.«

»Kaj?«

»Ne vem. Površina. Samo malo.«

Marta je pritisnila na isto mesto. Ni čutila ničesar.

»Tukaj?«

»Ja.«

Poskusila je močneje.

»Meni ne.«

»Morda sem se zmotil.«

Marta ga je pogledala.

»Niste se.«

»Kako veste?«

»Ker ste se ustrašili.«

Moški ni odgovoril. Tok v tretji vezi je prihajal enakomerno.

»Zapreti?« je vprašala Marta.

Vzdrževalec je dolgo gledal spoj.

»Ne morem potrditi.«

»Končno normalen odgovor.«

Poklical je nadrejenega. Tokrat Marta ni poslušala vsega, vendar je slišala dovolj: sprememba površine, možna lokalna oslabelost, brez izgube funkcije, priporočilo za pregled.

»Kdaj?« je vprašala, ko je končal.

»V naslednjem ciklu.«

Marta je pogledala vrsto, ki se je ponovno začela zbirati.

»Do takrat?«

»Lahko zaprete.«

»Moram?«

»Ne.«

»Je nevarno?«

»Tega ne morem potrditi.«

Marta je pogledala tretji dovod. Če ga zapre, bodo morali vsi, ki so prihajali po njem, na daljšo pot. Nekateri bodo čakali še en cikel. Če ga pusti odprtega, se morda ne bo zgodilo nič. Beseda morda ji ni bila nič bolj všeč kot beseda nič. Zapirala je počasi. Nekdo iz vrste je vprašal:

»Kaj je narobe?«

Marta je že hotela reči, da gre samo za preverjanje. Stavek je poznala. Slišala ga je dovoljkrat. Namesto tega je rekla:

»Ne vem.«

Prebivalci so jo gledali.

»Koliko časa bo zaprto?«

»Ne vem.«

»Je nevarno?«

Marta je pogledala tanko sled, ki je izginjala v spoju.

»Tudi tega ne vem.«

Nekdo je nejevoljno vzdihnil. Drugi je vprašal, katera pot ostaja odprta. Čez nekaj trenutkov so se začeli premikati drugam. Nihče ni paničaril. Marta je ostala ob zaprtem dovodu. Ko je bila sama, je ponovno položila košček ovoja ob konec sledi. Tokrat ga ni pustila tam. Na ovoju je naredila majhno zarezo in ga spravila med svoje zapise.

Potem je zapisala čas.

Ni napisala, da se nekaj širi. Napisala je:

»Meja se je premaknila.«

XIV

Marta ni poslala svojega zapisa Vidu. Poslala ga je vzdrževanju, ker je bilo to edino mesto, kamor je po njenem sodil. Od tam je prišel do nekoga, ki je ob besedah »meja se je premaknila« dodal oznako za ponavljajočo se nepravilnost, in šele potem se je znašel med podatki, ki jih je pregledovala Nika. Vid ga sprva ni opazil.

Nika ga je.

»Tole.«

Vid je pogledal.

»Kaj z njim?«

»Ni zapisala, da je odziv zamudil.«

»Vidim.«

»Ni zapisala niti, da je izginil.«

»Tudi to vidim.«

»Napisala je, da se je meja premaknila.«

Vid je odprl celoten zapis. Marta je bila natančnejša, kot je pričakoval. Zabeležila je čas prvega opažanja, približen konec sledi, naslednje preverjanje in položaj zareze na koščku ovoja. Vzdrževalec je dodal, da je ob drugem pregledu zaznal kratko popuščanje površine brez izgube funkcije vezi.

»Kje je ta košček?« je vprašal Vid.

Nika je pogledala prilogo.

»Pri njej.«

»Zakaj?«

»Ker ga nihče ni zahteval.«

Vid je vstal.

»Greva.«

Nika je ostala na mestu.

»Kam?«

»Po košček.«

»Lahko ga pošlje.«

Vid jo je pogledal.

»Lahko.«

»Ampak?«

»Hočem videti, kako ga je položila.«

Nika je vstala.

»To bi lahko povedali takoj.«

»Sem mislil, da je očitno.«

Nika se je nasmehnila.

»Najnevarnejša vrsta podatka.«

Vid jo je pogledal.

»To si nekje slišala.«

»Od vas.«

***

Marta ju ni bila vesela.

»Če boste zaprli še drugi dovod, povejte takoj.«

»Ne bomo ničesar zapirali,« je rekel Vid.

»To so mi že rekli.«

»Jaz ne.«

Marta ga je pogledala, nato Niko.

»Kdo je ona?«

»Nika.«

»To ni odgovor.«

Nika je pogledala Vida.

»Všeč mi je.«

Marta se ni nasmehnila. Vid je pokazal na tretji dovod.

»Pokažite mi sled.«

Marta je najprej odprla svoje zapise, vzela košček ovoja in mu pokazala zarezo. Šele potem ju je odpeljala k spoju. Sled je bila daljša. Marta tega še ni vedela. Vid ni rekel ničesar. Položil je košček ob mesto, kjer je bil prejšnji konec. Tanka sprememba je segala mimo zareze. Marta je stisnila ustnice.

»Koliko?« je vprašala.

Vid ni odgovoril.

»Koliko?«

»Malo.«

»To vidim.«

Nika se je sklonila bliže, vendar se površine ni dotaknila.

»Je ves čas raslo?«

»Ne vem,« je rekla Marta. »Nisem sedela tukaj in gledala.«

»Je bil dovod zaprt?«

»Od takrat, ko sem zapisala.«

Nika je pogledala Vida. Vid je že razumel.

»Tok ni šel skozi?«

»Ne.«

»Nihče ga ni uporabljal?«

»Ne.«

»In meja se je vseeno premaknila.«

Marta je pogledala sled.

»Očitno.«

Nika ni rekla ničesar. Vid je položil roko nekoliko stran od spremembe. Odziv vezi je bil čist. Premaknil jo je bliže. Še vedno čist. Tik ob sledi je za trenutek zaznal nekaj manj jasnega, vendar ni vedel, ali je bilo res ali ga je pričakoval. Roko je umaknil.

»Še enkrat,« je rekla Nika.

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker zdaj vem, kaj iščem.«

Marta je prekrižala roke.

»In to je slabo?«

»Za meritev, ja.«

Nika je pogledala proti njej.

»Če pričakuje, da bo nekaj čutil, lahko začne razliko narediti sam.«

Marta je pogledala Vida.

»Ona zna govoriti bolj normalno.«

»Včasih.«

Vid je prosil vzdrževalca, naj pripelje še dva vzdrževalca, ki nista vedela, kje je sled. Vsak je preveril več mest ob dovodu. Prvi ni zaznal ničesar. Drugi je dvakrat označil mesto tik ob spremembi, tretji pa nekoliko niže. Ni bilo dovolj. Toda ni bilo nič. Vid je zapisal rezultate.

»Kaj zdaj?« je vprašala Marta.

»Merili bomo.«

»Kaj?«

»Mejo.«

»In če se premakne?«

Vid je pogledal proti tanki sledi.

»Potem bomo vsaj vedeli, da se je premaknila.«

Marta je vzdihnila.

»Vi ste res tisti, o katerem govorijo.«

»Kaj govorijo?«

»Da znate iz odgovora narediti vprašanje.«

Nika se je zasmejala.

***

V naslednjih dveh ciklih so našli še tri podobne spremembe. Nobena ni bila prijavljena kot bolezen. Nobena ni bila vezana na prebivalca, ki bi zaznal prvi simptom. Dve sta bili ob vezeh, kjer je bilo po Prvem sunku več obremenitev, tretja pa na mestu, ki se v tekočih zapisih sploh ni pojavljalo. Vid je pri vseh zahteval isto.

Označiti mejo.

Zapreti ali omejiti uporabo samo tam, kjer je bilo to potrebno zaradi varnosti. Meriti. Ne sklepati. Rezultati so ga motili. Na dveh mestih se je meja premaknila tudi takrat, ko skozi vez skoraj ni bilo toka. Na enem je ostala pri miru kljub običajni uporabi. Pri Marti se je premaknila dvakrat, nato cel cikel nič.

»Torej ni od uporabe,« je rekla Nika.

»Ne vemo.«

»Spet.«

»Uporaba ni potrebna, da se premakne.«

Nika je pomislila.

»To pa vemo.«

»Da.«

»In prebivalci niso potrebni.«

Vid jo je pogledal.

»Za kaj?«

»Da gre naprej.«

Vid ni odgovoril. Nika je pokazala na tri meritve.

»Na teh mestih ni bilo nikogar, ki bi prej kaj zaznal. Sprememba je bila tam sama.«

»To ne pomeni, da prebivalci niso del mehanizma.«

»Ampak pomeni, da niso nujno nosilci.«

Vid je dolgo gledal podatke.

»Da.«

Nika je sedla.

»Potem to ni bolezen.«

»Tega nisem rekel.«

»Kaj bi še lahko bilo?«

»Veliko stvari.«

»Naštejte tri.«

Vid jo je pogledal. Nika je čakala.

»Ne znam.«

»Potem jih ni veliko.«

»To pomeni samo, da jih jaz ne poznam.«

Nika je bila nekaj časa tiho.

»Kaj pa če se ne premika od primera do primera?«

Vid je pogledal zemljevid.

»Nadaljuj.«

»Kaj pa če primeri samo pokažejo, kje je meja prišla dovolj blizu, da jo kdo opazi?«

Vid ni odgovoril. To je bilo dobro vprašanje. Preveč dobro, da bi mu bilo všeč. Če bi bilo res, bi se velik del njihovega dosedanjega iskanja obrnil. Leon, Toma in drugi ne bi bili točke, med katerimi pojav potuje. Bili bi samo mesta, kjer je nekaj že obstoječega postalo zaznavno. Vid je ponovno odprl vseh dvaindvajset primerov.

»Dodaj spremembe površine.«

Nika jih je.

»Zdaj stare vezi.«

Dodala jih je. Vzorec se je zgostil. Ne dovolj, da bi bil odgovor. Dovolj, da je postal nevaren.

Oskar je prišel pozneje in Vid mu je povedal samo tisto, kar je lahko branil.

»Imamo spremembe, ki napredujejo brez uporabe vezi.«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Brez prebivalcev?«

»Na nekaterih mestih brez zaznanega prehoda.«

»To ni isto.«

Vid ga je pogledal.

»Dobro.«

Oskar ni sprejel pohvale.

»Kaj to pomeni za prenos?«

»Da ga ne smemo predpostavljati.«

»Ljudem smo rekli, da načina prenosa ne poznamo.«

»Vem.«

»Zdaj jim moram reči, da morda prenosa ni?«

»Da.«

Oskar se je sprehodil do roba prostora in nazaj.

»V prejšnjem ciklu smo jim rekli, naj prijavljajo stike.«

»Potem jim v tem ciklu povejte, da je bil razlog za to previdnost, ne dokaz.«

»In v naslednjem ciklu?«

»V naslednjem ciklu jim povejte, kar bomo vedeli v naslednjem ciklu.«

Oskar se je ustavil.

»Vi res mislite, da se družba lahko vodi tako.«

»Kako?«

»Da vsak cikel spremeniš stavek.«

Vid je pogledal meritve.

»Če se vsak cikel spremeni znanje, ja.«

Oskar je odkimal.

»Potem ne vodite prebivalcev. Vodite zapisnik.«

Vid ni odgovoril. Tokrat je imel Oskar morda prav.

»Kaj boste rekli?« je vprašal.

Oskar je dolgo gledal zemljevid.

»Da ni dokazov, da se pojav prenaša med prebivalci.«

Vid je prikimal.

»To je res.«

»In da povezava z vezmi ostaja.«

»Tudi.«

»In da spremljamo spremembe.«

»Da.«

Oskar se je skoraj nasmehnil.

»Tri resnice. Iz njih bodo naredili eno.«

»Katero?«

»Da so nevarne vezi.«

Vid je pogledal proti njemu. Oskar je odšel, preden je lahko odgovoril.

***

Tisti večer je Nika ostala dlje. Vid je mislil, da pregleduje meritve, vendar je gledala staro karto.

»Kaj?« je vprašal.

»Nič.«

Vid je počakal. Nika se je nasmehnila.

»Vidite, kako nadležna je ta beseda?«

»Kaj gledaš?«

Pokazala je na območja, kjer so bile stare vezi najgostejše.

»Če se meja premika skozi strukturo, zakaj je ne vidimo povsod?«

»Ker je morda ni povsod.«

»Ali pa je ne znamo videti.«

Vid je sedel poleg nje.

»To sta dve zelo različni stvari.«

»Vem.«

»In nobene ne moreva dokazati.«

»Vem.«

Nika je še nekaj časa gledala karto.

»Kaj če so naši primeri samo mesta, kjer Svet postane dovolj drugačen, da ga opazimo?«

Vid je hotel odgovoriti, vendar ni. Beseda Svet ga je zmotila. Ne zaradi tega, kar je Nika rekla. Zaradi nečesa, česar še ni znal oblikovati. Pogledal je karto, potem meritve, potem tanke črte starih vezi. Vse, kar je vedel, je bilo narisano znotraj njih. To je bilo samoumevno. Vid je samoumevne stvari praviloma preverjal. Tokrat ni vedel, kako.

XV

Prvo vez so prekinili sami. Ni bila glavna in ni vodila nikamor, kamor ne bi bilo mogoče priti po drugi poti. Povezovala je dva manjša predela, med katerima so prebivalci po Oskarjevem zadnjem sporočilu začeli hoditi redkeje, čeprav je v njem jasno pisalo, da ni dokazov o prenosu med prebivalci. Nekdo je med mirovanjem zaprl spoj. Ob začetku cikla ga niso odprli. Do naslednjega cikla je bila vez prekinjena.

Nihče ni prevzel odgovornosti.

Ko je Oskar izvedel, je zahteval, naj jo obnovijo.

»Zakaj?« ga je vprašal Jakob.

To je bilo prvič, da sta govorila sama. Oskar ga je poznal po odločitvah, ne po pogovorih. Jakob ni spraševal zato, da bi sogovornika pripeljal do svojega odgovora. Hotel je samo vedeti, kaj bo sledilo.

»Ker ne more vsak predel sam odločati, katere vezi bodo ostale.«

»Zakaj ne?«

Oskar ga je pogledal.

»Ker je sistem skupen.«

»Je bila vez nujna?«

»Ne.«

»Je bila prekinitev nevarna?«

»Za zdaj ne.«

»Potem kaj je problem?«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Da bo naslednja morda nujna.«

Jakob je prikimal.

»In?«

»Obnovite jo.«

Oskar je pričakoval daljšo razpravo.

»Tako preprosto?«

»Ne. Samo odločitev je preprosta.«

Jakob je odprl seznam posledic Prvega sunka. Še vedno je bilo več predelov, ki niso dobivali dovolj toka. Dve večji povezavi sta delovali samo delno. Premiki med nekaterimi območji so trajali večkrat dlje kot prej.

»Koliko prebivalcev je odvisnih od nadomestne poti?«

Oskar mu je povedal.

»In če odpove?«

»Imamo še eno.«

»Koliko zdrži?«

Oskar ni vedel. Jakob je pogledal proti njemu.

»To vprašajte, preden karkoli spet zaprete.«

Še preden je Oskar odšel, je prišlo vprašanje z bližnjega območja. Imeli so eno prosto vzdrževalno skupino in dve zahtevi: poškodovan stranski prehod ter dovod, po katerem je prihajala oskrba.

»Kaj je hitreje?« je vprašal Jakob.

»Prehod.«

»Kaj je pomembneje?«

Oskar je pogledal zahtevi. »Dovod.«

»Potem tja.«

Prehod je ostal zaprt še en cikel. Nihče zaradi tega ni bil zadovoljen, vendar je oskrba prišla.

***

V nekaj ciklih je postalo jasno, da prva prekinjena vez ni bila izjema. Nekje so prebivalci postavili zapore. Drugje so omejili tok samo na določene dele cikla. Na dveh območjih so zavračali prebivalce iz predelov, kjer je bilo prijavljenih več nepravilnosti. V enem so zahtevali dokaz, da človek zadnjih deset ciklov ni uporabljal nobene od označenih vezi.

Dokaz ni obstajal.

Zato so ga začeli izdelovati. Oskar je temu nasprotoval. Naslednji cikel je njegova služba uvedla enoten zapis gibanja, da bi preprečila različne lokalne različice. Vid je ob tem rekel samo:

»Zdaj imate dokaz za nekaj, za kar pravite, da ni dokazano pomembno.«

Oskar je odgovoril:

»Imam način, da prebivalci nehajo izumljati svoje.«

Vid ni bil prepričan, kateri od njiju ima prav.

***

Prazno mesto na Martini polici je opazil prvi človek v vrsti. Manjkala je stvar, ki je prej ni nikoli zmanjkalo. Sama po sebi ni bila pomembna in prebivalci bi lahko nekaj časa brez nje, toda Marta prvič ni znala povedati, kdaj bo spet prišla.

»Naslednji cikel?«

»Ne v naslednjem.«

»Čez dva?«

»Tudi tega ne morem obljubiti.«

Moški jo je pogledal.

»Kaj pa veste?«

Marta je hotela reči, da ve, da je tretji dovod zaprt, da druga pot zamuja in da je ena od povezav pred njimi prekinjena zato, ker so jo prebivalci sami prekinili. Namesto tega je rekla:

»Da v tem ciklu tega ni.«

Moški je odšel nezadovoljen. Do konca cikla je isto vprašanje dobila še šestkrat. Naslednji dan je nekdo prišel prej in vzel dvakrat več nečesa drugega. Marta ga je ustavila.

Kmalu zatem je prišel mlad moški in vzel dva ovoja iste stvari. Marta mu je drugega vzela iz rok.

»Enega.«

Moški je obstal. »Drugi je za sosedo. Po sunku ne more do sem.«

Marta ga je pogledala, kakor da preverja, ali si je odgovor izmislil. Ženska za njim je rekla: »Res je.«

Marta mu je vrnila ovoj.

»Naslednjič povejte prej.«

»Saj sem hotel.«

»Zakaj toliko?«

»Ker v naslednjem ciklu morda ne bo.«

»Če boste vsi vzeli dvakrat, ga v tem ciklu ne bo.«

»Potem sem prišel pravočasno.«

Marta mu ni hotela dati vsega. Moški je postal glasnejši. Prebivalci za njim so začeli poslušati.

»Moje je toliko kot od drugih.«

»Ni vaše, dokler ga ne vzamete.«

»Potem ga bom vzel.«

Marta je položila roko na ovoj.

»Ne.«

Moški jo je gledal. Za trenutek je mislila, da ga bo moral nekdo odstraniti. Potem je vzel običajno količino in odšel. Naslednji trije so vzeli manj, kot so nameravali. Marta tega ni komentirala.

***

Lara je Leona obiskovala redkeje. Tokrat ne zaradi strahu pred njim. Pot je postala dolga. Dve neposredni povezavi sta bili omejeni in ena od nadomestnih je sprejemala samo določene tokove. Za pot, ki jo je prej opravila skoraj brez razmišljanja, je zdaj morala preveriti tri prehode. Ko je prišla, Leon ni bil tam. Počakala je. Vrnil se je pozneje z nekom, ki ga ni poznala. Moški je težko hodil in Leon ga je podpiral ob prehodu.

»Kdo je?« je vprašala, ko sta ga spravila na mirno mesto.

»Ne poznam ga.«

Lara ga je pogledala.

»Kako ne veš?«

»Našel sem ga pri zaprti vezi.«

»Kaj mu je?«

»Padel je, ko so preusmerili tok.«

Moški je odprl oči.

»Nisem padel.«

Leon ga je pogledal.

»Prav.«

»Stisnilo me je.«

»Dobro.«

»To ni isto.«

Lara se je skoraj nasmehnila. Leon jo je pogledal.

»Kaj?«

»Samo gledam.«

Moški je čez nekaj časa lahko odšel sam. Ko sta ostala sama, je Lara vprašala:

»Zdaj pobiraš prebivalcev ob vezeh?«

»Samo tiste, ki niso padli.«

Tokrat se je nasmehnila. Bilo je prvič po več ciklih, da sta se oba nasmehnila istemu. Potem je pogledala okoli sebe.

»Koliko jih je odšlo?«

Leon je vedel, kaj misli.

»Precej.«

»Kam?«

»Bliže središču. Nekateri k sorodnikom. Nekateri samo stran.«

»Ti?«

»Ne.«

»Zakaj?«

Leon je skomignil.

»Tukaj sem.«

»To ni razlog.«

»Meni je.«

Lara ni nadaljevala. Opazila je, da je ob eni od notranjih vezi več praznega prostora kot prej. Nekaj stvari, ki jih je Leon vedno imel tam, ni bilo.

»Kaj si naredil s tem?«

»Dal.«

»Komu?«

»Tistim, ki so šli.«

»Zakaj?«

Leon jo je pogledal.

»Ker so šli.«

Lara je prikimala.

***

Vidu je zemljevid postajal manj uporaben ravno takrat, ko so ga vsi začeli gledati. Vsaka nova lokalna zapora je spremenila tokove. Vsaka preusmeritev je ustvarila nove obremenitve. Povezave, ki so bile prej obrobne, so čez nekaj ciklov nosile več, kot so bile vajene. Nato so se tam pojavile nove zamude.

»Zdaj smo sami pokvarili podatke,« je rekel Niki.

»Morda smo pokvarili tudi kaj drugega.«

Vid jo je pogledal.

»Kaj?«

»Vezi.«

»To vemo.«

»Ne. Mislim drugače.«

Nika je pokazala na območje, kjer so po preusmeritvi nastale tri nove nepravilnosti.

»Kaj če jih ne uporabljamo samo za gibanje?«

Vid se je naslonil nazaj.

»Ne uporabljamo jih samo za gibanje.«

»Vem. Tok, sporočila, oskrba.«

»In?«

»Kaj če delajo še nekaj, česar ne opazimo, dokler delajo?«

Vid je nekaj časa gledal zemljevid.

»Na primer?«

»Mehanizma nimam.«

»Potem imaš spet mehanizem brez mehanizma.«

»Vi pa imate Svet, v katerem smo začeli rezati stvari, ker ne vemo, kaj delajo.«

Vid ni odgovoril. Nika je pokazala na prvo samovoljno prekinjeno vez.

»Kaj se je zgodilo tam po prekinitvi?«

Vid je odprl podatke. Nič posebnega. Nika je pokazala drugo. Tudi nič. Pri tretji je prišlo do manjše prerazporeditve toka.

»Vidite?« je rekla.

»Ne.«

»Jaz tudi ne.«

Vid jo je pogledal.

»Zakaj potem—«

»Ker vsi čakajo na nekaj velikega. Morda so posledice majhne, dokler jih ni dovolj.«

Vid je zaprl podatke.

»To je hipoteza.«

»Vem.«

»Slaba.«

»Zakaj?«

Vid je hotel odgovoriti. Ni našel dobrega razloga.

»Ker je ne moreva meriti.«

Nika je skomignila.

»Potem je ne znava meriti.«

***

Do konca cikla je bilo samovoljno prekinjenih sedemindvajset vezi. Oskar je zahteval obnovitev vseh, ki niso bile neposredno nevarne. Jakob je zahteval seznam tistih, ki jih ni bilo mogoče obnoviti brez novih tveganj. Vid je zahteval, naj do nadaljnjega nihče ne prekine nobene dodatne povezave. Prebivalci so naredili vse troje in nič od tega. Nekatere vezi so odprli.

Druge so ostale zaprte.

Tri nove so prekinili še isti cikel. Ko je Oskar proti koncu cikla objavil, da ni dokazov, da so vezi same po sebi nevarne, je bilo sporočilo natančno. Toda ob njem je stal zemljevid območij z največ potrjenimi primeri. Skoraj vsa so ležala ob velikih vezeh. Naslednje jutro so se pred glavnimi prehodi pojavile vrste prebivalcev, ki niso hoteli vstopiti v tok. Nihče jim ni ukazal, naj ostanejo zunaj.

Ostali so sami.

XVI

Vid predloga ni napisal tisti cikel, ko je prvič pomislil nanj. Niti naslednjega ne. Na zemljevidu je označil območje, ki bi ga bilo treba ločiti, nato oznako odstranil, ker se mu je zdela prevelika. Pozneje jo je narisal ožje. Tudi to je izbrisal. Nika ga je tretjič videla.

»Kaj brišete?«

»Predlog.«

»Če je nič, zakaj ste ga narisali trikrat?«

Vid je odložil roko.

»Poskušam ugotoviti, koliko vezi bi bilo treba prekiniti, da bi ločili območja z največ spremembami od preostalega sistema.«

Nika se ni premaknila.

»Prekiniti?«

»Začasno.«

»Vi ste rekli, naj nihče ne reže vezi.«

»Vem.«

»In da ne vemo, kaj vse delajo.«

»Tudi to vem.«

Nika je pogledala zemljevid.

»Kaj se je spremenilo?«

Vid je odprl zadnje meritve. V zadnjih štirih ciklih se je število novih sprememb povečalo. Ne povsod. Ne enakomerno. Toda tam, kjer je bila mreža vezi najgostejša, so se nove meje pojavljale pogosteje in hitreje. Dve območji, ki sta bili po sedanjih poteh daleč narazen, sta bili po stari strukturi skoraj neposredno povezani.

»To še vedno ni dokaz širjenja,« je rekla Nika.

»Ne.«

»Potem zakaj bi rezali?«

Vid je pokazal na tri mesta.

»Ker se na teh straneh meje približujejo istim povezavam.«

»In?«

»Če se pojav premika skozi strukturo, mu te vezi omogočajo nadaljevanje.«

»Če.«

»Da.«

Nika ga je dolgo gledala.

»In če se ne?«

Vid ni odgovoril.

Jakob je prišel pozneje kot Oskar. Vid je hotel najprej govoriti z njim, toda Oskar je izvedel za sestanek in prišel sam. Ni vprašal, zakaj.

»Koliko?« je vprašal Jakob, ko je videl zemljevid.

Vid mu je pokazal območje. Jakob ni gledal oblike. Pogledal je podatke ob njej.

»Koliko prebivalcev?«

Vid mu je povedal približno število.

»Koliko glavnih vezi?«

»Devet.«

»Stranskih?«

»Če želimo res ločiti območje, veliko več.«

»Koliko?«

»Še nimam natančne številke.«

Jakob je pogledal proti njemu.

»Potem še nimate predloga.«

»Imam razlog zanj.«

»Razlog ni predlog.«

Vid je prikimal. Oskar je stal ob strani in prvič ni skušal zapolniti tišine. Jakob je pokazal na označeni pas.

»Kaj se zgodi, če to prekinemo?«

»Če je pojav vezan na strukturo, bi morali zmanjšati prehajanje v nepoškodovane dele.«

»To sem razumel. Kaj se zgodi z nami?«

Vid je pogledal karto.

»Tokovi se preusmerijo.«

»Kam?«

»Na preostale vezi.«

»Zdržijo?«

»Nekatere.«

»Druge?«

»Morali bi zmanjšati uporabo.«

»Oskrba?«

»Slabša.«

»Sporočila?«

»Po daljših poteh.«

»Prehodi prebivalcev?«

»Omejeni.«

Jakob je še vedno gledal zemljevid.

»In območje na drugi strani?«

Vid je molčal nekoliko predolgo.

»Ostane odrezano.«

»Koliko prebivalcev?«

Vid mu je povedal. Oskar se je prvič premaknil.

»Tega ne moremo objaviti tako.«

Jakob ga ni pogledal.

»Nismo še pri objavi.«

»Če pride ven—«

»Oskar.«

Oskar je utihnil. Jakob se je obrnil k Vidu.

»Se bo ustavilo?«

Vid je vedel, da bo prišlo to vprašanje.

»Tega ne morem določiti.«

»Verjetnost?«

»Nimam dovolj podatkov za številko.«

»Ne potrebujem lepe številke.«

»Potem je verjetnost dovolj velika, da predlog obravnavamo.«

Jakob je pogledal črto. »In zaradi tega odrežemo vse te prebivalce?«

Vid ni odgovoril. Jakob je počakal.

»Ker odgovora nimam.«

»Potem zakaj ste me poklicali?«

Vid je pogledal zemljevid.

»Ker se bo čez nekaj ciklov vprašanje morda glasilo drugače.«

»Kako?«

»Zakaj nismo prekinili, ko smo še lahko.«

Jakob je ostal pri miru.

Nika je čakala zunaj, ko so končali.

»In?«

Vid je šel mimo nje.

»Ni še.«

»Vid.«

Ustavil se je.

»Hoče številke.«

»Pametno.«

»Ja.«

»Jih imate?«

»Ne.«

»Potem jih poiščite.«

Vid jo je pogledal.

»Včasih si zelo mlada.«

»Kaj to pomeni?«

»Da še misliš, da številka obstaja samo zato, ker jo potrebujemo.«

Nika je hotela odgovoriti, potem pa ni. Šla sta nazaj k podatkom.

Naslednje tri cikle sta poskušala ugotoviti, kaj bi Velika ločitev v resnici pomenila. Ime je nastalo med njima in Vid ga sprva ni maral. Zvenelo je preveč dokončno. Nika ga je uporabljala prav zato, ker je bilo laže govoriti o nečem, kar ima ime. Najprej sta izračunala tokove. Če bi prekinili samo devet glavnih vezi, ločitev ne bi bila prava. Ostalo bi na stotine manjših povezav, po katerih bi se lahko struktura nadaljevala. Če bi prekinili tudi te, bi bilo treba poseči v pas, ki je bil ponekod ozek, drugje širok in na nekaterih mestih tako gosto povezan, da nista mogla zanesljivo določiti vseh posledic. Vid je našel star primer lokalne ločitve.

Nato drugega.

Tretjega. Pri vseh je sistem po prekinitvi našel novo ravnovesje. Nika je pokazala na obseg.

»To je bilo majhno.«

»Vem.«

»Kolikokrat manjše?«

Vid je izračunal. Nika je nehala govoriti. S prstom je še enkrat preverila številko, čeprav je vedela, da se ne bo spremenila.

»Nihče še ni naredil česa takega,« je rekla.

»Ne.«

»Potem ne veste, ali se bo Svet po tem sploh obnašal enako.«

Vid je pogledal proti njej.

»Ne.«

»In vseeno boste predlagali?«

»Če bodo nove meje še napredovale.«

»Zakaj?«

Vid je odprl zemljevid sprememb.

»Ker če ne naredimo ničesar, tudi ne vemo, kako se bo Svet obnašal.«

Nika je pogledala obe karti.

»To je slab razlog.«

»Je.«

»Imate boljšega?«

»Ne.«

Nekaj časa se ni zgodilo nič, kar bi njun spor premaknilo. Nato je iz območja, ki je bilo do takrat brez sprememb, prišel nov primer. Ležal je na drugi strani ene od povezav, ki bi jo Velika ločitev prekinila. Vid je najprej preveril čas, nato meritev in nazadnje zahteval ponovitev. Rezultat je ostal. Nika je stala ob njem.

»To je lahko naključje.«

»Lahko.«

»Ali napačna meritev.«

»Lahko.«

»Ali nekaj tretjega.«

»Da.«

»Ampak?«

Vid je pogledal prejšnje meje.

»Ampak je tam, kjer bi ga pričakoval, če imam prav.«

Nika ni rekla ničesar. Vid je še nekaj časa gledal oznako, nato odprl predlog. Pas je ostal na zemljevidu.

***

Jakob je dokument prebral brez prekinjanja. Oskar je sedel nasproti njega. Nika ni bila povabljena. Vid je stal ob zemljevidu in prvič si je želel, da bi kdo našel preprosto napako. Jakob je končal.

»Povejte mi brez dokumenta.«

Vid je zaprl zapis.

»Spremembe sledijo strukturi vezi. Ne vemo, ali se širijo, vendar nove meje nastajajo predvsem ob povezani strukturi. Če prekinemo dovolj širok pas vezi, obstaja možnost, da pojav ne bo prešel čez.«

»Možnost.«

»Da.«

»Cena?«

Vid je povedal. Tokrat brez olepševanja. Območja na eni strani bi izgubila velik del oskrbe. Nekateri tokovi bi se ustavili. Prehodi bi bili nemogoči. Sporočila bi lahko izginila. Družine bi ostale na različnih straneh. Del odrezanega območja bi moral preživeti z vsem, kar ima tam. Jakob je poslušal.

»Smrtni primeri?«

Vid je pogledal proti njemu.

»Verjetni.«

Oskar je spustil pogled.

»Koliko?«

»Številke nimam.«

Jakob je vstal in stopil k zemljevidu.

»Če ne prekinemo?«

»Če se pojav nadaljuje po strukturi, lahko doseže večino glavnih vezi.«

»In potem?«

»Tega model ne pokaže.«

Jakob je s prstom sledil pasu, ki ga je Vid označil.

»Če jih prekinemo, ne bo moglo naprej.«

Vid je počasi rekel:

»Če je moja razlaga pravilna.«

»To sem vprašal.«

Vid je vedel, da ni.

»Ne. Vprašali ste, kaj se zgodi, če jih prekinemo.«

Jakob ga je pogledal. Vid je nadaljeval:

»Ne vem, kaj drugega bo šlo z njimi.«

Dolgo ni nihče govoril. Oskar je prvi prekinil tišino.

»Če se odločimo, potrebujem čas.«

Jakob ga je pogledal.

»Za kaj?«

»Da ljudem povemo. Da se premaknejo. Da se pripravijo.«

»Koliko?«

Oskar je pogledal Vida. Vid je pogledal nove meritve.

»Ne veliko.«

Jakob se je vrnil na svoje mesto.

»Koliko je ne veliko?«

Vid ni hotel dati številke. Jakob je čakal.

»Tri cikle,« je rekel Vid.

»In če čakamo štiri?«

»Morda nič.«

»Morda?«

»Morda bo pas, ki ga moramo prekiniti, širši.«

Jakob je prikimal.

Jakob je pogledal zapis. »Tri cikle.«

Vid je odprl usta, potem pa jih spet zaprl. »Ne čisto.«

»Vem.«

Jakob je zaprl dokument.

»Zdaj moramo ugotoviti, ali je to dovolj dober razlog, da se obnašamo, kot da ste.«

***

Vid se je vrnil pozno. Nika je še vedno čakala.

»Ste predlagali?«

»Sem.«

»In?«

»Odločitev še ni sprejeta.«

Nika je pogledala proti zemljevidu.

»Vi bi?«

Vid ni odgovoril.

»Če bi morali zdaj.«

»Danes vam tega ne morem reči.«

»To ni dovolj.«

Vid se je obrnil proti njej.

»Vem.«

Prvič ga ni motilo, da mu je nekdo vrnil njegov lastni odgovor.

XVII

Prvi cikel ni bil namenjen odločitvi. Tako je rekel Jakob. Namenjen je bil temu, da ugotovijo, ali odločitev sploh še lahko odložijo. Vid je razumel razliko, vendar mu ni pomagala. Na zemljevidu so se medtem pojavile še štiri nove spremembe. Dve nista pomenili ničesar za Veliko ločitev. Ena je ležala znotraj območja, ki bi ostalo na odrezani strani. Četrta je bila blizu pasu.

Preblizu.

Nika je ni komentirala.

»Povej,« je rekel Vid.

»Kaj?«

»Kar misliš.«

»Da jo boste uporabili kot dokaz.«

»Ni dokaz.«

»Vem.«

»Potem?«

»Da jo boste vseeno uporabili.«

Vid je pogledal oznako.

»Da.«

Nika je sedla.

»Potem jo vsaj uporabite pošteno.«

»Kako?«

»Povejte, da je lahko naključje.«

»Bom.«

»In da se lahko čez dva cikla pojavi nekaj na drugi strani pasu.«

»Bom.«

»In da lahko prekinitev naredi nekaj, česar ne razumemo.«

Vid jo je pogledal.

»Tudi to bom.«

Nika je prikimala.

»Dobro.«

»To je vse?«

»Ne. Ampak za ostalo nimam podatkov.«

Vid se je skoraj nasmehnil.

***

Oskar je potreboval seznam prebivalcev, ki bi po ločitvi ostali brez neposrednega prehoda. Seznam ni obstajal. Obstajali so zapisi območij, tokov, oskrbe, delovnih poti in začasnih omejitev, toda nihče prej ni potreboval odgovora na vprašanje, koliko življenj se vsak cikel razteza čez določeno črto. Ko so podatke združili, se je številka spreminjala. Prebivalci niso bili tam, kjer so bili zapisani. Nekateri so po Prvem sunku odšli. Drugi so se preselili bliže sorodnikom. Tretji so se vsak cikel premikali med območji, ki bi po Veliki ločitvi ostala na različnih straneh.

»Potrebujem številko,« je rekel Jakob.

Oskar mu je dal razpon. Jakob ga je pogledal.

»To ni številka.«

»To je najbolj poštena številka, ki jo imamo.«

Jakob je še nekaj časa gledal zapis.

»Dobro.«

Oskar je bil presenečen.

»Dobro?«

»Če ne veste, ne veste.«

»Vid vas je okužil.«

Jakob ga je pogledal. Oskar je dvignil roko.

»Slaba beseda.«

Prvič se je Jakob nasmehnil. Samo za trenutek.

***

Novica o možni ločitvi ni prišla iz Oskarjeve službe. Nekdo je opazil meritve ob pasu. Nekdo drug je videl več vzdrževalcev na istih povezavah. Tretji je dodal, da se pripravljajo zapore. Do sredine cikla je bilo že znano, da bodo glavni tokovi prekinjeni. Do večera je nekdo vedel tudi dan. Dan ni bil določen. Prebivalci so se vseeno začeli premikati. Lara je za možnost izvedela od ženske, ki je pred njo čakala na prehod.

»Če imate koga na drugi strani, pojdite v tem ciklu.«

Lara jo je pogledala.

»Na kateri drugi strani?«

Ženska je pokazala proti toku.

»Pravijo, da bodo rezali.«

Lara ni vprašala, kdo pravi. Odprla je stik z Leonom. Ni odgovoril. Poskusila je še enkrat. Nič. Tok se je odprl. Prebivalci pred njo so se premaknili. Lara je ostala. Nekdo za njo je rekel, naj gre naprej. Umaknila se je iz vrste.

***

Leon je bil pri stari povezavi, kjer je po zadnjih preusmeritvah ostalo več prebivalcev, kot jih je območje lahko normalno oskrbovalo. Pomagal je prestavljati stvari iz zaprtega dela v prostor, kjer jih je bilo mogoče razdeliti. Ko je videl Larina sporočila, je takoj vedel, zakaj kliče.

»Si slišal?« je vprašala.

»Sem.«

»Je res?«

»Nisem prepričan.«

»Leon.«

»Res ne vem.«

»Pravijo, da bo šla meja med nama.«

Leon je pogledal proti ljudem okoli sebe.

»Lahko.«

»Mogoče?«

»Ne vem, kje jo bodo naredili.«

Lara je zaprla oči.

»Pridem.«

Leon ni odgovoril.

»Si slišal?«

»Sem.«

»Potem?«

»Počakaj.«

Lara je odprla oči.

»Na kaj?«

»Da izvemo, kaj bodo naredili.«

»Če počakam in zaprejo, ne bom mogla več priti.«

»Če prideš in zaprejo, mogoče ne boš mogla nazaj.«

»Vem.«

Leon je molčal.

»Tega ne boš odločil ti,« je rekla Lara.

»Nisem.«

»Ravno si.«

»Rekel sem samo, da počakaj.«

»To je pri tebi isto.«

Leon je pogledal stran.

»Tukaj ni dobro.«

»Tudi drugje ni.«

»Pri tebi je bolje.«

»Kako veš?«

Ni odgovoril. Lara je počakala.

»Leon.«

»Ja.«

»Če bo meja med nama, na kateri strani hočeš, da sem?«

Dolgo ni bilo nič.

»Na varni.«

Lara se je grenko nasmehnila.

»Katera je?«

Leon ni odgovoril. Tokrat zato, ker ni vedel.

***

Marta je za Veliko ločitev izvedela, ko so jo vprašali, koliko zaloge lahko njeno območje zadrži brez tretjega dovoda.

»Koliko časa?« je vprašala.

Moški iz oskrbe je pogledal zapis.

»V zapisu tega ni.«

»Potem ne vem niti jaz.«

»Recimo deset ciklov.«

Marta je izračunala.

»Če prihaja drugi dovod normalno, dovolj.«

»Če ne?«

»Ne.«

»Koliko manj?«

»Odvisno, koliko prebivalcev bo tukaj.«

»Približno.«

Marta ga je pogledala.

»Vsi ste zadnje čase zaljubljeni v približno.«

Moški ni vedel, ali je to očitek. Marta mu je dala številke. Ko je odšel, je začela šteti sama. Ne zato, ker mu ni zaupala. Ker je vedela, da bo nekdo prišel in vprašal nekaj, česar on ni. Toma je prišel proti koncu cikla.

»Slišal sem, da bo zaprto.«

»Tudi jaz.«

»Boste ostali?«

Marta ga je pogledala.

»Kje naj pa grem?«

Toma je skomignil.

»Na drugo stran.«

»Zakaj?«

»Pravijo, da bo varnejša.«

»Kdo pravi?«

»Vsi.«

Marta je nadaljevala štetje.

»Potem naj gredo vsi.«

Toma je nekaj časa stal.

»Jaz bom šel.«

Marta je nehala šteti.

»Kam?«

Povedal ji je. Bilo je na drugi strani predlaganega pasu.

»Zakaj?«

»Sestra je tam.«

Marta je prikimala. To je bil prvi razlog tisti cikel, ki se ji je zdel dovolj dober.

»Pojdite prej,« je rekla.

»Saj še ni odločeno.«

»Vem.«

»Potem zakaj?«

Marta je pogledala proti zaprtemu tretjemu dovodu.

»Ker se prehodi najlaže zaprejo ravno takrat, ko misliš, da imaš še čas.«

***

Drugi cikel je Jakob zahteval tri odgovore. Koliko prebivalcev lahko premaknejo pred ločitvijo. Koliko oskrbe lahko pustijo na odrezani strani. In koliko časa potrebujejo, da prekinitev izvedejo tako, da ne bo že sama po sebi povzročila takojšnjega zloma tokov. Na prvo vprašanje ni bilo dobre številke. Na drugo je bil odgovor premalo. Na tretje je Vid rekel:

»Dalj, kot imamo.«

Jakob je pogledal proti njemu.

»Potem predlagate, da ne naredimo?«

»Ne.«

»Kaj predlagate?«

Vid je nekaj časa molčal.

Vid je pogledal označeni pas. »Da ne naredimo ne prehitro ne prepozno. Več vam ne znam obljubiti.«

Oskar je spustil pogled. Jakob ni.

»To ni kompromis.«

»Ne.«

»To sta dve nevarnosti.«

»Da.«

Jakob je pogledal oba.

»In izbiramo, kateri damo več časa.«

Vid je prikimal.

***

Tisti cikel je Oskar prvič pripravil sporočilo, ki ga ni znal napisati.

Začel je z: »Zaradi previdnosti bodo nekatere povezave začasno omejene.«

Izbrisal je.

Napisal je: »Pripravlja se nadzorovana ločitev območij z največ potrjenimi spremembami.«

Tudi to je izbrisal. Tretjič je napisal samo:

»Odločitev o večji prekinitvi vezi še ni sprejeta. Ker bi bila lahko sprejeta hitro, prebivalcem na območjih ob predlaganem pasu priporočamo, naj preverijo, na kateri strani želijo ostati, če bo do prekinitve prišlo.«

Prebral je. Beseda želijo ga je motila. Nekateri niso mogli izbirati. Zamenjal jo je.

»…naj preverijo, na kateri strani bodo morali ostati…«

Tudi to ni bilo res. Nekateri bi lahko izbirali. Na koncu je pustil prvi stavek in dodal:

»Če imate nujen razlog za prehod, ga ne odlagajte.«

Vid je prebral sporočilo.

»To bo povzročilo naval.«

»Vem.«

»Potem zakaj?«

Oskar ga je pogledal.

»Ker bo nekdo po zaprtju stal na napačni strani in vprašal, zakaj mu nismo povedali.«

Vid ni odgovoril. Oskar je poslal.

***

Naval se je začel še pred koncem cikla. Glavne povezave so bile polne. Tokovi so se upočasnili. Na dveh mestih so morali prehode začasno zapreti samo zato, da so razbremenili pritisk. To je povzročilo nove govorice, da se je Velika ločitev že začela. Lara je stala v eni od vrst. Tokrat ni klicala Leona. Odločila se je, da bo šla. Ne zato, ker bi verjela, da je njegova stran varnejša. Ne zato, ker bi mislila, da je njena nevarnejša. Šla je, ker ni hotela, da bi o razdalji med njima odločila črta, ki je še v prejšnjem ciklu ni bilo. Ko je bila skoraj pri prehodu, je dobila sporočilo.

Leon.

»Ne hodi.«

Lara ga je prebrala dvakrat. Nato je stopila iz vrste. Prebivalci za njo so se premaknili naprej, kot da je tam nikoli ni bilo. Odgovorila je:

»Zakaj?«

Leon je potreboval dolgo.

»Ker če prideš sem zaradi mene in ostaneš tukaj, bom jaz odločil tudi takrat, ko misliš, da si odločila ti.«

Lara je gledala stavek. To ni bilo podobno Leonu. Ravno zato mu je verjela.

»In če ostanem?«

»Potem boš ostala zaradi sebe.«

Lara je sedla ob rob prehoda. Tokovi so šli mimo nje. Nekaj časa ni odgovorila. Potem je napisala:

»Sovražim, ko imaš prav.«

Leon je odgovoril:

»Tudi jaz.«

Lara se je nasmehnila. Ni šla.

***

Do tretjega cikla je bilo skoraj mogoče verjeti, da se bo odločitev odložila sama. Potem sta zunaj predlaganega pasu prišli dve novi spremembi. Ena je bila nepomembna. Druga ne. Ležala je tik ob vezi, ki bi po Veliki ločitvi ostala na strani, ki so jo hoteli zaščititi. Vid je meritev preveril trikrat. Nika je stala poleg njega.

»Če je prava, je pas preozek,« je rekla.

»Vem.«

»Če ga razširite, bo več prebivalcev odrezanih.«

»Vem.«

»Če ga ne—«

»Vem.«

Nika je utihnila. Vid je razširil oznako. Na zemljevidu je bil premik majhen. Na seznamu prebivalcev ni bil. Jakob je novo različico pogledal samo enkrat.

»Koliko več?«

Oskar mu je povedal. Jakob je zaprl oči. Ne dolgo.

»Ali imamo še čas?«

Vid je pogledal meritve.

»Meritve tega ne povedo.«

Jakob je odprl oči.

»Ne sprašujem, ali veste. Sprašujem, kaj mislite.«

Vid je prvič odgovoril brez zaščite podatkov.

»Mislim, da če bomo čakali na dokaz, bomo odločali po tem, ko odločitev ne bo več koristila.«

Jakob je prikimal. Oskar ga je pogledal.

»Je to odločitev?«

Jakob ni odgovoril takoj. Pogledal je zemljevid, nato seznam območij, nato oceno oskrbe in nazadnje čas, ki so ga še imeli.

»Ne,« je rekel.

Oskar je izdihnil. Jakob je nadaljeval:

»Odločitev bo naslednji cikel.«

Vid ga je pogledal.

»Zakaj ne zdaj?«

»Ker lahko v enem ciklu čez pas pride še veliko prebivalcev.«

»In pojav tudi.«

»Vem.«

Vid je hotel še nekaj reči. Jakob ga je ustavil.

»Vi ste mi povedali, česa ne veste. Zdaj jaz odločam, kaj bomo naredili s tem.«

Vid je utihnil. Jakob je vstal.

»En cikel.«

***

V tistem delu cikla Svet ni bil tišji kot prej. Tokovi so še vedno šli. Sporočila so prihajala. Prebivalci so se premikali v obe smeri, nekateri z jasnim razlogom, drugi samo zato, ker niso prenesli misli, da bi lahko pozneje ostali brez izbire. Na zemljevidu je bila črta. V Svetu je še ni bilo. Toda skoraj vsi so se že obnašali, kakor da obstaja.

XVIII

Ob začetku cikla je Lara vedela, da ne bo šla. Ni bilo nobenega novega sporočila, nobene nove meritve in nobenega razloga, ki ga prejšnji cikel ne bi poznala. Samo vstala je, pogledala stvari, ki jih je prejšnji večer pripravila za pot, in jih začela vračati na mesta. Najprej eno. Potem drugo. Pri tretji je obstala. Bil je majhen predmet, ki ji ga je Leon pred leti popravil in ji ga nato vrnil z besedami, da je bil ves čas skoraj dober. Lara mu je takrat rekla, da skoraj dobro ni dobro. Leon je odgovoril, da je pri nekaterih stvareh dovolj.

Predmet je držala v roki.

Potem ga ni pospravila. Spravila ga je k sebi. Odprla je stik.

»Ostajam.«

Leon je odgovoril hitro.

»Vem.«

Lara je pogledala besedo.

»Kako?«

»Ker si ti.«

»To ni odgovor.«

»Meni je.«

Lara se je nasmehnila.

»Kje si?«

Leon ji je povedal. Bilo je že znotraj območja, ki naj bi po predlogu ostalo na odrezani strani.

»Lahko še prideš ven.«

»Lahko.«

»Boš?«

Leon ni odgovoril takoj.

»Ne.«

Lara je zaprla oči.

»Zakaj?«

»Ker so tukaj prebivalci, ki ne morejo.«

»To ni tvoja odgovornost.«

»Vem.«

»Potem?«

»Še vedno so tukaj.«

Lara ni našla stavka, ki bi ga premaknil.

»Če zaprejo—«

»Vem.«

»Ne veš.«

Leon je molčal. Lara je takoj vedela, da je rekla isto, kar je očitala vsem drugim.

»Oprosti.«

»Za kaj?«

»Pozabi.«

»Lara.«

»Za nič.«

Tokrat je Leon pustil.

***

Jakob je odločitev sprejel brez zemljevida pred seboj. Zemljevid je poznal. Poznal je tudi številke, kolikor so jih imeli, in razpone tam, kjer številk niso imeli. Vedel je, koliko prebivalcev je v zadnjem ciklu prešlo čez predlagani pas, koliko jih je ostalo, koliko oskrbe so uspeli premakniti in koliko je niso. Vid mu je prinesel še zadnje meritve.

»Kaj se je spremenilo?« je vprašal Jakob.

»Dva nova primera.«

»Kje?«

Vid mu je povedal.

»Spremenita predlog?«

»Ne.«

»Vašo gotovost?«

Vid je pomislil.

»Ne.«

»Kolikšna je?«

»Še vedno premajhna za to, kar bomo naredili.«

Jakob je pogledal proti njemu.

»In prevelika, da ne bi?«

»Da.«

Oskar je stal ob strani. Pred seboj je imel pripravljeni dve sporočili. Eno za odločitev. Drugo za odložitev. Jakob je to opazil.

»Katero je boljše?«

Oskar ga je pogledal.

»Nobeno.«

»Dobro.«

Jakob se je naslonil nazaj.

»Če ne naredimo ničesar in ima Vid prav, kaj izgubimo?«

Vid je odgovoril:

»Možnost, da pojav zadržimo pred večino glavne mreže.«

»Če naredimo in nima prav?«

Vid ni odgovoril takoj.

»Povzročimo škodo, ki je ne bi bilo treba.«

»Popravljivo?«

»Delno.«

»Kaj ni?«

Vid je pogledal Oskarja. Oskar je razumel.

»Prebivalci na napačni strani. Prekinjene oskrbe. Nekateri premiki ne bodo več mogoči. Če bodo posledice v toku večje od izračunanih, tudi smrti.«

Jakob je prikimal.

Jakob je nekaj časa gledal oba izračuna. »Če ukrepamo, bomo škodo naredili sami. Če ne, morda pride druga.«

»Da,« je rekel Vid.

»Če čakamo, bomo mogoče vedeli več.«

»Da.«

»Ampak morda prepozno.«

»Da.«

Jakob je pogledal oba.

Jakob je počasi zaprl prvi izračun. »Torej dobre odločitve ni.«

Nihče ni odgovoril.

»Dobro.« Jakob je zaprl drugi izračun.

Oskar je prvi dvignil pogled. Jakob je nadaljeval:

»Prekinili bomo.«

Oskar prvega sporočila ni poslal takoj.

»Koliko časa?« je vprašal.

»Kolikor je potrebno za izvedbo,« je rekel Jakob.

»Prebivalci bodo hoteli še čez.«

»Vem.«

»Če povemo uro, bo naval.«

»Če je ne povemo, bodo nekateri ostali na napačni strani samo zato, ker niso vedeli.«

Oskar je pogledal Vida.

»Kaj je slabše?«

Vid je skoraj odgovoril, potem pa se ustavil.

»To ni moje vprašanje.«

Jakob je prikimal.

»Povejte čas.«

Oskar je odprl sporočilo. Najprej je napisal, da bo ukrep »začasen, nadzorovan in omejen na nujni obseg«. Stavek je prebral še enkrat. Izbrisal je »začasen«. Nato »nadzorovan«. Na koncu je napisal samo, da bo Velika ločitev izvedena ob koncu cikla, da bodo prekinjene določene glavne in stranske vezi, da prehod po začetku postopka ne bo več mogoč in da ni zagotovila, kdaj bodo povezave obnovljene. Vid je to opazil. Nič ni rekel.

Ko je sporočilo prišlo do Marte, je najprej pogledala tretji dovod. Še vedno je bil zaprt. Ločitveni pas ni šel skozi njeno območje, vendar je ena od glavnih poti, po katerih je prihajala oskrba, ostala na drugi strani. Izračun, ki ga je naredila prejšnji cikel, je postal neuporaben. Začela je znova. Nekdo je prišel in vprašal, ali bo naslednji cikel odprta.

»Ne naslednji cikel.«

»Kaj naj potem naredimo?«

Marta je pogledala zalogo.

»Vzemite toliko kot običajno.«

»Kaj pa če potem ne bo?«

»Če boste vzeli več, ga za tiste za vami ne bo že v tem ciklu.«

Moški je nekaj časa stal. Vzel je običajno količino. Marta je nadaljevala štetje. Toma ni prišel. To je bilo dobro. Pomenilo je, da je odšel k sestri dovolj zgodaj. Vsaj tako je upala.

Do sredine cikla so bili glavni prehodi ob pasu polni. Oskarjeva služba je pošiljala isto sporočilo vedno znova: ne potujte brez nujnega razloga; če ste že na strani, kjer nameravate ostati, ne premikajte se; pustite tokove tistim, ki morajo čez. Prebivalci so ga poslušali bolj, kot je Oskar pričakoval. Morda zato, ker je bilo prvič jasno, da nihče ne govori o previdnosti.

Lara ni šla nikamor.

Na poti do svojega mesta je ob stranski vezi zagledala starejšo prebivalko, ki je držala dva ovoja in se prepirala z nadzornikom. Eden je bil zanjo, drugega je hotela odnesti v sosednji predel, vendar je bila pot že omejena.

»Pustite ga meni,« je rekla Lara.

Ženska jo je pogledala. »Poznate jo?«

»Ne.«

Lara je vzela ovoj, poiskala drugo pot in ga predala prvemu človeku, ki je šel v pravi predel. Ko se je vrnila, je bilo pred glavno vezjo še več ljudi. Ni pogledala časa.

Šele potem je odprla svoje mesto in nadaljevala delo.

Delala je, kar je delala vsak običajen cikel, le da je vsake toliko pogledala čas. Leon ji ni pisal. Tudi ona njemu ne. Nekaj pred koncem je vendarle odprla stik.

»Si tam?«

Odgovor je prišel hitro.

»Sem.«

»Še lahko greš?«

»Ne več.«

Lara je vedela, da to ni povsem res. Nekateri prehodi so bili še odprti. Toda za Leona verjetno ni bilo več mogoče priti do njih pravočasno.

»Dobro,« je napisala.

Takoj je izbrisala. Napisala je:

»Prav.«

Leon je odgovoril:

»Ti?«

»Sem.«

To je bilo vse.

Vid je začetek postopka spremljal iz podatkov. Na zemljevidu se ni zgodilo nič dramatičnega. Prva glavna vez je preprosto izginila iz aktivne mreže. Potem druga. Pri tretji je tok nekaj časa nihal, nato se je preusmeril. Stranske povezave so ugašale počasneje. Nika je stala poleg njega.

»Koliko?«

»Sedemnajst odstotkov.«

Čez nekaj časa:

»Triindvajset.«

Nika ni več spraševala. Ko je izginila prva povezava, ki je neposredno povezovala dve veliki območji, so se na zemljevidu takoj spremenile obremenitve drugje. Vid je gledal nove tokove.

»Preveč,« je rekel.

»Kje?«

Pokazal je. Nika je preverila.

»Še znotraj izračuna.«

»Na zgornji meji.«

»Ampak znotraj.«

Vid je prikimal. Postopek se je nadaljeval. Pri dvainštiridesetih odstotkih je ena od nadomestnih vezi izgubila odziv. Vid je obstal.

»Je bila na seznamu?«

Nika je preverila.

»Ne.«

»Obremenitev?«

»Visoka.«

»Prej?«

»Normalna.«

Vid je poklical vzdrževanje. Odgovor je prišel: lokalna preobremenitev, tok preusmerjajo.

»Nadaljujemo?« je vprašal Jakob.

Vid je pogledal številke.

»Da.«

To je bila njegova odločitev. Ne Jakobova. Jakob je samo sprejel, da jo mora nekdo izreči.

Pri šestdesetih odstotkih je Lara prvič občutila spremembo. Ni bila izguba odziva. Tok, ki je šel skozi njeno območje, je za trenutek postal močnejši, nato šibkejši. Prebivalci okoli nje so obstali. Nekdo je vprašal, ali se je začelo.

»Že dolgo se je,« je rekel nekdo drug.

Lara je položila roko na vez. Odziv je bil tam. Odprla je stik z Leonom.

»Čutiš?«

Odgovora ni bilo. Počakala je.

»Leon?«

Nič. Pogledala je čas. Še vedno so prekinjali povezave. Potem je prišlo:

»Ja.«

Lara je izdihnila.

»V redu?«

»Za zdaj.«

Hotela je napisati, naj se pazi. Ni. Napisala je:

»Tukaj tudi.«

Pri osemdesetih odstotkih je Oskar prejel prve podatke o območjih, ki so izgubila več oskrbe, kot je bilo načrtovano. Pri triinosemdesetih so se pojavile prve prekinitve sporočil. Pri sedeminosemdesetih je eno manjše območje ostalo brez stabilnega toka. Jakob je vprašal:

»Ustavimo?«

Vid je pogledal zemljevid. Če bi ustavili, bi ostalo dovolj povezav, da ločitev ne bi bila popolna. Če bi nadaljevali, niso več vedeli, koliko dodatnih posledic bodo sprožili. Nika ga je gledala. Vid je pomislil na njeno vprašanje: kaj če vezi delajo še nekaj, česar ne opazimo, dokler delajo.

»Nadaljujemo,« je rekel.

Nika je spustila pogled.

***

Zadnja glavna vez je bila prekinjena tik pred koncem cikla. Na zemljevidu sta ostala dva velika dela Sveta, med njima pa širok pas neaktivnih povezav. Nekaj drobnih vezi je še odgovarjalo, vendar po njih ni bilo mogoče prehajati in niso nosile običajnega toka. Vid jih je pustil označene.

»Zakaj?« je vprašala Nika.

»Ker obstajajo.«

»Ločitev ni popolna.«

»Za prehod je.«

»Za pojav?«

Vid je pogledal tanke preostale črte.

»Za pojav tega ne morem vedeti.«

Jakob je prišel do njiju.

»Končano?«

Vid je pogledal podatke.

»Da.«

Jakob je stal nekaj časa.

»Koliko smo izgubili?«

Oskar je imel prve številke. Povedal jih je. Bile so slabše od srednje ocene in boljše od najslabše. Jakob je prikimal.

»Smrti?«

»Potrjene tri. Verjetno več.«

Jakob je zaprl oči. Tokrat nekoliko dlje.

Vid je pogledal številko pri potrjenih smrtih. Ko je Nika čez rob položila drug zapis, ga je brez besede odmaknil.

Številka je ostala vidna.

»In pojav?«

Vid je pogledal zadnje meritve.

»Prezgodaj.«

Jakob je odprl oči.

»Seveda.«

***

Lara je ob koncu cikla sedela ob vezi, ki je še vedno odgovarjala. Z Leonom sta bila zdaj na različnih straneh. To je vedela. Čutila pa ni ničesar, kar bi bilo podobno meji. Pred njo je bila ista površina, isti prehod, isti odziv pod roko. Odprla je stik. Ni vedela, ali bo še deloval.

»Si tam?«

Dolgo ni bilo nič. Potem:

»Sem.«

Lara se je naslonila nazaj.

»Torej niso vsega prekinili.«

»Očitno ne.«

»Dobro.«

Tokrat besede ni izbrisala. Leon je po kratkem premoru napisal:

»Skoraj dobro.«

Lara je pogledala majhen predmet, ki ga je ob začetku cikla spravila k sebi.

»Pri nekaterih stvareh je dovolj,« je odgovorila.

Leon ni vprašal, zakaj je to napisala. Ni bilo treba.

XIX

Prvi cikel po Veliki ločitvi ni dokazal ničesar. Vid je to ponovil tolikokrat, da ga Nika proti koncu ni več poslušala. Novi primeri so še prihajali, vendar so bili vsi na strani, kjer so jih že pričakovali. Na zaščiteni strani ni bilo nobenega.

»En cikel,« je rekel Vid.

»To ni vzorec.«

»Vem.«

»Lahko je zamik.«

Nika je pogledala proti njemu.

»Tudi to vem.«

Vid je utihnil. Naslednji cikel je prišel en sam nov primer. Na odrezani strani. Tretji cikel nobeden. Vid je preveril, ali se je zmanjšalo število prijav. Ni se. Preveril je, ali so zaradi prekinjenih sporočil izgubili podatke. Delno, vendar ne dovolj. Preveril je območja ob pasu, kjer bi moral pojav po njegovi teoriji najprej preiti naprej.

Nič.

Nika je stala za njim.

»Zdaj?«

Vid je pogledal tri prazne cikle na zaščiteni strani.

»Zdaj imamo nekaj.«

»Kaj?«

»Ne vem še.«

Nika se je nasmehnila.

»Seveda.«

***

Četrti cikel je Oskar prvič uporabil besedo uspeh. Ne v javnem sporočilu. Pred Jakobom.

»Če bo še en cikel tako, lahko rečemo, da je ukrep uspel.«

Vid je takoj odgovoril:

»Ne.«

Oskar ga je pogledal.

»Koliko jih potrebujete?«

»Ne gre za število ciklov.«

»Vedno gre za število, samo vi ga še niste izbrali.«

Jakob je sedel ob strani in poslušal.

»Kaj bi morali videti, če ni uspelo?« je vprašal.

Vid je pogledal meritve.

»Nove spremembe na zaščiteni strani. Ali nadaljevanje meja čez pas. Ali vzorec, ki bi pokazal, da ločitev ni pomembna.«

»In česa od tega imamo?«

»Nič od tega.«

Jakob je prikimal.

»Potem za zdaj deluje.«

Vid je hotel ugovarjati. Ni. Za zdaj je bilo natančno. Oskar je pogledal proti Jakobu.

»Prebivalci potrebujejo to.«

»Kaj?«

»Da nekaj deluje.«

Jakob je pogledal Vida.

»Lahko to povemo?«

Vid je dolgo gledal podatke.

»Lahko poveste, da po ločitvi na zaščiteni strani nismo potrdili novih primerov.«

Oskar je vzdihnil.

»In potem se čudite, zakaj prebivalci ne poslušajo dolgih stavkov.«

»To ni dolg stavek.«

»Za vas ne.«

Jakob se je nasmehnil.

»Napišite oba.«

Oskar ga ni razumel.

»Katerega drugega?«

»Tistega, ki ga bodo prebivalci povedali naprej.«

Oskar je pogledal Vida. Vid je vedel, kaj prihaja.

»Za zdaj deluje,« je rekel Jakob.

Oskar je prikimal. Tokrat Vid ni popravil.

***

Pri Marti se je prvi znak izboljšanja pojavil kot nekaj, česar ni bilo treba šteti. Vrsta je bila krajša. Ne zato, ker bi bilo manj prebivalcev. Drugi dovod je po novih preusmeritvah začel prihajati enakomerneje, in prvič po Veliki ločitvi je lahko ljudem povedala, da bo tisto, česar je zmanjkalo, spet prišlo.

»Kdaj?« je vprašala ženska pred njo.

Marta je pogledala zapis.

»V naslednjem toku.«

»Zanesljivo?«

Marta je hotela reči ne vem. Potem je pogledala potrjeno pot.

»Da.«

Beseda ji je bila skoraj nenavadna. Ženska je odšla. Marta je še enkrat preverila zapis, čeprav ni bilo treba. Naslednji tok je prišel. Tisto, česar je zmanjkalo, je bilo v njem. Marta je en ovoj postavila na običajno mesto in ga nekaj časa gledala. Potem je nadaljevala delo. Tretji dovod je ostal zaprt. Tanka sled ob njem se ni premaknila že tri cikle. Marta je vsak cikel položila košček ovoja ob zarezo.

Vedno isto.

Četrti cikel ga ni več vzela iz zapisa.

***

Leon je na svoji strani Velike ločitve prvič prespal ves cikel brez prekinitve. Ni vedel, da se je to zgodilo, dokler se ni zbudil. Prej so ga zbujali prebivalci, ki so potrebovali pomoč pri oskrbi, izgubljeni tokovi ali sporočila, ki so prihajala po nenavadnih poteh. Zdaj je bilo manj vsega. Tudi manj sporočil. Od Lare je prihajalo eno na cikel.

Včasih dve.

Povezava med njima je bila šibka, vendar je držala. Tisti cikel je napisala:

»V tem ciklu je prišlo nekaj, kar je tri cikle manjkalo.«

Leon je odgovoril:

»Kaj?«

Povedala mu je.

»Ne potrebuješ tega.«

»Vem.«

»Zakaj si potem vesela?«

Lara je nekaj časa razmišljala.

»Ker je prišlo.«

Leon je razumel. Na njegovi strani ni prišlo marsikaj. Toda prebivalci so se že prilagodili. Nekaj so razdelili drugače, nekaj nehali uporabljati, nekaj nadomestili. Tisto, kar je bilo prvi cikel videti kot začasno pomanjkanje, je četrti cikel že postajalo nov način življenja. Leon je pomagal pri enem od manjših tokov, ki so ga ponovno vzpostavili znotraj odrezanega območja. Ko je prvič stekel brez prekinitve, so prebivalci okoli njega zaploskali.

Leon ni.

Nasmehnil se je. Nekdo ga je vprašal, ali še vedno čuti izgube odziva. Pomislil je.

»Ne.«

»Koliko časa?«

Leon ni vedel. Ugotovil je, da že več ciklov ni preverjal. To ga je prestrašilo manj, kot je pričakoval.

***

Peti cikel ni bilo novega potrjenega primera nikjer. Ne na zaščiteni strani. Ne na odrezani. Vid je podatke pregledal sam. Nato z Niko. Nato še enkrat brez nje.

»Lahko nehate,« je rekla.

»Kaj?«

»Iskati napako samo zato, ker vam rezultat ni všeč.«

Vid jo je pogledal.

»Rezultat mi je všeč.«

»Zato vam ni všeč.«

Vid se je naslonil nazaj.

»Če je ločitev ustavila pojav, potem je bila struktura vezi del mehanizma.«

»To ste vedeli že prej.«

»Ne. Vedel sem, da je povezana z njim.«

»Zdaj?«

Vid je pogledal širok prazen pas.

»Zdaj je precej težje trditi, da ni.«

Nika je nekaj časa molčala.

»Potem ste imeli prav.«

Vid je takoj odkimal.

»Še ne.«

»Kaj še potrebujete?«

»Da vem, zakaj.«

»To ni isto vprašanje.«

Vid jo je pogledal in zaprl izračun.

***

Oskarjevo naslednje sporočilo je bilo najkrajše po Prvem sunku.

»V zadnjih petih ciklih na zaščiteni strani ni bil potrjen noben nov primer. V zadnjem ciklu novega primera ni bilo potrjenega nikjer. Velika ločitev za zdaj dosega svoj namen.«

Ni napisal, da so zmagali. Prebivalci so to dodali sami. Na nekaterih območjih so odstranili zapore, ki so jih postavili pred ločitvijo. Zapisi gibanja so ostali, vendar jih je preverjalo vse manj prebivalcev. Pri glavnih tokovih ni bilo več vrst tistih, ki niso hoteli vstopiti. Mladi so se spet igrali ob povezavah, dokler jih niso odrasli opozorili, naj ne motijo prehoda. Nekdo je na mestu prve samovoljno prekinjene vezi pustil majhen napis:

»Bali smo se napačne stvari.«

Do večera ga je nekdo odstranil.

***

Jakob je obiskal eno od območij ob ločitvenem pasu brez Oskarja. Ni želel govoriti. Hotel je videti. Na zaščiteni strani so popravljali poti, ki so bile zaradi preusmeritev preobremenjene. Nekaj oskrbe je še vedno zamujalo. Prebivalci so ga prepoznali. Prva ženska mu je rekla:

»Prav ste naredili.«

Jakob je prikimal. Drugi mu je stisnil roko. Tretji je rekel:

»Če bi čakali še en cikel, bi bilo prepozno.«

Jakob ni vedel, ali je to res. Nič ni rekel. Na koncu poti je srečal moškega, katerega sestra je ostala na odrezani strani. Moški ga ni pozdravil. Jakob je obstal.

»Imate stik?«

»Za zdaj.«

»Je v redu?«

»Za zdaj.«

Jakob je prikimal. Moški ga je gledal.

»Vsi vam govorijo, da ste jih rešili.«

Jakob ni odgovoril.

»Mogoče ste jih.«

»Lahko.«

»Moja sestra pa je tam.«

»Vem.«

»Ne veste.«

Jakob je hotel reči, da ima sezname. Ni.

»Ne,« je rekel. »Ne vem.«

Moški je iz žepa vzel majhen kovinski obroček in ga obrnil med prsti.

»To je njen,« je rekel. »Vedno ga je puščala pri meni, ker je stvari izgubljala.«

Jakob je pogledal obroček. Ni segel po njem.

Moški ga je spravil nazaj v žep.

Moški je odšel. Jakob je ostal ob vezi, ki se je končala nekaj območij naprej. Tisti večer ni prebral nobenega sporočila, v katerem so mu čestitali.

***

Sedmi cikel je Vid dovolil, da na zemljevidu odstranijo oznake nevarnosti z dveh območij. Nika je to naredila počasi.

Ob robu zemljevida je ležala majhna kovinska oznaka, ukrivljena od pogostega prestavljanja. Vid jo je poravnal med prsti in jo odložil poleg črte Velike ločitve.

»Boli?«

»Kaj?«

»Da je nekaj uspelo.«

Vid jo je pogledal.

»Ne.«

»Lažete.«

»Ne. Samo nočem zamenjati uspeha ukrepa z razumevanjem pojava.«

»Mogoče ga nikoli ne boste razumeli.«

»Potem bom vedel, da ga ne razumem.«

Nika je odstranila še eno oznako.

»To je skoraj filozofija.«

»Ne žali me.«

Nasmehnila se je. Vid tudi. Prvič po dolgem času je zaprl zemljevid, preden je moral.

***

Lara je Leona obiskala po povezavi ob istem času kot prejšnje cikle.

»Si tam?«

»Sem.«

»Še nič?«

»Nič.«

Tokrat je bila beseda dobra. Lara je položila roko na bližnjo vez. Odziv je prišel takoj, čist in običajen.

»Tukaj tudi.«

Leon je po kratkem premoru napisal:

»Mogoče je res konec.«

Lara je gledala stavek. Pred nekaj cikli bi ga popravila. Vprašala bi, kaj pomeni mogoče, koliko časa mora miniti in kdo je rekel, da je konec. Tokrat ni.

»Mogoče,« je odgovorila.

Majhen predmet, ki ga je ob odločitvi spravila k sebi, je ležal ob njeni roki. Povezava je držala. Tokovi so tekli. Tanka sled pri Marti se ni premaknila. Na Vidovem zemljevidu ni bilo nove oznake. In prvič po dolgem času je bilo mogoče pogledati Svet, ne da bi bilo treba takoj vprašati, kaj je z njim narobe.

XX

Mir ni prišel naenkrat. Najprej je samo nehal odhajati. En cikel je minil brez novega primera, potem drugi, in po nekaj časa prebivalci niso več začeli pogovora z vprašanjem, ali je kdo kaj slišal. Pri glavnih povezavah so ostale oznake Velike ločitve, vendar jih je bilo mogoče gledati, ne da bi se ob njih ustavil. Mladi, ki so se še pred kratkim igrali dlje od vezi, so se vrnili bliže. Odrasli so jih najprej odganjali, potem opozarjali, nazadnje pa večinoma pustili pri miru. Oskar je pripravil sporočilo o postopnem odpravljanju izrednih ukrepov.

Vid ga je prebral.

»Prezgodaj?« je vprašal Oskar.

»Ne.«

Oskar je počakal.

»Samo ne napišite, da je konec.«

»Nisem.«

Vid je še enkrat pogledal. Res ni.

»Dobro.«

Oskar se je naslonil nazaj.

»Veste, nekoč ste mi očitali, da iz negotovosti delam gotovost.«

»Še vedno vam.«

»Zdaj pa vi iz gotovosti delate negotovost.«

Vid je hotel ugovarjati, potem pa se je nasmehnil.

»Verjetno.«

Oskar je pokazal nanj.

»To bom zapisal.«

***

Marta je tretji dovod odprla šele, ko je vzdrževalec prišel dvakrat in obakrat rekel isto. Sled se ni premaknila. Odziv je bil normalen. Spoj je držal. Prvi tok je spustila skozi počasi. Stala je ob strani in gledala, kot da lahko z očmi ustavi nekaj, česar prej ni mogla niti zaznati. Ni se zgodilo nič.

Drugi tok je bil večji.

Tudi nič. Tretjega ni več spremljala do konca. Ko je prišel Toma, je že urejala stvari na običajnih mestih.

»Odprto?«

»Vidite.«

»Sestra pravi, da bo še ostala tam.«

Marta je za trenutek obstala.

»Imate stik?«

»Včasih.«

»Je dobro?«

Toma je skomignil.

»Pravi, da je.«

Marta je prikimala. Ni vprašala, ali mu verjame.

***

Na odrezani strani je Leon prvič popravljal nekaj, kar ni bilo nujno. Majhen nosilec ob eni od notranjih povezav je bil ukrivljen že dolgo pred Prvim sunkom. Vedno je držal dovolj dobro, zato se ga nihče ni lotil. Leon ga je snel, poravnal in vrnil. Moški, ki je delal poleg njega, ga je gledal.

»Zakaj zdaj?«

Leon je preveril, ali drži.

»Ker imam čas.«

Moški se je zasmejal.

»To je slab znak.«

»Zakaj?«

»Če imaš ti čas, se bo nekaj zgodilo.«

Leon ga je pogledal.

»Potem ga ne bom več imel.«

Oba sta se nasmehnila. Pozneje je Lara vprašala, kaj je delal. Povedal ji je.

»Je bilo narobe?«

»Ne dovolj.«

»In si vseeno popravil?«

»Ja.«

Lara je pogledala majhen predmet ob svoji roki.

»Napreduješ.«

Leon ni vprašal, kaj misli.

***

Vid je osmi cikel brez novega primera prvič preživel brez zemljevida. Nika ga je našla pri starih zapisih.

»To je še slabše.«

»Kaj?«

»Ko ne gledate novega, gledate staro.«

Vid je pokazal na zapis o davnem sunku, ki ga je našel pri Pavlu.

»Takrat se je zgodilo nekaj podobnega.«

»To že vemo.«

»Vemo, da je bil sunek. Ne vemo, kaj je bilo potem.«

Nika je sedla.

»Nič?«

»Tako piše.«

»In zdaj vam nič ni všeč.«

Vid je odprl še starejšo karto.

»Takrat niso prekinili vezi.«

»Ker niso vedeli za pojav.«

»Ali pa pojav ni bil takšen.«

Nika je nekaj časa gledala zapis.

»Kaj iščete?«

»Razliko.«

»Med takrat in zdaj?«

»Da.«

»Velika ločitev.«

Vid jo je pogledal.

»To je očitna razlika.«

»Včasih so očitne pomembne.«

»In včasih samo očitne.«

Nika je skomignila.

»Zato imate mene.«

Vid je zaprl zapis.

»Ne vem, ali je to tolažba.«

***

Dogodek, ki je sledil, ni imel opozorila. Ni se začel pri nobeni od označenih meja. Ni bilo izgube odziva, ni bilo počasnega zamika in nihče ni imel časa reči, da je nekaj čudno. Svet je najprej dobil težo. Tako so ga pozneje opisovali tisti, ki so ostali dovolj daleč, da so lahko govorili. Ne kot udarec. Kot pritisk, ki se je v enem trenutku pojavil povsod in vendar ni bil povsod enak. Marta je držala ovoj, ko jo je potisnilo ob tretji dovod.

Nič ni padlo.

To je trajalo komaj trenutek. Potem je prišel zvok. Ne pok. Daljši. Kot da nekaj, kar je bilo ves čas eno, nenadoma ni več hotelo ostati skupaj. Marta je spustila ovoj. Pod njenimi nogami se je prostor premaknil. Tok v tretjem dovodu je izginil. Prvi je sunkovito narasel. Drugi je za trenutek odgovoril z zamikom, nato premočno. Prebivalci so se oprijeli vsega, kar je držalo. Marta je pogledala sled ob spoju. Ni je bilo več mogoče meriti. Od nje se je odprla nova sprememba, širša od vseh oznak, ki jih je prej naredila.

In šla je naprej.

***

Vid je bil na nogah, še preden je Nika karkoli rekla. Podatki so prihajali v sunkih. Najprej izginotja povezav. Potem nenadne obremenitve. Potem območja, ki niso več odgovarjala. Nika je odprla zemljevid. Vid je rekel:

»Stari.«

»Kaj?«

»Odpri staro strukturo.«

Preklopila je. Nova izginotja niso sledila območjem pojava. Niso sledila niti glavnim tokovom. Sledila so pasu Velike ločitve. Ne povsod. Toda dovolj. Nika je zbledela.

»Mi?«

Vid ni odgovoril. Na eni strani pasu je izginila dolga skupina vezi, nato še druga. Med njima je ostal ozek del, ki je nosil več, kot bi smel.

»Zaprite tok tam,« je rekel Vid.

Nika je poslala ukaz. Prepozno. Del je izginil. Na zemljevidu se je prvič pokazala neprekinjena črta. Vid jo je gledal. Ni bila črta pojava. Bila je črta zloma.

***

Jakob je prišel med drugim sunkom. Ta je bil krajši. Močnejši. Ena od povezav v prostoru je izgubila odziv in se ni vrnila.

»Kaj se dogaja?«

Vid mu ni odgovoril takoj.

»Vid.«

»Lomi se ob ločitvi.«

Jakob je pogledal zemljevid.

»Zakaj?«

»Vzroka nimam.«

»Je pojav?«

»Tega še ne morem ločiti.«

»Smo ga povzročili?«

Vid je pogledal pas.

»To smo oslabili mi.«

Jakob je obstal. Oskar je prišel za njim.

»Koliko območij?«

Nika mu je povedala.

»Prebivalci?«

Ni vedela. Oskar je odprl sporočilo. Jakob je rekel:

»Ne še.«

Oskar ga je pogledal.

»Morajo vedeti.«

»Kaj?«

Oskar ni odgovoril. Jakob je pokazal na Vida.

»Najprej naj pove, kaj ve.«

Vid je gledal podatke.

»Vem, da je zlom nastal predvsem ob pasu, kjer smo prekinili vezi.«

»Predvsem?«

»Nekaj poškodb je drugje.«

»Torej smo naredili to.«

Vid je dvignil pogled.

»Ne vem, kaj je sprožilo pritisk.«

»Tega nisem vprašal.«

Vid je utihnil. Jakob je razumel odgovor.

***

Lara je bila dovolj daleč od pasu, da prvi pritisk ni podrl ničesar okoli nje. Drugi jo je vrgel ob vez. Odziv pod roko je prišel pozno. Odprla je stik z Leonom.

»Si tam?«

Nič. Poskusila je še enkrat.

»Leon?«

Povezava je pokazala, da je stik še odprt. Odgovora ni bilo. Lara je vstala. Okoli nje so prebivalci tekli proti glavnim prehodom, čeprav nihče še ni vedel, kam naj gredo. Nekdo je rekel, da se je pas odprl. Nekdo drug, da je odrezana stran izginila. Tretji, da se je pojav vrnil. Lara ni poslušala.

»Leon.«

Tokrat je odgovor prišel. Samo del.

»…sem.«

Lara je zaprla oči.

»Si v redu?«

Dolgo nič.

»…ne vem.«

»Kaj vidiš?«

Odgovor je prišel v treh delih.

»Vezi …«

Potem nič.

»… ni …«

Potem spet nič.

»… tam.«

Lara je gledala besede.

»Pojdi stran od pasu.«

Ni vedela, ali je sporočilo prišlo.

***

Na odrezani strani Leon ni videl pasu. Videl je, da je nekaj, kar je bilo prej daleč, nenadoma blizu. Povezave so se premaknile druga proti drugi, nato narazen. Na mestu, kjer je še pred trenutkom obstajal prehod, je ostala praznina, ki je ni znal oceniti. Moški, s katerim je prej popravljal nosilec, je stal nekaj korakov stran.

»Kam?« je vprašal.

Leon ni vedel.

»Stran.«

»Kam stran?«

Prišel je nov pritisk. Tokrat od spodaj in s strani hkrati. Leon ga je zgrabil za roko. Oba sta padla. Ko je pritisk popustil, je bil moški še tam. Nosilca, ki ga je Leon popravil, ni bilo več. Leon je pomislil, da je bil ves čas skoraj dober. Potem je vstal.

***

Dogodek je trajal manj kot en cikel. Ko se je končal, Svet ni bil isti. Velika ločitev je še obstajala, vendar ne več kot pas neaktivnih vezi. Na več mestih je postala dejanska prekinitev prostora, skozi katero ni bilo mogoče poslati toka, sporočila ali meritve. Vid je gledal zemljevid. Nika je sedela poleg njega.

»Če ne bi prekinili—« je začela.

»Ne.«

Pogledala ga je.

»Ne veva.«

Vid je pokazal na stare podatke.

»Pritisk je prišel od zunaj našega modela. To bi se zgodilo tudi brez nas.«

»Ampak zlom?«

Vid ni odgovoril. Nika je odgovor poznala.

»Zlom je šel po našem pasu.«

»Da.«

»Torej smo ga naredili.«

Vid je dolgo gledal črto.

»Naredili smo mesto, kjer se je najlaže zgodil.«

***

Pozneje je Vid našel prvi podatek, ki mu ni dovolil, da bi krivdo uredil v preprost stavek. Bil je v meritvah iz časa pred Veliko ločitvijo. Majhna nepravilnost ob eni od vezi, ki so pozneje postale del pasu. Takrat so jo označili kot posledico Prvega sunka. Še starejši zapis je na skoraj istem mestu kazal kratko popuščanje, brez nadaljnjih posledic.

Vid je odprl tretji zapis.

Še starejši. Ne dovolj natančen, da bi bil dokaz. Dovolj, da je obstal. Nika je prišla za njim.

»Kaj?«

Vid ji je pokazal. Prebrala je.

»To je bilo prej.«

»Da.«

»Pred ločitvijo.«

»Da.«

»Potem nismo naredili šibkega mesta.«

Vid je pogledal proti črti zloma.

»Ne.«

Nika je izdihnila. Vid pa ni.

»Kaj?«

»Prekinili smo vezi ravno tam, kjer je bilo že šibko.«

Nika je nekaj časa molčala.

»Ker je pojav sledil šibkosti.«

Vid jo je pogledal. To je bila nova možnost. Ne odgovor. Možnost. Če je bila pravilna, potem Velika ločitev ni ustavila nečesa, kar je potovalo po vezeh. Morda je samo prekinila kraje, kjer je bila sprememba najbolj vidna. In pri tem oslabila tisto, kar je bilo oslabljeno že prej. Vid je zaprl oči. Za trenutek je hotel nazaj k času, ko je bilo na zemljevidu pet praznih ciklov in je bilo mogoče verjeti, da so razumeli. Ko jih je odprl, je bila črta še vedno tam.

XXI

Prvo vprašanje po zlomu je bilo, ali se bo ponovil. Drugo, koliko jih je umrlo. Tretje je prišlo pozneje. Kaj ga je povzročilo. Oskar je hotel odgovor na vsa tri, Vid pa ni imel nobenega.

»Za prvo ne vem,« je rekel. »Za drugo še štejemo. Za tretje imamo samo del.«

»Kateri del?«

»Kje je popustilo.«

»Ne zakaj.«

»Ne.«

Jakob je sedel nekoliko stran in poslušal.

»Potem začnimo s tem, kar imamo.«

Vid je odprl zemljevid. Črta zloma je bila najmočnejša ob pasu Velike ločitve, vendar ni bila enaka pasu. Na nekaterih mestih ga je zapustila. Drugje se je ustavila pred njim. Dve poškodbi sta nastali daleč stran.

»Če smo mi vzrok, zakaj tam?« je vprašal Oskar.

»Nismo vzrok pritiska.«

»Mislil sem zloma.«

Vid je pogledal stare meritve.

»Tudi pri zlomu še ni tako preprosto.«

Jakob je dvignil pogled.

»Povejte.«

Vid jim je pokazal tri stare zapise. Slabost na območju je obstajala že prej. Jakob jih je prebral.

»Koliko prej?«

Vid je povedal. Jakob je ostal pri miru.

»Torej tega nismo naredili.«

»Ne prvotne slabosti.«

»Ampak smo jo prerezali.«

»Da.«

Jakob je pogledal črto.

»Bi se zlomilo brez nas?«

Vid ni odgovoril. Jakob je počakal.

»Tega ne morem dokazati.«

»Bi se zlomilo tako?«

»Verjetno ne.«

Jakob je prikimal.

»To je dovolj.«

Vid ga je pogledal.

»Za kaj?«

»Da ne iščem načina, kako si povedati, da nismo ničesar naredili.«

***

Na odrezani strani so bile številke slabše. Nekatera območja se niso več oglašala. Drugod so sporočila prihajala po ostankih povezav, ki jih pred zlomom skoraj nihče ni uporabljal. Leon je z dvema drugima hodil od ene delujoče vezi do druge in preverjal, kam še lahko pošljejo podatke. Moški, s katerim je popravljal nosilec, je šel z njim.

Ime mu je bilo Ivo.

Leon ga prej ni vprašal.

»Zdaj se spomniš?« je rekel Ivo.

»Česa?«

»Da imam ime.«

Leon ga je pogledal.

»Nisem vedel, da te moti.«

»Ni me.«

»Zakaj potem?«

Ivo je skomignil.

»Ker je zdaj smešno.«

Leon se je nasmehnil. Pri naslednji vezi odziva ni bilo. Pri drugi je bil šibek. Tretja je sprejela sporočilo. Leon je poslal samo:

»Sem.«

Ni vedel, ali bo prišlo do Lare.

***

Lara je njegovo sporočilo dobila skoraj polovico cikla pozneje. Do takrat je poslala sedem svojih. Ko se je prikazala beseda, je nekaj časa samo gledala.

»Sem.«

Ni vedela, kdaj jo je napisal. Ni vedela, kje je bil takrat. Ni vedela, ali je še vedno tam. Odgovorila je:

»Tudi jaz.«

Potem je šla pomagat pri seznamih prebivalcev, ki jih niso mogli doseči. Prvič je razumela, zakaj Oskar potrebuje številke, čeprav številke niso prebivalci.

***

Vid je z Niko odstranil vse podatke, ki so nastali po Veliki ločitvi.

»Zakaj?« je vprašala.

»Ker hočem vedeti, kaj je bilo tam, preden smo posegli.«

Ostali so stari primeri, Prvi sunek, Pavlov spomin, nekaj lokalnih popuščanj in tanke spremembe, ki so jih takrat še imenovali nepravilnosti. Vid je dodal mesta poznejšega zloma. Nika je dolgo gledala.

»Preveč se ujema.«

»Da.«

»Pojav je bil tam, kjer je bilo šibko.«

»Ali pa smo šibkost imenovali pojav.«

Nika ga je pogledala.

»To ni isto.«

»Ne.«

Vid je povečal staro območje pri Marti. Tanka meja, ki se je premikala, je bila tik ob spoju. Drug star primer je ležal ob prehodu med dvema strukturama. Tretji ob stari vezi, ki je bila že dolgo manj uporabljena.

»Vsi so ob prehodih,« je rekla Nika.

»Veliko jih.«

»Ker se tam širi.«

Vid jo je pogledal. Nika je takoj dodala:

»Ali ker tam prej opazimo, da nekaj popušča.«

Vid je prikimal.

»Katero?«

»Vprašanje.«

Nika je zavila z očmi.

Pritisk so poskušali razložiti posebej. To je bilo težje. Noben dogodek znotraj njihovega sistema ni bil dovolj velik. Tokovi pred njim niso kazali ničesar. Ni bilo premika iz enega območja v drugo. Ni bilo središča, iz katerega bi se sprememba širila. Vid je primerjal Prvi sunek. Tudi tam je bilo podobno. Ne enako. Dovolj podobno.

»Kaj imata skupnega?« je vprašala Nika.

»Nič, kar bi znali izmeriti pred dogodkom.«

»Potem merimo napačne stvari.«

»Možno.«

»Ali pa stvari, ki jih potrebujemo, niso v sistemu.«

Vid jo je pogledal. Nika je takoj dvignila roke.

»Ne mislim zunaj Sveta.«

»Dobro.«

»Mislim zunaj našega modela.«

Vid je pogledal oba dogodka.

»To lahko rečeva.«

»Lepo od vas.«

»Ne pretiravaj.«

***

Oskar je javnosti moral povedati nekaj, preden je Vid vedel več. Tokrat ni skušal skrajšati negotovosti.

»Zlom je nastal predvsem ob območjih, ki so bila oslabljena že pred Veliko ločitvijo in so bila med ločitvijo dodatno prekinjena. Trenutno ne poznamo vzroka pritiska, ki je zlom sprožil. Ne moremo potrditi, da se je prvotni pojav vrnil.«

Prebral je sporočilo Vidu.

»Kaj bi spremenili?«

Vid je pomislil.

»Ničesar.«

Oskar ga je pogledal.

»To bom tudi zapisal.«

»Tega pa ne.«

Oskar se je prvič po zlomu nasmehnil. Sporočilo je poslal nespremenjeno.

***

Jakob je zahteval pregled vseh odločitev, ki so vodile do Velike ločitve. Oskar mu je rekel, da za to ni pravi čas.

»Zakaj?«

»Ker še rešujemo posledice.«

»Zato.«

»Prebivalci bodo to razumeli kot priznanje krivde.«

»Je ne priznamo?«

Oskar je pogledal proti njemu.

»Priznamo odločitev. Ne vemo še, koliko krivde.«

Jakob je prikimal.

»Potem naj bo tako zapisano.«

Oskar je nekaj časa molčal.

»Če bi v tem ciklu vedeli samo to, kar ste vedeli takrat, bi odločili enako?«

Jakob ni pričakoval vprašanja. Pogledal je proti zemljevidu.

»Da.«

Oskar je bil presenečen.

»Tudi zdaj?«

»Če bi vedel samo tisto, kar sem vedel takrat, da.«

»In če veste to, kar veste zdaj?«

Jakob je pogledal črto zloma.

»Potem vprašanje nima smisla.«

»Zakaj?«

»Ker se za nazaj ne odloča.«

***

Proti koncu cikla je prišel nov podatek iz območja daleč od zloma. Ni bil nov primer. Ni bila zamuda odziva. Merilna skupina je med preverjanjem po sunku zaznala kratek pritisk, ki ni ustrezal nobenemu toku. Trajal je tako malo, da ga je polovica skupine sprva označila za napako. Vid je zahteval vse surove zapise. Nika jih je pregledovala ob njem.

»Smer?«

»Ni je.«

»Središče?«

»Ne.«

»Povezava z zlomom?«

»Nobene, ki jo vidim.«

Vid je odprl čas dogodka. Pritisk se je pojavil po glavnem zlomu. Prepozno, da bi ga povzročil. Prezgodaj, da bi ga lahko razložili s poznejšimi preusmeritvami. Nika je rekla:

»Še en.«

Vid je vedel, kaj misli. Dogodek brez notranjega vzroka.

»Ne napiši tega.«

»Zakaj?«

»Ker notranjega vzroka nismo našli. To ni isto, kot da ga ni.«

Nika je prikimala. Vid je odprl poseben zapis. Dolgo je gledal prazno polje za vzrok. Nato je napisal:

»Vzroka ni mogoče določiti iz dogodkov, ki jih trenutno poznamo znotraj opazovanega sistema.«

Nika je prebrala.

»To je najdaljši način, da napišete ne vem.«

»Je pa natančen.«

»Seveda.«

***

Marta je ob koncu cikla ponovno zaprla tretji dovod. Ne zaradi sledi. Sled je po zlomu postala del večje poškodbe in stare oznake niso več pomenile ničesar. Zaprl se je zato, ker je odziv v spoju začel prihajati v nepravilnih presledkih. Vzdrževalec je rekel, da ni nevarno, če ga ne obremenijo. Marta ga je pogledala.

»To veste?«

Moški je odprl usta. Potem jih je zaprl.

»Ne.«

Marta je prikimala.

»Dobro.«

Zaprl je dovod. Ko je odšel, je Marta vzela košček ovoja z zarezo, ki ga je hranila od prvega premika meje. Prislonila ga je ob poškodbo. Ni se več prilegal ničemur. Nekaj časa ga je držala v roki. Potem ga je spravila nazaj. Ne zato, ker bi bil še uporaben. Ker je nekoč pokazal, kje je bila meja.

XXII

Vid se je naslednjega cikla vrnil k zapisu o pritisku, ne zato, ker bi v njem pričakoval odgovor, ampak ker ga je motilo prazno mesto med tem, kar so izmerili, in tem, kar so znali pojasniti. pred njim so ležali trije zapisi: Prvi sunek, veliki zlom ob Veliki ločitvi in zadnji kratki pritisk daleč od poškodovanega območja. Nika je sedela nasproti njega in jih že drugič brala v obratnem vrstnem redu, kakor da bo zadnji dogodek postal razumljivejši, če bo do prvega prišla od druge strani.

»Nič,« je rekla čez čas.

Vid ni dvignil pogleda. »Kaj nič?«

»Ničesar ni pred njimi. Pri nobenem. Vedno nekaj pride, mi pa začnemo meriti šele potem.«

Vid je s prstom počasi potegnil po času pred Prvim sunkom, kjer so bili tokovi običajni, odzivi brez posebnosti in obremenitve znotraj vrednosti, ki jih takrat nihče ni imel razloga gledati dvakrat. Enako je bilo pred velikim zlomom, če je odmislil slabost, ki je obstajala že prej in ni pojasnjevala trenutka, ko je vse popustilo, in enako pri zadnjem pritisku, ki ni imel niti te prednosti, da bi se zgodil tam, kjer so že vedeli za poškodbo.

»Morda iščeva opozorilo, ki ga sploh ni mogoče zaznati,« je rekel.

Nika je zaprla enega od zapisov. »Ali pa ga ne znamo zaznati.«

Vid je pogledal proti njej, vendar je tokrat ni popravil. Odprl je podatke o tlakih, tokovih in odzivih na več oddaljenih območjih ter jih položil drugega čez drugega. Nekaj časa se ni pokazalo nič, potem pa je Nika opazila drobno sočasnost: ob Prvem sunku so se tri zelo oddaljene vezi odzvale skoraj hkrati, čeprav med njimi ni bilo poti, po kateri bi lahko sprememba v tem času prešla. Pri velikem zlomu je bilo podobno. Ne povsem. Dovolj, da je Vid vstal in poiskal starejše meritve. Do sredine cikla sta imela pet dogodkov.

Noben ni bil dovolj velik, da bi sam kaj dokazoval, skupaj pa so naredili nekaj neprijetnega: kadar je Svet doživel pritisk, ki ga niso znali povezati z notranjim tokom ali premikom, se je sprememba na več oddaljenih mestih pojavila skoraj istočasno. Razdalja ni pojasnjevala zamika, povezave ga niso pojasnjevale in smer ga ni pojasnjevala, ker smeri, ki bi veljala za vse, ni bilo.

Nika je dolgo gledala podatke, nato pa rekla: »Če bi bilo to znotraj sistema, bi moralo nekam priti.«

Vid je ostal ob mizi. »Ali nastati na več mestih hkrati.«

»Iz istega razloga?«

»Lahko.«

»Kje je potem razlog?«

Vid je pogledal skozi zapise, kakor da je vprašanje nekje med njimi in ga je mogoče najti, če dovolj dolgo ne odmakne oči. »Ne vem.«

***

Jakob ga je poslušal brez zemljevida. Od velikega zloma ga je vedno manj zanimalo, kako lepo se nekaj vidi na karti, in vedno bolj, kaj se zgodi, če se odloča po njej. Vid mu je zato povedal samo bistveno: obstajajo dogodki, katerih začetek se v njihovih meritvah ne pokaže kot posledica znanega dogajanja znotraj sistema; posledice se lahko pojavijo na oddaljenih mestih skoraj hkrati; Velika ločitev je določila, kje je Svet ob enem takem pritisku najlaže popustil, ni pa povzročila samega pritiska.

Jakob je poslušal do konca. »Kaj želite, da naredim?«

»Nič.«

Jakob ga je pogledal.

Vid se je popravil. »Ničesar novega. Ne na podlagi tega.«

»Zakaj ste potem prišli?«

»Ker morate vedeti, česa ne znamo napovedati.«

Jakob je položil roko na zaprti zapis pred seboj. »Tega zadnje čase vem precej.«

Vid je nekoč ob takem odgovoru že odpiral nov zapis. Tokrat ga ni.

»Se lahko ponovi?« je vprašal.

»Da.«

»Kdaj?«

»Časa ne znam napovedati.«

»Kje?«

»Kraja tudi ne.«

Jakob je počasi prikimal, nato pogledal proti vratom, za katerimi so prebivalci čakali na odločitve o oskrbi, prehodih in poškodovanih območjih. »Potem bomo popravljali, kar lahko popravimo.« Vid je vstal.

»To je vse?«

Jakob ga je pogledal. »Imate kaj boljšega?«

Vid ni imel.

***

Pri Marti so popravljali drugi dovod, čeprav je še deloval. Po velikem zlomu se je njegov odziv občasno vračal nekoliko premočno in vzdrževalci so hoteli zamenjati del spoja, preden bi iz majhne nepravilnosti nastala večja. Marta jih je pustila delati, sama pa je medtem prestavljala zalogo tako, da nobena vrsta ni stala tik ob povezavi. Pred nekaj cikli bi prebivalci to opazili in spraševali, kaj se dogaja; zdaj so se samo pomaknili tja, kamor jim je pokazala. Ko je mladi vzdrževalec, isti, ki je nekoč pri tanki sledi prvič priznal, da je nekaj za trenutek popustilo, končal, je nekaj časa držal roko na spoju.

»Kaj?« je vprašala Marta.

»V redu je.«

Pogledala ga je.

Moški se je nasmehnil, vendar roke ni umaknil. »Tokrat res.«

Marta je počakala, da jo je sam umaknil. »Potem pustite pri miru.«

Ko je odšel, je odprla dovod in spustila skozi prvi manjši tok. Spoj je držal. Ni ga šla preverjat z roko. Nadaljevala je delo, in šele pozneje je opazila, da je ves čas poslušala, ali bo prišel tisti dolgi zvok, ki ga ni hotela več slišati. Ni prišel.

***

Lara je tisti cikel dobila dve Leonovi sporočili, kar je bilo več kot po zlomu običajno. Prvo je bilo kratko: na njegovem območju so ponovno vzpostavili povezavo do dveh manjših predelov. Drugo je prišlo pozneje in ni govorilo o ničemer pomembnem. Ivo je pri delu izgubil kos orodja in ga potem našel tam, kjer ga je prej trikrat iskal. Lara je prebrala sporočilo še enkrat.

»Kdo je Ivo?« je napisala.

Odgovor je potreboval nekaj časa. »Tisti, ki ni padel.«

Lara se je spomnila moškega, ki ga je Leon nekoč pripeljal s seboj in ki je vztrajal, da ga ni podrlo, ampak stisnilo. »Zdaj ima ime?«

»Ves čas ga je imel.«

»Ti ga nisi.«

Dolgo ni bilo odgovora.

Potem: »Zdaj ga imam.«

Lara se je nasmehnila in položila majhen popravljeni predmet bliže robu. Od Velike ločitve je ležal tam, kjer ga je lahko videla, kadar je sedla k povezavi.

Ni napisala tega Leonu.

Vprašala ga je samo: »Si dobro?«

Odgovor je prišel pozneje. »Sem.«

Tokrat mu je verjela toliko, kolikor je bilo mogoče verjeti eni besedi, ki je prepotovala poškodovani Svet.

***

Proti večeru je Nika našla sled, ki jo je samodejni pregled označil za šum. Vid je zahteval prvotni zapis. Črta je bila majhna, čista in časovno poravnana z zadnjim kratkim pritiskom.

Odprla sta stare meritve in iskala samo kratke, premajhne ali nepovezane sledi, ki so jih prejšnji pregledi zavrgli. Našla sta devet takih primerov.

Štiri sta odložila. Pri dveh čas ni bil dovolj natančen. Tri so se ujemale z dogodki, ki jih nista znala razložiti.

Vid je vse tri pustil na zemljevidu.

Ko je Nika vprašala, kaj pomenijo, je rekel: »Da smo morda ves čas odstranjevali podatke, ki niso ustrezali vprašanju, ki smo ga postavili.«

»Kateremu?«

Vid je pogledal staro karto, na kateri so bile vezi, območja in vse poti, po katerih so znali iskati vzrok. »Od kod je prišlo.«

Nika je počakala.

Vid je s prstom pokazal na tri sočasne sledi, med katerimi ni bilo dovolj hitre povezave. »Morda je bilo napačno že to.«

»Kaj bi bilo pravo vprašanje?«

Vid je dolgo molčal.

»Kaj se je zgodilo z nami v istem trenutku.«

Tisti stavek je ostal med njima še več ciklov. Vid ga ni poslal Oskarju. Namesto poti med dogodki sta začela iskati stvari, ki so se zgodile skupaj. Ob starem Pavlovem dogodku je na oddaljenem robu obstajal kratek zapis o spremembi pritiska. Ob Prvem sunku so se skoraj hkrati odzvale vezi, ki niso delile toka. Ob velikem zlomu je bilo takih mest več.

Nika je nekoč pozno vprašala: »Kaj pa če vzroka preprosto ne moremo najti?«

Vid je zapiral zapise.

»Potem ga ne bomo našli.«

»To vas ne moti?«

»Moti me.«

»Ne izgleda.«

Vid je zaprl zadnji zapis in ostal z roko na njem. »Včasih je razlika med tem, da nečesa ne veš, in tem, da tega ne moreš vedeti.«

Nika je počakala. »Katera je hujša?«

Vid je pogledal proti njej. »Ne vem.«

Tokrat se ni nasmehnila.

***

Na koncu cikla je prišel nov pritisk. Bil je tako šibek, da ga večina prebivalcev ni zaznala. Marta je za trenutek dvignila glavo, ker se ji je zdelo, da je nekaj pod roko odgovorilo drugače, potem pa je bilo vse normalno. Lara ga ni čutila. Leon na svoji strani tudi ne. Meritve pa so ga ujele na sedmih območjih.

Skoraj hkrati.

Vid je stal ob Niki in gledal, kako se oznake pojavljajo druga za drugo, ne po poti in ne od središča navzven, ampak kakor sedem odgovorov na vprašanje, ki ga nihče v njihovem Svetu ni postavil. Nika ni rekla ničesar. Vid tudi ne. Po nekaj trenutkih so se vse vrednosti vrnile v običajno stanje. Na zemljevidu ni ostala nobena nova poškodba.

Samo sedem majhnih oznak.

Vid jih ni povezal s črto.

XXIII

Lara je naslednji cikel začela tako, da je premaknila majhen predmet z roba bliže sebi, čeprav ni bilo nevarnosti, da bi padel, potem pa je odprla stik z Leonom in ga pustila odprtega, ne da bi karkoli napisala. V zadnjih ciklih sta se navadila, da povezava obstaja tudi brez besed; včasih je bilo dovolj že to, da je na njenem robu ostala majhna oznaka, da stik še ni ugasnil, in da je lahko ob delu pogledala proti njej, kakor je nekoč pogledala proti prostoru, kjer je vedela, da bo Leon prišel, četudi ga še ni bilo.

Sporočilo je prišlo šele pozneje.

»Si tam?«

Lara se je nasmehnila, ker je vprašal on.

»Sem.«

Nekaj časa ni bilo ničesar več, potem pa je Leon napisal, da so našli staro povezavo proti notranjosti njegovega območja, tako ozko in dolgo neuporabljeno, da je niso imeli niti na novih kartah. Ivo se je spomnil, da je ko je bil mlad hodil mimo nje, ko je bila še odprta, Leon pa je vedel za njen drugi konec iz časa, ko je zahajal v stari del, zaradi katerega so ga pozneje vsi sumili.

»Torej je bilo vendarle koristno, da si hodil tja, kamor nisi smel,« je napisala Lara.

Odgovor je prišel hitro. »Tega ne povej nikomur.«

»Prepozno.«

Lara je pustila stik odprt in se vrnila k delu. Šele čez čas je opazila, da se oznaka ob povezavi ne spreminja več tako enakomerno kot prej. Za trenutek je bila jasna, potem šibkejša, nato spet jasna. Položila je roko na bližnjo vez. Odziv je prišel brez zamika. Ni poklicala nikogar. Samo počakala je. Oznaka se je umirila.

***

Vid je medtem sedem sočasnih sledi razdelil med tri skupine in jih nato spet združil, ker nobena razdelitev ni povedala več kot prvotni zapis. Nika je nekaj časa gledala, kako premika oznake, potem pa mu je vzela eno iz rok in jo položila nazaj na prvo mesto.

»Kaj delaš?«

»Pomagam.«

»Ne.«

»Potem nehajte premikati nekaj samo zato, ker vam ni všeč, da nima smeri.«

Vid jo je pogledal, vendar oznake ni več premaknil. Sedem mest je ostalo raztresenih po karti, med njimi ni bilo dovolj hitrih vezi in nobena znana sprememba ni mogla v istem trenutku priti do vseh. Vzrok je ostal zunaj tega, kar so znali spremljati.

»Če se ponovi,« je rekel, »ne iščemo najprej poti.«

»Kaj pa?«

»Čas.«

Nika je prikimala. Ni vprašala, kaj bo sledilo, če bo čas spet enak.

***

Ponovilo se je, ko Marta ni bila ob dovodih, Vid ni gledal meritev in Jakob je govoril z ljudmi iz območja, kjer so po zlomu ponovno vzpostavili prvi večji tok. Ni bilo sunka, ki bi koga podrl, in nič ni počilo. Nekaj je samo za trenutek pritisnilo na Svet, tako rahlo, da so nekateri pozneje trdili, da niso čutili ničesar, drugi pa, da so se ustavili, ne da bi vedeli zakaj. Marta je imela v roki dva ovoja. Eden ji je zdrsnil nekoliko niže, preden ga je prijela. Pogledala je proti tlom, nato proti najbližji vezi, kakor da bi od nje pričakovala pojasnilo, in ko ga ni bilo, je oba ovoja odnesla naprej. Jakob je sredi stavka utihnil. Moški pred njim ga je vprašal, ali je kaj narobe.

»Ne vem,« je rekel Jakob.

Čez nekaj trenutkov je nadaljeval tam, kjer je ostal. Vid je dogodek videl šele na meritvah. Tokrat se je ista majhna sprememba pojavila na enajstih območjih in čas je bil tako blizu, da ga ni bilo več mogoče pošteno razložiti z zaporedjem. Nika ni rekla ničesar. Samo postavila je prejšnjih sedem oznak poleg novih enajstih. Vid je gledal oba zapisa, potem odprl Prvi sunek in veliki zlom. Dolgo ni naredil ničesar.

»Zdaj?« je vprašala Nika.

»Zdaj vem, da iščemo vzrok na napačen način.«

»To že veste nekaj ciklov.«

»Ne. Prej sem sumil.«

Nika je počakala.

Vid je s prstom pokazal na enajst oddaljenih mest. »Dogodek ni prišel do njih po vezeh, ki jih poznamo.«

»Kako je potem prišel?«

Vid je umaknil roko. »Tega ne vem.«

Nika je hotela nekaj reči, pa ni. Tudi Vid ni.

***

Leon je pritisk občutil močneje. Z Ivo sta bila v starem delu, kjer je nova pot tekla ob vezeh, ki jih dolgo nihče ni uporabljal, in tam se je prostor za trenutek nagnil tako malo, da bi Leon pred nekaj časa morda mislil, da se je zmotil. Ivo se je oprl ob rob.

»Spet?«

Leon je položil roko na vez. Odziv je prišel.

»Ne vem.«

»Vedno rečeš ne vem.«

»Ker ne vem.«

Ivo se je odrinil od roba. »Enkrat poskusi kaj drugega.«

Leon je pogledal naprej, kjer se je stara povezava izgubljala v temnejšem delu notranjosti. »Dobro. Ne bo nič.«

Ivo se je zasmejal. »Tako je bolje.«

Šla sta naprej. Ko sta se vrnila, ena od vezi za njima ni več odgovarjala. Leon jo je preveril dvakrat, potem tretjič. Ni bilo zamika. Ni bilo šibkega odziva. Ničesar ni bilo. Ivo je stal ob njem.

»Je pomembna?«

Leon je pogledal pot, po kateri sta prišla. »Zdaj je.«

***

Lara je tisti večer dobila njegovo sporočilo po delih. Najprej, da se je nekaj spremenilo v starem delu, nato dolgo nič, potem dve besedi, ki nista pripadali nobenemu stavku, in šele pozneje dovolj, da je razumela, da je ena od novih poti spet zaprta.

»Pridi bliže povezavi,« je napisala.

Leon ni odgovoril.

»Če me bereš, samo napiši karkoli.«

Čakala je tako dolgo, da je vmes vstala, naredila nekaj korakov, se vrnila in poravnala predmet ob roki, čeprav je bil že raven. Potem je prišla pika. Samo pika. Lara jo je gledala in prvič po dolgem času ni zahtevala več.

»Dobro,« je napisala.

Pika se ni ponovila.

***

Oskar je hotel vedeti, ali naj javnost opozorijo na nove pritiske. Vid je rekel, da jih ne morejo skriti, čeprav večina prebivalcev dogodka sploh ni zaznala, in Oskar je prvič vprašal nekaj, kar bi nekoč vprašal Vid.

»Kaj jim to pove?«

Vid je pogledal zapis. »Da se dogajajo spremembe, katerih vzroka ne znamo povezati z znanim dogajanjem znotraj sistema.«

»To smo že povedali.«

»Zdaj imamo več podatkov.«

»In manj odgovora.«

Vid je prikimal.

Oskar je nekaj časa gledal prazno sporočilo. »Potem napišem to.«

»Kaj?«

»Da imamo več podatkov in ne več odgovora.«

Vid ga je pogledal.

»Prebivalci bodo razumeli.«

»Upam.«

Oskar je začel pisati.

***

Naslednji pritisk ni bil šibek. Prišel je brez opozorila, tako kot prejšnji, vendar je tokrat na poškodovanih območjih nekaj vezi popustilo skoraj hkrati. Svet se ni stresel dolgo; samo toliko, da so se tokovi prekinili, da je nekaj predmetov zdrsnilo z mest in da je Lara z obema rokama prijela rob pred seboj. Ko je bilo konec, je najprej pogledala stik.

Še je bil odprt.

»Leon?«

Nič. Počakala je.

»Si tam?«

Dolgo ni bilo ničesar, potem pa se je oznaka premaknila.

»S…«

Lara se je nagnila bliže, kot da bo tako bolje slišala besedo, ki je ni bilo mogoče slišati. Prišel je drugi del.

»…em.«

Lara je zaprla oči.

»Sem tudi jaz.«

Odgovora ni bilo.

»Leon, poslušaj. Ni ti treba ničesar razlagati.«

Oznaka je za trenutek ugasnila in se vrnila.

»Samo ostani tam.«

Prišel je del besede, ki ga ni mogla sestaviti. Potem nič. Lara je čakala. Stik je bil še odprt. To je bilo dovolj, da ni vstala.

***

Na drugi strani Leon ni vedel, koliko njegovih sporočil pride skozi. Ivo je bil nekaj korakov stran in je poskušal ponovno vzpostaviti odziv na vezi, ki je po zadnjem pritisku ostala nema. Leon je imel stik odprt in občasno se je na njem pokazal del Larinega sporočila, nikoli dovolj, da bi bil prepričan, kaj je napisala.

Enkrat je prebral samo: »…treba…«

Pozneje: »…tam.«

Poskusil je odgovoriti.

»Sem.«

Ni vedel, kaj je odšlo.

Ivo je rekel: »Pomagaj mi.«

Leon je odložil stik in prijel vez na drugem mestu. Skupaj sta jo razbremenila, kolikor sta lahko, in odziv se je za trenutek vrnil.

»Drži,« je rekel Ivo.

Leon je pogledal proti njemu.

»Za zdaj.«

Ivo se je nasmehnil. »Tudi to je nekaj.«

Leon se je vrnil k stiku. Larinega novega sporočila ni bilo. Napisal je:

»Si tam?«

***

Sporočilo je do Lare prišlo pozneje, ko je že mislila, da je povezava ugasnila. Besedi sta se pojavili brez opozorila, čisti in celi.

»Si tam?«

Lara je položila roko na majhen predmet ob sebi. Na mestu, kjer ga je Leon nekoč popravil, je bila še vedno drobna nepravilnost, ki jo je lahko začutila z nohtom, če je vedela, kje iskati. Odgovorila je:

»Sem.«

Potem ni dodala ničesar. Leon tudi ne. Povezava med njima je ostala odprta še nekaj časa, šibka in neenakomerna, vendar dovolj živa, da sta oba vedela isto stvar in nobeden ni vedel, koliko časa jo bo še mogoče vedeti. Lara je sedela ob njej, dokler se ni morala premakniti. Preden je vstala, je predmet ob roki poravnala.

Tokrat ga ni premaknila nazaj.

XXIV

Naslednji cikel se je začel brez pritiska, in prav zato je bilo nekaj časa mogoče verjeti, da je prejšnji ostal sam. Lara je vstala prej kot običajno, preverila stik in našla samo oznako, da povezava še obstaja. Leon ni pisal. Ni mu pisala niti ona. Majhen predmet je pustila tam, kjer ga je prejšnji večer poravnala, in ko je šla mimo njega, se ga ni dotaknila. Pri Marti je prvi dovod deloval, drugi so odprli samo do polovice, tretji pa je ostal zaprt. Prebivalci so prihajali po manj, ker so se v zadnjih ciklih naučili, da je bolje odnesti tisto, kar potrebuješ, in se vrniti, kakor stati pred praznim mestom in spraševati, kdo je vzel preveč. Marta tega ni uvedla. Samo nekega cikla je opazila, da se je zgodilo.

Toma je prišel sam.

»Sestra?« je vprašala Marta.

»V redu.«

»Ste govorili?«

»Ne.«

Marta ga je pogledala.

Toma je vzel svoj ovoj in ga obrnil v rokah. »Prišlo je sporočilo. Samo ime.«

»Njeno?«

»Ja.«

Marta je prikimala. Ni rekla, da je to dobro. Toma tudi ne.

***

Vid je nehal iskati vzrok in začel iskati mejo svojih meritev. To ni bila odločitev, ki bi jo znal razložiti Oskarju, zato je ni. Z Niko sta vzela najpreprostejše naprave, tiste, ki so merile samo odziv in čas, ter jih razporedila po območjih, med katerimi ni bilo neposrednih povezav. Če se bo pritisk ponovil, ne bosta spraševala, od kod je prišel. Samo ali se je zgodil skupaj.

»In če se?« je vprašala Nika, ko sta končala.

Vid je pritrdil zadnjo oznako. »Potem bomo vedeli to.«

»Samo to?«

»Samo to.«

Nika je nekaj časa stala ob njem, nato vzela eno od naprav, ki je bila postavljena nekoliko postrani, in jo poravnala. Vid jo je pogledal.

»Kaj?«

»Poravnala sem jo.«

Ni je popravil.

***

Na Leonovi strani je stara povezava zdržala do sredine cikla. Po njej niso mogli pošiljati veliko, vendar je bilo dovolj za kratka sporočila in za podatke o tem, kje še delujejo notranji tokovi. Leon in Ivo sta sedela ob njej, ko je odziv prvič izostal. Ivo je počakal in poskusil še enkrat.

»Mogoče samo zamuja.«

Leon je položil roko nekoliko niže. Nič.

»Še enkrat,« je rekel Ivo.

Leon je poskusil. Odziv je prišel tako šibko, da ga sprva skoraj ni prepoznal.

Ivo se je nasmehnil. »Vidiš.«

Leon ni odgovoril. Spomnil se je prvega trenutka pri Lari, ko je čakal na nekaj, kar bi moralo priti takoj, in si še ni znal priznati, da je zamuda pomembna.

»Pošlji, kar moraš,« je rekel Ivu.

»Ti?«

Leon je odprl stik z Laro. Napisal je samo:

»Si tam?«

Sporočilo je ostalo neodposlano.

***

Pritisk je prišel malo pozneje. Tokrat ga ni bilo mogoče zamenjati za nič drugega. Ni bil močan kakor ob velikem zlomu, vendar je trajal dlje in se ni končal v enem sunku. Svet je počasi popuščal pod nečim, česar nihče ni videl, vezi so se najprej napenjale, potem izgubljale odziv, na poškodovanih mestih pa se je vračal tisti dolgi zvok, ki ga je Marta že poznala. Ko ga je zaslišala, ni pogledala proti tretjemu dovodu. Pogledala je proti ljudem.

»Stran od vezi,« je rekla.

Nihče ni vprašal zakaj. Toma je bil še tam. Prijel je dva ovoja, ki sta zdrsnila, in ju položil na tla, da ne bi padla naprej. Marta je zaprla prvi dovod. Pri drugem je bil mehanizem že brez odziva.

»Pustite,« je rekla vzdrževalcu, ki je stekel proti njemu.

Moški se je ustavil. Tokrat ni bilo kaj popravljati.

***

Vidove naprave so zaznale pritisk skoraj hkrati. Nika je gledala čase, ki so se pojavljali drug za drugim, Vid pa jih ni več prestavljal na zemljevid. Sedem območij, potem dvanajst, nato še štiri. Razlike so bile manjše od časa, ki bi ga potreboval katerikoli znani tok med njimi.

»Skupaj,« je rekla Nika.

Vid je prikimal. Nekaj trenutkov pozneje je ena od naprav ugasnila. Nato druga.

»Poškodba?«

»Iz teh meritev ne morem vedeti.«

Tretja je ostala brez odziva. Nika je pogledala proti njemu. Vid je še vedno gledal čase. Kar sta hotela izmeriti, sta izmerila. Podatek je bil jasen. Ničesar pa ni naredil lažjega.

»Vid.«

»Vem.«

»Kaj?«

Odmaknil je roko od zapisov. »Da se ne začne pri nas.«

Nika ni odgovorila.

Vid je pogledal proti njej in počasi dodal: »To ne pomeni, da vem, kje se začne.«

***

Jakob je bil pri poškodovanem območju, ko so mu sporočili, da pritisk še traja. Oskar ga je našel ob skupini prebivalcev, ki so prestavljali oskrbo stran od povezave, za katero nihče več ni vedel, koliko bo zdržala.

»Morate nazaj,« je rekel Oskar.

Jakob je prijel zadnji ovoj in ga podal ženski na drugi strani.

»Zakaj?«

»Vid ima nekaj.«

»Odgovor?«

Oskar je pogledal stran. Jakob je razumel.

»Potem lahko počaka.«

»Pritisk se širi.«

»Ne širi se.«

Oskar ga je pogledal.

Jakob je položil roko na vez, ki je še držala. »To je rekel Vid, kajne?«

»Da.«

»Potem ne govorite, da se širi.«

Oskar je nekaj časa molčal. »Pritisk traja.«

»To pa lahko poveste.«

Šele ko je bila oskrba premaknjena, je šel z njim.

***

Lara je vedela, da se nekaj dogaja, še preden je prišlo prvo uradno sporočilo, ker je stik z Leonom izginil. Ne prekinil. Izginil. Oznake ni bilo več in na mestu, kjer je bila, je ostalo prazno polje, kot da povezava nikoli ni obstajala. Poskusila je ponovno. Ni bilo kam poslati. Vstala je, naredila dva koraka in se vrnila. Nato je poskusila po drugi poti, ki jo je nekoč uporabila, ko je bila glavna povezava preobremenjena. Tudi tam ni bilo odziva. Šele tretjič je poklicala Oskarjevo službo.

»Iščem območje na drugi strani ločitve.«

Vprašali so katero. Povedala je. Dolgo so preverjali.

»Trenutno nimamo povezave.«

»Trenutno?«

»To je vse, kar vemo.«

Lara je hotela vprašati, kdaj bo spet vzpostavljena. Ni.

»Hvala.«

Odložila je in sedla. Majhen predmet je bil še vedno tam. Tokrat ga ni poravnala.

***

Leon je videl, da sporočilo ni odšlo, in ga pustil odprtega. Ivo je medtem poslal podatke po drugi vezi, vendar se je tudi ta začela odzivati z zamikom. Pritisk ni prihajal v sunkih; ostajal je, popustil za malo in se vrnil, kot teža, ki jo nekdo premakne samo toliko, da preveri, ali nekaj spodaj še drži.

»Morava stran,« je rekel Ivo.

Leon je pogledal staro povezavo.

»Kam?«

Ivo je pokazal proti notranjosti. Tam je bilo manj poškodovanih vezi, vendar tudi manj oskrbe in skoraj nobene možnosti za stik z drugo stranjo. Leon je zaprl sporočilo, ki ni odšlo. Šla sta. Za njima je nekaj časa vse ostalo pri miru. Potem je stara povezava popustila brez zvoka.

***

Pritisk se je proti koncu cikla zmanjšal. Ni prenehal povsod hkrati, ali pa njihove meritve niso bile dovolj natančne, da bi to vedeli. Na nekaterih območjih so se vezi vrnile, na drugih ne. Tokovi so se začeli iskati po novih poteh in prebivalci so spet počeli tisto, kar so znali: prestavljali, podpirali, zapirali, odpirali in šteli. Vid je sedel ob zapisih, ki so mu končno dali odgovor na vprašanje, ki ga je postavil. Dogodek se ni začel na enem mestu njihovega Sveta in nato potoval po vezeh.

To je vedel.

Vse drugo je ostalo odprto.

Nika je sedela poleg njega in ni več spraševala, kaj to pomeni. Čez čas je samo rekla: »Jakobu morava povedati.«

»Da.«

Vid ni vstal.

»Še kaj?«

Pogledal je proti karti, na kateri so bila poškodovana območja, stari primeri, Velika ločitev in novi izpadi. Toliko časa je iskal povezavo med njimi, da se mu je šele zdaj zazdelo čudno, kako samoumevno je bilo vprašanje, kaj v njihovem Svetu povzroča vse, kar se njihovemu Svetu zgodi. Ni zapisal misli.

»Ne,« je rekel. »Samo to.«

***

Lara je proti koncu cikla še enkrat odprla stik. Prazno polje je ostalo prazno. Ni več poskušala po drugih poteh. Sedela je ob vezi, ki je odgovarjala normalno, in poslušala prebivalcev, ki so se vračali k delu, ker je pritisk oslabel in je bilo treba pred naslednjim tokom pripraviti stvari. Nekdo jo je vprašal, ali potrebuje pomoč.

»Ne.«

Moški je odšel. Čez nekaj časa je Lara vzela majhen predmet, ga obrnila in s prstom poiskala drobno nepravilnost na mestu, kjer ga je Leon nekoč popravil. Bila je še tam. Položila ga je nazaj. Povezava pred njo je odgovorila takoj. Lara je položila roko nanjo in počakala še enkrat. Odziv je prišel. Leonovega ni bilo.

XXV

Ko se je pritisk umaknil, se Svet ni vrnil na svoje mesto. To so najprej opazili tisti, ki so vsak cikel hodili po istih poteh in so vedeli, koliko korakov potrebujejo od ene povezave do druge, kje se je bilo treba umakniti toku in na katerem mestu je odziv vedno prišel nekoliko močneje. Zdaj so bile nekatere poti krajše, druge so se končale tam, kjer so se prej nadaljevale, in nekaj območij, ki so jih na kartah še vedno risali skupaj, ni več imelo ničesar, kar bi jih zares povezovalo. Marta je odprla prvi dovod samo toliko, da je skozi spustila nujno oskrbo, nato ga je spet zaprla. Drugi ni odgovarjal. Pri tretjem ni več vedela, kje se konča poškodba in začne spoj, zato ga ni niti preverjala. Prebivalci so prihajali z novimi seznami in vsak je bil krajši od prejšnjega, ne zato, ker bi potrebovali manj, ampak ker marsičesa ni bilo več mogoče dobiti.

Toma je stal ob strani in čakal.

»Še nič?« je vprašala Marta.

Odkimal je. Sestra se ni oglasila. Marta mu ni rekla, naj še počaka. Tudi sama je imela na seznamu imena tistih, ki jih že več ciklov ni mogla niti črtati niti obkrožiti. Pustila jih je tam.

***

Vid in Nika sta ostala brez treh merilnih območij, še preden sta končala primerjavo zadnjega pritiska. Četrto je pošiljalo samo del podatkov, peto pa je kazalo vrednosti, ki jih ni bilo mogoče ločiti od poškodbe same naprave. Vid je nekaj časa poskušal obnoviti zaporedje, nato je zaprl zapis.

»Boste zdaj nehali?« je vprašala Nika.

»Ne še.«

»Potem zakaj ste zaprli zapis?«

Vid je pogledal proti njej. »Ker ga z gledanjem ne bom popravil.«

Nika je sedla. Med njima je ostal zemljevid, vendar na njem ni bilo več mogoče narisati vsega, kar se je dogajalo. Nekatera območja so izginila iz meritev, ne da bi vedela, ali so uničena ali samo odrezana, drugod so prihajala sporočila po poteh, ki jih karta ni več pravilno kazala, in stara črta Velike ločitve je bila ponekod še vidna, ponekod pa jo je novi zlom presekal tako, da ni pomenila ničesar.

Nika je zaprla svoj zapis. »In Jakobu?«

Vid je pogledal prazna mesta.

»Da ne vem več, koliko Sveta sploh še merimo.«

Nika ni zapisala stavka. Zapomnila si ga je.

***

Leon in Ivo sta prišla do območja, kjer je bilo več prebivalcev, vendar manj delujočih vezi. Nihče ju ni vprašal, od kod prihajata. Nekdo jima je pokazal, kam lahko odložita stvari, drugi jima je dal nekaj oskrbe in tretji povedal, da proti notranjosti še obstaja pot, vendar ne vedo, koliko časa bo odprta. Leon je najprej poiskal stik.

Ni ga bilo.

Poskusil je drugo povezavo, nato tretjo. Ena je sprejela del sporočila, vendar ni mogla potrditi, kam je odšlo. Leon je napisal Larino ime in za njim samo dve besedi.

»Sem tukaj.«

Povezava je za trenutek odgovorila. Potem nič. Ivo ga je čakal nekaj korakov stran.

»Greva?«

Leon je še enkrat pogledal stik.

»Greva.«

***

Jakob ni več sprejemal odločitev za ves Svet. Takšne odločitve niso imele več poti, po katerih bi prišle povsod, in tudi če bi jih imele, ni bilo več mogoče vedeti, ali so razmere na oddaljenih območjih še takšne, kot jih kažejo zadnji podatki. Zato je dovolil, da posamezna območja odločajo sama o tokovih, zaporah in oskrbi, Oskar pa je iz sporočil odstranil besede, ki so še pred nekaj cikli pomenile red: enotno, skupno, začasno.

»Začasno bi lahko ostalo,« je rekel Oskar in že med govorom segel proti besedi, kakor da jo bo branil.

Jakob ga je samo pogledal. Oskar je zadržal prst nad besedo, nato jo sam izbrisal.

»Prav.«

Nekaj časa sta sedela brez dela. To je bilo nenavadno, ker ga je bilo povsod preveč, vendar nobeden od njiju ni imel ničesar, kar bi lahko naredil s papirji pred seboj.

»Bi še enkrat naredili isto?« je vprašal Oskar.

Jakob je pogledal proti njemu.

»To ste me že vprašali.«

»Vem.«

»Zakaj spet?«

Oskar je pogledal v stran. »Ker sem upal, da boste tokrat rekli ne.«

Jakob je nekaj časa molčal. »Ne vem.«

Oskar je prikimal. Tokrat mu je bil odgovor dovolj.

***

Pritisk se je vrnil brez jasnega začetka. Nekateri so ga zaznali prej, drugi pozneje, meritev, ki bi pokazala razliko, pa je bilo premalo. Ni bil več dogodek, ki bi prišel in odšel. Ostajal je v Svetu kot nekaj, čemur se je bilo treba prilagajati, dokler je bilo prilagajanje še mogoče. Marta je podprla prvi dovod in ob njem pustila samo toliko prostora, da je tok še lahko šel skozi. Toma ji je pomagal brez vprašanja. Ko je povezava enkrat zadrhtela, sta oba obstala, potem nadaljevala.

»Drži?« je vprašal.

Marta je položila roko nanjo. Odziv je prišel.

»Drži.«

Čez nekaj časa je prišel slabše. Marta ni rekla ničesar.

***

Lara je sporočilo našla šele, ko je že nehala preverjati vsak trenutek. Ni prišlo po stari poti in ob njem ni bilo časa, po katerem bi lahko vedela, kdaj ga je Leon poslal. Bilo je samo njegovo ime in dve besedi.

»Sem tukaj.«

Lara je sedla. Prebrala je še enkrat. Odgovorila je po isti poti, čeprav ni vedela, ali še obstaja.

»Tudi jaz.«

Sporočilo ni dobilo potrditve. Ni ga poslala drugič. Majhen predmet je vzela v roko, ga obrnila in s prstom našla popravljeno mesto. Potem ga je položila nazaj, nekoliko postrani. Pustila ga je tako.

***

Vid je zadnjič videl vseh sedem novih meritev skupaj tik pred tem, ko sta ugasnili še dve napravi. Vrednosti so se dvignile skoraj hkrati in ostale povišane dlje kot prej. Nika je stala ob njem in držala bližnji rob, čeprav se prostor ni premikal dovolj, da bi bilo to potrebno.

»Spet skupaj,« je rekla.

Vid je prikimal.

»Torej?«

Ni odgovoril. Nika ga je pogledala. Vid je počasi zaprl stare zapise, tiste, v katerih je toliko časa iskal začetek, prvega bolnega, prvo napako, prvo pot in prvo odločitev, ki bi lahko vse pojasnila. Nobeden ni bil napačen. Samo nobeden ni bil dovolj velik.

»Dogajajo se stvari,« je rekel, »katerih vzroka ne moremo najti v ničemer, kar lahko opazujemo znotraj Sveta.«

Nika je čakala. Vid ni dodal ničesar.

»In to je vse?«

»Več vam ne morem pošteno reči.«

Nika je pogledala proti meritvam.

»Malo je.«

»Je.«

»Po vsem tem.«

Vid je položil roko na zaprti zapis. »Po vsem tem.«

***

Ko je prvi dovod pri Marti dokončno izgubil odziv, ni bilo zvoka. Tok je samo oslabel in se ustavil. Marta je počakala, ker se je že zgodilo, da se je vrnil. Tokrat se ni. Toma je stal ob njej.

»Kaj zdaj?«

Marta je pogledala police, prebivalce in dva zaprta dovoda, nato proti poti, po kateri je bilo še mogoče priti do sosednjega območja.

»Razdelimo, kar je.«

»In potem?«

Marta je vzela prvi ovoj.

»Potem bomo videli.«

Razdeljevala je počasi. Prebivalci niso segali naprej. Vsak je vzel, kar mu je dala, in se umaknil. Ko je prišel zadnji, je na polici ostal en sam ovoj. Marta ga je pogledala.

»Vaš?« je vprašal Toma.

»Ne.«

»Čigav?«

Marta ni vedela. Pustila ga je tam.

***

Leon in Ivo sta hodila proti notranjosti, dokler je pot še obstajala. Ponekod sta morala čez vezi, ki so se odzivale samo občasno, drugod sta se vračala in iskala drugo smer. Ivo je govoril manj kot prej. Leon skoraj nič. Na enem mestu sta našla skupino prebivalcev, ki je čakala ob zaprtem prehodu.

»Naprej ne gre,« je rekla ženska.

Leon je pogledal povezavo.

»Od kdaj?«

»Nisem štel.«

Ivo je šel preverit drugo stran. Vrnil se je čez nekaj časa.

»Obstaja stara pot.«

»Drži?«

Ivo je skomignil. »Za zdaj.«

Leon se je nasmehnil. Ženska ju je pogledala, kot da ne razume.

»Kaj je smešno?«

»Nič,« je rekel Leon.

Šli so po stari poti.

***

Proti koncu cikla je Lara še enkrat poskusila vzpostaviti stik. Ne zato, ker bi pričakovala odgovor. Roka je šla sama proti mestu, kjer je to počela toliko ciklov, in šele ko je odprla prazno polje, je vedela, da je spet poskusila. Tokrat se je nekaj pojavilo. Ne beseda. Ne pika. Samo kratka potrditev, da je nekje na poti nekaj sprejelo njen poskus.

Lara je obstala.

Napisala je:

»Si tam?«

Čakala je. Potrditev se ni ponovila. Lara je ostala ob povezavi, dokler ni nekdo prišel povedat, da potrebujejo pomoč pri prestavljanju oskrbe. Vstala je. Preden je odšla, ni zaprla stika.

***

Nekje na drugi strani je Leon med hojo začutil kratek odziv na vezi, ob kateri je šel. Ustavil se je. Ivo se je obrnil.

»Kaj?«

Leon je položil roko na vez. Nič. Počakal je. Za trenutek se je vrnilo nekaj tako šibkega, da ni mogel vedeti, ali je bil odziv ali samo sprememba pritiska.

»Leon?«

Umikal je roko, potem jo je položil nazaj.

»Greva.«

Ivo je počakal. Leon je še enkrat pogledal vez. Potem je šel za njim.

XXVI

Marta je naslednji cikel prišla na svoje mesto, čeprav ni bilo več nobenega dovoda, ki bi ga lahko odprla. Prvi je ostal brez odziva, drugi se je po zadnjem pritisku premaknil toliko, da se mu ni bilo varno približati, tretjega pa že dolgo nihče ni štel med delujoče. Na polici je še vedno ležal zadnji ovoj, ki ga prejšnji cikel ni vzela zase, in ko ga je zagledala, je najprej pomislila, da ga je nekdo pozabil.

Potem se je spomnila.

Toma je prišel malo pozneje.

»Še vedno je tu,« je rekel.

Marta je pogledala ovoj. »Vidim.«

»Vzemite ga.«

»Zakaj?«

Toma ni odgovoril. Marta je vzela ovoj in mu ga podala.

»Ne.«

»Potem ga pustiva.«

Položila ga je nazaj. Nekaj časa sta stala ob praznih policah, kakor da imata delo in samo še nista začela.

***

Vid je izgubil stik z Niko sredi stavka. Ni bilo pritiska. Ni bilo opozorila. Govorila je o meritvi na enem od zadnjih območij, ki je še pošiljalo dovolj čist zapis, ko je njen glas izginil in je pred njim ostal samo odprt kanal.

»Nika?«

Nič. Vid je počakal.

»Nika.«

Kanal je bil še odprt. Poskusil je drugo povezavo. Ta ni odgovorila. Tretja je sprejela zahtevo in jo vrnila brez poti. Vid se je vrnil k prvemu kanalu. Še vedno je bil odprt. Nika ni bila tam. Ni vedel, ali je odšla ona ali samo pot do nje. Na rob zapisa je napisal čas prekinitve, potem pa je nekaj trenutkov gledal številko. Prej bi takoj poiskal primerjavo. Tokrat ni bilo več dovolj delujočih meritev, da bi primerjava kaj pomenila.

Zaprl je kanal.

***

Jakob je bil z Oskarjem, ko je izginila povezava do treh osrednjih območij. Oskar je poskusil poslati navodilo po rezervni poti in dobil potrditev samo iz enega.

»Ponovite,« je rekel Jakob.

Oskar je ponovil. Isto.

»Še enkrat.«

Oskar ga je pogledal. Jakob je počakal. Oskar je poslal tretjič. Potrdilo se je samo eno območje. Jakob je sedel. Na seznamu pred njima so bila še vedno imena krajev, prebivalcev, odgovornih in poti, ki so obstajale, ko so seznam naredili. Oskar je s prstom počasi šel po vrsticah in pri nekaterih ni več vedel, ali naj jih prečrta.

»Pustite,« je rekel Jakob.

»Kaj?«

»Imena.«

Oskar je umaknil roko. Nobenega ni prečrtal.

***

Lara ni več odpirala stika vsakokrat, ko je sedla. Pustila ga je odprtega, kolikor je povezava dopuščala, in občasno pogledala, ali se je pojavilo kaj novega. Ni se. Majhen predmet je ležal postrani. Nekdo jo je prosil, naj pomaga pri prenosu oskrbe iz območja, kjer je začel popuščati rob. Šla je z njimi. Nosili so malo, ker več ni bilo mogoče prenesti naenkrat, in se vračali po isti poti, dokler je držala. Pri tretjem povratku se je prostor ob robu spremenil. Ni bilo sunkovito. Najprej je nekdo pred njo obstal, potem se je vez ob njem počasi upognila in ostala tako. Odziv je še prišel, vendar z drugega mesta, kot so ga pričakovali.

»Nazaj,« je rekla Lara.

Nihče se ni prepiral. Ko so se vrnili, je eden od njih vprašal, ali bodo poskusili drugje. Lara je pogledala oskrbo, ki je ostala na drugi strani.

»Če najdemo pot.«

»In če je ne?«

Lara je pogledala proti njemu. Moški je prikimal, kot da odgovora ni potreboval.

***

Leon in Ivo sta prišla do mesta, kjer se je stara pot razdelila. Ena smer je bila krajša, vendar je ob njej odziv prihajal v presledkih. Druga je vodila globlje v notranjost in nihče ni vedel, kam se še lahko pride po njej. Ivo je preveril prvo.

»Še drži.«

Leon je pogledal drugo.

»Koliko jih je šlo tja?«

»Nihče jih ni preštel.«

Za njima je čakalo šest prebivalcev. Starejša ženska je držala majhen zavoj ob sebi in ni vprašala, katero pot bodo izbrali. Leon je še enkrat preveril krajšo vez. Odziv je prišel.

»Gremo tu.«

Ivo ga je pogledal. »Zakaj?«

»Ker vemo, kam gre.«

Šli so. Ko je zadnji stopil čez prehod, se je odziv za njimi izgubil. Nihče se ni obrnil.

***

Vid je šel do Jakoba brez novih podatkov. To je bilo prvič. Oskar je sedel ob njem in oba sta ga pogledala, ko je prišel.

»Nika?« je vprašal Oskar in si prvič ni popravil rokava.

Vid je za trenutek obstal. »Nimam stika.«

Oskar ni vprašal več. Vid je položil pred njiju zadnji zemljevid. Velik del ni bil več zemljevid stanja, ampak spomin na stanje, ki so ga nazadnje uspeli izmeriti.

»Ne morem vam več povedati, kaj se dogaja povsod.«

Jakob je pogledal karto. »Kaj lahko poveste?«

»Da izgubljamo povezave hitreje, kot jih lahko nadomestimo. Da pritisk ni več potreben, da posamezni deli popustijo. In da ne vem, ali je to nadaljevanje istega procesa ali posledica vsega, kar je bilo prej.«

Oskar je vprašal: »Kaj naj sporočimo?«

Vid ga je pogledal.

Oskar je pogledal odprto sporočilo. »Navada,« je rekel in ga za trenutek skoraj zaprl.

Jakob je pogledal seznam območij, ki so še odgovarjala.

»Povejte jim, naj ne čakajo na nas.«

Oskar je odprl sporočilo.

»Naj naredijo, kar lahko, tam, kjer so.«

Vid je pogledal Jakoba.

»To ni načrt,« je rekel Vid.

»Ne.«

»Kaj je potem?«

Jakob je pogledal seznam območij, ki so še odgovarjala. »Ne. Je pa to, kar je ostalo.«

***

Sporočilo ni prišlo povsod. Marta ga je dobila. Lara tudi. Leon ne. Marta ga je prebrala Tomi, čeprav je stal dovolj blizu, da bi ga lahko prebral sam.

Ko je končala, je rekel: »To že delamo.«

»Vem.«

»Potem zakaj so poslali?«

Marta je pogledala proti praznim dovodom. »Mogoče so hoteli povedati, da vedo.«

Toma je nekaj časa molčal.

»Kaj?«

»Da smo sami.«

Marta ga je pogledala.

»Nismo.«

Pokazala je proti ljudem, ki so na drugem koncu prostora razdeljevali zadnje zaloge. Toma je prikimal.

***

Lara je sporočilo prebrala in ga zaprla. Ni potrebovala dovoljenja, da naredi tisto, kar je že počela. Z drugimi je našla drugo pot do oskrbe, ki je ostala za poškodovanim robom, in dvakrat so uspeli prenesti nekaj stvari. Tretjič niso več poskusili, ker je vez začela odgovarjati prepočasi. Ko se je vrnila, je bil stik z Leonom še vedno prazen.

Sedla je.

Tokrat mu ni napisala vprašanja. Napisala je:

»Predmet je še vedno skoraj dober.«

Dolgo je gledala stavek, preden ga je poslala. Potrdila ni bilo. Lara je pustila sporočilo odprto.

***

Nekje daleč od nje je Leon za trenutek dobil odziv. Ni prišla beseda. Samo znak, da je skozi staro vez nekaj poskusilo priti do njegovega območja. Ustavil se je. Ivo je hodil naprej, potem se je obrnil.

»Spet nič?«

Leon je gledal vez.

»Nekaj.«

»Kaj?«

»Ne znam razločiti.«

Ivo se je vrnil k njemu. Leon je poskusil odpreti stik, vendar ni dobil poti. Počakal je, nato položil roko na vez in začutil šibek odziv, ki je skoraj takoj izginil.

Ivo je rekel: »Greva.«

Leon je umaknil roko.

»Greva.«

***

Pozneje ni bilo mogoče določiti trenutka, ko je Svet začel dokončno razpadati, ker je na vsakem območju obstajal drug zadnji trenutek, ki so si ga prebivalci zapomnili kot začetek. Pri Marti je bil to drugi dovod, ki se je nenadoma premaknil in zaprl pot. Pri Jakobu je bila to vrsta imen, do katerih ni bilo več mogoče poslati ničesar. Pri Vidu meritev, ki se je ustavila sredi vrednosti. Pri Lari stik, ki je ostal odprt in prazen.

Ni bilo enega konca.

Bili so samo kraji, kjer se nekaj ni več vrnilo. Vid je še enkrat odprl zapis, ko je ostal brez odziva tudi zadnji oddaljeni merilnik. Na zaslonu je bila polovica podatka. Ni ga poskušal dopolniti. Pod njim je napisal samo čas. Nato je sedel. V bližini je nekdo prestavljal opremo stran od poškodovane vezi. Vid je vstal in pomagal.

***

Marta je zadnji ovoj dala ženski, ki je prišla z dvema drugima in rekla, da na njihovem območju nimajo ničesar več.

»Vzemite.« Marta ji je ovoj že držala naproti.

Ženska je pogledala Tomo.

»Je zadnji?«

Marta je rekla: »Je.«

Ženska ga ni vzela. Marta je počakala samo trenutek, nato ji ga položila v roke.

»Prav zato.«

Ženska je odšla. Polica je ostala prazna. Marta jo je obrisala z dlanjo, čeprav na njej ni bilo ničesar.

***

Lara je bila ob stiku, ko je prišel zadnji večji pritisk. Najprej se je prostor samo nagnil, nato se je nekje daleč zaslišal dolg zlom in povezava pred njo je izgubila odziv. Majhen predmet je zdrsnil z roba. Lara ga je ujela. Pritisk se je povečal. Nekdo je zaklical, naj gredo stran. Lara je vstala, predmet še vedno v roki, in naredila nekaj korakov. Potem se je obrnila proti povezavi.

Stik je bil odprt.

Na njem ni bilo ničesar. Lara je predmet stisnila v dlan.

»Sem,« je rekla.

Potem je šla za drugimi.

***

Leon besede ni slišal. Z Ivo sta držala vez, ki je pod pritiskom začela popuščati, in čakala, da zadnji iz skupine pride čez. Ko je prišla starejša ženska z majhnim zavojem, je Ivo zaklical, naj pohiti. Leon ni. Samo držal je. Ženska je prišla čez. Vez je popustila. Leon in Ivo sta padla vsak na svojo stran, vendar sta oba vstala. Ivo se je zasmejal, brez pravega razloga.

Leon tudi.

Potem sta šla naprej.

***

Vid ni videl zadnjega pritiska na zemljevidu. Zemljevida ni bilo več mogoče vzdrževati. Čutil ga je kakor vsi drugi, medtem ko je z dvema neznancema premikal nekaj težkega stran od vezi, ki se je začela razpirati.

Ko je pritisk popustil, je eden od njiju vprašal: »Bo držalo?«

Vid je pogledal vez.

»Ne morem vedeti.«

Moški je prikimal. Skupaj so jo podprli še na drugem mestu. Nihče ni vprašal več.

***

Marta je ostala pri ljudeh ob praznih dovodih. Jakob in Oskar sta pošiljala sporočila, dokler je obstajala pot. Vid je pomagal tam, kjer je bil. Lara je majhen predmet spravila k sebi, da bi imela obe roki prosti.

Nekje je vez odgovorila.

Nekje ni. In potem ni bilo več nikogar, ki bi lahko povedal oboje.

XXVII

Mizo je nameraval odnesti že prejšnji teden, vendar je vedno ostalo kaj drugega. Stala je ob steni v prostoru, ki ga skoraj niso več uporabljali, z dvema škatlama knjig na enem koncu in z zloženim prtom na drugem, in dokler je ni potreboval nihče, tudi njega ni motila. Tisto jutro je prišel po knjige. Prvo škatlo je dvignil brez težav. Ko je prijel drugo, je opazil razpoko. Ni bila velika. Tekla je od roba proti sredini, nekoliko postrani, in na mestu, kjer se je ustavila, je bila površina komaj opazno dvignjena. Odložil je škatlo na tla in šel s prstom po razpoki.

»No, lepo,« je rekel.

Iz sosednjega prostora ga je nekdo vprašal, kaj je.

»Miza.«

»Kaj je z njo?«

»Počila je.«

»Vrzi jo stran.«

Ni odgovoril. Sklonil se je in pogledal še spodaj. Les je bil na enem mestu temnejši, ne dovolj, da bi ga prej opazil, zdaj pa je videl, da poškodba ni samo na površini. Poskusil je z dlanjo pritisniti ob rob. Miza je držala, vendar se je iz notranjosti oglasil tih, suh zvok. Umaknil je roko. Pred leti se je po njej polila voda. Spomnil se je zato, ker so takrat prestavljali stvari in je kozarec ostal na robu, potem pa ga je nekdo prevrnil. Vodo so obrisali. Nekaj časa je ostal madež, pozneje je izginil in na dogodek ni nihče več mislil. Zdaj je bil temnejši del približno tam.

»Boš dolgo?« je prišlo iz drugega prostora.

»Ne.«

Dvignil je drugo škatlo s tal, jo odnesel ven in se vrnil po prt. Ko ga je vzel, je na površini ostal droben prah. Potegnil je z dlanjo čez mizo in ga spravil na rob, nato pogledal roko in jo obrisal ob hlače. Miza je bila stara. Dobra, ko so jo kupili, težka in narejena tako, da so jo večkrat selili iz enega prostora v drugega, ne da bi se kdo posebej ukvarjal z njo. Na njej so stale knjige, posode, škatle, nekoč tudi precej težje stvari od teh dveh škatel, in nikoli ni bilo nič narobe.

Do zdaj.

Prijel jo je za rob in jo nekoliko premaknil od stene. Ena noga je za trenutek obstala na neravnini, nato zdrsnila čez. Spet se je zaslišal isti suh zvok. Tokrat glasneje. Ustavil se je. Pogledal je razpoko. Zdelo se mu je, da je daljša. Sklonil se je bliže, vendar ni bil prepričan. Z nohtom je označil mesto, do katerega se mu je zdelo, da sega, potem pa mizo pustil pri miru.

»To ne bo šlo po stopnicah v enem kosu,« je rekel.

»Razstavi jo.«

»Bom.«

***

Orodje je prinesel pozneje. Odstranil je dve nogi. Pri tretji se je vijak vrtel, ne da bi popustil. Ko ga je izvlekel, je z notranje strani odpadel majhen košček lesa. Pobral ga je, ga obrnil med prsti in pritisnil.

Razlomil se je.

»Saj ni čudno,« je rekel.

Nihče ga ni slišal. Ko je odstranil še zadnjo nogo, je ploščo obrnil na bok. Razpoka od spodaj ni bila ena sama. Okoli nje je bilo več tankih poškodb, nekatere stare in temne, druge svetlejše. Ena je tekla skoraj naravnost pod mestom, kjer sta prej stali škatli. Pomislil je na njuno težo, potem na vse, kar je že stalo na tej mizi.

»Starost,« je rekel.

Ploščo je naslonil ob steno in pobral vijake. Eden se je odkotalil pod omaro. Segel je ponj, ga dal k drugim in vstal. Z ramo se je rahlo dotaknil plošče. V notranjosti je nekaj tiho počilo.

Plošča je ostala naslonjena.

Ni je več pogledal.

***

Odnesel jo je popoldne. Pomagal mu je sosed. Prijela sta vsak na svojem koncu in jo počasi nesla po stopnicah.

»Škoda,« je rekel sosed. »Lepa je bila.«

»Je.«

»Bi se jo dalo popraviti?«

Pogledal je razpoko, ki je zdaj segala skoraj do sredine.

»Mogoče.«

»Potem zakaj jo mečeš stran?«

Za trenutek je pomislil.

»Ker potrebujem mizo, ne dela.«

Sosed se je zasmejal.

»Pošteno.«

Na zadnjem ovinku sta morala ploščo obrniti. Rob je udaril ob steno, ne močno, samo toliko, da je z njega odpadlo nekaj prahu.

»Pazi.«

»Saj gre stran.«

»Steno mislim.«

Spodaj sta jo odložila med stvari za odvoz. Pozneje je nekdo nanjo položil polomljen okvir. Ni se vrnil pogledat.

***

Zvečer je sedel za drugo mizo. Bila je novejša, lažja in nekoliko premajhna za prostor, vendar je stala ravno. Na njej je odprl eno od knjig iz škatle in prebral nekaj strani, preden je zaslišal kratek zvok. Dvignil je glavo. Nič. Pogledal je proti oknu, potem proti polici. Zunaj ni bilo vetra. V prostoru se ni nič premaknilo.

Vrnil se je h knjigi.

Čez nekaj časa se mu je zazdelo, da je pod dlanjo nekaj za trenutek odgovorilo pozneje, kakor bi moralo. Umaknil je roko. Položil jo je nazaj. Miza je bila trdna. Počakal je. Nič. Iz drugega prostora ga je nekdo poklical.

»Prideš?«

»Pridem.«

Zaprl je knjigo, vstal in odšel. Miza je ostala tam.