Od drugod

I.

Učitelj je na tablo napisal tri račune, odložil kredo na leseno poličko in se obrnil proti razredu. Na prstih je imel bel prah; ne da bi pogledal, ga je obrisal ob temne hlače, na katerih sta že od prej ostali dve svetli črti.

»Prepišite.«

Simon je odprl zvezek, prepisal prva dva računa, pri tretjem pa obstal. Račun ni bil težak in odgovor je poznal, vendar ga je motilo, da so ga morali zapisati prav tako, kakor je bilo na tabli. Še enkrat je pogledal učiteljev zapis, nato svoj zvezek in dvignil roko. Učitelj ga sprva ni opazil. Hodil je med klopmi, gledal čez ramena učencem, pri prvi vrsti nekomu s prstom pokazal napačno številko, pri drugi poravnal zvezek, ki je ležal postrani, potem pa se ustavil ob Simonovi klopi.

»Kaj je?«

Simon mu je pokazal tretji račun.

»Zakaj moramo tako?«

Učitelj je pogledal v zvezek.

»Kako tako?«

»Tako, kot je na tabli.«

»Tako naredi.«

Simon je čakal. Mislil je, da bo učitelj povedal še kaj, toda že se je hotel obrniti.

»Saj vem,« je rekel Simon.

Nekdo v zadnji klopi se je zasmejal. Učitelj se je obrnil.

»Kaj je smešno?«

Smeh je utihnil. Učitelj je znova pogledal Simona.

»Če veš, naredi.«

Simon je pogledal račun.

»Če naredim drugače in je prav, je tudi prav?«

Tokrat se je zasmejalo več otrok. Simon se je ozrl proti njim. Ni vedel, kaj je povedal smešnega. Učitelj je položil dlan na rob njegove klopi.

»Simon, koliko je sedem krat osem?«

»Šestinpetdeset.«

»Torej znaš.«

»Znam.«

»Potem pa ne kompliciraj. Piši.«

Simon je sklonil glavo in naredil račun tako, kot je zahteval učitelj. Ko je končal, ga je na robu strani izračunal še po svoje. Rezultat je bil isti. Nekaj časa je gledal oba zapisa, nato je tistega na robu prečrtal. Zazvonilo je. Pri odmoru je bilo na hodniku glasno. Otroci so prišli iz razredov skoraj hkrati in nekaj trenutkov se ni dalo ne naprej ne nazaj. Simon je šel ob steni proti stopnicam, ko ga je nekdo prijel za rokav.

»Simon.«

Bil je Tone iz zadnje klopi.

»Kaj?«

Tone je privzdignil brado in z učiteljevim glasom rekel:

»Zakaj moramo tako?«

Fant poleg njega se je zasmejal. Tone je ponovil še enkrat, nekoliko glasneje, in zdaj sta se smejala oba. Simon ju je gledal, ker je pričakoval, da bo prišlo še kaj.

»No?«

Tone se je zasmejal še bolj.

Stekla sta proti stopnicam. Simon je šel za njima, ne čisto skupaj z njima. Spodaj je nekdo brcnil žogo po hodniku in učiteljica je zaklicala, da se v šoli ne igra z žogo. Fant jo je pobral in jo nesel pod pazduho, dokler učiteljica ni izginila za vrati, potem jo je spustil na tla in brcnil naprej. Simon se je zasmejal. Tone se je obrnil.

»Kaj se smeješ?«

Simon je pokazal proti fantu z žogo.

»Čakal je, da gre.«

Tone je pogledal dol po stopnicah.

»Ja.«

Na dvorišču so se razdelili za nogomet. Simon ni bil med zadnjimi, ki so jih izbirali; dobro je tekel in žoge se ni bal, zato ga je Tone poklical na svojo stran. Čez nekaj minut ni nihče več govoril o računu. Domov je šel peš. Torbo je nosil najprej na desni rami, potem na levi, nazadnje za ročaj, ker ga je pas rezal v vrat. Ob cesti je našel raven kamen in ga nekaj časa brcal pred seboj. Kadar je odletel predaleč, je stekel za njim. Pri križišču ga je zadel nekoliko močneje, kamen je odletel v jarek, Simon pa je šel naprej. Mati je bila v kuhinji. Na štedilniku je stala posoda, pokrovka je na eni strani rahlo poskakovala. Simon je odložil torbo ob vrata.

»Kako je bilo?«

»Dobro.«

»Si bil vprašan?«

»Ne.«

Dvignil je pokrov posode.

»Pusti.«

Položil ga je nazaj in sedel za mizo. Mati je na deski rezala zelenjavo; nož je pri vsakem rezu udaril ob les.

»Mama.«

»Kaj?«

»Če nekaj narediš drugače, pa je na koncu prav, je narobe?«

Nož se je ustavil.

»Kaj se je zgodilo?«

»Nič takega.«

Mati ga je še trenutek gledala.

»Potem pa ne vem.«

Spet je začela rezati. Simon je hotel povedati za račun, vendar bi moral začeti pri tabli in potem razložiti še svoj način. Pogledal je torbo ob vratih.

»Lahko grem ven?«

»Najprej nalogo.«

V sobi je odprl zvezek. Tretji račun je bil še vedno tam, ob njem pa se je skozi prečrtano črto videl njegov drugi zapis. Z radirko ga je poskusil odstraniti, vendar je premočno pritisnil in papir se je stanjšal. Nehal je, naredil nalogo in zvezek zaprl. Ko je prišel ven, je Tone že stal pri cesti z žogo pod roko.

»Greš?«

»Kam?«

»Na igrišče.«

Simon je stekel po stopnicah.

»Grem.«

Tone mu je vrgel žogo. Simon jo je ujel, spustil predse in jo brcnil nazaj.

II.

Poleti so otroci ostajali zunaj, dokler jih niso začeli klicati domov. Ure ni imel nihče in je tudi niso potrebovali. Ko so se na hišah prižgale prve luči in je ob cesti postalo hladneje, je navadno ostalo časa še za eno igro. Tistega večera jih je bilo sedem. Najprej so igrali nogomet, dokler žoga ni končala za ograjo pri hiši, kjer gospodar ni maral otrok na vrtu. Tone je splezal čez, drugi pa so čakali ob ograji in mu šepetali, naj pohiti. Vrnil se je z žogo in dvema nezrelima jabolkoma.

»Kje si to dobil?« je vprašal Simon.

»Na tleh.«

Simon je pogledal čez ograjo.

»Nista bili na tleh.«

»Zdaj sta.«

Tone je v eno ugriznil, skremžil obraz in jo takoj izpljunil. Simon se je zasmejal.

»Kaj?«

»Kisla je.«

»Saj je nisem tebi dal.«

Potem niso več igrali nogometa. Nekdo je predlagal skrivalnice in čez nekaj minut so tekali med hišami, za drvarnicami in po ozkem kolovozu, kjer je bila ob robu visoka trava. Simon se je enkrat stisnil za skladovnico drv in poslušal korake, ki so se približali, obstali skoraj pred njim in se spet oddaljili. Počakal je še malo, nato stekel do dogovorjenega mesta in se z dlanjo dotaknil zidu. Fant, ki je iskal, je prišel izza vogala prepozno.

»Videl sem te.«

»Nisi.«

»Sem.«

»Če si me videl, zakaj me nisi ujel?«

Fant ga je pogledal, potem pa stekel za drugim, ki je pritekel z nasprotne strani. Igrali so naprej. Ko je postalo temneje, so se začeli oglašati glasovi iz hiš. Najprej je nekdo poklical Toneta, ki se ni oglasil. Drugič je bilo glasneje.

»Tone!«

»Kaj?« je zavpil.

»Domov!«

»Samo še malo!«

Odgovora ni bilo. Čez čas so poklicali še nekoga in skupina se je začela manjšati. Eden je odšel, potem še dva, igra pa se je nadaljevala s štirimi, kakor da jih je bilo od začetka toliko. Simon je ostal med zadnjimi. Sedel je na nizkem zidu ob cesti in čakal Toneta, ki je šel po žogo v travo. Kolena je imel prašna, na levem komolcu pa tanko prasko, za katero ni vedel, kdaj jo je dobil. Nad strehami je bilo nebo še svetlo, višje pa je že temnelo. Nekje daleč je zalajal pes. Simon je z nogo podrsaval po pesku ob zidu, potem pa dvignil glavo. Visoko nad hišami je zagledal svetlo točko. Gledal jo je. Ni bila edina zvezda na nebu. Druge so se pokazale šele, ko je nekaj časa gledal; ta je bila tam takoj. Tone se je vrnil z žogo.

»Greva?«

Simon ni odgovoril. Tone je pogledal, kam gleda.

»Kaj je?«

Simon je pokazal navzgor.

»Tista.«

Tone je pogledal.

»Aha.«

Tone je žogo spustil na tla in jo brcnil proti njemu. Simon jo je ustavil z nogo in podal nazaj. Igrala sta sama, od enega roba ceste do drugega, dokler ni iz hiše prišel glas.

»Simon!«

Žoga je bila pri Tonetu. Simon je pogledal proti domu.

»Simon!«

»Grem!«

Tone je prijel žogo.

»Jutri?«

»Ja.«

Simon je stekel proti hiši. Pri vratih se je obrnil, ker je Tone nekaj zaklical, vendar ga ni razumel. Tone je že hodil po cesti z žogo pod pazduho. Simon je pogledal navzgor. Svetla točka je bila še vedno tam. Potem je šel v hišo. Mati je postavila na mizo krožnik in mu pokazala stol.

»Roke.«

Simon se je obrnil proti umivalniku.

»Z milom.«

Vzel je milo. Ko se je vrnil, je oče že sedel za mizo. Simon je sedel nasproti njega in začel jesti.

»Kje si bil?« je vprašal oče.

»Zunaj.«

Oče je pogledal njegova prašna kolena.

»To vidim.«

»Igrali smo se.«

Jedli so naprej.

»Ati.«

»Kaj?«

»Kako se ve, katera zvezda je katera?«

Oče je dvignil pogled.

»Imajo imena.«

»Vse?«

»Ne vem. Najbrž.«

Simon je pojedel še nekaj žlic.

»Kdo jim jih je dal?«

Oče je skomignil.

»Ljudje, najbrž.«

Simon je hotel vprašati še nekaj, vendar je oče segel po kruhu. Mati je pogledala Simona, potem očeta. Oče je odložil žlico.

»Ne vem,« je rekel oče, še preden je Simon vprašal.

Simon je prikimal in jedel naprej. Čez nekaj časa je mati vprašala, ali bo še, in podal ji je krožnik.

III.

Ko je Simon jeseni prvič stopil v pomorsko šolo, je imel petnajst let, dve srajci za pouk in čevlje, ki so ga prve dni tiščali v peto. Mati mu je v kovček zložila več stvari, kot jih je hotel vzeti, oče pa ga je pred odhodom vprašal, ali ima dokumente. Imel jih je v notranjem žepu suknjiča in jih je med potjo dvakrat otipal. Prvi tedni niso bili nič posebnega. Učilnice so bile podobne drugim učilnicam, le na stenah so viseli zemljevidi, risbe ladij in stvari, katerih imen še ni poznal. Profesorji so govorili o smereh, vetru, toku, stabilnosti, pravilih in odgovornosti, pri nekaterih predmetih pa je bilo treba preprosto sedeti in se naučiti, kar je pisalo v knjigi. Pri navigaciji je nekoč obstal pri postopku, ki mu ni bil jasen. Profesor je narisal še eno črto in nadaljeval. Simon je pogledal risbo, nato prosil, naj pokaže še enkrat.

Profesor je risbo dopolnil.

»Zdaj?«

Simon je gledal tablo.

»Zdaj.«

Drugič je profesor pred tablo narisal dve črti, označil smer in vprašal, kam bo ladjo odnesel tok. Simon je odgovoril napačno.

»Pokaži,« je rekel profesor.

Simon je pokazal na risbo in razložil. Profesor ga je pustil do konca, nato vzel kredo in dodal še eno črto.

»Pozabil si hitrost toka.«

Simon je pogledal risbo.

»Aha.«

Fant za njim ga je dregnil v hrbet.

»Tokrat pa nič zakaj?«

Simon se je obrnil.

»Saj je povedal.«

Fant se je nasmehnil. Simon tudi. Štiri leta so minila med poukom, vajami, izpiti in dnevi, ki jih pozneje ni več ločil med seboj. Nekateri fantje so odšli, drugi ponavljali letnik, večina jih je ostala. Simon ni bil najboljši v vsem. Pri predmetih, ki so zahtevali pomnjenje dolgih seznamov, se je učil pozneje, kot bi se moral, in nekoč je prišel na izpit prepričan, da zna dovolj. Pred vrati je to povedal še dvema sošolcema. Ni naredil. Naslednji rok je sedel bolj zadaj in pred izpitom ni razlagal ničesar. Ko je dobil prvo mesto na ladji kot kadet, je bil star devetnajst let. Mati je še enkrat pregledala stvari, ki jih je pripravil.

»Nogavice?«

»So.«

»Koliko?«

»Dovolj.«

Odprla je kovček.

»Mama.«

»Kaj?«

»So noter.«

»Samo pogledam.«

Oče je stal pri vratih.

»Pusti ga.«

Mati ga je pogledala.

»Ti ga boš pa potem šel iskat, če česa ne bo imel?«

Oče ni odgovoril. Simon se je zasmejal.

»Kaj se smeješ?« je vprašala.

»Nič.«

»Vedno nič.«

Dodala je še dve majici. Simon ju ni vzel ven. Prvi dan na ladji ni bil podoben šoli. Kovinske stopnice so bile strmejše, prehodi ožji, zrak je imel vonj po barvi, olju, hrani in nečem, česar ni znal določiti. Ljudje so hodili mimo njega, kakor da že vedo, kam gredo. Večkrat je stopil na stran, da jim ni bil napoti. Pokazali so mu ležišče, omarico in prostor za kovček. Nekdo mu je rekel:

»Ob šestih.«

Simon je pogledal uro.

»Zjutraj?«

Moški ga je pogledal.

»Ne. Čez deset minut.«

Bilo je deset do šestih.

»Aha.«

Moški je odšel. Prvi večer je jedel hitro, ker so hitro jedli tudi drugi. Ko je hotel vprašati, kam naj odnese krožnik, je videl človeka pred seboj in naredil enako. Naslednje jutro ga je zbudil hrup, za katerega se mu je zdelo, da prihaja iz vseh sten hkrati. Čez dan je hodil tja, kamor so ga poslali.

»Sem.«

Šel je.

»Prinesi tisto.«

Prinesel je napačno.

»Ne to. Drugo.«

Vrnil se je. Do večera so ga bolele noge. Drugi dan tudi. Tretji dan mu je postalo slabo. Ni bilo viharja. Morje niti ni bilo posebno veliko, toda ladja se je premikala dovolj, da se njegovo telo še ni znašlo. Pri zajtrku je pojedel polovico kruha in odšel ven. Naslonil se je na ograjo. Starejši mornar, ki je šel mimo, ga je pogledal.

»Prvič?«

Simon je prikimal.

»Bo minilo.«

»Kdaj?«

Mornar je skomignil.

»Ko bo.«

Odšel je. Simon je ostal ob ograji. Ni minilo tisti dan. Tudi naslednjega ne povsem. Čez nekaj dni je lahko jedel. Še vedno je čutil premikanje tal, ko je hodil po hodniku, vendar mu ni bilo treba misliti na vsak korak. Naučil se je, kam se prime, še preden se ladja nagne, in kam odložiti stvari, da ne zdrsnejo. Enkrat je skodelico pustil preblizu roba mize. Padla je. Moški nasproti njega jo je pogledal na tleh.

»Morje.«

Simon je pobral razbito skodelico.

»Jaz.«

Moški se je zasmejal.

»Tudi.«

Po približno dveh tednih se je nekega jutra zbudil pred običajnim hrupom. Ležal je še trenutek, nato se oblekel, zavezal čevlje in šel ven. Na hodniku sta dva človeka nesla nekaj težkega. Umaknil se je, še preden sta mu karkoli rekla. Pri zajtrku je skodelico postavil bliže sredini mize.

»Kruh?«

Podal ga je. Ko je pojedel, je odnesel krožnik tja, kamor je sodil. Dopoldne so ga poslali po nekaj, česar pred dvema tednoma ne bi znal najti. Šel je in prinesel.

»To?«

»To.«

Simon je stvar odložil in ostal tam.

»Kaj še stojiš?«

»Kam zdaj?«

Moški mu je pokazal. Simon je šel. Zvečer je sedel z drugimi pri mizi. Nekdo je pripovedoval zgodbo, ki je očitno vsi niso slišali prvič, saj se je eden začel smejati že pred koncem. Simon je poslušal in se zasmejal, ko je pripovedovalec pokazal, kako je nekdo padel čez vedro. Ko je bilo konec, je vstal skupaj z drugimi. Zunaj je bilo temno. Šel je nekaj korakov po palubi in se prijel ograje. Ladja se je pod njim premikala enako kakor prejšnje dni. Odprla so se vrata.

»Kadet!«

Simon se je obrnil.

»Ja?«

»Pridi.«

Spustil je ograjo in šel.

IV.

Ko se je po letu kadetstva vrnil na kopno, je prve dni še vedno hodil nekoliko širše, kot je bilo potrebno. Na stopnicah se je včasih z roko dotaknil ograje, čeprav se pod njim ni nič premikalo, in neko jutro je skodelico s kavo postavil na sredino mize, potem pa jo prestavil bliže sebi. Oče je pogledal skodelico.

»Bo kam šla?«

Simon jo je pogledal.

»Ne.«

Oče je jedel naprej. Simon se je nasmehnil in jo pustil tam, kjer je bila. Leto tretjega oficirja je minilo hitreje od kadetskega. Imel je več dela, več odgovornosti in manj ljudi, ki bi mu govorili vsako naslednjo stvar. Nekoč je pripravil napačen podatek in ga odnesel prvemu oficirju, ki ga je pogledal, nato pa list potisnil nazaj čez mizo.

»Še enkrat.«

»Kaj je narobe?«

»Poglej.«

Simon je pogledal.

»Ne vidim.«

»Potem poglej še enkrat.«

Drugič je našel napako. Ko je leta 1968 začel predavanja na višji pomorski šoli, je imel enaindvajset let in več samozavesti kot dve leti prej. Včasih tudi preveč. Ela ga je prvič opazila zaradi stola. V čitalnici je bilo skoraj vse zasedeno. Simon je imel na stolu ob sebi knjige, mapo in suknjič. Ela je obstala ob mizi. Simon je dvignil pogled.

»Ja?«

»Ne vem še.«

»Kaj?«

Pokazala je na stol.

»Ali je to stol ali omara.«

Simon je pogledal stvari.

»Stol.«

»Dobro.«

Še vedno je stala. Simon je umaknil knjige.

»Lahko bi rekla.«

»Saj sem.«

Sedla je in odprla zvezek. Simon se je vrnil h knjigi. Čez nekaj minut je proti njemu potisnila svinčnik.

»Ošili.«

»Zakaj jaz?«

»Ker imaš šilček.«

Simon je pogledal šilček, potem njo.

»To pa je razlog.«

Ela se je zasmejala. Tokrat tudi Simon. Pozneje je izvedel, da ne študira z njim in da je v čitalnico prišla zaradi prijateljice, ki je tistega dne sploh ni bilo. Ko jo je naslednjič srečal, ni bila v čitalnici, ampak na ulici.

»Kje imaš stol?« je vprašala.

»Notri.«

»In omaro?«

Simon se je ustavil. Ela je šla še dva koraka, preden je opazila, da ne hodi več ob njej.

»Kaj je?«

»Kam greš?«

»Na kavo.«

»Nisi rekla.«

»Zdaj sem.«

Šel je z njo. Kava se je podaljšala. Ela je govorila o ljudeh, ki jih Simon ni poznal, o prijateljici, ki je vedno zamujala, o filmu, ki ga je videla dvakrat, čeprav ji konec ni bil všeč, in o čevljih, ki jih je kupila premajhne, ker so bili zadnji par in jih ni hotela pustiti v trgovini. Priznala je, da jih zdaj nosi samo takrat, ko ve, da ji ne bo treba daleč. Sredi stavka je skozi okno zagledala žensko, ki se ji je na pločniku raztrgala papirnata vrečka. Vstala je, ne da bi karkoli pojasnila, šla ven in ji pomagala pobrati jabolka, ki so se kotalila proti cesti. Ko se je vrnila, je sedla in nadaljevala pri čevljih, kot da ni odšla.

»Zakaj si kupila premajhne čevlje?«

Ela ga je pogledala.

»Ker so mi bili všeč.«

»Ampak so premajhni.«

»To sem ugotovila.«

»Saj si jih poskusila.«

»Simon.«

»Kaj?«

Ela je dvignila skodelico.

»Pij kavo.«

Simon jo je pogledal in se zasmejal. Naslednjič sta se dogovorila za peto. Ela je prišla nekaj minut čez peto, Simon še nekoliko pozneje. Šla sta v kino, čeprav nobeden ni vedel, kaj igra. Enkrat sta se sprla, ker je Simon skoraj ves večer govoril z njenim znancem o ladijskih motorjih in šele na poti domov opazil, da Ela skoraj nič ne govori.

»Kaj ti je?«

»Nič.«

Hodila je naprej.

»Nekaj ti je.«

»Potem pa že veš.«

Ni vedel. Nekaj minut je ugibal narobe. Ko mu je povedala, jo je najprej poskušal prepričati, da ni imel slabega namena.

»Saj nisem rekla, da si ga imel.«

»Potem?«

Ela se je ustavila.

»Včasih ni treba imeti slabega namena.«

Simon je hotel odgovoriti, pa ni.

»Prav.«

»Kaj prav?«

»Bil sem bedak.«

Ela ga je pogledala.

»Malo.«

»Prej nisi rekla malo.«

»Zdaj sem se premislila.«

Pri naslednjem vogalu ga je prijela pod roko. Tiste zime ga je peljala na ples. Simon je vedel, da bo ples, še preden je šel, zato se pozneje ni mogel izgovarjati. V prostoru je bilo vroče. Mize so stale ob stenah, na sredini pa je bilo toliko ljudi, da je bilo med pari komaj dovolj prostora. Nekdo je že pri vratih pozdravil Elo, potem še nekdo, in čez nekaj minut je Simon poznal tri nova imena, od katerih je dve takoj pozabil. Ela se je pogovarjala z dekletom v rdeči obleki. Simon je stal ob njej. Za sosednjo mizo je nekdo povedal nekaj, zaradi česar so se zasmejali štirje ljudje, nato še drugi, ki prvega stavka sploh niso slišali. Nekdo je šalo ponovil. Simon jo je zdaj slišal. Pogledal je ljudi za mizo, potem Elo. Ela ga je prijela za roko.

»Pridi.«

»Kam?«

Pogledala ga je. Simon je pogledal plesišče.

»Aha.«

»Ne znaš?«

»Znam.«

»Potem?«

Vstal je. Prvi dve minuti je gledal predvsem, kam stopa. Ela mu je nekaj rekla, vendar je zaradi glasbe ni slišal.

»Kaj?«

Približala se mu je.

»Ne glej v tla.«

»Moram.«

»Ne rabiš.«

»Ti ne.«

Ela se je zasmejala. Simon je dvignil pogled. Ko jo je zavrtel, je skoraj zadel par za njima.

»Oprosti,« je rekel moškemu.

Moški je zamahnil z roko in plesal naprej. Ela se je še vedno smejala.

»Kaj je?«

»Skoraj si ga podrl.«

»Nisem ga.«

»Skoraj.«

Simon se je zasmejal. Ko je nekdo šel med pari, ga je Ela potegnila bliže. Nadaljevala sta. Čez nekaj časa ni več gledal v noge. Ko se je glasba končala, se je Ela vrnila k mizi, Simon pa je šel po pijačo. Pred njim je čakalo več ljudi. Nekdo je glasno pripovedoval vic in dva sta se začela smejati že pred koncem. Ko je končal, so se zasmejali skoraj vsi okoli njega. Moški poleg Simona ga je pogledal.

»Ta je dobra.«

»Ja.«

»Jo poznaš?«

»Ne.«

Vrsta se je premaknila. Simon je vzel dve pijači in se vrnil k Eli.

»Greva še?« je vprašala.

Podal ji je kozarec.

»Greva.«

Tokrat ga ni prijela za roko. Predavanja so se nadaljevala. Simon je imel zjutraj šolo, popoldne knjige, zvečer Elo, kadar sta se videla, in vedno manj časa za stvari, za katere je še septembra mislil, da jih bo opravil sproti. Pri astronomski navigaciji je profesor nekega dne pisal po tabli imena zvezd, ki jih je bilo mogoče uporabiti pri opazovanjih. Simon jih je prepisoval. Vega, Arktur, Kapela, Sirius. Profesor je govoril o višinah nad horizontom, času opazovanja in podatkih, ki jih potrebujejo pri izračunu položaja. Simon je ob eni številki naredil vprašaj in nadaljeval zapis. Po predavanju je zvezek zaprl. Ela ga je čakala zunaj.

»Zamujaš.«

Simon je pogledal uro.

»Tri minute.«

»Torej zamujaš.«

»Tri minute niso zamuda.«

»Od koliko naprej je?«

Simon je pomislil. Ela ga je pogledala in rekla: »Pusti. Greva.«

»Ne računaj.«

»Pet.«

»Pridi.«

Šla sta. Tisto leto je Simon prvič začel prestavljati izpit, za katerega je bil še nekaj mesecev prej prepričan, da ga bo opravil pravočasno. Najprej za en rok, potem za naslednjega. Ela mu je nekajkrat rekla, naj ostane doma in se uči. Ni ostal vedno. Spomladi je neko popoldne prišel k njej skoraj uro pozneje. Ela ga je čakala pred vhodom.

»Koliko je?«

Simon je pogledal uro.

»Vem.«

»Koliko?«

»Veliko.«

»Dobro.«

Šla je mimo njega. Simon je stopil za njo.

»Kam greš?«

»Domov.«

»Saj sem prišel.«

Ela se je ustavila.

»Jaz tudi. Pred eno uro.«

»Imel sem—«

»Vem.«

Simon je utihnil.

»Jutri?«

»Ne vem.«

»Pojutrišnjem?«

»Simon.«

»Kaj?«

Ela ga je gledala, potem odklenila vrata.

»Pokliči.«

Odšla je noter. Naslednji dan je ni poklical do večera. Ko je nazadnje zavrtel številko, se ni oglasila ona. Poskusil je še enkrat pozneje.

»Živjo,« je rekel.

»Živjo.«

»Si še jezna?«

»Malo.«

»Koliko malo?«

Na drugi strani je bilo tiho. Potem se je Ela zasmejala.

»Ne računaj.«

Simon se je nasmehnil.

Naslednji izpit je opravil. Diplomo pa pozneje, kot je nameraval.

V.

Diplomo je dobil osem mesecev pozneje, kot je nekoč napisal v načrt, zataknjen med zadnje strani zvezka. Ko ga je po dolgem času našel, so bili na njem datumi, od katerih se skoraj nobeden ni več ujemal z resničnostjo. List je prepognil in spravil nazaj. Ela je prišla na podelitev. Po njej sta šla jest v majhno gostilno, kjer sta že nekajkrat sedela. Simon je diplomo položil na tretji stol, Ela pa jo je prestavila na okensko polico.

»Spet omara.«

Simon je pogledal stol.

»Tokrat ni bilo knjig.«

»Napreduješ.«

Naročila sta vino. Ela je dvignila kozarec.

»Na diplomanta.«

Simon je trčil z njenim.

»Z zamudo.«

»Tudi vlak z zamudo pride na postajo.«

»Ne vedno.«

Ela ga je pogledala.

»Danes ti ne bom nič razlagala.«

Simon se je zasmejal. Čez nekaj tednov je dobil vkrcanje. Tokrat mu mati ni pregledovala kovčka. Vprašala je samo, kdaj odhaja, in mu na mizo položila zavitek hrane za pot. Oče je vprašal, koliko časa ga ne bo.

»Osem mesecev. Mogoče devet.«

Ela je to vedela že prej. Zadnji večer sta šla na sprehod. Po cesti je bilo še mokro in pod lučmi so se svetile luže. Ela je hodila nekoliko pred njim, ker je Simon dvakrat obstal pri izložbah.

»Boš prišel?«

»Saj grem.«

»Ne. Nazaj.«

Simon jo je pogledal.

»Seveda.«

Ela je stopila čez lužo.

»Kdaj?«

»Saj sem ti povedal.«

»Osem ali devet mesecev ni datum.«

»Ne morem vedeti.«

»Vem.«

Pred njeno hišo ga je vprašala:

»Boš pisal?«

»Bom.«

»Ne tako kot zadnjič.«

»Kako zadnjič?«

Ela ga je pogledala. Simon se je spomnil.

»Bom več.«

»Ne rabiš več. Samo ne napiši na dve strani, kakšno vreme imate.«

»Enkrat sem.«

»Trikrat.«

»Ni bilo samo vreme.«

»Dvakrat je bil še veter.«

Oba sta se zasmejala. Naslednje jutro je odšel. Na ladji je bil drugi oficir. Delo je poznal bolje kot prej, toda nova ladja je imela drugačne prehode, drugačno razporeditev in ljudi, katerih imen prvi dan ni poznal. Prve dni se je dvakrat obrnil v napačno smer, ko je šel v kabino, in enkrat odprl vrata prostora, v katerem ni imel kaj iskati. Moški za mizo je dvignil pogled.

»Kaj pa vi?«

Simon je pogledal številko na vratih.

»Napačna vrata.«

»To sem tudi jaz mislil.«

Simon jih je zaprl. Po nekaj tednih ni več gledal številk. Eli je pisal. Prvo pismo je bilo dolgo. Drugo krajše. Pri tretjem je na polovici ugotovil, da ji res piše o vremenu, zato je list obrnil in začel znova. Napisal ji je o kuharju, ki je skrival boljše pomaranče zase, o mornarju, ki je trdil, da zna popraviti radio, pa ga je pokvaril do konca, in o čevlju, ki ga je nekdo pustil pred kabino in ga zjutraj ni bilo več. Ela mu je odgovorila, da je zgodba o čevlju boljša od vetra. Pisala mu je o službi, prijateljih in ljudeh, ki jih Simon ni poznal. Sprva je ob imenih dodajala pojasnila. Marta, tista iz čitalnice. Jože, ki si ga enkrat srečal. Nataša, tista z rdečo obleko. Pozneje ne vedno. Ko se je vrnil, ga je Ela čakala. Najprej sta se objela, potem ga je odmaknila od sebe.

»Suh si.«

»Nisem.«

»Si.«

»Dve kili.«

»Torej si.«

Simon jo je še enkrat objel. Prvi tedni so bili dobri. Hodila sta na ista mesta, nekajkrat v kino, enkrat na ples. Ela ga je vprašala, ali bo spet gledal v tla.

»Ne gledam več.«

Pri prvem plesu ji je stopil na čevelj.

»Vidim.«

Oba sta se zasmejala. V mesecih, ko ga ni bilo, so nastale navade, v katerih ga ni bilo. Ob sredah se je Ela dobivala s prijateljico. Ob petkih je včasih šla z ljudmi iz službe. Nekega večera je Simon prišel ponjo, pa je ni bilo doma. Njena mati je odprla vrata.

»Ela je zunaj.«

»Kje?«

»Mislim, da pri Marti.«

Simon je poznal ime, ne pa naslova.

»A ni vedela, da pridem?«

»Ne vem.«

Vrnil se je domov. Naslednji dan ga je Ela poklicala.

»Zakaj nisi počakal?«

»Kje?«

»Pri nas.«

»Ni te bilo.«

»Prišla sem čez pol ure.«

»Nisem vedel.«

»Lahko bi vprašal mamo.«

Simon je utihnil.

»Kaj?«

»Dogovorjena sva bila.«

»Nisva.«

»V torek sva rekla.«

»Rekla sva mogoče.«

»Ne. Rekla sva, da pridem.«

»Mogoče sem jaz slišala mogoče.«

Simon ni odgovoril.

»Ampak lahko bi tudi ti poklical.«

»Lahko bi.«

»Dobro.«

Ela je za trenutek pogledala proti oknu.

»Jutri?«

»Jutri.«

Naslednji dan sta šla na kavo in se zaradi tega nista več prepirala. Čez dva meseca je Simon ponovno odšel. Drugič je bilo slovo krajše. Ela mu je dala zavoj, ki ga ni smel odpreti do ladje.

»Zakaj?«

»Ker sem rekla.«

Simon jo je pogledal.

»To ni razlog.«

»Potem ga odpri zdaj.«

Ni ga. Na ladji je v zavitku našel nogavice, fotografijo in majhno čokolado, ki se je med potjo zmehčala. Pisala sta si. Včasih je pismo prišlo hitro, včasih sta dve prišli skoraj skupaj, potem dolgo nič. Ko je Simon dobil njeno pismo, je najprej pogledal datum. Nekega dne je prebral, da je bila prejšnjo soboto na rojstnem dnevu človeka, ki ga ni poznal. Pismo je prebral do konca, nato se vrnil k tistemu odstavku. Zvečer ji je začel pisati. Draga Ela. Pero je obstalo nad papirjem. Napisal je, da je pri njih vse v redu, prečrtal stavek in začel znova. Ko je pismo končal, rojstnega dne ni omenil. Naslednje jutro je dodal: Kako je bilo v soboto? Ko je prišel njen odgovor, je Ela napisala, da je bilo dobro, da je bilo veliko ljudi in da so plesali skoraj do jutra. Simon je pismo zložil in ga spravil med druga. Tisti večer ga ni več odprl.

Tisti večer je pri mizi nekdo povedal zgodbo o človeku, ki je med privezovanjem stopil v vedro. Simon se je zasmejal tako glasno, da ga je moški nasproti pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

»Potem pa dobro.«

Simon je jedel naprej. Ko se je naslednjič vrnil, Ela ni prišla ponj. Ni bilo dogovorjeno, da bo. Poklical jo je naslednji dan in videla sta se popoldne. Ela je imela krajše lase.

»Kaj?«

»Postrigla si se.«

»Pred tremi meseci.«

»Lepo ti je.«

»Hvala.«

Sedla sta. Pogovor ni bil slab. Ela mu je pripovedovala o službi, o novi sodelavki, ki ji je šla prvi teden na živce in ji je tretji teden že nosila kavo, Simon pa o človeku, ki je na ladji tri tedne iskal očala in jih imel v predalu, kamor jih je sam spravil. Mimo njune mize je šel moški in jo pozdravil.

»Živjo, Ela.«

»Živjo.«

Šel je naprej.

»Kdo je?«

»Robert.«

»Kateri Robert?«

»Iz službe.«

»Aha.«

Pila sta kavo.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

Ela je odložila skodelico.

»Še vedno to delaš.«

»Kaj?«

»Rečeš nič, ko ni nič.«

»Saj ni nič.«

»Dobro.«

Tokrat se ni nasmehnila. Nekaj dni pozneje sta se sprla. Ne zaradi Roberta. Simon je hotel, da gresta v soboto nekam skupaj. Ela je že obljubila prijateljici, da bo šla z njo.

»Saj sem tukaj samo dva meseca.«

»Vem.«

»Potem lahko greš z njo pozneje.«

»Zakaj?«

Simon jo je pogledal.

»Ker sem prišel.«

Ela je nekaj časa gledala skozi okno.

»Ne bom je odpovedala.«

»In ko greš?«

»Kaj ko grem?«

»Takrat pa jaz spet prestavim vse nazaj?«

»Tega nisem rekel.«

»Ne. Ampak jaz to naredim.«

Simon je vstal in stopil do okna.

»Saj te ne prosim za vsak dan.«

»Vem.«

»Potem ne razumem.«

Ela je s prstom obračala prazno skodelico.

»Tudi jaz včasih ne.«

Simon se je obrnil.

»Česa?«

Ela je umaknila roko.

»Pusti.«

Ni pustil. Pogovarjala sta se še dolgo, potem preglasno, nato spet tiho. Nobeden ni rekel, da je konec. Tudi ni bilo. Naslednji teden sta šla v kino. Čez dva tedna na večerjo. Ko je Simon spet odšel, ga je Ela pospremila.

»Piši.«

»Bom.«

Pisala sta manj. Naslednje mesece ni bilo enega dogodka, po katerem bi lahko rekla, da se je začelo. Ela je živela na kopnem, Simon na ladji. V pismih sta si pripovedovala, kaj se je zgodilo, vse več tega pa se je zgodilo brez drugega. Ko se je vrnil, sta poskusila nadaljevati. Nekega večera sta sedela v isti gostilni, kjer sta po diplomi pila vino. Tretji stol je bil prazen. Ela je s prstom šla po robu kozarca.

»Kdaj spet greš?«

»Čez tri tedne.«

Prikimala je.

»Kaj?« je vprašal.

»Nič.«

»Ela.«

Pogledala ga je.

»Utrujena sem.«

»Od česa?«

»Ne vem.«

»Od mene?«

Ela ni odgovorila.

»Povej.«

»Ne vem, Simon.«

»Kako ne veš?«

»Tako.«

Simon je hotel vprašati še enkrat, vendar je prišel natakar.

»Bosta še kaj?«

Ela je odkimala.

»Ne,« je rekel Simon.

Ko sta šla ven, je bilo hladno. Pred njeno hišo sta šla nekaj korakov naprej, potem se je Ela ustavila.

»Jaz ne morem več vsakokrat začeti od začetka.«

»Saj ne začneva od začetka.«

Ela je z nogo odmaknila droben kamen s pločnika.

»Ti mogoče ne.«

Simon je dal roke v žepe.

»Zakaj mi tega nisi prej povedala?«

Ela je pogledala proti hiši.

»Saj ti govorim.«

»Zdaj.«

»Zdaj.«

»Je kdo drug?«

Ela ga je pogledala.

»Ne.«

»Potem ne razumem.«

»Vem.«

Simon je nekaj trenutkov molčal.

»Kaj pa naj naredim?«

»Če bi vedela, bi ti povedala.«

Stala sta.

»Naj te pokličem jutri?«

Ela je odkimala.

»Ne jutri.«

Prikimal je. Poljubila ga je na lice in šla proti vratom. Ko je odprla vrata, se je obrnila.

»Simon.«

»Kaj?«

»Nič.«

Ela je držala kljuko.

Vstopila je. Čez dva dni jo je poklical. Nihče se ni oglasil. Čez teden dni še enkrat. Takrat je dvignila Ela. Govorila sta nekaj minut. O vremenu ne. Ko je odložil slušalko, je šel v kuhinjo, odprl hladilnik in ugotovil, da ni lačen. Zaprl ga je. Tri tedne pozneje je odšel na ladjo.

VI.

Ko je naslednjič prišel domov, Ele ni poklical. Prva dva dni je spal dlje kot navadno, tretjega je mati rekla, da bo dopoldne prespal še tistih nekaj mesecev, ko ga ni bilo. Simon je vstal, odprl okno in ugotovil, da je zunaj že skoraj poldne.

»Koliko je ura?«

»Preveč.«

»To ni ura.«

Mati je postavila skodelico na mizo.

»Zate je.«

Sedel je in spil kavo. Telefon je bil v predsobi. Ko je šel mimo, ga je enkrat pogledal, vendar ni dvignil slušalke. Čez nekaj dni je srečal človeka, ki je poznal Elo.

»A si že doma?«

»Sem.«

»Ela je tudi dobro.«

Simon ga ni vprašal ničesar. Moški je povedal še nekaj o službi in odšel. Simon je šel po opravkih. Na naslednji ladji ni poznal nikogar. Prišel je, pokazal dokumente, odnesel kovček v kabino in začel ugotavljati, kje je kaj. Ladja je bila starejša od prejšnje in v njegovi kabini se ena vrata omare niso zaprla, če jih nisi nekoliko privzdignil. Prvi večer jih je trikrat zaprl, trikrat so se odprla, četrtič jih je privzdignil. Čez dva dni je to že delal z eno roko. Drugi oficir je bil dovolj dolgo, da mu delo ni bilo več novo, vendar še ne tako dolgo, da bi ga vedno opravil brez napake. Nekoč je predal izračun, ki ga je preveril dvakrat. Prvi oficir ga je pogledal in list potisnil nazaj. Nekega nedeljskega kosila je kuharju zdrsnila cela skleda juhe po tleh jedilnice. Dva človeka sta vstala, tretji je dvignil noge, da mu ni zalilo čevljev, kuhar pa je nekaj časa samo gledal lužo. Potem so jo pobrisali in pojedli, kar je ostalo v loncu.

»Poglejte še enkrat.«

»Sem že.«

»Potem še enkrat.«

Simon je vzel list. Napako je našel šele tretjič. Najprej je bil prepričan, da mu je prvi oficir vrnil napačen izvod, in je to tudi rekel. Potem je v svojem zapisu našel zamenjani številki. Ko je list prinesel nazaj, ni razlagal. Prvi oficir je naredil kljukico in ga položil na kup. Na nekaterih ladjah je bilo lažje, na drugih težje. Z enim poveljnikom se je razumel že po nekaj dneh, z drugim se ni niti po osmih mesecih. Eden je hotel, da ga zbujajo za vsako spremembo vremena, drugi je bil jezen, če so ga zbudili brez dovolj dobrega razloga. Simon se je naučil vprašati prej. Ni se vedno naučil pravočasno. Nekega jutra je poveljnik prišel na most.

»Zakaj me niste poklicali?«

»Ni bilo potrebe.«

Poveljnik je pogledal skozi okno.

»In vi ste presodili, da ni treba.«

Simon je prikimal. Poveljnik je še trenutek gledal skozi okno.

»Naslednjič me pokličite.«

Simon je hotel povedati, da se ni zgodilo nič, zaradi česar bi ga bilo treba klicati. Poveljnik ga je pogledal. Simon je ostal tiho. Naslednjič ga je poklical. Poveljnik je prišel na most, pogledal stanje in vprašal:

»Zakaj ste me zbudili?«

Simon ga je pogledal.

»Ker ste rekli.«

»Ne za vsako neumnost.«

Simon je stisnil ustnice.

»Razumem.«

Po koncu straže je v kabini sezul čevlje in jih potisnil pod stol nekoliko močneje, kot je bilo treba. Naslednji dan je bilo delo enako. Z leti je dobival več nalog, ki jih nihče ni preverjal takoj za njim. Včasih mu je to ustrezalo. Ko je dobil obvestilo, da bo na naslednjem vkrcanju prvi oficir, je list prebral dvakrat. Mati je bila v kuhinji, ko ji je povedal.

»Kaj pa to pomeni?«

»Prvi oficir.«

»To sem slišala.«

Simon je odprl hladilnik.

»Višje.«

»Koliko višje?«

»Eno stopnjo.«

»In potem?«

Vzel je kos sira.

»Potem je poveljnik.«

Mati je rezala kruh.

»Aha.«

Simon je čakal.

»Kaj aha?«

»Lepo.«

»Samo lepo?«

Mati ga je pogledala.

»A moram kaj speči?«

Simon se je zasmejal.

»Ni treba.«

Spekla je. Prvo vkrcanje v novi službi ni bilo slovesno. Človek, ki ga je zamenjal, je imel kovček že pripravljen in se mu je mudilo domov. V kabini sta šla čez papirje, odprte zadeve in stvari, ki jih je moral Simon vedeti.

»Tole še ni končano.«

»Zakaj?«

»Ni bilo časa.«

»Osem mesecev?«

Moški ga je pogledal.

»Ko boš osem mesecev tukaj, vprašaj še enkrat.«

Simon je hotel odgovoriti, pa ni. Čez eno uro je človek odšel. Simon je ostal za mizo z mapami. Na dokumentu pred njim je pisalo prvi oficir. Zaprl je mapo in odprl naslednjo. Delo je bilo drugačno predvsem zato, ker je bilo več stvari njegovih, še preden je vedel zanje. Če je nekdo zamudil, če nekaj ni bilo pripravljeno, če je manjkala oprema ali se dva človeka nista mogla dogovoriti, je vprašanje prej ali slej prišlo do njega. Nekega dne sta se dva mornarja sprla zaradi razporeda dela. Simon je poslušal prvega, nato drugega in pogledal razpored.

»Tukaj je jasno.«

Starejši mornar je odkimal.

»Ni problem v razporedu.«

»Potem povejte, kaj je.«

Moški je pogledal drugega. Starejši mornar je zamahnil z roko. »Pustite.« Simon je pogledal oba.

»Potem delajte po razporedu.«

Čez dva dni sta se sprla ponovno, tokrat glasneje. Simon ju je poslal vsakega na svojo stran in zvečer vprašal drugega oficirja, kaj se dogaja.

»Ne marata se.«

»To vidim.«

»Potem veš.«

»Ne vem, zakaj.«

Drugi oficir je skomignil.

»A moraš?«

Naslednje jutro je Simon razpored spremenil. Prepir se ni ponovil.

VII.

Mijo je prvič srečal zaradi načrta, ki ni bil njegov. Prijatelj, ki je obnavljal staro hišo, ga je prosil, naj gre z njim na občino. Simon mu je že dvakrat povedal, da o gradbenih dovoljenjih ne ve ničesar, prijatelj pa je obakrat odgovoril, da tudi on ne.

»Potem sva dva.«

»To ne pomaga.«

»Meni.«

Šla sta. V pisarni so bile ob steni omare, na eni mizi zviti načrti in ob oknu lončnica, ki je bila na strani proti svetlobi zelena, na drugi skoraj gola. Mija je sedela za mizo in pregledovala mapo. Prijatelj ji je razložil, kaj želi. Mija ga je poslušala do konca.

»Ne gre.«

Prijatelj je pogledal Simona. Simon se je sklonil nad načrt.

»Zakaj ne?«

Mija je obrnila list proti njima in s svinčnikom pokazala črto.

»Tukaj.«

»Če bi šlo drugače?«

»Kaj drugače?«

Simon je segel po svinčniku, vendar mu ga Mija ni izpustila. Za trenutek sta oba držala istega. Simon je spustil.

»Lahko?«

»Povejte.«

S prstom je pokazal, kaj je mislil. Mija je pogledala načrt in nato pokazala drugo črto.

»Ne.«

Simon je še enkrat pogledal.

»Aha.«

Prijatelj je vzdihnil.

»Kaj aha?«

»Ne gre.«

»To mi je povedala že ona.«

»Zdaj veš še zakaj.«

Mija je odložila svinčnik. Simon je prvič opazil, da se komaj opazno smehlja. Ko sta šla ven, je prijatelj rekel:

»Prijazna.«

»Kdo?«

»Tista notri.«

»Bila je precej kratka.«

Prijatelj se je ustavil.

»Kratka?«

»Ne gre. Ne. Tukaj.«

Prijatelj se je zasmejal.

»Kaj bi pa ti? Da ti zapoje?«

Simon je odklenil avto.

»Samo pravim.«

»Ti si jo deset minut spraševal zakaj.«

»Ker sem hotel vedeti.«

»In ti je povedala.«

Simon je odprl vrata.

»Saj nisem rekel, da ni.«

Čez tri dni je prijatelj poklical.

»Moram še enkrat tja. Greš zraven?«

»Zakaj?«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Ker se spoznaš na načrte.«

»Ne spoznam se.«

»Zadnjič si se.«

Simon je vedel, da se ni.

»Kdaj?«

Šel je. Mija je bila v isti pisarni. Lončnica je bila obrnjena. Simon jo je opazil, preden je sedel.

»Obrnili ste jo.«

Mija je pogledala proti oknu.

»Kaj?«

»Rožo.«

Prijatelj je Simona pogledal. Mija je za hip pogledala lončnico.

»Ja.«

Odprla je mapo. Tokrat je imel prijatelj nove papirje. Mija jih je pregledala, enega vrnila in pri drugem s svinčnikom označila mesto, ki ga je moral popraviti. Simon ni spraševal. Ko sta že vstala, je Mija rekla:

»Danes pa nič zakaj?«

Simon je obstal.

»Ni bilo treba.«

»Dobro.«

Prijatelj je počakal do hodnika.

»Kratka, a?«

Simon ni odgovoril. Naslednjič ni potreboval prijatelja. Srečala sta se po naključju v majhni trgovini blizu središča. Simon je stal pri polici in primerjal dve škatli kave. Mija ga je prepoznala in obstala.

»Ste izbrali?«

Simon je pogledal škatli.

»Še ne.«

Mija je vzela eno od njiju in jo položila v svojo košaro.

»Zakaj?«

»Ker jo pijem.«

»To ni nujno razlog, da je boljša.«

»Potem pa vzemite drugo.«

Odšla je proti blagajni. Simon je vzel isto. Pred trgovino jo je dohitel.

»Zdaj boste mislili, da ste imeli prav.«

Pogledala je njegovo vrečko.

»Sem imela?«

»Ne vem še.«

»Potem mi povejte, ko boste vedeli.«

Simon je šele tedaj ugotovil, da nima njenega telefona in ne ve niti, kje stanuje.

»Kako?«

Mija je nekoliko privzdignila obrvi.

»Aha.«

»Spet aha.«

Tokrat se je zasmejal tudi Simon. Šla sta na kavo. Mija je bila gradbena inženirka. Delala je na področju načrtovanja in urejanja prostora. Ni govorila veliko, toda kadar je govorila o ulici ali hiši, je Simon včasih šele po nekaj stavkih ugotovil, da jo zanimajo tudi stvari okoli stavbe. Nekega popoldneva jo je Simon po naključju zagledal na drugi strani ulice pred staro hišo, ki so ji že sneli pol strehe. Mija je stala sama, z mapo pod roko, in dolgo gledala prazne okenske odprtine. Ni ga opazila. Simon je šel naprej in je pozneje o tem ni vprašal. Nekaj dni zatem sta sedela ob kavi, ko je Mija pokazala skozi okno.

»Tisto hišo bodo podrli,« je rekla in pokazala skozi okno.

»Je nevarna?«

»Ne.«

»Potem zakaj?«

»Ker bo tam nekaj večjega.«

Simon je pogledal starejšo hišo na drugi strani ulice.

»In?«

Mija je skomignila.

»Škoda je.«

Simon je še enkrat pogledal čez cesto. O hiši nista več govorila. Ko je povedal, da je pomorščak, Mija ni vprašala, ali je videl ves svet.

»Koliko časa vas ni?«

»Osem, devet mesecev.«

Mija je držala skodelico z obema rokama.

»Naenkrat?«

»Ja.«

»In potem?«

»Dva, tri mesece doma.«

Prikimala je. Simon je čakal, potem vprašal:

»To je vse?«

»Kaj?«

»Ljudje ponavadi vprašajo, kje sem bil. Kaj sem videl.«

»Kakšno je morje?«

»Odvisno.«

»Od česa?«

»Od morja.«

Mija se je zasmejala. Simon tudi. Ko sta se razšla, se nista dogovorila za naslednjič. Simon je doma odprl kavo, ki jo je kupil. Mati je prišla v kuhinjo, ko jo je stresal v posodo.

»Nova?«

»Ja.«

»Kakšna je?«

»Ne vem.«

»Pa si jo kupil.«

Simon je zaprl posodo.

»Nekdo je rekel, da je dobra.«

Mati ga je pogledala.

»Kdo?«

»Ena.«

Mati je še trenutek stala tam, nato odšla. Kava ni bila nič posebnega. Ko je Mijo čez teden dni poklical v službo, se je oglasila druga ženska.

»Mijo, prosim.«

»Kdo jo želi?«

Simon je za trenutek obstal.

»Simon.«

»Kateri Simon?«

»Tisti s kavo.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Prosim?«

Simon je zaprl oči.

»Povejte samo Simon.«

Čez nekaj trenutkov se je oglasila Mija.

»Prosim?«

»Simon.«

»Kateri?«

Slišal je, da se smeji.

»Zelo smešno.«

»Kaj pa kava?«

»Povprečna.«

»Enkrat vam jo bom skuhala jaz.«

»Če bo boljša.«

»Ne obljubim.«

Nastala je kratka tišina.

»Kdaj?« je vprašala Mija.

Simon se je nasmehnil.

»Jutri?«

»Ne vem.«

»Pojutrišnjem?«

»Lahko.«

»Ob petih?«

»Ob pol šestih.«

Simon je hotel vprašati, zakaj, pa je samo rekel:

»Prav. Pol šestih.«

Tokrat je prišel prvi. V naslednjih mesecih sta se videvala, kadar je bil na kopnem. Mija ni spreminjala svojih načrtov vsakič, ko jo je poklical. Enkrat je imela dogovor s sodelavko, drugič je šla z materjo po opravkih, tretjič mu je rekla, da je utrujena in bo ostala doma. Neko soboto ga je poklicala sama, potem pa čez deset minut rekla, da ne more, ker se je spomnila nečesa, kar je obljubila sodelavki. Simon je vprašal, kako se lahko človek tega spomni šele po telefonu. Mija je rekla, da očitno tako. Prvič je Simon mislil, da ga zavrača.

»Ne,« je rekla.

»Kaj ne?«

»Ne zavračam vas.«

»Saj nisem rekel, da me.«

Mija ga je pogledala.

»Dobro.«

Naslednji dan je ni poklical. Dan zatem tudi ne. Telefon je bil dvakrat že v njegovi roki, pa ga je odložil; zdelo se mu je, da lahko tokrat pokliče ona. Tretji dan je zazvonil pri njem doma. Mati se je oglasila in ga poklicala iz predsobe.

»Zate.«

Simon je vzel slušalko.

»Prosim?«

»A ste še jezni?«

»Ne več.«

»Dobro.«

»Kdo pa je?«

Mija je bila za hip tiho.

»Napačna številka.«

Simon se je zasmejal.

»Počakajte.«

Ni odložila. Čez nekaj tednov ji je povedal, kdaj bo ponovno odšel. Sedela sta ob reki. Mija je imela ob sebi torbo s papirji iz službe, Simon pa je z vejico premikal kamenček pri čevlju.

»Za koliko?«

»Najbrž devet mesecev.«

Mija je gledala v vodo.

»Najbrž?«

»Lahko manj.«

»Lahko več?«

»Lahko.«

Prikimala je. Simon je z vejico še enkrat premaknil kamenček in jo odložil. Mija ga je pogledala, potem spet v vodo.

Čez nekaj časa je Mija odprla torbo in vzela mapo.

»Kaj delaš?«

»Moram nekaj pogledati.«

»Zdaj?«

»Ne.«

Mapo je položila nazaj. Simon se je nasmehnil.

»Saj si rekla, da ne.«

Mija je zaprla torbo.

»Vem.«

Sedela sta še dolgo. Ko sta vstala, je Mija pobrala majhen papir, ki ga je veter prinesel do njene noge, in ga odnesla do koša. Simon jo je počakal. Ko se je vrnila, sta šla naprej.

VIII.

Megla je prišla popoldne in ostala. Proti večeru se ni več videlo morja, samo sivino pred stekli mostu, ki se je nekaj sto metrov od ladje zgostila v isto barvo kot nebo. Hitrost so že prej zmanjšali in stroj je bil pripravljen za manever. Simon je imel stražo do osmih. Poveljnik je prišel na most malo po sedmi in ostal.

Vidljivost se je še zmanjšala. Na mostu je bilo tiho. Slišali so motor, občasno ukaz krmarju in zvok iz megle, ki se je izgubil, preden bi človek lahko zanesljivo rekel, od kod prihaja. Simon je pogledal na uro. Sedem in sedeminštirideset. Tretji oficir je prišel nekoliko prej. Bil je mlad, dvajset let, in še ni imel navade, da bi na most stopil tako, kot da je tam že od nekdaj. Pozdravil je, pogledal skozi steklo in nato proti instrumentom.

»Slabo.«

Simon je prikimal.

»Počakaj s prevzemom.«

Tretji oficir ni vprašal. Postavil se je nekoliko zadaj. Prišla sta tudi krmarja. Tisti, ki je bil s Simonom, je ostal na svojem mestu, drugi pa je čakal. Pet ljudi. Nihče ni imel dela z besedami. Simon je radarski stik opazoval že nekaj časa. Druga ladja se jim je približevala od zadaj po desni strani. Bila je hitrejša.

Poveljnik je prišel bliže.

»Vidite?«

»Vidim.«

Simon je spremljal položaj. Nekaj časa se skozi okna ni spremenilo nič. Samo razdalja je bila manjša. Poveljnik je vprašal:

»Kaj dela?«

»Gre mimo.«

»Naj gre.«

Simon ni odgovoril. Če bi držala dovolj daleč, bi šla mimo. Ni držala dovolj daleč. Simon je še enkrat preveril položaj. Poveljnik je stal ob njem.

»Preblizu je.«

»Ja.«

Krmar je gledal naprej. Tretji oficir se ni premaknil. V sivini ni bilo ničesar. Nato se je za trenutek pokazala temnejša lisa. Izginila je. Spet se je pokazala. Poveljnik je stopil naprej.

»Desno deset.«

Krmar je položil roke na kolo. Simon je pogledal radarski zaslon. Razdalja se je zapirala.

»Desno deset,« je ponovil poveljnik.

»Ne.«

Poveljnik ga je pogledal.

»Kaj?«

Simon je stopil h krmarju in položil roko na kolo.

»Levo deset.«

Krmar se ni premaknil. Pogledal je poveljnika.

»Desno!« je rekel poveljnik.

Krmar ga je pogledal, še vedno brez premika.

»Levo deset. Zdaj.«

Simon je obrnil kolo. Poveljnik je stopil proti Simonu.

»Kaj delate?«

»Levo.«

»Ukazal sem desno.«

»Vem.«

»Potem—«

»Drži.«

Simon je držal. Ladja je začela obračati. Temna lisa se je v megli povečala. Tokrat ni izginila. Videli so del druge ladje. Preblizu. Nekdo je nekaj rekel. Simon ni vedel kdo.

»Še levo.«

Simon je obrnil še nekoliko. Druga ladja je bila tam. Meglo je za nekaj sekund zapolnil samo njen bok. Potem je začela drseti naprej. Simon je gledal. Nihče ni govoril. Bok druge ladje je šel mimo. Še. Še malo. Potem je izginil v sivini pred njimi.

»Drži.«

Simon je počakal.

»Počasi desno.«

Simon je začel vračati. Poveljnik je stal ob njem. Simon ga ni pogledal.

»Še.«

Ladja se je vračala na prvotni kurz. Motor je zvenel enako kot prej. Megla je bila enaka. Simon je pogledal na uro. Minilo je manj časa, kot je pričakoval. Simon je poravnal in umaknil roke s kolesa. Krmar ga je znova prevzel.

»Tako.«

Nihče se ni premaknil. Tretji oficir je še vedno stal nekoliko zadaj. Drugi krmar ob vratih je imel roke ob telesu. Poveljnik je pogledal Simona.

»V mojo kabino.«

Simon je pogledal proti uri.

»Straža še ni predana.«

Poveljnik se je obrnil proti tretjemu oficirju.

»Prevzemite.«

Tretji oficir je stopil naprej. Simon je šel z njim čez stanje. Govoril je počasneje kot nekaj minut prej. Tretji oficir je poslušal in odgovarjal kratko. Ko sta končala, je Simon vprašal:

»Prevzemaš?«

»Prevzemam.«

Simon je pogledal krmarja, nato odšel. Poveljnik je bil že v kabini. Vrata je pustil priprta. Simon je potrkal.

»Noter.«

Vstopil je. Poveljnik je stal ob mizi.

»Zakaj niste šli desno?«

»Bilo je prepozno.«

»Po vaši presoji.«

»Da.«

»Jaz sem dal ukaz.«

»Vem.«

Poveljnik ga je gledal.

»In če bi se zmotili?«

Simon ni odgovoril takoj.

»Potem bi se zmotil.«

Poveljnik je nekaj časa molčal.

»To je vse?«

»Ne vem, kaj naj še rečem.«

»Se bo to še kdaj ponovilo?«

Simon je dvignil pogled.

»Ne morem.«

»Ne veste?«

Simon ni odgovoril. Poveljnik je stopil do okna. Za njim ni bilo ničesar razen teme in megle.

»Pojdite.«

Simon je odprl vrata.

»Prvi.«

Obrnil se je. Poveljnik se ni obrnil.

»Tokrat je šlo.«

Simon je ostal pri vratih.

»Ja.«

»To ni isto kot prav.«

Simon je odšel. V kabini je sedel na rob postelje in sezul čevlje. Roke so se mu tresle. Položil jih je na kolena. Šele tedaj je opazil. Gledal jih je, dokler se niso umirile. Potem je vstal, si natočil vodo in jo spil. Kozarec je postavil na mizo. Ni ga postavil na sredino.

Naslednje jutro je pri zajtrku sedel nasproti tretjega oficirja. Mladenič je jedel in ni govoril. Simon je pil kavo. Čez nekaj časa je tretji oficir vprašal:

»Kako ste vedeli?«

Simon je odložil skodelico.

»Nisem.«

Tretji oficir ga je pogledal.

»Ampak—«

»Nisem vedel.«

Mladenič je še nekaj trenutkov čakal. Simon je vzel kruh.

»Zdelo se mi je, da je levo bolje.«

»In če ne bi bilo?«

Simon je odtrgal kos kruha.

»Potem ne bi bilo.«

Tretji oficir je spustil pogled k krožniku. Čez nekaj dni je bila megla samo še podatek v ladijskih papirjih. Straže so se menjavale ob istih urah. Tretji oficir je prihajal nekaj minut pred osmo. Poveljnik je dajal ukaze. Simon jih je izpolnjeval.

IX.

Ko je prvič stopil na ladjo kot poveljnik, ga ni pričakalo nič takega, po čemer bi si ta dan zapomnil. Prišel je dopoldne. Človek, ki ga je zamenjal, je imel odprt kovček na postelji in dve srajci še obešeni v omari. Skupaj sta šla čez papirje, gorivo, tovor, ljudi in stvari, ki niso bile dokončane.

»Tole preveri.«

Simon je vzel list.

»Kaj je narobe?«

»Ne vem. Zato preveri.«

List je položil na mizo. Čez dobro uro je prejšnji poveljnik zaprl kovček. Pri vratih je obstal.

»Še kaj?« je vprašal Simon.

Moški je pogledal po kabini, kakor da preverja, ali je kaj pozabil.

»Če bo, boš že izvedel.«

Prijela sta se za roko. Potem je odšel. Simon je ostal pri mizi. Nekaj minut pozneje je potrkal prvi oficir.

»Poveljnik.«

Simon je dvignil glavo. Moški je čakal.

»Ja?«

»Glede jutrišnjega odhoda.«

Odprl je mapo in jo položil pred Simona. Simon jo je prebral. Pri eni postavki je obstal.

»Zakaj je to tako?«

Prvi oficir je stopil bliže.

»Tako smo dobili.«

»Od koga?«

Moški mu je povedal. Simon je še enkrat prebral.

»Preveri.«

Prvi oficir je vzel mapo in odšel. Simon je sedel še nekaj trenutkov. Potem je vstal in šel na most. Z Mijo sta se med njegovimi odhodi naučila pisati drugače. Mija ni potrebovala opisa vremena. Tudi Simon ji ga ni pošiljal, razen kadar se je zgodilo kaj, zaradi česar je bilo vreme del dneva. Pisala mu je, da so pred pisarno prekopali ulico, da je sodelavka odšla na porodniški dopust, da je mati zamenjala hladilnik in tri dni trdila, da novi hladi slabše od starega. Simon ji je pisal o človeku, ki je vsako jutro iskal očala, čeprav jih je imel na glavi, o kuharju, ki je trdil, da na ladji nihče ne zna pravilno skuhati krompirja, in o vratih, ki so se ponoči odpirala, dokler podnje ni potisnil zloženega papirja.

V enem pismu je Mija napisala, da mati sprašuje, ali bo naslednjič prišel na kosilo. Simon je odgovoril, da bo, če bo doma. V naslednjem pismu je pod običajnim pozdravom našel samo: »To sem ji tudi jaz rekla.« Ko se je vrnil, je šel na kosilo. Mijina mati je skuhala preveč hrane.

»Saj nisem devet mesecev stradal.«

»To vsi rečete.«

Simon je pogledal Mijo.

»Kdo vsi?«

Mija je jedla juho.

»Jej.«

Njena mati mu je naložila še en kos mesa. Pojedel ga je. Poročila sta se leta 1980. Poroka ni bila velika. Nekaj sorodnikov, nekaj prijateljev in kosilo, ki se je zavleklo v večer. Simon je imel novo obleko, v kateri mu je bilo po dveh urah vroče, Mija pa ga je dvakrat opozorila, naj ne odpira zgornjega gumba na srajci, dokler se vsaj ne fotografirajo. Ko je fotograf končal, ga je odprl. Mija ga je videla, za trenutek počakala in odprla svojega. Simon se je zasmejal. Pozneje je za nekaj minut zaplesal z njo. Ko sta se vrnila k mizi, je Mija sezula čevlje pod prtom. Simon je enega z nogo potisnil bliže k njej. Leto po poroki je Simon ponovno odšel. Mijina mati je bila takrat še zdrava. Vsaj tako sta oba mislila.

V prvem mesecu mu je Mija pisala o službi in stanovanju, ki sta ga začela iskati. V drugem je napisala, da je mati nekaj dni preležala zaradi bolečin, vendar je zdaj bolje. Naslednje pismo je bilo krajše. Potem nekaj časa ni bilo nobenega. Novico je Simon dobil na ladji. Prebral jo je dvakrat. Mijina mati je umrla. Ni bilo ničesar, kar bi lahko naredil tisti večer. Vprašal je, kdaj bi se lahko izkrcal. Odgovor ni bil takojšen. Ko je lahko govoril z Mijo, je bilo že vse opravljeno: pogreb, dokumenti, materino stanovanje, sorodniki, stvari, ki jih je bilo treba odnesti, in stvari, za katere še ni vedela, kam z njimi. Na mizi pred njim je ostala skodelica, v kateri se je kava že ohladila.

»Zakaj mi nisi povedala prej, da je tako slabo?«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Nisem vedela.«

»Pisala si, da je bolje.«

»Takrat je bilo.«

Simon je držal slušalko.

»Lahko poskusim priti domov.«

»Kdaj?«

»Ne vem.«

Mija ni odgovorila.

»Vse sem uredila,« je rekla čez nekaj časa.

»Vem.«

»Ne, ne veš.«

Simon je stisnil slušalko.

»Prav.«

»Nisem tako mislila.«

Simon je pogledal skozi majhno okno prostora, iz katerega je govoril.

»Tudi jaz ne vem, kako si mislila.«

Govorila sta še nekaj minut. Ko je odložil slušalko, je pri vratih čakal človek, da pride na vrsto. Simon se je umaknil.

»Izvoli.«

Domov je prišel skoraj dva meseca pozneje. Mija ga je čakala. Objela sta se. Simon jo je držal dlje kot navadno. V stanovanju njene matere je bilo že skoraj prazno. Ostalo je nekaj posode, dve škatli knjig in stol, ki ga Mija ni hotela zavreči. Simon je stol pogledal.

»Kam ga bova dala?«

»Ne vem.«

Ni predlagal ničesar. Odnesel ga je. Stanovanje sta kupila na kredit. Mija je med njegovo odsotnostjo našla tri možnosti in dve zavrnila, še preden se je Simon vrnil. Tretjo mu je pokazala prvi teden po prihodu. Hodila sta iz sobe v sobo. Stanovanje ni bilo veliko. V kuhinji je bilo okno, skozi katero se je videl del sosednje hiše, v spalnici pa je bilo treba omaro postaviti samo na eno steno, ker drugje ni bilo dovolj prostora. Simon je ob zunanji steni opazil temnejši madež in s prstom pritisnil nanj. Mija je obstala. Madeža prej ni videla. Nekaj časa ga je gledala, potem odprla okno in rekla, da bo vprašala. Bila je bolj jezna nase kakor na stanovanje, vendar tega ni rekla.

»Koliko?« je vprašal Simon.

Mija mu je povedala.

»Veliko.«

»Ja.«

»Kredit?«

»Sem vprašala.«

Simon jo je pogledal.

»Že?«

Mija je zaprla okno.

»Samo vprašala.«

»Brez mene.«

»Nisem ga vzela.«

Simon je šel v drugo sobo. Mija je ostala pri oknu.

»Simon.«

Obrnil se je.

»Če bi čakala, da prideš, bi bilo mogoče stanovanje že prodano.«

»Lahko bi mi vsaj napisala.«

Mija je pogledala proti oknu.

»Nisem.«

Nekaj časa sta stala vsak v svoji sobi. Potem je Simon stopil nazaj.

»Pokaži mi še enkrat.«

Mija je vzela papirje iz torbe. Sedla sta za prazno mizo, ki jo je lastnik pustil v kuhinji. Čez dva tedna sta podpisala. Ko je Mija povedala, da je noseča, je Simon najprej vprašal:

»Si prepričana?«

Mija ga je pogledala.

»Sem.«

Simon je potreboval trenutek. Potem se je zasmejal. Mija tudi.

»Kdaj?«

Povedala mu je. Simon je začel računati.

»Ne računaj.«

Pogledal jo je.

»Samo—«

»Vem, kaj delaš.«

Nehal je. Naslednjih nekaj dni je večkrat odprl vrata sobe, v kateri še ni bilo ničesar. Enkrat ga je Mija našla tam.

»Kaj delaš?«

»Gledam.«

»Kaj?«

Simon se je ozrl po prazni sobi.

»Ne vem še.«

Mija je stopila k njemu. Stala sta pri vratih. Ivo se je rodil leta 1982. Simon je bil doma. V bolnišnici so mu otroka pokazali zavitega tako tesno, da je najprej videl samo obraz.

»Majhen je,« je rekel.

Mija je bila utrujena.

»Kaj si pa pričakoval?«

Simon ni vedel. Približal je prst. Ivo ga ni prijel, samo premaknil je roko. Simon je čakal.

»Ne bo še nič naredil,« je rekla Mija.

»Saj nič ne delam.«

»Čakaš.«

Simon jo je pogledal.

»Kako veš?«

Mija je zaprla oči.

»Ker te poznam.«

Simon je še nekaj časa stal ob postelji. Potem je sedel. Ko so prišli domov, je bila prazna soba drugačna, čeprav v njej ni bilo veliko več stvari kot prej. Posteljica, omarica, nekaj oblačil, plenice in stol iz stanovanja Mijine matere. Mija ga je postavila ob posteljico. Simon ga je opazil šele zvečer.

»Tukaj si ga dala.«

»Ja.«

Stopil je do stola in se usedel. Iz posteljice se je zaslišal kratek glas. Simon je vstal. Mija je prišla do vrat.

»Počakaj.«

Simon je obstal. Ivo se je premaknil in utihnil. Mija se je naslonila na podboj. Čez nekaj trenutkov je otrok spet zajokal. Tokrat je Simon šel k njemu.

X.

Ko je Ivo dopolnil eno leto, je že hodil ob pohištvu in padal pogosteje, kot se je Miji zdelo potrebno. Simon ga je neko dopoldne držal za obe roki in hodil z njim od kuhinje do dnevne sobe. Ivo je delal kratke korake, pri pragu dvignil nogo previsoko in se zasmejal, še preden je stopil čez.

»Ne vleci ga,« je rekla Mija.

»Ne vlečem ga.«

»Držiš ga.«

»Če ga spustim, bo padel.«

Mija je zlagala perilo.

»Bo.«

Simon jo je pogledal. Ivo je medtem izpustil eno njegovo roko. Simon ga je prijel nazaj.

»Vidiš.«

Mija je položila majico na kup.

»Enkrat ga boš moral spustiti.«

Simon je pogledal sina.

»Ne danes.«

Mija se je nasmehnila. Tistega leta je umrl Simonov oče. Ni bilo dolgo. Nekaj tednov se ni počutil dobro, potem je šel k zdravniku, nekaj dni pozneje v bolnišnico in od tam se ni več vrnil. Simon je bil doma. Sedel je ob njegovi postelji in mu prinesel očala, čeprav oče skoraj ni več bral.

»Tam jih daj.«

Simon jih je položil na omarico. Čez nekaj časa jih je oče iskal z roko.

»Saj so tukaj.«

Podal mu jih je. Oče jih je prijel, pogledal in položil nazaj.

»Kaj je?« je vprašal Simon.

»Nič.«

Simon je sedel. Oče je zaprl oči. Naslednji dan je govoril manj. Dva dni pozneje je umrl. Po pogrebu je mati nekaj časa pospravljala stvari, ki jih prej nikoli ni premikala. Očetov suknjič je ostal na obešalniku dlje kot druge obleke. Simon ga je nekoč videl, ko je prišel po mater.

»Še je tukaj.«

Mati je pogledala proti obešalniku.

»Je.«

Ni vprašal, kaj bo z njim. Ivo je rasel med Simonovimi odhodi in prihodi. Ko je bil Simon doma, ga je zjutraj včasih našel pri posteljici, preden se je Mija zbudila. Pozneje sta sedela na tleh in zlagala lesene kocke. Simon je gradil ravne stene, Ivo jih je podiral.

»Ne.«

Ko je Simon odšel, so dnevi tekli naprej. Mija je hodila po opravkih, obiskovala Simonovo mater in se dobivala s sodelavko, s katero je ostala v stikih tudi po rojstvu otroka. Doma je ostala, ko se je Ivo rodil. Sprva sta govorila o letu ali dveh, potem o vrtcu, potem nista več določala. Simonova plača je prihajala na račun, ki ga je vodila Mija. Plačevala je kredit, položnice, hrano, oblačila in vse tisto, česar Simon na ladji ni videl; ko je prišel domov, je navadno vprašal, koliko je še kredita. Mija mu je povedala. Naslednjič je vprašal ponovno.

»Manj,« je rekla.

»Koliko manj?«

Mija je šla po mapo. Nekoč se je vrnil po skoraj devetih mesecih. Ivo je imel štiri leta. Simon je odložil kovček v predsobi in pokleknil. Ivo je obstal nekaj korakov stran.

»No?« je rekel Simon.

Ivo ga je gledal. Mija je zaprla vrata.

»Ivo.«

Otrok je pogledal njo.

»Kdo je?«

Ivo je še nekaj trenutkov stal. Potem je rekel:

»Ati.«

Simon se je nasmehnil.

»Pridi.«

Ivo ni prišel. Pogledal je kovček.

»Kaj imaš?«

Simon je sedel na petah.

»Zate nič.«

Ivo ga je pogledal. Mija se je obrnila proti Simonu. Simon je odprl kovček.

»Skoraj nič.«

Iz njega je vzel majhen lesen avtomobil. Ivo je prišel bliže.

»To je avto.«

»Vidim.«

»Od daleč.«

»Kako daleč?«

Simon je hotel povedati ime kraja. Namesto tega je avtomobil položil na tla in ga porinil proti njemu. Ivo ga je ustavil z nogo. Čez eno uro je sedel Simonu v naročju. Ko je bil Ivo petleten, je znal voziti kolo brez pomožnih koles. Simon tega ni videl. Ko je prišel domov, mu je Mija rekla:

»Pokaži atiju.«

Ivo je pripeljal kolo iz kleti.

»Kaj?« je vprašal Simon.

Ivo je sedel nanj in odpeljal. Simon je ostal pri vhodu.

»Kdaj pa?«

»Pred tremi tedni,« je rekla Mija.

Ivo je naredil krog in se vrnil.

»Si videl?«

»Sem.«

»Hitro znam.«

»Prehitro.«

Ivo se je zasmejal in ponovno odpeljal. Simon je stopil za njim. Mija ga je prijela za rokav.

»Pusti.«

»Saj samo gledam.«

»Vem.«

Simon je obstal. Ivo je na koncu poti obrnil nekoliko preširoko, z nogo podrsal po tleh in se ujel. Simon ni šel za njim.

»V redu!« je zaklical Ivo.

»Vidim!«

Ivo je odpeljal naprej. Pri sedmih je šel v šolo. Simon prvega šolskega dne ni bil doma. Mija mu je v pismo dala majhno fotografijo: Ivo pred vhodom, torba nekoliko prevelika, ena naramnica zavita. Simon jo je nekaj časa nosil med papirji v predalu ob postelji, nato jo je spravil v denarnico. Istega leta se je Mija vrnila v službo. Prvi teden je prišla domov utrujena in je torbo pustila pri vratih.

»Kako je?« je vprašal Simon.

»Drugače.«

»Kaj so spremenili?«

»Skoraj vse.«

Simon je pogledal njeno torbo.

»Delo je pa isto.«

Mija ga je pogledala.

»Ne čisto.«

Naslednji večer je domov prinesla mapo. Sedela je za kuhinjsko mizo in pregledovala papirje. Simon je odprl hladilnik.

»Boš jedla?«

»Pozneje.«

»Kaj delaš?«

»Gledam, kako zdaj delajo.«

»Pa vprašaj.«

Mija ni dvignila glave.

»Sem.«

Simon je zaprl hladilnik.

»In?«

»Pokazali so mi.«

Simon je hotel nekaj reči, pa je odprl hladilnik še enkrat.

»Imava sir.«

»Dobro.«

Odrezal je dva kosa. Enega je položil pred njo. Mija ga je pojedla, ne da bi odložila svinčnik. Simonova mati je tisto jesen zbolela. Simon je odšel na ladjo, ko še ni kazalo, ali bo bolezen kratka ali dolga. Mati mu je pred odhodom dala vrečko hrane, kakor je to delala že leta.

»Ne nosi tega.«

»Vzemi.«

»Tam imamo hrano.«

»To ni isto.«

Simon je pogledal v vrečko.

»Kaj je noter?«

»Boš videl.«

»Zakaj mi ne poveš?«

»Ker lahko pogledaš.«

Simon jo je poljubil na lice.

»Pridi nazaj,« je rekla.

»Bom.«

Na ladji je čez nekaj tednov dobil sporočilo, da je slabše. Tokrat je lahko prišel domov. Mati je bila v bolnišnici. Bila je manjša, kot jo je pomnil z zadnjega obiska. Sedel je ob postelji.

»Si prišel.«

»Sem.«

»Kaj pa ladja?«

»Bo brez mene.«

Mati ga je pogledala.

»A lahko?«

Simon se je nasmehnil.

»Lahko.«

Ivo je prišel z Mijo naslednje popoldne. Stal je pri vratih sobe in ni hotel naprej. Mija ga ni silila. Simon je stopil do njega.

»Greš k babici?«

Ivo je pogledal posteljo.

»Spi?«

»Ne.«

Mati je odprla oči.

»Ivo.«

Fant je stopil dva koraka bliže.

»Živjo, babi.«

»Pridi.«

Prišel je do postelje. Mati je dvignila roko. Ivo jo je prijel. Ni vedel, kaj naj naredi potem. Simon je stal ob njem.

»A greš domov?« je vprašal Ivo.

Mati ga je pogledala.

»Še ne.«

»Kdaj?«

Mija je pogledala Simona. Simon ni rekel ničesar. Mati je premaknila Ivovo roko.

»Ko me bodo spustili.«

Ivo je prikimal. Ni je bilo več domov. Umrla je nekaj dni pozneje. Po pogrebu so šli k njej v stanovanje. Simon je odprl omaro, v kateri je še vedno visel očetov suknjič. Tokrat ga je vzel z obešalnika. V žepu je našel star račun, prepognjen na štiri dele. Odprl ga je. Ni vedel, zakaj ga je oče shranil. Položil ga je na mizo. Ivo je hodil po stanovanju in gledal stvari.

»A bo zdaj kdo tukaj živel?«

»Ne vem.«

»Ti?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Simon je zaprl omaro.

»Ker imamo svoje stanovanje.«

Ivo je prikimal. Čez nekaj časa je prišel v kuhinjo, kjer je Simon zlagal kozarce v škatlo.

»Ati.«

»Ja?«

Ivo je stal pri vratih.

»A je bilo babico strah?«

Simon je nehal zlagati. Pogledal ga je. Ivo je čakal. Simon je pogledal kozarec v roki.

»Ne vem.«

Ivo ni odšel.

»Nisi vprašal?«

Simon je počasi položil kozarec v škatlo.

»Ne.«

Ivo je pogledal proti odprti omari. Simon je ostal pri škatli.

Ivo je nekaj časa stal tam. Potem je prišel do mize in vzel star račun.

»Kaj je to?«

»Račun.«

»Od česa?«

Simon ga je obrnil.

»Ne vem več.«

Ivo ga je položil nazaj. Iz druge sobe je Mija vprašala, ali sta našla še kakšno škatlo. Simon je pogledal pod mizo.

»Eno.«

Vzel jo je. Ivo je šel za njim.

XI.

Ko se je Mija vrnila v službo, je prve tedne doma še vedno poskušala narediti vse tako kot prej, potem pa je nekega večera pustila neoprano posodo v koritu in rekla, da bo počakala do jutra. Simon jo je pogledal, ker tega pri njej ni bil vajen.

»Če te moti, jo pomij,« je rekla.

Pomil jo je. Naslednje jutro je Mija odšla nekoliko prezgodaj in se popoldne vrnila z mapo, ki je ni odprla, čeprav jo je položila na isti konec kuhinjske mize, kjer je nekoč puščala torbo pred Ivovim rojstvom. Spremenile so se ure, nekaj opravil in predvsem navada, da je bilo mogoče stvari narediti takrat, ko je bil zanje čas. Zdaj ga včasih ni bilo. Ivo je zjutraj iskal zvezek, ki ga je prejšnji večer pustil pod posteljo, Simon pa je, kadar je bil doma, hodil za njima po stanovanju in poskušal ugotoviti, kaj od njega pričakujeta, dokler mu Mija ni nekoč podala vrečke s smetmi in rekla, naj za začetek odnese to.

Odnesel jo je, potem se je vrnil in pomil skodelice, ki so ostale v koritu. Ni jih pomival tako kot Mija. Najprej je umil vse, potem jih je obrisal in postavil v omaro, pri omari pa opazil, da se vrata ne zapirajo povsem naravnost. Poiskal je izvijač in snel tečaj. Ko se je Mija vrnila, so bila vrata odprta, na pultu pa so ležali trije vijaki.

»Kaj je bilo?«

»Nič.«

Mija je odložila torbo.

»Potem je dobro.«

Simon jo je pogledal, vendar ni odgovoril. Do večera so se vrata zapirala brez špranje, naslednje jutro pa jih je bilo treba nekoliko močneje potegniti, da so se odprla. Ko je Mija vprašala, ali so bila takšna že prej, je rekel, da ne ve. Vedel je. Po zajtrku je spet vzel izvijač. Kredit je počasi kopnel, Ivo je preraščal oblačila, Mija se je vrnila med ljudi in načrte, Simon pa je odhajal za osem ali devet mesecev in se vračal za dva ali tri. Ob vsakem prihodu je bilo kaj premaknjeno, zamenjano ali večje, navadno toliko, da je to opazil šele drugi dan.

Nekoč je opazil, da Ivo ne potrebuje več pručke, da bi dosegel zgornjo polico v kopalnici. Drugič ni našel svojih copat, ker jih je Mija prestavila v omaro, ki je prej ni bilo. Na balkonu so stali lonci s paradižnikom, čeprav se ni spomnil, da bi se kdaj pogovarjala o paradižniku, na Ivovi mizi pa je ležala odprta budilka, ob njej drobni vijaki, razporejeni po robu zvezka.

»Kaj ji je?« je vprašal.

Ivo je sedel na tleh.

»Nič.«

Simon je pogledal odprto ohišje.

»Pa je delala.«

Ivo je skomignil. Simon je vzel enega od delov, ga obrnil in položil nazaj. Ivo je vstal in stopil k mizi. Nekaj časa sta gledala v budilko, potem je Simon vprašal, ali ve, kam pride vzmet, ki je ležala ob svinčniku. Ivo je rekel, da približno ve. Simon mu je rekel, da približno ne bo dovolj. Čez dobro uro je budilka spet tekla. Ko sta končala, je na mizi ostal majhen vijak. Ivo ga je dvignil.

»Ta je ostal.«

Simon je pogledal budilko.

»Vidim.«

»Kam gre?«

Simon jo je obrnil, še enkrat pogledal spodnjo stran in mu rekel, naj vijak spravi. Budilka je še naslednje jutro kazala prav. Ko je Simon ponovno odšel, je bila Mija že spet v službi, Ivo pa dovolj velik, da ga ni več zanimalo, kaj je oče prinesel v kovčku, še vedno pa je prišel pogledat, ko ga je Simon odpiral. Tokrat ni bilo ničesar zanj. Ivo je brskal med srajcami in vrečko, ki mu jo je pred odhodom dala Mija, potem je vprašal, ali bo kovček ostal doma.

»Ne.«

»Kdaj greš?«

Simon mu je povedal. Ivo je prikimal in odšel iz sobe. Na dan odhoda je prišel zjutraj v kuhinjo, še preden ga je Mija poklicala. Simon je pil kavo. Ivo si je nalil mleko in sedel nasproti njega. Nekaj časa sta bila tiho. Potem je Ivo vprašal, ali bo ladja ista kot zadnjič.

»Ne.«

»Poznaš koga?«

»Ne vem še.«

Ivo je pil mleko.

»Potem ne poznaš.«

Simon je pogledal čez rob skodelice.

»Verjetno ne.«

Ivo je prikimal. Na ladji Simon sprva ni poznal skoraj nikogar, čez nekaj tednov pa je imena že znal. Tistega večera je bilo morje mirno in zrak dovolj čist, da se je obzorje po sončnem zahodu še nekaj časa videlo kot tanka črta med vodo in nebom. Ko je prišel na most, je drugi oficir že pripravljal sekstant. Na mizi so bili navtični almanah, papirji in ura, ki jo je pred začetkom še enkrat preveril. Simon je pogledal ven.

»Bo šlo.«

Drugi oficir je prikimal. Stopila sta na krilo mostu. Prvo zvezdo je meril drugi oficir. Simon je stal ob njem, pogledal zapisani čas in višino ter ga pustil, da meritev ponovi. Pri drugi je vzel sekstant sam. Zvezdo je spustil proti obzorju, nekoliko popravil boben in počakal, da se je ob gibanju ladje ponovno dotaknila črte. Drugi oficir je povedal čas. Simon je odčital višino.

»Še enkrat.«

Ponovil je meritev in povedal številko. Drugi oficir jo je zapisal. Nato je prišel na vrsto Sirius. Simon ga je našel, dvignil sekstant in opravil enako kot prej. Drugi oficir je povedal čas, Simon višino. Meritev sta ponovila. Nato je sekstant podal njemu in stopil nekoliko vstran, da je lahko opravil še zadnjo. Čez nekaj minut sta bila spet na mostu. Iz zapisov sta izračunala položajnice in jih prenesla na karto. Niso se sekale natančno v eni točki. Simon je preveril račun, drugi oficir pa še enkrat čas ene od meritev. Napako sta našla v prepisani številki. Ko sta jo popravila, je Simon s svinčnikom označil položaj, dopisal uro in ravnilo odložil ob rob karte.

»Pospravi sekstant.«

Simon je ostal pri karti še toliko časa, da je preveril kurz. Potem je šel pogledat, kaj je za večerjo. Ko se je nekaj let pozneje vrnil, je na Ivovi mizi namesto odprte budilke našel tipkovnico in nekaj knjig, ki jih ni poznal. Ivo je sedel pred zaslonom. Simon je odložil kovček v svojo sobo, se preoblekel in se šele pozneje vrnil k njemu.

»Kaj delaš?«

Ivo mu je povedal in pokazal nekaj vrstic na zaslonu. Simon se je nagnil bliže. Besede je lahko prebral, iz njih pa ni znal sestaviti tega, kar se je ob pritisku na tipko zgodilo na zaslonu.

»In to naredi kaj?«

Ivo je pritisnil tipko. Na zaslonu se je nekaj spremenilo. Simon je pogledal sina.

»Ti si to naredil?«

»Ja.«

»Pokaži.«

Ivo mu je začel razlagati. Tokrat ga Simon ni ustavil. Po nekaj minutah ga je Simon ustavil in pokazal na vrstico. Ivo je povedal drugače. Pri tretji razlagi se je sam zapletel, nekaj izbrisal in poskusil znova.

»Zdaj ne dela,« je rekel.

Simon je sedel poleg njega.

»Prej je.«

»Vem.«

»Kaj si pa zdaj?«

Ivo je gledal zaslon.

»Ne vem.«

Simon se je naslonil nazaj. Čakala sta. Potem je Ivo ponovno začel tipkati. Iz kuhinje je Mija poklicala, da je večerja.

»Samo malo,« je rekel Ivo.

Mija ni odgovorila. Simon je še nekaj časa gledal zaslon, potem je vstal.

»Pridi, preden bo mrzlo.«

»Saj bom.«

Simon je šel v kuhinjo. Na mizi je bil krompir, solata in meso. Mija je sedela in čakala.

»Kaj sta delala?«

»Ne vem.«

Mija ga je pogledala.

»Nekaj z računalnikom.«

»Dela?«

»Ne.«

Iz sobe se je zaslišal Ivo.

»Dela!«

Mija je začela nalagati krompir na krožnike. Čez nekaj trenutkov je prišel tudi Ivo, sedel in segel po solati.

»Kaj je bilo?« je vprašal Simon.

Ivo je pogledal odprti računalnik, potem skodelico.

Ivo je skomignil.

»Ena stvar.«

»Katera?«

Ivo je že jedel.

»Potem ti pokažem.«

Simon je hotel vprašati še nekaj, vendar mu je Mija podala skledo. Vzel jo je.

»Koliko?«

»Kolikor boš.«

Naložil si je krompir in skledo podal sinu. Ivo si je vzel dva. Potem so jedli.

XII.

Novica je prišla med dopoldansko stražo, ko je Simon sedel v svoji kabini nad papirji, ki jih je nameraval podpisati že prejšnji večer, pa so ostali na robu mize, ker ga je pred večerjo poklical prvi oficir in se pozneje ni več vrnil k njim. Zjutraj je podpisal prvo stran, obrnil drugo in takrat je nekdo potrkal. Radijski oficir je odprl vrata samo toliko, da je lahko vprašal, ali sme vstopiti, v roki pa je držal list, ki ga Simon sprva ni pogledal.

»Pridi.«

»Nesreča.«

Simon je odložil pero. Radijski oficir mu je povedal ime ladje, ki ga je poznal, ljudi na njej pa ne, vsaj mislil je tako, saj je bilo ladij preveč in ljudje so se menjavali. Trčili so z jadrnico. Jadrnica je potonila, ljudi so pobrali iz vode, za zdaj ni bilo mrtvih. Povedal mu je še približen položaj in da je druga ladja ostala sposobna plovbe, potem pa je list položil na mizo.

Na njem ni bilo veliko. Ura, položaj, dve imeni ladij in nekaj kratkih stavkov. Pri dnu je bilo ime poveljnika, pod njim ime prvega oficirja. Simon je obe prebral, vendar mu nista povedali ničesar. List je položil poleg papirjev, ki jih je podpisoval, vprašal, ali je prišlo še kaj, in ko je radijski oficir odkimal, nadaljeval z delom. Pri tretji strani je pero obstalo. List z novico je obrnil, čeprav je vedel, da na drugi strani ni ničesar.

Popoldne je prišel prvi oficir zaradi tovora. Govoril je o razporedu za naslednji dan, Simon pa je medtem še enkrat pogledal ime na listu in ga vprašal, ali pozna ladjo. Prvi oficir jo je poznal in poznal je tudi enega od ljudi z nje. S prstom je šel po imenih in obstal pri prvem oficirju.

»Bil je na eni naši. Že dolgo nazaj.«

Simon je pogledal priimek.

»Takrat je bil tretji, se mi zdi.«

Prvi oficir je stal ob mizi in čakal, Simon pa je gledal ime, dokler se ni spomnil mladega človeka, ki je nekoč prišel prezgodaj prevzet stražo. Obraza se še ni spomnil dobro. Megle pa se je. List je prepognil po starem pregibu in ga odložil.

Prvi oficir je vprašal, ali naj jutri začnejo pri drugem skladišču.

»Pri drugem.«

»Jaz bi pri tretjem.«

Prvi oficir mu je pokazal ventil, zaradi katerega bi bilo pozneje manj prestavljanja. Simon je načrt obrnil proti sebi in ga še nekaj časa gledal.

»Dobro. Pri tretjem.«

Prvi oficir je vzel načrt in odšel.

O nesreči so naslednje dni prihajale posamezne stvari, kakor so po ladjah vedno prihajale novice o dogodkih, ki so se zgodili drugje. Vsi z jadrnice so bili rešeni, eden poškodovan, vreme pa je bilo dobro in morje mirno. Kaj se je zgodilo na mostu, še ni vedel nihče. Simon ni spraševal. Imeli so svoje delo in list je medtem izginil med druge papirje.

Nekaj tednov pozneje je drugi oficir pri večerji omenil, da naj bi bilo pred trkom na mostu nekaj zmede pri spremembi kurza. Govoril je električarju in verjetno niti ni opazil, da Simon posluša. Simon je odložil vilice.

»Kdo to pravi?«

Drugi oficir je pogledal proti njemu.

»Tako sem slišal.«

»Od koga?«

Povedal mu je. Simon je z vilicami premaknil kos krompirja na rob krožnika.

»To še nič ne pomeni.«

Drugi oficir je nekoliko skomignil.

»Samo povedal sem.«

»Potem samo povejte.«

Za mizo je za nekaj trenutkov postalo tiho. Električar je segel po kruhu, drugi oficir pa ni več govoril o nesreči. Simon je pojedel še nekaj grižljajev, odrinil krožnik in odšel, čeprav je na njem ostalo skoraj polovico večerje. Na hodniku je upočasnil pri stopnicah. Za njim se je iz salona spet zaslišal pribor.

Ni se vrnil. Naslednje jutro je drugega oficirja našel na mostu. Ta mu je podal vremensko poročilo in začel govoriti o vetru. Simon ga je pustil do konca, pogledal papir in šele potem rekel:

»Včeraj sem bil siten.«

Drugi oficir je za hip pogledal proti njemu.

»Saj je v redu.«

Simon je zložil poročilo.

»Ni bilo zaradi vas.«

Moški je prikimal. Ničesar ni dodal. Čez nekaj trenutkov sta že govorila o vremenu. Ko so prišle zanesljivejše informacije, je minilo dovolj časa, da se je na ladji o nesreči skoraj nehalo govoriti. Kopijo dela poročila je nekdo pustil v salonu med časopisi in starimi obvestili. Simon jo je opazil popoldne, vzel pa šele zvečer, ko je šel mimo in je bil prostor prazen.

Sedel je. V poročilu so bili zapisani časi, položaji in izjave z mostu. Pri spremembi kurza je prvi oficir presodil razdaljo drugače, manever pa je prišel prepozno in zmanjšal prostor med ladjo in jadrnico. Ko je postalo jasno, kaj se dogaja, ga ni bilo več dovolj. Za veliko ladjo trk ni pomenil veliko. Jadrnica je potonila. Njene ljudi so rešili, eden si je zlomil roko.

Simon je stran obrnil, prebral čase in izpovedi ter se nato vrnil k zapisu o razdalji. Ni pisalo veliko več. Na mizi je bila odprta škatla sladkorja. Zaprl jo je, poročilo položil nazaj med papirje in odšel. Pri stopnicah ga je mornar vprašal, ali naslednji dan ostanejo pri istem razporedu.

»Ostanemo.«

V kabini je imel na koledarju zapisano, da mora poklicati Mijo. Pogledal je uro. Bilo je prezgodaj. Slekel je srajco, jo obesil čez naslonjalo stola in legel. Tisto noč je spal. Zjutraj je prišel na most malo pred menjavo straže. Prvi oficir mu je pokazal položaj, vreme in ladjo, ki je bila daleč na njihovi levi strani. Simon jo je pogledal skozi daljnogled, nato še na radarju.

»Kaj boste naredili?«

Prvi oficir mu je povedal. Simon je še enkrat pogledal radar.

»Dobro.«

Ostal je ob njem. Prvi oficir je vnesel podatek v papirje, pogledal proti drugi ladji in se čez nekaj časa obrnil.

»Je kaj?«

»Ne.«

Simon ni odšel takoj. Šele ko je prvi oficir ponovno pogledal na radar, se je obrnil proti vratom. Pozneje je izvedel, da nekdanji tretji oficir nekaj časa ne bo mogel napredovati. Govorilo se je o letu, morda o več, vendar nihče na Simonovi ladji ni vedel natančno. Ob imenu je zdaj videl tudi mladi obraz z mostu v megli.

Spomnil se je tudi zajtrka naslednje jutro. Tretji oficir ga je vprašal, kako je vedel. Simon mu je odgovoril, da ni. Tisti večer je poklical Mijo. Povedala mu je, da so v službi spet dobili načrt, ki so ga morali popravljati zaradi podatkov, poslanih prepozno, potem je za nekaj časa odložila slušalko, ker ji je v kuhinji nekaj zavrelo. Ko se je vrnila, je nadaljevala tam, kjer je nehala.

Simon jo je poslušal.

»Si tam?«

»Sem.«

»Nič ne govoriš.«

»Saj govoriš ti.«

Mija se je zasmejala.

»Dobro.«

Čez nekaj trenutkov je poklicala Iva. Iz druge sobe se je zaslišalo, da prihaja, vendar ga še nekaj časa ni bilo. Mija je medtem povedala, da je kupila paradižnik, ki je bil znotraj skoraj bel, Simon pa jo je vprašal, zakaj ga je potem pojedla.

»Ker sem ga že narezala.«

Ivo je končno prišel do telefona in brez pozdrava začel pripovedovati o nečem, kar je naredil na računalniku. Govoril je hitro. Simon mu je sprva skušal slediti, potem je izgubil nit nekje pri programu, ki se ni obnašal tako, kot bi se moral. Ivo je govoril naprej.

Simon je sedel ob mizi, z eno nogo sezuto, drugo še v čevlju. Ko je Ivo končal, ga je vprašal, ali zdaj dela.

»Zdaj ja.«

»Dobro.«

»Ampak ne zaradi tega, kar sem mislil.«

Simon je pogledal proti oknu.

»Aha.«

Ivo je že govoril o nečem drugem.

XIII.

Ivo je bil v srednji šoli, ko je Mija nekega popoldneva prišla iz službe in že na stopnišču slišala glasbo. Vrata stanovanja so bila zaprta, pa je bilo vseeno mogoče razločiti bobne in glas, ki je v presledkih prešel v nekaj, kar se Simonu ni zdelo več petje. Sedel je v kuhinji, pred seboj je imel časopis, vendar ga ni bral. Ko je Mija odložila torbo, je s pogledom pokazal proti Ivovi sobi.

»Že dolgo?«

»Dovolj.«

Mija je odprla hladilnik, si natočila vodo in šla po hodniku. Čez nekaj trenutkov je bilo tiše. Ko se je vrnila, je Simon obrnil stran časopisa. Zvečer je Ivo pri večerji povedal ime skupine in dodal, da so prvi na neki lestvici. Simon imena ni poznal.

»Če so prvi, še ne pomeni, da je dobro.«

»Saj nisem rekel.«

»Meni tisto prej ni zvenelo kot glasba.«

Ivo ga je pogledal, potem vzel kruh.

»Meni je.«

Simon je že odprl usta, Mija pa je vprašala, kdo bo pojedel zadnji kos mesa. Ivo ga je vzel in čez minuto so govorili o nečem drugem.

Ko je bil Simon naslednjič doma, je na Ivovi mizi našel kaseto brez ovitka. Iskal je izvijač, za katerega je bil prepričan, da ga je pustil na polici, in ko ga ni našel, je kaseto vzel v roko, prebral dve besedi, napisani z Ivovo pisavo, ter jo vstavil v predvajalnik. Prvo skladbo je ustavil po manj kot minuti. Pri drugi je popravil zaveso, ki se je zataknila ob radiator, in jo pustil igrati. Tretja se je začela tiše. Sedel je na rob postelje, da bi si ponovno zavezal vezalko, in ostal sedeti še malo potem, ko jo je že zavezal. Ko je bilo skladbe konec, je predvajalnik izključil in kaseto pustil tam, kjer jo je našel.

Popoldne je Ivo pogledal kaseto, nato očeta.

»Si bil pri meni?«

»Iskal sem izvijač.«

»Ga ni tam.«

»Sem opazil.«

Ivo je še trenutek stal, potem odnesel šolsko torbo v sobo. O kaseti ni vprašal. Nekaj mesecev pozneje je Simon v pristaniškem mestu z dvema oficirjema stopil v galerijo, ker je zunaj deževalo in je bila do večerje še skoraj ura. Eden od njiju se je ustavil pred sliko in dolgo gledal vanjo. Simon je stopil bliže. Na ploščici ob okvirju je bilo ime, ki ga je poznal.

»Picasso,« je rekel drugi.

»Vidim.«

»No?«

Simon je gledal še nekaj časa.

»Ne vem, kaj naj z njo.«

»Mogoče ni treba nič.«

Simon je še malo gledal, nato stopil naprej. Šli so naprej. Oficir mu je pri naslednjih slikah povedal nekaj o obdobjih in o tem, kaj so slikarji počeli z obliko. Simon ga je poslušal in se pri eni sliki vrnil za dva koraka. Ko so prišli ven, je nehalo deževati. Simon je vprašal, ali gredo jest.

Doma je Ivo med Simonovimi vrnitvami postajal višji, vrata njegove sobe pa so bila vse pogosteje zaprta. Nekega večera je prišel enajst minut pozneje, kot so bili dogovorjeni. Simon je bil doma tretji dan. Slišal je ključ, pogledal na uro in počakal, da je Ivo stopil v dnevno sobo.

»Dogovor je bil ob enajstih.«

»Vem.«

»Pa je?«

»Avtobus ni prišel.«

»Pojdi naslednjič prej.«

Ivo si je sezul prvi čevelj in ga pustil ob vratih.

»Prejšnji tudi ni prišel.«

Simon je pogledal Mijo. Sedela je pri mizi nad načrtom, ki ga je prinesla iz službe.

»Res so danes nekaj spreminjali,« je rekla. »Obvestilo je bilo na postaji.«

Simon je nekaj časa gledal sina, potem uro.

»Aha. Potem sem jaz narobe vedel.«

Ivo je pobral čevelj, ki ga je pustil pri vratih.

Ko je odšel v sobo, je Mija še vedno gledala v načrt.

»Kaj?« je vprašal Simon.

»Nič.«

Čez nekaj trenutkov je s svinčnikom potegnila novo črto. Pri šestnajstih je Ivo računalnik že odpiral tudi takrat, ko je delal brezhibno, in ga včasih pustil na mizi razstavljenega tako dolgo, da je Mija med deli iskala prostor za krožnike. Simon ga je nekoč našel s pokrovom v naročju in dvema kabloma čez rob mize.

»Veš, kam to gre?«

»Približno.«

Simon je pogledal notranjost računalnika.

»Dobro.«

Ivo je dvignil glavo, ker je pričakoval še kaj.

»Kaj dobro?«

»Nič. Nadaljuj.«

Naslednje jutro računalnik ni delal. Ivo je pri zajtrku jedel brez besed. Simon je spil kavo, vstal in pri vratih obstal.

»Približno?«

Ivo ga je pogledal.

»Zelo približno.«

Simon se je zasmejal. Ivo malo pozneje tudi. Popoldne je računalnik spet delal. Tisto leto je Simon doma ostal nekoliko dlje.

Ivo je medtem končal srednjo šolo. O računalnikih je govoril hitro in včasih tako dolgo, da je Mija med večerjo vstala, pospravila svoj krožnik in se vrnila, on pa še ni končal. Simon ga je spraševal, kadar česa ni razumel, toda počasi se je navadil tudi na to, da odgovor ni vedno pomenil, da bo razumel več. Nekega večera sta bila sama. Mija je šla k sodelavki, Ivo pa je pogrel ostanek kosila in ga razdelil na dva krožnika.

»Kaj boš po šoli?« je vprašal Simon.

»Računalnike.«

»Kaj z njimi?«

Ivo je z vilicami razdelil kos mesa.

»Ne vem še. Nekaj bom.«

Simon je hotel vprašati naprej, pa je Ivo že vstal in odprl hladilnik.

»Kje je gorčica?«

Simon je pogledal na polico pred njim.

»Pred tabo.«

Ivo je zaprl hladilnik, vzel gorčico in sedel.

»Sem vedel.«

»Seveda.«

Jedla sta naprej. Čez nekaj časa je Ivo začel govoriti o programu, ki ga je hotel narediti, Simon pa ni razumel polovice besed. Tokrat ga ni prosil, naj začne znova. Vzel je še malo solate in poslušal, dokler Ivo sam ni prešel na nekaj drugega.

XIV.

Simon je še vedno odhajal za osem ali devet mesecev in se vračal za dva ali tri. Medtem je Ivo končal šolo, začel študirati in pozneje delati. Mija mu ob prihodu ni več naštevala vsega, kar se je zgodilo; nekaj je povedala pri kosilu, marsikaj je opazil sam. Nekoč je pri vratih zagledal ključ, ki ga ni poznal, in šele zvečer izvedel, da ima Ivo svoje stanovanje. Na balkonu je bilo vsako pomlad manj prostora, ker je Mija vedno našla še en lonec.

Prvo jutro doma je Simon navadno vstal prezgodaj, ker je telo še živelo po ladijskem času, si skuhal kavo in odprl okno, čeprav je Mija pozimi rekla, da spušča toploto ven. Drugi ali tretji dan je že vedel, kaj se zatika, kaj je treba odnesti v klet in kateri račun je Mija pustila na polici, da ga ne bi pozabila.

Na eni od ladij je bil drugi oficir mlad, tih in tako počasen pri odgovorih, da je Simon po prvem tednu sklenil, da mu manjka odločnosti. Ni mu rekel ničesar, le večkrat je ostal na mostu dlje, kot bi bilo treba, in še enkrat pogledal tisto, kar je mladenič že pregledal. Nekega večera ga je drugi oficir opozoril na ribiško ladjo in na komaj opazno spremembo na radarju. Simon je pogledal še enkrat, ukazal manjšo spremembo kurza in šele potem, ko je bilo mimo, vprašal, kdaj jo je opazil.

»Pred kakšno minuto.«

»Zakaj nisi prej rekel?«

Drugi oficir ga je pogledal.

»Saj sem.«

Simon se je spomnil glasu za svojim hrbtom, ravno ko je odgovarjal po telefonu. Takrat se ni obrnil.

»Dobro.«

Mladenič je prikimal. Simon je še nekaj minut ostal na mostu, potem odšel. Naslednje jutro je prišel šele proti koncu straže. Ivo je medtem začel zaslužiti svoj denar. Prvi računalnik, ki ga je kupil povsem sam, je bil dražji od hladilnika. Simon je to omenil enkrat; Ivo mu je povedal, koliko ur na dan dela z njim, in pri tem je ostalo. Pri nedeljskem kosilu je pozneje govoril o podjetju, ki je bilo staro komaj nekaj let in vredno več kot tovarna, ki jo je Simon poznal vse življenje.

»In koliko je potem to vredno?« je vprašal Simon.

»Danes toliko.«

»Jutri pa?«

»Lahko manj. Lahko več.«

Simon je hotel ugovarjati, potem pa je pogledal bankovec, ki ga je imel ob krožniku, ker ga je prej vzel iz žepa skupaj s ključi.

»Tega lahko dam na mizo.«

»Ja. Če ga vzamejo.«

Mija je prinesla juho.

»Juha se hladi.«

Ivo se je nasmehnil in Simon tudi. Ko je Ivo odšel, je bankovec še vedno ležal ob ključih. Simon ga je spravil v denarnico. Mija je v teh letih začela občasno hoditi s sodelavkami na oglede starih mestnih jeder in hiš, ki so jih obnavljali ali rušili. Simon je bil prvič nekoliko presenečen, ko mu je povedala, da ga v soboto ne bo doma. Bil je šele teden dni na kopnem in je domneval, da bosta šla dopoldne po nakupih.

»Kam greš?«

»V Gorico. Z Vesno in še dvema.«

»Danes?«

Mija je pogledala koledar.

»Danes je sobota.«

»Vem, kateri dan je.«

»Potem je danes.«

Simon je odprl predal, potem drugega. Mija ga je nekaj časa gledala, preden mu je s prstom pokazala proti čelu. Očala je imel na glavi. Ko jih je snel, je že oblačila plašč.

»Kdaj prideš?«

»Zvečer.«

»Dobro.«

Ko je odšla, je Simon šel po kruh, potem v klet in nazadnje sam po stvari, ki sta jih nameravala kupiti skupaj. V trgovini je pozabil detergent. Mija ga je zvečer prinesla iz majhne trgovine ob poti in na mizo položila fotografijo stare hiše z zelenimi polkni. Na hrbtni strani je bil s svinčnikom zapisan naslov in pod njim dve številki. Simon je vprašal, kaj pomenita. Mija je rekla, da nič več, ker je prvo meritev naredila narobe. Fotografije kljub temu ni vrgla stran.

»Poglej to okno.«

Simon je pogledal. Polkna so bila na eni strani nižje.

»Postrani je.«

»Ne to.«

Pokazala mu je kamnit okvir. Simon je pogledal še enkrat.

»Aha.«

Mija je fotografijo pustila na mizi. Naslednje jutro je bila še tam.

Na večjo poroko sta šla nekaj let pozneje. Simon ženina skoraj ni poznal; bil je sin Mijine sodelavke. Dvorana je bila polna, glasba dovolj glasna, da se je bilo pri mizi treba nagniti bliže, če si hotel kaj povedati. Simon je sedel med ljudmi, ki so se poznali bolje kot on, in prvih nekaj ur mu ni bilo neprijetno. Jedel je, govoril z moškim na levi o avtomobilih in se smejal ženski nasproti, ko je povedala, kako je zjutraj zaklenila moža na balkon, ker ni vedela, da je zunaj.

Pozneje so mize odmaknili. Ljudje so vstali skoraj hkrati. Nekdo je zaploskal, drugi so mu sledili, glasba je postala še glasnejša in čez nekaj minut je bilo na plesišču toliko ljudi, da se posameznih parov skoraj ni več videlo. Mija je nekaj časa sedela ob Simonu, potem jo je sodelavka prijela za roko.

»Greš?«

Mija je pogledala Simona.

»Pojdi.«

»Ti ne boš?«

»Pozneje.«

Mija je šla. Simon je ostal pri mizi, si nalil vodo in gledal ljudi, ki so se premikali med mizami in plesiščem, se vračali, ploskali ob pesmih, ki jih je očitno poznala cela dvorana, in dvigovali roke, ko jih je dvignil nekdo pred njimi. Nekaj časa je govoril z žensko nasproti, potem ji je nekdo odnesel stol. Ko je Mija prišla mimo, prepotena in nasmejana, ji je podal kozarec vode.

»Dobro?«

»Zelo.«

Spila je polovico in že jo je nekdo poklical nazaj. Simon ji je vzel kozarec iz roke, da ga ni odnesla s seboj. Čez nekaj časa se je moški na njegovi levi vrnil k mizi, sedel in rekel, da ne more več. Simon mu je natočil vodo.

»Ti si pameten,« je rekel moški. »Ti sploh nisi šel.«

Simon je pogledal proti Miji.

»Nisem.«

Moški je nekaj časa lovil sapo, potem pa spet vstal, ker je zaslišal pesem, ki jo je poznal. Simon se je zasmejal, ko ga je videl oditi. Domov sta se peljala pozno. Mija je sezula čevlje že v avtomobilu in jih držala v naročju. Govorila je o nevestini obleki, o sodelavki, ki je preveč pila, in o pesmi, pri kateri so vsi peli napačno besedilo. Simon jo je poslušal. Pri rdeči luči je vprašal, ali jo bolijo noge.

»Zelo.«

»Pa si plesala.«

»Sem.«

Luči so se zamenjale. Simon je speljal. Mija ga je nekoč našla v dnevni sobi pri skladbi, ki je sama ni poznala. Simon je sedel na kavču in imel časopis odprt na kolenih; stran je bila že nekaj časa ista.

»Kaj poslušaš?«

Povedal ji je.

»Od kdaj pa ti to?«

Simon je pogledal proti radiu.

»Ne vem.«

Mija je šla v kuhinjo. Skladba se je nadaljevala. Na morju je vse redkeje srečeval ljudi, starejše od sebe. Mlajši oficirji so uporabljali naprave, ki jih v njegovih prvih letih ni bilo. Simon je še vedno kdaj vprašal, kaj bi naredili, če bi ugasnile. Nekoč je sam napačno ocenil, koliko časa bodo potrebovali za prihod. Vreme se je spremenilo manj, kot je pričakoval, tok pa bolj. Prvi oficir mu je zjutraj pokazal nov izračun.

»Ne bomo tam ob šestih.«

»Kdaj?«

»Po osmih.«

Simon je pogledal podatke, nato svoj zapis od prejšnjega večera. Račun se je izšel tudi drugič. S svinčnikom je obkrožil tok, ki ga je bil prejšnji večer vzel iz napovedi.

»Sporočite osem trideset.«

»Osem?«

»Osem trideset. Če bomo prej, bodo zadovoljni.«

Prvi oficir je šel do radia. Simon je svoj včerajšnji čas prečrtal in zraven napisal novega. List je ostal na mizi do poldneva, ko ga je pospravil med druge papirje.

Ko se je tisto leto Simon vrnil domov, je Ivo prišel na večerjo. Pozneje so jedli sadje. Ivo je moral naslednje jutro zgodaj vstati in je odšel pred deseto. Mija je pospravila krožnike, Simon pa je odprl balkon, ker se mu je zdelo v stanovanju prevroče.

»Zapri,« je rekla Mija iz kuhinje.

»Samo malo.«

»Vedno je samo malo.«

Simon je pustil odprto še toliko časa, da je hladen zrak prišel do mize, potem je zaprl. Ko je šel mimo police, je poravnal fotografijo hiše z zelenimi polkni, ki je stala nekoliko postrani, in ugasnil luč.

XV.

V zadnjih letih na morju Simon ni več štel, koliko ladij je zamenjal. V pomorski knjižici so ostajali datumi, pristanišča in čini, v spominu pa so se ladje včasih pomešale, dokler se ni spomnil človeka, pokvarjene črpalke ali mize v salonu, ki je bila pritrjena nekoliko postrani. Na eno je prišel v dežju, na drugo sredi vročega popoldneva; nekje je prvi oficir govoril preveč, drugje skoraj nič. Po nekaj dneh je vedel, katera vrata se ponoči zaloputnejo, kje na mostu vleče in kdo pri predaji straže pove tudi tisto, česar ga nisi vprašal. Naprave so se spreminjale hitreje kot ljudje. Zaslonov je bilo več, papirja manj, Simon pa je še vedno vzel svinčnik, kadar je hotel kaj preveriti zase. Mlajši oficir mu je nekoč pokazal podatek na zaslonu in rekel, da je tam vse.

Oficir je pogledal zaslon.

»Kar potrebujemo.«

Simon je prikimal. Pozneje je isti podatek preveril še sam, list prepognil in ga vrgel v koš. Neko noč ni mogel spati in je šel na most. Morje je bilo mirno, vidljivost dobra, promet redek. Prvi oficir se je obrnil od radarja, ko ga je zaslišal.

»Je kaj?«

»Nič.«

Simon je obstal pri vratih, pogledal skozi steklo in že segel po kljuki.

»Lahko tudi ostanete,« je rekel prvi oficir.

»Zakaj?«

Prvi oficir je skomignil. Simon je šel nazaj v kabino, odprl knjigo in zaspal po dveh straneh, z očali na prsih. Doma ga Mija ob vrnitvah ni več spraševala, koliko časa bo ostal, dokler ni sam vedel. Med pogodbami je bilo včasih več mesecev. Takrat je uredil klet, zamenjal tesnilo na pipi in dvakrat prebarval isti del balkonske ograje. Drugič je kupil napačen odtenek, ker stare pločevinke ni vzel s seboj. Mija je popoldne obstala na balkonu in nekaj časa gledala ograjo.

»Drugačna je.«

»Malo.«

»Precej.«

Simon je pogledal pločevinko.

»Jutri bom popravil.«

»Pusti.«

Naslednje jutro jo je prebarval. Ivo je prihajal redkeje, vendar ne tako redko, da bi njegov prihod postal dogodek. Včasih je poklical iz avtomobila in vprašal, ali imajo kaj za jesti, drugič je prišel po stvar, ki jo je pri njih pustil pred meseci. Neko nedeljo je prinesel prenosni računalnik in ga med kosilom pustil zaprtega na stolu. Simon je pogledal proti njemu.

»Danes ne delaš?«

»Tudi jaz včasih jem.«

Mija je postavila solato na mizo in rekla, naj vsaj do kave pustita računalnik pri miru. Pozneje ga je Ivo odprl, ker je Simonu hotel pokazati kos pohištva za svoje stanovanje. Simon je pogledal fotografijo in rekel, da je prevelik. Ivo mu je povedal mere, Simon pa je na prtiček narisal sobo in pohištvo.

»Vidiš.«

Ivo je prtiček obrnil.

»Sobo imaš narobe.«

Simon je pogledal risbo, nato fotografijo.

»Res.«

Ivo je s prstom premaknil namišljeni kos pohištva na drugo stran pravokotnika.

»Zdaj gre.«

Simon je prtiček zmečkal in ga položil ob krožnik.

Na eni od zadnjih ladij je imel prvega oficirja, ki ni potreboval veliko navodil. Pri prihodu v pristanišče je Simon hotel hitrost zmanjšati prej, prvi oficir nekoliko pozneje. Simon ga je vprašal zakaj. Oficir mu je pokazal tok in veter, Simon je pogledal podatke, potem skozi okno in rekel: »Dobro. Poskusiva.« Ladja je prišla do priveza, vlačilci so opravili svoje in vrvi so šle na obalo. Ko je bilo končano, je prvi oficir odšel po svojem delu, Simon pa po svojem.

Nekega jutra doma se je pri obuvanju moral ponovno usesti, ker ga je zabolelo v križu. Mija mu je rekla, naj gre k zdravniku. Čez nekaj dni je bolečina minila in Simon ni šel. Ko ga je vprašala, je rekel, da bo šel, če se vrne. Mija je samo odložila očala na časopis. Čez nekaj tednov so ga poklicali za novo pogodbo in sprejel jo je. Zvečer je na posteljo zložil stvari za pot; bilo jih je manj kot nekoč in nobenega seznama ni več potreboval. Mija je medtem v kopalnici obešala brisače in ga vprašala, ali je vzel zdravila proti bolečinam.

»Nimam jih.«

»Potem jih kupi.«

»Bom.«

Naslednji dan jih je kupil skupaj z zobno pasto. Na ladji so dva dni čakali na tovor, enkrat se je pokvarila naprava za hlajenje, kuhar je tri tedne pekel kruh pretemno in nekdo je v pralnici pustil moder kemični svinčnik v žepu, tako da je bilo nekaj majic lisastih. Simonova ni bila med njimi. Na mostu so se menjavali prihodi, odhodi, piloti, vreme in papirji. Nekega jutra je drugi oficir prinesel dve kavi in eno postavil pred Simona.

»Brez sladkorja.«

Simon je vzel skodelico.

»Potem me že poznaš.«

Drugi oficir se je nasmehnil in šel nazaj k radarju. Pogodba se je končala nekoliko prej, kot je bilo zapisano. Zamenjava je prišla popoldne. Simon je predal papirje, povedal, kar je bilo treba povedati, in v kabini zaprl kovček. Na mizi je ostal kemični svinčnik, ki ni bil njegov; položil ga je ob telefon in še enkrat pogledal po prostoru. Na hodniku je srečal kuharja.

»Se še vidimo?«

»Če boš kruh manj pekel.«

»Potem težko.«

Simon se je zasmejal. Pri izhodu je pokazal dokumente, stopil na kopno in počakal na prtljago. Deževalo je. Kovček je potisnil pod nadstrešek in poklical Mijo.

»Prišel sem.«

»Kdaj boš doma?«

Pogledal je na uro.

»Zvečer.«

»Kruh kupi.«

»Bom.«

Ko je prišel domov, je imel v vrečki kruh in moker rob hlač. Mija ga je poljubila, vzela vrečko in vprašala, ali bo jedel. Kovček je ostal v hodniku do naslednjega jutra.

Čez nekaj tednov ga je poklical človek iz družbe in vprašal, ali bi bil čez dva meseca prost. Simon je pogledal koledar ob telefonu in rekel, da verjetno bo. Rekli so, da ga bodo poklicali. Niso ga. Pozneje je klical nekdo drug, vendar so potrebovali človeka prej, kot bi Simon lahko odšel. Potem je minil mesec, pa še eden. Mija je hodila v službo, Ivo prihajal na kosilo, Simon pa je zjutraj kupoval kruh, včasih skuhal kosilo in tri dni iskal majhen ključ, ki ga je nazadnje našel v žepu stare jakne.

Pomorska torba je ostala na zgornji polici omare. Nekega dne jo je snel, ker je iskal nekaj drugega, in vanjo odložil dva nova para nogavic, za katera v predalu ni bilo prostora. Čez čas jo je spet odprl. Nogavice so bile še tam. Vzel je ene, torbo zaprl in jo vrnil na polico.

XVI.

Prvo leto brez ladje se ni začelo z nobenim sklepom. Simon je še nekaj časa ob zvonjenju pogledal proti telefonu hitreje, kot je bilo treba, potem pa je bilo tega manj. Zjutraj je vstajal skoraj ob isti uri kot prej, šel po kruh in včasih še po časopis; če je Mija odhajala v službo pozneje, sta nekaj minut sedela skupaj v kuhinji, ona z očmi na uri, on pri drugi kavi. Ko je odšla, je pospravil skodelici, odprl okno in se lotil tistega, kar mu je prišlo pod roke.

V kleti je preložil škatle, ki jih ni nihče odprl več let, popravil polico in iz treh kozarcev vijakov naredil dva. Na balkonu je zamenjal desko pod enim od loncev. Mija je spremembo opazila zvečer, ko je zalivala rože.

»Kje je stara?«

»V kleti.«

Mija je pritisnila z nogo na novo desko.

»Kaj ji je manjkalo?«

»Nič. Ta je boljša.«

Mija ga je pogledala, nato zalila še zadnji lonec. Naslednji dan je Simon staro desko prinesel iz kleti in jo postavil ob steno. Pod lonec je ni vrnil. Tam je ostala do pomladi. Spomladi jo je Mija brez besede razžagala na dva krajša kosa in enega podložila pod zaboj z zemljo. Simon je opazil šele čez nekaj dni. Ni je vprašal, zakaj.

Ko je bilo doma manj stvari, ki so ga čakale, je začel po kruh hoditi po daljši poti. Včasih je zavil do tržnice, čeprav ni potreboval ničesar, drugič ob vodi, kjer je zjutraj sedelo nekaj istih ljudi. Nekatere je začel pozdravljati, ne da bi vedel, kako jim je ime. Eden je skoraj vsak dan hranil golobe pod tablo, na kateri je pisalo, naj jih ne. Simon se je nekajkrat ustavil ob njem, preden je neko jutro pokazal proti tabli.

»To ste videli?«

Moški je pogledal gor.

»Sem.«

Iz vrečke je stresel še nekaj drobtin.

»In?«

»Golobi ne berejo.«

Simon je pogledal tablo, nato golobe. Naslednjič je moškega samo pozdravil. Mija je še hodila v službo in nekaj časa se je to poznalo predvsem dopoldne. Ona je imela uro, telefon, sodelavce in stvari, ki jih je prinesla domov v torbi; Simon je imel seznam za trgovino, ki ga je včasih napisal in potem pustil na kuhinjski mizi. Ko jo je v enem tednu dvakrat poklical med službo, ker ni vedel, kateri jogurt kupuje, mu je tretjič pred odhodom na listek napisala znamko. Simon je kupil drugo.

»Ni bilo tistega.«

Mija je odprla hladilnik.

»Bila je. Zjutraj sem jo videla.«

»Popoldne je ni bilo.«

Postavila je jogurt na polico.

»Potem bova preživela.«

Ivo se je temu pri sobotnem kosilu smejal bolj, kot je bilo Simonu všeč, predvsem zato, ker mu je Mija povedala še za prejšnja dva jogurta.

»Dva,« je rekel Simon.

»Trije.«

»Eden je bil skoraj pravi.«

Ivo je pogledal lončke na pultu.

»Jaz bi pojedel vse.«

»Ti nisi merilo,« je rekla Mija in mu podala skledo s solato.

Pozneje sta z Ivom v dnevni sobi gledala zemljevid na računalniku. Po njem so se premikale oznake ladij in Simon je nekaj časa sledil eni, ki se skoraj ni premaknila.

»Ta stoji.«

»Čaka.«

»Ali pa je podatek star.«

Ivo je odprl drugo okno, pogledal čas in ga zaprl.

»Čaka.«

Simon je prikimal. Ko je Mija iz kuhinje vprašala, kdo bo odnesel smeti, je Ivo pogledal na uro in rekel, da mora iti. Simon je vzel vrečko, preden je Mija utegnila kaj reči. Čez nekaj mesecev je Mija med večerjo, ko je rezala kruh, povedala, da bo jeseni verjetno nehala delati. Simon je dvignil pogled.

»Čisto?«

Mija je nož pustila na deski.

»Kako pa drugače?«

»Mislil sem, ali si se že odločila.«

»Skoraj.«

Jedla sta naprej. Šele pozneje jo je vprašal, kaj bo potem počela.

»Ne vem še.«

Simon je odlomil kos kruha.

»Boš že kaj našla.«

Mija ga je pogledala.

»Tudi ti si.«

Ni vedel, ali se šali, ona pa je že vstala po vodo. Ko je jeseni res ostala doma, sta nekaj tednov drug drugemu hodila naproti ob napačnem času. Simon je bil vajen, da po zajtrku ostane sam, Mija pa, da odide. Prvi ponedeljek je ob devetih sesala, ko je bral časopis; naslednji dan je on začel vrtati v steno, ko je telefonirala nekdanji sodelavki. V sredo sta se pri kuhinjskem predalu oba stegnila po isti nož in Mija je roko umaknila nekoliko prehitro.

»Vzemi.«

»Ne, ti.«

Simon je zaprl predal.

»Saj ga ne rabim več.«

Mija se je zasmejala in vzela nož. V četrtek je po zajtrku oblekla plašč.

»Kam greš?«

»Ven.«

Simon je pogledal skozi okno. Deževalo ni.

»Dobro.«

Mija se je vrnila čez tri ure z vrečko jabolk in majhno knjigo o starih mestnih hišah. Povedala je, da je zgrešila avtobus in potem šla dve postaji peš, čeprav je Simon vedel, da je tam delala skoraj trideset let. Ko jo je vprašal, kako se lahko urbanist izgubi v lastnem mestu, je rekla, da se urbanisti izgubljajo drugje kakor drugi ljudje. Naslednji teden je šla spet, Simon pa je ob torkih začel hoditi dlje ob vodi. Čez čas nista več opazila, kdo je prvi odšel od doma. Nekega zimskega večera je Simon po večerji odnesel smeti. Zrak je bil jasen in hladen; pri zabojnikih je nekdo pustil star stol, ob njem razbito svetilko. Vrečko je vrgel v zabojnik in se že obrnil proti vhodu, ko je pogledal navzgor. Med strehami je bilo dovolj neba za nekaj svetlih zvezd. Eno je poznal takoj. Stal je z rokami v žepih še nekaj trenutkov, potem so se odprla vrata bloka.

Iz njih je prišla ženska s psom, ki ga je večkrat srečal na stopnišču.

»Dober večer.«

»Dober večer.«

Pes je potegnil proti travi. Simon je šel noter.

Dnevi so se napolnili z majhnimi opravili brez posebnega reda. Kruh je bil ob torkih v eni pekarni boljši kot ob ponedeljkih, moškega z golobi nekaj tednov ni bilo, Mija je na balkonu zamenjala dva lonca in se jezila, ker eden ni imel luknje na dnu, Ivo pa je neko nedeljo odpovedal kosilo in se naslednjo soboto pojavil brez napovedi. Simon je skuhal preveč testenin in jih jedel še naslednji dan. Včasih je pri čolnih zavohal mokro vrv ali je kovinski udarec vozička ob vrata za hip prinesel nazaj most, hodnik ali obraz človeka, katerega priimka se ni več spomnil. Do doma je bilo še nekaj ulic in kruh je nosil pod pazduho.

Nekega jutra je pri vodi našel klop mokro od nočnega dežja. Z robcem je obrisal toliko deske, da je lahko sedel, in gledal človeka na drugi strani poti, ki je popravljal kolo. Veriga mu je trikrat padla z zobnika. Četrtič je ostala. Moški je obrnil pedala, si obrisal roke ob hlače in odpeljal, Simon pa je še nekaj časa sedel, dokler ni začutil vlage skozi hlače. Vstal je, zložil robec z mokro stranjo navznoter in ga spravil v žep.

XVII.

Ivo je zdaj največkrat prihajal z avtom in skoraj vedno s telefonom v roki, vendar ga je pri vratih navadno spravil v žep. Nekega sobotnega dopoldneva je prišel prej, kot so ga pričakovali, in našel Simona na balkonu. Mija je bila na tržnici, Simon pa je z žico privezoval vejo paradižnika, ki se je pod dvema težkima plodovoma nagnila proti ograji. Ivo je odložil ključe na mizo, prišel do balkonskih vrat in nekaj časa gledal njegove roke.

»To bo počilo.«

Simon je žico še malo zategnil.

»Ne bo.«

»Žica, ata.«

Simon jo je pogledal. Na pregibu je bila že skoraj bela. Ni rekel nič, samo nekoliko jo je popustil, Ivo pa je šel v kuhinjo in odprl hladilnik. Ko se je Mija vrnila s tržnice, je bila veja privezana z vrvico, žica pa je ležala zvita na robu balkonske mize. Pri kosilu je Ivo govoril o podjetju, ki je v nekaj dneh izgubilo velik del vrednosti. Mija je vprašala, ali je kdo kaj ukradel, in Ivo ji je začel pojasnjevati, da denar pri takšnem padcu ne izgine tako, kot izgine iz denarnice. Simon je nekaj časa rezal meso in poslušal, potem pa ga je ustavil.

»Koliko?«

Ivo je povedal številko.

»In kdo ima zdaj ta denar?«

Ivo je z vilicami pobral košček krompirja, ki mu je padel na rob krožnika.

»Nihče ga nima tako.«

»Kako pa?«

Ivo je hotel odgovoriti, a je Mija že podala skledo s solato.

»Najprej jejta, potem lahko izgubita še preostalo.«

Ivo se je zasmejal. Simon ne takoj, potem pa tudi. Po kosilu mu je Ivo na računalniku pokazal graf; črta je šla strmo navzdol, ob njej so se ob premikanju kazalca menjavale številke. Simon je nekaj časa gledal, vprašal še dvakrat in nazadnje rekel, da so ljudje očitno imeli nekaj, kar je bilo včeraj vredno več kot danes. Ivo je rekel, da je to za začetek dovolj. Simon ni bil prepričan, ali ga pohvali ali se ga je naveličal.

Ko je Mija iz kuhinje poklicala, da pomivalni stroj spodaj pušča, sta šla oba pogledat. Ivo je snel spodnjo letvico, Simon je prinesel svetilko, potem sta deset minut ležala vsak na svoji strani stroja in ugibala, od kod prihaja voda. Našla nista ničesar. Naslednji dan je Mija poklicala serviserja.

O umetni inteligenci je Ivo prvič govoril mimogrede, potem pa vedno pogosteje, dokler nekega večera ni prinesel računalnika in Simonu pokazal, kaj vse že zna program narediti z besedilom. Simon je gledal stavke, ki so se pojavljali na zaslonu skoraj brez premora, in ga bolj kot hitrost zanimalo, od kod prihajajo.

»Kdo je to napisal?«

»Program.«

»Saj program ne ve.«

»Ne tako. Počakaj.«

Simon se je obrnil k njemu.

»Kateri način je to?«

Ivo je pomolčal, nato računalnik obrnil nekoliko proti sebi.

»Ne ve tako kot ti. Vzame ogromno besedil, išče vzorce in potem...« Ivo je z roko naredil kratek gib proti zaslonu. »Sestavi odgovor. Približno.«

»In če se nauči neumnosti?«

»Potem jo lahko tudi napiše.«

Simon je še enkrat pogledal zaslon.

»Lepo jo napiše.«

Ivo se je zasmejal. Mija je prinesla kavo in vprašala, ali bosta zdaj ves večer govorila s strojem. Ivo ji je rekel, da za zdaj govori predvsem z očetom, Simon pa je medtem v program napisal vprašanje o tipu ladijskega motorja, ki ga je poznal iz prvih let na morju. Odgovor je prebral počasi, se vrnil dve vrstici nazaj in s prstom pokazal na zaslon.

»Tega ni bilo.«

»Česa?«

»Tega dela.«

Ivo je preveril na telefonu, nato še drugje. Nekaj časa ni rekel nič.

»Ja. Tole si je izmislil.«

Simon je vzel skodelico.

»Pa lepo.«

Ivo je popravil vprašanje in poskusil znova. Drugi odgovor je bil boljši. Simon je pri eni povedi prikimal, pri naslednji odkimal, potem pa je Mija vprašala, ali kdo želi še kavo, in računalnik je ostal odprt med praznimi skodelicami. Takšni pogovori so prihajali skupaj z Ivom in odhajali z njim. Enkrat je pripovedoval o človeku, ki je na spletu prodajal nekaj, česar ni imel, drugič o podjetju, registriranem v eni državi, medtem ko je denar potoval skozi druge. Simon je navadno vprašal, kdo je podpisal, kdo odločil in kdo na koncu ni dobil svojega. Pri nekaterih stvareh je Ivo odgovor poznal, pri drugih ne.

»Ne vem.«

Simon je počakal, kakor da bo Ivo nadaljeval.

Ivo je pogledal odprti računalnik, potem skodelico.

»Mogoče kdo. Jaz ne.«

Simon je pustil pri miru. Mija je medtem imela svoje srede, ko je hodila na predavanja o mestu in stavbah, včasih še na ogled kakšne stare hiše, ob petkih pa je šla na kavo z nekdanjima sodelavkama. Enkrat je prišla domov pozneje, kot je rekla, in našla Simona pri hladni večerji. Ko jo je vprašal, zakaj ni poklicala, je slekla plašč in pogledala v torbo.

»Telefon imam tukaj.«

»To sem opazil.«

»Potem veš, zakaj nisem slišala.«

Simon ni bil zadovoljen. Mija je obesila plašč in šla v kuhinjo. Opravičila se ni. Simon je vedel, kdaj je ne bo, ni pa je več spraševal, kam gre vsakič. Tudi sam je imel poti, ki jih ni bilo treba razlagati. Moški z golobi se je nekega jutra spet pojavil ob vodi, nekoliko bolj sključen kot prej in z isto papirnato vrečko v roki.

»Dolgo vas ni bilo.«

Moški je pogledal Simona, kot da najprej preverja, ali govori njemu.

»Bolnica.«

»Aha.«

Nekaj drobtin je stresel pred klop.

»Zdaj?«

Moški je skomignil.

»Sem tukaj.«

Simon je sedel na drugi konec klopi. Čez nekaj minut so bili golobi povsod okoli njunih čevljev, govorila pa nista več.

Nekega popoldneva je Ivo prišel sam in bil tišji kot navadno. Telefon mu je dvakrat zazvonil, pa ga ni vzel iz žepa. Simon tega ni omenil. Mija je hotela priti do vtičnice za omaro v manjši sobi, zato sta jo z Ivom prestavila; bila je težja, kot je izgledala, in na polovici sta jo morala spustiti. Ivo je rekel, naj počaka, Simon pa je odgovoril, da čaka, čeprav je še vedno držal svojo stran nekoliko previsoko. Drugič je prijel nižje in omara je šla ob steno.

V kuhinji je Ivo spil skoraj ves kozarec vode, preden je rekel:

»V službi nekaj spreminjajo.«

Simon je počakal.

»Ne vem še, kaj bo.«

»S tabo?«

Ivo je prikimal. Simon je pogledal kozarec v sinovi roki.

»Kdaj boš vedel?«

»Drug teden. Mogoče.«

Simon je vstal in odprl hladilnik.

»Juha je še.«

»Lahko.«

Pogrel jo je. Ivo je jedel stoje ob pultu, čeprav mu je Simon dvakrat rekel, naj sede. O službi tisti dan nista več govorila. Čez dva tedna je Ivo povedal, da ostaja. Delo bo nekoliko drugačno, nekaj ljudi pa je moralo oditi. Za enega od njih je sam rekel, da je bil dober.

»Pa so ga dali stran?«

»Ja.«

Simon je hotel vprašati zakaj, vendar je Ivo že razlagal, kako bodo razdelili njegovo delo. Poslušal je do konca in šele potem vprašal, ali bo zato prihajal domov pozneje. Ivo je rekel, da najbrž nekaj časa. Mija je iz dnevne sobe rekla, da to pomeni, da bo spet jedel ob desetih zvečer, in pogovor je šel drugam.

Nekoč je Ivo pri kosilu trdil, da sodelavec laže zaradi koristi, ker se številke niso ujemale. Čez nekaj dni se je pokazalo, da je človek naredil napako in jo skušal skriti, ker ga je bilo strah. Ivo je to povedal med kavo in še vedno držal, da je imel skoraj prav.

»Skrival je,« je rekel Ivo.

»Je.«

»No.«

Simon je prijel skodelico, vendar ni pil.

»Ni isto.«

Ivo je pogledal telefon, ki je zavibriral na mizi, in ga obrnil z zaslonom navzdol.

»Zanj verjetno ne.«

Mija je vprašala, ali kdo želi čaj. Ivo je rekel, da ja, Simon ne. Pozneje je Simon Iva kdaj prosil, naj mu kaj poišče, ker je bil hitrejši, pri nekaterih stvareh pa je še vedno raje preveril sam. Zaradi podatka o stari ladijski nesreči sta nekoč skoraj četrt ure sedela vsak na svoji strani mize. Ivo je našel isto letnico na treh straneh, Simon pa je vztrajal, da je napačna.

»Tri strani.«

»Naj bodo tri.«

»Ata.«

»Išči naprej.«

Ivo je zavzdihnil, odprl še nekaj zadetkov in nazadnje našel arhivski zapis. Nekaj časa je gledal datum.

»Prav si imel.«

Simon se je nagnil bliže zaslonu, preveril letnico in se naslonil nazaj.

»Tokrat.«

Ivo ga je pogledal.

»To si moral reči?«

Simon se je zasmejal.

»Sem.«

Ko je Ivo zvečer odšel, je na mizi pozabil polnilec. Simon ga je našel naslednje jutro med drobtinami od zajtrka in ga poklical.

»Pusti ga tam. Imam drugega.«

»Koliko?«

»Ne vem. Dovolj.«

Simon je polnilec odložil v predal, kjer so bili že trije kabli, za katere ni vedel, čemu služijo. Predal se ni zaprl. Potisnil ga je še enkrat, nato izvlekel prvi kabel, ki mu je prišel pod roko, in ga položil na polico. Predal se je zaprl.

XVIII.

Pomorsko knjižico je našel, ko je iskal garancijo za star sesalnik. Mija je rekla, da mora biti nekje med papirji v spodnjem predalu, in Simon je iz njega najprej potegnil mapo z računi, navodila za televizor, dve stari zavarovalni polici in prazno kuverto, ki jo je kljub temu odprl. Knjižica je ležala čisto zadaj, stisnjena ob les. Bila je temnejša, kot jo je imel v spominu, robovi pa so bili na nekaj mestih mehki.

Garancije ni našel. Ko je Mija prišla mimo, je pogledala papirje po mizi in sesalnik v hodniku.

»Saj je prestar.«

Simon je dvignil glavo.

»Kaj?«

»Sesalnik. Garancije že dolgo ni več.«

Nekaj časa jo je gledal.

»Zakaj jo potem iščem?«

Mija je skomignila.

»Ti si začel.«

Odnesla je sesalnik iz hodnika, Simon pa je zložil police in račune nazaj. Knjižica je ostala na mizi. Odprl jo je približno na sredini. Žigi, datumi vkrcanja in izkrcanja, pristanišča, podpisi, čini. Nekateri odtisi so bili še ostri, pri drugih se je črnilo razlezlo v papir. En mesec je moral prebrati ob oknu. Ko je videl leto, se je spomnil ventilatorja v kabini, ki je ponoči ropotal in ga je bilo treba udariti ob stran, da je za nekaj časa utihnil. Človeka iz sosednje kabine se ni mogel spomniti po imenu.

Obrnil je nekaj strani nazaj. Kadet. Tretji oficir. Drugi. Prvi. Pozneje kapitan. Pisave so se menjavale, prav tako žigi, in na nekaterih straneh je bilo prostora komaj še za podpis. Simon je s palcem poravnal list, ki se je zvijal proti sredini. Mija je prišla po očala.

»To še imaš?«

»Očitno.«

Vzela jih je s police in odšla. Simon je obrnil stran. Pri nekaterih datumih je Simon vedel, kaj je bilo doma, še preden se je spomnil ladje. Pri enem je bila Ela še tam. Pri drugem je bil Ivo star tri leta. Med dvema vpisoma je umrl njegov oče. O Mijini materi v knjižici ni bilo ničesar, prav tako ne o njegovi. Med dvema žigoma je lahko minilo nekaj, česar na papirju ni bilo.

Knjižico je zaprl, potem jo je skoraj takoj odprl pri prvih straneh. Fotografija je bila majhna, obraz ožji, lasje gostejši. S prstom je potegnil čez plastiko, ker je na njej videl svetlejšo liso. Ni bil prah. Knjižico je premaknil stran od okna in lise ni bilo več.

Zazvonil je telefon. Ivo je vprašal, ali je pri njih ostal njegov polnilec. Simon je odprl predal.

»Je.«

»Ne vrzi ga stran.«

»Zakaj bi ga?«

»Ker ne veš, kateri je.«

Simon je pogledal druge kable v predalu.

»Tvojega vem.«

Na drugi strani je bilo za hip tiho.

»Dobro. Jutri pridem.«

Simon je odložil telefon, skuhal kavo in prazno kuverto odnesel med papir. Pri oknu je preveril nebo, ker je dopoldne napovedovalo dež. Šele ko se je vrnil v kuhinjo, je spet sedel h knjižici. Ni je več pregledoval po vrsti. Nekaj strani je preskočil, k drugim se je vrnil. Pri enem vpisu se je spomnil prihoda domov, odhoda ne; pri drugem obratno. Poskušal je iz pristanišča in datuma sestaviti ladjo ali obraz, pa včasih ni prišlo nič. Prvič je stran še enkrat pogledal. Drugič jo je obrnil.

Našel je obdobje, ko je bil doma skoraj pet mesecev. Pogledal je letnico in se spomnil, da se je Mija takrat vrnila v službo, Ivo pa je že hodil v šolo. Tistega leta je umrla tudi njegova mati. Prst je nekaj časa držal ob spodnjem datumu, ker je zakrival del žiga. Potem ga je umaknil in prebral pristanišče.

Proti koncu je bilo vpisov manj. Papir je bil svetlejši in manj obrabljen. Pri zadnjem datumu se je spomnil dežja, kovčka pod nadstreškom in telefona v roki, še preden je prišel do podpisa.

»Kruh kupi.«

Nasmehnil se je in knjižico zaprl. Naslednji dan je Ivo prišel po polnilec. Našel ga je na mizi poleg knjižice, jo vzel v roke in odprl.

»Kaj je to?«

»Pomorska knjižica.«

»Tvoja?«

Simon ga je pogledal.

»Ne, sosedova.«

Ivo se je zasmejal in obrnil nekaj strani.

»Koliko ladij pa je bilo?«

Simon je segel po polnilcu in ga položil ob sinove ključe.

»Ne vem.«

»Nikoli nisi preštel?«

»Ne.«

Ivo je še malo listal, potem mu je zazvonil telefon in stopil je k oknu. Knjižico je pustil odprto na mizi. Simon jo je zaprl, da se strani ne bi vihale. Po Ivovem odhodu je ostala tam do naslednjega dne, ko jo je prestavil na polico, ker je Mija potrebovala prostor za svoje papirje.

Čez kakšen teden jo je vzel s police, odprl prvo in zadnjo stran ter jo brez listanja položil v mapo z dokumenti. Mapa se ni zaprla. Ven je vzel navodila za televizor, ki ga že nekaj let niso več imeli, in jih odnesel med papir. Tokrat se je mapa zaprla. Simon jo je vrnil v spodnji predal.

Sesalnik je čez dva dni spet obstal. Simon ga je obrnil na bok, snel spodnji pokrov in okoli krtače našel navito vrvico. Mija je prišla do vrat, ko jo je že vlekel ven s kleščami.

»Kaj pa garancija?«

Simon ni dvignil glave.

»Ni je.«

»Vem.«

Pokrov je privijačil nazaj in pritisnil stikalo. Sesalnik je stekel. Mija ga je odpeljala v dnevno sobo, Simon pa je na tleh našel vijak, ki ga je spregledal. Nekaj časa ga je držal na dlani, nato ga spravil v žep. Zvečer ga je našel med kovanci in ga položil na kuhinjsko polico.

XIX.

Pomorska knjižica je ostala v spodnjem predalu. Simon je nanjo nekajkrat naletel, ko je iskal druge papirje, vendar je ni več vzel ven. Prišla je zima, potem pomlad, Mija je na balkon postavila nove lonce in se jezila nad zemljo, ki jo je veter nosil po ploščicah, Ivo pa je neko nedeljo prinesel pecivo, ki ga nihče od njih ni posebej maral. Pojedli so ga v dveh dneh.

Simon je dopoldne še vedno hodil po kruh in ob vodi, le počasneje kot pred nekaj leti. Moškega z golobi nekaj časa ni videl. Ko se je spet pojavil, je sedel na klopi brez papirnate vrečke. Simon je sedel na drugi konec.

»Danes nič?«

Moški je pogledal proti tlom.

»Pozabil.«

Čez nekaj minut je priletel golob, obstal pred njima in odletel.

»Zaman je prišel,« je rekel moški.

Simon se je zasmejal. Moški tudi. Potem sta sedela naprej. Tistega poletja je bilo več vročih dni zapored. Mija je zjutraj spuščala rolete na sončni strani, Simon pa jih je popoldne dvigoval prezgodaj in jih je ona spet spustila. Tretji dan je šla mimo njega, potegnila trak navzdol in ni rekla nič. Zvečer sta sedela na balkonu; z ulice so prihajali motorji, glasovi in ropot posode iz odprtega okna nekje pod njima.

»Jutri bo spet,« je rekla Mija.

»Vročina?«

»Ja.«

Simon je prikimal in segel po kozarcu. Nekega dne je v trgovini po glasu prepoznal človeka, s katerim sta pred mnogimi leti nekaj mesecev plula skupaj. Obraz je prišel šele potem. Stala sta ob polici z moko in poskušala ugotoviti, katerega leta je bilo; eden je rekel eno, drugi drugo, nato sta oba nehala računati.

»Kapitan,« je rekel moški.

»Ne več.«

Podala sta si roko.

Moški je spravil moko v voziček in odšel. Simon je šele pri blagajni opazil, da nima kruha, in se vrnil ponj. Miji je o srečanju povedal zvečer, ko je iskala sir v hladilniku.

»Danes sem srečal enega z ladje.«

»Katere?«

Simon je odprl usta, potem jih zaprl.

»Ne vem več.«

Mija je našla sir.

»Potem je bilo dolgo nazaj.«

Položila ga je na pult in vzela paradižnik.

Nekaj dni pozneje se je Simon zbudil pred Mijo. V kuhinji je nalil vodo v grelnik, na mizi pa našel račun od prejšnjega dne in njena očala. Račun je obrnil. Na drugi strani ni bilo ničesar. Zunaj je smetarsko vozilo počasi šlo po ulici in se ustavilo pred sosednjim blokom. Ko je grelnik kliknil, je nasul kavo v skodelico, sedel in nekaj časa poslušal vodo v kopalnici. Ko je zaslišal vrata omare, je vstal in iz omarice vzel še eno skodelico.

»Si že dolgo pokonci?« je vprašala Mija, ko je prišla v kuhinjo.

»Ne.«

Sedla je in si popravila lase.

»Danes morava po zemljo.«

»Za lonce?«

»Ja.«

Simon je pogledal proti balkonu.

»Saj jo imajo.«

»Premalo.«

Natočil ji je kavo.

»Dobro.«

Po zajtrku sta šla po zemljo. Simon je rekel, da bo ena vreča dovolj, Mija je vzela dve in na koncu sta kupila dve. Doma sta ju pustila ob balkonskih vratih do popoldneva. Čez nekaj tednov je Simon med hojo ob vodi prehitel žensko z otroškim vozičkom. Otrok je metal koščke žemlje golobom, ženska pa mu je vsakič znova umaknila roko od roba. Pri semaforju je Simon šel naprej.

Doma je Mija na balkonu presajala rože. Ena vreča zemlje je bila prazna, druga skoraj.

»Ena bi bila dovolj?«

Simon je pogledal vreči.

»Skoraj.«

Mija mu je podala lopatko.

»Drži.«

Držal jo je, dokler ni z obema rokama poravnala zemlje okoli korenin.

Ivo je tisto jesen prišel z novim telefonom in težavo iz službe. Telefon je položil ob krožnik, čeprav ga je Mija že večkrat prosila, naj ga med kosilom pusti drugje. Ko je zasvetil zaslon, ga je obrnil navzdol, ni pa ga pospravil. Nekdo je pripravil pravilne podatke in iz njih naredil napačen sklep. Razlagal je med kosilom, Simon pa ga je poslušal, dokler ni Mija vprašala, kdo hoče še krompir. Simon je dvignil krožnik, Ivo ne, potem pa je nadaljeval tam, kjer je ostal.

Ko je končal, je Simon vprašal:

»Kaj boš naredil?«

»Ne vem še.«

Simon je razpolovil krompir.

»Boš že.«

Ivo ga je za hip pogledal, potem segel po vodi. Pozimi je Simon nekega večera stal pri oknu in gledal, ali sneži. Ni. Na steklu je bil njegov odsev jasnejši od ulice, zato se je premaknil vstran. Mija je iz dnevne sobe vprašala:

»Je kaj?«

»Nič.«

Zagrnil je zaveso in sedel na kavč. Mija je obrnila stran v knjigi. Nekaj časa je poslušal šelestenje papirja, potem segel po daljincu in ga prestavil z enega konca mize na drugega.

Spomladi je dopolnil osemdeset let. Ivo je hotel rezervirati mizo v restavraciji, Mija pa je vprašala Simona, kaj bi rad.

»Nič posebnega.«

»To ni odgovor.«

»Doma.«

Ivo je po telefonu ugovarjal, da osemdeset let ni navaden rojstni dan.

»Zame je,« je rekel Simon.

»Kako je lahko?«

»Samo enkrat ga imam.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»To nima nobenega smisla.«

»Dobro.«

Na koncu so jedli doma. Ivo je prinesel torto, Mija je skuhala kosilo, prišla sta še dva človeka, ki ju je Simon poznal dovolj dolgo, da ni bilo treba ves čas govoriti. Svečke so bile štiri, vsaka za dvajset let, ker Ivo ni hotel kupiti osemdesetih. Simon jih je upihnil v dveh poskusih.

»Slabo,« je rekel Ivo.

»Ti poskusi.«

Ivo se je zasmejal.

»Bom. Čez petintrideset let.«

Mija je rezala torto. Prvi kos se ji je pri prestavljanju na krožnik prelomil in polovica kreme je ostala na nožu. Pogledala ga je, z nožem pobrala kremo in jo položila nazaj na kos, kakor da je tako nameravala. Ivo se je zasmejal. Eden od gostov se je nato začel smejati zaradi nečesa, kar je rekel Ivo, in se moral prijeti za rob mize. Simon ni slišal začetka, pa se je ob njegovem smehu zasmejal tudi sam. Ko so odšli, je Ivo odnesel prazne steklenice, Mija je zložila krožnike v pomivalni stroj, Simon pa je pod mizo našel košček papirnatega traku s škatle za torto in ga vrgel v koš. Ivo je še enkrat prišel iz hodnika, ker je pozabil telefon, ga vzel s police in odšel.

Pozneje je Simon stopil na balkon. Večer je bil jasen in še hladen; na ulici je nekdo govoril po telefonu, dlje stran je zalajal pes. Položil je roke na ograjo in pogledal navzgor. Sirius je našel hitro. Gledal ga je nekaj časa. Zvezda je bila tam, kjer jo je pričakoval.

Za njim so se odprla balkonska vrata.

»Te zebe?«

Simon se je obrnil.

»Malo.«

»Pridi noter.«

Simon je šel za njo. Mija je zaprla vrata, ker je v dnevno sobo vlekel hladen zrak.