Poglej še enkrat
I.
Ko je Jože tisto jutro prišel v kuhinjo, je Špela stala ob odprtem hladilniku in z eno roko držala vrata, z drugo pa stekleničko z mlekom, ki jo je že drugič pogrela in potem pustila, da se ohladi. Izidor je v sobi jokal s presledki, kakor jokajo majhni otroci, kadar so že utrujeni tudi od lastnega joka, na mizi pa je med dvema skodelicama ležal listek z uro pregleda pri zdravniku, ki ga je Špela prejšnji večer trikrat prestavila z enega mesta na drugo, da ga zjutraj ne bi iskala.
»Spet ima vročino,« je rekla, še preden jo je Jože vprašal. »Sedemintrideset osem. Pred pol ure je imel manj.«
Jože je odložil torbo na stol in šel v sobo. Izidor je ležal na hrbtu, odejo je z nogami odrinil do roba posteljice, lica je imel rdeča, roke pa hladne. Ko se je Jože sklonil k njemu, je za trenutek nehal jokati in ga pogledal s tisto užaljenostjo, ki jo imajo otroci do odraslih, kadar se jim dogaja nekaj, česar odrasli očitno ne znajo ustaviti. Jože mu je položil dlan na čelo, čeprav je vedel, da s tem ne bo izvedel nič natančnejšega od termometra.
»Greva,« je rekel, ko se je vrnil v kuhinjo.
Špela je zaprla hladilnik. »Pregled imava ob desetih.«
»Ne bosta čakala do desetih.«
»Jože, nima niti osemintrideset.«
»Vem. Ampak ponoči je dvakrat bruhal, zdaj noče piti in vročina gre gor. Poklical bom.«
Špela ga ni ustavljala. Zadnji dve noči je spala po kosih, ker se je Izidor prebujal skoraj vsako uro, in odločitev, ki bi jo še prejšnji večer mogoče vzela kot njegovo nepotrebno naglico, ji je tisto jutro prišla prav. Medtem ko je Jože telefoniral, je otroku pripravila oblačila, nato pa sedla za mizo in prvič od prejšnjega večera spila kavo do konca.
V ambulanti so bili pred njimi trije otroci. Jože je po prvih desetih minutah vprašal sestro, ali jih lahko zdravnik pogleda prej, ker Izidor ne pije, sestra pa mu je mirno povedala, da zdravnik ve, kdo čaka, in da jih bo poklical. Jože se je vrnil na klop. Špela se je nasmehnila, ne da bi ga pogledala.
»Kaj?«
»Nič.«
»Potem se ne smej.«
»Samo gledam, kako težko ti je, kadar ne moreš ničesar urediti.«
Jože je hotel odgovoriti, vendar je Izidor v njenem naročju začel nemirno obračati glavo in oba sta pogledala k njemu. Čez nekaj minut jih je sestra poklicala. Zdravnik je otroka pregledal, vprašal, koliko je pil, poslušal pljuča in povedal, da za zdaj ne vidi nič nevarnega, vendar naj pazita na tekočino in vročino. Če bo slabše, naj prideta nazaj. Jože je vprašal, kaj pomeni slabše. Zdravnik mu je povedal dovolj konkretno, da si je lahko zapomnil.
Na poti domov je Izidor zaspal v Špelinem naročju. Takrat otroški sedeži še niso bili nekaj, o čemer bi ljudje govorili tako kot pozneje, in Jože je vozil počasneje, kot je bilo treba, predvsem v ovinkih, kjer se je otrokova glava nagnila na stran. Špela je z eno roko držala sina, z drugo pa naslon sedeža.
»Vidiš,« je rekla čez čas. »Ni bilo treba delati panike.«
»Nisem delal panike.«
»Ne, ti nikoli ne delaš panike. Ti ukrepaš.«
Po glasu je vedel, da ga draži. »In sva šla. Zdaj veva.«
»Zdaj veva, da bi lahko šla ob desetih.«
Jože se je zasmejal. »Če bi šla ob desetih, bi mi pa rekla, zakaj nisva šla prej.«
»Verjetno.«
To je bilo med njima tedaj dovolj. Nista potrebovala zmagovalca za vsako majhno stvar, čeprav je Jože rad imel odgovor in je Špela rada videla trenutek, ko ga ni imel. Ko sta prišla domov, je Izidor spal še skoraj dve uri, popoldne je začel piti in zvečer je imel manj vročine. Naslednje jutro je sedel na kuhinjskih tleh in z leseno žlico tolkel po omarici, dokler mu je Špela ni vzela. Jože je pred odhodom v službo rekel, da je očitno ozdravel, Špela pa, da tega ne bo ugotovil po hrupu, ampak po termometru. Žlico mu je potem vrnila sama.
Na sodišču ga je čakal spis, ki ga je prejšnji večer pustil odprtega na polovici. Šlo je za spor, ki po vrednosti ni bil velik, ljudem v njem pa je pomenil skoraj vse. Dva brata sta po očetovi smrti ostala vsak na svoji strani hiše in že tretje leto dokazovala, kdo ima pravico uporabljati dovoz, ki je bil dovolj širok za en avtomobil in preozek za njun spor. V spisu so bile fotografije, stari načrt, pogodba, dve izjavi sosedov in dopis, v katerem je eden od bratov drugega obtožil, da je ponoči premaknil tri kamne za približno dvajset centimetrov.
Jože je fotografije položil drugo ob drugo. Na eni je bil dovoz posnet poleti, na drugi pozimi, na tretji pa tako od blizu, da ni bilo mogoče vedeti, kje na zemljišču sploh je. Prebral je zapisnik zadnje obravnave in pri eni izjavi naredil črto ob robu. Priča je najprej rekla, da se je po poti vedno vozilo do zadnjega dela hiše, nekaj strani pozneje pa, da po očetovi bolezni skoraj nihče več ni vozil tam. Protislovje samo po sebi ni pomenilo veliko; časovno je lahko bilo oboje res. Jože je zato poiskal, na katero obdobje se nanaša vsaka poved, in črto izbrisal.
Takšno delo mu je ustrezalo. Ne zato, ker bi imel rad spore, ampak ker so ljudje v spis prinesli vse, kar se jim je zdelo pomembno, njegova naloga pa je bila ugotoviti, kaj od tega res nekaj spremeni. Včasih je bila odločilna ena beseda v pogodbi, drugič datum, tretjič stvar, ki je ni omenil nihče, dokler je ni pokazala fotografija. Jože ni verjel, da je zaradi tega pametnejši od ljudi pred njim. Imel je samo prednost, da spor ni bil njegov.
Pred poldnevom je prišel starejši kolega in ga vprašal, ali gre na kavo. Jože je pokazal na spis in rekel, da mora najprej končati. Kolega je pogledal fotografije.
»Še vedno tista pot?« je vprašal kolega. Ko je Jože prikimal, je dodal: »Jaz bi jo najraje zaprl obema in pustil, naj se potem prepirata, kdo jo bolj pogreša.«
Jože je odkimal. »Potem bosta oba tožila zaradi zapore in namesto enega spora bomo dobili dva.«
»Vsaj za statistiko bo dobro,« je rekel kolega.
Jože se je zasmejal in šel z njim. V lokalu čez cesto sta stala ob pultu, ker so bile mize polne. Kolega je govoril o sodniku iz drugega oddelka, ki je v obrazložitvi trikrat zapisal napačen datum, Jože pa ga je poslušal samo napol, ker se je spomnil, da mora popoldne kupiti nov termometer; staremu se je pokrov baterije že dolgo slabo zapiral. Ko se je vrnil v pisarno, je to zapisal na rob koledarja, potem pa nadaljeval s spisom.
Obravnava je bila naslednji teden. Brata sta sedela vsak ob svojem pooblaščencu in se skoraj nista pogledala. Ko je Jože vprašal starejšega, zakaj je postavil kamne ob rob poti, je odgovoril, da zato, ker je zemljišče njegovo. Mlajši je takoj rekel, da ni, in začel govoriti čez njega. Jože ju je ustavil, vendar ne ostro.
»Če bosta govorila oba, bom na koncu vedel manj kot zdaj.«
Mlajši je hotel še nekaj dodati, njegov odvetnik pa se ga je dotaknil po roki. Jože je najprej pustil govoriti starejšemu. Moški je povedal precej več, kot je bilo treba, tudi o očetovem pogrebu, denarju za streho in kosilnici, ki je po delitvi ostala pri bratu. Jože ga ni ustavil pri prvem odmiku. Šele ko se je zgodba začela tretjič vračati k kosilnici, ga je vprašal, kdaj je prvič postavil kamne.
Moški je povedal datum. Mlajši brat ga je popravil za skoraj leto dni.
»Kako veste?« je vprašal Jože.
»Ker se je takrat rodila moja hči. Tisti dan sem pripeljal ženo iz porodnišnice in nisem mogel z avtom do vrat.«
V prostoru je prvič nastala tišina, ki ni bila posledica Jožetovega opozorila. Starejši brat je pogledal proti mizi. Jože je vprašal, ali je to res. Moški je rekel, da so bili kamni tam že prej, samo ne na istem mestu. Po nekaj dodatnih vprašanjih je postalo jasno, da nobena od fotografij ne kaže prvotnega položaja in da bo treba pogledati še nekaj drugega, preden bo mogoče odločiti.
Po obravnavi je zapisnikarica rekla, da bi ju najraje zaprla v hišo skupaj za en teden, pa bi se morala dogovoriti. Jože ji je odgovoril, da bi po enem tednu verjetno dobili še kazenski spis. Pospravila je papirje in se zasmejala.
Jože tistega dne ni odločil. Ni ga motilo, da mora počakati. Manjkalo je nekaj, kar je bilo mogoče preveriti, in kadar je bilo tako, je znal biti potrpežljiv. Razlika med čakanjem in neodločnostjo se mu je zdela jasna: čakaš, dokler lahko dobiš podatek, ki ga potrebuješ; ko ga imaš, odločiš.
Popoldne je šel po termometer. Kupil je dražjega od tistega, ki ga je imel v mislih, ker mu je prodajalka rekla, da hitreje izmeri temperaturo. Doma ga je Špela vzela iz vrečke, prebrala navodila in vprašala, zakaj potrebujejo termometer, ki meri deset sekund hitreje, če imajo enega otroka in ves večer časa.
»Ker stari ne dela dobro.«
»Stari dela.«
»Pokrov odpada.«
»Pokrov lahko zalepiš.«
Jože je vzel škatlo nazaj. »Lahko ga vrnem.«
Špela ga je pogledala, nato pa škatlo spet vzela. »Ne. Zdaj ga hočem. Če sva že bogata.«
Izidor je sedel v svojem stolu in z obema rokama tolkel po mizici. Špela je odprla novi termometer in ga položila pred njega, Jože pa ga je takoj odmaknil, preden bi ga otrok spravil v usta. Špela je rekla, da je to prva pametna odločitev, ki jo je sprejel ves dan.
»Kako veš, kakšne sem sprejel v službi?«
»Ne vem. Govorim o tistih, ki jih vidim.«
Pozneje, ko je Izidor zaspal, sta sedela v dnevni sobi. Špela je z nogami pod sabo brala revijo, Jože pa je imel na kolenih časopis, ki ga že deset minut ni obrnil. Povedal ji je za brata in kamne, ne podrobno, samo toliko, da je razumela, zakaj se je ob kosilu spomnil na nekaj drugega. Špela ga je vprašala, ali že ve, kdo ima prav.
»Ne še,« je rekel Jože. »Oba imata nekaj, česar drugi nima, in oba govorita, kot da je ravno tisto odločilno.«
Špela se je nasmehnila. »To mora biti zate naporno. Sedeti pri večerji in še ne vedeti, kdo ima prav.«
Jože je pogledal čez rob časopisa. »Bom vedel. Samo še ne danes.«
Špela se je nasmehnila in nadaljevala z branjem.
Čez dva dni je dobil podatek, ki ga je čakal. Ni rešil vsega, vendar je dovolj jasno pokazal, kako se je pot uporabljala pred očetovo boleznijo in kaj se je zgodilo pozneje. Jože je sedel skoraj do sedmih, ker je hotel obrazložitev dokončati, preden gre domov. Ko je napisal zadnji odstavek, ga je še enkrat prebral, popravil dve besedi in podpisal.
Na hodniku je bila večina luči že ugasnjena. Pri izhodu ga je vratar vprašal, ali je danes zadnji, Jože pa je rekel, da upa, da ne, ker bi to pomenilo, da je nekdo ostal čez noč. Zunaj je deževalo. Odprl je dežnik in šel proti avtomobilu, pri tem pa pomislil, da mora Špeli povedati, da je zdaj že izvedel, kdo ima prav. Ne zato, ker bi jo primer zanimal, ampak ker ga je pred dvema večeroma dražila.
Ko je prišel domov, je bila kuhinja temna. Iz dnevne sobe je prihajala svetloba televizije. Špela je sedela na tleh ob kavču, Izidor pa je spal na njej, z obrazom obrnjenim proti njenemu vratu. Z eno roko ga je držala pod hrbtom, z drugo pa poskušala doseči kozarec na mizi, ne da bi ga prebudila. Jože je odložil torbo in ji podal kozarec.
»Si ugotovil?« je tiho vprašala.
»Kaj?«
»Kdo ima prav.«
Jože je slekel mokri suknjič in ga obesil čez stol. »Sem.«
»Dobro.«
Ni vprašala, kdo. Jože ji tudi ni povedal. Sedel je na drugi konec kavča in nekaj časa gledal televizijo brez zvoka. Izidor se je v spanju premaknil, Špela ga je popravila na rokah in Jože ji je pomagal, da sta ga odnesla v posteljico. Ko sta se vrnila, je na mizi ostal novi termometer, še vedno v odprti škatli, in poleg njega listek z navodili, ki jih nobeden ni več potreboval.
II.
Primer je prišel k Jožetu nekaj mesecev pozneje, v času, ko je Izidor že hodil ob pohištvu in je bilo treba vse, kar se je dalo odpreti, zavezati, prestaviti ali zapreti. V službi je bilo drugače. Tam stvari niso uhajale iz predalov same od sebe; nekdo jih je vanje položil, nekdo jih je poimenoval in nekdo je moral na koncu povedati, kaj od tega je mogoče uporabiti. Jože je bil dovolj dolgo sodnik, da ga prvi vtis ni več nosil, in še dovolj mlad, da je verjel, da bo z dovolj natančnim delom mogoče večino pomembnih napak ujeti, preden postanejo odločitev.
Obtoženi Branko Kralj je imel dvainštirideset let, manjšo avtomehanično delavnico in obraz človeka, ki je bil na fotografijah vedno videti nekoliko bolj jezen, kot je bil v resnici. Očitali so mu, da je pozno zvečer pred skladiščem napadel nekdanjega poslovnega partnerja, ga udaril s kovinskim predmetom in mu vzel torbo z denarjem, ki ga je ta tistega dne dvignil za plačilo dobavitelju. Poškodbe so bile resne, ne smrtne. Napadeni moški storilca ni videl dovolj jasno, da bi ga zanesljivo prepoznal, je pa povedal, da je po glasu in postavi pomislil na Kralja, s katerim sta se tisti teden sprla zaradi dolga.
Samo to ne bi bilo dovolj. V bližini je nekdo videl Kraljev avtomobil, ena od prič je slišala prepir, naslednje jutro pa so pri preiskavi našli predmet, na katerem so bile sledi, ki so se ujemale z dogodkom. Jože je ob prvem branju spisa večkrat odložil svinčnik, ker se mu ni bilo treba vračati nazaj in popravljati časovnega zaporedja. Dokazi so se zlagali. Ne popolno, toda dovolj dobro, da je bila vsaka nova stran bolj podobna potrditvi prejšnje kot njenemu popravku.
Zagovornik je bil starejši od Jožeta in je imel navado, da je v dvorani govoril počasi, na hodniku pa hitro. Pred eno od obravnav ga je ujel pri avtomatu za kavo in vprašal, ali je še enkrat pogledal zapisnik o preiskavi. Jože je rekel, da ga je. Zagovornik je vprašal, ali ga je res pogledal še enkrat, nato pa, ko ga je Jože prosil, naj pove, kaj konkretno misli, omenil samo čas: kdaj so policisti vstopili in kdaj je prišla odredba.
»To boste povedali na obravnavi,« je rekel Jože.
»Seveda. Samo poglejte še enkrat.«
Preden je odšel, je zagovornik dodal, naj Jože ne išče, ali je Kralj kriv, ker je ta odgovor očitno že našel, ampak naj pogleda, kako so prišli do tistega, kar so našli. Jožetu stavek ni bil všeč, ker je predpostavljal nekaj, česar si ni hotel priznati: da je odgovor res že sestavil. V dvorano je šel nekaj minut pozneje in si pred začetkom zapisal dve uri, eno pod drugo.
Na obravnavi se je izkazalo, da zapisniki niso tako čisti, kot so bili videti ob prvem branju. Policista sta bila pred delavnico prej, kot je izhajalo iz enega dokumenta. Eden je povedal, da so čakali na formalno dovoljenje, drugi pa, da so zaradi možnosti odstranitve dokaza vstopili že prej. Tožilec je vztrajal, da je bilo ravnanje nujno in da je bila odredba že na poti. Zagovornik je vprašal, ali pomeni »na poti« isto kot »izdana«. Policist je odgovoril, da ne ve, kaj je bilo tisti trenutek v pisarni človeka, ki jo je pripravljal.
Jože je hotel uro klica, uro prihoda, uro vstopa in uro, zapisano na odredbi. Ko jih je imel pred seboj, se je med njimi odprlo manj kot pol ure. V običajnem dnevu bi bilo to malo. V postopku je bilo dovolj, da se je vse, kar je bilo prej videti ravno, nekoliko nagnilo.
Med odmorom je ostal v dvorani. Če bi predmet našli pol ure pozneje, bi bil isti predmet. Na njem bi bile iste sledi in povedal bi isto o dogodku. Samo pot do njega bi bila drugačna. To ga je jezilo bolj, kot je hotel pokazati. Ni imel rad napak, ki niso spremenile tega, kar se je zgodilo, vendar so spremenile to, kaj smeš z dogodkom narediti.
Zagovornik je predlagal izločitev dokaza. Jože ni odločil takoj, ampak je zahteval dodatno dokumentacijo o odredbi in komunikaciji tistega večera. Potreboval je papir, ki ga še ni imel.
Doma je tisti večer našel Špelo na tleh ob kuhinjski omarici. Vse lonce je zložila na mizo, ker je Izidor odkril, da se vrata odprejo, če dovolj dolgo vlečeš za ročaj. Otrok je sedel sredi kuhinje in tolkel z leseno kuhalnico po pokrovu. Špela je rekla: »Tvoj sin.« Jože pa ji je odgovoril, da je takrat, ko naredi kaj pametnega, vedno njun.
Jože je poskusil zapreti omarico z gumijastim varovalom, ki ga je kupil prejšnji teden. Izidor je počakal, da je končal, potem prijel za vrata in jih ob prvem potegu odprl. Špela je pogledala Jožeta in rekla: »Odličen sistem.« Jože je varovalo snel, ga obrnil in čez nekaj minut vrata niso več popustila. Izidor jih je dvakrat potegnil, potem izgubil zanimanje.
Med večerjo je Špela opazila, da je Jože tišji. Povedal ji je samo toliko, da imajo dokaz, ki veliko pove, mogoče pa do njega niso prišli tako, kot bi smeli. Špela ga je vprašala, ali je človek to naredil. Jože je najprej rekel, da to ni vprašanje, na katero ji lahko odgovori, potem pa vendarle dodal: »Verjetno je.«
Špela ga je pogledala. »To pa ni isto.«
Jože je skoraj odgovoril, da je v tem primeru zelo blizu istemu, vendar se je ustavil. Špela ni mislila pravno. Samo slišala je razliko med besedama.
Naslednji dan je prišla dokumentacija. Vstop je bil opravljen pred odredbo, razlogi, s katerimi so pozneje pojasnjevali nujnost, pa niso bili zapisani tako, kot bi Jože pričakoval, če bi bila nevarnost odstranitve dokaza res neposredna. Lahko je verjel policistu, da je hotel zavarovati dokaz, in hkrati videl, da postopek ni bil tak, kot bi moral biti.
Jože je šel do starejšega kolega, ki je sedel v pisarni z odprtim oknom in jedel jabolko nad košem. Povedal mu je, da brez tega dokaza ostane premalo. Kolega je odgovoril, da potem pač ostane premalo.
»Človek je najbrž naredil,« je rekel Jože. »Če bi gledal samo to, kar se je zgodilo v delavnici, skoraj nimam dvoma.«
Kolega je odložil jabolko. »Skoraj nimaš dvoma ni standard, po katerem lahko spregledaš način, kako je dokaz prišel v spis.«
Jože je sedel. »Saj vem. Samo še vedno se mi zdi noro, da dokaz, ki je v resničnem svetu resničen, v postopku skoraj izgine zato, ker so ga dobili narobe.«
»Ne izgine,« je rekel kolega. »Samo ti ga ne smeš uporabiti, kot da je do njega prišlo po pravilih. To ni ista stvar.«
Jože je pogledal skozi okno. »Ampak če je naredil, je naredil. Način, kako smo to izvedeli, tega ne spremeni.«
Kolega ga je nekaj časa gledal. »Resnice ne spremeni. Spremeni pa to, kaj sme država z njo narediti. Če so hoteli, da jo uporabiš, bi morali do dokaza priti tako, kot je treba.«
Jože je hotel reči, da s tem kaznujejo napačnega človeka, kolega pa ga je prehitel. »Ne omejuješ samo njega. Omejuješ tudi nas. Policijo, tožilstvo, sebe. Če lahko dokaz uporabiš zato, ker si dovolj prepričan, da je človek kriv, potem pravilo velja samo takrat, ko ga ne potrebuješ.«
Jože ni odgovoril. Stavek se mu ni zdel moder; zdel se mu je neprijetno preprost.
Dokaz je izločil. Postopek se je nadaljeval z manj trdnimi tlemi. Priče so ostale, spor med moškima je ostal, avtomobil je ostal v zgodbi, toda tisto, kar je prej držalo posamezne dele skupaj, ni bilo več pred njim kot dovoljen dokaz. Na koncu ni bilo dovolj za obsodbo.
Pri razglasitvi ni govoril o nedolžnosti v vsakdanjem pomenu besede. Povedal je, kaj je bilo dokazano in česa ni bilo mogoče dokazati v zahtevani meri. Oškodovanec je ves čas gledal naravnost vanj. Ko je Jože končal, je moški vstal tako hitro, da je stol udaril ob klop za njim. Na hodniku je Jože pozneje skozi vrata slišal samo ponavljajoče se vprašanje: kako je to mogoče.
Zagovornika je srečal naslednje jutro pri stopnicah. Moški ni bil zmagoslaven. Vprašal ga je, ali je jezen nanj, ker mu je rekel, naj pogleda še enkrat. Jože je odgovoril, da je to njegovo delo. Zagovornik je prikimal. »Tudi vaše.«
Jože ga je gledal, ko je šel po stopnicah navzdol. Razumel je, da ga ni prosil, naj najde luknjo, skozi katero bi lahko spravil Kralja, ampak mejo, čez katero sodišče ne sme samo zato, ker je na drugi strani odgovor, ki se mu zdi pravi. Razumevanje pa ni odstranilo neprijetnosti.
Tisti večer je doma našel Špelo na tleh dnevne sobe, kjer je sestavljala majhno leseno polico za Izidorjeve stvari. Ko je stopil skozi vrata, mu je rekla, naj se je ne dotika. Jože ni rekel ničesar, samo pogledal je stranico. Špela ga je opazila. »Kaj?«
»Obrnjena je.«
Špela je primerjala luknje z navodili in zavzdihnila. »Sovražim, ko imaš prav.«
»Ne vedno.«
»Ne pretiravaj z novostmi.«
Sedel je na tla in ji pomagal odviti štiri vijake. Ko sta polico postavila ob steno, ga je vprašala, kaj se je zgodilo v službi. Jože ji je povedal, da dokaza ni smel uporabiti in da brez njega ni imel dovolj.
»Pa misliš, da je naredil?«
»Mislim.«
»Bi lahko odločil drugače?«
Jože je odgovor poznal. »Lahko bi.«
Špela je počakala.
»Ne bi pa smel.«
Izidor se je v sosednji sobi oglasil. Jože je šel k njemu in ga vzel iz posteljice. Otrok mu je položil glavo na ramo in skoraj takoj nehal jokati. Jože ga ni takoj položil nazaj, čeprav je vedel, da ga bo tako težje navaditi na spanje brez nošenja. Hodil je z njim po sobi, dokler se ni popolnoma umiril.
Naslednje jutro je bila polica nekoliko postrani, ker tla niso bila ravna. Jože je pred odhodom poiskal kos tankega kartona in ga potisnil pod eno nogo. Špela ga je iz kuhinje vprašala, ali mora res zdaj. Jože je rekel, da zdaj. Polica se ni več zibala.
V pisarni ga je čakal nov spis, v katerem ni bilo ničesar o Kralju ali dokazu, ki ga ni smel uporabiti. Kljub temu je od tistega primera pri vsakem naslednjem nekoliko bolj pazil ne samo na to, kaj posamezen podatek dokazuje, ampak tudi na to, ali ga sme sploh položiti na tehtnico. Zaradi tega ni postal manj odločen. Postal je težje prepričljiv, in prav to mu je v naslednjih letih prineslo sloves človeka, katerega odločitve so redko padle zaradi stvari, ki bi jih lahko preveril prej.
III.
Ko je bil Izidor star sedem let, je nekega septembrskega popoldneva prišel iz šole z listom, ki ga je ves čas poti domov držal prepognjenega v žepu. Jože ga tisti dan ni pričakal; domov je prišel šele malo pred šesto in našel sina na tleh dnevne sobe, kjer je z žogo iz zmečkanega papirja meril med dvema stoloma, Špela pa je v kuhinji rezala čebulo in ga vsake toliko opozorila, naj ne zadene steklene omare.
»Pokaži očetu,« je rekla, ko je Jože odložil torbo.
Izidor je iz žepa potegnil list, ga poravnal ob kolenu in mu ga podal. Šola je zbirala prijave za nogometni krožek. Spodaj je bil prostor za podpis staršev, nad njim pa z velikimi črkami napisano, da so mesta omejena.
»A lahko?«
Jože je prebral uro. Dvakrat na teden po pouku, občasno tekma v soboto. Pogledal je Špelo.
»Mene ne glej,« je rekla. »On je vprašal.«
Jože je sina vprašal, ali sploh zna igrati nogomet. Izidor je odgovoril, da seveda zna. Ko ga je Jože vprašal, na katerem mestu igra, je rekel, da povsod, kar je Jožetu povedalo približno toliko, kot je pričakoval.
Podpisal je. Izidor je list vzel, kakor da je z njim dobil nekaj precej večjega od dveh popoldnevov na teden, in ga položil na polico ob vhodu, da ga naslednje jutro ne bi pozabil. Čez deset minut je že govoril o nečem drugem.
Prvi trening je bil na igrišču za šolo. Jože je prišel nekaj minut prej in stal ob ograji z drugimi starši, ki so sprva gledali svoje otroke, nato pa začeli govoriti med seboj. Izidor je bil manjši od večine fantov, vendar hiter. Žogo je lovil tudi takrat, ko zanjo ni imel nobene možnosti, in ko je prvič zadel majhna vrata brez mreže, je pogledal proti ograji, dokler ni našel očeta. Jože mu je dvignil roko. Izidor je takoj stekel naprej.
Na poti domov je govoril o trenerju, dveh fantih, ki že igrata v klubu, in o čevljih, ki jih nujno potrebuje, ker navadne superge na mokri travi drsijo. Jože mu je rekel, da bo najprej še nekajkrat šel na trening. Izidor je vprašal, koliko je nekajkrat. Jože je odgovoril, da več kot enkrat in manj kot toliko, da bo zaradi slabih čevljev padel. Izidor s takšno številko ni bil zadovoljen, vendar je do doma našel drugo temo.
Špela ga je poslušala med večerjo in se smejala, ko je razlagal, da je skoraj dal tri gole, čeprav je Jože videl enega. Izidor je vztrajal, da se pri drugem žoga ni odbila od njega samo zato, ker ga je nekdo porinil, tretji pa bi bil gotovo gol, če trening ne bi bil končan. Jože ga ni popravljal. V otrokovem pripovedovanju so bili tudi goli, ki bi se zgodili, če bi svet sodeloval nekoliko bolje, in takrat se mu to ni zdelo nevarno.
Nekaj tednov pozneje je razredničarka Špelo po roditeljskem sestanku ustavila na hodniku in ji povedala, da je Izidor pri glasbi zelo natančen, dobro sliši razlike in si melodije hitro zapomni. Ni rekla, da je posebno nadarjen, še manj, da mora v glasbeno šolo. Samo omenila je, da bi bilo škoda, če ne bi poskusil. Špela je naslednji dan poklicala glasbeno šolo in izvedela, da imajo še nekaj prostih mest.
Ko je zvečer to povedala Jožetu, je bil njegov prvi odgovor, da Izidor že hodi na nogomet. Špela je rekla, da dve stvari še nista življenje pod urnikom in da lahko gre samo pogledat. Izidor, ki je risal pri drugi strani mize, je takoj vprašal, kaj gre gledat. Špela mu je razložila. Hotel je vedeti, ali imajo klavir. Ko je slišal, da imajo, je rekel, da gre.
Na preizkusu mu je učiteljica zaigrala nekaj tonov in prosila, naj jih ponovi z glasom. Izidor je pri prvem poskusu zgrešil, pri drugem manj, pri tretjem pa se je začel smejati, ker je učiteljica zaigrala zelo nizek ton, ki ga ni mogel zapeti. Ko so šli ven, je Špela vprašala, ali bi hodil. Rekel je, da bi, če ne bo moral peti pred drugimi. Učiteljica mu je pozneje razložila, da se temu ne bo vedno mogoče izogniti.
Tako se je na hladilniku pojavil prvi list z urami. Špela ga je napisala z modrim flomastrom: ponedeljek nogomet, sreda glasba, petek nogomet. Ob torkih in četrtkih ni bilo ničesar. Jože je enega od praznih dni obkrožil in spodaj napisal »življenje«, Špela pa je dodala vprašaj.
Tisto jesen so bili večeri drugačni, vendar ne težji. Izidor je po treningu prihajal lačen, po glasbi pa je doma ponavljal isto vajo toliko časa, da je Špela zaprla vrata dnevne sobe. Jože je včasih prišel pozno in ga našel že v postelji, zato je ob sobotah prevzel nogomet. Špela je vozila na glasbo, ker je lažje končala službo pravočasno. Nobeden ni vodil evidence, kdo naredi več. Če je eden zamujal, je šel drugi.
Prve prave nogometne čevlje so kupili oktobra. Izidor je v trgovini pomeril štiri pare in pri vsakem stekel do ogledala, kakor da bo šele v teku mogoče ugotoviti, ali so pravi. Jože mu ni kupil najdražjih, čeprav jih je sin hotel zaradi črte ob strani. Na poti domov je bil Izidor nekaj minut užaljen, nato je škatlo odprl že v avtu in preostanek poti držal čevlja v naročju.
»Bo spal z njima?« je vprašala Špela, ko sta prišla domov.
»Če ju ne boš sezula,« je rekel Jože.
Izidor je tisto noč čevlje postavil ob posteljo. Čez dva tedna so bili blatni in eden je imel opraskan sprednji del. Jože je bil tega skoraj vesel. Stvari, ki jih otrok res uporablja, niso dolgo nove.
Pozimi se je nogomet preselil v telovadnico, glasba pa je prvič prinesla nastop. Izidor je tri dni prej govoril, da ga ne skrbi, na dan nastopa pa je pred odhodom dvakrat šel na stranišče. Špela mu je zravnala ovratnik, Jože pa ga je vprašal, ali zna, kar mora zaigrati. Izidor je rekel, da zna doma. Jože mu je odgovoril, da je to dobro, ker je klavir v dvorani narejen iz približno istega lesa.
»Ne govori neumnosti,« je rekla Špela.
Izidor se je zasmejal. Napetost ni izginila, vendar je za trenutek postala nekaj, čemur se je dalo smejati.
Na odru je eno mesto zaigral prehitro in se pri naslednjem tonu ustavil. V dvorani je nastala kratka tišina. Izidor je pogledal v tipke, začel stavek še enkrat in prišel do konca. Ko je vstal, je najprej pogledal proti učiteljici, šele potem v dvorano. Špela je ploskala tako močno, da se je Jože obrnil k njej.
Po nastopu so šli na sladoled, čeprav je bil december. Izidor je ves čas govoril o napačnem tonu. Jože mu je rekel, da ga polovica dvorane verjetno ni opazila. Izidor je odgovoril, da ga je on. Špela je rekla, da je to dovolj za en večer in naj poje sladoled, preden se stopi.
Nedelje so bile takrat še prazne. Če ni bilo tekme, je Izidor spal, dokler se ni zbudil sam. Špela je odprla radio, Jože je šel po kruh in se pogosto vrnil s pecivom, ki ga ni nihče naročil. Sedeli so za mizo dlje kot med tednom. Izidor je v nekem obdobju hotel vedeti, kako delujejo ključavnice, potem zakaj se ladijske luči razlikujejo od avtomobilskih, nato kako računalnik ve, katero črko pritisneš. Jože je na prva vprašanja odgovarjal samozavestneje kot na zadnja.
»Končno nekaj, česar ne veš,« je rekla Špela, ko je Izidor razstavil staro tipkovnico in vprašal, kaj je pod posamezno tipko.
»Vem, kaj je pod njo.«
»Kaj?«
Jože je dvignil tipkovnico. »Miza.«
Izidor se je smejal tako dolgo, da je skoraj polil mleko. Špela je rekla, da je žalostno, ko mora sodnik z leti zniževati raven dokazov, Jože pa ji je odgovoril, da je vprašanje dobilo popolnoma pravilen odgovor. Takšne nedelje niso imele posebnega pomena. Prav zato so ostale v spominu drugače kot dnevi, ki so pozneje dobili razlage.
Ko je bil Izidor osem let, je šola organizirala plavalni preizkus. Jože zanj skoraj ne bi izvedel, če trener ne bi po koncu stopil do njega in povedal, da se fant v vodi dobro znajde. Izidor je že stal ob strani z mokrimi lasmi in brisačo okoli ramen. Trener je rekel, da imajo začetno skupino dvakrat na teden in da lahko pride poskusit.
Jože ni odgovoril takoj. Pogledal je sina.
»Bi šel enkrat pogledat?« je vprašal Jože. »Ni se ti treba vpisati. Samo vidiš, kako delajo.«
Izidor je skomignil. »Lahko grem enkrat. Ne obljubim pa, da bom potem hodil.«
Jože je vprašal trenerja, kdaj je. Torek in četrtek. Prazna dneva na hladilniku.
Špela je doma najprej rekla, da se ji zdi veliko. Ne preveč, samo veliko. Izidor pa je med večerjo razlagal, da bi rad poskusil, ker pri plavanju ni treba čakati, da ti nekdo poda žogo. Jože je predlagal, naj gre en mesec, potem se bodo odločili. Špela je vprašala, kdo bo vozil. Jože je rekel, da bo ob torkih on, ob četrtkih pa lahko menjavata.
»In kdaj bo samo doma?« je vprašala.
Jože je pokazal na vikend. Špela ga je spomnila na tekme. Izidor je poslušal, kakor da govorita o nekom drugem, nato pa rekel, da lahko neha, če mu ne bo všeč.
To je odločilo. Ne Jože in ne Špela nista videla razloga, da otrok ne bi poskusil nečesa, kar ga zanima, če lahko pozneje neha.
Prvi mesec je prišel iz bazena tako utrujen, da je v avtu dvakrat zaspal. Tretji teden je vprašal, ali mu bodo kupili prava plavalna očala, ker tista iz šolske torbe puščajo. Četrti teden je trener povedal, da lahko ostane v skupini. Izidor je hotel ostati.
List na hladilniku je dobil dve novi vrstici. Jože je izbrisal besedo »življenje«, ki jo je leto prej napisal ob torku, ker je bila pod uro plavanja. Špela je vprašaj pustila še nekaj časa, potem pa je papir zamenjala z novim in ga ni prepisala.
Ni bilo trenutka, ko bi se stanovanje nenadoma spremenilo. Še vedno so jedli skupaj, kadar so mogli. Še vedno so občasno šli v nedeljo na izlet in Izidor je v avtu spraševal, koliko je še do cilja. Še vedno je pustil mokro brisačo v torbi, pozabil note in se zjutraj spomnil, da mora prinesti v šolo nekaj, za kar bi moral povedati prejšnji večer. Jože je godrnjal, Špela je včasih rešila, česar ni bilo mogoče več naučiti z godrnjanjem, in naslednji teden je bilo kaj drugega.
Jožetu je bilo všeč, da sin stvari poskuša. Ko je bil sam približno Izidorjevih let, je neko pomlad prišel domov z obvestilom o izletu, ki je trajal tri dni. Cena ni bila velika za družino, ki je imela nekaj rezerve, pri njih pa je bila dovolj velika, da je oče list pogledal, ga zložil in rekel: »Ne gre.«
Jože je vprašal, zakaj. Oče mu ni rekel, da si ne zasluži ali da je izlet neumen. Rekel je samo, da ta mesec ne gre. Mati je pozneje poskusila nekaj prihraniti pri hrani, vendar je bilo do roka še vedno premalo. Jože na izlet ni šel. Sošolci so se vrnili s fotografijami in zgodbami, ki jih je poslušal brez posebne zavisti, vsaj tako se je spominjal. Bolj kot izlet mu je ostal očetov stavek. Ne zato, ker bi bil krivičen, ampak ker je pomenil konec vprašanja.
Očetu tega nikoli ni zameril na način, ki bi ga znal povedati. Vedel je, da denarja ni bilo. Pozneje je celo razumel, da je moral oče verjetno zavrniti še veliko stvari zase, o katerih otroci niso vedeli ničesar. Toda ko je imel svojega sina, mu je bilo skoraj samoumevno, da se vprašanje ne konča pri prvem »ne gre«. Če je Izidor hotel nekaj, kar so si lahko privoščili in kar mu ni škodilo, je Jože najprej iskal način.
Špela je to pri njem poznala. Nekega večera, ko sta po Izidorjevem treningu sedela v avtu in čakala, da se neha naliv, je rekla, da bo njun sin nekoč mislil, da se vse na svetu da urediti, če dovolj dolgo iščeš.
»Bolje kot da misli, da se nič ne da.«
»Nisem rekla, da je slabo.«
Dež je bobnal po strehi. Izidor je na zadnjem sedežu spal z odprtimi usti, športna torba mu je zdrsnila pod noge.
»Samo včasih tudi ne gre,« je rekla Špela.
Jože je pogledal sina v vzvratnem ogledalu. »Takrat mu bomo pa povedali.«
Špela ni nadaljevala. Čakala sta še nekaj minut, nato je Jože kljub dežju stekel do vhoda po dežnik, ki ga je zjutraj pozabil v stanovanju. Ko se je vrnil, je bil moker od ramen navzdol. Špela se je smejala in mu rekla, da je pravkar zelo učinkovito dokazal, da se vsega res ne da urediti.
Tisto leto je Izidor na nogometnem turnirju dobil prvo medaljo. Bila je lahka, skoraj votla, na modrem traku, in vsi otroci v ekipi so dobili enako. Izidor jo je nosil še med kosilom in jo odložil šele, ko ga je rob začel praskati po vratu. Doma jo je obesil na kljuko omare. Jože mu je rekel, naj jo spravi, da je ne izgubi, Izidor pa je odgovoril, da jo hoče videti.
Čez nekaj mesecev je bila na isti kljuki še ena, ob njej trak z glasbenega nastopa in plavalna značka. Nobena stvar sama ni pomenila veliko. Skupaj so bile videti kot življenje otroka, ki mu gre dobro.
Tudi v šoli mu je šlo. Ne najbolje pri vsem, dovolj dobro pri skoraj vsem. Učiteljica je na govorilnih urah rekla, da je radoveden, včasih prehiter in da odgovori, še preden sliši vprašanje do konca. Jože se je zasmejal in rekel, da tega gotovo nima po njem. Špela ga je brcnila pod mizo.
Ko so šli domov, je Izidor hodil nekaj korakov pred njima in brcal kamen po pločniku. Špela je rekla, da je lepo slišati, da je z njim vse v redu. Jože je odgovoril, da sta to vedela tudi brez učiteljice.
»Vem,« je rekla. »Ampak je lepo slišati.«
Jože jo je prijel za roko. To ni bilo nekaj, kar bi počel pogosto na ulici, in Špela ga je pogledala, vendar roke ni umaknila. Pred njima je Izidor zgrešil kamen, se obrnil, ga poiskal in stekel nazaj po njega.
Takrat ni bilo ničesar, kar bi bilo treba popravljati. Če bi kdo Jožeta vprašal, ali je sin srečen, bi rekel da. Če bi vprašal Špelo, bi verjetno rekla isto. In če bi vprašal Izidorja, bi najbrž hotel najprej vedeti, ali bo vprašanje trajalo dolgo, ker mora še nekaj narediti.
Jeseni, ko je dopolnil devet let, je na hladilniku visel nov urnik. Špela ga je napisala bolj pregledno kot prejšnje, z različnimi barvami za šolo, šport in glasbo. V nedeljo zvečer so vsi trije stali pred njim, ker je bilo treba prestaviti eno uro glasbene teorije, ki se je začela prekrivati s plavanjem.
»Torek ne gre,« je rekla Špela.
»Lahko plavanje v četrtek in soboto,« je predlagal Jože.
Izidor je vprašal, kaj pa nogometna tekma v soboto.
Nekaj časa so premikali ure, kakor da sestavljajo majhno uganko. Nazadnje so našli rešitev. Izidor je bil zadovoljen, ker ni bilo treba ničesar opustiti. Špela je zbrisala dve vrstici in ju napisala drugam. Jože je pogledal list in rekel, da zdaj vsaj vse stoji.
Nihče od njih ni opazil, da je vprašanje medtem postalo drugačno. Pred dvema letoma so se spraševali, kaj bi Izidor rad poskusil. Zdaj so se prvič predvsem spraševali, kam bodo spravili vse, kar je že počel.
IV.
Prvič je Izidor vprašal, ali bi lahko ostal doma, neke sobote, ko je imel deset let. Jože je prišel v njegovo sobo že oblečen in z avtomobilskimi ključi v roki, ker sta morala čez dvajset minut od doma. Izidor je ležal na trebuhu, še vedno v pižami, in bral knjigo, ki jo je prejšnji večer prinesel iz knjižnice. Športna torba je bila pripravljena ob omari, iz nje je gledal rob brisače.
»A ne greš?« je vprašal Jože.
Izidor je obrnil stran. »A lahko danes ne?«
Jože se ni razjezil. Sedel je na rob postelje in ga vprašal, ali ga kaj boli. Izidor je odkimal. Ali je slabo spal? Ne. Ali se je kaj zgodilo na treningu? Nič. Jože je počakal, ker je pričakoval še nekaj, vendar sin ni dodal ničesar.
»Samo ne da se mi.«
Iz kuhinje je Špela poklicala, koliko je ura. Jože ji je odgovoril, da imata še čas, nato pa Izidorju rekel, da lahko ostane doma, če je res utrujen. Fant je nekaj časa gledal v knjigo.
»Nisem utrujen.«
»Potem?«
Izidor je skomignil. »Ne vem.«
Špela je prišla do vrat in vprašala, kaj se dogaja. Ko ji je Jože povedal, je pogledala sina in rekla, naj gre, saj mu bo potem žal, če bo ostal doma. Izidor ni ugovarjal. Zaprl je knjigo, vstal in začel iskati nogavice, čeprav so bile na stolu poleg njega.
Jože mu je še enkrat rekel, da mu ni treba iti samo zato, ker sta pripravljena. Izidor je že vlekel majico čez glavo. »Saj grem.«
Na treningu je dal dva gola. Prvega po odbiti žogi, drugega tik pred koncem, ko je stekel mimo fanta, ki je bil skoraj za glavo višji od njega. Po drugem je pogledal proti tribuni in Jože je videl tisti izraz, ki ga je poznal že od prvih treningov: ne vprašanje, ali je bilo dobro, ampak zahtevo, naj oče potrdi, da je videl. Jože je dvignil palec.
V avtu je Izidor govoril skoraj brez premora. Hotel je burek, ker je bil lačen, potem je hotel vedeti, ali bo naslednjo soboto igral od začetka, in nazadnje je razlagal, da bi moral trener nekega drugega fanta prestaviti v obrambo. Jože ga je poslušal in ga ni vprašal, ali je vesel, da je šel. Zdelo bi se mu neumno vprašanje. Odgovor je sedel poleg njega z blatnimi koleni in dvema goloma.
Ko sta prišla domov, je Špela vprašala, kako je bilo. Izidor je odgovoril, da super, in ji še pred sezuvanjem pokazal oba gola z gibi, pri katerih je skoraj podrl stojalo za dežnike. Špela je pogledala Jožeta, vendar ni rekla »sem ti rekla«. Tudi ni bilo treba.
Tisti večer je Izidor dokončal knjigo. Jože ga je pred spanjem našel z njo pod odejo in mu rekel, naj ugasne luč. Izidor je prosil še za deset minut. Jože mu jih je dal petnajst.
Če bi se stvar končala pri tisti soboti, se je pozneje verjetno ne bi spomnil nihče. Otrok se nečesa ne veseli, potem gre in mu je lepo. Takšni dnevi so bili tako običajni, da niso zahtevali razlage.
Nekaj tednov pozneje se mu pred plavanjem prav tako ni dalo. Tokrat ni ležal v postelji. Sedel je za računalnikom in poskušal iz navodil v reviji prepisati nekaj ukazov, za katere Jože ni vedel, kaj bodo naredili. Ko ga je opomnil na uro, je Izidor rekel, da bi rad to dokončal.
»Koliko še?«
»Ne vem.«
»Pet minut?«
»Mogoče deset.«
Jože je pogledal na uro. Če bi čakala deset minut, bi zamudila začetek. Predlagal je, naj shrani, kar dela, in nadaljuje po plavanju. Izidor je zavzdihnil, vendar je ugasnil zaslon in šel po torbo.
Na poti ni govoril. Jože ga je vprašal, ali je jezen. Izidor je rekel, da ni, samo rad bi videl, ali program dela. Po plavanju sta se vrnila domov in fant je še v mokrih laseh sedel za računalnik. Program ni delal. Naslednjo uro je iskal napako, dokler je ni našel. Ko mu je uspelo, je poklical očeta iz kuhinje, naj pride pogledat.
Jože je stal za njim in gledal nekaj vrstic besedila, ki mu niso povedale ničesar. Na zaslonu se je zgodilo nekaj majhnega, česar tudi ni razumel. Izidor pa je bil tako zadovoljen, da ga ni bilo težko pohvaliti.
»Kaj si naredil?«
Izidor mu je začel razlagati. Po tretjem stavku je Jože izgubil sled, vendar ga ni ustavil. Prvič je jasno videl področje, na katerem sin ne potrebuje njegovega odgovora, ampak samo nekoga, ki bo dovolj dolgo gledal, da bo lahko povedal svoje.
Naslednje jutro je Izidor pred šolo program pokazal še Špeli. Ona je razumela še manj in bila zaradi tega manj potrpežljiva. Po minuti ga je vprašala, ali lahko s tem naredi domačo nalogo namesto njega. Izidor je rekel, da za zdaj ne. »Potem še ni dovolj dober,« je rekla in mu namazala kruh.
V istem času je Jože v službi dobil zadevo, ki se mu je sprva zdela skoraj preveč preprosta za toliko papirja. Moški je zamudil rok. Ne za mesec, ne za teden, ampak dovolj, da je bilo pravno vprašanje jasno. V vlogi je pojasnil, da je bila žena v bolnišnici, dva otroka sta ostala doma, sam pa je med službo, obiski in varstvom pozabil na dokument, ki je ležal v predalu. Priložil je potrdila, iz katerih je bilo razvidno, da si zgodbe ni izmislil.
Na obravnavi je prišel brez odvetnika. Papirje je imel v prozorni mapi in jih je med govorjenjem večkrat vzel ven, čeprav jih je Jože že imel v spisu. Povedal je, kdaj je bila žena sprejeta v bolnišnico, kdo je pazil mlajšega otroka in kako je starejši tisti teden dobil vročino. Jože ga ni prekinil, čeprav je vedel, da večina tega ne bo spremenila vprašanja, o katerem mora odločiti.
»Ampak saj vidite, kaj se je zgodilo,« je moški nazadnje rekel. »Nisem zamudil zato, ker se mi ni dalo. Tisti dan preprosto nisem mogel priti.«
Jože je prikimal. »Vidim, kaj se vam je zgodilo. Težava je, da zaradi tega ne morem narediti roka, ki bi veljal samo za vaš primer.«
Moški je pogledal v papirje. »Saj vas ne prosim, da ga premaknete za vse. Samo da pri meni upoštevate, zakaj sem zamudil.«
Jože je pojasnil rok in kaj bi pomenilo, če bi ga sodnik lahko premaknil samo zato, ker se mu posamezen razlog zdi dovolj človeško razumljiv. Moški ga je poslušal, vendar se mu obraz ni spremenil.
Jože je nekaj trenutkov molčal. Prav v tem je bil problem, vendar tega ni povedal s temi besedami. Rekel je, da mora isto pravilo veljati tudi takrat, ko razume človeka, ki ga je zamudil.
Moški je počasi pospravil papirje. Preden je zaprl mapo, je vprašal: »Zakaj ste me potem toliko poslušali, če ste že ves čas vedeli, da roka ne morete spremeniti?«
»Ker rok ni edino, kar se je danes zgodilo,« je rekel Jože. »Prišli ste povedat, kaj se vam je zgodilo, in prav je, da sem to slišal, tudi če zaradi tega ne morem odločiti drugače.«
Moški je prikimal, ne povsem prepričan. »Torej ničesar ne spremeni pri odločitvi.«
»Pri roku ne. Pri tem, kako vam jo povem, pa bi moralo.«
Moški je prikimal, vendar ne v znak strinjanja. Odšel je brez pozdrava. Jože mu tega ni zameril.
Po obravnavi je še nekaj časa sedel v prazni dvorani. V Kraljevem primeru ga je pravo prisililo, da je odložil dokaz, ki ga je prepričeval o krivdi. Tukaj mu ni bilo treba ničesar odlagati. Videl je človekovo težavo, ji verjel in je ni mogel spremeniti v izjemo. Obe odločitvi sta bili zakoniti. Nobena mu ni dala občutka, da je s tem odpravil vse, kar je bilo v tem položaju človeško krivično.
Tega si ni zapisal. V sodbi tudi ni bilo prostora za tak stavek. Napisal je razloge, ki so sodili vanjo, in pazil, da človekovega pojasnila ni opisal tako, kakor da je nepomembno samo zato, ker pravnega izida ne spremeni.
Tistega tedna je Špela prvič rekla, da se ji zdi Izidorjev urnik malo nor. Ni šlo za prepir. Stala sta v kuhinji in iskala prost večer za obisk pri njeni sestri. Ponedeljek je odpadel zaradi nogometa, torek zaradi plavanja, sreda zaradi glasbe, četrtek zaradi plavanja, v petek pa je imel Izidor rojstni dan pri sošolcu.
»Sobota,« je rekel Jože.
»Tekma.«
»Popoldne.«
Špela je pogledala list. »Potem imamo v soboto dopoldne tekmo, popoldne obisk, v nedeljo pa boš ti rekel, da bi šli kam ven, ker smo ves teden samo letali.«
Jože se je nasmehnil. »Ne bom rekel.«
»Boš mislil.«
Izidor je prišel v kuhinjo po vodo in vprašal, o čem govorita. Špela mu je povedala, da poskušata najti dan, ko bi šli k teti. Izidor je takoj predlagal nedeljo, ker je hotel videti bratranca. Špela je pogledala Jožeta.
»Vidiš?«
Jože ni vedel, kaj naj bi videl. Sin je hotel iti. Naslednjo nedeljo so šli.
Pri sestri je Izidor z bratrancem skoraj tri ure igral nogomet na dvorišču. Ko so odhajali, je bil prepoten in umazan, vendar ni hotel domov. V avtu je zaspal, še preden so prišli do glavne ceste. Špela mu je glavo podložila z zloženo jopico.
»Utrujen je,« je rekla.
»Tri ure je tekal.«
»Saj vem.«
Nič več ni dodala. Jože tudi ne. Utrujen otrok po treh urah igre ni bil opozorilo na nič.
V naslednjih mesecih so se takšni prizori začeli pojavljati pogosteje, vendar nikoli dovolj čisto, da bi iz njih nastala ena sama zgodba. Nekega ponedeljka je Izidor sam pripravil torbo že pred večerjo in vprašal, ali lahko pridejo na trening prej. Naslednji četrtek je pred plavanjem sedel na kavču in rekel, da bi raje ostal doma. V soboto je bil jezen, ker ga trener ni dal v prvo postavo. V sredo je prosil Špelo, naj ga pride poslušat pri glasbi, čeprav je šlo samo za vajo pred nastopom.
Ko se mu ni dalo, Jože ni vedno ravnal enako. Če je bil Izidor bled, bolan ali res izčrpan, je ostal doma. Nekoč je Špela sama odpovedala uro glasbe, ker je prišel iz šole brez apetita in se ulegel na kavč. Jože je vprašal, ali ne bi bilo dovolj, da eno uro počiva in potem gre, Špela pa mu je rekla, naj enkrat ne išče najkrajše poti nazaj v urnik. Jože se ni prepiral. Skuhal je čaj in prinesel termometer. Naslednje jutro je imel Izidor vročino.
Drugič je Izidor rekel, da je utrujen, potem pa je deset minut pozneje prosil, ali gre lahko ven igrat nogomet s fanti iz bloka. Špela se je zasmejala in ga vprašala, ali je utrujen samo za klavir. Izidor je rekel, da je klavir drugačna utrujenost. Jože je odgovoril, da je to zelo priročna bolezen. Izidor je šel na uro in se vrnil dobre volje, ker je učiteljica pohvalila skladbo, ki jo je vadil.
Takšni dnevi so Jožetu potrjevali nekaj, kar je bilo večinoma res: človek ne more vsake trenutne želje vzeti kot dokončne odločitve. Otrok lahko noče iti in je čez uro vesel, da je šel. Lahko je utrujen od ene stvari in ima energijo za drugo. Lahko nekaj ljubi in se mu tisti dan ne da. Če bi Jože vsako Izidorjevo »ne da se mi« razumel kot mejo, bi mu prav tako lahko odvzel stvari, ki jih je imel rad.
Ob koncu šolskega leta je bil glasbeni nastop. Izidor je igral bolje kot pozimi. Pred odrom je bil še vedno živčen, vendar ni šel dvakrat na stranišče in ni vprašal, ali lahko odide domov. Po nastopu mu je učiteljica rekla, da je zelo napredoval. Špela ga je objela, Izidor pa se je izmuznil, ker so bili zraven sošolci.
Jože mu je na poti domov kupil sladoled. Izidor je vprašal, ali bo naslednje leto dobil težje skladbe. Jože je rekel, da verjetno. Fant je bil zadovoljen.
Naslednje jutro je bila nedelja. Jože je šel po kruh, Špela je odprla radio in Izidor je spal skoraj do desetih. Ko je prišel v kuhinjo, je sedel za mizo še v pižami in vprašal, ali imajo danes kaj.
Špela je rekla, da ne.
Izidor je nalil mleko v skodelico. »Dobro.«
Beseda ni zvenela kot očitek. Ni bila prošnja in ne opozorilo. Bila je samo zadovoljstvo ob praznem dnevu. Jože jo je slišal, Špela tudi, in čez nekaj minut so govorili o nečem drugem.
Po zajtrku je Izidor sedel za računalnik. Čez čas je poklical Jožeta, ker je hotel pokazati, kaj je naredil. Jože je prišel, čeprav je ravno bral časopis. Sin mu je razlagal nekaj o programu, Jože pa je poslušal dovolj dolgo, da je na koncu razumel vsaj to, kaj naj bi se zgodilo, ko pritisne tipko. Ko je stvar delovala, je Izidor pogledal proti njemu z enakim obrazom, s katerim ga je po golu iskal ob igrišču.
Jože mu je rekel, da je dobro. In bilo je.
V.
V letih, ko je Izidor iz otroka počasi postajal fant, se je Jožetu zdelo, da se življenje doma spreminja predvsem po predmetih. Najprej so iz dnevne sobe izginile lesene kocke, potem škatla z avtomobilčki, pozneje je moral iz hodnika umakniti obešalnik, ker se je pod njim vedno znašla športna torba, in nekega dne je na mizi zagledal mobilni telefon, ki ni bil ne njegov ne Špelin. Izidor ga je kupil iz prihrankov in denarja, ki ga je dobil za rojstni dan, ter tri večere zapored prebiral navodila, čeprav je večino funkcij odkril že prej.
Urnik na hladilniku ni več visel. Vsi so ga večinoma znali na pamet, kadar ga niso, pa so vprašali Izidorja. Nogomet je ostal najpomembnejši, plavanje je po dveh letih opustil, ne zaradi prepira ali velike odločitve, ampak zato, ker se mu je začelo prekrivati z drugimi stvarmi. Glasbo je nadaljeval. Špela je bila vesela, Jože nekoliko presenečen, Izidor pa je rekel, da mu je všeč, samo vaditi se mu včasih ne da. To se je vsem trem zdelo dovolj natančen opis.
Jože je v službi medtem dobival težje zadeve in več spisov. Domov ni prihajal vsak dan pozno, vendar dovolj pogosto, da je Špela nehala spraševati ob petih, kdaj bo prišel. Če je vedela, da bo večerja ob sedmih, mu je pustila krožnik. Če ni vedela, je jedla z Izidorjem. Jože je ob prihodu vedno vprašal, kako je bilo v šoli, na treningu ali pri glasbi, in pogosto je odgovor dobil od Špele, ker je Izidor že odšel v svojo sobo.
Nekega četrtka je prišel malo po deveti. Na mizi je bila pokrita večerja, v dnevni sobi pa je gorela samo stoječa svetilka. Špela je sedela na kavču brez televizije in brez knjige. Jože je že iz hodnika rekel, da se je obravnava zavlekla, potem pa je šel v kuhinjo in zagledal krožnik.
»A ne boš jedla?« je vprašal.
»Sem že.«
»Izidor?«
»Tudi.«
Jože je snel pokrov in pogledal hrano. »Zakaj pa sediš v temi?«
»Ne sedim v temi.«
Jože je pogledal svetilko. »Dobro.«
Sedel je za mizo in začel jesti. Špela je prišla v kuhinjo in se naslonila na podboj. Povedala mu je, da je imela v službi slab dan. Ena od sodelavk je dala odpoved, vodja pa je že med sestankom razdelil njeno delo med druge, kot da ženske nikoli ni bilo. Špela ni govorila hitro. Jože je poslušal in po nekaj stavkih vprašal, ali bodo dobili koga novega.
»Ne vem.«
»Morali bi. Če je bilo delo za eno osebo, ga ne morejo kar razdeliti.«
Špela je molčala.
»Koliko vas je zdaj?« je vprašal Jože. »Prejšnji mesec si rekla, da vas je premalo.«
Špela je odložila vilice. »Jože, nisem ti začela pripovedovati zato, da bova računala, koliko ljudi manjka. Samo slab dan sem imela.«
Jože je nekaj trenutkov molčal. »Dobro. Potem mi povej o dnevu. Samo težko mi je vedeti, kaj od mene hočeš, če mi poveš problem in ne smem iskati rešitve.«
Špela se je obrnila proti dnevni sobi, potem pa obstala. »Nisem rekla, da ne smeš ničesar reči. Samo ni treba, da je prva stvar vedno rešitev.«
»Saj ravno to ti skušam povedati.«
Odšla je nazaj na kavč. Jože je še nekaj časa sedel pri mizi, ker ni vedel, ali naj gre za njo ali naj dokonča večerjo. Na koncu je naredil oboje: pojedel je, odnesel krožnik v korito in sedel poleg nje. Vprašal je, kaj se je zgodilo s sodelavko. Špela mu je povedala. Tokrat ni vprašal, kaj bodo naredili z njenim delom.
Naslednje jutro sta bila spet običajna. Špela ga je vprašala, ali bo v soboto peljal Izidorja na tekmo, Jože je rekel, da bo, če se petkova obravnava ne zavleče, ona pa mu je odgovorila, da tekma v soboto ne more čakati na petkovo obravnavo. Jože je poklical kolega in prestavil sestanek. Ko je to povedal Špeli, je rekla: »Vidiš, ko hočeš.« Jože je razumel, da ga hvali.
Na tekmi je Izidor igral slabo. Ne katastrofalno, samo slabše, kot je znal. Dvakrat je izgubil žogo, enkrat zamudil podajo in v drugem polčasu ga je trener zamenjal. Na poti domov je gledal skozi okno.
»Kaj je bilo?« je vprašal Jože, ko sta ostala sama. »Na igrišču si bil ves drugi polčas nekje drugje.«
Izidor je skomignil. »Slabo sem igral. Ni se nič posebnega zgodilo.«
»To sem videl,« je rekel Jože. »Sprašujem, ali je bilo še kaj.«
Izidor ga je pogledal. »Hvala za prvi del.«
Jože se je zasmejal. »Kaj naj ti rečem? Da si igral dobro, če oba veva, da nisi?«
»Ne. Samo včasih lahko človek dobi tudi kaj drugega kot pravilno ugotovitev.«
Izidor je skomignil. Čez nekaj minut je sam začel govoriti o prvem golu nasprotne ekipe in razlagati, kdo bi moral pokriti igralca na levi strani. Do doma je bila tekma že nekaj, o čemer sta se lahko prepirala brez teže.
Špela je pozneje vprašala Jožeta, zakaj mu je moral takoj potrditi, da je igral slabo. Jože je rekel, da zato, ker je igral slabo in ker Izidor ni neumen. Špela je odgovorila, da obstaja nekaj prostora med laganjem in tem, da človeku takoj poveš vse, kar je res.
»Koliko prostora?«
»Ne vem.«
Jože se je nasmehnil. »To je problem pri tvojih navodilih.«
Tudi Špela se je zasmejala. Pogovor se je končal tam. Takrat sta še znala veliko stvari pustiti nedokončanih, ne da bi to pomenilo nevarnost.
Poleti so šli za deset dni na morje. Najeli so majhno stanovanje v hiši, kjer je lastnica živela spodaj in jim vsako jutro na stopnicah povedala, kakšno bo vreme, ne glede na to, kaj je kazala napoved. Izidor je bil trinajstleten in je prvič več časa preživel z dvema fantoma iz sosednje hiše kot s starši. Jože je bil zaradi tega nekoliko užaljen, vendar tega ni pokazal. Špela je rekla, da sta očitno postala preveč dolgočasna.
Nekega večera je Izidor odšel s fantoma po sladoled, Jože in Špela pa sta ostala na terasi. Morje se je med hišami videlo samo v ozkem modrem pasu. Špela je imela noge na praznem stolu, Jože pa je odpiral steklenico vina z odpiračem, ki je bil tako slab, da se je zamašek drobil.
»Pusti,« je rekla Špela. »Prinesi drugo.«
»Ta je dobra.«
»Vino ali bitka?«
Jože je nazadnje izvlekel zamašek in ji pokazal, kakor da je dokazal nekaj pomembnega. Špela je zaploskala dvakrat, počasi. Nato sta pila in govorila o ljudeh, ki so jih videli na plaži, o Izidorju, ki je začel zaklepati telefon, in o tem, da bo treba doma prebarvati hodnik.
Špela je čez čas rekla: »Veš, tako bi lahko večkrat. Da samo sediva in ni treba ničesar urediti do konca večera.«
Jože jo je pogledal. »Saj sediva.«
»Vem,« je rekla. »Ravno zato ti govorim.«
Telefon na mizi je zazvonil. Jože je pogledal zaslon. Klical ga je kolega zaradi zadeve, pri kateri je naslednji teden nadomeščal drugo sodnico. Rekel je, da bo samo minuto. Špela ni rekla nič.
Pogovor je trajal sedem minut. Jože je po koncu telefon odložil z zaslonom navzdol in nadaljeval pogovor tam, kjer sta ostala. Špela je medtem izpila vino.
»Kaj si rekla glede hodnika?«
»Nič.«
Tokrat je vedel, da beseda pomeni nekaj drugega. »Samo služba je bila.«
»Vem.«
»Sedem minut.«
»Nisem štela.«
Jože je pogledal uro, čeprav ni bilo treba. »Jaz sem.«
Špela se je nasmehnila, vendar ne zato, ker bi bilo smešno. »Seveda si.«
Naslednji dan so šli vsi trije z ladjico do bližnjega mesta. Izidor je sedel na premcu, kolikor mu je dovolil človek, ki je pobiral karte, in veter mu je ves čas metal lase v oči. Špela je Jožeta prijela pod roko, ko je ladja zapeljala čez večji val. Popoldne so jedli ribe v majhni gostilni in se smejali Izidorju, ker je hotel naročiti nekaj samo zato, ker ni vedel, kaj pomeni ime jedi. Dan je bil dober. Noben pogovor s prejšnjega večera ga ni pokvaril.
Prav takšni dnevi so pozneje Jožetu oteževali spomin. Če bi bilo med njima ves čas slabo, bi lahko določil čas, ko se je zakon začel lomiti. Toda med slabšimi večeri so bili izleti, kosila, smeh, dotiki in dnevi, ko se ni zdelo, da bi bilo treba karkoli reševati.
Ko je bil Izidor štirinajstleten, je Špela nekega večera prišla iz službe in brez posebnega uvoda rekla, da je utrujena. Jože je sedel za mizo s spisom, ki ga je prinesel domov, čeprav je običajno skušal delo pustiti v pisarni. Vprašal je, ali naj naročijo večerjo.
»Ne od kuhanja,« je rekla Špela. »Od vsega. Zadnje tedne imam občutek, da samo pridem iz ene obveznosti v drugo.«
Jože je dvignil pogled. »Če je tako, lahko kaj zmanjšava. Jutri lahko vzameš dopust, pri Izidorju pa pogledava, kaj ni nujno.«
Špela je odkimala. »Ne gre za jutri. En prost dan ne bo spremenil tega, da imam že nekaj časa občutek, da samo lovim naslednjo stvar.«
Jože je zaprl spis. »Dobro. Potem mi povej, kaj bi ti pomagalo. Ne zato, da ti bom razložil, kaj moraš narediti, ampak ker očitno sam ne razumem.«
Špela je sedla nasproti njega. Nekaj časa je iskala besede. Povedala je, da se ji zdi, da vse dneve samo premikajo stvari iz ene ure v drugo. Službo, treninge, glasbo, nakupe, njegove obravnave, njene roke, obiske, račune. Da pride večer in je vse narejeno, pa nima občutka, da sta bila sploh skupaj.
Jože jo je poslušal. »Lahko zmanjšamo.«
»Kaj?«
»Nekaj. Izidor lahko pusti eno stvar. Jaz lahko manj nosim domov. Lahko si razdeliva drugače.«
Špela ga je gledala.
»Kaj?«
»Nič.«
»Spet sem kaj narobe rekel?«
»Ne. Vse si prav rekel.«
Jože ni vedel, zakaj se mu je zdelo, da tokrat to ni pohvala.
Teden pozneje je prišel dva dni zapored domov ob šestih. Prvi večer je skuhal večerjo, drugi je peljal Izidorja na glasbo in vmes opravil nakup. V petek je Špelo vprašal, ali je zdaj kaj bolje. Ona je najprej mislila, da se šali.
»A je kaj bolje?« je vprašal Jože. »Zadnje dni sem res poskusil manj nositi domov in pustiti kakšno stvar pri miru.«
Špela je počasi odložila skodelico. »Je bolje. Samo ti še vedno govoriš, kot da bova čez dva dni izmerila rezultat in vedela, ali je ukrep uspel. Ne gre za dva dneva, Jože.«
Jože je začutil, da ga je stavek razjezil. »Če nekaj spremenim, je normalno, da hočem vedeti, ali pomaga. Drugače sploh ne vem, ali delam pravo stvar.«
»Saj pomaga,« je rekla. »Samo ne znam ti dati številke, po kateri boš vedel, da je zdaj vse v redu.«
Jože ni šel za njo. Tisto noč sta spala drug ob drugem in zjutraj se nista zbudila sprta. Špela mu je med zajtrkom povedala, da mora kupiti žarnico za kopalnico, Jože jo je zapisal na listek, ker bi jo sicer pozabil. Žarnico je kupil.
Njuna težava ni bila v tem, da Jože ne bi ničesar naredil, ko mu je Špela povedala, da nekaj manjka. Pogosto je naredil več, kot je prosila. Težava je bila, da je spremembo najlaže razumel, kadar jo je lahko prevedel v dejanje. Priti prej. Peljati otroka. Skuhati večerjo. Prestavljati obveznosti. Vse to je bilo resnično in koristno. Špela pa včasih ni znala povedati, kaj bi moralo biti drugače, če nobena od teh stvari ni bila odgovor.
Tudi ona ni bila vedno pravična. Kadar je Jože prišel pozno, mu je očitala, da ga ni; kadar je prišel prej in vprašal, kaj naj naredi, jo je motilo, da mora povedati. Nekoč mu je rekla, da noče biti vodja njegovega prostega časa. Jože ji je odgovoril, da ne zna uganiti, kaj potrebuje. Špela je rekla, da ne pričakuje ugibanja. Ko jo je vprašal, kaj potem pričakuje, je rekla, da prav v tem je težava.
Oba sta po takšnih pogovorih ostala z občutkom, da je drugi premaknil vprašanje ravno takrat, ko sta se mu približala.
Izidor njunih pogovorov večinoma ni poslušal. Imel je svoje življenje in pri štirinajstih letih dovolj razlogov, da zapre vrata sobe. V šoli mu je šlo še vedno dobro. Nogomet je igral, glasbo nadaljeval, računalnik pa je počasi postajal stvar, pri kateri je lahko preživel več ur, ne da bi ga bilo treba spomniti. Jože je to opazil in mu nekega dne prinesel oglas za računalniški tečaj.
Izidor ga je pogledal. »Ne bi.«
»Zakaj?«
»Ker lahko sam.«
Jože je hotel povedati, da bi se na tečaju mogoče naučil hitreje, vendar se je ustavil. »Dobro.«
Oglas je odložil v koš. Ni vprašal drugič.
Špela je to videla. Zvečer mu je rekla, da je lepo, da ga ni prepričeval. Jože je odgovoril, da je Izidor jasno povedal, da noče. Špela je vprašala, ali je to vse, kar je treba. Jože ni razumel vprašanja.
»Če jasno reče ne, ga pustiš.«
»Ja.«
»Kaj pa, če ne zna jasno?«
Jože jo je pogledal. »Govoriva o tečaju?«
Špela je rekla, da ja. Morda je res govorila samo o tečaju. Jože se pozneje ni mogel spomniti njenega obraza dovolj natančno, da bi iz njega naredil dokaz za kaj drugega.
Spomladi sta šla sama za vikend na morje. Izidor je ostal pri Špelini sestri, čeprav je trdil, da bi lahko ostal doma sam. Jože je rezerviral hotel, Špela pa je rekla, da ni treba tako daleč za dve noči. Ko sta prišla, ji je bilo všeč. Dolgo sta hodila ob obali, zvečer jedla pozno in naslednje jutro ostala pri zajtrku skoraj do konca.
Na sprehodu je Špela povedala zgodbo iz službe, ki je trajala skoraj dvajset minut. Jože je ni prekinil. Ko je končala, ga je vprašala, zakaj nič ne reče.
»Poslušam.«
»To je sumljivo.«
»Rekla si, da prehitro rešujem.«
Špela se je ustavila. »Nisem rekla, da moraš zdaj molčati.«
Jože se je zasmejal. »S tabo je nemogoče.«
»Vem.«
Tudi ona se je smejala. Potem mu je povedala, kaj bi sama naredila v službi, in Jože ji je rekel, da se mu zdi dobra ideja. Tisti večer sta se v sobi ljubila brez pogovora o tem, ali sta kaj popravila. Naslednje jutro je Špela ležala z glavo na njegovi rami in rekla, da je skoraj pozabila, da znata biti takšna.
Jože je vprašal: »Kakšna?«
Špela je nekaj trenutkov molčala. »Pusti.«
»Ne, povej.«
»Samo tukaj.«
Jože je pogledal po hotelski sobi. »To lahko ponoviva.«
Špela je zaprla oči. »Vem.«
Ko sta se vrnila domov, je bilo nekaj tednov lažje. Ne zato, ker bi se življenje spremenilo, ampak ker sta oba še nosila spomin na dva dneva, ko ni bilo treba nikamor. Potem je prišel mesec z več Jožetovimi obravnavami, pri Špeli so pripravljali letno poročilo, Izidor pa je imel tekme in nastop. Nihče se ni odločil, da bo vikend pozabljen. Samo vedno redkeje sta se nanj spomnila ob istem času.
Nekega večera je Špela rekla, da se včasih pogovarjata samo še o tem, kako se pogovarjata. Jože je odgovoril, da to ni res, ker sta tisti dan govorila o Izidorjevi šoli, njenem poročilu in njegovem avtomobilu. Špela je nekaj časa gledala vanj, nato pa rekla: »Točno.«
Jože je šele čez nekaj minut razumel, da ni mislila na število tem.
Takrat njun zakon še ni bil blizu konca. Naslednje poletje so šli skupaj na morje. Izidor je prvič pripeljal prijatelja za tri dni in Jože je oba fanta peljal z majhnim čolnom, ki so ga najeli v pristanišču. Špela je sedela spredaj in mu govorila, naj ne vozi tako blizu boj, Jože pa ji je odgovarjal, da jih vidi. Zvečer so na terasi igrali karte in Izidor je očeta obtožil goljufanja, ker je prevečkrat zmagal. Špela je rekla, da je sodnik in da ima gotovo kakšno procesno prednost.
Vsi so se smejali. Fotografija s tistega večera je pozneje ostala v albumu: Izidor z odprtimi usti sredi smeha, Špela obrnjena proti njemu, Jože nekoliko odmaknjen, ker je držal fotoaparat na iztegnjeni roki. Če bi jo kdo pogledal brez nadaljevanja zgodbe, na njej ne bi našel ničesar, kar bi bilo treba razložiti.
In prav to je bilo res. Tistega večera ni bilo ničesar narobe.
VI.
Izidor je nehal igrati nogomet nekega novembrskega torka, ko je bil star petnajst let. Ni bilo po porazu, poškodbi ali prepiru s trenerjem. Jože je prišel domov nekaj minut pred njim in v hodniku odložil mokri dežnik, ko so se vrata spet odprla. Izidor je stopil noter v športni jakni, torbo spustil ob steno in si sezul blatne čevlje.
»Kako je bilo?« je vprašal Jože, ko je Izidor prišel iz treninga.
»V redu. Samo nekaj sem se odločil.« Izidor je že šel proti sobi, potem pa se je obrnil. »Ne bom več hodil na nogomet.«
Jože je najprej pomislil na naslednji trening. »Misliš v četrtek ali sploh?«
»Sploh. Dovolj imam.«
V hodniku je nekaj časa ostal samo zvok dežja ob zunanji polici. Jože je pogledal torbo. »Je problem trener, ekipa, se je kaj zgodilo? Če je kaj takega, mi povej.«
Izidor je skomignil, vendar ne tako kot pri desetih letih, ko je bilo skomiganje pogosto samo premor pred naslednjim stavkom. »Nič se ni zgodilo. Samo ne da se mi več hoditi.«
Jože je vprašal, ali je prepričan. Izidor je rekel, da je. Tokrat v njegovem glasu ni bilo ničesar, kar bi Jože lahko razumel kot trenutni odpor pred odhodom. Ni bil jezen in ni prosil za prost dan. Povedal je odločitev.
»Dobro,« je rekel Jože. »Če res nočeš več, te ne bom silil samo zato, ker hodiš že pet let.«
Izidor je še nekaj trenutkov stal pred njim, kakor da je pričakoval daljši pogovor. »To je vse? Ne boš mi razložil, da mi bo pozneje žal?«
»Lahko ti bo žal. Lahko ti tudi ne bo. Če hočeš, se pogovoriva, ampak ne bom iz tega naredil razloga, da moraš ostati.«
Izidor je prikimal in šel v sobo. Jože je pobral torbo, ker je ostala sredi hodnika, in jo postavil ob omaro. Bila je težja, kot je pričakoval. V njej so bili čevlji, brisača, plastenka in majica, ki je bila še vlažna od treninga.
Špela je prišla domov pozneje. Jože ji je povedal med pripravljanjem večerje, ko je rezal kruh in ona pospravljala nakupe. Najprej je mislila, da je Izidor izpustil trening. Ko je razumela, da je nehal, je zaprla vrata hladilnika in vprašala, kaj je Jože rekel.
»Rekel sem mu, da je v redu,« je Jože povedal Špeli. »Vprašal sem ga, ali se je kaj zgodilo, pa pravi, da ne. Samo noče več.«
Špela je pogledala proti hodniku. »Kar tako si sprejel? Pet let hodi, zdaj pa en večer reče, da ne bo več, in je konec?«
»Pet let ni razlog, da mora hoditi še pet. Če mi jasno pove, da noče, ne vem, kaj bi dobila s tem, da ga siliva.«
Špela je nekaj časa zlagala jabolka v skledo. »Ne govorim o siljenju. Mogoče bi ga lahko vprašala še malo več, preden oba skleneva, da je stvar jasna.«
»Sem ga vprašal. Ni trener, ni ekipa, nič se ni zgodilo. Pravi samo, da se mu ne da več.«
Špela je vzdihnila. »Včasih pri petnajstih tudi sam ne veš, zakaj se ti ne da.«
Jože je odložil nož. »To je res. Ampak tudi to, da ne zna razložiti, še ne pomeni, da njegov ne ne velja.«
Pri večerji o nogometu niso govorili. Izidor je pripovedoval o sošolcu, ki je pri kemiji zamenjal dve steklenički in skoraj pokvaril poskus, Špela pa ga je vprašala, ali bo naslednji dan prišel pravočasno domov, ker morajo k zobozdravniku. Po jedi je Izidor odnesel svoj krožnik v kuhinjo in šel v sobo.
Špela je počakala, da so se vrata zaprla. »Mene skrbi, da vse opušča.«
Jože jo je pogledal. »Kaj vse?«
»Plavanje je pustil.«
»Pred leti.«
»Zdaj nogomet.«
»Glasbe ni.«
»Še.«
Jože se je nasmehnil, ker je mislil, da pretirava. Špela se ni. Rekla je, da človek pri petnajstih ne ve vedno, česa mu bo pozneje žal. Jože je odgovoril, da tudi starši tega ne vedo.
»Ampak zato smo starši.«
»Da ga prisiliva v nekaj, česar noče?«
»Spet narediš iz vsega dve možnosti.«
Jože je hotel vprašati, katera je tretja, vendar je vedel, da bi zvenelo kot izziv. Namesto tega je pospravil mizo.
Naslednji dan je poklical trener. Izidor mu je že povedal, da ne bo več hodil. Trener je rekel, da je škoda, ker je fant dober in ker bi čez nekaj mesecev lahko igral več. Jože ga je vprašal, ali je bilo kaj narobe v ekipi. Trener je odgovoril, da ne ve za nič posebnega. V zadnjem času je bil Izidor nekoliko manj zavzet, vendar ne toliko, da bi iz tega delal problem.
»Mislite, da ga prepričam?« je vprašal trener.
Jože je pogledal skozi okno pisarne. »Ne.«
»Vsaj za en mesec?«
»Če bo hotel, vas bo poklical.«
Ko je zvečer Izidorju povedal za klic, je fant samo rekel: »Dobro.« Ni vprašal, kaj je trener rekel o njem. To je Jožetu pomenilo več kot razlaga, ki je ni imel.
Športna torba je še skoraj teden dni stala ob omari. Nihče je ni pospravil. V ponedeljek jo je Špela prestavila, ker je sesala, in jo potem postavila nazaj. V sredo je Jože iz nje vzel mokro brisačo, ki je že začela smrdeti, ter vprašal Izidorja, ali bo stvari spravil. Fant je prišel, izpraznil torbo in nogometne čevlje postavil na spodnjo polico. Medalje so ostale v njegovi sobi. Fotografije tudi.
Ni postal žalosten. Prvi četrtek brez treninga je prišel iz šole, pojedel sendvič in skoraj tri ure sedel za računalnikom. Zvečer je šel s prijateljem ven. V soboto dopoldne je spal. Ko se je zbudil, je prišel v kuhinjo in vprašal, ali je kaj za jesti.
»Tekmo imaš,« je rekla Špela, preden se je spomnila.
Izidor jo je pogledal. »Nimam.«
»Vem.«
Za trenutek je bilo nerodno predvsem njej. Odprla je hladilnik in vprašala, ali hoče jajca. Izidor je rekel, da lahko.
Jože je sedel za mizo s časopisom. Opazoval je sina, ki je jedel počasi in bos z nogo premikal copat pod stolom. Ni bil videti kot človek, ki mu je nekaj vzeto. Bil je petnajstletnik v soboto brez obveznosti.
Dopoldne je iz omare vzel star računalnik, ki ga je Jože že nameraval odpeljati na odpad. Razstavil ga je na kuhinjski mizi. Špela je protestirala zaradi prahu, Izidor pa je obljubil, da bo vse pospravil. Čez eno uro je bilo na mizi toliko vijakov, kablov in ploščic, da Jože ni verjel, da bo iz tega še kdaj nastala naprava.
»Veš, kam gre vse?«
»Približno.«
»To ni odgovor, ki bi ga rad slišal od človeka, ki mi je razstavil računalnik.«
Izidor je pokazal na majhno ploščico. »To je bilo že pokvarjeno.«
»Kaj?«
»Ne vem še.«
Jože je sedel nasproti njega. Izidor je delal skoraj dve uri, ne da bi ga kdo spomnil, naj nadaljuje. Ko je računalnik sestavil, je na mizi ostal en vijak.
Jože ga je dvignil. »Dokaz.«
»Česa?«
»Da si nekaj pozabil.«
Izidor je vzel vijak in ga pogledal. »Ali pa da je bil en preveč.«
»V računalniku?«
»Mogoče so ga dali za rezervo.«
Jože se je zasmejal. Računalnik se je prižgal. Izidor je bil zadovoljen, čeprav še vedno ni vedel, od kod je vijak. Položil ga je v majhno posodo na mizi, ne v koš.
Čez nekaj tednov je nehal hoditi tudi na glasbo. Tokrat odločitev ni prišla tako nenadoma. Vaje je opravljal vse redkeje, dvakrat je pozabil note in učiteljica je Špeli po telefonu rekla, da se mu očitno ne ljubi več tako kot prej. Špela se je z njim pogovorila sama.
Jože je prišel domov, ko sta že sedela v kuhinji. Izidor je imel roke prekrižane na mizi, Špela pa je govorila tišje kot običajno.
»Kaj je?« je vprašal Jože.
Špela je odgovorila: »Tudi glasbo bi pustil.«
Jože je pogledal sina. »Bi?«
»Ja.«
»Si prepričan?«
Izidor je prikimal.
Špela je rekla, da ima do konca leta samo še nekaj mesecev in da bi lahko vsaj zaključil razred. Izidor je odgovoril, da ne vidi smisla, če naslednje leto ne bo nadaljeval. Špela mu je pojasnila, da se stvari včasih končajo zato, ker si jih začel. Izidor je vprašal, ali to pomeni, da mora do konca življenja igrati klavir samo zato, ker je začel pri sedmih.
»Ne obračaj,« je rekla.
Jože je sedel. »Kaj pa bi rad namesto tega?«
»Nič.«
Špela je pogledala Jožeta, kot da je prav ta odgovor dokaz njenega strahu.
»Ni treba, da ima namesto tega nekaj,« je rekel Jože.
»Tebi se zdi normalno, da v nekaj letih pusti vse?«
Izidor je sedel med njima in gledal enega, potem drugega. »A se lahko vidva ne pogovarjata, kot da me ni?«
Oba sta utihnila.
Jože je prvi rekel: »Prav imaš.« Nato je pogledal sina. »Jaz mislim, da lahko nehaš, če res nočeš več. Ampak mama ima prav, da ni slabo premisliti, ali hočeš zaključiti leto.«
Izidor je nekaj časa molčal. »Bom šel do konca leta.«
Špela ni bila videti zmagoslavno. Samo prikimala je.
Do junija je hodil. Na zadnjem nastopu je igral brez napake, se priklonil in po koncertu učiteljici odnesel majhno rožo, ki jo je kupila Špela. Učiteljica mu je rekla, da se lahko kadarkoli vrne. Izidor je odgovoril, da mogoče. Ko so šli ven, je Jože vprašal, ali mu je žal. Izidor je rekel, da ne.
»Da si nehal ali da si dokončal?«
»Oboje.«
Jože je sprejel odgovor, čeprav mu ni bil povsem logičen.
Poleti je imel Izidor prvič po dolgih letih skoraj prazen koledar. Hodil je ven s prijatelji, spal pozneje in vedno več časa preživel pri računalniku. Včasih ga je Jože našel budnega ob enih ponoči in mu rekel, naj gre spat. Izidor je odgovoril, da bo čez pet minut, kar je običajno pomenilo pol ure.
Špela je nekaj časa iskala nove dejavnosti. Na mizo je prinesla prospekt za jezikovni tečaj in omenila fotografijo, ker je Izidor rad uporabljal njihov fotoaparat. Ni ga silila. Samo ponujala je. Izidor je oboje zavrnil.
Nekega večera ji je Jože rekel, naj ga pusti malo pri miru.
»Saj ga pustim.«
»Vsak teden mu nekaj prineseš.«
»Ker nočem, da samo sedi pred računalnikom.«
»Mogoče pa tam nekaj dela.«
Špela je pogledala proti zaprti sobi. »Ti si zdaj kar naenkrat postal zagovornik ničesar.«
»Ničesar?«
»Brez športa, brez glasbe, brez česarkoli.«
Jože je odgovoril, da računalnik ni nič. Špela je rekla, da tega ni mislila. Pogovor bi se lahko razvil v prepir, vendar je Izidor ravno takrat odprl vrata in vprašal, ali imata kakšen star podaljšek. Jože je šel pogledat v shrambo.
Našel je dva. Izidor je vzel daljšega in pojasnil, da poskuša povezati star računalnik z novim, da bi prenesel podatke. Jože je vprašal, ali ne obstaja kabel za to. Izidor je rekel, da obstaja, ampak ga nima. Jože je hotel predlagati, da ga kupita, potem pa je videl, da sin že dela po svoje, in ni.
Čez uro ga je Izidor poklical. Uspelo mu je. Jože ni razumel natančno, kako, vendar je na zaslonu videl mape, ki prej niso bile tam.
»Koliko časa si to delal?«
»Ne vem. Dve uri.«
»Za kabel bi dal deset evrov.«
Izidor ga je pogledal. »Ampak zdaj vem, kako gre.«
Jože ni imel dobrega ugovora.
V službi je v tistem času dobil mlajšo sodniško kolegico, ki ga je neko popoldne prosila za mnenje o spisu. Povedala mu je dejstva, Jože pa jo je po nekaj minutah vprašal, kaj misli sama. Odgovorila je, da še ne ve.
»Kaj vam manjka?«
»Ne vem niti tega.«
Jože je vzel spis in prebral nekaj strani. Potem ji ga je vrnil. »Potem še ne odločajte.«
»Rok imam.«
»Rok pomeni, da morate delati. Ne da morate danes že vedeti.«
Kolegica se je nasmehnila. »Vi vedno veste.«
Jože je hotel odgovoriti, da to ni res. Spomnil se je Kraljevega primera in še nekaj drugih, pri katerih je čakal na podatek, ki je spremenil smer. Rekel je samo: »Ko ne vem, poskušam ugotoviti, česa ne vem.«
Takrat se mu je to še zdelo dovolj.
Doma je bilo drugače, čeprav tega ni imenoval. Pri Izidorju ni več vedel, ali gleda obdobje počitka, odraščanje ali začetek nečesa, zaradi česar bi moral ukrepati. Fant je imel prijatelje, hodil v šolo, ocene so bile dobre. Ni se zapiral pred njima bolj, kot se je Jožetu zdelo običajno za petnajstletnika. Včasih je bil siten, včasih smešen, pogosto lačen. Če bi moral našteti dokaze, da je z njim nekaj narobe, jih ni imel.
Špela pa ni iskala dokazov na isti način. Nekega večera je rekla, da ima občutek, da se Izidor umika. Jože jo je vprašal, iz česa. Ni znala povedati.
»Prej je imel toliko stvari.«
»Mogoče jih je imel preveč.«
Špela ga je pogledala. »Zdaj pa to praviš?«
»Ne pravim. Sprašujem.«
»Takrat se ti ni zdelo.«
»Tudi tebi ne.«
Špela je molčala.
Jože je takoj vedel, da je povedal nekaj resničnega na način, ki ni pomagal ničemur. Hotel je dodati, da ji ne očita, vendar bi s tem samo podaljšal stavek. Zato ni.
Čez nekaj dni je Špela sama rekla: »Ne. Takrat se mi ni zdelo preveč.«
Jože je dvignil pogled od časopisa.
»Saj sem bila zraven,« je nadaljevala. »Vozila sem ga. Glasba je bila moja ideja. Tudi jaz sem bila vesela, ko mu je šlo.«
Jože je časopis odložil. »Vem.«
»Samo zdaj ne vem, ali sva kaj spregledala.«
Tokrat je ni vprašal, kaj. Sedel je poleg nje in nekaj časa sta poslušala televizijo, ki je ostala prižgana brez zvoka.
Izidor je v sobi tipkal. Skozi steno se je občasno slišal kratek smeh; očitno si je z nekom pisal. Ni zvenel kot fant, ki bi ga bilo treba reševati.
Pred spanjem je Jože šel mimo njegove sobe. Vrata so bila priprta. Na mizi je stal odprt računalnik, poleg njega pa majhna posoda, v kateri je bil še vedno vijak, ki je ostal po razstavljanju starega računalnika. Jože ga je prepoznal, ker se mu je takrat zdel smešen.
»Še vedno ne veš, kam spada?« je vprašal.
Izidor je pogledal vijak. »Ne.«
»In računalnik dela?«
»Dela.«
Jože je prikimal.
»Potem ga pusti.«
Izidor se je nasmehnil. »To ti govorim.«
Jože je šel spat, ne da bi v stavku iskal kaj več. Takrat ni imel razloga.
VII.
Ko je Izidor končal srednjo šolo, ni bilo nobenega dvoma, da bo nadaljeval. Dvom je bil samo, kje. Jože je predlagal dve fakulteti, Špela tretjo, Izidor pa je vse tri možnosti nekaj časa poslušal in se nazadnje vpisal tja, kamor se je odločil sam. Jože ni imel nič proti. Program je bil dober, računalništvo je bilo v njem dovolj močno zastopano in sin je prvič po dolgem času govoril o prihodnosti z natančnostjo, ki je Jožetu ugajala.
Poleti pred začetkom študija je Izidor delal pri majhnem podjetju, kjer so popravljali računalnike in postavljali omrežja. Domov je prihajal utrujen, vendar dobre volje. Nekega večera je Jožetu skoraj eno uro razlagal, kako so pri stranki iskali napako, ki se je pokazala samo ob določenem zaporedju dogodkov. Jože polovice izrazov ni razumel, razumel pa je metodo: nekaj deluje, potem ne, zato odstranjuješ možnosti, dokler ne ostane vzrok.
»To je skoraj kot pri meni,« je rekel.
Izidor se je zasmejal. »Samo da računalnik ne laže.«
»Ljudje tudi ne vedno.«
»Računalnik pa tudi ne govori, da se ne spomni.«
Jože je priznal, da je to prednost.
Prvi semester se ni začel slabo. Izidor je hodil na predavanja, opravil prve vaje in doma govoril predvsem o predmetih, pri katerih so dejansko nekaj programirali. Teorijo je odlagal. Špela ga je večkrat vprašala, ali se dovolj uči, on pa je odgovarjal, da ima čas. Jože se ni vmešaval. Pri devetnajstih letih mu ni nameraval pregledovati zvezkov.
Prvi izpit je naredil. Drugega tudi. Pri tretjem ni šel na rok.
»Zakaj?« je vprašala Špela.
»Nisem bil pripravljen.«
»Pa naslednji?«
»Bom.«
Naslednjega je prestavil. Potem je enega opravil z visoko oceno in doma je bilo nekaj tednov spet videti, kakor da je bil problem samo v začetku. Jože mu je rekel, da se mora človek na fakulteti naučiti tudi razporediti delo. Izidor je odgovoril, da ve.
Spomladi se je prvič zgodilo, da je zjutraj vstal, se oblekel in potem ostal doma. Špela je že odšla v službo. Jože je v kuhinji pil kavo, ko je Izidor prišel iz sobe v kavbojkah in majici, sedel za mizo in odprl hladilnik, čeprav je pred desetimi minutami rekel, da se mu mudi.
»A nimaš predavanja?«
»Imam.«
»Potem?«
Izidor je zaprl hladilnik. »Ne bom šel.«
Jože ga je pogledal. »Zakaj?«
»Ne vem.«
»Se ti ne da?«
»Ni to.«
»Kaj pa?«
Izidor je sedel. Nekaj časa je gledal v mizo. »Ne vem.«
Jože je poznal tak odgovor iz otroštva in ga ni imel rad nič bolj kot takrat. Ne zato, ker bi mislil, da sin skriva resnico, ampak ker z »ne vem« ni bilo mogoče ničesar narediti.
»Je kaj na faksu?«
»Ne.«
»Kakšen profesor?«
»Ne.«
»Sošolci?«
Izidor je zavzdihnil. »Ati, nič se ni zgodilo.«
Jože je opazil besedo. Enako je rekel pri nogometu. Takrat je bilo dovolj.
»Dobro,« je rekel. »Potem danes ne pojdi.«
Izidor ga je pogledal, kakor da je pričakoval odpor. »Saj ne bom.«
Jože je šel v službo. Ko se je zvečer vrnil, je Izidor sedel za računalnikom in delal nekaj za podjetje, kjer je bil poleti. Poklicali so ga, ker je eden od njihovih programov delal težave, in vprašali, ali lahko pogleda. Izidor je pogledal. Problem je našel.
To je Jožeta zmedlo bolj, kot če bi sin ves dan ležal v postelji. Fant, ki zjutraj ni mogel na predavanje, je lahko šest ur brez premora delal na težavi, ki mu je bila težja od marsičesa na fakulteti.
»Saj znaš,« mu je rekel pozneje.
Izidor se je obrnil od zaslona. »Saj ni problem, da ne znam.«
»Kaj pa je?«
Izidor je nekaj trenutkov molčal. »Ne vem.«
Jože se je naslonil na podboj. »Kako lahko ne veš?«
»Tako.«
»Nekaj mora biti.«
»Vem.«
»Potem ugotovi.«
Izidor je pogledal nazaj v zaslon. »Ja.«
Jože je odšel iz sobe z občutkom, da je povedal nekaj povsem razumnega. Šele veliko pozneje se je spomnil, da je sinu naložil nalogo, katere težava je bila prav v tem, da ni vedel, kaj išče.
Poleti je Izidor opravil še nekaj obveznosti, ne vseh. V drugi letnik je prišel z dolgovi. Špela je postajala bolj zaskrbljena kot Jože. Spraševala ga je po rokih, Izidor pa je začel odgovarjati kratko. Jože ji je rekel, naj ga ne sprašuje vsak drugi dan.
»Če ga ne vprašam, ne pove nič.«
»Če ga vprašaš, tudi ne.«
»In kaj predlagaš?«
»Da počakava.«
Špela ga je pogledala. »Ti?«
»Kaj jaz?«
»Ti predlagaš čakanje.«
Jože se je nasmehnil. »Znam tudi to.«
»Ko veš, na kaj čakaš.«
Stavek ga je ustavil. Špela ga ni izrekla kot očitek. Samo poznala ga je dovolj dolgo.
V drugem letniku je bilo slabše. Izidor je še vedno hodil na nekatere vaje in pri praktičnih nalogah pogosto pomagal drugim. Nekega popoldneva je sošolec prišel k njim domov in skupaj sta skoraj do polnoči delala na projektu. Špela jima je dvakrat prinesla hrano. Ko je fant odšel, je Izidor ostal še eno uro in popravil del, ki ni bil njegov.
Tri dni pozneje ni šel na izpit.
Jože ga je našel v kuhinji ob desetih dopoldne.
»Danes si imel.«
»Vem.«
»Zakaj nisi šel?«
Izidor je odprl pipo in si natočil vodo. »Nisem mogel.«
Jože je prvič slišal drugačen odgovor.
»Kaj pomeni nisi mogel?«
Izidor je spil nekaj požirkov. »Ne vem. Zjutraj sem vstal in nisem mogel iti.«
»Si bil bolan?«
»Ne.«
»Te je bilo strah?«
Izidor je pogledal stran. »Mogoče.«
»Česa?«
»Ne vem.«
Jože je začutil staro nestrpnost do odgovora, vendar jo je zadržal. »Izpita?«
»Mogoče.«
»Ampak snov znaš.«
»Vem.«
Jože je skoraj rekel prav zato, česar ni razumel. Namesto tega je vprašal, ali se mu je to že zgodilo. Izidor je rekel, da ja.
»Kolikokrat?«
»Ne vem. Nekajkrat.«
»In mi nisi povedal?«
Izidor ga je pogledal. »Kaj naj bi ti povedal?«
Jože ni imel dobrega odgovora.
Tisti večer je Špela predlagala, naj se Izidor s kom pogovori. Ni rekla psiholog, zdravnik ali svetovalec; tudi sama ni vedela, kaj bi bilo pravo. Izidor je takoj zavrnil.
»Nisem bolan.«
»Nisem rekla, da si.«
»Potem pa ne rabim.«
Jože je vprašal, ali bi mu mogoče koristilo, da ugotovi, kaj se dogaja. Izidor je odgovoril, da bo sam.
Jože ga ni silil. Špela tudi ne, čeprav je nekaj dni pozneje na mizo položila telefonsko številko svetovalnice. Listek je tam ležal do večera, potem ga ni bilo več. Nihče ni vprašal, ali ga je Izidor vzel ali vrgel stran.
Naslednje mesece je družina živela v čudnem ravnotežju. Izidor ni bil brez dela. Prav nasprotno. Vedno pogosteje je dobival manjša plačana opravila: popravljal spletne strani, nastavljal programe, pomagal podjetju, kjer je delal poleti. Denarja ni bilo veliko, bilo pa ga je dovolj, da si je sam kupil boljši računalnik. Na fakulteti pa je zaostajal.
Jože je v tem videl dokaz, da problem ni v sposobnosti. Prav zato ga je težje sprejemal. Če bi Izidor ne zmogel, bi bilo jasno. Če bi ga področje ne zanimalo, prav tako. Toda zanimalo ga je in zmogel je, samo po poti, ki naj bi vodila do diplome, je hodil vedno težje.
Nekega večera je Jože sedel z njim v kuhinji. Špela je bila pri sestri. Izidor si je pripravljal testenine in z eno roko mešal omako, z drugo pa bral sporočilo na telefonu.
»Kaj boš s faksom?« je vprašal Jože.
Izidor je odložil telefon. »Ne vem.«
»Misliš nadaljevati?«
»Za zdaj.«
»To ni ravno načrt.«
»Vem.«
Jože je nekaj časa molčal. »Če potrebuješ pomoč, povej.«
Izidor je pogledal proti njemu. »Kakšno?«
Jože se je prvič zavedel, da ne ve. Denarja ni potreboval. Inštrukcij verjetno tudi ne. Prevoza ne. Več časa mu ni mogel dati.
»Kakršnokoli.«
Izidor je prikimal. »Bom.«
Ni povedal.
V tretji letnik ni prišel. Nekaj izpitov je še opravljal, potem vse redkeje. Ko je imel dvaindvajset let, je nekega popoldneva prišel v Jožetovo delovno sobo in rekel, da se je odločil.
Jože je dvignil pogled od spisa. »Kaj?«
»Pustil bom faks.«
Tokrat ni vprašal, ali misli samo za nekaj časa. Izidor je govoril drugače kot pri jutrih, ko ni mogel skozi vrata.
»Dokončno?«
»Ja.«
Jože je odložil očala. »Kaj boš pa?«
»Delal.«
»Kje?«
Izidor mu je povedal za podjetje, ki mu je ponudilo redno delo. Poznali so ga že več let. Plača za začetek ni bila velika, delo pa je bilo tisto, ki ga je znal in ga je zanimalo.
Jože je poslušal do konca. Vse je bilo razumno. Prav to ga je bolelo nekoliko bolj. Če bi bila odločitev neumna, bi se lahko z njo prepiral.
»Škoda,« je rekel.
Izidorjev obraz se je komaj opazno spremenil.
»Kaj?«
»Nič. Samo škoda. Toliko si že naredil.«
»Ja.«
»Če si se odločil, si se odločil.«
Izidor je prikimal. »Sem.«
Pogovor se je končal brez prepira. Jože mu ni rekel, da ga je razočaral. Ni mu grozil, ni zahteval, naj dokonča, in ni poklical nikogar na fakulteto. Naslednji teden mu je pomagal pregledati pogodbo o zaposlitvi. Pri eni določbi mu je svetoval, naj vpraša, kaj natančno pomeni. Izidor je vprašal in dosegel manjšo spremembo.
Na prvi delovni dan je Špela vstala prej in mu pripravila zajtrk, čeprav ji je rekel, da ni star šest let. Jože mu je na hodniku zaželel srečo. Izidor je odgovoril, da je samo služba.
»Prva,« je rekla Špela.
»Ni prva.«
»Prva prava.«
Izidor je zavzdihnil in odšel.
Delo mu je šlo dobro. Po nekaj mesecih je dobil zahtevnejše naloge, čez leto boljšo plačo. Zvečer je včasih prišel domov pozneje od Jožeta. Če je imel težavo, jo je pogosto reševal še doma, vendar ni več sedel pred računalnikom z napetostjo, ki jo je Jože poznal iz časa izpitov. Lahko je bil utrujen in jezen, ne pa obstal pred vrati.
Špela je neko nedeljo rekla, da ga že dolgo ni videla tako mirnega.
Jože je odgovoril, da je mogoče res izbral prav.
»Mogoče?«
»Prav zase.«
Špela ga je pogledala. »A obstaja še kakšen drug prav?«
Jože je vedel, da ga draži. »Obstaja prav, pri katerem bi imel še diplomo.«
»In bi bil mogoče nesrečen.«
»Mogoče.«
»Ali pa ne.«
»Tudi mogoče.«
Špela se je nasmehnila. »Zdaj govoriš moj jezik.«
Jože ni vedel, ali mu je všeč.
Nekaj let pozneje, ko Izidor že dolgo ni živel doma, sta se z očetom po kosilu peljala po računalniško opremo, ki jo je potreboval za svoje stanovanje. V avtu je Izidor nenadoma vprašal: »A se spomniš, ko sem pustil faks?«
»Seveda.«
»Rekel si škoda.«
Jože je pogledal proti njemu, nato nazaj na cesto. »Saj je bila škoda.«
Izidor je molčal.
»Kaj je potem narobe?« je vprašal Jože.
»Nič.«
Jože je skoraj rekel, naj potem ne začenja, vendar je čakal.
Izidor je gledal skozi okno. »Samo dolgo sem mislil, da govoriš o meni.«
Jože je zmanjšal hitrost pred semaforjem. »O tebi?«
»Da sem jaz škoda.«
»Nikoli.«
Izidor je prikimal. »Zdaj vem.«
Prižgala se je zelena. Jože je speljal, vendar mu je stavek ostal. Hotel je vprašati, koliko časa je sin to mislil, zakaj ni vprašal in kako bi lahko iz ene besede razumel nekaj tako drugega. Nobeno vprašanje se mu ni zdelo dobro za tisti trenutek.
Po nekaj minutah je rekel: »Mislil sem na možnost.«
»Vem.«
»Na to, da bi lahko dokončal.«
»Vem, ati.«
Jože je utihnil.
V trgovini sta kupila kabel, dva priključka in napravo, katere imena Jože ni znal ponoviti niti pet minut pozneje. Izidor je prodajalcu postavljal vprašanja, ki so bila natančna in mirna. Jože ga je poslušal in pomislil, da bi človek, ki ga ne pozna, težko uganil, da je ta isti moški nekoč stal oblečen v kuhinji in ni mogel oditi na izpit, za katerega je znal snov.
Na poti nazaj ga je vprašal: »Ti je kdaj žal?«
Izidor je vedel, na kaj misli. »Včasih.«
»Da nisi končal?«
»Ja.«
Jože je počakal.
»Pa tudi ne,« je dodal Izidor.
Jože se je nasmehnil. »To pa ni odgovor.«
»Je. Samo ni tvoj.«
Jože je hotel ugovarjati, potem pa se je spomnil vijaka iz starega računalnika. Ni vedel, zakaj. Morda samo zato, ker je bil prav tako nekaj, za kar ni bilo jasno, ali manjka ali je odveč.
»Dobro,« je rekel.
Izidor je obrnil glavo proti njemu. »Kaj dobro?«
»Nič. Voziš naslednjič ti.«
Izidor se je zasmejal. Pogovor se je premaknil drugam.
Jože pa je prvič zares začutil, da lahko isti dogodek v dveh ljudeh obstaja drugače, ne da bi eden od njiju lagal. On je ob besedi »škoda« žaloval za potjo, ki se ni nadaljevala. Izidor je nekaj časa slišal sodbo o človeku, ki po njej ni šel. Nobeden tistega dne v delovni sobi ni vedel, da se pogovarjata o dveh različnih stvareh.
Tudi pozneje nista mogla vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi Izidor vztrajal. Morda bi diplomiral. Morda bi se težave povečale. Morda bi se naučil živeti z njimi. Morda bi samo izgubil nekaj let. Prihodnost, ki je ni izbral, ni pustila nobenega dokaza.
Tista, ki jo je izbral, pa je stala pred njima dovolj jasno: Izidor je delal, zaslužil, živel sam in bil dober v tem, kar je počel. To ni pomenilo, da ni ničesar izgubil. Pomenilo je samo, da izgube ni bilo mogoče pošteno izračunati iz življenja, ki se nikoli ni zgodilo.
VIII.
Ko se je Izidor odselil, se stanovanje ni izpraznilo toliko, kot je Jože pričakoval. Njegova soba je ostala skoraj enaka, ker je v novo stanovanje odnesel samo stvari, ki jih je potreboval. Na polici so ostale knjige iz srednje šole, v omari dve stari športni majici, v predalu kabli, za katere nihče ni vedel, ali jih še uporablja. Špela je prve tedne govorila, da bo moral priti po ostalo. Potem je nehala.
Prvi večer, ko sta bila zares sama in ni bilo verjetno, da bo Izidor še prišel po kaj, je Špela skuhala preveč testenin. Oba sta to opazila, ko je postavila lonec na mizo.
»Še vedno kuhaš za tri,« je rekel Jože.
»Ti pa še vedno ješ za dva.«
Jože si je naložil več. Špela se je zasmejala in večer ni bil žalosten. Po jedi sta poklicala Izidorja, ker je Špela hotela vedeti, ali ima v novem stanovanju dovolj brisač. Izidor je rekel, da jih ima. Jože ga je vprašal, ali deluje internet. Izidor je odgovoril, da je bila to prva stvar, ki jo je uredil.
Ko sta odložila, je bilo stanovanje tišje, vendar ne prazno. Špela je odprla televizijo. Jože je pomil posodo. Pozneje sta sedela skupaj na kavču in gledala oddajo, ki je nobenega posebej ne zanimala. Ko je Špela zaspala z glavo ob naslonjalu, ji je Jože prinesel odejo.
Naslednjih nekaj mesecev sta imela celo več časa drug za drugega. Ni bilo več voženj, šolskih obveznosti in čakanja, kdaj se bo Izidor vrnil. Ob petkih sta včasih šla na večerjo. Ob nedeljah sta hodila. Enkrat sta se odpeljala do jezera, ker je Špela zjutraj rekla, da bi šla nekam, Jože pa ni vprašal kam. To jo je zabavalo.
»Napreduješ,« je rekla v avtu.
»V čem?«
»Nisi zahteval načrta.«
»Imam gorivo.«
»To je tvoj načrt?«
»Za začetek.«
Dan je bil dober. Hodila sta skoraj dve uri, jedla pozno kosilo in se na poti domov ustavila še pri Izidorju. V njegovem stanovanju je bilo na mizi toliko kablov, da je Špela rekla, da bi moral dobiti globo zaradi požarne nevarnosti. Izidor ji je odgovoril, da lahko sodnik v družini začne postopek.
Jože je sedel v kuhinji in gledal sina, ki je pripravljal kavo. V njegovem stanovanju se je gibal drugače kot doma, brez tistega občutka, da mora komu pojasniti, zakaj nekaj leži tam, kjer leži. Jožetu je bilo to všeč. Ko so odhajali, mu je Špela v dvigalu rekla, da se ji zdi, da mu gre dobro.
»Saj sem ti rekel.«
»Nisi.«
»Mislil sem.«
»To pa šteje samo pri tebi.«
Jože se je zasmejal. Špela tudi.
V tistem času je Jože postal predsednik manjšega sodnega oddelka. Ni si tega posebej želel, vendar ga je predsednica sodišča vprašala, ali bi prevzel delo, in po nekaj dneh je pristal. Funkcija ni pomenila velikega naslova, pomenila pa je več sestankov, več usklajevanja in več ljudi, ki so ga ustavili na hodniku zaradi stvari, ki niso bile v njegovih spisih.
Špela je ob novici odprla steklenico vina, ki sta jo hranila že nekaj mesecev. »Čestitam, gospod predsednik.«
»Oddelka.«
»Ne kvari.«
Nazdravila sta. Jože ji je povedal, da bo verjetno nekaj časa več dela. Špela je samo rekla: »Seveda.«
Ni zvenelo jezno. Prav zato jo je pogledal.
»Kaj?«
»Nič.«
»Špela.«
»Čestitala sem ti.«
»Vem.«
»Potem pa sprejmi čestitko.«
Jože jo je. Tisti večer o službi nista več govorila.
Nova funkcija ga ni spremenila v človeka, ki ga nikoli ni doma. Večino dni je prihajal ob običajni uri. Toda delo je vstopalo v večer po kosih: klic kolega, elektronsko sporočilo, sestanek, ki ga je bilo treba pripraviti, problem z razporedom. Jože je znal reči ne stvarem, ki so se mu zdele nepomembne. Težava je bila, da se mu je veliko stvari zdelo pomembnih.
Nekega petka sta bila dogovorjena za kino. Špela je kupila karti. Jože jo je ob petih poklical in povedal, da bo zamudil, ker je prišlo do težave z dežurstvom. Špela je vprašala, koliko. Rekel je, da ne ve.
»Film je ob osmih.«
»Vem.«
»Samo povej, ali naj grem sama.«
Jože je pogledal na uro in ljudi pred svojo pisarno. »Ne. Prišel bom.«
Prišel je ob sedmih petinštirideset. Špela ga je čakala že oblečena. V avtu je vozil nekoliko prehitro. Na parkirišču ni bilo prostora, zato sta pustila avto dlje in zadnjih nekaj sto metrov skoraj tekla. V dvorano sta prišla med reklamami.
Ko sta sedla, je Špela še vedno nekoliko lovila sapo. Jože ji je ponudil kokice. Vzela jih je in se zasmejala.
»To je bil najin sproščen večer.«
»Uspelo je.«
»Seveda je.«
Film jima je bil všeč. Po njem sta šla na pijačo in ostala skoraj do polnoči. Če bi Jože moral pozneje izbrati en večer, ki bi dokazoval, da med njima ni bilo vsega konec, bi lahko izbral tega.
Toda Špela je na poti domov v avtu rekla: »Veš, kaj me moti?«
»Kaj?«
»Da se na koncu vedno res izide.«
Jože jo je pogledal. »To te moti?«
»Malo.«
»Zakaj?«
Špela je gledala skozi vetrobransko steklo. »Ker potem nikoli ne veš, koliko je bilo preveč.«
Jože ni razumel. »Česa?«
»Nič. Pusti.«
Tokrat je vztrajal. »Ne, povej.«
Špela je nekaj časa molčala. »Če bi danes zamudil film, bi bil jezen nase. Jaz tudi. Ker pa nisi, bo ta večer zate dokaz, da je bilo vse v redu.«
»Pa ni bilo?«
»Bilo je lepo.«
»Potem res ne razumem.«
Špela se je naslonila nazaj. »Vem.«
Jože je vozil naprej. Hotel je vprašati, ali bi moral priti prej, čeprav nista ničesar zamudila. Hotel je reči, da težave v službi ni izbral. Oboje je bilo res in oboje se mu je nenadoma zdelo premajhno.
Čez nekaj dni ji je prinesel dve karti za koncert. Kupil ju je že med odmorom v službi. Špela je bila vesela. Poljubila ga je in rekla, da se tega ni spomnila že leta. Jože je začutil olajšanje, ki ga ni hotel priznati niti sebi.
Na koncertu sta se imela dobro. Po njem je Špela rekla, da bi lahko šla še kam, vendar je Jože naslednje jutro zgodaj vstajal. Predlagal je, da gresta domov in ponovita kdaj drugič. Špela je rekla, da prav.
Ponovila nista.
Ne zato, ker bi se odločila, da ne bosta. Naslednji teden je imela Špela rok v službi. Potem je bil Jože dva dni na izobraževanju. Nato je prišel Izidor v nedeljo na kosilo. Potem sta imela obisk. Koncert je ostal lep večer, ne začetek nove navade.
Špela je začela več hoditi sama. Najprej s sodelavko, pozneje tudi brez nje. Ob sobotah je šla v mesto, včasih na tržnico, včasih samo na kavo. Jože je to sprejel kot dobro stvar. Ni pričakoval, da morata vse početi skupaj.
Nekega dne jo je vprašal, ali gresta popoldne na sprehod. Rekla je, da je že dogovorjena.
»S kom?«
»Sama s sabo.«
Jože je mislil, da se šali. »A ti pogosto odpove?«
Špela se je zasmejala. »Manj kot ti.«
Stavek je bil izrečen lahkotno, vendar je ostal med njima nekaj sekund dlje od smeha.
»To je bilo nizko,« je rekel Jože.
»Malo.«
»Pa neresnično.«
Špela je oblekla jakno. »Tudi malo.«
Jože ni vedel, ali naj bo užaljen ali naj se smeje. Odločil se je za drugo.
Takšnih pogovorov je bilo vedno več: majhni, dovolj blagi, da niso zahtevali nadaljevanja, in dovolj resnični, da jih nobeden ni povsem pozabil.
Izidor je medtem napredoval v službi. Preselil se je v večje stanovanje in Jožeta prosil za pomoč pri pogodbi. Jože jo je prebral dvakrat, označil dve nejasnosti in mu rekel, naj pri eni zahteva dopolnilo. Izidor je rekel, da komplicira. Jože je odgovoril, da ga je zato prosil.
Špela je sedela poleg njiju in poslušala. Ko je Izidor odšel, je rekla: »Z njim ti gre lažje.«
»Kaj?«
»Pomagati.«
»Ker me vpraša.«
Špela je prikimala. »Vem.«
Jože je odložil pogodbo. »Če kaj potrebuješ, me lahko tudi ti vprašaš.«
Špela ga je pogledala tako dolgo, da je vedel, da je nekaj zgrešil, še preden je odgovorila.
»Saj sem.«
»Kaj?«
»Velikokrat.«
»Kdaj?«
Špela je zaprla oči za trenutek. »Vidiš.«
Jože je začutil odpor. »Ne, ne vidim. Če mi poveš, da si me nekaj prosila, bi rad vedel kaj.«
»Ne zdaj.«
»Zakaj začneš, če potem ne boš povedala?«
»Ker sem utrujena od tega, da moram vsako stvar dokazati do datuma in ure.«
»Ne rabiš dokazati. Samo razumeti hočem.«
»Ti vedno hočeš vedeti, kaj je prav.«
»Kaj je pa s tem narobe?«
Špela je pogledala proti njemu. »Nič. Samo včasih bi lahko vprašal mene.«
»Saj te zdaj sprašujem.«
Špela je vstala. »Prepozno za ta pogovor.«
Jože je obstal. Beseda ga je zadela bolj kot vse prej.
»Prepozno za kaj?«
Špela je odnesla kozarec v kuhinjo. »Rekla sem za ta pogovor.«
Jože je šel za njo. »To ni isto.«
»Vem.«
»Potem mi povej, kaj pomeni.«
Špela se je obrnila. »Pomeni, da danes nimam moči, da bi ti še enkrat razlagala isto.«
»Kaj isto?«
Na njenem obrazu je za trenutek videl nekaj med jezo in žalostjo. Potem je samo odkimal.
»Pusti, Jože.«
Tisti večer sta prvič po dolgem času šla spat brez običajnega lahko noč. Zjutraj je Jože pripravil kavo za oba. Špela jo je vzela in rekla hvala. Ko je odhajala, ga je spomnila, naj pokliče serviserja zaradi pralnega stroja.
Poklical ga je.
Serviser je prišel v petek. Zamenjal je črpalko in povedal, da bo stroj še nekaj let delal. Jože je Špeli po telefonu sporočil, da je urejeno. Rekla je: »Dobro.«
Beseda ga je spomnila na nekaj, vendar ni vedel, na kaj.
V naslednjih tednih se ni zgodilo nič velikega. To je bilo morda najtežje. Če bi se prepirala vsak večer, bi Jože ukrepal. Če bi Špela rekla, da želi oditi, bi jo vprašal zakaj in poskušal nekaj narediti. Namesto tega sta živela skoraj normalno. Kupovala sta hrano, obiskovala Izidorja, enkrat šla v gledališče, dvakrat k prijateljem. Špela mu je zamenjala gumb na plašču. Jože ji je peljal avto na servis.
Neko soboto sta čistila klet. Med škatlami sta našla Izidorjeve stare nogometne čevlje. Bili so premajhni, trdi in na podplatih še vedno umazani.
»To bi morala že zdavnaj vreči stran,« je rekla Špela.
Jože je vzel enega v roko. »To so prvi?«
»Ne. Drugi.«
»Prvi so imeli črto ob strani.«
Špela se je zasmejala. »Tiste, ki mu jih nisi hotel kupiti.«
»Ker so bili dražji samo zaradi črte.«
»To še vedno veš.«
»Seveda.«
Sedela sta na tleh med škatlami in se skoraj deset minut spominjala trgovine, prve medalje in tega, kako je Izidor nekoč spal s čevlji ob postelji. Špela je rekla, da je bil lep otrok. Jože jo je popravil, da je še vedno lep, samo večji.
»Veš, kaj mislim.«
»Vem.«
Špela je čevelj položila nazaj v škatlo. »A se ti je kdaj zdelo, da je bilo vsega preveč?«
Jože je vedel, na kaj misli. »Takrat?«
»Ja.«
Dolgo je razmišljal, ker ni hotel odgovoriti s tem, kar ve zdaj. »Ne.«
Špela je prikimala. »Tudi meni ne.«
»Zdaj?«
»Zdaj ne vem.«
Jože je gledal čevelj. »Če bi bilo preveč, bi verjetno prej kaj rekel.«
»Saj je.«
Jože jo je pogledal.
»Včasih ni hotel iti.«
»Potem pa je šel in mu je bilo dobro.«
»Vem.«
»Ko je rekel, da noče več, je nehal.«
»Vem.«
Nobeden ni imel kam naprej. Špela je zaprla škatlo.
»Takrat ne,« je rekla. »Takrat se mi ni zdelo.«
Jože je prikimal. To je bil eden redkih pogovorov o preteklosti, po katerem se ni počutil ne obtoženega ne oproščenega.
Ko sta končala klet, sta odnesla tri vreče stvari v zabojnik. Nogometni čevlji so ostali. Špela jih ni vrgla. Jože je opazil, vendar ni vprašal zakaj.
Spomladi je Špela začela govoriti o tem, da bi si rada uredila manjšo sobo samo zase. Izidorjeva soba je bila večino časa prazna. Hotela je mizo ob oknu, police in fotelj. Jože je rekel, da ni problema, in že naslednji vikend izmeril steno.
»Ni treba takoj,« je rekla.
»Saj samo merim.«
Čez dva tedna je prinesel katalog polic. Špela ga je pogledala in rekla, da še ne ve, kaj hoče.
»Lahko izbereva.«
»Jože.«
»Kaj?«
»Pusti sobo malo pri miru.«
Jože je katalog pospravil. Tokrat ni vprašal ničesar.
Nekaj dni pozneje je prišel domov in videl, da je Špela sama premaknila Izidorjevo staro mizo k oknu. Na njej je stala majhna svetilka, poleg nje knjiga. Nobenih novih polic ni bilo.
»Si uredila?« je vprašal.
»Za zdaj.«
Jože je stopil v sobo. »Fotelj še rabiš.«
Špela ga je pogledala in se nasmehnila. »Verjetno.«
Ni ga kupil.
Tistega poletja sta imela nekaj dobrih tednov. Jože je vzel dopust brez službenega računalnika. Šla sta na morje sama. Izidor je prišel za vikend. Jedli so zunaj, en večer igrali karte in naslednji dan najeli čoln. Špela je Jožetu spet govorila, naj ne vozi tako blizu boj, in Izidor je rekel, da se nekatere stvari v družini očitno nikoli ne spremenijo.
Na fotografiji s tistega dne so vsi trije zagoreli in nasmejani. Tokrat je fotografiral Izidor. Jože stoji ob Špeli in jo drži okoli pasu. Njena roka je na njegovi.
Ko sta se vrnila domov, je Jože mislil, da jima je dobro delo. Špela je rekla isto.
Dva meseca pozneje je neke sobote predlagala, da gresta v staro mestno jedro. Jože je imel dopoldne nekaj dela, vendar ga je pustil. Hodila sta brez posebnega cilja, kupila kruh na tržnici, sedla na kavo in se pozneje ustavila v trgovini, kjer je Špela pomerjala plašč, ki ga ni kupila. Jože ji je rekel, da ji lepo stoji. Ona je odgovorila, da je predrag. Jože je rekel, naj ga vzame. Ni ga.
Kosilo sta pojedla doma. Popoldne je Jože popravil zrahljan ročaj na balkonskih vratih, Špela je brala v svoji sobi. Proti večeru sta skupaj pripravila solato in spekla ribe. Med večerjo sta govorila o Izidorju, ki naj bi naslednji dan prišel na kosilo, in o prijateljih, ki so ju povabili na praznovanje.
Ni bilo prepira. Ni bilo tišine, ki bi jo bilo treba pojasniti. Ko sta pospravila, je Špela skuhala čaj. Jože je odprl televizijo.
Sedla je nasproti njega, ne poleg.
»Jože.«
Pogledal je proti njej.
Špela je držala skodelico z obema rokama. »Jaz bi šla.«
Jože je najprej pogledal proti uri. »Kam?«
Špela ni odgovorila takoj.
Takrat je razumel.
Ugasnil je televizijo. »Kam bi šla?«
»Ne vem še. Za nekaj časa k sestri. Potem bom videla.«
Jože je sedel popolnoma mirno. V glavi je iskal dogodek iz dneva, nekaj, kar je rekel, nekaj, kar se je zgodilo pri kosilu ali na sprehodu. Ni našel ničesar.
»Danes?«
»Ne. Ne danes.«
»Zakaj potem zdaj?«
Špela je pogledala v čaj. »Ker je bil danes lep dan.«
Jože je mislil, da je narobe slišal. »Kaj ima to s tem?«
»Veliko.«
»Ne razumem.«
»Vem.«
Beseda ga je zabolela.
»Če je bil lep dan, zakaj bi šla?«
Špela je dolgo molčala. »Ker sem danes videla, da lahko imava lep dan in da to ne spremeni tega, kar že dolgo vem.«
Jože je hotel vprašati, kaj ve. Vprašanje se mu je zdelo tako veliko, da ga ni mogel izgovoriti naenkrat.
»Kaj sem naredil?«
Špela je zaprla oči. »Ne gre za eno stvar.«
»Potem za kaj?«
»Za leta.«
Jože je vstal in šel do okna. Zunaj je nekdo parkiral avto in se prepiral z otrokom, naj vzame nahrbtnik. Tako navaden prizor se mu je zdel skoraj žaljiv.
»Zakaj mi nisi rekla?«
Za njim je bila nekaj časa tišina.
»Saj sem.«
Obrnil se je. »Ne tako.«
Špela ga je gledala. »Vem.«
Jože se je vrnil k mizi. »Kako pa naj bi vedel, če mi nisi povedala tako, da bi razumel?«
»Ne vem.«
»To ni odgovor.«
»Vem.«
Prvič je slišal svoje lastne besede iz njenih ust in jih ni prenesel.
»Hočeš, da se ločiva?«
Špela je pogledala proti njemu. »Danes ti tega ne znam povedati.«
»Ampak oditi znaš.«
»Ja.«
Jože je hotel reči, da to ni pošteno. Hotel je našteti vse, kar sta še imela: morje, Izidorja, večerje, sprehode, sobotni dan, ki se je pravkar končal. Prav zato je razumel, da seznam ne bo odgovor.
»A je kdo drug?«
Špela je takoj odkimala. »Ne.«
»Si prepričana?«
Pogledala ga je skoraj užaljeno. »Jože.«
»Moram vprašati.«
»Ne, ni nikogar.«
To mu je prineslo olajšanje, ki je bilo tako neprimerno, da ga je bilo sram.
Sedela sta dolgo. Pogovor se ni končal z odločitvijo. Špela ni spakirala kovčka in Jože je ni prosil, naj ostane. Ko sta šla spat, je ležala na svoji strani postelje. Med njima ni bilo več prostora kot prejšnjo noč, vendar ga je Jože prvič meril.
Zjutraj je vstal pred njo. V kuhinji je pripravil kavo za oba. Ko je Špela prišla, je skodelico postavil pred njen stol.
»Hvala,« je rekla.
Jože je sedel nasproti nje. »A lahko kaj naredim?«
Špela je pogledala skodelico. »Ne vem.«
Tokrat ni rekel, da to ni odgovor.
Čez nekaj minut je zazvonil telefon. Klical je Izidor, da bo prišel nekoliko pozneje na kosilo.
Špela je rekla, naj mu ne pove še ničesar.
Jože je prikimal.
Ko je Izidor prišel, so jedli pečenko in krompir. Špela ga je vprašala o službi, Jože o stanovanju. Izidor je povedal zgodbo o sodelavcu, ki je pomotoma izbrisal nekaj, česar ne bi smel, in vsi trije so se smejali načinu, kako je skušal napako prikriti.
Po kosilu je Izidor odšel. Pri vratih je objel mamo in očetu rekel, da se slišita.
Ko so se vrata zaprla, sta Jože in Špela ostala v hodniku.
Na tleh je bila Izidorjeva stara športna torba, ki jo je Špela prejšnji dan prinesla iz kleti, ker je vanjo nameravala spraviti stvari za dobrodelno zbirko. Jože jo je gledal, ne da bi vedel zakaj.
Špela je stopila mimo njega in rekla: »Jutri bom poklicala sestro.«
Jože je prikimal.
Tokrat ni vprašal, kaj bo potem.
IX.
Špela je odšla v četrtek. Do takrat sta imela še štiri dni, v katerih bi se lahko zgodilo nekaj, kar bi odločitev spremenilo, vendar se ni. V ponedeljek je poklicala sestro. V torek je iz službe prinesla dve kartonski škatli. V sredo je oprala perilo in zvečer gledala televizijo z Jožetom, kakor da bo naslednji dan enak vsem drugim. Jože je vsak od teh dni čakal na pogovor, ki ga ni znal začeti drugače kot z vprašanjem, ali je še vedno prepričana.
Prvič jo je vprašal v ponedeljek.
»Ne vem, ali sem prepričana,« je rekla. »Vem samo, da moram iti.«
»To je isto.«
»Ni.«
Jože ni ugovarjal, čeprav se mu je zdelo, da je.
V torek jo je vprašal, koliko časa namerava ostati pri sestri. Špela je odgovorila, da ne ve. V sredo ni vprašal ničesar. Pomagal ji je iz zgornje police vzeti kovček, ki ga nista uporabljala od zadnjega potovanja. Na njem je bila še nalepka hotela ob morju. Špela jo je odlepila z nohtom in vrgla v koš.
V četrtek zjutraj sta oba šla v službo. Špela je imela dve škatli že v prtljažniku. Kovček je ostal v spalnici. Jože je stal pri vratih, ko si je obuvala čevlje.
»Kdaj prideš?« je vprašal.
Špela je dvignila pogled. »Po službi. Še po kovček.«
»Mislil sem potem.«
Razumela je. »Ne vem.«
Jože je prikimal. Poljubila ga je na lice. To ga je presenetilo bolj, kot če ga ne bi.
»Se vidiva popoldne,« je rekla.
V službi je tisti dan prebral isto stran spisa trikrat. Ni šlo za posebno zapleteno zadevo. Dva izvedenca sta se razlikovala glede vrednosti škode, razlika pa ni bila tolikšna, da bi od nje bilo odvisno vse. Jože je vedel, kaj mora narediti, vendar je pogled vedno znova zdrsnil na uro.
Ob enajstih je poklical Špelo. Ni se oglasila. Čez pet minut mu je poslala sporočilo, da je na sestanku. Ni je klical več.
Domov je prišel pred njo. V spalnici je bil odprt kovček. Na postelji so ležale zložene majice, dve knjigi, toaletna torbica in moder pulover, ki ga je Jože poznal že toliko let, da ni vedel, kdaj ga je kupila. Sedel je na rob postelje in nekaj časa gledal stvari.
Ko je zaslišal ključ, je šel v hodnik.
Špela je vstopila, odložila torbo in rekla: »Živjo.«
»Živjo.«
Nobeden ni vedel, kaj naj naredi z običajnostjo pozdrava.
Jože ji je pomagal odnesti kovček do avta. Ni bil težak. Pri prtljažniku ga je vprašal, ali potrebuje še kaj.
»Za zdaj ne.«
»Če boš, povej.«
»Bom.«
Stala sta ob avtomobilu. Jože je imel v žepu ključe svojega stanovanja, čeprav jih ni potreboval. Stiskal jih je v dlani.
»Špela.«
Pogledala ga je.
»Jaz še vedno ne vem, kaj bi moral narediti drugače.«
Na njenem obrazu ni bilo jeze. »Vem.«
»To ni ravno pošteno.«
»Ne.«
Odgovor ga je presenetil.
»Ne?«
»Ne vem, ali je pošteno. Samo ne morem ostati zato, ker ti še nimaš odgovora.«
Jože je pogledal proti kovčku v prtljažniku. »Če ga najdem?«
Špela je zaprla oči za trenutek. »Vidiš, točno to.«
»Kaj?«
»Spet iščeš odgovor, ki bo nekaj uredil.«
»Kaj pa naj iščem?«
Špela je odklenila avtomobil. »Ne vem.«
Jože se je skoraj zasmejal, ne zato, ker bi bilo smešno, ampak ker je bila beseda spet tam.
»Dobro,« je rekel.
Špela je sedla v avto. Preden je zaprla vrata, je rekla: »Ne sovražim te.«
»Saj vem.«
»In ni bilo vse slabo.«
»Tudi to vem.«
»Dobro.«
Odpeljala je. Jože je ostal na parkirišču, dokler avto ni izginil za vogalom, potem se je vrnil v stanovanje.
Prvo, kar je opazil, je bila skodelica na kuhinjskem pultu. Špela jo je zjutraj pustila ob koritu. V njej je bil na dnu posušen rob kave. Jože jo je pomil in postavil v omaro. Nato je pospravil posteljo, čeprav ni bila razmetana. V kopalnici je bila njena zobna ščetka še v kozarcu. Ni se je dotaknil.
Zvečer je poklical Izidorja.
»Mama je šla k teti,« je rekel.
Na drugi strani je bila kratka tišina. »Zakaj?«
Jože je pogledal proti praznemu stolu. »Pravi, da mora za nekaj časa stran.«
»Sta se skregala?«
»Ne.«
»Kaj pa je?«
»Ne vem.«
Izidor ni nič rekel.
Jože je prvič opazil, kako drugače zveni ta odgovor, kadar ga izreče sam.
»A je v redu?« je vprašal Izidor.
»Je.«
»Ti?«
Jože je hotel reči da. »Ne vem.«
Izidor je rekel, da pride naslednji dan.
»Ni treba.«
»Saj nisem vprašal.«
Prišel je po službi z vrečko hrane iz bližnje trgovine. Prinesel je kruh, sir, jogurt in pripravljeno juho, ki je Jože ne bi nikoli kupil. Jože mu je rekel, da zna kuhati. Izidor je odgovoril, da ve, ampak očitno ne zna nakupovati, ker je hladilnik skoraj prazen.
Jedla sta za kuhinjsko mizo. Izidor ni veliko spraševal. Jože mu je sam povedal nekaj o sobotnem pogovoru, lepem dnevu in Špelini odločitvi.
»Rekla je, da mi je govorila,« je rekel. »In zdaj ne vem, ali sem res preslišal toliko stvari ali pa jih takrat preprosto nisem znal slišati.«
Izidor je z žlico počasi mešal juho. »Verjetno oboje. Mama govori drugače kot ti. Pri njej stvar pogosto še ni dokončna, ko jo pove; pri tebi pa je človek včasih dobil občutek, da je stavek že odločba.«
Jože ga je pogledal. »Hočeš reči, da sem vse prehitro zaključil?«
»Ne vsega. Samo težko si pustil nekaj odprto, če nisi vedel, kaj bi s tem.«
Jože je čakal.
»Ti poveš stvar, ko jo že imaš narejeno v glavi,« je nadaljeval Izidor. »Mama včasih govori, ko še sama ne ve, kaj hoče povedati.«
»In kako naj potem vem, kaj je pomembno, če mi človek sam ne zna povedati?«
Izidor je pogledal proti njemu. »Včasih ne veš, ati. Mislim, da je ravno to tisto, kar ti gre najtežje v račun.«
Stavek je bil izrečen brez namena, da bi ga ranil. Prav zato ga je Jože slišal do konca.
Po večerji je Izidor pomil krožnika. Jože je sedel in ga opazoval. Ko je končal, je vprašal, ali naj ostane. Jože je rekel, da ne.
»Pokliči, če kaj rabiš.«
»Bom.«
Izidor se je pri vratih obrnil. »Pa ne kliči mame vsakih pet minut.«
»Ne kličem je.«
»Dobro.«
Ko je odšel, je Jože pogledal telefon. Špele ni poklical od dopoldneva.
Prve noči je spal slabo. Ne zaradi tišine. Stanovanje nikoli ni bilo posebej glasno. Motila ga je odsotnost majhnih zvokov, ki jih prej ni poslušal: vrata omare v kopalnici, voda v kuhinji, Špelini koraki po hodniku. Ko se je ob treh zjutraj zbudil, je za trenutek mislil, da je v drugi sobi. Potem se je spomnil.
Naslednje dni je delal dlje. Ni se odločil, da bo bežal v službo. Samo ni imel razloga, da bi ob določeni uri šel domov. Ko je končal spis, je vzel naslednjega. Ko je tajnica ob sedmih odšla, ga je vprašala, ali bo še dolgo. Rekel je, da ne.
Ostal je do osmih.
V soboto je odprl omaro, kjer sta hranila stare albume. Iskal je fotografijo z morja, na kateri so bili vsi trije. Našel je več, kot jih je pričakoval. Izidor pri sedmih z medaljo. Špela na terasi. Jože z roko okoli nje. Izidor pred šolo. Morje. Rojstni dnevi. Božič. Fotografije niso bile urejene strogo po letih, zato je moral nekatere obrniti in pogledati datum na hrbtni strani.
Začel jih je razporejati po mizi.
Ni vedel, kaj išče. Morda trenutek, ko se je Špelin obraz spremenil. Morda dokaz, da se ni. Na fotografiji z nekega rojstnega dne se je smejala. Dva meseca pozneje je na drugi gledala stran, vendar je bilo mogoče, da je samo nekdo drug govoril. Na morju ga je držala za roko. Na božični fotografiji je sedela nekoliko stran. Nobena slika ni povedala tega, kar je hotel vedeti.
Čez eno uro je bila miza polna let.
Jože je vzel papir in začel zapisovati datume. Ne vseh. Samo tiste, ki so se mu zdeli pomembni: Izidorjev odhod od doma, vikend na morju, koncert, nova funkcija, pogovor o sobi, sobota, ko je Špela rekla, da bi šla. Potem je dodal starejše: čas, ko je govorila, da samo premikajo obveznosti, službeni klic na morju, večer, ko je sedela v temi.
Ko je vse zapisal, je seznam izgledal prepričljivejši kot spomin. Dogodki so stali eden pod drugim in ustvarjali smer.
Jože ga je prebral od začetka. Nato še enkrat.
Šele tretjič je opazil, kaj je naredil: izbral je samo dogodke, ki so vodili do odhoda.
Na drug list je začel zapisovati druge. Jezero. Koncert. Dobra poletja. Vikend v dvoje. Večer s kartami. Izlet z ladjico. Kava v mestu tisti zadnji dan.
Tudi ta seznam je bil resničen.
Postavil je lista enega poleg drugega. Če bi poznal samo prvega, bi bil odhod skoraj neizogiben. Če bi poznal samo drugega, bi bil nerazumljiv.
Oba sta opisovala isti zakon.
Jože je sedel pred njima tako dolgo, da se je zunaj stemnilo.
V ponedeljek je imel obravnavo. Odvetnik ene stranke je skušal iz več let poslovanja sestaviti vzorec, ki naj bi dokazoval namen druge strani. Na zaslonu so se vrstili datumi, pogodbe in nakazila. Jože ga je poslušal, potem pa vprašal, koliko poslov med istima strankama je v tem obdobju potekalo brez težav.
Odvetnik je odgovoril, da to ni predmet spora.
»Morda ne,« je rekel Jože. »Je pa predmet vzorca, ki ga prikazujete.«
Odvetnik je za trenutek utihnil.
Jože je šele takrat pomislil na oba lista doma.
Po obravnavi ju je hotel vreči stran. Ni ju. Zložil ju je in spravil v predal.
Špela ga je poklicala po enem tednu. Vprašala je, ali lahko pride po nekaj stvari. Jože je rekel, da seveda.
Prišla je v soboto dopoldne. Imela je svoj ključ in bi lahko vstopila sama, vendar je pozvonila. Jože ji je odprl.
»Ni ti treba zvoniti.«
»Vem.«
Šla je v spalnico po nekaj oblek, nato v svojo sobo po knjige. Jože je stal pri vratih in gledal, kako jih zlaga v vrečko.
»Kako si?« je vprašal.
»Dobro.«
»Pri sestri?«
»Za zdaj.«
Jože je prikimal. Hotel jo je vprašati, ali se vrača. Ni.
Špela je vzela še svetilko z mize.
»To tudi?«
Pogledala ga je. »Moja je.«
»Vem. Samo vprašam.«
Odložila jo je v vrečko.
Ko je bila pri vratih, je Jože rekel: »Naredil sem seznam.«
Špela se je obrnila. »Kakšen seznam?«
Že ko je vprašala, je vedel, da ji ga ne želi pokazati.
»Nič. Pozabi.«
»Jože,« je rekla in počakala, da jo je pogledal.
»Poskušal sem ugotoviti, kdaj se je začelo. Ne zato, da bi našel datum, ampak ker bi rad vedel, ali je obstajal trenutek, ko bi še lahko naredil kaj drugače.«
Špela je počasi spustila vrečko na tla.
Špela je počasi odkimala. »Tega trenutka ne poznam. Če je obstajal, ga takrat nisem prepoznala nič bolje kot ti.«
»Potem ti ni v olajšanje, da ga tudi jaz ne najdem?«
»Malo že. Predvsem zato, ker pomeni, da si ga ne moreš zdaj izmisliti in potem vsega obesiti nanj.«
Jože je gledal proti njej. »Ampak nekje se je moralo začeti.«
»Verjetno. Samo mogoče ne enkrat. Mogoče stokrat po malo.«
»Povej mi vsaj enega od teh trenutkov, ki se ga spomniš.«
»Lahko ti jih naštejem deset, pa še vedno ne bom vedela, kateri je bil pomemben takrat in kateri se mi zdi pomemben šele danes.«
Jože ni odgovoril.
Špela je nadaljevala: »Ti zdaj gledaš vse nazaj, ker veš, kam je prišlo. Takrat pa nisva vedela.«
»Vseeno si na koncu vedela več kot jaz. Dovolj, da si šla.«
»Na koncu, ja. Pred tem pa sem dolgo vedela samo, da nekaj ni več tako, kot je bilo, in tudi sama nisem znala povedati, kaj.«
Jože je sedel na stol nasproti nje. »In kdaj si vedela, da je res konec?«
Špela je odkimala. »Spet iščeš točko, Jože. Kot da je nekje en dan, pred katerim sva bila še midva, naslednji dan pa ne več.«
»Ne iščem datuma. Poskušam razumeti, kaj sem spregledal.«
»Vem. Samo jaz ti tega ne morem urediti v zaporedje, v katerem bo vse jasno.«
Sedela sta nekaj časa brez besed. Špela je nato rekla: »Dolgo sem čakala, da boš opazil.«
Jože je začutil, da se v njem nekaj zapira. »Dolgo sem imel občutek, da mi nisi povedala dovolj jasno.«
»In jaz sem dolgo imela občutek, da sem ti povedala. Danes vem, da marsikdaj nisem povedala tako, da bi ti lahko razumel.«
Tokrat nobeden ni nadaljeval. Pogovor sta že imela. Ponovitev ni naredila odgovora jasnejšega.
Špela je vzela vrečko in svetilko. Pri vratih je rekla, da ga pokliče čez nekaj dni.
»Zakaj si potem prišla?«
»Ker bi rada vedela, kako si. Brez drugega načrta za tem.«
Jože jo je pogledal. »In če ti rečem, da nisem v redu, to še vedno ne pomeni, da se boš vrnila.«
Špela je zaprla oči. »Ne. In prav zato te prosim, da vsakega vprašanja ne spremeniš takoj v odločitev, ki jo morava sprejeti.«
Odšla je.
Tisti večer je Jože vzel oba lista iz predala. Na prvega je dopisal Špelin stavek: dolgo sem čakala, da boš opazil. Nato je obstal s pisalom v roki.
Stavek je izbrisal.
Ni zato, ker ne bi bil pomemben. Prav nasprotno. Ni vedel, kam sodi.
Čez nekaj tednov je Izidor prišel na kosilo. Špela ni prišla. O tem nista govorila do kave. Potem je Izidor vprašal, ali se z mamo kaj slišita.
»Ja.«
»In?«
»Nič.«
Izidor se je nasmehnil. »Zdaj pa ti.«
Jože ga je pogledal in tudi sam se je moral nasmehniti.
»Ne vem, kaj bo.«
»A moraš?«
»Kaj?«
»Vedeti.«
Jože je odložil skodelico. »Ne. Ampak bi rad.«
Izidor je prikimal.
Jože je nekaj časa gledal sina. Potem je vprašal: »Ko si bil otrok... a se ti je zdelo, da je bilo vsega preveč?«
Izidorjev obraz se je spremenil. Ne veliko, samo dovolj, da je Jože vedel, da vprašanje ni pričakoval.
»Česa?«
»Nogometa. Glasbe. Plavanja. Vsega.«
Izidor je naslonil hrbet na stol. »Ne vem.«
»Zdaj ne veš ali takrat nisi vedel?«
»Oboje.«
Jože je počakal.
»Včasih se mi ni dalo,« je rekel Izidor. »Včasih mi je bilo super.«
»To vem.«
»Potem pa veš toliko kot jaz.«
»Ampak kasneje si vse pustil.«
»Ja.«
»Zakaj?«
Izidor ga je pogledal. »Ker nisem več hotel.«
»To ni isto kot zakaj.«
»Mogoče pa je.«
Jože je začutil, da se pogovor zapira. »Sprašujem, ker hočem vedeti, ali sem kaj naredil narobe.«
Izidor je molčal.
»Če je bilo preveč, bi moral prej videti.«
»Ati.«
»Kaj?«
»Zakaj mora biti vse zaradi tebe?«
Jože je ostal tiho.
Izidor je nadaljeval mirneje: »Mama gre in ti zdaj gledaš moje treninge izpred petnajstih let.«
»Ni samo zaradi mame.«
»Vem. Ampak zakaj moraš zdaj ugotoviti, koliko si kriv za vse?«
Jože ga je pogledal. »Ker se je nekaj zgodilo.«
Izidor je takoj odgovoril: »To ni isto.«
Besede so ostale med njima.
Jože je hotel vprašati, kaj ni isto. Vedel je.
Dogodek ni bil še dokaz krivde. Posledica ni bila sama po sebi odgovor o vzroku.
»Hočem samo vedeti, koliko sem kriv,« je rekel.
Izidor je počasi odkimal. »Zakaj mora biti nekdo kriv?«
»Ker se je nekaj zgodilo.«
»Spet.«
Jože se je naslonil nazaj. »Dobro. Potem mi ti povej.«
»Kaj?«
»Kaj se je zgodilo.«
Izidor je nekaj časa gledal skozi okno. »Odraščal sem.«
»To je vse?«
»Ne. Samo ne vem, kaj hočeš od mene.«
»Resnico.«
Izidor ga je pogledal skoraj utrujeno. »Saj sem imel lepo otroštvo.«
Jože je obstal.
»Potem česa mi očitaš?«
Izidor je za trenutek zaprl oči. »Ničesar.«
»Ne more biti nič.«
»Saj ti ničesar ne očitam.«
»Potem zakaj govoriva o tem?«
Izidor je dolgo molčal. Ko je odgovoril, je govoril tišje.
»Ker se je zgodilo.«
Jože ga je gledal.
»Ne zato, ker ti moram nekaj očitati,« je dodal Izidor.
Jože je prvič razumel, da sin ne išče sodbe. Morda je nikoli ni.
»Ker sem bil tvoj oče,« je rekel.
Izidor ga je pogledal. »Še vedno si.«
Nekaj v Jožetu se je ob tem stavku premaknilo, vendar ne dovolj, da bi znal povedati kaj pametnega. Vstal je in odnesel skodelici v kuhinjo.
Izidor je prišel za njim. »A imaš kaj sladkega?«
Jože je odprl omaro. »Mislim, da ne.«
»Mama je vedno imela.«
»Mama je očitno bolje vodila zaloge.«
»To smo vedeli.«
Jože je našel napol odprto čokolado v zadnjem predalu. Rok je bil še dober. Razlomil jo je na dva dela in večjega dal Izidorju.
»To je podkupnina?« je vprašal Izidor.
»Za boljšo sodbo.«
Izidor se je zasmejal. »Prepozno.«
Jože je ugriznil v čokolado. »Kakšna je bila?«
Izidor ga je pogledal. »Kaj?«
»Sodba.«
Izidor je še vedno držal čokolado v roki. »Ati, saj ravno to ti govorim.«
Jože je prikimal.
X.
Po Špelinem odhodu je Jože nekaj časa mislil, da se je spremenil predvsem njegov urnik. Zjutraj je vstajal ob isti uri, v službo hodil po isti poti in ob večerih še vedno preverjal, ali so balkonska vrata zaprta. Spremenilo se je nekaj manjšega: vedno redkeje je komu povedal, kaj naj naredi.
Sprva tega ni opazil. Zdelo se mu je samo, da manj govori.
Ko ga je sestra po telefonu vprašala, ali naj proda staro hišo staršev ali jo še nekaj let obdrži, je odgovoril, da je odločitev njena. Sestra je rekla, da to ve in da ga sprašuje, kaj misli.
»Oboje ima prednosti,« je rekel Jože.
»Tudi to vem.«
»Potem moraš videti, kaj ti več pomeni.«
Na drugi strani je za nekaj trenutkov utihnila. »Hvala za pomoč.«
Jože je slišal ironijo, vendar ni vedel, kaj bi moral dodati. Hiša ni bila njegova. Če bi rekel prodaj, bi lahko čez pet let obžalovala. Če bi rekel obdrži, bi lahko denar in čas porabila za nekaj, česar ne potrebuje.
»Če hočeš, lahko pogledam papirje,« je rekel.
»Papirjev ne rabim. Brata rabim.«
Stavek ga je spremljal še naslednji dan.
V službi se ni umikal na enak način. Tam odločitev ni bila možnost, ampak delo. Če je bil spis zrel, je odločil. Če dokaz ni zadoščal, je to povedal. Če je mlajši sodnik potreboval pomoč pri postopku, mu je pokazal, kje vidi težavo. Prav zato mu dolgo ni bilo jasno, da se njegova previdnost doma spreminja v nekaj drugega.
Nekega popoldneva je k njemu prišel Tomaž, sodnik, ki je bil na oddelku šele drugo leto. Imel je spis pod roko in izraz človeka, ki je odločitev že sprejel, vendar bi jo rad še enkrat slišal iz drugih ust.
»Imate minuto?«
Jože je pogledal uro. »Če je sodniška minuta.«
Tomaž se je nasmehnil in sedel. Šlo je za spor, v katerem je bila ena od ključnih okoliščin časovno zaporedje več izjav in enega plačila. Tomaž je menil, da je stvar precej jasna. Jože ga je poslušal, nato pa vprašal, ob kateri uri je bilo plačilo dejansko knjiženo.
Tomaž je odprl spis. »Isti dan.«
»To vidim. Ob kateri uri?«
»Ne vem, ali je pomembno.«
»Mogoče ni.«
Tomaž je prelistal priloge. Ure ni bilo.
Jože ni rekel, kaj naj odloči. Rekel je samo: »Če svojo razlago gradite na tem, da je nekdo ob izjavi že vedel za plačilo, bi jaz najprej preveril, ali ga je takrat sploh lahko videl.«
Tomaž je še enkrat pogledal časovnico.
»Mislite, da moram obrniti odločitev?«
»Ne vem. Mislim, da morate preveriti uro.«
Dva dni pozneje se je vrnil. Banka je poslala podatek. Plačilo je bilo knjiženo pozneje, kot je Tomaž predvideval. Njegova prvotna razlaga dogodkov ni več držala.
»Spremenil sem,« je rekel.
Jože je prikimal.
Tomaž je ostal pri vratih. »Niste mi rekli, naj spremenim.«
»Ni bilo treba.«
Ko je odšel, je Jože še nekaj časa gledal zaprta vrata. Stavek se mu je zdel običajen, potem pa se je spomnil Špele. Človeku ni bilo vedno treba izreči ukaza, da bi vplival na njegovo odločitev. Včasih je zadoščalo, da je bil starejši, izkušenejši ali preprosto tisti, čigar mnenje nekaj pomeni.
Zvečer ga je poklical Izidor.
»A imaš čas? Rad bi ti pokazal nekaj glede službe.«
»Imam. Povej.«
Jože je skoraj rekel, naj pošlje. Izidor pa je dodal, da ne gre za pogodbo.
»Dobil sem ponudbo za drugo službo. Bolj zanimivo delo, več denarja, precej manj varnosti. In ne vem, koliko me vleče delo in koliko samo to, da je novo.«
Jože je sedel za kuhinjsko mizo. »To je že precej več od vprašanja, ali je ponudba dobra.«
Izidor mu je povedal. Manjše podjetje, bolj zanimivo delo, precej boljša plača, vendar manj varnosti. Sedanje podjetje je bilo stabilno in poznal je ljudi. Novo je raslo hitro, vendar ni bilo jasno, kaj bo čez dve leti.
»Kaj misliš ti? Ne kaj bi moral narediti jaz — kaj se tebi zdi, ko to poslušaš?«
Jože je takoj videl več razlogov za in proti. Včasih bi jih začel razvrščati.
Jože je nekaj časa molčal. »Prva stvar, ki bi ti jo običajno rekel, je, da moraš sam vedeti, kaj hočeš. Ampak vem, da tega nisi prišel poslušat.«
Na drugi strani je nastala tišina.
Izidor se je nasmehnil. »Točno. To sem si že povedal sam.«
»Mene bi vleklo novo delo. Ne zaradi denarja, ampak ker se mi zdi, da te sedanje že nekaj časa ne premakne nikamor. Varnost pa ni majhna stvar, posebej če imaš družino.«
Izidor ga je nekaj časa gledal. »Vidiš, to sem hotel. Tvoje mnenje, ne dovoljenja.«
»Še vedno nočem, da bi iz mojega mnenja naredil odločitev.«
»Ne bom. Če bom naredil neumnost, bo vsaj moja.«
Jože ni odgovoril.
Besedi sta bili izrečeni tako, da je Jože takoj vedel, da ne pomenita svobode.
Pogovor se je končal nekaj minut pozneje. Jože je odložil telefon in ostal za mizo. Hotel je sina obvarovati pred svojim vplivom, rezultat pa je bil, da mu ni dal ničesar.
Naslednje jutro ga je poklical sam.
Čez nekaj minut se je Jože vrnil k temu. »Če me še vedno sprašuješ glede službe: jaz bi šel.«
Izidor je dvignil pogled. »To sem že razumel. Bolj me zanima, zakaj.«
Jože je nekaj trenutkov iskal način, da ne bi zvenel kot sodba. »Jaz bi na tvojem mestu verjetno šel.«
Izidor ni odgovoril takoj.
Jože mu je povedal. Ne zato, ker je plača višja, ampak ker je zadnja leta večkrat govoril, da se v sedanjem podjetju ne uči več toliko kot prej. Ker je brez večjih obveznosti, ker nima kredita in ker bi se, če ne uspe, verjetno še vedno lahko vrnil v podobno delo.
»To je še vedno samo moje mnenje,« je dodal Jože. »Ti poznaš stvari, ki jih jaz ne.«
Izidor se je zasmejal. »Vem, ati. Tokrat ti ni treba dodati navodil za uporabo mnenja.«
»Dobro.«
»Hvala.«
Izidor je ponudbo sprejel. Čez pol leta je poklical očeta in mu povedal, da je bila odločitev dobra. Jože je rekel, da je vesel. Ni rekel, da je imel prav.
Špela je medtem našla manjše stanovanje. Jože je za to izvedel od nje, ne od Izidorja. Poklicala ga je nekega večera in rekla, da mora priti še po nekaj pohištva.
»Katero?«
»Mizo iz sobe. In mogoče tisti mali predalnik.«
Jože je pogledal proti hodniku. »Prav.«
»Če ga ne rabiš.«
»Ne.«
Čez dva dni je prišla. Skupaj sta razstavila mizo. Jože je držal ploščo, Špela je odvijala noge. En vijak se je zataknil in Jože ji je vzel izvijač iz roke.
»Pusti,« je rekla. »Lahko sama.«
»Vem.«
Vijak je popustil. Jože ji je vrnil izvijač.
»Hvala.«
Ko sta mizo odnesla do njenega avtomobila, je Špela rekla, da ji v novem stanovanju manjka še ena polica. Jože je skoraj ponudil, da jo kupi in montira. Ustavil se je.
Špela ga je pogledala. »Kaj?«
»Nič.«
»Videla sem.«
»Hotel sem reči, da ti lahko pomagam.«
»Lahko.«
Jože je bil presenečen. »Hočeš?«
»Če imaš čas.«
V soboto je prišel k njej s kovčkom orodja. Stanovanje je bilo majhno, vendar svetlo. Na okenski polici je stala rastlina, ki jo je prej imel za njuno, zdaj pa je očitno bila njena. Ni vprašal.
Polico sta sestavljala skoraj uro, ker je bil eden od nosilcev napačen. Špela je skuhala kavo. Sedela sta med kartonskimi škatlami in se pogovarjala o Izidorjevi novi službi.
»Izidor mi je rekel, da si mu svetoval, naj sprejme novo službo.«
»Vprašal me je, kaj mislim. Najprej sem se skoraj umaknil in mu razložil, da se mora odločiti sam.«
Špela ga je pogledala. »In potem si vendarle povedal, kaj misliš.«
»Na koncu. Ko sem dojel, da me ni prosil, naj odločim namesto njega.«
»To je pri tebi kar pomembna razlika.«
Jože ji je povedal.
»Pred tem sem bil že skoraj pri ‘kakor hočeš’.«
Špela se je nasmehnila. »Včasih je ‘kakor hočeš’ hujše od tega, da človeku preprosto poveš, kaj misliš.«
Jože je pogledal v skodelico. »Dolgo sem mislil, da je bil problem v tem, da sem prevečkrat povedal svoje.«
»Mogoče je včasih bil. To pa še ne pomeni, da moraš zdaj izginiti iz vsakega pogovora.«
»Torej poveš, kar misliš, in pustiš dovolj prostora, da drugi naredi po svoje.«
»Da je razlika med tem, da imaš mnenje, in tem, da z njim zapolniš ves prostor.«
Jože je nekaj časa molčal. »Samo tega ‘dovolj’ ne znam izmeriti.«
Špela se je nasmehnila. »Seveda ne. Spet bi rad mero, ki bi veljala vsakič.«
Tudi Jože se je nasmehnil, vendar manj.
»Tudi jaz je ne poznam, Jože.«
Tokrat ga odgovor ni razjezil.
Polico sta pritrdila. Špela je nanjo postavila tri knjige in majhno fotografijo Izidorja. Jože je opazil, da na fotografiji ni njega. Nič ni rekel.
Pred odhodom je vprašal, ali potrebuje še kaj.
Špela je odgovorila, da ne.
»Dobro.«
Pri vratih ga je ustavila. »Kako si?«
»Dobro.«
»Res?«
Jože je že hotel odgovoriti enako. Potem je rekel: »Ne vedno.«
Špela je prikimala. »Jaz tudi ne.«
To je bilo vse. Ni ga povabila, naj ostane. On ni vprašal.
Čez nekaj mesecev je Jože dopolnil sedeminpetdeset let. Izidor ga je povabil na večerjo. Prišel je tudi Nejc, Izidorjev sin, ki je bil takrat še majhen in je večino večera risal po papirnatem pogrinjku. Jože je otroka videl pogosto, vendar prvič po dolgem času ni bil gostitelj.
Nejc je hotel sok. Izidor mu je rekel, naj najprej poje nekaj večerje. Fant je protestiral. Jože je že odprl usta, da bi rekel, naj mu da malo soka, potem se je ustavil.
Izidor ga je opazil. »Kaj?«
»Nič.«
»Daj, povej.«
Jože je pogledal Nejca. »Hotel sem reči, da od enega soka ne bo nič.«
Izidor se je nasmehnil. »Vem.«
»Ampak ti si oče.«
»Tudi to vem.«
Nejc je gledal oba. »A dobim sok?«
Izidor mu je natočil polovico kozarca. »Ker je dedek lobiral.«
»Kaj je lobiral?«
»Nič dobrega,« je rekel Jože.
Nejc je spil sok.
Na poti domov je Jože razmišljal o tem, kako majhna je bila razlika. Lahko bi molčal in temu rekel spoštovanje. Lahko bi zahteval in temu rekel izkušnja. Namesto tega je povedal, kaj misli, Izidor pa je naredil po svoje. Nihče ni izgubil ničesar.
V službi je bila ta razlika težja. Tomaž je po tistem prvem primeru začel pogosteje prihajati k njemu. Jože je pazil, da mu ne daje rešitev, kadar jih ni treba. Včasih je samo vprašal. Včasih je povedal, kaj bi sam preveril. Enkrat pa mu je Tomaž prinesel zadevo, pri kateri se Jožetu njegova smer ni zdela dobra.
»Kaj mislite?« je vprašal Tomaž.
Jože je prebral nekaj strani. »Mislim, da dajete preveč teže eni priči.«
»Zakaj?«
Jože mu je povedal. Tomaž se ni strinjal.
Včasih bi Jože nadaljeval, dokler ne bi drugi vsaj priznal, da je težava resna. Tokrat je spis zaprl.
»To je moje mnenje.«
Tomaž je čakal. »In?«
»In vi boste odločili.«
Tomaž se je zasmejal. »To ste mi že povedali, ko sem prisegel.«
Jože je moral priznati, da ima prav.
»Hočete, da še enkrat pogledam?« je vprašal Tomaž.
»Ja.«
»Zakaj pa tega ne rečete?«
Jože se je naslonil nazaj. »Ker se učim.«
»Česa?«
»Kdaj nehati govoriti.«
Tomaž je pogledal spis. »Za zdaj vam ne gre najbolje.«
Jože se je zasmejal.
Tomaž je še enkrat pregledal pričo in ostal pri svoji odločitvi. Jože je pozneje prebral sodbo. Ni se z njo povsem strinjal, vendar je bila obrazložena in znotraj razumnega. Ni mu rekel ničesar.
Čez leto je višje sodišče sodbo potrdilo.
Tomaž je prišel v njegovo pisarno z odločbo.
»Vidite?«
»Vidim.«
»Imel sem prav.«
Jože je vzel odločbo. »Ne pretiravajte. Samo niso rekli, da ste imeli narobe.«
Tomaž se je zasmejal. »To je pri nas skoraj isto.«
Jože mu je vrnil papir.
Tisti večer je poklical Špelo. Ni imel posebnega razloga. Nekaj dni prej mu je povedala, da bo šla za vikend k prijateljici, in hotel je vprašati, kako je bilo. Ko se je oglasila, je za trenutek pomislil, da je klic napaka.
»Kako je bilo?« je vprašal.
»Dobro. Hodili sva, jedli preveč in se pogovarjali do dveh.«
»O meni?«
Špela se je zasmejala. »Tudi svet obstaja brez tebe.«
»To sem sumil.«
Pogovarjala sta se deset minut. Ko je hotel odložiti, je Špela rekla: »Jože.«
»Ja?«
»Lepo, da si poklical.«
»Dobro.«
»Samo ne naredi zdaj iz tega sistema.«
Jože se je zasmejal. »Hotel sem te poklicati vsak torek ob sedmih.«
»Potem bom menjala številko.«
Odložila sta v dobrem razpoloženju.
Jože ni iz tega sklepal ničesar. Vsaj poskušal ni.
V naslednjih letih je bilo med njim in Špelo nekaj takšnih trenutkov. Kava, telefonski pogovor, skupno kosilo pri Izidorju. Včasih sta bila skoraj takšna kot prej. Drugič sta po desetih minutah vedela, zakaj ne živita več skupaj. Nobeden od teh trenutkov ni postal dokaz, da bi se morala vrniti ali da je bil odhod pravilen.
Nekega popoldneva mu je Špela omenila, da razmišlja o menjavi službe. Imela je možnost oditi v manjše podjetje, kjer bi zaslužila nekoliko manj, vendar bi imela manj odgovornosti.
»Kaj misliš?« je vprašala.
Jože je začutil star refleks, da bi naštel pogoje. Potem novega, da bi rekel, da je odločitev njena.
Naredil ni ne enega ne drugega.
»Jaz mislim, da bi šel,« je rekel.
Špela ga je pogledala.
»Zakaj?«
»Ker zadnja tri leta vsakič, ko govoriš o službi, govoriš samo še o tem, kaj te utrudi. Ne spomnim se, kdaj si nazadnje povedala kaj, kar ti je tam všeč.«
Špela je nekaj časa molčala. »To je kar dober razlog.«
»Lahko se motim.«
»Seveda se lahko.«
»Ni ti treba tako hitro pritrditi.«
Nasmehnila se je. »Odločila se bom sama.«
»Vem.«
Špela je službo zamenjala. Pozneje mu ni povedala, ali je bilo zaradi njegovega mnenja. Jože ni vprašal.
Tistega večera je doma odprl predal, v katerem sta še vedno ležala oba lista z dogodki iz njunega zakona. Dolgo ju ni pogledal. Papir je bil na pregibih že nekoliko porumenel.
Prebral je prvi seznam, nato drugega.
Ničesar ni dopisal.
Oba je vrnil v predal.
XI.
Jože je za tablete izvedel po naključju. Izidor jih ni skrival, samo razloga ni imel, da bi o njih govoril. Nekega nedeljskega popoldneva so bili pri njem na kosilu. Nejc je imel devet let in je po dnevni sobi vozil majhen avtomobil na daljinsko upravljanje, ki mu ga je Jože prinesel za rojstni dan. Špela je sedela ob oknu in z Izidorjem govorila o šoli, Jože pa je v kuhinji iskal odpirač za vino.
Odprl je napačen predal. Med baterijami, računi in dvema kemičnima svinčnikoma je ležala škatlica zdravil z Izidorjevim imenom.
Ni je vzel v roko. Prebral je samo toliko, kolikor je bilo mogoče videti, preden je predal zaprl.
Pri kosilu ni rekel ničesar. Izidor je bil dobre volje. Z Nejcem sta se prepirala, ali lahko krompir šteje kot zelenjava, Špela je trdila, da ne, Jože pa je iz previdnosti ostal nevtralen. Po sladici je Nejc dedka odvlekel k računalniku, ker mu igra ni delala. Napaka je bila v napačno priključenem kablu. Jože jo je našel, preden je Izidor prišel iz kuhinje.
»Napreduješ,« je rekel Izidor.
»Še malo, pa ti prevzamem službo.«
»Najprej se nauči geslo.«
Dan je minil brez posebnosti.
Šele ko sta bila z Izidorjem sama na balkonu, je Jože vprašal: »A jemlješ kakšna zdravila?«
Izidor ga je pogledal, potem proti stanovanju. »Si našel, kar si iskal, ali si samo preuredil moj predal z baterijami?«
»Iskal sem odpirač. In do danes nisem vedel, da imaš predal, ki je uradno namenjen baterijam.«
Izidor se je nasmehnil, nato pa ob očetovem pogledu postal resnejši. »Ja. Jemljem tablete. Za tesnobo.«
Jože je besedo poznal, vendar se mu je zdela preširoka. »Kako dolgo jih jemlješ?«
»Približno dve leti. Ne ves čas enako, ampak dovolj dolgo, da vem, kaj mi pomagajo in česa ne rešijo.«
»Dve leti, pa mi nisi povedal.«
Izidor se je naslonil na ograjo. »Nisem ti skrival. Samo nisem videl razloga, da bi ti moral poročati o vsaki stvari, ki jo urejam pri sebi.«
Jože ni našel odgovora, ki ne bi zvenel kot očitek. »Verjetno zato, ker sem še vedno tvoj oče in se mi zdi, da bi moral vedeti.«
»Vem. Samo jaz sem tudi še vedno odrasel človek.«
»Je toliko resno, da ti ovira življenje? To pravzaprav sprašujem.«
»Včasih. Ne tako, da ne bi mogel delati ali živeti, ampak so dnevi, ko mi pobere precej več energije, kot se vidi od zunaj.«
»In takrat se ti zgodi kaj podobnega kot na fakulteti?«
Izidor je nekaj časa gledal proti ulici. »Včasih me začne stiskati. Srce, dihanje. Včasih brez razloga. Včasih pred stvarmi, ki jih moram narediti. Nekaj časa sem spal slabo.«
Jože se je takoj spomnil jutra, ko Izidor ni šel na izpit.
Izidor ga je pogledal. »Mogoče. Tudi zdravniku sem povedal za tisto obdobje. Nihče mi ne zna za nazaj dokazati, da je bilo isto.«
»Dobro. Hotel sem samo vedeti, ali zdravnik pozna tudi to.«
»Pozna. Ati, res nisem dve leti sedel doma in sam ugibal, kaj mi je.«
Jože je slišal opozorilo in utihnil.
Čez nekaj minut je vprašal, ali zdravila pomagajo. Izidor je rekel, da ja. Ne popolnoma, dovolj. Hodil je tudi na pogovore, nekaj časa redno, zdaj po potrebi.
»Zakaj si čakal tako dolgo?«
»S čim?«
»Da si šel.«
Izidor je skomignil. »Mislil sem, da bom zmogel sam.«
Jože je hotel reči, da je to vedno govoril. Ni.
Ko sta šla nazaj v stanovanje, je Nejc vprašal, ali lahko dedek ostane še eno uro. Jože je pogledal Izidorja. Izidor je rekel, da lahko, če dedek hoče.
»Hočem,« je rekel Jože.
Igrala sta karte. Izidor je pomival posodo, Špela mu je brisala krožnike. Jože ju je opazoval iz dnevne sobe in prvič po dolgem času videl sina skozi nekaj, česar prej ni vedel. Vse, kar je Izidor naredil, se mu je zdelo za odtenek drugačno: način, kako je za trenutek obstal pri koritu, kako je pogledal telefon, kako je globlje vdihnil, preden je Nejcu odgovoril, naj pospravi igrače.
Ko je šel domov, je vedel, da je začel gledati narobe, vendar ni znal nehati.
Naslednji teden je Izidorja poklical dvakrat. Prvič zaradi povsem običajne stvari. Drugič brez razloga.
»Kaj je?« je vprašal Izidor.
»Nič. Samo kako si?«
»V redu.«
»Res?«
Na drugi strani je bila kratka tišina. »Ja.«
Jože je skoraj vprašal, ali je vzel tableto. Ustavil se je.
»Dobro.«
Čez nekaj dni je Izidor prišel k njemu po star monitor, ki ga je Jože hranil v omari. Ko ga je dvignil, je Jože rekel, naj pazi na hrbet.
Izidor ga je pogledal. »Monitor ima šest kil.«
»Vem.«
»Odkar veš za tablete, me gledaš, kot da se mi je nekaj zgodilo.«
Jože je obstal.
»Saj se ti je.«
Izidor je monitor odložil na mizo. »Ne. Nekaj imam.«
»Kakšna je razlika?«
»Velika.«
Jože je čakal.
»Še vedno sem isti človek kot prejšnji mesec, ko nisi vedel.«
»Takrat jaz nisem vedel.«
»Točno.«
Jože je sedel. »Samo skrbi me.«
»Lahko te skrbi. Samo ne glej me, kot da bom razpadel, če nesem monitor.«
Jože se je nasmehnil. »Tega nisem mislil.«
»Vem. Ampak tako izgleda.«
Jože je prikimal. Izidor je spet dvignil monitor.
»Če ti pade, ti ne kupim novega,« je rekel Jože.
»Tako je bolje.«
Ko je Izidor odšel, je Jože odprl računalnik in v iskalnik vpisal ime zdravila. Prebral je navodilo, neželene učinke, nekaj zdravstvenih strani in dve razpravi ljudi, ki jih ni poznal. Po dvajsetih minutah je vedel več o zdravilu in skoraj nič več o sinu.
Zaprl je računalnik.
Tisto noč je znova pomislil na Izidorjevo otroštvo. Tokrat se mu dogodki niso prikazovali kot fotografije, ampak kot vprašanja. Koliko dejavnosti. Koliko pričakovanj. Koliko pohval za uspeh. Kolikokrat je vprašal, zakaj ne gre. Kolikokrat je rekel, naj dokonča. Kolikokrat je samo stal ob igrišču in bil vesel.
Vsako vprašanje je bilo mogoče obrniti v obe smeri.
Naslednji dan je poklical Špelo.
»Si vedela, da Izidor jemlje tablete za tesnobo?«
»Ja. Povedal mi je že pred časom.«
Jože je za trenutek ostal brez besed. »In nisi mislila, da bi moral vedeti tudi jaz?«
»Ne brez njegovega dovoljenja. Povedal je meni, ne nama kot staršema.«
Jože je začutil jezo, čeprav je vedel, da zanjo nima dobrega razloga. »Sem njegov oče.«
Jože je hodil po kuhinji. »Vem, da je odrasel. Samo težko sprejmem, da je nekaj tako dolgo nosil, jaz pa nisem niti vedel.«
Špela je molčala. »Mogoče je del tega, da je odrasel, ravno to, da ti ni treba vedeti vsega.«
Jože je obstal. »Si se kdaj vprašala, ali ima to kaj opraviti z njegovim otroštvom? Z vsem, kar sva mu naložila?«
Ustavil se je.
Špela dolgo ni odgovorila. »Seveda sem se. In še vedno ne vem.«
Jože je zaprl oči. »Težko mi je sprejeti, da nekaj tako konkretnega nima enega vzroka, ki bi ga lahko pokazal.«
»Vzrok gotovo obstaja. Mogoče jih je več, mogoče nobenega ne bova mogla ločiti od drugih. To ni isto kot reči, da vzroka ni.«
»Če sva ga preveč usmerjala, bi moral vsaj vedeti, koliko je to pomenilo.«
»Jože, samo pazi, da njegove težave ne spremeniš v novo sodbo o sebi. To bi bilo spet predvsem o tebi.«
Stavek ga je razjezil predvsem zato, ker je bil blizu nečemu, česar sam ni hotel videti.
Jože je hotel ugovarjati, potem pa je samo rekel: »Hočem razumeti.«
»Potem ga vprašaj, kaj potrebuje zdaj. Za nazaj lahko razmišljata oba, ampak danes je on tisti, ki s tem živi.«
Po pogovoru je bil nanjo jezen skoraj eno uro. Nato je ugotovil, da ni rekla, naj ne razmišlja o preteklosti. Rekla je samo, naj ne vzame Izidorjeve sedanjosti zase.
Čez nekaj tednov je Nejc nastopal na šolski prireditvi. Izidor je Jožeta povabil. Špela je prišla posebej. Sedeli so v isti vrsti, z enim praznim sedežem med Jožetom in Špelo, ker je Izidor nanj odložil jakno, preden je šel pomagat sinu v garderobo.
Nejc je imel tri stavke. Prvega je povedal prehitro, drugega dovolj glasno, pri tretjem pa se je za trenutek ustavil. Jože je videl, kako se je Izidor na stolu napel. Nejc se je spomnil in nadaljeval.
Po predstavi je Izidor sina objel in rekel, da je bil dober. Nejc je takoj povedal, da je en stavek skoraj pozabil.
»Ampak ga nisi,« je rekel Izidor.
»Skoraj.«
»Skoraj ne šteje.«
Jože je ob besedah pomislil na nekaj svojega, vendar ni vedel, na kaj.
Šli so na sok. Nejc je govoril večino časa. Ko je stekel do igralnega kotička, so odrasli ostali za mizo.
Špela je Izidorja vprašala, kako je.
»Dobro.«
Ni dodala »res?« Jože je opazil.
Izidor je pogledal očeta in se nasmehnil. »Vidiš?«
Jože je vedel, kaj misli. »Učim se.«
»Počasi.«
»Pri mojih letih je to že uspeh.«
Špela se je zasmejala.
Nekaj minut pozneje je Izidor sam rekel, da je zadnje tedne bolje. Zdravnik mu je nekoliko prilagodil terapijo in spal je normalneje. Povedal je brez posebne teže, kakor bi govoril o bolečem kolenu.
Jože ga je poslušal. Ni vprašal, koliko miligramov, kako pogosto ali zakaj sprememba.
Ko je Izidor končal, je rekel samo: »Dobro.«
Tokrat je Izidor prikimal.
Nekaj mesecev zatem sta šla Jože in Izidor sama na kosilo. Nejc je bil pri materi; Izidor z njo ni več živel, vendar sta glede sina večinoma dobro sodelovala. Tudi to je Jože izvedel šele, ko je bilo že urejeno. Ni vprašal, zakaj mu sin ni prej povedal.
Pri kavi je Izidor sam odprl temo.
»A še vedno misliš, da sem tak zaradi nogometa in vsega tistega urnika?«
Jože je dvignil pogled. »Ne mislim, da vem. Spraševal sem se, ali je bilo česa preveč in ali sem to takrat spregledal.«
Izidor je prikimal. »To je že precej drugačen stavek.«
»Ne vem, zaradi česa je. In vedno manj verjamem, da bom našel en odgovor.«
»Tudi jaz ga nimam. Tudi zdravnik ne, če te to kaj potolaži.«
Izidor je odložil žličko. »Ati, ni tako, da ti dajo tableto in zraven list z razlogom, zakaj si tak.«
Jože se je nasmehnil. »To bi bilo praktično.«
»Zate idealno.«
Oba sta se zasmejala.
Jože je nato rekel: »Včasih se vprašam, kakšen bi bil, če bi bilo takrat vsega manj.«
Izidor je zavzdihnil, vendar ga ni prekinil.
»Drugačen gotovo. Samo iz tega še ne sledi, da bi bil boljši ali da bi bilo meni lažje.«
Jože je počasi prikimal. »Tega pa res ne moreva vedeti.«
»Kaj naj ti rečem? Da bi bil brez nogometa danes popolnoma miren človek? Mogoče bi bil. Mogoče bi bil bolj živčen. Mogoče bi igral nogomet do tridesetega. Mogoče bi si zlomil koleno.«
Jože je molčal.
Izidor je nadaljeval: »Če bi bilo vse drugače, jaz ne bi bil jaz. To ne pomeni, da je bilo vse prav; samo nočem svojega življenja obravnavati kot slabšo različico nekega človeka, ki ga nikoli ni bilo.«
Jože je nekaj časa molčal. »Tega človeka verjetno res prevečkrat uporabljam kot dokaz.«
»In nimaš niti njegove izjave,« je rekel Izidor.
Jože je gledal sina. V njegovem glasu ni bilo ne jeze ne tolažbe. Samo meja tega, kar je mogoče vedeti.
»A ti meni kaj zameriš?« je vprašal.
Izidor je pogledal skozi okno. »Včasih kakšno stvar.«
Jože je skoraj začutil olajšanje. Končno nekaj določnega.
»Kaj?«
Izidor se je zasmejal. »Vidiš, kako si vesel?«
»Nisem vesel.«
»Si malo.«
»Povej.«
Izidor je razmišljal. »Da si včasih prehitro vedel, kaj je zame dobro. Da si težko poslušal, če še sam nisem vedel, kaj hočem povedati. Da si vsako težavo takoj spremenil v nekaj, kar je treba rešiti.«
Jože je poslušal.
»Še kaj?«
»Verjetno. Če hočeš, ti lahko do naslednjič pripravim seznam.«
Jože se je nasmehnil. »Ni treba.«
»In zamerim ti, da si mi pri sedemnajstih kupil tisto zeleno jakno.«
»Sam si jo izbral.«
»Ti si rekel, da je dobra.«
»Bila je dobra.«
»Bila je grozna.«
Jože se je zasmejal tako glasno, da se je ženska pri sosednji mizi obrnila.
Ko se je smeh polegel, je vprašal: »Ampak resno.«
Izidor ga je pogledal. »Saj sem bil resen.«
»Mislim glede drugega.«
»Tudi glede drugega.«
»In misliš, da je zaradi tega...«
Izidor ga je prekinil. »Ne vem.«
Jože je zaprl usta.
»Lahko je del,« je dodal Izidor. »Lahko ni. Samo nočem, da iz tega narediš zgodbo, v kateri si ti naredil napako in sem jaz rezultat.«
Jože je dolgo molčal.
»Kaj sem potem?« je vprašal, preden je premislil.
Izidor se je zasmejal. »Programer. Oče. Tvoj sin. Človek, ki jemlje tablete. Pa še nekaj stvari.«
»To sem mislil drugače.«
»Vem.«
Jože je pogledal skodelico. »Včasih bi rad vedel, kaj bi bilo, če bi kaj naredil drugače.«
»Tudi jaz.«
»In te ne moti, da ne moreš?«
Izidor je nekaj časa razmišljal. »Moti. Samo od tega še vedno ne vem.«
Ko sta šla iz restavracije, je Izidor očetu dal ključe avtomobila.
»Ti vozi.«
»Zakaj?«
»Ker sem vzel tableto, ki me včasih naredi malo zaspanega.«
Jože je ključe vzel brez vprašanj.
Med vožnjo je Izidor govoril o Nejcu. Fant je hotel nehati hoditi na trening košarke, čeprav je začel šele pred nekaj meseci.
Jože je za trenutek pogledal proti sinu.
»Kaj boš naredil?«
»Ne vem. Pravi, da mu ni všeč trener. Ampak prejšnji teden je prišel domov čisto navdušen.«
Jože je skoraj začel razlagati, da trenutni odpor še ni nujno meja. Besede je poznal predobro.
»Kaj misliš ti?« je vprašal Izidor.
Jože je vozil nekaj sto metrov, preden je odgovoril.
»Jaz bi ga vprašal še enkrat, kaj ga moti. Če res noče, ga ne bi silil. Ampak povedal bi mu, da se mi zdi škoda nehati samo zaradi enega slabega trenerja.«
Izidor je prikimal. »Tudi jaz bi nekako tako.«
Jože je dodal: »Ampak ti ga poznaš bolje.«
»Vem.«
Ni bilo ničesar več, kar bi moral dodati.
Pri Izidorjevi hiši je Nejc že čakal pred vrati. Ko je videl očetov avto, je stekel proti njima. Izidor je izstopil počasi, ne zato, ker bi bil bolan, ampak ker je bil zaspan. Nejc ga je objel okoli pasu in takoj začel govoriti o nečem, kar se je zgodilo v šoli.
Izidor ga je poslušal do konca.
Jože je ostal v avtomobilu še nekaj sekund. Pred njim nista stala posledica in vzrok. Stala sta njegov sin in vnuk.
Potem je izstopil tudi on.
XII.
Očetovo uro je Jože našel v predalu, v katerem ni iskal ničesar pomembnega. Potreboval je staro potrdilo o plačilu davka za zemljišče, ki ga je s sestro nameraval dokončno prodati, in zato je po dolgih letih odprl kovinsko škatlo z dokumenti svojih staršev. Med izpiski, dvema porumenelima fotografijama in materinim zdravstvenim kartonom je ležala ročna ura z razpokanim usnjenim paščkom.
Ni delala.
Jože jo je navil. Kazalec se je premaknil za nekaj sekund in obstal.
Oče jo je nosil skoraj vse življenje. Ko je Jože kot otrok sedel nasproti njega pri večerji, je pogosto gledal prav to uro, ker je oče jedel z levo roko nekoliko odmaknjeno od krožnika. Ura ni bila draga. Oče tudi ni bil človek, ki bi kupoval stvari zaradi znamke. Ko je nekaj delovalo, ga je uporabljal, dokler ni nehalo.
Jože je uro položil na mizo in nadaljeval iskanje potrdila.
Našel je še mapo z računi iz časa, ko je bil star petnajst let. Med njimi je bil račun za popravilo strehe in položnica za šolsko ekskurzijo, na katero ni šel.
Tri dni v drugem kraju. Takrat se mu je zdelo, da gredo vsi razen njega. Oče je pogledal list, izračunal nekaj na robu časopisa in rekel samo: »Ne gre.«
Jože ga je sovražil skoraj ves večer.
Naslednji dan ni več govoril o ekskurziji. Čez nekaj tednov je dobil nove čevlje, ker so stari počili ob podplatu. Nikoli ni pomislil, ali je bilo med enim in drugim kaj povezave.
Zdaj je pred seboj imel račun za streho, položnico in očetovo plačilno listo iz istega meseca.
Ni bilo treba računati dolgo.
Jože je sedel za mizo in prvič pomislil, da očetov »ne gre« morda ni pomenil tega, kar je slišal pri petnajstih. Morda ni pomenil, da ekskurzija ni pomembna. Morda je pomenil samo, da denarja ni.
To ni spremenilo tistega večera. Petnajstletni Jože je ostal doma. Prijatelji so šli. Oče mu ni razložil.
Toda moški, ki je sedel za mizo skoraj petdeset let pozneje, je prvič videl še drugo stran istega stavka.
Poklical je sestro.
»A se spomniš, ko nisem šel na tisto ekskurzijo?«
»Katero?«
»V srednji šoli.«
»Ne.«
»Oče ni pustil.«
Sestra je nekaj časa molčala. »Oče marsičesa ni pustil.«
»Mislim, da ni imel denarja.«
»Verjetno.«
Jože je pogledal račun za streho. »Zakaj ni povedal?«
»Ker je bil oče.«
»To ni odgovor.«
»Zanj je bil.«
Sestra ga je vprašala, ali je našel davčno potrdilo. Jože je rekel, da še ne.
»Potem išči naprej.«
Našel ga je pod materinimi računi. Očetovo uro je vzel s seboj.
Urar v majhni delavnici blizu sodišča jo je odprl, pogledal mehanizem in rekel, da jo lahko popravi, čeprav se finančno ne splača.
»Ne sprašujem, ali se splača,« je rekel Jože.
Urar ga je pogledal čez očala. »Potem pa se da.«
Čez dva tedna je ura spet delala. Jože je ni nosil. Položil jo je na polico v delovni sobi, kjer je zvečer slišal njen tihi tek, če je bilo stanovanje dovolj mirno.
V istem času je na sodišču dobil v roke staro zadevo, pri kateri sam ni več odločal. Šlo je za izvršitev odločbe, ki je izvirala iz postopka pred skoraj dvajsetimi leti. Jože je bil takrat eden od sodnikov, ki so sodelovali v prejšnji fazi. Njegova odločitev ni bila predmet novega postopka, toda v spisu je zagledal svoje ime.
Prebral je staro sodbo.
Bila je jasna, natančna in pravno pravilna. Višje sodišče jo je potrdilo.
Spomnil se je tudi stranke. Moški je med obravnavo večkrat skušal razložiti, da bo zaradi odločitve izgubil delavnico. Jože ga je takrat dvakrat ustavil, ker vprašanje ni bilo, ali bo delavnico izgubil, ampak ali je obveznost obstajala.
Obveznost je obstajala.
Moški je delavnico pozneje res izgubil. To je bilo razvidno iz novih listin.
Jože je zaprl spis.
Ni pomislil, da je sodba zato postala napačna. Tudi zdaj bi moral o istem pravnem vprašanju odločiti enako. Toda prvič se je zelo jasno spomnil načina, kako je človeka ustavil.
»To ni predmet tega postopka,« mu je rekel.
Stavek je bil pravilen.
Človeku pa je takrat propadalo nekaj, kar je bilo zanj večje od predmeta postopka.
Jože je naslednji dan poiskal zapisnik. Hotel je preveriti, ali se spominja pravilno. Spominjal se je.
Ni bilo ničesar za popraviti. Nobene pritožbe, nobene odprte poti, nobene napake v izreku. Samo stara poved, ki je bila procesno potrebna in človeško trša, kot bi morala biti.
Tomaž ga je našel pri kavi.
»Kaj gledate?«
Jože je zaprl mapo. »Staro zadevo. Pravno v njej ne najdem napake, pa me vseeno moti, kako preprosto je na papirju nekaj, kar za človeka očitno ni bilo preprosto.«
Tomaž je sedel. »Torej ne iščete napake v odločbi, ampak razlog, zakaj vas pravilna odločba še vedno ne pusti pri miru.«
»Približno. Človek je lahko brez napake in še vedno nima razloga, da bi bil miren.«
Jože ga je pogledal. Tomaž je stavek izrekel povsem nedolžno.
Tomaž je čakal, ali bo dodal kaj več. Jože ni.
Nekaj dni pozneje je Špela poklicala zaradi zemljišča njegovih staršev. Sestra je potrebovala njen podpis na dokumentu, ker je bila nekoč navedena pri enem soglasju. Špela je rekla, da lahko pride mimo.
Prišla je v sredo zvečer. Jože je dokument že pripravil na mizi. Prebrala ga je, podpisala in opazila uro na polici.
»Ta je bila od tvojega očeta.«
»Ja.«
»Mislila sem, da ne dela.«
»Dal sem jo popraviti.«
Špela je stopila bliže in poslušala. »Še vedno glasno tiktaka.«
»Tudi prej je.«
»Včasih me je motila, ko sva spala pri tvojih.«
Jože se tega ni spomnil.
Skuhal ji je kavo. Ostala je dlje, kot je bilo treba za podpis.
Povedal ji je za ekskurzijo in račun za streho.
»Mogoče zato ni pustil,« je končal.
Špela je držala skodelico z obema rokama. »Verjetno.«
»Takrat sem mislil, da mu je vseeno.«
»Bil si petnajst.«
»Lahko bi povedal.«
»Lahko bi.«
Jože je pogledal uro. »Zdaj bi ga vprašal.«
Špela ni rekla ničesar.
»Takrat ga nisem.«
»Ne.«
»In zdaj ne morem.«
Špela je počasi prikimala.
Jože je hotel reči, da je to nepošteno, vendar ni vedel do koga.
Čez nekaj časa je Špela rekla: »Tudi jaz bi danes marsikaj povedala drugače. Ne zato, ker takrat nisem mislila resno, ampak ker zdaj vidim, koliko sem pričakovala, da boš razumel brez besed.«
Jože jo je pogledal.
Jože jo je pogledal, vendar je tokrat počakal.
Nasmehnila se je skoraj žalostno. »Vidiš? Običajno bi me že vprašal: katero stvar?«
»Sem hotel.«
»Vem.«
Jože je hotel pojasniti, da je to vendar normalno. Namesto tega je čakal.
Špela je pogledala skozi okno. »Velikokrat sem hotela, da sam opaziš. To ni bilo vedno pošteno.«
Jože je ostal tiho.
»Včasih sem bila jezna, ker nisi razumel nečesa, česar ti sama nisem znala povedati. Danes se mi to ne zdi več tako preprosto.«
Jože je prikimal. »Takrat pa se nama je verjetno obema zdelo, da bi drugi moral vedeti.«
»Ja. In oba sva imela za to svoje dokaze.«
Tudi Jože se je nasmehnil.
»Ne vem,« je rekla. »Takrat sem verjetno mislila, da če moram povedati, potem ne šteje.«
»Kaj ne šteje?«
»Da si opazil.«
Jože je gledal proti njej. »To je precej nemogoče pravilo.«
»Vem.«
»Zdaj.«
»Zdaj.«
Sedela sta v kuhinji, kjer sta nekoč govorila o Izidorjevi vročini, urnikih, službi, počitnicah in pralnem stroju. Nič od tega se ni vrnilo samo zato, ker sta danes znala nekatere stvari povedati bolje.
Jože je nato vprašal: »A se ti zdi, da bi bilo drugače, če bi takrat oba vedela to, kar veva zdaj?«
Špela je dolgo razmišljala.
»Drugače bi bilo.«
»Bolje?«
»Tega pa ne vem.«
Jože je prikimal. Odgovor ga ni več razjezil.
Ko je odhajala, ji je ponudil očetovo uro, da jo še enkrat pogleda. Špela jo je vzela v dlan.
»Težka je.«
»Malo.«
»Tvoj oče je imel vedno roko na mizi, da se je slišalo.«
»Tega se ne spomnim.«
»Jaz pa.«
Vrnila mu je uro.
Pri vratih je Jože rekel: »Lahko bi šla kdaj na kavo. Ne zaradi papirjev.«
Špela ga je pogledala.
»Lahko.«
»Kdaj?«
»Bom poklicala.«
Jože je skoraj predlagal dan. Ni.
Poklicala je čez dva tedna.
Kava je trajala uro in deset minut. Govorila sta o Izidorju, Nejcu, njeni novi službi in Tomažu, ki ga Špela ni poznala, a je o njem slišala že dovolj, da ga je imenovala »tisti mladi, ki ti ugovarja«. O njunem zakonu nista govorila.
Ko sta se razšla, je Špela rekla, da je bilo lepo.
Jože je rekel, da tudi njemu.
Nobeden ni vprašal, kaj to pomeni.
Nekaj tednov pozneje, tisto zimo, je Nejc res prenehal hoditi na košarko. Izidor mu je to dovolil po še enem pogovoru s trenerjem in po dveh treningih, na katera je fant šel brez veselja. Jože je za odločitev izvedel pri nedeljskem kosilu.
»Pa si nehal?« je vprašal Nejca.
»Ja.«
»Ti ni bilo več všeč?«
Nejc je skomignil. »Trener je ves čas kričal.«
Izidor je dodal: »Ponudil sem mu drug klub. Noče.«
Jože je pogledal vnuka. »Kaj boš pa zdaj?«
»Ne vem.«
Jože se je zasmejal.
Nejc ga je pogledal. »Kaj?«
»Nič. Dober odgovor.«
»Ati pravi, da ni.«
Izidor je dvignil roke. »Tega nisem rekel.«
»Rekel si, naj premislim.«
»To ni isto.«
Jože in Špela, ki je sedela na drugi strani mize, sta se hkrati pogledala. Oba sta se nasmehnila.
Pozneje je Izidor očeta vprašal, ali se mu zdi, da je prehitro pustil Nejcu odnehati.
»Ne vem,« je rekel Jože.
Izidor je zavzdihnil. »Zdaj boš pa ti s tem.«
»Hočeš moje mnenje?«
»Ja.«
Jože je pomislil. »Mislim, da si naredil prav. Vprašal si ga, ponudil drugo možnost in počakal. Če bo čez pol leta hotel nazaj, lahko gre.«
»Tudi jaz tako mislim.«
»Potem zakaj sprašuješ mene?«
Izidor se je nasmehnil. »Ker včasih pomaga, da nekdo drug pove.«
Jože je stavek shranil brez odgovora.
Nekaj tednov pozneje je imel na sodišču primer, ki se je končal s poravnavo. Stranki sta se prepirali skoraj tri leta zaradi zneska, ki je bil na koncu manjši od skupnih stroškov spora. Ko sta po podpisu vstali, je starejša od njiju rekla, da bi se lahko tako dogovorili prvi dan.
Druga je odgovorila: »Prvi dan se ne bi.«
Jože ju je pogledal. Nobena se ni nasmehnila.
Ko sta odšli, je ostal sam v razpravni dvorani. Na mizi so bili kozarci vode, dva kemična svinčnika in podpisana poravnava.
Prvi dan se ne bi.
Stavek ga je spremljal do pisarne.
Nekatere rešitve so obstajale šele potem, ko je minil čas, v katerem bi bile najbolj koristne. Ne zato, ker jih prej nihče ni hotel, ampak ker človek, ki bi jih moral izreči, še ni bil isti človek.
Jože je sedel za mizo in pogledal očetovo uro, ki jo je tisti dan prvič prinesel v službo, ker je moral doma izprazniti polico zaradi pleskanja.
Kazalca sta tekla pravilno.
Časa, ki ga je ura nekoč merila, ni bilo več.
Zvečer jo je odnesel nazaj domov.
Ni je več navijal vsak dan.
XIII.
Spis o mostu je prišel k Jožetu v začetku oktobra, med dvema zadevama, ki sta bili na prvi pogled bolj zapleteni. Ena je imela štiri stranke in tri izvedence, druga skoraj dva tisoč strani prilog. Novi spis je bil tanjši. Na prvi strani je bilo ime občine, na drugi ime moškega, ki ga Jože ni poznal: Milan Kovač.
Milan je od občine zahteval povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi popolnega zaprtja starega mostu čez reko. Imel je majhno delavnico za stavbno pohištvo na drugi strani mesta, pet zaposlenih in večino naročnikov na območju, do katerega je bila najkrajša pot čez most. Ko so ga zaprli, se je pot podaljšala. Najprej za dvajset minut, v prometnih urah tudi več.
Most je bil zaprt skoraj tri mesece.
V tem času je Milan izgubil dva večja posla, nekaj manjših naročnikov in na koncu zaprl podjetje.
Jože je prebral tožbo do polovice in jo odložil. Ne zato, ker bi že vedel, kaj misli, ampak ker je bilo v njej preveč stavkov, ki so se začeli z besedami če ne bi.
Če most ne bi bil zaprt. Če bi občina uvedla samo omejitev teže. Če bi dovolila izmenični promet. Če bi meritve naročila prej. Če bi upoštevala drugo strokovno mnenje.
V odgovoru občine so bili stavki drugačni.
Če mostu ne bi zaprli in bi se izkazalo, da je nevaren. Če bi prišlo do poškodbe. Če bi strokovno opozorilo prezrli.
Jože je zaprl mapo.
Naslednje jutro je začel pri datumih.
Prvi pregled mostu je bil opravljen konec februarja. Na enem od nosilnih delov so bile vidne razpoke in sledovi korozije, ki jih prejšnji zapisnik ni opisoval v takem obsegu. Inženir Rok Zupan, ki je pregled opravil za pogodbenega izvajalca, je v prvem poročilu zapisal, da ni mogoče izključiti resnejše poškodbe in da do dodatnih meritev priporoča začasno popolno zaporo.
Jože je stavek prebral dvakrat.
Ni mogoče izključiti.
Priporoča.
Začasno.
Občina je naslednji dan most zaprla.
Dodatne meritve niso bile opravljene naslednji dan. Niti naslednji teden. Najprej je bilo treba naročiti posebno opremo, potem se je izvajalec zamenjal, ker prvi ni mogel priti v dogovorjenem roku. Nato je bilo treba pridobiti še dodatno strokovno mnenje. Po skoraj sedmih tednih so prve meritve pokazale, da poškodba ni tako huda, kot se je sprva zdelo. Kljub temu je most ostal zaprt še nekaj tednov, dokler niso določili režima omejenega prometa in izvedli manjšega zavarovanja konstrukcije.
Poznejši izvedenec je zapisal, da bi bilo ob podatkih, ki so bili znani po meritvah, mogoče dovoliti promet z omejitvijo mase in hitrosti.
Tožba je iz tega naredila preprost stavek: popolna zapora ni bila potrebna.
Jože je na rob napisal: Kdaj?
Prva obravnava je bila čez tri tedne.
Milan Kovač je prišel deset minut prezgodaj. Bil je star nekaj čez petdeset, oblečen v temno jakno in srajco brez kravate. Njegova odvetnica je imela pred seboj dve mapi. Občino je zastopal odvetnik, ki ga je Jože poznal iz drugih postopkov.
Rok Zupan tisti dan še ni bil vabljen.
Jože je najprej pustil strankama, da povesta svoje.
Milanova odvetnica je govorila o treh mesecih zapore, izgubljenih pogodbah in dejstvu, da se je pozneje izkazalo, da most ni bil pred porušitvijo. Občinski odvetnik je odgovoril, da nihče ni trdil, da je bil pred porušitvijo, ampak da je obstajal strokovno zaznan sum poškodbe, ki ga občina ni smela prezreti.
»Gospod Kovač,« je rekel Jože, ko sta odvetnika končala, »rad bi najprej razumel vaše podjetje.«
Milan je pogledal odvetnico, potem Jožeta.
»Kaj vas zanima?«
»Kaj se je spremenilo prvi dan po zaprtju?«
Milan je nekaj časa razmišljal. »Prvi dan? Nič. Vozili smo okoli.«
»In potem?«
»Potem smo vozili okoli še drugi dan.«
V dvorani se je za trenutek pojavilo nekaj, kar bi lahko bilo smeh, vendar se nihče ni zasmejal.
Milan je nadaljeval. »Na začetku misliš, da bo teden ali dva. Strankam poveš, da boš prišel malo pozneje. Plačaš več goriva. Potem ugotoviš, da delavec v enem dnevu naredi eno montažo manj. Če imaš pet ljudi, se začne poznati.«
Jože je vprašal, ali je poskušal delo organizirati drugače.
»Sem.«
»Kako?«
Milan je povedal. Združevali so vožnje, nekaj materiala začasno skladiščili pri dobavitelju na drugi strani mostu, dve montaži prestavili na soboto. Enemu naročniku je ponudil popust zaradi zamude.
»Ste iskali drugo pot za večja vozila?«
»Bila je.«
»Zakaj je niste uporabljali?«
Milan ga je pogledal. »Saj smo jo.«
Jože je počakal.
»Ampak ni isto, če narediš trideset kilometrov več z avtom ali s kombijem, polnim oken.«
Odvetnica je hotela nekaj dodati. Jože jo je ustavil z roko.
»Ste zaradi zapore izgubili podjetje?« je vprašal.
Milan je prvič pogledal naravnost vanj. »Če me vprašate tako, ne vem.«
Odgovor je bil drugačen od tožbe.
»Kako bi me morali vprašati?«
»Ali bi ga brez zapore še imel.«
»Bi ga?«
Milan je pogledal proti mizi. »Mislim, da ja.«
»Zakaj samo mislite?«
Njegova odvetnica se je premaknila, vendar Milan ni čakal nanjo.
»Ker že prej ni bilo lahko. En velik kupec mi je dolgoval denar. Material je šel gor. Dva dobra delavca sta govorila, da bosta šla v Avstrijo. Ampak delali smo.«
Jože si je zapisal zadnji stavek.
Delali smo.
Po obravnavi je Tomaž prišel v njegovo pisarno zaradi druge zadeve. Na mizi je videl fotografijo mostu iz spisa.
»Tega se spomnim,« je rekel. »Tri mesece smo vsi vozili okoli.«
»Tudi vi?«
»Vsak dan.«
»Potem vas bom izločil kot izvedenca.«
Tomaž se je zasmejal. »Takrat so vsi govorili, da so ga zaprli brez potrebe.«
»Vsi?«
»Dobro. Vsi v koloni.«
Jože je pogledal fotografijo. »In ko so ga zaprli?«
Tomaž je pomislil. »Takrat pa so vsi govorili, da je že skrajni čas, ker je most star.«
Jože ga je pogledal.
»Ja,« je rekel Tomaž. »Ljudje smo precej uporabni.«
Ko je ostal sam, je Jože v spisu poiskal časopisne izrezke, ki jih je priložila občina. Dan po zaprtju je bil naslov previden: Zaradi poškodb most začasno zaprt. Čez dva meseca, ko so prve meritve že kazale manjšo nevarnost, je bil naslov drugačen: Je bila popolna zapora res potrebna?
Oba članka sta uporabljala iste fotografije razpok.
Naslednja obravnava je bila namenjena Roku.
Rok Zupan je bil star nekaj manj kot petdeset let. Govoril je počasi in pred vsakim odgovorom za trenutek pogledal v dokument, tudi kadar vprašanje ni zahtevalo številke. Jože je poznal takšne priče. Nekateri so se bali, da bodo rekli preveč. Drugi so bili navajeni, da se vsaka njihova beseda pozneje bere brez glasu in brez okoliščin.
»Ste vi zaprli most?« ga je vprašala Milanova odvetnica.
»Ne.«
»Ste priporočili popolno zaporo?«
»Da.«
»Brez omejitve časa?«
Rok je pogledal poročilo. »Do dodatnih meritev.«
»Ki so trajale skoraj dva meseca.«
»Meritve niso trajale dva meseca. Dva meseca je trajalo, da so bile opravljene.«
»Za človeka, ki ni mogel čez most, je razlika precej akademska.«
Občinski odvetnik je ugovarjal. Jože je ugovor sprejel.
»Gospod Zupan,« je nato rekel, »ostaniva pri tem, kar ste vedeli tisti dan.«
Rok je prikimal.
Jože je pred seboj imel prvo poročilo in fotografije. »Kaj ste videli?«
Rok je opisal razpoko, korozijo in odstopanje, ki ga brez meritev ni bilo mogoče zanesljivo ovrednotiti. Povedal je, da most ni kazal znakov neposrednega porušitvenega stanja, vendar ni mogel izključiti poškodbe, pri kateri bi nadaljnja obremenitev povečala tveganje.
»Kolikšno tveganje?«
»Tega nisem mogel številčno določiti.«
»Ste vedeli, da je most nevaren?«
Rok je pogledal proti njemu. »Vedel sem, da ne morem reči, da je varen za običajen promet.«
Milanova odvetnica je zapisovala.
Jože je vprašal: »Ali je to isto?«
»Ne.«
»Zakaj ste potem priporočili popolno zaporo in ne omejitve težkih vozil?«
Rok je nekaj časa molčal. »Ker nisem vedel, ali je problem samo v obremenitvi težkih vozil.«
»Bi danes napisali isto priporočilo?«
Rok je prvič odgovoril brez premora. »Ne.«
V dvorani je postalo tišje.
»Zakaj ne?«
»Ker danes poznam rezultate meritev.«
»Je bilo vaše priporočilo takrat napačno?«
Rok je pogledal proti fotografijam, nato proti Jožetu.
»Tega pa ne vem.«
Milan je premaknil stol.
Njegova odvetnica je vprašala: »Če bi vedeli to, kar veste danes, bi torej dovolili promet?«
»Z omejitvami, da.«
»In če bi občina ravnala tako, bi podjetje mojega klienta lahko normalno poslovalo.«
Občinski odvetnik je spet ugovarjal.
Jože je tokrat pogledal Milanovo odvetnico. »To ni vprašanje za to pričo.«
Odvetnica je prikimala, vendar je bilo povedano že v prostoru.
Po Roku je prišel sodni izvedenec, ki je pregledal vso dokumentacijo in most tudi sam. Njegovo pisno mnenje je bilo previdnejše od obeh strani.
»Danes vemo, da popolna zapora v takem trajanju ni bila potrebna,« je povedal.
Jože je dvignil pogled. »V takem trajanju ali od prvega dne?«
Izvedenec je popravil očala. »To ni isto vprašanje.«
»Zato sprašujem.«
»Prvih nekaj dni je bila popolna zapora strokovno upravičljiva previdnost.«
»Koliko dni?«
»Ne morem določiti na dan.«
»Do meritev?«
»Ne nujno. Po dodatnem pregledu bi bilo mogoče razmišljati o začasnem omejenem prometu, vendar bi moral nekdo prevzeti strokovno odgovornost za takšno odločitev.«
»Ali je bilo zaprtje strokovno upravičljivo?«
»Da.«
»Nujno?«
Izvedenec je molčal.
»Tega ne morem reči.«
Milanova odvetnica je vprašala, ali to pomeni, da je obstajala milejša možnost.
»Možnost je obstajala.«
»Varna?«
»Verjetno.«
»Verjetno danes ali verjetno takrat?« je vprašal Jože.
Izvedenec ga je pogledal. »Danes lahko to rečem precej lažje.«
Jože si ni ničesar zapisal.
Med odmorom je šel do avtomata po kavo. Milan je stal pri oknu na koncu hodnika. Ko je videl Jožeta, se je umaknil, kakor da mu dela prostor.
Jože je šel mimo. Nista govorila.
Na drugi strani hodnika je Rok sedel sam na klopi in gledal telefon. Tudi z njim Jože ni govoril.
Dva človeka, ki ju je isti most pripeljal na isti hodnik, nista imela istega vprašanja. Milan je hotel vedeti, kdo bo nosil izgubo. Rok je hotel vedeti, ali bo priporočilo, ki ga je dal v nekaj urah, čez leta postalo napaka.
Jože je kavo odnesel nazaj v dvorano.
Popoldne je pregledoval listine o Milanovem podjetju. Podjetje je bilo pred zaporo res v težavah, vendar ne tik pred zaprtjem. Imelo je naročila za več mesecev, dolg kupca, nekaj zamud pri plačilih in kredit za stroj. Eden od delavcev je res odšel v Avstrijo že med zaporo. Drugi je ostal do konca.
Jože je poklical izvedenko finančne stroke, ki je izdelala mnenje o škodi, in jo prosil za dopolnitev. Ni ga zanimal samo izračun izgubljenega prihodka. Hotel je vedeti, kako zanesljivo je sploh mogoče ločiti posledice zapore od težav, ki so obstajale prej.
Dopolnitev je prišla čez tri tedne.
Odgovor ni bil trden.
Zapora je poslovanje bistveno poslabšala. Brez nje bi bilo nadaljevanje poslovanja verjetno, ne pa gotovo. Tudi brez zapore je obstajalo povečano poslovno tveganje. Kolikšen del poznejšega propada je mogoče pripisati enemu ali drugemu, ni bilo mogoče zanesljivo izraziti v odstotku.
Jože je prebral zadnjo poved in zaprl spis.
Zvečer je šel k Izidorju. Nejc je pri mizi delal domačo nalogo in se jezil nad ulomki. Izidor je kuhal testenine.
»Dedek zna ulomke,« je rekel Izidor.
Nejc je pogledal Jožeta. »A res?«
»Včasih sem znal.«
Sedel je poleg njega. Naloga je bila preprosta. Jože je že hotel pokazati postopek, potem pa je vprašal, kje se je zataknilo.
Nejc mu je pokazal.
Jože je razložil samo tisti korak.
Fant je naslednjega naredil sam.
Pri večerji je Izidor vprašal, ali ima oče težek primer.
»Zakaj?«
»Ker si že trikrat pogledal telefon, pa ti nihče ni pisal.«
Jože ga je odložil na omarico.
»Most.«
»Kateri?«
Jože mu je na kratko povedal, brez imen.
Izidor je poslušal in nato vprašal: »Pa je bil nevaren?«
»Ne toliko, kot so se bali.«
»Potem so ga brez veze zaprli.«
Jože je pogledal sina.
Izidor je dvignil vilice. »Kaj?«
»Nič.«
»Zdaj si naredil tisti sodniški obraz.«
»Kateri?«
»Ko nekdo reče nekaj, kar je preveč enostavno.«
Jože se je nasmehnil. »Takrat niso vedeli, koliko je nevaren.«
Izidor je nekaj časa jedel. »Aha.«
»To je ves problem.«
»Ne,« je rekel Izidor. »Problem je tudi, da je človeku propadla firma.«
Jože je pogledal proti njemu.
»Ja.«
Izidor je skomignil. »Potem imaš dva problema.«
Jože ni odgovoril.
Nejc je medtem na rob prtička risal most. Imel je dva stebra in preveč strmo cesto na obeh straneh.
»Ta bi se podrl,« je rekel Izidor.
Nejc je takoj dodal še tretji steber.
Jože se je zasmejal.
Naslednje jutro je v službi odprl spis na strani z Rokovim prvim poročilom. Pod priporočilom za popolno zaporo je bil datum in ura: 14.32.
Odločitev občine o zaprtju je bila izdana ob 17.10.
Med tema urama je bilo manj kot tri ure.
Tri mesece pozneje je bilo mogoče vedeti več.
Tri leta pozneje še več.
Jože je zaprl mapo.
Sodbo bo moral napisati z vsem, kar ve danes, vendar o ravnanju ljudi, ki tega takrat niso vedeli.
XIV.
Jože sodbe ni začel pisati takoj po zadnji obravnavi. Dva dni je imel spis odprt na robu mize in delal druge stvari. Ko ga je tretje jutro premaknil predse, je najprej odstranil fotografije mostu. Ne zato, ker ne bi bile pomembne, ampak ker je ugotovil, da jih gleda preveč.
Na eni je bila razpoka posneta od blizu. Brez merila je bila videti večja, kot je bila. Na drugi je bil ves most, dolg, siv in na prvi pogled povsem običajen. Tudi ta fotografija je zavajala, samo v drugo smer.
Jože je pustil pred seboj datume.
Pregled. Rokovo poročilo ob 14.32. Odločitev občine ob 17.10. Popolna zapora naslednje jutro. Naročilo dodatnih meritev. Zamuda prvega izvajalca. Zamenjava izvajalca. Prve meritve. Dodatno mnenje. Omejeni promet. Ponovno odprtje.
Na drug list je napisal Milanove datume. Prvo odpovedano naročilo. Dodatni stroški. Odhod delavca. Zamuda pri kreditu. Drugi izgubljeni posel. Zaprtje podjetja.
Dve časovnici sta tekli druga ob drugi. Dotikali sta se, vendar ne pri vsaki točki.
To je bilo pomembno.
Tožba je vse tri mesece obravnavala kot eno odločitev. Občina pa jih je skoraj obravnavala, kot da je bila vsaka zamuda samo nadaljevanje prve previdnosti. Jožetu se ni zdelo pošteno ne eno ne drugo.
Začel je pisati.
Prvi del ni bil težak. Občina je ob prvem poročilu imela strokovno opozorilo, da resnejše poškodbe ni mogoče izključiti. Inženir ni mogel potrditi varnosti običajnega prometa. Popolna začasna zapora v prvih dneh zato ni bila samovoljna samo zato, ker se je pozneje izkazalo, da je bila konstrukcija v boljšem stanju, kot so se bali.
Jože je stavek prebral in izbrisal besedo samo.
Napisal ga je še enkrat.
Poznejše ugotovitve same po sebi ne pomenijo, da je bila prvotna odločitev nepravilna.
Tudi ta stavek mu ni bil všeč. Bil je pravilen, vendar preveč gladek. Za njim bi se lahko skrilo vse, kar se je zgodilo pozneje.
Nadaljeval je.
Težje je bilo obdobje po prvih dneh. Tam previdnost ni več mogla sama po sebi pojasniti vsega. Če je bila zapora uvedena zato, ker ni bilo dovolj podatkov, je bilo pomembno tudi, kako hitro je tisti, ki je zaporo odredil, skušal te podatke dobiti.
Jože je ponovno pregledal dopise občine izvajalcem. Prvo naročilo je bilo oddano hitro. Ko je izvajalec sporočil, da ne more priti v predvidenem roku, je občina potrebovala devet dni, da je našla drugega. Dva dneva sta minila med vikendom. Tri dni je odgovorna oseba čakala na potrditev ponudbe. Še dva dneva je minilo pri usklajevanju zapore ceste.
Devet dni.
Milanova odvetnica je iz njih naredila dokaz malomarnosti. Občina je trdila, da so postopki trajali toliko, kolikor so morali.
Jože ni bil prepričan v nobeno od teh formulacij.
Poklical je tajnico in prosil za mapo z občinskimi internimi dopisi, ki je bila zaradi obsega shranjena posebej.
Prebral jih je še enkrat.
V enem je uslužbenka drugi dan po odpovedi prvega izvajalca napisala, da bi bilo smiselno preveriti še dve podjetji. Odgovor je prišel naslednji dan. Eno ni imelo opreme. Drugo bi lahko prišlo čez šest dni. Občina je nato naročila storitev pri njem.
Čas je bil izgubljen. Ni pa bilo jasno, da je bil izgubljen zaradi brezbrižnosti.
Jože se je naslonil nazaj na stol.
Včasih je bilo lažje ugotoviti, da se je nekaj zgodilo prepozno, kot pa dokazati, da bi se razumno moralo zgoditi prej.
Ob enih je šel na kosilo. Tomaž je sedel pri mizi ob oknu in mu pomahal.
»Most?« je vprašal, ko je Jože sedel.
»Most.«
»Že veste?«
Jože je odprl plastenko vode. »Približno.«
»To pri vas pomeni ne.«
»Pri sodbi približno ni dovolj.«
Tomaž je jedel juho. »Če ga ne bi zaprli in bi se kaj zgodilo, bi danes vsi spraševali, zakaj ga niso.«
Jože ga je pogledal. »To ni razlog, da je bilo zaprtje pravilno.«
»Nisem rekel.«
»Je pa razlog, zakaj moramo paziti, da današnjega znanja ne pošljemo nazaj v preteklost.«
Tomaž je odložil žlico. »In človek, ki mu je propadla firma?«
»Je še vedno brez firme.«
»Tudi če občina ni kriva.«
»Ja.«
Tomaž je nekaj časa molčal. »To je tisti del, zaradi katerega ljudje ne marajo sodišč.«
Jože se je nasmehnil brez veselja. »Samo tisti?«
Popoldne je pisal naprej.
Pri vzročni zvezi je bil problem drugačen. Finančna izvedenka je lahko dovolj zanesljivo pokazala, da je zapora povzročila dodatne stroške in zmanjšala prihodke. Ni pa mogla zanesljivo pokazati, da bi podjetje brez zapore gotovo obstalo. Milanovo poslovanje je bilo že prej občutljivo. To ni pomenilo, da zapora ni škodovala. Pomenilo je, da propada podjetja ni mogoče v celoti pripisati enemu vzroku.
Jože je dolgo gledal besedo v celoti.
Tožbeni zahtevek pa je bil postavljen prav tako.
Ni mogel dosoditi življenjske zgodbe. Moral je odločiti o zahtevku, kakršen je bil pred njim.
Naslednji dan je ponovno odprl vprašanje trajanja zapore. Tam se mu je zdelo, da je občina najšibkejša. Po prvih meritvah je bilo že precej več znanega. Izvedenec je povedal, da bi bilo mogoče razmišljati o omejenem prometu prej, kot je bil dejansko uveden.
Toda Milanova največja izgubljena posla sta bila odpovedana še pred tem.
Jože je preveril datum prvega. Nato drugega.
Oba sta bila izgubljena v prvih petih tednih.
Tudi če bi ugotovil, da je zadnji del popolne zapore trajal predolgo, to ne bi dokazalo vzroka za škodo, ki jo je Milan zahteval v največjem delu.
Na rob je napisal tri besede: ravnanje – čas – škoda.
Nato jih je prečrtal. Ni potreboval gesla.
Sodbo je končal četrti dan.
Tožbeni zahtevek je zavrnil.
Ko je napisal izrek, ni čutil olajšanja.
Obrazložitev je bila dolga. Priznal je, da je zapora Milanu povzročila resne gospodarske posledice. Napisal je tudi, da poznejša ugotovitev, da bi bilo mogoče promet urediti mileje, ne izbriše dejstva, da je bila začetna odločitev sprejeta ob drugačnem obsegu informacij. Pri poznejšem trajanju je posebej presodil ravnanje občine in zamude, vendar ni našel dovolj podlage, da bi zahtevano škodo v zatrjevanem obsegu pravno pripisal protipravnemu ravnanju občine.
Besedo pravično je iz obrazložitve izbrisal povsod, kjer se je pojavila v osnutku.
Ni sodil o tem, ali je bilo pravično, da je Milan nosil takšno izgubo.
Za to vprašanje ni imel izreka.
Na dan razglasitve je Milan sedel na istem mestu kot prej. Rok ni prišel; ni bil stranka. Občinski odvetnik je imel pred seboj zaprt prenosni računalnik. Milanova odvetnica je nekaj zapisovala še tik pred začetkom.
Jože je prebral bistvo odločitve.
Ko je izrekel, da se zahtevek zavrne, Milan ni reagiral. Samo pogledal je v mizo.
Jože je nadaljeval z razlogi. Govoril je počasneje kot običajno. Ne zato, da bi odločitev zvenela mileje, ampak ker ni hotel, da bi iz nje ostal samo rezultat.
Povedal je, da sodišče ne zanika posledic zapore za podjetje. Povedal je, da je treba prvotno odločitev presojati glede na informacije, ki so bile razumno dostopne ob njenem sprejemu. Povedal je tudi, da poznejše trajanje ukrepa ni avtomatično upravičeno samo zato, ker je bil upravičen njegov začetek.
Milan je enkrat dvignil pogled.
Jože ni vedel, pri katerem stavku.
Po koncu je pojasnil pravico do pritožbe.
Vsi so vstali.
Občinski odvetnik je pospravil računalnik. Milanova odvetnica je z njim tiho govorila. Milan je vzel mapo, nato pa je nekaj listov zdrsnilo na tla.
Jože je že stopil proti vratom za sodnike, ko je zaslišal papir.
Obrnil se je.
Milan je počepnil in liste pobiral enega za drugim. Odvetnica mu je pomagala. Nihče ni govoril.
Jože bi lahko odšel. Namesto tega je počakal.
Ko je Milan vstal, sta se za trenutek pogledala.
»Razumem, kaj ste povedali,« je rekel Milan.
Jože ni vedel, ali sme odgovoriti drugače kot uradno.
»V redu.«
Milan je prijel mapo pod roko. »Samo firma je še vedno šla.«
»Vem.«
Milan je prikimal.
Ni rekel, da Jože ne ve. Ni rekel, da je sodba krivična. Samo odšel je.
Jože je ostal v prazni dvorani.
Na mizi je bil kozarec vode, ki ga Milan ni popil. Jože ga je nekaj časa gledal, potem pa se je vrnil v pisarno.
Tomaž ni vprašal, kako je odločil. Odločitev je izvedel iz sistema.
Prišel je šele popoldne.
»Sem prebral.«
Jože je prikimal.
»Se strinjam.«
»Dobro.«
Tomaž je sedel. »Niste videti zadovoljni.«
»Zakaj bi bil?«
»Ker ste odločili.«
Jože ga je pogledal. »To ni isto kot rešiti.«
Tomaž ni odgovoril.
Jože je odprl naslednji spis, vendar ni začel brati.
»Včasih sem mislil, da je dobra sodba tista, po kateri je stvar jasna,« je rekel.
»In zdaj?«
Jože je zaprl mapo. »Zdaj mislim, da je včasih dobra tudi tista, ki jasno pove samo, do kod lahko sodišče gre.«
Tomaž je nekaj časa sedel, potem vstal.
»To bom ukradel.«
»Ne za sodbo.«
»Zakaj ne?«
»Ker zveni bolje, kot je treba.«
Tomaž se je zasmejal in odšel.
Čez tri tedne je Milan vložil pritožbo.
Jože jo je prebral. Ni ga presenetila. Napadala je predvsem presojo protipravnosti poznejšega trajanja zapore in vzročne zveze. V enem delu je odvetnica zapisala, da sodišče od oškodovanca zahteva stopnjo gotovosti, ki je v takih okoliščinah ni mogoče doseči.
Jože je ta odstavek prebral dvakrat.
Ni ga odrinil samo zato, ker je sodbo že napisal.
Ponovno je preveril izvedensko mnenje.
Nato še finančno dopolnitev.
Pri eni povedi v svoji sodbi je ugotovil, da je zapisana preširoko. Ni spreminjala izida, vendar bi jo danes oblikoval drugače.
To ga ni prestrašilo tako kot nekoč.
Spis je šel na višje sodišče.
Med čakanjem je življenje teklo naprej. Nejc je namesto košarke začel hoditi na fotografski krožek. Po treh mesecih je hotel fotoaparat, ki je stal več, kot je Izidor nameraval dati.
»Pokliči dedka,« je rekel Izidor, ko so bili nekega večera vsi trije pri Jožetu.
»Zakaj mene?«
»Ker si ga ti naučil, da ima vsaka želja pravico do pritožbe.«
Nejc ni razumel šale. »Dedek, a mi posodiš?«
»Koliko?«
Izidor je zavzdihnil. »Ne spodbujaj ga.«
Jože je pogledal vnuka. »Zakaj ga rabiš?«
Nejc mu je skoraj pet minut razlagal razliko med fotoaparatom, ki ga imajo v šoli, in rabljenim, ki ga je našel na spletu. Jože polovice tehničnih podatkov ni razumel.
»In koliko imaš ti?«
Nejc je povedal.
»Koliko ti manjka?«
Povedal je.
Jože je pogledal Izidorja. »Kaj misliš?«
Izidor je skomignil. »Jaz bi počakal do rojstnega dne.«
Nejc je protestiral.
Jože je poslušal oba. Potem je rekel: »Jaz bi ti posodil polovico tega, kar ti manjka. Drugo polovico prihrani. Ampak samo če se ati strinja.«
Nejc je takoj pogledal očeta.
Izidor je nekaj časa razmišljal. »Lahko.«
»Zakaj samo polovico?« je vprašal Nejc.
Jože je skomignil. »Ker se mi zdi prav.«
»To ni razlog.«
Izidor se je zasmejal. »Dobrodošel v družini.«
Fotoaparat so kupili čez mesec dni.
Nejc ga je prinesel pokazat Jožetu in fotografiral vse, kar je našel: okno, skodelico, dedkove roke, očetove čevlje, uro na polici.
Ko je fotografiral uro, je vprašal, čigava je.
»Od mojega očeta.«
»Od pradedka?«
»Ja.«
»A dela?«
Jože jo je vzel v roko. Kazalci so stali.
»Če jo naviješ.«
Nejc jo je hotel naviti. Jože mu jo je dal.
Fant je previdno obrnil krono in ura je začela tiktakati.
»Zdaj dela,« je rekel.
»Zdaj dela.«
Čez dva meseca je prišla odločitev višjega sodišča.
Jože jo je odprl sam v pisarni.
Sodba je bila potrjena.
Višje sodišče je nekatere razloge zapisalo drugače. Pri poznejšem obdobju zapore je bilo celo bolj kritično do občine, kot je bil Jože. Toda pri končnem vprašanju je prišlo do istega: zahtevana škoda v zatrjevanem obsegu ni bila dovolj zanesljivo pravno pripisljiva ugotovljenemu ravnanju.
Jože je odločbo prebral do konca.
Ni čutil zmagoslavja.
Spomnil se je Milana, ki je pobiral papirje s tal.
Nato Roka, ki je rekel, da danes ne bi napisal istega priporočila.
Oba stavka sta ostala resnična tudi po pravnomočni sodbi.
Popoldne je šel iz službe nekoliko prej. Na poti domov ga je poklicala Špela.
»A imaš čas za kavo?«
Jože je pogledal uro v avtomobilu.
»Imam.«
Dobila sta se v lokalu blizu njenega stanovanja. Špela je že sedela zunaj.
»Kaj praznujeva?« je vprašal.
»Nič.«
»Dobro.«
»Zakaj dobro?«
Jože je sedel. »Ker sem imel danes dovolj rezultatov.«
Špela ga je pogledala, vendar ni vprašala.
Čez nekaj minut ji je sam povedal za most. Ne podrobnosti, samo da je višje sodišče sodbo potrdilo.
»In si imel prav?« je vprašala.
Jože je pogledal proti njej.
Nekoč bi odgovoril drugače.
»Odločitev je obstala.«
Špela se je nasmehnila. »Tega te nisem vprašala.«
»Vem.«
»No?«
Jože je nekaj časa gledal ljudi na pločniku.
»Mislim, da sem odločil tako, kot sem moral.«
»To pa je odgovor.«
»Ni isti.«
»Ni.«
Pila sta kavo. Špela mu je povedala, da bo naslednji mesec šla za nekaj dni na morje s prijateljico. Jože ji je povedal, da Nejc fotografira vse, tudi njegove čevlje.
Ko sta vstala, je Špela rekla: »Lepo te je videti.«
Jože je odgovoril: »Tudi tebe.«
Ni vprašal, kdaj se bosta videla naslednjič.
Ko je prišel domov, je ura na polici še vedno tekla. Nejc jo je navil dovolj za ves dan.
Jože je slekel suknjič, odprl okno in nekaj časa stal ob njem.
Most je bil že dolgo odprt.
Milanove delavnice ni bilo več.
Oboje je bilo res.
XV.
Nejc je prvo fotografijo obesil Jožetu v predsobi. Bila je nekoliko postrani in na njej ni bilo ničesar, kar bi Jože sam fotografiral: rob okna, polovica stola in svetloba na parketu. Nejc je rekel, da mu je všeč, ker se ne vidi vsega.
»Kaj pa manjka?« je vprašal Jože.
»Nič. Samo zunaj slike je.«
Jože je fotografijo poravnal.
Nejc jo je takoj nagnil nazaj. »Tako sem hotel.«
Jože jo je pustil.
V naslednjih mesecih je Izidor večkrat prišel z njim. Včasih so jedli, včasih je Nejc delal domačo nalogo, medtem ko sta odrasla govorila o službi. Izidorjeva nova zaposlitev je bila zahtevnejša, kakor je pričakoval, vendar mu je ustrezala. Vodil je majhno skupino ljudi in prvič se je znašel v položaju, ko ni bilo dovolj, da sam zna rešiti problem.
»Najhujše je, da pridejo k meni in vprašajo, kaj naj naredijo,« je nekoč rekel.
Jože se je nasmehnil. »Poznam.«
»Ti si vsaj plačan za to.«
»Tudi ti.«
»Premalo.«
Nekega petka je Izidor prišel sam. Nejc je bil pri materi. Na mizo je položil telefon in rekel, da ima ponudbo, da bi v podjetju prevzel večji projekt. Trajal bi najmanj leto dni, zahteval več poti in precej več odgovornosti.
»Hočeš?« je vprašal Jože.
»Ja.«
»Potem?«
Izidor je pogledal proti njemu. »Nejc.«
Jože je razumel. Več poti bi pomenilo manj dni z njim. Izidor in njegova nekdanja partnerka sta imela dogovor, ki je deloval predvsem zato, ker sta bila oba dovolj prilagodljiva. Novi projekt bi to spremenil.
»Si govoril z njo?«
»Sem. Pravi, da se da urediti. Ampak da seveda ne veva, kako bo čez pol leta.«
»Nejc?«
»Njemu še nisem.«
Jože je natočil kavo. Ničesar ni predlagal.
Izidor je nekaj časa čakal. »No?«
»Kaj?«
»Povej.«
»Kaj naj ti povem?«
Izidor ga je pogledal z izrazom, ki ga je Jože poznal še iz njegovih dvajsetih let. »Ati, če bom hotel, da samo sediš, ti bom povedal.«
Jože se je zasmejal. »Dobro.«
Nato je postal resen. »Jaz bi najprej govoril z Nejcem.«
»To bom.«
»Ne samo zato, da mu poveš. Da vidiš, kaj njega skrbi.«
Izidor je prikimal.
»In potem bi se vprašal, ali hočeš projekt ali hočeš to, kar misliš, da projekt pomeni.«
»Kaj pa pomeni?«
»Tega ne vem. To moraš ti.«
Izidor je nekaj časa molčal. »Napredovanje.«
»To je ime.«
»Več denarja.«
»Tudi ime.«
Izidor se je nasmehnil. »Zdaj pa že filozofiraš.«
»Potem bom nehal.«
»Ne. Nadaljuj.«
Jože je pogledal sina. »Če bi ga vzel in bi bilo z Nejcem težje, bi ti bilo žal?«
»Verjetno.«
»Če ga ne vzameš in ga dobi nekdo drug?«
»Tudi.«
»Potem očitno iščeš odločitev brez izgube.«
Izidor je spustil pogled k skodelici.
»In je ni?«
Jože je skomignil. »Jaz je ne vidim.«
Pogovor se je končal brez sklepa. Izidor je odšel z isto ponudbo, s katero je prišel.
Čez dva dni je poklical in povedal, da je govoril z Nejcem. Fant je najprej vprašal, ali bo oče zaradi projekta manj doma. Izidor je rekel, da verjetno. Nejc je nato vprašal, ali bo še vedno prišel na njegovo razstavo fotografij.
»Kaj si rekel?« je vprašal Jože.
»Da bom.«
»Boš?«
»Ne vem, kdaj bo.«
Jože ni odgovoril.
Izidor je sam dodal: »Vem.«
Projekt je sprejel.
Prve mesece je šlo dobro. Potoval je manj, kot so napovedovali. Nejc je bil ponosen, ker je oče delal nekaj »za celo Evropo«, čeprav ni znal pojasniti kaj. Potem se je urnik zgostil.
Nekega četrtka je Izidor poklical Jožeta iz avtomobila.
»Kje si jutri popoldne?«
»Na sodišču do treh. Zakaj?«
»Nejc ima ob petih tisto razstavo.«
Jože je vedel, kaj sledi.
»Ti ne moreš?«
»Sem v Münchnu. Let imam ob treh. Če je vse pravočasno, pridem ob šestih.«
»Grem jaz.«
Izidor je izdihnil. »Hvala.«
»Ampak jaz nisem ti.«
»Vem.«
Jože je prišel ob pol petih. Nejc je stal ob treh fotografijah, obešenih na beli steni šolskega hodnika. Ena je bila posneta skozi mokro avtobusno steklo, druga je kazala roke stare ženske na tržnici, tretja prazno nogometno igrišče.
»Kje je ati?« je vprašal, preden je Jože utegnil karkoli reči.
»Na poti.«
Nejc je prikimal, vendar je gledal proti vhodu.
Jože ni rekel, da bo zagotovo prišel.
Špela je prišla nekaj minut pozneje. Pogledala je fotografije in rekla, da ji je najbolj všeč tista z rokami. Nejc ji je razložil, da gospe ni vprašal za dovoljenje, ker se obraza ne vidi. Špela ga je vprašala, ali to pomeni, da dovoljenja ni potreboval. Nejc je pogledal Jožeta.
»Ne vleci mene v to,« je rekel Jože.
Ob šestih je Izidor poslal sporočilo, da je let zamujen.
Nejc ga je prebral na Jožetovem telefonu.
»Ne bo prišel.«
»Verjetno ne.«
»Rekel je, da bo.«
Jože je stal ob njem. Včasih bi začel razlagati letališča, zamude in projekt. Tokrat ni.
»Ja,« je rekel.
Nejc je nekaj časa gledal svojo fotografijo praznega igrišča.
»Je jezen name?«
»Ne.«
»Kako veš?«
»Ker ga poznam.«
»Potem zakaj ga ni?«
Jože je počakal. »Ker je danes izbral nekaj drugega in je mislil, da bo lahko naredil oboje.«
Nejc ga je pogledal.
»A je narobe izbral?«
Jože je začutil, kako hitro bi lahko odgovoril.
»Danes? Mislim, da bi moral biti tukaj.«
Nejc je prikimal.
»Ampak to mu boš povedal ti?«
»Če me bo vprašal.«
Nejc je pogledal proti vratom. »Jaz mu bom.«
»Prav.«
Izidor je prišel k Jožetu naslednje jutro. Videti je bil neprespan.
»Je bil zelo razočaran?«
»Ja.«
Izidor je zaprl oči. »Sranje.«
Jože je čakal.
»Mislil sem, da bom prišel.«
»Vem.«
»Če bi vedel, da bo let zamujen, ne bi šel.«
Jože je pogledal sina. »Ampak nisi vedel.«
»To mi ne pomaga.«
»Ne.«
Izidor je hodil po kuhinji. »Zdaj naj pustim projekt?«
»Tega nisem rekel.«
»Ne, ampak če bo tako...«
»Je vedno tako?«
Izidor je obstal. »Ne.«
»Potem ne odloči danes za celo leto zaradi enega včeraj.«
Izidor se je usedel.
Jože mu je nalil kavo.
»Ampak včeraj si zgrešil,« je dodal.
Izidor ga je pogledal.
»Vem.«
»To dvoje je lahko hkrati.«
Izidor je nekaj časa molčal. »Ti si postal precej nadležen.«
»Pozna leta.«
»Ne. Prej si bil nadležen drugače.«
Jože se je zasmejal.
Izidor je šel tisti dan po Nejca. Jože ni vprašal, kaj sta govorila. Čez nekaj dni mu je Nejc sam povedal, da mu je oče kupil okvir za fotografijo.
»Se je opravičil?« je vprašal Jože.
»Ja.«
»In?«
Nejc je skomignil. »Še vedno ga ni bilo.«
Jože je prikimal.
»Ampak zdaj bo prišel naslednjič.«
»Upam.«
Nejc ga je pogledal. »Ati je rekel, da bo.«
Jože se je nasmehnil. »Potem naj pride.«
Izidor je projekt obdržal, vendar je spremenil nekaj dogovorov. En sestanek na mesec je prenesel na splet, za dva dneva poti pa je zahteval, da sta določena dovolj zgodaj. Ni mogel odstraniti vseh nepredvidenih stvari. Nekatere je.
Čez nekaj mesecev je prišel na naslednjo Nejčevo razstavo dvajset minut prezgodaj.
Nejc mu je rekel, da je prezgoden.
»Kako sem prezgoden, če sem dvajset minut prezgodaj?«
»Ker še ni odprto.«
Izidor je pogledal Jožeta. »Vidiš? Nikoli prav.«
»Navadi se.«
Špela je stala ob steni in se smejala.
Po razstavi so šli vsi štirje na večerjo. Nejc je večino časa govoril o fotografijah. Izidor ga je poslušal in samo enkrat pogledal na telefon.
Jože je to opazil. Nič ni rekel.
Ko so odhajali, je Špela stopila ob njem.
»Danes si bil zelo tih.«
»Nejc je govoril.«
»Včasih te to ni ustavilo.«
Jože jo je pogledal. »Napredujem.«
»Počasi.«
»To mi vsi govorite.«
Pri avtomobilih sta obstala. Izidor in Nejc sta bila nekaj metrov stran in sta se prepirala, kdo bo nesel fotografije.
Špela je rekla: »Včasih sem mislila, da bi bilo vse drugače, če bi znal takrat poslušati tako kot zdaj.«
Jože je pogledal proti njej.
»In zdaj?«
»Zdaj ne vem več.«
Jože je čakal.
»Mogoče bi bilo. Mogoče bi se samo prepirala o drugih stvareh.«
»Zelo romantično.«
Špela se je nasmehnila. »Pri teh letih si lahko privoščiva resnico.«
Jože je skoraj rekel, da je resnica prav to, da ne vesta. Ni.
Namesto tega je vprašal: »A ti je žal?«
Špela je pogledala proti Izidorju in Nejcu.
»Česa?«
»Da si šla.«
Dolgo ni odgovorila.
»Včasih mi je žal, da sva prišla tako daleč.«
»To ni isto.«
»Ne.«
Jože je prikimal.
Špela je dodala: »Tebi?«
»Včasih.«
»Da sem šla?«
Jože je pomislil. »Da nisva znala prej.«
Špela ga je pogledala. »Tudi to ni isto.«
»Ne.«
Nista nadaljevala.
Izidor je poklical očeta, naj mu pomaga spraviti okvirje v prtljažnik. Jože je šel.
Nekega večera, nekaj tednov pozneje, je Izidor prišel brez napovedi. Nejc je bil pri materi. Jože je ravno pospravljal kuhinjo.
»Kava?«
»Ne. Samo malo bi sedel.«
Jože je odložil krpo.
Sedla sta v dnevno sobo. Izidor je bil nekaj časa tiho.
»Spet me daje,« je rekel.
Jože ni vprašal kaj.
»Zadnje dni. Ni tako hudo kot prej. Samo... ves čas sem napet.«
Jože je čakal.
»Danes sem šel prej iz službe.«
»Dobro.«
»Ne vem, če je dobro.«
Jože je skoraj rekel, da je. Namesto tega je vprašal: »Kaj rabiš?«
Izidor je skomignil. »Ne vem.«
Jože je prikimal.
Sedela sta.
Čez nekaj minut je Izidor začel govoriti o projektu, Nejcu, spanju in o tem, da ga včasih najbolj prestraši prav to, da ni ničesar konkretnega, česar bi se bal. Jože ga ni prekinil. Ni iskal začetka. Ni vprašal, ali je to zaradi otroštva, službe ali zdravil.
Ko je Izidor utihnil, je Jože rekel: »A hočeš, da ti kaj povem?«
Izidor je razmišljal.
»Ne še.«
»Dobro.«
Čez nekaj časa je vstal in šel v kuhinjo po vodo. Ko se je vrnil, je vprašal: »Kaj pa ti misliš?«
Jože je pogledal sina.
»Mislim, da si zadnje mesece vzel nase preveč stvari naenkrat.«
Izidor je prikimal.
»In mislim, da ni treba čakati, da postane tako hudo kot prvič, preden kaj spremeniš.«
»Projekt?«
»Mogoče. Mogoče samo del projekta. Mogoče kaj drugega. Tega ne vem.«
Izidor je ostal tiho.
»Ampak jaz bi govoril z zdravnikom,« je dodal Jože. »In v službi bi povedal, da moraš nekaj zmanjšati.«
»To sem tudi jaz mislil.«
»Potem naredi.«
Izidor se je nasmehnil. »Zdaj pa spet ukazuješ.«
Jože je hotel popraviti stavek.
Izidor ga je ustavil. »Saj je v redu.«
Naslednji dan je poklical zdravnika. V službi je del projekta predal sodelavcu. Ni se zgodilo nič velikega. Ni dal odpovedi, ni se zlomil in ni postal drug človek. Čez nekaj tednov je spal bolje.
Jože ga ni vsak dan spraševal, kako je.
Ko ga je vprašal, je počakal na odgovor.
Spomladi je Nejc Jožetu prinesel novo fotografijo. Tokrat je bil na njej Izidor, posnet od zadaj, ko je stal ob reki. Ob njem je bilo veliko praznega prostora.
»Zakaj je tako na robu?« je vprašal Jože.
Nejc je skomignil. »Ker je tam stal.«
Jože je fotografijo pogledal še enkrat.
»A ti je všeč?« je vprašal Nejc.
»Ja.«
»Res?«
Jože se je nasmehnil.
»Res.«
Fotografijo je postavil ob prvo, tisto s polovico stola in svetlobo na parketu. Prve ni več poravnal.
XVI.
Spomladi je Izidor prvič omenil, da bi lahko šel na svoje.
Jože je sprva mislil, da govori o stanovanju.
»Saj si že na svojem.«
»Ne tako.«
Izidor mu je povedal za dva sodelavca, s katerima so zadnje mesece po večerih razvijali program za manjša proizvodna podjetja. Ni bil nov izum. Obstajali so večji sistemi, dražji in zapletenejši. Njihov naj bi bil preprostejši, namenjen ljudem, ki niso imeli svojega računalniškega oddelka.
»In dela?« je vprašal Jože.
»Dela.«
»Ga kdo uporablja?«
»Tri firme.«
»Plačajo?«
Izidor se je nasmehnil. »Ena.«
Jože je odložil vilice.
»Aha.«
»Vedel sem, da boš tako pogledal.«
»Kako?«
»Kot da sem ti pravkar pokazal poslovni načrt, ki ga moraš zavrniti.«
»Ničesar nisem rekel.«
»Točno.«
Sedela sta pri Jožetu v kuhinji. Nejc je bil pri materi, Špela pa je tisti večer prišla samo za nekaj minut po knjigo, ki jo je pustila pri Jožetu, in ostala na večerji.
»Kaj hočeš narediti?« je vprašala.
»Čez poletje bi delali še ob službi. Če dobimo dovolj strank, bi jeseni dal odpoved.«
Jože je pogledal sina. Prva misel je bila hitra in jasna: ne.
Izidor je imel dobro službo, redno plačo, otroka in kredit za stanovanje. Pred manj kot letom dni je moral zaradi tesnobe zmanjšati obseg projekta. Zdaj je govoril o podjetju, ki ga bodo ustanovili trije ljudje, od katerih je Jože poznal samo enega po imenu.
Včasih bi začel naštevati.
Tokrat je vprašal: »Koliko imaš prihrankov?«
Izidor mu je povedal.
»Za koliko mesecev?«
»Če živim približno tako kot zdaj, za devet. Če zmanjšam nekaj stvari, več.«
»Preživnina, kredit?«
»Všteto.«
»Kaj pa če v šestih mesecih ne pride dovolj strank?«
»Potem bom moral nazaj v službo.«
»Boš lahko?«
Izidor je skomignil. »Verjetno.«
Jože je pogledal Špelo. Ona ni rekla ničesar.
»No?« je vprašal Izidor.
»Kaj no?«
»Zdaj lahko poveš.«
Jože je vzel kozarec.
»Meni se zdi tvegano.«
Izidor je prikimal.
»Precej.«
»Vem.«
»In če bi bil jaz ti, bi hotel pred odpovedjo videti več kot eno stranko, ki plačuje.«
Izidor je pogledal proti njemu. »Koliko?«
Jože se je skoraj ujel.
»Ne vem.«
»Tri? Pet? Deset?«
»Ne vem. To ni moja firma.«
Špela je počasi spila požirek vode.
Izidor se je nasmehnil. »Tole ti je bilo težko.«
»Kaj?«
»Da nisi določil številke.«
»Lahko jo določim, če hočeš.«
»Ne, hvala.«
Pogovor je nato zašel drugam. Špela je pripovedovala o sodelavki, ki je po dvajsetih letih dala odpoved in odprla cvetličarno. Jože je vprašal, ali ji gre. Špela je rekla, da nima pojma.
»Zakaj pa potem pripoveduješ?«
»Ker je dala odpoved.«
»To še ni uspeh.«
»Tudi propad ne.«
Izidor je dvignil kozarec proti materi. »Hvala.«
»Nisem na tvoji strani,« je rekla Špela. »Samo na njegovi nisem.«
Jože se je zasmejal.
Po večerji je Špela odšla. Izidor je ostal še nekaj časa.
»A misliš, da sem nor?« je vprašal.
»Ne.«
»A misliš, da mi bo uspelo?«
Jože je pogledal sina.
»Tega pa res ne vem.«
»Kaj pa misliš?«
»Mislim, da znaš dovolj. Ne vem pa, ali znaš prodati, voditi firmo, čakati na denar in delati takrat, ko se ti ne da.«
Izidor je prikimal.
»In zadnje leto si bil že enkrat na meji, ko si imel preveč.«
»Vem.«
»Tega ne bi ignoriral.«
»Ne bom.«
Jože je hotel vprašati, kako ve. Namesto tega je rekel: »Dobro.«
Junija so imeli šest strank. Štiri so plačevale.
Avgusta devet.
Izidor ni vsakokrat poročal očetu, vendar je Jože številke vseeno poznal, ker jih je občasno vprašal. Pri desetih je nehal.
Septembra je Izidor dal odpoved.
Jože je za to izvedel dan prej.
»Jutri?«
»Jutri.«
»Si že podpisal kaj med sabo?«
»Imamo družbeno pogodbo.«
»Jo je kdo pogledal?«
»Odvetnica.«
»Katera?«
Izidor ga je pogledal.
Jože je dvignil roke. »V redu.«
»Dobra je.«
»Nisem nič rekel.«
»Tvoj obraz je.«
Jože se je nasmehnil.
Naslednje mesece se ni zgodilo nič, kar bi bilo mogoče poimenovati začetek uspeha ali propada. Nekaj strank so dobili, dve izgubili. Eden od sodelavcev je hotel razvijati nov del programa, drugi je vztrajal, da morajo najprej prodati tisto, kar že imajo. Izidor je bil pogosto utrujen, vendar ne na isti način kot leto prej.
Ko ga je Jože vprašal, kako spi, je odgovoril: »Večinoma dobro.«
Jože ni vprašal še enkrat.
Decembra je podjetje ostalo brez največje stranke.
Izidor je poklical v nedeljo zjutraj.
»A si doma?«
»Sem.«
»Pridem.«
Prišel je z računalnikom, čeprav ga ni potreboval. Položil ga je na mizo in ga ni odprl.
»Odpovedali so.«
Jože je vedel, kdo.
»Zakaj?«
»Kupili so večji sistem. Matična firma zahteva istega za vse.«
»Koliko je to za vas?«
»Skoraj tretjina prihodkov.«
Jože je sedel.
»Koliko časa imate?«
»Če ničesar ne dobimo, štiri mesece. Mogoče pet.«
Jože je začutil staro potrebo po zaporedju vprašanj. Koliko stroškov lahko zmanjšajo. Ali imajo odprte ponudbe. Kdo jim dolguje. Kaj je v pogodbah. Ali lahko Izidor začasno zmanjša svojo plačo.
Vprašal je samo: »Kaj boste naredili?«
Izidor je odprl računalnik. »Imamo tri možnosti.«
Naslednjo uro mu jih je razlagal. Jože ni razumel vseh tehničnih podrobnosti, razumel pa je denar in čas. Ena možnost je pomenila hitro zmanjšanje stroškov in počasnejši razvoj. Druga iskanje vlagatelja. Tretja, da bi eden od njih odšel nazaj v redno službo in bi podjetje nekaj časa nosila dva.
»Katera je tvoja?« je vprašal Jože.
»Prva.«
»Zakaj?«
Izidor mu je povedal.
Jože je poslušal.
Ko je končal, je rekel: »Meni se zdi razumna.«
»Samo razumna?«
»Kaj hočeš? Garancijo?«
Izidor se je nasmehnil. »Od tebe sem je bil vajen.«
Jože ni odgovoril takoj.
»Ne,« je rekel potem. »Vajen si bil, da sem zvenel, kot da jo imam.«
Izidor ga je pogledal.
Nekaj trenutkov nobeden ni govoril.
»To je pa skoraj opravičilo,« je rekel Izidor.
»Skoraj.«
»Ne pretiravajva.«
Jože je vstal in skuhal kavo.
Podjetje je preživelo zimo. Ne brez posledic. Odpovedali so najem večje pisarne, eden od sodelavcev si je tri mesece izplačeval manj, Izidor pa je prodal avto in kupil starejšega. Spomladi so dobili dve novi stranki.
Jože ni vedel, ali to pomeni, da jim je uspelo.
Izidor tudi ne.
»Koliko časa mora firma obstajati, da lahko rečeš, da je uspela?« ga je nekoč vprašal.
»Ne vem.«
»Eno leto? Pet?«
»Zakaj mene sprašuješ?«
»Ker si sodnik.«
»Za firme nisem.«
»Škoda.«
Beseda je za trenutek obstala med njima.
Izidor jo je izrekel brez namena. Jože je to vedel. Kljub temu sta se oba spomnila.
Izidor se je prvi nasmehnil.
»Vidiš? Zdaj sem jo jaz rekel.«
»Saj je bila škoda.«
Oba sta se zasmejala.
Tokrat beseda ni potrebovala popravka.
Poleti je Nejc dopolnil deset let. Za rojstni dan ni hotel praznovanja v igralnici. Hotel je iti za dva dni nekam, kjer bi lahko fotografiral zvezde.
Izidor je predlagal hribe. Jože je rekel, da pozna kraj, kjer je nekoč hodil z očetom.
»Je daleč?« je vprašal Nejc.
»Dovolj.«
»Kaj to pomeni?«
»Da boš v avtu vprašal, koliko je še.«
Šli so vsi trije.
Koča je bila preprosta, ob robu gozda. Do nje so zadnji kilometer nesli nahrbtnike. Nejc je svojega po desetih minutah hotel dati očetu.
Izidor ga je pogledal. »Saj si hotel vse objektive.«
»Težki so.«
»To sem ti povedal.«
Nejc je pogledal dedka.
Jože je vedel, kaj pričakuje.
»Lahko ti nesem enega,« je rekel.
Izidor ni ugovarjal.
Nejc mu je dal najtežjega.
»Seveda,« je rekel Jože.
Zvečer so čakali, da se stemni. Nebo je bilo sprva jasno, potem pa so se od zahoda pojavili oblaki.
Nejc je vsakih pet minut pogledal navzgor.
»A bo šlo stran?«
»Mogoče,« je rekel Izidor.
»Dedek?«
Jože je pogledal nebo. »Ne vem.«
»Ti nič več ne veš.«
Izidor se je zasmejal tako glasno, da je moral sesti.
»Kaj?« je vprašal Nejc.
»Nič. Dedek napreduje.«
Oblaki niso šli stran.
Nejc je bil razočaran. Sedel je na klopi pred kočo in gledal fotoaparat.
»Brez veze,« je rekel.
Izidor mu je predlagal, naj fotografira gozd. Nejc ni hotel.
Jože je sedel poleg njega.
»Ko sem bil jaz približno toliko star kot ti, me je oče enkrat pripeljal sem.«
»Pradedek?«
»Ja.«
»Sta videla zvezde?«
Jože je poskušal priklicati večer. Spomnil se je mokrih čevljev, očetovega sendviča, rdeče termovke in tega, da je ponoči zeblo.
»Ne spomnim se.«
Nejc ga je pogledal, kakor da je to slab odgovor.
»Česa se pa?«
Jože mu je povedal.
»In to si si zapomnil?«
»Očitno.«
Nejc je nekaj časa sedel. Nato je vzel fotoaparat in fotografiral rdečo skodelico, ki je stala na mizi pred kočo.
»Zakaj pa to?« je vprašal Izidor.
»Ne vem.«
Naslednje jutro je bilo nebo popolnoma jasno.
Nejc je bil jezen, ker so zvezde izginile ravno takrat, ko so se oblaki umaknili.
»Lahko ostanemo še eno noč,« je rekel Jože.
Izidor ga je pogledal. »Ti lahko?«
»Lahko.«
»Jaz imam jutri sestanek.«
Nejc je utihnil.
Jože je čakal.
Izidor je vzel telefon in pogledal koledar. »Lahko ga prestavim na popoldne.«
»Ni treba zaradi mene,« je rekel Nejc prehitro.
Izidor ga je pogledal. »Ne prestavljam zaradi tebe. Prestavljam zaradi zvezd.«
Nejc se je zasmejal.
Ostali so.
Drugo noč je bilo nebo jasno.
Nejc je postavil stojalo pred kočo. Izidor mu je svetil s telefonom, Jože pa je držal navodila, čeprav jih nihče ni bral.
Fotografije so bile prve pol ure skoraj črne. Potem je Nejc nekaj nastavil drugače in na zaslonu so se pojavile zvezde.
»Glej!«
Izidor in Jože sta stopila bliže.
Na majhnem zaslonu je bilo več neba, kot ga je Jože videl, ko je pogledal navzgor.
»Kako si to naredil?« je vprašal.
Nejc je začel razlagati čas osvetlitve.
Jože ni razumel vsega.
Ni ga ustavil.
Ko so se vrnili, je Nejc eno fotografijo natisnil za dedka. Na njej ni bilo koče, ljudi ali gozda. Samo nebo.
Jože jo je obesil v predsobo poleg drugih dveh.
XVII.
Izidor je prišel v nedeljo dopoldne brez Nejca. Jože je ravno menjal tesnilo na kuhinjski pipi in je imel na mizi razložene klešče, dva izvijača in majhno škatlo z gumijastimi obročki.
»Kje je Nejc?« je vprašal Jože, ko je Izidor prišel sam.
»Pri mami. Danes sva samo midva, če imaš čas za kavo.«
»Imam.«
Jože je zaprl vodo, obrisal roke in pustil pipo razstavljeno.
Izidor je sedel za mizo. Na sebi je imel staro sivo jopico, ki jo je Jože poznal že več let. Rokavi so bili na zapestjih nekoliko raztegnjeni.
Ko sta sedla, je Jože vprašal: »Kako je firma? In preden rečeš, da zaslišujem: zanima me tudi, kako si ti.«
Izidor se je nasmehnil. »Firma je v redu. Jaz sem tudi približno v redu. Zdravje lahko preskočiva, ker boš sicer odprl novo mapo.«
Izidor ga je pogledal.
Jože se je nasmehnil. »Dobro. Potem pa ti povej, zakaj si prišel, da ne bom šel lepo po vrsti.«
Izidor je prijel skodelico, čeprav je bila še prazna.
»Ne vem, kako naj začnem.«
Jože je dal kavo v aparat.
»Ni treba na začetku.«
Izidor ga je pogledal, potem pa se je nasmehnil. »Tole si si pripravil?«
»Ne.«
»Zveni, kot da si.«
»Potem začni slabo.«
Kava je stekla v skodelici.
Izidor je počakal, da je Jože sedel.
»Nejc me je včeraj vprašal, ali sem bil jaz kot otrok podoben njemu.«
Jože ni pričakoval tega.
»Kaj si rekel?«
»Da malo.«
»Saj si bil.«
»Potem me je vprašal, kaj sem rad delal.«
Jože je že hotel odgovoriti. Izidor je dvignil roko.
»Vem, kaj bi jaz naštel,« je rekel Jože. »Nogomet, računalnike, plavanje, glasbo. Ampak očitno ne sprašuješ, kaj si delal.«
Izidor je prikimal. »Ne. Spraševal me je, kaj sem rad delal, ko ni bilo ničesar na urniku. In tam sem obstal.«
Izidor je pogledal skozi okno.
»Nisem vedel, kaj naj mu rečem, kaj sem rad delal, ko nisem ničesar delal.«
Jože je ostal tiho.
»Smešno, ne?«
»Ne vem.«
»Meni je bilo.«
Izidor je naredil požirek.
»Potem sem se spomnil tistih nedelj. Ko smo bili doma. Ti si bral časopis, mama je kuhala, jaz pa sem nekaj sestavljal po tleh. Ali pa smo šli k babici. Tega se spomnim bolj kot polovice tekem.«
Jože je gledal sina.
»A ti je žal zaradi tekem?«
Izidor je zavzdihnil.
Jože je takoj vedel, da je vprašal prehitro.
»Ne,« je rekel Izidor. »Ne tako.«
Jože ni popravljal vprašanja.
»Saj sem jih imel rad,« je rekel Izidor. »Nekatere zelo. Tudi glasbo sem imel včasih rad, plavanje manj. Ne govorim, da je bilo vse narobe.«
Jože je počasi prikimal. »Za plavanje sem vedel, da ti ni toliko pomenilo. Mislil sem pa, da je dovolj, če ti nekaj ni odveč.«
»Vidiš, tega pa jaz nisem vedel, da veš. Meni se je zdelo, da je vse, kar delam, v isti kategoriji: dobro zame.«
Jože ga je pogledal.
Izidor je za trenutek pomolčal. »Mogoče si vedel več, kot sem mislil. Samo nič nisi naredil s tem.«
Jože je hotel vprašati, kaj bi moral narediti, pa se je ustavil. Izidor ga je prehitel. »In ne sprašuj me zdaj, kaj bi moral. Ne vem. Mogoče nič.«
Jože je čakal.
»Vidiš, to je problem,« je rekel Izidor. »Vsakič ko govoriva o tem, prideva do tega, kaj bi moral narediti drugače. Jaz pa sploh ne vem, ali govorim o tem.«
»O čem pa?«
»O tem, kako je bilo.«
Jože je pogledal razstavljeno pipo. Na krpi je ležalo staro tesnilo, sploščeno na eni strani.
»Dobro,« je rekel.
Izidor se je naslonil nazaj.
»Ko sem bil majhen, sem imel občutek, da je pri nas vedno nekaj naslednje. Trening, vaja, šola, obisk, izlet. In večinoma sem hotel iti. To je tisto, kar ti ves čas poskušam povedati. Nisem bil nesrečen otrok.«
Jože je prikimal.
»Ampak?«
Izidor ga je pogledal.
Jože je skoraj obžaloval besedo.
»Ni ampak.«
»Dobro.«
»Samo ko danes gledam Nejca, vidim, koliko časa porabi za stvari, ki nimajo nobenega smisla. Tri ure fotografira lužo. Pol dneva nekaj prestavlja po sobi. Včasih se dolgočasi tako, da gre meni na živce.«
Jože se je nasmehnil.
»In včasih pomislim, da jaz tega nisem imel veliko.«
»Imel si.«
Izidor ga je pogledal.
Jože je stavek pustil, kjer je bil.
»Mogoče,« je rekel Izidor. »Jaz se ne spomnim veliko.«
»Spomin ni...«
Jože je utihnil.
Izidor se je nasmehnil. »Kar daj.«
»Ne.«
»Hotel si povedati, da spomin ni dokaz.«
»Nekaj takega.«
»Sodnik.«
»Žal.«
Oba sta se zasmejala.
Potem je Izidor postal resen.
»Ati, jaz ti ne poskušam dokazati, da si kaj naredil narobe,« je rekel Izidor. »To je ravno tisto, kar se nama ves čas zgodi: jaz povem, kako se nečesa spomnim, ti pa začneš iskati sodbo.«
Jože je prikimal. »Mislim, da zdaj razumem razliko. Prej sem jo verjetno samo znal ponoviti.«
Jože ni odgovoril.
»Prej si vedno iskal tisto mesto, kjer si se zmotil. Kot da ga bova našla in bo potem vse jasno.«
»Mogoče sem mislil, da ti to dolgujem.«
»Mogoče si to dolgoval sebi.«
Jože je pogledal proti njemu.
Beseda ga je zadela bolj, kot je pričakoval.
Izidor je takoj dodal: »Ne mislim grdo. Samo včasih se mi zdi, da bi ti bilo lažje, če bi lahko rekel: tukaj sem naredil napako, zaradi tega se je zgodilo to in to, zadeva zaključena.«
»Če si ti kriv, ima vse nek red,« je nadaljeval. »Ti si naredil preveč, jaz sem zato tak, kot sem, in konec. Meni pa se življenje ne zdi tako lepo zloženo.«
Jože je molčal.
»Če pa nisi kriv za vse, potem pač ne veva. Mogoče bi imel tesnobo tudi, če bi vse popoldneve sedel doma. Mogoče ne. Mogoče bi končal faks, mogoče bi ga pustil še prej. Lahko bi bil drugačen oče Nejcu in sploh ne vem, ali boljši.«
Jože je nekaj časa gledal skodelico. »Ne, tega ne moreva vedeti. In mogoče sem predolgo govoril, kot da bi morala.«
Tokrat je Izidor to izrekel skoraj z olajšanjem.
Jože je vstal in odprl okno. Zunaj je nekdo premikal zabojnike. Po cesti je počasi peljal avtobus.
»Veš, kaj je najbolj čudno?« je vprašal Izidor.
Jože se je obrnil.
»Da se jaz s tem manj ukvarjam kot ti.«
Jože je hotel ugovarjati, vendar ni našel poštenega ugovora.
»Mogoče res.«
»Jaz imam dneve, ko sem jezen. Tudi nate. Potem imam dneve, ko se spomnim, kako si me vozil na trening ob šestih zjutraj in čakal v avtu, ker je bilo premrzlo zunaj. Ali pa ko si tri večere z mano iskal napako v tistem računalniku, čeprav nisi imel pojma, kaj delava.«
»Res nisem imel.«
»Vem. Zato je bilo dobro.«
Jože se je nasmehnil.
»In potem imam dneve, ko se mi zdi, da si me ves čas malo porival naprej, tudi ko bi jaz mogoče stal.«
Jože je spet sedel.
»To dvoje se ne izključuje,« je rekel.
Izidor ga je pogledal. »Ne.«
Dolgo sta bila tiho.
Pipa je začela kapljati v korito.
Jože je pogledal proti njej.
Kaplja je padla. Potem druga.
»Boš popravil?« je vprašal Izidor.
»Bom.«
»Zdaj?«
Jože ga je pogledal.
Izidor se je začel smejati.
»Ne,« je rekel Jože. »Lahko počaka.«
»To bi moral posneti.«
»Nejc bi.«
Ko se je smeh polegel, je Izidor rekel: »Nekaj ti pa zamerim.«
Jože je začutil, kako se mu telo skoraj neopazno napne.
»Povej.«
»Ko sem pustil faks.«
Jože je čakal.
»Ne tistega škoda. To sva že.«
»Kaj pa?«
»Potem.«
Jože se ni spomnil.
»Prvih nekaj mesecev, ko sem delal. Vsakič ko sem povedal, da mi gre dobro, si našel način, da si omenil, da se lahko še vedno vrnem.«
Jože je pogledal proti mizi.
Spomnil se je. Ne vseh pogovorov, dovolj pa.
»Sem.«
»Verjetno si mislil dobro.«
»Sem.«
»Vem.«
Jože ni rekel ničesar.
»Mene je pa jezilo.«
»Zakaj mi nisi rekel?«
Izidor ga je pogledal.
Jože je skoraj zaslišal Špelin glas, še preden je sin odgovoril.
»Ker sem bil dvaindvajset.«
Jože se je nasmehnil, vendar samo za trenutek.
»Prav,« je rekel Jože. Potem je ostal tiho, dokler Izidor ni že mislil, da je pogovor končan. »Ne. Pravzaprav ne samo prav. Žal mi je, da sem to počel.«
Izidor je počakal.
»Žal mi je.«
Izidor je pogledal očeta.
»Za to?«
»Za to.«
»Dobro.«
Jože ni dodal ničesar.
Ni rekel, da je hotel samo ohraniti možnost. Ni povedal, da je poznal ljudi, ki so se pri tridesetih vrnili na fakulteto. Ni razložil, da je sina občudoval in da ga nikoli ni imel za neuspešnega.
Vse to je bilo res.
Tisti trenutek pa tega ni bilo treba.
Izidor je spil kavo do konca.
Izidor ga je nekaj časa gledal. »To je bilo lažje, kot sem pričakoval. Mislil sem, da boš najprej dodal tri priloge, razloge in mogoče še izvedenca.«
Jože se je nasmehnil. »Vsaj tri priloge.«
Jože se je zasmejal.
»In izvedenca,« je dodal Izidor.
»Če bi bilo treba.«
Pipa je spet kapnila.
Izidor je pogledal proti koritu. »Zdaj me že moti.«
»Mene tudi.«
»Popravi.«
Jože je vstal.
Izidor je ostal pri mizi, medtem ko je Jože zamenjal tesnilo. Ni trajalo dolgo. Ko je odprl vodo, pipa ni več kapljala.
»Vidiš,« je rekel Izidor. »Nekatere stvari se pa da.«
Jože je pogledal sina.
»Ja.«
Čez nekaj časa sta šla na sprehod. Brez razloga. Izidor je predlagal pot ob reki, Jože pa ni vprašal, koliko časa ima.
Hodila sta počasi. Ob vodi je bilo nekaj ribičev, dva otroka sta metala kamenje in na drugi strani je pes tekal za žogo.
Izidor je govoril o podjetju. Eden od družbenikov je razmišljal, da bi odšel. Ne zaradi prepira, ampak ker je dobil ponudbo iz tujine.
»Kaj bo to pomenilo?« je vprašal Jože.
»Ne vem še.«
»Bi ga lahko izplačala?«
»Mogoče.«
Jože je poslušal.
Po nekaj minutah je Izidor rekel: »A veš, kaj je zanimivo? Zdaj te lahko vprašam za mnenje, ne da bi imel občutek, da sem s tem že obljubil, da ga bom upošteval.«
Jože se je ustavil.
Izidor je naredil še dva koraka in se obrnil.
»Je to dobro ali slabo?« je vprašal Jože.
»Dobro.«
Nadaljevala sta.
Pri mostu za pešce sta se ustavila ob ograji. Spodaj je voda tekla počasi, skoraj brez zvoka.
»Jaz sem dolgo mislil, da moram biti drugačen od tebe,« je rekel Izidor.
Jože ga je pogledal.
»Pri Nejcu.«
»V čem?«
»V vsem. Manj zahtevati. Manj organizirati. Manj govoriti, kaj mislim. Potem sem ugotovil, da ga s tem včasih samo pustim samega z odločitvijo, za katero je še premajhen.«
Jože se je naslonil na ograjo.
»Tudi jaz sem hotel biti drugačen od svojega očeta.«
»Vem.«
»Nisem ti povedal vsega.«
»O njem?«
Jože je prikimal.
Povedal mu je za ekskurzijo. Za položnico. Za račun za streho. Za uro, ki jo je našel med papirji.
Izidor ga ni prekinjal.
Ko je končal, je rekel: »Torej je vse to zaradi pradedkove strehe.«
Jože ga je pogledal.
Izidor je zdržal dve sekundi, potem se je zasmejal.
»Ne moreš si pomagati,« je rekel Jože.
»Ne.«
Jože se je smejal z njim.
Potem sta še nekaj časa stala ob vodi.
»Ati.«
»Ja?«
»Ko sem prej rekel, da sem hotel biti drugačen od tebe...«
Jože je čakal.
»Nisem mislil, da nočem biti tak kot ti.«
Jože je pogledal sina.
Izidor je nadaljeval, počasneje.
»Samo nekatere stvari sem hotel narediti drugače.«
»Vem.«
»Ne vem, če sem jih.«
»Tudi jaz ne.«
Izidor je prikimal.
Na poti nazaj sta se ustavila v trgovini. Izidor je kupil kruh in mleko. Jože je vzel novo tesnilo za pipo, čeprav ga ni več potreboval.
»Zakaj to?« je vprašal Izidor.
»Da imam.«
»Seveda.«
Pred Jožetovim blokom je Izidor sedel v avto, potem pa spustil steklo.
»Naslednjo nedeljo pridemo vsi trije.«
»Špela tudi?«
»Če jo povabiš.«
»Bom.«
Izidor je že hotel speljati, potem se je obrnil.
»Ati.«
»Kaj?«
»Danes nisem prišel zato, da bi se pogovorila o otroštvu.«
Jože je pogledal proti njemu.
»Zakaj pa?«
Izidor je nekaj časa molčal.
»Ne vem več.«
Jože se je nasmehnil.
»Potem je bilo očitno dovolj.«
Izidor je zaprl okno in odpeljal.
Jože je ostal pred blokom, dokler avtomobil ni zavil na glavno cesto.
Ko je prišel v stanovanje, je šel najprej v kuhinjo.
Pipa ni kapljala.
XVIII.
Naslednjo nedeljo je Špela prišla prva.
V rokah je imela skledo solate in vrečko s kruhom.
»Izidor je rekel, naj prinesem nekaj, česar ti ne moreš pokvariti.«
Jože je pogledal skledo. »Solato lahko.«
»Potem je še upanje.«
Odložila je stvari v kuhinji in odprla hladilnik, kakor da se ni nikoli odselila. Jože je stal ob vratih in jo gledal, dokler se ni obrnila.
»Kaj?«
»Nič.«
»Ne glej me tako.«
»Kako?«
»Kot da boš zdaj nekaj ugotovil.«
Jože se je nasmehnil in šel po krožnike.
Izidor in Nejc sta prišla dvajset minut pozneje. Nejc je prinesel fotoaparat in že na hodniku fotografiral Špeline čevlje.
»Zakaj moje?« je vprašala.
»Ker so rdeči.«
»To je prvi razumen odgovor danes,« je rekla.
Kosilo je bilo glasno. Nejc je pripovedoval o sošolcu, ki je pri naravoslovju trdil, da luna sveti sama, Izidor pa ga je popravljal, da je tudi sam pri desetih govoril neumnosti. Špela je rekla, da pri devetintridesetih ni bistveno bolje. Jože je rezal pečenko in poslušal.
Na neki točki je Izidor vstal po vodo in odprl napačno omarico.
»Kozarci so še vedno tam, kjer so bili,« je rekla Špela.
»Pri tebi niso bili nikoli tam.«
»Ker pri meni stvari stojijo logično.«
Jože je pogledal oba. »Če bosta začela o logiki kuhinjskih omaric, grem ven.«
Nejc je vprašal, kaj je nelogičnega pri kozarcih.
Naslednjih pet minut so mu vsi trije razlagali vsak svojo razporeditev.
»Vi ste čudni,« je rekel.
»To pa drži,« je rekla Špela.
Po kosilu je Nejc hotel pokazati fotografije z izleta. Jože je priključil fotoaparat na televizor. Prve so bile pretemne. Potem so prišle koča, skodelica, Izidor z nahrbtnikom, Jože na klopi in nazadnje nočno nebo.
»Ta je dobra,« je rekla Špela.
Nejc se je zravnal. »To sem že natisnil dedku.«
»Vem. Videla sem jo v predsobi.«
Na naslednji fotografiji je bil Jože, posnet od strani, ko je gledal proti nebu. Slika ni bila povsem ostra.
»To pa izbriši,« je rekel.
»Ne.«
»Zakaj ne?«
»Ker mi je všeč.«
»Ni ostra.«
Nejc je skomignil. »Pa kaj.«
Jože je pogledal Špelo. Smejala se je.
»Nič ne reci.«
»Nisem mislila.«
»Še slabše.«
Popoldne je minilo brez načrta. Nejc je nekaj časa sedel na tleh in urejal fotografije. Izidor je na telefonu odgovarjal sodelavcu. Špela je odnesla krožnike v kuhinjo, Jože pa je skuhal kavo.
Ko jo je prinesel, je Špela stala pri oknu.
»Še vedno premočna,« je rekla po prvem požirku.
»Petnajst let govoriš isto.«
»Več.«
»Pa jo še vedno piješ.«
»To ni dokaz, da je dobra.«
Jože se je zasmejal.
Iz dnevne sobe je Nejc zaklical, naj prideta pogledat fotografijo. Špela se ni premaknila takoj.
»Jože, a se spomniš Izidorjeve sobe, ko sem jo po njegovem odhodu hotela zase?« je vprašala Špela.
Jože je prikimal. »Seveda. Naslednji dan sem prinesel katalog polic.«
»Vem. In ravno to ti skušam povedati. Nisi jih kupil, nisi mi ničesar prepovedal. Samo takoj si začel reševati sobo, še preden sem sploh vedela, kakšno hočem.«
Jože je počakal.
Špela je pogledala v skodelico.
»Takrat sem hotela samo, da bi enkrat rekel: dobro, naredi si jo. Brez kataloga, brez merjenja, brez tega, da mora biti stvar takoj boljša.«
Jože je počasi prikimal. »Mislil sem, da ti pomagam. In najbrž sem ti na svoj način tudi res.«
»Saj si. Takrat je bil samo problem, da sem potrebovala nekaj drugega.«
»In jaz tega nisem vprašal.«
Špela je dvignila pogled.
»Takrat.«
Jože je ostal tiho.
Čez nekaj trenutkov je vprašal: »Kaj pa danes?«
Špela se je nasmehnila. »Danes imam svojo sobo.«
»Vem.«
»In police sem si kupila sama.«
»So ravne?«
»Bolj kot tvoje.«
Jože je hotel ugovarjati, potem pa je iz dnevne sobe spet prišel Nejčev glas.
»A prideta?«
»Prideva,« je rekla Špela.
Na zaslonu je bila fotografija izpred koče. Rdeča skodelica na leseni mizi, za njo temen gozd.
»Ta mi je najboljša,« je rekel Nejc.
Izidor ga je pogledal. »Bolj kot zvezde?«
»Ja.«
»Pa si šel tja zaradi zvezd.«
»Pa kaj.«
Jože je sedel na rob kavča.
»Zakaj ti je najboljša?« je vprašala Špela.
Nejc je dolgo gledal sliko.
»Ne vem.«
Nihče ga ni silil, naj pove več.
Pozneje so šli na kratek sprehod. Špela je hodila z Nejcem spredaj, Izidor in Jože nekaj korakov za njima.
»Si v redu?« je vprašal Izidor, ko sta ostala za trenutek sama. »Mislim zaradi mame. Ne sprašujem kot soseda.«
Jože se je nasmehnil. »Sem. In če bo kaj, kar boš moral vedeti, ti bom povedal.«
Jože ga je pogledal.
Izidor se je zasmejal.
»Samo zanimalo me je.«
»Tudi mene marsikaj.«
»In?«
Jože je pogledal proti Špeli. Nejc ji je nekaj kazal na fotoaparatu, ona pa se je sklonila k zaslonu.
»Lepo mi je, ko pride.«
Izidor je prikimal.
»To je vse?«
»Za danes.«
Pri mostu so se ustavili. Ne pri tistem iz sodnega spisa, ampak pri majhnem lesenem mostičku čez kanal, po katerem so hodili že leta. Nejc je stekel naprej in fotografiral vodo.
Špela je rekla, da mora počasi domov. Izidor je predlagal, da jo zapelje, vendar je hotela peš do avtobusa.
»Greš z mano?« je vprašala Jožeta.
»Do postaje?«
»Če nimaš sodbe za napisat.«
»Danes ne.«
Šla sta počasi. Izidor in Nejc sta ostala ob vodi.
Pri postaji sta imela še šest minut.
Špela je pogledala vozni red.
»Še vedno zamujajo.«
»Nekatere stvari se ne spremenijo.«
»Nekatere se.«
Jože je pogledal proti njej.
»A ti je kdaj žal, da nisi prišel za mano?« je vprašala.
Vprašanje ga je presenetilo.
»Ko si šla?«
»Ja.«
Jože je razmišljal.
»Takrat sem mislil, da bi bilo pritiskanje nate, če bi prišel za tabo,« je rekel Jože. »Danes nisem več prepričan, ali sem ti s tem dal prostor ali sem si samo olajšal stvar.«
Špela je nekaj časa gledala proti cesti. »Mogoče oboje. Če bi prišel, bi se lahko počutila pritisnjeno. Če nisi, sem lahko mislila, da ti ni dovolj pomembno. Takrat tudi jaz nisem vedela, kaj bi bilo prav.«
»Bi danes hotela, da bi prišel?«
Špela je pogledala po cesti, od koder naj bi prišel avtobus.
»Takrat sem hotela marsikaj.«
»To ni odgovor.«
Špela se je obrnila k njemu.
Jože se je nasmehnil. »Vem.«
»Mogoče sem hotela, da prideš. Mogoče bi bila jezna, če bi. Ne vem več.«
Jože je prikimal.
»Jaz tudi ne.«
Avtobus se je prikazal za ovinkom.
Špela je vzela torbo.
»Lepo je bilo danes,« je rekla Špela. »Samo prosim, ne delaj iz tega takoj vprašanja, kaj to pomeni za naju.«
Jože je prikimal. »Ne bom. Lahko je bil samo lep dan.«
Pogledala ga je, kakor da preverja, ali misli resno.
»Dobro.«
Ko so se vrata odprla, ga je na hitro objela. Ne prvič po ločitvi in ne drugače kot že kdaj prej. Nato je vstopila.
Jože ni čakal, da avtobus odpelje.
Ko se je vrnil k vodi, je Izidor sedel na klopi, Nejc pa je fotografiral nekaj med travo.
»Kaj išče?« je vprašal Jože.
»Nič. Menda je našel polža.«
Jože je sedel poleg sina.
»Mama je šla?«
»Ja.«
»Je vse v redu?«
»Je.«
Izidor ni vprašal več.
Nejc je prišel čez nekaj minut in jima pokazal fotografijo polža.
»Ni ostra,« je rekel Jože.
Nejc ga je pogledal.
Jože se je zasmejal. »Šalim se.«
»Ni smešno.«
»Meni je.«
Izidor je vstal. »Gremo?«
Na poti nazaj je Nejc hodil med njima. Nekaj časa je govoril o objektivu, ki si ga je želel, potem o šoli, potem o tem, da je pri vodi videl ribo, ki je bila po njegovem dolga najmanj pol metra.
»Ni bila majhna,« je rekel Izidor. »Ampak pol metra tudi ni bila, ne glede na to, kaj zdaj pripoveduješ Nejcu.«
Jože se je zasmejal. »Ti je sploh nisi videl, zato si pri tej stvari slab izvedenec.«
Nejc se je obrnil k Jožetu. »Dedek, ti mu povej. Lahko mi vsaj verjameš, da je bila velika.«
Jože je dvignil roke. »Lahko ti verjamem, da se ti je zdela velika. Koliko je v resnici merila, pa ne vem, ker je nisem videl.«
Nejc je zavzdihnil.
»S tabo je zadnje čase težko.«
Izidor se je zasmejal.
Pred blokom so se poslovili. Nejc je objel dedka, Izidor pa je že odpiral avtomobil, ko je Jože rekel: »Počakaj.«
Izidor se je obrnil.
»Kaj?« je vprašal Izidor.
Jože je stopil bliže.
»Takrat, ko si rekel, da se je zgodilo, čeprav mi ničesar ne očitaš.«
Izidor ga je gledal.
»Ja?«
Jože je za trenutek iskal pravo vprašanje.
Potem ga ni več iskal.
»Povej mi še enkrat.«