Nihče ni videl vsega

I

Aleksander je ležal na klopi in čakal Heleno, vsaj mislil je, da jo čaka, kajti v tistem delu noči, ko je vino že opravilo svoje in so se dogodki začeli mešati z željami, ni več prav dobro vedel, ali mu je res rekla, da bo prišla, ali pa je iz nečesa, kar je izgovorila med njunim zadnjim pogovorom, naredil obljubo, ki je nikoli ni dala. Park je bil morda že dolgo prazen; tega ni mogel vedeti, saj ni odprl oči, odkar se je ulegel na hrbet, položil desno roko pod glavo in pustil levo ob telesu, kakor da se je ustavil samo za nekaj minut in bo takoj, ko bo zaslišal njene korake, vstal, poravnal plašč in jo pričakal tako, kot bi jo moral pričakati prej, ko je bilo za to še dovolj časa.

Skozi deske klopi ga je zeblo v hrbet, obraz pa mu je gorel in v suhih ustih je ostajal grenak okus vina, ki ga je pil nekje pred tem, najprej za mizo, potem stoje in nazadnje, kakor se mu je zdelo, naravnost iz steklenice, čeprav se ni več spomnil, ali jo je kupil sam ali mu jo je kdo podal. Takšne podrobnosti so se mu tisti trenutek zdele nepomembne. Šele mnogo pozneje bo razumel, da se spomin ne ravna po pomembnosti in da včasih ohrani barvo kamna ob poti, obraz človeka, ki je stal meter stran, pa spremeni do neprepoznavnosti.

Nekje za drevesi je bilo morje. Aleksander ga ni videl, vendar je občasno začutil njegov vonj, pomešan z zemljo, dimom iz hiš in bencinom z bližnje ceste, še nekoliko dlje pa je bila železniška postaja, ki je prav zato, ker je ni mogel videti, postajala v njegovih mislih vedno bolj navzoča. Če bi vstal in šel dovolj hitro, bi do nje potreboval deset minut, morda nekoliko manj, če bi tekel, vendar ni videl razloga, zakaj bi moral teči. Helena bo prišla sem. Če tega ni rekla, je morda mislila. Če ni mislila, je mogoče vsaj vedela, da jo bo čakal.

Poskušal je sestaviti njun zadnji pogovor in ugotovil, da se njenega obraza spominja precej bolje kakor njenih besed. Stala je pri oknu, na steklu je bilo nekaj, kar se mu je v spominu bleščalo kakor kaplje, v sobi je gorela samo namizna svetilka in zaradi nje je bila ena polovica Heleninega obraza svetla, druga pa skoraj skrita.

»Ne morem več tako,« je rekla.

»Kako?«

»Tako, Aleksander. Ti vsako stvar najprej razumeš, potem jo razložiš. In ko si jo razložil, misliš, da je med nama že rešena.«

Moral ji je odgovoriti. Tega odgovora se ni spomnil, poznal pa se je dovolj dobro, da je približno vedel, kaj je lahko rekel. Najbrž ji je govoril o tem, da se človek ne sme odločati v trenutku razburjenja, da se ljudje včasih oddaljijo prav zato, da bi lahko bolje videli, kaj jim je pomembno, in da je treba razlikovati med občutkom, ki lahko mine, ter odločitvijo, katere posledice ostanejo.

Helena ga je poslušala, ne da bi ga prekinila, nato pa rekla: »Vidiš, točno o tem govorim. Vprašala bi te lahko, ali me ljubiš, ti pa bi mi razložil, kaj pomeni ljubezen.«

Takrat se mu je njena pripomba zdela krivična. Zdaj, ko je ležal na klopi, ga je prvič prešinilo, da morda ni bila, vendar tudi tega ni dolgo zadržal v sebi. Pod bokom je začutil nekaj trdega, segel z roko in izvlekel zmečkan list papirja, ki ga v temi ni mogel prebrati, zato ga je spustil na tla ter se ponovno naslonil.

»Prišla boš,« je rekel tiho, ne toliko njej kakor sebi.

Takrat je začutil roko na čelu.

Najprej so se ga dotaknili prsti, nato dlan, hladna in mirna, in dotik je bil tako naraven, da se ni prestrašil. Spomnil ga je na Heleno, ki je poleti prihajala iz vode in mu mokro dlan v šali položila na vrat, on pa se je vedno umaknil in jo prijel za zapestje. Tokrat se ni umaknil, temveč je zaprl oči še močneje in se skoraj nasmehnil.

»Vedela si, kje sem,« je rekel, nato pa po krajšem molku dodal: »Nisem mislil tako, kakor je zvenelo. Pravzaprav sem mislil, samo povedal sem narobe, kar je najbrž še slabše, ampak saj veš, kaj sem hotel povedati.«

»Ne vem.«

Glas ni bil Helenin.

Aleksander je odprl oči in se dvignil prehitro, zato se mu je park za nekaj trenutkov nagnil proti morju, nato pa se je počasi postavil nazaj na svoje mesto. Pred njim je stala mlada ženska, obrnjena proti svetilki tako, da njenega obraza ni mogel dobro razločiti; videl je temen plašč, lase, ki so ji padali ob obraz, in nekaj svetlega okoli vratu.

»Ste mi vi položili roko na čelo?« jo je vprašal.

»Vroče vam je.«

»To sem opazil. Sprašujem, ali ste bili vi.«

»Kdo drug pa?«

Aleksander se je dotaknil čela, kot da bi lahko na njem še našel sled njene dlani, nato pa jo nekoliko natančneje pogledal. »Čakam nekoga.«

»Vem.«

»Se poznava?«

Ženska je nekoliko nagnila glavo in ga opazovala brez zadrege, ki bi jo pričakoval od nekoga, ki se je ponoči sklonil nad neznanega človeka. »Vi mene ne poznate.«

»Vi pa mene?«

»Dovolj.«

Aleksander se je rahlo nasmehnil. »To je precej nenavaden odgovor.«

»Samo zato, ker ste navajeni daljših.«

Nekje v daljavi se je zaslišal vlak in Aleksander je obrnil glavo. Zvok je sprva prihajal tiho, nato je postajal močnejši in za nekaj trenutkov je lahko razločil enakomerno udarjanje koles ob tire, ki ga je poznal še iz otroštva. Poskusil je pogledati na uro, vendar kazalcev ni razločil, zato je žensko vprašal, koliko je ura.

»Prepozno.«

»To ni ura.«

»Za nekatere stvari je.«

Aleksander je vstal in se moral za trenutek oprijeti naslonjala klopi. »Moram na postajo. Ste prišli od tam?«

»Sem.«

»Potem ste morda videli žensko, visoko, s temnimi lasmi in svetlim plaščem. Imela je majhen kovček.«

»Videla sem veliko ljudi.«

»Nje ne bi zgrešili.«

»Zakaj ne?«

Hotel je reči, ker je drugačna, ker človek Heleno opazi, ker je on sam vedno vedel, kje v prostoru stoji, še preden jo je pogledal, toda nič od tega se mu ni zdelo primerno povedati neznanki, zato je samo dejal: »Ker jo iščem.«

»To pove nekaj o vas, ne o njej.«

Zdaj ga je ženska začela zanimati. »Kako vam je ime?«

»Eva.«

Ime mu ni pomenilo ničesar, in pozneje bo dolgo trdil, da ga je tisto noč slišal prvič, čeprav se bodo našli ljudje, ki bodo prisegali drugače.

Do postaje je tekel, kolikor je mogel, dvakrat se je moral ustaviti, enkrat ob drevesu in drugič pri nizkem kamnitem zidu, kjer se je sklonil in izbruhal vino, nato pa si je z rokavom obrisal usta in nadaljeval. Ko je prišel do postaje, je bila čakalnica skoraj prazna, za okencem pa je sedel moški z očali in časopisom, ki je ob Aleksandrovem prihodu samo za trenutek dvignil pogled.

»Vlak, ki je pravkar odpeljal proti Ljubljani,« je rekel Aleksander. »Kdaj je odšel?«

Moški je pogledal uro na steni. »Triindvajset sedemnajst.«

»Je res že odpeljal?«

Moški je odložil časopis in skozi okno pogledal prazne tire. »Če ga ni več tukaj, je to precej verjetno.«

»Ste videli žensko s svetlim plaščem in kovčkom?«

»Jaz prodajam vozovnice.«

»Nisem vprašal, kaj delate. Samo ali ste jo videli.«

»Če bi si zapomnil vsakega človeka, ki gre skozi to postajo, bi moral pozabiti ljudi, ki jih poznam.«

Aleksander je nekaj trenutkov molčal, nato pa rekel: »Imela je majhen kovček.«

»Na železniški postaji je to precej slab način za razlikovanje ljudi.«

Aleksander se je obrnil in odšel, še preden bi odgovoril nekaj, kar bi naslednje jutro obžaloval. Na peronu se je ustavil pod nadstreškom in gledal prazne tire, na katerih se je svetloba lomila tako, da so se mu zdeli mokri. Šele tam si je prvič dovolil pomisliti, da je Helena odšla, vendar je tudi takrat to v sebi imenoval možnost in ne dejstvo, saj je še vedno verjel, da lahko človek obdrži nadzor nad življenjem, če dovolj natančno ločuje med tistim, kar ve, in tistim, česar samo domneva.

»Iščete Heleno?« je zaslišal iz teme ob koncu perona.

Pod nadstreškom je stal visok moški širokih ramen in kadil. Aleksander ga ni poznal.

»Kdo ste?«

»Matej.«

»Kako veste, koga iščem?«

»Eva vas je videla.«

»Kaj hoče od mene? Rekla je, da me pozna.«

Matej je potegnil dim in pogledal proti tirom. »Potem vas pozna.«

»To ni odgovor.«

»Je.«

Aleksander je stopil nekoliko bliže. »Ljudje navadno povedo več, če želijo, da jih drugi razumejo.«

Matej je vrgel cigareto na tla in jo pohodil. »Zato se toliko motijo.«

Odšel je po peronu, Aleksander pa ga je gledal, dokler ni skoraj izginil v temi, nato je za njim zaklical: »Je Helena odšla?«

Matej se ni obrnil. »Je.«

»Sama?«

Tokrat se je ustavil, vendar samo za trenutek. »Ne.«

Helena je medtem sedela ob oknu vlaka in gledala svoj odsev, ki se je na steklu mešal s temo zunaj, medtem ko je nasproti nje sedela Sara, s katero od odhoda nista izmenjali skoraj nobene besede. Majhen kovček je stal med njunima nogama, Helena pa je obe roki držala na njem, kakor da bi se lahko premaknil, če bi ga izpustila.

»Ne glej me tako,« je nazadnje rekla.

Sara je pogledala skozi okno. »Kako?«

»Kot da čakaš, da si premislim.«

»Če bi hotela, da ostaneš, bi ti to povedala.«

Helena je umaknila roke s kovčka. »Ne gre samo za to, ali človek ostane ali odide. Gre tudi za to, kaj z odhodom povzroči, kaj pusti za seboj in ali je razlog, zaradi katerega je odšel, dovolj resničen, da lahko sprejme posledice.«

Sara jo je nekaj časa gledala. »Zato moraš oditi.«

»Zakaj?«

»Ker si iz odhoda naredila predavanje.«

»Ti vse poenostaviš.«

»Ti vse zapleteš.«

Helena je pogledala proti oknu. »Stvari so zapletene.«

»Ker je lažje govoriti o stvareh, kot povedati, česa te je strah.«

»Mene ni strah.«

Sara je samo pokimala.

»Resno mislim.«

»Saj vem.«

»Potem zakaj govoriš tako?«

Sara je z nogo ustavila kovček, ki se je ob vstopu vlaka v ovinek nekoliko premaknil. »Ker te je strah.«

Helena je nekaj časa molčala, nato pa tiše rekla: »Aleksander bo prišel na postajo.«

»Mogoče.«

»Prišel bo.«

»Potem bo videl, da je vlak odpeljal.«

»Ne gre samo za to, da odhajam. Poznam ga. Iz tega bo naredil razlago, s katero bo lahko živel še leta.«

Sara jo je pogledala naravnost v oči. »Helena, odšla si. Za nocoj je to dovolj.«

Helena ni odgovorila in prvič odkar sta sedli na vlak ni več pogledala proti vratom vagona, temveč je položila dlan na kovček in jo tam pustila, dokler niso mestne luči ostale za njima.

Lucija je sedela v majhni kuhinji in čakala. Predal pred njo je bil zaprt, čeprav ga je že večkrat pogledala, kakor da bi bilo v njem še vedno nekaj, česar tam ni več. Voda v loncu je zavrela že pred časom, zato je ugasnila plin, čaja pa si ni naredila; tudi plašča ni slekla, kakor da bo vsak trenutek morala nekam oditi.

Ko je nekdo potrkal, je najprej zaslišala tri udarce, nato premor in še enega. Trkanje je poznala. Odprla je vrata in pred njo je stal David, njegov plašč pa je bil temnejši po ramenih, kakor da je prišel skozi vlago ali rahel dež, čeprav Lucija ni pogledala skozi okno, da bi preverila vreme.

»Sama si?« je vprašal.

»Sem.«

»Lahko vstopim?«

Lucija se je umaknila, David pa je stopil v kuhinjo in brez običajnega pozdrava vprašal: »Je bila tukaj?«

»Pozno popoldne.«

»Sama?«

»Ko je prišla, da.«

David je slekel plašč in ga obesil na kljuko. »Kaj je hotela?«

Lucija ga je pogledala. »Zakaj?«

»Ker Eva ni prišla samo k tebi. Če bo vsak obdržal svoj del zase, bomo jutri vedeli prav toliko kot danes.«

»Potem naj vsak pove svojega.«

»Nimamo časa čakati, da bodo vsi pripravljeni.«

»Svet se nikoli ne postavi lepo.«

»Prav to ti govorim.«

Lucija je položila roko na zaprt predal. »Ne. Ti govoriš veliko.«

David jo je nekaj trenutkov gledal, nato pa rekel: »Aleksander danes ne bo prišel.«

»Mogoče.«

»Videl sem ga.«

Lucija je zaprla predal. »Kje?«

»V mestu.«

»To ni kraj.«

David se je obrnil po plašč. »Z njim nocoj ni mogoče govoriti.«

»Nisem vprašala, kakšen je. Vprašala sem, kje si ga videl.«

David ni odgovoril in Lucija ga ni vprašala tretjič. Odprla mu je vrata, počakala, da stopi na hodnik, nato pa rekla: »Eva je bila tukaj.«

David je obstal in prvič, odkar je vstopil, ni našel stavka, v katerega bi lahko skril odgovor.

V avtomobilu na drugi strani ulice je sedel Tomaž in skozi vetrobransko steklo opazoval Lucijino hišo. Fotoaparat je imel na sedežu poleg sebe; fotografiral je že od mladosti, sprva v očetovi delavnici in pozneje ob svojem delu, predvsem zato, ker je zgodaj ugotovil, da ljudje naslednjega dne zelo samozavestno pripovedujejo, kje so bili prejšnji večer, tudi kadar se motijo.

Ko je David prišel iz hiše, ga je fotografiral, pogledal na uro in na rob časopisa zapisal 23.48, nato pa ponovno usmeril pogled proti osvetljenemu kuhinjskemu oknu. Čakal je pet minut, potem deset in nazadnje skoraj petnajst, preden je na koncu ulice zagledal žensko, ki je hitro hodila proti hiši in je imela okoli vratu nekaj svetlega.

Ko je stopila pod ulično svetilko, jo je prepoznal in dvignil fotoaparat. Ženska se je ustavila pred Lucijinimi vrati, vendar ni potrkala; nekaj trenutkov je samo stala tam, nato pa se je obrnila in pogledala naravnost proti avtomobilu.

Tomaž je počasi spustil fotoaparat. »To pa ne bo dobro,« je rekel sam sebi, kajti ženska je bila Eva, on pa je bil skoraj prepričan, da jo je pred manj kot eno uro videl oditi v povsem nasprotno smer.

Ko se je Aleksander vrnil v park, ni vedel, zakaj se vrača prav tja, morda pa človek, ki izgubi kraj, kamor je nameraval priti, res najprej poišče mesto, kjer je bil nazadnje še prepričan, da nekam gre. Klop je bila prazna in Eve ni bilo nikjer, na tleh pa je še vedno ležal zmečkani list papirja, ki ga je prej odvrgel.

Tokrat ga je pobral. Papir se mu je pod prsti zdel vlažen, črnilo na nekaterih mestih razmazano, vendar je stavek še lahko prebral: Aleksander, če prideš na postajo, boš prepozen. Če ostaneš v parku, bo še čas.

Prebral ga je dvakrat, obrnil papir in pogledal še drugo stran, na kateri ni bilo ničesar, nato pa ga spravil v žep. Prav tedaj je zaslišal korake, ki so prihajali iz smeri morja, zato je poklical Evo, vendar mu nihče ni odgovoril.

Šel je po poti med drevesi navzdol, do starega kamnitega zidu in ozke ceste proti obali, kjer svetilk skoraj ni bilo več. Nekje spodaj je zaslišal glas, nato še drugega, moškega, vendar zaradi vetra ni mogel razločiti besed in ni vedel, ali se človeka prepirata ali samo govorita glasneje, da bi se slišala.

Potem je nekdo zakričal.

Krik je bil kratek, vendar je Aleksander obstal in čakal, če se bo ponovil. Ni se. Slišal je veter med drevesi, morje pod cesto in lasten dih, prehiter zaradi teka ali vina, morda zaradi nečesa tretjega, česar takrat še ni znal poimenovati. Mnogo let pozneje se bo sam s seboj prepiral, ali je krik tisto noč res slišal ali pa ga je njegov spomin dodal šele potem, ko je izvedel, kaj se je zgodilo.

Iz teme je prišel Matej. Hodil je hitro, dokler ni zagledal Aleksandra, potem se je ustavil.

»Kaj je bilo spodaj?« ga je vprašal Aleksander. »Nekoga sem slišal.«

Matej je pogledal proti poti za seboj. »Pojdite domov.«

»Kdo je tam?«

»Nihče.«

»Slišal sem glas.«

»Potem ste ga slišali.«

Aleksander je hotel stopiti mimo njega, toda Matej ga je prijel za roko. »Ne.«

»Spustite me.«

Matej ga je spustil. Takrat je Aleksander na njegovem rokavu opazil temen madež, ki bi lahko bil kri, lahko blato ali samo senca mokre tkanine; v tisti svetlobi ni mogel vedeti, kaj vidi, Matej pa je opazil njegov pogled in rokav brez naglice obrnil nekoliko k telesu.

Nobeden ni vprašal ničesar.

Mnogo let pozneje bo Aleksander še vedno prepričan, da je tisto noč deževalo, Helena se bo spominjala kapelj na oknu, David mokrote na plašču, Lucija pa temnih lis, ki jih je njegov plašč pustil ob vratih. Na Tomaževih fotografijah se bo pločnik svetil, kakor se pogosto sveti po dežju, in če bi kdo vprašal prvih pet, bi dobil skoraj enak odgovor, zaradi česar bi se zdelo, da je vsaj ta majhna podrobnost tiste noči zanesljiva.

Matej bo rekel, da ni deževalo.

Sara bo po dolgem premisleku odgovorila, da ne ve.

Meteorološki zapis, ki ga bodo našli mnogo pozneje, bo kazal jasno noč brez padavin.

Do takrat bo minilo skoraj štirideset let in vsak izmed njih bo preživel svoje življenje dovolj daleč od tiste noči, da bo lahko verjel, da jo je pustil za seboj. Helena bo zgradila življenje, za katero tistega večera še ni vedela, ali si ga želi; Lucija bo desetletja hranila tuje stvari in obljube, ker bo verjela, da je neposeganje najčistejša oblika zvestobe; David bo postal človek, ki mu bodo drugi brez pomisleka zaupali svoje; Matej bo večino let preživel na morju, kjer so bile razdalje dovolj velike, da se mu ni bilo treba vračati; Sara bo odšla dlje, kot je tistega večera nameravala; Tomaž bo obdržal fotografijo, ki je ne bo pokazal nikomur.

Aleksander pa bo iz tiste noči naredil drugačno zgodbo, dovolj bolečo, da ji bo verjel, in dovolj preprosto, da bo z njo mogoče živeti. V njej bo moški, ki je na železniški postaji zamudil žensko, ki jo je ljubil, in bo potem mnogo let premišljeval, kaj bi se zgodilo, če bi vstal s klopi nekaj minut prej, manj pil, manj govoril, bolje poslušal ali jo tistega večera preprosto prosil, naj ostane.

Eve se skoraj ne bo spominjal. Še manj poti proti morju, krika iz teme in madeža na Matejevem rokavu. Od vsega bo najjasneje ostala hladna dlan na njegovem vročem čelu in tudi pri njej čez leta ne bo več vedel, ali se ga je Eva res dotaknila ali pa je roko, ki si jo je tako dolgo želel pripisati Heleni, njegov spomin samo položil na napačen obraz.

Tiste noči je vedel samo, da je Helena odšla, vse drugo pa je lahko še ostalo v temi, dovolj veliki, da je vanjo vsak izmed njih spravil nekaj svojega, in dovolj potrpežljivi, da je vse to hranila veliko dlje, kakor bi zmogel katerikoli izmed njih.

II

Skoraj štirideset let pozneje je Aleksander stal pred oknom svojega stanovanja in opazoval človeka na drugi strani ulice, ki je že tretjič v desetih minutah pogledal proti vhodu, čeprav se je trudil, da bi bilo videti, kakor da čaka avtobus. Avtobusne postaje tam ni bilo že več kot šest let. Aleksander je to vedel, ker je nekoč zaradi nje vsak večer poslušal zaviranje in speljevanje avtobusov, potem pa so postajo prestavili za dva vogala in je šele po nekaj tednih opazil, da je ulica postala tišja. Človeka spodaj ni poznal, ali pa ga ni prepoznal, kar v zadnjih letih ni bilo več isto, in prav zato se ni umaknil od okna. Opazoval ga je toliko časa, dokler ni neznanec segel v žep, pogledal na telefon in odšel proti križišču, ne da bi se še enkrat ozrl navzgor. Šele tedaj je Aleksander spustil zaveso, se vrnil k mizi in ponovno pogledal kuverto, ki je ležala med jutranjim časopisom in skodelico hladne kave.

Kuverta ni imela znamke in na njej ni bilo pošiljatelja. Njegovo ime je bilo napisano z modrim črnilom, z nekoliko nagnjenimi črkami, ki jih je poznal, vendar ni mogel takoj povedati, od kod. Prav to ga je motilo. Če bi bil rokopis popolnoma tuj, bi pismo odprl brez pomisleka; če bi ga prepoznal, bi vedel, čigav glas naj pričakuje. Tako pa je sedel pred njim že skoraj eno uro in si dopovedoval, da ne odlaša zaradi strahu, temveč zato, ker je pri stvareh, ki pridejo brez pojasnila, pametno najprej ugotoviti njihov izvor. Ta razlaga mu je bila všeč, ker je zvenela razumno in ni od njega zahtevala ničesar drugega kakor še nekaj časa.

Telefon je zazvonil, preden se je odločil. Na zaslonu ni bilo imena, samo številka, ki je ni imel shranjene, zato je pustil, da je zvonilo do konca. Čez nekaj sekund je zazvonilo ponovno. Tokrat se je oglasil in rekel samo svoje ime, kakor je počel vedno, kadar ni vedel, kdo kliče.

»Še vedno najprej poveš, kdo si, šele potem vprašaš, kdo je drugi,« je rekla ženska. Glas je bil starejši, kot ga je nosil v spominu, vendar je način, kako je izgovorila besedo »drugi«, ostal skoraj nespremenjen. Aleksander se je naslonil na stol in pogledal kuverto. »Lucija,« je rekel, pri čemer ni bilo v njegovem glasu toliko presenečenja, kot bi ga pričakoval sam. »Dolgo je tega.« Lucija je na drugi strani za nekaj trenutkov molčala, nato pa odgovorila: »Dolgo je samo, če šteješ leta. Če čakaš, ni.«

Aleksander je vstal in ponovno stopil k oknu, čeprav človeka na drugi strani ulice ni bilo več. »Predvidevam, da si ti pustila kuverto.« Lucija mu ni odgovorila neposredno. »Je prišla do tebe?« ga je vprašala. »Če govoriš o kuverti na moji mizi, potem je. Če pa govoriš o čem drugem, boš morala biti natančnejša.« Lucija je tiho izdihnila, kakor je počela že nekoč, kadar je menila, da je povedal več, kot je bilo potrebno. »Vedno si znal iz vprašanja narediti hodnik,« je rekla. »Človek gre vanj, potem pa ne ve več, pri katerih vratih je hotel vstopiti.« Aleksander se je skoraj nasmehnil. »Ti pa si še vedno prepričana, da je mogoče vse povedati v enem stavku.« »Kar je pomembno, navadno je.«

Na mizi je kuverta ostajala zaprta. Aleksander jo je prijel med prste, vendar je ni odprl. »Kaj je v njej?« je vprašal. »Nekaj, kar sem hranila predolgo.« »To ni odgovor.« »Je dovolj.« »Zame ne.« Lucija je utihnila, in ker je Aleksander poznal njen molk, je vedel, da je s tem pogovorom prišla do mesta, kjer je ne bo mogoče premakniti z nobenim dodatnim vprašanjem. Nekoč ga je to jezilo. Zdaj ga je skoraj pomirjalo, ker je pomenilo, da je vsaj nekaj na svetu ostalo nespremenjeno. »Odpri jo,« je rekla. »Potem pridi.«

»Kam?« Lucija mu je povedala naslov hiše nad morjem. Aleksander ga ni poznal, poznal pa je cesto, ki je vodila tja, in ob njenem imenu se mu je v mislih za trenutek pokazal star kamniti zid, mokra pot med drevesi in nekaj temnega na rokavu človeka, ki ga skoraj štirideset let ni videl. Slika je izginila tako hitro, da bi jo lahko imel za naključje, če ne bi obenem začutil znanega pritiska pod prsnico, ki se mu je včasih pojavil brez razloga in prav tako brez razloga izginil. »Kdo bo tam?« je vprašal. »Tisti, ki še lahko pridejo.« »To zveni, kot da je kdo umrl.« Tokrat je Lucija molčala nekoliko dlje. »Je,« je rekla. »Helena.«

Aleksander je ostal pri oknu. Na ulici je ženska v svetlem plašču vodila otroka za roko, dostavni avtomobil je ustavil pred sosednjo hišo in nekdo je na balkonu stresal majhno preprogo, vse tako vsakdanje, da se mu je zdelo skoraj neprimerno, da se je v istem trenutku nekaj, kar je štirideset let obstajalo nekje zunaj njegovega življenja, dokončno končalo. Ni vprašal, kdaj je umrla. Najprej je hotel vprašati, kako, potem pa se mu je tudi to zdelo napačno, saj način smrti ne pove ničesar o življenju, razen če človek potrebuje zadnji dogodek, da bi z njim razložil vse prejšnje. »Je bila bolna?« je vendarle vprašal. Lucija je odgovorila: »Bila je stara.« Aleksander je zaprl oči. »To ni bolezen.« »Tudi odgovor ni vedno razlaga.«

Ko je prekinil zvezo, je nekaj časa držal telefon v roki, nato ga položil poleg kuverte in sedel. Helenine smrti ni znal postaviti v svoje življenje. Če bi ga kdo prejšnji dan vprašal, ali je kdaj pomislil nanjo, bi najbrž odgovoril, da se človek občasno spomni ljudi, ki so bili nekoč pomembni, in da spomin sam po sebi ne pomeni, da si želi njihove vrnitve. To bi bilo res. Bilo bi tudi nepopolno. V resnici je Helena v njem obstajala na nenavaden način, ne kot ženska, ki bi jo še vedno čakal, temveč kot vrata, ki jih je nekoč zaprl in potem vse življenje hodil mimo njih, ne da bi preveril, ali so zaklenjena.

Kuverto je odprl z nožem za papir. V njej ni bilo pisma, temveč fotografija in manjši, že porumenel list, prepognjen na štiri dele. Najprej je vzel fotografijo. Na njej je bila železniška postaja ponoči, vendar je bila slika zaradi starosti in slabe svetlobe nejasna; pod nadstreškom je stalo več ljudi, nekdo je bil obrnjen proti vlaku, nekdo drug proti fotografu, na desnem robu pa je bil moški v temnem plašču, ki mu je bil podoben. Aleksander je fotografijo približal svetlobi in takoj opazil, da je datum na belem robu zapisan z roko. Poznal je datum. Dolga leta ga je poznal predvsem kot noč, ko je Helena odšla.

Na zadnji strani fotografije je pisalo: »Nihče ni videl vsega.« Pod stavkom ni bilo podpisa. Aleksander je papir obrnil še enkrat, kakor da bi se lahko na njem pojavil dodaten podatek, če ga pogleda dovolj natančno, nato pa razprl drugi list. Na njem je bila samo ena poved: »Vprašaj Tomaža, zakaj je naredil dve fotografiji in štirideset let pokazal samo eno.«

Aleksander je list položil na mizo. Tomaževega obraza se je spomnil šele po nekaj trenutkih, najprej kot mladega človeka z nekoliko predolgimi lasmi in fotoaparatom, ki ga je nosil s seboj tudi takrat, ko ni bilo ničesar vrednega fotografiranja, nato pa še kot nekoga, ki je nekoč v gostilni rekel, da ljudje največ lažejo takrat, ko so popolnoma prepričani, da govorijo resnico. Aleksander mu je takrat odgovoril, da je to samo všečen paradoks, Tomaž pa je skomignil in rekel, da so všečni paradoksi včasih uporabnejši od grdih dejstev, ker si jih ljudje vsaj zapomnijo.

V istem času, nekaj več kot sto kilometrov stran, je Tomaž sedel v sobi, ki je bila premajhna za vse predmete, ki jih ni hotel zavreči. Na policah so bile škatle z negativi, stare knjige, dva pokvarjena fotoaparata, kup časopisov in majhna lesena ladjica brez jambora, ki jo je pred mnogimi leti dobil od Mateja. Na mizi je imel povečevalno steklo in dve fotografiji. Ena je bila kopija istega posnetka, ki ga je Aleksander pravkar držal v rokah. Druga je bila posneta nekaj minut pozneje.

Tomaž je drugo fotografijo obrnil na hrbtno stran, čeprav je dobro vedel, kaj je tam napisano. Čas, ki ga je pozneje zapisal na hrbtno stran, je bil 23.26. Pod njim je mnogo pozneje z drugim pisalom dopisal vprašaj. Ni ga motilo, da se ne spomni natančne minute; motilo ga je, da je na negativu v ozadju še vedno mogoče razločiti zadnji vagon, čeprav je Aleksander tiste noči na postaji izvedel, da je vlak odpeljal ob 23.17. Če je bil zapis 23.26 pravilen, vagon takrat ne bi smel biti več tam. Če je fotografijo posnel pred odhodom vlaka, je čas zapisal narobe. Fotografija sama ni mogla povedati, katera od njegovih dveh gotovosti je bila napačna.

Telefon na mizi je zavibriral. Tomaž je pogledal sporočilo, ki je bilo kratko in brez pozdrava: »Jutri ob enajstih. Lucijina hiša. Helena je umrla.« Pošiljatelj je bil David. Tomaž je prebral dvakrat, nato pa napisal: »Katera Lucijina hiša?« Odgovor je prišel skoraj takoj in je vseboval naslov. Tomaž ga je poznal. »Seveda,« je rekel prazni sobi. »Če že kopljemo, kopljimo tam, kjer smo zakopali.«

David je medtem sedel v svoji ordinaciji, čeprav je že dve leti uradno delal samo tri dopoldneve na teden in tistega dne sploh ni imel pacientov. Na pisalni mizi pred njim je ležala stara kartoteka brez imena na platnici. Dolgo je ni odprl. V medicini se je naučil, da mora biti vsaka odločitev vezana na podatke, ki so bili človeku na voljo v trenutku, ko jo je sprejel, in da je poznejše znanje nevaren sodnik, ker se pretvarja, da je bilo od nekdaj navzoče. To je več desetletij govoril mladim zdravnikom in v to je verjel. Težava je bila samo v tem, da je isto načelo uporabljal tudi za tisto noč.

Ko je v ordinacijo vstopila Sara, ni potrkala. David je dvignil pogled, jo prepoznal in se skoraj nehote vzravnal. Bila je starejša, seveda, lasje so ji posiveli in obraz je bil ožji, vendar je še vedno vstopala v prostor tako, kakor da je odločitev o njenem prihodu že sprejeta in drugi lahko samo ugotovijo, kaj bodo z njo naredili. »Nisi se veliko spremenil,« je rekla. David se je nasmehnil. »To pri najinih letih navadno pomeni, da človek slabo vidi.« Sara je odložila torbo na stol. »Ne. Pomeni, da še vedno sediš za mizo, ko bi moral biti drugje.«

David je pogledal proti vratom. »Kako si vedela, da sem tukaj?« Sara je sedla, ne da bi počakala na povabilo. »Lucija.« »Seveda.« »Ne govori tako. Ona je edina med nami, ki je štirideset let naredila točno to, kar je rekla, da bo naredila.« David je položil dlan na kartoteko. »In kaj naj bi to pomenilo?« Sara je pogledala njegovo roko. »Da je kuverto hranila.« David je prste umaknil s platnic. »Nisem vprašal po kuverti.« »Vem. Zato sem jo omenila.«

Nekaj trenutkov sta se gledala. David je bil prvi, ki je pogled umaknil, vendar samo zato, ker je hotel zapreti kartoteko, ki je bila že zaprta. »Helena je umrla,« je rekel. Sara je pokimala. »Vem.« »Mislil sem, da boš rekla kaj več.« »Kaj naj rečem?« »Bili sta prijateljici.« Sara je počasi stresla z glavo. »Ne uporabljaj preteklosti, da bi naredil stvari lepše. Bili sva dve ženski na istem vlaku. Potem sva nekaj časa hodili v isto smer. To ni isto.« David je hotel nekaj odgovoriti, vendar ga je prehitela. »In ne sprašuj me, ali mi je žal. Žal mi je. To ničesar ne popravi.«

David je vstal in stopil k omari, kjer je imel kozarce in steklenico vode. »Vsi bomo jutri pri Luciji,« je rekel, medtem ko je nalival. »Mislim, da je po tolikem času mogoče koristno, da poskušamo ločiti dejstva od poznejših interpretacij, predvsem zato, ker smo bili takrat mladi, čustveno vpleteni in pod precejšnjim pritiskom, zaradi česar so naši spomini nujno selektivni. Če bomo vsak povedali, česa se dejansko spomnimo, ne pa tega, kar smo si pozneje razložili, bi morda lahko—« Sara ga je ustavila z dvignjeno roko. »David, še vedno govoriš, kadar nočeš povedati.«

Obrnil se je proti njej. »Kaj naj bi povedal?« Sara je pogledala kartoteko. »Zakaj jo imaš.« David ni odgovoril. »Štirideset let je minilo,« je nadaljevala. »Če je samo stara kartoteka, jo odpri. Če ni, jo skrij bolje.« David je počasi sedel. »Takrat sem naredil, kar sem lahko.« Sara je ostala mirna. »Tega te nisem vprašala.« »Bilo nas je več, razmere so bile nejasne, informacije nepopolne in odločitev je bilo treba sprejeti hitro.« »Tudi tega ne.« David je prvič povzdignil glas. »Kaj potem hočeš od mene?« Sara ga je gledala brez jeze. »Da enkrat uporabiš manj besed.«

Dolgo ni bilo slišati ničesar razen rahlega brnenja hladilnika v sosednjem prostoru. David je pogledal svoje roke in nazadnje rekel: »Nisem šel.« Sara je pokimala, vendar v njenem obrazu ni bilo zmagoslavja. »Tako,« je rekla. »Zdaj se lahko pogovarjava.«

Matej je istega popoldneva sedel na pomolu ob majhni barki, ki je že nekaj let ni več vozil daleč od obale. Vrv je držal v roki in jo počasi pregledoval po vsej dolžini, čeprav je dobro vedel, da je brezhibna. Človek, ki je delal v sosednjem privezu, ga je vprašal, ali gre jutri na morje, Matej pa je odgovoril, da ne. Ko ga je mož vprašal, ali bo slabo vreme, je Matej samo odkimal. »Potem pa kam greš?« je vprašal. Matej je vrv položil na palubo. »Nazaj.« Mož se je zasmejal, ker je mislil, da gre za šalo, Matej pa mu ni pojasnil, da se človek lahko vrača v kraj, iz katerega nikoli zares ni odšel.

V žepu je imel Lucijino sporočilo, čeprav bi ga lahko prebral na telefonu. Prepisal ga je na majhen list, ker telefonom ni zaupal za stvari, ki naj bi ostale. Na njem so bile samo tri vrstice: »Helena je umrla. Jutri ob enajstih. Pridi.« Lucija ni dodala razloga in Matej ga ni potreboval. Vedel je, da ga ne bi poklicala zaradi pogreba. Če bi šlo samo za smrt, bi mu sporočila datum in kraj. Beseda »pridi« je pomenila nekaj drugega.

Ko se je stemnilo, je Aleksander še vedno sedel za mizo s fotografijo pred seboj. Poskusil je poklicati Tomaža, vendar številka, ki jo je našel v starem imeniku, ni več obstajala. Nato je poiskal Davida, čigar ime se je pojavljalo na spletnih straneh klinike, kjer je nekoč delal, vendar ni poklical niti njega. Ni vedel, kaj bi vprašal. Človek lahko štirideset let verjame, da ga zanima resnica, potem pa odkrije, da je bilo njegovo življenje urejeno prav zato, ker je ni iskal dovolj natančno.

Fotografijo je še enkrat dvignil proti svetlobi. Moški na desnem robu je imel glavo obrnjeno vstran, zato obraza ni bilo mogoče jasno videti, vendar je drža telesa, nekoliko spuščena leva rama in način, kako je roko držal ob plašču, Aleksandra neprijetno spominjal nase. Dolgo je gledal samo to postavo, dokler ni opazil nečesa, kar je bilo ves čas pred njim. Nekaj korakov za moškim je stala mlada ženska s svetlim šalom okoli vratu.

Eva, je pomislil, vendar ime ni prišlo skupaj z obrazom. Prišel je samo občutek hladne dlani na čelu in stavek, ki ga je morda slišal ali pa ga je v vseh teh letih sestavil iz drugih besed: če ostaneš v parku, bo še čas. Poskusil se je spomniti, kaj se je zgodilo potem, in pred njim se je za trenutek odprla ozka pot proti morju, tako jasna, da je skoraj zavohal mokro zemljo, nato pa se je spomin prekinil pri Matejevi roki na njegovem rokavu.

Aleksander je fotografijo odložil in šele takrat opazil, da se mu roke tresejo. Ni jih skril. V stanovanju ni bilo nikogar, pred komer bi jih moral, in prav to ga je nenadoma prizadelo bolj kot novica o Helenini smrti. Štirideset let je iz tiste noči ohranil zgodbo o ženski, ki je odšla, ker je bila to zgodba, v kateri je lahko bil žalosten, ne da bi moral biti kriv. Zdaj je prvič pomislil, da morda ni pozabil najhujšega zato, ker bi bil spomin šibek, ampak zato, ker je bil nekoč dovolj močan, da je vedel, česa ne sme ohraniti.

Naslednje jutro je odšel proti morju prej, kot je bilo potrebno. Fotografijo in porumeneli list je spravil v notranji žep plašča, kuverto pa pustil na mizi, potem se je že pri vratih vrnil ponjo in jo vzel s seboj. Ko je sedel v avtomobil, je nekaj časa držal roke na volanu, ne da bi zagnal motor. Pred njim je bila cesta, ki jo je poznal, čeprav se po njej ni peljal več desetletij, in nekje na njenem koncu hiša, v kateri naj bi ga čakali ljudje, ki jih je nekoč poznal drugače, kot jih bo poznal danes.

Ni vedel, ali gre po resnico. Beseda se mu je prvič zdela prevelika za tisto, kar je iskal. Morda je šel samo preverit, ali se šest ljudi iste noči lahko spominja tako drugače, da sedmi nazadnje ne ve več niti tega, kdo je bil. Zagnal je motor in odpeljal, medtem ko je mesto za njim počasi ostajalo prazno v vzvratnem ogledalu; šele ko je prišel na cesto ob morju, je opazil svetlobo, ki se je lomila na gladini, in za trenutek ga je prešinilo, da je bilo morje ves ta čas tam, ne glede na to, česa se je kdo spominjal.

III

Lucijina hiša je stala nekoliko nad cesto, dovolj visoko, da se je med dvema cipresama videlo morje, vendar ne toliko, da bi človek ob prihodu najprej opazil razgled. Najprej je opazil kamnite stopnice, obrabljene na sredini, železno ograjo, ki jo je sol na več mestih načela, in okno v pritličju, za katerim je gorela luč, čeprav je bilo do enajstih še skoraj pol ure. Aleksander je avtomobil pustil nekoliko niže, na majhnem razširjenem delu ceste, in zadnjih nekaj deset metrov prehodil peš. Ni se mu mudilo. Med vožnjo si je večkrat rekel, da prihaja prezgodaj zato, ker ni vedel, koliko časa bo potreboval, in ne zato, ker bi se hotel izogniti prihodu pred drugimi, vendar je ob pogledu na dva avtomobila ob hiši razumel, da je bila tudi ta razlaga samo ena od tistih, s katerimi si je že od mladosti pomagal, kadar je želel lastnemu ravnanju pripisati bolj urejen razlog, kot ga je v resnici imelo.

Vrata mu je odprla Lucija, še preden je potrkal. Bila je manjša, kot se je spominjal, ali pa se je samo nekoliko sključila, obraz pa je imel tisto isto mirnost, ki jo je nekoč pri njej zamenjeval za blagost in šele pozneje razumel, da je bila pogosto nekaj tršega. Ni ga objela in mu ni ponudila roke. Pogledala ga je od čevljev do obraza, kakor da preverja, ali je res prišel ves, nato pa stopila vstran. »Zgodaj si,« je rekla. Aleksander je pogledal uro. »Sedemindvajset minut. Pri poti, ki je nisem prevozil skoraj štirideset let, se mi to ne zdi pretirano.« Lucija je zaprla vrata za njim. »Meni se.«

V predsobi je viselo pet plaščev, čeprav je Aleksander zunaj videl samo dva avtomobila. Eden od plaščev je bil težak, temno moder in na ramenih nekoliko obledel, zato je še preden je stopil v dnevno sobo vedel, da je Matej že tam. Takšne stvari so ga vedno presenetile; človek lahko pozabi glas, datum ali obraz, potem pa po štiridesetih letih prepozna način, kako nekdo obeša plašč. »Kdo je prišel?« je vprašal. Lucija je šla pred njim po hodniku. »Če stopiš še tri korake, ti ne bo treba spraševati.« Aleksander ji je sledil in pomislil, da se je njen besedni zaklad morda zmanjšal, vendar so besede, ki jih je obdržala, postale težje.

Matej je stal pri odprtem oknu, Tomaž pa je sedel ob mizi in pregledoval nekaj v veliki rjavi ovojnici. Ko je Aleksander vstopil, je Tomaž najprej dvignil pogled, nato pogledal uro na zapestju in šele potem vstal. »Torej ura še dela,« je rekel. Aleksander ni vedel, ali govori o njegovi ali svoji. »Tomaž.« »Za zdaj še.« Tomaž mu je ponudil roko, ki je bila suha in presenetljivo topla. Matej se ni premaknil od okna. Aleksander je stopil do njega in nekaj trenutkov sta stala dovolj blizu, da bi se morala pozdraviti, vendar nobeden ni našel razloga, da bi to storil prvi. Nazadnje je Aleksander rekel: »Dolgo je.« Matej je pogledal morje. »Je.« To je bilo vse.

Aleksander je sedel na stol nasproti Tomaža. Na mizi je bila kava, kruh, krožnik s sirom in šest kozarcev, postavljenih tako enakomerno, da je bilo očitno, da jih je razporedila Lucija. Sedmi kozarec je stal nekoliko stran, ob zaprti leseni škatli na drugem koncu mize. Aleksander ga je opazil, vendar ni vprašal. Tomaž je sledil njegovemu pogledu. »Tudi jaz sem štel,« je rekel. Lucija, ki je prinesla še eno skodelico, ga je pogledala. »In?« »Šest nas je živih.« »Tega nisem pozabila.« Tomaž je prikimal proti sedmemu kozarcu. »Dobro. Samo preverjam, ali gre za simboliko ali slabo aritmetiko.« Lucija je postavila skodelico pred Aleksandra. »Za Heleno je.« Tomaž je prvič ostal brez pripombe.

Aleksander je pogledal prazen stol ob kozarcu in začutil odpor, ki ga ni pričakoval. Zdelo se mu je nepravično, da je Helena navzoča prav zdaj, ko je ne more ničesar vprašati, in da so ji s praznim stolom dali mesto, s katerega ji ne bo treba pojasniti ničesar. Hotel je to povedati, vendar je v istem trenutku zaslišal avtomobil na dvorišču. Lucija se ni premaknila. »David,« je rekla. Tomaž je pogledal skozi okno. »Ali Sara.« Matej je brez obračanja dodal: »Oba.« Čez nekaj trenutkov sta se na hodniku zaslišala dva različna koraka, Davidovi enakomerni in nekoliko počasnejši ter Sarini hitri, kakor da je hodnik samo nepotrebna razdalja med vrati in prostorom, kamor je namenjena.

David je vstopil prvi, vendar se je takoj umaknil, da je Sara stopila mimo njega. Aleksandra je pozdravil z rahlim priklonom glave, Mateju ponudil roko in Tomažu rekel, da ga je dobro videti, čeprav iz njegovega obraza ni bilo mogoče razbrati, ali to tudi misli. Sara ni pozdravila nikogar posebej. Postavila se je sredi sobe, jih preštela in rekla: »Vsi.« Lucija je zaprla vrata. »Vsi, ki lahko odgovorijo.« Sara je pogledala prazen stol. »In ena, ki ne more.«

David je sedel najbliže leseni škatli in jo skoraj takoj opazil. »Predvidevam, da je to razlog, zaradi katerega smo tukaj,« je rekel. Lucija je sedla nasproti njega. »Ne.« David je nekoliko dvignil obrvi. »Potem bi bilo koristno, da na začetku določimo, kaj pravzaprav poskušamo narediti, ker je od tega odvisno, kako bomo razumeli stvari, ki jih bo vsak od nas povedal. Če smo se zbrali zaradi Helenine poslednje želje, je to nekaj drugega, kot če naj bi ponovno rekonstruirali dogodke izpred štiridesetih let, in še nekaj tretjega, če—« Sara je odložila torbo na tla. »Prišli smo, ker nas je Lucija poklicala.« David jo je pogledal. »To vem.« »Potem že imamo začetek.«

Lucija ni poskušala pomiriti njunega starega načina pogovora, ki se je, kakor je Aleksander opazil, vrnil hitreje kot obrazi, temveč je vstala, odprla predal stare kredence in iz njega vzela šest kuvert. Vsaka je bila drugačne velikosti, vse pa so imele na sprednji strani ime, napisano z isto roko. Položila jih je na mizo tako, da je bila vsaka pred človekom, ki mu je pripadala. Aleksander je takoj prepoznal pisavo s kuverte, ki jo je dobil prejšnji dan. »Helena?« je vprašal. Lucija je pokimala. »Prinesla jih je pred sedmimi leti.«

V sobi se je nekaj spremenilo, čeprav se ni nihče premaknil. Aleksander je pogledal Helenin prazen stol, potem kuverto pred seboj. »Pred sedmimi leti?« je vprašal. »In ti si sedem let čakala?« Lucija je zložila roke v naročju. »Tako je hotela.« David se je nagnil naprej. »To pomeni, da si ves ta čas vedela, da obstajajo navodila za primer njene smrti, in nisi nikomur ničesar povedala?« Lucija ga je pogledala. »Bila je živa.« »To ni odgovor na moje vprašanje.« »Je. Samo ni tvoj.«

Tomaž je svojo kuverto dvignil proti svetlobi, ne da bi jo odprl. »Sedem let je dovolj, da človek pozabi, kaj je napisal, in dovolj malo, da ga še vedno lahko preseneti,« je rekel. Sara je že segla po svoji. »Ali jih lahko odpremo ali moramo najprej poslušati pravila?« Lucija je pogledala proti škatli. »Najprej eno.« »Seveda,« je rekla Sara. »Vedno je eno pravilo pred stvarjo, ki jo hočeš narediti.« Lucija se ni užalila. »Helena je rekla, da jih odpremo skupaj in da vsak svoje prebere sam. Potem lahko pove, kar hoče.« Matej je prvič pogledal od okna proti mizi. »Lahko tudi nič?« »Lahko.« Matej je sedel.

Aleksander je kuverto držal med prsti in čakal, čeprav ni vedel, na kaj. Na mizi je bilo sedem kozarcev za šest živih, pred njimi šest pisem mrtve Helene, v leseni škatli pa nekaj, česar še niso poznali. Nihče ni dal znaka, vendar so kuverte skoraj istočasno odprli. Šest zvokov trganja papirja je bilo v tišini sobe nenavadno glasnih. Aleksander je iz svoje izvlekel en sam list. Helenina pisava je bila nekoliko večja, kot jo je imel v spominu, črke pa manj nagnjene. Prva vrstica je bila kratka: »Aleksander, če to bereš, ti ne morem več odgovoriti, in mogoče sem prav zato končno sposobna vprašati.« Pod njo je bilo napisano samo še: »Kje si bil med 23.21 in 23.38?«

Ni takoj dvignil pogleda. Čas je bil preveč natančen, da bi bil spomin, in prav zato je v njem vzbudil več nezaupanja kot vprašanje samo. Poskušal je priklicati tisto noč v vrstnem redu, ki ga je dolga leta poznal: park, Eva, postaja, Matej, pot proti morju, vendar so se dogodki v njegovi glavi razmaknili in med njimi so nastale praznine, ki jih prej ni opazil. »Kaj je napisala tebi?« je vprašal Tomaža. Tomaž je prepognil svoj list na polovico. »Če ti povem, potem ni več moje pismo.« »Vsi smo tukaj zaradi iste stvari.« »To je tvoja domneva.« Aleksander je pogledal Lucijo. »Je?« Lucija je rekla: »Ne vem.«

David je medtem prebral svoje pismo že drugič. Na njegovem obrazu ni bilo veliko videti, vendar je Sara opazila, da je palec položil čez spodnji del lista, kakor da zakriva eno vrstico tudi pred samim seboj. »Kaj ti je napisala?« ga je vprašala. David je list odložil. »Mislim, da bi bilo pametneje, če najprej ugotovimo, ali so vprašanja med seboj povezana, preden začnemo posamezne stavke jemati iz konteksta. Helena je bila izjemno natančna oseba in če je ta pisma pripravila pred sedmimi leti, je gotovo imela neko strukturo—« Sara ga je gledala. »Torej je zadela.« David je umolknil. »Kaj?« »Karkoli te je vprašala.«

Matej je svoje pismo prebral samo enkrat in ga položil predse z napisano stranjo navzdol. Tomaž ga je pogledal. »Kratko?« Matej je prikimal. »Koliko?« »Štiri besede.« Tomaž se je naslonil nazaj. »To je skoraj razkošje.« Matej ni odgovoril. Aleksander je hotel vprašati, katere štiri, vendar je ob pogledu na njegov obraz razumel, da bi bilo vprašanje zaman. Matej ni skrival stvari tako, da bi lagal; preprosto ni odprl vrat, če ni videl razloga, da bi kdo vstopil.

Sara je bila edina, ki je pismo položila na mizo tako, da so ga lahko vsi videli, vendar je bilo obrnjeno proti njej in od drugih dovolj daleč, da besed niso mogli prebrati. Nekaj časa je gledala Helenin prazen stol, nato pa rekla: »Mene je vprašala, zakaj sem jo tisto noč peljala na vlak, če sem vedela, da noče oditi.« Aleksander je dvignil glavo. Sara je nadaljevala, še preden bi jo lahko vprašal: »In odgovor je, da nisem vedela.« »Rekla si, da jo je bilo strah.« »Strah ni isto kot ne hoteti.« »Morda ne zate.« Sara se je obrnila proti njemu. »Ne začni. Ti si imel štirideset let za svoje razlage. Danes jih ne potrebujem.«

Aleksander je začutil staro potrebo, da bi pojasnil razliko med razlago in poskusom razumeti okoliščine, vendar se je ustavil. Prav to bi Helena pričakovala od njega, in nenadoma ga je razjezilo, da ga lahko mrtva še vedno tako natančno predvidi. »Dobro,« je rekel. »Potem samo dejstvo. Bila si z njo na vlaku.« Sara je pokimala. »Bila sem.« »Matej mi je tisto noč rekel, da ni odšla sama.« »Potem ti je povedal resnico.« Matej je ostal pri miru. Aleksander ga je pogledal. »Zakaj mi nisi povedal, s kom je?« Matej je odgovoril brez premisleka: »Nisi vprašal.«

Tomaž se je tiho zasmejal, vendar se je ob Aleksandrovem pogledu takoj zresnil. »Oprosti, ampak to je zelo Matejev odgovor. Človek mu lahko postavi napačno vprašanje in potem desetletja krivi njega, ker je dobil pravilen odgovor.« Aleksander je rekel: »Ti pa si očitno še vedno zadovoljen, če lahko vse spremeniš v opazko.« Tomaž je nekaj trenutkov vrtel kuverto med prsti. »Ne vsega. Samo stvari, pri katerih bi sicer moral povedati, da me je strah.« Prvič je njegova ironija izginila, še preden bi jo kdo lahko razbil.

Lucija je sedela nekoliko stran od mize in svojega pisma ni odprla. Sara je to opazila. »Zakaj ga ti ne prebereš?« Lucija je pogledala kuverto v svojih rokah. »Ker ni treba.« »Helena je rekla, da ga odpreš.« »Ne. Rekla je, da jih dam vam.« David je takoj dvignil pogled. »Torej tvoje ni od Helene?« Lucija je počasi položila kuverto na mizo. »Je.« »Potem ne razumem.« »Ni treba, da razumeš vse.« David je globoko vdihnil, vendar ga je Sara prehitela. »Pusti jo. Če je čakala sedem let, bo zdržala še deset minut.«

Tomaž je tedaj vzel iz rjave ovojnice dve fotografiji in ju položil na mizo. »Preden se vsi začnemo spominjati tako dobro, da bomo do kosila rešili preteklost, bi rad nekaj pokazal.« Prvo fotografijo je Aleksander poznal. Druga je bila temnejša, posneta z nekoliko drugačnega kota, na njej pa je bilo mogoče videti zadnji del vlaka in tri postave ob robu perona. Tomaž je s prstom pokazal na ročno zapisani čas na hrbtni strani. »Prvo sem označil z 23.18, drugo z 23.26. Aleksander je tisto noč izvedel, da je vlak odpeljal ob 23.17, na mojih posnetkih pa je še vedno tam. Čas sem dopisal pozneje in očitno vsaj nekaj v tem zaporedju ni zanesljivo. Fotografiji sami ne povesta, kaj.«

David se je nagnil bliže. »Negativi?« »Imam.« »Zaporedje posnetkov bi lahko določilo vsaj relativni vrstni red.« Tomaž ga je pogledal. »Hvala, doktor. Po štiridesetih letih sem tudi sam prišel do tega revolucionarnega spoznanja.« David je preslišal ton. »Potem jih moramo pregledati.« »Sem jih.« »In?« Tomaž je vzel drugo fotografijo ter jo obrnil proti njim. »Med tema dvema manjka en posnetek.«

Aleksander je začutil, kako se vsi pogledi za trenutek premaknejo proti njemu, čeprav ni bilo nobenega razloga, da bi bil manjkajoči posnetek povezan z njim. Prav ta odsotnost razloga ga je vznemirila. »Manjka na negativu?« je vprašal. »Ne. Manjka negativ.« Tomaž je govoril mirneje kot prej. »Izrezan je bil iz traku. Ne vem kdaj. Ko sem pred nekaj meseci ponovno odprl škatlo, ga ni bilo.« David je vprašal, kdo je imel dostop do negativov. Tomaž se je nasmehnil brez veselja. »Če bi odgovoril 'nihče', bi zvenelo zelo dramatično, pa tudi ne bi bilo res. Selil sem se štirikrat, enkrat sem imel poplavo v kleti, dve leti so bile škatle pri sestri in nekaj časa pri Luciji. Skratka, dovolj ljudi, da lahko vsak dobi svojo teorijo.«

Lucija je rekla: »Pri meni niso bili ti negativi.« Tomaž jo je pogledal. »Prepričana?« »Sem.« »Kako veš? Imel sem šest škatel.« »Pet.« Tomaž je prenehal vrteti fotografijo. »Kaj?« »Prinesel si pet škatel.« »Bilo jih je šest.« »Pri meni pet.« Tomaž jo je dolgo gledal, nato pa prvič tistega dne segel po kozarcu vode. »No,« je rekel, »to je neprijetno natančen podatek.«

David je hotel nekaj vprašati, vendar je Matej nenadoma vstal. Stol je po kamnitih tleh zdrsnil nekoliko glasneje, kot bi bilo potrebno. Stopil je do okna in ga zaprl. »Prepih,« je rekel, čeprav ni nikogar zeblo. Aleksander ga je opazoval in se spomnil tiste noči, temnega madeža na rokavu ter roke, ki ga je ustavila na poti proti morju. »Kaj je napisala tebi?« ga je vprašal. Matej je ostal ob oknu. »Nič zate.« »Morda pa je, če smo vsi tukaj zaradi iste noči.« »Nismo.« Aleksander se je nagnil naprej. »Kako veš?« Matej se je obrnil. »Ker ti misliš, da je bila samo ena.«

Nihče ni takoj razumel, kaj je hotel povedati. Aleksander je prvi pomislil, da govori o več različnih različicah istega dogodka, toda Matejev obraz ni dopuščal takšne abstraktne razlage. »Kaj pomeni, da ni bila samo ena noč?« je vprašal David. Matej je pogledal Lucijo, kakor da odločitev o odgovoru ni samo njegova. Lucija ni prikimala in ni odkimala. Sara je rekla: »Če že vsi čakamo na dovoljenje, ga ne bo. Povej.« Matej je sedel nazaj. »Eva je prišla k meni večer prej.«

Aleksander je začutil, da se je nekaj v zgodbi, ki jo je nosil toliko let, premaknilo za en sam korak, vendar je bil ta korak dovolj velik, da se je vse drugo znašlo na drugem mestu. »Zakaj?« je vprašal. Matej je pogledal pismo pred seboj. »Hotela je na ladjo.« »Kam?« »Stran.« »Od česa?« Matej je dvignil pogled. »Od nekoga.« Aleksander je čakal. »Od koga?« Matej je rekel: »Ni povedala.«

David je sklenil roke na mizi. »To je pomemben podatek, vendar moramo biti previdni, da mu po vseh teh letih ne pripišemo pomena, ki ga takrat ni imel. Mlada oseba, ki reče, da želi stran, lahko govori o družini, odnosu, delu, trenutnem konfliktu, lahko gre celo samo za izraz stiske brez konkretnega načrta, zato—« Sara se je obrnila k njemu. »Si jo videl?« David je utihnil. »Kaj?« »Evo. Tisti večer ali večer prej. Si jo videl?« David je pogledal svojo kuverto. »Da.«

Lucija je zaprla oči. Tomaž je počasi odložil kozarec. Matej ni pokazal ničesar. Aleksander pa je imel občutek, da je pravkar slišal stavek, ki bi ga moral poznati že desetletja. »Kdaj?« je vprašal. David je pogledal proti njemu. »To je bolj zapleteno.« Sara se je naslonila nazaj. »Seveda je.« David jo je preslišal. »Prišla je v ambulanto pozno popoldne. Takrat še nisem bil zdravnik v smislu, kot sem pozneje postal; dežural sem kot mlad sekundarij in—« »Zakaj je prišla?« je vprašal Aleksander. David je nekaj časa molčal. »Ker jo je bilo strah.«

Beseda je ostala med njimi precej dlje, kot bi ostala, če bi jo izgovoril kdo drug. David je bil človek, ki je strah običajno razdelil na simptome, okoliščine in verjetnosti, zato je bilo nekaj skoraj nasilnega v tem, da ga je po štiridesetih letih imenoval samo z eno besedo. Sara ga ni prekinila. Aleksander je vprašal: »Česa?« David je pogledal svoje pismo in prvič se je zdelo, da mu dolg odgovor ne bo pomagal. »Ni hotela povedati.« Matej je tiho rekel: »Tebi tudi ne.«

David je dvignil glavo. »Tudi meni?« Matej ni odgovoril. Tomaž je pogledoval od enega k drugemu, vendar tokrat ni segel po nobeni šali. Lucija je položila dlan na leseno škatlo ob Heleninem kozarcu. »Zato vas je poklicala,« je rekla. Aleksander jo je pogledal. »Helena?« »Da.« »Kako je vedela za vse to?« Lucija je počasi odprla škatlo. V njej ni bilo pisem, kakor je Aleksander pričakoval, temveč majhen kasetofon in ena sama kaseta v prozorni plastični škatlici. Na nalepki je bila s Helenino pisavo napisana letnica in pod njo dve besedi: EVA GOVORI.

Tomaž se je prvi nagnil bliže. »Kdaj je bilo to posneto?« Lucija je rekla: »Ne vem.« David je segel proti kaseti, vendar je roko ustavil, še preden se je dotaknil plastike. »Če je to res Evin glas, potem moramo vedeti, v kakšnih okoliščinah je posnetek nastal, kdo ga je naredil, ali je celovit in ali je bil kakorkoli presnet. Zvočni zapis brez izvora je lahko zelo prepričljiv in hkrati popolnoma zavajajoč.« Sara ga je pogledala. »Še preden smo ga slišali, si mu že našel razlog, da mu ne verjameš.« David je odgovoril mirneje, kot je govoril prej. »Ne. Našel sem razlog, da mu ne verjamemo samo zato, ker si želimo.«

Aleksander je prvič tistega dne razumel, da ima David morda prav, in prav to ga je zmotilo. Ves čas je pričakoval, da bo največja nevarnost v njihovih lažeh, zdaj pa se mu je pokazala druga možnost: da bodo najbolj nevarne stvari tiste, ki bodo videti kot dokazi. Fotografija, ura, kartoteka, pismo, glas na traku; vse, kar naj bi bilo trdnejše od spomina, bo v trenutku, ko ga bodo položili mednje, dobilo šest različnih razlag.

Lucija je kaseto vzela iz škatlice in jo položila v kasetofon.

Ni vprašala, ali so pripravljeni.

Pritisnila je tipko.

Šum.

Oddaljen udarec.

Potem glas, tako mlad, da je bilo za vse v sobi skoraj nespodobno, da so ga poslušali s svojimi starimi obrazi.

»Ne vem, kdo bo to slišal,« je rekla Eva na posnetku, »ampak če bo Aleksander rekel, da me ne pozna, mu verjemite.«

Aleksander ni vedel, kdo je ustavil kaseto. Morda Lucija, morda se je trak sam za trenutek zataknil, toda v sobi je nenadoma nastala popolna tišina. Pogledal je ljudi okoli mize in prvič po prihodu ni imel potrebe, da bi karkoli pojasnil. Na drugi strani okna je bilo morje svetlo in mirno, skoraj brez vetra, sedmi kozarec pa je ostal nedotaknjen ob praznem stolu, kakor da Helena ni umrla zato, da bi jim pustila odgovore, temveč zato, da jim jih ne bi mogla več vzeti nazaj.

IV

Lucija ni takoj ponovno pritisnila tipke. Roko je pustila na kasetofonu, kakor da mora najprej preveriti, ali se je glas, ki je prišel iz majhnega zvočnika, res vrnil tja, kjer je skoraj štirideset let čakal, in šele ko je pogledala ljudi okoli mize, je Aleksander razumel, da tudi ona posnetka ne pozna tako dobro, kot je domneval. Tomaž je gledal kaseto, David mehanizem, Sara Helenin prazen stol, Matej pa skozi zaprto okno proti morju. Vsak je gledal nekaj drugega in Aleksandru se je za hip zazdelo, da je to natančnejša slika njihove preteklosti kot vse, kar bodo tistega dne povedali: sedeli so za isto mizo, poslušali isti glas in že v prvi minuti slišali šest različnih stvari.

»Od kod je to?« je vprašal David. Lucija je umaknila roko s tipke. »Od Helene.« »To vem. Sprašujem, od kod ga je dobila Helena.« »Ni povedala.« David je zadržal odgovor, vendar ne dovolj dolgo, da bi Sara spregledala, kako ga je vprašanje vznemirilo. »Lahko ga najprej poslušamo,« je rekla. »Potem boš lahko ugotovil, zakaj mu ne smemo verjeti.« David jo je pogledal. »Ne gre za verjeti ali ne verjeti. Gre za izvor, okoliščine in celovitost posnetka.« »Prav. Tri besede namesto ene.« Lucija je pritisnila tipko.

Najprej je bilo slišati samo šumenje traku in nekaj, kar bi lahko bilo premikanje stola ali udarec ob mizo, nato pa Evin glas, tokrat tišji in manj gotov. »Če bom govorila po vrsti, bo zvenelo, kot da vem, kje se je začelo, pa ne vem. Mogoče se ni začelo pri meni. Mogoče se pri nobenem človeku nič ne začne tam, kjer se on spomni.« Za nekaj trenutkov je utihnila. V ozadju je bilo slišati še nekoga, vendar ne dovolj jasno, da bi lahko določili, ali gre za moškega ali žensko. »Včeraj sem šla k Mateju. Rekla sem mu, da bi rada šla z ladjo. Ni vprašal veliko. On nikoli ne vpraša veliko. Samo rekel je, da morje ni cesta in da ne pelje človeka tja, kamor si je zamislil.«

Tomaž je pogledal Mateja, ta pa se ni premaknil. Na posnetku je Eva nadaljevala: »Potem sem šla k Davidu, ker sem mislila, da mi bo znal povedati, ali je z menoj kaj narobe. Zdravniki naj bi to vedeli. Govoril je dolgo in bil prijazen, jaz pa sem na koncu še vedno vedela samo to, da me je strah. Mislim, da je tudi on vedel, ampak tega ni rekel.« David je počasi spustil pogled proti mizi. Sara ga ni pogledala, kar je bilo skoraj bolj opazno, kot če bi ga.

»Danes bom šla k Luciji,« je govorila Eva. »Ona ne sprašuje tako, da bi človek moral takoj vedeti odgovor. Pri njej lahko nekaj časa sediš in si še vedno neumen, pa ni nič narobe. Mogoče ji bom pustila pismo. Ne zase. Za nekoga drugega.« Na traku je nekaj zašumelo, nato pa se je zaslišal kratek smeh, ki je bil tako mlad in nepričakovan, da je Lucija zaprla oči. »Tomaž bi rekel, da je pismo samo fotografija, ki potrebuje več časa. On misli, da vse vidi, ker gleda skozi aparat. Ne vidi. Samo bolje si zapomni, česa ni razumel.« Tomaž se je rahlo nasmehnil. »To ji priznam,« je rekel, vendar mu glas ni zvenel tako, kot je hotel.

Aleksander je čakal svoje ime in ga prav zato skoraj preslišal, ko je prišlo. »Aleksander me ne pozna. To je pomembno. Če bo kdaj kdo rekel drugače, mu ne verjemite samo zato, ker bo govoril prepričljivo. On zna govoriti tako, da se človeku zdi, da se stvari uredijo že med stavkom. Mene ni nikoli videl, vsaj ne tako, da bi vedel, kdo sem. Jaz pa njega poznam dovolj, da vem, da je mogoče človeka prositi za nekaj, ne da bi on vedel, da si ga prosil.«

Lucija je pogledala Aleksandra, vendar on ni odmaknil oči od kasetofona. Stavek ni imel smisla in prav zato ga je vznemiril bolj kot neposredna obtožba. Če bi Eva rekla, da jo je poznal, bi lahko ugovarjal; če bi rekla, da ji je nekaj storil, bi lahko zahteval dokaz. Toda rekla je nekaj, česar ni bilo mogoče niti potrditi niti zanikati, ker je njegovo nevednost postavila v samo središče nečesa, kar je očitno vedela ona. Na posnetku je Eva spet utihnila, nato pa rekla: »Helena bo nocoj odšla. Sara ji bo pomagala. Aleksander bo mislil, da gre vse zaradi njega. Mogoče je bolje, da tako misli.«

Aleksander je segel proti kasetofonu. Lucija mu je položila roko na zapestje in ga ustavila, ne močno, samo dovolj, da je začutil njen dotik. »Pusti,« je rekla. »Zakaj?« »Ker še govori.« Aleksander je umaknil roko. »Govori o meni.« »Tudi o drugih.« »Ne veš, kaj bo rekla.« Lucija ga je pogledala. »Ti tudi ne.«

Trak je tekel naprej. »Sara misli, da rešuje Heleno,« je rekla Eva. »Mogoče jo. Mogoče samo pomaga, da se nekaj zgodi hitreje. Ne vem. Helena pa misli, da odhaja zato, ker se je odločila. To ni čisto res. Ljudje včasih odidejo zato, ker jim nekdo odstrani zadnji razlog, da bi ostali, potem pa temu rečejo odločitev.« Sara je prvič segla po kozarcu in naredila majhen požirek. »To je bila Eva,« je rekla bolj sebi kot drugim. »Vedno je mislila, da vidi še tisto, česar ji nihče ni povedal.« Matej je tiho odgovoril: »Včasih je.« Sara ga je pogledala. »In včasih ne.« Matej je prikimal. »Tudi.«

Potem se je na posnetku zaslišal drug glas. Bil je oddaljen in popačen, vendar dovolj jasen, da so vsi vedeli, da Eva ni sama. »Dovolj je,« je nekdo rekel. Eva je odgovorila nekaj, česar niso razumeli, nato pa se je zaslišal premik, udarec in nekaj sekund tišine. David se je nagnil bliže kasetofonu. »Vrni nazaj.« Lucija ni premaknila roke. »Poslušaj do konca.« »Če želimo ugotoviti, kdo je v prostoru—« »Do konca, David.« Tokrat je bilo v njenem glasu nekaj, zaradi česar ni nadaljeval.

Eva je spet govorila, vendar hitreje. »Če se mi kaj zgodi, ne iščite človeka, ki me je sovražil. Takšnega ni. Iščite tistega, ki je bil prepričan, da dela prav.« Trak je za trenutek zapiskal. »To je huje. Človek, ki ve, da dela narobe, se lahko ustavi. Tisti, ki misli, da rešuje drugega, gre do konca.« Nato je bilo slišati samo še šumenje in po nekaj sekundah se je kaseta ustavila sama.

David je prvi prekinil tišino. »To ni cel posnetek.« Tomaž je pogledal kaseto. »Kako veš?« »Ker se konča brez zaključka, ker je glasnost v zadnjem delu drugačna in ker je med stavki vsaj en rez, ki ga je mogoče slišati tudi brez opreme. To ni nujno manipulacija; lahko je presnemavanje z drugega traku ali izrez poškodovanega dela, vendar v tej obliki tega ne moremo obravnavati kot neprekinjen zapis.« Sara je odložila kozarec. »Eva je rekla, naj iščemo človeka, ki je mislil, da dela prav, ti pa si v treh minutah našel tehnično napako.« David jo je pogledal utrujeno. »Ker tehnična napaka lahko spremeni pomen.« »Ali pa ti omogoči, da ti ga ni treba slišati.«

Matej je vstal in stopil do vrat. Aleksander ga je vprašal, kam gre, vendar ni odgovoril. Lucija je samo rekla: »Pusti ga.« Čez nekaj trenutkov so skozi okno videli, kako je šel po kamnitih stopnicah proti cesti in nato po ozki poti navzdol proti morju. Aleksander je hotel za njim, toda nekaj v Matejevem načinu hoje ga je ustavilo; ni bežal pred njimi, temveč je šel nekam, kamor je očitno moral priti sam.

»Kaj je bilo v njegovem pismu?« je vprašal David. Lucija je rekla: »Vprašaj njega.« »Če je Helena vedela za ta posnetek in mu je hkrati napisala štiri besede, je verjetno povezano.« »Verjetno.« »Lucija, ne moremo sestavljati dogodkov, če vsak skriva svoj del.« Lucija ga je mirno pogledala. »Štirideset let ste jih sestavljali vsak zase. Deset minut vas ne bo ubilo.« Tomaž je dvignil obrvi. »Pri izbiri glagola bi bil previden.« Lucija ga je pogledala in Tomaž je takoj dodal: »Slaba opazka.«

Sara je vzela svoje pismo in ga prepognila. »Jaz grem za njim.« Aleksander je rekel: »Zakaj ti?« »Ker če greš ti, ga boš vprašal, kaj pomeni. Če gre David, mu bo razložil, zakaj se morda moti. Tomaž bo gledal, Lucija pa ve, da se bo vrnil.« »In ti?« Sara je vstala. »Jaz ga bom vprašala, ali hoče, da sem tiho.«

Našla ga je na nizkem kamnitem pomolu, kjer je sedel z rokami med koleni in gledal barko, privezano nekoliko stran. Sara ni sedla takoj. Nekaj časa je stala za njim, nato pa vprašala: »Hočeš, da grem?« Matej je odkimal. »Hočeš, da govorim?« Spet je odkimal. Sara je sedla poleg njega in oba sta gledala morje. Minilo je dovolj časa, da bi se večina ljudi začela počutiti dolžno napolniti tišino, vendar Sara te dolžnosti ni poznala.

Matej je nazadnje sam segel v žep in ji podal Helenino pismo. Na njem so bile res samo štiri besede: »Zakaj je nisi odpeljal?« Sara ga je prebrala in vrnila. »Ker nisem hotel,« je rekel Matej. Sara je čakala. »Ladja je bila pripravljena. Gorivo sem imel. Vreme je bilo dobro.« »Pa nisi šel.« »Ne.« »Zakaj?« Matej je pogledal proti obzorju. »Rekla je, naj jo odpeljem čez.« »Kam čez?« »Ni povedala.« »In ti nisi vprašal.« »Sem.« Sara se je obrnila proti njemu. To je bilo prvič, da je v njegovem pripovedovanju nekaj ni ustrezalo človeku, kakršnega je poznala. »Kaj je rekla?« Matej je dolgo molčal. »Da bo tam nekdo čakal.«

Sara ni vprašala kdo. Vedela je, da če bi Matej ime poznal, bi ga povedal ali pa ne bi povedal ničesar. »Zakaj je potem nisi odpeljal?« Matej je s podplatom podrgnil po kamnu. »Ker sem mislil, da ji delam uslugo.« Sara je pogledala pismo v njegovi roki. »Torej je Eva govorila o tebi.« Matej je odkimal. »Ne vem.« »Ampak mogoče.« »Mogoče.« Sara je počasi vdihnila. »Kaj si naredil?« Matej je pogledal svoje roke. »Poklical sem nekoga.«

V hiši je David medtem kaseto obrnil v rokah, ne da bi jo vzel iz kasetofona. Tomaž je razgrnil fotografiji in poskušal na drugi s povečevalnim steklom razločiti postavo ob zadnjem vagonu, Aleksander pa je stal pri oknu in gledal Saro ter Mateja na pomolu. Lucija je pospravljala skodelice, čeprav še nihče ni končal kave. »Kdo je bil drugi glas?« jo je vprašal Aleksander. »Ne vem.« »Si posnetek že slišala?« »Prvi del.« »Zakaj samo prvi?« Lucija je vzela njegovo skodelico. »Ker mi je Helena rekla, naj ga ustavim po prvem stavku in naslednjič poslušam z vami.« Aleksander se je obrnil. »In ti si to res naredila? Sedem let si imela kaseto in nisi poslušala naprej?« Lucija je odnesla skodelico k koritu. »Če nekomu obljubim, ne potrebujem vsak večer nove odločitve.«

Aleksander jo je opazoval in nenadoma pomislil, da je Lucijina zvestoba morda prav tako nevarna kot Davidovo prepričanje, da mora vse razumeti, preden ukrepa. V njej ni bilo nič dramatičnega; pravila, ki jih je sprejela za svoja, je nosila tako mirno, da se nihče ni vprašal, kaj se zgodi, kadar je obljuba močnejša od presoje. »Kaj si tisto noč obljubila Evi?« je vprašal. Lucija se je ustavila ob koritu. Voda še ni tekla. »Da bom nekaj shranila.« »Pismo?« »Da.« »Tisto, ki ga je pustila popoldne?« Lucija se je obrnila. »Da.«

Aleksander je nekaj časa molčal. O kuverti se ni spominjal ničesar iz tiste noči; poznal jo je samo iz pripovedi, ki so se pozneje preselile v njegov spomin tako blizu dogodka, da jih je skoraj imel za lastno izkušnjo. »Torej tega nisem vedel,« je rekel. Lucija je počasi prikimala. »Ne.«

Tomaž je dvignil glavo od fotografije. »Če že govorimo o kuverti, imam vprašanje, ki ga štirideset let nisem imel razloga postaviti. Kdo jo je naslovil?« Lucija je rekla: »Eva.« »Na koga?« Lucija je pogledala proti zaprti omari v kotu. »Na Aleksandra.«

Aleksander se je obrnil proti njej. »Name?« »Da.« »Zakaj je potem nisem dobil?« Lucija ni odgovorila. David je odložil kaseto. »To je vendar bistveno. Če je Eva pustila pismo Aleksandru pred dogodki tiste noči in ga on ni prejel, je lahko njegova vsebina neposredno povezana s tem, kar se je zgodilo pozneje. Zakaj mu ga nisi dala?« Lucija je pogledala njega, potem Aleksandra. »Ker je prišla ponj.« »Eva?« je vprašal Tomaž. »Ne.«

Na pomolu je Matej istočasno povedal Sari ime človeka, ki ga je poklical, vendar ga je izgovoril tako tiho, da ga je skoraj odnesel veter. Sara se je obrnila proti njemu in prvič, odkar je prišla, ni imela pripravljenega odgovora. »Zakaj njega?« je vprašala. Matej je rekel: »Ker sem mu zaupal.« »In je prišel?« Matej je pogledal proti hiši. »Je.«

Lucija je v kuhinji odprla omaro in z najvišje police vzela staro pločevinasto škatlo, na kateri so bile nekoč narisane rože, zdaj pa so ostali samo še bledi obrisi. Položila jo je pred Aleksandra. »Po kuverto je prišla Helena,« je rekla. Aleksander je začutil, da je njegovo prvo vprašanje preprosto, skoraj otroško, vendar drugega ni imel. »Zakaj?« Lucija je položila ključ poleg škatle. »Rekla je, da si jo poslal ti.«

Aleksander je gledal ključ in vedel, da bo vsak razumen odgovor, ki bi ga lahko ponudil, zvenel kot obramba. Tiste noči Eve ni poznal. Za njeno pismo ni vedel. Helene ni poslal k Luciji. Vse tri povedi so bile v njegovem spominu resnične, toda prvič se mu je zazdelo, da resnica posameznega človeka morda ni nič drugega kot prostor, iz katerega ne vidi tistega, kar se dogaja za njegovim hrbtom.

Ko sta se Sara in Matej vrnila v hišo, je bila pločevinasta škatla še vedno zaprta. Sara je pogledala Mateja, nato Davida, vendar ni povedala, kaj je slišala na pomolu. Matej je sedel na svoje mesto in pismo s štirimi besedami spravil v žep. Lucija je potisnila ključ proti Aleksandru. »Odpri.« Aleksander ga ni vzel. »Če je pismo moje, zakaj ga nisi odprla že takrat, ko si izvedela, da ga Helena ni odnesla meni?« Lucija je odgovorila: »Ker sem obljubila Evi, da ga ne bom.« »In zdaj?« »Zdaj sta mrtvi obe ženski, zaradi katerih je to pismo ostalo pri meni.«

Lucija je za trenutek pogledala prazen Helenin stol, potem pa spet Aleksandra. »Helena mi ni rekla, naj ga ne odprem. Eva pa je.« Aleksander je vzel ključ. Ključavnica je bila trda in moral ga je dvakrat obrniti, preden je popustila. V škatli je bilo nekaj fotografij, dva zavojčka pisem, zvezek s črnimi platnicami in na vrhu bela kuverta, porumenela ob robovih. Na njej je bilo z modrim črnilom napisano njegovo ime.

Rokopis ni bil Helenin in ni bil Lucijin. Aleksander ga ni poznal, vendar je ob pogledu nanj začutil nekaj, česar ni znal povezati z nobenim spominom, samo z občutkom, da je nekoč ta isti naklon črk že videl na mokrem papirju v parku. Segel je po kuverti, potem pa roko ustavil. »Če jo odprem, bomo še vedno vedeli samo to, kar je Eva hotela, da vem,« je rekel. Tomaž je prikimal. »To je pri pismih običajno.« David je dodal: »Toda če poznamo čas nastanka, lahko vsebino vsaj umestimo v zaporedje dogodkov.« Sara ga je pogledala. »In če je ne poznamo, bomo morali prvič živeti brez tvojega zaporedja.«

Aleksander je odprl kuverto. V njej so bili trije listi, napisani na obeh straneh, vendar ni začel pri prvem. Na zadnjem je bila pod besedilom ena sama vrstica, ločena od vsega drugega: »Če boš moral izbirati med Heleno in človekom, ki ga ne poznaš, boš izbral Heleno. Zato ti tega ne smem povedati prej.«

Aleksander je stavek prebral še enkrat, nato pa pogledal Helenin prazen stol. V njem ni bilo več samo žalosti zaradi ženske, ki je nekoč odšla, temveč nekaj težjega: prvi občutek, da je bila njena odločitev morda povezana z nekom, ki ga sam sploh ni poznal, in da je prav njegova ljubezen lahko postala orodje v odločitvi, o kateri ni vedel ničesar. Ni še vedel, kaj se je zgodilo, vendar je prvič razumel, zakaj mu razumevanje morda ne bo pomagalo. Če je Eva pravilno presodila, kaj bi izbral, potem ni bilo pomembno samo to, kaj je storil. Pomembno je bilo tudi, kaj bi storil, če bi mu nekdo dovolil vedeti.

V

Sedem let pred Helenino smrtjo je Lucija prvič opazila, da se je pri hoji začela ustavljati na mestih, kjer se prej ni. Ni šlo za počitek, saj se ni naslonila na zid ali prijela za ograjo, temveč je samo za nekaj trenutkov obstala, kakor da je med enim in drugim korakom ostalo nekaj, česar ni hotela odnesti naprej. Tistega popoldneva je prišla po kamnitih stopnicah počasi, v svetlem poletnem plašču, čeprav je bilo dovolj toplo, da ga ni potrebovala, in ko je vstopila v kuhinjo, ni rekla, da je utrujena, temveč je najprej pogledala mizo, nato okno in nazadnje Lucijo, kakor da preverja, ali je prostor še vedno tak, kot ga je nosila v spominu.

»Čaj?« je vprašala Lucija. Helena je odložila torbo na stol. »Če ga boš pila tudi ti.« »Bom.« »Potem ja.« To je bil eden od razlogov, zaradi katerih je Helena rada prihajala k njej. Pri večini ljudi je vprašanje o čaju pomenilo začetek pogovora, pri Luciji pa je lahko pomenilo samo čaj, in človeku ni bilo treba takoj povedati, zakaj je prišel. Lucija je pristavila vodo, vzela dve skodelici in ni vprašala ničesar, dokler Helena sama ni odprla torbe ter iz nje položila na mizo šest kuvert in majhno kaseto v prozorni škatlici. Nato je iz stranskega žepa vzela še tanjšo kuverto z Aleksandrovim imenom in jo odložila nekoliko stran od drugih.

»To mora ostati pri tebi,« je rekla Helena. »Kuverte še niso dokončne. Če bom katero zamenjala, mi staro vrni.« Lucija je pogledala stvari na mizi, ne da bi se jih dotaknila. »Koliko časa?« »Dokler ne umrem.« Lucija je nalila vodo čez čaj in šele potem sedla. »Si bolna?« Helena se je rahlo nasmehnila. »To je prvo vprašanje, ki bi ga postavil vsak normalen človek.« »Zato sem ga.« »Nisem prišla zaradi bolezni.« »Potem boš umrla kdaj drugič.« Helena jo je nekaj časa gledala, nato pa se je nasmehnila bolj odkrito. »Pri tebi človek težko naredi prizor.« »Če ga potrebuješ, ga naredi.« »Ne potrebujem ga.« »Potem pij.«

Dolgo sta pili čaj in govorili o drugih stvareh, o sosedi, ki je prodala hišo, o Lucijinem vrtu, na katerem paradižnik tisto leto ni hotel dozoreti, in o mestu, v katerem je Helena živela že več desetletij, vendar ga nikoli ni imenovala dom. Šele ko je sonce zdrsnilo niže in je na mizo prišla senca okenskega okvirja, je Helena ponovno položila roko na šest kuvert pred seboj. »Vsaka je za enega od nas,« je rekla. Lucija jih je preštela. »Šest.« »Jaz svoje ne potrebujem.« »Torej sedem.« Helena je pogledala proti morju. »Vedno si bolje štela ljudi kot jaz.«

Lucija je vedela, da to ni res, vendar je ni popravila. Helena je ljudi štela natančno, le da jih je razvrščala drugače: kdo je odšel, kdo ostal, kdo je nekaj vedel, kdo bi moral vedeti in kdo bi lahko vedel, če bi mu kdo povedal. Že kot mlada ženska je znala iz pogovora narediti zemljevid, na katerem je imel vsak stavek svoje mesto, in prav ta sposobnost jo je nekoč približala Aleksandru, potem pa ju je, kakor je Lucija mislila, tudi ločila. Oba sta hotela razumeti, vendar je Aleksander z razumevanjem odlagal odločitev, Helena pa ga je uporabljala zato, da bi jo lahko sprejela sama.

»Zakaj zdaj?« je vprašala Lucija. Helena je s prstom poravnala rob ene od kuvert. »Ker sem našla kaseto.« »Kje?« »Med stvarmi, ki sem jih po selitvi pustila v škatli in jih skoraj trideset let nisem odprla.« »Čigava je?« Helena je pogledala Lucijo. »Evina.« Lucija ni pokazala presenečenja, samo roka, ki je držala skodelico, se je ustavila nekaj centimetrov nad mizo. »Si jo poslušala?« »Da.« »Vso?« Helena je pogled umaknila. »Ne vem.«

Lucija je skodelico odložila. Pri Heleni je bil tak odgovor redek, zato je pomenil več, kot bi pomenil pri kom drugem. »Kako ne veš?« jo je vprašala. Helena je kaseto obrnila med prsti. »Na njej so rezi. Nekateri so lahko stari, nekateri so morda nastali pri presnemavanju. Del manjka. Glas v ozadju se pojavi samo enkrat. In nekaj, kar Eva pove, se ne ujema s tem, česar se spominjam jaz.« Lucija je rekla: »Potem se ena od vaju moti.« Helena je počasi odkimala. »To je odgovor, ki sem ga nekoč imela rada. Zdaj nisem več prepričana, da sta samo dve možnosti.«

Lucija je opazila, da Helena kasete ne obrača več med prsti. Držala jo je z obema rokama, kakor da bi bila težja, kot je bila. »Kaj se ne ujema?« je vprašala. Helena je dolgo gledala proti oknu. »Dež.«

Lucija ni odgovorila. Helena je nadaljevala: »V mojem spominu je tisto noč deževalo. Vidim kaplje na oknu vlaka. Spomnim se, kako je Sara z rokavom obrisala steklo, ker je hotela pogledati postajo. Spomnim se mokrega perona in svojega plašča, ki je bil na ramenih temnejši. To niso besede, Lucija. To vidim.« Lucija je pogledala proti njenemu svetlemu plašču, kot da bi se lahko na njem po tolikih letih še vedno pokazal madež. »In Eva?« »Na posnetku reče, da je nebo jasno in da se boji, da bo luna preveč svetla.«

»Mogoče je govorila drug večer.« Helena je prikimala. »Mogoče. Potem pa omeni moj vlak.« Lucija je molčala. »Preverila sem vreme,« je nadaljevala Helena. »Arhiv pravi, da ni deževalo.« »Arhiv ni bil na vlaku.« »Ne.« »Ti pa si bila.« Helena se je prvič tistega dne razjezila, vendar ne na Lucijo. »Prav v tem je težava. Bila sem tam in se motim.« Lucija jo je pogledala. »Ali pa se moti papir.« »To bi si želela.«

Helena je vstala in stopila k oknu. Morje je bilo skoraj brez gibanja, le ob robu pomola se je svetloba lomila na majhnih valovih. »Dolga leta sem mislila, da se spomin spreminja na robovih,« je rekla, »da pozabimo barvo obleke, vrstni red dveh stavkov, čas prihoda, mogoče celo obraz človeka, ki ga nismo dobro poznali, bistvo pa ostane. Zdaj ne vem več, kaj je bistvo. Če lahko človek v svojem spominu ustvari dež, ki ga ni bilo, samo zato, ker je bil tisti večer zanj takšen, kakor da je deževalo, kaj vse drugega lahko naredi, ne da bi lagal?« Lucija je vstala in pospravila skodelici. »Veliko.« Helena se je obrnila. »Tebe to ne prestraši?« »Ne.« »Zakaj?« »Ker sem vedno vedela, da se ljudje motijo.«

Helena se je nasmehnila, vendar je bilo v nasmehu nekaj žalostnega. »Ti si imela lažje življenje.« Lucija je skodelico držala pod vodo nekoliko dlje, kot je bilo potrebno, nato zaprla pipo. »Ne govori o življenju, ki ga nisi živela.« Helena je takoj vedela, da je prestopila mejo. »Oprosti.« Lucija je obrisala roke. »Ni treba. Samo ne delaj tega še enkrat.«

Lucija je pobrala prazni skodelici in ju odnesla do korita. Kuvert se ni dotaknila.

»Kaj naj naredim s kaseto?« je vprašala. Helena se je vrnila k mizi. »Ko umrem, jih pokliči. Najprej jim daj pisma. Kaseto zavrti šele potem.« »Vso?« Helena je pogledala plastično škatlico. »Najprej samo prvi stavek.« Lucija je dvignila obrvi. »Zakaj?« »Ker hočem videti, kaj bodo naredili, preden slišijo ostalo.« »Ti ne boš videla.« Helena je za trenutek zaprla oči. »Vem.« Nato je pokazala na tanko kuverto ob robu mize. »To pa pusti Aleksandru zjutraj, preden ga pokličeš. Brez znamke. Ne povej mu, od koga je.« Lucija je pogledala njegovo ime. »Zakaj prej?« »Ker drugače morda ne bo prišel.«

Lucija je sedla nasproti nje. »Potem ne reci, da hočeš videti.« Helena je prikimala, kakor učenka, ki sprejme popravek. »Hočem, da se pokažejo, preden dobijo nove podatke.« »To je že bolj tvoje.« »Je.« »In če ne pridejo?« »Prišli bodo.« »Vsi?« Helena je pogledala šest kuvert. »Aleksander bo prišel, ker ne prenese vprašanja brez odgovora. David bo prišel, ker bo mislil, da je mogoče stvari urediti, če so vsi podatki na mizi. Tomaž bo prišel zaradi fotografij, tudi če mu nihče ne pove, da gre zanje. Sara bo prišla, ker ne mara, da drugi odločajo brez nje. Matej bo prišel, če ga boš prosila ti.« Lucija jo je pogledala. »In jaz?« Helena je rekla: »Ti si že tukaj.«

Lucija je kuverte počasi zložila eno na drugo. »Preveč si prepričana, da jih poznaš.« Helena se je naslonila na stol. »Mogoče. Ampak če se motim, bodo vsaj enkrat imeli možnost, da mi to dokažejo.« »Mrtvi se ne bi smeli prepirati z živimi.« »Zakaj?« »Ker imajo zadnjo besedo.« Helena je pogledala proti morju. »Mogoče sem prav zato čakala predolgo.«

Ko je odšla, je Lucija šest kuvert in kaseto spravila v leseno škatlo, tanko kuverto za Aleksandra pa v predal, vendar škatle ni takoj odnesla v omaro. Sedela je ob njej do večera in razmišljala o tem, ali je obljuba mrtvemu človeku enaka obljubi živemu. Helena še ni bila mrtva, seveda, toda navodilo je bilo napisano za čas, ko bo, in Luciji se je zdelo, da je s sprejetjem škatle sprejela tudi nekaj, česar še ni mogoče izpolniti. Takšne obljube so ji bile vedno najtežje, ker človeka ne zavezujejo samo k dejanju, temveč tudi k čakanju.

Čez tri dni je Helena poklicala in vprašala samo, ali je škatla na varnem. Lucija je rekla, da je. »Si poslušala naprej?« jo je vprašala Helena. »Ne.« Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho. »Hvala.« Lucija je odgovorila: »Ne zahvaljuj se za nekaj, kar sem obljubila.« Helena je hotela še nekaj reči, vendar si je premislila. Lucija je to slišala v dihu pred slovesom, pa je ni vprašala. Dolga leta pozneje bo prav ta nepostavljeni vprašaj v njenem spominu dobil večjo težo od večine odgovorov, ki jih je dejansko slišala.

Toda Helena tistega popoldneva ni odšla naravnost domov. Avtomobil je pustila ob cesti pod Lucijino hišo in se po poti spustila do morja, kjer je na koncu pomola sedel Matej. Bil je že star, vendar je na njem starost delovala drugače kot na drugih moških; ni ga zmanjšala, samo počasneje je premikal telo, kakor da je vsak gib prej preveril, ali je potreben. Ko jo je zagledal, ni vstal. »Lucija?« je vprašal. Helena je sedla na rob pomola nekoliko stran od njega. »Bila sem pri njej.« Matej je prikimal.

»Našla sem Evin posnetek,« je rekla. Matejeva roka, ki je držala kos vrvi, se ni ustavila. »Dobro.« Helena ga je pogledala. »To je vse?« »Kaj bi rada?« »Da si presenečen.« »Nisem.« »Zakaj ne?« Matej je vrv obrnil in s palcem preveril obrabljen del. »Ker sem vedel, da obstaja.«

Helena je nekaj časa samo gledala njegove roke. »Od kdaj?« »Od takrat.« »In meni nisi povedal.« »Nisi vprašala.« Helena je skoraj jezno izdihnila. »Matej, človek ne more vprašati po stvari, za katero ne ve, da obstaja.« »Lahko vpraša, kaj še ne ve.« »To je nesmisel.« »Ni.«

Z njim se ni bilo mogoče prepirati tako kot z Aleksandrom. Aleksander je na ugovor odgovoril z novim razlogom in človeka povabil v daljši hodnik besed, Matej pa je postavil kamen na pot in ga pustil tam. Helena je zato vprašala drugače. »Kdo jo je posnel?« Matej je pogledal proti vodi. »Ne vem.« »Si jo slišal?« »Del.« »Kdaj?« »Tisto noč.«

Helena se je obrnila proti njemu. »Preden je Eva izginila?« Matej je prikimal. »Kje?« »V avtu.« »Čigavem?« Matej je vrv položil poleg sebe. »Davidovem.«

Za trenutek je Helena pomislila, da ga ni prav slišala. David v vseh njihovih poznejših pogovorih ni nikoli omenil kasete, in prav on je bil človek, ki je znal po dogodku sestaviti najbolj natančno zaporedje ur, prihodov in odločitev. »Je bil David tam?« je vprašala. Matej je odkimal. »Kaseta je bila.« »Kako je prišla v njegov avto?« »Ne vem.« »Kdo jo je predvajal?« Matej jo je pogledal. »Jaz.«

Helena je vstala, naredila dva koraka po pomolu in se vrnila. »Povej mi po vrsti.« Matej je skoraj neopazno odkimal. »Ne znam po tvoje.« »Potem po svoje.« Dolgo je molčal, nato pa rekel: »Eva je prišla. Hotela je čez. Nisem hotel. Poklical sem Davida. Ni se oglasil. Šel sem do ambulante. Njegov avto je bil tam. Odklenjen. Na sedežu kaseta. Na njej njeno ime.« Helena je čakala, vendar je Matej spet prijel vrv. »In?« »Poslušal sem.« »Zakaj?« »Ker je bilo njeno ime.«

»Kaj si slišal?« Matej je pogledal proti njej in Helena je prvič opazila, da se ji ne izogiba zato, ker noče govoriti, temveč zato, ker išče najkrajšo pot skozi nekaj, česar še sam ni uredil. »Sebe,« je rekel. Helena je ostala pri miru. »Na kaseti?« »Da.« »Kaj si govoril?« »Z Evo.« »Kdaj?« »Dan prej.«

Helena je začutila mraz, čeprav je bilo popoldne še toplo. »Eva je snemala vajin pogovor?« Matej je skomignil. »Očitno.« »Si vedel?« »Ne.« »In kaseta se je naslednji večer znašla v Davidovem avtomobilu.« »Da.« »David pa naj ne bi vedel zanjo.« Matej jo je pogledal. »Tega nisem rekel.«

Helena je sedla nazaj. V tistem trenutku je prvič razumela, da se ni vrnila k preteklosti zato, ker bi želela izvedeti, kaj se je zgodilo Evi. Vračala se je zato, ker je začela sumiti, da je zgodbo o lastnem odhodu štirideset let pripovedovala iz napačnega središča. V njenem spominu je bila tista noč predvsem noč, ko je zapustila Aleksandra; v Matejevem je bila noč, ko ni odpeljal Eve; v Davidovem morda noč neke odločitve, o kateri ni govoril; pri Luciji noč kuverte; pri Tomažu noč fotografij. Nihče od njih ni lagal, pa vendar so iz istega časa naredili različne svetove.

»Zakaj mi to govoriš šele zdaj?« je vprašala. Matej je odgovoril: »Ker si zdaj vprašala.« Helena je hotela reči, da to ni dovolj, vendar se je ustavila. Morda je bilo. Morda je prav vse življenje spraševala napačne stvari, ker je bila prepričana, da je dobro vprašanje tisto, ki je dovolj natančno, ne pa tisto, ki dopušča odgovor, ki ga ne želiš slišati.

Preden je odšla, mu je povedala, da bo Luciji pustila pisma. Matej ni vprašal, kaj bo v njegovem. »Prišel boš, ko te bo poklicala?« ga je vprašala. »Če bom živ.« »In če ne boš hotel?« Matej je pogledal morje. »To ni isto.« Helena je vstala. »Ne, pri tebi res ni.«

Ko je prišla domov, je iz predala vzela kopije šestih vprašanj, ki jih je pripravila pred obiskom pri Luciji. Pri Matejevem je dolgo gledala stare besede, nato list raztrgala in vzela novega. Tokrat ni poskušala pojasniti ničesar. Napisala je samo štiri besede: »Zakaj je nisi odpeljal?«

Čez nekaj tednov je obiskala še Davida. Ni ga našla v ordinaciji, temveč v majhnem kabinetu ob knjižnici klinike, kjer je sedel nad starimi kartotekami, ki jih je nameraval pred upokojitvijo pregledati in oddati v arhiv. Ko jo je zagledal, je vstal nekoliko prehitro. »Helena. To pa je presenečenje.« »Zate mogoče.« David se je nasmehnil. »Še vedno začneš pogovor tako, da človeku odvzameš prvo varno poved.« »Če je varna, je navadno nepotrebna.«

Sedla je nasproti njega in mu ni povedala za kaseto. Najprej ga je vprašala, česa se spominja o Evi. David je govoril skoraj deset minut, ne da bi izrekel njeno ime več kot dvakrat. Govoril je o dežurstvu, pomanjkanju izkušenj, tedanjih pravilih, omejenih možnostih ambulante, o tem, kako drugače so pred desetletji obravnavali psihično stisko in kako nevarno je presojati pretekle odločitve z današnjimi standardi. Helena ga ni prekinila. Ko je končal, je rekla: »Vprašala sem, česa se spominjaš o njej, ne o sebi.«

David je snel očala in jih položil na mizo. »Spomnim se, da je bila prestrašena.« »Česa?« »Ni povedala.« »Si jo vprašal?« »Seveda sem jo.« »Kako?« David je pogledal proti kartotekam. »Ne razumem vprašanja.« Helena se je nagnila nekoliko naprej. »Si jo vprašal, česa jo je strah, ali si jo vprašal vprašanja, s katerimi zdravnik ugotavlja, ali je človek nevaren sebi ali drugim?«

David je nekaj časa molčal. »Takrat sem ravnal tako, kot sem znal.« »To ni odgovor.« »Je edini pošten.« Helena je odkimala. »Ne. To je odgovor, ki te ščiti pred drugim.« Davidov obraz se je spremenil samo toliko, da je vedela, da je zadela. »Kaj hočeš od mene?« je vprašal. Helena je rekla: »Vedeti, ali si jo poslušal.«

»Poslušal sem jo.« »Si jo slišal?« David je vstal in stopil k oknu. »To sta literarni vprašanji, Helena, in z njima je mogoče narediti zelo lep moralni prizor, vendar resnični dogodki niso tako čisti. Bil sem mlad zdravnik, imel sem polno ambulanto, ona ni hotela povedati, kaj se dogaja, ni kazala jasnih znakov neposredne ogroženosti, ni hotela ostati in ni bilo pravne podlage, da bi jo zadržal. Lahko danes sestavimo deset stvari, ki bi jih moral vprašati, toda takrat jih nisem poznal.«

Helena ga je poslušala do konca. »Zdaj si prvič povedal nekaj pomembnega.« David se je obrnil. »Kaj?« »Da je nisi zadržal.« David je za trenutek obstal. »Saj tega nikoli nisem skrival.« »Nisi povedal.« »To ni isto.« Helena ga je gledala. »Včasih je.«

Šele pri vratih ga je vprašala, ali je tisto noč v avtomobilu imel kasetofon. David je ni takoj razumel. »Kasetofon?« »Majhen, prenosni.« »Verjetno. Takrat sem ga uporabljal za zapiske.« »In kaseto z Evinim imenom?« Davidov obraz je ostal skoraj nespremenjen, vendar je roka na naslonjalu stola otrpnila. »Od kod ti to?« Helena ni odgovorila. »Je bila v tvojem avtomobilu?« David je počasi sedel. »Ne spomnim se.«

Helena ga je še nekaj trenutkov gledala. David ni umaknil pogleda. Na naslonjalu stola so mu pobledeli členki.

Ko je pozneje tistega večera popravljala osnutek Davidovega vprašanja, ni več prepisala stavka, ki ga je pripravila prej. Dolgo je sedela za mizo, nato pa na nov list zapisala samo: »Koga si tisto noč hotel zaščititi?« Pod vprašanjem je pustila veliko praznega prostora, čeprav je vedela, da mu ga nikoli ne bo treba zapolniti.

Naslednjič, ko je prišla k Luciji, je prinesla dve novi zaprti kuverti, Matejevo in Davidovo. Lucija ji je brez vprašanj vrnila stari kuverti, Helena pa ju je še tisti večer raztrgala. Druge štiri so ostale nespremenjene. V naslednjih letih se Helena ni več vračala k vsem na enak način. Tomažu je enkrat pisala in ga vprašala po negativih; odgovoril ji je s fotografijo praznega perona in na zadnjo stran napisal, da praznina ni dokaz, da tam ni bilo nikogar, ampak samo dokaz, da aparat takrat ni gledal drugam. Saro je poklicala dvakrat, vendar sta obakrat govorili o drugih stvareh, ker sta obe vedeli, da se bosta, če začneta pri vlaku, vrnili k odhodu, pri katerem nobena ni bila več prepričana, katera je pomagala kateri. Aleksandra ni poklicala nikoli.

Prav ta odločitev je Lucijo najbolj presenetila, ko jo je Helena leto pred smrtjo vprašala, ali je dogovor o morebitni zamenjavi pisem še vedno enak. »Njegovo boš pustila tako?« jo je vprašala. Helena je prikimala. »Zakaj ga ne vprašaš zdaj?« »Ker bi odgovoril.« »Saj zato sprašujemo.« Helena je pogledala skozi okno. »Ne vedno. Včasih vprašamo zato, da bi izvedeli, kdo smo bili, preden smo slišali odgovor.«

Lucija tega ni razumela in tega ni skrivala. Helena pa ji tokrat ni poskušala razložiti. Popila je čaj, ki se je medtem ohladil.

Ko se je spomin tistega obiska sedem let pozneje vrnil Luciji ob odprti pločevinasti škatli in Evinem pismu pred Aleksandrom, je prvič pomislila, da Helena morda ni pripravila srečanja zato, da bi šest ljudi skupaj našlo resnico. Morda je že vedela, da je ne bodo. Morda je hotela samo preprečiti, da bi vsak od njih do smrti obdržal svojo različico nedotaknjeno.

Aleksander je medtem držal tri Evine liste in še vedno ni začel brati od začetka. Sara ga je opazovala, David je gledal kasetofon, Tomaž fotografiji, Matej pa svoje roke. Lucija je sedla na Helenin prazen stol, ne da bi se zavedala, da je to prvič, odkar so se zbrali. Ko je to opazila Sara, ni rekla ničesar. Samo premaknila je sedmi kozarec nekoliko bliže Luciji.

Aleksander je dvignil prvi list. »Bom prebral na glas,« je rekel. David je hotel nekaj pripomniti, vendar ga je Aleksander ustavil z rahlim gibom roke. »Ne zato, ker mislim, da je to dokaz. In ne zato, ker verjamem, da je Eva vedela več kot mi. Prebral bom zato, ker je bilo pismo napisano meni, pa je štirideset let živelo pri drugih.« Pogledal je Lucijo, vendar v njegovem glasu ni bilo očitka. »Mogoče je čas, da vsaj enkrat pride do naslovnika.«

Preden je začel, se je Matej dvignil. »Počakaj.« Aleksander je spustil list. Matej je pogledal Davida. »Najprej ti povej.« David se je namrščil. »Kaj?« »Koga sem poklical.« Sara je obrnila obraz proti Mateju, vendar ga ni ustavila. David je postal popolnoma miren. »Ne vem, o čem govoriš.« Matej je rekel samo: »Tebe.«

Tomaž je pogledal enega in drugega. »To bo potrebovalo nekaj več besed, celo po tvojih merilih.« Matej ni pogledal njega. »Eva je hotela z ladjo. Nisem je odpeljal. Poklical sem Davida.« David je počasi odkimal. »Ne spomnim se tega klica.« »Prišel si.« »Kam?« »Na obalo.«

David je odprl usta, vendar tokrat ni prišel noben dolg stavek. Na obrazu se mu je pokazalo nekaj, kar je Aleksander pri njem videl prvič: ne strah pred obtožbo, temveč strah pred možnostjo, da je Matejev spomin resničen. »Ne,« je rekel. Matej je ostal miren. »Ja.« »Tisto noč nisem bil na obali.« »Bil si.« David je pogledal druge, kakor da bi med njimi iskal nekoga, ki bi mu vrnil njegovo različico dogodkov. »To ni mogoče.«

Matej je segel v notranji žep in na mizo položil majhen kovinski predmet, potemnel od starosti. Bil je avtomobilski ključ s skoraj izbrisanim znakom proizvajalca. »Ostal je pri meni,« je rekel. David ga je pogledal in obraz se mu je počasi spremenil. »To ni moj ključ.« Matej je odgovoril: »Bil je.«

Lucija je pogledala uro na steni, čeprav čas ni bil pomemben. Tomaž je segel po ključu, vendar se ga ni dotaknil. Sara je sedela brez gibanja. Aleksander pa je nenadoma razumel, da se je poglavje njihovega življenja, ki so ga vsi tako dolgo imenovali ena noč, začelo raztezati nazaj, v dneve in odločitve, za katere nihče ni vedel, da pripadajo isti zgodbi. Eva ni izginila v eni noči. Helena ni odšla v eni noči. Matej ni samo enkrat rekel ne, David ni samo enkrat nekaj opustil, Lucija ni samo enkrat nekaj shranila in Aleksander ni samo enkrat nekaj zamudil. Noč je bila morda samo mesto, kjer so se posledice prvič srečale.

VI

David ključa ni vzel v roko. Dolgo ga je gledal, kakor zdravnik gleda izvid, ki ga je že enkrat prebral in pri katerem se številke ne bodo spremenile, čeprav si človek želi, da bi se, potem pa je počasi odmaknil stol in vstal. »Takšen ključ je imel takrat skoraj vsak drugi avtomobil iste znamke,« je rekel, vendar stavek ni imel njegove običajne trdnosti; zvenel je kot prva možnost, ki jo je našel, ne kot razlaga, ki ji verjame. Tomaž se je nagnil bliže, ne da bi se kovine dotaknil. »In koliko takih ključev je imelo na obročku vrezano črko D?« David je pogledal majhno medeninasto ploščico ob ključu in prvič se mu je na obrazu pokazalo nekaj, česar ni mogel skriti z besedami.

»To še vedno ničesar ne dokazuje,« je rekel. Sara je sedela z rokami v naročju in ga ni prekinila. Prav zato je nadaljeval. »Lahko je moj, lahko sem ga izgubil prej ali pozneje, lahko sem ga komu posodil, lahko je Matej prišel do njega na način, ki nima nobene zveze s tistim večerom. Predmet brez neprekinjene zgodovine je samo predmet.« Tomaž je pogledal Saro. »Zdaj smo že pri neprekinjeni zgodovini.« Sara je rekla: »Pusti ga.« David se je obrnil k njej, skoraj hvaležen, vendar je dodala: »Naj pride sam do stavka, ki ga noče povedati.«

Matej je ključ potisnil nekoliko bliže Davidu. »Dal si mi ga.« David je odkimal. »Ne spomnim se.« »Vem.« »Zakaj bi ti dal ključ?« »Ker si rekel, naj premaknem avto.« »Od kod?« Matej je pogledal proti oknu. »Od ambulante.« David je obstal. »Če sem bil na obali, kakor trdiš, zakaj bi bil moj avto še pri ambulanti?« Matej je odgovoril: »Ker nisi prišel z njim.«

V sobi je postalo tišje, čeprav se zunaj ni nič spremenilo. Aleksander je položil Evino pismo na mizo, ne da bi ga začel brati, in opazoval Davida, ki je očitno skušal iz Matejevih kratkih odgovorov sestaviti pot, ki je v njegovem spominu ni bilo. »Kako sem potem prišel?« je vprašal. Matej je skomignil. »Z menoj.« »To nima smisla.« »Meni ga je imelo.« »Matej, prosim, povej po vrsti.« Matej ga je pogledal. »Prišel sem v ambulanto. Tebe ni bilo. Avto je bil. Kaseta tudi. Poslušal sem. Potem si prišel peš. Šla sva na obalo. Ključ si mi dal, da ga umaknem. Nisem ga vrnil.«

David je odprl usta, nato pa jih zaprl. Njegov način govora je prvič odpovedal prav tam, kjer mu je vse življenje služil najbolje: pri urejanju dogodkov v zaporedje. Aleksander je videl, kako se skuša spomniti hoje, ceste, avtomobila, morda občutka kovine v dlani, vendar se na njegovem obrazu ni pojavilo prepoznanje. Pojavila se je praznina. »Zakaj ga nisi vrnil?« je vprašal Tomaž. Matej je pogledal ključ. »Naslednji dan sem hotel.« »In?« »Ni bilo časa.« »Potem?« »Potem je bilo prepozno.«

Sara se je nagnila proti Mateju. »To ni odgovor.« Matej je prikimal. »Ni.« »Zakaj si ga obdržal?« Tokrat je molčal dlje. »Ker je bil dokaz, da se mi ni sanjalo.« David je pogledal proti njemu. »Kaj se ti ni sanjalo?« Matej je rekel: »Da si bil tam.«

Lucija je vstala, zaprla pločevinasto škatlo in jo odmaknila od roba mize, kakor da bi hotela narediti prostor za nekaj, česar še ni bilo mogoče položiti nanjo. »Aleksander naj prebere pismo,« je rekla. David se je obrnil k njej. »Mislim, da moramo najprej razjasniti to.« Lucija je odgovorila: »Ne boš.« »Kaj?« »Razjasnil. Ne zdaj.« David jo je pogledal z nejevoljo človeka, ki mu nekdo odreka postopek, v katerega zaupa. Lucija pa je samo pokazala proti trem listom pred Aleksandrom. »Eva je čakala dlje.«

Aleksander je vzel prvi list in ga poravnal. Pisava je bila drobna, na nekaterih mestih hitrejša, kot da je Eva proti koncu vrstice lovila prostor, in že po prvih besedah je razumel, da pismo ni bilo napisano kot izpoved človeku, ki ga pozna, temveč kot poskus, da bi neznancu razložila, zakaj je postal del nečesa, ne da bi to vedel. »Aleksander,« je začel brati, »če boš to dobil pravočasno, boš verjetno jezen, ker ti piše nekdo, ki ga ne poznaš, in še bolj, ker te prosi, da ne narediš tistega, kar bi sicer naredil. Ne vem, ali je pošteno prositi človeka za odločitev, če mu ne smeš povedati vsega. Mislim, da ni. Vseeno te prosim.«

Aleksander je za trenutek prenehal. Sara ga ni spodbujala, Tomaž ni pogledal nikogar, David pa je sedel nazaj in sklenil roke, kakor da se je odločil poslušati brez ugovorov. Aleksander je nadaljeval: »Helena bo nocoj odšla. Vem, da to veš ali vsaj slutiš. Ne ustavljaj je. Ne hodi za njo na postajo. Ne zato, ker te ne ljubi, in ne zato, ker je z njo kdo drug. Če bo ostala, bo nekdo drug ostal tam, kjer ne sme ostati.«

Sara je počasi dvignila pogled. Aleksander je prebral stavek še enkrat zase, nato nadaljeval. »Ne morem ti povedati, kdo, ker če ti povem, boš izbral njo. Ne zamerim ti. Tudi jaz bi verjetno izbrala človeka, ki ga ljubim, pred nekom, ki ga ne poznam. Prav zato ti pišem tako, da ti ne pustim poštene izbire. Vem, kako grdo to zveni. Mogoče je grdo. Mogoče človek včasih drugega reši samo tako, da mu vzame pravico vedeti.«

David je nenadoma premaknil roko, vendar ni spregovoril. Sara ga je opazila. Aleksander je nadaljeval: »Helena misli, da odhaja zaradi vaju. Naj tako misli. Sara misli, da ji pomaga oditi. Naj ji pomaga. Matej ve samo del in je jezen name. Lucija bo hranila to pismo, če ga ne bo mogla dati tebi. Tomaž naj ne fotografira mene, če me vidi. David pa mora narediti samo eno stvar, ki jo je obljubil.«

Aleksander je spustil list. Vsi so pogledali Davida, razen Mateja. David je ostal pri miru. »Kaj si obljubil?« ga je vprašala Sara. David je dolgo gledal v pismo, čeprav ga ni mogel prebrati z druge strani mize. »Ne vem.« Sara ni rekla ničesar. »Res ne vem,« je dodal. »To ni izmikanje. Če sem ji kaj obljubil, se tega ne spomnim.« Matej je tiho rekel: »Da boš prišel.« David je obrnil glavo. »Kam?« Matej je odgovoril: »Po njo.«

Aleksander je začutil, da se v pismu nekaj ne ujema z zgodbo, ki jo je poslušal. »Če je David moral priti po Evo, zakaj je hotela z Matejem na ladjo?« Matej je rekel: »Ker mu ni več verjela.« David se je skoraj sunkovito obrnil. »To si zdaj dodal.« »Ne.« »Prej tega nisi povedal.« »Nisi vprašal.« David je udaril z dlanjo po mizi, ne močno, vendar dovolj, da so kozarci rahlo zazveneli. »Nehaj s tem!«

Nihče ga še ni videl tako. David je vstal, stol se je premaknil nazaj, in nekaj trenutkov je stal nad mizo z obrazom, na katerem ni bilo več ne zdravnika ne človeka, ki je vajen pojasnjevati, temveč samo star moški, ki mu drugi pripovedujejo njegovo lastno življenje. »Ne moreš štirideset let molčati in potem vsako luknjo v mojem spominu napolniti s svojim 'nisi vprašal',« je rekel. »Če sem bil tam, če sem ji kaj obljubil, če sem prišel s teboj, potem povej vse. Ne po koščkih. Ne tako, da iz vsakega stavka narediš kamen in ga položiš predme. Povej, kaj sem naredil.«

Matej ga je gledal brez jeze. »Ne vem.« David se je zasmejal, vendar je bil smeh kratek in prazen. »Seveda ne veš.« »Vem, kaj sem videl.« »Kaj?« Matej je odgovoril: »Da si prišel. Da si govoril z Evo. Da si jo prijel za ramena. Da je jokala. Da si rekel, da bo vse v redu. Potem sem šel po avto.« David je čakal. »Ko sem se vrnil, nje ni bilo.«

»In jaz?« je vprašal David. Matej je pogledal proti morju. »Tudi ne.« David se je počasi usedel. V njegovem obrazu se je nekaj zaprlo, vendar ne tako kot prej, ko se je skril v razlago. Tokrat se je zdelo, da se je zaprl zato, ker za trenutek ni imel ničesar, s čimer bi se lahko branil.

Aleksander je pogledal drugi list. »Nadaljujem.« Nihče mu ni ugovarjal. »Če David pride pravočasno, bo vse drugače,« je pisala Eva. »Če ne pride, bom morala narediti nekaj, česar nočem. Ne gre za smrt. Če bo kdo pozneje govoril, da sem hotela umreti, ne verjemite. Strah me je, ampak hočem živeti. Prav zato hočem stran.«

Lucija je ob teh besedah položila obe dlani na mizo. David je dvignil glavo. »To spreminja veliko,« je rekel skoraj sam zase. Sara ga je pogledala. »Kaj?« »Če je prišla v ambulanto in sem ocenil, da ni neposredno samomorilno ogrožena, potem sem se morda prav tega spomnil. Morda sem zato—« Ustavil se je. Sara ga ni prekinila. »Morda si zato kaj?« David je zaprl oči. »Morda sem jo pustil oditi.«

Tomaž je rekel: »To si vedel že prej.« David je odkimal. »Ne tako. Spomnim se ambulante. Spomnim se, da sem presodil, da je prestrašena, vendar orientirana, da ne govori o samopoškodovanju, da ne morem človeka zadržati samo zato, ker noče povedati, česa ga je strah. Ne spomnim pa se, da bi ji obljubil, da bom zvečer prišel.« Matej je rekel: »Ona je tako slišala.« »Kako veš?« »Na kaseti. Slišal sem vajin popoldanski pogovor, preden si prišel do avtomobila.«

Vsi so se obrnili proti majhnemu aparatu. Lucija je počasi vstala. »Na delu, ki ga še nismo slišali?« Matej je prikimal. »Takrat je bil.« Tomaž je vprašal: »Kaj pomeni takrat?« »Ko sem ga poslušal v avtu.« David je pogledal kasetofon, ne da bi se ga dotaknil.

David je segel proti kasetofonu, vendar je Lucija položila dlan nanj. »Najprej pismo.« David jo je pogledal, tokrat brez nestrpnosti. »Če je na njem najin popoldanski pogovor, bi lahko pojasnil, kaj sem ji dejansko rekel.« »Čakal je štirideset let. Še pet minut bo.« Sara je tiho rekla: »Pusti.« David je roko umaknil.

Aleksander je obrnil list. »Ne vem, ali bo Helena res odšla,« je bral. »Včasih mislim, da bo ostala, če jo boš samo enkrat prosil brez razlage. Potem se ustrašim, ker bi to pomenilo, da sem vse zgradila na nečem, česar ne morem nadzorovati. Zato te prosim, da je ne prosiš. Vem, da ti s tem delam nekaj, česar sama ne bi hotela, da kdo naredi meni. Če boš nekoč izvedel, mi lahko zameriš. Če bom takrat še živa, ti bom mogoče znala povedati, zakaj sem mislila, da imam prav.«

Aleksandru se je glas nekoliko spremenil, vendar ni prenehal. »Če ne bom živa, bo ostalo samo to pismo in ljudje, ki se bodo vsak po svoje spominjali, kaj so hoteli narediti. Ne verjemi nobenemu samo zato, ker je prepričan. Tudi meni ne.«

Na tretjem listu je bilo le nekaj krajših vrstic, očitno dopisanih pozneje. Aleksander je bral počasneje: »Lucija, pismo daj samo Aleksandru. Če pride kdo drug in reče, da ga je poslal on, ga obdrži. Ne vem, ali bom še lahko prišla nazaj in pojasnila.«

Lucija je nenadoma vstala. Stol je ostal za njo. Aleksander je prenehal brati. »Kaj je?« Lucija ni pogledala njega. Gledala je pismo. »Tega se ne spomnim tako.« Sara je počasi vprašala: »Kako pa?« Lucija je sedla nazaj. »Dolga leta sem bila prepričana, da je rekla, naj ga dam Heleni, če pride ponj.«

Tomaž je vprašal: »Si prepričana?« Lucija ga je pogledala tako ostro, da je vprašanje za trenutek obviselo med njima. Nato je prvič popustila. »Bila sem. Zdaj nisem več.«

Lucija je spustila pogled k svojim rokam. Prstan na levi roki je obrnila enkrat, potem še enkrat, in ga pustila postrani.

Aleksander je pogledal še zadnji del lista. Pod navodilom ni bilo ničesar več, samo praznina do roba papirja. List je obrnil, vendar je bila druga stran prazna.

Nihče ni vprašal, kdo bi Luciji lahko vsadil drug spomin. Za tak sklep niso imeli ničesar. Imeli so samo njen spomin in zapis, ki sta stala drug proti drugemu.

David je tiho rekel: »Poznejši pogovor lahko spremeni način, kako si zapomnimo prejšnjega, ne da bi nas kdo namerno zavajal.« Tomaž ga je pogledal. »Ali pa se moti papir.« David je prikimal. »Tudi to je mogoče.« Sara je pogledala list. »Je datiran?« Aleksander je obrnil zadnjo stran. »Ne.«

»Potem še vedno ne vemo, kaj je bilo prej,« je rekla Sara. David je hotel omeniti papir, črnilo in pregibe, vendar se je ustavil. »Ne,« je rekel. »Ne vemo.«

Lucija je vstala in šla v kuhinjo. Tokrat ji nihče ni sledil. Odprla je pipo, potem jo zaprla, ne da bi karkoli pomila, in nekaj časa stala z rokami na robu korita. Pred očmi se ji je prikazala Eva za isto mizo, mlada, s svetlim šalom, kuverto med prsti in glasom, ki ga je bila desetletja sposobna slišati skoraj besedo za besedo. Zdaj je prvič poskušala iz prizora odstraniti dovoljenje, naj pismo da Heleni. Ko ga je odstranila, se prizor ni podrl. Eva je še vedno sedela tam. Kuverta je bila še vedno na mizi. Samo stavek ni bil več zanesljiv.

Za njo je prišla Sara. Ni vprašala, ali je dobro. Naslonila se je na podboj in čakala. Lucija je rekla: »Vem, kako je držala kuverto.« Sara je ostala tiho. »Vem, da je imela lase mokre.« »Mogoče niso bili.« Lucija jo je pogledala. Sara je skomignila. »Če že preverjamo, preverjajmo pošteno.« Lucija je skoraj nejevoljno izdihnila, potem pa se ji je na obrazu prvič pojavil droben nasmeh. »Ti nikoli nisi znala tolažiti.« »Znam. Samo ne popravljam spomina zato, da bi manj bolel.«

»Jaz sem mislila, da tudi jaz ne,« je rekla Lucija. Sara je stopila bliže. »Mogoče nisi lagala. Mogoče si samo dolgo verjela napačnemu stavku.« Lucija je pogledala svoje roke. »Če človek štirideset let ravna po besedah, ki jih drugi morda ni izgovoril, je razlika včasih majhna.« »Zate ne,« je rekla Sara. »Laž bi bila odločitev. Spomin ni.«

Lucija je dvignila pogled. »Potem sem se lahko zmotila sama.« Sara je prikimala. »Kot vsi drugi tukaj.«

Ko sta se vrnili, je Matej stal pri kasetofonu. »Zavrti,« je rekel Luciji. David ni več zahteval tehničnega pregleda, Tomaž ni pripravil pripombe in Aleksander ni posegel po pismu. Lucija je pritisnila tipko nekoliko naprej od mesta, kjer so prej končali. Trak je zašumel, nato se je zaslišal Evin glas in za njim Davidov, oba bližja in mirnejša kot glasova s kasnejše obale.

»Če vas pokličem zvečer, pridite,« je rekla Eva. Davidov mladi glas je odgovoril: »Če me pokličete in bo potrebno, bom prišel.« Eva je skoraj takoj rekla: »Ne. Ne če bo potrebno. Samo pridite.« David je za trenutek molčal. »Ne morem vam obljubiti nečesa, če ne vem, kaj se bo zgodilo.« Eva je odgovorila: »Saj ste pravkar.«

Na traku je bilo slišati premik stola. Davidov glas je postal tišji. »Rekel sem, da bom prišel, če me pokličete.« Eva je odgovorila: »Jaz bom to vzela kot obljubo.« Posnetek se je za trenutek prekinil, nato se je vrnil samo šum.

Stari David je zaprl oči. »Tega se spomnim,« je rekel. »Ne besed. Občutka, da sem ji pustil možnost, za katero sem mislil, da je dovolj.«

Po nekaj trenutkih je pogledal proti Mateju. »Pozneje, po obali, sem res poklical nekoga. Tega klica ni na kaseti. Spomnim se številčnice, svojega prsta in olajšanja po pogovoru.« Aleksander je vprašal: »Koga?« David je odkimal. »Imena ne.«

Lucija ga je gledala. »Torej se spomniš dejanja, ne človeka.« David je prikimal. »Da. In tega, da sem bil takrat prepričan, da moram poklicati.«

Aleksander je pogledal Evino zadnjo vrstico, tisto o človeku, ki je bil prepričan, da dela prav, in prvič ni pomislil samo na Davida. Pomislil je na Lucijo, ki je držala obljubo; na Mateja, ki Eve ni odpeljal; na Saro, ki je Heleni pomagala na vlak; na Heleno, ki mu ni dala pisma; na Tomaža, ki je nekaj fotografiral in nekaj obdržal zase; nazadnje pa tudi nase, čeprav še ni vedel, kaj je tiste noči naredil. Vsak od njih je imel vsaj en trenutek, v katerem je verjel, da je njegova odločitev razumna, potrebna ali dobra. Če je Eva iskala enega človeka, je morda iskala napačno.

Morje za oknom je ostalo mirno. Nihče več ni govoril o tem, kdo laže. Vprašanje se je premaknilo drugam, na veliko bolj neprijetno mesto: koliko ljudi lahko sodeluje pri isti tragediji, ne da bi jo katerikoli izmed njih hotel, in koliko majhnih pravilnih odločitev je potrebnih, da na koncu nastane nekaj, česar nihče ne bi izbral.

VII

Matej je imel sedemindvajset let, ko je prvič razumel, da človek na morju ne odloča samo o smeri, temveč tudi o tem, česa ne bo več mogel popraviti, ko bo enkrat odvezal vrv. Do takrat je ladje poznal predvsem kot delo: kovino, ki jo je treba vzdrževati, motor, ki mu moraš prisluhniti še preden pokaže napako, veter, ki ga ni mogoče prepričati, naj piha drugače, in ljudi, ki se na kopnem zdijo zapleteni, na morju pa se zelo hitro pokaže, kdo zna narediti tisto, kar je treba. Njegov oče je govoril, da morje človeka ne naredi boljšega, samo hitreje mu vzame možnost, da bi se pretvarjal, in Matej je to dolgo imel za eno od očetovih preprostih resnic, dokler ni mnogo pozneje ugotovil, da se je mogoče pretvarjati tudi na morju, le da tam človek največkrat laže samemu sebi.

Odraščal je v hiši, iz katere se morja ni videlo, čeprav je bilo oddaljeno manj kot kilometer. Pred oknom je stala druga hiša, za njo zid in nad zidom dve veliki krošnji, zato je kot otrok vedel, da je morje tam predvsem po vonju, po galebih in po očetovih čevljih, ki so zvečer ob vratih puščali drobne bele sledi soli. Mati ga je hotela poslati v šolo, po kateri bi imel, kakor je govorila, delo pod streho, oče pa ga ni nagovarjal ne v eno ne v drugo smer. Ko je Matej pri šestnajstih rekel, da bo šel na ladjo, je oče samo vprašal, ali zna vstati ob štirih zjutraj tudi takrat, ko ga nihče ne bo zbudil. Matej je rekel, da zna. Naslednje jutro ga je oče ob štirih pustil spati.

Zbudil se je ob šestih in našel na mizi listek: »Danes nisi šel.« Ni bilo očitka, zato ga je bolelo bolj, kot bi ga očetova jeza. Naslednje jutro je vstal ob pol štirih in sedel v kuhinji, dokler ni oče prišel po kavo. Oče ga je pogledal, nalil dve skodelici in rekel: »Zdaj lahko začneš.« Matej je listek še dolgo hranil v predalu z mornarskimi knjižicami; robovi so porumeneli prej, kot je pozabil tisto prvo jutro, ko ga ni bilo.

Prav zato ga je Evin stavek, da bo na drugi strani nekdo čakal, tistega večera vznemiril bolj, kot ji je pokazal. Čakanje je zanj pomenilo obveznost, ki jo je nekdo že sprejel, tudi če je ni izrekel pred njim, in ko ga je prosila, naj jo z majhno ladjo odpelje čez zaliv, ni najprej pomislil na nevarnost, temveč na človeka, ki naj bi jo čakal. »Kdo?« jo je vprašal. Eva je sedela na robu pomola, noge je imela pod seboj in svetli šal ovit okoli vratu, čeprav ni bilo hladno. »Ni pomembno.« Matej je pogledal proti vodi. »Če grem jaz, je.«

Eva ga je opazovala, kot da poskuša ugotoviti, ali je njegova skopost besed trma ali previdnost. »Če ti povem, boš hotel vedeti še zakaj.« »Bom.« »Potem bom morala povedati še nekaj drugega.« »Mogoče.« »In na koncu boš vedel preveč.« Matej je skomignil. »Potem ne greva.« Eva se je razjezila hitro, skoraj otroško, vendar je jeza prav tako hitro izginila. »Vsi ste isti.« »Kdo?« »Ljudje, ki mislijo, da morajo razumeti, preden pomagajo.« Matej jo je pogledal. »Ne. Samo nočem voziti človeka, ki mi ne pove, kam.«

Tisto popoldne je bil zaliv miren in dovolj svetel, da so se na drugi strani razločile hiše. Pot ni bila dolga. Matej bi jo lahko prevozil v manj kot uri in se vrnil še pred temo, vendar se mu prav zaradi lahkosti poti ni zdelo razumljivo, zakaj Eva potrebuje njega. Avtobus je vozil, ceste so bile odprte, na drugi strani ni bilo meje, pred katero bi se morala skrivati. »Zakaj ladja?« je vprašal. Eva je pogledala proti cesti nad njima. »Ker po cesti ne smem.« »Kdo pravi?« »Jaz.«

Matej je takrat prvič pomislil, da ne beži samo pred človekom, temveč tudi pred možnostjo, da bi jo kdo videl oditi. Ni vprašal več. Rekel ji je, naj pride naslednji večer ob desetih in naj ne nosi ničesar, česar sama ne more dvigniti. Eva ga je vprašala, ali to pomeni, da jo bo odpeljal. »Pomeni, da bom do jutri premislil.« »To ni isto.« »Ni.« Ko je odšla, je na pomolu ostal njen cigaretni ogorek, čeprav je med pogovorom ni videl kaditi. Pobral ga je in vrgel v koš, ne da bi pomislil, da bo desetletja pozneje prav takšne majhne podrobnosti iskal v spominu, kakor da se resnica raje skriva v pepelu kot v odločitvah.

Tisto noč je spal slabo. Ne zaradi Eve, si je govoril, ampak zaradi motorja, pri katerem je prejšnji dan zaslišal nepravilen kovinski zvok, čeprav je dobro vedel, da ga je popoldne pregledal in da je bilo z njim vse v redu. Ob treh je vstal, šel do pristanišča in motor še enkrat zagnal. Deloval je mirno. Sedel je v krmi in poslušal enakomerno brnenje, dokler se ni začelo daniti. Motor ni ponovil zvoka. Eva pa je kljub temu ostala z njim.

Zjutraj je šel k Davidu. Takrat se nista pogosto družila, poznala pa sta se dovolj dolgo, da Matej ni potreboval uvoda. David je bil nekaj let starejši, že v beli halji, ki mu je dajala več gotovosti, kot jo je v resnici imel, in med pogovorom je ves čas podpisoval papirje. »Če nekdo reče, da mora stran, pa noče povedati pred kom, kaj narediš?« ga je vprašal Matej. David je odložil pisalo. »Kdo?« »Ni važno.« »Potem ti ne morem odgovoriti.« Matej ga je pogledal. »Lahko.« David se je nasmehnil. »Lahko ti dam slab odgovor.«

Matej je hotel oditi, vendar ga je David ustavil. »Je v nevarnosti?« »Ne vem.« »Je kdo grozil?« »Ne vem.« »Je poškodovana?« »Ne.« »Govori o tem, da bi si kaj naredila?« »Ne.« David je sklenil roke. »Potem imaš za zdaj samo človeka, ki želi oditi in ti noče povedati zakaj. To samo po sebi ni bolezen in ni stvar zdravnika.« Matej je prikimal. »Dobro.« David ga je pogledal nekoliko natančneje. »Kdo je?« Matej je že držal kljuko. »Nihče.«

Ko je popoldne Eva sama prišla v ambulanto, David ni vedel, da je to ista oseba. Matej tega takrat ni vedel in je izvedel šele mnogo pozneje, zato je v svojem spominu dolga leta nosil dva ločena dogodka: jutranji pogovor z Davidom in večerni prihod Eve. Šele ko so se stvari začele po desetletjih sestavljati, se mu je pokazalo, da je že s svojim vprašanjem morda premaknil nekaj, česar ni nameraval. David je bil zdravnik, vendar je bil tudi človek, ki je težko pustil odprto vprašanje, ko je vedel, da nekje obstaja odgovor.

Tisti večer je Matej prišel v pristanišče ob devetih. Preveril je gorivo, vrvi, luči in vreme. Nebo je bilo jasno, morje skoraj gladko, veter šibak. Tega se je spominjal brez dvoma, vendar se je po srečanju v Lucijini hiši prvič vprašal, ali se jasnega neba spominja zato, ker je bilo res jasno, ali zato, ker je pred odhodom pogledal vremensko napoved in jo pozneje zamenjal za lastni pogled. Dolga leta bi se takšnemu vprašanju posmehnil. Zdaj ni več vedel, kaj vse človek v spominu prevzame od stvari, ki jih je izvedel pozneje.

Eva je prišla nekoliko po deveti, brez kovčka, samo z manjšo torbo čez ramo. »Rekel si ob desetih,« je dejal. »Vem.« »Zakaj si zgodnja?« »Ker nisem imela kam.« Matej je pogledal proti cesti. »Je kdo za tabo?« Eva se je obrnila, vendar ne prestrašeno, bolj naveličano. »Ne vem.« »To ni dobro.« »Vem.«

Sedla sta v majhno kabino ob pomolu. Matej ji je dal vodo. Eva jo je držala v obeh rokah, vendar ni pila. »Ne bom te peljal,« je rekel. Ni je pripravljal na odgovor in ni razlagal. Eva je dolgo gledala kozarec. »Zakaj?« »Ker ne vem, komu te peljem.« »Meni.« »Ne.« »Kaj ne?« »Ne peljem tebi. Peljem te nekomu.«

Eva je kozarec odložila nekoliko premočno. »Na drugi strani me čaka človek, ki mi bo pomagal.« »Ime.« »Ne.« »Potem ne.« »Matej, če ostanem tukaj, bo slabše.« »Zakaj?« »Ker bo.« »Zame premalo.« Eva je vstala. »Zate je vedno premalo, dokler ne dobiš stvari, ki jo lahko primeš v roko.« Matej je pogledal vrv na klopi. »Vrv lahko spustim.« »Človeka pa ne?« »Težje.«

Pozneje se ni mogel spomniti, ali je Eva takrat jokala. V nekaterih različicah spomina je imela oči suhe, obraz skoraj jezen; v drugih je z rokavom obrisala lice. Nikoli pa ni pozabil, da je rekla: »Če me ne boš odpeljal ti, bom našla drugo pot.« Ta stavek ga je prepričal, da ima še čas. Človek, ki išče drugo pot, se mu ni zdel človek na robu, ampak človek, ki ima načrt. Prav v tem je bila njegova napaka, če je bila napaka: nevarnost je meril po tem, koliko možnosti je človeku še ostalo, ne po tem, zakaj jih potrebuje.

Poklical je Davida. Prvič se ni oglasil. Drugič tudi ne. Matej je Evi rekel, naj počaka, in odšel do ambulante, ki je bila manj kot deset minut hoje stran. Vhod je bil odprt, na hodniku pa ni bilo nikogar. Davidovega avtomobila se je spomnil takoj, ker je stal postrani, z desnim kolesom skoraj na robniku. Vrata niso bila zaklenjena. Na sovoznikovem sedežu je ležal majhen kasetofon, ob njem pa kaseta, na kateri je bilo z roko napisano EVA.

Matej je sedel na voznikov sedež, s palcem še vedno na tipki. Lahko bi kaseto vrnil na sedež. Namesto tega je pritisnil predvajanje. Šele mnogo pozneje si je priznal, da ga v tistem trenutku ni vodila samo skrb za Evo. Hotel je vedeti.

Najprej je slišal šum, potem svoj glas. Prepoznal ga je takoj, čeprav se človek na posnetku vedno sliši nekoliko tuj. Posnetek je bil del njunega pogovora prejšnjega dne. Matej je sedel na voznikov sedež in poslušal dlje, kot bi smel. Na traku je slišal tudi Helenino in Aleksandrovo ime. Nato se je posnetek prekinil in nadaljeval z drugim pogovorom, v katerem je govoril David; po vsebini je bilo jasno, da je nastal popoldne v ambulanti, še preden je Eva zvečer poklicala.

Matej ni razumel, kako je kaseta nastala in ali je bila to sploh izvirna kaseta ali presnet skupek več pogovorov. Ni vedel, ali je Eva snemala ljudi namenoma, ali je pozneje presnemavala dele z drugega traku, niti kako je kaseta prišla v Davidov avtomobil. Vedel je samo, da so njegovo ime, Helenino ime in Aleksandrovo ime povezani z nečim, česar mu Eva ni hotela povedati. Prav tedaj se je na koncu ulice pojavil David.

Prišel je peš in hitro, brez bele halje, v srajci z zavihanimi rokavi. Ko je zagledal Mateja v avtomobilu, se ni razjezil zaradi kasete. To je Mateja pozneje motilo bolj kot vse drugo. Samo odprl je vrata in rekel: »Kje je?« Matej je ugasnil kasetofon. »Pri ladji.« David je pogledal na uro. »Greva.« »Veš, kaj hoče?« »Zdaj vem dovolj.« »Jaz ne.« David je že hodil proti pristanišču. »Ni treba, da veš vse.«

Matej je šel za njim in prav ta stavek se mu je pozneje vračal v različnih oblikah. Od Davida ga ni pričakoval. David je bil človek, ki je hotel vedeti dovolj, preden je ukrepal, tistega večera pa se je obnašal, kakor da je nekaj izvedel, kar je nenadoma naredilo dodatna vprašanja nepotrebna. Matej ga ni vprašal, kaj. Morda zato, ker je bil zadovoljen, da je odločitev prešla na nekoga drugega. To je bil del, ki si ga je najtežje priznal.

Ko sta prišla do pomola, Eve ni bilo v kabini. Stala je nekoliko stran, ob začetku poti proti parku. Ko je zagledala Davida, ni bila olajšana. »Zakaj si prišel?« ga je vprašala. David je rekel: »Ker si hotela, da pridem.« »Prej.« »Nisem mogel prej.« »Zdaj je prepozno.« Matej se je spomnil teh besed, ker jih je tisto noč pozneje slišal še enkrat, ali pa je vsaj verjel, da jih je. Beseda prepozno je v njegovem spominu postala nekaj, kar so govorili vsi, čeprav morda ni bilo tako.

David je hotel Evo odpeljati nazaj v ambulanto. Ona ni hotela. Govorila sta tiho, nato glasneje, potem spet tiho. Matej je stal nekaj metrov stran in ni slišal vsega. Slišal je samo posamezne dele: »ne morem«, »on ne sme vedeti«, »Helena mora na vlak«, »samo do jutra«. Ko je David Evo prijel za ramena, se je odmaknila in zajokala ali pa je Matej šele pozneje v njen obraz vstavil jok, ker se je tako bolje ujemal s prizorom. David ji je rekel: »Vse bo v redu.« Matej se je ob teh besedah obrnil stran. Ni jih maral. Na morju človek ni govoril, da bo vse v redu, če tega ni mogel vedeti.

David mu je dal avtomobilski ključ in rekel, naj avto umakne od ambulante ter ga pripelje bliže pristanišču. Matej ni vprašal zakaj. Morda zato, ker je David rekel, da bo Evo odpeljal, morda zato, ker je hotel nekaj narediti z rokami, potem ko ni več vedel, kaj naj naredi z njo. Vzel je ključ in odšel. Ko se je vrnil, je bilo ob pomolu prazno.

Najprej je pomislil, da sta šla proti parku. Potem je zaslišal motor na cesti, vendar ni vedel, čigav. Čakal je nekaj minut, nato šel po poti. Na razcepu je zagledal Evo, samo za trenutek, med drevesi. Bila je sama. Poklical jo je. Ni se obrnila. Šel je za njo, vendar se je iz druge smeri zaslišal glas in Matej se je ustavil. Tega glasu se pozneje ni znal spomniti. Moški, ženski, mlad, star; v različnih letih je bil različen.

Nato je srečal Aleksandra. Bil je pijan, obraz je imel bled in oči preveč odprte. Matej je vedel, kdo je, čeprav se nista dobro poznala. Eva mu je prejšnji dan povedala ime, na kaseti pa ga je slišal še enkrat. Aleksander ga je vprašal, ali je Helena odšla. Matej mu je povedal, da je. Ko je vprašal, ali je bila sama, je rekel ne. Ni povedal, da je bila z njo Sara, ker ga Aleksander tega ni vprašal, toda mnogo pozneje je razumel, da to ni bil pravi razlog. Pravi razlog je bil, da je v tistem trenutku že vedel, da Helena ni najpomembnejša oseba tiste noči, Aleksander pa tega še ni vedel.

Ko je Aleksander pozneje prišel po poti proti morju, ga je Matej ustavil. Na rokavu je imel temen madež. Aleksander ga je videl in Matej je videl, da ga je videl. Dolga leta je Aleksander verjel, da je bila to kri. Matej ga nikoli ni popravil, ker ni vedel, da tako misli. Madež je bil od rje in olja z zapaha na starem skladišču, kamor je nekaj minut prej vstopil, ko je iskal Evo. To je bila ena od tistih majhnih resnic, ki bi lahko spremenile veliko, če bi jo kdo pravočasno vprašal, pozneje pa je postala skoraj nepomembna.

V skladišču Eve ni bilo. Bila pa je njena torba. Matej jo je našel na tleh ob steni, odprto, brez denarnice in brez svetlega šala. V njej je bil glavnik, zvezek, dva zavojčka cigaret, vozovnica za avtobus in fotografija ženske, ki je ni poznal. Torbe ni vzel. Zaprl je vrata in šel nazaj, ker je zunaj zaslišal kratek krik.

Prav tega krika se je spominjal najbolj jasno in mu je zato najmanj zaupal. Včasih je bil Evin. Včasih Helenin, čeprav je vedel, da je bila takrat že na vlaku. Enkrat se je po več desetletjih zbudil prepričan, da je bil moški. Spomin ni spreminjal samo zvoka, temveč tudi smer; v nekaterih nočeh je prihajal z morja, v drugih s ceste. Edino, česar ni spreminjal, je bilo njegovo telo: še vedno je ob tem zvoku najprej obstal.

To je bil trenutek, ki ga je nosil s seboj na vse ladje. Ne krik, ne Eva, ne David, temveč tisti prvi korak, ki ga ni naredil. Trajal je morda sekundo. Potem je stekel. Toda v njegovem spominu je sekunda z leti rasla, dokler ni postala prostor, v katerem je lahko živel ves njegov dvom. Če bi se premaknil takoj, bi bilo drugače. Če bi Evo odpeljal, bi bilo drugače. Če ne bi šel po avto, bi bilo drugače. Človek lahko iz enega večera naredi neskončno število življenj, če vsako začne z besedama če bi.

Na koncu poti ni našel nikogar. Na kamnih ob vodi je ležal svetli šal. Pobral ga je. Bil je vlažen, vendar ni vedel od česa; od morja, rose, dežja, ki ga po arhivu ni bilo, ali od nečesa, česar ni hotel poimenovati. Takrat ni pomislil, da je to dokaz. Bil je samo Evin šal in zdelo se mu je narobe, da bi ga pustil na tleh.

David se je pojavil čez nekaj minut iz smeri ceste. Matej ga je vprašal, kje je Eva. David je rekel, da ne ve. »Bila je s tabo.« »Odšla je.« »Kam?« »Ne vem.« Matej je pogledal njegove roke. Tresle so se. »Koga si klical?« ga je vprašal. David ga je pogledal, kakor da vprašanja ne razume. »Nikogar.« Matej je takrat verjel, da laže. Štirideset let pozneje, ko je videl njegovo praznino ob istem vprašanju, ni bil več prepričan.

Iskala sta jo do jutra, vendar ne skupaj. To je bil še eden od podatkov, ki so se pozneje izgubili. Matej je hodil ob obali in skozi park, David je šel proti cesti in ambulanti. Tomaža je Matej videl enkrat, daleč pri postaji, s fotoaparatom. Lucijine hiše ni obiskal. Sare ni videl. Aleksandra je še enkrat našel na klopi, skoraj spečega, in ga ni zbudil. Ko se je začelo daniti, je Matej odšel nazaj k ladji in na sedežu v kabini našel svetli šal, čeprav je bil prepričan, da ga je prej spravil v žep.

Šal je hranil tri dni. Četrti dan ga je odnesel Luciji, vendar je ni bilo doma. Pustil ga je v papirnati vrečki pred vrati brez sporočila. Ko jo je čez nekaj tednov srečal, ga ni omenila, on pa tudi ne. Mnogo let pozneje bo Lucija trdila, da šal nikoli ni prišel do nje. Matej ji bo verjel. Ne zato, ker bi dvomil, da ga je odnesel, temveč zato, ker je do takrat že vedel, da dve iskreni povedi lahko stojita druga proti drugi in nobena ne odstopi.

Po Evinem izginotju je šel prvič za več mesecev na dolgo plovbo. Ni bežal, si je govoril. Pogodbo je podpisal že prej, ladja je odplula po urniku in človek, ki gre na delo, ne beži. Vse je bilo res, vendar je bilo res tudi to, da je ob odhodu čutil olajšanje, ko je obala izginila. Na ladji nihče ni vedel za Evo. Nihče ga ni vprašal, zakaj je ni odpeljal. Nihče ni poznal Davida, Aleksandra ali Helene. Prvič po tisti noči je bil samo Matej, človek na straži, ki mora ob štirih vstati brez tega, da ga kdo zbudi.

Leta so mu nato začela meriti pristanišča, pogodbe in vrnitve. Poročil se je pozno z žensko, ki je dolgo verjela, da ima rada njegovo tišino, dokler ni razumela, da tišina ni prostor, v katerega lahko vstopi, temveč včasih zid. Imela sta hčer, ki ga je kot otrok čakala ob oknu in mu risala ladje z nesorazmerno velikimi dimniki. Ko je bila stara dvanajst let, ga je nekoč vprašala, zakaj vedno odide, ko bi lahko ostal. Matej ji je odgovoril, da je to njegovo delo. Hči je rekla: »Nisem vprašala, kaj delaš.«

Ta stavek je prepoznal. Ne po besedah, ampak po načinu, kako mu je odvzel odgovor. Nekaj podobnega je nekoč naredila Eva, ko mu je rekla, da ljudje, ki želijo vse razumeti, pomoč pogosto odložijo do trenutka, ko je ne potrebuje nihče več. Matej se je tistega večera prvič vprašal, ali je iz morja naredil kraj, kjer mu ni treba odločati o ljudeh, ker so tam odločitve videti bolj preproste: smer, hitrost, vreme, gorivo, prihod. Toda tudi na ladji so bili ljudje in tudi tam je njegova tišina nekaj pomenila, čeprav je sam verjel, da pomeni samo odsotnost besed.

Zakon se ni končal z velikim prepirom. Žena mu je nekega jutra povedala, da se seli. Matej je vprašal, kdaj. Rekla je: »Vidiš.« Ni razumel. »Kaj?« »Vprašala bi lahko, zakaj.« Matej je stal pri kuhinjskem pultu in držal skodelico. »Če hočeš povedati, boš.« Žena je nekaj časa gledala vanj, nato pa rekla: »Točno zato.«

Dolgo je mislil, da je odšla, ker je potrebovala več besed, kot jih je znal dati. Šele pozneje je razumel, da ni šlo za količino. Njegov molk je drugim puščal odgovornost, da sami ugotovijo, kaj čuti, kaj želi in ali mu je mar, on pa je to imel za poštenost, ker ni govoril stvari, ki jih ne more dokazati. Z Evo je naredil nekaj podobnega: zahteval je dovolj podatkov, da bi lahko varno sprejel odločitev, njej pa pustil breme, da mu razloži strah, ki ga sama ni znala razložiti.

Ko je hči odrasla, se nista odtujila, vendar sta se naučila govoriti v kratkih telefonskih pogovorih, ki so obema ustrezali, dokler mu nekega dne ni povedala, da bo imela otroka. Matej je rekel: »Dobro.« Na drugi strani je nastala tišina. »Samo dobro?« ga je vprašala. Matej je pogledal skozi okno kabine na morje. »Zelo dobro.« Hči se je zasmejala. »Napreduješ.« Takrat se je tudi on nasmehnil in prvič ni imel občutka, da je z dvema dodatnima besedama povedal preveč.

Vnuk ga je pozneje naučil nečesa, česar mu niso mogli odrasli. Otrok ni sprejemal molka kot odgovora. Če je vprašal, zakaj ladja plava, je čakal. Če je vprašal, ali ga je dedek pogrešal, je čakal še bolj. Matej je moral govoriti, ne veliko, ampak dovolj, da je drugi človek vedel, da ni sam v vprašanju. Prav ob njem je začel razumeti, da je mogoče bistvo povedati v malo besedah in se kljub temu ne skriti.

Eve mu ni omenil nikoli. Ne ženi, ne hčeri, ne ljudem na ladjah. Njen svetli šal, kaseta, Davidov ključ in krik so ostali v delu njegovega življenja, ki ga ni delil z nikomer. Ni mislil, da skriva skrivnost. Zdelo se mu je, da samo ne govori o stvari, ki je ne zna povedati prav. Razlika se mu je zdela pomembna, dokler ni postal dovolj star, da je razumel, da za človeka na drugi strani pogosto ni.

Ko se je po zadnji dolgi plovbi vrnil za stalno, je prvič po desetletjih šel na isti pomol. Pristanišče je bilo spremenjeno, skladišče porušeno, pot proti parku širša, voda pa je udarjala ob kamen z istim kratkim zvokom, ki ga ni bilo mogoče datirati. Sedel je tam skoraj uro in poskušal ugotoviti, kje je tisto noč stala Eva. Ni mu uspelo. Prostori se spremenijo, spomin pa jih popravi tako, da še naprej ustrezajo dogodku, zato človek nazadnje ne ve, ali gleda kraj ali njegovo staro različico v sebi.

Tistega dne je šel tudi do Lucije. Ni ji povedal, zakaj je prišel. Sedela sta v kuhinji in pila kavo. Preden je odšel, jo je vprašal, ali je kdaj našla svetli šal. Lucija ga je pogledala. »Kakšen šal?« Matej je rekel: »Nič.« Na poti domov je prvič pomislil, da vrečke morda ni pustil pred njenimi vrati. Morda jo je nameraval. Morda jo je odložil drugje. Morda jo je nekdo vzel. V njegovem spominu je bila vrečka pred Lucijinimi vrati tako jasna, da je videl celo pregib na vrhu, toda po vsem, kar je vedel o tisti noči, jasnost ni bila več dokaz.

Ko je Helena sedem let pred svojo smrtjo prišla k njemu na pomol in mu povedala, da je našla kaseto, je Matej zato odgovoril brez presenečenja. Ni ga presenetilo, da se je nekaj iz tiste noči vrnilo. Presenetilo ga je samo, da se je vrnilo k Heleni. Dolga leta je verjel, da bo, če se bo kaj vrnilo, prišlo po njega.

Zdaj, v Lucijini hiši, je sedel ob isti mizi z Davidom in poslušal, kako se mladi Davidov glas na kaseti prepira z Evo. Vse, kar je štirideset let nosil kot svojo napako, se ni zmanjšalo, ker je odkril napake drugih. Nasprotno, postalo je bolj natančno. Ni bil kriv zato, ker Eve ni rešil. Takšna misel bi mu dajala preveč moči. Bil je odgovoren za nekaj manjšega in zato težjega: za trenutek, ko je lahko naredil eno stvar in je naredil drugo.

Ko se je kaseta ustavila, je Matej pogledal Davida. »Poklical si nekoga,« je rekel. David je prikimal. »Spomnim se klica.« »Jaz pa se spomnim, da si potem rekel, da bo prišel.« David je dvignil pogled. »Kdo?« Matej je za trenutek zaprl oči. V njegovem spominu je bil David ob telefonski govorilnici, ali pa v ambulanti, ali pa pri avtomobilu; podoba se je spreminjala, stavek pa je ostajal. »Rekel si: 'Prišel bo.'«

»Ime?« je vprašal Aleksander. Matej je odkimal. »Ne.« Tomaž je tiho rekel: »Se ga ne spomniš ali ga nisi slišal?« Matej je pogledal njega. »Ne vem.«

To je bil zanj najdaljši odgovor tistega dne. Včasih bi ga bilo sram izreči. Zdaj ne več. Štirideset let je mislil, da človek svojo odgovornost nosi tako, da se drži tistega, kar ve, in molči o tistem, česar ne ve. Šele starost ga je naučila, da je treba včasih prav nevednost povedati na glas, ker sicer drugi vanjo naselijo svoje gotovosti.

Aleksander je ponovno pogledal Evino pismo, vendar ga ni odprl. David je sedel z rokami na mizi, Lucija je bila ob oknu, Sara ob praznem Heleninem stolu, Tomaž pa je fotografiji spravil nazaj v ovojnico. Za nekaj časa niso potrebovali novega dokaza. Prvič od začetka srečanja je med njimi ostalo nekaj, kar ni zahtevalo takojšnjega odgovora.

Matej je vstal in odprl okno. Z morja je prišel rahel zrak in premaknil rob prta. »Takrat sem mislil, da če je ne odpeljem, ničesar ne naredim,« je rekel, ne da bi se obrnil. »To je bilo narobe.« Sara ga je vprašala: »Kaj je bilo narobe?« Matej je pogledal proti gladini. »Tudi ne narediti je nekaj.«

VIII

Sara se je naučila odhajati mnogo prej, preden je tiste noči sedla nasproti Helene v kupeju in ji rekla, naj za en večer ne razlaga svojega odhoda. Prvič je odšla pri devetnajstih, iz stanovanja, v katerem ni bilo nasilja, velikih prepirov ali stvari, zaradi katerih bi drugi ljudje razumeli njen kovček, in prav zato ji je mati ob vratih rekla, da človek ne zapusti dobrega doma brez razloga. Sara ji ni znala odgovoriti, da je lahko razlog tudi to, da v njem počasi postajaš nekdo, ki ga ne prepoznaš, saj je bilo takšne stvari pri devetnajstih lažje čutiti kot povedati. Vzela je torbo, dve knjigi, nekaj oblek in denar, ki ga je skrivala v pločevinasti škatli, ter odšla v mesto, kjer ni poznala nikogar.

Mati je bila prepričana, da se bo vrnila do zime. Oče ni rekel ničesar. Ko jo je po treh mesecih obiskal, ji je prinesel kozarec domače marmelade, preveril okno, ki se ni dobro zapiralo, in pred odhodom vprašal samo, ali ima dovolj denarja. Sara je rekla, da ima. Ni ga imela. Oče je na mizi pustil kuverto, ne da bi jo pogledal. Takrat se ji je zdelo, da je prav od njega dobila sposobnost, da pomoč ponudi brez vprašanja, pozneje pa je razumela, da je od njega dobila tudi drugo stvar: prepričanje, da človeka spoštuješ tako, da ga ne zadržuješ, kadar odhaja.

Zaradi tega je bila Helena zanjo sprva težka. Spoznali sta se nekaj let pred osrednjo nočjo pri delu, ki ju ni zanimalo dovolj, da bi postalo njuna identiteta, vendar ju je vsak dan postavljalo za isto mizo. Helena je znala o najpreprostejši odločitvi govoriti tako dolgo, da je Sara včasih izgubila potrpljenje še preden je izvedela, o čem se pravzaprav odloča. Sara pa je stvari pogosto naredila, še preden jih je znala razložiti. Helena je nekoč rekla, da je to nevarno. Sara ji je odgovorila, da je nevarno tudi umreti med pripravo na življenje.

Nista postali prijateljici zaradi podobnosti. Postali sta zato, ker je vsaka pri drugi našla nekaj, kar jo je jezilo in hkrati privlačilo. Helena je Sari zavidala sposobnost, da zapre vrata in potem ne stoji na hodniku ter preverja, kaj je pustila za njimi. Sara je Heleni zavidala natančnost, s katero je znala videti posledice, še preden so prišle. Ko sta se prepirali, je Sara pogosto odšla prva, Helena pa ji je naslednji dan povedala, kaj je hotela reči še včeraj. Sara jo je poslušala in se smejala, da se z njo lahko človek prepira samo na obroke.

Aleksandra je poznala predvsem skozi Heleno. Videla ga je nekajkrat, dovolj, da je razumela, zakaj jo privlači, in dovolj, da ji ni bilo jasno, kako lahko dva človeka, ki znata tako dobro govoriti, tako dolgo ne povesta stvari, ki jo oba že vesta. Ko je Helena prvič rekla, da ga bo zapustila, ji Sara ni verjela. Ko je to rekla drugič, je vprašala, kdaj. Helena se je razjezila. »To je vse, kar boš rekla?« Sara je skomignila. »Če si se odločila, potrebuješ datum. Če se nisi, potrebuješ drug pogovor.«

V mesecih pred odhodom je Helena prihajala k njej pogosteje. Včasih sta govorili o Aleksandru, pogosteje pa o stvareh, ki z njim navidezno niso imele zveze: o službi, o mestu, o možnosti dela drugje, o tem, ali človek lahko začne znova, ne da bi s seboj nesel isto življenje. Sara je opazila, da Helena vse bolj govori o odhodu kot o nujnosti in vse manj kot o izbiri. To jo je motilo. »Če hočeš iti, pojdi,« ji je nekoč rekla. »Ne delaj iz tega naravne nesreče.« Helena jo je pogledala. »Ti misliš, da je vse stvar poguma.« »Ne. Mislim, da je včasih strah samo strah.«

Eva je v Sarino življenje prišla po naključju, čeprav je Sara pozneje nehala verjeti, da je pri tisti zgodbi karkoli prišlo po naključju. Dva tedna pred osrednjo nočjo jo je Helena pripeljala v majhno kavarno ob postaji in rekla samo, da se poznata. Eva je bila mlajša, nemirna, z očmi, ki so se med pogovorom pogosto premaknile proti vratom. Sara je to opazila in je ni vprašala zakaj. Po kavi je Helena odšla prej, Eva pa je ostala. »Vi ste Sara,« je rekla. Sara je odgovorila: »Če je Helena rekla, potem verjetno.« Eva se ni nasmehnila. »Ona pravi, da znate oditi.«

Sara je odložila skodelico. »To ni poklic.« »Zanjo skoraj je.« »Kaj hočeš?« Eva je pogledala skozi okno. »Vedeti, kako človek odide, ne da bi ga kdo ustavil.« Sara je takrat prvič pomislila, da vprašanje ni o Heleni. »Samo greš.« Eva je odkimala. »Ne, če te iščejo.« »Kdo te išče?« »Nisem rekla, da mene.« Sara jo je nekaj trenutkov gledala, nato pa rekla: »Potem tudi jaz nisem rekla, da ti bom pomagala.«

Eva se je nasmehnila, tokrat zares. »Helena je rekla, da ste težki.« »Helena uporablja daljše besede.« »Rekla je, da ste neusmiljeno praktični.« »Vidiš.« Eva je vstala in pred odhodom vprašala: »Če bi morala izbirati med tem, da nekomu poveš resnico in tem, da mu omogočiš, da odide, kaj bi naredila?« Sara je odgovorila brez premisleka: »Pomagala bi mu oditi. Resnico mu lahko poveš tudi pozneje.«

Ta odgovor jo bo mnogo let pozneje prebudil sredi noči. Ne zato, ker bi bil sam po sebi napačen, temveč zato, ker je bil prehiter. Sara je svoje življenje gradila na odporu do ljudi, ki z razlago odlagajo dejanje, zato ni opazila, da lahko tudi odločnost postane način, kako se izogneš vprašanju. Če se premakneš dovolj hitro, ti ni treba vedno vedeti, komu si s tem zaprl drugo pot.

Na dan odhoda jo je Helena poklicala dopoldne. Glas je imela miren, skoraj služben. »Nocoj grem.« Sara je sedela na robu postelje in si oblačila nogavico. »Dobro.« »To je vse?« »Ne. Kateri vlak?« Helena ji je povedala uro. »Pridem pote.« »Ni treba.« »Vem.« »Potem zakaj?« Sara je zavezala čevelj. »Ker boš drugače do osmih našla šest razlogov, da odhod prestaviš na jutri.«

Popoldne je Eva prišla k njej brez napovedi. Tokrat ni sedla. »Helena mora na vlak,« je rekla. Sara jo je pogledala. »To že vem.« »Ne sme se vrniti.« »To je njena stvar.« »Nocoj ne.« Sara je počasi vstala. »Kaj se dogaja?« Eva je pogledala proti vratom, čeprav sta bili sami. »Če ostane, bo nekdo moral ostati zaradi nje.« »Kdo?« »Ne morem povedati.« Sara je začutila jezo. »Potem ne hodi k meni z ugankami.«

Eva je nekaj časa stala pred njo, nato pa rekla: »Samo poskrbi, da pride na vlak.« Sara je odkimala. »Ne bom človeka spravila iz mesta zato, ker mi ti nočeš povedati razloga.« »Ona že hoče iti.« »Potem me ne potrebuješ.« »Potrebuje nekoga, ki je ne bo pustil obrniti.« Sara jo je pogledala natančneje. »Zakaj bi se obrnila?« Eva je odgovorila: »Zaradi Aleksandra.«

To je bilo dovolj verjetno, da Sara ni več spraševala. Prav v tem je bila njena slepa pega: kadar se je nekaj ujemalo z značajem človeka, ki ga je poznala, ni zahtevala dodatnega dokaza. Helena se je res lahko premislila zaradi Aleksandra. Aleksander jo je res lahko zadržal z enim pravim stavkom. Eva je potrebovala samo to, da je povedala nekaj, kar se je skladalo z že obstoječo zgodbo, in Sara je preostanek dopolnila sama.

Ko je zvečer prišla po Heleno, je bil kovček že pri vratih. Helena je sedela v kuhinji in gledala skodelico, v kateri je bil čaj že hladen. »Ne morem,« je rekla. Sara je prijela kovček. »Lahko.« »Ne veš, kaj mislim.« »Vem dovolj.« Helena je dvignila pogled. »Kaj pa če pride?« Sara ni vprašala kdo. »Potem bo prišel prepozno.«

Helena je ostala sedeti. Sara je postavila kovček nazaj na tla. »Če hočeš ostati, ostani. Ampak ne sedi tukaj in čakaj, da odločitev naredi on.« Helena je pogledala proti oknu. »Mogoče sem mu dolžna pogovor.« »Pogovor si mu dolžna že mesece. Vlak pa gre danes.« »Vedno vse zmanjšaš na uro.« »Ker ura gre naprej tudi takrat, ko ti razmišljaš.«

Ko je Sara po pogovoru znova dvignila kovček, je Helena odprla torbo in preverila, ali je bela kuverta še v njej. Sara jo je opazila. »Kaj je to?« »Nič.« »Če je nič, pusti.« Helena je torbo zaprla. »Ni zame.« Sara je mislila, da je pismo za Aleksandra. Ni vprašala. Štirideset let pozneje bo prvič izvedela, da je bila to Evina kuverta, ki jo je Helena malo prej vzela pri Luciji in do katere ni imela pravice.

Do postaje sta šli peš. Sara se je spominjala mokrega pločnika, luči v lužah in drobnih kapelj na Heleninem plašču. Ko je mnogo let pozneje slišala, da meteorološki zapis ne kaže dežja, je najprej pomislila, da je zapis napačen. Potem se je spomnila, da sta šli mimo čistilnega vozila, ki je pralo cesto, in da so bile luže lahko od vode, ki ni padla z neba. Kapljic na plašču pa s tem ni mogla razložiti. Nekaj časa je skušala. Nato je odnehala.

Na peronu je Helena trikrat pogledala proti vhodu. Sara ni rekla ničesar. Ko je vlak pripeljal, je Helena obstala. »Če pride zdaj?« je vprašala. Sara je prijela njen kovček. »Potem ga boš videla.« »In če me prosi, naj ostanem?« Sara jo je pogledala. »Potem se boš odločila.« Helena se je skoraj zasmejala. »Mislila sem, da si se odločila namesto mene.« Sara je odgovorila: »Ne. Samo pripeljala sem te do vlaka.«

To je bila različica, ki jo je Sara nosila desetletja: ona ni odločila namesto Helene, samo omogočila ji je, da svojo odločitev izvede. Bila je čista, preprosta in dovolj blizu resnici, da je ni bilo treba preverjati. Šele po Evinem posnetku je v njej zagledala razpoko. Eva jo je prosila, naj poskrbi, da Helena pride na vlak. Sara je to storila. Če je Eva s tem premaknila še kaj drugega, potem Sara ni bila samo spremljevalka odločitve. Bila je njen del.

V kupeju je Helena sedela ob oknu, Sara nasproti nje. Kovček je bil zgoraj. Ko se vlak še ni premaknil, je Helena začela govoriti o tem, zakaj mora oditi, o letih, v katerih je z Aleksandrom vsak pogovor postal analiza pogovora, o utrujenosti od čakanja, da bo nekdo nekoč sposoben živeti tisto, kar zna tako dobro razumeti. Sara jo je poslušala nekaj minut, nato rekla: »Zato moraš oditi.« Helena je vprašala zakaj. »Ker si iz odhoda naredila predavanje.«

Vlak se je premaknil počasi. Helena je pogledala skozi okno in Sara je sledila njenemu pogledu. Na peronu je stala mlada ženska s svetlim šalom. Sara jo je prepoznala. Eva ni gledala vlaka. Gledala je proti vhodu na postajo, kakor da čaka nekoga drugega. Sara je hotela reči Heleni, da je tam, vendar je Helena v istem trenutku zaprla oči. Ni rekla ničesar.

Ta molk je bil Sarina prva stvar iz tiste noči, ki je ni mogla več razložiti kot pomoč. Če bi Heleni povedala, da Eva stoji na peronu, bi morda izstopila. Morda ne. Sara ni vedela. Vedela je samo, da se je odločila, da ji ne pove. Razlog je bil preprost: bala se je, da bo Helena spet našla razlog za vrnitev. Takrat se ji je to zdelo dobro.

Ko je vlak zapustil postajo, je Eva ostala na peronu. Sara jo je skozi okno videla še nekaj sekund, nato so jo zakrile luči in tema. V spominu je dolgo nosila prepričanje, da je Eva ostala sama. Šele ko je Tomaž desetletja pozneje pokazal fotografijo, na kateri so bile ob robu perona tri postave, je prvič pomislila, da je mogoče gledala prav tja in videla samo tisto osebo, ki jo je poznala.

Helena je po nekaj minutah vprašala: »Misliš, da sem naredila prav?« Sara je odgovorila: »Ne vem.« Helena jo je presenečeno pogledala. »Ti ne veš?« »Ne.« »Pa si me skoraj odvlekla na vlak.« »To je drugo.« »Kako?« Sara je pogledala skozi okno. »Vedela sem, da moraš nekaj narediti. Ne vem pa, ali je bilo to pravo.«

Helena je dolgo molčala. Potem je rekla: »Včasih ti zavidam.« »Česa?« »Da lahko živiš brez tega, da vse preveriš.« Sara se je naslonila nazaj. »Ne morem. Samo preverjam pozneje.«

Ta stavek je bil takrat šala. Postal je opis njenega življenja.

Sara ni odšla z Heleno daleč. Izstopila je na naslednji večji postaji in se z nočnim avtobusom vrnila. Helena je nadaljevala sama. Tako je bilo dogovorjeno, čeprav se Sara pozneje ni mogla spomniti, kdaj sta se dogovorili. Morda na peronu, morda prej, morda je bila odločitev samoumevna. Ko je avtobus vozil nazaj, je prvič pomislila na Evo. Ni jo skrbelo. Eva je bila na postaji, med ljudmi, in očitno je čakala nekoga. Sara je verjela, da je opravila svoj del.

Naslednje jutro je izvedela, da je Eva izginila. Nihče ni uporabil besede mrtva. Nihče ni vedel, ali je odšla, se skrila, odpotovala ali se ji je kaj zgodilo. Sara je najprej poklicala Heleno, vendar se ni oglasila. Nato Lucijo, ki je rekla, da ne ve ničesar. Davida ni poklicala. Mateja tudi ne. Aleksandra je videla šele mnogo pozneje.

Prva stvar, ki jo je naredila, je bila napačna: ni povedala, da je Evo videla na peronu. Zdelo se ji je, da podatek ni pomemben, ker je bil vlak takrat še tam in ker je Eva pozneje očitno odšla drugam. Poleg tega bi morala pojasniti, zakaj jo pozna, kaj ji je rekla in zakaj je Heleni pomagala na vlak. Ni se bala policije ali obtožbe. Bala se je zapletenosti. Človek, ki je vse življenje preziral dolge razlage, je prvič nekaj zamolčal zato, ker bi resnica zahtevala preveč besed.

Čez nekaj dni je povedala Davidu. Srečala sta se po naključju pred ambulanto. Bil je neprespan in videti starejši. »Eva je bila na postaji,« mu je rekla. David je obstal. »Kdaj?« Sara mu je povedala. »Sama?« »Mislim.« »Misliš?« »Videla sem njo.« David jo je gledal tako dolgo, da ji je postalo neprijetno. »Zakaj tega nisi povedala prej?« Sara je odgovorila ostreje, kot je nameravala. »Komu?«

David ji ni odgovoril. Šele pozneje je razumela, da je bilo vprašanje zanj morda drugačno kot zanjo. Ona je mislila: komu bi morala poročati o mladi ženski na javnem peronu. David je morda slišal: komu od ljudi, ki so jo tisto noč iskali. Toda o tem nista govorila. Tako nastajajo nekatere skrivnosti: ne iz velikega dogovora, ampak iz dveh ljudi, ki v istem stavku slišita različni vprašanji.

Helena se je čez nekaj tednov oglasila s kratkim pismom. Pisala je, da je dobro, da dela, da se je preselila v majhno sobo in da Aleksandru še ni pisala. Eve ni omenila. Sara ji prav tako ni. Naslednje pismo je bilo daljše in v njem je Helena prvič priznala, da ni prepričana, ali je odšla zaradi sebe ali zato, ker je bilo lažje oditi, kot še enkrat zahtevati od Aleksandra nekaj, česar ji ni znal dati. Sara ji je odgovorila samo: »Če se boš vrnila, se vrni zato, ker hočeš nazaj, ne zato, ker te je strah naprej.«

Dopisovali sta si nekaj let. Potem redkeje. Helena je zgradila življenje drugje, menjala službe, potovala, pozneje vodila raziskovalno skupino in postala človek, o katerem so drugi govorili kot o odločnem, jasnem in samostojnem. Sara je ob takšnih opisih včasih pomislila na žensko v kuhinji, ki je sedela pred hladnim čajem in rekla, da ne more. Ni se ji zdelo, da so drugi Heleno poznali napačno. Poznali so drugo resnično različico istega človeka.

Sara je sama živela drugače. Menjala je mesta hitreje kot Helena, dela brez posebne žalosti in stanovanja brez potrebe, da bi za seboj pustila sled. Imela je dve daljši zvezi in iz obeh odšla prva. Prvi moški ji je rekel, da se nikoli ne bori za nič. Sara mu je odgovorila, da se bori, samo ne za stvari, ki nočejo ostati. Drugi ji je ob razhodu rekel nekaj, kar je ostalo: »Ti ne odideš, ko je konec. Ti odideš, da ti ne bi bilo treba videti konca.«

Takrat ga je zavrnila. Čez leta je razumela, da je morda videl nekaj, česar sama ni. Odhod je bil zanjo dolgo sinonim za pogum, ker je kot mlada ženska z njim rešila samo sebe. Ni opazila, da lahko ista sposobnost pozneje postane avtomatizem. Človek se lahko tako dobro nauči odpirati vrata, da pozabi, da obstajajo tudi prostori, v katerih je vredno ostati, čeprav postane neprijetno.

Ko je bila stara nekaj čez petdeset, je prvič ostala. Njena starejša sestra je zbolela in potrebovala pomoč, ki je ni bilo mogoče urediti z enim telefonskim klicem ali obiskom ob koncu tedna. Sara se je preselila k njej za skoraj dve leti. Prve mesece jo je vsak večer vznemirjal občutek, da je ujeta, čeprav je nihče ni zadrževal. Sestra je nekoč rekla: »Lahko greš.« Sara je menjala rjuho in odgovorila: »Vem.« »Potem zakaj si še tukaj?« Sara je poravnala odejo. »Ker hočem.«

To je bila zanjo nova oblika svobode. Ne možnost, da lahko odide, temveč možnost, da ostane, ne da bi zato izgubila sebe. Ko je sestra umrla, je Sara še nekaj tednov ostala v praznem stanovanju. Ni bilo razloga. Prav zato je ostala. Sedela je ob oknu, poslušala zvoke hiše in prvič dovolila, da se nekaj konča pred njo, ne za njenim hrbtom.

Helena jo je obiskala nekaj mesecev pozneje. Bili sta že stari ženski, čeprav nobena ni uporabljala te besede zase. Sara ji je povedala o sestri, Helena pa je dolgo molčala. Nato je rekla: »Takrat na vlaku si imela prav.« Sara jo je pogledala. »O čem?« »Da sem odšla.« Sara je odkimala. »Tega nisem rekla.« »Skoraj.« »Ne. Rekla sem, naj narediš nekaj. To ni isto.« Helena se je nasmehnila. »Postala si bolj zapletena.« »Ti pa govoriš manj.« »Mogoče sva se pokvarili v pravo smer.«

Tistega večera sta prvič po desetletjih govorili o Evi. Helena je vprašala, ali jo je Sara videla na postaji. Sara je odgovorila da. Helena je skodelico počasi odložila. »Zakaj mi nisi povedala?« Sara ni iskala opravičila. »Ker sem hotela, da vlak odpelje s tabo.« Helena jo je gledala. »Torej si vedela, da bi mogoče izstopila.« »Da.« »In si se odločila namesto mene.« Sara je dolgo molčala. »Takrat sem mislila, da ne.«

Helena ni bila jezna. To je Saro skoraj razočaralo, ker je bila pripravljena sprejeti jezo lažje kot mir. »Če bi mi povedala,« je rekla Helena, »bi verjetno izstopila.« Sara je pogledala proti njej. »Veš?« »Ne.« »Potem ne reci verjetno, kot da je to spomin.« Helena se je rahlo nasmehnila. »Še vedno režeš.« »Nekdo mora.«

Pred odhodom je Helena stala pri vratih in rekla: »Eva me je prosila, naj grem.« Sara jo je pogledala. »Mene tudi.« Obe sta obstali. »Kdaj?« je vprašala Helena. Sara ji je povedala za popoldanski obisk. Helena je dolgo molčala. »Meni ni rekla, da je govorila s tabo.« »Meni ni rekla, kaj je rekla tebi.« Helena je pogledala proti stopnišču. »Vidiš, kako je to naredila?« Sara je vprašala: »Kaj?« »Vsakemu je dala samo toliko, da je naredil svoj del.«

Sara je takrat prvič začutila jezo na Evo. Do tedaj jo je nosila predvsem kot mlado žensko, ki je izginila in ji je bilo treba prizanesljivo pustiti pravico do skrivnosti. Zdaj pa je videla tudi nekoga, ki je ljudi okoli sebe razporedil po nalogah, jim odvzel celoto in računal na njihove značaje. Matej bo zahteval konkretno smer. David bo hotel razumeti nevarnost. Lucija bo držala obljubo. Helena bo odšla, če bo verjela, da s tem nekaj rešuje. Sara bo pomagala človeku, ki želi skozi vrata. Aleksander bo stekel za Heleno. Če je Eva vse to vedela, potem ni bila samo žrtev tujih odločitev.

»Zakaj je to naredila?« je vprašala Sara. Helena je odkimala. »Ne vem.« »Ti si sedem let iskala.« »In vem manj.« Sara je odprla vrata. »To je zate gotovo neprijetno.« Helena se je nasmehnila. »Ne predstavljaš si.«

To je bilo zadnjič, ko sta se videli sami. Pozneje sta se še slišali, vendar je Helena o Evi govorila vedno manj. Ko je umrla, je Sara novico sprejela brez solz in potem tri dni puščala prižgano luč v kuhinji, čeprav ni znala povedati zakaj. Na Lucijin klic je prišla brez vprašanja, ker je vedela, da je to eden tistih prihodov, pri katerih človek ne potrebuje razlage.

Zdaj je sedela v Lucijini hiši in gledala Mateja ob odprtem oknu. Njegova zadnja poved, da je tudi ne narediti nekaj, jo je zadela z druge strani istega problema. Vse življenje je verjela v nasprotno: da je treba narediti, premakniti, oditi, pomagati, preden človeka lastni strah spremeni v pohištvo. Matej je trpel zaradi ne-dejanja, ona zaradi dejanj, ki jih je opravila prehitro. Med njima ni bilo pravega nasprotja. Bila sta dva načina, kako se človek izogne trenutku, ko mora priznati, da nima dovolj podatkov in bo moral vseeno izbrati.

»Jaz sem jo videla,« je rekla nenadoma. Aleksander je dvignil pogled. »Koga?« »Evo. Na peronu. Ko je vlak odpeljal.« Tomaž je počasi odprl rjavo ovojnico, vendar ga je Sara ustavila. »Ne fotografije. Najprej moj spomin.« Tomaž je roko umaknil.

Sara je povedala, kje je Eva stala, kako je gledala proti vhodu in kako je Helena v tistem trenutku zaprla oči. Povedala je tudi tisto, česar štirideset let skoraj nikomur ni: da bi Heleni lahko rekla, naj pogleda skozi okno, pa ni. »Hotela sem, da odide,« je rekla. Aleksander jo je gledal. »Zakaj?« Sara je odgovorila: »Ker sem mislila, da jo rešujem pred tabo.«

Besede niso bile izrečene kruto, vendar je Aleksander čutil njihov udarec. »Pred menoj?« »Pred življenjem, v katerem bi še naprej čakala nate. Takrat sem mislila, da je to isto.« Aleksander je hotel povedati, da Sara ni vedela, kakšna sta bila s Heleno, kaj sta si rekla, kaj je med njima obstajalo, vendar se je ustavil. To bi bil njegov stari odgovor: več okoliščin, več razlik, več pojasnila. »Mogoče si imela prav,« je rekel.

Sara ga je pogledala skoraj jezno. »Ne delaj tega.« »Česa?« »Ne daj mi prav zato, da ti ne bo treba biti jezen.« Aleksander je ostal tiho. Sara je nadaljevala: »Lahko bi ji povedala za Evo. Nisem. To je moja odločitev. Ne spremeni je v nekaj plemenitega samo zato, ker se ti zdaj zdi, da si bil slab zanjo.«

Aleksander je pogledal Helenin prazen stol. »Je bila srečna?« Sara je dolgo molčala. »Včasih.« »To ni odgovor.« »Je edini, ki ga imam.« Aleksander je prikimal. Prvič ga ni popravljal.

Tomaž je nato vzel drugo fotografijo in jo položil pred Saro. »Zdaj lahko?« Sara jo je pogledala. Na robu perona je bila Eva, nekoliko zabrisana, za njo pa dve postavi. Ena je stala blizu vhoda, druga nekoliko dlje, skoraj izven kadra. Sara je fotografijo držala dolgo. »Tega človeka se ne spomnim.« Tomaž je rekel: »Katerega?« Sara je pokazala na postavo ob vhodu. »Tega.«

»Ga prepoznaš?« je vprašal David. Sara je približala fotografijo, nato jo odložila. »Ne.« Tomaž je rekel: »Jaz tudi ne.« Matej je ostal ob oknu. Lucija je pogledala samo enkrat in odkimala. Aleksander pa je opazil nekaj drugega. Druga postava, skoraj izven kadra, ni gledala Eve. Gledala je proti vlaku.

»Kdo je to?« je vprašal. Tomaž je obrnil fotografijo proti sebi. »Štirideset let sem mislil, da si ti.« Aleksander je pogledal obliko ramen, temen plašč in položaj telesa. »Jaz sem bil v parku.« »Tako se spomniš.« Aleksander je hotel ugovarjati, potem pa je zaslišal Evin stavek s kasete: če bo Aleksander rekel, da me ne pozna, mu verjemite. »Ne,« je rekel. »Tako mislim.«

Sara je vstala in stopila k oknu. Ni hotela še ene fotografije, še enega časa ali novega imena. Tisti dan je prvič povedala dovolj, da se njena lastna zgodba ni več končala z vlakom, ki ga je pomagala ujeti. Helena je odšla, ker je hotela in ker jo je Sara potisnila naprej; Eva je ostala, ker je nekaj načrtovala in ker ji je več ljudi pomagalo vsak po svoje; Aleksander je zamudil vlak zaradi lastne odločitve in zaradi sporočila, ki ga ni razumel. Nobena od teh povedi ni izbrisala druge.

»Ko sem bila mlada,« je rekla, ne da bi se obrnila, »sem mislila, da je pogum v tem, da znaš oditi.« Lucija je vprašala: »Zdaj?« Sara je pogledala morje. »Zdaj mislim, da je pogum samo to, da veš, da bo nekaj bolelo, pa vseeno ne izbereš namesto drugega.«

Matej je ob oknu rahlo prikimal. David je gledal ključ na mizi. Aleksander ni rekel ničesar. Sara se je vrnila na svoj stol in prvič tistega dne ni sedla tako, kakor da bo lahko vsak trenutek vstala in odšla.

IX

David je postal zdravnik zato, ker mu je bilo pri sedemnajstih prvič dovoljeno verjeti, da ima svet notranji red. Njegov oče je umrl v nekaj tednih zaradi bolezni, ki je družina ni razumela, zdravniki pa so jo izgovarjali z besedami, ki so se Davidu zdele skoraj žaljive prav zato, ker so bile natančne. Doma so govorili, da je oče opešal, da ga je pobralo, da mu ni bilo več pomoči; v bolnišnici so obstajali izvidi, vrednosti, slike in zaporedje sprememb, iz katerih je bilo mogoče vsaj za nazaj razložiti, zakaj je človek, ki je še mesec prej popravljal streho, zdaj ležal pod belo rjuho. David ni takrat pomislil, da razlaga ničesar ne vrne. Zanj je bila že sama možnost, da ima dogodek vzrok, oblika tolažbe.

Mati je žalovala drugače. Ni hotela vedeti, kaj je pokazala zadnja preiskava, in ko ji je David poskušal razložiti, da zdravniki niso mogli narediti več, ga je ustavila. »Ne brani jih,« je rekla. »Ne branim jih.« »Potem ne govori tako.« David ni razumel, kaj je narobe z njegovim načinom govora. Mislil je, da ji pomaga ločiti krivdo od nesreče. Šele mnogo pozneje je doumel, da je mati tistega večera potrebovala sina, on pa ji je ponudil razlago smrti.

Na fakulteti je bil dober prav zato, ker ni maral nedoločenosti. Znal je dolgo ostati pri problemu, dokler se niso podatki začeli ujemati, in profesorji so v njem videli človeka, ki ne bo ravnal lahkomiselno. Sam je to imel za moralno lastnost. Če odločaš o drugih, moraš vedeti dovolj. Če ne veš, vprašaš. Če še vedno ne veš, preveriš. Če časa ni, uporabiš najboljše podatke, ki jih imaš. V tem zaporedju je bilo nekaj trdnega in poštenega, in David je desetletja verjel, da je mogoče skoraj vsako težko odločitev presojati po tem, ali si ga spoštoval.

V prvih letih dela je bil bolj previden, kot so zahtevale okoliščine. Starejši zdravniki so se mu včasih posmehovali, ker je ljudi zadržal na opazovanju, naročil še eno preiskavo ali poklical kolega, kadar bi drugi že zaključili. »Nekoč boš moral odločiti tudi brez vseh podatkov,« mu je rekel predstojnik. David je odgovoril, da je razlika med vsemi podatki in dovolj podatki. Predstojnik se je zasmejal. »Ko boš vedel, kje je meja, boš že star.«

Eva je prišla v njegovo ambulanto na dan osrednje noči malo pred koncem popoldanske izmene. David je njeno ime poznal, še preden se je predstavila, čeprav tega pozneje dolgo ni znal umestiti. Matej ga je tisto jutro vprašal o nekom, ki želi oditi in noče povedati pred kom; David takrat ni vedel, da govori o njej, vendar se je vprašanje očitno nekje zadržalo. Ko je mlada ženska sedla pred njegovo mizo in rekla, da jo je strah, je David najprej pomislil na Mateja.

»Česa vas je strah?« jo je vprašal. Eva je gledala v svoje roke. »Če bi vedela, ne bi bila tukaj.« »Lahko vas je strah tudi nečesa, kar znate poimenovati.« »Potem me je več stvari.« David je vzel list. »Začniva pri najnujnejši. Vam je kdo grozil?« Eva je odkimala. »Vas je kdo poškodoval?« »Ne.« »Se bojite, da bi si kaj naredili?« Eva ga je pogledala skoraj užaljeno. »Ne.« »Ste pomislili na samomor?« »Ne.« »Ste jemali zdravila, alkohol, kaj drugega?« »Ne.«

Vprašanja so bila pravilna. Prav to ga je pozneje preganjalo. Nobeno ni bilo neumno, nobeno malomarno, nobeno strokovno nedopustno. Z njimi je izključil stvari, ki jih je moral izključiti, in hkrati ustvaril prostor, v katerem je Evin resnični strah ostal nedotaknjen. Ko jo je vprašal, ali želi ostati v ambulanti, je rekla ne. Ko ji je ponudil, da pokliče nekoga, je rekla, da prav tega ne sme narediti. David je vprašal koga. Eva je odgovorila: »Če vam povem, boste mislili, da je problem on.«

»Je?« »Ne vem.« »Potem mi morate pomagati razumeti.« Eva se je naslonila nazaj. »Vsi to govorite.« »Kdo vsi?« »Ljudje, ki pomagajo.« David je ostal miren. »Kaj bi po vašem moral narediti?« Eva je odgovorila brez premisleka. »Verjeti mi, preden razumete.«

Ta stavek mu je bil tuj. Verjeti človeku brez razumevanja se mu je zdelo podobno kot predpisati zdravilo brez diagnoze. »Verjamem, da vas je strah,« je rekel. »Ne vem pa, kaj iz tega sledi.« Eva je vstala. »Točno.« David jo je prosil, naj še ostane. Sedla je nazaj, vendar samo za nekaj minut. Preden je odšla, mu je na mizo položila list s telefonsko številko. »Če vas pokličem zvečer, pridite.« »Kam?« »Povedala bom.« »Zakaj?« Eva se je skoraj nasmehnila. »Ker boste drugače spet začeli prepozno.«

David je listek spravil v žep halje. Pozneje se ni spomnil, da bi ga še kdaj videl. Če ga je izgubil, ni vedel. Če ga je komu pokazal, prav tako ne. V medicinski kartoteki je zapisal, da je pacientka prestrašena, orientirana, brez izražene samomorilne namere in brez očitnih znakov akutne psihiatrične dekompenzacije. Zapis je bil strokovno obramben in hkrati resničen. Ni pa zapisal, da ga je prosila, naj pride, če ga pokliče. To ni bila medicinska informacija. Bila je osebna prošnja, in David je tistega dne še vedno verjel, da zna obe stvari ločiti.

Ko je zvečer zazvonil telefon v ambulanti, se ni oglasil ob prvem zvonjenju. Zaključeval je dokumentacijo in bil prepričan, da bo klic prevzela sestra v drugem prostoru. Telefon je zazvonil drugič, tretjič, nato utihnil. Čez nekaj minut je zazvonil znova. Tokrat se je oglasil. Eva ni rekla pozdrava. »Zdaj.« David je pogledal na uro. »Kje ste?« Povedala mu je pristanišče. »Kaj se je zgodilo?« »Nič še.« »Eva, če želite, da pridem, mi morate—« »Obljubili ste.«

David se ni spomnil, da bi obljubil. Morda je rekel, da bo prišel, če bo potrebno; morda je ona njegovo pripravljenost slišala kot obljubo. Vzel je jakno in šel. Prav ta odločitev je bila pozneje izbrisana iz njegovega spomina bolj popolno kot skoraj vse drugo. Ni vedel zakaj. Morda zato, ker se je tisto, kar je sledilo, preveč razlikovalo od človeka, kakršnega je verjel, da je.

Na poti je srečal Mateja pri avtomobilu. Kasetofon je bil na sedežu. David se ni spomnil, kako je prišel tja, vendar ga ni presenetilo, da ga vidi. To je bil prvi znak, da je kaseto poznal že prej. Ko je mnogo let pozneje Helena vprašala, ali je bila v njegovem avtomobilu, je resnično odgovoril, da se ne spomni; ni pa vedel, da se ne spomni nečesa, kar je tisto noč sprejel kot samoumevno.

Eva je stala ob pomolu in ko ga je zagledala, je rekla, da je prepozen. David jo je hotel odpeljati nazaj v ambulanto. Ona je hotela stran. »Kam?« »Ni pomembno.« »Zame je.« »Zato sem hotela Mateja.« David je pogledal proti njemu. »Na ladjo ne greste.« Eva se je razjezila. »Kdo ste vi, da mi to prepoveste?« David je odgovoril prehitro: »Nekdo, ki bo moral živeti s tem, če se vam kaj zgodi.«

Eva ga je nekaj trenutkov gledala. »Torej gre za vas.« David je hotel ugovarjati, vendar ga je stavek ustavil. V njem je bilo nekaj neprijetno natančnega. Njegova previdnost je bila res namenjena njej, toda v njej je bilo tudi nekaj drugega: strah pred lastno odgovornostjo. Če jo pusti oditi in se ji kaj zgodi, bo moral nekoč razložiti, zakaj je ni ustavil. Če jo zadrži, bo lahko rekel, da je ravnal previdno. Ena odločitev je nosila negotovost, druga dokumentirano skrb.

»Samo do jutra,« je rekla Eva. »Kaj?« »Pomagajte mi, da me do jutra ne najde.« »Kdo?« Eva je odkimala. »Ne bom povedala.« David je začutil jezo, ker je od njega zahtevala odgovornost in mu hkrati odrekala podatke. »Tega ne morem.« »Lahko.« »Ne na tak način.« »Potem ne pomagajte.«

Matej je stal nekaj metrov stran. David mu je dal ključ avtomobila in rekel, naj ga pripelje bliže. Zakaj, se ni pozneje spomnil. Morda je hotel Evo odpeljati, morda ni hotel, da avtomobil ostane pred ambulanto, morda je potreboval nekaj minut brez Mateja. Ko je ta odšel, sta z Evo ostala sama.

»Povejte mi vsaj eno stvar,« je rekel David. »Ali vam grozi moški?« Eva se je zasmejala brez veselja. »Vedno hočete človeka.« »Ker strah navadno ima izvor.« »Moj ga ima več.« »Potem enega.« Eva je pogledala proti poti. »Če vam povem ime, ga boste poklicali.« »Če menim, da je potrebno.« »Vem.«

David se je tistega trenutka odločil, da bo res poklical. Ne zato, ker bi vedel, kdo je nevaren, temveč zato, ker je verjel, da nekje obstaja človek, ki ima manjkajoči del zgodbe. Eva je s svojim molkom postala zanj nerešljiv problem; nekdo drug bo morda povedal, kaj se dogaja. V tem ni videl izdaje. Videl je način, kako pridobiti podatek, brez katerega ni hotel odločiti.

Ko je Eva za nekaj trenutkov odšla proti robu pomola, je David stopil do telefona v majhnem prostoru ob pristanišču. Številko je poznal. To je bilo tisto, česar se je štirideset let pozneje spomnil najprej: prst na številčnici, vračanje kroga in olajšanje po klicu. Ni se spomnil imena, ker ga njegov poznejši spomin ni potreboval; ohranil je dejanje, izbrisal pa naslovnika.

Na drugi strani se je nekdo oglasil skoraj takoj. David je rekel: »Pri meni je Eva.« Glas je nekaj vprašal. »Ne, ni poškodovana. Hoče oditi. Noče povedati zakaj.« Spet je poslušal. »Ne, Aleksander ni tukaj.« Ob tem imenu se mu je nekaj v spominu premaknilo tudi zdaj, desetletja pozneje, vendar takrat ni razumel njegove teže. Glas na drugi strani je rekel nekaj kratkega. David je odgovoril: »Pridi. Mislim, da te bo poslušala.«

Ko je odložil slušalko, je čutil olajšanje. To je bil občutek, ki ga je ohranil. Odločitev ni bila več samo njegova.

Eva ga je čakala zunaj. »Klicali ste ga.« David ni vprašal, kako ve. »Poklical sem človeka, ki vam lahko pomaga.« Eva je postala povsem mirna. »Rekla sem vam, da ne.« »Niste mi povedali, zakaj.« »To ni dovoljenje.« David je takrat prvič razumel, da je prestopil mejo, vendar jo je v istem trenutku tudi opravičil: če je človek v nevarnosti, zdravnik včasih ne more spoštovati vseh njegovih želja. Težava je bila v tem, da še vedno ni vedel, ali je Eva v nevarnosti.

»Kdo je?« ga je vprašala. David ni odgovoril. Eva je stopila bliže. »Koga ste poklicali?« »Nekoga, ki vas pozna.« »To ni odgovor.« »Za zdaj je.« Eva ga je gledala in v njenem obrazu ni bilo več strahu, ki ga je videl v ambulanti. Bila je jeza. »Vi ste slabši od Mateja.« »Zakaj?« »On vsaj reče ne, preden naredi nekaj namesto mene.«

Ko se je Matej vrnil z avtomobilom, Eve ni bilo. David je rekel, da je odšla. To je bilo res. Ni pa povedal, da je odšla takoj po tem, ko je izvedela, da je nekoga poklical. Matej ga je vprašal koga. David je odgovoril nikogar. To je bila laž. Majhna, jasna in zavestna. Vse poznejše luknje v njegovem spominu niso mogle spremeniti tega trenutka.

Zakaj je lagal Mateju, ni znal pošteno razložiti niti sebi. Morda zato, ker je že slutil, da je klical napačnega človeka. Morda zato, ker ni hotel poslušati Matejevega kratkega »zakaj«. Morda zato, ker je hotel še nekaj minut verjeti, da je ravnal pravilno. Laž je bila način, da odločitev še ni postala napaka.

Iskal je Evo proti cesti, nato pri ambulanti in pri Luciji. Nikjer je ni našel. Po odhodu od Lucije je še nekaj časa hodil med cesto, parkom in pristaniščem. Tedaj je v temi videl nekoga, vendar ni bil prepričan, kdo. Slišal je kratek glas ali krik, nato motor avtomobila. Ko se je vrnil k Mateju, so se mu roke tresle. Matej ga je vprašal, koga je klical. David je ponovno rekel nikogar. Drugič je bila laž lažja.

Pred jutrom je v ambulanti odprl Evino kartoteko. Dodal je kratko opombo, da je pacientka po pregledu odšla po lastni volji in da ob pregledu ni bilo znakov neposredne ogroženosti. Ni napisal, da jo je pozneje videl. Ni napisal, da ga je poklicala. Ni napisal, da je nekoga poklical sam. Ko je pero odložil, si je rekel, da ti podatki ne sodijo v medicinski zapis. Tudi to je bilo mogoče strokovno zagovarjati. Prav zaradi tega je bilo nevarno.

Naslednje dni je spal malo. Ko so Evo iskali, je povedal, da je bila v ambulanti, in opisal njeno stanje. Povedal je, da ni izražala samomorilnih namenov. Ni povedal za večerni klic. Nihče ga ni vprašal, ali jo je pozneje videl. Matej je molčal. Sara mu je čez nekaj dni povedala, da je Evo videla na postaji. David jo je vprašal, zakaj tega ni povedala prej, in pri tem za trenutek pozabil, da bi moral isto vprašanje postaviti sebi.

Človek ne postane drugačen zaradi ene laži. David je še naprej delal, zdravil ljudi, sprejemal dobre odločitve in nekaj slabih, kakor vsak zdravnik, ki dela dovolj dolgo. Postal je spoštovan, nato vodja oddelka, pozneje človek, ki so ga mlajši prosili za drugo mnenje prav pri težkih primerih. Njegova previdnost se je z leti utrdila. Kolegi so govorili, da David nikoli ne odloči, dokler nima dovolj podatkov. Nihče ni vedel, da je bil ta sloves zgrajen tudi na eni noči, ko je hotel podatek tako močno, da je zaradi njega prekršil prošnjo človeka, ki mu je zaupal.

Po Evi je pri vsakem prestrašenem pacientu spraševal več. Ni vedel, da jo išče. Včasih je zadržal človeka dlje, kot bi bilo potrebno. Včasih je poklical svojce, čeprav pacient tega ni hotel, kadar je presodil, da je tveganje dovolj veliko. Večinoma je ravnal pravilno. Nekajkrat je prav s takšno previdnostjo verjetno preprečil nesrečo. To je njegovo krivdo naredilo težjo, ne lažjo: metoda, ki je morda nekoč povzročila škodo, je pozneje drugim reševala življenje.

Poročil se je z žensko, ki ga je sprva občudovala zaradi mirnosti. Imela sta sina. Doma je bil zanesljiv, nikoli nasilen, redko je povzdignil glas in skoraj vedno je znal razložiti, zakaj je nekaj naredil. Žena mu je po petnajstih letih zakona rekla, da se ob njem počuti, kakor da je vsaka bolečina primer, ki ga bo analiziral, namesto da bi sedel poleg nje. David je odgovoril, da ni pošteno razvrednotiti njegovega truda. Žena je rekla: »Vidiš? Spet zagovarjaš zdravljenje, jaz pa ti govorim, da me boli.«

Nista se ločila. Ostala sta skupaj še dolgo, vendar je med njima nastal prostor, ki ga David ni znal zapreti z nobeno razlago. Ko je žena mnogo let pozneje zbolela, je vedel o njeni bolezni skoraj vse, kar je bilo mogoče vedeti. Poznal je najboljše zdravnike, izvide je bral še preden so jih razložili drugi in postavljal vprašanja, na katera je znal včasih odgovoriti sam. Neke noči ga je žena prosila, naj ugasne luč in samo ostane. David je sedel ob postelji in prvič ni vprašal, ali jo boli.

Umrla je zjutraj. Po pogrebu je našel v predalu listek, na katerem je zapisala nekaj nakupov in spodaj, brez zveze z njimi: »Včasih si bil najbližje, ko nisi ničesar rekel.« David ga je spravil med svoje dokumente. Ni vedel, ali je bil stavek namenjen njemu. Prav zato ga ni mogel spremeniti v sporočilo, ki bi ga razumel do konca.

S sinom je imel dober odnos, vendar ne preprostega. Sin je postal arhitekt in se preselil v tujino. Ko je nekoč razmišljal o vrnitvi, mu je David pripravil seznam razlogov za in proti, stroške, možnosti dela in vprašanja glede otrok. Sin ga je poslušal, nato rekel: »Oče, samo vprašal sem, ali bi bil vesel, če se vrnemo.« David je takrat prvič opazil, da se nekatere njegove stare napake ne ponavljajo kot dogodki, temveč kot stavki.

»Bil bi,« je odgovoril. Sin se je nasmehnil. »Potem bi lahko začel s tem.«

Po upokojitvi je David pregledoval stare kartoteke. Pri nekaterih se ni spomnil ljudi, samo diagnoz. Pri drugih obraz, ne imena. Evino je našel med mapami, ki bi morale biti že zdavnaj v arhivu. Ko je videl njen priimek, se mu ni vrnila noč, temveč ambulanta: njene roke, list s številko, vprašanje, ali ji lahko verjame, preden razume. Kartoteko je odnesel v svoj kabinet in je ni oddal.

Dolga leta si je govoril, da jo hrani zato, ker je primer strokovno zanimiv, ker je dokumentacija nepopolna, ker bi jo bilo nekoč treba urediti. Vedel je, da to ni vsa resnica. Hranil jo je zato, ker je bil papir edini del Eve, pri katerem je še vedno lahko verjel, da je nekaj mogoče preveriti.

Ko ga je Helena obiskala sedem let pred smrtjo in ga vprašala, ali je imel v avtomobilu kaseto, se resnično ni spomnil. Njeno vprašanje pa je odprlo nekaj, česar ni znal zapreti. Tisto noč je doma dolgo sedel v temi in prvič po desetletjih poskušal sestaviti pot od ambulante do pristanišča. Videl je posamezne slike, vendar med njimi ni bilo ceste. Naslednje jutro je v kartoteko položil prazen list in nanj napisal: »Česa se ne spomnim?«

Odgovora ni našel. V naslednjih letih je dodajal posamezne besede: telefon, avto, Matej, šal?, postaja?, nekdo pride. Ob nekaterih je postavil vprašaj, druge prečrtal. Seznam ni postal jasnejši. Postal je zemljevid njegove nevednosti, česar mladi David ne bi prenesel, stari pa se je počasi naučil gledati.

Ko je Helena umrla in ga je Lucija poklicala, je najprej pomislil, da ne bo šel. Ne zato, ker ga ni zanimalo, temveč zato, ker je vedel, da bo moral med ljudi, katerih spomini lahko posežejo v njegov. Potem je odprl Evino kartoteko in zagledal prazen list z vprašanji. Vzel ga je s seboj.

Zdaj ga je izvlekel iz notranjega žepa in položil na mizo. »To je vse, česar sem se spomnil pred danes,« je rekel. Tomaž je hotel vzeti list, vendar ga je David zadržal. »Ne še. Najprej moram nekaj povedati brez njega.« Sara ga je gledala. Matej se je obrnil od okna.

David je dolgo molčal. Ko je začel, ni govoril kot zdravnik. »Mateju sem lagal.« Matej ni pokazal presenečenja. »Vprašal me je, koga sem poklical. Rekel sem nikogar. Poklical sem nekoga.« Lucija je vprašala: »Se zdaj spomniš koga?« David je odkimal. »Ne. Spomnim pa se, zakaj sem lagal.«

Sara je počakala. David je nadaljeval: »Ker sem takoj po klicu vedel, da sem naredil nekaj, česar mi Eva ni dovolila. In ker sem bil še vedno prepričan, da imam prav.«

To priznanje ni prineslo olajšanja. Nihče mu ni rekel, da je bil mlad, da je ravnal po najboljšem znanju ali da ni mogel vedeti, kaj bo sledilo. Prav takšne stavke je David štirideset let govoril samemu sebi. Zdaj jih ni potreboval.

Aleksander je vprašal: »Ali misliš, da je človek, ki si ga poklical, prišel?« David je pogledal Mateja. »Matej pravi, da sem rekel, da bo prišel.« »In ti?« »Spomnim se olajšanja. Verjetno sem verjel, da bo.« Aleksander je hotel vprašati ime, vendar je David dvignil roko. »Ne bom ga ugibal. Če ga ne vem, ga ne vem.«

Tomaž je počasi prikimal. »To je danes že drugi človek, ki se je naučil reči ne vem.« David ga je pogledal. »Ne navadi se.« Tomaž se je prvič tistega dne nasmehnil brez ironije.

Lucija je vzela Davidov Helenin ovoj. »Še vedno nisi prebral svojega pisma na glas.« David ga je pogledal. »Vem.« »Boš?« David je odprl kuverto in izvlekel list. Helena mu ni napisala dolgega pisma. Na sredini strani je bilo samo vprašanje, ki ga je sestavila po njunem zadnjem pogovoru: »Koga si tisto noč hotel zaščititi?«

David je stavek prebral enkrat, nato še enkrat. »Mislil sem, da Evo,« je rekel. Sara ga ni prekinila. »Potem sem mislil, da sebe. Zdaj ne vem.« Matej je vprašal: »In tistega, ki si ga poklical?« David je pogledal proti njemu. »Mogoče tudi njega.«

Na mizi je ležal ključ, star zdravniški zapis, Helenino vprašanje, Evino pismo in Tomaževi fotografiji. David je vse življenje zaupal predmetom zato, ker se mu je zdelo, da ne spreminjajo zgodbe. Zdaj je videl, da predmet sam ne pove ničesar, dokler ga človek ne postavi v zaporedje, zaporedje pa vedno sestavlja nekdo, ki nekaj ve, nekaj pozabi in nekaj potrebuje.

Ni se odpovedal razumu. To bi bilo prelahko in tudi neresnično. Še vedno je verjel, da so dejstva pomembna, da je treba preverjati, primerjati in dvomiti v spomin. Prvič pa je dopustil nekaj, česar prej ni: da pravilna metoda ne more človeka oprostiti odgovornosti za trenutek, ko jo uporabi zato, da mu ni treba slišati drugega.

»Eva mi je rekla, naj ji verjamem, preden razumem,« je povedal. »Nisem znal.« Lucija je vprašala: »Bi danes?« David je pogledal proti oknu, kjer je bilo morje skoraj brez gibanja. »Ne vem. Upam, da bi vsaj vedel, da je to vprašanje.«

Sara je sedela nasproti njega in prvič ni imela potrebe, da bi mu odvzela naslednji stavek. Matej je spravil ključ nazaj proti sredini mize, ne več kot obtožbo, ampak kot stvar, ki je pripadala vsemu, česar še niso razumeli. Aleksander pa je pomislil, da je David morda prvi med njimi naredil nekaj težjega od priznanja krivde: priznal je, da tudi danes ne ve, ali bi v istem položaju znal ravnati drugače.

X

Tomaž je fotografiral ljudi zato, ker je že zelo zgodaj ugotovil, da jih med gledanjem preveč dopolnjuje. Človek se mu je nasmehnil in Tomaž je v nasmeh takoj položil razlog, nekdo je obrnil glavo in že je vedel, česa noče videti, mati je ob večerji ostala tiho in otrok v njem je iz tišine sestavil jezo, čeprav je bila morda samo utrujena. Fotoaparat mu je bil všeč, ker ni razlagal. Odprl je zaklop, vzel svetlobo, ki je bila v tistem trenutku pred njim, in jo pustil pri miru. Dolgo je verjel, da je to najbližje poštenosti, do katere lahko pride človek, ki drugim ne zaupa povsem in sebi še manj.

Njegov oče je imel majhno fotografsko delavnico, v kateri so se po policah sušile poročne fotografije, portreti otrok in obrazi umrlih, ki so jih svojci prinašali povečat za nagrobnike. Tomaž je kot deček najraje sedel v temnici in gledal, kako se na belem papirju iz nič pojavi obraz. Oče mu je nekoč rekel, da fotografija ničesar ne prikliče iz nič, samo pokaže tisto, kar je bilo na papirju že prej. Tomažu se je to zdelo čarobno. Mnogo let pozneje bo v istem stavku videl nekaj bolj neprijetnega: podoba je lahko navzoča, še preden jo človek zna videti.

Mati fotografiranja ni marala. Trdila je, da jo objektiv naredi strožjo, kot je v resnici, in kadar je oče dvignil aparat, je obrnila obraz. Na družinskih fotografijah je zato največkrat gledala nekam vstran. Po njeni smrti je Tomaž ugotovil, da nima skoraj nobene slike, na kateri bi gledala vanj. Oče je rekel, da je bila pač takšna. Tomaž je prvič pomislil, da lahko človek zvesto shrani neko držo in vendar izgubi osebo.

Ko je odrasel, ni postal poklicni fotograf. Delal je v geodetskem podjetju, meril razdalje, kote in višine, fotografiral pa je ob večerih in koncih tedna. Ustrezalo mu je, da sta obe dejavnosti navidezno natančni. Pri eni je napako pokazala številka, pri drugi šele čas. Če je napačno izmeril parcelo, je moral meritev ponoviti. Če je napačno razumel fotografijo, je lahko z napačnim razumevanjem živel desetletja.

Helena ga je poznala še iz časa, ko je občasno fotografiral javne dogodke. Ni mu bila posebej všeč, ker je med pogovorom znala vprašanje popraviti, preden si nanj odgovoril, vendar ga je zanimal njen obraz, kadar ni govorila. Takrat je izginila natančnost, ki jo je nosila pred ljudmi, in za nekaj trenutkov je bila videti utrujena. Enkrat ji je to povedal. Helena je vprašala, ali je utrujenost res mogoče videti ali jo samo pripisuje obrazu. Tomaž je odgovoril: »Zato imam aparat. Da se lahko motim tudi pozneje.« Helena se je zasmejala in od takrat ga je prenašala lažje.

Evo je prvič fotografiral nekaj mesecev pred osrednjo nočjo, ne da bi vedel, kdo je. Stala je ob robu tržnice in se prepirala z moškim, ki je bil obrnjen s hrbtom. Tomaž ni slišal besed. Posnel je samo en kader, ker je Eva v istem trenutku pogledala naravnost v objektiv. Ni bila prestrašena. Bila je jezna, in pogled je bil tako neposreden, da je Tomaž aparat spustil. Ko je film razvil, je moški ostal skoraj povsem zakrit za stebrom. Evin obraz pa je bil oster.

Fotografijo je spravil med druge in nanjo pozabil. Čez nekaj tednov je Eva prišla v njegovo delavnico. Fotografijo je položila na mizo. »To ste vi naredili.« Tomaž jo je pogledal. »Očitno.« »Zakaj?« »Ker sem imel aparat.« Eva ni bila zadovoljna. »To ni razlog.« »Pri fotografih pogosto je.«

Hotela je vedeti, ali ima še kakšno sliko moškega ob njej. Tomaž je pregledal kontaktne kopije. Ni je imel. »Škoda,« je rekla. »Zate ali zanj?« Eva ga je pogledala. »Za nekoga, ki bi moral enkrat videti, da je bil tam.« Tomaž je vprašal, kdo je moški. Eva je fotografijo obrnila z licem navzdol. »Nihče, ki bi ga morali poznati.« »Potem bo težko dokazovati, da je bil tam.« Eva se je prvič nasmehnila. »Vi res mislite, da fotografija dokazuje.«

Tomaž je odgovoril, da dokazuje vsaj navzočnost. Eva je odkimala. »Dokazuje, da je svetloba prišla do filma. Vse drugo dodate vi.« Ta stavek mu je ostal, ker ga je izgovorila mlada ženska, ki o fotografiji ni govorila kot laik. Vprašal jo je, ali fotografira. »Ne več.« »Zakaj?« »Ker sem preveč gledala tisto, kar je ostalo na sliki, in premalo tisto, kar je bilo zunaj nje.«

Nista postala prijatelja. Eva je še dvakrat prišla po kopije, enkrat ga je prosila za prazno kaseto in drugič vprašala, ali zna presneti zvok z majhnega snemalnika. Tomaž ji je pokazal. Ni vprašal, kaj snema. Prav to je pozneje postalo eno njegovih najneprijetnejših vprašanj samemu sebi: človek, ki je vse življenje gledal podrobnosti, je včasih prav namenoma pustil celoto zunaj kadra.

Na dan osrednje noči je imel fotoaparat pri sebi zaradi povsem drugega razloga. Fotografiral je staro postajno stavbo, ki naj bi jo naslednje leto prenovili, in želel je nekaj nočnih posnetkov, preden se spremeni razsvetljava. To je bil njegov razlog, da je bil tam. Pozneje se je ta običajni razlog zdel skoraj sumljiv, ker so ljudje od pomembnih noči pričakovali pomembne priprave, v resnici pa se človek največkrat znajde ob tragediji zaradi stvari, ki bi jih naslednji dan pozabil.

Prvo fotografijo perona je naredil, ko je bila ura na postajnem zidu malo čez enajst. Ni pogledal na svojo uro. Fotoaparat časa ni zapisoval; številke na zadnji strani je dodal pozneje po spominu in po uri, ki se je videla na enem od kadrov. To je bilo pomembno, vendar je štirideset let govoril o 23.18 in 23.26 tako, kakor da ju je aparat sam vtisnil v film. Ko je v Lucijini hiši prvič jasno pomislil na to razliko, ga je bilo skoraj sram. Ni ponaredil časa. Samo pozabil je, od kod ga ve.

Na peronu je zagledal Heleno in Saro. Poznal je obe. Helena je gledala proti vhodu, Sara proti njej. Tomaž je naredil posnetek in se obrnil proti pročelju. Ko je spet pogledal, je bila tam Eva. Svetli šal je bil v umetni svetlobi skoraj bel. Stala je nekaj metrov od vlaka, vendar ga ni gledala. Tomaž je dvignil aparat.

Eva ga je opazila. Zelo rahlo je odkimala.

Tomaž ni fotografiral.

Ta ne-posneti kader je postal pomembnejši od mnogih, ki jih je naredil. Eva ga je nekoč prosila, naj je ne fotografira, če jo vidi tisto noč; tega se je spomnil šele pozneje, ali pa je njen gib z glavo pozneje spremenil v staro prošnjo. V tistem trenutku je samo spustil aparat. Vlak je stal. Ljudje so vstopali. Nekdo je šel mimo njega in ga zadel z ramo.

Ko je aparat ponovno dvignil, je naredil drugo fotografijo. Na njej je bil zadnji del vlaka, Eva in dve postavi ob robu kadra. Ena blizu vhoda, druga bolj oddaljena. Dolga leta je drugo postavo imel za Aleksandra, ker je vedel, da je tisto noč iskal Heleno. Ni preverjal višine, razmerja ramen ali oblačil. Zgodba je bila dovolj dobra, da je podoba dobila ime.

Vlak se je premaknil ali pa se še ni. Tomaž tega danes ni več znal postaviti v eno samo različico. Spomnil se je kovinskega zvoka, zapiranja vrat in Sare za steklom. Spomnil se je tudi, da je po odhodu vlaka Eva še vedno stala na peronu. Fotografija pa je dopuščala možnost, da je bila narejena prej. Čas je v njegovem spominu dolgo tekel lepo po vrsti, dokler ga ni začel primerjati s stvarmi, ki jih je sam ustvaril.

Eva je odšla proti izhodu. Tomaž ji ni sledil. Ostal je, ker je hotel narediti še en posnetek praznega perona po odhodu vlaka. Ta fotografija je obstajala. Na njej ni bilo Eve, ne Helene, ne Sare, samo mokro svetleča tla, čeprav meteorološki zapis ni poznal dežja. Tomaž je pozneje ugotovil, da so del perona tisti večer čistili. Fotografija je zvesto ohranila sijaj in skoraj štirideset let pomagala ljudem, da so se spominjali dežja.

Ko je končal, je šel proti avtomobilu. Pri izhodu je videl Evo govoriti z nekom. Človek je stal v senci pod nadstreškom. Tomaž ni dvignil aparata, ker se je spomnil njenega odkimavanja. Slišal je samo Evin stavek: »Niste smeli priti.« Drugi glas je odgovoril pretiho. Tomaž se je ustavil. Eva ga je opazila in stopila tako, da mu je zakrila drugega človeka.

»Pojdite,« mu je rekla. Tomaž je pogledal proti senci. »Vse v redu?« »Ne.« »Naj ostanem?« Eva je za trenutek oklevala. »Ne vem.« To je bil odgovor, zaradi katerega bi moral morda ostati. Namesto tega je rekel: »To ni zelo uporabno.« Eva se je skoraj nasmehnila. »Potem pa naredite enkrat nekaj neuporabnega.«

Tomaž je odšel nekaj korakov, nato se ustavil. Ni se obrnil takoj. Ko se je, Eve in človeka pod nadstreškom ni bilo več. Na tleh je ležalo nekaj svetlega, vendar ko je prišel bliže, je bila samo zmečkana vozovnica. Pobral jo je, pogledal in vrgel v koš.

V avtomobil ni sedel. Odpeljal se je nekaj ulic stran in parkiral nasproti Lucijine hiše. Zakaj, je pozneje pojasnjeval samemu sebi na več načinov. Eva mu je nekoč omenila Lucijo. Helena jo je poznala. Nekaj v pogovoru na postaji ga je zmotilo. Morda je samo hotel preveriti, ali bo Eva prišla tja. Noben razlog ni bil dovolj močan, da bi upravičil čakanje pred tujo hišo, zato je najbrž ostal iz istega razloga, zaradi katerega je fotografiral: ker je hotel videti, kaj bo sledilo.

David je iz hiše prišel ob času, ki ga je Tomaž pozneje označil kot 23.48. Tudi ta čas ni bil fotografsko dejstvo. Pogledal je na uro v avtomobilu in številko zapisal na rob časopisa; naslednji dan jo je prepisal na ovojnico negativa. Če je bila avtomobilska ura pravilna, je bil čas pravilen. Nikoli je ni preveril.

Fotografiral je Davida. Ta se je pri vratih obrnil, kakor da ga je nekdo poklical iz hiše, nato odšel proti cesti. Slabe četrt ure pozneje se je pojavila Eva. Tomaž je v tistem trenutku skoraj pritisnil sprožilec, potem pa se spomnil njenega odkimavanja. Vseeno ga je. Fotografija je nastala prav zato, ker je svojo obljubo prelomil.

Eva je na posnetku gledala naravnost proti avtomobilu. Tomaž je pozneje pogosto mislil, da je vedela, da jo fotografira. Ko jo je dejansko gledal skozi vetrobransko steklo, tega ni bil prepričan. Razdalja je bila prevelika. Fotografija je njen pogled naredila bolj neposreden, kot ga je doživel.

Ni vstopila v Lucijino hišo. Šla je mimo nje in nadaljevala po cesti. Tomaž je ostal v avtomobilu. Prav to se ni ujemalo z njegovim poznejšim spominom, v katerem je bil skoraj prepričan, da jo je manj kot uro prej videl hoditi v nasprotno smer. Dve smeri sta desetletja živeli v njem, ker nobena ni bila dovolj pomembna, da bi jo preveril, dokler ni bilo prepozno.

Nato je zaslišal oddaljen krik. Izstopil je. Ni vedel, od kod prihaja. Šel je proti parku, vendar je na prvem križišču zagledal avtomobil, ki je hitro speljal. V njem je videl samo voznika ali samo senco voznika. Registrske tablice ni prebral. Fotoaparat mu je visel na prsih. Ni fotografiral.

To je bila druga fotografija, ki je ni naredil in ki ga je spremljala vse življenje.

Ko je prišel do postaje, je bilo tam skoraj prazno. Na drugi strani ceste je videl Mateja, Davida pa ne. Pozneje, ko se je vračal mimo parka, je zagledal Aleksandra na klopi, skoraj spečega. Eve ni našel. Ni šel do policije. Naslednje jutro, ko se je razširila novica, da je izginila, je razvil film.

Na kontaktni kopiji ga je presenetila postava ob vhodu. Povečal je kader. Obraz je bil pretemen. Poskusil je z drugačnim časom osvetlitve in kontrastom, vendar ni dobil dovolj. Druga postava je bila še slabša. Na enem povečanju se mu je zdela podobna Aleksandru. Na drugem ne. Izbral je tisto, ki se mu je zdela bolj jasna, in jo spravil.

Med negativi je bil tudi kader med prvo in drugo fotografijo. Na njem ni bilo nič dramatičnega: del vagona, rob perona in zamegljen človek v gibanju. Tomaž ga je izrezal, ker je hotel narediti povečavo. To je bil manjkajoči negativ.

Ni ga ukradel nihče.

Tomaž je povečavo naredil, negativ pa spravil v majhno prozorno vrečko skupaj z njo. Na fotografiji je bil človek, ki je šel tik mimo objektiva. Obraz je bil zaradi gibanja neoster, vendar je bila vidna roka in na njej ura z zelo širokim kovinskim paščkom. Tomaž je uro prepoznal. Ni vedel, ali pravilno. Zdelo se mu je, da pozna tudi človeka.

Fotografijo je skril.

Štirideset let je o manjkajočem negativu govoril tako, kot da ne ve, kdaj je izginil. To ni bilo povsem res. Ni vedel, kje je danes, vedel pa je, zakaj ga ni bilo na traku. Prvič ga je skril zato, ker ni hotel v zgodbo potegniti človeka samo zaradi ure. Pozneje ga je skrival zato, ker bi moral priznati, da ga je skril že prvič. Tako se previdnost počasi spremeni v laž, ne da bi človek znal določiti dan, ko se je to zgodilo.

Tomaž je bil prepričan, da človek na povečavi ni David, Matej ali Aleksander.

V njem je prepoznal svojega očeta.

Oče je bil takrat že več let vdovec, upokojen fotograf, ki je večino večerov preživel doma in ni imel nobenega očitnega razloga biti na postaji. Tomaž ga tiste noči ni videl; na povečavi pa je človeka z uro tako zanesljivo povezal z njim, da je fotografiji verjel bolj kot lastnemu spominu. Ko ga je naslednje jutro vprašal, kje je bil, je oče odgovoril: »Doma.« Tomaž mu ni pokazal fotografije.

Dva dni pozneje ga je vprašal, ali pozna Evo. Oče je dolgo gledal časopis, nato rekel ne. Tomaž je verjel fotografiji bolj kot njegovemu odgovoru, vendar ne dovolj, da bi ga obtožil. Čez teden dni je oče doživel možgansko kap. Preživel je, toda govor se mu ni povsem vrnil. Tomaž je ostal z vprašanjem, ki ga je lahko postavil in ga ni.

Skrbel je zanj skoraj tri leta. Oče je razumel več, kot je lahko povedal. Včasih je sedel ob oknu in s prstom kazal proti omari s fotografijami. Tomaž mu je prinašal albume. Enkrat mu je pokazal povečavo s postaje. Oče je fotografijo držal dolgo, nato s prstom pokazal na neostro roko in z veliko težavo izgovoril: »Ni.« Tomaž ni vedel, ali pomeni ni moja roka, ni bilo tako, ni Eva, ni pomembno ali preprosto ne.

Fotografijo je odnesel nazaj in je ni več pokazal. Ko je oče umrl, jo je spravil v eno od šestih škatel negativov. Škatle so se selile z njim. Ena je pozneje izginila ali pa je sam pozabil, kam jo je dal. Ko je Lucija rekla, da jih je pri njej bilo pet, je Tomaž vedel, da je imela prav. Šesto je nekoč odnesel drugam. Kam, se res ni več spomnil.

Prepričanje, da je bil oče na postaji, je spremenilo Tomaževo življenje na način, ki ga drugi niso opazili. Ni se poročil, čeprav je imel dolgo zvezo z žensko, ki je več let čakala, da bo nehal živeti, kakor da je vsak človek fotografija, ki jo je treba najprej dovolj dolgo gledati. Ko ga je zapustila, mu je rekla: »Ti ne dvomiš v ljudi. Ti dvomiš v to, da jih sploh lahko poznaš.« Tomaž ji je odgovoril, da je to precej razumna domneva. Ona je rekla: »Vidiš.«

Ironija je postala njegov najlažji način, da ostane blizu, ne da bi moral povedati, koliko mu je mar. Ljudje so se smejali, on pa je lahko opazoval. Ko je bilo kaj preveč boleče, je našel stavek, ki je prizor premaknil za nekaj centimetrov stran. Dolgo je mislil, da je to samo značaj. Šele pozneje je razumel, da je humor včasih razdalja, ki jo človek potrebuje, da mu ni treba stopiti v lastno fotografijo.

Po očetovi smrti je delavnico zaprl. Fotoaparat je obdržal, vendar je ljudi fotografiral manj. Najraje je fotografiral prazne prostore: postaje po odhodu vlaka, pomole pozimi, stole po končanih prireditvah, mize, s katerih so ljudje že vstali. Na razstavah so drugi v tem videli samoto in minevanje. Tomaž jim ni razlagal, da ga prazni prostori pomirjajo, ker od njega ne zahtevajo, da ugotovi, kdo je bil tam in zakaj je odšel.

Ko ga je Helena sedem let pred smrtjo vprašala po negativih, ji ni povedal za očeta. Poslal ji je prazni peron in dvoumen stavek. Bilo je lažje. Helena ga je čez nekaj dni poklicala. »Nekaj skrivaš.« Tomaž je odgovoril: »To je zelo široka diagnoza.« »Ne šalim se.« »Jaz se.« »Zakaj?« Tomaž je pogledal škatle ob steni. »Ker je alternativa slabša.«

Helena ga ni silila. Rekla je samo: »Če umrem prej kot ti, boš moral enkrat govoriti brez fotografije.« Tomaž je odgovoril: »To je nepoštena uporaba smrtnosti.« Helena se je zasmejala. »Potem sva dogovorjena.«

Zdaj je sedel v Lucijini hiši, njeno pismo pa je bilo še vedno zaprto v njegovem žepu. Vsi drugi so že nekaj izgubili: Matej gotovost o lastnem molku, Sara nedolžnost svoje pomoči, David prepričanje, da je metoda dovolj, Lucija zanesljivost obljube, Aleksander pa zgodbo, v kateri je bila tista noč predvsem njegov zamujeni vlak. Tomaž je vedel, da je na vrsti nekaj, česar ni mogoče pokazati samo z dvema fotografijama.

»Manjkajoči negativ,« je rekel.

David je dvignil pogled. »Kaj z njim?« Tomaž je odprl rjavo ovojnico, vendar iz nje ni vzel fotografij. »Vem, zakaj manjka.« Sara ga je opazovala. »Prej nisi.« »Prej sem rekel, da ne vem, kdaj je izginil.« »To ni isto.« Tomaž je prikimal. »Ni.«

Matej je sedel nazaj. Aleksander ni vprašal ničesar. Tomaž je nadaljeval: »Izrezal sem ga sam. Naredil sem povečavo. Na njej je nekdo, ki ga tisto noč po mojem spominu ni bilo na postaji.« David je vprašal: »Kdo?« Tomaž je pogledal proti praznemu Heleninemu stolu, kakor da bi tam še zadnjič iskal možnost za šalo. Ni je našel. »Moj oče.«

Nihče ni govoril. Sara je prva vprašala: »Je poznal Evo?« »Rekel je, da ne.« »Si mu verjel?« Tomaž je odgovoril: »Ne dovolj. Tudi fotografiji ne.«

Aleksander je vprašal, kje je povečava. Tomaž je počasi odkimal. »Ne vem.« David je skoraj avtomatično vdihnil, kot da bo vprašal po škatlah, selitvah in datumih, nato se je ustavil. Tomaž ga je pogledal. »Hvala.« David je rekel: »Za kaj?« »Ker mi nisi povedal, kako slabo sem vodil arhiv.«

Lucija je vprašala: »Zakaj nam tega nisi povedal prej?« Tomaž je dolgo gledal svoje roke. »Najprej zato, ker je bil moj oče. Potem zato, ker sem ga že zaščitil. Na koncu pa zato, ker bi moral priznati prvi dve stvari.«

Sara je rekla: »Torej si vedel, kako je z Davidom.« Tomaž je pogledal proti njemu. »Da. Samo da sem imel fotografijo namesto medicine.« David je rahlo prikimal. Med njima prvič ni bilo ironije.

Tomaž je vzel Helenino kuverto iz žepa in jo odprl. Na listu je bila ena sama poved: »Koga si izrezal iz slike, preden si ga izrezal iz spomina?«

Tomaž jo je prebral na glas. Potem se je nasmehnil, vendar je nasmeh hitro izginil. »Očitno je vedela.« Aleksander je vprašal: »Za tvojega očeta?« »Ne vem. Mogoče samo zame.«

Vstal je in stopil k oknu. Na steklu se je videl njegov odsev, čez njega pa morje in del sobe za hrbtom. Če bi ga fotografiral, bi vse troje ostalo na isti površini: obraz, voda in ljudje za njim. Nobena plast ne bi povedala, katera je najpomembnejša.

»Vse življenje sem mislil, da preveč gledam,« je rekel. Sara je vprašala: »In?« Tomaž se je obrnil. »Mislil sem, da je dovolj, če gledam.«

Na mizi sta še vedno ležali dve fotografiji. Tretje ni bilo. Prav odsotna fotografija pa je prvič dobila človeka v Tomaževem spominu, ne pa tudi zanesljivo prepoznane osebe. S tem niso bili bliže odgovoru, kdo je tisto noč odločil preveč ali prepozno. Dobili so samo še eno življenje, ki se je štirideset let skrivaj upogibalo okoli istega dogodka.

Aleksander je pogledal Tomaža in nato druge. Sedem jih je bilo povezanih z zgodbo tiste noči, šest jih je sedelo v sobi, Eva pa je bila ves čas navzoča na način, ki ga nobena fotografija ni mogla zajeti. Prvič se mu je zazdelo, da morda največja napaka ni bila v tem, da nihče ni videl vsega. Bila je v tem, da je vsak od njih predolgo verjel, da tisto, česar ni videl, ne more pripadati njegovi odgovornosti.

XI

Lucija je bila najmlajša od treh sester in edina, ki je ostala v hiši nad morjem. Ko sta starejši odšli, ena po poroki in druga zaradi službe, se doma ni zgodilo nič dramatičnega; njuni postelji sta ostali nekaj časa postlani, mati je še vedno kuhala preveč juhe in oče je ob nedeljah na mizo postavil pet krožnikov, potem pa enega brez besed pospravil. Lucija je takrat prvič videla, kako dolgo lahko predmet vztraja pri človeku, ki ga ni več. Ni ga bilo treba razlagati. Prazen stol je bil dovolj.

Oče je bil poštar in je tuja pisma nosil z resnostjo, ki se je Luciji kot deklici zdela pretirana. Nikoli ni pogledal razglednice dlje, kot je bilo potrebno za naslov, in če je bila kuverta slabo zalepljena, jo je držal za rob, kakor da je že dotik lahko preveč. »Kar ni tvoje, pusti zaprto,« ji je rekel, ko jo je nekoč zalotil, da obrača pismo, ki je prišlo za sosedo. Lucija ni vedela, ali govori o kuverti ali o življenju ljudi. Pozneje je isto pravilo uporabljala za oboje.

Mati je bila drugačna. Vedela je, kdo se je s kom sprl, kdo se vrača pozno in katera ženska je pri mesarju kupila manj mesa kot prejšnji teden. Lucija jo je imela rada, vendar se je ob njej zgodaj naučila, da lahko skrb hitro postane pravica do vprašanja. Sama je zato spraševala malo. Ljudje so ji začeli govoriti stvari prav zato, ker jih ni lovila za nadaljevanje. Dolgo je mislila, da je to samo značaj. Šele v starosti je razumela, da je iz očetovega spoštovanja do zaprte kuverte naredila svojo moralo.

Ni se poročila. Ne zato, ker ne bi bilo človeka. Pri štiriindvajsetih je bila z Markom, tihim električarjem iz sosednjega kraja, ki je znal popraviti skoraj vse in je o prihodnosti govoril, kakor da je že naročena. Našel je parcelo, narisal približen tloris in nekega večera prinesel katalog oken. Lucija ga je poslušala, potem vprašala, kje bi bila kuhinja. Marko je s prstom pokazal. »Tukaj. Zjutraj bo sonce.« Lucija je rekla: »Lepo.« Marko je čakal še nekaj. Ni dobil.

Čez mesec dni jo je vprašal, ali ga sploh želi. Lucija je odgovorila da. »Potem zakaj ničesar ne rečeš?« »Kaj naj rečem?« »Da boš prišla.« Lucija ga je pogledala. »Saj veš.« Marko je odkimal. »Ne. Ti misliš, da je človek dolžan vedeti, ker ti veš.« To je bil stavek, ki ga je razumela šele mnogo let pozneje. Takrat se ji je zdel nepravičen. Če je bila zvesta, če je prihajala, če ni lagala, zakaj bi morala še govoriti?

Marko je odšel delat v Nemčijo. Pisal ji je skoraj leto. Lucija je odgovarjala kratko in redno, vsako pismo isti ali naslednji dan. Ko je napisal, naj pride, ni šla. Ni rekla ne. Napisala je, da je mati bolna in da hiše ne more pustiti. Oboje je bilo res, vendar mati ni bila tako bolna, da bi Lucija ne mogla oditi za nekaj tednov. Marko je še dvakrat vprašal. Tretjič ni. Lucija je njegova pisma shranila v predal in jih nikoli več odprla.

Ko je čez leta izvedela, da se je poročil, ni jokala. Oprala je okna, zamenjala zavese in zvečer dolgo sedela v kuhinji. Mati je rekla: »Če bi hotela, bi šla.« Lucija je odgovorila: »Nisem mogla.« Mati jo je pogledala, vendar ni vprašala ničesar. Morda je prvič spoštovala hčerino zaprto kuverto. Morda je samo vedela, da bi vsako vprašanje prišlo prepozno.

Po smrti staršev je hiša ostala Luciji. Delala je v majhni računovodski pisarni, hodila domov po isti poti in imela življenje, ki se je drugim zdelo mirno. V resnici je bilo polno ljudi, ki so pri njej puščali stvari: rezervne ključe, dokumente, škatle med selitvijo, rastline med dopustom, enkrat celo psa za tri mesece. Lucija ni pozabljala. Če je nekdo rekel do petka, je bilo do petka. Če je rekel ne odpiraj, ni odprla. Ljudje so temu rekli zanesljivost.

Eva je prvič prišla s Heleno, ki je Lucijo poznala že od prej. Helena je govorila več, Eva pa je medtem gledala staro kredenco in fotografijo Lucijinih staršev. »Pri vas stvari ostanejo,« je rekla. Lucija ni vedela, ali je vprašanje. »Če jih kdo pusti.« Eva je prikimala. »Dobro.«

Takrat še ni bilo pisma. Eva je prišla ponovno čez nekaj dni in prinesla majhen zavoj, ki ga je Lucija spravila v predal, ker jo je prosila, naj ga hrani do naslednjega tedna. Ni vprašala, kaj je v njem. Ko ga je Eva prišla iskat, je preverila vozel na vrvici in rekla: »Res niste pogledali.« Lucija je odgovorila: »Rekla si, naj ne.« Eva se je nasmehnila. »Večina ljudi misli, da prepoved velja samo, dokler jih zanima manj kot vsebina.«

Lucija je takrat prvič začutila, da jo Eva preizkuša. Ni ji bilo všeč. »Če mi ne zaupaš, ne puščaj stvari pri meni.« Eva je postala resna. »Ravno zato jih puščam.«

Na dan osrednje noči je Eva prišla pozno popoldne. Lucija se je spominjala, da je imela vlažne lase, toda po vseh poznejših pogovorih o dežju ni več vedela, ali je vlago videla ali jo je spomin dodal. Svetli šal je bil gotovo tam; odložila ga je čez naslon stola. V roki je držala belo kuverto z Aleksandrovim imenom.

»Če pride, mu dajte,« je rekla. Lucija je vzela kuverto. »Danes?« »Danes.« »Ve, da je tukaj?« Eva je pogledala proti oknu. »Ne.« Lucija ni vprašala, zakaj bi potem prišel. To je bilo v skladu z njenim pravilom: njena naloga je bila hraniti, ne razumeti.

Eva je sedla. Nekaj časa ni govorila. Nato je vprašala: »Če nekdo pride po nekaj in reče, da ga je poslal človek, ki mu stvar pripada, mu verjamete?« Lucija je odgovorila: »Odvisno kdo.« »Helena.« Lucija je dvignila pogled. »Bo prišla?« Eva je rekla: »Mogoče.«

Tu se je njen spomin desetletja nadaljeval z jasnim stavkom: če pride Helena, ji dajte pismo, ker bo vedela, kaj z njim. Zdaj, po Evinem zapisu, je ta stavek izginil. Lucija je lahko priklicala položaj Evinih rok, rob kuverte, skodelico na mizi in svetlobo na oknu, ni pa več vedela, ali je dovoljenje res slišala. Čim bolj ga je iskala, tem bolj se je umikalo.

Eva je pred odhodom vzela šal. Na vratih se je obrnila. »Če Aleksander pride prepozno, ga ne pošiljajte za mano.« Lucija je vprašala: »Kam greš?« Eva je nekaj trenutkov molčala. »Če bi vedela, bi vam povedala.« To je bil eden redkih odgovorov, za katerega je bila Lucija prepričana, da ga ni pozneje spremenila.

Helena je prišla malo pred večerom. Bila je brez kovčka in v naglici, vendar ne tako, kot se človek mudi na vlak; bolj kakor nekdo, ki mora nekaj opraviti, preden lahko odide. »Eva je pustila pismo za Aleksandra,« je rekla. Lucija ni vprašala, kako ve. »Je.« »Daj mi ga.«

Lucija je položila roko na predal. »Zakaj?« Helena jo je pogledala. »Aleksander me je poslal.« Ta stavek je bil pomemben prav zato, ker je zvenel običajno. Lucija je poznala Aleksandra, vedela je, da sta s Heleno v zapletenem odnosu, in ni imela razloga, da bi pomislila na laž. »Zakaj ne pride sam?« je vprašala. Helena je odgovorila: »Ker ne more.«

Lucija je odprla predal in ji dala kuverto.

Ni preverila. Ni poklicala Aleksandra. Ni vprašala Eve. Človek, ki je vse življenje verjel, da je zvestoba v tem, da ne posegaš v tuje stvari, je v najpomembnejšem trenutku posegel prav s tem, da ni preveril, komu jih izroča.

Helena je kuverto spravila v torbo. Pri vratih je obstala. »Če pride Aleksander, mu ne povej, da sem bila tukaj.« Lucija jo je pogledala. »Zakaj?« Helena je prvič izgubila svojo običajno mirnost. »Prosim.« Lucija ni odgovorila takoj. »Tega ti ne obljubim.« Helena je prikimala. »Prav.«

Aleksander tistega večera ni prišel. Prišel je David. Njegovega obiska se je Lucija spominjala drugače kot on. Vstopil je brez običajnega pozdrava in vprašal, ali je bila Eva pri njej. Lucija je rekla da. »Kaj je hotela?« »Nič zate.« David je govoril o nevarnosti, odgovornosti in tem, da včasih človek ne more varovati skrivnosti, če bi zaradi nje lahko nekdo utrpel škodo. Lucija ga je poslušala in ves čas mislila na zaprti predal, čeprav je bil že prazen.

David je po kratkem premoru vprašal: »Je rekla, kam gre?« Lucija je odgovorila, da ne. »Je bila sama?« »Ko je prišla, da.« David je nekaj trenutkov gledal zaprti predal, vendar ni vprašal po njem.

Ko je odhajal, mu je Lucija še enkrat povedala, da je bila Eva pri njej. David prvič ni našel stavka. Ta del prizora se ga je spominjala skoraj enako kot štirideset let pozneje: vprašal je po Evi, ne po pismu, in odšel z več vprašanji, kot jih je prinesel.

Lucija tega takrat ni opazila. Po njegovem odhodu je zaklenila vrata, pomila skodelici in šla spat pozneje kot običajno. Sredi noči jo je zbudil avtomobil na cesti. Pogledala je skozi okno in videla samo zadnje luči. Ni vedela, ali je bil isti avtomobil, ki ga je prej slišala. V hiši je bilo vse na svojem mestu. Prav ta običajnost je pozneje postala skoraj žaljiva.

Naslednje jutro je izvedela, da Eve ni. Najprej je pomislila na pismo. Šla je do Aleksandra, vendar ga ni našla. Helene prav tako ne. Šele popoldne je izvedela, da je odšla z vlakom. Takrat je prvič razumela, da Aleksander Helene ni mogel poslati po pismo, če jo je v istem času iskal.

Lahko bi povedala takoj. Ni.

Najprej je hotela govoriti s Heleno. Potem je čakala, da se vrne. Ko je prišlo njeno prvo kratko sporočilo iz drugega mesta, Lucija ni odgovorila z vprašanjem o kuverti. Napisala je samo, da je Eva pogrešana. Helena ji je odpisala šele čez več dni: »Vem.«

Lucija je držala tisti list dolgo. Ena beseda je odprla več vprašanj, kot jih je bila pripravljena postaviti. Kako ve? Kdaj je izvedela? Kaj je naredila s pismom? Zakaj je lagala, da jo je poslal Aleksander? Namesto tega je papir spravila v predal.

S tem se je začelo njeno najdaljše čakanje.

Helena se je čez približno leto vrnila za nekaj dni. Prišla je k Luciji z isto belo kuverto. Robovi so bili že nekoliko zmehčani, pečat pa cel. Položila jo je na mizo. »To mora ostati pri tebi.« Lucija je ni vzela. »Zakaj?« »Ker ni moja.« »To si vedela že takrat.« Helena je pogledala kuverto. »Sem.«

»Aleksander te ni poslal.« »Ne.« »Zakaj si lagala?« Helena je sedla. Dolgo je molčala. »Ker sem hotela, da pismo ne pride do njega tisto noč.« Lucija je čakala. Helena ni dodala ničesar. »Zakaj?« je vprašala. »Ker sem se bala, kaj bo naredil, če ga prebere.« »Si ga ti?« Helena je odkimala. »Ne.«

Lucija je pogledala pečat. Videti je bil nedotaknjen, vendar ni bila strokovnjak. Lahko bi ga kdo odprl in ponovno zalepil. Lahko bi Helena lagala še drugič. Lucija je kljub temu verjela, da ga ni odprla. Ne zato, ker bi imela dokaz, ampak ker je v njenem obrazu prepoznala nekaj, kar je sama dobro poznala: človek lahko desetletja nosi zaprto stvar prav zato, ker si ne dovoli pogledati vanjo.

»Zakaj ga nisi vrnila prej?« Helena je odgovorila: »Ker sem najprej mislila, da ga bom uničila. Potem sem mislila, da ga bom dala Aleksandru, ko bo dovolj časa. Potem je bilo časa vedno več in nikoli dovolj.« Lucija je rekla: »To ni odgovor.« Helena jo je pogledala. »Vem.«

Kuverto je Lucija nazadnje vzela. »Kaj naj z njo?« »Hrani jo.« »Do kdaj?« Helena je rekla: »Dokler ne bom vedela.« Lucija je prvič odložila kuverto nazaj pred njo. »Ne. Tako ne.« Helena je dvignila pogled. »Kako?« »Če hočeš, da nekaj obljubim, povej do kdaj.«

Helena je dolgo razmišljala. »Dokler ne pridem ponjo ali dokler ne umrem.« Lucija je rekla: »In potem?« Helena je pogledala Aleksandrovo ime. »Potem mu jo daj.«

To je bila obljuba, ki jo je Lucija dejansko dala Heleni. Evi pa je obljubila samo, da bo pismo hranila, dokler ne pride Aleksander. Med tema dvema obljubama je bilo leto, laž, izginotje in življenje, ki je šlo naprej. Lucija ju je pozneje v spominu spojila v eno samo dolgo zvestobo, ker je bilo tako lažje razumeti, zakaj je kuverta ostala zaprta.

Helena po pismo ni več prišla. Prihajala je zaradi drugih stvari, sedela v isti kuhinji, pila kavo in včasih pogledala proti kredenci, vendar kuverte ni omenila. Lucija tudi ne. Njuno prijateljstvo je tako desetletja živelo ob predmetu, o katerem obe nista govorili in sta obe vedeli, da obstaja.

Lucija je medtem skrbela za hišo, hodila v službo in se starala. Ko so se sestre vračale na obiske, so jo spraševale, zakaj ne proda in se preseli bliže mestu. Vedno je rekla, da je tukaj vajena. To je bilo res, vendar ne vse. Hiša je postala kraj, kjer so ljudje pustili stvari in jih včasih niso prišli iskat. Prodati jo bi pomenilo odločiti, kaj od tega še pripada komu.

Markova pisma so ostala v spodnjem predalu. Evin in pozneje Helenin ovoj v pločevinasti škatli. Fotografije, ki jih je Tomaž nekoč pustil pri njej, v petih škatlah pod stopnicami. Rezervni ključ mrtve sosede je visel na žeblju še šest let po njeni smrti, dokler ga ni Lucijina nečakinja vprašala, kaj sploh še odpira. Lucija ni vedela.

Nekoč je vseeno odprla Markova pisma. Bila je že čez šestdeset. Ne zato, ker bi ga želela nazaj ali ker bi jo nenadoma premagala nostalgija. Hotela je preveriti, ali se pravilno spominja, da jo je trikrat prosil, naj pride. V pismih jo je prosil dvakrat. Tretji poziv, ki ga je desetletja nosila kot najjasnejšega, ni obstajal.

Sedela je na tleh ob predalu in se prvič vprašala, koliko njenega življenja je zgrajenega na stvareh, ki jih ni odprla, in koliko na stvareh, za katere je bila prepričana, da jih ni treba ponovno prebrati. Marku ni mogla več pisati; umrl je nekaj let prej. Njegova dva resnična poziva sta bila nenadoma težja od treh, ki jih je pomnila.

Ko je Helena sedem let pred smrtjo prinesla šest novih kuvert in kaseto, ni prinesla stare Evine kuverte; ta je bila pri Luciji že desetletja. Helena je sedla na isto mesto kot nekoč Eva in rekla, da bo zdaj treba stvari nekoč odpreti. Lucija je pogledala proti kredenci. »Tudi tisto?« Helena je vedela, kaj misli. »Da.«

»Zakaj šele po tvoji smrti?« Helena je odgovorila, da dokler je živa, lahko še vedno poseže v njihove odgovore. Lucija je rekla: »Mrtvi posežejo še bolj. Ne moreš jim ugovarjati.« Helena je nekaj časa gledala svoje roke. »Mogoče sem prav zato čakala predolgo.«

Lucija jo je vprašala, ali je Eva tistega večera res rekla, naj kuverto da Heleni. Helena je dvignila pogled. »Ne.« Lucija je začutila nekaj hladnega v trebuhu. »Jaz se spomnim, da je.« »Potem se spomniš narobe.« Helena ni rekla tega kruto. Prav zato je bolelo.

»Kako veš?« »Ker mi je Eva rekla, da ti tega ne bo dovolila.« »Kdaj?« Helena je molčala. »Kdaj?« je Lucija ponovila. »Prej tisti dan.«

Lucija je vstala in šla do okna. Helena je za njenim hrbtom rekla: »Zato sem vedela za pismo.« Lucija se je obrnila. »In zato si vedela, da moraš lagati.« Helena ni odgovorila.

To je bil trenutek, ko bi Lucija lahko prekinila prijateljstvo. Ni ga. Prav tako ni odpustila. Samo še naprej je kuhala kavo, kadar je Helena prišla, in po njenem odhodu dlje časa puščala skodelico na mizi. Njena zvestoba ni bila nežnost. Včasih je bila nezmožnost, da bi človeka izbrisala samo zato, ker je naredil nekaj, česar ne more sprejeti.

Po Helenini smrti je odprla pločevinasto škatlo samo toliko, da je preverila, ali so kuverte še tam. Starega pisma se ni dotaknila. Poklicala je Mateja, Saro, Davida, Tomaža in Aleksandra. Vsakemu je povedala isto uro. Ni pojasnjevala. Ko je odložila zadnji telefon, je prvič začutila, da se njena naloga končuje, in namesto olajšanja jo je bilo strah.

Zdaj je v sobi poslušala Tomaža govoriti o očetu in manjkajočem negativu. Ko je končal, je Lucija pogledala proti kredenci. V njej ni bilo več ničesar, kar bi lahko samo hranila in s tem odložila odločitev. Predmeti so bili na mizi, ljudje ob njej, mrtvi pa so že povedali, kolikor so lahko.

»Helena mi je pismo vrnila,« je rekla.

Aleksander jo je pogledal. »Kdaj?« »Približno leto po tisti noči.« V sobi se je nekaj premaknilo, ne v telesih, ampak v razumevanju časa. Aleksander je počasi položil dlan na Evino kuverto. »Torej ga je imela eno leto.« »Približno.« »In ga ni odprla?« »Tako je rekla.«

Sara je vprašala: »Zakaj nam tega nisi povedala prej?« Lucija je pogledala njo. »Ker me niste vprašali, kdaj se je vrnilo.« Matej je skoraj neopazno dvignil pogled. Tomaž pa je rekel: »To je nevarno podobno Mateju.« Lucija ga je pogledala. »Mogoče sem se nalezla.«

Nihče se ni zasmejal, vendar je napetost za trenutek popustila. Aleksander je vprašal: »Zakaj ga je vzela?« Lucija je odgovorila: »Da ne bi prišlo do tebe tisto noč.« »Zakaj?« »Bala se je, kaj boš naredil.« Aleksander je pogledal pismo. »Če ga ni odprla, kako je vedela, kaj piše?«

Lucija je rekla: »Ni vedela.«

To je bilo huje. Helena ni preprečila dejanja zaradi vsebine, ki jo je poznala, ampak zaradi možnosti, kaj bi Aleksander naredil, če bi izvedel nekaj, česar ona sama ni vedela. Njena odločitev je bila zgrajena na predstavi o njem.

David je vprašal: »Ali ti je povedala, kdo ji je povedal za pismo?« Lucija je pogledala proti njemu. »Eva.« David je obstal. »Kdaj?« »Prej tisti dan.«

Sara je tiho rekla: »Potem sta se Eva in Helena srečali še pred vlakom.« Lucija je prikimala. Aleksander ni rekel ničesar. V vseh njegovih različicah tistega dne sta bili ženski ločeni: Helena, ki odhaja, in Eva, ki jo ne pozna. Zdaj sta bili povezani še preden je sedel na klop.

»Kaj ji je Eva rekla?« je vprašal. Lucija je odkimala. »Tega mi Helena ni povedala.«

Aleksander je zaprl oči. Stari del njega je že hotel sestaviti možnosti: Eva je Heleno prosila, naj odide; povedala ji je za pismo; Helena ga je vzela; Sara jo je spravila na vlak. Vse se je začelo urejati. Prav zato se je ustavil. »Ne bom ugibal,« je rekel.

David ga je pogledal. Tomaž tudi. Sara ni rekla ničesar. Lucija pa je prvič tistega dne začutila, da se nekaj v sobi spreminja brez novega predmeta, brez fotografije in brez posnetka.

Vzela je svojo še zaprto Helenino kuverto. Do takrat je vztrajala, da je ni treba odpreti. Zdaj jo je držala v obeh rokah in gledala svoje ime. »Vse življenje sem mislila, da je spoštovanje v tem, da ne odpiraš tistega, kar ni tvoje,« je rekla. »Mogoče sem zaradi tega pustila zaprto tudi preveč svojega.«

Sara je vprašala: »Jo boš odprla?« Lucija je s prstom šla pod rob kuverte. »Da.«

V njej ni bilo vprašanja. Helena je napisala samo nekaj vrstic: »Lucija, če si to odprla, sem se zmotila o tebi še zadnjič. Mislila sem, da boš moje pismo hranila tudi takrat, ko ti ne bom več mogla reči, naj ne. Če ga bereš, pomeni, da si se končno odločila sama. Tega ti nisem znala dati, ko sem bila živa.«

Lucija je prebrala do konca in list položila na mizo. Dolgo ni govorila. Potem je rekla: »Še mrtva mi je hotela določiti, kaj pomeni, če ga odprem.«

Sara jo je pogledala. »In?« Lucija je vzela list, ga prepognila in ga vrnila v kuverto. »Tokrat ji ne bom pustila.«

Ni ga uničila. Ni ga shranila v pločevinasto škatlo. Položila ga je predse, med svoje roke, kjer ni pripadal ne mrtvim ne predalu. Zunaj je bilo morje še vedno mirno, toda v hiši je prvič nekaj ostalo odprto brez obljube, da bo kdo pozneje prišel in povedal, kaj je treba z njim narediti.

XII

Helena je bila stara enajst let, ko je prvič ugotovila, da lahko pravilno izgovorjena poved spremeni položaj človeka v prostoru. Učiteljica jo je pred tablo obtožila, da je prepisovala, ker je imela enak napačen rezultat kot deklica poleg nje. Helena ni jokala in ni rekla, da ni res. Prosila je, naj obe še enkrat rešita nalogo, vsaka na svoji strani table. Ko je končala prva in naredila isto napako, je učiteljica nekaj časa gledala račun, nato rekla, naj sede. Helena je tisti dan odšla domov z občutkom, da je mogoče krivico premagati, če znaš dovolj natančno pokazati, kje je napaka.

Oče je bil človek, ki je redko priznal zmoto, mati pa človek, ki je skoraj vsako napetost končala z besedami, da ni vredno. Helena je odraščala med dvema načinoma, ki sta jo enako jezila: med gotovostjo, ki ne posluša, in mirom, ki ga kupiš tako, da vprašanje pustiš odprto. Zgodaj se je odločila, da bo drugačna. Poslušala bo, preverila in potem povedala, kaj misli. Ni vedela, da lahko tudi preverjanje postane način, kako človek odloži trenutek, ko mora živeti brez odgovora.

Študirala je dobro, ne bleščeče. Ni bila najhitrejša, bila pa je tista, ki je opazila, da vprašanje ni postavljeno pravilno. Profesorji so jo imeli radi, dokler jih ni popravljala. Kolegi so jo spoštovali, dokler ni njihovega približnega stavka razstavila na tri natančnejše. Helena tega ni počela iz zlobe. Resnično je verjela, da jasnost zmanjšuje možnost, da bi ljudje drug drugega ranili zaradi nesporazuma. Dolgo ni opazila, koliko ran nastane prav zato, ker človek med iskanjem popolnoma jasnega stavka ne izreče preprostega.

Aleksandra je spoznala na večerji, na katero nobeden od njiju ni hotel iti. Sedela sta na nasprotnih koncih mize in se skoraj uro nista pogovarjala. Potem je nekdo izrekel nekaj samozavestnega o tem, da ljudje vedno vedo, zakaj naredijo pomembne stvari. Helena je rekla, da je to nesmisel. Aleksander je z drugega konca mize vprašal: »Vedno?« Helena ga je pogledala. »Ne. Prav beseda vedno je nesmisel.« Aleksander se je nasmehnil. »Potem se strinjava samo glede napake v stavku.«

Pogovor se je nadaljeval še po tem, ko so drugi odšli. Oba sta znala razlikovati med tem, kar človek čuti, kar misli, da čuti, in tem, kar zna o tem povedati. Heleni se je prvič zdelo, da je srečala človeka, ki je ne prosi, naj bo manj natančna, da bi bilo z njim lažje. Aleksandru pa je bilo všeč, da se Helena ni zadovoljila z njegovimi lepimi razlagami, če je v njih manjkala ena povezava. Njuna bližina je nastala iz iste stvari, ki ju bo pozneje ločevala.

Prva leta sta veliko hodila. Ne na dolga potovanja, temveč po mestu, ob vodi, po poteh, na katerih pogovor ni imel mize in zato tudi ne pravega konca. Aleksander je govoril o ljudeh, ki jih je poznal, o knjigah, delu in možnostih, Helena pa ga je ustavljala tam, kjer je stavek postal preveč popoln. »Tega ne veš,« mu je rekla. »Vem dovolj.« »To ni isto.« Aleksander je odgovoril: »Zato te imam s seboj.«

Dolgo je bila to ljubezenska poved.

Pozneje je postala delo.

Ko je Helena potrebovala odgovor, ga je Aleksander razširil. Ko je Aleksander potreboval mir, ga je Helena razdelila na vprašanja. Nobeden ni lagal. Prav zato sta tako dolgo verjela, da je med njima vse mogoče popraviti. Ljudje, ki se odkrito varajo, imajo vsaj trenutek, ko laž postane vidna. Pri njiju je vsak spor dobil boljšo razlago in slabše življenje.

Eva je v Helenino življenje prišla skoraj leto pred osrednjo nočjo. Delala je občasno pri projektu, ki ga je Helena vodila, in bila je ena tistih mladih ljudi, ki so na sestanku dolgo tiho, potem pa postavijo vprašanje, zaradi katerega se pokaže, da so drugi ves čas govorili mimo bistva. Helena jo je opazila prav zato. Ni je vzela pod zaščito in ni postala njena mentorica v velikem pomenu besede; samo začela jo je vabiti na kavo po sestankih, kadar je videla, da Eva še nekaj nosi s seboj.

Eva je bila neurejena na način, ki je Heleno sprva motil. Zamujala je, izgubljala listke, enkrat je prišla brez zvezka in si podatke zapisovala na rob časopisa. Hkrati si je zapomnila drobne podrobnosti pogovorov, ki jih drugi niso. Če je nekdo rekel, da bo nekaj naredil do petka, je Eva čez tri tedne vedela, kateri petek je mislil. Helena ji je nekoč rekla, da ima nenavadno selektiven odnos do reda. Eva je odgovorila: »Zapomnim si obljube. Predmeti se že najdejo.«

O svojem zasebnem življenju je govorila malo. Helena je vedela, da ima nekoga, ki ga obiskuje, in nekoga drugega, ki se ga boji razočarati, vendar ni vedela, ali gre za istega človeka. Ko jo je vprašala, je Eva rekla: »Če vam povem, boste iz tega naredili shemo.« Helena je odgovorila, da je včasih shema koristna. Eva se je nasmehnila. »Včasih pa človek začne živeti po njej, samo zato, ker je že narisana.«

Prvič je Eva omenila Aleksandra nekega popoldneva, ko sta sedeli ob oknu. »Je on vedno tak?« je vprašala. Helena je dvignila pogled. »Kdo?« »Aleksander.« Helena ni vedela, da se poznata. »Od kod ga poznaš?« Eva je za trenutek obstala. »Ne poznam ga.« »Potem zakaj sprašuješ?« »Slišala sem ga govoriti.«

Helena ni pritiskala, vendar je vprašanje ostalo. Aleksander je imel delo, pri katerem je srečeval veliko ljudi, in ni bilo nič nenavadnega, da ga je Eva kje slišala. Čez nekaj dni ga je vprašala, ali pozna mlado žensko z imenom Eva. Aleksander je odkimal. Helena mu je verjela. Ne zato, ker bi preverila, ampak zato, ker ni videla razloga za laž.

Meseci pred odhodom so bili med Heleno in Aleksandrom najmirnejši in zato najtežji. Ni bilo velikih prepirov. Večerjala sta, hodila, govorila o delu in se včasih dotaknila tako naravno, da je Helena naslednje jutro pomislila, da je morda vse pretiravala. Potem je prišel trenutek, ko je nekaj potrebovala od njega — odločitev, načrt, preprost stavek — in Aleksander je začel razlagati, zakaj stvari niso tako enostavne. Helena je poslušala in čutila, kako se v njej nekaj umika.

Ko mu je prvič rekla, da razmišlja o odhodu, jo je vprašal, kam. Ni vprašal, ali naj ostane. Helena je to opazila. Aleksander je pozneje trdil, da je vprašanje kam pomenilo, da jo jemlje resno. Helena ga je slišala kot dokaz, da je že sprejel njen odhod. Oba sta imela prav glede svojega stavka in narobe glede drugega.

Sara je postala človek, h kateremu je Helena hodila prav zato, ker ni popravljala vsakega pomena. Ko je rekla, da bo odšla, je Sara vprašala kdaj. Helena jo je zaradi tega včasih sovražila. Potrebovala je nekoga, ki bi jo ustavil in hkrati ni prenesla misli, da bi jo kdo zadržal. Sara je to protislovje rešila po svoje: prijela je kovček.

Teden pred osrednjo nočjo je Eva prišla k Heleni pozno zvečer. Ni se usedla. »Morate oditi,« je rekla. Helena jo je pogledala. »To že veš?« »Sara mi je povedala, da razmišljate.« Helena je takoj postala hladnejša. »Sara ti ne govori o meni.« Eva je pogled umaknila. »Ne. Jaz sem vprašala.«

»Zakaj?« Eva je hodila po sobi, kot da je premajhna. »Ker če ostanete, se bo nekaj zgodilo.« Helena ni marala takšnih stavkov. »Kaj?« »Ne vem točno.« »Potem ne govori tako.« Eva se je ustavila. »Vidite? Zato vam nisem hotela povedati.«

Helena jo je prisilila, da sede. Ni dvignila glasu. »Začni s tem, kar veš.« Eva je nekaj časa molčala. »Nekdo misli, da bo Aleksander naredil nekaj, če boste vi ostali.« »Kdo?« »Ne morem.« »Kaj naj bi naredil?« »Tudi tega ne vem.« Helena se je naslonila nazaj. »Eva, to ni informacija. To je strah.« »Vem.«

Prav ta odgovor jo je zadržal. Če bi Eva vztrajala, da ve, bi jo Helena verjetno zavrnila. Ker je priznala, da ne ve, je Helena prvič začutila, da pod neurejenimi stavki obstaja nekaj resničnega. »Ali je Aleksander v nevarnosti?« je vprašala. Eva je odkimala. »Ne tako.« »Je kdo drug?« Eva ni odgovorila.

Helena je takrat naredila tisto, kar je znala najbolje: začela je sestavljati možnosti. Eva jo je ustavila. »Ne. Prosim. Samo enkrat ne delajte tega.« »Česa?« »Ne iščite vseh razlag. Če ste že hoteli oditi, pojdite.« Helena jo je gledala. »In če zaradi tega naredim natanko tisto, kar nekdo hoče?« Eva je odgovorila: »Mogoče. Jaz tudi ne vem več.«

To je bila Eva, ki je Helena pozneje ni našla ne na kaseti ne v pismih: mlada, utrujena, protislovna in brez nadzora nad zgodbo. Ni govorila v popolnih stavkih. Dvakrat je rekla, da je nekaj gotovo, potem pa isto stvar popravila. Helena se je prav zaradi tega odločila, da je ne more preprosto odsloviti.

Pred odhodom je Eva omenila pismo. »Jutri ga bom pustila pri Luciji.« »Za koga?« »Za Aleksandra.« Helena je čutila, kako se ji telo napne. »Kaj mu boš napisala?« »Ne vem še vsega.« »Zakaj njemu?« Eva je pogledala proti njej. »Ker bo, če mu povem prej, izbral vas.«

Helena je vstala. »Izbral med kom?« Eva je odkimala. »Ne morem.« »Potem nehaj uporabljati mene kot razlog.« Eva je nekaj časa molčala. »Prav. Ne gre samo za vas.«

Helena tisto noč skoraj ni spala. Aleksandru ni povedala za obisk. Zjutraj ga je videla za manj kot deset minut. Pogovarjala sta se o povsem običajni stvari in Helena je ves čas čakala, ali bo omenil Evo. Ni je. Lahko bi ga vprašala. Ni.

Popoldne je šla po Evo. Našla jo je blizu stare tržnice. Eva ni bila presenečena. »Premislili ste.« Helena je rekla: »Ne. Hočem vedeti, zakaj moje življenje uporabljaš kot del nečesa, česar mi nočeš povedati.« Eva je pogledala na uro. »Nimam dovolj časa.« »Potem ga naredi.«

Sedli sta na klop. Eva je povedala več, vendar ne dovolj za celoto. Nekdo je potreboval nekaj ur, da odide. Nekdo drug ga je hotel ustaviti, ker je bil prepričan, da ga s tem varuje. Aleksander je bil vmes samo zato, ker bi, če bi izvedel, da Helena odhaja in da je Eva v težavah, najprej stekel za Heleno. Eva je to rekla skoraj jezno, kot da je Aleksandrova predvidljivost njegova krivda.

»Ne poznaš ga,« je rekla Helena. Eva je odgovorila: »Ne. Ampak poznam ljudi, ki ga poznajo.« »Koga?« Eva je pogledala stran. »To je tisti del, ki ga ne morem.«

Helena je takrat prvič pomislila, da je morda sama eden od virov, iz katerih je Eva sestavila Aleksandra. Njuni pogovori, Sarine opazke, stvari, ki jih je Aleksander povedal javno, drobci drugih ljudi. Človeka ni treba osebno poznati, da si o njem ustvariš dovolj prepričljivo napačno sliko.

»Pojdite nocoj,« je rekla Eva. »Če si to res želite.« Helena je odgovorila: »Ne vem več, ali si.« Eva se je nasmehnila brez veselja. »Potem sva dve.«

Preden sta se razšli, je Eva rekla še nekaj: »Če bo pismo pri Luciji in boste vi prišli ponj, vam ga ne bo dala. Rekla ji bom, naj ga da samo Aleksandru.« Helena jo je pogledala. »Zakaj mi to govoriš?« Eva je odgovorila: »Da boste vedeli, da ga ne smete vzeti.«

Ta stavek je pozneje postal Helenina najjasnejša obsodba same sebe. Eva ji ni postavila pasti. Povedala ji je mejo. Helena jo je tisti večer prestopila zavestno.

Ko je prišla k Luciji in rekla, da jo je poslal Aleksander, ni imela načrta, kaj bo s pismom. Hotela je samo preprečiti, da bi ga Aleksander prebral pred njenim odhodom. Če bi ga prebral in prišel na postajo, bi jo morda prosil, naj ostane. Če bi ostala, bi se po Evinih besedah lahko zgodilo nekaj drugemu. Helena ni vedela komu. Njena odločitev je bila hkrati sebična in nesebična, in prav zato je nikoli ni mogla urediti v eno samo moralno kategorijo.

Pismo je imela v torbi, ko je Sara prišla ponjo. Ni ga odprla. Na postaji ga je čutila ob denarnici, kakor da ima težo, ki je papir ne more imeti. Ko je sedla v kupe, je trikrat pomislila, da bo izstopila in ga vrnila Luciji. Sara je govorila malo. Helena pa je govorila preveč, ker je z besedami držala odločitev skupaj.

Ko je vlak začel odhajati, je skozi okno za trenutek zagledala svetli šal. Ali ga je res videla, ni vedela. Sara ji pozneje ni povedala, da je Eva stala na peronu. Helena je zaprla oči še preden bi lahko pogledala bolje. Tudi to je bila odločitev.

Prvo noč v drugem mestu je kuverto položila na mizo. Sedela je pred njo do jutra. Lahko bi jo odprla in s tem morda izvedela, ali je naredila prav. Prav zato je ni. Če bi pismo povedalo nekaj drugega, bi morala priznati, da je odšla zaradi napačne domneve. Če bi potrdilo njen strah, bi morala živeti z vednostjo, da je Aleksandru zavestno odvzela možnost izbire. Zaprta kuverta ji je dovoljevala oboje.

To je bil začetek njenega novega življenja.

Našla je delo, najprej začasno, potem boljše. Selila se je med mesti in projekti, učila, raziskovala, vodila ljudi in postala natančnejša, kot je bila prej. Kolegi so cenili, da ne sprejema lahkih razlag. Nihče ni vedel, da je doma v predalu hranila pismo, ki ga ni odprla prav zato, ker ni hotela izvedeti razlage.

Aleksandru dolgo ni pisala. Ko je prvič začela, je napisala šest strani in jih raztrgala. Drugo pismo je imelo tri. Tretje eno. Nobenega ni poslala. Ni vedela, kako mu povedati, da je odšla zaradi sebe, zaradi njega, zaradi Eve in zaradi neznanega človeka, ki ga morda sploh ni bilo. Vsaka različica je bila delno resnična in zato se ji je zdela nevarno podobna laži.

Čez približno leto je kuverto vrnila Luciji. Ni bila pripravljena dati je Aleksandru in ni je bila pripravljena uničiti. Luciji je rekla, naj jo hrani do njene smrti, če sama ne pride ponjo. To je bila še ena odločitev, s katero je breme prenesla na drugega človeka in jo poimenovala previdnost.

Leta so tekla. Helena je dobila priložnost za delo v tujini in jo sprejela skoraj brez oklevanja. V novem mestu je prvič živela tako, da nihče ni poznal Aleksandra, Eve ali noči na postaji. To ji je dalo svobodo in jo hkrati osiromašilo. Človek lahko začne znova, vendar mora pri tem paziti, da iz novega življenja ne odstrani tudi delov sebe, ki se ne ujemajo z zgodbo o novem začetku.

Postala je uspešna. Vodila je skupino, objavljala, predavala in se naučila stati pred polno dvorano brez zapiskov. Mlajši sodelavci so jo imeli za pogumno, ker je znala na sestanku nasprotovati človeku, od katerega je bila odvisna njihova prihodnost. Helena je sprejemala pohvale in včasih pomislila, da pogum, ki ga drugi vidijo v tebi, nima veliko zveze s stvarmi, pri katerih si bil strahopeten.

Imela je razmerja. Nobeno ni bilo nepomembno, nobeno pa ni postalo življenje, ki bi izbrisalo Aleksandra. To je dolgo razumela kot dokaz, da ga še vedno ljubi. Pozneje se je vprašala, ali je mogoče, da je Aleksander v njej ostal prav zato, ker se odnos ni dokončal. Nedokončane stvari imajo prednost pred končanimi: ni jim treba prestati resničnosti naslednjega jutra.

Nekega moškega je skoraj poročila. Bil je topel, neposreden in brez posebne potrebe, da bi vsako razliko med njima razumel do konca. Ko jo je vprašal, ali želi z njim živeti, je Helena rekla, da potrebuje čas. Čez teden dni jo je vprašal, koliko. Helena ni vedela. Čez mesec dni je odšel. Pred vrati ji je rekel: »Ti ne potrebuješ časa. Ti potrebuješ svet, v katerem odločitev nima posledice.«

Stavek je bil krivičen. Prav zato je ostal.

Po šestdesetem letu je Helena začela ponovno obiskovati kraje, ki jih je prej obšla. Ne zaradi nostalgije, temveč zato, ker je pri raziskovalnem delu vse manj verjela podatku brez njegove zgodovine. Morda je isto začela zahtevati od sebe. Obiskala je Saro, Mateja, Davida in Tomaža. Aleksandra ne.

Ni ga izpustila zato, ker ji ne bi bil pomemben. Izpustila ga je zato, ker je bil edini, pred katerim njena vprašanja niso bila raziskovanje preteklosti, ampak nadaljevanje odnosa. Če bi ga vprašala, kje je bil med 23.21 in 23.38, bi ga morala tudi vprašati, zakaj ni prišel prej, zakaj je ni prosil, naj ostane, ali jo je ljubil in ali jo še. Za ta vprašanja ni imela metode.

Sedem let pred smrtjo je našla staro kaseto med škatlami, ki jih je selila iz enega stanovanja v drugo. Poslušala jo je sama. Evin glas jo je vrnil v čas, ki ga je desetletja urejala z razdaljo. Najbolj jo ni pretreslo, kar je Eva povedala, ampak kako negotovo je govorila. Helena je v spominu iz nje naredila človeka, ki je vedel, kaj počne. Posnetek je pokazal mlado žensko, ki je spreminjala stavke, se motila, prosila in ukazovala skoraj v isti sapi.

Takrat je Helena prvič pomislila, da je morda vse življenje opravičevala svojo odločitev z Evinim načrtom, čeprav Eva načrta sploh ni imela v obliki, ki ji jo je pozneje pripisala.

Začela je obiskovati druge. Vsakemu je postavila vprašanje, ki je bilo v resnici tudi njeno. Mateju: zakaj je nisi odpeljal. Davidu: koga si hotel zaščititi. Tomažu: koga si izrezal. Sari ni napisala vprašanja, ker ga je izrekla v živo: zakaj mi nisi povedala, da je Eva na peronu. Luciji je pustila pismo, ki jo je izzvalo, naj se enkrat odloči sama.

Aleksandru je napisala samo čas.

»Kje si bil med 23.21 in 23.38?«

To ni bilo vprašanje o minutah. Helena je to vedela. Bilo je vprašanje, ki ga ni znala napisati drugače: kje si bil v času, ko sem jaz naredila odločitev, ki je spremenila najini življenji, in ali bi bilo kaj drugače, če bi bil tam.

Ni ga obiskala. Ni ga poklicala. Tudi po štiridesetih letih je pustila, da vprašanje pride do njega šele po njeni smrti. To je bil njen zadnji veliki umik za postopkom.

Ko je zbolela, je diagnozo sprejela mirneje, kot so pričakovali drugi. Spraševala je o možnostih, odstotkih, poteku in času. Zdravnik ji je po drugem obisku rekel, da ima občutek, da že vse ve. Helena se je nasmehnila. »Ne. Samo znam vprašati.« Doma je sedla ob okno in prvič ni odprla nobenega članka o bolezni.

V zadnjih mesecih je manj delala. Hodila je na kratke sprehode in včasih sedela v kavarni brez knjige. Nekoč je opazovala mlad par pri sosednji mizi. Prepirala sta se tiho, potem je ženska vstala. Moški jo je prijel za roko in rekel samo: »Ostani.« Ženska je sedla nazaj.

Helena je pogledala stran.

Ni pomislila, da bi moral Aleksander nekoč izreči isto besedo in bi bilo vse rešeno. Pri skoraj osemdesetih je bila prestara za tako preprosto zgodbo. Morda bi ostala in bila nesrečna. Morda bi odšla naslednji dan. Morda bi ga sovražila, ker jo je zadržal. Toda prvič si je dovolila priznati nekaj manjšega: hotela je, da bi jo vsaj enkrat prosil.

V zadnjih mesecih je Helena še enkrat začela pisati Aleksandru. Tokrat ni nameravala poslati pisma in ga ni naslovila. Sedela je za mizo, dolgo gledala prazen list, nato napisala nekaj stavkov, ki jih v prejšnjih desetletjih ni znala pustiti dovolj nepopolnih.

»Odšla sem tudi zato, ker sem hotela, da me ustaviš. To ni bilo pošteno do tebe. Ti pa si me pustil oditi tudi zato, ker si hotel, da sama povem, da želim ostati. Tudi to ni bilo pošteno do mene. Mogoče sva oba čakala na stavek, ki ga drugi ni mogel izreči. Eva je bila tisto noč med nama, vendar ni ustvarila tega, kar je bilo med nama že prej.«

Pod tem je po daljšem presledku dodala: »Ne išči več odgovora, ali bi ostala. Ne vem.« List je prebrala, ga prepognila, potem pa ga počasi raztrgala na več delov in vrgla v koš.

Za tem zapisom ni ostala nova kuverta in ne nov dokaz. Ostalo je samo nekaj, kar je Helena enkrat vendarle priznala sama sebi, brez naslovnika in brez možnosti, da bi pozneje nadzorovala, kako bo razumljeno.

Tam so poznali samo vprašanje o sedemnajstih minutah.

Aleksander ga je ponovno prebral, ko so drugi utihnili. »Kje si bil med 23.21 in 23.38?« Čas je bil natančen, njegovo življenje pa ne. Spomnil se je klopi, poti, Mateja, listka, lastne pijanosti in hladne dlani na čelu. Ni vedel, kateri del sodi v katere minute.

Sara ga je vprašala: »Se spomniš?« Aleksander je dolgo gledal papir. »Ne dovolj.«

Pred leti bi ga tak odgovor razjezil. Zdaj je papir prepognil in ga položil predse. Helena mu je po smrti pustila vprašanje, ki ga je bilo mogoče meriti z uro, in prav zato ni imelo odgovora, ki bi ga ura lahko dala.

Lucija je vstala, odprla okno in v sobo je prišel zrak z morja. V sobi so poznali samo Helenino vprašanje o sedemnajstih minutah. Njene zadnje zasebne misli so ostale tam, kjer so nastale, brez novega predmeta, ki bi ga lahko kdo našel in iz njega naredil dokončnejšo resnico, kot jo je imela sama.

XIII

Aleksander se je dolgo spominjal svojega očeta po hrbtu. Ne po obrazu, čeprav je imel njegove fotografije, ne po glasu, čeprav je znal še pri sedemdesetih v mislih ponoviti nekaj njegovih stavkov, ampak po širokem hrbtu človeka, ki je sedel za kuhinjsko mizo in gledal skozi okno, kadar je bilo doma kaj narobe. Mati je govorila, oče je molčal, Aleksander pa je kot otrok čakal, da se bo obrnil. Včasih se je. Pogosteje ne.

Ko je bil star petnajst let, ga je vprašal, zakaj materi nikoli ne odgovori. Oče je nekaj časa gledal skozi okno in rekel: »Ker bi bilo potem samo še slabše.« Aleksander je vprašal, kako ve. Oče je skomignil. »Vem.« Ta odgovor ga je razjezil bolj kot molk. Že takrat je začel verjeti, da človek nima pravice do gotovosti, če je ne zna razložiti.

Mati je umrla prva. Po pogrebu je oče sedel na istem mestu in prvič rekel, da bi ji moral marsikaj povedati. Aleksander ga ni vprašal kaj. Mislil je, da mu s tem prizanaša. Čez nekaj let, ko je umrl tudi oče, je med njegovimi stvarmi našel dve vozovnici za potovanje, na katero starša nikoli nista šla. Datuma sta bila iz časa, ko je bil Aleksander še otrok. Ni vedel, kdo je odpovedal in zakaj. Vozovnici je spravil, ker se mu je zdelo, da bo nekoč razumel. Nikoli ni.

Iz očetovega molka je naredil nasprotje: govoril bo. Ne bo puščal ljudi pred zaprtimi vrati brez pojasnila. Če bo nekaj naredil, bo znal povedati zakaj; če ne bo vedel, bo razlikoval med domnevo in dejstvom. Ta odločitev je bila dobra in mu je dolgo služila. Šele pozneje je iz nje nastala druga skrajnost: kadar je bilo treba nekaj samo izreči, je Aleksander najprej iskal stavek, ki bo dovolj pravičen do vseh možnosti.

Helena ga je pritegnila prav zato, ker mu tega ni dovolila brez posledic. Ko je govoril predolgo, ga je ustavila. Ko je nekaj poimenoval, je vprašala, ali je ime res stvar. Z njo se mu je zdelo, da je njegov način mišljenja prvič postal odnos in ne obramba. Dolgo ni opazil, da sta si pri obrambi podobnejša, kot sta mislila: on je razširil trenutek, dokler odločitev ni izgubila ostrine, ona ga je razdelila, dokler ni bilo mogoče pokazati, kateri del je resnično odločilen.

Ko mu je rekla, da razmišlja o odhodu, je vprašal kam. Ta prizor je v njegovem spominu štirideset let ostal skoraj brez spremembe. Helena je stala pri oknu, on pri mizi, med njima skodelica, ki je ni nihče več pil. »Razmišljam, da bi šla,« je rekla. Aleksander je vprašal: »Kam?« Helena je povedala mesto. On je začel govoriti o delu, času, razdalji in tem, da odločitev ni nujno dokončna. Ni rekel ostani.

Dolga leta je verjel, da tega ni rekel iz spoštovanja. Helena ni bila človek, ki bi ga bilo treba prositi, naj opusti svojo odločitev zaradi njega. Če bi jo zadrževal, bi iz ljubezni naredil pritisk. To je bila razumna razlaga in ni bila laž. Manjkalo ji je samo nekaj bolj neprijetnega: bal se je, da bi jo prosil in bi vseeno odšla.

Človek, ki ne postavi vprašanja, se lahko še dolgo pretvarja, da odgovora ni bilo.

Miran je v Aleksandrovo življenje prišel brez posebnega pomena. Bil je precej starejši od Eve, njen polbrat po materi, čeprav tega Aleksander takrat ni vedel. Delal je v skladišču blizu pristanišča, občasno popravljal motorje in imel navado, da je ljudem pomagal brez vprašanja, nato pa se jezil, če pomoči niso sprejeli tako, kot si je zamislil. Z Evo sta bila blizu in sprta skoraj v enaki meri. Ko je bila mlajša, jo je večkrat potegnil iz težav; ko je odrasla, ni opazil, da je ista gesta zanjo postala nadzor.

Aleksander ga je poznal površno. Nekajkrat sta sedela v isti družbi, enkrat mu je Miran pomagal pri avtomobilu. Zapomnil si je njegove roke, vedno nekoliko umazane ob nohtih, in široko kovinsko uro, ki jo je nosil preohlapno. Tomaževa fotografija te ure je bila zato nevarnejša, kot je Tomaž vedel: njegov oče je imel zelo podoben pašček, Miran pa skoraj enakega.

Tistega tedna pred Heleninim odhodom je Miran Aleksandra ustavil na ulici. »Eva te pozna?« je vprašal. Aleksander je rekel ne. »Ona pravi isto.« »Potem se strinjava.« Miran se ni nasmehnil. »Če pride do tebe, ji ne verjemi vsega.« Aleksander je vprašal, kaj naj bi mu povedala. »Ne vem. Zadnje čase dela iz vsake stvari konec sveta.«

Aleksander bi pogovor pozabil, če Miran ne bi dodal Heleninega imena. »Pa ne vpletaj Helene.« Aleksander se je ustavil. »V kaj?« Miran je pogledal proti cesti. »Samo pravim.« »Ne. Rekel si njeno ime. Zakaj?« Miran je postal nestrpen. »Ker Eva nekaj govori z njo. Ker hoče oditi. Ker misli, da je vse povezano. Ni.«

Aleksander je vprašal, kaj ni povezano. Miran je odgovoril: »Nič.« Potem je odšel. Aleksander tega pogovora Heleni ni omenil. Ne zato, ker bi ga hotel skriti, ampak ker ni imel dovolj podatkov, da bi iz njega naredil pošten stavek. To je bila razlaga, ki jo je uporabljal takrat. Danes bi dodal, da se je bal vprašati Heleno, zakaj Eva govori z njo, ker bi s tem odprl nekaj, česar ni mogel nadzorovati.

Na dan osrednje noči je Mirana videl še enkrat, zgodaj zvečer. Stal je pred lokalom blizu parka in bil bled. Aleksander je vprašal, ali je v redu. Miran je rekel, da je samo utrujen. »Eva je bila pri tebi?« je vprašal Aleksander. Miran ga je pogledal. »Zakaj bi bila?« »Ne vem.« »Potem ne delaj zgodbe.«

Aleksander je pozneje ta stavek pripisal ironiji. Zdaj se je spomnil, da se je Miran z eno roko držal za rob mize. Morda ga je že takrat bolelo. Morda je bil samo pijan ali utrujen. Spomin ni imel pulza, krvnega tlaka in izvida. Imel je roko na mizi.

Ko je Helena odšla, je Aleksander pil več, kot je pozneje priznaval. Ni se napil zato, ker bi že vedel, da je odšla z drugim; to je bila zgodba, ki jo je njegov spomin sestavil pozneje iz Matejevega stavka, da ni bila sama. Pil je, ker je čakal in ker se ni mogel odločiti, ali naj gre na postajo. Če bi šel, bi moral nekaj narediti. Če bi ostal, bi lahko še vedno verjel, da spoštuje njeno odločitev.

Eva se je pojavila ob klopi ali pa je Aleksander njen prihod sestavil iz več poznejših podob. Hladna dlan na čelu je ostala najbolj telesen del spomina. Svetli šal, temen plašč, vprašanje, ali se poznata. »Vi mene ne poznate.« »Vi pa mene?« »Dovolj.« »To je precej nenavaden odgovor.« »Samo zato, ker ste navajeni daljših.«

Danes je v tem dialogu prvič slišal nekaj, česar prej ni: Eva ni govorila kot neznanka, ki ga skrivnostno pozna. Govorila je kot človek, ki je o njem poslušal druge ljudi in je že utrujen od njegovega načina. Miran. Helena. Sara. Morda še kdo. Njena vednost ni bila čudež. Bila je sestavljena.

»Zakaj ste tukaj?« jo je vprašal tisto noč. Eva je odgovorila: »Ker vi še niste tam.« »Kje?« Eva je pogledala proti postaji. »Vedno morate vprašati še eno stvar.« Aleksander se je zasmejal, ker je bil pijan. »To je običajno koristno.« Eva je rekla: »Ne nocoj.«

Potem je nekaj rekla o Miranu. Aleksander se tega štirideset let ni spomnil.

Ime se mu je vrnilo šele zdaj, v Lucijini sobi, ko je David govoril o telefonski številčnici in Tomaž o širokem kovinskem paščku. Ni se vrnil stavek, samo ime in občutek, da ga je Eva izgovorila dvakrat. Aleksander je zaprl oči. Videti je hotel klop, toda videl je Miranovo roko na robu mize.

»Miran,« je rekel.

David je otrpnil. Sara je pogledala proti njemu. Matej se ni premaknil. Tomaž pa je zelo počasi položil roko na ovojnico s fotografijami.

»Kaj Miran?« je vprašala Lucija.

Aleksander je pogledal Davida. »Mislim, da je Eva na klopi rekla njegovo ime.« David je postal bled. »Kdaj?« »Ne vem. Preden sem šel proti postaji. Mogoče.«

David je sedel tako mirno, da je bila sprememba v njem vidna prav zato. »To je bil klic,« je rekel.

Matej ga je pogledal. »Kateri?«

David ni odgovoril takoj. Nato je rekel: »Ne tisti Evin. Poznejši.«

Spomin se mu ni vrnil kot cel prizor. Najprej slušalka ob ušesu. Potem utrujen glas iz skladišča. Miran.

Bolečina v prsih.

»Ali lahko pridete?«

David je pogledal proti poti, po kateri je izginila Eva.

»Pokličite nujno pomoč.«

»Doktor—«

»Pokličite jo takoj.«

Odložil je.

»Nisem šel,« je rekel David.

Nihče se ni premaknil.

Sara ga ni vprašala, zakaj. David je povedal sam. »Eva je bila nekje zunaj. Miran je še govoril. Rekel sem mu, naj pokličejo nujno pomoč. Izbral sem, kje bom ostal.«

Matej je vprašal: »Je pomoč prišla?«

David je zaprl oči. »Prišla je. Prepozno.«

V skladišču sta bila z Miranom dva sodelavca. Eden mu je prinesel vodo, drugi je stekel do telefona. Ko je začel izgubljati zavest, sta ga položila na tla.

Reševalno vozilo je prišlo.

Prepozno.

V bolnišnici so ga oživljali.

Pred jutrom je umrl.

Imel je ženo, od katere je bil takrat začasno ločen, in osemnajstletno hčer Nino, ki je naslednji dan čakala, da jo bo prišel iskat za konec tedna. Imel je neplačan račun za popravilo motorja, tri srajce v omari pri materi in nedokončano leseno polico v hčerini sobi. Nič od tega se ni dalo vrniti v stanje prejšnjega dne.

Aleksander je poznal Nino. Ne kot otroka; mnogo let pozneje je postala učiteljica in enkrat sta se srečala na prireditvi. Predstavila se mu je s priimkom, ki ga ni povezal z Miranom. Govorila sta deset minut o knjigah in otrocih. Zdaj ga je nenadoma zabolelo, da je pred njim stala posledica tiste noči, on pa je ni videl.

»Je Eva vedela, da mu je slabo?« je vprašala Sara.

David je odkimal. »Ne vem.«

Aleksander je rekel: »Mogoče je zato izgovorila njegovo ime.«

»Mogoče,« je rekla Sara. »In mogoče zaradi nečesa drugega.«

Aleksander je prikimal. Ni nadaljeval. Pred leti bi iz Miranove smrti že sestavil vzročno verigo: Eva je hotela proč, Miran jo je skušal ustaviti, David je izbral Evo namesto Mirana, Helena je odšla, on je zamudil. Zdaj je prvič videl, kako hitro bi iz mrtvega človeka naredil funkcijo v zgodbi.

Miran je umrl. To je bilo dejstvo. Zakaj je pomoč prišla prepozno, je bilo sestavljeno iz več dejstev, odločitev in razdalj. Ali bi David, če bi šel sam, Mirana rešil, ni vedel nihče. David tega ni mogel vedeti niti kot zdravnik. Prav zato ga njegova odločitev ni mogla biti niti popolnoma oproščena niti pošteno spremenjena v vzrok smrti.

Aleksander je vstal in stopil k odprtemu oknu. Zrak je bil hladnejši. Spomnil se je noči po Heleninem odhodu, vendar ne več kot ene same črne površine. V njej so bili park, postaja, obala, ambulanta, skladišče, Lucijina hiša in ljudje, ki so vsak na svojem mestu mislili, da se najpomembnejša stvar dogaja nekje drugje.

Po tisti noči je Aleksander živel dobro. To je bila poved, ki si je dolgo ni dovolil, ker se mu je zdela izdaja lastne izgube. Delal je, potoval, imel prijatelje, nekaj razmerij in veliko dni, ki niso bili niti prazni niti žalostni. Ni postal človek na klopi, čeprav je svojo zgodbo rad začel tam. Prav nasprotno: postal je človek, ki je znal iz bolečine narediti obliko, v kateri je bilo mogoče normalno živeti.

Pri delu je bil cenjen, ker je znal spor razložiti tako, da se ljudje niso več počutili napadene. V pogovorih je videl več strani, znal je ustaviti prehitro sodbo in pogosto opazil razlog, ki ga drugi niso. Njegova lastnost ni bila samo maska. Bila je dar. Težava je nastala, kadar jo je uporabil tudi tam, kjer od njega niso potrebovali širine, ampak navzočnost.

Ženska, s katero je živel skoraj sedem let, mu je nekoč rekla, da je v njegovi bližini veliko prostora in premalo mesta. Aleksander je vprašal, kaj to pomeni. Ona se je zasmejala in rekla: »Točno to.« Čez nekaj mesecev je odšla. Aleksander je znal pojasniti, zakaj odnos ni mogel trajati. Nikoli je ni vprašal, ali bi ostala, če bi jo prosil.

Pozneje je imel razmerje z žensko, ki ni hotela živeti z njim. To mu je ustrezalo dlje, kot si je priznal. Imela sta ločeni stanovanji, skupne konce tedna in dovolj razdalje, da nobenemu ni bilo treba preurediti omare. Ko mu je rekla, da se seli v drugo državo, je odgovoril, da razume. Ona je rekla: »Vem. To je problem.«

Helena je v vseh teh letih ostala posebna ne zato, ker bi bila edina ljubezen njegovega življenja, ampak ker je bila edina, pri kateri je svojo nedejavnost spremenil v moralno načelo. Govoril si je, da jo je pustil oditi iz spoštovanja. Manj pogosto si je priznal, da je s tem zaščitil tudi sebe pred odgovorom.

Ko je izvedel, da je uspešna, je bil iskreno vesel. Ko je izvedel za človeka, s katerim je skoraj živela, ga je zabolelo. Ko je pozneje slišal, da je spet sama, ni naredil ničesar. Vedno je obstajal razlog: preveč časa je minilo, njeno življenje je drugje, ne ve, kaj si želi, ni prav odpirati starega. Vsak razlog je imel nekaj resnice. Skupaj so postali življenje.

Enkrat je bil v mestu, kjer je živela. Imel je njen naslov. Prišel je do ulice in sedel v kavarni nasproti hiše. Ni šel do vrat. Naročil je kavo, jo spil in se vrnil na postajo. Ta dogodek je pozneje skoraj pozabil, ker se v njem ni zgodilo nič. Zdaj je razumel, da je prav nič bilo dejanje.

Ni vedel, ali ga je Helena kdaj videla skozi okno. Verjetno ne. Vprašanje ga je kljub temu zabolelo bolj kot možnost, da bi ga zavrnila.

Staral se je brez velikega preloma. Telo je postajalo počasnejše, prijatelji so umirali, pogovori so se krajšali, ker ni bilo več treba vsakemu dokazovati vsega. Naučil se je včasih pustiti stavek nedokončan. Mislil je, da je to modrost. Morda je bila samo utrujenost. Človek tudi lastno zrelost rad razloži v svojo korist.

Ko je dobil Helenino sporočilo po smrti, je bil njegov prvi odziv jeza. Ne žalost. Jeza, ker mu je še zadnjič pustila vprašanje namesto odgovora. Šele potem je prišla žalost in za njo stara potreba, da sestavi noč tako, da bo mogoče razumeti, kaj mu je vzela.

Zdaj je sedel med ljudmi, ki jim je ista noč vzela nekaj drugega, in prvič ni mogel več trditi, da je bila njegova izguba največja samo zato, ker jo je najbolje poznal.

Lucija je zaprla okno, ker je postalo hladno. David je še vedno gledal v mizo. Miranovo ime je ostalo med njimi brez fotografije, pisma ali kasete. Samo ime človeka, ki je imel hčer in nedokončano polico.

»Eva je vedela, da je Miran bolan?« je Aleksander ponovno vprašal, vendar tokrat ni gledal Davida.

Matej je rekel: »Prejšnji dan je omenila, da z njim nekaj ni v redu. Mislil sem, da govori o glavi, ne o telesu.«

Sara je pogledala proti njemu. »Zakaj tega nisi povedal?«

Matej je skomignil. »Ker do zdaj nisem vedel, da je pomembno.«

Aleksander je pogledal Mateja. Na njegovem obrazu ni bilo ničesar, kar bi lahko še vprašal. Vzel je Helenino vprašanje in ga obrnil med prsti.

Vzel je Helenino vprašanje. Sedemnajst minut. Poskušal je še enkrat. Pred 23.21 je bil morda na klopi. Potem je šel proti postaji ali proti obali. Eva je bila pri njem pred tem ali vmes. Matej ga je srečal pozneje. Nobena različica se ni zaprla.

»Ne vem, kje sem bil vseh sedemnajst minut,« je rekel.

Nihče ni odgovoril.

»Vem pa, kje nisem bil.«

Sara ga je pogledala.

Aleksander je držal papir med prsti. »Nisem bil pri Heleni. Nisem bil pri Evi. Nisem bil pri Miranu. Bil sem ves čas nekje med njimi in sem mislil, da moram najprej razumeti, kam sodim.«

David je tiho rekel: »To ni samo tvoja zgodba.«

»Vem.« Aleksander ga je pogledal. »Zato je prvič ne bom vzel samo zase.«

V sobi je bilo nekaj časa slišati samo staro uro. Aleksander je Helenin list položil na mizo. Ni ga poravnal z robom, kakor bi ga nekoč. Papir je ostal nekoliko postrani.

Pogledal je Evino pismo. Še vedno ni vedel, kdo je tisto noč stal ob njej, kdo je bil človek pod nadstreškom, koga je David prvič poklical in ali je bil Tomažev oče sploh na postaji. Morda bodo nekatere stvari izvedeli. Nekaterih ne bodo.

Prvič ga to ni prisililo, da bi začel govoriti.

Sedel je nazaj.

Na praznem Heleninem stolu ni bilo ničesar. Aleksander je nanj gledal nekaj trenutkov, nato pa pogled umaknil k živim.

XIV

Ko je Aleksander pogled umaknil s praznega stola, ni nihče takoj nadaljeval. Na mizi je bilo preveč stvari, ki so v prejšnjih urah zahtevale razlago, zdaj pa so prvič samo ležale: ključ, fotografiji, pisma, kaseta, Davidov list z vprašanji. Lucija je vstala in začela pobirati skodelice. Sara ji je brez besed pomagala. Matej je zaprl okno, ki ga je nekdo znova odprl, Tomaž pa je fotografiji obrnil z licem navzdol.

»Kaj delaš?« je vprašal David.

»Nič,« je rekel Tomaž. »Za spremembo.«

Lucija je odnesla pladenj v kuhinjo. Ko se je vrnila, ni sedla. »Dovolj je za danes.«

Aleksander je pogledal uro. Zunaj je bilo že dolgo temno, vendar je noč v sobi izgubila tisto gostoto, s katero se je začela. Nihče ni ugovarjal. Še pred nekaj urami bi se mu zdelo nemogoče, da lahko odidejo, ne da bi vedeli, kdo je stal ob Evi, koga je David poklical in ali je bil Tomažev oče sploh na postaji. Zdaj so ta vprašanja ostala na mizi skupaj z drugimi stvarmi, ne rešena, samo odložena do jutra.

Sara je oblekla plašč. »Jaz bom prespala pri Luciji.«

Lucija jo je pogledala. »Nisem vprašala.«

»Vem.«

Matej je rekel, da bo šel domov. David je nekaj trenutkov okleval, nato ga vprašal, ali ga lahko pelje. Matej ga je pogledal, kakor da preverja, ali je prav slišal. »Lahko.«

Tomaž je vzel rjavo ovojnico, fotografiji pa pustil na mizi. »Te ostanejo tukaj.«

»Zakaj?« je vprašal Aleksander.

Tomaž je skomignil. »Ker jih imam dovolj v glavi.«

Odšli so brez dogovora, kdaj se vrnejo. To je Lucijo včasih motilo; tokrat ni vprašala. Aleksander je ostal zadnji. Pri vratih se je obrnil proti mizi. Evina kuverta je ležala tam, kjer jo je pustil. Lucija je opazila njegov pogled.

»Vzemi jo.«

»Štirideset let je bila pri tebi.«

»Zato je dovolj.«

Aleksander jo je spravil v notranji žep plašča. Ni se mu zdelo, da je s tem dobil nekaj svojega. Bolj kakor da je prevzel stvar, ki je bila predolgo na poti.

Na cesti se je ustavil. Avtomobila ni hotel. Do hotela, kjer je imel sobo, je bilo mogoče priti peš, vendar je šel v nasprotno smer, proti postaji. Mesto je bilo skoraj prazno. Nekaj lokalov je še gorelo, pred pekarno je stal dostavni kombi in nekdo je zlagal zaboje, kakor da se jutro začne že sredi noči.

Postajna stavba ni bila več ista. Nadstrešek so zamenjali, uro prestavili, del perona podaljšali. Aleksander je stal tam, kjer je po Tomaževih fotografijah nekoč stala Eva, vendar ni mogel biti prepričan niti o tem. Pogledal je proti vhodu, nato proti tiru. Ni se zgodilo nič.

Veter je potegnil skozi novi nadstrešek. Aleksander si je zapel plašč. Na starem kraju ni našel ničesar, kar bi ga čakalo.

Na klop je sedel starejši moški z delovno torbo. Aleksander se je premaknil, da mu naredi prostor. Moški je pogledal tablo prihodov in vprašal, ali je jutranji vlak ob petih še vedno prvi. Aleksander je rekel, da ne ve. Moški je vstal in šel pogledat vozni red.

Nekoč bi Aleksander preveril skupaj z njim. Tokrat je ostal sedeti.

V hotel se je vrnil pred tretjo. Evinega pisma ni ponovno odprl. Položil ga je na nočno omarico in ugasnil luč. Spal je slabo, vendar brez sanj, ki bi si jih zjutraj znal razložiti.

Matej in David sta medtem vozila ob obali. Prvih nekaj kilometrov nista govorila. David je sedel na sovoznikovem sedežu in držal roke na kolenih. Ko sta prišla do odcepa za staro skladišče, je rekel: »Ustavi.«

Matej je zapeljal na rob ceste.

Skladišča skoraj ni bilo več. Ostal je del zidu in kovinska ograja okoli nove stavbe. David je gledal skozi vetrobransko steklo.

»Tukaj?« je vprašal.

Matej je prikimal. »Približno.«

David je odprl vrata, vendar ni izstopil. »Če bi šel...«

Matej ga je prekinil. »Ne vem.«

David ga je pogledal.

»Ne sprašuj mene.«

David je zaprl vrata. Čez nekaj časa je rekel: »Štirideset let sem se spraševal samo, ali bi ga rešil.«

Matej je pogledal proti temnemu zidu nekdanjega skladišča. »On je bil tukaj.«

David je prikimal.

To je bilo vse. Matej je ponovno speljal.

Naslednje jutro so se vrnili k Luciji brez klica. Prvi je prišel Tomaž, nato David, Sara pa je že sedela v kuhinji in rezala kruh. Matej je prinesel vrečko jabolk. Aleksander je prišel zadnji. Lucija je pogledala na uro, vendar ni nič rekla.

Na mizi ni bilo predmetov iz prejšnjega večera. Lucija jih je spravila v kredenco, razen fotografij, ki jih je Tomaž pustil. Ti dve sta ostali obrnjeni navzdol.

»Danes ne bomo poslušali kasete,« je rekla.

David je vprašal: »Zakaj ne?«

»Ker sem jaz rekla.«

Sara se je nasmehnila. »Napreduješ.«

Lucija ji je podala nož za kruh. »Reži.«

Jedli so skoraj v tišini. Aleksander je opazoval njihove roke. Matej je jabolko razrezal na štiri enake dele, čeprav ga nihče ni prosil. David je sladkor v kavi premešal samo dvakrat in žličko odložil. Tomaž ni imel fotoaparata. Sara je sedela z obema nogama pod stolom, ne pripravljena na odhod. Lucija je jedla stoje, dokler ji Sara ni potisnila stola.

Ko so končali, je Aleksander vprašal: »Kaj zdaj?«

Nihče ni odgovoril takoj.

Tomaž je obrnil eno fotografijo. »Lahko poskusimo ugotoviti, kdo je tukaj.«

Matej je pogledal sliko. »Lahko.«

»Ampak?«

»Ni treba danes.«

David je rekel: »Miranova hči je še živa.«

V sobi se je nekaj spremenilo. Lucija je odložila nož, s katerim je rezala kruh, David pa je pogled umaknil od fotografije. Nina ni bila predmet na mizi. Bila je nekje drugje in je živela svoje jutro.

Sara je vprašala: »Kaj bi ji povedal?«

David je pogledal mizo. »Da sem tisto noč dobil klic.«

»In?«

»Da nisem šel.«

»In potem?«

David ni odgovoril.

Aleksander je pomislil na Nino, kakršno je srečal mnogo let pozneje, odraslo žensko, ki mu je govorila o otrocih. Ni vedela, da sedi pred človekom, ki je poznal njenega očeta in isto noč iskal Heleno, medtem ko je Miran umiral. Ali pa je vedela več, kot je Aleksander domneval. Tudi to je bila možnost.

»Najprej moramo vedeti, kaj ona že ve,« je rekel.

Sara ga je pogledala. »Spet preverjanje?«

Aleksander je sprejel vprašanje brez obrambe. »Tokrat zato, da ji ne povemo nečesa, kar pripada nam in ne njej.«

David je počasi prikimal.

Lucija je vstala in šla do starega imenika v predalu. Sara jo je ustavila. »Ne bomo je klicali šest ljudi iz iste sobe.«

»Nisem nameravala.«

»Kdo potem?«

David je rekel: »Jaz.«

Matej ga je pogledal. David ni umaknil pogleda. »Ne zato, da ji razložim. Samo vprašal bom, ali me želi videti.«

Nihče mu ni rekel, da je prav.

Številko so našli šele popoldne. Nina ni več živela v istem mestu. David je telefon držal nekaj časa, preden je poklical. Ostali so odšli na vrt, razen Aleksandra, ki je ostal pri vratih kuhinje. David ga ni prosil, naj gre.

Telefon je zazvonil štirikrat.

»Prosim?«

David je povedal svoje ime. Na drugi strani je bila tišina.

»Poznali ste mojega očeta,« je rekla ženska.

Ni bilo vprašanje.

David je zaprl oči. »Da.«

»Čakala sem, kdaj boste poklicali.«

David je pogledal Aleksandra. Ta je ostal pri vratih.

»Koliko časa?« je vprašal David.

»Ne vem. Mogoče trideset let.«

David je sedel.

Nina ni hotela govoriti po telefonu. Dogovorila sta se za naslednji dan v mestu, kjer je živela. Ko je odložil, je David nekaj časa držal slušalko v roki.

»Vedela je,« je rekel.

Aleksander ni vprašal kaj.

Naslednji dan so šli samo David, Aleksander in Sara. Matej je rekel, da nima kaj iskati tam, Tomaž prav tako, Lucija pa ni hotela zapustiti hiše. Pot je trajala dve uri. David je vozil prvih dvajset minut, nato ustavil in prosil Aleksandra, naj prevzame.

Nina jih je čakala v majhni kavarni ob reki. Bila je skoraj šestdesetletna ženska s kratkimi sivimi lasmi in držo, ki jo je Aleksander takoj prepoznal, čeprav ni vedel od kod. Ko je vstala, je videl Miranovo roko na robu mize, samo starejšo in mirnejšo.

David se je predstavil. Nina je pogledala Saro, nato Aleksandra.

»Vas poznam,« je rekla Aleksandru.

»Srečala sva se nekoč.«

»Ne samo zato.«

Sedli so.

Nina ni začela z očetovo smrtjo. Povedala je, da je bil Miran zadnje mesece pred smrtjo utrujen, da ga je bolelo v prsih in da je zavračal pregled. Njena mati je bila takrat z njim sprta in je živela drugje. Nina je bila komaj odrasla in se spominja, da je oče včasih sedel na robu postelje in čakal, da bolečina mine.

»Eva je vedela,« je rekla.

David je dvignil pogled.

»Silila ga je k zdravniku. Sprla sta se zaradi tega.«

Sara je vprašala: »Sta bila blizu?«

Nina je pogledala skozi okno. »Bila sta polbrat in polsestra. To je včasih bližje, kot človek hoče.«

Povedala je, da je Eva nekaj dni pred osrednjo nočjo prišla k njeni materi in prosila, naj Mirana prepriča, da gre na pregled. Mati je zavrnila. Bila je jezna nanj zaradi ločitve in prepričana, da pretirava. Eva je nato poskušala sama.

»Zakaj je hotela tisto noč oditi?« je vprašal Aleksander.

Nina ga je pogledala. »Tega ne vem.«

Zunaj je po reki počasi odneslo vejo. Nina je počakala, da je izginila pod mostom.

»Vem pa, zakaj je moj oče hotel, da ostane.«

David je skoraj nehote nagnil telo naprej.

»Ker je mislil, da je ona bolna, ne on.«

Nina je povedala, da je Eva nekaj mesecev pred tem doživela napad panike. Miran je bil od takrat prepričan, da je z njo nekaj narobe in da jo mora paziti. Ko je Eva govorila o odhodu, ga ni skrbelo, pred kom beži, ampak da bo sama naredila kaj nepremišljenega. Eva pa je njegovo skrb doživljala kot še eno zapiranje.

David je položil roke na mizo. Njegova vprašanja v ambulanti so nenadoma dobila drug vir. Nekdo mu je moral povedati za Evin prejšnji napad. Morda Miran. Morda človek, ki ga je poklical na obali.

»Ste vi govorili z mojim očetom tisti dan?« je vprašala Nina.

David je dolgo molčal. »Ne vem.«

Nina ga je pogledala brez presenečenja. »On je govoril z vami.«

David je dvignil glavo.

»To mi je povedala mama po pogrebu. Oče je popoldne poklical zdravnika, ker ga je skrbelo za Evo. Rekel je, da ga je zdravnik vprašal, ali je Eva nevarna sebi. Oče je rekel, da ne ve.«

David je z obema rokama prijel rob mize. Aleksander je v njegovem gibu prepoznal nekaj Miranovega iz svojega spomina in ga je to skoraj prestrašilo.

»Se spomnite?« je vprašala Nina.

David je odkimal.

»Dobro,« je rekla.

David jo je pogledal.

»Zakaj dobro?«

»Ker sem se bala, da boste vse že lepo razložili.«

Sara je za trenutek spustila pogled.

Nina je nadaljevala. »Moja mati je štirideset let govorila, da bi oče živel, če bi šel prej k zdravniku. Potem je govorila, da bi živel, če bi tisti večer prišel zdravnik. Potem, da bi živel, če se ne bi ukvarjal z Evo. Vsaka različica ji je pomagala nekaj let. Nobena ga ni vrnila.«

David je rekel: »Mogoče bi ga lahko rešil.«

Nina je odgovorila: »Mogoče.«

»In mogoče ne.«

»Tudi.«

David je prvič dvignil pogled neposredno k njej. »Žal mi je, da nisem šel.«

Nina ni rekla, da mu odpusti. Ni rekla, da ni bil kriv. Nekaj časa je gledala skodelico, nato rekla: »Ne bom vam rekla, da je v redu.«

David je prikimal.

»Vem.«

»Dobro,« je rekla Nina. »Potem tega ne popravljajva.«

David je prikimal.

Aleksander je sedel ob njem in začutil, kako močno si želi dodati okoliščine: razdaljo, nujno pomoč, Evo, pomanjkanje opreme, nejasnost simptomov. Vse je bilo res. Ni rekel ničesar.

Nina se je nato obrnila k njemu. »Vi pa ste tisti, zaradi katerega je Helena odšla.«

Aleksander je skoraj odgovoril, da Helena ni odšla zaradi njega. Stavek je že prišel do ust. Ustavil ga je.

»Tako ste slišali?« je vprašal.

»Tako je govorila Eva.«

»Kdaj?«

»Pri nas. Nekaj dni prej.«

Aleksander je pogledal Saro.

Nina je rekla: »Eva je bila jezna na vas, čeprav vas skoraj ni poznala. Govorila je, da boste Heleno držali v mestu samo s tem, da se ne boste odločili. Moj oče ji je rekel, naj se ne vmešava v tuje življenje. Ona pa njemu, naj se ne vmešava v njeno.«

Za trenutek se je nasmehnila. »Bila sta si podobna. Zato sta se tako dobro sprla.«

Aleksander je prvič slišal Evo v prizoru, v katerem ni bila skrivnostna, prestrašena ali izginjajoča. Bila je sestra, ki se prepira z bratom in se vmes vmešava v življenje dveh drugih ljudi, ker je prepričana, da vidi nekaj, česar sama ne vidita.

»Je povedala, kam hoče?« je vprašala Sara.

Nina je odkimala. »Ne. Samo da mora za nekaj časa stran. Oče je mislil, da beži. Eva je rekla, da ne beži, samo noče biti tam, ko se bo nekaj zgodilo.«

»Kaj?«

»Ne vem.«

Nina je odprla torbo in iz nje vzela majhno fotografijo. Aleksander je ob gibu začutil staro napetost, vendar jo je Nina položila na mizo brez pomena dokaza. Na sliki so bili Miran, Eva in deklica med njima. Sedeli so na pomolu, vsi trije obrnjeni proti soncu.

»To je zadnja fotografija, ki jo imam z obema,« je rekla. »Ne iščite na njej ničesar. Samo hotela sem, da vidite, da sta bila tudi takšna.«

Tomaž bi morda razumel.

Ko so se vračali, je Sara sedela zadaj in večino poti molčala. David je gledal skozi okno. Aleksander je vozil.

Po skoraj eni uri je David rekel: »Zdaj se spomnim njegovega glasu.«

Aleksander ni vprašal, kaj je rekel.

David je nadaljeval sam. »Miran me je popoldne poklical zaradi Eve. Jaz sem ga vprašal po njenih simptomih. On je govoril o sebi, pa tega nisem slišal.«

Sara se je nagnila naprej. »Kako?«

»Rekel je, da zadnje dni skoraj ne spi, da ga stiska, da težko diha. Mislil sem, da opisuje, kaj opaža pri njej. Mogoče je govoril o sebi.«

Aleksander je pogledal cesto. »Mogoče.«

David je prikimal. »Mogoče.«

Tokrat ni poskušal iz besede narediti manjše stvari.

Ko so se vrnili k Luciji, je bilo pozno popoldne. Matej je popravljal zrahljan tečaj na vrtnih vratih. Tomaž je sedel na stopnici brez aparata. Lucija je lupila krompir.

Niso jih vprašali, kaj so izvedeli. Sara je vzela drugi nož in sedla k Luciji. David je stopil k Mateju in nekaj časa gledal, kako privija vijak.

»Drži,« je rekel Matej in mu podal vrata.

David jih je prijel.

Aleksander je ostal na dvorišču. V notranjem žepu je imel Evino pismo, v glavi pa Miranovo hčer, ki ni zahtevala razlage. Prvič po začetku njihovega srečanja ni čutil potrebe, da bi takoj vse povedal drugim.

Tomaž ga je pogledal. »Kaj?«

Aleksander je sedel poleg njega. »Pozneje.«

Tomaž je prikimal.

Zvečer so jedli za isto mizo. Nihče ni postavil predmetov nazaj nanjo. Lucija je prinesla lonec in ga pustila na sredini. Matej je Davidu podal kruh. Sara je povedala eno stvar o Nini, potem drugo, počasi, brez sklepa. David je povedal, da se je opravičil. Nihče ga ni vprašal, ali mu je odpustila.

Ko je prišel čas za odhod, Aleksander ni vedel, ali se bodo naslednji dan ponovno zbrali. Tokrat ga to ni vznemirjalo.

Pri vratih je Lucija vprašala: »Kaj bomo z vsem tem?«

Aleksander je pogledal proti kredenci, kjer so bili papirji in fotografije.

»Ne vem.«

Lucija je prikimala, kot da je odgovor za zdaj dovolj.

Na cesti se je Aleksander ustavil ob Mateju. »Jutri greš na morje?«

Matej je pogledal proti nebu. »Če bo vreme.«

»Lahko grem s tabo?«

Matej ga je nekaj trenutkov gledal. »Lahko.«

Aleksander ni vprašal, kam.

XV

Matej je prišel po Aleksandra malo po šestih. Ni pozvonil, samo ustavil je avto pred hotelom in čakal. Aleksander ga je skozi steklena vrata videl, še preden je receptor dvignil pogled. Vzel je jakno, Evino pismo pustil v sobi in šel ven.

»Kje imaš stvari?« je vprašal Matej.

Aleksander je pokazal na majhen nahrbtnik.

»Dobro.«

Do pristanišča sta se peljala brez pogovora. Jutro je bilo svetlo, morje skoraj brez vetra. Matejeva barka je bila manjša, kot si jo je Aleksander predstavljal po vseh pripovedih o tisti noči. Na krmi je bila odrgnjena barva, na dnu dva zvita kosa vrvi in vedro, v katerem je ostalo nekaj deževnice od prejšnjih dni. Matej je odvezal premčno vrv, nato pogledal Aleksandra.

»Znaš?«

Aleksander je prijel drugo vrv. »Povej.«

Matej mu je pokazal samo enkrat. Aleksander je naredil, kot je videl. Vozel ni bil lep, držal pa je, dokler ga ni bilo treba spustiti. Matej ga ni popravil.

Ko sta zapustila pomol, je mesto počasi ostalo za njima. Aleksander je sedel ob strani in gledal obalo, ki se je z razdaljo iz hiš in ulic spreminjala v svetlejši pas. Včasih je imel potrebo, da bi tak trenutek poimenoval, našel primerjavo ali ga povezal z nečim, kar je že poznal. Zdaj ga je motil samo motor, ki je pri določeni hitrosti tresel klop pod njim.

Matej je po nekaj minutah zmanjšal plin.

»Zakaj?« je vprašal Aleksander.

»Mreža.«

Pred njima je na vodi plavala skoraj nevidna vrsta boj. Matej je zavil nekoliko bolj proti odprtemu morju. Aleksander jih je opazil šele, ko so bili blizu.

»Bi jo zadel?«

»Če bi gledal naravnost, mogoče.«

Matej je povedal to brez nauka. Aleksander je kljub temu nekaj časa gledal nazaj proti bojam, dokler niso izginile.

Plula sta skoraj uro. Matej ni šel proti kraju, kjer je nekoč našel Evin šal, niti proti staremu skladišču. Aleksander je to ugotovil šele, ko je prepoznal rt na drugi strani zaliva.

»Kam greva?« je vprašal.

Matej ga je pogledal.

Aleksander se je nasmehnil. »Saj vem.«

»Kaj?«

»Nič.«

Matej je spet pogledal naprej.

Pristala sta v majhnem zalivu, kjer ni bilo hiš. Matej je vrgel sidro in ugasnil motor. Tišina ni prišla nenadoma; najprej je še nekaj časa kapljala voda z motorja, potem je ob bok udarjala majhna sapica, nekje nad njima pa se je oglasil galeb.

Matej je iz torbe vzel kruh, sir in dve steklenici vode. Aleksandru je podal nož.

»Reži.«

Aleksander je odrezal predebel kos.

Matej ga je pogledal, vendar ni nič rekel.

»Lahko poveš.«

»Kaj?«

»Da je predebel.«

»Če ga lahko poješ, ni.«

Aleksander se je zasmejal. Prvič po Helenini smrti se je zasmejal, ne da bi takoj začutil, da bi moral vedeti, zakaj.

Jedla sta na krmi. Matej je drobtine stresel čez rob. Aleksander je vprašal, ali je po tisti noči še kdaj prišel sem.

»Sem.«

»Z Evo?«

Matej ga je pogledal. »Ne.«

Aleksander je počakal.

»S hčerjo, ko je bila majhna. Potem z vnukom.«

»Zakaj ravno sem?«

Matej je skomignil. »Mirno je.«

Aleksander je gledal proti kopnemu. Hotel je vprašati, ali je Eva morda hotela prav v ta zaliv, ali je tu kdo čakal, ali je Matej takrat poznal kakšno drugo pot čez vodo. Vprašanja so prišla skoraj po vrsti. Nobenega ni izrekel.

Matej je čez čas rekel: »Lahko vprašaš.«

»Vem.«

»Zakaj ne?«

Aleksander je nekaj časa obračal prazno steklenico med dlanmi. »Ker ne vem več, ali bi odgovor kaj spremenil.«

Matej je prikimal, kot da je to dovolj.

Sedela sta še dolgo. Aleksander je prvič opazil, da Matej ne molči ves čas. Govoril je, kadar je imel kaj konkretnega povedati: da se bo veter obrnil, da je na drugi strani zaliva plitvina, da je njegov vnuk lani tukaj prvič sam držal krmilo. Ko je govoril o vnuku, je njegov glas postal nekoliko mehkejši. Aleksander tega ni komentiral.

»Koliko je star?«

»Dvanajst.«

»Se boji morja?«

»Pameten je. Zato malo.«

»Ti si se?«

Matej je pogledal v vodo. »Ko sem bil mlad, premalo.«

To je bil najdaljši odgovor, ki ga je Aleksander dobil brez dodatnega vprašanja.

Pred poldnevom je Matej dvignil sidro. Aleksander mu je pomagal, vrv pa se mu je pri mokrem delu izmuznila iz roke in ga opekla po dlani. Nagonsko jo je spustil.

»Pusti,« je rekel Matej in jo prijel.

Na Aleksandrovi dlani je ostala rdeča črta. Matej mu je podal plastenko vode.

»Ni nič.«

»Vem.«

Aleksander je spral dlan. Ni mu bilo treba pojasniti, da ga ne boli zelo.

Na poti nazaj je Matej za nekaj časa prepustil krmilo njemu. »Drži rt na levi.«

Aleksander je prijel volan. Barka se je ob vsakem manjšem valu odmaknila od smeri in moral jo je popravljati. Sprva je gledal samo proti rtu. Potem je opazil, da Matej gleda bolj na vodo kakor na cilj.

»Ne drži naravnost,« je rekel Matej.

Aleksander je pogledal proti njemu.

»Pusti malo.«

Veter je barko odnesel v desno. Aleksander je popravil manj, kot bi prej. Čez nekaj časa je ugotovil, da je rt še vedno tam, kjer mora biti.

Ko sta pristala, je imel na dlani že majhen mehur. Matej je pospravil vrvi, Aleksander pa je brez vprašanja odnesel torbo do avtomobila.

Pri Luciji jih tisti dan ni bilo vseh. Sara je odšla domov po nekaj stvari, Tomaž je rekel, da potrebuje dan zase, David pa je šel ponovno v mesto, kjer je živela Nina. Lucija je bila sama na vrtu in obešala perilo.

»Kje sta bila?« je vprašala.

Aleksander je pogledal Mateja.

»Na morju,« je rekel.

Lucija je čakala, ali bo dodal kaj več. Ni.

»Dobro,« je rekla in pripela rjuho.

Matej je šel domov. Aleksander je ostal. Pomagal je Luciji prenesti košaro v hišo, nato sedel v kuhinji. Na mizi ni bilo ničesar od prejšnjih dni.

»Si vse pospravila?«

»Da.«

»Kam?«

Lucija ga je pogledala. »Zakaj?«

Aleksander je skoraj odgovoril, da bi rad vedel. Potem je skomignil. »Kar tako.«

Lucija je odprla kredenco. »Če hočeš pismo, je tvoje pri tebi. Ostalo ni.«

»Vem.«

Skuhala je kavo. Aleksander je gledal njene roke in opazil, da je na levem kazalcu majhna brazgotina. V vseh letih, ko jo je poznal, je ni nikoli videl.

»Od česa je to?«

Lucija je pogledala prst. »Kozarec. Pred petdesetimi leti.«

»In jaz sem mislil, da vem veliko o tebi.«

»Veliko si spraševal o drugih stvareh.«

Aleksander je sprejel stavek. Lucija mu je postavila skodelico pred roke.

»Kaj boš zdaj?« je vprašala.

»Danes?«

»Ne.«

Aleksander je pogledal skozi okno. Na vrvi se je rjuha napela v vetru in za trenutek zakrila del vrta.

»Ne vem.«

Lucija je sedla nasproti njega. »To ti gre zadnje dni dobro.«

Aleksander se je nasmehnil.

»Mogoče bom šel domov.«

»Mogoče?«

»Jutri.«

Lucija je prikimala.

»In potem?«

Aleksander je pogledal rdečo črto na dlani. »Imam stanovanje, ki sem ga zadnja leta uporabljal bolj kot čakalnico. Nekaj ljudi, ki sem jih predolgo klical samo ob praznikih. Knjige, ki sem jih kupil in nisem odprl. Verjetno bom začel s čim manjšim.«

Lucija ni rekla, da je to modro. Vstala je in odprla hladilnik.

»Boš jedel?«

»Bom.«

Zvečer se je vrnil v hotel. Evina kuverta je bila na nočni omarici. Sedel je na rob postelje in jo vzel v roke. Pismo je že prebral, vendar je bilo v njem še vedno nekaj stavkov, ki jih je ob prvem branju preskočil, ker so se mu zdeli manj pomembni od tistih o Heleni.

Odprl ga je.

Na drugi strani je Eva pisala o nečem majhnem: da je Aleksandra nekoč videla v trgovini, kako je starejši ženski pobral pomaranče, ki so se ji razsule iz vrečke. Ni se ji predstavil in ženska se mu ni zahvalila, ker je bila zmedena. Eva je stala pri blagajni in si ga takrat prvič zapomnila.

Aleksander je stavek prebral dvakrat.

Ni se spomnil trgovine. Ni se spomnil ženske. Ni se spomnil pomaranč.

Pod tem je Eva napisala: »Mogoče vas zato prosim. Ne zato, ker vas poznam, ampak ker sem enkrat videla, da ste nekaj naredili, preden ste imeli čas premisliti.«

Aleksander je odložil list.

V prvem branju je ta stavek razumel kot še en dokaz, da ga je Eva izbrala za neko vlogo. Zdaj je videl nekaj drugega: morda je od njega pričakovala človeka, ki ga sam v svoji zgodbi skoraj ni poznal.

Ni nadaljeval do konca. Pismo je zložil in ga spravil v kuverto.

Poklical je žensko, s katero je nekoč živel sedem let. Številko je še imel, čeprav se nista slišala več kot leto.

Oglasila se je po tretjem zvonjenju.

»Aleksander?«

»Da.«

»Je kaj narobe?«

»Ne.«

Na drugi strani je bila kratka tišina.

»Potem pa je res nekaj narobe.«

Aleksander se je zasmejal. »Mogoče.«

»Kje si?«

Povedal ji je.

»Zakaj me kličeš?«

To je bilo vprašanje, pri katerem bi nekoč potreboval uvod.

»Ker sem pomislil nate.«

Ženska ni odgovorila takoj.

»To je vse?«

»Za zdaj.«

»Dobro.«

Govorila sta deset minut. O njenem vrtu, njegovem potovanju, človeku, ki ga je oba poznal in je pred kratkim umrl. Helene ni omenil. Eve tudi ne. Ko sta se poslovila, ni čutil, da je popravil preteklost. Samo telefon je bil prvič po dolgem času uporabljen za nekaj, kar ni bilo potrebno.

Naslednje jutro je poravnal račun in odnesel torbo do avtomobila. Preden je odšel, je šel še enkrat k Luciji.

Našel jo je pred hišo. Sara se je že vrnila in v kuhinji se je slišalo premikanje posode.

»Grem,« je rekel.

Lucija je prikimala. »Vem.«

»Kako?«

»Imaš torbo.«

Aleksander je pogledal torbo in se zasmejal.

Sara je prišla na vrata. »Se bomo še videli?«

Aleksander je pogledal obe ženski. »Da.«

Tokrat ni dodal, da upa, da verjetno ali če bodo okoliščine dopuščale.

Lucija je rekla: »Fotografije, kaseta in pisma ostanejo pri meni, dokler se ne dogovorimo drugače.«

»Prav.«

»Tomaž bo ugovarjal.«

»Naj.«

Sara je stopila do njega in ga objela. Aleksander je za trenutek obstal, potem jo je objel nazaj. Lucija mu je podala roko. On je pogledal njeno dlan, nato jo namesto tega na kratko objel. Lucija je otrpnila.

»To pa ni bilo dogovorjeno,« je rekla.

»Vem.«

Ko je odpeljal, ni šel mimo postaje. Cesta je vodila nekaj kilometrov ob morju, potem se je dvignila proti notranjosti. Na prvem semaforju je opazil, da ga rdeča črta na dlani peče, ko stisne volan.

Spustil je prijem.

Za njim je nekdo potrobil, ker se je prižgala zelena.

Aleksander je speljal.

XVI

Aleksander je bil doma tri dni, ko ga je poklicala Lucija. Ni rekla, naj pride, samo povedala je, da je Tomaž našel šesto škatlo. Aleksander je stal ob odprtem hladilniku in gledal dve jajci, kos sira in steklenico vode, ki jih je kupil prvi večer po vrnitvi. »Je kaj pomembnega?« je vprašal. Lucija je odgovorila: »Ne vem.«

Pred tednom dni bi sedel v avto še isti večer. Tokrat je zaprl hladilnik, dokončal kosilo in poklical naslednje jutro. »Pridem v petek.« Lucija je rekla: »Prav.« Ni vprašala, zakaj ne prej.

V teh treh dneh ni naredil ničesar, kar bi bilo mogoče imenovati nov začetek. Odnesel je obleke v čistilnico, zamenjal pregorelo žarnico na hodniku, poklical človeka, s katerim je nekoč vsak teden igral šah, in odprl knjigo, ki je dve leti ležala na polici z listkom med prvimi dvajsetimi stranmi. Zvečer je sedel ob oknu. Mesto pod njim ni vedelo ničesar o Evi.

Evino pismo je spravil v predal, ne v škatlo z dokumenti. Predal je uporabljal vsak dan. Ko je iskal očala ali svinčnik, je videl rob kuverte. Ni je več odpiral.

V petek je pri Luciji našel vse razen Davida. Ta je prišel pozneje. Tomaž je imel pred seboj šesto škatlo, vendar je bila zaprta. Na pokrovu ni bilo ničesar razen starega madeža od vlage.

»Kje je bila?« je vprašal Aleksander.

»Pri sestrični,« je rekel Tomaž. »Pred leti sem ji dal nekaj očetovih stvari, ker sem prenavljal stanovanje. Škatla je šla zraven.«

Sara je vprašala: »In povečava?«

»Notri je.«

Nihče ni segel po pokrovu.

Matej je sedel ob oknu. Lucija je prinesla kavo. David je prišel zadnji, brez torbe in brez starega medicinskega fascikla. Pozdravil je, sedel in pogledal škatlo.

»Ste jo že odprli?«

Tomaž je rekel: »Ne.«

David je pogledal njega, potem druge. »Zakaj ne?«

Tomaž je položil dlan na pokrov. »Ker sem jo štirideset let odpiral v glavi. Rad bi enkrat vedel, zakaj jo odpiram v resnici.«

Sara je rekla: »Da vidimo fotografijo.«

»To vem. Zakaj jo hočemo videti?«

Vprašanje je ostalo med njimi. Aleksander je opazil, da ga ne moti.

Lucija je sedla. »Jaz bi rada vedela, ali je na njej res tvoj oče.«

Tomaž je prikimal.

Matej je rekel: »Jaz ne.«

Sara ga je pogledala.

»Če je njegov oče, ne vemo nič več. Če ni, tudi ne.«

»Mogoče bomo prepoznali koga drugega.«

Matej je skomignil. »Potem bomo imeli drugo ime.«

David je tiho rekel: »Včasih je ime dovolj.«

Mislil je na Mirana. Nihče ni potreboval pojasnila.

Tomaž je odprl škatlo.

V njej so bile kontaktne kopije, ovojnice z negativi, nekaj očetovih fotografij in povečava, zavita v siv papir. Tomaž jo je vzel ven in položil na mizo. Ni je obrnil takoj.

»Preden pogledamo, moram nekaj popraviti,« je rekel. »Rekel sem, da sem po uri prepoznal očeta. Ni bilo tako. Prepoznal sem uro. Očeta sem dodal jaz.«

Sara je vprašala: »Razlika?«

»Velika.«

Obrnil je fotografijo.

Na njej je bil del perona, rob vagona in človek v gibanju. Obraz je bil razmazan. Roka je bila jasnejša, kovinski pašček res širok. Aleksander je gledal dolgo. Ni videl Tomaževega očeta. Ni videl Mirana. Videti je bilo mogoče skoraj kogarkoli, ki je bil približno enake postave.

David se je nagnil bliže, nato sedel nazaj. »Iz tega ne bi določil človeka.«

Tomaž se je nasmehnil brez veselja. »Jaz sem ga.«

Lucija je vprašala: »Je ura očetova?«

»Podobna.«

»Miranova?« je vprašal Aleksander.

Tomaž je pogledal njega. »Tudi.«

Matej ni prišel bliže. »Pospravi.«

Sara se je obrnila k njemu. »Niti pogledal nisi.«

»Sem.«

»Od tam?«

»Dovolj.«

Tomaž je fotografijo pustil na mizi. Nihče ni našel obraza.

Na povečavi je ostala roka, širok kovinski pašček in obraz, ki se je v zrnatem papirju razpršil, čim dlje so ga gledali.

Aleksander se je nagnil bliže, potem pa se je prvi odmaknil od fotografije.

»Kaj pa če je Miran?« je vprašala Sara.

David je pogledal fotografijo. »Potem je bil na postaji, preden je pozneje zbolel ali preden se mu je stanje poslabšalo.«

»In če je Tomažev oče?«

»Potem je bil Tomažev oče na postaji.«

Sara ga je gledala, nato prikimala. »Dobro.«

Tomaž je fotografijo obrnil z licem navzdol.

»To je vse,« je rekel.

Aleksander je pogledal odprto škatlo in fotografijo z licem navzdol. Še pred nekaj dnevi bi zaradi njiju ostal pokonci do jutra. Zdaj je zavohal juho iz kuhinje.

Lucija je vstala. »Potem bomo jedli.«

Sara se je zasmejala. »To je tvoj odgovor na vse.«

»Ne. Na lakoto.«

Med kosilom niso govorili o fotografiji. Tomaž je povedal, da mu je sestrična očitala, ker je škatlo pri njej pustil petnajst let. Matej je vprašal Davida, kako je bilo pri Nini. David je odgovoril: »Težje, kot sem mislil. Bolje, kot sem se bal.«

»Boš šel še?«

»Če bo hotela.«

Aleksander je opazil, da David ni rekel, če bo potrebno.

Po kosilu je Sara pomivala, Lucija brisala, Matej pa je popravil ročaj na enem od kuhinjskih predalov. Tomaž je šesto škatlo odnesel v avtomobil. Fotografijo je pustil Luciji.

»Zakaj meni?« je vprašala.

»Ker sem jo jaz predolgo imel.«

Lucija je odkimala. »Ne.«

Tomaž je obstal.

»Tega ne bom več hranila namesto vas.«

Sara se je obrnila od korita.

Tomaž je pogledal fotografijo, nato Lucijo. »Kaj naj z njo?«

»Tvoja je.«

»Ampak—«

Lucija je dvignila roko. »Tvoja.«

Tomaž jo je vzel. Nekaj trenutkov je stal z njo v roki, potem jo je spravil v škatlo.

»Prav,« je rekel.

Lucija je nadaljevala z brisanjem krožnika.

Popoldne so sedeli na vrtu. Nihče ni prinesel pisem, fotografij ali kasete. Morje se je videlo med hišami, na mizi pa so ostale peške jabolk in dva prazna kozarca. Matej je pripovedoval o vnuku, ki je na barki hotel držati krmilo tudi takrat, ko je moral na stranišče. Sara se je smejala. David je vprašal, ali je fant že dovolj velik, da gre sam. Matej je rekel: »Ne. On misli, da je.«

»To je normalno pri dvanajstih,« je rekel David.

»Tudi pri sedemdesetih,« je dodal Tomaž.

Tokrat se je zasmejal tudi David.

Aleksander jih je gledal in se prvič vprašal nekaj, kar ni bilo povezano z osrednjo nočjo: ali bi se ti ljudje sploh še kdaj srečali, če Helena ne bi umrla. Odgovor je bil verjetno ne. Ni vedel, ali je to žalostno.

Sara je pozneje sedla poleg njega. »Greš danes?«

»Da.«

»In potem?«

»Domov.«

»To si že enkrat naredil.«

Aleksander se je nasmehnil. »Tokrat mislim resno.«

Sara je nekaj časa gledala morje. »Helena bi bila jezna, če bi vedela, da smo nehali iskati.«

»Smo?«

Sara je pogledala proti hiši. »Ne vem. Mogoče smo samo nehali misliti, da je iskanje isto kot življenje.«

Aleksander ni odgovoril. Stavek mu je bil všeč, zato mu ni zaupal dovolj, da bi ga ponovil.

Ko je sonce padlo niže, je David prvi vstal. Mateju je podal roko, Tomažu samo prikimal, Lucijo pa vprašal, ali ji lahko naslednji teden prinese nekaj, kar je ostalo pri njem. Lucija je takoj rekla: »Če je za shranit, ne.«

David se je ustavil, nato se nasmehnil. »Ni. Tvoja knjiga.«

»Potem lahko.«

Matej je odšel za njim. Sara je ostala še eno noč. Tomaž je škatlo odnesel do avtomobila in jo položil na zadnji sedež, ne v prtljažnik.

Aleksander je pri vratih vprašal Lucijo, kaj bo z Evinimi stvarmi.

»Katere misliš?«

»Kaseta. Pisma. Kar je še pri tebi.«

Lucija je pogledala proti kredenci. »Ne vem. Mogoče jih bomo enkrat dali komu, ki zna skrbeti za papir, ne za skrivnosti.«

»Arhivu?«

»Mogoče.«

Aleksander je prikimal.

»In če bodo hoteli razlago?«

Lucija je pogledala njega. »Naj napišejo, da je nimamo.«

Na poti domov se Aleksander ni ustavil na postaji. Vozil je počasi, ker je bil petkov promet gost. Pri prvem počivališču je kupil kavo in jo spil stoje ob avtomobilu. Na sosednjem parkirišču je mlada ženska poskušala spraviti otroški voziček v premajhen prtljažnik. Moški ob njej je držal otroka in dajal navodila.

Aleksander je gledal nekaj trenutkov, nato stopil bliže. »Lahko?«

Ženska mu je brez razlage podala eno stran vozička. Skupaj sta ga obrnila, snela kolo in ga spravila v avto. Moški je rekel hvala. Aleksander je pokimal in šel nazaj k svojemu avtomobilu.

Šele ko je speljal, se je spomnil pomaranč iz Evinega pisma.

Tokrat se ni skušal spomniti, ali se je tisti prizor res zgodil tako, kot ga je opisala Eva.

Čez dva tedna je dobil razglednico od Tomaža. Na sprednji strani ni bila fotografija postaje, ampak prazna morska gladina. Na zadnji strani je pisalo samo: »Škatla je pri meni.«

Aleksander jo je postavil na polico.

David je začel občasno obiskovati Nino. Prvič sta govorila o Miranu, drugič skoraj nič. Nina mu je pokazala nedokončano polico, ki jo je po očetovi smrti dokončal nekdo drug in je še vedno visela v njeni nekdanji sobi. David je položil dlan na njen spodnji rob, kjer je bil les drugačne barve. Ni vprašal, ali mu je odpustila.

Matej je vnuka naslednje poletje prvič pustil samega za krmilom dovolj dolgo, da je šel po vodo v kabino. Ko se je vrnil, je bila barka nekaj metrov iz smeri. Ni rekel ničesar, samo pokazal proti rtu.

Sara se je vrnila v svoje stanovanje in nehala govoriti, da bo Lucijo obiskala, kadar bo potrebno. Prišla je čez mesec dni brez razloga in prinesla preveč peciva.

Tomaž je fotografijo z neostrim človekom spravil v novo ovojnico. Na njej ni napisal očetovega imena. Napisal je datum in pod njim: »Oseba ni zanesljivo prepoznana.« Potem je dolgo gledal stavek in ga pustil.

Lucija je iz kredence odstranila polovico stvari, ki so jih drugi skozi leta pustili pri njej. Nekatere je vrnila, nekatere zavrgla. Markova pisma je obdržala. Ne zato, ker bi čakala nanj, ampak ker so bila njena.

Aleksander je začel ob četrtkih spet igrati šah. Prvi večer je izgubil dve partiji. Pri tretji je skoraj dvajset minut razmišljal o potezi, nato se zasmejal in premaknil figuro, čeprav ni bil prepričan.

Eva je medtem ostala tam, kjer je bila ves čas: zunaj njihove gotovosti.

Njeno izginotje je ostalo v uradnih papirjih brez dokončnega odgovora. Ni bilo telesa, ni bilo zanesljivega pričevanja o tem, kam je odšla po zadnjem večeru, in noben od predmetov, ki so jih hranili štirideset let, ni povedal dovolj. Nekateri so verjeli, da je odšla sama. Drugi, da je nekdo prišel ponjo. David je še vedno mislil, da jo je tisto noč videl po pogovoru na obali; Matej ni bil več prepričan, ali je bila postava med drevesi res ona. Sara je vedela, da jo je videla na peronu. Tomaž je imel fotografijo, ki je to potrjevala. Aleksander je imel hladno dlan na čelu, ki je ni mogel dokazati nikomur.

Nihče ni videl vsega.

V uradnem zapisu so ostali datum, kraji in nekaj preverljivih ur. V njihovih življenjih je ostalo več in manj od tega.

Nekega večera je Aleksander odprl predal in vzel Evino pismo. Ni ga bral. Zamenjal je staro kuverto z novo prozorno mapo, da se robovi ne bi še bolj trgali. Na list ni napisal svoje razlage.

Potem je vzel Helenino vprašanje o sedemnajstih minutah. Dolgo ga je držal v roki.

Ni ga zavrgel.

Položil ga je poleg Evinega pisma.

Predal je zaprl.

Telefon je zazvonil v kuhinji.

Aleksander je vstal in šel pogledat, kdo kliče.

XVII

Telefon je zvonil dovolj dolgo, da je Aleksander prišel iz sobe brez hitenja. Na zaslonu je bilo ime ženske, ki jo je poklical po vrnitvi z morja. Za trenutek je pomislil, da se je morda zmotila, potem se je oglasil.

»Sem te zbudila?«

»Ne.«

»Dobro. Jutri grem mimo tvojega mesta. Če nimaš nič proti, bi spila kavo.«

Aleksander je pogledal proti zaprtemu predalu, v katerem sta ležala Evino pismo in Helenino vprašanje.

»Pridi.«

»Ob kateri uri?«

Povedal je uro. Pogovor je trajal manj kot minuto. Ko je odložil, ni stal ob telefonu in iskal pomena v tem, da ga je poklicala. Šel je v kuhinjo, pomil skodelico, ki je ostala od popoldneva, in jo obrnil na krpo.

Naslednji dan je prišla pet minut prezgodaj. Aleksander jo je skozi okno videl, kako parkira, in šele takrat opazil, da je nervozen. To ga je skoraj razveselilo. Dolgo je verjel, da je mir znak zrelosti. Zdaj mu je bilo všeč, da telo včasih ve prej.

Ko je vstopila, je pogledala po stanovanju. »Nič se ni spremenilo.«

»Žarnica na hodniku.«

Nasmehnila se je. »Potem sem krivična.«

Skuhal je kavo. Sedela sta za isto mizo, za katero sta nekoč sedela skoraj vsak večer, in prvih nekaj minut govorila o cestah, prometu in njenem vrtu. Aleksander je opazil, da ima na zapestju drugo uro. Hotel jo je vprašati, kdaj jo je kupila, pa ni. Ne zato, ker vprašanje ne bi bilo pomembno, ampak ker je govorila o drevesu, ki ji ga je pozimi skoraj polomil sneg.

»Zakaj si me poklical?« je vprašala pozneje.

Aleksander je položil skodelico na mizo. »Ker sem pomislil nate.«

»To si že rekel.«

»Še vedno drži.«

Čakala je.

»In ker sem ugotovil, da sem veliko ljudi klical samo takrat, ko sem imel razlog.«

»Jaz sem bila razlog sedem let.«

Stavek ni bil izrečen jezno. Aleksander ga je kljub temu začutil.

»Vem.«

»Ne,« je rekla. »Takrat nisi vedel.«

Aleksander je prikimal. »Takrat ne.«

Ni ji povedal o Heleni od začetka do konca. Povedal je, da je umrla, da se je po njeni smrti srečalo nekaj ljudi iz starega življenja in da so ugotovili manj, kot so pričakovali. Ženska ga ni spraševala po Evi. Ko je omenil, da je štirideset let mislil, da razume, zakaj je Helena odšla, je rekla samo: »To ti je podobno.«

»Kaj?«

»Vedno si najprej razložil. Šele potem si vprašal, kaj je človek sploh hotel.«

Aleksander se je nasmehnil. »Tudi to mi je že nekdo rekel.«

»Potem sem zamudila.«

»Ne. Samo nisem poslušal enako.«

Ko je odhajala, ga ni vprašala, ali se bosta spet videla. Pri vratih je rekla, da bo čez tri tedne spet v bližini. Aleksander je odgovoril: »Pokliči.« Potem je dodal: »Ali pa bom jaz.«

Pogledala ga je, kot da preverja, ali se šali. Ni se.

Tistega večera je Aleksander prvič po dolgem času kuhal samo zase in ni jedel stoje ob pultu. Na mizo je postavil krožnik, kozarec in kos kruha. Ko je sedel, se mu je zdelo vse skupaj nekoliko smešno, skoraj ceremonialno, zato je vstal, vzel časopis in ga položil poleg krožnika. Tako je bilo bolje.

Čez nekaj dni je Lucija poklicala vse. Tokrat ni šlo za novo najdbo. Rekla je, da se mora odločiti, kaj bo z gradivom, ker ga noče več hraniti doma. Predlagala je mestni arhiv, kjer je poznala žensko, ki je skrbela za zasebne zapuščine. »Če bodo hoteli,« je dodala. »Če ne, naj vsak vzame svoje.«

Srečali so se v soboto dopoldne. Na mizi so bile tri skupine: stvari, ki so pripadale posameznikom, stvari, za katere niso vedeli, komu pripadajo, in stvari, ki jih je Lucija označila samo z majhnim listkom »skupaj«. Aleksander je takoj prepoznal njen red.

Tomaž je prinesel tudi šesto škatlo. Ni je odprl. Matej ni prinesel ničesar. David je imel kopijo medicinskega zapisa, izvirnik pa je že vrnil v arhiv ustanove, kjer je nekoč delal. Sara je prinesla Helenino pismo in ga držala v torbi.

»Jaz svojega ne dam,« je rekla.

Lucija je odgovorila: »Saj ni treba.«

»Samo povem.«

»Vem.«

Aleksander je Evino pismo pustil doma. Nihče ga ni vprašal, zakaj.

Ženska iz arhiva je prišla opoldne. Bila je mlajša, kot je Lucija pričakovala, in govorila je previdno, brez radovednosti, ki so se je vsi nekoliko bali. Pregledala je fotografije, kaseto, kopije pisem in nekaj zapiskov. Rekla je, da lahko sprejmejo gradivo kot zasebno zbirko, če se dogovorijo o dostopu in opisu.

»Kaj boste napisali, da je?« je vprašal Tomaž.

»To je odvisno od vas.«

»Ne,« je rekla Lucija. »Od vas. Mi smo ravno zato tukaj.«

Arhivistka se je nasmehnila. »Potem bom napisala samo, kar lahko dokažemo. Imena, približne datume, vrsto gradiva in od kod je prišlo.«

»In Eva?« je vprašal David.

»Kaj o njej?«

David je pogledal druge. »Kaj boste napisali, da se ji je zgodilo?«

Arhivistka je nekaj trenutkov molčala. »Če ni zanesljivega podatka, da je izginila, napišemo, da je po določenem datumu ni več v gradivu. Če obstaja uradna prijava pogrešane osebe, navedemo to. Ne pišemo, kaj mislimo, da se je zgodilo.«

Matej je pogledal Aleksandra. Ta je skoraj neopazno prikimal.

Arhivistka je nato vprašala, ali želi kdo k gradivu dodati svoje pričevanje. Lahko bi vsak napisal, česa se spominja, z datumom zapisa in opozorilom, da gre za osebni spomin.

Sara je takoj rekla: »Ne.«

Tomaž jo je pogledal.

»Zakaj ne?«

»Ker smo štirideset let delali prav to. Vsak svojo verzijo. Nočem, da moja postane uradna samo zato, ker bo v mapi.«

David je rekel: »Ampak razlike med spomini so lahko pomembne.«

»Za koga?«

David ni odgovoril.

Aleksander je pogledal arhivistko. »Ali lahko napišete samo, da so se pričevanja razlikovala?«

»Če imate podlago za to.«

»Imamo.«

»Potem lahko.«

Tomaž je s prstom potrkal po škatli. »In fotografija, na kateri ne vemo, kdo je?«

»Opišemo jo kot fotografijo neprepoznane osebe.«

Tomaž se je naslonil nazaj. »To mi je všeč.«

Matej je rekel: »Ker je kratko.«

»Tudi.«

Ko je arhivistka odšla, je na mizi ostalo manj stvari. Ne zato, ker bi jih odnesla; dogovorili so se, da jih prevzame čez teden dni. Spremenilo se je samo to, da predmeti niso več čakali na nekoga med njimi, da jim določi pomen.

Lucija je pobrala prazne skodelice. »Potem je to urejeno.«

Sara je rekla: »Skoraj.«

»Kaj še?«

Sara je pogledala prazen Helenin stol, ki ga od prvega srečanja nihče ni premaknil. »Ta stol.«

Lucija se je ustavila.

Stol je bil navaden, nekoliko ožji od drugih, z opraskanim naslonjalom. Helena na njem ni sedela nikoli. Postavili so ga zanjo po njeni smrti in ga potem pustili, kakor da je postal del sobe.

»Kaj z njim?« je vprašal David.

Sara je vstala, prijela stol in ga odnesla k steni.

Nihče je ni ustavil.

Lucija je pogledala prostor ob mizi. »Zdaj nas je šest.«

Matej je rekel: »Že prej nas je bilo.«

Lucija ga je pogledala, nato prikimala.

Sedeli so še nekaj časa. Brez praznega stola je bila miza manj slovesna. Sara je potegnila svoj stol nekoliko bliže. Tomaž je odprl okno. David je vprašal Mateja, ali gre naslednji teden na morje. Matej je rekel, da verjetno, če bo veter pravi.

»Spet z vnukom?«

»Tudi.«

Aleksander je poslušal in prvič ni imel občutka, da morajo pred odhodom še nekaj zaključiti.

Ko je šel na stranišče, je na hodniku zagledal staro fotografijo Lucijine družine. Na njej je bila Lucija mlada, morda dvajsetletna, ob njej dve sestri in starša. Vsi so gledali v objektiv razen očeta, ki je gledal nekoliko vstran.

Aleksander se je ustavil.

»Kdo je fotografiral?« je vprašal, ko se je vrnil.

Lucija je razmišljala. »Ne vem. Mogoče sosed.«

»Se spomniš dneva?«

»Ne.«

»Kaj se je zgodilo potem?«

Lucija ga je pogledala. »Nič posebnega. Šli smo domov.«

Aleksander se je nasmehnil. »Dobro.«

Tomaž ga je vprašal, kaj je dobro.

»Da obstajajo fotografije, po katerih se ni zgodilo nič pomembnega.«

Tomaž je pogledal proti hodniku. »Večina jih je takih.«

»Tega prej nisi veliko fotografiral.«

»Prej sem čakal, da se zgodi kaj vrednega slike.«

»Zdaj?«

Tomaž je skomignil. »Zdaj včasih fotografiram tudi kosilo.«

Sara se je zasmejala. »To pa je padec.«

»Ogromen.«

Popoldne je začelo rahlo deževati. Vsi so skoraj hkrati pogledali skozi okno. Za trenutek je bila stara noč spet z njimi: mokri peron, ki morda ni bil moker, Evin šal, spomin na kaplje, uradni podatek o jasnem vremenu.

Matej je odprl vrata in iztegnil roko.

»Zdaj dežuje,« je rekel.

Sara je rekla: »To lahko zapišemo.«

Tomaž je pogledal uro. »Ob petnajst sedemnajst.«

David se je nasmehnil.

Aleksander je šel do vrat. Dež je bil droben, skoraj topel. Nekaj kapelj mu je padlo na obraz. Ni pomislil, da bi moral ta trenutek nekoč pravilno pomniti.

Ko je dež ponehal, so začeli odhajati. David je šel prvi, ker je imel naslednje jutro dogovor z Nino. Matej je odpeljal Tomaža. Sara je ostala pri Luciji.

Aleksander je stal pri avtomobilu, ko je Lucija prišla za njim.

»Še nekaj,« je rekla.

V roki ni imela pisma.

Aleksander je počakal.

»Ko bo arhivistka prišla, bom dala tudi kaseto.«

»Prav.«

»Ne bom je še enkrat poslušala.«

»Tudi prav.«

Lucija je gledala proti cesti. »Dolgo sem mislila, da če nekaj hraniš dovolj skrbno, ne moreš narediti škode.«

Aleksander ni odgovoril.

»Ni res.«

»Ne.«

»Ampak tudi zavreči ne moreš vsega.«

»Ne.«

Lucija ga je pogledala. »Zelo si uporaben danes.«

Aleksander se je zasmejal.

»Se vidimo.«

»Da.«

Ko je prišel domov, je bilo že temno. V predalu je našel Evino pismo in Helenino vprašanje. Za trenutek je pomislil, da bi ju moral dati v arhiv skupaj z drugim gradivom.

Potem je Evino pismo vzel ven.

Ni bilo arhivsko gradivo zanj. Bilo je pismo, naslovljeno nanj, ki ga je prejel štirideset let prepozno.

Helenin list je držal nekoliko dlje. Na njem je bilo samo vprašanje in čas.

Odnesel ga je v kuhinjo.

V košu za papir je bilo nekaj reklam, račun in prazna škatla od čaja. Aleksander je stal nad njim. Nato je list prepognil in ga spravil nazaj v žep srajce.

Ni ga mogel zavreči.

Tudi tega si ni razlagal kot neuspeh.

Naslednje tedne so se njihovi klici redčili. Ni bilo več razloga za vsakodnevne pogovore. Prav zato so nekateri ostali. Matej je Aleksandru poslal fotografijo vnuka za krmilom. Tomaž je poslal sliko kosila, tako slabo kadrirano, da je Sara v skupnem sporočilu napisala, naj se vrne k postajam. David ni pošiljal fotografij. Enkrat je samo napisal, da je bil pri Nini in da sta govorila o njeni babici, Miranovi materi.

Lucija ni uporabljala skupnih sporočil. Poklicala je, kadar je kaj hotela povedati.

Nekega večera je Aleksandra vprašala, ali se spomni, kdo je na prvem srečanju prinesel sedmi kozarec.

»Ti,« je rekel.

»Tudi jaz mislim.«

»Zakaj?«

»Sara pravi, da ga je ona.«

Aleksander se je nasmehnil. »Bosta preverili?«

»Ne.«

»Dobro.«

Čez trenutek je Lucija rekla: »Samo zanimalo me je, ali se še spomniš drugače.«

»Se.«

»Potem sva dve.«

Odložila sta.

Aleksander je ostal ob telefonu in gledal v temno okno. Njegov obraz se je odseval v steklu, za njim pa del kuhinje. Ni bil več mlad človek s klopi in ni bil človek, ki bi lahko popravil sedemnajst minut. Bil je star človek v stanovanju, v katerem je nekdo čez tri tedne morda spet prišel na kavo.

Naslednje jutro je kupil dve skodelici. Stari nista bili polomljeni. Samo želel je dve novi.

Ko ju je doma postavil v omaro, ni vedel, ali bo druga uporabljena.

Pustil jo je tam.

XVIII

Druga skodelica je bila uporabljena tri tedne pozneje. Aleksander je zjutraj skoraj pozabil nanjo in vzel dve stari, potem pa se spomnil, odprl omaro in eno zamenjal. Ko je ženska prišla, tega ni opazila. Govorila je o poti, o zapori na cesti in o drevesu, ki ga je po zadnjem obisku vendarle morala posekati. Aleksander je nalil kavo in sedel.

Nista govorila o tem, kaj bosta. To mu je bilo sprva nenavadno, saj je včasih mislil, da mora odnos, če naj bo pošten, čim prej dobiti ime. Tokrat ga ni iskal. Ko je odšla, je druga skodelica ostala v koritu; pomil jo je skupaj s svojo in obe postavil na isto polico.

Čez mesec dni ga je poklicala arhivistka. Gradivo je bilo prevzeto, popisano in začasno zaprto za javnost, dokler se ne uredijo soglasja. Prosila ga je samo za potrditev črkovanja Evinega priimka in letnice, ki se je v dveh listinah razlikovala. Aleksander je odprl mapo, preveril in odgovoril. Ni vprašal, ali so na kaseti našli še kaj.

Ko je odložil, je nekaj časa sedel pri mizi. Presenetilo ga je, da ga ni vleklo k telefonu, da bi poklical Lucijo ali Tomaža. Podatek o letnici je ostal samo podatek.

Poleti so se zbrali pri Mateju, ne vsi ob isti uri in ne zato, ker bi se tako dogovorili po Helenini smrti. Matejev vnuk je imel rojstni dan, Sara je prišla z Lucijo, David je prišel sam, Tomaž pa se je pojavil s fotoaparatom, čeprav je obljubil, da ga ne bo nosil. Aleksander je prišel z žensko, ki je bila pri njem že večkrat na kavi in je enkrat ostala do naslednjega jutra.

Nihče je ni vprašal, kaj je Aleksandru. Sara ji je pokazala, kje so kozarci, Lucija jo je vprašala, ali je jedla, Matej pa ji je dal v roke krožnik z ribami. Aleksander je stal nekoliko stran in opazil, da je čakal na vprašanja, ki jih ni bilo.

Nina je prišla pozneje. Z Davidom nista hodila skupaj; pripeljala sta se vsak s svojim avtomobilom. Ko je stopila na dvorišče, je Matej za trenutek obstal. Verjetno je v njenem obrazu iskal Mirana. Potem ji je podal roko in rekel svoje ime.

»Vem,« je rekla Nina.

Matej je samo prikimal.

Za mizo je bilo preveč ljudi in premalo stolov. Matejev vnuk je prinesel dva z vrta, Tomaž pa je sedel na nizkem zidu. Nekdo je vprašal, kdo bo kruh, nekdo drug, ali je riba dovolj slana. Lucija je rekla, da je preveč, Matej da ni. Sara je poskusila in rekla, da sta oba stara. Aleksander se je zasmejal.

Tomaž je dvignil fotoaparat.

»Ne,« je rekla Sara.

»Samo eno.«

»Rekel si, da ga ne boš nosil.«

»Rekel sem, da ga ne bom uporabljal.«

»Pravkar ga uporabljaš.«

Tomaž je pogledal aparat v svojih rokah. »To je res.«

Fotografiral jih je.

Na sliki, ki jim jo je poslal nekaj dni pozneje, niso gledali vsi v objektiv. Matej je ravno obračal glavo proti vnuku, Lucija je nekaj govorila ženski ob Aleksandru, Sara je imela zaprte oči, David pa je gledal Nino. Aleksander je bil obrnjen proti Tomažu, vendar se je smejal nečemu, česar fotografija ni mogla pokazati. Fotografijo je natisnil in jo položil na mizo. Ni je povečal.

Jeseni je Lucija zbolela za nekaj dni, nič resnega, vendar dovolj, da so se vsi nenadoma spet začeli klicati pogosteje. Sara je prišla k njej, David je preveril zdravila, Matej je prinesel juho, ki je ni skuhal sam, čeprav je sprva tako pustil razumeti, Tomaž pa časopis. Aleksander je poklical zvečer.

»Kako si?«

»Bolje.«

»Potrebuješ kaj?«

»Ne.« Lucija je za trenutek utihnila. »Lahko pa prideš.«

»Pridem jutri.«

Naslednji dan je sedel pri njej v kuhinji. Stol, ki ga je Sara nekoč odmaknila od mize, je bil spet tam, ker ga je Lucija potrebovala, ko so prišli ljudje. Aleksander ga je prepoznal po opraskanem naslonjalu.

»Helenin stol,« je rekel.

Lucija je pogledala stol. »Moj stol.«

Aleksander se je nasmehnil. »Prav.«

Lucija je natočila čaj. Na polici nad mizo ni bilo več kasete, pisem in fotografij. Ostala je družinska slika, na kateri njen oče ni gledal v objektiv.

»So iz arhiva kaj klicali?« je vprašala.

»Samo zaradi letnice.«

»In?«

»Nič.«

Lucija je prikimala. Dolgo sta sedela brez pogovora. Aleksander je skozi okno gledal cesto. Avtomobili so prihajali in odhajali, sosed je nesel vrečko smeti, deček na kolesu je dvakrat zapeljal čez isto lužo.

»Veš, kaj me še vedno moti?« je rekla Lucija.

Aleksander jo je pogledal.

»Ne vem, ali sem Evi obljubila, da pisma ne bom dala Heleni. Včasih sem prepričana, da sem. Drugič slišim njen glas, kako pravi nekaj drugega.«

»Kaj?«

Lucija je odložila skodelico. »Ne vem več.«

Aleksander ni rekel, naj poskusi po vrsti.

Lucija se je nasmehnila. »Nič ne boš vprašal?«

»Če se spomniš, mi boš povedala.«

»In če se ne?«

Aleksander je pogledal skozi okno. »Potem ne.«

Lucija je nekaj časa gledala njega, nato se je obrnila k cesti.

Pozimi je umrl človek, s katerim je Aleksander nekoč igral šah. Ne nenadoma in ne mlad. Na pogrebu je Aleksander stal med ljudmi, ki so pokojnika poznali iz različnih delov njegovega življenja. Eden je govoril o njem kot o strogem človeku, drugi kot o šaljivcu, tretji je povedal zgodbo, v kateri se Aleksander ni mogel spomniti, da bi se pokojnik sploh tako obnašal. Nobena pripoved se mu ni zdela dovolj velika za celega človeka, nobena pa tudi neresnična.

Po pogrebu je šel domov peš. Na križišču je zagledal žensko, ki ga je čakala na drugi strani ceste. Ni mu povedala, da bo prišla. Ko se je prižgala zelena, sta šla drug proti drugemu.

»Kako je bilo?« je vprašala.

Aleksander je pogledal nazaj proti pokopališču. »Vsak je poznal drugega človeka.«

»In ti?«

»Tudi.«

Šla sta naprej.

Spomladi je arhiv odprl zbirko za raziskovalce. Aleksander je dobil uradno obvestilo, ker je bil eden od podpisnikov pogodbe. V njem je bilo zapisano ime zbirke, časovni razpon in nekaj vrstic opisa. Eva je bila navedena kot pogrešana oseba, katere poznejša usoda ni ugotovljena. Helena kot ena od oseb, ki so gradivo hranile in dopolnjevale. Drugi so bili navedeni samo tam, kjer so bili neposredno povezani s posameznimi dokumenti.

Aleksander je obvestilo prebral enkrat. Besedilo je bilo suho in natančno. Ni povedalo, kdo je koga ljubil, kdo se je bal, kdo je čakal, kdo je zamudil, kdo je mislil, da dela prav. Ni povedalo, kako hladna je bila dlan na njegovem čelu. Spravil ga je med račune, ki jih je moral urediti.

Tistega dne je šel zvečer ven. Ženska je bila pri njem in predlagala sprehod. Hodila sta brez cilja, dokler nista prišla do parka, ki ga Aleksander ni obiskal od vrnitve po Helenini smrti.

Klop je bila še tam ali pa je bila nova na istem mestu. Ni vedel. Les je bil svetlejši, kovinski nogi drugačni, okoli dreves so uredili pot.

Ženska je sedla.

Aleksander je obstal.

»Ne boš?« je vprašala.

Sedel je poleg nje.

Nekaj časa sta gledala ljudi, ki so hodili mimo. Mlad par se je prepiral tiho, skoraj brez gibov. Moški s psom je govoril po telefonu. Na drugi strani poti je deklica spustila žogo, ki se je odkotalila pod klop.

Aleksander jo je pobral, še preden je deklica prišla do njega.

»Hvala,« je rekla.

Podal ji je žogo.

Ko je odtekla, je ženska ob njem vprašala: »Kaj je?«

Aleksander je pogledal svojo dlan. »Nič.«

Sedela sta še nekaj minut. Aleksander ni vedel, ali je prav na tem mestu nekoč ležal pijan, ali je Eva res položila roko na njegovo čelo, ali je bil njen glas takšen, kot ga je štirideset let nosil v sebi. Vedel je, da je Helena odšla, da je Miran umrl, da je Eva izginila in da so vsi, ki so ostali, iz iste noči odnesli nekaj drugega.

Ko sta vstala, je bilo že skoraj temno.

Na poti iz parka je Aleksander zaslišal vlak.

Ustavil se je.

Postaja je bila nekaj ulic stran.

Ni pogledal na uro.

Ženska je naredila še dva koraka, potem se je obrnila.

»Greš?«

Aleksander je pogledal proti smeri, iz katere je prihajal vlak.

Potem je šel za njo.