Ničesar jim ni manjkalo

Celotno besedilo za spletno branje

I. DEL — ČLOVEK, KI NI VEDEL

Roman je na križišču obstal šele takrat, ko je bil že skoraj na drugi strani, naredil še dva koraka, potem pa se obrnil in pogledal nazaj. Cesta, po kateri je prišel, je bila tam, ozka in svetla, ob robu nekoliko zaprašena, na drugi strani pa se je med nizkimi hišami nadaljevala druga, ki je ni poznal. Nekaj časa je stal ob robu in skušal ugotoviti, kaj ga je zmotilo. Ni bilo ničesar, kar bi lahko pokazal s prstom. Hiše so stale dovolj daleč druga od druge, da se je med njimi videlo zelenje, drevesa so segala čez ograje, nekje zadaj je nekdo premikal nekaj kovinskega in enakomeren zvok je prihajal do njega v kratkih presledkih. Vse je bilo dovolj navadno, da je nazadnje segel v žep po telefonu.

Na zaslonu je bila ura. Datum tudi. Odprl je zemljevid in počakal. Modra pika se ni prikazala. Poskusil je še enkrat, izključil program in ga ponovno odprl, potem pogledal zgornji rob zaslona.

Signala ni bilo.

»Seveda,« je rekel in telefon spravil nazaj v žep.

Šele tedaj je opazil, da na križišču ni nobenega znaka. Vrnil se je nekaj korakov in pogledal proti cesti, po kateri je prišel. Spominjal se je drevoreda, dolgega ravnega odseka in hiše z rdečo streho, pred katero je stal moder avtomobil. Tudi klop ob poti je videl, ker je ob njej ležalo prevrnjeno kolo in je za trenutek pomislil, da je kdo padel. Vse to je bilo jasno. Manj jasno je bilo, kaj je bilo pred tem. Položil je roko na čelo in se obrnil nekoliko stran od sonca. Ni bilo posebno vroče, vendar je že dolgo hodil. Obrnil se je in šel nazaj. Po nekaj minutah bi moral priti do hiše z rdečo streho.

Ni je bilo.

Šel je še nekoliko naprej. Na mestu, kjer se mu je zdelo, da bi morala stati, je bila dolga kamnita ograja, za njo nekaj visokih dreves. Ustavil se je, pogledal levo in desno, nato še enkrat ograjo, kakor da bi lahko bila hiša skrita za njo. Morda ni bila ta cesta. Vrnil se je na križišče. Tokrat je štel korake. Na oseminštiridesetem se je ustavil in pogledal nazaj. Nekaj časa je gledal cesto, nato nadaljeval, ne da bi začel znova.

Na drugi strani križišča je prihajal moški. Nosil je svetlo srajco, rokave zavihane do komolcev, v eni roki pa nekaj, kar je bilo od daleč podobno kosu lesa. Hodil je počasi in se ni oziral ne levo ne desno. Roman je počakal.

»Oprostite. Iščem glavno cesto.«

Moški se je ustavil.

»Katero?«

»Večjo. Takšno, ki pelje v mesto.«

Moški je pogledal za Romanom, potem nazaj k njemu.

»Kam pa greste?«

Roman je za trenutek molčal.

»Nazaj.«

»Kam nazaj?«

Roman se je obrnil proti cesti, po kateri je prišel.

»Tja.«

Moški je pogledal v isto smer.

»Kaj je tam?«

Roman ga je pogledal.

»Če bi vedel, kaj je tam, vas verjetno ne bi spraševal.«

Moški je počasi prikimal, kot da mu je zdaj nekaj bolj jasno.

Roman je čakal. Moški ni dodal ničesar.

»Ta cesta vendar nekam pelje.«

»Ja.«

»Kam?«

Moški je pogledal po njej.

»Naprej.«

Roman je izdihnil skozi nos in pogledal proč.

»Dobro. Kako se imenuje ta kraj?«

Moški je povedal ime. Roman ga ni razumel.

»Še enkrat.«

Ponovil ga je. Beseda ni bila podobna nobenemu imenu, ki bi ga poznal.

»In katero mesto je najbliže?«

Moški je pogledal proti cesti za sabo.

»Tam je več hiš.«

»Mesto?«

Moški je skomignil. Roman ga je še trenutek gledal, nato rekel:

»Dobro. Hvala.«

Moški je že naredil nekaj korakov, ko se je Roman obrnil za njim.

»Kako daleč?«

Moški se je ustavil, pogledal nazaj in spet skomignil. Roman je zamahnil z roko.

»Nič.«

Moški je nadaljeval. Po desetih ali petnajstih korakih se je sklonil, pobral nekaj s ceste in odnesel s seboj. Roman se je obrnil v smer, ki mu jo je pokazal. Cesta se je za prvimi hišami nekoliko spustila. Hodil je ob robu, čeprav skoraj ni bilo prometa. Čez nekaj časa je opazil, da pravzaprav ni videl niti enega avtomobila. Tudi parkiranih ne. Pred hišami so bili odprti prostori, ponekod pokriti z drobnim kamenjem, drugje zaraščeni s travo, vendar brez garažnih vrat in dovozov, kakršnih je bil vajen. Pri eni od hiš je stalo nekaj, kar je bilo podobno dvokolesnemu vozičku, vendar brez ročaja. Pogledal ga je med hojo in nato še enkrat čez ramo.

Telefon je vzel iz žepa še dvakrat. Signal se ni pojavil. Po dobre pol ure ga je začela motiti žeja. Najprej samo toliko, da je pogosteje požiral, pozneje je začutil suhost v ustih. Slekel je tanko jakno, jo prepognil čez roko in nadaljeval. Pred naslednjo skupino hiš je zagledal ljudi. Trije so sedeli za dolgo mizo pod drevesom, ženska in dva moška. Na mizi ni bilo skoraj ničesar, samo nekaj temnega na sredini in majhen predmet ob robu. Pogovarjali so se. Ko se je Roman približal, je eden od moških pogledal proti njemu, potem še druga dva.

»Dober dan.«

Odgovorili so mu. Roman je stopil bliže.

»Imate vodo?«

Trije za mizo so ga pogledali. Ženska je imela roko položeno ob rob mize, eden od moških je držal med prsti nekaj drobnega, česar Roman ni razločil, drugi pa se je samo nekoliko obrnil proti njemu. Roman je počakal.

»Vodo,« je ponovil in z roko naredil majhen gib proti ustom. »Za piti.«

Ženska je pogledala njegovo roko, potem njega.

»Žejen sem.«

Tokrat je eden od moških pogledal proti praznemu delu mize. Nihče ni segel po ničemer. Roman je pogoltnil. Usta je imel tako suha, da ga je govor že motil. Pozdrav so razumeli, tudi besedo voda očitno, zdaj pa so ga samo gledali, kakor da čaka on in ne oni.

»Samo malo vode.«

Ženska je še vedno molčala. Roman je pogledal mizo. Ni razmišljal več o njih. Hotel je samo vodo, hladno in dovolj blizu, da bi jo lahko prijel, in v tistem kratkem trenutku, ko mu je žeja iz misli odstranila vse drugo, je bil pred njim samo poln kozarec. Nekdo za mizo je nekaj rekel. Roman je obrnil glavo, besed ni ujel, in ko je pogled vrnil, je kozarec stal na mizi. Voda je segala skoraj do roba. Roman je obstal. Pogledal je žensko, nato oba moška, vendar na njihovih obrazih ni bilo tistega presenečenja, ki ga je pričakoval.

»Kdo je to dal sem?«

Nihče ni odgovoril. Roman je pokazal na kozarec.

»To.«

Ženska je pogledala kozarec in nato njega.

»Vi?« je vprašal Roman.

Odkimala je. Roman je pogledal moška. Prvi je odložil tisto, kar je držal med prsti, drugi pa je samo čakal. Roman je segel po kozarcu. Steklo je bilo hladno, po zunanji strani so stale drobne kapljice. Naredil je majhen požirek, nato še enega in popil skoraj vse.

Ko je kozarec odložil, ga ni izpustil takoj.

»Prej ga ni bilo.«

Ženska je prikimala.

»Zdaj je.«

Spet je prikimala. Roman jo je gledal, vendar mu njen mir ni pomagal. Izpil je še zadnji požirek. Žeja še ni povsem minila in ob pogledu na prazno dno ni pomislil na nov kozarec, ampak samo na to, kako dobro bi bilo, če bi bil ta spet poln, z enako hladno vodo skoraj do roba. Voda je bila v njem. Roman je sunkovito umaknil roko. Tokrat je pogledal vse tri.

»Ste videli?«

»Ja,« je rekla ženska.

To je bila prva beseda, ki mu jo je rekla. Roman je pogledal kozarec.

»Kako?«

Ženska ga je nekaj trenutkov opazovala.

»Kaj?«

Roman je pokazal na vodo.

»To.«

Ženska je pogledala v kozarec, kakor da v njem ne vidi vprašanja. Roman ga je prijel in pil počasneje. Ko ga je odložil, je palec še trenutek držal na gladkem robu. Nekaj metrov stran je veter premaknil spodnje veje drevesa. Iz ene od hiš je prišel otrok, se ustavil na pragu in nekaj zaklical. Eden od moških za mizo mu je odgovoril, otrok je še nekaj vprašal, moški pa mu je pokazal proti hiši in otrok je izginil za vrati. Roman je pogledal telefon. Ni bilo signala.

»Kako se imenuje ta kraj?«

Ženska mu je povedala isto ime, ki ga je prej izgovoril moški na križišču. Roman ga je ponovil počasi, vendar se je že pri drugem zlogu ustavil. Ženska se je prvič rahlo nasmehnila. Roman jo je pogledal in nasmeh je izginil.

»Tega kraja ne poznam.«

Ženska ni odgovorila. Roman je izpraznil kozarec in ga postavil na mizo. Čez nekaj trenutkov se je eden od moških zasmejal nečemu, kar je rekel drugi, ženska pa se je obrnila k njima. Roman je še vedno stal ob mizi, jakno prepognjeno čez roko, telefon v žepu in z okusom hladne vode v ustih. Potem je stopil nazaj.

»Hvala.«

Ženska se je obrnila.

»Za kaj?«

Roman je pokazal proti kozarcu.

»Za vodo.«

Pogledala je kozarec, nato njega. Roman je odšel. Po nekaj korakih se je obrnil; kozarec je še vedno stal tam, kjer ga je pustil, ženska je nekaj govorila in drugi moški jo je prekinil sredi stavka. Še trenutek je stal, nato nadaljeval po cesti.

Roman je hodil počasneje kot prej. Po nekaj sto metrih je telefon spet vzel iz žepa, pogledal zaslon in ga spravil nazaj, ne da bi odprl zemljevid. Cesta se je med hišami razširila, vendar ne toliko, da bi po njej pričakoval več prometa, na levi je bila nizka kamnita škarpa, za njo vrt, na katerem je nekdo klečal med dolgimi vrstami zelenja, nekoliko naprej pa je pod drevesom sedela starejša ženska in z nožem čistila nekaj, kar je držala v naročju. Ko je šel mimo, ga je pogledala in pozdravila. Roman je odzdravil, naredil še nekaj korakov, potem obstal. Obrnil se je. Ženska je že spet gledala v svoje roke.

»Oprostite.«

Dvignila je glavo. Roman je hotel vprašati za kozarec. Vprašanje je imel pripravljeno skoraj tako, kot bi ga izrekel ljudem pri mizi, potem pa se mu je zazdelo, da bi moral najprej povedati, kaj se je zgodilo, in že pri tem ni vedel, kje naj začne.

»Nič,« je rekel.

Ženska ga je še trenutek gledala, nato nadaljevala delo. Roman je šel naprej. Na koncu hiš se je cesta razdelila. Ena pot se je nadaljevala naravnost, druga je zavila med drevesa in izginila za nizkim pobočjem. Tokrat ni bilo nikogar, ki bi ga lahko vprašal. Nekaj časa je gledal obe, nato izbral širšo. Po njej bi prej ali slej moral priti nekam, kjer bo lahko ugotovil, kje je, našel signal ali prevoz in se vrnil. Za zdaj je šel naprej.

Potem je ob cesti zagledal klop. Ni bila tista iz njegovega spomina. Bila je iz svetlega lesa, brez naslonjala, postavljena nekoliko vstran pod drevo. Sedel je, jakno položil poleg sebe in še enkrat pogledal telefon. Baterije je bilo dovolj. Signala ni bilo. Odprl je fotografije. Na prvi je bil račun, ki ga je fotografiral pred nekaj dnevi. Za njim sta bili dve fotografiji nekega stroja, potem miza v restavraciji, na kateri so bili krožnik, kozarec vina in rob nečije roke. Pri naslednji se je ustavil.

Na fotografiji je bila ženska, nekoliko obrnjena stran od njega. Sedela je na balkonu in držala skodelico z obema rokama. Roman je povečal sliko, čeprav ni gledal njenega obraza. Na mizi pred njo je bila druga skodelica, rumena, z majhno razpoko ob ročaju. Pritisnil je tipko ob strani in zaslon je potemnel. Nekaj časa je sedel.

Ko se je čez čas znova dotaknil tipke, je najprej pogledal zgornji rob zaslona. Nič. Vzel je jakno, jo prepognil čez roko in vstal. Širša cesta ga je po dobrih desetih minutah pripeljala do odprtega prostora med hišami. Ni bil trg, vsaj ne takšen, kakršnega je poznal. Ni bilo trgovin, napisov, parkirišč ali izložb. Nekaj ljudi je hodilo čez prostor, dva sta sedela na nizkem zidu, nekoliko bolj stran so se igrali otroci. Roman je obstal ob robu in pogledal naokrog.

Na drugi strani je opazil žensko, ki je nekaj delala ob dolgi leseni mizi. Imela je temne lase, spete zadaj, rokave zavihane skoraj do komolcev. Pred njo so bili majhni lonci z zemljo. Iz enega je previdno vzela rastlino, jo prestavila v drugega in s prsti pritisnila zemljo okoli tankega stebla. Roman je stopil bliže.

»Oprostite.«

Ženska ni takoj dvignila pogleda.

»Samo trenutek.«

Z dvema prstoma je poravnala steblo, odmaknila nekaj zemlje in šele potem pogledala proti njemu.

»Ja?«

Roman je pokazal telefon.

»Kje lahko pokličem?«

Pogledala je napravo v njegovi roki.

»S tem?«

»S tem ne morem.«

»Zakaj ne?«

»Ni signala.«

Ženska je čakala. Roman je telefon nekoliko dvignil.

»Povezave.«

Še vedno ga je gledala.

»Ne dela,« je rekel.

»Aha.«

Roman je za trenutek pomislil, da sta končno prišla do nečesa, kar oba razumeta.

»Torej?«

»Kaj?«

»Kje lahko pokličem?«

»Koga?«

»Domov.«

Ženska je pogledala mimo njega proti cesti.

»Je daleč?«

»Očitno.«

»Koliko?«

Roman je spravil telefon v žep.

»Ne vem.«

Ženska je prikimala in se sklonila k loncu. Roman je počakal.

»Imate tukaj avtobus?«

Pogledala ga je.

»Ali vlak. Karkoli, s čimer lahko pridem v mesto.«

»Katero?«

Roman je z dlanjo počasi potegnil čez čelo.

»Najbližje.«

Ženska je pogledala čez prostor, potem spet rastlino.

»Tam je več hiš.«

Roman jo je nekaj trenutkov gledal.

»To so mi že povedali.«

»Aha.«

Tokrat se skoraj ni mogel odločiti, ali ga njen odgovor jezi ali zabava.

»Moram od tod.«

Ženska je z dvema prstoma pritisnila zemljo ob steblo.

»Potem pojdite.«

Roman je odprl usta. Ni rekel ničesar. Na koncu mize je ležalo majhno kovinsko orodje, podobno ozki lopatici. Ženska je segla po njem, ga ni našla, pogledala levo, nato desno.

»Tam je.«

Roman je pokazal. Ženska ga je vzela.

»Hvala.«

Roman je ostal. Ženska je z lopatico odstranila nekaj zemlje iz naslednjega lonca.

»Kako vam je ime?« je vprašal.

»Lina.«

»Roman.«

Prikimala je.

»Ste vi od tukaj?«

Lina je dvignila pogled.

»Ja.«

Roman se je ozrl po prostoru.

»Potem boste mogoče vedeli.«

Lina je počakala.

»Prej sem pri ljudeh prosil za vodo.«

Lina je dvignila pogled.

»Prosili?«

»Bil sem žejen.«

Lina ga je nekaj časa gledala, nato pogledala njegove roke.

»In?«

»Nič. Gledali so me.«

Lina ni rekla ničesar.

»Mislil sem, da ne razumejo, kaj hočem.«

»Besede gotovo.«

Roman je počakal.

»Potem pa se je na mizi pojavil kozarec.«

Lina je obstala z roko nad loncem.

»Voda?«

»Poln kozarec.«

»Ko ste bili žejni.«

»Ja.«

Lina ga je pogledala nekoliko dlje kot prej.

»In potem?«

»Popil sem. Potem je bil spet poln.«

»Ste hoteli še?«

Roman je hotel odgovoriti, pa se je ustavil.

»Bil sem še žejen.«

Lina je odložila rastlino.

»Česa se ne spomnite?«

Roman jo je pogledal.

»Česa naj se ne bi spomnil?«

Lina ni takoj odgovorila.

»Kako naredite.«

»Kaj?«

Pogledala je proti lopatici na mizi, nato spet njega. Roman je nekaj časa čakal.

»Ne vem, o čem govorite.«

Lina je počasi pobrala nekaj zemlje, ki se je stresla ob loncu.

»Aha.«

Tokrat njen »aha« ni zvenel tako kot prej. Roman je stopil nekoliko bliže.

»Kaj ste mislili, da sem pozabil?«

Lina je prijela rastlino.

»Ne vem še.«

Roman bi jo vprašal naprej, vendar je del zemlje zdrsnil s korenin in padel na mizo. Lina je z eno roko držala steblo, z drugo pa segla po lopatici. Ni je bilo tam, kjer jo je odložila. Roman je pogledal konec mize. Tudi tam je ni bilo. Lina je nekaj trenutkov iskala med lonci, nato nehala. Roko je pustila ob praznem loncu in pogledala vanj. Roman je gledal njene prste. Ob njih je ležala lopatica.

»Počakajte.«

Lina je dvignila pogled. Roman je stopil bliže.

»Tega prej ni bilo.«

Pogledala je lopatico.

»Tista je bila druga.«

Lina je pogledala proti mestu, kamor jo je prej odložila. Roman je šel okoli mize. Prva lopatica je ležala na tleh ob nogi. Pobral jo je. Druga je ostala pred Lino. Položil ju je drugo ob drugo. Bili sta skoraj enaki. Roman je eno obrnil. Na ročaju je bila majhna temna lisa. Obrnil je drugo. Tudi tam. S palcem je podrgnil po prvi, nato po drugi.

»To ste naredili?«

Lina je pogledala lopatici.

»Ja.«

»Ker je niste našli.«

»Potrebovala sem jo.«

Roman je držal prvo.

»Zdaj sta dve.«

»Ja.«

»In ta?«

Pokazal je drugo. Lina je skomignila.

»Kaj z njo?«

»Je ne potrebujete.«

»Ne.«

Roman je lopatico položil na mizo.

»Potem...«

Ustavil se je. Lina je čakala.

»Nič.«

Vrnila se je k rastlini. Roman je s prstom počasi potegnil po robu mize. Čez nekaj trenutkov je pogledal obe lopatici.

»Naredite še eno.«

Lina je obstala.

»Zakaj?«

»Rad bi videl.«

Pogledala je najprej njega, potem obe lopatici.

»Saj sta tukaj.«

»Vem. Rad bi videl, kako nastane.«

Lina je še trenutek gledala vanj.

»Ne potrebujem tretje.«

»Jaz jo.«

»Za kaj?«

Roman je hotel odgovoriti takoj, pa ni.

»Da vidim.«

Lina je počasi odkimala.

»To ni isto.«

Roman je pogledal proti njej.

»Kaj ni isto?«

Lina je že prijela rastlino. Roman je čakal. Odgovora ni bilo.

»Če bi jo jaz potreboval?« je čez nekaj časa vprašal.

»Potem jo naredite.«

Roman se je zasmejal, samo enkrat. Lina ga je pogledala.

»Ne znam.«

»Aha.«

Roman jo je pogledal nekoliko postrani.

»Zdaj pa vi.«

»Kaj?«

»Nič.«

Lina je nadaljevala delo. Roman se ni premaknil.

»Kako?« je vprašal.

»Kaj kako?«

»Kako jo naredim?«

Lina je z dlanjo poravnala zemljo v loncu.

»Ne vem.«

Roman je dvignil pogled.

»Vi znate.«

»Ja.«

»Potem veste.«

Lina je odložila rastlino in si ob rob predpasnika obrisala prste.

»Kako hodite?«

Roman jo je pogledal.

»Kaj?«

»Kako hodite?«

»Hodim.«

Lina je počakala.

»Ne vem, kaj me sprašujete.«

»Kako naredite korak.«

Roman je pogledal svoje noge.

»Pač naredim ga.«

Lina je prikimala.

»Ja.«

Roman je dvignil pogled. Lina je že vzela naslednji lonec. Roman je še nekaj časa gledal svoje čevlje. Potem je naredil korak nazaj, kakor da bi hotel preveriti, ali je pri hoji res kaj, česar ne zna povedati. Lina tega ni opazila ali pa se ji ni zdelo vredno opaziti. Pred seboj je imela nov lonec, vanj je stresla nekaj zemlje in s prsti naredila vdolbino.

»Dobro,« je rekel Roman.

Lina je nadaljevala.

»Bom poskusil.«

»Poskusite.«

Roman je pogledal po mizi. Obe lopatici sta bili še tam. Nekoliko stran je ležal kos vrvice, ob njem nekaj praznih loncev in majhna lesena ploščica, na kateri je bila zemlja. Izbral je nekaj, česar na mizi ni bilo.

»Žlica.«

Lina je dvignila pogled.

»Kaj z njo?«

»Naredil jo bom.«

»Aha.«

Roman jo je pogledal. Lina se je že sklonila k loncu. Odmaknil je enega od praznih loncev in položil obe dlani na rob mize. Nekaj trenutkov je gledal prazno desko. Žlica. Navadna kovinska žlica. Takšna, kakršne je imel doma v predalu pod kuhalno ploščo. Ne velika za juho, manjša, s katero je zjutraj premešal kavo. Predstavljal si je ročaj, ovalni del, sijaj kovine. Nič se ni zgodilo. Pogledal je Lino. Ni ga gledala. Ponovno se je obrnil k mizi in zaprl oči. Tokrat je žlico videl natančneje, vodoravno, z ročajem proti desni roki. Na njem je bila tanka črta, na koncu komaj opazno širši rob. Odprl je oči. Miza je bila prazna.

»Ne.«

Roman se je odmaknil.

»Saj sem mislil nanjo.«

Lina je pogledala proti njemu.

»Ne samo nanjo.«

Roman je počakal, vendar ni dodala ničesar. Spet je pogledal mizo. Tokrat je določil dolžino. Približno petnajst centimetrov. Morda štirinajst. Nerjaveče jeklo. Dovolj težka, da ne deluje poceni. Rob ne preoster, ročaj nekoliko širši pri koncu. Nič. Roman je z dlanjo udaril po mizi, ne močno. Lina je dvignila pogled.

»Kaj?«

»Nič.«

Odmaknil se je in začel hoditi ob mizi. Prišel je do njenega konca, se obrnil in šel nazaj. Ob tretjem obratu se je ustavil.

»Pri lopatici... kaj ste naredili?«

Lina je pogledala proti njemu.

»Potrebovala sem jo.«

»Saj ste jo hoteli.«

»Ne.«

Roman je obstal.

»Ampak potrebovali ste jo.«

»Ja.«

»In ste jo naredili.«

»Ja.«

Roman je čakal.

»Zakaj potem pri meni nič?«

Lina je skomignila.

»Ne vem.«

Roman je pogledal obe lopatici.

»Naredite še eno.«

Lina je zavzdihnila. Roman jo je pogledal. Prvič, odkar jo je srečal, je bilo na njej videti nekaj podobnega nejevolji.

»Kaj?«

»Roman.«

»Samo da vidim.«

Lina je pokazala proti lopaticama.

»Dve.«

»Vem.«

»Potrebujem eno.«

Roman je stisnil ustnice.

»Rad bi razumel.«

»Tudi jaz.«

»Kaj?«

Lina ga je pogledala.

»Vas.«

Roman je za trenutek molčal. Lina je vzela prazen lonec in ga postavila predse.

»Zakaj ravno žlica?«

»Ni treba.«

»Potem jo pustite.«

Roman se je skoraj nasmehnil.

»Naj ne mislim nanjo.«

»Ja.«

»Da jo bom naredil.«

Lina je odkimala. Roman je pogledal proti nebu.

»Z vami se je zelo težko pogovarjati.«

»Tudi z vami.«

Tokrat se je zasmejal. Eden od otrok na drugi strani odprtega prostora je pogledal proti njima. Roman ga je opazil in znižal glas.

»Dobro. Kaj naj naredim?«

Lina je nekaj časa razmišljala.

»Ste lačni?«

Roman je pomislil.

»Malo.«

»Kaj bi jedli?«

»Ne vem.«

Lina se je vrnila k rastlini. Roman jo je gledal.

»Kruh.«

»Dobro.«

Pogledal je prazni del mize. Kruh. Nič. Roman je samo pogledal Lino.

»Ne veste,« je rekla.

»Kaj?«

»Kaj bi jedli.«

Roman je z rokama segel v žepa, potem ju spet izvlekel.

»Lahko si izberem.«

»Lahko.«

»Kruh sem izbral.«

Lina ni odgovorila. Roman je še nekaj časa gledal prazno mizo.

»Kaj jeste zjutraj?« je vprašala.

Vprašanje je prišlo tako nepričakovano, da ni takoj odgovoril.

»Odvisno.«

»Danes?«

Roman je pogledal proti njej.

»Danes nisem.«

»Niste jedli?«

»Ne.«

Lina je čakala. Roman se je poskušal spomniti jutra. Kuhinje. Aparata za kavo. Okna nad koritom. Ključev na omarici ob vratih. Spomnil se je kave. Skodelica je bila bela. Stala je na pultu. Poleg nje je bila žlička. Roman je obstal. Ni bila tista, ki jo je prej skušal narediti. Bila je drugačna. Ročaj je bil nekoliko ukrivljen, na njem drobna praska, ki je nastala pred leti, ko mu je padla med orodje v predalu, kamor ni sodila. Vedno jo je prepoznal po njej, čeprav ni vedel, zakaj je ni nikoli vrgel stran. Pogledal je prazno mesto na mizi. Tam je bila žlička. Roman se ni premaknil. Lina je še vedno držala lonec.

Počasi je iztegnil roko, vendar se žličke ni dotaknil. Gledal je prasko na ročaju. Potem jo je prijel. Obrnil jo je. Praska je bila tam.

»Lina.«

»Ja?«

»Poglejte.«

Pogledala je žličko.

»Ja.«

Roman je čakal. Lina ga je pogledala.

»Kaj?«

»Naredil sem jo.«

»Ja.«

Roman jo je položil na mizo in jo takoj spet vzel.

»Jaz sem jo naredil.«

»Vidim.«

S palcem je šel čez prasko.

»Takšno imam doma.«

Lina je pogledala žličko.

»To?«

»Ne. Takšno.«

»Potem ni ta.«

Roman jo je pogledal.

»Je.«

Lina ni odgovorila. Roman je žličko obračal proti svetlobi. Potem se je spomnil skodelice. Bele. Stala je ob njej. Pogledal je prazni del mize. Nič. Poskusil je še enkrat. Bela skodelica. Kuhinja. Pult. Kava. Nič. Roman je pogledal Lino.

»Skodelica.«

»Kaj z njo?«

»Nič.«

Ponovno je pogledal mizo. Bela skodelica mu je začela uhajati. Namesto nje je videl rumeno. Tisto na fotografiji. Z majhno razpoko ob ročaju. Balkon. Rob mize. Hčerine roke okoli druge skodelice. Roman je dolgo gledal prazno mesto. Lina ga je nekaj časa opazovala.

»Kaj je?«

»Nič.«

Žličko je položil na mizo. Tokrat je ni več prijel. Lina se je vrnila k rastlinam. Roman je še nekaj časa gledal prazno mesto poleg žličke. Potem jo je spet vzel. Ni imel posebnega razloga. Obrnil jo je med prsti, pogledal prasko in z nohtom šel čeznjo, kakor da bi se še vedno lahko izkazalo, da je samo podobna tisti doma. Bila je hladna. Na spodnji strani je imela plitvo vdolbino ob robu ročaja, ki se je prej ni spomnil, dokler je ni zagledal.

»Lina.«

»Ja.«

Pokazal ji je vdolbino.

»Tudi to.«

Lina se je nagnila nekoliko bliže.

»Kaj?«

»Tega se nisem spomnil.«

Lina je pogledala žličko.

»Aha.«

Roman je spustil roko.

»Vas res nič ne zanima?«

»Zanima.«

»Ne kaže.«

»Kaj naj naredim?«

Roman se je zasmejal.

»Ne vem. Nekaj.«

Lina je nekaj trenutkov čakala, potem dvignila obrvi.

»Dobro.«

Roman je žličko položil na mizo. Tokrat ni ostal pri njej. Pogledal je lonce, vrvico, rob mize, Linine roke in prostor za njenim hrbtom. Še malo prej je iskal signal in pot, po kateri bi lahko odšel. Zdaj se je njegov pogled na predmetih zadrževal nekoliko dlje. Na koncu mize je bil prazen prostor. Roman je stopil tja.

»Še enkrat.«

Lina ni vprašala ničesar. Roman je pomislil na svoj hišni ključ, tistega z nekoliko obrabljenim zgornjim robom, ki ga je leta nosil na istem obročku. Čakal je. Nič. Poskušal se je spomniti zobcev. Bili so trije. Ali štirje. Zaprl je oči. Ključ je držal med prsti. Videl je obroček, črni plastični obesek in še manjši ključ, za katerega že dolgo ni vedel, kaj odpira. Odprl je oči. Pred njim ni bilo ničesar.

»Preveč mislite,« je rekla Lina.

Roman se je obrnil.

»Kaj?«

Lina je z dlanjo pobrala nekaj zemlje z mize in jo stresla v lonec.

»Videlo se je.«

»Kaj?«

Pogledala je njegov obraz. Roman je počakal.

»Dobro. Ne bom mislil.«

Lina se je zasmejala. Bilo je prvič, da jo je slišal. Roman je ostal resen še trenutek, potem se je zasmejal tudi sam.

»Saj ste rekli, da preveč mislim.«

»Nisem rekla, da nehajte.«

Roman je odkimal. Roman se je obrnil nazaj k mizi. Ključ je pustil. Nekaj časa ni poskušal ničesar. Gledal je ljudi, ki so hodili čez odprti prostor. Nek moški je počasi prečkal prostor. Otroci so bili nekoliko bolj stran. Eden je sedel na tleh, drugi je stal ob njem in nekaj držal v rokah. Roman je pomislil na kavo. Ne na skodelico. Na kavo. Na jutranji vonj, na prvo vročino skozi porcelan, na okus, ki ga je imel rad nekoliko premočnega in brez sladkorja. Na mizi se ni zgodilo nič. Roman je počakal. Potem je pogledal Lino.

»Imate skodelico?«

»Zakaj?«

Roman jo je pogledal. Lina je obstala.

»Dobro.«

Ob njeni roki je bila skodelica. Roman je stopil bliže. Bila je preprosta, brez ročaja, nekoliko širša pri vrhu. Lina mu jo je podala. Roman je pogledal vanjo. Prazna.

»Kavo.«

Lina ga je pogledala.

»Kaj je to?«

Roman je počasi dvignil glavo.

»Ne veste, kaj je kava?«

»Ne.«

Roman je pogledal skodelico.

»To pa je problem.«

»Zakaj?«

Roman je že hotel odgovoriti, potem pa je odmahnil z roko. Skodelico je držal med dlanmi. Poskušal je priklicati kavo tako, kot je prej žličko, vendar se mu je vračal aparat, potem vrečka z zrni, kovinski zvok mlinčka in pult v kuhinji. Lina je pogledala v skodelico.

»Vidim.«

Roman jo je pogledal.

»Ne boste nič rekli?«

»Ne poznam je.«

»Jaz jo.«

Lina je čakala. Roman je stopil nekoliko stran od mize. Zaprl je oči in skušal odstraniti vse, kar je bilo okoli kave. Aparat. Kuhinjo. Vrečko. Jutro. Ostal je okus. Grenak, vroč, nekoliko pregost. Odprl je oči. Na dnu skodelice je bila temna tekočina. Roman jo je tako sunkovito nagnil, da mu je nekaj kapljic steklo čez rob na roko.

»Poglejte.«

Lina je pogledala. Roman je povohal. Naredil je požirek. Obraz se mu je spremenil. Lina je čakala. Roman je pogoltnil.

»Ni dobra.«

»Aha.«

»Res ni dobra.«

Lina je pogledala skodelico.

»Potem je ne pijte.«

Roman jo je še enkrat povohal. Naredil je še en požirek.

»Nekaj manjka.«

»Kaj?«

Roman je pogledal tekočino.

»Ne vem.«

Lina je vzela naslednji lonec. Roman je poskusil še enkrat in se začel smejati.

»Kaj?«

»Naredil sem zanič kavo.«

Lina ga je pogledala.

»Ampak ste jo naredili.«

Roman je dvignil skodelico.

»Točno.«

Spil jo je do konca. Ko jo je odložil, je že gledal prazni del mize.

»Kaj še?«

Lina je dvignila pogled.

»Kaj?«

»Kaj lahko naredim?«

»Kar potrebujete.«

Roman je pogledal po sebi. Čevlji so bili prašni. Sklonil se je in s prstom potegnil po levem. Na usnju je ostala svetlejša črta.

»Čevlje.«

Lina je pogledala njegove noge.

»Imate jih.«

»Druge.«

»Zakaj?«

Roman je pogledal svoje čevlje.

»Ker bi jih rad.«

Lina ga je gledala nekoliko dlje kot prej. Roman je stopil stran od mize. Spomnil se je para, ki ga je pred leti videl v izložbi in ga ni kupil, ker se mu je zdel predrag. Najprej je videl samo temno rjavo usnje in tanek podplat, potem pa se mu je vrnil občutek, kako ga je čevelj pri pomerjanju stisnil čez nart in kako je moral s peto enkrat udariti ob tla, da je noga sedla vanj. Pogledal je tla. Nič. Zamižal je. Tokrat ni bilo izložbe. Spomnil se je pritiska usnja ob nartu in prodajalca, ki je čakal ob stolu.

Ko je odprl oči, sta čevlja ležala na tleh. Roman je obstal. Potem je pogledal Lino. Lina je pogledala čevlja.

»Ja.«

»Samo ja?«

»Dva sta.«

Roman se je sklonil, enega prijel in ga obrnil. Na podplatu ni bilo znamke.

»Bila sta predraga.«

Lina ga je pogledala.

»Predraga?«

Roman je še vedno držal čevelj.

»Denar.«

Lina je čakala.

»Saj veste, kaj je denar.«

»Ne.«

Roman se je počasi vzravnal. Nekaj trenutkov jo je gledal, kot bi čakal, da se bo zasmejala. Ni se.

»Denar,« je ponovil.

»Ja.«

»Z njim kupiš stvari.«

Lina je pogledala čevlja na tleh. Potem žličko. Potem lonce pred seboj. Roman je sledil njenemu pogledu. Lina je prijela rastlino za spodnji del stebla in jo previdno dvignila.

»Zakaj?«

Roman ni odgovoril. Čevelj je še vedno držal v roki. Lina je rastlino položila v lonec in s prsti previdno razmaknila korenine. Ni ga več gledala. Roman je čevelj obrnil, ga postavil poleg drugega in se vzravnal.

»Ker jih ne moreš kar vzeti.«

Lina je pritisnila zemljo ob steblo.

»Česa?«

»Stvari.«

»Čigavih?«

Roman je pogledal mizo.

»Ne tujih. Mislim... če nekaj hočeš.«

Lina je počakala.

»Greš v trgovino.«

»Kaj je to?«

Roman se je z roko prijel za bok.

»Prostor, kjer imajo stvari.«

»Kdo?«

»Trgovci.«

Lina je dvignila pogled. Roman se je ustavil.

»Ljudje, ki jih prodajajo. Za denar.«

»Aha.«

Roman je pogledal proti odprtemu prostoru. Nekdo je šel mimo z dvema dolgima deskama na rami. Na drugi strani je ženska sedela na nizkem zidu in govorila z moškim, ki je stal pred njo. Otroci so se premaknili bliže drevesom.

»Saj ni tako zapleteno.«

»Ne?«

»Ne.«

Lina je vzela nekaj zemlje. Roman je počakal.

»Dobro, mogoče malo.«

Lina se je nasmehnila. Roman je pobral drugi čevelj.

»Nekdo jih naredi. Potem jih nekdo proda. Jaz jih kupim.«

»Zakaj jih ne naredite vi?«

Roman je pogledal čevlja.

»Ker ne znam.«

Lina je s prstom pokazala nanju. Roman je pogledal najprej enega, potem drugega.

»Takrat nisem.«

»Zdaj znate.«

»Ne znam jih narediti.«

Lina je pogledala čevlja. Roman je hotel nekaj reči, vendar ni. Sklonil se je, sezul levi čevelj in poskusil novega. Noga je zdrsnila vanj skoraj tako, kot se je spominjal. Vstal je in nekajkrat pritisnil s peto ob tla.

»Prav mi je.«

Lina je nadaljevala delo. Roman je sezul še drugega.

»Kaj pa naredite s temi?« je vprašala.

Pogledal je stara čevlja.

»Nič.«

»Jih ne potrebujete več?«

Roman je stopil v drugi novi čevelj.

»Ne.«

Lina je prikimala. Roman je pogledal stari par ob nogah.

»No, mogoče jih bom še.«

Lina ni odgovorila. Roman je z nogo poravnal enega, da sta stala skupaj.

»Ne bom jih pustil tukaj.«

»Zakaj ne?«

»Ker so moji.«

Lina je obstala. Ne za dolgo. Samo toliko, da je Roman opazil.

»Z njima ste prišli.«

»Ja.«

»Vem.«

Roman jo je pogledal.

»Ne. Moji so.«

Lina je z roko ostala na robu lonca.

»Da pripadata meni,« je dodal.

Lina je pogledala najprej stare čevlje, potem nove.

»Te nove ste naredili.«

Roman je pogledal navzdol.

»Ne gre za to.«

Lina je čakala.

»Če so moji, drugi ne more kar vzeti.«

Lina je vzela naslednjo rastlino. Roman je pobral stara čevlja in ju držal v eni roki.

»Kam naj ju dam?«

Lina je pogledala proti robu prostora.

»Kamorkoli.«

»Ne morem ju nositi ves dan.«

»Potem ju ne nosite.«

Roman jo je pogledal. Lina se je sklonila nad lonec. Roman je nekaj časa stal ob mizi s čevljema v roki. Potem ju je položil pod njen rob.

»Za zdaj.«

Lina ni rekla ničesar. Roman je pogledal nove čevlje na svojih nogah. Naredil je nekaj korakov. Bili so udobni, morda nekoliko trši, kot se jih je spominjal. Vrnil se je do mize.

»Kje pa spite?«

Lina je pogledala proti njemu.

»Doma.«

Z roko je pokazala med hiše. Roman je pogledal v tisto smer.

»Ste jo vi naredili?«

Lina je nekaj časa gledala proti njemu.

»Nekaj.«

»Kaj pa drugo?«

»Nekaj je bilo že tukaj.«

Roman je pogledal hiše ob robu prostora.

»Kdo je naredil tisto?«

Lina si je obrisala zemljo s prstov.

»Ne vem.«

»In vseeno živite tam.«

»Ja.«

Roman je pogledal proti hiši, ki jo je pokazala.

»Lahko kdo drug pride živet tja?«

Lina je pomislila.

»Če bi hotel.«

Roman se je nasmehnil.

»Dobro. Recimo jaz.«

»Vi nimate kje spati?«

»Tukaj ne.«

Lina je prikimala.

»Potem lahko.«

»Spim pri vas?«

»Če želite.«

»Saj me ne poznate.«

»Zdaj vas.«

»Poznate moje ime.«

»Ja.«

Roman je čakal, da bo dodala še kaj. Ni.

»Kaj pa če sem nevaren?«

Lina je roko ustavila nad zemljo. Prvič ni odgovorila takoj.

»Ste?«

»Ne.«

Lina je nadaljevala delo. Roman jo je gledal.

»Lahko bi lagal.«

Lina je spet obstala. Roman je čakal.

»Ljudje lažejo,« je rekel.

»Vem.«

Odgovor ga je ustavil.

»Veste?«

»Ja.«

»In me vseeno povabite domov.«

»Ja.«

Roman jo je gledal.

»Zakaj?«

Lina je pogledala cesto, po kateri je prišel.

»Kam pa boste šli?«

Roman je vzel telefon iz žepa. Še vedno ni bilo signala. Pospravil ga je.

»Ne vem.«

Lina je zložila prazne lonce enega v drugega.

»Potem.«

Roman se je sklonil in izpod mize pobral stare čevlje. Lina ga je pogledala.

»Kaj boste z njimi?«

»Ne vem.«

»Potem jih pustite.«

Roman jih je držal še nekaj trenutkov.

»Mogoče jih bom potreboval.«

Lina ni odgovorila. Roman je čevlja spet položil pod mizo. Tokrat je potreboval nekoliko dlje, preden je umaknil roko. Lina je vzela dva lonca in ju stisnila ob bok. Roman je pogledal preostale.

»Vam pomagam?«

»Če želite.«

Vzel je tri. Bili so lažji, kot je pričakoval. Lina je krenila čez odprti prostor. Roman je šel za njo. Po nekaj korakih je pogledal nazaj. Stara čevlja sta ostala pod mizo. Ni se vrnil ponju. Lina ni hodila hitro, vendar je Roman po nekaj minutah opazil, da ji mora slediti. Ne zato, ker bi se ji mudilo, ampak ker se ni ustavljala. Ko je srečala koga, je pozdravila, včasih rekla nekaj besed, potem pa nadaljevala, kakor da je bilo že prej jasno, kam gre in da bo tja prišla takrat, ko bo prišla. Roman je nosil tri lonce.

Sprva jih je držal pred seboj, potem dva prestavil v levo roko in tretjega oprl ob bok. Zemlja se je pri vsakem koraku nekoliko premaknila in enkrat mu je nekaj drobcev padlo na novi čevelj. Pogledal jih je. Ni se ustavil. Šla sta mimo hiš, ki jih je prej videl samo od daleč. Nobena ni bila velika. Tudi majhne niso bile. Roman jih je poskušal primerjati s hišami, ki jih je poznal, vendar mu ni uspelo ugotoviti, po čem bi jih razvrstil. Nekatere so imele široka okna, druge ozka, ena je bila skoraj vsa obrnjena proti vrtu. Ob drugi je stal dolg lesen nadstrešek, pod njim pa ničesar. Ni bilo avtomobilov. To je opazil znova.

Pred hišami ni bilo dovozov, garažnih vrat, nadstreškov za avtomobile ali tistih ozkih pasov tlakovcev, ki so pri njem doma skoraj vedno vodili od ceste do hiše.

»Kako daleč pa je?«

»Kaj?«

»Hiša, kjer živite.«

Lina je pokazala naprej.

»Tam.«

Roman je pogledal.

»To ste že prej rekli.«

»Zdaj je bliže.«

Roman se je zasmejal. Lina se ni obrnila. Pot se je nekoliko zožila. Na levi je tekel plitev jarek, vendar v njem ni bilo vode. Čez njega je na več mestih ležala po ena široka kamnita plošča. Roman je pogledal robove. Bili so obrabljeni.

»To je nekdo naredil?«

Lina se je ozrla.

»Kaj?«

»Te plošče.«

»Ja.«

»Kdo?«

Lina je pogledala prvo, potem naslednjo.

»Ne vem.«

Roman je nekaj časa hodil molče. Pri naslednji plošči se je ustavil. Lina je naredila še dva koraka, preden je opazila.

»Kaj je?«

Roman je z nogo stopil na kamen.

»Nič.«

Pogledal je vzdolž jarka. Plošče niso bile položene v enakih razdaljah. Med prvima dvema je bilo morda pet metrov, med naslednjima skoraj deset. Ena je bila nekoliko postrani.

»Lahko bi jih dali bolj naravnost.«

Lina je pogledala jarek.

»Lahko.«

»In v enakih razdaljah.«

»Lahko.«

Roman je stopil s plošče.

»Samo pravim.«

»Vem.«

Nadaljevala sta. Čez nekaj časa je Roman pogledal nazaj. Plošča je ostala postrani. Potem je začutil telefon ob stegnu. Ni zazvonil. Ni zavibriral. Ni se zgodilo nič. Samo spomnil se je nanj. Preložil je lonce in ga vzel iz žepa. Zaslon se je prižgal. Ni bilo signala. Pogled mu je zdrsnil v zgornji desni kot. 61 %. Telefon je pospravil. Po nekaj korakih ga je spet vzel ven.

»Kaj je?« je vprašala Lina.

»Nič.«

Odprl je fotografije. Zadnja je bila še vedno tista, ki jo je prej gledal na klopi. Hči na balkonu, glava nekoliko obrnjena stran, rumena skodelica z majhno razpoko ob ročaju na mizi. Spomnil se je, da jo je pred posnetkom poklical po imenu. Ni se spomnil, ali se je obrnila že prvič. Roman je s prstom podrsal nazaj. Morje. Še enkrat. Miza na terasi. Še enkrat. Neka večerja, ki se je ni takoj spomnil. Ustavil se je. Ko je s palcem povečal rumeno skodelico, je ob razpoki za hip pomislil, da bi bilo takšno stvar najlažje zamenjati. Misel je prišla sama in izginila, še preden se je vprašal, zakaj ga je ob njej nekaj zmotilo.

»Kaj gledate?«

Roman je dvignil telefon.

»Fotografije.«

Lina se je približala. Roman ji je pokazal zaslon. Na fotografiji je sedel za mizo. Ob njem sta bila dva moška, ki ju je poznal že dolgo, čeprav se z enim zadnja leta skoraj nista več slišala. Na sredini mize je bila steklenica vina. Roman je imel roko dvignjeno, kakor da je ravno nekaj razlagal. Lina je pogledala.

»To ste vi.«

»Ja.«

»Mlajši.«

Roman je s palcem obstal na robu fotografije.

»Malo.«

»Koliko?«

Roman je moral pomisliti.

»Pet let.«

Lina je še vedno gledala zaslon.

»To je malo?«

Roman se je nasmehnil.

»Odvisno.«

Podrsal je naprej. Spet balkon. Tokrat Lina ni pogledala skodelice.

»Kdo je to?«

Roman je držal telefon nekoliko niže.

»Moja hči.«

Lina je čakala. Roman ni dodal ničesar.

»Kako ji je ime?«

»Maja.«

Lina je ime ponovila. Prvič nekoliko narobe. Roman jo je popravil. Ponovila ga je še enkrat. Tokrat pravilno.

»Kje je?«

Roman je s palcem obstal na robu fotografije.

»Doma.«

»Pri vas?«

»Ne.«

Roman je ugasnil zaslon.

»Ima svoje stanovanje.«

Nekaj časa sta hodila molče.

»Sama?«

»Ja.«

»Zakaj?«

Roman jo je pogledal.

»Ker je odrasla.«

»Aha.«

Roman je telefon še vedno držal v roki.

»Otroci pri vas ne odidejo?«

»Nekateri.«

»Kam?«

»Drugam.«

Lina ni dodala ničesar. Roman je hotel telefon pospraviti, pa ga ni. Ponovno je prižgal zaslon. 60 %.

»Imate kaj, kamor ga lahko priključim?«

Lina je pogledala telefon.

»Priključite?«

»Elektriko.«

Lina ni odgovorila.

»Tok.«

Še vedno nič. Roman je pokazal proti hišam.

»Kako imate ponoči svetlobo?«

Lina je pogledala proti eni od hiš in pokazala pod njen napušč. Pod napuščem je bilo pritrjeno nekaj majhnega in ploščatega, skoraj prosojnega, kar je Roman prej spregledal.

»Tisto.«

Roman je stopil bliže.

»Kaj je to?«

»Luč.«

»Kako dela?«

Lina je skomignila. Roman je dvignil pogled. Ni videl kabla, stikala ali odprtine.

»Od kod dobi elektriko?«

»Ne vem.«

Roman jo je pogledal. Lina je že nadaljevala pot. Roman je še trenutek gledal proti predmetu pod napuščem. Potem je šel za njo. Pogledal je priključek na spodnjem robu telefona. Majhna odprtina je bila tam, kjer je vedno bila. V žepu ni imel kabla. Kabel je ostal doma, priključen ob postelji. Za trenutek ga je videl: belega, nekoliko porumenelega tik ob priključku, zavitega okoli polnilnika. Potem je pogledal proti luči pod napuščem. Sam kabel mu ne bi pomagal. Lina se je ustavila nekoliko naprej.

»Kaj je?«

Roman je pogledal telefon.

»Nič.«

Pogled mu je spet zdrsnil k številki na zaslonu. 60 %. Ugasnil ga je. Lina je pogledala telefon v njegovi roki.

»Kaj bo, če ga ne priključite?«

»Izpraznil se bo.«

»In potem?«

»Neha delati.«

»Potem bo drug.«

Roman jo je pogledal. Odgovor ga je za trenutek razjezil.

»Ni isto.«

Lina je čakala. Roman je telefon obrnil v roki.

»V njem so stvari.«

»Kakšne?«

Pogledal je črni zaslon.

»Moje.«

Besedo je izrekel, preden je pomislil nanjo. Lina ni rekla ničesar. Roman je telefon pospravil v žep. Nadaljevala sta. Po nekaj minutah sta prišla do hiše, proti kateri je Lina prej pokazala. Pred njo ni bilo ograje. Pot je prešla v nekaj velikih kamnitih plošč, med katerimi je rasla trava. Ob steni je stala lesena klop. Na njej je bila zložena svetla tkanina in poleg nje knjiga, obrnjena s platnicami navzdol. Lina je odložila lonca. Roman je svoje tri postavil poleg njiju. Pogledal je hišo.

»Tukaj?«

»Ja.«

Vrata so bila zaprta. Lina je stopila do njih in jih odprla. Roman je pogledal kljuko. Ni bilo ključavnice. Lina je vstopila. Roman je ostal zunaj.

»Kaj je?«

»Nič.«

Lina je pogledala Romana, potem pa proti vratom. Roman je položil roko na kljuko.

»Ne zaklepate?«

»Česa?«

»Hiše.«

Lina je nekaj trenutkov gledala njegovo roko.

»Ko grem?«

»Ja.«

»Ne.«

Roman je pogledal proti poti, po kateri sta prišla.

»Nikoli?«

Lina je pomislila.

»Ko piha.«

Roman jo je pogledal.

»Takrat jih zaprete.«

»Ja.«

»Ne zaklenete.«

»Ne.«

Roman je počasi spustil roko s kljuke. Lina je šla v notranjost. Roman je naredil korak za njo, potem še enega. V predsobi ni bilo veliko stvari. Nizka klop, obešalo, dva para čevljev in na steni nekaj, kar je bilo morda risba ali samo več črt, narejenih z ogljem. Roman se je sklonil in sezul nove čevlje. Lina se je obrnila.

»Kaj delate?«

Roman je pogledal njene noge. Še vedno je bila obuta.

»Nič.«

Spet si je obul čevlje. Lina ga je nekaj trenutkov gledala. Potem je šla naprej. Roman ji je sledil. Na koncu hodnika je bil prostor z veliko mizo in tremi različnimi stoli. Ob oknu je stala polica s knjigami. Na drugi strani je bilo nekaj posod, nožev, desk in velika kamnita površina, ki jo je Roman prepoznal kot nekaj, kar bi pri njem doma imenoval kuhinjski pult, čeprav ni videl ne štedilnika ne pomivalnega korita. Lina je odložila nekaj, kar je prinesla s seboj. Roman je stopil do okna. Zunaj je videl del poti in za njo drevesa.

»Lepo imate.«

Lina ga je pogledala.

»Hvala.«

Roman se je obrnil.

»To pa poznate.«

»Kaj?«

»Hvala.«

Lina se je nasmehnila.

»Poznam veliko stvari.«

Roman se je zasmejal.

»Dobro.«

Lina je stopila do mize.

»Ste lačni?«

Roman je pomislil. Bil je. To ga je presenetilo bolj, kot bi ga moralo.

»Ja.«

»Kaj bi jedli?«

Roman je odprl usta. Potem jih je zaprl. Lina je čakala. Roman je pogledal mizo.

»Ne vem.«

»Potem še niste dovolj lačni.«

Roman jo je pogledal.

»To ni res.«

Lina je sedla. Roman je še vedno stal.

»Človek je lahko lačen in ne ve, kaj bi jedel.«

»Dobro.«

»Resno.«

»Bili sta.«

Roman jo je gledal.

»Pri nas je to normalno.«

»Kaj?«

»Da ne veš.«

Lina je položila roke na mizo. Roman je hotel nadaljevati. Ni. Potem je sedel nasproti nje. Prvič, odkar jo je srečal, se mu ni mudilo postaviti naslednjega vprašanja. Lina je sedela nasproti njega in čakala. Roman je najprej mislil, da čaka na njegov odgovor, potem pa ni bil več prepričan. Na mizi med njima ni bilo ničesar. Nobenega krožnika, kozarca, prtička, niti tistega drobnega nereda, ki ostane na mizi, kadar jo ljudje uporabljajo vsak dan. Les je bil na enem robu nekoliko svetlejši, na sredini je bila dolga praska in ob njej manjša, skoraj bela pika. Roman je položil dlani na kolena.

»Kruh.«

Lina ga je pogledala.

»Jedli bi kruh?«

»Ja.«

»Kakšnega?«

Roman je odprl usta. Spet isto. Pred očmi je imel najprej hlebec iz trgovine, narezan na enake rezine in zaprt v vrečki, potem kruh, ki ga je včasih kupoval v pekarni, ko se mu je ljubilo zaviti s poti, in nazadnje tistega, ki ga je nekoč pekla njegova mati. Pri zadnjem se je ustavil, čeprav ni vedel, zakaj. Skorja je bila pretemna, na eni strani skoraj vedno počena, sredica pa težka in še nekoliko vlažna, če ga je prerezala prezgodaj.

»Ne vem,« je rekel.

Lina je vstala. Roman je pričakoval, da bo vprašala še kaj, vendar je šla do kamnite površine ob steni. Za trenutek je obstala pred njo. Ko se je obrnila, je v rokah držala kos kruha. Ne hlebca. Kos. Položila ga je na mizo pred Romana.

»To je vse?«

Lina je pogledala kruh.

»Hoteli ste kruh.«

»Ja, ampak...«

Roman se je ustavil. Kos je bil dovolj velik. Odlomil je rob in ga poskusil. Kruh ni bil ne topel ne hladen. Skorja je bila tanka, sredica mehka. Ni bil najboljši kruh, kar jih je jedel, niti slab. Bil je preprosto kruh.

»Dober je.«

Lina je sedla. Roman je odlomil še en kos.

»Vi ne boste?«

»Nisem lačna.«

Roman je žvečil. Po nekaj trenutkih je pogledal kos v roki.

»Zakaj niste naredili celega?«

Lina je pogledala proti njemu. Roman je že vedel, kakšen bo odgovor.

»Ker ga ne potrebujete.«

»Lahko bi ga potreboval pozneje.«

»Potem ga boste imeli pozneje.«

Roman je odložil kruh. Pogledal je proti polici. Na njej so bile knjige, dve posodi, nekaj zloženega blaga in majhna lesena škatla.

»To pa imate že dolgo?«

Lina je sledila njegovemu pogledu. Vstala je, vzela škatlo in jo prinesla k mizi.

»To je naredila moja sestra.«

Roman jo je pogledal. Bila je majhna, iz temnega lesa, na pokrovu pa je bila plitva zareza, ki se je na enem koncu nekoliko razširila.

»Kje je sestra?«

»Daleč.«

Roman je s prstom šel čez zarezo, ne da bi se je dotaknil.

»Bi lahko naredili drugo takšno?«

»Lahko.«

»Popolnoma enako?«

Lina je pogledala škatlo.

»Verjetno.«

Roman je še nekaj trenutkov čakal.

»Pa je ne.«

»Saj je ta tukaj.«

Lina je škatlo vzela in jo odnesla nazaj na polico. Roman je pogledal proti žepu, v katerem je imel telefon. Tokrat ga ni vzel ven. Pojedel je preostanek kruha. Ko je končal, je na mizi ostalo nekaj drobtin. Zbral jih je s prstom na kupček in pogledal okoli sebe.

»Kam s tem?«

Lina je pogledala drobtine.

»Kam želite.«

Roman jih je držal na konici prsta.

»Koš?«

»Kaj?«

Roman se je zasmejal.

»Nič.«

Vstal je in stopil do vrat. Zunaj je drobtine stresel v travo. Ko se je vrnil, je Lina še vedno sedela.

»Ne znam povedati. Tako.«

»Kaj?«

»Nič.«

Sedel je. Nekaj časa sta bila tiho. Roman je pogledal proti kamniti površini.

»Kaj naredite s stvarmi, ki jih ne potrebujete več?«

Lina je pomislila.

»Nič.«

»Pustite jih?«

»Včasih.«

Roman se je spomnil starih čevljev pod mizo.

»In če jih nihče ne potrebuje?«

Lina je skomignila. Roman se je naslonil nazaj.

»Pri nas bi bilo vse polno stvari.«

»Zakaj?«

»Ker jih imamo veliko.«

Lina je pogledala po prostoru. Roman je čakal. Tokrat ni vprašala.

»Zdaj bi morali reči zakaj.«

Lina ga je pogledala.

»Zakaj?«

Roman se je zasmejal. Tokrat se je nasmehnila tudi ona. Vstal je in stopil k oknu. Zunaj je nekdo šel po poti. Za njim je hodil otrok, morda šest ali sedem let star, in z dolgo tanko palico vlekel po kamnitih ploščah. Palica je ob vsakem robu poskočila in udarila ob naslednjo ploščo. Otrok se je nenadoma ustavil. Moški je naredil še nekaj korakov, preden se je obrnil. Otrok je gledal v prazno mesto pred seboj. Roko je držal nekoliko stran od telesa. Palica mu je zdrsnila na tla. Moški se je vrnil. Pokleknil je ob njem. Nekaj mu je rekel. Otrok je odkimal. Moški je ostal pri njem.

Čez nekaj časa je otrok pobral palico. Nadaljevala sta.

»Kaj je hotel narediti?« je vprašal Roman.

Lina je prišla k oknu.

»Ne vem.«

»Nekaj je bilo.«

»Mogoče.«

»Zakaj se je ustavil?«

Lina je pogledala otroka, ki je že izginjal za hišo.

»Pravočasno se je spomnil.«

Roman se je obrnil k njej.

»Česa?«

Lina ni odgovorila. Roman je nekaj časa gledal skozi okno.

»Tega se naučite kot otroci.«

»Ja.«

»Dolgo?«

»Ja.«

»In če komu ne gre?«

Lina je pogledala proti poti.

»Smo z njim.«

»Kdo?«

»Kdor je tam.«

Roman je hotel vprašati, kdo je odgovoren, kdo določa, kdaj otrok zna dovolj, kdo odloča, kaj sme in česa ne. Vprašanja so prihajala eno za drugim. Nobenega ni izbral. Lina je medtem šla proti vratom.

»Kam greste?«

»Ven.«

»Zakaj?«

»Nekaj moram posaditi.«

Roman je pogledal proti loncem, ki sta jih pustila pred hišo.

»Saj lahko naredite rastlino.«

Lina je obstala.

»Lahko.«

Roman je šel za njo. Pred hišo je Lina vzela enega od loncev in ga odnesla ob stran, kjer je bil ozek pas zemlje. Roman je vzel drugega, ne da bi ga prosila. Lina je pokleknila. Iz lonca je previdno stresla nekaj zemlje v dlan. Med prsti je poiskala nekaj tako majhnega, da Roman sprva ni videl ničesar.

»Kaj je to?«

Lina mu je pokazala. Na njeni dlani je ležalo seme.

»Kaj bo zraslo?«

Povedala mu je ime, ki ga ni poznal.

»Drevo?«

»Ja.«

Roman je pogledal prostor ob hiši.

»Kako veliko?«

Lina je z roko pokazala približno do višine strehe, potem nekoliko više.

»Tukaj?«

»Ja.«

Roman je pogledal hišo, potem seme.

»Koliko časa potrebuje?«

»Dolgo.«

»Koliko?«

Lina je pomislila.

»Mogoče dvajset let.«

Roman jo je pogledal.

»Dvajset let?«

»Mogoče več.«

Lina je s prstom naredila majhno vdolbino v zemlji.

»Zakaj ga potem ne naredite?«

Lina je položila seme v zemljo.

»Saj ga delam.«

Roman je pogledal njene prste, ki so čez seme potegnili tanko plast zemlje.

»Veste, kaj mislim.«

»Vem.«

»Lahko bi bilo tukaj zdaj.«

»Lahko.«

»Veliko.«

»Ja.«

Roman je pogledal prostor nad njima, kakor da bi tam že lahko bila krošnja.

»Zakaj potem čakate dvajset let?«

Lina je pritisnila zemljo z dlanjo.

»Hočem videti, kako raste.«

Roman je nekaj trenutkov molčal.

»Dvajset let?«

Lina je vstala in si otresla zemljo z rok.

»Če bom tukaj.«

Ujelo ga je nepripravljenega. Lina je pobrala prazen lonec. Roman je ostal ob zemlji. Mesto, kjer je zakopala seme, se skoraj ni razlikovalo od zemlje okoli njega. Samo majhen temnejši krog je ostal tam, kjer jo je pritisnila z dlanjo. Pogledal je prostor nad njim. Deblo bi bilo nekoliko postrani. Krošnja široka. Ena veja bi segala čez rob strehe, druga proti poti. Pod njo bi bila senca. Še nekaj je manjkalo. Roman je gledal. Potem je odmaknil pogled. Lina je že stala pri vratih.

»Greste?«

»Ja.«

Šel je za njo. Za njim ni zraslo nič. Naslednje jutro se je zbudil nekoliko prej, kot je bil vajen, in nekaj časa ni odprl oči, ker je čakal na zvok, po katerem bi vedel, kje je. Doma je skoraj vedno kaj prišlo do njega še pred prvo pravo mislijo, avtomobil s ceste, voda v ceveh, vrata nekje v hiši, včasih telefon, ki ga je zvečer pustil na nočni omarici, tukaj pa ni bilo ničesar, samo svetloba skozi zaprte veke in tišina, ki ni bila popolna, le drugačna, dovolj drugačna, da je ob njej odprl oči in nekaj časa zrl v svetel strop, preden se je spomnil.

Telefon je ležal na nizki polici ob postelji. Vzel ga je in pogledal zaslon. 58 %. Pogled mu je za hip ušel proti mestu, kjer je še včeraj najprej iskal signal, nato je odprl fotografije. Pokazalo se je morje, modro in skoraj brez valov, ob spodnjem robu slike del mize in kozarec, ki se ga ni spomnil. Fotografije ni povečal in tudi naprej ni šel. Telefon je ugasnil, ga pospravil v žep in odšel iz sobe.

Line ni bilo. Na veliki mizi je ležal kos kruha, sam, brez krožnika in brez česarkoli drugega, Roman pa je ob njem obstal, pogledal proti vratom, kakor da bi moral najprej vedeti, ali ga je pustila zanj, potem pa sedel in ga pojedel. Ko je prišel pred hišo, je pogledal proti mestu, kjer je prejšnji večer Lina posadila seme. Zemlja je bila tam še vedno nekoliko temnejša. Stopil je bliže, se sklonil in jo nekaj časa opazoval. Ničesar ni bilo. Odšel je proti poti.

Jutro je bilo hladnejše od prejšnjega dne in med hišami je bilo več ljudi. Nekateri so ga pozdravili, drugi samo pogledali, nihče pa se zaradi njega ni ustavil, in prvič, odkar je prišel, ga ni motilo, da ni vedel, kam pravzaprav gre. Hodil je počasi, mimo hiš, dreves in ozkih poti med njimi, med ljudmi, ki niso hiteli, čeprav je imel občutek, da vsak nekaj počne. Pri jarku se je ustavil.

Kamnite plošče so ležale tako, kot jih je videl prejšnji dan, prva nekoliko postrani, druga predaleč od nje, tretja skoraj tam, kjer se je jarek začel širiti, in ko je pogledal naravnost čez, je znova opazil isto, kar ga je zmotilo že z Lino: pot na drugi strani se je nadaljevala skoraj v isti smeri, človek pa je moral zaradi nekaj slabo položenih kamnov zaviti ob robu in se nato vrniti. Prečkal je jarek po stari poti in se na drugi strani ozrl nazaj. Če bi bila ena plošča drugje, bi bilo vse enostavneje.

Vrnil se je, stopil do kamna, ki je ležal nekoliko postrani, in položil dlan na njegov rob. Bil je pretežak, da bi ga lahko sam premaknil, in za hip je pomislil, kako bi se tega lotil doma, z vzvodom, dvema človekoma in nečim, kar bi podložil pod rob. Takšne stvari so mu bile znane. Če nekaj ni bilo tam, kjer bi moralo biti, je bilo treba najti način, da se premakne. Pogledal je mesto, kjer bi moral biti prehod. Tam je potreboval kamen.

Ko je znova dvignil oči, je plošča ležala čez jarek. Roman je obstal. Še trenutek prej je bilo med bregovoma prazno mesto, zdaj pa je bil kamen tam, dovolj širok in dovolj dolg, da je z obema koncema ležal na trdni zemlji. Stopil je nanj, najprej previdno, nato še enkrat, in ko se ni premaknil, je šel čez ter se vrnil. Pot je bila skoraj ravna.

»Tako,« je rekel.

Ni ostal dolgo. Hodil je brez posebnega cilja, dokler ga pot ni pripeljala do prostora, kjer je prejšnji dan prvič srečal Lino. Mizo je prepoznal že od daleč in šele ko se ji je približal, je opazil, da pod njo ni čevljev, ki jih je tam pustil. Upočasnil je, pogledal pod mizo še z druge strani in se spomnil, kako je včeraj rekel, da jih bo morda še potreboval, čeprav že takrat ni vedel, zakaj. Nekoliko stran je sedel starejši moški in z nožem počasi odstranjeval lubje z dolge veje. Roman ga je nekaj časa opazoval, nato stopil bliže.

»Tukaj sta bila dva čevlja.«

Moški je dvignil oči in pogledal proti mizi.

»Ja.«

»Ste ju danes videli?«

»Ne.«

Roman je ostal ob njem. Moški je spet potegnil z nožem po veji, počasi in natančno, kakor da pogovor ni ničesar spremenil.

»Včeraj sta bila tam.«

»Bila sta.«

Roman je pogledal proti praznemu mestu pod mizo. Lahko bi vprašal še kaj, vendar ni vedel, kaj bi s tem izvedel.

»Dobro,« je rekel.

Odšel je. Pri prvem ovinku se je še enkrat ozrl proti mizi. Pod njo ni bilo ničesar. Čevljev v resnici ni potreboval, vendar je šel počasneje kot prej. Lino je našel na robu naselja. Klečala je ob nizki rastlini in med prsti držala enega od listov, poleg nje pa je stala ženska, ki je Roman še ni poznal. Bila je nekoliko mlajša od Line, lase je imela spete zadaj, le en pramen ji je padal čez lice in ga je vsake toliko odmaknila z istim kratkim gibom. Lina je dvignila pogled.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Povedala je njegovo ime, potem ime ženske. Nela. Roman je pokimal.

»Vi ste prišli včeraj,« je rekla Nela.

»Ja.«

»Od daleč?«

Roman se je nasmehnil.

»Očitno precej.«

»Kaj pa pomeni precej?«

»Ne vem.«

Nela je počakala, kot da jo bolj zanima njegov odgovor kakor razdalja, potem pa pokimala. Roman je pogledal Lino.

»Pri jarku sem naredil prehod.«

»Aha.«

»Tiste plošče od včeraj.«

»Vem.«

»Ena je zdaj drugje.«

Lina ga je pogledala.

»Tam, kjer bi morala biti,« je dodal.

»Dobro.«

Roman je hotel povedati še, da je pot zdaj skoraj ravna, toda Lina je že vstala in si z dlani obrisala drobce zemlje.

»Greva do vode.«

Nela je šla z njima. Ko so prišli do jarka, je Roman novo ploščo zagledal že od daleč. Po poti z druge strani je prihajal moški z dvema posodama, stopil na kamen in šel čez, ne da bi upočasnil, za njim pa je prišla še ženska in ubrala isto pot. Roman ni rekel ničesar. Samo za hip je pogledal Lino, vendar je ta hodila naprej.

»Res je krajše,« je rekla Nela.

»Ja.«

Lina je prva stopila čez, Nela za njo, Roman pa je šel zadnji in se na drugi strani za trenutek ustavil. Pot se je nadaljevala skoraj naravnost, tako kot si jo je zamislil. Šli so naprej. Čez nekaj minut je proti njim prišel visok, nekoliko sključen moški. Roman ga je že nekje videl, vendar se ni spomnil kje. Ko je prišel do mesta, kjer se je nova pot odpirala čez jarek, ni zavil, ampak je nadaljeval ob robu, šel do stare plošče, tam prečkal in se po drugi strani vrnil proti poti. Roman se je obrnil za njim.

Ko je moški prišel mimo, je rekel:

»Tam je zdaj bliže.«

Moški je pogledal proti novi plošči.

»Vem.«

»Mislil sem, da mogoče niste opazili.«

»Sem.«

Odšel je. Roman ga je nekaj časa spremljal z očmi.

»Zakaj je šel potem tam?«

Lina je pogledala proti staremu prehodu.

»Ne vem.«

»Ampak videl ga je.«

»Ja.«

Roman je hotel še nekaj reči, pa ni. Nela si je umaknila pramen las z obraza.

»Mogoče mu stara pot ni odveč.«

»Mogoče.«

Čez novo ploščo je medtem prišla ženska z otrokom. Otrok se je na sredini za trenutek ustavil in pogledal v jarek med kamni, ženska ga je prijela za roko in šla sta naprej. Roman se jima je umaknil. Do vode ni več govoril o jarku.

Ko so se vračali, so prišli do istega mesta. Lina je stopila čez novo ploščo, Nela za njo, Roman pa se je pred kamnom za trenutek ustavil in pogledal nekoliko niže, kjer je še vedno ležala stara, postrani in obrabljena po robovih. Šel je čez. Tokrat se ni obrnil.

II. DEL — KAR JE MOGOČE

Naslednjega dne so se spet odpravili do vode. Pot se je med zadnjimi hišami počasi spuščala in se končala na širokem travnatem bregu. Roman jo je prejšnji dan videl le za kratek čas; zdaj je opazil, da se na levi izgublja za nizkim gričem, na desni pa sega skoraj do roba naselja. Ob vodi je bilo nekaj ljudi, dva sta sedela na kamnih, nekoliko dlje je nekdo stal do kolen v vodi, na travi pa je ležala dolga deska in ob njej nekaj kosov lesa.

Lina se je sezula in pustila čevlje v travi.

»Greste noter?«

»Mogoče.«

Tudi Nela se je sezula, Roman pa je ostal nekoliko više na bregu in nekaj časa gledal Lino, ki je stopala v vodo, dokler ga ni znova pritegnila dolga deska. Ob njej je klečal mlad moški in s kratkim rezilom odstranjeval les ob robu, počasi in brez črte ali oznake, ki bi ji Roman lahko sledil. Na tleh ob njegovih kolenih se je nabral kup tankih ostružkov. Stopil je bliže. Moški ga je opazil, vendar ni prenehal delati.

»Kaj bo to?«

»Ne vem še.«

Roman je počakal, toda moški je z rezilom potegnil po robu in odstranil nov tanek kos.

»Pa že delaš.«

Moški se je nasmehnil.

»Ja.«

Roman je počepnil ob deski. Na enem koncu je bila širša, proti drugemu nekoliko ožja, vendar v njej ni prepoznal ničesar, kar bi mu povedalo, kaj naj bi nastalo.

»Kako potem veš, kaj moraš odrezati?«

Moški je s prstom šel po robu.

»Tukaj je bilo preveč.«

»Kaj pa, če odrežeš preveč?«

Moški je skomignil.

»Bom videl.«

Roman je ostal ob njem še toliko časa, da je odrezal naslednji kos. Ni bil enak prejšnjemu. Ko se je vrnil k Neli, je ta sedela v travi z nogami v vodi.

»Kdo je?«

»Elan.«

Roman se je ozrl proti njemu.

»Ne ve, kaj dela.«

Nela je pogledala čez ramo.

»Vem.«

Nasmehnila se je in z nogo počasi potegnila skozi vodo. Roman je sedel nekoliko više v travo. Lina je bila že daleč od brega in plavala skoraj brez škropljenja, za njo pa se je voda za nekaj časa nagubala in spet umirila. Ko se je vrnila, je sedla poleg njiju in si z obema rokama ožela lase.

»Elan nekaj dela,« je rekel Roman.

Lina se je ozrla proti deski.

»Vidim.«

»Ne ve, kaj bo.«

»Ne.«

Roman jo je pogledal, vendar si je Lina že umaknila mokre lase z obraza in vstala po čevlje. Na poti nazaj so pri jarku srečali tri ljudi. Eden je stal na novi plošči, druga dva ob njej, in Roman je že od daleč videl, da moški z nogo pritiska ob rob kamna. Ko so prišli bliže, je stopil še na drugo stran, kakor da preverja, ali se bo premaknil.

»Ta se ne maje.«

Ženska ob njem je pogledala kamen.

»Prejšnji se je.«

Moški je tedaj opazil Romana.

»Ti si ga naredil?«

»Ja.«

Še enkrat je stopil na rob.

»Dober je.«

Roman se je nasmehnil, nato pa pogledal ploščo in pot, po kateri so prišli. Z mesta, kjer je stal, je bilo dobro videti ovinek.

»Malo bolj levo bi moral biti.«

Moški je pogledal tja.

»Zakaj?«

»Prišel bi naravnost nanj.«

Moški je še enkrat pogledal pot.

»Mene ne moti.«

»Saj ne. Samo...«

Roman je z roko pokazal nekoliko bolj levo, vendar je ni dokončal. Ženska je medtem že šla čez in tretji človek za njo.

»Lahko bi ga prestavil,« je rekel.

Moški je bil že na drugi strani.

»Pusti ga.«

Roman ga je pogledal. Moški je odšel za drugima dvema. Nela je šla mimo.

»Greš?«

Roman je še enkrat pogledal ploščo.

»Ja.«

Tisti večer sta z Lino sedela pred hišo. Na mizi med njima je bila posoda z majhnimi temnimi sadeži, ki jih Roman ni poznal. Enega je vzel, ga povohal in ugriznil.

»Kisel je.«

»Je.«

Lina je vzela enega zase. Roman je pojedel še polovico svojega.

»Vam je dober?«

Lina je sadež obrnila med prsti.

»Lahko mi rečeš ti.«

Roman jo je pogledal.

»Tebi je dober?«

»Ja.«

Ostanek je položil na rob posode, čez nekaj časa pa vendarle segel po drugem. Ta je bil še bolj kisel. Ob prvem grižljaju je stisnil ustnice, Lina ga je videla in se nasmehnila.

»Kaj?« je vprašal.

»Nič.«

Roman je sadež pojedel do konca. Med drevesi je počasi zmanjkovalo svetlobe in zrak se je ohladil toliko, da je pomislil na jakno, vendar ni vstal. Iz žepa je vzel telefon. 56 %. Zaslon je pustil prižgan le toliko časa, da je videl številko.

»Lina.«

»Hm?«

»Elan. Kaj sicer dela?«

»Igra.«

»Glasbo?«

Pokimala je. Roman se je spomnil deske in ostružkov.

»Tisto bo glasbilo?«

Lina je pogledala proti njemu.

»Ne vem.«

Roman se je nasmehnil.

»Nihče nič ne ve.«

Lina je vzela še en sadež. Telefon mu je ugasnil v roki. Za trenutek je v črnem steklu videl svoj obraz, nato ga je spravil v žep. Naslednje jutro je šel do vode sam. Ni si rekel, da gre pogledat Elana, vendar je že z vrha poti pogledal proti mestu, kjer je prejšnji dan ležala deska. Elan je bil tam. Deska je bila krajša in na enem koncu globlje izdolbena. Poleg nje je ležal tanek kos lesa, za katerega je Roman najprej mislil, da je odrezek, potem pa je opazil, da ga Elan vedno znova jemlje v roke, položi na desko, nekoliko premakne in spet odloži. Roman je sedel na bližnji kamen.

»Zdaj že veš?«

Elan je odkimal.

»Ne.«

»Dobro.«

Elan je dvignil oči.

»Dobro?«

Roman se je zasmejal.

»Delaj.«

Elan je še nekaj časa gledal vanj, potem pa se je vrnil k deski. Z rezilom je previdno potegnil po notranjem robu, drugič nekoliko močneje, pri naslednjem gibu pa mu je zdrsnilo in z deske je odletel večji kos, kot je nameraval. Odložil je rezilo in s palcem šel čez svetlo mesto, ki je ostalo v lesu. Roman se je nagnil naprej.

»Preveč?«

Elan je prikimal. Segel je po tankem kosu lesa, ki je ležal ob deski. Roman je videl, kje bi bilo mogoče rob poravnati, in že odprl usta, vendar je Elan kos položil čez vdolbino, zato ni rekel ničesar. Ni se prilegal. Elan ga je obrnil, poskusil z druge strani, ga spet vzel v roke in nekaj časa gledal oba kosa. Ko ga je položil nekoliko postrani, se je zataknil med robova. Hotel ga je izvleči, ob premiku pa je les kratko in votlo zazvenel. Elan je umaknil roko. Roman se je nagnil bliže.

Čez nekaj časa je Elan prijel kos in ga premaknil počasneje. Tokrat je čez rob zdrsnil drugače in iz deske se je oglasil višji zvok. Pogledala sta se.

»Še enkrat.«

Elan je poskusil, pritisnil premočno in zaslišalo se je samo drgnjenje lesa ob les.

»Ni.«

»Pa kaj.«

Elan je pogledal Romana. Roman je z brado pokazal proti deski.

»Še enkrat.«

Elan ni takoj premaknil roke.

»Pa kaj?«

»Ja.«

Elan je spustil pogled k deski, s prstom šel čez rob in znova prijel tanek kos. Tokrat ga je premaknil zelo počasi. Zvok je trajal nekoliko dlje. Elan je poskusil še enkrat. Ni bil enak. Pri naslednjem poskusu se je vrnil prvi, votli zvok, potem samo drgnjenje, nato nekaj vmes, česar Roman ne bi znal ponoviti. Nekaj časa ga je poslušal.

»Daj meni.«

Elan mu je podal kos lesa. Roman ga je prijel tako, kot je videl pri njem, in potegnil čez rob. Nič. Poskusil je še enkrat. Les je zaškripal. Elan se je zasmejal. Roman ga je pogledal.

»Kaj?«

Elan je odkimal, vendar se je še vedno smejal. Roman je tretjič potegnil čez rob. Tokrat se je oglasil kratek, čisto drugačen zvok. Oba sta utihnila. Roman je pogledal kos v svoji roki, ga obrnil in poskusil znova. Ni šlo. Nasmehnil se je in ga vrnil Elanu.

»Ne znam.«

Elan ga je vzel.

»Še.«

Roman je odkimal.

»Ti.«

Elan je položil kos na rob deske. Tokrat ni takoj potegnil. Elan je držal kos lesa med prsti in ga nekaj časa samo naslanjal na rob, kakor da išče mesto, ki ga je prej našel po naključju. Dvakrat ga je premaknil, ne da bi se zgodilo kaj, tretjič se je oglasil kratek, nečist zvok, ob naslednjem poskusu pa je deska zazvenela nekoliko dlje. Roman je sedel na kamnu in poslušal. Sprva je še spremljal Elanove roke, potem pa tudi tega ni več počel. Čez čas je Elan odložil kos lesa in segel po rezilu.

»Ne boš več?«

»Pozneje.«

Roman je pogledal desko.

»Ravno zdaj je šlo.«

Elan je z rezilom odstranil droben kos z notranjega roba. Roman je še nekaj časa sedel ob njem, potem vstal, šel do vode in si z dlanjo zmočil obraz. Ko se je vrnil, je Elan še vedno delal.

»Jutri boš tukaj?«

Elan je skomignil.

»Mogoče.«

Roman se je nasmehnil.

»Seveda.«

Elan ga je pogledal, kakor da ne ve, čemu se smeji, in nadaljeval z delom. Roman je že naredil nekaj korakov, ko je za seboj zaslišal:

»Ti?«

Obrnil se je.

»Kaj jaz?«

»Boš tukaj?«

Roman je za trenutek pomislil.

»Verjetno.«

Elan je pokimal. Pri jarku je Roman zagledal žensko z dvema velikima posodama. Eno je že odložila na tla, drugo pa je držala z obema rokama in stala pred ploščo, kakor da še izbira, s katero nogo bo stopila nanjo. Po načinu, kako jo je držala, je bilo jasno, da je težka. Roman je stopil hitreje.

»Dajte eno meni.«

Ženska se je obrnila.

»Zakaj?«

»Lažje bo.«

Pogledala je posodi, nato njega.

»Lahko grem dvakrat.«

»Saj ni treba.«

Roman je iztegnil roke in ženska mu je čez trenutek podala posodo. Bila je težja, kot je pričakoval. Previdno jo je odnesel čez ploščo in postavil na tla, ko pa se je obrnil po drugo, je bila ženska že na kamnu.

»Sem mislil še tisto.«

»Saj gre.«

Prišla je na drugo stran, dvignila posodo, ki jo je Roman prinesel, in preden je odšla, rekla:

»Hvala.«

Roman je za trenutek obstal.

»Ni za kaj.«

Gledal je za njo, dokler ni z obema posodama prišla do prve hiše. Potem je šel naprej. Lina je bila pred hišo. Na tleh je imela razgrnjenih več kosov tkanine, enega pa je držala proti svetlobi. Na robu je bil temnejši, skoraj rjav, na sredini sta bili dve svetli mesti, kakor da je dolgo ležal prepognjen. Roman je sedel na rob klopi.

»Kaj boš s tem?«

Lina je tkanino obrnila.

»Ne vem še.«

Roman se je nasmehnil.

»Danes je tak dan.«

Lina ga je pogledala, vendar ni vprašala, kaj misli. Znova je dvignila tkanino proti svetlobi.

»Zakaj ne narediš nove?«

»Nove?«

»Ta je že obrabljena.«

Lina je s palcem podrgnila po temnem robu.

»Saj je še dobra.«

Roman je pogledal svetli mesti na sredini.

»Če ti praviš.«

Lina je vzela naslednji kos. Roman ni rekel ničesar. Sedel je ob njej, medtem ko je pregledovala kose enega za drugim. Nekatere je odlagala na levo, druge na desno, enega je razprla čez kolena in ga tam pustila. Roman je dvakrat hotel vprašati, kaj išče, vendar ni. Čez čas je iz žepa vzel telefon. 54 %.

»Še vedno manj?«

»Ja.«

Lina je nadaljevala z zlaganjem. Roman je ugasnil zaslon, čez nekaj trenutkov pa ga znova prižgal in odprl fotografije. Rumeno skodelico je našel skoraj takoj. Povečal je sliko. Na robu balkona se je videla roka, samo del dlani in dva prsta ob skodelici. Lina se je nagnila nekoliko bliže.

»Ona?«

»Ja.«

»Tvoja hči.«

Roman je s prstom premaknil fotografijo. Na naslednji je hči stala ob ograji in gledala proti morju, skoraj obrnjena s hrbtom.

»Maja.«

Roman je gledal fotografijo. Spomnil se je vročine in ropotanja stolov iz sosednjega stanovanja, ni pa se spomnil, kaj sta se takrat pogovarjala. Zaslon je ugasnil. Nekaj časa ga ni prižgal.

»Bi jo rad videl?«

»Ja.«

Lina je čakala. Roman je telefon spravil v žep. Veter je privzdignil rob najlažjega kosa tkanine. Lina ga je poravnala z nogo in nadaljevala z delom. Ko je začela pospravljati, ji je Roman pomagal. Kose, ki so ležali na tleh, je pobral in jih položil na isti kup.

»Ne.«

Roman je obstal. Lina je vzela zgornje tri in jih prestavila.

»Ti so bili tam.«

»Aha.«

Pogledal je oba kupa.

»Kakšna je razlika?«

»Ti ostanejo.«

»Drugi ne?«

Lina je odkimala. Roman je med tistimi, ki naj bi ostali, zagledal kos z obrabljenim rjavim robom. Prijel ga je za vogal.

»Tudi ta?«

»Ja.«

»Dobro.«

Lina ga je pogledala.

»Kaj?«

Roman se je nasmehnil in ji podal tkanino.

»Nič.«

Pozneje je med hišami zaslišal glasbo. Nekaj časa je hodil naprej, nato pa vendarle zavil proti vodi. Elan je sedel na istem mestu. Ob njem so bili trije ljudje, desko je imel čez kolena, tanek kos lesa pa med prsti. Ko se je Roman približal, se je oglasil visok zvok, za njim nekaj tišjega, potem je les zaškripal in eden od ljudi se je zasmejal. Elan se je zasmejal z njim. Roman je obstal nekoliko stran.

»Pridi,« je rekel Elan.

Sedel je na travo. Elan je poskusil znova. Prva dva zvoka sta bila kratka, tretjega skoraj ni bilo. Ženska ob njem je nagnila glavo.

»Prej je bilo lepše.«

»Kaj?«

»Tisto prej.«

Elan je potegnil čez rob. Ženska je odkimala. Poskusil je drugače.

»Ne.«

Elan se je nasmehnil.

»Potem pa ne vem.«

Poskusil je še enkrat in deska je zazvenela drugače. Ženska je dvignila roko.

»To.«

Elan jo je pogledal.

»Tega prej ni bilo.«

»Ni?«

»Ne.«

Moški na drugi strani se je nagnil bliže.

»Še enkrat.«

Elan je premaknil les. Samo zaškripalo je. Nekdo se je zasmejal. Elan je še enkrat poskusil in tudi sam začel smejati, še preden je bilo jasno, ali bo iz deske sploh prišel zvok. Roman je sedel nekoliko stran in poslušal.

Čez nekaj časa je Elan položil kos na rob. Preden ga je premaknil, je pogledal proti Romanu. Roman je samo sedel. Elan je potegnil. Zvok je bil kratek in čist. Ženska ob Elanu je dvignila glavo, moški na drugi strani se je premaknil nekoliko bliže, Elan pa ni takoj poskusil znova. Kos lesa je držal ob robu deske in ga počasi premikal sem ter tja.

»Tisti je bil,« je rekla ženska.

Elan je poskusil. Oglasil se je nižji zvok.

»Ne.«

Elan se je nasmehnil in pogledal Romana.

»Ti.«

»Kaj jaz?«

Podal mu je desko. Roman si jo je položil čez kolena. Trije ob Elanu so ga gledali in roko je za trenutek zadržal nad robom.

»Zdaj pa vsi gledate.«

Moški nasproti njega se je nasmehnil. Roman je potegnil. Les je zaškripal. Ženska je spustila pogled, vendar je Roman videl, da se smeji.

»Dobro,« je rekel. »Še enkrat.«

Pri drugem poskusu ni bilo nič bolje, tretjič pa se je oglasil kratek zvok. Roman je pogledal Elana. Ta je prikimal. Roman je hotel ponoviti isti gib. Ni šlo.

»Prej je bilo bolje,« je rekla ženska.

»Hvala.«

Tokrat so se zasmejali vsi. Desko je vrnil Elanu in ostal v travi. Čez nekaj časa je prišel še nekdo, nato dva otroka, ki sta se najprej ustavila ob vodi. Mlajši je počepnil in z roko segel vanjo, starejši pa je že gledal proti deski. Sedel je tik ob Elanu.

»Lahko?«

Elan mu je podal kos lesa. Otrok je potegnil premočno.

»Počasi.«

Poskusil je še enkrat, skoraj enako.

»Malo manj.«

Tretjič je kos premaknil previdneje in iz deske se je oglasil kratek zvok. Otrok se je obrnil proti Elanu.

»Še.«

Elan mu je pustil desko. Roman je čez nekaj časa vstal. Ko je odhajal, je za seboj še slišal škripanje, vmes posamezen zvok in otroški glas, ki je vsakič hotel še enkrat. Pri jarku ni bilo nikogar. Roman je stopil na novo ploščo in se na sredini za trenutek ustavil. Od tam se je lepo videl ovinek in še vedno je bilo jasno, da bi bil prehod nekoliko bolj levo krajši. Pogledal je tja in šel naprej.

Pred eno od hiš je sedel Dar. Roman ga sprva skoraj ni prepoznal; nazadnje ga je videl med več ljudmi, zdaj pa je bil sam za prazno mizo.

»Lahko?«

Dar je z nogo odmaknil drugi stol. Roman je sedel. Nekaj časa sta gledala ljudi, ki so hodili mimo.

»Pri vas lahko človek dolgo sedi,« je rekel Roman. »Ne da bi moral zaradi tega kaj početi.«

»Tudi to se da,« je rekel Dar.

»In nič ne govori.«

Dar se je obrnil k njemu.

»Če ima kaj povedati.«

Roman se je nasmehnil. Po poti je prišla ženska, ki ji je prej pomagal pri jarku. Tokrat je nosila samo eno posodo. Ko ga je zagledala, je dvignila prosto roko. Roman ji je odzdravil. Dar je pogledal za njo.

»Poznaš jo?«

»Ne.«

Dar ga je pogledal.

»Pomagal sem ji pri jarku.«

»Aha.«

Roman je počakal, vendar Dar ni vprašal ničesar več.

»Nosila je dve težki posodi.«

Dar je prikimal.

»Verjamem.«

»Bili sta.«

Roman se je zasmejal.

»S tabo je težko govoriti.«

»Zakaj?«

»Nič.«

Na mizi med njima ni bilo ničesar. Roman je pomislil na kavo, vendar ni rekel ničesar.

»Ljudje hodijo k tebi,« je čez čas rekel.

»Kdaj pa kdaj.«

»Videl sem.«

Dar je čakal.

»Kaj hočejo?«

»Vsak nekaj drugega.«

»Nasvet?«

Dar je nekoliko privzdignil ramena.

»Tudi.«

»In jim ga daš?«

»Če ga imam. Včasih ga nimam.«

Po poti je prihajal starejši moški. Ko je zagledal Dara, je upočasnil in nato pogledal Romana.

»Pridem pozneje.«

»Sedi.«

Moški je ostal trenutek na mestu, potem sedel na tretji stol. Roman se je hotel dvigniti.

»Ostani,« je rekel Dar.

Moški je položil roke na kolena.

»Tisa že tri dni hodi sama.«

Dar ga je pogledal.

»Kam?«

»K vodi.«

»Aha.«

Moški je s palcem podrgnil po kolenu.

»Vedno sva šla skupaj.«

»Sem jo vprašal.«

»Kaj?«

»Zakaj.«

»In?«

»Pravi, da hoče sama.«

Dar je pogledal proti poti. Moški je sedel pri miru. Roman je najprej poslušal, potem pa pogledal Dara. Ta še vedno ni ničesar rekel.

»Kaj naj naredim?« je vprašal moški.

Dar je nekoliko sklonil glavo.

»Ne vem,« je rekel Dar. »Če bi vedel, bi ti povedal.«

Moški je vzdihnil.

»Zato sem prišel.«

»Vem.«

Spet je bilo nekaj časa tiho. Roman je premaknil stol.

»Mogoče jo pustiš.«

Moški se je obrnil k njemu. Roman je nadaljeval počasneje.

»Nekaj dni.«

»Koliko?«

»Kaj pa vem. Tri. Štiri.«

Moški je pogledal Dara. Dar je sedel enako kot prej.

»Potem jo vprašam?«

Roman je hotel odgovoriti, vendar je Dar prvič spregovoril.

»Če boš hotel.«

Moški je ostal še trenutek, nato vstal.

»Bom videl.«

Dar je prikimal. Moški je odšel. Roman je gledal za njim, dokler ni zavil med hiše.

»Saj je prišel po nasvet,« je rekel.

Dar je z roko potegnil po robu mize in pod noht dobil drobno iver. Za hip jo je skušal izvleči z zobmi, potem odnehal.

»Je.«

»No.«

Dar ni nadaljeval. S palcem je še enkrat potegnil po robu mize.

»In ti mu res ne bi nič rekel?«

»Saj sem.«

»Kaj?«

»Če bo hotel.«

Roman se je nasmehnil.

»To ni nasvet.«

Dar je nekoliko privzdignil ramena. Roman je še nekaj časa sedel, nato vstal.

»Se vidiva.«

»Verjetno.«

Roman je naredil dva koraka in se obrnil. Dar se je smehljal.

»To si nalašč.«

»Kaj?«

Roman je zamahnil z roko in šel. Ko se je približal jarku, je na drugi strani zagledal starejšega moškega. Stal je ob poti in govoril z žensko, ki je imela lase spete visoko na zatilju. Roman ju ni slišal. Moški je nekaj pokazal z roko. Ženska je odkimala. Nato je odšla. Moški je ostal na mestu. Roman je prišel do plošče in stopil nanjo. Ko je bil na drugi strani, je moški še vedno gledal za žensko.

»Tisa?« je vprašal Roman.

Moški je prikimal.

»Si jo vprašal?«

»Sem.«

Roman je čakal.

»Jutri gre sama.«

»Aha.«

Moški je pogledal proti njemu.

»Štiri dni?«

Roman ga nekaj trenutkov ni razumel. Potem se je spomnil.

»Ne. Rekel sem samo...«

Moški je čakal. Roman je pogledal proti poti, po kateri je Tisa odšla.

»Bomo videli.«

Moški je prikimal. Roman je nadaljeval pot. Za seboj je še enkrat zaslišal:

»Štiri?«

Ni se obrnil. Ko je prišel do Linine hiše, so bila vrata odprta. Na mizi je ležal isti kos blaga z obrabljenim rjavim robom, ki ga je prej odložila posebej, ob njem pa dva manjša kosa, eden svetlejši, drugi skoraj enake barve kakor prvi. Lina je sedela ob mizi in nekaj merila s prsti.

»Še vedno to?«

Lina je pogledala blago.

»Kaj?«

»Prej nisi vedela, kaj boš z njim.«

»Danes tudi ne.«

Roman je stopil noter in odložil telefon na mizo.

»Potem dobro napreduješ.«

Lina ga je pogledala, kakor da ne ve, ali govori resno.

»Šalim se.«

»Vem.«

»Nisem bil prepričan.«

Lina je svetlejši kos prepognila, ga poravnala z dlanjo in spet razgrnila. Roman je sedel, vzel telefon in prižgal zaslon. 53 %. Spravil ga je nazaj v žep.

»Kje si bil?« je vprašala Lina.

»Pri Daru.«

Njene roke so za trenutek obstale.

»Aha.«

Roman je počakal, potem pa se nasmehnil.

»Danes vsi govorite tako.«

»Kako?«

»Aha. Nič. Mogoče.«

Lina je poravnala rob blaga.

»Kaj bi morali?«

Roman je že odprl usta, nato jih zaprl.

»Ne vem.«

»Dobro.«

»Tudi to.«

Tokrat se je nasmehnila še Lina. Nekaj časa je sedel pri njej, ne da bi govoril. Pred očmi se mu je vračal moški pri jarku, predvsem njegov obraz, ko ga je še zadnjič vprašal, ali so štirje dnevi pravi.

»Nekdo je prišel k Daru,« je rekel.

Lina je čakala.

»Zaradi Tise. Že tri dni hodi sama k vodi.«

»Jo poznaš?«

»Ne.«

Roman je z dlanjo potegnil po kolenu.

»Vprašal je Dara, kaj naj naredi.«

»In?«

»Dar je rekel, da ne ve.«

Lina je vzela drugi kos blaga.

»Potem sem mu jaz rekel, naj jo nekaj dni pusti pri miru.«

Njene roke so se ustavile. Roman jo je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Saj ni tako čudno.«

»Nisem rekla, da je.«

Lina je spet prijela blago. Roman je hotel reči, da je moški potem štiri dni vzel skoraj kakor dogovor, vendar se mu je stavek ustavil že pred usti. Nekaj časa je gledal njene roke, nato vstal.

»Kam greš?«

»Ne vem.«

Lina ga je pogledala. Roman je že prijel za kljuko.

»Kaj?«

»Nič.«

»Spet.«

Odšel je, preden bi mu odgovorila. Zunaj je bilo topleje kot zjutraj. Pot med hišami je bila skoraj prazna, pri nizkem zidu pa je sedel otrok z rokama sklenjenima med koleni. Roman bi šel mimo, če ne bi opazil majhne lesene krogle na tleh pred njim. Otrok jo je nekaj časa gledal, zaprl oči in ostal tako, dokler jih ni spet odprl. Na tleh je bila še vedno samo ena krogla. Roman je upočasnil. Otrok je poskusil znova.

»Kaj delaš?«

Dvignil je glavo.

»Nič.«

Roman se je nasmehnil.

»Tudi ti.«

Otrok ga ni razumel. Roman je pokazal na kroglo.

»Hočeš še eno?«

»Ne.«

»Kaj pa?«

Otrok jo je pobral in položil na zid.

»Večjo.«

»Pa jo naredi.«

Otrok ga je pogledal, kakor da mu je povedal nekaj, kar že ve. Roman je hotel vprašati zakaj, ko je na drugi strani poti opazil žensko z zloženo tkanino v rokah. Ni gledala Romana, ampak otroka.

»Poskusi še,« je rekla.

Otrok je pogledal kroglo. Dolgo se ni zgodilo nič, potem pa se je ob prvi pojavila druga, skoraj enako velika. Otrok jo je takoj prijel in primerjal s prvo.

»Ni.«

Ženska je prišla bliže.

»Kaj ni?«

»Večja.«

»Ne.«

Otrok je obe položil na zid. Nekaj časa ju je gledal, potem pa vprašal:

»Še enkrat?«

»Če hočeš.«

Roman je ostal ob njem. Otrok je zaprl oči, jih čez nekaj trenutkov odprl in jezno pogledal prazni prostor ob kroglah.

»Včeraj je šlo.«

»Vem.«

»Z zaprtimi.«

»Potem jih zapri.«

Otrok jih je spet zaprl. Nič. Ko jih je odprl, je ženska vprašala:

»Kaj hočeš?«

»Večjo.«

»Kaj boš z njo?«

Otrok jo je nejevoljno pogledal, potem pa pokazal po poti.

»Do vode.«

»Kaj do vode?«

»Kotalil jo bom.«

Ženska ni rekla ničesar več. Otrok je pogledal po klancu navzdol. Krogli na zidu ga za nekaj trenutkov nista več zanimali; z očmi je sledil poti med hišami, mimo kamnov in ovinka, kjer je izginila proti vodi.

Ko je pogledal nazaj, je ob prvih dveh ležala še ena. Bila je večja. Otrok jo je pobral z obema rokama.

»Ta.«

Ženska je prikimala. Roman je gledal tri krogle. Otrok si je večjo želel že prej, o tem ni bilo dvoma, pa je dobil skoraj enako. Zdaj se je zgodilo nekaj drugega, vendar Roman ni znal povedati kaj.

»Prej jo je tudi hotel,« je rekel.

Ženska je pogledala proti njemu.

»Ja.«

Ona pa se je že sklonila po tkanino, ki ji je zdrsnila niže po roki. Otrok je medtem položil večjo kroglo na tla in jo z nogo zadržal na vrhu klanca.

»Ne bo šla do vode,« je rekel Roman.

Otrok je pogledal Romana, potem pa proti poti.

»Zakaj?«

Roman je stopil bliže in z nogo pokazal proti robu.

»Če jo spustiš tukaj, bo zadela tisti kamen in šla proti hiši.«

Otrok je pogledal kamen.

»Daj malo bolj levo.«

Premaknil se je za dva koraka in spustil kroglo. Ta se je odkotalila po poti, zadela ob manjšo neravnino, vendar nadaljevala navzdol. Otrok je stekel za njo. Roman je gledal za njim.

»Bolje.«

»Ja,« je rekla ženska.

Roman se je obrnil.

»Vi ste Sara?«

»Sem.«

»Lina vas je omenila.«

Sara je prikimala. Po poti se je otrok vračal s kroglo pod roko, za njim pa sta prihajala še dva.

»Jih učite?« je vprašal Roman.

Sara je pogledala otroke.

»Kadar je treba.«

Roman je čakal, toda ničesar ni dodala. Prvi otrok je prišel do zidu in veliko kroglo položil nanj. Eden od drugih dveh jo je takoj prijel.

»Tudi jaz.«

Prvi mu jo je vzel iz rok.

»Naredi si.«

Drugi je znova segel po njej. Prvi jo je potegnil k sebi.

»Pusti.«

»Samo enkrat.«

»Ne.«

Sara je stala nekaj korakov stran. Drugi otrok je še enkrat pogledal kroglo.

»Zakaj?«

Prvi jo je stisnil ob trebuh.

»Ker sem jo jaz naredil.«

Roman je pogledal Saro. Ni se premaknila. Drugi otrok je stal pred prvim in čakal.

»Samo do vode.«

Prvi je odkimal.

»Moja je.«

Roman je ob tej besedi dvignil glavo. Sara tudi. Otrok je pogledal kroglo, kakor da je šele zdaj slišal, kaj je rekel, vendar je ni izpustil. Roman je hotel nekaj reči. Ni. Otrok je še vedno držal kroglo ob trebuhu, drugi je stal pred njim, Sara pa nekoliko ob strani, s tkanino čez roko. Roman je čakal, da bo kaj rekla, mogoče samo eno od tistih kratkih stvari, ki jih je govorila otrokom, toda Sara je gledala kroglo in otroka, ki je ni hotel izpustiti. Drugi je nazadnje skomignil.

»Bom naredil drugo.«

Sedel je na zid. Prvi ga je nekaj časa gledal, nato položil svojo kroglo poleg sebe.

»Večjo?«

»Ne vem še.«

Roman je pogledal Saro.

»Prej ste rekli, da jih včasih učite.«

»Ja.«

»Kaj pa zdaj?«

Sara si je popravila tkanino na roki.

»Še ne vem.«

»Na kaj?«

»Ne vem še.«

Roman se je nasmehnil.

»To pri vas kar pogosto slišim.«

»Kaj?«

»Ne vem.«

Sara ga je pogledala.

»Pri vas ne?«

Roman je že hotel odgovoriti, potem pa se je spomnil Dara in moškega pri jarku, ki je iz njegovih treh ali štirih dni naredil skoraj navodilo.

»Tudi.«

Otrok na zidu je medtem skočil na tla, pobral majhen kamen in ga vrgel proti robu poti, nato pa stekel za drugima dvema. Krogla je ostala na zidu.

»Ne bo naredil druge?« je vprašal Roman.

»Mogoče pozneje.«

»Pa jo je hotel.«

»Prej.«

Roman je pogledal za otrokom. Še pred nekaj trenutki je sedel tukaj in poskušal, zdaj pa je že tekel po poti, kakor da krogle nikoli ni potreboval. Sara se je odpravila naprej in Roman je šel z njo.

»Lina je rekla, da ste z njimi.«

»Ko me potrebujejo.«

»Kaj pa delate?«

Sara je nekaj časa hodila, ne da bi odgovorila.

»Gledamo,« je rekla. »Predvsem prej, preden naredijo.«

»Samo to?«

»Včasih je dovolj.«

Roman se je zasmejal.

»Spet.«

Sara se je sklonila k nizki rastlini, ki je rasla iz razpoke med kamnoma, in z roba lista odstranila nekaj suhega.

»Mislil sem, da jih učite, kako naredijo stvari.«

»Tudi.«

»In še česa?«

Sara je suhi košček lista podržala med prstoma, nato ga spustila ob rastlino.

»Kdaj ne.«

Roman je pogledal proti njej.

»Ne naredijo?«

Sara je že hodila naprej. Pri naslednji hiši sta se dva otroka prepirala. Eden je sedel na tleh, drugi stal pred njim, med njima pa je ležala ozka ploščica, dolga za dve dlani. Ko sta prišla bliže, je Roman prepoznal enega od otrok, ki je bil prej pri krogli.

»Jaz sem rekel prvi.«

»Nisi.«

»Sem.«

»Jaz sem.«

Sara je obstala.

»Kaj je?«

Otrok na tleh je pokazal na ploščico.

»Pot.«

»Za kaj?«

»Za kroglo.«

Drugi je takoj rekel:

»Jaz sem se spomnil.«

Prvi je vstal.

»Jaz sem rekel, da mora biti ravna.«

Roman je stopil bliže. Ploščica je bila gladka, na eni strani nekoliko privzdignjena. Z nogo je rahlo pritisnil na rob in pogledal po klancu.

»Tako ne bo prišla do vode.«

Otroka sta ga pogledala. Roman je z nogo pokazal naprej.

»Ena je premalo.«

»Koliko?«

Pogled mu je že šel po poti navzdol, čez naklon, mimo prvega kamna in proti ovinku. Razdalje ni poznal, vendar jo je v mislih že delil na odseke.

»Kar nekaj.«

»Koliko?«

»Ne vem. Dvajset. Mogoče več.«

Otrok je pogledal drugega.

»Narediva.«

Oba sta počepnila ob ploščici. Roman se je obrnil k Sari.

»Samo igrata se.«

»Ja.«

Nekaj časa ju je gledal. Prvi otrok je z dlanjo meril širino ploščice, drugi pa mu je roko odmaknil, ker je hotel nekaj pokazati na robu.

»Jih ne boste ustavili?«

Sara ga je pogledala.

»Zakaj?«

Roman je za trenutek obstal.

»Prej ste rekli...«

Ni dokončal. Sara je čakala.

»Nič.«

Ko je znova pogledal proti otrokoma, sta se že prepirala, ali mora naslednja ploščica ležati naravnost ali nekoliko postrani.

»Če bo postrani, bo šla tja.«

»Ne bo.«

»Bo.«

Roman je počepnil k njima. Rešitev je videl skoraj takoj; ploščico bi bilo treba samo nekoliko znižati, drugo postaviti pod manjšim kotom in pri kamnu popraviti smer.

»Poskusita.«

Otroka sta ga pogledala. Roman je pokazal najprej na enega, potem na drugega.

»Vsak po svoje.«

Prvi je pogledal drugega.

»Jaz tukaj.«

»Jaz tam.«

Sara je stala nekaj korakov stran. Roman jo je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Tako me je prej gledala Lina.«

»Kako?«

Roman je hotel pokazati, vendar ni vedel, kako. Sara se je odpravila naprej.

»Greste?«

»Kam?«

»Ne vem.«

Roman se je zasmejal.

»Spet.«

Ni šel z njo. Ob prvi ploščici se nekaj časa ni zgodilo nič. Otroka sta vsak na svoji strani gledala prostor pred seboj, potem pa se je pri enem pojavila nova ploščica, nekoliko ožja od prve, pri drugem pa druga, položena bolj proti sredini poti. Roman je počepnil.

»Zdaj bomo videli.«

Prinesla sta kroglo. Pri prvem otroku je čez drugo ploščico zdrsnila v travo, pri drugem je prišla dlje. Poskusila sta znova, vsak je nekaj premaknil in vsak je hotel priti dlje. Kmalu nista več gledala samo svoje poti, ampak tudi drugo. Roman je sedel na rob zidu. Videl je, kje bi lahko popravil eno in kje drugo, vendar ni rekel ničesar.

Roman je vstal. Ko je šel po poti navzgor, je za seboj slišal, kako sta se prepirala, čigava krogla je prišla dlje. Čez nekaj korakov se je obrnil. Ob poti nista več ležali ena ploščica in krogla. Ležali sta dve poti.

Ko se je Roman vrnil k Lini, je bila miza prazna. Blago, ki ga je zjutraj prepogibala in razgrinjala, je izginilo, na njegovem mestu pa je stal majhen lončen vrč. Lina je sedela pred hišo in z nožem odstranjevala suhe dele z rastline, ki je Roman še ni videl. Sedel je na rob stopnice.

»Sara je bila z otroki.«

Lina je odrezala suh konec.

»Pogovarjala sta se?«

»Malo.«

»Potem veliko.«

Roman jo je pogledal.

»Zakaj?«

»Sara malo govori.«

»To sem opazil.«

Lina je odložila odrezani košček poleg noge.

»Otroci so naredili pot.«

»Kje?«

»Tam proti vodi. Za kroglo.«

Lina je prikimala.

»Potem sta naredila dve.«

Nož se je ustavil ob naslednjem listu.

»Dve?«

»Vsak svojo.«

Roman je čakal, vendar Lina ni vprašala ničesar več.

»Hotela sta videti, katera je boljša.«

Lina je dvignila pogled.

»Boljša?«

»Katera krogla pride dlje.«

»Aha.«

Roman se je nasmehnil.

»Spet aha.«

»Kaj naj rečem?«

»Ne vem.«

»Potem sva dva.«

Roman se je zasmejal. Nekaj časa je gledal njene roke, potem pot, po kateri je šel mimo moški z dolgo palico čez ramo.

»Otroci pri vas ne tekmujejo?«

Lina je obstala.

»Kaj?«

»Kdo je boljši.«

»V čem?«

»V čemer koli.«

Lina je pogledala rastlino.

»Zakaj?«

Roman je skomignil.

»Pri nas pač.«

»Kaj dobi?«

Roman je že hotel odgovoriti, potem pa ni vedel, katerega od mnogih odgovorov naj izbere.

»Odvisno.«

»Od česa?«

»Včasih od ničesar.«

Lina ga je pogledala.

»Potem zakaj?«

Roman se je nasmehnil.

»Ker hoče biti boljši.«

Lina ni odgovorila.

»Zdaj me spet gledaš.«

»Gledam te.«

»Vem.«

Po poti je prihajal moški, ki ga je Roman že nekje videl. Šele ko se je približal, ga je prepoznal; bil je eden od tistih, ki so stali pri jarku, ko je Roman naredil novi prehod. Moški se je ustavil.

»Roman.«

»Ja.«

Pokazal je po poti nazaj.

»Tisti kamen.«

»Kaj je z njim?«

»Premaknili smo ga.«

Roman je vstal.

»Zakaj?«

Moški je z roko pokazal nekoliko vstran.

»Tam je bolje.«

Roman je takoj vedel, katero mesto misli. Tudi sam ga je opazil, ko je zadnjič šel čez jarek.

»Bolj levo?«

»Ja.«

»Tako sem tudi jaz mislil.«

Moški je prikimal.

»Zdaj je bolje.«

Roman se je nasmehnil.

»Sem vam rekel.«

Moški ga je pogledal. Romanov nasmeh je ostal še trenutek.

»No, nisem.«

Moški je že hotel oditi, potem pa se je ustavil.

»Še nekaj.«

»Ja?«

»Na drugi strani bi lahko bil še eden.«

»Kamen?«

»Takšen.«

»Zakaj?«

»Ko prideta dva.«

Roman je pogledal proti jarku. Če sta se dva srečala na plošči, je moral eden počakati.

»Lahko bi bil širši.«

»Širši?«

»Namesto dveh. Ena širša plošča.«

Moški je nekaj časa gledal proti poti.

»Bi bilo bolje?«

Roman je odgovoril skoraj takoj.

»Ja.«

»Dobro.«

Moški je odšel. Roman je gledal za njim.

»Kaj pomeni dobro?«

Lina je obrnila rastlino.

»Ne vem.«

»Bo naredil širšo?«

»Mogoče.«

Roman je sedel nazaj.

»Saj je bolj praktično.«

Lina je z nožem odmaknila list.

»Verjetno.«

»Ni verjetno.«

Lina je dvignila pogled. Roman je z roko pokazal proti jarku, čeprav ga od tam nista mogla videti.

»Če se srečata dva, lahko oba prideta čez.«

»Ja.«

»Potem je bolje.«

Lina je za trenutek pogledala proti poti.

»Za dva.«

Roman jo je pogledal.

»Tudi za enega ni slabše.«

Lina je spet vzela nož. Ko se je stemnilo, je Roman šel do jarka. Ni vedel, ali gre pogledat, kaj so naredili, ali samo hodit. Novo ploščo je zagledal že od daleč. Bila je širša od njegove. Stopil je nanjo. Z druge strani je prihajala ženska in približno na sredini sta šla drug mimo drugega, ne da bi se moral kateri ustaviti. Roman je prišel čez in se obrnil. Delovala je. Ob robu jarka je ležala stara, ožja plošča, ki jo je naredil on. Ni izginila. Nekdo jo je samo odmaknil. Stopil je k njej in z nogo pritisnil na rob.

»Ta je bila prva,« je rekel.

Ženska, ki je že prišla na drugo stran, se je obrnila.

»Kaj?«

Roman jo je pogledal.

»Nič.«

Odšla je. Roman je ostal pri jarku. Nekaj časa je gledal novo ploščo, potem staro, odloženo ob robu. Pogled mu je šel po jarku navzgor. Nekaj metrov stran je bilo mesto, kjer je moral človek narediti daljši ovinek, če je hotel na drugo stran. Prijel je staro ploščo za rob in jo potegnil nekaj centimetrov proti sebi. Bila je težka. Izpustil jo je. Lahko bi naredil novo. Pogledal je mesto nekoliko više. Plošča bi morala biti ravno dovolj dolga, da bi segla čez, nekoliko širša od prve in položena tam, kjer bi človeku prihranila ovinek. Poznal je širino jarka. Vedel je, kam bi jo položil. Misel je ostala.

Roman je pogledal svetlejši pas na tleh, kjer je prej ležala njegova plošča, nato pa se obrnil in šel naprej. Za njim se ni pojavilo nič. Naslednje jutro ga je prebudila glasba. Sprva je ležal in poslušal, ne da bi odprl oči. Prihajala je od nekod čez hiše, dovolj daleč, da se je med posamezne tone vmešaval veter, vendar je Roman po nekaj trenutkih prepoznal instrument, ki ga je Elan držal zadnjič. Tudi melodijo je poznal, vsaj zdelo se mu je tako, dokler ni nekje na sredini zavila drugam, se za nekaj tonov zadržala in se nato vrnila tja, kjer jo je še lahko prepoznal.

Odprl je oči in pogledal proti polici. Telefon je ležal tam, kjer ga je pustil. Tokrat ga ni vzel. Oblekel se je in stopil ven. Lina je bila že pri rastlinah za hišo in je samo dvignila roko, ko je šel mimo, glasba pa ga je vodila med hišami, se za zidovi izgubljala in spet vračala, dokler ni prišel do prostora, kjer je zadnjič sedel Elan.

Tokrat ni bil sam. Na nizkem zidu so sedeli trije ljudje, še dva sta stala nekoliko stran, Elan pa je imel instrument naslonjen ob ramo in igral z zaprtimi očmi. Nekajkrat je prišel do mesta, kjer bi Roman pričakoval nadaljevanje, vendar ga ni bilo; enkrat je ton zadržal nekoliko predolgo, drugič ga skoraj prekinil, potem pa iz njega potegnil nekaj, ob čemer se je eden od ljudi na zidu zasmejal. Elan je odprl oči, vendar ni nehal igrati.

Ko je končal, je nekaj časa ostalo tiho.

»To ni bilo isto,« je rekla ženska na zidu.

»Ne.«

»Včeraj je bilo drugače.«

»Ja.«

»Boš še enkrat?«

Elan je pogledal instrument.

»Lahko.«

»Enako?«

Nasmehnil se je.

»Ne vem.«

Roman se je naslonil na zid.

»Potem igraj.«

Elan ga je pogledal.

»Spet ti.«

»Spet jaz.«

Eden od moških se je obrnil proti Romanu.

»Ti si mu to pokazal?«

»Kaj?«

Moški je pokazal proti instrumentu. Roman se je zasmejal.

»Ne znam igrati.«

»Tisto.«

Roman je pogledal Elana.

»Ničesar mu nisem pokazal.«

»Rekel je, naj ne vem,« je rekel Elan.

»Tega nisem rekel.«

Elan je nekoliko nagnil glavo.

»Skoraj.«

Roman se je hotel braniti, potem pa je zamahnil z roko.

»Dobro. Skoraj.«

Elan je znova dvignil instrument. Tokrat ni začel tam, kjer je prej. Prvi ton je bil tih, drugi nekoliko višji, tretji pa se z njima ni ujel tako, kot bi Roman pričakoval, in Elan se je za trenutek ustavil, pogledal svoje prste ter poskusil drugje. Nekaj je zvenelo lepo, nekaj ne; pri enem tonu se je ženska na zidu namrščila, pri drugem se je nekdo za Romanom tiho zasmejal, Elan pa se je ozrl proti njim, se tudi sam zasmejal in nadaljeval. Roman ga je poslušal. Melodija se je nekaj časa izgubljala, se vračala in spet razpadala, dokler se niso trije toni ujeli tako preprosto, da je Elan obstal s prsti na instrumentu.

»To,« je rekel.

Ponovil jih je. Potem še enkrat. Ko jim je dodal četrtega, se je ženska na zidu počasi nasmehnila.

»To je novo.«

Elan jo je pogledal.

»Ja.«

»Še enkrat.«

Začel je, vendar se pri drugem tonu ustavil.

»Ne.«

Poskusil je znova. Tokrat je prišel do tretjega, četrti pa je bil drugačen.

»Tudi ta,« je rekel moški.

Elan ga je pogledal.

»Kateri?«

»Zadnji.«

»Ni bil pravi.«

»Meni je bil.«

Elan je še trenutek gledal vanj.

»Ni bil tisti.«

Moški je skomignil.

»Pa kaj.«

Roman je dvignil pogled. Elan tudi. Moški očitno ni opazil ničesar. Sedel je z rokama med koleni in gledal instrument. Elan se je zasmejal in spet začel. Igral je dolgo. Ljudje so prihajali in odhajali, nekateri so ostali le nekaj trenutkov, drugi sedli na zid, Elan pa se ni več vračal na začetek vsakič, ko se mu je nekaj podrlo. Včasih je obstal sredi tona, pogledal svoje prste in nadaljeval drugje. Roman je sedel nekoliko stran in po dolgem času se mu je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval. Pozabil je gledati, kaj bi bilo mogoče izboljšati.

Ko je Elan nazadnje spustil instrument, je bilo sonce že visoko.

»Kako je bilo?« je vprašal.

Roman ga je pogledal.

»Kaj?«

»Danes.«

»Dobro.«

Elan je čakal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Nekaj čakaš.«

Elan se je nasmehnil.

»Včeraj si vedel.«

»Kaj sem vedel?«

»Kaj naj naredim.«

Roman je z dlanjo podrgnil po kolenu.

»Danes ne vem.«

»In?«

»Kaj in?«

»Nič.«

Roman ga je pogledal.

»Tebe to res ne moti?«

»Kaj?«

»Da ne veš.«

Elan je začel pospravljati instrument.

»Zdaj ne.«

Roman se je nasmehnil.

»Mene bi.«

»Vem.«

»Kako pa ti veš?«

Elan ga je pogledal.

»Vedno poveš.«

Nekdo za njima se je zasmejal. Roman je hotel ugovarjati, potem pa se je tudi sam zasmejal.

»Dobro. Mogoče.«

Elan je vstal. Na zidu je ostala ženska, ki je bila tam že zjutraj, in ko je stopil mimo nje, ga je ustavila.

»Jutri boš spet?«

Elan je pogledal proti prostoru, kjer je igral.

»Mogoče.«

»Isto?«

Nasmehnil se je.

»Ne vem.«

Ženska je prikimala. Roman je šel z Elanom del poti. Nekaj časa sta hodila brez besed, potem pa je Elan obstal.

»Roman.«

»Kaj?«

»Tisti trije toni.«

Roman se jih je spomnil.

»Kaj je z njimi?«

»So bili boljši?«

Roman ga je pogledal.

»Od česa?«

Elan ni odgovoril takoj.

»Od drugih.«

Roman je pogledal nazaj proti prostoru, kjer so še vedno sedeli ljudje.

»Ne vem.«

Elan je čakal.

»Ljudje so utihnili.«

»Ja.«

»Mogoče vprašaj njih.«

Elan je pogledal nazaj. Roman je že hotel nekaj dodati, vendar ni. Elan je odšel. Roman je nadaljeval proti hiši, a se je čez nekaj korakov obrnil. Ženska na zidu se je pogovarjala z moškim, ki je sedel poleg nje.

»Tisti prvi,« je rekla.

Moški je odkimal.

»Meni drugi.«

»Drugi ni bil tak.«

»Bil je boljši.«

Ženska se je zasmejala.

»Ni bil.«

Moški je odgovoril nekaj, česar Roman ni slišal.

»Jutri bomo videli,« je rekla.

Roman je še nekaj časa stal na poti. Potem je šel naprej. Ko se je vrnil, Line ni bilo pred hišo. Vrata so bila odprta in Roman je za trenutek pomislil, da je zadaj pri rastlinah, potem pa jo je zagledal nekoliko više ob poti. Stala je pri ženski, ki je v rokah držala dva nizka lonca, in obe sta gledali proti zemlji. Roman je šel mimo njiju, ne da bi se ustavil.

»Roman.«

Obrnil se je. Lina mu je pomignila, naj pride bliže. Na tleh pred njima sta stali dve majhni posodi, skoraj enaki, le da je bila ena nekoliko širša in nižja. V obeh je rasla rastlina iste vrste, z drobnimi temnimi listi, ki so se pri robovih obračali proti svetlobi.

»Kaj?« je vprašal.

Ženska je pokazala najprej na eno, potem na drugo.

»Katera?«

Roman je pogledal Lino.

»Katera kaj?«

Ženska je počepnila.

»Ta je zrasla prej. Ta več.«

Roman je počepnil poleg nje. Nekaj časa je gledal zemljo, liste in širino posod, nato s prstom pritisnil ob rob ene.

»Sta bili posajeni hkrati?«

Ženska je pogledala Lino.

»Približno.«

»Približno ni isto.«

Ženska ni odgovorila. Roman je pogledal zemljo. V širši posodi je bila na eni strani temnejša, pri drugi pa se je skozi rob pokazala tanka korenina.

»Zakaj me sprašujete?«

»Lina je rekla, da opaziš.«

Roman je pogledal Lino.

»Kaj opazim?«

»Razlike.«

»Tega nisem rekla.«

Ženska se je nasmehnila.

»Skoraj.«

Roman je še nekaj časa gledal obe rastlini.

»Ne morem vedeti.«

»Zakaj?«

»Preveč stvari je različnih.«

Ženska je pogledala posodi, kakor da jih prvič vidi skupaj. Roman je zamenjal njuni mesti, potem eno nekoliko odmaknil in ju znova pogledal.

»Če hočete vedeti zaradi posode, mora biti drugo čim bolj enako.«

»Kako?«

Roman je že začel odgovarjati, nato pa pokazal na rastlini.

»Posadite več takih. Pol v ene, pol v druge.«

»Koliko?«

»Ne vem. Šest.«

»Zakaj šest?«

Roman se je zasmejal.

»Ker ste vprašali.«

Ženska ga je nekaj časa gledala, potem pa se je tudi sama nasmehnila.

»Tri in tri?«

»Lahko.«

Pobrala je lonca.

»Potem bom vedela.«

»Mogoče.«

Ženska je obstala. Roman je pokazal na posodi.

»Če bodo ene rasle bolje.«

»Bolje,« je ponovila.

»Ja.«

Odšla je. Roman je gledal za njo, dokler ni izginila za hišo.

»Kaj?« je vprašal.

Lina je že šla proti domu.

»Nič.«

Roman jo je dohitel.

»Samo pokazal sem ji, kako lahko ugotovi.«

»Vem.«

»Ni nič narobe.«

Lina ga je pogledala.

»Kdo je rekel, da je?«

Roman ni odgovoril. Na mizi je stal vrč od zjutraj, poleg njega pa kos kruha. Lina je odrezala dva kosa in enega potisnila proti njemu.

»Elan je igral,« je rekel Roman.

»Slišala sem.«

»Danes drugače.«

»Ja.«

Roman je vzel kruh.

»Ljudem je bilo všeč.«

Lina je natočila vodo.

»Nekaterim eno, drugim drugo.«

Podala mu je kozarec. Roman je čakal.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

Pil je počasi. Voda je bila hladna in na zunanji strani kozarca so se nabirale drobne kaplje.

»Eden je rekel, da je bilo nekaj boljše.«

»Kaj?«

»Del glasbe.«

Lina je sedla.

»Aha.«

Roman je položil kozarec na mizo.

»Zdaj to delaš nalašč.«

Lina se je nasmehnila. Nekaj časa sta jedla brez besed.

»Pri nas bi ljudje glasovali,« je rekel Roman.

Lina je dvignila pogled.

»Kaj?«

»Če bi hoteli vedeti, katero jim je bolj všeč.«

»Zakaj bi morali vedeti?«

»Ni treba.«

Lina je pogledala skozi okno.

»In potem?«

»Potem veš.«

»Kaj?«

Roman je za trenutek obstal.

»Katero je več ljudem všeč.«

Lina je prikimala.

»Aha.«

Tokrat se ni zasmejal. Pozneje je šel po telefon. Ko se je zaslon prižgal, je najprej pogledal številko v kotu. 52 %. Odprl je fotografije. Na eni od njih je bila Maja obrnjena nekoliko stran od njega. Sedela je za mizo, pred njo rumena skodelica, ki jo je poznal že toliko let, da se ni več spomnil, kdaj jo je prvič videl, in se smejala nekomu zunaj kadra. Roman je povečal sliko. Ob robu je bilo videti del roke. Ni vedel, čigava je. Poskušal se je spomniti, kje je bila fotografija posneta. Mogoče v Majini kuhinji. Mogoče pri njem. Na mizi je bil prt, ki ga ni prepoznal.

Telefon je držal bliže, vendar ni videl ničesar več. Za njim so se zaslišali koraki. Lina je obstala pri vratih. Roman ni zaprl fotografije.

»To je ona?«

»Ja.«

Lina je prišla nekoliko bliže.

»Maja.«

»Ja.«

Nekaj časa je gledala zaslon.

»Smeje se.«

Lina je pokazala proti robu fotografije.

»Čigava je roka?«

Roman je znova pogledal.

»Ne vem.«

Poskušal je priklicati tisti dan. Miza. Rumena skodelica. Maja. Nekdo nasproti nje. Spomnil se je, da je Maja nekaj pripovedovala. Ni se spomnil, kaj. Spomnil se je tudi, da ji je odgovoril. Telefon je ugasnil. Roman ga je ponovno prižgal. 52 %. Lina je še vedno stala poleg njega.

»Kaj iščeš?«

Roman je gledal fotografijo.

»Ne vem.«

Lina ni rekla ničesar. Čez nekaj časa je Roman ugasnil zaslon in telefon položil na polico. Zunaj sta se približevala dva glasova.

»Tri so boljše.«

»Ne veš še.«

»Videla sem.«

»Roman je rekel šest.«

Koraki so šli mimo. Roman je pogledal proti vratom. Lina je vzela kozarec z mize in ga odnesla k vrču. Ničesar ni rekla. Naslednjega dne je Roman žensko z lonci zagledal še preden je prišel do prostora, kjer je prvič videl otroka s kroglo. Sedela je ob poti, pred njo pa je bilo v dveh vrstah razporejenih šest posod, tri nižje in širše, tri nekoliko ožje, v vsaki pa drobna rastlina iste vrste.

Roman se je ustavil.

»Šest.«

Ženska je dvignila pogled.

»Rekel si šest.«

»Vidim.«

Počepnil je. Posode so bile postavljene tako natančno, da se je moral nasmehniti. Ko je zaslišal svoje število, izgovorjeno kot nekaj, kar je bilo treba upoštevati, ga ni popravil. Za hip mu je ugajalo, da je nekdo naredil natanko tako, kot je predlagal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Niso prav?«

»So.«

Ženska je pokazala na prvo vrsto.

»Te bodo tukaj. Druge tam.«

Roman je pogledal nekaj korakov stran.

»Zakaj?«

»Tam je več sonca.«

»Potem ne boš vedela zaradi posode.«

Ženska je obstala.

»Rekel si, naj bo drugo enako.« Ko je Roman pozneje prišel mimo, so bile tri posode že prestavljene nazaj; listi na eni rastlini so na odprtem soncu povesili robove. Ženska jih je premaknila v senco in si obrisala zemljo z dlani. »Prehitro sem rekla, da je dobro,« je rekla, ko jo je Roman pogledal.

»Sem.«

»Tukaj je enako.«

Roman je pogledal obe mesti, eno ob robu hiše, drugo bolj odprto.

»Ni čisto.«

Ženska je nekaj časa gledala proti soncu, nato pobrala tri posode in jih prestavila k drugim.

»Tako?«

»Bolj.«

Beseda mu je ušla, še preden jo je utegnil zadržati. Ženska je pogledala posode.

»Bolj.«

»Mislim, lažje boš videla razliko.«

»Katera bo boljša.«

Roman se je vzravnal.

»Če bo sploh katera.«

Ženska je prikimala in s prsti poravnala zemljo ob prvi rastlini. Roman je šel naprej. Pri jarku sta bila dva človeka. Enega je poznal; bil je moški, ki ga je pred dnevi vprašal o širši plošči, drugi pa je stal na nasprotni strani in z nogo preverjal njen rob.

»Roman.«

Prišel je bliže.

»Ta je boljša.«

Roman je pogledal čez jarek. Plošča je bila širša od njegove prve in položena nekoliko niže, tako da je bil prehod res lažji.

»Ja.«

»Naredili smo še eno.«

Nekoliko više ob jarku je med dvema deloma poti ležala druga plošča, skoraj enake širine. Roman je stopil do nje. Na eni strani se je stikala s potjo nekoliko previsoko, zato je z nogo pritisnil ob rob.

»Tukaj bi bilo bolje malo niže.«

»Koliko?«

Roman je že hotel pokazati, potem pa je umaknil nogo.

»Saj boste videli.«

Moški ga je pogledal.

»Ti vidiš.«

»Tudi vi.«

Moški je pogledal ploščo, nato proti ozki, ki je še vedno ležala nekoliko stran.

»Prva je bila tvoja.«

»Ja.«

»Ta je boljša.«

Roman je še enkrat pogledal novi prehod.

»Je.«

Odšel je, in ko je bil že nekaj korakov stran, je za seboj zaslišal:

»Malo niže.«

Ni se obrnil. Pot ga je vodila mimo prostora, kjer je Elan igral prejšnji dan. Tokrat tam ni bilo nikogar, na nizkem zidu pa je ležal majhen kos lesa. Roman ga je vzel v roko, ga obrnil in položil nazaj. Šele nekaj korakov pozneje je zaslišal glasbo, ki je prihajala z druge strani hiš. Ni šel za njo. Nadaljeval je proti odprtemu prostoru, kjer je bilo več ljudi, kot jih je bil vajen videti skupaj. Sprva je mislil, da se je kaj zgodilo, potem pa je med njimi zagledal Dara, ki ni stal na sredini, temveč je sedel na robu nizkega kamna in poslušal žensko pred seboj. Drugi so čakali nekoliko stran.

Roman se je ustavil ob poti. Dar ga je opazil, vendar mu ni pomignil. Ženska je govorila tiho. Roman ni slišal vsega, le nekaj besed.

»... vsak dan.«

Dar je nekaj vprašal.

»Tri dni.«

Nekaj časa je molčal.

»Potem še jutri.«

Ženska je prikimala in odšla. Pristopil je starejši moški. Govoril je o dveh ljudeh, ki sta prihajala na isti prostor ob vodi. Roman sprva ni razumel, v čem je težava; prostora je bilo dovolj, vendar je eden od njiju odšel vsakič, ko je prišel drugi. Dar je čez nekaj časa pogledal Romana.

»Kaj bi ti?«

Roman je skomignil.

»Naj hodita vsak drugi dan.«

Starejši moški se je obrnil proti njemu.

»Kdo prvi?«

»Saj je vseeno.«

»Ni.«

Roman ga je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker mora biti eden prvi.«

Roman je že hotel nekaj reči, potem pa segel v žep. Prsti so se ustavili v praznini. Nekoč bi v njem skoraj gotovo našel kovanec. Zdaj ni imel ničesar. Pogledal je po tleh, pobral dva majhna kamna, enega svetlejšega in drugega temnejšega, ter ju pokazal moškemu.

»Enega izbereta.«

»Zakaj?«

Roman je skril kamna v pesti in iztegnil obe roki.

»Ker ne veš, kateri je kje.«

Moški je gledal njegovi zaprti pesti.

»In to odloči?«

»Samo kdo bo prvi.«

»Zakaj kamen?«

Roman je že odprl usta, Dar pa je pogledal njegovi roki.

»Ker nobeden ne izbere.«

Roman se je obrnil k njemu.

»Ja. Nekako.«

Starejši moški je pokazal na levo pest. Roman jo je odprl. Svetlejši kamen.

»Torej?«

Roman ga je pogledal na dlani.

»Tisti, ki dobi tega, je prvi.«

Moški je prikimal. Roman je oba kamna položil na rob poleg Dara. Starejši moški ju je še trenutek gledal, nato odšel. Dar je vzel svetlejšega in ga obrnil med prsti.

»Pri vas tako odločate?«

»Včasih.«

»Ko ne veste?«

»Ko je vseeno.«

Dar je pogledal za moškim.

»Njemu ni bilo.«

Roman je skomignil.

»Zato ni izbral nobeden.«

Dar je kamen položil nazaj.

»Odločil si ti.«

Roman se je zasmejal.

»Nisem.«

Dar ga je pogledal. Roman je hotel nadaljevati, pa je samo pokazal na kamna.

»Samo način sem pokazal.«

»Ja.«

Naslednja ženska je stopila bliže in Dar se je obrnil k njej. Roman je ostal sedeti. Govorila je o dveh ljudeh, ki sta hotela isto stvar ob istem času. Ko je končala, je Dar nekaj časa molčal. Njegov pogled je za trenutek obstal na kamnih, nato se je vrnil k njej.

»Kaj bi ti?«

Ženska je odgovorila. Dar jo je poslušal. Roman se je počasi naslonil nazaj. Ko je čez nekaj časa odšel, sta kamna še vedno ležala na robu. Pozno popoldne se je vračal po isti poti. Dara ni bilo več in tudi ljudje so odšli, na kamnu pa je ostal samo svetlejši kamen. Roman se je ustavil. Pogledal je po tleh. Temnega ni videl. Po nekaj trenutkih je šel naprej. Pri jarku je bila druga plošča na eni strani nekoliko niže. Roman je stopil nanjo, prešel na drugo stran in šele tam pogledal nazaj. Prehod je bil boljši. Nadaljeval je pot.

Ko je prišel do hiše, je Lina sedela na tleh ob zidu in čez kolena držala kos blaga, ki ga je Roman že videl, tistega, ki ga je nekoč odložila posebej, ker še ni vedela, kaj bo z njim. Zdaj je bil prepognjen, na enem koncu pa je bil rob že spojen. Roman je obstal pri vratih.

»Si se odločila?«

Lina je pogledala blago.

»Za kaj?«

»Kaj bo.«

»Ne.«

Roman je pokazal na rob.

»Ampak delaš.«

»Ja.«

Stopil je bliže. Šiv ni bil povsem raven; na sredini se je nekoliko približal robu in se nato spet oddaljil. Roman ga je opazil, vendar ni rekel ničesar. Lina je dvignila pogled.

»Kaj?«

»Nič.«

»Gledaš.«

Roman se je nasmehnil.

»Malo gre sem.«

Pokazal je na mesto, kjer se je šiv odmaknil. Lina je pogledala.

»Ja.«

»Te ne moti?«

»Malo.«

Nadaljevala je. Roman je še nekaj časa gledal njene roke.

»Lahko bi naredila novega.«

»Lahko.«

»Brez tega.«

Lina je s prstom poravnala rob.

»Lahko.«

»In?«

»Kaj?«

Pokazal je na šiv. Lina je pogledala tja, kamor je kazal, nato spet prijela blago.

»Ta je že tukaj.«

Roman ni odgovoril. Čez nekaj časa je sedel na rob pri vratih.

»Bil sem pri Daru.«

»Aha.«

»Veliko ljudi je bilo tam.«

Lina je nadaljevala delo.

»Danes sem mu nekaj pokazal.«

»Kaj?«

»Dva se nista mogla dogovoriti, kdo bo prvi.«

Lina je dvignila pogled.

»In?«

»Vzel sem dva kamna.«

Roman ji je povedal, kako je naredil, Lina pa je medtem prepognila blago in s palcem potegnila po robu.

»Dar pravi, da sem odločil jaz.«

»Si?«

Roman se je zasmejal.

»Ne.«

Lina je čakala.

»Samo način sem pokazal.«

»Kdo pa je pokazal način?«

Roman jo je pogledal. Lina je vstala in odnesla blago v hišo. Čez nekaj časa je Roman vzel telefon. Baterije ni pogledal. Odprl je fotografije in se ustavil pri starejši fotografiji Maje, na kateri je stala pred nizko hišo in držala kolo za krmilo. Bila je mlajša. Morda petindvajset, šestindvajset. Kolesa se je spomnil. Kupila ga je sama. Roman je šele pozneje izvedel, da ga je izbrala brez njegovega nasveta. Spomnil se je tudi, da ji je rekel, da bi za isti denar dobila boljšega. Roman je fotografijo povečal. Maja je imela eno nogo na pedalu in se smejala. Ni se spomnil, kaj mu je odgovorila. Zaslon je ugasnil. Tokrat ga ni ponovno prižgal.

Naslednje jutro je šel proti prostoru, kjer je igral Elan. Glasbe še ni bilo slišati, na nizkem zidu pa je sedelo več ljudi kot prejšnjič. Elan je stal pred njimi z instrumentom v rokah, nekoliko stran pa je sedel fant, ki ga Roman še ni videl igrati, in v rokah držal podoben instrument. Elan mu je nekaj pokazal. Fant je poskusil. Zvok je bil kratek in trd, pri drugem poskusu daljši, vendar se je proti koncu zlomil.

»Bolje,« je rekla ženska na zidu.

Roman se je ustavil. Fant je poskusil tretjič. Bilo je slabše. Pogledal je Elana.

»Včeraj si tako.«

»Jaz.«

»Zakaj jaz ne?«

Elan je skomignil.

»Ne vem.«

Pokazal mu je drugačen položaj prstov. Fant je poskusil. Roman je prišel bliže. Elan ga je opazil.

»Danes nič?«

»Kaj?«

»Ne boš povedal?«

Roman se je nasmehnil.

»Ne.«

Fant je pogledal proti njemu.

»Ti veš?«

»Ne.«

»On vedno ve,« je rekla ženska na zidu.

Nekdo se je zasmejal. Roman tudi. Elan je pokazal fantu, naj poskusi znova. Tokrat je ton ostal čist nekoliko dlje.

»To,« je rekel Elan.

Fant se je nasmehnil in takoj poskusil še enkrat. Čez nekaj časa je spustil instrument.

»Ni tako kot ti.«

»Ne.«

»Hočem tako.«

Elan ni odgovoril. Roman je stopil nekoliko bliže.

»Koliko časa igraš?«

»Danes.«

»Elan?«

Fant je pogledal proti njemu.

»Dolgo.«

Roman je prikimal.

»Potem igraj.«

»Koliko?«

Roman je skoraj odgovoril. Spomnil se je šestih posod.

»Ne vem.«

Fant ga je pogledal.

»Ti ne veš?«

Roman se je zasmejal.

»Tudi jaz kdaj.«

Fant je znova dvignil instrument. Igral je dolgo. Pri nekaterih tonih se je ustavil, druge ponovil, nekajkrat pogledal Elana, enkrat proti ljudem na zidu. Ko se mu je eden od prehodov posrečil, se je takoj obrnil.

»Zdaj?«

Ženska je prikimala.

»Bolj.«

Fant se je nasmehnil in poskusil še enkrat. Ni mu uspelo. Poskusil je ponovno, prehitro, in ton se je zlomil skoraj takoj. Instrument je spustil ob koleno.

»Dovolj.«

Vstal je. Elan ga ni ustavil. Fant je naredil nekaj korakov, nato se obrnil.

»Jutri.«

»Če hočeš.«

»Hočem.«

Odšel je. Nela je prišla šele nekaj trenutkov pozneje. Lasje so ji bili speti, ob sencu pa se ji je izmaknil tanek pramen. Pogledala je za fantom.

»Kdo je bil?«

»Danes je začel igrati.«

»Zakaj?«

Roman je pokazal proti Elanu.

»Videl ga je.«

Nela je sedla na rob zidu.

»In?«

»Tudi on hoče znati.«

Nekaj časa je gledala instrument v Elanovih rokah.

»Prej ni?«

»Očitno ne.«

Nela je pogledala po poti, po kateri je fant odšel.

»Danes pa mu nekaj ni po volji.«

»Ni jezen.«

»Kaj pa potem?«

Roman je hotel odgovoriti, vendar je pogledal proti poti.

»Ni mu uspelo.«

»Vem.«

»Pa hoče, da bi mu.«

Nela je prikimala.

»Včeraj mu tega še ni manjkalo.«

Roman jo je pogledal. Nela si je pramen las zataknila za uho.

»Greš?«

»Kam?«

»Do vode.«

Šla sta skupaj. Ko sta prišla do jarka, je Roman stopil na širšo ploščo. Nela je šla za njim, vendar se je na drugi strani ustavila in pogledala proti prvi, ožji, ki je še vedno ležala ob poti.

»Zakaj je tista tam?«

»Prva je bila.«

»Čigava?«

Roman je pogledal ploščo.

»Naredil sem jo jaz.«

Nela je prikimala proti novi.

»Ta je boljša.«

»Ja.«

Šla je naprej. Roman je ostal še trenutek pri jarku in z nogo pritisnil ob rob, ki so ga spustili nekoliko niže. Ni se premaknil. Bil je ravno prav.

III. DEL — KAR JE MANJKALO

Do vode z Nelo nista prišla takoj. Nekaj hiš pred odprtim prostorom je Roman med glasovi zaslišal besedo, ki jo je poznal, vendar je ni pričakoval tam.

»Prvi.«

Ob nizkem zidu so stali trije ljudje. Na njem sta ležala dva majhna kamna, eden svetel in drugi temen, in ko je moški temnega pobral, ga je Roman prepoznal. Bil je tisti, ki ga popoldne ni več našel pri Daru. Moški je skril obe roki za hrbet in ju nato iztegnil, pesti zaprte. Ženska pred njim je pokazala na desno. Odprl je dlan. Temni kamen.

»Ti.«

Ženska je prikimala. Druga se je že postavila pred moškega. Roman je gledal. Nihče ga ni vprašal ničesar. Nela, ki je šla nekaj korakov naprej, se je obrnila.

»Greš?«

Roman je pogledal še svetli kamen. Ni bil isti kot pri Daru; bil je nekoliko večji in skoraj bel.

»Od kod ga imajo?« je vprašala Nela.

»Ne vem.«

Druga ženska je izbrala pest. Tokrat je bil v njej svetli kamen.

»Ti.«

»Kaj delajo?«

»Odločajo.«

Nela je za hip stisnila lastno dlan, nato jo spet odprla.

»Torej odloči kamen?«

Roman je že hotel odgovoriti, potem pa je skomignil.

»Nekako.«

Šla sta naprej. Pri vodi je bilo mirno. Nekaj ljudi je sedelo ob robu, nekoliko dlje pa sta otroka, ki ju je Roman prepoznal po poteh za kroglo, metala ploske kamne po gladini. Prvi je vrgel, drugi takoj za njim. Sprva sta se smejala vsakemu odskoku, potem pa je eden dosegel več in drugi je brez besed začel med kamni iskati tanjše in bolj gladke.

»Prej sta delala poti.«

»Ja.«

»Zdaj pa to.«

»Otroka sta.«

Nela je pogledala Romana.

»To pomeni?«

»Da počneta vse mogoče.«

Nela se je nasmehnila, potem pa prehitro rekla:

»Aha.«

Roman jo je pogledal.

»Zdaj si pa ti Lina.«

Tokrat se je zasmejala tudi ona. Ko sta se vračala, ljudi pri zidu ni bilo več. Kamna sta ostala. Roman je šel mimo, potem pa se je vrnil in vzel temnega. Nela je stala nekaj korakov stran.

»Zakaj?«

»Ta je bil moj.«

Besede so prišle same. Roman je kamen držal med palcem in kazalcem.

»Mislim, jaz sem ga našel.«

»Kje?«

»Pri Daru.«

»Potem je Darov?«

»Ne.«

»Od koga je?«

Roman je pogledal kamen.

»Od nikogar.«

Nela je čakala. Položil ga je nazaj na zid.

»Pusti.«

Šla sta naprej. Ko sta prišla do hiše, je bila Lina zunaj. Na mizi je imela kos blaga, ki ga je šivala prejšnji dan, poleg njega pa dva manjša kosa. Eden je bil odrezan nekoliko postrani. Roman ga je prijel za rob.

»To si zgrešila.«

»Vem.«

»Boš pustila?«

»Ne.«

Vzela mu ga je iz roke in ga položila na večji kos. Postrani odrezani rob se je skoraj povsem skril pod pregib.

»Aha.«

Lina je nadaljevala delo.

»Kaj bo?«

»Ne vem še.«

»Še vedno?«

»Še vedno.«

Roman je sedel. Čez nekaj časa je Lina pokazala proti poti.

»Tam so te iskali.«

»Kdo?«

»Ne vem.«

Roman je pogledal proti hišam.

»Zakaj?«

»Nekaj so hoteli vprašati.«

»Kaj?«

»Mene niso.«

Roman je še nekaj časa gledal v tisto smer, potem pa vzel telefon. Na zaslonu je bilo 51 %. Odprl je fotografijo Maje s kolesom. Tokrat je ni povečal.

»Je to tvoja hči?« je vprašala Lina.

»Ja.«

»Zakaj se smeje?«

Roman je s palcem obstal na robu fotografije.

»Ne vem.«

Lina je nadaljevala šivanje.

»Velikokrat ne veš.«

Roman je dvignil pogled.

»Zadnje čase.«

Lina se je nasmehnila. Telefon je položil poleg sebe. Čez nekaj časa je zaslon potemnel sam. Naslednje jutro ga niso iskali. Ko je šel čez odprti prostor, je pred eno od hiš zagledal pet ljudi. Na tleh med njimi so ležali štirje kamni, dva temna in dva svetla. Roman je upočasnil. Moški je vzel po enega, ju skril v pesti in iztegnil roke. Ženska je izbrala. Svetli.

»Potem ti.«

Moški je kamna položil nazaj k drugima, naslednja sta stopila bliže. Roman se je ustavil. Dara ni bilo. Tudi ljudi, ki so bili tisti dan pri njem, ni prepoznal. Ena od žensk ga je zagledala.

»Roman.«

»Ja.«

Pokazala je na kamne.

»Tako?«

Roman je prišel bliže.

»Zakaj imate štiri?«

Ženska je pogledala ljudi okoli sebe.

»Več nas je.«

Roman se je zasmejal.

»Ne potrebujete štirih.«

»Koliko?«

Odgovor je imel že na jeziku. Pogledal je kamne.

»Kolikor hočete.«

Ženska je počakala.

»Ampak koliko je bolje?«

Nekdo za njo se je zasmejal. Roman tudi.

»Ne vem.«

Ženska je pogledala štiri kamne.

»Poskusili bomo.«

Roman je prikimal in odšel. Pri jarku je stopil na širšo ploščo, ne da bi preveril njen rob. Na drugi strani ni pogledal nazaj. Tistega popoldneva je ostal pri hiši. Lina je delala z blagom, Roman pa je sedel zunaj in nekaj časa gledal proti poti. Dvakrat je mislil, da nekdo prihaja k njemu, vendar sta oba človeka šla mimo, prvi proti vodi, drugi med hiše. Tretji se je ustavil. Bil je moški, ki ga Roman še ni poznal. V rokah je držal dva kosa lesa, približno enako dolga, eden pa je bil nekoliko debelejši.

»Roman?«

»Ja.«

Moški je stopil bliže in položil oba kosa na tla.

»Kateri?«

Roman je pogledal les.

»Za kaj?«

Moški je pokazal proti hišam.

»Tam.«

»Kaj boš naredil?«

Moški je z roko pokazal višino nekoliko nad tlemi, nato potegnil dlan vodoravno.

»Da ne gre čez.«

»Kaj?«

»Voda.«

Roman je prijel debelejši kos in ga obrnil v roki.

»Ta.«

»Zakaj?«

»Močnejši je.«

»Drugi ni?«

Roman je pogledal oba kosa in debelejšega položil nazaj.

»Kje bo stal?«

Moški je pokazal proti hišam.

»Pokaži.«

Moški je pobral kosa lesa in šla sta. Lina je za njima dvignila pogled, vendar ni rekla ničesar. Mesto ni bilo daleč. Med dvema hišama je pot tekla nekoliko niže, ob njenem robu pa je bila v zemlji ozka sled, po kateri je nekoč tekla voda. Roman je počepnil, z roko potegnil po zemlji in pogledal naklon.

»Od kod pride?«

Moški je pokazal navzgor. Roman je šel nekaj korakov v tisto smer. Tam je bilo dovolj prostora, da bi voda lahko šla mimo poti.

»Zakaj bi dal rob tukaj?«

Moški je pogledal kosa lesa, ki ju je še vedno držal.

»Da voda ne gre čez.«

Roman je s peto potegnil po zemlji kratko črto.

»Kaj pa od tu?«

Moški je stopil bliže.

»Malo poševno,« je rekel Roman. »Potem gre mimo.«

Moški je sledil črti s pogledom.

»Boljše?«

Roman je pogledal pot, pobočje in prostor med hišama.

»Ja.«

Moški je odložil oba kosa. Roman se je nasmehnil.

»Potem ju ne potrebuješ.«

Moški je pogledal les.

»Ne.«

Ko se je Roman vrnil, je bila Lina še vedno zunaj.

»Kaj je hotel?«

»Vprašal me je, kateri les naj uporabi.«

»In?«

Roman je sedel.

»Nobenega.«

Lina je pogledala proti poti.

»Zakaj je potem prinesel dva?«

»Ker ni vedel, kateri je boljši.«

»Ti si vedel?«

Roman se je nasmehnil.

»Ko sem videl, za kaj.«

Lina je nekaj časa gledala vanj.

»Aha.«

»Tokrat res.«

Nadaljevala je delo. Še pred večerom je prišel drugi. Roman ga je poznal na videz; nekajkrat ga je videl pri odprtem prostoru, enkrat tudi med ljudmi pri Daru.

»Imaš čas?«

»Imam.«

Moški je sedel nasproti njega. Tokrat ni imel ničesar v rokah.

»Dva bi rada isto.«

»Kaj?«

Moški je pokazal nekam proti vodi.

»Prostor.«

»Hkrati?«

»Ja.«

Roman je pomislil na kamne.

»Zakaj jih ne uporabita?«

»Eden noče.«

»Zakaj?«

»Pravi, da je bil tam prej.«

»Danes?«

»Ne.«

Roman ga je pogledal.

»Prej.«

»In drugi?«

»Tudi.«

Roman se je naslonil nazaj.

»Potem naj se dogovorita.«

»Se ne.«

»Kaj pa Dar?«

»Bil sem pri njem.«

»Kaj je rekel?«

»Naj govoriva.«

Roman se je zasmejal.

»Saj govorita.«

Moški ni odgovoril. Roman je pogledal proti poti.

»Zakaj si potem prišel k meni?«

»Ti najdeš rešitev.«

Roman je za trenutek ostal pri miru. Moški je čakal.

»Naj prideta.«

Ko je odšel, je Lina dvignila pogled. Roman jo je opazil.

»Kaj?«

»Nič.«

»Gledaš.«

»Samo gledam.«

Roman se je nasmehnil.

»To sem že nekje slišal.«

Lina je odložila blago.

»Kaj jima boš povedal?«

»Ne vem še.«

»Aha.«

Naslednje jutro sta prišla oba. Eden je bil starejši, širokih ramen, z drobnimi svetlimi brazgotinami po rokah, drugi mlajši in zelo suh. Ko sta obstala pred Romanom, je med njima ostalo ravno toliko prostora, da bi lahko tam stal še nekdo.

»Kje je?« je vprašal Roman.

Starejši je pokazal proti vodi. Na poti ni govoril nihče. Prostor je bil lesen podaljšek nad vodo, dovolj širok za enega človeka, morda za dva, če bi sedela blizu. Roman ga je že videl, vendar mu prej ni posvečal pozornosti.

»Kaj delata tukaj?«

»Sedim,« je rekel starejši.

Mlajši je pogledal vodo.

»Tudi jaz.«

Roman je čakal.

»In oba ravno tukaj?«

»Jaz sem prihajal prej.«

»Tudi jaz sem prihajal.«

Starejši se je obrnil proti mlajšemu.

»Ne takrat.«

»Pozneje.«

Roman je pogledal ob breg. Nekaj metrov stran je bilo dovolj prostora.

»Kaj pa tam?«

Mlajši je samo pogledal v smer, ki jo je pokazal.

»Ni isto.«

Roman ni vprašal, zakaj. Na koncu pomola je bila voda globlja, med drevesi na drugi strani pa se je odpiral pogled, ki ga drugje ob bregu ni bilo. Sedel je na rob. Moška sta ostala stati.

»Kdo je prišel prvi?«

»Jaz,« je rekel starejši.

»Kdaj?«

Starejši je pogledal vodo.

»Ne vem.«

Roman je pogledal mlajšega. Ta je odkimal. Nekaj časa so molčali. Roman je že imel pripravljene dneve, ure in kamna, vendar je starejšega samo vprašal:

»Kaj bi naredil, če mene ne bi bilo?«

Moški ga je pogledal.

»Govoril bi z njim.«

»Saj govoriš.«

»Še.«

Roman se je obrnil k mlajšemu.

»Ti?«

Mlajši je sedel na začetek pomola.

»Ne vem.«

Čez nekaj časa je dodal:

»Mogoče bi šel.«

Starejši ga je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker si starejši.«

»To ni razlog.«

Mlajši je skomignil. Starejši je stopil bliže.

»Če hočeš biti tukaj, bodi.«

»Tudi ti hočeš.«

»Ja.«

Mlajši se je nekoliko premaknil. Starejši je sedel poleg njega. Med njima je ostalo malo prostora. Roman je še nekaj trenutkov stal, potem pa se je obrnil in odšel. Ko je prišel do jarka, je bila ob širši plošči ženska s šestimi posodami. Tri je imela postavljene na eni strani poti, tri na drugi, rastline v njih pa so bile že nekoliko večje. Roman se je ustavil.

»Zdaj?«

Ženska je pokazala na tri.

»Te.«

»Kaj te?«

»Boljše.«

Roman je počepnil. Rastline v treh posodah so bile res nekoliko višje, listi pa širši.

»Koliko vode?«

Ženska ga je pogledala.

»Vode?«

»Si jim dala enako?«

»Ne vem.«

Roman se je nasmehnil.

»Potem še ne veš.«

Ženska je pogledala rastline.

»Ampak te so večje.«

»So.«

»Potem so boljše.«

Roman je že hotel odgovoriti, vendar je še enkrat pogledal vseh šest.

»Mogoče.«

Ženska se je nasmehnila.

»Ti ne veš?«

Roman je vstal.

»Ne še.«

Odšel je. Za njim je ženska prestavila eno od posod nekoliko bliže drugim. Naslednje jutro ga je zbudila glasba, vendar ne Elanova. Nekdo je ponavljal kratek niz tonov, se ustavil, začel znova in ga pri tretjem ali četrtem tonu vsakokrat prekinil. Roman je nekaj časa ležal in poslušal, potem pa je vstal, se oblekel in šel ven. Lina je bila že pred hišo. Na mizi je imela blago od prejšnjega dne in ga obračala tako, da je bil postrani odrezani rob zdaj skoraj ves skrit pod pregibom.

»Slišiš?« je vprašal Roman.

»Ja.«

»Ni Elan.«

»Ne.«

Lina je s prstom poravnala pregib in nadaljevala, kakor da je bilo povedano dovolj. Z odprtega prostora je prihajala glasba, isti trije toni, vedno znova. Roman jim je sledil do mladeniča, ki je pred dnevi prvič prijel Elanovo glasbilo. Tokrat je imel svoje. Sedel je nekoliko stran od drugih; pri tretjem tonu je znova zgrešil in roka mu je obstala nad strunami. Elan je stal med ljudmi, ki so se ustavljali ob poti.

»Spet,« je rekel.

Začel je znova. Roman se je ustavil ob Elanu.

»Dolgo že?«

Elan je skomignil.

»Od prej.«

»Vsak dan?«

»Zdaj.«

Tokrat je mladenič prišel do konca, zadnji ton pa je zazvenel trše od drugih. Pogledal je Elana.

»Boljše?«

Elan je skomignil.

»Drugače.«

Mladenič je pogledal Romana, toda Roman je odkimal.

»Mene ne glej.«

Čez trenutek je mladenič znova začel, tokrat drugače. Elan je poslušal in se mu pri enem od tonov nasmehnil. Roman je pogledal čez prostor.

Na drugi strani prostora je zagledal Saro s tremi otroki. Med njimi je bil deček, ki je pri vodi štel odboje, poleg njega deklica, ki je takrat prišla pozneje, tretjega pa Roman ni poznal. Sara mu je pokimala.

»Poslušate?« je vprašal.

Deklica je pokazala proti glasbiloma.

»Elan je boljši.«

Deček je odkimal.

»On je dlje igral.«

»Zato je boljši.«

»Ni.«

»Je.«

Sara ju je pustila. Roman jo je pogledal.

»Kaj pa ti?«

»Poslušam.«

Tretji otrok je medtem počepnil in s prstom potegnil po zemlji dve črti, eno dolgo in eno kratko, nato pa ob daljši naredil še majhno znamenje. Roman je počepnil poleg njega.

»Kaj je to?«

Otrok je pokazal proti glasbi in nato na daljšo črto.

»Elan.«

Na krajšo:

»On.«

»Zakaj je ta daljša?«

Otrok ga je začudeno pogledal.

»Ker je boljši.«

»Kako veš?«

Otrok je pokazal na deklico.

»Ona je rekla.«

Deklica se je zasmejala. Deček je s stopalom zabrisal obe črti.

»Ni tako.«

Otrok ga je odrinil, ravno toliko, da je deček stopil korak nazaj. Sara ga je prijela za zapestje.

»Ne.«

Otrok je roko umaknil.

»On je zbrisal.«

»Vem.«

»Bili sta moji.«

Sara ga je spustila. Otrok je nekaj časa gledal zemljo, potem pa odšel nekaj korakov stran in sedel. Deček, ki je črti zbrisal, je ostal na mestu.

»Samo črti sta bili.«

Otrok se ni obrnil. Roman je pogledal proti Sari.

»Otroci se skregajo.«

»Ja.«

»Tudi prej so se.«

Sara je z robom dlani počasi poravnala zemljo tam, kjer sta bili črti. Roman jo je opazoval.

»So?« je vprašala.

»Kaj?«

»Prej.«

Roman je pogledal dečka, ki je stal ob gladki zemlji.

»Ne vem.«

Sara je umaknila roko. Od glasbe je prišel napačen ton in takoj za njim smeh. Najprej eden, potem drugi. Tudi Roman se je nasmehnil. Sara je vstala.

»Iščejo te.«

»Kdo?«

»Ne vem.«

»Zakaj?«

Sara je skomignila.

»Tudi ne.«

»Vsi zadnje čase nekaj ne veste.«

»Mogoče.«

Roman se je nasmehnil.

»Tudi to ste pobrali od mene.«

Sara ga je pogledala, nato pa poklicala otroka, ki je sedel nekoliko stran. Ko se je Roman vrnil proti hiši, sta ga pred jarkom čakala dva človeka. Eden je bil moški, ki mu je prejšnji dan pokazal, kam naj spelje vodo. Drugega ni poznal. Prvi je pokazal proti hišam.

»Naredil sem.«

»Kanal?«

»Ja.«

»Deluje?«

»Voda gre mimo.«

Moški poleg njega je pokazal v drugo smer.

»Pri meni ne.«

»Kaj ne?«

»Voda.«

Roman je pogledal prvega. Ta se je nasmehnil.

»Rekel sem mu, naj pride k tebi.«

Roman je nekaj časa gledal oba.

»Si pogledal?« je vprašal prvega.

»Kaj?«

»Pri njem.«

Moški je odkimal.

»Ne.«

»Pojdi.«

Moški ga je pogledal.

»Jaz?«

»Saj si naredil pri sebi.«

Prvi moški je pogledal drugega, nato še Romana.

»Pokaži.«

Odšla sta skupaj. Roman je ostal pri jarku. Stopil je na širšo ploščo in nekaj trenutkov stal na njej, potem pa nadaljeval pot. Ko se je vrnil, Line ni bilo pred hišo. Vrata so bila odprta, na mizi pa je ostalo blago, prepognjeno tako, da postrani odrezanega roba skoraj ni bilo več videti. Roman je šel noter, nalil vodo in jo spil stoje. Ko je odložil kozarec, je na robu mize opazil majhen lesen predmet, ki ga prej ni bilo.

Vzel ga je v roko. Bil je nekakšen ročaj, gladek na eni strani in nekoliko hrapav na drugi, z ozko zarezo pri vrhu. Obrnil ga je, ga položil nazaj in šel ven. Lina je prihajala po poti z deklico, ki je v obeh rokah držala nekaj zelenega.

»Kaj imaš?« je vprašal Roman.

Deklica je odprla dlani. V njih so bili trije majhni listi, povezani s tankim steblom.

»Našla sem.«

»Kje?«

Pokazala je proti rastlinam za hišami. Lina je pogledala Romana.

»Čakajo te.«

»Spet?«

»Ja.«

»Kdo?«

»Ne vem.«

Roman jo je pogledal. Lina je skomignila.

»Res.«

Deklica je položila liste na mizo, opazila leseni predmet in ga prijela.

»Tvoj?« je vprašal Roman.

Deklica je odkimala.

»Linin.«

Roman je pogledal Lino.

»Kaj je to?«

»Nič še.«

»Kako nič?«

Lina je vzela predmet iz dekličine roke, s palcem potegnila po hrapavem delu in ga položila nazaj.

»Začela sem.«

»Kaj?«

»Ne vem še.«

Roman se je nasmehnil.

»To pri tebi postaja navada.«

»Mogoče.«

Deklica je pobrala liste in odšla. Roman je pogledal les.

»Tudi ona je rekla, da je tvoj.«

»Ja.«

»Pa je?«

Lina je nekaj časa gledala predmet.

»Naredila sem ga.«

Roman je že hotel nekaj reči, vendar ni. Lina ga ni vprašala. Pri odprtem prostoru so ga čakali trije ljudje. Dva je poznal na videz, tretja je bila ženska s šestimi posodami. Tokrat jih ni imela s seboj.

»Kaj je?« je vprašal.

Ženska je pokazala proti moškima.

»Ne vemo.«

Roman se je zasmejal.

»To sem že slišal.«

Starejši od obeh je pokazal med hiše.

»Naredili bi pot.«

»Kje?«

Pokazal je.

»Zakaj?«

Moški je pogledal proti drugi strani odprtega prostora.

»Da pridemo prej.«

Roman je že videl, kam meri. Sedanja pot je naredila blag ovinek med hišami in se nato vrnila proti vodi.

»Pokaži.«

Šli so skupaj. Tam, kjer naj bi nova pot tekla, je raslo nekaj nizkih grmov in dve mladi drevesi. Med njima je bilo dovolj prostora za človeka, ne pa za pot, kakršne so bile druge. Roman je stopil nekoliko nazaj in pogledal proti drugi strani.

»Tu?«

»Ja.«

»Lahko.«

Ženska je pogledala drevesi.

»Lahko ostaneta?«

Roman je ocenil razdaljo.

»Če naredite ožje.«

Drugi moški je pokazal nekoliko bolj levo.

»Ali tam.«

Roman je pogledal.

»Ta je daljša.«

Starejši je pokazal na prvo smer.

»Potem ta?«

Roman ni odgovoril takoj.

»Zakaj mene sprašujete?«

Trije so ga pogledali.

»Ti vidiš,« je rekel starejši.

Roman se je zasmejal.

»Tudi vi.«

»Ampak ti veš.«

Roman je stopil nekaj korakov med grmovje. Če bi šli naravnost, bi bilo treba odstraniti samo nekaj vej. Drevesi bi ostali.

»Ta,« je rekel.

Ženska je prikimala. Roman je naredil še nekaj korakov, nato obstal.

»Počakajte.«

Obrnili so se.

»Zakaj jo sploh potrebujete?«

Starejši je pokazal na drugo stran.

»Da pridemo prej.«

»Koliko prej?«

Nihče ni odgovoril. Roman se je vrnil do stare poti in šel po njej do ovinka. Po nekaj deset korakih je prišel na drugo stran in se obrnil.

»Toliko.«

Ženska se je zasmejala. Roman je pogledal pot, po kateri je prišel, nato ravno črto med seboj in njimi.

»Ne vem.«

Starejši je prišel bliže.

»Kaj?«

»Če jo potrebujete.«

»Ampak krajša je.«

»Je.«

Moški je čakal. Roman ni dodal ničesar. Ko je šel nazaj proti odprtemu prostoru, je za seboj slišal glasove. Nekdo je rekel »tukaj«, drugi »tam«, potem se je zaslišal smeh. Ni se obrnil. Dar je sedel na nizkem zidu, kjer ga je Roman že večkrat videl. Tokrat je bil sam. Ob njem ni bilo kamnov. Roman je sedel nekoliko stran.

»Danes nihče?«

Dar je pogledal predse.

»Ti.«

Roman se je zasmejal.

»Jaz nisem prišel vprašat.«

»Dobro.«

Nekaj časa sta sedela. Z odprtega prostora je prihajala glasba; Elan in mladenič sta bila predaleč, da bi Roman ločil posamezne tone.

»Ljudje prihajajo k meni,« je rekel. Besede je izgovoril skoraj mimogrede, vendar jih ni takoj pustil za sabo. Nekaj v njem se je ob njih za trenutek umirilo: prihajali so, ker je znal videti, česar oni niso.

»Vem.«

»Kako?«

»Pridejo tudi sem.«

»In kaj jim rečeš?«

Dar je skomignil.

»Včasih kaj.«

Roman je s prstom potegnil po robu zidu.

»Danes so me vprašali, kje naj naredijo pot.«

»In?«

»Najprej sem vedel.« Za hip se je spomnil, kako hitro so ga poslušali. »Potem ne več.«

Dar ga je pogledal. Roman je pogledal proti hišam.

Dar ni vprašal. Čez nekaj časa je mimo prišel moški, ki ga je Roman poslal pogledat vodo pri drugem človeku. Ustavil se je.

»Deluje.«

Roman je dvignil pogled.

»Kaj?«

»Voda.«

»Sta uredila?«

»Ja.«

»Kako?«

Moški je z nogo pokazal rahel zavoj.

»Drugače.«

Roman se je nasmehnil. Moški je že hotel oditi, potem pa se je obrnil k Daru.

»Jutri prideta dva.«

Dar ga je pogledal.

»Kdo?«

Moški je povedal dve imeni, ki Romanu nista pomenili ničesar.

»Zakaj?«

»Ne moreta skupaj.«

Moški je odšel. Roman je pogledal za njim.

»Kaj pomeni, da ne moreta skupaj?«

Dar je gledal pot.

»Ne vem.«

»In jutri prideta.«

»Tako je rekel.«

Roman je nekaj časa molčal.

»Kaj boš naredil?«

Dar ga je pogledal.

»Jutri?«

»Ja.«

Dar je skomignil. Roman se je nasmehnil. Ko se je pozneje vrnil k Lini, je bil leseni predmet še vedno na mizi. Zareza pri vrhu je bila zdaj nekoliko globlja, na drugi strani pa je Lina odrezala majhen kos. Roman ga je vzel.

»Zdaj veš?«

»Malo.«

»Kaj bo?«

Lina je stegnila roko in Roman ji ga je podal.

»Če ti povem, bom morala narediti to.«

»Ni nujno.«

Lina ga je pogledala. Roman se je nasmehnil.

»Dobro. Pri meni bi bilo.«

Sedla je in z majhnim rezilom počasi potegnila po lesu. Na tla je padel tanek svetel ostružek. Roman je sedel nasproti nje in čez nekaj časa vzel telefon. Na zaslonu je bilo 50 %. Odprl je fotografije in se ustavil pri sliki mize. Na njej sta bili dve skodelici in krožnik z nečim, česar ni več prepoznal. Maje ni bilo na fotografiji. Na robu je bila samo njena roka. Povečal je sliko. Na zapestju je imela tanko vrvico. Spomnil se je vrvice. Prinesla jo je z nekega potovanja. Povedala mu je, od kod. Spomnil se je tudi, da jo je nekaj vprašal. Roman je držal prst na zaslonu. Ni se spomnil, kaj mu je odgovorila.

Telefon je položil na mizo. Lina je še vedno rezala les.

»Maja?«

»Ja.«

»Kaj je naredila?«

Roman je s palcem obstal na robu fotografije.

»Prinesla je vrvico.«

Lina je naredila še en rez.

»Od kod?«

S palcem je povečal tanko črto okoli Majinega zapestja in jo takoj spet pomanjšal.

»Ne vem.«

Telefon je obrnil z zaslonom navzdol. Na tla je padel še en ostružek. Naslednje jutro je pri zajtrku najprej slišal korake na poti, otroški smeh za hišami in rezilo, ki je v Lininih rokah drselo po lesu. Šele ko je odlomil drugi kos kruha, je opazil, česa ni: Elana.

»Danes ne igra.«

Lina ni dvignila pogleda.

»Kdo?«

»Elan.«

»Mogoče pozneje.«

Roman je odlomil kos kruha.

»Vsako jutro je igral.«

Lina je s palcem preverila zarezo.

»Danes ne.«

Roman se je nasmehnil in pojedel kruh. Po zajtrku je šel proti odprtemu prostoru. Pri jarku je stopil na širšo ploščo, na drugi strani pa zagledal mladeniča z glasbilom. Sedel je ob poti in držal instrument v naročju.

»Ne vadiš?«

Mladenič je dvignil pogled.

»Sem.«

»Kje je Elan?«

»Ne vem.«

Roman je hotel nadaljevati, vendar je mladenič vprašal:

»Koliko časa je igral?«

»Kdo?«

»Elan.«

»Danes?«

»Prej.«

Roman je pogledal glasbilo.

»Ne vem. Dolgo.«

»Koliko?«

»Ne vem.«

Mladenič je s prstom potegnil po robu instrumenta.

»Če bi igral toliko, bi znal tako?«

Roman je sedel na rob plošče.

»Mogoče.«

»Koliko moram?«

Roman se je nasmehnil.

»Spet to.«

Mladenič ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

Nekaj časa sta molčala.

»Zakaj hočeš igrati kot Elan?«

Mladenič je pogledal proti odprtemu prostoru.

»Ne kot Elan.«

»Kako pa?«

Mladenič je s palcem pritisnil na rob glasbila.

»Bolje.«

Roman je pogledal njegove roke. Na blazinicah dveh prstov je bila koža nekoliko pordela.

»Boli?«

»Malo.«

»Potem nehaj za danes.«

»Zakaj?«

»Ker te boli.«

Mladenič je pogledal prste.

»Elan tudi neha?«

»Vprašaj njega.«

»Ne pove.«

»Česa?«

»Koliko.«

Roman je vstal.

»Mogoče ne ve.«

Mladenič je položil prste na glasbilo in začel. Prvi ton je bil čist, drugi nekoliko prenizek; pri tretjem je prenehal, premaknil roko in začel znova. Roman je šel naprej. Pred nizkim zidom pri Daru je bilo več ljudi kot običajno. Dar je sedel na istem mestu kot prejšnji dan, pred njim pa sta stala moška, o katerih je bilo rečeno, da ne moreta skupaj. Roman je enega že videl, drugega ne. Hotel je iti mimo, vendar ga je Dar opazil.

»Roman.«

Ljudje so se obrnili. Roman je prišel bliže.

»Kaj je?«

Starejši od obeh moških je pokazal proti hiši na robu prostora.

»Ne moreva oba.«

»Kje?«

»Tam.«

»Kaj delata?«

Starejši je z rokami pokazal nekaj dolgega.

»Les.«

Mlajši je rekel:

»Tudi jaz.«

»Drugje ne moreta?«

»Lahko.«

Roman je čakal. Starejši je pogledal proti hiši.

»Jaz sem bil tam prej.«

Roman je pogledal Dara, vendar Dar ni rekel ničesar.

»Sta poskusila s kamni?«

Mlajši je odkimal.

»Ne.«

»Zakaj?«

Mlajši je pogledal starejšega.

»Lahko dobim napačnega.«

Roman ga je nekaj časa gledal.

»Napačnega?«

Mlajši ni odgovoril. Starejši je stopil bliže.

»Jaz sem bil prvi.«

»To si že povedal.«

»Potem je prostor moj.«

Roman je dvignil pogled. Nekdo za njim je prestopil z ene noge na drugo.

»Tvoj?«

»Ja.«

»Kdo ga je naredil?«

Starejši je pogledal proti hiši.

»Ne vem.«

»Ti?«

»Ne.«

Roman je z dlanjo potegnil po toplem kamnu zidu.

»Zakaj potem tvoj?«

Starejši ga je pogledal.

»Ker sem bil prvi.«

Mlajši je rekel:

»Včasih ga ni.«

»Pridem nazaj.«

»Ne vedno.«

»Pridem.«

Roman je pogledal Dara.

»Kaj si jima rekel?«

»Naj govorita.«

Roman je pogledal oba.

»Saj govorita.«

Nekaj časa ni nihče rekel ničesar. Potem je ženska, ki je stala nekoliko zadaj, vprašala:

»Kako dolgo?«

Roman se je obrnil.

»Kaj?«

Pokazala je proti starejšemu.

»Da je prvi.«

»Ne vem.«

»En dan?«

Roman je skomignil.

»Dva?«

»Ne vem.«

Nekdo za njo je rekel:

»Lahko bi bilo vedno enako.«

Roman je pogledal proti glasu.

»Kaj enako?«

»Čas.«

Starejši je vprašal:

»Koliko?«

Roman se je zasmejal.

»Spet jaz.«

Nihče ni odgovoril.

»Zakaj mene sprašujete?«

Ženska je rekla:

»Prej si povedal.«

Roman se je spomnil treh ali štirih dni, ki jih je nekoč izrekel skoraj mimogrede.

»Takrat je bilo drugo.«

»Zakaj?«

Roman je pogledal oba moška. Odgovora ni imel. Dar je vstal.

»Poglejmo.«

»Kaj?« je vprašal starejši.

Dar je pokazal proti hiši.

»Prostor.«

Oba moška sta šla za njim. Čez trenutek so se premaknili še drugi. Roman je ostal sedeti. Dar se je po nekaj korakih obrnil.

»Greš?«

Roman je pogledal ljudi.

»Ne.«

Dar je prikimal in šel naprej. Ko so odšli, je Roman ostal sam na nizkem zidu. Čez odprti prostor je spet zaslišal glasbilo. Mladenič je ponavljal isti niz, pri tretjem tonu obstal, začel znova in ga naslednjič odigral nekoliko drugače. Roman je vstal in odšel proti vodi. Nela je sedela na kamnu in z bosimi nogami segala skoraj do gladine. Ob njej sta ležala čevlja. Roman je pogledal njena stopala.

»Izgubila si jih?«

Nela je pokazala na čevlja.

»Tam sta.«

»Vidim.«

Sedel je nekoliko stran. Nela je s stopalom naredila majhen krog po vodi, nato pa na enem čevlju zategnila popuščen trak in ga spet položila na kamen.

»Danes si tiho.«

»Danes vsi nekaj hočejo.«

»Kaj?«

Roman je pobral ploščat kamen.

»Da jim povem.«

»Kaj?«

»Ne vem.«

Nela se je zasmejala. Roman je vrgel kamen. Namesto da bi odskočil, je prebil gladino in izginil.

»Slabo,« je rekla.

»Nisem hotel, da skače.«

»Aha.«

Roman se je zasmejal. Čez nekaj časa je pogledal njena čevlja.

»Kdo ju je naredil?«

»Jaz.«

»Sta tvoja?«

Nela ga je pogledala.

»Spet?«

Roman se je nasmehnil.

»Če bi enega vzel in ga ne vrnil?«

Nela je za trenutek pogledala čevlja. »Potem ti povem.« Roman ni vprašal naprej.

Roman ni odgovoril. Nela je vzela oba čevlja in ju položila ob svojo nogo. Roman je pogledal vodo. Ko se je vrnil, je bila Lina še vedno pri lesu. Zareza se je razširila v odprtino, ena stran pa je bila zdaj tanjša od druge. Roman še vedno ni vedel, kaj dela.

»Nela je premaknila čevlje,« je rekel.

Lina je pogledala proti njemu.

»Kam?«

»Bliže sebi.«

»Aha.«

Roman je sedel. Lina je nadaljevala. Čez nekaj časa je pokazal na les.

»Če bi ti to vzel?«

Lina je ustavila rezilo.

»Zakaj?«

»Ker mi je všeč.«

Lina je pogledala predmet, nato Romana.

»Ti je?«

Roman se je nasmehnil.

»Ne vem še.«

Lina je obrnila les in z rezilom potegnila po robu. Roman je segel v žep po telefonu. Za trenutek je držal roko na njem, potem jo je izvlekel prazno. Lina je naredila še en rez. Tanek ostružek se ji je ujel na kolenu. Odpihnila ga je in nadaljevala.

Naslednje jutro je Roman dolgo ostal v postelji. Slišal je Lino, ki je hodila po prostoru, odpirala vrata in nekaj prestavljala na mizi, vendar ni vstal. Ko je končno prišel ven, je bilo sonce že dovolj visoko, da je senca strehe segala samo še do polovice klopi. Na mizi ni bilo lesenega predmeta.

»Končala?« je vprašal.

Lina je stala ob rastlinah in s prsti odstranjevala suhe konce z enega od stebel.

»Kaj?«

»Tisto.«

»Ne.«

»Kje je?«

Pokazala je proti notranjosti.

»Skrila si ga.«

»Pospravila.«

»Zakaj?«

Lina je odtrgala suh košček in ga položila na rob mize.

»Ker sem delala drugo.«

Roman se je nasmehnil. Na poti je bilo več ljudi kot navadno. Dva sta nosila dolga kosa lesa, za njima je šla ženska z zvitim blagom čez roko, nekoliko dlje pa so trije otroci tekli od ene strani poti do druge. Eden je nekaj štel, drugi mu je ugovarjal, tretji pa se je smejal obema. Pri jarku je Roman stopil na širšo ploščo. Nekdo je ob njenem robu nasul droben pesek in zapolnil prostor, kjer se je prej nekoliko posedala. Dvakrat je pritisnil s peto. Plošča se ni premaknila.

Ob stari poti, nekaj korakov naprej, je zagledal ozko ploščo, ki jo je naredil prvič. Prej je ležala nekoliko postrani v travi, zdaj pa je bila naslonjena na dva kamna in na njej so stale tri majhne posode. Roman je šel bliže. V vsaki je bila rastlina iste vrste, vendar niso bile enako velike. Prva je segala komaj čez rob posode, druga nekoliko više, tretja pa je imela že dva večja lista. Ženska s šestimi posodami je prihajala po poti. Roman je pokazal na ploščo.

»To je tvoje?«

Ženska je pogledala rastline.

»Te tri.«

»Plošča.«

»Ne.«

»Kdo jo je dal sem?«

»Ne vem.«

Roman je s prstom potegnil po robu. Na enem mestu je še vedno čutil majhno vdolbino.

»Jaz sem jo naredil.«

Ženska ga je pogledala.

»Vem.«

»Kako?«

»Rekel si.«

Roman se ni spomnil, kdaj. Ženska je počepnila k rastlinam.

»Ta raste hitreje.«

Pokazala je srednjo.

»Včeraj ni.«

»Kaj si spremenila?«

»Nič.«

Roman je pogledal sonce, nato tri posode.

»Zamenjaj ti dve.«

Ženska je prestavila srednjo posodo na mesto prve. Tretjo je pustila pri miru.

»Tako?«

»Ja.«

Ženska je še nekaj časa gledala rastline. Roman je vstal in šel naprej.

Ženska se je nasmehnila. Roman je vstal in šel naprej. Ko se je čez nekaj korakov obrnil, je še vedno sedela pred tremi posodami na njegovi stari plošči. Pri odprtem prostoru ni bilo glasbe. Nekaj ljudi je stalo skupaj, med njimi pa je Roman zagledal starejšega moškega iz včerajšnjega spora in žensko, ki je takrat spraševala, kako dolgo mora biti nekdo nekje, da je prvi. Hotel je iti mimo, vendar ga je poklicala.

»Roman.«

Na tleh pred njimi je ležalo pet majhnih kamnov, štirje svetli in eden temnejši.

»Kaj je to?«

Ženska je pokazala na starejšega moškega.

»Danes je tam on.«

Nato na drugega.

»Jutri on.«

Roman je pogledal kamne.

»In potem?«

Ženska je pokazala na naslednjega.

»Potem.«

Roman se je zasmejal.

»Kaj pa zadnja dva?«

»Še potem.«

»To ni ravno natančno.«

Ženska je pogledala kamne.

»Lahko jih damo več.«

Roman je hotel nekaj reči, vendar je starejši moški rekel:

»Meni je dovolj.«

Drugi je prikimal. Roman ga je pogledal.

»Včeraj si rekel, da je prostor tvoj.«

»Danes sem tam.«

»Jutri pa ne.«

Starejši je pokazal na drugega.

»On.«

»In potem?«

Moški je skomignil.

»Bomo videli.«

Roman je pogledal ljudi.

»Kdo se je tega spomnil?«

Ženska je rekla:

»Govorili smo.«

»Dar?«

»Ni ga bilo.«

»Kdo je potem rekel, naj bo tako?«

Ženska je pogledala druge, nato kamne.

»Tako smo pustili.«

Roman je počepnil in prijel temnejšega, ga obrnil med prsti ter položil nazaj na isto mesto.

»Kaj pa če kdo noče?«

Starejši je pogledal drugega moškega.

»On hoče.«

Roman se je vzravnal.

»Dobro.«

Dara je našel pri vodi. Sedel je nekoliko više od mesta, kjer je prejšnji dan sedela Nela, in z rokami držal kolena. Roman je sedel poleg njega.

»Rešili so.«

Dar je pogledal vodo.

»Kaj?«

»Prostor.«

»Vem.«

»Brez tebe.«

»Ja.«

Roman je pobral majhen kamen in ga obrnil v dlani.

»Naredili so dneve iz kamnov.«

Dar ga je pogledal.

»Pokazali so mi.«

»Kaj si rekel?«

»Nič. Pustil sem jih.«

Roman je nekaj časa molčal.

»Prej so hodili k tebi.«

»Še.«

»Zdaj pa niso.«

Dar je pogledal proti njemu.

»Danes ne.«

Roman je kamen položil poleg sebe.

»Kaj pa naslednji? Če ne bo hotel?«

Dar je pogledal kamen, ga z nogo porinil nekoliko vstran in šele potem odgovoril.

»Kateri naslednji?«

»Ne vem.«

»Potem... tudi jaz ne.«

Roman se je nasmehnil. Nekaj časa sta gledala vodo. Kamen je ostal ob vodi, med njima, ko se je Roman dvignil. Na poti proti hiši je zaslišal glasbo. Prihajala je izza ene od hiš. Mladeniča ni videl, vendar je prepoznal glasbilo. Nekaj tonov je bilo enakih kot prejšnji dan, potem pa je prišel niz, ki ga Roman še ni slišal. Ustavil se je in poslušal. Mladenič ga je ponovil, vendar je bilo drugič drugače, tretjič pa se je spremenil še prej. Glasba se ni nadaljevala. Šel je naprej.

Lina je bila pred hišo. Leseni predmet je bil spet na mizi. Na enem koncu je imel odprtino, skozi katero bi bilo mogoče potegniti vrvico, drugi konec pa je Lina stanjšala in zaoblila. Roman ga je nekaj časa gledal.

»Žlica?«

»Ne.«

»Ročaj?«

Lina je obrnila predmet.

»Mogoče.«

Roman se je zasmehnil.

»Danes so nekaj naredili brez mene.«

Lina je nadaljevala z rezanjem. Pri naslednjem rezu je vzela preveč. Na robu je ostala plitva vdolbina. Lina je s palcem šla čeznjo, poskusila popraviti in jo samo razširila. »To pa ni bilo bolje,« je rekla. Predmet je obrnila in nadaljevala z druge strani.

»Veliko stvari naredijo brez tebe.«

»Ne tako.«

Lina ga je pogledala. Roman je hotel povedati o kamnih, vendar je pokazal na les.

»Kako veš, kje... koliko vzeti?«

Lina je s palcem potegnila po robu.

»Vidim.«

»Kaj?«

Podala mu je predmet. Roman ga je prijel. Na enem mestu je bil les še hrapav, na drugem gladek od njenih prstov, odprtina pa ni bila povsem okrogla. Nekaj časa ga je obračal.

»Ne vem.«

Lina je stegnila roko. Vrnil ji ga je. Z rezilom je odstranila droben košček z roba odprtine. Naslednjič je rezilo nastavila nekoliko niže, ga za trenutek zadržala in umaknila. Roman je sedel nasproti nje. Čez nekaj časa je rezilo spet zdrsnilo po lesu. Glasba ga je naslednje jutro dosegla še pred potjo. Ni prihajala z odprtega prostora, kjer je Elan navadno igral, ampak od vode, najprej tako tiho, da je Roman mislil, da sliši mladeniča od prejšnjega dne. Potem se je oglasil drugi instrument. Nekaj časa sta šla skupaj, nato se je eden odmaknil. Roman je obstal pri jarku.

Glasba je utihnila in se čez nekaj trenutkov začela znova. Tokrat ni stopil na ploščo, ampak je šel ob vodi. Elan je sedel na nizkem kamnu, mladenič nekaj korakov od njega. Elan je igral nekaj počasnega, mladenič pa ga je poslušal z instrumentom v naročju. Ko je Elan prenehal, je mladenič položil prste na strune.

»Ne isto,« je rekel Elan.

Mladenič ga je pogledal.

»Kaj pa?«

Elan je skomignil.

»Nekaj.«

»Kaj?«

»Ne vem.«

Roman se je nasmehnil. Mladenič ga je opazil.

»On tudi ne ve.«

»Kdo?«

Pokazal je na Elana.

»Danes.«

Elan je položil roko na instrument.

»Včeraj tudi nisem.«

»Ampak igral si.«

»Ja.«

Mladenič je nekaj časa gledal svoje prste, potem pa potegnil čez strune. Prvi ton je bil dolg, naslednja dva kratka. Pri četrtem se je ustavil.

»Naprej,« je rekel Elan.

»Ne vem.«

Elan je skomignil. Mladenič je znova položil prste na instrument. Tokrat je začel drugače. Po nekaj tonih je Elan dodal enega svojega, mladenič pa je igral naprej. Elan je poskusil še enkrat. Mladenič se je ustavil.

»Zakaj si pa...«

»Ker si začel.«

»Jaz sem igral svoje.«

Elan se je nasmehnil.

»Tudi jaz.«

Začela sta znova. Roman je ostal ob vodi. Nekaj časa je skušal slediti enemu, potem drugemu, vendar se glasova nista izmenjevala tako, kot je pričakoval. Včasih sta šla skupaj, drugič vsak zase. Mladenič je enkrat zašel v niz tonov, ob katerem se je Roman namrščil, Elan pa je dodal dva svoja in nadaljeval. Po poti je prišla deklica, ena od otrok, ki so delali poti za kroglo. Sedla je na tla. Za njo je prišel še deček.

»Kaj igrata?« je vprašal.

Elan ni prenehal.

»Ne vem.«

Čez nekaj časa je prišla Sara. Obstala je za otrokoma, poslušala in nato sedla nekoliko stran. Mladenič je zaigral nekaj hitrega, Elan mu je sprva sledil, potem pa zavil drugam. Deklica je vstala in prestopila z ene noge na drugo.

Deklica je naredila še en korak vstran in se obrnila. Deček jo je pogledal.

»Kaj delaš?«

»Nič.«

Naredila je še en korak.

»Zakaj?«

Deklica je skomignila. Deček je vstal in poskusil isto.

»Ne tako,« je rekla.

»Kako pa?«

Deklica mu ni odgovorila. Naredila je drugačen gib. Deček se je zasmejal in poskusil po svoje. Sara je sedela na tleh in ju gledala. Roman se je obrnil proti njej.

»Sta to že delala?«

Sara je nekaj časa opazovala otroka, potem si je z dlani otresla droben pesek.

»Ne tako.«

Deklica se je zavrtela, izgubila ravnotežje in sedla na tla. Za trenutek je ostala tam, potem se je začela smejati. Deček se je zasmejal z njo. Roman tudi. Sara ga je pogledala.

»Kaj?«

»Nič.«

Deklica je vstala in poskusila znova. Ko je Roman prišel do poti, se je za njim znova oglasil isti ton, vendar mu drugi ni več sledil. Pri poti je srečal Nelo. V rokah je držala dve majhni posodi, v eni je bilo nekaj drobnih rdečih plodov.

»Poslušaj,« je rekel.

Nela je obstala.

»Slišim.«

»Tega prej niso.«

Od vode je prišel kratek pljusk. Nela je nagnila glavo.

»Česa?«

Roman je odprl usta.

»Ne znam povedati. Tako.«

Poslušala je, dokler se isti vzklik ni ponovil.

»Aha.«

Roman se je zasmejal.

»Vedno rečeš aha.«

»Ne vedno.«

»Velikokrat.«

Nela mu je podala enega od plodov. Roman ga je vzel.

»Kaj je?«

»Poskusi.«

»Je dobro?«

Nela je skomignila. Roman je ugriznil. Plod je bil bolj kisel, kot je pričakoval, in obraz se mu je skrčil. Nela se je zasmejala.

»Ni dobro.«

»Meni je.«

Roman jo je pogledal.

»Resno?«

Nela je vzela enega, ga obrisala ob rokav in ga pojedla.

»Ja.«

Roman je pogledal polovico, ki mu je ostala v roki.

»Zakaj?«

»Ker je kislo.«

»Ravno zato meni ni.«

Nela je vzela posodi.

»Potem ga ne jej.«

Roman je pogledal plod in pojedel še drugo polovico. Nela ga je opazovala.

»Zakaj?«

Roman je pogoltnil.

»Ne vem.«

Nela se je nasmehnila in šla naprej. Kislina mu je še nekaj časa ostala v ustih. Pri odprtem prostoru sta stala dva človeka. Eden je bil starejši moški iz spora glede prostora, drugega Roman ni poznal. Na tleh so bili razporejeni štirje kamni, peti pa je ležal nekoliko stran. Moški ga je opazil.

»Danes jaz.«

Roman je pogledal kamne.

»Vidim.«

Drugi je rekel:

»Jutri jaz.«

Roman je že naredil nekaj korakov mimo, ko je prvi vprašal:

»Potem kdo?«

Obrnil se je.

»Ne vem.«

Moška sta pogledala kamne.

»Nihče,« je rekel drugi.

Prvi je odkimal.

»Lahko jaz.«

»Danes si.«

»Potem spet.«

Drugi je pogledal Romana. Roman je obstal nekaj korakov stran.

»Dogovorita se.«

Prvi je pokazal na kamne.

»Saj sva se.«

»Potem?«

Moški je nekaj časa molčal.

»Prišel bo še eden.«

»Kje je?«

»Ni ga.«

Peti kamen je ostal prazen.

»Ko pride, se pogovorite.«

»Kam damo njegovega?«

Roman je že hotel pokazati. Roko je spustil.

»Naj pride.«

Moška sta ostala pri kamnih. Ko je Roman odhajal, je za seboj zaslišal:

»Lahko damo še enega.«

Ni se obrnil. Ko se je vrnil k Lini, lesenega predmeta ni bilo na mizi. Na njegovem mestu je ležal majhen kup ostružkov.

»Kje je?«

»Notri.«

Roman je sedel.

»Danes so plesali.«

Lina ga je pogledala.

»Kdo?«

»Otroci.«

»Otroci se premikajo.«

»Ne tako.«

Lina se je nasmehnila. Roman je s prstom premaknil enega od ostružkov.

»Elan je igral z drugim.«

»Vem.«

»Si bila tam?«

»Ne.«

»Kako veš?«

»Slišala sem.«

Roman je pogledal proti vodi.

»Ni bilo isto.«

»Ne.«

Nekaj časa sta molčala. Glasba se je od daleč še vedno slišala. Roman je segel v žep in izvlekel telefon. Zaslon se je prižgal. 49 %. Odprl je fotografije. Maja ob kolesu. Maja za mizo. Rumena skodelica. Roka z vrvico. Potem je obstal pri drugi fotografiji. Maja je stala na balkonu. Bila je mlajša kot na drugih fotografijah. V roki je držala kos papirja in gledala proti njemu, ne v telefon. Roman je približal sliko.

»Kaj ima?« je vprašala Lina.

»Papir.«

»Kaj je na njem?«

Roman je še enkrat povečal fotografijo.

»Ne vidim.«

Nekaj časa je gledal. Spomnil se je, da mu ga je pokazala. Potem ničesar več. Lina je že gledala drugam. Roman je ugasnil zaslon. Iz smeri vode je prišel kratek niz tonov. Za njim drugi. Roman je telefon še vedno držal v roki.

Naslednje jutro glasbe ni bilo. Roman je nekaj časa ležal in poslušal. Iz notranjosti je prihajal zvok Lininih korakov, zunaj je nekdo govoril ob poti in nekoliko dlje se je oglasil otrok, vendar od vode ni prišlo nič. Ko je vstal, je bila Lina pred hišo, leseni predmet je držala v roki in s palcem počasi drsela po robu odprtine. Roman je sedel za mizo.

»Danes ne igrajo.«

Lina je pogledala proti poti.

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Roman je počakal.

»Ti tudi ne veš?«

Lina ga je pogledala.

»Velikokrat.«

Roman se je nasmehnil. Po zajtrku je šel proti vodi. Ko je šel mimo odprtega prostora, je opazil pet kamnov. Včeraj je eden ležal nekoliko stran od drugih, zdaj pa so bili vsi v vrsti. Roman je upočasnil, vendar je šel naprej. Elana je našel tam, kjer je igral prejšnji dan. Instrument je ležal poleg njega na kamnu, mladeniča pa ni bilo. Roman je sedel in pobral majhen kamen.

»Danes nič?«

Elan je pogledal instrument.

»Pozneje.«

»Kje je drugi?«

»Ne vem.«

Roman je kamen vrgel v vodo. Enkrat je odskočil in potonil.

»Včeraj je bilo dobro.«

Elan ga je pogledal.

»Kaj?«

»Ko sta igrala.«

»Aha.«

Roman se je zasmehnil.

»Še ti.«

Elan ni vprašal.

»Zakaj danes ne?«

Elan je s prstom pobral nekaj peska s kamna.

»Rekel je, da bo igral sam.«

»Zakaj?«

Elan je skomignil, Roman pa je počakal in gledal, kako mu pesek počasi pada s prsta.

»Hoče videti.«

»Kaj?«

Elan je pogledal proti vodi.

»Če je boljši.«

Roman nekaj časa ni rekel ničesar.

»Od tebe?«

»Ja.«

»In?«

Elan se je nasmehnil.

»Ne vem.«

Roman je pogledal instrument.

»Te moti?«

Elan je s prstom naredil kratko črto v pesku.

»Malo.«

»Zakaj?«

»Včeraj je bilo dobro.«

Čez nekaj časa se je z druge strani vode oglasil instrument in Elan je dvignil glavo. Mladenič je igral isti hitri niz kot prejšnji dan, le da ga je tokrat izpeljal brez prekinitve in ga čez nekaj trenutkov ponovil hitreje. Elan je segel po svojem instrumentu, ga vzel v naročje in nekaj časa držal, ne da bi zaigral. Potem ga je položil nazaj na kamen.

»Ne boš?«

»Ne.«

Z druge strani je prišel isti niz še enkrat, pri zadnjih tonih pa se je spremenil. Elan se je nasmehnil.

»Kaj?« je vprašal Roman.

»Spremenil je.«

Roman je poslušal.

»Je bolje?«

Elan ga je pogledal. Roman je zamahnil z roko.

»Nič.«

Elan se je zasmejal, Roman pa je čez nekaj časa vstal. Ko je odhajal, je instrument še vedno ležal na kamnu. Pri odprtem prostoru je bilo več otrok. Sara je stala ob strani, dva sta sedela na tleh, trije pa so tekli med dvema drevesoma. Pri enem od njiju je ležal kamen. Deklica je pritekla do njega, se ga dotaknila z nogo in se obrnila, deček za njo pa je prišel nekoliko pozneje.

»Spet,« je rekel.

Stekla sta nazaj. Roman je obstal pri Sari.

»Kaj delajo?«

»Tečejo.«

»Vidim.«

Naslednjič je bila deklica spet prva. Deček je prišel za njo, vendar se ni obrnil in stekel nazaj, ampak je ostal pri drevesu.

»Ne grem.«

Deklica se je obrnila.

»Zakaj?«

»Vedno ti.«

»Kaj jaz?«

Pokazal je proti kamnu.

»Prej.«

»Tečem hitreje.«

»Vem.«

Deklica je nekaj časa stala pred njim, potem pogledala Saro, ki ni rekla ničesar. Roman je vprašal, kdo je začel, Sara pa je samo odkimala.

»Prej so tudi tekli.«

»Ja.«

Roman je pogledal dečka in že naredil korak proti njemu, vendar je obstal. Sara ga je pogledala.

»Kaj?«

»Nič.«

Deček je čez nekaj časa sam vstal, pobral kamen in ga odnesel dlje. Ko sta druga dva pritekla, je deklica obstala in pogledala prazno mesto.

»Kje je?«

Deček je pokazal.

»Tam.«

»Zakaj?«

»Zdaj je dlje.«

Deklica je pogledala novo mesto.

»Še enkrat.«

Stekli so, toda tokrat ni bila prva ona in tudi deček, ki je prestavil kamen, ne. Tretji otrok se ga je dotaknil prvi in se zasmejal.

»Jaz.«

Deklica je že tekla nazaj.

»Še enkrat.«

Tretji je stekel za njo. Deček, ki je prej obstal pri drevesu, je nekaj trenutkov gledal za njima, potem pa stekel tudi on. Roman je pogledal Saro. Gledala je otroke in ni rekla ničesar. Pri Daru ni bilo nikogar. Na nizkem zidu je ležal temni kamen in Roman je sedel poleg njega. Čez nekaj časa je po poti prišla ženska, ki je bila pri dogovoru o prostoru, v roki pa je držala svetel kamen.

»Dar ni tukaj?«

»Ne.«

Pogledala je temnega.

»Ta je njegov?«

Roman se je nasmehnil.

»Ne.«

Ženska je svojega položila poleg njega in sedla na drugi konec zidu.

»Čakaš?«

»Ja.«

»Na Dara?«

Prikimala je.

»Zakaj?«

»Prišel je še eden.«

Roman je pogledal svetel kamen.

»Za prostor?«

»Ja.«

»In?«

»Hoče jutri.«

»Kdo je jutri?«

Ženska je pokazala na kamen.

»Ta.«

»On pa noče?«

»Ne.«

»Kaj hoče?«

»Jutri.«

Roman je pogledal proti poti.

»Oba?«

»Ja.«

Nekaj časa sta molčala. Ženska je z nogo poravnala malo zemlje pred zidom, Roman pa je gledal oba kamna, ki sta ležala drug ob drugem.

»In Dar?«

Ženska je skomignila.

»Povedal bo.«

Roman jo je pogledal.

»Kaj?«

Pokazala je proti svetlemu kamnu.

»Kdo.«

Roman se je naslonil z rokami na kolena.

»Zakaj Dar?«

Ženska je nekaj časa molčala.

»Ne vem.«

Roman ni vprašal več. Dar je prišel čez nekaj minut. Ko je zagledal žensko, je upočasnil, ona pa je vstala šele, ko je prišel do zidu.

»Čakaš?«

»Ja.«

Povedala mu je, kaj se je zgodilo. Dar jo je poslušal, ne da bi sedel, in ko je končala, je pogledal svetel kamen.

»Kje sta?«

»Tam.«

»Greva.«

Ženska je vzela kamen.

»Kaj boš povedal?«

Dar jo je pogledal.

»Nič še.«

Odšla sta po poti. Roman je še nekaj časa sedel ob temnem kamnu, ki je ostal na zidu, potem pa vstal in šel naprej. Ko je prišel do hiše, je Lina sedela na tleh, leseni predmet pa je imela pred seboj. Roman je obstal že nekaj korakov stran in ga pogledal.

»Zdaj pa vem.«

Lina je dvignila pogled.

»Kaj?«

Pokazal je na predmet.

»Kaj delaš.«

Lina ga je prijela.

»Kaj?«

Roman je sedel nasproti nje.

»Ne bom povedal.«

»Zakaj ne?«

»Da vidim, ali imam prav.«

Lina se je nasmehnila.

»Potem boš moral počakati.«

Podala mu je predmet. Roman ga je vzel in ga počasi obrnil v rokah. Odprtina na enem koncu je bila večja, tanjši del pa se je ukrivil. Lahko bi bil ročaj ali del nečesa, kar je poznal.

»Sem uganil?«

»Nisi povedal.«

»Vem.«

Vrnil ji ga je, Lina pa ga je položila na kolena in s palcem prešla čez ukrivljeni del.

»Elan danes ni igral.«

»Sem slišala.«

»Drugi je.«

»Tudi.«

Roman je pogledal proti poti.

»Hotel je biti boljši od njega.«

Lina je še enkrat potegnila s palcem po lesu.

»Je bil?«

Roman se je nasmehnil.

»Ne vem.«

Lina je prikimala. Nekaj časa sta sedela brez besed. Potem je Roman pogledal njene roke.

»Otroci so tekli.«

»Otroci tečejo.«

»Eden ni hotel več.«

Lina je dvignila pogled.

»Zakaj?«

»Vedno je bil zadaj.«

Lina ga je nekaj časa gledala.

»Potem?«

»Prestavil je kamen.«

»Kam?«

»Dlje.«

Lina je počakala.

»Potem je spet tekel.«

»Aha.«

Roman se je zasmehnil.

»Še ti.«

Lina je vzela rezilo in ga nastavila ob rob lesa. Po poti je nekdo prihajal proti hiši in nekaj trenutkov sta oba poslušala korake, ki so se približali, šli mimo in počasi izginili. Šele potem je Lina potegnila rezilo proti sebi. Dolg, tanek ostružek je padel na tla.

Naslednje jutro je peti kamen ležal v vrsti z drugimi. Roman ga je opazil že od daleč. Včeraj je bil nekoliko odmaknjen, zdaj pa med njimi ni bilo več praznine in samo zato, ker ga je videl prejšnji dan, je vedel, kateri je prišel zadnji. Pri jarku je stopil na širšo ploščo. Nekdo je ob njen rob nasul drobno kamenje in ga poravnal z zemljo. Roman je z nogo pritisnil nanjo, kakor je to storil že večkrat, vendar se plošča ni premaknila.

Na odprtem prostoru je bilo pet ljudi. Dar je stal nekoliko ob strani, ženska, ki je prejšnji dan prišla ponj, je bila med njimi, poleg nje pa oba moška, ki sta že prej hotela isti prostor. Petega Roman ni poznal. Kamni so ležali na tleh med njimi. Roman se ni približal takoj. Neznani moški je govoril in drugi so ga poslušali.

»Takrat me ni bilo.«

»Vemo,« je rekla ženska.

»Potem zakaj?«

Nihče ni odgovoril. Roman je prišel bliže. Dar ga je opazil, vendar ni nič rekel. Moški se je sklonil in pobral zadnji kamen.

»Ta je zame?«

»Ja.«

»Kdo ga je dal?«

»Jaz.«

»Zakaj?«

Ženska je z nohtom podrgnila rob prvega kamna.

»Da bi vedeli.«

Moški je kamen obrnil v dlani.

»Jaz nisem vedel.«

Ženska ni odgovorila.

»Kaj pa hočeš?« je vprašal eden od moških.

»Jutri.«

»Jutri sem jaz.«

Neznani ga je pogledal.

»Zakaj?«

Moški je pokazal na enega od kamnov.

»Tako smo dali.«

»Mene ni bilo.«

»Vemo.«

Neznani je še vedno držal kamen. Roman je gledal vrsto na tleh in rešitev se mu je ponudila skoraj sama. Dovolj bi bilo premakniti nekaj kamnov, določiti vrstni red in nihče ne bi več ugibal, kdaj pride na vrsto. Odprl je usta, vendar ga nihče ni gledal.

»Lahko zamenjata,« je rekla ženska.

Moški, ki je imel jutri, jo je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker hoče tudi on.«

»Jaz sem bil prej.«

Neznani ga je pogledal.

»Ko mene ni bilo.«

Nekaj časa sta stala drug nasproti drugega.

»Kaj pa če prideta oba?« je vprašala ženska.

»Potem prideva oba.«

»Zakaj ne?«

Ženska ni odgovorila. Roman je pogledal prostor, nato oba moška. Še vedno bi se dalo urediti in za trenutek je že videl, kako. Potem je pogledal Dara. Dar je molčal. Neznani moški je svoj kamen položil na tla, vendar ne v vrsto.

»Jutri pridem.«

Drugi je pogledal Dara.

»In jaz?«

Dar je pogledal oba.

»Pridi.«

»Oba?«

»Ja.«

Moški je počakal.

»Potem?«

Dar je skomignil.

»Bosta tam.«

Ženska ga je pogledala.

»Ti tudi?«

»Ne.«

»Zakaj?«

Dar je pogledal oba moška.

»Saj hočeta vidva.«

Neznani je čez nekaj časa odšel. Njegov kamen je ostal tam, kjer ga je položil, nekoliko pred vrsto. Tudi drugi so se počasi razšli in nihče ga ni prestavil. Roman je ostal z Darom.

»Včeraj so hoteli, da poveš.«

»Ja.«

»Nisi.«

»Ne.«

Roman je pogledal kamen zunaj vrste.

»Jutri bosta oba tam.«

»Ja.«

»In če se ne dogovorita?«

Dar je skomignil. Roman se je nasmehnil.

»Pri nas bi to uredili.«

»Vem.«

Roman ga je pogledal.

»Kako?«

Dar je pogledal kamne. Roman je še nekaj časa stal. Dar se je sklonil po vejico ob čevlju in jo prelomil na dva dela. Nelo je našel pri vodi. Sedela je na nizkem robu z nogami v vodi, čevlja pa sta bila ob njej, tokrat drug ob drugem. Roman je sedel nekoliko stran.

»Danes sta oba tukaj.«

Nela je pogledala čevlja.

»Ja.«

»Prejšnjič si ju premaknila.«

»Sem.«

»Zakaj?«

Nela je z nogo naredila majhen krog v vodi.

»Ker si spraševal o njiju.«

»Samo vprašal sem.«

»Vem.«

Po vodi je priplaval majhen list in se za trenutek ustavil ob njeni nogi. Nela ga je s prstom odmaknila in tok ga je odnesel naprej.

»Tam se ne morejo dogovoriti zaradi prostora,« je rekel Roman.

»Kdo?«

»Tisti s kamni.«

Nela je prikimala.

»Eden hoče jutri.«

»Aha.«

»Drugi tudi.«

Od vode je prišel kratek pljusk. Nela je nagnila glavo.

»Potem bosta oba.«

»Tudi Dar je to rekel.«

»Potem?«

Roman se je nasmehnil.

»Nič.«

Nela je potegnila noge iz vode in segla po čevljih. Prvega je obula, pri drugem pa je obstala in s prstom pritisnila na njegov zgornji del.

»Ta me tišči.«

Roman je pogledal čevelj.

»Naredi drugega.«

Nela ga je pogledala. Roman je čez trenutek dodal:

»Saj lahko.«

»Lahko.«

Vseeno ga je obula, vstala in naredila nekaj korakov.

»Še?«

»Malo.«

»Zakaj ga potem nosiš?«

Nela je pogledala navzdol in z nogo enkrat pritisnila ob tla.

»Mogoče bo jutri drugače.«

»Čevelj?«

»Noga.«

Roman se je zasmejal. Nela je odšla. Ko se je vrnil k Lini, je bila miza prazna.

»Kje je?«

Lina je prišla iz notranjosti.

»Kaj?«

»Tisto.«

»Les?«

»Ja.«

Pokazala je proti polici. Predmet je ležal tam. Roman ga je vzel in počasi obrnil v rokah. Odprtina na enem koncu je bila zdaj dovolj velika, ukrivljeni del pa mu je že skoraj povedal, kaj bi iz njega lahko nastalo.

»Danes ne delaš?«

»Pozneje.«

»Zakaj?«

Lina je vzela predmet iz njegovih rok in pokazala na ukrivljeni del.

»Tukaj še ne vem.«

Roman ga je pogledal.

»Lahko bi—«

Lina je čakala. Roman je še enkrat pogledal les.

»Nič.«

Lina ga je položila nazaj na polico in šla pred hišo. Roman je ostal pri mizi. Ko se je obrnil, je ob nogi začutil telefon v žepu in ga vzel ven. Na zaslonu je bilo 48 %. Odprl je fotografije in šel nekoliko dlje nazaj. Maja je sedela v avtomobilu, mlajša kot na zadnjih fotografijah, skozi odprto okno pa je gledala proti njemu. Eno roko je imela na volanu, na zadnjem sedežu je bila torba. Roman se je spomnil avtomobila. Bil je njen. Nekaj časa je gledal fotografijo. Spomnil se je, da sta se o avtomobilu pogovarjala, in spomnil se je celo cene. Cene se je spomnil takoj.

Česa mu je tistega dne povedala Maja, se ni spomnil. Spomnil se je samo, da je med njenim govorjenjem že gledal armaturno ploščo in ji hotel pokazati nekaj, kar bi morala urediti. Povečal je fotografijo. Ni se smejala. Gledala je proti njemu in zdelo se je, da čaka, da bo nekaj rekel. Roman je držal prst nad zaslonom, potem pa ga je umaknil. Telefon je ugasnil.

Ko je stopil ven, je Lina sedela pred hišo. Roman je sedel poleg nje. Po poti sta čez nekaj časa pritekla dva otroka. Eden je bil nekoliko spredaj in razdalja med njima se je počasi večala.

»Počakaj,« je zaklical drugi.

Prvi je tekel še nekaj korakov, potem upočasnil. Drugi ga je dohitel. Skupaj sta izginila za ovinkom. Lina je imela roke v naročju. Roman je gledal prazno pot. Naslednje jutro je Roman šel mimo odprtega prostora nekoliko prej kot navadno. Nikogar ni bilo. Štirje kamni so še vedno ležali v vrsti, peti nekoliko pred njimi, tam, kjer ga je prejšnji dan pustil moški, ki ga takrat ni bilo. Roman se ni ustavil.

Ko se je pozneje vračal, sta bila tam oba. Eden je sedel ob robu, drugi nekoliko dlje, med njima pa je ostalo ravno toliko prostora, da se nista dotikala. Roman je upočasnil. Pričakoval je Dara ali vsaj kamne med njima, vendar so kamni ostali tam, kjer jih je videl zjutraj. Moški ob robu ga je opazil.

»Prišel si.«

»Vidim.«

Roman je stopil bliže.

»In?«

»Kaj?«

»Kako sta naredila?«

Moška sta se pogledala.

»Sediva.«

»Vidim.«

Roman je počakal.

»Kdo je bil prvi?«

Moški je pokazal na drugega.

»On.«

»In potem?«

»Potem sem prišel jaz.«

Roman je pogledal prostor med njima.

»In?«

Moški je premaknil nogo.

»Šel sem malo tja.«

Roman je še nekaj časa stal.

»Kaj pa kamni?«

Eden od njiju je pogledal proti njim.

»Tam so.«

»Jutri?«

Moški je skomignil.

»Bomo videli.«

Roman se je nasmehnil in odšel. Pri vodi je zaslišal glasbo. Tokrat ni igral Elan, temveč mladenič, ki je zadnje dni vadil sam. Stal je nekoliko stran od drugih in ponavljal isti niz. Ko mu je uspel, ga je zaigral še enkrat. Ob njem je stal deček.

»Še enkrat.«

Mladenič je ponovil.

»Hitreje.«

Zaigral je hitreje. Deček je pogledal proti ljudem ob vodi.

»Zdaj je bolje.«

Mladenič ni odgovoril. Roman je sedel nekoliko stran.

»Kje je Elan?«

Mladenič je pokazal proti poti.

»Šel je.«

»Kam?«

»Ne vem.«

Deček je še vedno stal poleg njega.

»Še enkrat.«

Mladenič ga je pogledal.

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ne da se mi.«

Deček je počakal, potem pa odšel. Roman se je zasmehnil. Mladenič ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Tudi ti.«

Roman se je zasmejal še enkrat. Mladenič je prijel instrument, vendar ni ponovil niza. Začel je drugje, se pri tretjem tonu ustavil in poskusil znova. Drugič je prišel nekoliko dlje. Roman je poslušal.

»Kaj je to?«

»Ne vem.«

»Elanovo?«

»Ne.«

Mladenič je pogledal instrument.

»Moje.«

Roman ga je pogledal. Mladenič je že igral naprej. Na poti proti Lini je srečal žensko s posodami. Tri rastline so bile postavljene na eni strani, tri na drugi, vendar ne več tako kot zadnjič. Ena od manjših posod je stala bliže drugim, zemlja v njej pa je bila temnejša. Ženska je klečala ob njih.

»Zdaj veš?« je vprašal Roman.

Dvignila je glavo.

»Kaj?«

»Katere so boljše.«

Pokazala je na tri.

»Te.«

Roman je pogledal rastline.

»Zakaj?«

»Večje so.«

Počepnil je in pogledal zemljo.

»Te imajo več vode.«

»Ja.«

»Zakaj?«

»Bile so manjše.«

Roman jo je pogledal.

»Potem ne veš.«

Ženska je pogledala rastline.

»Večje so.«

»Ja.«

Roman je s prstom pokazal na zemljo, vendar se je ni dotaknil.

»Če jih hočeš primerjati... daj jim enako.«

»Vodo?«

»Ja.«

Ženska je pogledala drugo vrsto.

»Tudi sonce?«

Roman je za trenutek pogledal proti nebu.

»Če lahko.«

»Zemljo?«

»Tudi.«

Ženska je s prsti poravnala zemljo ob eni od rastlin.

»Koliko?«

Roman jo je pogledal.

»Enako.«

»Koliko pa je to?«

Roman je odprl usta, potem pa se nasmehnil.

»Ne vem.«

Ženska je dvignila pogled.

»Ti si rekel.«

»Vem.«

Roman je vstal. Pri jarku sta bila dva moška. Eden je stal na širši plošči, drugi pa je čeznjo položil dolgo ravno palico. Roman se je ustavil.

»Kaj delata?«

Moški na plošči je stopil dol.

»Gledava.«

Drugi je pokazal na rob.

»Tukaj je nižje.«

Roman je počepnil. Razlika je bila majhna.

»In?«

»Lahko dvigneva.«

Roman je z dlanjo pritisnil na ploščo. Ni se premaknila.

»Zakaj?«

Moški ga je pogledal.

»Ker je nižje.«

Roman je še enkrat pogledal rob.

»Hodi se.«

»Ja.«

»Se premika?«

»Ne.«

Moški je palico znova položil čez ploščo. Roman je vstal.

»Potem...«

Obstal je. Moška sta čakala.

»Nič.«

Stopil je čez jarek. Ko je bil že nekaj korakov stran, je za seboj zaslišal:

»Lahko jo malo dvigneva.«

Drugi je nekaj odgovoril. Roman se ni obrnil. Lina ni bila doma. Leseni predmet je ležal na mizi. Roman je sedel nasproti njega in ga nekaj časa samo gledal. Potem ga je vzel v roke. Odprtina na enem koncu je bila zdaj dovolj velika, ukrivljeni del pa se mu je prilegal ob dlan tako, da je skoraj vedel, kaj bo. S palcem je potegnil po spodnjem robu. Tam bi sam odvzel še malo lesa.

Ko je zaslišal korake, je predmet položil na mizo. Lina je prišla po poti z nekaj dolgimi stebli v rokah. Položila jih je poleg lesa.

»Gledal si.«

»Sem.«

»Veš?«

Roman se je nasmehnil.

»Mislim.«

Lina je sedla.

»Kaj?«

»Ti povej.«

»Ne vem še.«

Roman je vzel predmet in ga obrnil proti njej.

»To bo ročaj.«

Lina ga je prijela.

»Mogoče.«

Roman je s prstom pokazal na spodnji rob.

»Tukaj bi jaz še malo vzel.«

»Zakaj?«

»Poskusi.«

Lina je predmet prijela nekoliko drugače.

»Saj gre.«

»Gre.«

Roman je pogledal njeno dlan.

»Lahko bi bolje.«

Lina ga je še nekaj časa držala, potem pa vzela rezilo. Nastavila ga je ob rob. Roman je gledal. Lina je odrezala tanek kos lesa in predmet spet prijela. Roman se je nekoliko nagnil naprej.

»Še malo.«

Lina ga je pogledala. Roman se je naslonil nazaj.

»Ali pa ne.«

Lina je s palcem prešla čez odrezano mesto. Potem je rezilo položila na mizo. Roman je pogledal njeno roko.

»Bolje?«

»Ne vem še.«

Vzela je stebla in jih položila predse. Eno je bilo krajše od drugih. Lina ga je obrnila, položila med daljša, potem pa začela delati z njimi. Les je ostal na mizi. Čez nekaj časa ga je Roman prijel. Rob pod njegovim palcem je bil nekoliko gladkejši.

Naslednje jutro je Roman pri jarku stopil na širšo ploščo in šele pod nogo začutil, da je nekaj drugače. Ob robu je bila zemlja razkopana, pod enim vogalom je gledal droben kamen, ki ga prejšnji dan ni bilo, in ko je prenesel težo z ene noge na drugo, je plošča ostala pri miru, tako kakor je ostala že včeraj, preden sta jo moška poravnala. Nekaj časa je gledal rob, ki zdaj ni bil več nižji, potem pa stopil na drugo stran in nadaljeval pot.

Na odprtem prostoru so kamni ležali ob nizkem zidu. Nihče jih ni več postavil v vrsto, nekateri so bili skupaj, eden nekoliko stran, prostor, zaradi katerega so se zadnje dni zbirali, prestavljali kamne in hodili po Dara, pa je bil prazen. Roman je že hotel iti naprej, ko sta po poti prišla moška, ki sta prejšnji dan sedela tam skupaj. Eden je nosil nekaj podolgovatega, zavitega v kos blaga, drugi je hodil ob njem praznih rok.

»Danes ne bosta?« je vprašal Roman.

Moška sta pogledala proti praznemu prostoru.

»Ne.«

»Kaj pa kamni?«

Eden se je ozrl proti zidu.

»Tam so.«

Roman je čakal, ali bo povedal še kaj, vendar je moški samo popravil zaviti predmet pod roko.

»Jutri?«

»Bomo videli.«

Odšla sta naprej, Roman pa je ostal pri zidu in z nogo obrnil kamen, ki je ležal nekoliko stran. Bil je temen, podoben tistemu, ki ga je nekoč našel pri Daru, vendar ni več vedel, ali je isti. Za trenutek je pomislil, da bi ga položil k drugim, potem pa je umaknil nogo in ga pustil tam, kjer je bil.

Pri vodi je bilo več otrok kot navadno. Sara je sedela v senci in popravljala dolg kos tkanine, otroci pa so med dvema drevesoma postavili kamna in tekli od enega do drugega. Roman se je ustavil nekoliko stran in jih gledal. Deklica je pritekla prva, za njo deček in potem še dva, vendar deček, ki je z rokami na kolenih lovil sapo, ni gledal nje, temveč kamen pri drevesu.

»Prej je bilo hitreje.«

Deklica se je obrnila.

»Jaz sem bila prva.«

»Kamen je bil bliže.«

Tretji otrok je že šel do kamna, ga pobral in prestavil nekoliko proti njim.

»Zdaj.«

Otroci so se brez dogovarjanja vrnili na drugo stran in čez nekaj trenutkov spet stekli. Roman je medtem prišel do Sare in sedel blizu nje. Sara je vtaknila nit skozi tkanino, jo potegnila na drugo stran in šele potem pogledala otroke.

»Kaj delajo?« je vprašal Roman.

»Tečejo.«

»To vidim.«

Sara se je vrnila k šivu. Tokrat je prvi pritekel deček. Ustavil se je ob kamnu in se takoj obrnil proti deklici.

»Zdaj jaz.«

Deklica ni pogledala dečka, temveč kamen.

»Ker je bliže.«

»Tebi tudi.«

Tretji otrok ga je spet pobral.

»Daj nazaj.«

»Kam?«

Deklica je pokazala proti mestu, kjer je stal prej.

»Tja.«

»Ni bil tam.«

»Je bil.«

Otrok je ostal s kamnom v rokah in gledal tla, na katerih ni bilo ničesar, kar bi pokazalo, kje je kamen stal prvič. Roman je pogledal Saro. Še vedno je šivala, le nit ji je za trenutek obstala med prsti.

»Ti veš, kje je bil?«

Sara je pogledala proti drevesu.

»Približno.«

Roman se je nasmehnil.

»Njim približno ne bo dovolj.«

Vstal je, šel do otrok in s konico čevlja potegnil kratko črto po zemlji.

»Dajte ga sem.«

Deklica je položila kamen ob črto, tretji otrok pa je takoj pokazal proti drugemu drevesu.

»Kaj pa tam?«

Roman je pogledal razdaljo in naredil še nekaj korakov.

»Tudi tam naredite črto.«

Deček je že stekel. Sara je sedela v senci in ga gledala. Ko sta bili obe črti na tleh, so se otroci postavili ob prvo. Tokrat se niso pognali takoj. Gledali so noge drug drugega, potem črto, deček je stopil nekoliko nazaj, deklica pa se je premaknila toliko, da je bila njena noga tik ob njej.

»Zdaj,« je rekel nekdo.

Stekli so. Deklica je bila prva, toda še preden je dobro obstala pri drugem drevesu, je deček odkimal.

»Prej si začela.«

»Nisem.«

»Si.«

»Nisem.«

Tretji otrok je pokazal proti črti.

»Nisi bila tukaj.«

»Sem bila.«

Roman je počasi prišel nazaj do Sare in sedel. Nekaj časa je gledal otroke, ki so zdaj stali ob črti in drug drugemu kazali, kje je imel kdo nogo.

»Zdaj bodo potrebovali nekoga, ki bo gledal,« je rekel.

Sara je potegnila nit skozi zadnji šiv in jo pretrgala z zobmi.

»Zakaj?«

Roman je pokazal proti otrokom.

»Ker med tekom ne morejo gledati še sebe.«

Sara je zložila tkanino, vstala in odšla do njih. Roman je pričakoval, da bo vprašala, kdo je bil prvi, vendar ni. Pobrala je kamen, ki se je med zadnjim tekom nekoliko premaknil, in ga položila ob črto.

»Še enkrat?« je vprašal deček.

Deklica je že stopila na svoje mesto. Roman je vstal in šel naprej. Dara je našel pri nizkem zidu. Pred njim je stala ženska, ki je bila zadnje dni pri kamnih, poleg nje pa moški, ki ga Roman še ni videl. Ko se je približal, je ženska govorila o nekom, ki prejšnji dan ni prišel, moški pa jo je poslušal z izrazom človeka, ki še ne ve, zakaj naj bi se ga to tikalo.

»Nisem mogel,« je rekel.

»Dan je bil tvoj.«

»Vem.«

»Danes je njen.«

Moški je pogledal žensko, nato proti prostoru.

»Potem grem jutri.«

»Jutri je njegov.«

»Koga?«

Ženska je pokazala proti poti. Tam ni bilo nikogar. Moški je pogledal v isto smer in nekaj časa čakal, kakor da bi se moral človek, o katerem govorijo, zato ker so ga omenili, pojaviti med drevesi.

»Pa ga ni.«

»Prišel bo.«

»Če ne pride?«

Ženska je pogledala Dara. Dar je sedel na zidu z rokami na kolenih in ni odgovoril.

»Potem lahko jaz?« je vprašal moški.

»Ne vem.«

Šele takrat je opazil Romana.

»Ti veš?«

Roman se je ustavil.

»Kaj?«

»Če njega ni.«

Roman je pogledal prazno pot. Odgovor se mu je ponudil tako hitro, da ga je skoraj izrekel, še preden je pomislil, da nihče od njih ne ve, kdaj naj bi človek sploh prišel.

»Koliko časa bi čakal?«

Moški je skomignil.

»Malo.«

»Koliko je malo?«

Moški ga je pogledal, ženska pa je pogled spustila proti Romanovemu žepu.

»Na telefonu imaš čas.«

Roman je začutil telefon ob nogi.

»Imam.«

»Potem lahko pogledaš.«

Roka se mu je skoraj premaknila proti žepu, vendar je ostala ob telesu. Nekaj časa je gledal pot, po kateri ni prihajal nihče.

»Lahko.«

Telefon je ostal v žepu. Moški se je obrnil k Daru.

»Kaj pa naredim?«

Dar je pogledal proti poti.

»Počakaj.«

»Koliko?«

Moški je ostal. Nihče ni več govoril. Ženska je z nogo premaknila droben kamen ob zidu, Roman je gledal med drevesa, Dar pa je sedel tako kakor prej. Čez nekaj časa se je na poti vendarle pojavil človek. Hodil je brez naglice in šele ko jih je zagledal, je nekoliko upočasnil.

»Zamujaš,« je rekla ženska.

Moški se je ustavil.

»Kam?«

Ženska ni odgovorila takoj.

»Sem prišel,« je rekel.

»Ja.«

Moški, ki je čakal, je vstal. Nekaj sta si rekla tiše, Roman ni slišal, kaj, potem pa sta skupaj odšla proti prostoru. Ženska je gledala za njima.

»Zamujal je.«

Dar je prikimal.

»Koliko?«

Dar je pogledal žensko, nato proti poti. Ženska se je obrnila k Romanu. Tokrat je Roman segel v žep in vzel telefon. Na zaslonu je bilo 47 %. Pogledal je uro in šele ko je videl številke, se je zavedel, da mu ne povedo ničesar. Ni vedel, kdaj je človek odšel od doma, ni vedel, kdaj je rekel, da bo prišel, in ni vedel niti tega, ali je sploh rekel, da bo prišel ob določenem času. Zaslon je ugasnil.

»Ne vem.«

Ženska je še nekaj trenutkov stala, nato pa odšla. Roman je telefon držal v roki.

»Pri nas bi vedeli.«

Dar ga je pogledal. Roman je obrnil telefon v dlani.

»Kdaj bi moral priti.«

»Je povedal?«

Roman je pogledal Dara.

»Ne vem.«

Spravil je telefon v žep. Dar je sedel naprej. Ko se je Roman vrnil k Lini, je bil lesen predmet spet na mizi. Rob, ki ga je prejšnji dan odrezala po njegovem predlogu, je ostal tak, kakršen je bil, Lina pa je sedela na drugi strani in dolga stebla prepletala med seboj. Eno je skrajšala, drugo potegnila iz spleta in ga vstavila drugje, tretje je že drugič razpletla, ne da bi bilo mogoče videti, kaj namerava narediti.

Roman je sedel.

»Kaj bo?«

»Ne vem še.«

Tokrat se ni nasmehnil. Nekaj časa je gledal njene roke, potem stebla in nazadnje leseni predmet, ki je ležal ob robu mize. Lina je čez nekaj časa segla po njem. Prijela ga je za ukrivljeni del, kakor ga je prejšnji dan držala, ko ji je Roman pokazal, kje bi odvzel še malo lesa, vendar ga tokrat ni obdržala v dlani. Prislonila ga je k spletenim steblom, ga obrnila, poskusila z druge strani in ga nato počasi potisnila med dva prepletena dela. Roman se je nekoliko nagnil naprej. Les je ostal med stebli.

»Aha,« je rekel.

Lina ga je pogledala.

»Kaj?«

Roman je še enkrat pogledal ukrivljeni del, ki bi po njegovem moral postati ročaj.

»Nič.«

Lina je s prsti poiskala naslednje steblo in nadaljevala. Naslednje jutro je Roman pri odprtem prostoru zagledal črto. Ni bila podobna tistima, ki ju je prejšnji dan s konico čevlja potegnil otrokom pri vodi. Bila je daljša in globlja, narejena z nečim tršim, segala je od roba nizkega zidu skoraj do poti, ob njej pa so ležali trije kamni, dva na eni strani in eden na drugi. Roman je upočasnil, stopil bliže in nekaj časa gledal črto, potem kamne, vendar iz njihovega položaja ni mogel razbrati, čemu služijo. Z nogo je prestopil na drugo stran in tam še za trenutek obstal. Na prostoru ni bilo nikogar. Šel je naprej.

Pri jarku sta bila moška, ki sta prejšnji dan podložila ploščo. Eden je stal na njej, drugi je čepel ob robu in s prsti tlačil zemljo v ozko režo med kamnom in bregom. Ko se je Roman približal, je prvi stopil na stran.

»Zdaj je ravna.«

Roman je pogledal ploščo, potem zemljo ob njenem robu.

»Je.«

Moški, ki je čepel, je še enkrat pritisnil zemljo in jo pogladil z dlanjo.

»Boljša.«

Roman je stopil na ploščo. Pod nogo je bila trdna, rob je bil poravnan, voda pod njo pa je tekla enako kakor prej.

»Je boljša?« je vprašal prvi.

Roman je prenesel težo na drugo nogo.

»Ravna je.«

»Prej ni bila.«

»Ne.«

Moški je čakal. Roman je stopil na drugo stran jarka.

»Zdaj je.«

Moški se je nasmehnil, kakor da mu je to dovolj, in stopil na ploščo, drugi pa je vstal, si obrisal zemljo ob hlače in šel za njim. Ko je Roman že nadaljeval pot, je zaslišal čevelj, ki je za njim še enkrat potisnil zemljo proti robu.

Ko je Roman odšel od vode, se ni vrnil po isti poti. Šel je nekoliko višje med hišami in tam zagledal žensko z rastlinami. Šest posod ni bilo več skupaj. Tri so stale ob steni, dve nekoliko dlje, šesta pa na drugi strani poti, kjer je bilo več sonca. Ženska je nosila vodo.

»Zakaj je tista tam?« je vprašal Roman.

Pogledala je proti šesti posodi.

»Več sonca je.«

Roman je pogledal druge.

»Potem ni enako.«

»Ne.«

Ženska je zalila prvo rastlino.

»Hotela si primerjati.«

»Sem.«

»Potem morajo imeti enako.«

Ženska je odložila posodo z vodo in pogledala rastline.

»Rekel si.«

»Ja.«

»Pa niso enake.«

Roman je stopil bliže. Tri rastline ob steni so bile višje, vendar je bila ena med njimi tanjša, v dveh posodah ob poti je bila zemlja bolj suha, šesta pa je imela na enem listu svetlejši rob.

»Kaj ni enako?«

Ženska je pokazala nanje.

»One.«

»Ista vrsta je.«

»Ampak niso iste.«

Roman se je sklonil k eni od njih.

»Ta je bila manjša že prej,« je rekla ženska.

Roman je pogledal rastlino, nato še drugo.

»Potem bi morala začeti z enakimi.«

Ženska ga je gledala. Roman se je vzravnal. Nekaj časa je še gledal šest rastlin, kakor da bi med njimi lahko našel dve, ki bi bili dovolj enaki za tisto, kar ji je prejšnji dan predlagal.

»Ali pa ne.«

»Ne?«

»Ne vem.«

Ženska je prijela posodo z vodo.

»Tudi jaz ne.«

Odnesla jo je k rastlini na drugi strani poti, jo zalila, nato pa posodo odložila in z roko obrnila rastlino toliko, da svetlejši rob lista ni bil več neposredno proti soncu. Roman je šel naprej. Dara tistega dopoldneva ni našel. Pri nizkem zidu sta sedela dva človeka, ki ju ni poznal, in ko je šel mimo, sta govorila o nekom, ki naj bi prišel pozneje.

»Če ga ne bo, grem jaz,« je rekel eden.

Drugi je nekaj odgovoril tiše. Roman je že naredil nekaj korakov, ko je za seboj zaslišal:

»Koliko pa čakam?«

Ni se obrnil. Šele ko se je bližal Lini, se je spomnil črte na odprtem prostoru. Mislil je, da jo bo vprašal, ali ve, čemu služi, toda ko je prišel do hiše, je Lina sedela zunaj, ob njej pa so ležala spletena stebla in leseni predmet, ki ga je zadnje dni rezala. Zdaj je bilo mogoče videti, da skupaj tvorijo majhno posodo. Ni bila pravilna. Ena stran je bila nekoliko višja, preplet je bil na dveh mestih gostejši, leseni del pa je segal iz njega pod kotom, zaradi katerega Roman še vedno ni vedel, ali je ročaj, opora ali nekaj tretjega. Lina je vanjo polagala drobne temne plodove. Roman je sedel nasproti nje.

»Končano?«

Lina je pogledala posodo.

»Ne vem.«

Roman se je zasmehnil.

»Tega res pogosto ne veš.«

»Ti tudi.«

»Zadnje čase.«

Lina je položila še en plod med druge. Roman je pogledal leseni del.

»Kaj je to?«

»Les.«

»Vem, da je les.«

Lina je čakala. Roman je pokazal nanj.

»Čemu služi?«

Lina je prijela posodo in jo dvignila. Leseni del je ostal ob njenem zapestju in držal mehkejši preplet, da se pod težo plodov ni preveč upognil.

»Aha.«

Lina jo je odložila. Roman je s prstom potegnil po robu lesa. Na mestu, kjer ji je pred dvema dnevoma pokazal, naj odvzame še malo, je bil tanjši.

»Če ne bi odrezala tukaj?«

Lina je pogledala mesto pod njegovim prstom.

»Ne vem.«

Roman je umaknil roko, vendar ne takoj. Z ulice se je zaslišal glas.

»Roman.«

Pred hišo je stal moški, ki ga ni poznal. Bil je nekoliko mlajši od Dara, v odprti dlani pa je držal dva kamna, enega svetlega in drugega temnega.

»Kaj je?«

Moški je stopil bliže in mu pokazal dlan.

»Kateri?«

Roman je pogledal kamna.

»Za kaj?«

»Za jutri.«

»Kaj je jutri?«

Moški se je ozrl proti ulici.

»Dva sva.«

Roman je čakal.

»Oba bi prva.«

Roman je še enkrat pogledal kamna.

»In?«

»Eden svetlega, eden temnega.«

Roman je razumel.

»Kdo je izbral kamna?«

Moški je skomignil.

»Jaz.«

»Kdo je rekel, da morata biti dva?«

Moški ga je pogledal.

»Dva sva.«

Roman je skoraj rekel, da ni tega vprašal. Moški je dlan pomaknil nekoliko bliže.

»Kateri?«

»Zakaj sprašuješ mene?«

»Rekli so, da ti veš.«

Roman je pogledal Lino. Pobirala je plodove z mize in jih polagala v posodo. Spet je pogledal kamna. Ni bilo pomembno, katerega izbere. Način bi našel v nekaj trenutkih. Iztegnil je roko in se s kazalcem skoraj dotaknil svetlega.

»Ta.«

Moški je pogledal svetlega. Romanova roka je ostala nad njegovo dlanjo.

»Kaj pa potem?« je vprašal moški.

Roman ga je pogledal.

»Kako misliš?«

»Kdo je prvi?«

Roman je počasi spustil roko.

»Ne vem.«

Moški je pogledal svetli kamen, ki ga je Roman pravkar izbral.

»Zakaj pa ta?«

Roman je hotel odgovoriti, vendar ni našel razloga.

»Kar tako.«

Moški je še nekaj časa gledal kamna, potem pa zaprl dlan.

»Dobro.«

Odšel je. Roman je gledal za njim, dokler ni izginil za hišo, nato pa se je obrnil k Lini.

»Izbral sem ga.«

»Sem videla.«

»Ničesar ne pomeni.«

Lina je prijela posodo.

»Potem ne.«

Vstala je in jo odnesla v hišo. Roman je ostal zunaj. Na mizi je ležal kratek kos stebla, ki ga Lina ni uporabila, poleg njega pa tanek lesen ostružek od prejšnjega dne. Čez nekaj časa je z ulice zaslišal glasova. Besed ni razločil. Nato je nekaj trdega enkrat udarilo ob tla. Čez nekaj trenutkov še enkrat. Roman je ostal sedeti.

Ko je Lina prišla iz hiše, je Roman še vedno sedel na istem mestu. V rokah ni imela posode, samo kos tkanine, ki ga je položila čez naslon stola, nato pa za trenutek pogledala proti ulici, od koder sta prej prišla tista dva udarca.

»Kaj sta naredila?« je vprašal Roman.

»Kdo?«

»Tista s kamni.«

Lina je še enkrat pogledala proti ulici.

»Ne vem.«

Roman je s prstom premaknil kratek kos stebla, ki je ostal na mizi.

»Izbral sem svetlega.«

»Vem.«

»Potem pa nisem vedel, kaj naj z njim.«

Lina je poravnala tkanino čez naslon.

»On bo že.«

Roman jo je pogledal.

»Kaj?«

Lina je skomignila. Z ulice se ni slišalo ničesar več. Čez nekaj časa je Roman vstal in odšel. Ni si izbral poti; šel je mimo dveh hiš, zavil tam, kjer je navadno hodil naravnost, in se šele čez nekaj minut znašel blizu odprtega prostora. Že od daleč je videl ljudi ob nizkem zidu, ko pa je prišel bliže, je zagledal tudi črto, ki jo je opazil zjutraj. Na eni strani so stali trije ljudje, na drugi dva. Ob črti je bil moški, ki je malo prej prišel k njemu z dvema kamnoma, svetli kamen pa je ležal pred njegovimi nogami. Temnega Roman ni videl. Ni stopil mednje. Ostal je ob poti.

»Tukaj,« je rekel moški in pokazal na svojo stran.

Ženska nasproti njega je odkimala.

»Včeraj ni bilo tukaj.«

»Danes je.«

»Kdo je naredil črto?«

Moški je pogledal tla.

»Bila je že zjutraj,« je rekel nekdo za njim.

Roman je pogledal sled v zemlji. Tudi sam jo je našel tam, še preden je vedel, kaj naj bi pomenila. Ženska je stopila bliže.

»Kdo je rekel, da smo mi tukaj?«

Moški je pobral svetli kamen.

»Ta.«

Ženska je pogledala njegovo dlan.

»Kamen?«

»Svetli.«

»Zakaj?«

Moški ni odgovoril takoj. Pogled mu je ušel proti poti in tam je zagledal Romana. Drugi so se obrnili za njim. Roman je prišel bliže.

»Ti si izbral svetlega,« je rekel moški.

»Sem.«

»Potem smo mi tukaj.«

Roman je pogledal tri ljudi na njegovi strani.

»Tega nisem rekel.«

Moški je obrnil kamen v dlani.

»Izbral si ga.«

»Kamen.«

»Ja.«

Roman je hotel pojasniti razliko, vendar je ob pogledu na svetli kamen obstal.

»Kje je drugi?« je vprašal.

Nekdo je pokazal proti zidu. Temni kamen je ležal tam, nekoliko stran od drugih. Roman ga je pobral in se vrnil. Nekaj trenutkov je držal svetlega v eni in temnega v drugi roki, ljudje pa so gledali njega.

»Kaj sploh delate?«

Ženska je pokazala proti poti med hišami.

»Jutri bomo nosili les.«

»Kam?«

Pokazala je proti drugi strani naselja.

»In zakaj morate biti na dveh straneh?«

Moški s svetlim kamnom se je obrnil proti drugim. Nekdo za njim je skomignil.

»Dva sva hotela prva.«

»Saj lahko greste vsi.«

»Lahko.«

Nihče ni dodal ničesar. Ženska je čez nekaj časa prestopila črto. Ni šla k drugi skupini, samo stopila je na sredino in pogledala sled pod nogami.

»Kdo jo je naredil?«

Nihče ni odgovoril. Roman je pogledal kamna v svojih rokah. Svetli je bil nekoliko večji, temni bolj gladek. Ko ju je prejšnji dan videl na moški dlani, med njima ni iskal ničesar drugega. Položil ju je na zid.

»Ne vem, kaj pomenita.«

Moški je pogledal svetlega.

»Prej si vedel.«

Roman se je spomnil svojega prsta nad odprto dlanjo.

»Izbral sem ga.«

»Ja.«

»Kar tako.«

Ženska je s konico čevlja potegnila čez črto. Zemlja se je pod podplatom premaknila in sled je na tistem mestu postala manj jasna, na obeh straneh njenega čevlja pa je ostala. Nihče je ni popravil. Roman je odšel. Dara je srečal nekoliko pozneje. Prihajal je iz nasprotne smeri in v rokah nosil dve dolgi, tanki veji; ena se je vlekla nekoliko niže in se občasno dotaknila trave ob poti.

»Tam te iščejo,« je rekel Roman.

Dar je prestavil veji.

»Kje?«

Roman je pokazal za seboj.

»Pri zidu.«

»Zakaj?«

»Ne vem. Naredili so črto.«

Dar ga je pogledal.

»Črto?«

»Na tleh. Eni so na eni strani, drugi na drugi. Pa kamne imajo.«

Dar je nadaljeval, Roman pa je nekaj korakov hodil ob njem.

»Tudi prej so jih imeli,« je rekel Dar.

»Zdaj nekaj pomenijo.«

Dar je nekoliko upočasnil.

»Kaj?«

Roman je hotel odgovoriti, vendar ni več znal povedati.

»Svetlega sem izbral jaz.«

»Zakaj?«

»Kar tako.«

Ena od vej se je zataknila ob nizek grm. Dar se je ustavil, jo potegnil nazaj in obrnil, da je šla mimo.

»Zdaj pa pravijo, da zato nekaj velja,« je rekel Roman.

Dar je pogledal proti veji, ki jo je spravljal mimo grma.

»Kaj velja?«

»Kdo je na kateri strani. Ali kdo bo prvi. Ne vem več.«

Dar je spravil vejo mimo in jo ponovno prijel z obema rokama. Roman je pogledal proti poti za njima.

»Boš samo stal tukaj?«

»Bom.«

»Kdaj?«

Dar je nekoliko privzdignil veji.

»Ko to odnesem.«

Šel je naprej. Roman je ostal na poti in ga nekaj časa gledal, potem pa zavil proti vodi. Tam otrok ni bilo več. Na mestu, kjer so prejšnji dan tekli, sta ostali obe črti; ena je bila skoraj zabrisana, druga še dovolj jasna, da je Roman ob njej za trenutek pogledal svoje čevlje, preden je šel naprej. Na drugi strani vode je sedel Elan. Glasbilo je ležalo ob njem.

»Kje si bil?« je vprašal Roman.

Elan je pokazal nekam vzdolž vode.

»Tam.«

Roman je sedel nekoliko stran.

»Danes je igrala deklica.«

»Vem.«

»Slišal si jo?«

»Malo.«

Roman je pogledal glasbilo ob njem.

»Nekaj je bilo podobno tvojemu.«

Elan je z nogo premaknil droben kamen.

»Mogoče.«

»Tisti drugi pa hoče biti boljši od tebe.«

Elan se je nasmehnil.

»Včasih.«

»Te moti?«

Elan je pobral kamen, ga vrgel proti vodi in zgrešil gladino; pristal je v travi nekoliko pred njo. Pogledal je tja.

»Danes ne.«

Roman se je nasmehnil.

»Včeraj pa?«

Elan je skomignil. Roman nekaj časa ni rekel ničesar. Na drugem bregu je veter premaknil visoko travo, nekje dlje pa se je za kratek čas zaslišalo glasbilo, samo nekaj tonov, potem nič.

»Deklica ni znala ponoviti tistega, kar je zaigrala,« je rekel.

Elan je pogledal proti zvoku.

»Sem slišal.«

»Pa jo je tisti fant silil, naj ponovi.«

Elan je segel po drugem kamnu, ga nekaj časa držal med prsti in ga potem odložil.

»Ni ponovila.«

»Ne.«

Elan je vstal in pobral glasbilo. Roman je pogledal proti njemu.

»Greš igrat?«

Elan je pogledal glasbilo, kakor da tega še ni odločil.

»Mogoče.«

Odšel je ob vodi. Roman je še nekaj časa sedel, potem pa se odpravil proti hišam. Ko se je vrnil k Lini, je bila majhna posoda na mizi prazna. Lina je sedela ob njej in popravljala mesto, kjer se je med stebli odprla ozka reža.

»Razpadla je?« je vprašal Roman.

»Ne.«

Lina mu je pokazala odprtino.

»Tukaj gre ven.«

»Kaj?«

»Majhni.«

Roman je pogledal režo.

»Plodovi.«

»Ja.«

Nekaj časa je gledal, kako vleče novo steblo skozi stari preplet.

»Lahko bi naredila gosteje vse.«

»Lahko.«

Roman je čakal, Lina pa je nadaljevala samo na tistem mestu.

»Drugje ne?«

Lina je pogledala posodo.

»Drugje ne padajo ven.«

Roman se je naslonil nazaj. Slišal je steblo, ki je drselo ob drugem, in šele ko ga je Lina zataknila pod preplet, je rekel:

»Danes so iz svetlega kamna naredili dve strani.«

Lina je dvignila pogled.

»Iz katerega?«

»Tistega, ki sem ga izbral.«

»Aha.«

»Jaz sem samo pokazal nanj.«

Lina je prijela naslednje steblo. Roman je čakal, vendar ni rekla ničesar. Čez nekaj časa je vstal, šel v hišo po telefon in se vrnil. Ko je prižgal zaslon, je bilo na njem 46 %. Številko je pogledal samo za trenutek, nato pa telefon položil na mizo poleg posode. Lina je pogledala črn zaslon, potem njega.

»Kaj?«

Roman je z roko segel proti telefonu, vendar ga ni vzel.

»Nič.«

Lina je spet sklonila glavo nad preplet. Popravila je še eno odprtino, potem pa steblo odložila. Telefon je ostal na mizi. Naslednje jutro telefona ni vzel s seboj. Ko je odšel iz hiše, je ostal na mestu, kjer ga je prejšnji večer položil, ob robu mize in dovolj blizu Linine posode, da se je skoraj dotikal lesenega dela. Roman ga je pri vratih še enkrat pogledal, kakor da je nekaj pozabil, vendar se ni vrnil ponj.

Odšel je proti vodi. Pri odprtem prostoru je upočasnil, še preden je prišel do nizkega zidu. Črte skoraj ni bilo več. Nekdo je čeznjo nasul tanko plast zemlje, ljudje, ki so hodili čez prostor, pa so jo raznesli toliko, da je bilo njeno smer mogoče prepoznati samo še tam, kjer je bila prej globlja. Tudi kamnov na zidu ni bilo. Na mestu, kjer so prejšnji dan stali ljudje, je sedela ženska, ki je prva prestopila črto. Ob njej je ležal sveženj tankih vej.

»Ste nesli les?« je vprašal Roman.

»Smo.«

»Vsi?«

Ženska je pogledala sveženj.

»Tisti, ki so prišli.«

Roman je za trenutek pogledal tla.

»Kdo je bil prvi?«

Ženska se je morala očitno spomniti.

»Ne vem.«

»Pa kamni?«

Pokazala je nekam proti zidu.

»Nekje.«

Roman jih ni videl.

»Potem jih niste potrebovali.«

Ženska je z vrha svežnja vzela vejo, ki je štrlela nekoliko vstran, in jo položila pod druge.

»Za kaj?«

Roman je pogledal mesto, kjer je bila včeraj črta.

»Nič.«

Šel je naprej in šele nekaj korakov pozneje se je ozrl. Ženska je še vedno sedela ob vejah. Čez zabrisano črto je nekdo hodil, ne da bi pogledal pod noge. Pri jarku je zaslišal udarce. Moška, ki sta poravnala ploščo, nista bila sama. Ob njiju je bil še tretji, ki je čez drugo ploščo položil raven kos lesa, se sklonil in pogledal pod njegov rob.

»Tukaj,« je rekel.

Eden od drugih dveh je počepnil.

»Malo.«

Roman je stopil bliže.

»Kaj delate?«

Moški z lesom je pokazal pod rob.

»Ni ravno.«

Roman je pogledal ploščo. Po njej je hodil že večkrat in nikoli ni čutil, da bi se premikala.

»Se maje?«

»Ne.«

»Potem je v redu.«

Moški je pogledal režo.

»Ni ravno.«

Roman je pogledal prvo ploščo, ki sta jo prejšnji dan poravnala, nato to pod njegovimi nogami. Razlika je bila tako majhna, da je brez kosa lesa skoraj ne bi opazil.

»Koliko?«

Moški je dvignil pogled.

»Kaj?«

Roman je s prstoma pokazal razmik.

»Koliko manjka.«

Moški je pogledal pod les.

»Malo.«

Romanova roka je skoraj samodejno segla proti žepu, čeprav telefona ni imel s seboj. Ob jarku je rasel nizek grm in med odlomljenimi stebli na tleh je našel eno dovolj tanko. Položil ga je ob rob plošče, s palcem označil višino reže in steblo tam prelomil.

»Tako lahko pogledate.«

Moški ga je vzel in ga prislonil ob režo.

»Aha.«

Poskusil je še pri naslednjem kamnu. Roman ga je gledal. Bilo je preprosto in v istem trenutku, ko je pomislil, da bi jim moral pokazati še, kako lahko primerjajo razlike med posameznimi ploščami, se je moški že sklonil k tretji.

»Samo—«

Moški ni dvignil glave. Roman je ostal z odprtimi usti, nato pa jih zaprl in odšel. Nekaj ulic više je srečal Nelo. Čez eno roko je imela obešen kos blaga, drugega pa je držala zvitega v dlani.

»Kam greš?« je vprašala.

Roman je pogledal naprej po ulici.

»Ne vem.«

Nela se je nasmehnila, potem pa prehitro rekla:

»Spet.«

»Kaj spet?«

»Ne veš.«

»Saj mi ni treba vedno vedeti.«

Nela ga je pogledala nekoliko dlje, kakor je pričakoval, potem pa sta šla nekaj korakov skupaj.

»Tam gledajo kamne,« je rekla.

Roman je vedel, katere misli.

»Plošče.«

»Aha.«

»Niso ravne.«

Nela je nekaj časa molčala.

»Pa prej?«

Roman jo je pogledal.

»Kaj prej?«

»So bile?«

»Ne.«

Nela je prikimala. Čez nekaj korakov je Roman rekel:

»Zdaj pa vedo, koliko.«

»Koliko česa?«

»Koliko niso ravne.«

Nela se je nasmehnila, potem pa prehitro rekla:

»To se da vedeti?«

»Seveda.«

Hotel ji je razložiti, kako malo je potrebno, da razliko spremeniš v nekaj, kar lahko primerjaš, vendar je Nela pri naslednji poti obstala.

»Jaz grem tukaj.«

Roman je pogledal zvito blago v njeni roki.

»Kaj boš naredila?«

Nela ga je razgrnila. Na enem koncu je bilo širše, na drugem ožje, rob pa se je nekoliko zvijal.

»Ne vem še.«

Roman je potegnil s prstom po neravnem robu.

»Tukaj bi lahko—«

Nela je pogledala njegov prst. Roman ga je umaknil.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

Nela je blago spet zvila in odšla. Roman je še nekaj časa stal na razpotju, nato pa nadaljeval pot. Pri ženski z rastlinami je našel samo pet posod. Šesta je stala nekoliko dlje, pod drevesom, v njej pa je bila rastlina, ki jo je prejšnji dan presadila. Zemlja okoli nje je bila temnejša od zemlje v drugih posodah.

»Zdaj ima ta drugače vse,« je rekel Roman.

Ženska je sedela ob petih rastlinah.

»Ja.«

»Potem jih ne moreš več primerjati.«

»Zakaj ne?«

Roman je pogledal rastlino pod drevesom.

»Ker je tam.«

Ženska je nato pogledala pet drugih.

»Te so tukaj.«

»Saj ravno zato.«

Ženska je čakala. Roman je že hotel začeti razlagati, da morajo pri primerjanju ostati druge stvari enake, ko je opazil, da je ena od petih rastlin nagnjena. Ženska jo je podprla z majhno vejico.

»Tudi te niso enake,« je rekel.

»Vem.«

»Prej si rekla isto.«

»Ja.«

Roman je počepnil. Ena je bila višja, druga je imela več listov, tretja svetlejše steblo; tudi zemlja ni bila povsod enako vlažna.

»Mislil sem, da mora biti vse drugo enako.«

»Kaj?«

Roman je z roko pokazal proti posodam, zemlji, steni in senci, ki je segala čez dve rastlini.

»To.«

Ženska je pogledala, kam kaže. Roman je počasi spustil roko.

»Veliko je.«

Ženska je popravila vejico ob nagnjeni rastlini. Roman je še nekaj časa čepel poleg nje, potem pa vstal. Ko se je vračal proti vodi, je od daleč zaslišal glasbo. Elan ni igral sam. Zvoka sta se nekaj časa lovila, eden je začel, drugi mu sledil, potem sta oba utihnila in čez nekaj trenutkov začela drugje. Roman je obstal ob poti. Za njim je nekdo rekel:

»Ta je boljši.«

Stala sta dva mladeniča. Nobeden ga ni gledal.

»Kateri?« je vprašal drugi.

Prvi je pokazal proti vodi.

»Ta.«

»Zakaj?«

»Manj se zmoti.«

Drugi je nekaj časa poslušal.

»Tisti naredi več.«

»Tudi več narobe.«

Roman se je obrnil proti njima.

»Kaj pa štejeta?«

Mladeniča sta ga pogledala.

»Kaj?«

»Če hočeta vedeti, kateri je boljši.«

Prvi je skomignil.

»Kateri je boljši.«

Roman se je skoraj nasmehnil.

»Ja, ampak boljši v čem?«

Mladeniča sta se spogledala. Roman je pogledal proti vodi.

»Morala bi najprej—«

Glasba se je ustavila. Z druge strani vode se je zaslišal smeh, nato nekaj besed, ki jih Roman ni razumel. Čez trenutek sta glasbili začeli znova, vendar drugače kakor prej; eden je igral počasi in z dolgimi presledki, drugi je med njegove tone vstavljal kratke zvoke, ki so se včasih ujeli z njimi, včasih ne.

»Kaj?« je vprašal eden od mladeničev.

Roman je še nekaj časa poslušal.

»Nič.«

Mladeniča sta odšla bliže vodi. Roman ni šel za njima. Ko se je vrnil domov, Line ni bilo zunaj. Telefon je še vedno ležal na mizi, vendar nekoliko bliže sredini, na mestu ob robu pa je stala njena posoda. Roman je telefon prijel.

»Lina?«

»Tukaj.«

Prišla je iz hiše.

»Si ga premaknila?«

»Ja.«

»Zakaj?«

Lina je pokazala proti posodi.

»Tukaj sem jo dala.«

Roman je pogledal mizo.

»Lahko bi jo dala drugam.«

Lina je pogledala telefon v njegovi roki.

»Lahko.«

Roman je čakal. Lina ni dodala ničesar.

»Pri nas ne bi kar premaknila tuje stvari.«

»Tuje?«

Roman je pokazal telefon.

»Moje.«

Lina je pogledala predmet.

»Z njim si prišel.«

»Ja, ampak je moj.«

Lina ga je pogledala. Roman je hotel reči, da to vendar ni isto, vendar je ob njenem obrazu ugotovil, da bi moral najprej povedati, kaj pomeni tisti drugi del. Položil je dlan na telefon.

»V njem so moje stvari.«

»Kje?«

Roman je pogledal črni zaslon. Prižgal ga je. 46 %. Odprl je fotografije. Prva ni bila Maja, ampak parkirišče, posneto nekega dne, ko si je hotel zapomniti, kje je pustil avto. Na sliki so bili trije avtomobili, del betonskega stebra in številka na steni. Lina se je nagnila nekoliko bliže.

»To je tvoje?«

Roman je s palcem obstal na robu fotografije.

»Ne.«

S prstom je premaknil sliko. Pokazala se je skodelica kave na mizi. Ni se spomnil, zakaj jo je fotografiral. Naslednja je bila cesta skozi vetrobransko steklo. Potem račun. Romanov prst se je ustavil. Lina je medtem iz posode vzela plod s poškodovano lupino in ga položila na mizo. Roman je ugasnil zaslon.

»Nekaj je,« je rekel.

Lina je pogledala proti njemu. Roman je še vedno držal telefon.

»Ne vem.«

Lina je z nohtom odprla poškodovani plod. Notranjost je bila zdrava. Pojedla ga je. Roman je telefon položil na mizo, nekoliko dlje od posode. Naslednje jutro je Roman telefon vzel s seboj. Ni ga potreboval, vendar ga je spravil v žep, še preden je stopil iz hiše, in šele zunaj pomislil, da ga tokrat ni hotel pustiti na mizi. Lina je bila pri rastlinah ob steni. Ena se je čez noč nagnila proti poti in jo je z dvema prstoma počasi obračala, kakor da išče položaj, v katerem bo ostala sama.

»Greš?« je vprašala.

»Malo.«

Lina je prikimala. Roman je že naredil nekaj korakov, potem se je obrnil.

»Če boš potrebovala mizo...«

Lina ga je pogledala. Roman je skozi blago hlač začutil telefon.

»Nič.«

Pot proti vodi je bila prazna. Pri jarku tudi ni bilo nikogar, vendar je Roman že od daleč opazil tanke koščke stebel, položene na rob zidu. Nekateri so bili dolgi komaj za prst, drugi nekoliko daljši, ob njih pa so bile na kamnu drobne praske. Enega je prijel in ga obrnil med prsti. Odlomljen je bil skoraj tako, kakor je prejšnji dan pokazal moškemu. Položil ga je nazaj. Na naslednji plošči sta ležala dva, malo naprej pa je nekdo v mehkejši rob kamna naredil tri kratke zareze. Roman se je sklonil, vendar iz njih ni mogel razbrati ničesar, zato je šel naprej.

Pri odprtem prostoru je bilo kakšnih deset ljudi. Črte, ki je prejšnji dan skoraj izginila, ni bilo več mogoče razločiti, na nizkem zidu pa je ležal svetel kamen. Roman ga je prepoznal. Temnega ni bilo nikjer. Govoril je moški, ki ga je Roman že nekje videl, vendar se ni spomnil, kje. Bil je mlajši od Dara, širokih ramen, po rokah pa je imel svetle sledove prahu.

»Če pride še kdo, bo počakal.«

Ženska ob njem ga je pogledala.

»Zakaj?«

»Ker smo že začeli.«

»Saj stojimo.«

Nekdo se je zasmejal. Moški ni. Roman je prišel bliže.

»Kaj pa čakate?«

Moški je pogledal proti poti.

»Da bomo vsi.«

»Pa boste?«

Ženska se je obrnila proti Romanu.

»Ne.«

»Potem bomo začeli brez njih,« je rekel moški.

Nekaj časa ni nihče rekel ničesar.

»Kdaj?« je vprašala ženska.

Moški je pogledal ljudi okoli sebe, nato svetel kamen. Roman je videl, da odgovora nima. Takrat je nekdo za njim rekel:

»On ima čas.«

Roman se je obrnil. Ženska, ki jo je že srečal pri Daru, je gledala proti njegovemu žepu.

»Kaj?«

Pokazala je. Roman je položil dlan čez telefon.

»To?«

»Kaže.«

Telefon je izvlekel skoraj iz navade. 45 %. Na zaslonu je bila ura. Nekaj trenutkov jo je gledal, nato dvignil oči.

»To vam ne bo pomagalo.«

Moški s prašnimi rokami je stopil bliže.

»Zakaj ne?«

»Ker morate najprej vedeti, kdaj hočete začeti.«

Moški se je ozrl po drugih.

»Potem povejmo.«

Ženska ob zidu se je nasmehnila.

»Zdaj.«

»Če zdaj,« je rekel Roman, »potem tega ne potrebujete.«

Telefon je ugasnil in ga je spravil nazaj v žep. Moški pa še ni končal.

»Jutri.«

Roman ga je pogledal.

»Kaj jutri?«

»Če pridemo jutri.«

Roman je hotel reči, naj določijo uro, vendar se je ustavil. Pogled mu je ušel proti senci nizkega zidu.

»Lahko tudi brez ure.«

S konico čevlja je pokazal rob sence.

»Ko bo približno tukaj.«

Moški je pogledal tla, nato nebo. Roman ni dodal ničesar in je odšel.

Ko se je čez nekaj korakov ozrl, je moški še vedno stal ob črti, nekdo drug pa je poleg nje položil majhen kamen. Pri vodi ni bilo Elana. Roman je sedel na rob, kjer ga je večkrat našel, in gledal dva dečka, ki sta na drugi strani metala ploščate kamne po gladini. Prvemu je kamen trikrat odskočil, drugemu samo enkrat, potem pa sta začela šteti vsak svoj met.

»Tri.«

Naslednji kamen.

»Dve.«

Pri četrtem metu je Roman že vedel, kaj počneta.

»Pet!«

»Štiri.«

Deček, ki je vrgel kamen, se je obrnil proti drugemu.

»Pet je bilo.«

»Zadnji ni bil.«

»Je.«

Roman se je nehote nasmehnil. Dečka sta ga opazila.

»Koliko?«

Roman je pokazal nase.

»Jaz?«

»Gledal si.«

Roman je bil skoraj prepričan, da so bili štirje odboji. Zadnji se je dotaknil vode tako plitvo, da bi ga lahko štel ali pa tudi ne.

»Štiri.«

Deček, ki je metal, je odkimal.

»Pet.«

»Potem zakaj sprašuješ mene?«

Deček je pogledal prijatelja.

»Ker si gledal.«

Pobral je nov kamen in ga vrgel. Tokrat je potonil takoj. Drugi deček se je zasmejal in Roman z njim. Ko je vstal, je za seboj še slišal:

»On je rekel štiri.«

Ni se obrnil. Nelo je našel nekoliko više ob poti. Blago, ki ga je prejšnji dan nosila, je imela razgrnjeno čez nizek zid. Roba ni poravnala. Na sredini je naredila odprtino in skozi njo vlekla drug kos tkanine. Roman je prijel en konec.

»Zdaj že veš, kaj bo?«

Nela je pogledala svoje delo.

»Malo bolj.«

»Tukaj je daljše.«

»Vem.«

Roman je s prstom poravnal rob.

»Te ne moti?«

Nela je pogledala njegovo roko.

»Tebe?«

Roman je spustil blago.

»Malo.«

Nela se je nasmehnila in nadaljevala. Roman je že hotel oditi, ko je rekla:

»Včeraj so bili pri Daru.«

»Tisti od prostora?«

»Ja.«

Roman se je ustavil.

»Kaj so hoteli?«

»Da pove, kdo naj začne.«

»In?«

Nela je zategnila kos tkanine.

»Rekel je, naj začne tisti, ki hoče.«

»Pa ni nihče,« je dodala, potem pa se popravila.

»Eden je stopil naprej. Samo za trenutek.«

Roman se je zasmejal.

»Potem očitno ni hotel nihče.«

Nela je skomignila.

»Mogoče.«

»In potem?«

Nela je skrčila ramena.

»Kaj pa naj bi? Šli so.«

Z odprtega prostora je prihajal hrup, vendar se Nela ni obrnila.

»Danes so spet tam.«

»Vem.«

»Zdaj čakajo, da bodo vsi.«

Nela je zategnila tkanino še na drugi strani.

»Potem bodo čakali.«

»Eden pravi, da bodo začeli brez njih.«

Nela je za trenutek obstala.

»Potem ne bodo vsi.«

Roman jo je pogledal, vendar je že spet delala. Dara je našel pozneje. Sedel je ob hiši, pred njim pa je na tleh ležal razlomljen lesen okvir. En del je držal med koleni in z nožem počasi odstranjeval poškodovani rob. Roman je sedel na kamen ob njem.

»Včeraj so bili pri tebi.«

»So.«

Dar ni dvignil glave.

»Ker niso vedeli, kdo naj začne.«

»Mhm.«

»Rekel si, naj začne tisti, ki hoče.«

Dar je z rezilom potegnil po lesu.

»Sem.«

»Pa ni nihče.«

Dar je odpihnil ostružek.

»Potem ni.«

Roman ga je nekaj časa gledal.

»Danes čakajo, da bodo vsi.«

»Aha.«

»Vsi ne bodo prišli.«

Dar je prvič dvignil pogled.

»Veš?«

Roman se je ustavil.

»Tako pravijo.«

Dar je spet pogledal okvir.

»Nekdo bo moral odločiti,« je rekel Roman.

Nož se je za trenutek ustavil.

»Kdo?«

»Ne vem. Nekdo.«

Dar je obrnil les. Roman je čakal.

»Ti ne bi?«

»Kaj?«

»Povedal, kdaj naj začnejo.«

Dar je pogledal proti njemu.

»Kako naj vem?«

»Dogovorite se.«

»Kdo?«

Roman je že hotel odgovoriti, vendar se mu je zdelo vprašanje nepotrebno.

»Oni. Tisti, ki nekaj delajo.«

Dar je prikimal.

»Naj se.«

»Saj se ne.«

Dar je odstranil še en ostružek.

»Potem mogoče še ne bodo.«

Roman je pobral košček lesa, ki je ležal ob Darovi nogi, in ga vrtel med prsti.

»Pri nas bi nekdo določil uro. Ljudje pridejo. Kogar ni, ga ni.«

Dar je nekaj časa gledal okvir.

»In začnete?«

»Ja.«

»Brez njih?«

»Če jih ni.«

Roman je čakal. Dar je spet začel rezati.

»Kaj?« je vprašal Roman.

Dar ga je pogledal.

»Nič.«

Roman je odložil košček lesa. Ko se je vračal, je moral znova mimo odprtega prostora. Nekateri ljudje so odšli, drugi so sedeli ob zidu, svetel kamen pa je še vedno ležal na istem mestu. Črta, ki jo je Roman potegnil v zemljo, ni bila več sama. Nekoliko naprej je bila druga. Roman je obstal. Moški s prašnimi rokami je stal ob njej.

»Zakaj sta dve?«

Moški je pokazal proti senci.

»Premaknila se je.«

»Seveda se je.«

Moški je pogledal prvo črto in nato drugo.

»Potem je zdaj tukaj.«

Roman je stopil bliže.

»Ne. Prva je za jutri.«

Moški je pogledal obe črti.

»Jutri bo spet drugje.«

Roman je odprl usta in jih spet zaprl.

»Ja.«

Moški je počepnil.

»Potem moramo vedeti, koliko gre.«

S prsti je začel meriti razdaljo med črtama. Romanova roka se je premaknila proti žepu. Telefon je bil tam. Roka je ostala ob telesu.

»Roman.«

Sara je stala na drugi strani prostora, ob njej pa deček, ki je prej metal kamen po vodi. Roman je šel do njiju.

»Si rekel štiri?« je vprašala.

»Sem.«

Deček je gledal v tla.

»On pravi pet.«

»Vem.«

Sara je ostala tiho. Roman jo je pogledal.

»Kaj pa naj jaz?«

Sara je skomignila. Deček je dvignil glavo.

»Koliko jih je bilo?«

Roman je pogledal proti vodi.

»Meni se je zdelo štiri.«

»Prej si rekel štiri.«

»Sem.«

»Zdaj pa se ti zdi?«

Roman je pogledal dečka. Vprašanje ga je za trenutek presenetilo.

»Ja.«

»Potem ne veš.«

Roman je hotel odgovoriti, vendar ni. Deček je počakal.

»Ne čisto,« je rekel Roman.

»Kdo pa ve?«

Za dečkom je moški s prašnimi rokami še vedno meril razdaljo med črtama. Roman je pogledal proti njemu, potem nazaj k dečku.

»Mogoče nihče.«

Deček je pogledal Saro. Sara ni rekla ničesar. Ko se je Roman zvečer vrnil k Lini, je bila posoda končana ali pa je bila vsaj videti tako. Stala je na mizi, v njej pa je bilo nekaj majhnih plodov. Eden je bil tako droben, da bi še pred nekaj dnevi zdrsnil skozi odprtino. Roman je sedel. Lina mu je posodo porinila bliže in Roman je vzel plod.

»Danes sem nekaj narobe videl.«

Lina je izbirala med plodovi.

»Kaj?«

»Kamen.«

Pogledala ga je.

»Mogoče.«

Roman se je zasmehnil.

»Ne veš niti, kaj mislim.«

»Ne.«

Izbrala je plod in ga pojedla. Roman je segel v žep ter izvlekel telefon. Zaslon se je prižgal. 45 %. Nekaj časa je gledal uro. Pred očmi je imel dve črti v zemlji in človekove prste med njima.

»Jutri bodo spet tam.«

Lina je pogledala proti poti.

»Kdo?«

»Tisti pri prostoru.«

»Aha.«

Roman je ugasnil telefon.

»Morali bi se samo dogovoriti.«

Lina je segla po naslednjem plodu. Roman je telefon položil na mizo. Ko je Lina čez nekaj časa posodo premaknila bliže sebi, se je njen leseni rob dotaknil telefona. Roman je pogledal njeno roko. Ni premaknil ničesar.

Zjutraj Line ni bilo pri mizi. Posoda je ostala tam, kjer jo je prejšnji večer pustila, telefon pa tik ob njej. Roman je šel mimo obeh, stopil do vrat in se šele tam obrnil. Za trenutek je pogledal mizo, kakor da je na njej nekaj pozabil, potem pa odšel brez telefona. Na poti proti jarku je srečal dva otroka. Eden je nosil tri tanke palice, drugi je hodil ob njem in jih vsake toliko poravnal, čeprav niso bile enako dolge.

»Kaj imata?« je vprašal Roman.

Deček s palicami jih je nekoliko dvignil.

»Te.«

»Vidim.«

Otroka sta ga pogledala in Roman se je nasmehnil.

»Za kaj?«

»Za kamne.«

Več nista povedala in tudi Roman ni vprašal. Ko je prišel do jarka, je razumel. Na zidu je bilo več odlomljenih stebel kakor prejšnji dan. Niso več ležala ob posameznih ploščah, ampak jih je nekdo zložil skupaj, od krajših proti daljšim, ob njih pa je sedel moški, ki mu je Roman pokazal, kako lahko s steblom preveri režo pod kamnom. Zdaj je držal dva kosa drugega ob drugem in ju prestavljal toliko časa, dokler njuna konca nista bila poravnana.

»Veliko jih imaš.«

Moški je pogledal kupček.

»Niso enaki.«

»Saj ne smejo biti.«

Moški je vzel najkrajšega, nato najdaljšega in ju položil predse.

»Ta je najmanj. Ta največ.«

»Ja.«

Moški je pokazal proti plošči nekoliko naprej.

»Potem ta prej.«

Roman je počepnil. Reža pod ploščo je bila res večja kot pod drugimi, vendar je z dlanjo pritisnil na kamen in ta se ni premaknil.

»Če jih hočete poravnati.«

Moški ga je pogledal.

»Zakaj če?«

Roman je še enkrat pritisnil na ploščo.

»Ker stoji.«

Moški je pogledal kamen, nato steblo v svoji roki.

»Ampak ni raven.«

Roman je vstal.

»Ni.«

Moški je najdaljše steblo položil na ploščo in se sklonil k naslednji. Roman je šel naprej. Pri odprtem prostoru ni bilo nikogar. Svetel kamen je še vedno ležal na zidu, le nekoliko bolj ob strani, v zemlji pa je bilo zdaj toliko črt, da Roman ni več vedel, katera je njegova. Nekatere so bile skoraj zabrisane, druge sveže, med dvema pa je ležala kratka palica. Roman se je sklonil in jo pogledal. Bila je približno tako dolga, kolikor se je prejšnji dan premaknila senca. Nasmehnil se je in šel naprej.

Pri vodi je našel Elana. Sedel je na tleh z glasbilom ob nogi, ob njem pa so bili deklica, ki jo je Roman že slišal igrati, in dva mlajša fanta. Nihče ni igral.

»Danes nič?«

Elan je dvignil glavo.

»Čakamo.«

Roman se je zasmejal.

»Tudi vi?«

Elan ga je pogledal, ne da bi razumel, čemu se smeje.

»Kaj pa čakate?«

Eden od fantov je pokazal proti deklici. Roman je pogledal njo.

»No?«

Deklica je s prstom drsela po robu glasbila.

»Kaj?«

»Čakajo te.«

»Naj.«

Elan je prijel svoje glasbilo.

»Rekel sem ji, naj začne.«

Deklica ga je pogledala.

»Nisi.«

»Sem.«

»Rekel si: začni.«

Elan je za trenutek obstal.

»Saj to.«

»Ne.«

Roman se je nasmehnil, vendar ni vprašal, kakšna je razlika. Elan je zaigral en sam ton in počakal. Deklica mu ni odgovorila. Zaigral je še enega, nekoliko višjega, eden od fantov je nekaj zamrmral, drugi se je zasmejal, potem pa je deklica nenadoma zaigrala tako glasno, da se je Elan zdrznil. Roman se je zasmehnil z njima. Nadaljevali so. Včasih je nekdo prehitel drugega, včasih je glasba za nekaj trenutkov razpadla, potem pa se je spet sestavila, ne da bi Roman lahko rekel, kdo jo je tja pripeljal. Ostal je še nekaj časa in nato odšel.

Ko se je pred poldnevom vrnil mimo odprtega prostora, je bilo tam že precej ljudi. Nekateri so sedeli ob zidu, drugi so stali v senci, moški s prašnimi rokami pa je bil pri črtah in je v roki držal kratko palico.

»Še ne,« je rekla ženska ob njem.

Moški je pogledal senco, nato palico.

»Skoraj.«

Roman je obstal nekoliko stran. Nihče ga ni poklical in tudi sam ni stopil bliže. Ljudje so se pogovarjali, nekdo je odšel in se vrnil, ženska ob zidu je nekaj jedla, senca pa se je počasi pomikala čez zemljo, dokler ni prišla do ene od črt. Moški s prašnimi rokami se je vzravnal.

»Zdaj.«

Nekateri so vstali. Ženska ob zidu je pogledala proti poti.

»Tise ni.«

»Ni.«

»Pa Lere.«

Moški je tudi pogledal proti poti. Nekdo je rekel, da bo Lera prišla, in ljudje so ostali tam, kjer so bili. Roman je začutil odgovor, še preden ga je kdo vprašal. Če so določili čas, potem začnejo ob tistem času. Drugače črta nima nobenega smisla. Moški ga je opazil.

»Roman.«

Roman je prišel bliže. Moški je pokazal senco.

»Zdaj je.«

»Vidim.«

»Njiju ni.«

Roman je pogledal prazno pot.

»Potem ju ni.«

Moški je čakal.

»Saj ste se dogovorili,« je rekel Roman.

Ženska ob zidu ga je pogledala.

»Da pridemo.«

Roman je že odprl usta, vendar je črta med njimi ostala taka, kot so jo potegnili.

»Ja.«

Sedel je na rob zidu. Čez nekaj časa je prišla Tisa. Stopila je med druge in vprašala:

»Ste že?«

»Ne.«

»Aha.«

Sedla je. Nihče ji ni povedal, da je prišla pozneje. Lera je prišla nekoliko za njo in v rokah nosila dva dolga kosa lesa.

»To sem našla.«

Moški s prašnimi rokami je vstal.

»Dobro.«

Tudi drugi so vstali. Roman je ostal. Delo ni bilo posebno zahtevno. Les so morali prenesti na drugo stran prostora in ga položiti ob že pripravljene kose, vendar so bili nekateri predolgi, da bi jih en človek nosil udobno. Prvih nekajkrat sta dva prijela isti konec, drugega ni nihče, nekdo je svoj kos odložil, da je pomagal ženski, potem pa se je moral vrniti ponj. Roman je to poznal. Moški s prašnimi rokami je nekaj časa gledal, nato pokazal.

»Vidva tja.«

Dva sta stopila na drugo stran.

»Ti z njo.«

Ženska je počakala, da je moški ob njej prijel drugi konec. Naslednji kos so odnesli brez ustavljanja. Moški je ostal med njimi. Ni govoril veliko. Tu je pokazal z roko, tam nekoga poklical, enkrat je prijel konec lesa sam in ga prestavil toliko, da sta ga druga dva laže dvignila. Po nekaj minutah ni nihče več odlagal svojega kosa, da bi pomagal drugemu. Kup se je manjšal. Roman se je naslonil na zid. Spomnil se je gradbišč, na katerih je včasih pol dopoldneva izginilo zato, ker je eden čakal stroj, drugi človeka, tretji pa ni vedel, da prvi čaka njega. Potem je nekdo premaknil dve stvari, poklical tri ljudi in je delo steklo.

Moški s prašnimi rokami je pogledal proti njemu. Roman mu je prikimal. Ko so končali, so posedli ob zidu. Nekdo je prinesel vodo in podal posodo naprej. Ko je prišla do Romana, je pil in jo predal Tisi. Ženska na drugi strani je pogledala moškega s prašnimi rokami.

»Hitreje je bilo.«

Moški je pogledal zloženi les.

»Je.«

Tisa je sedela z rokami na kolenih.

»Če bo jutri še, boš spet povedal?«

Moški jo je pogledal.

»Kaj?«

»Kdo kam.«

Za trenutek je pogledal druge, potem skomignil.

»Lahko.«

Pozneje je šel mimo ženske z rastlinami. Šesta je bila še vedno pod drevesom, drugih pet pa ni več stalo v vrsti. Dve je premaknila bliže steni, eno nekoliko naprej.

»Spet si jih prestavila.«

»Ja.«

Roman je počepnil. Ženska mu je pokazala liste ene od rastlin. Na robu so bili nekoliko svetlejši.

»Tam ji ni bilo dobro.«

»Zdaj pa ne boš vedela, zakaj.«

Ženska je pogledala rastlino.

»Če ji bo bolje, bom.«

Roman je že hotel povedati, da ne bo vedela, ali zaradi sence, zemlje, vode ali česa četrtega, vendar je ženska medtem odstranila suh list.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

Šel je naprej, toda misel je šla z njim. Če bi premaknila samo eno rastlino in vse drugo pustila tako, kot je, bi vedela več. Pri Neli ni bilo nikogar. Blago je ostalo na zidu, zvito tako, da ni mogel videti, kaj iz njega nastaja. Za trenutek je obstal ob njem, potem pa nadaljeval, ne da bi se ga dotaknil. Dara je našel pri vodi. Sedel je nekoliko stran od Elana in deklice, ki sta spet igrala. Roman je sedel poleg njega in nekaj časa sta poslušala.

»Danes so naredili tisto pri prostoru.«

Dar je pogledal proti njemu.

»So?«

»Hitro.«

Dar je spet pogledal glasbenika. Roman je z dlanjo pobral nekaj drobnega peska in ga spustil med prsti.

»Eden jih je razporedil. Prej so se samo prestavljali sem in tja.«

»Potem je pomagalo.«

»Je.«

Elan je začel nekaj, kar je Roman že slišal, deklica pa mu je odgovorila drugače in melodija je zavila drugam.

»Jutri hočejo, da spet pove, kdo kam.«

Dar je ob nogi našel droben kamen in ga vrgel proti vodi. Padel je v travo še pred bregom.

»Bo?«

»Rekel je, da lahko.«

Dar je poiskal kamen, vendar ga v travi ni našel.

»Saj je logično,« je rekel Roman.

Dar ga je pogledal.

»Kaj?«

Roman je za trenutek iskal besede.

»Če gre tako laže.«

Dar je pogledal nazaj proti vodi. Roman ni nadaljeval. Ko je Dar čez nekaj časa vstal, ga je Roman vprašal, kam gre. Dar je z glavo pokazal proti poti.

»Tja.«

Roman se je zasmehnil. Dar je odšel. Roman je ostal toliko časa, da sta Elan in deklica nehala igrati. Potem se je tudi sam odpravil proti hiši. Pri odprtem prostoru ni bilo več nikogar. Svetel kamen je ležal na zidu, palica med črtama pa na tleh. Nekoliko stran od svetlega kamna je bil še eden, temnejši in večji. Roman se je ustavil ob njem. Ni se spomnil, da bi ga prej videl. Potem je šel naprej.

Naslednje jutro je bilo pri odprtem prostoru več ljudi kakor prejšnji dan. Roman ni nameraval tja, toda glasove je slišal že s poti in je upočasnil. Moški s prašnimi rokami je stal med ljudmi.

»Vidva tja.«

Dva sta šla. Pokazal je drugima.

»Skupaj.«

Tudi onadva sta se premaknila. Roman je ostal ob robu. Delo se še ni začelo, ljudje pa so že stali po skupinah. Takrat je po poti prišla Tisa. Moški jo je pogledal in pokazal proti dvema, ki sta stala nekoliko stran.

»Tja.«

Tisa se je ustavila.

»Zakaj?«

»Tam manjka eden.«

Pogledala je skupino, potem na drugo stran prostora.

»Jaz bom tam.«

»Tam so trije.«

»Pa naj bodo.«

Moški je za trenutek ostal brez odgovora.

»Tukaj sta dva.«

Tisa ni šla. Nihče ni rekel ničesar in ljudje, ki so že držali les, so ga počasi spustili nazaj na tla. Roman je poznal takšne trenutke. Majhna stvar je ustavila vse drugo in rešitev je bila tako blizu, da jo je skoraj težko pustiti pri miru. Moški s prašnimi rokami ga je opazil.

»Roman.«

Roman ni stopil bliže.

»Kaj?«

Moški je pokazal proti skupini.

»Manjka.«

»Vidim.«

»Ona noče.«

Tisa ga je pogledala.

»Nisem rekla, da nočem.«

Moški se je obrnil proti njej.

»Nočeš tja.«

»Hočem tam.«

Pokazala je na drugo skupino. Roman je začutil, da se mu kotički ustnic skoraj premikajo v nasmeh.

»Ne glejta mene,« je rekel.

Moški s prašnimi rokami je pogledal proti zidu. Tam sta ležala svetel in temen kamen. Stopil je do njiju in vzel temnega.

»Potem ta.«

Tisa ga je gledala.

»Kaj ta?«

Moški je za trenutek pogledal kamen v svoji dlani.

»Če je ta, greš tja.«

Roman se je vzravnal.

»Ne.«

Moški se je obrnil.

»Kaj?«

Roman je prišel bliže.

»Kamen ne more povedati, kam bo šla.«

Moški je pogledal kamen.

»Prej si izbral svetlega.«

»Kamen sem izbral.«

»Ja.«

Roman je hotel nadaljevati, potem pa je pogledal Tiso.

»Samo kamen.«

Moški ga je še nekaj časa držal, nato ga položil nazaj na zid. Nekdo za Tiso je vprašal:

»Potem?«

Nihče mu ni odgovoril. Tisa je pogledala obe skupini. Nekaj časa je ostala na mestu, potem je spustila roke, ki jih je imela prekrižane na prsih, in stopila k dvojici.

»Danes.«

Moški s prašnimi rokami jo je pogledal.

»Kaj?«

»Danes bom tukaj.«

Prijela je konec lesa. Človek ob njej je prijel drugega. Roman je odšel, še preden so ga dvignili. Pri jarku je bilo najdaljše steblo prelomljeno na dva dela. Nekdo je oba kosa odmaknil na stran, na njuno mesto pa položil novega. Bil je nekoliko daljši. Roman je tisto popoldne prišel domov prej kakor navadno. Lina je sedela pred hišo in z nožem rezala dolg svetel poganjek na tanke trakove; posodo je imela ob sebi, obrnjeno na glavo, na njenem dnu pa se je sušilo nekaj temnejših lis.

»Si že?« je vprašala.

Roman ni vedel, kaj naj bi bil že, vendar je vseeno prikimal.

»Sem.«

Lina je odrezala naslednji trak, Roman pa je stopil v hišo. Telefon je ležal na mizi, kjer ga je zjutraj pustil. Prvič se mu je zgodilo, da se nanj ves dan ni spomnil, in ko ga je vzel v roko, je za trenutek samo držal hladno ohišje med prsti, preden je pritisnil ob strani. 44 %. Odprl je fotografije in jih premikal eno za drugo. Cesta, robnik pred trgovino, del avtomobila, račun, ki ga je nekoč fotografiral, da ga ne bi izgubil, kava, potem nekaj, za kar se ni več spomnil, zakaj se mu je zdelo vredno shraniti. Maja je prišla mednje skoraj po naključju.

Sedela je za mizo in v rokah držala rumeno skodelico. Ni gledala proti njemu. Nekaj je govorila človeku na drugi strani mize, ki ga na fotografiji ni bilo, in Roman jo je ujel sredi besede, z nekoliko odprtimi usti in dvignjeno obrvjo. Prst je položil na zaslon, vendar slike ni premaknil. Spomnil se je podobne skodelice pri sebi doma, rumene, z majhno razpoko ob ročaju. Maja mu je nekoč rekla, naj je ne vrže stran. Več se takrat ni skušal spomniti.

»Kaj gledaš?«

Lina je stala pri vratih. Roman je telefon najprej obrnil nekoliko proti sebi, potem pa ji pokazal zaslon.

»Majo.«

Lina je prišla bliže.

»To je ona?«

»Ja.«

Nekaj časa je gledala fotografijo.

»Kaj dela?«

Roman je približal telefon očem.

»Govori.«

»Kaj?«

Nasmehnil se je.

»Ne vem.«

Lina je pokazala na rumeno skodelico.

»Njena?«

Roman je že hotel prikimati, potem pa je pogledal fotografijo.

»Verjetno.«

Lina je odšla nazaj ven. Roman je ostal pri mizi še nekaj časa, potem je ugasnil zaslon, ne da bi pogledal naslednjo fotografijo. Ko je prišel ven, je Lina še vedno rezala poganjek. Ob njeni nogi se je nabral majhen kup svetlih trakov, eden pa se ji je med rezanjem pretrgal in ga je položila nekoliko stran. Roman je sedel.

»Aha.«

»Ne.«

»Tega ne boš?« je vprašal in pokazal na pretrgani trak.

Lina ga je pobrala.

»Bom.«

»Prekratek je.«

Obrnila ga je med prsti.

»Nekam bo šel.«

Roman ni vprašal kam. Naslednje jutro je pri jarku manjkalo nekaj stebel. Ostala niso bila več zložena od najkrajšega do najdaljšega, ob njih pa je ležal raven kos lesa z zarezami. Roman ga je vzel in s palcem šel čeznje. Razmiki niso bili enaki. Moški, ki je delal pri ploščah, je prišel izza zidu.

»To si ti naredil?«

Moški je pogledal les.

»Ja.«

»Kaj pa je to?«

Moški mu ga je vzel iz rok in pokazal prvo zarezo, potem drugo.

»Toliko. Potem toliko.«

Roman je pogledal režo pod ploščo. Ko je moški prislonil les ob kamen, se je ena od črt skoraj ujela z njeno višino.

»Meriš.«

Moški je že šel k naslednji plošči. Roman je gledal zareze.

»Zakaj pa niso enako narazen?«

Moški se je obrnil.

»Kaj?«

Roman je pokazal na les. Moški je pogledal zareze, nato plošče.

»Saj tudi te niso.«

Roman je hotel nekaj reči, vendar je moški že prislonil les k naslednjemu kamnu in naredil novo zarezo. Če bi bili razmiki enaki, bi bilo vse preprosteje. Ena, dve, tri. Ne bi bilo treba za vsako ploščo znova zarezati v les. Roman je gledal še trenutek, nato šel naprej. Pri odprtem prostoru so bili ljudje že zbrani. Tokrat niso čakali ob senci. Moški s prašnimi rokami je stal med njimi in govoril z Lero, na tleh pa je bilo več kosov lesa, med njimi eden precej daljši in debelejši od drugih. Roman je nameraval iti mimo, toda Lera ga je opazila.

»Roman.«

Ustavil se je.

»Tega ne moremo,« je rekel moški s prašnimi rokami.

Roman je stopil bliže in pogledal dolgi kos.

»Zakaj ne?«

»Premalo nas je.«

Roman je preštel ljudi, ne da bi se tega zavedel.

»Štirje na eno stran, štirje na drugo.«

Moški je pogledal okoli sebe.

»Potem za drugo ne ostane.«

»Najprej tega.«

Moški je še enkrat pogledal ljudi in nato les.

»Aha.«

Že je poklical prve štiri. Roman je stopil nazaj. Delo se je začelo, sam pa je šel proti vodi. Ni prišel daleč, ko je za seboj zaslišal težak, kratek udarec, zaradi katerega se je obrnil. Dolgi kos je ležal na tleh. Eden od moških je sedel ob njem in držal roko nekoliko stran od telesa. Roman se je vrnil.

»Kaj je bilo?«

Moški je odprl dlan. Pod palcem se je vlekla dolga rdeča črta.

»Zdrsnilo.«

Premaknil je prste, ko ga je Roman vprašal, ali lahko, potem pa sta oba pogledala les. Na spodnji strani je bil gladek, na enem koncu še nekoliko vlažen. Roman je potegnil z roko po njem.

»Drsi.«

Moški s prašnimi rokami je počepnil poleg njega.

»Kaj pa zdaj?«

Roman je pogledal okoli sebe, kakor bi iskal kos blaga ali vrv, in takrat je pod dlanjo začutil gladki les. Ni pomislil na predmet. Samo na roko, ki bi se tukaj zaprla in ne bi zdrsnila. Za trenutek je ostal pri tem. Pod njegovo dlanjo se je nekaj spremenilo. Roman je roko umaknil. Na mestu, kjer je bila prej gladka površina, je iz lesa segal nizek, zaobljen izrastek. Roman ga je gledal. Nato ga je prijel. Prsti so se zaprli okoli njega. Moški s prašnimi rokami se je sklonil in ga prijel z druge strani.

»Ne znam povedati. Tako.«

Roman ni odgovoril. Lera je pokazala nekoliko naprej po lesu.

»Še tukaj.«

Roman je pogledal mesto, kamor je kazala. Tokrat ni potreboval dolgo. Vedel je, kakšen mora biti izrastek, kje mora stati in kako ga bo roka prijela. Dlan je položil na les. Lera je čakala. Roman je roko odmaknil.

»Ne.«

»Kaj?«

Pogledal je okoli sebe, pobral dva krajša kosa lesa in ju potisnil pod dolgega.

»Dvignite malo.«

Ljudje so prijeli. Les so privzdignili samo toliko, da so pod njega potisnili še dva kosa, potem pa ga začeli premikati po njih, enega za drugim. Šlo je počasneje. Nekdo je moral vedno pobrati zadnji kos in ga odnesti naprej, toda les ni več zdrsnil nikomur iz rok. Moški, ki si je poškodoval dlan, je stal ob strani.

Ko so dolgi kos spravili na drugo stran prostora, se je moški s prašnimi rokami vrnil k izrastku. S palcem je šel čez njegov rob.

»Zakaj samo eden?«

Roman je pogledal les.

»Dovolj je bilo.«

Moški je pogledal krajše kose, po katerih so ga premaknili.

»Počasneje.«

»Ja.«

Roman je odšel. Pri vodi je sedel že nekaj časa, ko je prišel Elan. Glasbilo je imel pod roko in sedel je nekoliko stran od njega.

»Danes nič?« je vprašal Roman.

Elan je pogledal glasbilo.

»Mogoče.«

Roman je obrnil svojo dlan navzgor. Na njej ni bilo ničesar.

»Nekaj sem naredil.«

Elan je čakal.

»Tam pri lesu.«

»Aha.«

Roman ga je pogledal.

»Prej ni bilo.«

Elan je prijel glasbilo.

»Tebi je vse aha.«

Elan je odkimal.

»Ni.«

»Kaj pa ne?«

Elan je pogledal Romana.

»Ti.«

Roman ga je nekaj trenutkov gledal, potem pa se je zasmejal. Elan je začel igrati. Ko se je Roman vrnil domov, je Lina sedela pred hišo. Posodo je imela v naročju in v njen rob vpletala svetel trak. Roman ga je prepoznal šele, ko je prišel bliže. Bil je tisti prekratki.

»Uporabila si ga.«

Lina je pogledala rob.

»Sem.«

Roman je sedel poleg nje. Nekaj časa je gledal njene prste.

»Danes sem nekaj naredil.«

Lina ni nehala delati.

»Z mislijo.«

Prsti so se ustavili. Roman je gledal posodo.

»Nisem bil žejen.«

Lina je dvignila pogled.

»Vedel sem, kaj bo.«

Nekaj časa sta molčala.

»Potem sem lahko še enkrat.«

Lina je čakala. Roman je z roko šel po kolenu.

»Pa nisem.«

Lina je spet prijela trak.

»Zakaj?«

Roman je odprl usta, vendar odgovor ni prišel tako hitro, kot je pričakoval.

»Ne vem.«

Lina je potegnila prekratki trak skozi rob posode in ga s prstom poravnala. Na mizi za njima je ležal telefon. Roman ga tisti večer ni prižgal. Naslednje jutro je telefon ostal na mizi. Roman ga je opazil, ko je šel skozi vrata, vendar se ni vrnil ponj. Lina je bila že zunaj in je na robu posode popravljala mesto, kjer se ji je prejšnji večer trak nekoliko privzdignil; z nohtom ga je potisnila pod drugega, posodo obrnila in vanjo položila tri sadeže.

»Drži?« je vprašal Roman.

Lina je posodo nekoliko nagnila.

»Za zdaj.«

Roman je pogledal rob.

»Lahko bi ga naredila drugače.«

»Lahko.«

Čakal je, da bo še kaj rekla, vendar je vzela posodo in odšla proti vrtu. Roman je nekaj časa gledal za njo, potem pa krenil proti jarku. Pri jarku je bilo več ljudi kakor prejšnje dni. Dva sta delala ob ploščah, tretji pa je sedel na zidu z več ravnimi kosi lesa, na katerih so bile zareze različno razmaknjene. Roman je dva položil drugega ob drugega in videl, da se črte ne ujemajo.

»Kako bi ti?« je vprašal moški.

Roman je našel kratko steblo, ga položil ob les in pokazal razdaljo.

»Od tu do tu. Potem isto naprej.«

Moški je steblo premaknil in sam naredil naslednjo zarezo.

»Tako?«

»Ne znam povedati. Tako.«

Roman je odšel, moški pa je za njim naredil še eno. Pri odprtem prostoru so bili kosi lesa od prejšnjega dne že zloženi. Dolgi kos z izrastkom je ležal na vrhu in Roman je takoj opazil, da njegov ni več edini. Nekdo je nekoliko naprej naredil drugega, širšega in previsokega, da bi ga bilo mogoče udobno prijeti. Moški s prašnimi rokami je prišel za njim.

»Jaz.«

Roman je prijel novi izrastek. Prsti se niso mogli zapreti okoli njega.

»Malo velik.«

Moški je najprej prijel Romanovega, potem svojega.

»Ja.«

Položil je dlan nanj. Ko jo je odmaknil, je bil izrastek nižji, vendar še vedno širši od Romanovega. Roman ga je prijel.

»Zdaj je bolje.«

Moški se je nasmehnil. Lera je prišla z druge strani in položila dlan na prazno mesto nekoliko naprej.

»Tukaj še enega.«

»Naredi,« je rekel moški.

Lera je odmaknila roko.

»Ti znaš.«

»Zdaj.«

»Tvoj je bil prej tak.«

Moški se je zasmejal. Lera je pogledala Romana.

»Tvoj je bil takoj.«

Roman je hotel reči, da ni bilo čisto tako, vendar se je spomnil dlani na gladkem lesu in izrastka, ki ga tam trenutek prej ni bilo.

»Poskusi.«

Lera je položila roko na les. Ko jo je odmaknila, je bil na njem majhen izrastek, nekoliko postrani. Lera ga je prijela in obrnila dlan.

»Ni tak,« je rekla.

Roman ga je prijel za njo.

»Drži,« je rekel in odšel.

Pri vodi Elana ni bilo. Roman je sedel na kamen, sezul čevlje in položil noge na hladna tla ob robu. Voda je tekla mimo njega in po nekaj minutah je nehal gledati vanjo. Sara je prišla s tremi otroki. Med njimi je bil deček, ki je nekoč držal žogo in rekel, da je njegova. Zdaj je imel v rokah dva majhna kosa lesa, skoraj enaka, in ko so otroci prišli do vode, ju je položil na kamen. Roman ga je poklical.

»Kaj pa imaš?«

Deček mu je prinesel oba kosa in enega obrnil. Na spodnji strani je bila majhna zareza.

»Ta je moj.«

Roman je pogledal drugega.

»Ta pa?«

Deček je pokazal proti deklici.

»Njen.«

»Kako veš?«

Pokazal je zarezo.

»Po tem.«

»Si jo ti naredil?«

»Ja.«

Roman je obrnil les med prsti.

»Zakaj?«

Deček ga je pogledal, kakor da vprašanja ne razume.

»Da vem.«

Vzel je kosa in stekel nazaj k vodi. Roman je pogledal Saro.

»Prej tega ni bilo.«

Sara je pobrala majhen kamen.

»Zareze?«

»Ne.«

Vrgel je pogled proti otrokom.

»Moje.«

Sara je kamen obračala med prsti.

»Tudi ti tako rečeš.«

»Pri nas vsi.«

»Vem.«

Roman jo je pogledal.

»Kako?«

Sara se je nasmehnila.

»Velikokrat si povedal.«

Pri vodi je deklica vzela dečkov kos in ga položila na svojega. Deček ji ga je takoj vzel iz rok.

»Moj je.«

»Saj sem ga samo dala sem.«

Deček je kos stisnil k sebi.

»Ne.«

Deklica je še enkrat segla proti njemu, potem pa roko umaknila. Čez nekaj trenutkov sta oba spet počepnila ob vodi, vsak s svojim kosom. Roman je pogledal Saro.

»Ne boš nič rekla?«

»Kaj?«

»Nič.«

Sara je ostala tam, kjer je bila. Tisti večer je telefon prižgal šele, ko je bila zunaj tema. 43 %. Pogledal je uro, ne fotografij, in ga ugasnil. Naslednje jutro ga je zbudil moški glas pred hišo. Ko je prišel ven, je moški s prašnimi rokami stal ob poti, Lina pa je sedela ob steni in držala posodo v naročju.

»Pridi,« je rekel moški.

Roman si je popravil srajco.

»Kam?«

Moški je pokazal proti odprtemu prostoru. Roman je pogledal Lino, vendar je ta s prstom popravljala rob posode.

»Kaj ne gre?«

Moški je že krenil. Roman je šel za njim. Na odprtem prostoru je bilo sedem ali osem ljudi. Na tleh sta ležala dva dolga kosa lesa, med njima nekaj krajših. Tisa je stala pri enem, Lera pri drugem, ljudje okoli njiju pa niso delali.

»Kaj je?« je vprašal Roman.

Moški s prašnimi rokami je pokazal na oba kosa.

»Oba morata tja. Premalo nas je.«

Roman je pogledal ljudi.

»Najprej enega, potem drugega.«

Tisa je položila roko na svoj kos.

»Tega.«

Lera je pokazala na drugega.

»Tega.«

Roman je pogledal eno, potem drugo.

»Kam ju nesete?«

Vsaka je pokazala na svojo stran prostora.

»Dobro. Enega zdaj, drugega potem.«

Tisa ga je pogledala.

»Katerega?«

Roman je že hotel pokazati na bližjega.

»Vseeno.«

»Ni,« je rekla Lera.

»Zakaj?«

Lera je nekaj časa gledala svoj kos.

»Ker bo njen prej.«

Roman se je obrnil k Tisi. Tudi ona ni umaknila roke z lesa. Moški s prašnimi rokami je stal med njima in čakal. Roman je poznal takšne zastoje. Na gradbišču bi nekdo že zdavnaj pokazal z roko in delo bi teklo naprej; niti pomembno ne bi bilo, kateri kos gre prvi, pomembno bi bilo samo, da ljudje ne stojijo.

»Tisa, zakaj mora biti tvoj prvi?«

»Potrebujem ga.«

»Tudi ona ga.«

»Ja.«

Roman je pogledal Lero.

»Ti?«

Lera je skomignila.

»Hočem ga odnesti.«

»Zdaj?«

»Ja.«

»Zakaj?«

Lera ni odgovorila takoj.

»Ker hočem.«

Roman je pogledal ljudi, ki so čakali okoli njiju. Moški s prašnimi rokami je segel proti zidu in pobral svetel kamen. Roman ga je zagledal v njegovi dlani.

»Pusti.«

Moški je kamen obrnil.

»Zakaj?«

»Ker ne pove ničesar.«

Moški ga je položil nazaj.

»Potem povej ti.«

Roman ga je pogledal. Nihče drug ni spregovoril. Odgovor je imel. Lahko bi izbral bližji kos, lažjega, Tisinega, Lerinega, lahko bi določil vrstni red in čez nekaj minut bi bilo vse končano.

»Ne.«

Tisa je dvignila pogled.

»Kaj?«

Roman je pogledal oba kosa.

»Ne bom jaz.«

Moški s prašnimi rokami je nekoliko razširil roke.

»Zato sem prišel pote.«

»Vem.«

Nekdo zadaj je sedel na zid. Drugi je odšel proti vodi. Roman je ostal še nekaj trenutkov, potem pa se obrnil in odšel. Pri jarku je moški z zarezanim lesom držal dva skoraj enaka merilna kosa. Položil ju je drugega ob drugega in se nasmehnil, ko je zagledal Romana.

»Zdaj sta ista.«

Roman je stopil bliže. Ena od zarez je bila za širino nohta zamaknjena. S prstom je že segel proti njej, potem pa roko spustil.

»Skoraj.«

Moški je kosa še enkrat poravnal in razliko našel sam.

»To?«

»Ja.«

Vzel je nož in naredil novo zarezo. Stare ni odstranil. Roman je šel naprej. Ko se je pozneje vračal, na odprtem prostoru ni bilo več nikogar. Oba dolga kosa sta bila odnesena, svetel in temen kamen pa sta ostala na zidu, nekoliko narazen. Roman je upočasnil. Ni vedel, kateri kos so odnesli prvi. Tokrat ni vprašal.

Naslednje jutro je bila ena od plošč ob jarku dvignjena. Roman jo je opazil že od daleč, ker sta ob njej stala dva moška, tretji pa je klečal in z roko segal v režo pod robom. Ko je prišel bliže, je videl, da plošča ni počila in da se zemlja pod njo ni udrla; samo na eni strani je stala nekoliko više kakor prejšnji dan, toliko, da se je pod robom pokazala temna črta.

»Kaj ste naredili?«

Moški z zarezanim lesom je dvignil pogled.

»Nič.«

Roman je počepnil in pritisnil na rob. Plošča se ni premaknila.

»Včeraj ni bila taka.«

»Ni.«

»Kdo jo je dvignil?«

Moški je pogledal drugega, ta pa je odkimal.

»Nisem.«

»Rekel si, da mora biti ravna.«

»Rekel sem, da ni.«

Roman je pogledal oba, nato merilne kose, ki so ležali na zidu, med njimi tudi dva skoraj enaka, kakršna sta naredila prejšnji dan. Enega je vzel, ga položil ob rob in šele potem vprašal, zakaj so ploščo sploh premikali.

»Da bi bila ravna.«

»Saj je bila stabilna.«

Moški z zarezanim lesom je pogledal ploščo.

»Ni bila ravna.«

Roman je odložil merilo.

»To sem jaz rekel.«

»Ja.«

Po poti je prihajala ženska s široko posodo, pred njo pa je tekel otrok. Deček je prišel do njih, še preden se je Roman umaknil, stopil na ploščo in z nogo zadel ob dvignjeni rob, vendar se je samo prestopil in tekel naprej. Roman je za njim pogledal, potem pa se obrnil k moškim.

»Tako ne more ostati.«

Moški z zarezanim lesom je počepnil.

»Potem jo spustimo.«

»Kako?«

Pokazal je proti reži.

»Spodaj.«

Roman je pogledal temno črto pod robom. Če bi odstranili preveč zemlje, bi se plošča nagnila na drugo stran; če bi podložili nasprotni rob, bi dvignili še tega. Lahko bi merili, popravljali in poskušali, dokler ne bi prišli tja, kjer so bili, preden so jo začeli ravnati.

»Za zdaj jo pustite.«

Moški, ki je prej zanikal, da jo je dvignil, je imel roko že pod robom.

»Saj si rekel, da tako ne more ostati.«

»Ne more. Ampak ne premikaj je še enkrat, dokler ne veš, kaj boš naredil.«

Roman je odšel nekaj korakov, nato se obrnil. Vsi trije so bili še vedno pri plošči.

»Naj bo kdo tukaj, dokler je taka. Da jo ljudje vidijo.«

Tokrat je šel naprej. Pri vodi je našel Elana, ki je sedel nekoliko više na bregu in igral tako, da je med posameznimi deli puščal dolge presledke. Roman je sedel nekoliko stran in ga poslušal, dokler ni po enem od njih pomislil, da je skladbe konec.

»To je novo?«

Elan je dvignil pogled.

»Kaj?«

Roman je pokazal proti instrumentu.

»To, kar igraš.«

»Ne vem.«

Zaigral je še nekaj tonov in znova obstal.

»Zakaj ne nadaljuješ?«

»Čakam.«

»Kaj?«

Elan je pogledal instrument.

»Da vidim.«

Roman se je zasmejal.

»Kako boš videl, če nič ne narediš?«

Elan mu ni odgovoril. Čez nekaj časa je zaigral en sam ton, ki ni sodil k prejšnjim, potem pa spet obmolknil.

»In zdaj?«

Elan je pogledal nekam predse.

»Zdaj je tam.«

Roman je sledil njegovemu pogledu.

»Tam ni nič.«

»Ja.«

Roman se je zasmejal.

»S tabo se res ne da.«

Elan je igral naprej, Roman pa ga ni več spraševal. Ko se je pozneje vračal mimo odprtega prostora, je zagledal Tiso, ki je sedela na dolgem kosu lesa, Lera pa je nekaj metrov stran svojega že postavila na dve nižji podpori. Za trenutek ga je zamikalo, da bi vprašal, katerega so prejšnji dan odnesli prvega, toda Tisa je dvignila pogled ravno takrat, ko je upočasnil.

»Kaj?«

»Nič.«

Šel je naprej in moškega s prašnimi rokami našel ob zidu, kjer je zlagal krajše kose lesa. Bili so približno enake dolžine, vendar jih ni urejal; polagal jih je tja, kjer je našel dovolj prostora.

»Včeraj ste potem uredili.«

Moški je pogledal proti Tisi in Leri.

»Ja.«

Roman je počakal.

»Kako?«

»Odnesli smo.«

»To vidim.«

Moški je segel po naslednjem kosu. Roman je še trenutek stal ob njem, potem pa nadaljeval pot.

IV. DEL — KAR JE OSTALO

Proti večeru je moral znova mimo jarka in šele nekaj korakov pred ploščo opazil, da ob njej ni nikogar. Dvignjeni rob je ostal tak, kakršen je bil zjutraj, na zidu pa ni bilo več merilnih kosov. Z ene strani je prihajala ženska z dvema posodama, z druge starejši moški, ki je med hojo gledal nekaj v svojih rokah, zato se je Roman pomaknil nekoliko proti sredini poti, da je moral moški, ko se mu je približal, dvigniti pogled.

»Pazite tukaj.«

Moški je pogledal ploščo, jo obšel in nadaljeval. Roman je počakal, da je odšel, potem pa počepnil. Z dlanjo je šel po dvignjenem robu in pritisnil nanj, čeprav je že zjutraj vedel, da se ne bo premaknil. Razlika ni bila velika; če ne bi vedel zanjo, bi jo morda spregledal, zdaj pa jo je pod prsti čutil tako jasno, da si ni mogel predstavljati, da bi jo pustil takšno. Lahko bi jo poravnal.

Ni potreboval merilnega kosa, stebla, zarez ali zemlje, ki bi jo jemali izpod enega roba in tlačili pod drugega. Pod dlanjo je čutil ploščo, ob njej sosednji površini in med njima tisto majhno razliko, ki je morala izginiti. Položil je roko nanjo in za trenutek ostal tako. Ko jo je umaknil, je bila plošča ravna. Pritisnil je nanjo, nato stopil nanjo z eno nogo in nazadnje z vso težo. Ni se premaknila. Ženska z dvema posodama je medtem prišla do njega, pogledala pod njegove noge in šla čez.

»Zdaj je dobro.«

Roman je še enkrat pogledal površino.

»Ja.«

Pred hišo je Lina sedela z dolgim kosom tkanine v naročju, posoda, ki jo je zadnje dni popravljala, pa je stala ob njej.

»Končala?« je vprašal Roman in pokazal nanjo.

»Za zdaj.«

Sedel je poleg nje in nekaj časa gledal nit, ki jo je vlekla skozi tkanino.

»Tisto ploščo pri jarku sem popravil.«

»Aha.«

»Z mislijo.«

Lina je dvignila pogled.

»Vem.«

»Kako veš?«

»Drugače mi ne bi povedal.«

Roman se je zasmejal.

»Zdaj je ravna. Čisto.«

»Dobro.«

Lina je nadaljevala z delom, Roman pa je še nekaj časa sedel ob njej, preden je rekel:

»Hitreje je.«

»Kaj?«

»Tako. Namesto da bi trije ljudje ves dan jemali zemljo ven in jo dajali nazaj.«

Lina je zgladila tkanino čez koleno.

»Ja.«

Pozneje je Roman v hiši prižgal telefon. Na zaslonu je bilo 42 %. Številko je pogledal nekoliko dlje kakor običajno, potem pa odprl fotografije. Rumene skodelice ni iskal; pojavila se je po dveh drugih slikah. Maja jo je držala z obema rokama. Roman je fotografijo povečal, toda razpoke ni bilo videti. Morda je bila slika starejša, morda je bila druga skodelica. Poskušal se je spomniti, kdaj jo je posnel, pa mu ni uspelo, in ko je zaslon ugasnil, ga ni ponovno prižgal.

Naslednje jutro so bili pri jarku štirje ljudje. Roman je že med prihajanjem videl, da ne stojijo ob plošči, ki jo je prejšnji večer poravnal, ampak nekoliko naprej, kjer je moški z zarezanim lesom držal merilni kos čez rob druge plošče.

»Ta tudi.«

Roman je stopil bliže.

»Kaj je z njo?«

»Ni ravna.«

Razlika je bila tako majhna, da je brez merila skoraj ne bi opazil.

»Saj je bila vedno taka.«

»Ja.«

»Potem jo pustite.«

Moški je pokazal proti plošči, ki jo je Roman popravil.

»Tista je ravna.«

»Tista se je dvignila.«

»Ta je tudi višja.«

»Malo.«

Moški je pogledal zareze.

»Koliko?«

Roman je hotel reči, da ni pomembno, vendar je na lesu zagledal enakomerno razporejene oznake, ki jih je sam pokazal narediti.

»Ni treba, da so vse enake.«

Moški je pogledal njegovo ploščo.

»Zakaj je potem tista?«

»Ker je bila nevarna.«

Moški je še enkrat položil merilo na rob.

»Ta ni?«

Roman je stopil na ploščo, podrsal s podplatom čez stik in odkimal.

»Ne.«

»Kako veš?«

Roman ga je pogledal.

»Ker sem rekel.«

Besede so mu ušle hitreje, kakor jih je mogel zadržati. Moški je samo nekoliko spustil merilo, Roman pa je z roko šel čez obraz.

»Ne. Včeraj se je otrok ob tisti skoraj spotaknil.«

Moški je pogledal proti ravni plošči.

»Aha.«

Roman ni ostal, da bi razlagal naprej. Pri odprtem prostoru je opazil, da svetlega in temnega kamna ni več na zidu. Šele pri vodi je ugotovil, da ga nekaj jezi. Elan je prišel pozneje in sedel poleg njega. Instrument je položil čez kolena.

»Zdaj hočejo vse ravno,« je rekel Roman čez čas.

Elan je pogledal proti jarku.

»Vse?«

Roman ni odgovoril.

Elan je spustil pogled k tlom pod nogami, kjer so iz zemlje gledale korenine in drobni kamni.

»Tukaj ni.«

Roman se je zasmejal. Elan je vzel instrument in začel igrati.

»Kaj delaš?«

Moški je dvignil glavo.

»Ravnam.«

»Zakaj?«

Znova je potisnil zemljo globlje pod rob.

»Da bo ravna.«

Roman je pogledal proti plošči, ki jo je popravil prejšnji večer. Med vsemi drugimi je bila zdaj skoraj preveč pravilna, gladka in mirna, kakor da je bila od nekdaj tam.

»Kdo ti je rekel?«

»Nihče.«

Moški je nadaljeval z delom. Roman je počakal.

»Pusti.«

Moški je dvignil pogled.

»Zakaj?«

Roman je hotel odgovoriti, vendar je ob njegovem kolenu zagledal merilni kos z enakomernimi zarezami. Moški je z dlanjo znova potisnil zemljo pod rob in Roman je ostal ob njem, ne da bi segel po merilu ali po plošči, ki se je pod moškimi rokami počasi dvigovala.

Moški je nadaljeval počasi, kakor da Romanovega molka sploh ni opazil. Z dlanjo je zajel malo zemlje ob robu poti, jo potisnil pod ploščo in čeznjo položil merilni kos. Na eni strani je ostala tanka reža, zato je nekaj zemlje spet izvlekel, pogledal les in poskusil še enkrat. Roman je stal ob njem in sprva spremljal njegove roke, potem ploščo, ki se je z vsakim posegom komaj opazno premaknila, nazadnje pa merilo, ki ga je moški znova položil čeznjo.

»Zdaj?«

Roman je pogledal režo.

»Ne vem.«

Moški je les obrnil in ga položil še z druge strani.

»Tukaj je še.«

Roman jo je videl. Bila je komaj za noht, in že je hotel pokazati nanjo, ko je moški merilo umaknil ter ga položil na naslednjo ploščo.

»Ta je bolj.«

»Bolj kaj?«

»Neravna.«

Naslednja je bila res nekoliko višja, vendar je pod Romanovo nogo ostala trdna in rob ni segal toliko nad pot, da bi ga motil. Nekajkrat je stopil čez stik, moški pa ga je gledal.

»To bi pustil,« je rekel Roman.

»Zakaj?«

Roman je pogledal prejšnjo ploščo, ob kateri je bila zemlja še razrahljana.

»Ker si tisto že začel.«

Moški je še trenutek držal merilo na novi plošči, nato ga je odmaknil in se vrnil k prvi. Naslednje jutro Roman ni šel mimo jarka. Ko je prišel do mesta, kjer se je pot med hišami razcepila, je brez posebnega premišljevanja izbral zgornjo, čeprav je bila nekoliko daljša, in šele pozneje, ko je med drevesi zagledal del zidu ob jarku, je vedel, zakaj je šel tam. Lino je našel na vrtu. Ob nizki rastlini je odstranjevala posušene dele in jih polagala v posodo poleg kolena, nekaj rjavih listov pa je puščala, čeprav bi jih Roman že zdavnaj odrezal. Počepnil je ob njej in pokazal na enega.

»Tega boš pustila?«

»Ja.«

»Suh je.«

Lina ga je obrnila. Ob steblu je bila spodnja stran še zelena.

»Ni ves.«

Roman je s prstom pokazal do mesta, kjer se je zelena barva izgubila.

»Tukaj bi lahko odrezala.«

Lina je list spustila.

»Lahko.«

Nadaljevala je pri drugem. Roman je ostal ob njej in s prsti odstranjeval drobne koščke suhe zemlje z roba gredice. Ko je čez nekaj časa segel proti listu, o katerem sta govorila, je Lina položila dlan čezenj. Roman je umaknil roko.

»Dobro.«

Lina ni rekla ničesar. Ko je pozneje vstala in odnesla odrezane dele proti zadnjemu delu vrta, je Roman ostal pri rastlini. Veter je obrnil rjavi list in za trenutek pokazal zeleno stran ob steblu, nato ga je spustil nazaj. Roman je vstal.

Ko se je Roman vračal, je šel mimo jarka. Prva plošča, tista, ki jo je poravnal sam, je bila ravna. Naslednja je bila skoraj ravna, pri tretji pa je na zidu ležal merilni kos. Na četrti je zagledal tanko zarezo ob robu. Podobna je bila tudi na naslednji, potem dve plošči nista imeli ničesar, na naslednji pa je bila spet. Roman je upočasnil in se sklonil k eni od oznak. S prstom je šel čeznjo. Ni bila narisana po površini; nekdo jo je zarezal v kamen. Po poti je prihajal moški z zarezanim lesom. V roki je nosil tri merilne kose, povezane skupaj. Roman je počakal.

»To ste vi naredili?«

Pokazal je na oznako.

»Ja.«

»Zakaj?«

Moški je razvezal kose, enega položil čez ploščo in pod rob potisnil kratko steblo.

»Gre noter.«

Roman je prepoznal steblo in razdaljo med zarezami.

»In zato jo boste premaknili?«

»Jutri.«

Moški je pokazal še dve označeni plošči.

»Te tudi.«

Roman je pogledal vzdolž jarka. Oznak je bilo več, kakor jih je sprva opazil.

»Kdo je izbral te?«

Moški mu je pokazal steblo.

»Če gre noter.«

»Vem. Ampak kdo je rekel, da mora biti tako?«

Moški je nekoliko nagnil glavo.

»Tako smo naredili.«

»Kdo?«

»Mi.«

Roman je pogledal merilni kos, nato zareze na plošči. Pravilo je bilo preprosto; kdorkoli je držal isti kos lesa in isto steblo, je prišel do iste oznake.

»Kaj pa če nikogar ne moti?«

Moški je pogledal ploščo.

»Kaj?«

»Da ni ravna.«

Moški je skomignil.

»Potem ga ne moti.«

»Pa jo boste vseeno popravili.«

»Ja.«

»Zakaj?«

Moški je še enkrat potisnil steblo pod rob.

»Ker gre noter.«

Roman je gledal njegovo roko. Pred nekaj dnevi bi mu bil tak odgovor všeč. Naslednje jutro ga ni prebudila Lina, ampak glas pred hišo. Sprva ga ni razumel, potem je zaslišal svoje ime in sedel na rob postelje. Lina je bila že zunaj.

Ko je prišel do vrat, je tam stal moški z zarezanim lesom. Tokrat ni imel ne lesa ne merila; roke so mu visele ob telesu, na eni pa je bila zemlja.

»Pridi.«

Roman je stopil na prag.

»Kaj je?«

Moški je pogledal proti poti.

»Pri jarku.«

Roman je segel po čevljih.

»Kaj pri jarku?«

Moški je počakal, da je obul prvega.

»Nekdo je padel.«

Romanova roka je za trenutek obstala na drugem čevlju, potem ga je potegnil nase in vstal. Do jarka sta šla hitro, vendar moški ni tekel. Roman mu je nekaj časa sledil, potem ga je prehitel in pri prvem razcepu moral obstati, ker ni vedel, po kateri poti naj nadaljuje. Moški je prišel za njim, brez besede pokazal med hišama in šel naprej z istim dolgim korakom, Roman pa je ljudi zagledal še preden je videl, kaj se je zgodilo. Stali so nekoliko stran od poti, nekateri ob jarku, drugi na travi, in ko se je eden od njih umaknil, je na tleh zagledal dečka.

Poznal ga je. Bil je eden od treh, ki so prejšnji dan razvrščali kamne. Sedel je z iztegnjeno nogo, Sara pa je klečala ob njem in z obema rokama držala njegov gleženj. Deček ni jokal, le ustnice je imel stisnjene in vsakokrat, ko se je Sara dotaknila zunanje strani stopala, je nekoliko umaknil koleno.

»Kaj je bilo?«

»Padel je.«

Roman je pogledal proti poti.

»Kje?«

Deček je pokazal. Plošča ni bila tista, ki jo je Roman poravnal sam. Na eni strani je bila sveže razrahljana zemlja in po tem, kako je ležala, je bilo videti, da so jo že dvignili ter spustili nazaj. Roman je stopil nanjo. Sprva ni začutil ničesar, ko pa je težo prenesel proti robu, se je kamen pod njim komaj opazno premaknil. Poskusil je še enkrat in začutil isti kratek zdrs.

»Kdo je to delal?«

Moški z zarezanim lesom je prišel bliže.

»Mi.«

Roman je počepnil in s prsti segel pod rob. Na enem mestu je bila zemlja trda, nekoliko naprej pa se je pod prsti vdala.

»Tukaj manjka.«

Moški je pogledal v režo.

»Bila je ravna.«

Roman je izvlekel roko.

»Ravna je.«

Moški je stopil nanjo. Plošča se je premaknila.

»Prej se ni.«

»Ne.«

Za njima se je deček oglasil. Ni zaklical, samo kratek glas je prišel iz njega, ko mu je Sara nekoliko premaknila nogo, in Roman je pustil ploščo ter stopil nazaj k njima.

»Boli tukaj?« je vprašala Sara.

Deček je prikimal. S prsti je šla nekoliko više.

»Pa tukaj?«

»Manj.«

Oteklina se je že videla. Roman jo je nekaj časa gledal, potem počepnil na drugo stran.

»Najbrž bi moral ležati.«

Sara ga je pogledala.

»Saj sedi.«

»Mislim... nekje notri.«

»Zakaj?«

Roman se je ozrl po ljudeh, ki so stali okoli njih, in po poti, ki je tekla tik ob dečkovi nogi.

»Da ga ne bomo tukaj gledali.«

Sara je za trenutek obstala. Roman se je popravil.

»Da bo pri miru.«

»Pri meni lahko.«

Deček je pogledal Saro.

»Greš?« ga je vprašala.

Prikimal je. Roman ga je hotel prijeti pod rameni, vendar je pred dotikom obstal.

»Lahko?«

Deček je spet prikimal. S Saro sta ga dvignila, Roman pod rameni, ona pod koleni, in šele takrat je začutil, kako lahak je. Deček je ob prvem koraku stisnil zobe, zato sta hodila počasneje. Nekdo je šel pred njima in odprl vrata Sarine hiše, drugi pa so ostali pri jarku. Položila sta ga na nizko ležišče ob steni. Sara je zvila kos tkanine in mu ga podložila pod nogo, potem sedla poleg njega. Roman je ostal stati. Čakal je. Sara ni naredila ničesar več.

»Kaj pa noga?«

Pogledala jo je.

»Kaj z njo?«

»Ne vem, ali je zlomljena.«

»Tudi jaz ne.«

Roman je počepnil.

»Pri nas bi jo slikali.«

Sara je pogledala njega.

»Nogo?«

»Kost.«

Pogledala je dečkov gleženj.

»Kako?«

Roman je hotel začeti razlagati, vendar se je ustavil.

»Z napravo.«

»Je nimaš.«

»Ne.«

Deček je zaprl oči in nekoliko premaknil nogo. Obraz se mu je skrčil, Roman pa je pogledal oteklino in pomislil na dve letvi ob njej, nekaj mehkega med lesom in kožo ter vezi, ki bi držale gleženj pri miru. Misel se je sestavila skoraj sama, veliko laže kot nekoč žlica, pri kateri je skušal določiti vsako podrobnost.

Ko je pogledal na tla, sta ob njegovem kolenu ležali dve ozki letvi. Nekaj časa ju je samo gledal. Sara je sledila njegovemu pogledu.

»Ti?«

»Verjetno.«

Vzel je eno. Bila je gladka, lahka in ob robovih zaobljena.

»Potrebujem še blago.«

Sara je odprla nizko omaro in mu podala kos tkanine. Roman ga je prepognil, potem pa je z njim v roki obstal nad dečkovo nogo.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

»Potem naredi.«

Roman jo je pogledal.

»Tega še nisem delal.«

Sara mu je vzela blago iz roke.

»Potem ne.«

»Videl sem.«

»Kaj?«

»Kako se naredi.«

Sara je nekaj časa držala blago, potem mu ga je vrnila. Roman ga ni vzel.

»Ne vem, ali je zlomljena.«

»Potem ne veš.«

»Ne.«

Deček je odprl oči.

»Boli.«

Roman je vzel blago. Letvi je položil ob nogo, ne da bi gleženj premaknil bolj, kot je bilo potrebno, med les in kožo vstavil prepognjeno tkanino in vezi zategnil toliko, da je lahko podnje še vedno potisnil prst. Ves čas je gledal dečkov obraz, ne svojih rok, in ko je končal, je dlan še nekaj časa držal na zgornji vezi.

»Je bolje?« je vprašala Sara.

Deček je čez nekaj časa prikimal. Roman ni vprašal še enkrat. Ko se je vrnil k jarku, je bilo tam več ljudi. Merilnih kosov ni bilo več na tleh, plošče z zarezami pa so ostale. Moški s prašnimi rokami je stal na tisti, na kateri je deček padel, in z nogo pritiskal na rob.

»Premika se.«

Roman je stopil nanjo.

»Ja.«

»Damo nazaj?«

Roman je pogledal vzdolž poti.

»Kaj nazaj?«

Moški je pokazal ploščo. Roman je šel do naslednje označene in stopil nanjo. Bila je trdna. Tudi naslednja. Pri četrti je pod nogo začutil komaj zaznaven premik in počepnil, da bi pogledal pod rob.

»Te ste že dvigovali?«

»Nekatere.«

»Katere?«

Moški z zarezanim lesom je pokazal oznake. Roman je pogledal vzdolž poti. Zarez je bilo več kot deset.

»Vse te?«

»Ne še.«

Pri prvi je segel pod rob, pri drugi samo stopil nanjo, tretja je bila dobro podložena, pri naslednji pa se je zemlja na eni strani pod prsti drobila. Ljudje so sprva hodili za njim, potem je Roman opazil njihove korake tik za svojim hrbtom in se obrnil.

»Počakajte malo.«

Ustavili so se. Nadaljeval je sam. Ko se je vrnil, je moški s prašnimi rokami še vedno stal ob nestabilni plošči.

»Katere?« je vprašal.

Roman je pokazal tri.

»Te so v redu.«

»Druge?«

»Ne vem.«

»Saj si pogledal.«

»Sem.«

Moški je počakal. Roman ni dodal ničesar. Čez nekaj časa je moški stopil na ploščo, ki se je premikala.

»Tisto svojo si naredil.«

Roman je vedel, kaj misli.

»Sem.«

»Naredi še to.«

Roman je položil dlan na kamen. Pod prsti je čutil hladno površino in nekaj drobnih zrn zemlje, ki so ostala na koži. Misel se je začela sestavljati skoraj brez napora: trdna podlaga, opora pod robovi, plošča, ki se ne premakne, ko človek stopi nanjo. Tokrat mu ni bilo treba iskati oblike. Potem je skozi režo zagledal vodo. Tekla je tik ob spodnjem robu plošče, na mestu, kjer je bila zemlja razrahljana, pa se je tok nekoliko obrnil. Roman je umaknil roko.

»Ne še.«

Moški je pogledal ploščo, potem njega.

»Zakaj?«

Roman je že stopil ob jarek.

»Kam gre voda?«

Moški je pokazal vzdolž njega.

»Tja.«

Roman je šel za tokom. Jarek je nekaj časa tekel ob poti, za hišami pa zavil med rastline in se niže razdelil na dva plitva rokava. Ob enem je stala Lina s prazno posodo v roki. Roman jo je zagledal šele, ko je prišel skoraj do nje.

»Kaj delaš?«

»Čakam.«

Pokazala je proti vodi. Tok je bil počasen in v plitvi vdolbini ob njenem čevlju se je gladina dvigovala komaj opazno.

»Od tod jemlješ?«

»Včasih.«

Roman je pogledal proti vrtu.

»Je vode manj?«

Lina je nekaj časa opazovala vodo.

»Danes.«

»Včeraj?«

»Ne vem.«

Roman je počepnil ob razcepu. Zemlja na enem robu je bila temnejša nekoliko više od sedanje gladine.

»Kdaj ste nazadnje premikali plošče zgoraj?«

Lina ga je pogledala.

»Jaz jih nisem.«

»Mislim prej. Preden sem prišel.«

»Ne vem.«

Roman je s prstom sledil mokremu robu zemlje.

»Nikoli?«

»Mogoče.«

Pogledal jo je. Lina je posodo položila v plitvo vdolbino.

»Nisem gledala.«

Voda je počasi pritekla vanjo. Roman je vstal.

»Za zdaj jih ne premikajte več.«

»Jaz jih ne.«

»Vem.«

Lina je dvignila posodo, v kateri je bilo komaj nekaj vode.

»Potem povej njim.«

Ko se je vrnil, so ljudje še vedno čakali. Nekateri so sedeli na zidu, moški z zarezanim lesom pa je držal merilo v roki, čeprav ga ni uporabljal.

»Za zdaj pustite plošče.«

Moški s prašnimi rokami je pokazal na tisto, ki se je premikala.

»Tudi to?«

»To moramo urediti.«

»Kako?«

Roman je pogledal v jarek.

»Najprej moram videti, kaj smo naredili z vodo.«

Nekdo za njim je rekel:

»Mi?«

Roman se je obrnil. Nela je stala ob robu poti in si umaknila pramen las z obraza.

»Plošče,« je rekel Roman. »Ko jih dvignemo, se spremeni tudi spodaj.«

Nela je pogledala proti jarku.

»Ti si eno.«

»Ja.«

»Drugi druge.«

»Ja.«

Nela je s konico čevlja odrinila majhen kamen s poti.

»Otrok pa eno.«

Roman jo je pogledal. Nela ni rekla ničesar več. Moški z zarezanim lesom je merilo položil na zid. Roman je pogledal oznake na ploščah. Nekatere so bile plitve, druge globlje, ena pa je bila na plošči, ki je bila trdna in po kateri so ljudje še vedno hodili brez težav.

»Za zdaj ne označujte novih.«

»Zakaj?« je vprašal moški.

Roman je pogledal zarezo ob svojem čevlju.

»Ker še ne vemo.«

»Česa?«

Roman je nekaj časa gledal v jarek.

»Kaj premaknemo zraven.«

Moški je obrnil merilni kos v roki.

»To lahko še vedno merimo.«

»Lahko.«

»Potem?«

Roman ni odgovoril. Nela je sedla na zid. Moški s prašnimi rokami je stopil z nestabilne plošče, nekdo drug pa je z nogo potisnil kamen pred njen rob, da bi ga ljudje opazili. Roman je gledal kamen. Ni bil raven in ni bil na sredini poti. Nihče ga ni premaknil. Kamen je ostal pred ploščo tudi naslednje jutro. Nekdo ga je ponoči premaknil nekoliko vstran, verjetno zato, ker je šel mimo, vendar ga ni odnesel. Roman je stopil čeznj, pritisnil z nogo na rob plošče in začutil isti premik kakor dan prej.

Pri Sari je bil deček buden. Noga je bila bolj otekla, vendar je lahko premikal prste, in ko je Roman snel vezi ter pogledal kožo pod njimi, ni videl ničesar, kar bi ga takoj prestrašilo. Zavezal jih je nekoliko više in potem še nekaj časa ostal ob ležišču.

»Boli?«

»Manj.«

»Ko miruješ?«

Deček ga je pogledal.

»Takrat ne hodim.«

Roman se je nasmehnil. Sara ga je pogledala, vendar ni rekla ničesar. Ko je že stal pri vratih, ga je deček poklical.

»Roman.«

Obrnil se je.

»Kdaj bom lahko šel ven?«

»Čez nekaj dni,« mu je že prišlo na jezik, a je stavek zadržal.

»Ko boš lahko stopil.«

Deček se je namrščil.

»To sem tudi jaz vedel. Kdaj?«

Roko je pustil na podboju.

»Ne vem.«

Deček je pogledal svojo nogo. Roman je odšel. Ob jarku so ga čakali trije ljudje. Moški z zarezanim lesom merila ni imel več s seboj, moški s prašnimi rokami pa je stal nekoliko niže, kjer je voda tekla pod ploščami. Nihče ni ničesar delal.

»Čakate mene?«

»Rekel si, naj pustimo.«

Roman je pogledal plošče.

»Sem.«

»Zdaj?«

»Zdaj bom pogledal.«

Začel je zgoraj, kjer je jarek prihajal med hiše, in šel počasi navzdol. Tokrat ni gledal samo plošč. Z nogo je pritiskal ob njihove robove, segal v zemljo, kjer jo je lahko dosegel, in večkrat stopil v jarek, da je videl, kako globoko leži dno. Na dveh mestih je voda izginila pod kamnom in se pokazala nekoliko naprej, na tretjem se je razlila v plitvo vdolbino in šele od tam nadaljevala proti vrtovom. Moški so mu nekaj časa sledili, potem ostali zadaj. Roman se ni obrnil.

Ko je prišel do razcepa pri Lininem vrtu, je sedel na rob. Voda je tekla v oba rokava, vendar ne enako. V tistem proti vrtovom je bilo manj vode kakor dan prej. Lina je prišla med rastlinami z majhno motiko v roki.

»Spet čakaš?« je vprašal.

»Ne.«

Roman je pogledal proti vrtu.

»Je dovolj vode?«

»Danes je.«

»Včeraj je bilo vode manj.«

»Je.«

»Zakaj nisi rekla?«

Lina je motiko položila na tla.

»Komu?«

Roman jo je pogledal, potem vodo.

»Nikomur.«

Lina je pobrala motiko. Roman je šel naprej. Jarek se je za vrtovi zožil in skoraj izginil med travo, niže pa se je voda spet pokazala. Tam je sedel človek in si pral roke. Roman ga je vprašal, ali vedno teče tako. Človek je skomignil.

»Včasih bolj.«

»Kdaj?«

»Ko je vode več.«

Roman je počakal. Človek je pogledal navzgor.

»Od tam pride.«

Ko se je Roman vrnil, je pri nestabilni plošči počepnil. Moški s prašnimi rokami je prišel k njemu.

»Veš?«

»Približno.«

»Kaj?«

Roman je z dlanjo šel po robu kamna.

»Tega ne morete popravljati po eni plošči.«

Moški je pogledal naslednjo.

»Zakaj?«

Roman je pobral nekaj zemlje in jo stisnil med prsti.

»Ker spodaj ni povsod isto.«

Moški je čakal. Roman je zemljo spustil.

»Če eno dvigneš, se lahko spremeni druga stvar.«

Moški je pogledal jarek.

»Potem?«

Roman je pogledal vzdolž njega.

»Tako po eni ne bo šlo.«

Moški je prikimal.

»Ne danes.«

»Kdaj?«

»Jutri.«

Tisto popoldne je sedel za mizo z listom papirja, ki mu ga je prinesla Lina. Dolgo ga ni uporabil, potem pa je narisal dve črti, med njima jarek, ob robu plošče in pod njimi tisto, česar se od zgoraj ni videlo. Na drugem listu je narisal razcep pri vrtovih, večkrat odložil svinčnik, šel ven in se čez nekaj časa vrnil ter popravil dve črti. Lina je šivala.

»To je jarek?«

»Ja.«

Pogledala je papir.

»Ni tak.«

Roman je dvignil glavo.

»Vem.«

»Zakaj ga potem tako rišeš?«

Roman je pogledal črte.

»Da vidim.«

»Kaj?«

»Kako bi lahko bil.«

Lina je potegnila nit skozi tkanino; vozel se je zataknil in ga je razvezala z nohtom. Roman je še nekaj časa gledal risbo. Pred spanjem je prižgal telefon. 41 %. Odprl je fotografije, vendar ni šel do rumene skodelice. Na prvi sliki je Maja stala pred hišo, nekoliko obrnjena stran, kakor da jo je poklical ravno takrat, ko je hotela oditi. V roki je držala ključe. Roman se ni spomnil, kam je šla. Zaslon je ugasnil sam.

Naslednje jutro je bilo ob jarku sedem ljudi. Roman ni vedel, kdo jih je poklical. Na zidu je ležal zarezani kos lesa, poleg njega dva krajša merilna kosa in kamen, ki je še vedno opozarjal na nestabilno ploščo. Roman je stopil v jarek.

»Najprej to.«

Pokazal je mesto pod ploščo. Dva moška sta jo dvignila. Roman je odstranil del mehke zemlje, potem z roko pokazal nekoliko niže.

»Še malo.«

Ko so ploščo spustili nazaj, je stopil nanjo. Ni se premaknila. Moški z zarezanim lesom je segel po merilu. Roman ga je ustavil z roko. Na robu ene plošče je bila tanka svetla razpoka. Roman jo je pogledal dlje, kot je bilo potrebno; za trenutek je videl rumeno skodelico pod Majinim palcem. Potem je pogled odmaknil.

»Ne.«

»Ni ravna.«

»Vem.«

Moški je pogledal ploščo.

»Tako ostane?«

»Ne znam povedati. Tako.«

»Zakaj?«

Roman je stopil z nje.

»Ker se ne premika.«

Moški je merilo položil nazaj. Pri naslednji plošči so potrebovali dlje. Pri tretji Roman ni dovolil, da bi jo dvignili. Pri četrti so odstranili kamen pod robom in ga nadomestili z manjšim. Voda jim je ves čas tekla mimo čevljev. Do poldneva so uredili komaj nekaj metrov.

»Tako bo dolgo,« je rekel nekdo.

Roman se je vzravnal.

»Bo.«

Moški s prašnimi rokami je pogledal proti koncu poti.

»Lahko hitreje?«

Roman je pogledal jarek.

»Lahko.« Odgovor je prišel prehitro.

Nihče ni ničesar dodal. Delali so naprej. Pozno popoldne so prišli do mesta, kjer se je voda razlivala proti vrtovom. Zemlja se je pod ploščo sesedala in ob vsakem koraku je izpod roba priteklo malo motne vode.

»Dvignite jo.«

Pod ploščo je bila votlina večja, kot je pričakoval. Roman je počepnil in segel vanjo. Voda mu je tekla čez zapestje, na drugi strani pa je prstom zmanjkalo zemlje.

»Počakajte.«

Legel je skoraj na trebuh in pogledal pod ploščo. Votlina se je nadaljevala proti strani, kjer je jarek zavijal.

»Damo noter?« je vprašal moški.

Roman se je dvignil.

»Kaj?«

»Kamen.«

Roman je pogledal tok.

»Počakaj.«

Hodil je nekaj korakov gor in dol. V glavi je videl prerez, naklon, oporo plošč in vodo, ki je iskala pot pod njimi. Če bi zaprl samo votlino, bi šla drugam. Če bi utrdil samo rob, bi se spiranje nadaljevalo niže. Potem je obstal.

»Pojdite malo stran.«

Moški s prašnimi rokami ga je pogledal.

»Zakaj?«

»Samo malo.«

Ljudje so se umaknili. Roman je počepnil ob odprtem delu jarka. Tokrat roke ni položil na ploščo. V mislih ni imel posameznega kamna ali roba, ampak dno, oporo, naklon in vodo, ki mora ostati v jarku in priti do razcepa. Ni iskal oblike. Vedel je, kaj mora biti narejeno. Misel se je zaprla. Zvoka skoraj ni bilo. Voda je za trenutek zastala, potem pa stekla naprej. Zemlja ob Romanovih čevljih se je posedla in med njo se je pokazal temen moker kamen, ki je tekel pod ploščami. Nekdo je stopil na prvo. Ni se premaknila. Potem na drugo. Tudi ne. Moški z zarezanim lesom je počepnil in pogledal pod rob.

»Do kam?«

Roman je pogledal vzdolž jarka.

»Ne vem.«

Šli so za vodo. Plošče so bile trdne. Kjer je bila zemlja prej mehka, je zdaj pod robom ležala opora. Jarek ni bil raven in Roman ga ni poskušal narediti ravnega. Ohranil je padec, kakor ga je izmeril, in pri razcepu je voda še vedno tekla v oba rokava. Moški s prašnimi rokami je stopil na eno od plošč.

»Dobro.«

Roman je gledal vodo.

»Počakaj.«

Šel je proti Lininemu vrtu. Tok proti vrtovom je bil močnejši kakor zjutraj. Lina je stala med rastlinami.

»Zdaj je vode več.«

Roman je pogledal vodo.

»Preveč?«

Lina je nekaj časa gledala tok.

»Ne.«

Roman je izdihnil. Zvečer je šel še enkrat ob jarku. Nobena plošča se ni premaknila. Pri razcepu je voda tekla mirno in Roman se je vrnil domov. Naslednje jutro ga je zbudilo trkanje. Lina je že stala pri vratih. Zunaj je bil Dar.

»Pridi.«

Roman je sedel na rob postelje.

»Jarek?«

Dar ni odgovoril takoj.

»Voda.«

Roman je obul čevlje. Pri razcepu je najprej pogledal proti Lininemu vrtu. Voda je tekla kakor prejšnji večer. Dar je šel mimo.

»Ne tam.«

Sledila sta drugemu rokavu. Roman po njem še nikoli ni šel daleč. Tekel je med hišami, potem zavil za nizkim kamnitim zidom in se spustil proti delu naselja, ki ga je Roman poznal samo od daleč. Ljudi je zagledal že pred hišami. Voda je stala na poti. Ni je bilo veliko, segla je komaj čez podplate, vendar je prihajala izpod zidu in se širila po ravnem prostoru med dvema hišama. Nekdo je odmikal stvari, ki so ležale na tleh, ženska pa je držala otroka in stala na pragu. Roman je stopil v vodo.

»Je bilo tukaj že kdaj tako?«

Ženska je odkimala. Roman je šel do zidu. Voda je pod njim prihajala v enakomernem toku. Počepnil je. Ni potreboval dolgo. Voda, ki se je prej izgubljala pod ploščami, je zdaj prihajala po eni poti. Roman je vstal.

»Moramo jo spraviti stran.«

Dar je pogledal proti njemu.

»Kam pa?«

Roman se je obrnil proti jarku.

»Nazaj.«

»Kam?«

Roman je odprl usta. Za zidom je nekaj počilo. Kratek, suh zvok. Na vogalu starejše hiše se je iz zemlje dvignil kamen in se nato pogreznil. Zid nad njim je ostal na mestu še trenutek, nato se je skozi omet pokazala tanka razpoka. Roman je stekel.

»Ven.«

Ženska na pragu ga je pogledala.

»Kaj?«

»Pojdite ven.«

Pokazal je proti zidu. Ženska je stopila na pot. Razpoka se je podaljšala. Roman je gledal vogal in v glavi že sestavljal oporo, razbremenitev vode in temelj pod steno. Lahko bi naredil vse troje. Stopil je bliže. Dar ga je prijel za roko. Roman se je obrnil.

»Spusti.«

Dar ga ni.

»Kaj delaš?«

»Samo podprl bom.«

»Kaj?«

Roman je pogledal hišo.

»Vogal.«

Dar je umaknil roko. Roman je položil dlan na zid. Voda mu je segala čez rob čevlja.

Roka je obstala.

»Ne.«

Dar je stal ob njem. Roman je pogledal proti toku.

»Najprej voda.«

Tok je poznal. Poznal je padec in mesto, kjer ga je prejšnji dan spremenil. Misel se je sestavila hitro.

Misel je dovršil.

Voda ob njegovih čevljih je zastala. Nekdo je zaklical pri jarku. Roman je odprl oči. Gladina je začela počasi padati.

»Zdaj.«

Stopil je proti vogalu. Tla so se pod njim premaknila. Ni padel, samo stopil nazaj. Potem se je vogal hiše sesedel. Najprej malo, nato še enkrat. Del zidu se je nagnil navzven in s strehe je zdrsnilo nekaj kosov kritine. Eden se je razbil na poti.

Nihče ni govoril. Roman tudi ne. Gledal je mokro zemljo ob zidu. Še dan prej je pod ploščami zaprl poti, po katerih je odtekala. Zdaj je imel odgovor. Ni ga izrekel.

Hiša je še vedno stala. Roman je ostal v vodi in gledal vanjo.

Vogal ne.

Ženska z otrokom je stopila bliže.

»Lahko popraviš?«

Roman je pogledal razpoko.

»Lahko.«

Ženska je pogledala hišo.

»Potem... popravi.«

Roman je stopil naprej, vendar se je pri zidu ustavil.

»Kako je bilo tukaj?«

Ženska ga ni razumela. Roman je pokazal na vogal.

»Prej.«

»Ne znam povedati. Tako.«

»Ne čisto.«

Ženska je pogledala hišo. Roman je čakal. Ni vedela. Roko je spustil.

»Iste ne znam.«

»Zakaj?«

Roman je gledal kamenje ob temelju.

»Ne vem, kaj je bilo spodaj.«

Ženska je nekaj časa molčala.

»Potem naredi drugo. Ne vem.«

Za njim je nekdo rekel:

»Ne.«

Sara je prihajala po poti. Ženska se je obrnila.

»Zakaj ne?«

Sara je pogledala hišo, nato šiv na svojem rokavu, ki se je razparal pri komolcu.

»Ne vem.«

»To ni odgovor.«

»Vem.«

Sara je pogledala Romana.

»Ker je že naredil.«

V čevljih mu je bilo mokro. Dar je sedel na nizek zid, z dlanjo obrisal mokro mesto in nato pogledal svojo roko.

»Hiša lahko pade,« je rekel Roman.

»Lahko.«

Roman je čakal. Dar ni dodal ničesar. Sara je pogledala proti ljudem.

»Ne sme več sam.«

Sara je stavek izrekla hitro, nato pogledala ljudi okoli sebe. Nela je pogledala od nje k Romanu.

»Kdo mu bo pa rekel, da ne sme?«

Nihče ni odgovoril.

»Jaz hočem, da jo popravi.«

Sara jo je pogledala.

»Kaj pa če naredi še kaj?«

»To je moja hiša,« je rekla ženska in položila roko na podboj. Nekdo je pripomnil, da je ni naredila ona. Ženska ga je samo pogledala. »Pa kaj. Tukaj živim.«

»Hočem, da jo popravi.«

Roman je gledal njeno roko.

»Ti?«

»Ja.«

»Enako?«

Ženska je pogledala razpoko.

»Ne vem.«

Roman je počakal.

»Samo... da stoji.«

Tokrat je stopil bliže. Ničesar ni poskušal vrniti. Pogledal je razpoko, nagnjeni vogal in zemljo pod njim, nato vprašal, kaj želi ohraniti. Počakal je.

»Kaj?«

»Ta zid.«

»Ja.«

»Okno?«

»Tudi.«

Roman je pokazal.

»Tukaj?«

Ženska je stopila bliže.

»Malo bolj tja.«

»Prej ni bilo.«

»Vem.«

Roman se je nasmehnil.

»Prav.«

Delala sta počasi. Nekaj stvari je Roman spremenil z mislijo, druge so premaknili z rokami. Ko ni vedel, je vprašal. Ko ženska ni vedela, sta pustila. Vogal je ostal nekoliko drugačen. Okno je bilo za širino dlani bolj proti sredini.

Ko so končali, je ženska stopila skozi vrata in jih zaprla. Potem jih je spet odprla.

»Dobro.«

Roman je sedel na kamen. Zvečer je bil telefon na mizi. Dolgo se ga ni dotaknil. Potem ga je prižgal. 39 %. Po nekaj slikah je našel drugo fotografijo z rumeno skodelico. Maja jo je držala z obema rokama. Roman je povečal sliko in ob njenem palcu zagledal tanko temnejšo črto. Razpoka. Spomnil se je nove skodelice, ki jo je nekoč prinesel domov. Bila je skoraj enake barve, samo brez razpoke in nekoliko večja. Staro je odnesel. Maja je vprašala, kje je.

»Vrgel sem jo stran.«

»Zakaj?«

»Počena je bila.«

Maja je pogledala novo.

»Saj ni ista.«

Nova je bila boljša. Kaj je rekla potem, se ni spomnil. Zaslon se je zatemnil. Ni ga prižgal znova. V naslednjih dneh nihče ni označeval novih plošč. Zarezani kos lesa je nekaj časa ležal na zidu, potem ga nekega jutra ni bilo več. Roman ni vprašal, kdo ga je vzel. Deček je že stopal na nogo. Najprej ob Sari, potem sam. Ko ga je Roman videl na poti, mu je hotel reči, naj ne hodi preveč. Ni.

»Boli?«

»Malo.«

Roman je odprl usta. Deček ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

Deček je čez nekaj časa spet vstal. Nekega popoldneva je Roman na odprtem prostoru našel Elana. Sedel je sam z glasbilom čez kolena.

»Ne igraš?«

Elan je skomignil. Roman je sedel nekoliko stran. Čez nekaj časa je rekel:

»Potem igraj.«

Elan ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

Elan je položil prste na strune. Roman je čakal.

»Kaj boš igral?«

»Ne vem.«

Elan je potegnil po prvi struni. Zvok je ostal sam. Potem po drugi. Nekaj časa ni bilo ničesar, kar bi Roman znal imenovati melodija.

»Si se zmotil?«

Elan je pogledal njega.

»Ne vem. Še ne.«

Roman se je naslonil nazaj. Elan je igral naprej. Nekateri toni so se vrnili, drugi ne. Enkrat je obstal sredi nečesa, kar je že zvenelo kot melodija, in začel drugje. Roman je nekajkrat pričakoval nadaljevanje, ki ga ni bilo. Ljudje so se začeli ustavljati.

Ko je Elan končal, nekaj časa ni bilo ničesar. Potem je nekdo rekel:

»Še.«

Elan je pogledal svoje roke in s palcem podrsal po eni od strun.

»Tistega... ne znam več.«

»Saj si ga igral.«

»Sem.«

Človek je čakal. Elan je dvignil glasbilo.

»Lahko drugega.«

Roman je odšel, še preden je začel. Pri hiši je Lina sedela zunaj. Pred njo je bila rastlina z napol suhim listom. Suhi del je bil zdaj večji. Roman je počepnil.

»Bo odpadel.«

»Verjetno.«

»Lahko bi ga odrezala.«

»Lahko.«

Lina ga ni odrezala. Roman je sedel poleg nje. Čez nekaj časa je vprašala:

»Boš ostal?«

Roman jo je pogledal.

»Kje?«

»Tukaj.«

»Zdaj?«

»Ne.«

Roman je pogledal proti poti.

»Ne vem.«

Lina je prikimala. Telefon je tisti večer ostal na mizi. Naslednje jutro je k njima prišla ženska iz popravljene hiše.

»Roman.«

Bil je zunaj.

»Kaj je?«

»Pridi.«

Šel je za njo. Za hišo mu je pokazala nizek zid med dvoriščem in potjo.

»To bi odprla.«

Roman je pogledal zid.

»Odstranila?«

»Ja.«

»Zakaj?«

»Da grem naravnost.«

Na drugi strani je bila ozka pot, po kateri so ljudje hodili proti vodi. Roman je položil roko na vrh zidu. Misel je prišla hitro. Odprtina, dovolj široka zanjo, raven prehod. Za hip jo je že začel zapirati v dokončno obliko. Kamen pod njegovo dlanjo se je segrel. Roman je pritisnil nekoliko močneje, kakor je počel vedno, kadar je hotel stvar dokončati. Tedaj je pogledal pot na drugi strani in roko umaknil.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Ne moreš?«

»Lahko.«

Ženska je čakala. Roman je pogledal pot na drugi strani.

»Kdo hodi tam?«

»Ljudje.«

»Vprašaj jih.«

Ženska ga je pogledala.

»Zakaj?«

Roman je skomignil.

»Ker hodijo tam.«

»Jaz pa tukaj živim.«

»Vem.«

Čakala je. Roman ni položil roke nazaj na zid.

»Ne boš?«

»Ne še.«

»Kdaj?«

Roman je pogledal človeka, ki je prihajal po poti.

»Vprašaj njega.«

Ženska se je obrnila. Roman je ostal ob zidu. Ko se je vrnil k Lini, je bila hiša prazna. Na mizi je ležal telefon. Prižgal ga je. 37 %. Odprl je Majino fotografijo z rumeno skodelico. Tokrat je ni povečal. Gledal jo je samo toliko časa, da se je zaslon začel temniti, potem ga je ugasnil sam. Zunaj je nekdo igral. Roman je šel do vrat in po poti proti odprtemu prostoru.

Na odprtem prostoru je igral Elan. Ob njem je sedel mlajši fant z drugim glasbilom. Elan je nekaj zaigral, fant mu ni ponovil. Zaigral je nekaj svojega. Elan se je ustavil. Poslušal ga je. Potem se je vključil. Nista igrala istega. Nekaj časa niti skupaj. Roman je obstal na robu prostora. Dar je stal nekoliko naprej. Sara je sedela na nizkem kamnu. Nela je prišla z druge strani in se ustavila, ko je zaslišala glasbo. Fant je zaigral nekaj, ob čemer se je Elan zasmejal. Ni prenehal. Roman je pogledal proti poti, po kateri je prišel. Ni vedel, ali bo ostal.

Čez nekaj časa je Elan umaknil roko s strun. Mlajši fant je nadaljeval sam, nato obstal in pogledal proti njemu.

»Naprej.«

»Kaj?«

Elan je skomignil. Fant je položil prste nazaj na strune.

»Ne vem.«

Elan se je nasmehnil.

»Pa kaj.«

Fant je zaigral.

Roman je ostal tam.