Prva tišina

Igor se je tudi po letih brez straže zbujal pred sončnim vzhodom. Budilke ni potreboval; oči je odprl nekaj minut pred uro, ob kateri bi nekoč moral stopiti na ladijski most, in nekaj časa poslušal stanovanje, dokler ni iz cevi ali z ulice prišel prvi zvok. Ko se je vrnil z morja, je mislil, da bo končno spal dolgo, brez ure in brez odgovornosti, vendar je telo ohranilo svoj čas. Vstal je, še preden se je mesto za oknom začelo premikati.

To ga ni motilo. V zgodnjih urah so bila okna še temna, po ulici je včasih zapeljal samo dostavni kombi in od pristanišča je prišel kovinski udarec vrvi ob jambor. Pozneje so mesto napolnili glasovi in avtomobili, ob zori pa je še vedno slišal morje. Živel je sam. Stanovanje ni bilo veliko, pravzaprav manjše, kakor bi si ga lahko privoščil. Prijatelji so ga spraševali, zakaj si ne kupi večjega, on pa se je samo nasmehnil. Po letih na ladjah mu je manjše stanovanje zadostovalo. Po zajtrku je zaklenil vrata in se po ozkih kamnitih ulicah odpravil proti obali. Ljudje, ki jih je srečeval skoraj vsako jutro, so ga pozdravljali s prikimavanjem. Nekaterih imen ni poznal, oni niso poznali njegovega. To mu je zadostovalo.

Ob majhnem mestnem kopališču je iz vode prišla ženska v temnih kopalkah. Poznal jo je na videz; poleti jo je večkrat srečal ob isti uri. Z mokrimi lasmi je stopila na kamen, si čez ramena ogrnila brisačo in ga pogledala brez zadrege. Bila je opazno mlajša od njega, toda njen nasmeh ni dopuščal, da bi ga odpravil kot navadno vljudnost.

»Danes pa kava?« je vprašala.

Igor je za hip pogledal proti terasi, kjer je natakar pravkar postavljal stole. Miza ob ograji je bila prazna, jutro toplo in pred njim ni bilo nobene obveznosti.

»Drugič,« je rekel.

Ženska si je z brisačo otirala lase.

»Vi vedno rečete drugič.« Nasmehnila se je, kakor da mu ničesar ne očita, in odšla proti garderobam. Stavek ga je za hip ustavil. Ni ga prvič slišal iz ženskih ust, vendar se k prvemu glasu že dolgo ni vračal.

Igor je nadaljeval pot. Njena lepota mu ni ušla in povabilo mu ni bilo neprijetno, vendar je začutil olajšanje, ko je bila terasa za njim. Njegovo jutro je ostalo takšno, kakršno ga je poznal.

Na koncu pomola je stala stara lesena klop. Nikoli ni razmišljal, ali je njegova. Ni bila, a je že dolgo pripadala njegovi poti. Sedel je. Pred njim ni bilo nič drugega kakor morje. Dolga leta ga je morje učilo pluti; pozneje je na isti klopi znal samo sedeti in čakati.

Istega jutra je v hotelu na drugi strani zaliva zazvonila budilka. Ana je odprla oči in nekaj trenutkov ostala pri miru. Prvič po mnogih letih ji ni bilo treba razmišljati, koliko ljudi jo tisti dan čaka v ordinaciji, pregledovati elektronske pošte, iskati prostih terminov ali presojati, komu bo lahko namenila nekaj dodatnih minut. Pred odhodom je pacientom rekla samo:

»Skoraj tri tedne me ne bo.« Nekateri so jo začudeno pogledali, sama pa je šele na poti proti morju razumela, kako dolgo tega stavka ni izgovorila. Še v taksiju, ki jo je pripeljal s postaje, je preverjala, ali je uredila vse, kar bi lahko kdo potreboval med njeno odsotnostjo, in šele ko je telefon spravila v torbo, je začutila utrujenost, ki je ni bilo mogoče odpraviti z dobro organizacijo.

Na recepciji je vprašala, kam hodijo domačini, kadar želijo biti sami. Receptor ni razmišljal dolgo.

»Na stari pomol. Ni daleč, pa tudi gneče tam navadno ni. Turisti redko zaidejo tja; domačini pa predvsem takrat, ko ne pridejo samo gledat morja.«

Ana ga je z zanimanjem pogledala. »In zakaj potem pridejo?«

»To boste morali vprašati njih.« Odpravila se je na pomol, kakor ji je svetoval receptor.

Ana ni sedla blizu njega, temveč je izbrala klop nekaj metrov stran. Po poklicni navadi je opazila njegovo držo in ritem dihanja, nato pa se je zalotila, da čaka, kdaj bo premaknil roke, pogledal na uro ali se ozrl proti njej. Nič od tega se ni zgodilo. Odprla je torbo in iskala knjigo, čeprav je vedela, da jo je pustila v sobi; prsti so se ustavili na praznem ovitku za očala. Torbo je zaprla in jo položila ob sebe. Igor je zaznal, da na pomolu ni več sam. Slišal je kovinski zvok zadrge, pozneje še podrsavanje podplata po deskah, vendar ni obrnil glave. Ko je veter segel pod rob njegovega suknjiča, si ga je potegnil čez koleno in šele tedaj s kotičkom očesa pogledal proti sosednji klopi. Ženska je sedela nekoliko naprej, kakor da bo vsak hip vstala. Ostala je tudi potem, ko se je sonce dvignilo nad strehe in je senca njene klopi postala krajša.

Pomol

Ko je prišel na pomol, je bila njegova klop prazna. Sedel je. Pogledal je morje, nato pot med borovci. Prazna je bila. Šele tedaj se je tiho nasmehnil.

»Torej si jo vendar opazil,« je pomislil, pri tem pa ga ni presenetilo toliko to, da jo je opazil, kakor dejstvo, da jo je pričakoval.

Ana je medtem sedela v hotelski jedilnici pred skodelico kave. Gostje okoli nje so načrtovali izlete, sama pa ni znala biti turistka. Ko je pomislila na moža s pomola, ji je bilo všeč predvsem to, da ob njem ni bilo treba ničesar določiti. Popila je kavo in odšla. Ko je stopila na pomol, ga je zagledala že od daleč. Sedel je na istem mestu, z rokami na palici in obrazom proti vodi. Tokrat ni več oklevala. Usedla se je na isto klop kakor prejšnji dan. Iz torbe je vzela očala, jih obrisala, čeprav niso bila umazana, in jih spet spravila. Igor je slišal zadrgo in podrsavanje podplata po deskah, vendar ni obrnil glave. Šele ko je veter segel pod rob njegovega suknjiča, jo je pogledal s kotičkom očesa. Ana je pogledala proti njemu. Nasmehnila sta se, komaj toliko, da je bilo mogoče nasmeh spregledati, nato pa ostala vsak na svoji klopi, med njima ista razdalja in nekoliko manj tujine.

Pogled proti poti

Tretje jutro njunega srečevanja je Igor hodil po isti poti, vendar mesta skoraj ni videl. Ko je sedel, je pogled takoj obrnil proti poti med borovci.

Ni je bilo. S palcem je počasi drsel po zglajenem ročaju palice. Dolga leta se je imel za človeka, ki od življenja ne pričakuje več veliko; zdaj ga je vznemirila prazna pot. Stari ladijski občutek ga je opozarjal, da se je nekaj premaknilo, še preden je znal določiti smer.

Ana se je pri zajtrku zadržala dlje, kakor je nameravala. Ko je odložila list z izleti, se je vprašala, komu pravzaprav dokazuje, da se ji nikamor ne mudi, nato pa proti pomolu stopila hitreje kakor prejšnji dan.

Na pomol je krenila brez odločitve. Ko ga je zagledala na klopi, je začutila olajšanje, ki ga ni bilo mogoče več pripisati morju. Ko je Igor vstal in stopil k ograji, je Ana za trenutek pomislila, da odhaja. Prehitro je dvignila pogled. Opazil je. Nobeden ni ničesar rekel. Tokrat ni odšla naravnost do svoje klopi. Za hip je obstala. Med njima ni bilo ničesar, kar bi zahtevalo pogovor, bilo pa je dovolj skupne tišine, da si nista bila več popolna tujca. Igor je zaslišal njene korake in dvignil pogled. Nista bila več presenečena. V njunih pogledih je bilo nekaj mirnega, skoraj domačega. Ana se je komaj opazno nasmehnila.

»Dobro jutro.« Igor je za trenutek obstal.

»Dobro jutro.« Ana je sedla na svojo klop. Med njima je ostalo enako prostora kakor prejšnje dni, vendar razdalja ni bila več enaka.

»Lepo morje je danes.« Igor je pogledal proti odprti gladini in počasi prikimal.

Mesto nasproti nje

Jutro je bilo brez vetra. Po morju so se razlivali srebrni odsevi vzhajajočega sonca. Ko je Igor prišel na pomol, je bila Ana že tam, obrnjena proti odprtemu morju. Ni se ozrla, vendar ga to ni zmotilo. Igor je sedel na svojo klop. Nekaj časa je bilo slišati samo galebe in pljuskanje ob obali, nato pa je po pomolu prišel natakar iz bližnje kavarne z dvema skodelicama kave.

»Vsako jutro sedita tukaj skoraj ob isti uri,« je dejal. »Danes sem pomislil, da bi bilo škoda, če bi vsak pil svojo kavo drugje.«

Skodelici je odložil na Anino klop, kakor da je to najbolj naravna stvar na svetu.

Ana ga je presenečeno pogledala.

»Mislim, da ste se zmotili.«

Natakar se je nasmehnil.

»Možno. Če sem se, bom kavo odnesel nazaj.«

Igor je počasi vstal, stopil do klopi in eno izmed skodelic nežno potisnil proti Ani, drugo pa vzel zase.

»Če jo boste zavrnili, bo imel človek občutek, da je naredil napako. Tega pa si verjetno ni zaslužil.«

Ana se je nasmehnila.

»Potem je prav, da mu pomagava ohraniti dobro mnenje o ljudeh.«

Natakar je zadovoljno pokimal in se vrnil proti mestu. Igor je ostal s skodelico v roki, Ana pa je pogledala prostor ob sebi, na katerem ni bilo ničesar, kar bi morala umakniti.

»Saj lahko sedete,« je rekla.

Sedel je na drugi konec klopi, nekoliko previdneje, kakor bi bilo treba zaradi kave, in šele tedaj sta si povedala imeni. Ana je njegovo ponovila, ker jo je zanimalo, kako zveni, kadar ni več samo človek na sosednji klopi. Igor je pokimal in pogledal svojo skodelico; nekaj v njenem glasu mu je bilo všeč, vendar ni našel ničesar, kar bi bilo treba o tem povedati.

»Dobra je,« je rekla Ana.

Igor je pokimal.

»Na ladji je bila včasih tako slaba, da smo jo pili samo zato, da bi še malo sedeli skupaj.«

Ana je poskusila kavo in se nasmehnila. »Na ladjah ste je morali popiti ogromno.«

»Preveč. Po straži, pred stražo, včasih namesto spanja. Najslabšo sem si navadno skuhal sam in jo potem iz čiste trme razglasil za dobro. Ne zaradi načel,« je dodal, ko ga je pogledala. »Zaradi varčnosti. Tako mi ni bilo treba kuhati nove.«

Ana se je zasmejala in pri tem nagnila skodelico, da ji je nekaj kave steklo čez prste. Igor ji je ponudil papirnati prtiček, ki ga je natakar pustil ob skodelicah, ona pa je z njim najprej obrisala rob skodelice in šele nato roko. Ko je končno odložila prtiček, je Igor še vedno gledal njen obraz, in tokrat pogleda ni takoj umaknil.

»Ta je dobra,« je rekla, ko je znova poskusila kavo.

»Potem pa nisem imel nič pri njej.«

Naslonila se je na klop in nekaj časa poslušala, kako z žličko pobira sladkor z dna. Vprašala ga je, ali vedno pusti najboljše za konec, on pa je priznal, da je prepozno premešal. Ana je rekla, da sladke kave ne more piti, čeprav ima rada sladice, in ga pogledala, kakor da pričakuje ugovor. Ni ga imel. To jo je nekoliko razočaralo; hotela je še govoriti z njim in pravkar sta izčrpala vse, kar je bilo mogoče povedati o kavi. Začela je pripovedovati, kako si jo doma pogosto skuha, potem pa se med pitjem že pripravlja na odhod in jo nazadnje najde hladno. Igor jo je vprašal, ali jo popije. Rekla je, da jo, in se zasmejala, ko jo je vprašal, s čim jo potem zagovarja ona. Tokrat mu ni znala odgovoriti, ne da bi se smejala tudi sebi.

Ko sta izpraznila skodelici, je sonce že seglo visoko nad mesto. Natakar je od daleč pomahal, Igor pa mu je z rahlim dvigom roke vrnil pozdrav. V petih dneh je začela računati na njegovo navzočnost.

Luč nad mizo

Po nočnem dežju je bil zrak čist. Ko je Ana prišla na pomol, je Igor že sedel na svojem mestu. Pozdravila sta se in med njima se je znova naselila tišina, ki ni bila več tišina dveh tujcev.

Igor jo je popoldne zagledal v mestnem parku. Sedela je na klopi z odprto knjigo v naročju, vendar ni brala. Ko ga je opazila, je pustila prst med stranmi in počakala, da je prišel bliže.

»Dober dan.«

»Dober dan.« Oba sta se nasmehnila.

»Vidim, da mesto le ni tako veliko, kot sem mislila.« Igor se je ozrl okoli sebe.

»Tudi jaz vas nisem pričakoval tukaj,« je rekel. Ana je zaprla knjigo in mu naredila prostor. Sedel je dovolj daleč, da ji ni bilo treba premakniti torbe. Pred njima je pot tekla med borovci in nizkim kamnitim zidom. Mimo je šla mlada mati z deklico, starejši par in moški s psom, ki se je pri vsakem grmu ustavil z resnostjo nekoga, ki opravlja pomembno delo. Ko se je pes vrnil k grmu, ki ga je že pregledal, je Ana komaj zadržala smeh in pogledala Igorja, kakor da mu hoče nekaj pokazati; opazil je že sam in prav to jo je razveselilo.

Ana je priznala, da zadnje dni skoraj ne bere več. Igor jo je vprašal, ali knjiga ni dobra.

»Odlična je.« Za trenutek je pogledal zaprte platnice.

»Potem jo boste pa še enkrat prebrali.« Ana je pogledala knjigo, vendar je ni odprla. Vprašala ga je, ali on kdaj bere isto knjigo dvakrat, in se nasmehnila, ko je priznal, da včasih šele na polovici ugotovi, da jo je že bral.

Vprašala ga je, ali mu ni nikoli dolgčas.

»Na morju je veliko ur, ko si sam s sabo,« je dejal. »Tudi kadar ladja stoji, se kaj premika.« Ana je knjigo poravnala na kolenih in pogledala proti vodi.

»Pri meni ljudje včasih rečejo, da se jim je vse ustavilo,« je rekla. »Pa navadno ni čisto tako.« Igor je prikimal.

Po kratkem molku ga je vprašala, ali je bil kdaj osamljen.

»Seveda.« S palcem je šel čez zglajeni ročaj palice. »Včasih sem šel po večerji nazaj v salon, čeprav sem vedel, da tam ne bo nikogar. Sedel sem malo dlje, kot je bilo treba. V kabini sem imel vse, samo tiste luči nad mizo nisem mogel pustiti za sabo.«

Ana je spustila pogled na svoje dlani. Spomnila se je večerov, ko je doma pustila prižgan radio in potem skoraj jezno ugotovila, da ne posluša ničesar. Lahko bi mu to povedala, vendar se ji je zdelo preveč osebno za vprašanje, ki ga je sama zastavila tako zlahka. Knjigo je poravnala s šivom na torbi in roko pustila na njej.

»Res je,« je tiho rekla. Igor je počakal, da bi dodala še kaj, ona pa je potegnila knjigo s torbe in jo podržala na kolenih. Med platnicami je ostal njen kazalec, toda knjige ni odprla. Ko se je končno dvignila, je počakal, da si je naramnico poravnala na rami, in stopil z njo proti mestu. Pred majhno slaščičarno ju je ustavil vonj po sveže pečenem pecivu. Ana je najprej šla mimo izložbe, potem pa se vrnila in sklonila k steklu. Igor jo je vprašal, kaj je videla. Pokazala je na zadnja dva kosa ob robu pladnja in se zasmejala, ko je opazila, da že drži vrata odprta. Še na pragu mu je povedala, da si je obljubila manj sladkarij, vendar je nato sama izbrala mizo.

Sedla sta na majhno teraso. Ana je nameravala pecivo samo poskusiti, potem pa je z vilicami pobirala drobtine. Igor je zadnji kos premaknil proti njej; razdelila ga je na polovico in večjo potisnila nazaj. Ko je veter dvignil prtiček, sta ga za hip prijela vsak na svoji strani in se zasmejala. Ana prvič ni preverjala ure. Govorila sta o pecivu in o nepomembnih stvareh, ki so ju zadrževale pri isti mizi dlje, kakor sta nameravala. Ko sta odšla, se je Ana pri razcepu poti ustavila. Hotel je bil na levi in Igorjevo stanovanje na desni, vendar je še nekaj trenutkov govorila o nečem, kar bi lahko brez škode ostalo nedokončano. Igor jo je poslušal, nato ji zaželel lep večer in že skoraj odšel, ko ga je poklicala po imenu.

»Jutri,« je rekla.

»Jutri,« je ponovil in se šele za ovinkom spomnil, da nista povedala ne ure ne kraja. Doma je dal vodo za čaj in med čakanjem stal ob štedilniku, čeprav je navadno sedel k oknu. Ko je voda zavrela, je še vedno stal tam.

Dolžina ene roke

Naslednje jutro se je začelo z drobnim dežjem, ki ni imel namena zmočiti sveta, ampak ga samo za nekaj časa umiriti. Tanke kaplje so padale skoraj neslišno in na gladini morja puščale drobne kroge, ki so nastajali in izginjali, še preden jih je človek utegnil zares opaziti. Pomol je bil prazen. Tudi galebi so se umaknili na strehe skladišč ob pristanišču in čakali, da bo oblak odšel svojo pot. Igor je kljub dežju prišel kakor vsako jutro. Čez ramena je imel ogrnjeno staro mornarsko pelerino, ki jo je uporabljal že vrsto let. Ni se mu zdelo vredno odpirati dežnika zaradi nekaj kapelj. Po vseh neurjih, ki jih je doživel na morju, se mu je zdelo skoraj smešno, da bi se človek skrival pred dežjem, ki je komaj zmotil gladino. Sedel je na klop pod krošnjami starih tamarisk in pogledal proti poti, ki se je med borovci spuščala proti pomolu.

Ni dolgo čakal. Ana je prišla nekaj minut pozneje. Tudi ona ni imela dežnika. V hotelu ji je receptor ponudil velikega črnega, vendar se je samo nasmehnila in rekla, da ji bo nekaj kapelj dobro delo. Ko je stopila na pomol, jo je za trenutek prešinilo, da bo morda danes sama. Ko pa je na njegovem koncu zagledala znano postavo, je začutila olajšanje, ki je bilo premočno, da bi ga lahko pripisala samo dežju. Pozdravila sta se kakor prejšnje dni. Tokrat ni odšla proti svoji običajni klopi. Bila je povsem mokra in nezaščitena, medtem ko je bila tista pod tamariskami skoraj suha. Igor se je nekoliko premaknil. Ni je povabil z besedami. Samo naredil ji je prostor. Ana je sedla poleg njega.

Med njima je ostala dolžina ene iztegnjene roke. Ana je položila torbo na zunanjo stran klopi in s kolena obrisala kaplje, ki jih je prinesla s poti. Igor je pelerino potegnil bliže sebi, da njen mokri rob ne bi segal do Aninega plašča, vendar je pri tem z nje steklo nekaj vode na deske. Dvignila je čevlje in počakala, da je odtekla skozi špranjo, on pa je zamrmral opravičilo ter pelerino prepognil čez naslonjalo. Potem sta poslušala dež. Kaplje so udarjale ob liste nad njima in padale na les v redkejših, težjih udarcih. Ana je z očmi iskala rob nasprotne obale, ki ga je še pred nekaj minutami razločila, zdaj pa so od hiš ostajale samo temnejše lise. Na morju se je premikala luč na barki; gledala je za njo, dokler je dež ni zakril.

»Vedno sem mislila, da je morje najlepše takrat, ko sije sonce,« je rekla skoraj sama sebi. »Zdaj nisem več tako prepričana.« Igor se je rahlo nasmehnil.

»V takem vremenu se na krovu sliši vse drugače. Včasih sem ostal zunaj še po straži, samo da bi poslušal.« Ana je obrnila glavo proti njemu. Njegov obraz je bil miren, kakor da ni izrekel ničesar posebnega. Pogled ji je nato nehote zdrsnil proti njegovim rokam. Bile so velike, nekoliko hrapave, s prsti, na katerih so ostale sledi življenja, preživetega med vrvmi, kovino, soljo in vetrom.

»Ali vam je morje kdaj kaj vzelo?«

Vprašanje je prišlo nepričakovano. Izrekla ga je brez razmisleka in takoj zatem začutila, da ni bilo več vprašanje psihologinje. Bilo je vprašanje človeka, ki želi razumeti drugega človeka. Igor ni odgovoril takoj. Pogledal je proti mestu, ki je za dežjem postalo skoraj prosojno, nato proti obzorju, kjer se je med oblaki počasi odpirala ozka svetlejša črta.

»Veliko,« je končno rekel in utihnil. Ana ni vprašala, kaj mu je vzelo. Ostala je pri miru. Čez nekaj trenutkov je znova spregovoril.

»Dolga leta sem marsikaj zvalil na razdaljo,« je rekel. »Ko si daleč, je priročno. Potem prideš domov in vidiš, da ni bilo samo to.« Ana ga je poslušala, ne da bi odmaknila pogled od gladine.

Ana ga je nekaj časa poslušala. »Ste že takrat vedeli, da razdalja ni edini razlog? Človek si marsičesa ne izbere, tega ne mislim. Mislim na tiste trenutke, ko bi lahko ostal ali kaj povedal, pa je lažje, če imaš pred seboj še eno plovbo.«

Igor je pogledal proti vodi. »Včasih sem vedel. Ne dovolj, da bi kaj spremenil. Vedno sem našel še eno plovbo in si rekel, da o drugem tako ali tako ne odločam jaz. Zdaj vem, da za vse ni bilo tako.«

Pogledala ga je, ker je odgovor pričakovala drugje, v razlagi razmer, dolžnosti ali let, ko človek še ne razume, kaj izgublja. S prsti je stresla kapljo z roba rokava in počakala.

»Nekaterih odhodov mi ni žal,« je dodal Igor. Potem je utihnil.

»Potem bova morala ta pogovor še nadaljevati.«

»Očitno.« Dež je kmalu povsem ponehal. Nad pristaniščem so se znova pojavili galebi, eden za drugim, kakor da so samo čakali na dovoljenje za vrnitev. Mesto je za njima počasi oživelo. Odprla so se vrata pekarne, iz kavarne je prišel natakar in začel brisati mokre mize, ribič pa je na privezu odvezoval svojo barko.

Ko sta se poslovila, Ana ni odšla naravnost proti hotelu. V zalivu je sezula čevlje in hodila po mokrem pesku, valovi pa so ji segali do gležnjev in se umikali. Zadrževala se je pri njegovem stavku o tistem, kar je lahko izbral. Sedla je na mokro skalo in čevlje položila ob sebe. Ko je val segel do njih, jih ni takoj umaknila.

Igor je medtem ostal na pomolu še dolgo po njenem odhodu. Pelerino je odložil poleg sebe in pustil, da mu je rahel veter sušil ramena. Ko je vstal, je na deski opazil drobno nit, ki se je ujela ob trščico tam, kjer je sedela Ana. Hotel jo je odstraniti, pa je najprej z nohtom pritisnil les nazaj v razpoko. Ni šlo. Pogledal je po pomolu, nato sedel in iz žepa vzel ključ; s kovinskim robom je strgal po izboklini, dokler je ni mogel prelomiti. Ko je šel z dlanjo čez desko, se ni več zatikala. Ključ je spravil in pogledal proti poti, po kateri je odšla.

Kar ostane zaprto

Naslednje jutro je Ana brez uvoda vprašala, ali ljudje vedno potrebujemo krivca. Igor je pogledal jadrnico, ki se je v šibkem vetru komaj premikala, nato pa odgovoril, da so ga na ladji po vsaki nesreči iskali takoj, včasih zato, da se napaka ne bi ponovila, včasih pa zato, da bi lahko o njej nehali razmišljati.

»Kaj pa, če je krivec res obstajal?«

»Potem je obstajal. Tega ne moreš spremeniti.«

»Govorite, kakor da ga potem samo odložiš in greš naprej.«

Igor je hotel reči, da je mislil nekaj drugega, vendar ga je njen glas ustavil. Do tedaj ga je večinoma poslušala tako, da je lahko povedal misel do konca; zdaj se je v njej nekaj uprlo, še preden je našel zadnji stavek. Roko je položil na palico in jo pogledal.

»Ne vem, kako se to naredi,« je rekel. »Meni je bilo lažje nehati govoriti o njem.«

Ana je že zajela sapo, vendar je vprašanje zadržala. Igor je čakal. Do tedaj mu je ustrezalo, da ni vztrajala, kadar je odgovoril na kratko; zdaj je s palcem dvakrat šel čez ročaj palice. Ko je končno pogledala proti njemu, je rekel samo, da o tistem času že dolgo ni govoril. Ana je prikimala in ostala obrnjena k njemu.

Ana tisto jutro ni prinesla knjige. Pred dnevi bi se vrnila ponjo; zdaj se ji je zdelo, da bi bila knjiga samo predmet, za katerega bi se lahko skrila. Sedla je ob njega. Opazila je njegov kratki gib z roko, vendar ga ni vprašala, česa se je ustrašil. Še ne. Dolgo sta gledala gladino. Nato je Ana rekla, da je ponoči slabo spala, in takoj začela naštevati mogoče razloge: drugačna postelja, prepozna kava, preveč časa, ki ga ni bila vajena imeti zase. Igor jo je poslušal in se ob zadnjem skoraj nasmehnil, vendar je v njenem obrazu opazil resnost, zaradi katere ni ničesar dodal.

»Če ne vem, zakaj je nekaj tako, sem nemirna,« je rekla, ko je utihnila. »Potem ne vem, kaj naj naredim.«

Nekaj časa sta molčala. Pomol je počasi oživljal. Na drugi strani zaliva je ribič odvezoval barko, nekdo je pred majhno trgovino dvigal lesene polkne, iz pekarne je po ozkih ulicah prihajal vonj po svežem kruhu. Nad gladino je nizko priletela jata galebov, se za hip zavrtela nad pristaniščem in nato odletela proti odprtemu morju. Ana je opazovala staro ženico, ki je z majhno metlo pometala prostor pred svojo hišo. Počela je to počasi in natančno, kakor da ne pometa prahu, ampak skrbi za nekaj veliko dragocenejšega.

»Vsako jutro jo vidim,« je tiho rekla. »Vedno ob isti uri.« Igor je sledil njenemu pogledu.

»Tudi jaz.«

»Mislite, da je srečna?« Vprašanje je izrekla skoraj mimogrede, kakor da govori sama s seboj. Igor je nekaj časa molčal.

»Ne vem.« Ana ga je pogledala. »Res ne vem,« je ponovil Igor.

»Na ladjah sem se pri ljudeh velikokrat zmotil,« je rekel Igor. Pogledal je ženico pred hišo. »Zato ne vem.« Ana je prikimala.

»Pri delu poslušam, kaj človek ponavlja, česa ne pove in kje se ustavi,« je rekla Ana. »Včasih šele tam zares slišim, kaj govori. Pri sebi pa sem veliko slabša poslušalka. Če nečesa ne razumem, vrtam vanj, dokler ne najdem vzroka, tudi kadar bi bilo pametneje, da bi ga za nekaj časa pustila pri miru.«

Igor jo je pogledal. »In ko ga najdeš?«

Ana je počasi izdihnila. »Takrat si dopovedujem, da bom naslednjič vedela, čemu se moram izogniti. V službi dobro vem, da človek ne deluje tako preprosto. Pri sebi pa se še vedno obnašam, kakor da bi mi razumevanje lahko dalo nekaj nadzora.«

Igor je prikimal počasneje kakor prej. Pogledal je proti prehodu med skalami, po katerem v slabem vremenu nikoli ni plul. Ana ga je vprašala, kaj je hotel reči. »Na morju sem vsaj vedel, kam ne smeš,« je odgovoril. »Tukaj pa ne.« Malo se je nasmehnila in ga ni prosila, naj razloži. Igor je pogledal proti jadrnici, ki se je v slabem vetru komaj premikala. S palcem je enkrat pritisnil ob zglajeni rob palice in ga spustil.

»Po neurju smo odprli vse, kamor je prišla voda,« je rekel. Glas mu je bil bolj hripav kakor prej. »Če si pustil zaprto, je čez čas začelo smrdeti.«

Ana ga je pogledala.

»Vi ste ga odprli?«

Igor je hotel odgovoriti, da govori o ladji. Stavek je že poznal, skoraj ga je izrekel. Potem je odmaknil roko s palice.

»Ne vem.«

Po kratkem molku je dodal: »Marina je čakala. Jaz pa sem mislil, da je časa še dovolj.«

Ana se je obrnila k njemu.

»Govorite o sebi?« Igor je pogledal svoje dlani.

»Morda.«

Njegov »ne vem« je med njima ostal. Čeljust je imel napeto in pogled preveč nepremičen.

»Saj človek ne more vsakič začeti, kakor da se mu še nikoli ni nič zgodilo,« je rekla Ana. Govorila je mirno, skoraj stvarno, vendar je z roko stiskala rob torbe. Igor ji ni ugovarjal. Če bi ji, bi lahko branila svoje besede; tako pa je ostala z njimi sama. Zjutraj si je želela, da bi sedel nekoliko bliže, zdaj pa je bila hvaležna za razdaljo.

Igor ni odgovoril. Ana je še vedno stiskala rob torbe. Ko sta vstala, je palico pozabil ob klopi. Po treh korakih se je vrnil ponjo in se ob njenem pogledu kratko, skoraj jezno nasmehnil.

Ko je čas dobil rob

Veter je ponoči povsem ponehal in morje je ležalo pred mestom gladko kakor velika modra plošča, po kateri se je jutranja svetloba razlivala v tisočerih drobnih odsevih. Obzorje je skoraj izginilo; nebo in voda sta se v daljavi zlila v eno samo svetlo površino, tako da človek ni več mogel zanesljivo določiti, kje se končuje eno in začenja drugo. Tudi mesto se je prebujalo počasneje kakor običajno. Iz pristanišča ni bilo slišati motorjev, galebi so sedeli na strešnih slemenih, ribiške mreže pa so visele ob barkah, kakor da bi tudi one za nekaj ur odložile delo. Ko je Ana prišla na pomol, je Igor že sedel na klopi. Pozdravila sta se in brez besed opazovala morje. Tisto jutro je v hotelski sobi pogledala koledar: začela se je druga polovica njenega bivanja. Do tedaj dni nista štela. Zdaj je čas dobil rob.

»Včeraj sem bila v zalivu dlje kakor običajno,« je po dolgem molku rekla. »Voda je bila tako mirna, da sem dolgo ležala na gladini in gledala v nebo. Prvič po zelo dolgem času nisem razmišljala o tem, kaj moram narediti naslednji dan.« Igor je prikimal.

»Morje zna človeku podariti takšne trenutke.«

»Ali jih res podari morje, ali si jih človek šele ob njem dovoli?« Igor se je nasmehnil.

»To vprašanje bi lahko postavil tudi jaz.« Ana je počasi potegnila kolena nekoliko bliže sebi in pogledala proti gladini. Po njej je plavala drobna veja, ki jo je najbrž v morje prinesel nočni tok. Ni se upirala smeri vode, temveč se ji je preprosto prepustila.

»Na fakulteti sem si skoraj vse zapisovala,« je rekla. »Še dolgo potem sem imela tiste zvezke. Pozneje sem dolga leta poslušala ljudi. Včasih je človek več mesecev govoril o nečem drugem, potem pa sredi stavka obstal pri imenu, ki ga prej sploh ni omenil. Takrat sem odložila svinčnik. Zdaj se mi zdi, da sem ga doma spet prehitro vzela v roke.« Igor ni umaknil pogleda z morja.

»Kaj bi pa doma zapisali?« je vprašal. Ana je segla k torbi in potegnila zadrgo za nekaj centimetrov, potem pa jo spustila. Igor je videl, da je vprašal prehitro, in pogledal drugam, vendar ga je z rahlim dotikom rokava zadržala, preden bi lahko začel govoriti o čem drugem.

Ana je dolgo molčala. V svojem poklicu je pogosto spraševala druge o njihovih najtežjih trenutkih in znala vprašanje izreči tako, da ni zvenelo kakor vdor, skoraj nikoli pa ni pomislila, kako drugačno postane, ko ni namenjeno pacientu, temveč njej. V ordinaciji ji je vloga dajala varno razdaljo: lahko je bila blizu bolečini, ne da bi bila njena. Na pomolu te razdalje ni bilo.

»Ko sem bila mlajša, sem mislila, da se da z dovolj znanja marsikaj preprečiti,« je rekla. »Predvsem tisto, kar si naredimo sami.«

Igor je gledal njene roke in čakal, da bo nadaljevala. Ana bi lahko pripovedovala o delu, o dolgem učenju potrpežljivosti in o mejah pomoči, vendar je vedela, da jo je vprašal po nečem drugem. To jo je hkrati odbijalo in vleklo bliže: ob njem ni mogla ostati samo oseba, ki zna razložiti, kaj se dogaja ljudem. Slišala je, kako se pripravlja na še en splošen odgovor, zato ga je prekinila že pri prvi besedi.

»Pri sebi sem hotela vedeti vnaprej,« je rekla. »Ali se bo ponovilo. Ali bom spet ostala z vsem, kar sem verjela, sama.«

Ko je to izgovorila, je v njej vzniknila potreba, da bi stavek popravila, mu dodala okoliščine in ga naredila manj izpostavljenega. Igor ni premaknil pogleda, vendar tudi ni segel po njeni roki. Nekaj časa je bila hvaležna, da je ne tolaži, nato jo je ista zadržanost zabolela. Ni vedela, kaj bi od njega sploh sprejela, in tega mu ni mogla očitati.

»Ste lahko vedeli?« je vprašal.

»Ne. Lahko sem samo dovolj dolgo čakala, da vprašanje ni bilo več pomembno.«

Igor je počasi prikimal. Pogledal je proti vodi in s konico palice poravnal droben kamen ob čevlju. Ana je ostala obrnjena proti morju. Nekaj minut nista rekla ničesar.

Naslednje jutro je prišlo skoraj neopazno. Sonce je vzšlo za tanko kopreno oblakov in njegova svetloba je bila mehkejša kakor prejšnje dni. Morje je dihalo počasi, brez vetra in brez valov, pomol pa je bil videti skoraj enako kakor tistega prvega jutra, ko sta se zagledala: ista lesena klop, isti vonj po soli in isti galebi, ki so krožili nad pristaniščem. Ana je sedela že nekaj minut, ko je zagledala Igorja. Njegov korak je bil enako miren kakor vedno, toda tisto jutro ga je opazovala drugače. V zadnjih dneh se je navadila njegovega prihoda in prvič pomislila, kako hitro lahko nekaj, kar se je začelo po naključju, postane del vsakdana.

Pozdravila sta se z enakim nasmehom kakor prejšnje dni. Nobeden ni omenjal koledarja. Pred njima je po gladini počasi drsela majhna ribiška barka. Na premcu je sedel deček in z obema rokama držal vrv, medtem ko je z zanimanjem opazoval galebe. Ob njem je stal starejši mož, najbrž njegov dedek. Ni mu razlagal, kaj mora storiti, in ni popravljal vsakega njegovega giba. Samo stal je dovolj blizu, da je deček vedel, da ni sam. Ana je dolgo gledala za barko.

»Včasih sem mislila, da moraš ljudem predvsem kaj povedati,« je rekla. »Zdaj nisem več tako prepričana.« Igor je pogledal proti dečku.

»Deček na premcu bo zdaj razvezal vozel, če mu bo dedek vrv še dolgo pustil v rokah,« je rekel Igor. »Ampak saj ga ima na očeh. Sam bi mu vrv že vzel iz rok.«

»Tudi meni bi jo?«

»Najbrž bi vam vsaj povedal, kako se to naredi.« Ana se je nasmehnila. Nato je odprla torbo, ki jo je prinesla s seboj, in iz nje vzela tanko knjigo. Platnice so bile na robovih nekoliko obrabljene, med stranmi pa je štrlel majhen list papirja, ki ga je uporabljala kot kazalo.

»To sem brala zadnje dni,« je rekla. »Vsak večer nekaj strani. Včeraj sem jo končala.« Knjigo je odprla pri prvem praznem listu, na katerega je zjutraj napisala svoje ime in datum. Črnilo se je na zadnji številki nekoliko razmazalo; s prstom je šla ob njej, potem pa knjigo zaprla in jo obrnila proti njemu.

»Rada bi, da jo imate,« je rekla. »Če jo odnesem domov, bo čez čas samo še ena knjiga na polici. Tukaj ne bo.« Igor knjige ni takoj vzel. Najprej je pogledal naslovnico, nato Ano.

»Ste prepričani?«

»Če jo bom odnesla domov, jo bom postavila na polico med druge knjige. Čez nekaj let bom morda pozabila, zakaj sem jo vzela s seboj. Pri vas pa vsaj ne bo samo še ena knjiga na polici.«

Igor je počasi iztegnil roko in jo sprejel s spoštljivostjo, s kakršno človek sprejme nekaj, česar ni pričakoval in česar ne želi zmanjšati z odvečnimi besedami.

»Hvala.« Igor je knjigo položil na kolena in s palcem šel čez rob platnic. Ko se je sonce dvignilo nekoliko više, sta vstala in se počasi odpravila proti mestu. Hodila sta brez jasnega cilja, kakor že večkrat prej. Na tržnici sta se ustavila pri prodajalki fig, nato pa zavila skozi ozke kamnite ulice do majhnega trga, kjer je pod staro murvo sedelo nekaj domačinov. Nekateri so igrali karte, drugi so samo opazovali mimoidoče.

Tistega dne se nista pogovarjala o prihodnjih dneh. Govorila sta o hiši z zelenimi polkni, o psu pred trgovino in o ribiču, ki je po barvi neba napovedoval vreme. Popoldne je Ana v zalivu plavala počasi. Ko je sonce tonilo proti obzorju, je sedla na svojo skalo in gledala, kako se svetloba spreminja iz bele v zlato in nato v oranžno.

Manjkajoče jutro

Igorja je prebudila tišina. Nekaj časa je ležal in poslušal morje, nato vstal, si pripravil kavo in odšel proti pomolu. Hodil je po isti poti kakor vse prejšnje dni, vendar je bil korak hitrejši, kot si je hotel priznati. Mesto je še dremalo. Pred pekarno so bila vrata zaprta, na trgu je komunalni delavec z dolgimi enakomernimi potegi pometal kamnite plošče, iz pristanišča pa je veter prinašal votel zvok vrvi, ki so se rahlo dotikale jamborov. Pot je poznal tako dobro, da mu ni bilo treba gledati, kam stopa; zadnje dni pa je prav tako neopazno začel računati tudi na to, da bo na njenem koncu zagledal Ano. Če bi ga kdo ustavil, bi rekel, da gre na sprehod kakor vsako jutro, in niti sam ne bi imel občutka, da se je zlagal.

Anina klop je bila prazna. Obstali so mu tudi koraki. Sedel je, pogledal proti poti in si takoj ponudil več razumnih možnosti: izlet, utrujenost, druga smer. Razlage so prihajale gladko, ena za drugo. Prav njihova gladkost ga je prestrašila. Čez pomol so šli turisti, iz pristanišča je izplula barka, natakar je razporejal stole. Igor ni videl ničesar. Ko je že tretjič pogledal proti poti, je z dlanjo udaril po ročaju palice. Zvok je bil kratek in trd. Zgrozil se je manj nad udarcem kakor nad olajšanjem, ki ga je začutil ob njem.

Ko je čez dobro uro vstal, je bila klop še vedno prazna. Na poti domov si ni več govoril, da je vseeno. Ni bilo vseeno. Te tri besede so ga razburile bolj kakor neurja, ki jih je preživel brez vpitja. Ana je medtem zaradi glavobola sedela na hotelskem balkonu pred hladnim čajem in se spraševala, zakaj ima občutek, da nekoga pušča čakati, čeprav se nista ničesar dogovorila.

Večkrat je pomislila, da bi vseeno odšla na pomol. Vstala je, poiskala jopico in jo položila čez naslon stola, potem pa spet sedla. Čez nekaj minut je naredila isto. Ko je pogledala na uro, je brez računanja vedela, da Igor takrat navadno že sedi na klopi. Ure si ni nikoli zapisala in tudi vprašal je ni, vendar je bila tam, natančna kot termin, ki ga ni določil nihče.

Ko se je glavobol nekoliko umiril, se je odpravila do majhnega zaliva. Zaplavala je nekoliko dlje od obale, obstala na mirni gladini in zaprla oči. Nad njo je bilo samo nebo, pod njo globoka modrina. Prejšnje dni jo je takšna tišina vedno pomirila. Tokrat pa so se njene misli znova in znova vračale na pomol. Presenetilo je ni, da se je spomnila Igorja. Presenetilo jo je, da si je tako močno želela vedeti, ali tudi on tisto jutro sedi na svoji klopi.

Proti večeru je Igor odprl knjigo, vendar po treh vrsticah ni vedel, kaj je prebral. Odložil jo je premočno; zdrsnila je z mize na tla. Ni je pobral. Dolgo je stal ob oknu in gledal proti hotelu, ne da bi poznal številko njene sobe.

Naslednje jutro je bilo nebo nenavadno jasno. Igor je na poti proti pomolu pri pekarni upočasnil korak. Na polici za steklom je ležalo pecivo, kakršnega sta jedla skupaj; segel je v žep, potem pa šel naprej, še preden bi odprl vrata. Ni vedel, ali bo prišla, in ni hotel sedeti z vrečko v naročju ter gledati, kako se na papirju širijo mastni madeži. Nekaj korakov pozneje se je ustavil. Lahko bi ga pojedel sam. Obrnil se je proti pekarni, a je skozi odprtino med hišami že videl konec pomola. Ana je sedela na svoji klopi in si ravnala rokav. Dlan je potegnil iz žepa ter nadaljeval proti njej, tokrat nekoliko hitreje.

Obrnjena je bila proti morju, kakor prvi dan, ko jo je zagledal. Ana je zaslišala njegove korake, se obrnila in se mu rahlo nasmehnila. Prsti so ji za trenutek obstali na rokavu.

»Včeraj me ni bilo,« je rekla. Igor je pogledal prazni del klopi ob njej.

»Čakal sem vas.«

Izrekel je manj, kakor je prejšnji večer mislil ob oknu, in več, kakor je nameraval povedati na poti do pomola. Ana se ni nasmehnila iz vljudnosti; malo je premaknila torbo, da bi lahko sedel, in tokrat je šel naravnost k njej.

Ana ni pogledala proti morju.

»Vedela sem, da boste.«

»Pa vseeno niste prišli.« Igor je pogledal vstran. Ana je ostala obrnjena proti njemu.

»Nisem mogla. Glava me je bolela, potem pa je bilo vsako uro težje priti samo zato, ker sem vedela, da zamujam.«

Igor je palico položil med noge in jo nekajkrat obrnil, dokler ukrivljeni ročaj ni gledal proti vodi. Ana se ni opravičila. Čez čas je premaknila torbo in vprašala, ali bi se presedla v senco.

Ne več samo pomol

Ana je pokazala proti klopi pod staro tamarisko, vstala in počakala, da je Igor pobral palico. Stopil je za njo. Ko sta sedla, se je skozi veje na njegov rokav ujela ozka proga sonca, Ana pa si je z dlanjo pogladila čelo, kjer jo je prejšnji dan bolelo. Igor jo je pogledal in že odprl usta, vendar je tedaj spustila roko. Na naslonjalu je ostala sled njenega palca. Malo se je nagnil naprej, da je videl njen obraz, ona pa mu je rekla, da je danes bolje. Ni vprašal, zakaj mu tega ni povedala takoj. Preveril je samo, ali ji sonce še sega v oči, in ostal sedeti ob njej. Jutro se je prebudilo. Na drugi strani zaliva je starejši mož popravljal vrvico na ribiški palici in Ana ga je nekaj časa opazovala.

»Ko sem bila mlajša,« je tiho rekla, »sem verjela, da je potrpežljivost nekaj, česar se človek nauči z leti. Danes nisem več prepričana. Poznam ljudi, ki so stari sedemdeset let, pa jih še vedno preganja enak nemir kakor pri dvajsetih.« Igor je sledil njenemu pogledu.

»Mogoče leta sama po sebi ne naredijo človeka mirnejšega.«

»Kaj pa?«

Dolgo ni odgovoril. Opazoval je ribiča, ki je previdno napeljeval tanko vrvico skozi drobno kovinsko zanko na palici.

»Ne vem. Mogoče se z nekaterimi stvarmi nehaš prepirati.« Ana je počasi prikimala. Tokrat si ni poskušala takoj odgovoriti, kaj to pomeni.

Po pomolu je pritekla deklica s papirnatim zmajem. Veter ga je komaj dvignil, ona pa je vztrajala, dokler z očetom nista izginila med hišami.

»Veste, kaj sem včeraj ugotovila?« je čez čas vprašala Ana. Igor jo je pogledal. »Ko me ni bilo tukaj, sem si ves čas dopovedovala, da je vseeno, ali pridem ali ne. Potem pa sem skoraj ves dan razmišljala o tem pomolu.« Rahlo se je nasmehnila.

»Ne o morju. O pomolu.« Igor se je komaj opazno nasmehnil.

»Pomol je samo les in kamen.«

»Ne več.« Pogledala ga je naravnost v oči.

»Ne več,« je rekla. »Ko pomislim nanj, ne vidim več samo morja.« Igor je pogled znova obrnil proti morju.

Nad zalivom je medtem zapihal komaj zaznaven veter. Na gladini so se začele risati drobne gube, bela jadrnica, ki je že dolgo skoraj nepremično stala sredi zaliva, pa je ujela veter in se obrnila proti odprtemu morju. Ana jo je spremljala s pogledom in vprašala, ali človek na krovu ve, kdaj bo zapihalo, ali pa mora samo čakati.

»Nekaj lahko predvidiš,« je rekel Igor. »Včasih se pa tudi zmotiš in potem gledaš jadro, ki visi, kakor da si ga obesil sušit.«

Ana je hotela vedeti, ali je bil ob tem jezen, in se zasmejala, ko je odgovoril, da predvsem takrat, kadar je prej zanesljivo napovedal veter. Začel ji je razlagati, kaj se vidi na vodi, potem pa sredi stavka obstal, ker se je zavedel, da z roko kaže daleč čez njeno ramo. Ni se je dotaknil; z roko ji je segel le bliže, kakor je bil vajen, ona pa se ni umaknila.

»Pokažite še enkrat,« je rekla.

Tokrat je roko iztegnil počasneje. Ana ni razumela vseh razlik med temnimi lisami na gladini, vendar jo je veselilo, da jih on vidi, in še bolj, da se mu je glas med razlaganjem spremenil. Ni več govoril o tem, kaj je življenje naredilo iz njega; zanimalo ga je nekaj pred njima, nekaj, kar se je premikalo in česar ni bilo mogoče zadržati v stavku. Ko je jadrnica dobila hitrost, je za hip pozabil, da jo opazuje tudi ona, Ana pa je pomislila, da bi rada poznala prav tega človeka, ki še vedno dvigne glavo, kadar se veter obrne.

Nekoč je tako stal za krmilom. Spomin se ni vrnil z nevihto ali pristaniščem, temveč z bosimi stopali na mokrem dnu kokpita in z brisačo, ki je visela čez ograjo ter jo je veter vsakih nekaj minut dvignil, kakor da jo hoče odnesti. Ženska je sedela na klopi za njim, z nogama pod seboj in z lasmi, ki jih ni več poskušala spravljati z obraza. Na mizi med njima sta bila dva kozarca; njen je bil skoraj prazen, njegov nedotaknjen.

»Če boš še naprej gledal samo jadra, bom vino popila sama.«

Ni se obrnil. Rekel je, da morata samo še čez rt, ona pa ga je spomnila, da je isto rekel že pred eno uro. Zasmejal se je in ji čez ramo povedal, da se veter obrača ter da bi bilo škoda izgubiti ga prav zdaj. Ko jo je čez nekaj minut pogledal, je še vedno sedela na istem mestu, le kozarec je držala v roki in z njim lovila ravnotežje, kadar se je jadrnica nagnila.

»Pridi sem,« ji je rekel.

Z glavo je pokazal proti krmilu. Nekaj časa ga je gledala, nato vstala, odložila kozarec in stopila k njemu. Igor se je pomaknil vstran, vendar krmila ni izpustil, dokler ni položila obeh dlani nanj. Njeni prsti so se dotaknili njegovih.

»Ne drži ga tako močno.«

»Ti ga držiš.«

»Jaz vem, kdaj ga lahko spustim.«

Pogledala ga je in se zasmejala. »Seveda.«

Šele potem je umaknil roke. Jadrnica je pod njenimi dlanmi za trenutek zavila previsoko v veter, jadro je zatrepetalo in ona je nagonsko pogledala proti njemu. Igor ni prijel krmila. Samo z dlanjo ji je pokazal smer in počakal. Premaknila ga je nekoliko preveč, se popravila in čez nekaj trenutkov je jadrnica spet mirno tekla. Veter ji je lase metal čez oči, vendar jih ni več umikala. Igor je stal poleg nje in prvič tisti dan ni gledal naprej.

»Kaj?« ga je vprašala.

»Nič.«

»Potem pa nehaj gledati.«

Ni nehal.

Pozneje sta sidrala v majhnem zalivu, čeprav je Igor sprva nameraval nadaljevati še nekaj milj. Sonce je že padalo proti robu otoka in veter je oslabel. Ona je sedela na premcu z brisačo čez ramena, Igor pa je v kokpitu pospravljal vrvi, eno za drugo, kakor je bil vajen. Ko je končal, je še enkrat preveril sidrno vrv in pogledal proti odprtini zaliva.

»Jutri bi lahko šla zgodaj.«

Ženska na premcu se ni obrnila. »Kam?«

Povedal ji je ime kraja na drugi strani otoka.

»Mislila sem, da bova jutri tukaj.«

Igor je pogledal proti obali. Med borovci je bila majhna kamnita hiša, pod njo nekaj čolnov in ozka pot, ki se je izgubljala med drevesi. Ko sta prihajala v zaliv, je sama rekla, da bi šla zjutraj pogledat, kam vodi.

»Lahko greva. Potem pa odrineva.«

Tokrat se je obrnila. »Ali morava vedno potem še nekam?« Vprašanje je izgovorila brez jeze. Brisačo si je potegnila tesneje čez ramena in pogledala proti kopnemu. Igor bi lahko rekel, da ne. V hladilniku je bilo dovolj hrane, vode sta imela dovolj in nihče ju ni čakal. Pogledal je proti odprtini zaliva, kjer je bilo morje še svetlo, čeprav je bila voda ob jadrnici že v senci.

»Bova videla zjutraj,« je rekel.

Ona je prikimala.

Naslednje jutro sta ostala. Igor se tega ni spomnil zaradi zaliva niti zaradi poti med borovci, po kateri sta potem res hodila, temveč zaradi njenega obraza, ko je pri zajtrku ugotovila, da motor ni prižgan in da na palubi ni pripravil nobene vrvi. Prinesla mu je kavo, sedla nasproti njemu in ni rekla ničesar o prejšnjem večeru. Jadrnica pred pomolom je bila medtem že skoraj zunaj zaliva. Igor je počasi spustil roko.

»Ste veliko jadrali?« je vprašala Ana.

»Nekaj let.«

S palcem je šel čez zglajeni ročaj palice. »Ne vedno.«

Ana ni vprašala, s kom. Gledala je v isto smer kakor on. Po gladini se je približevala nova temnejša črta in tokrat jo je opazila sama.

»Tam,« je rekla.

Igor je pogledal. »Ja.«

Nasmehnila se je, ker jo je prepoznala. Igor pa je še nekaj časa gledal proti mestu, kjer je jadrnica izginila za robom zaliva.

Prostor za drugi krožnik

Ko je Ana prišla na pomol, Igor ni sedel. Stal je ob klopi, s palico v eni roki in drugo v žepu, ter jo vprašal, ali je že zajtrkovala. Rekla je, da je, vendar se je nasmehnila, ko je omenil slaščičarno, pred katero sta se ustavila pred nekaj dnevi. Pecivo bo še toplo, je dodal, in šele ko sta krenila, ji je povedal, da je zjutraj že šel mimo. Opazila je, da hodi hitreje kakor navadno. Pri vogalu je malo zaostal, potem pa jo spet dohitel in pokazal proti terasi. Miza, pri kateri sta sedela prvič, je bila prosta. Igor je odmaknil stol na isti strani in počakal, da je sedla, nato pa naročil kavo in dva kosa peciva. Ana je hotela reči, da bi danes samo kavo, vendar je pogledal proti izložbi tako zadovoljno, da je počakala. Ko je bil krožnik pred njo, je odlomila majhen kos. Bil je dober, le lačna ni bila. Igor je poskusil svojega in pogledal, ali bo tudi tokrat začela pobirati drobtine.

»Danes niso tako zapečeni,« je rekel.

»Meni so všeč.«

»Zadnjič ste rekli, da so vam boljši topli.«

»Saj so topli.«

Nekaj časa je jedel, potem pa svoj krožnik premaknil nekoliko bliže njej. Ana je odložila vilice in pogledala proti ulici. Ni vedela, zakaj ji je postalo neprijetno; ničesar ni zahteval, samo spomnil se je, kaj ji je bilo všeč. Vendar jo je opazoval po vsakem grižljaju in nenadoma se ji je zazdelo, da bi ga razočarala tudi s tem, če bi pecivo pustila. Vzela je vilice nazaj, on pa je rekel, naj se nikar ne sili.

»Potem me pa ne glejte tako,« je rekla in ga presenetila bolj, kakor je hotela.

Igor je pogledal svoj krožnik. Ana je že imela pripravljen stavek o pričakovanjih, vendar jo je zmotilo, da bi zvenela natanko tako, kakor je zvenela doma ob koncu napornega dne, ko bi najraje vsakemu povedala, kaj počne narobe. Tudi sama je prikimala, ko je naročil. S konico vilic je razdelila preostali kos in za trenutek pomislila, da bi ga lahko pojedla; toliko ga spet ni bilo, jutro pa bi bilo rešeno. Namesto tega je vilice odložila.

»Zajtrkovala sem. To sem vam povedala.«

»Sem mislil, da boste vseeno malo.«

»Malo sem.«

Prikimal je in se naslonil nazaj. Če bi bilo kaj narobe s kavo ali pecivom, bi znal ukrepati; zdaj pa je bilo na mizi vse, kar je hotel, in ni vedel, kaj naj naredi z rokama. Položil ju je na kolena. Ana je pogledala proti praznemu prostoru ob ograji, kjer se je prejšnjič premikala senca. Tokrat je bilo sonce na drugi strani in skozi špranje ni segalo do njunih nog.

»Ste hoteli, da bi bilo kakor zadnjič?« je vprašala.

»Lepo je bilo.«

»Je.« Počakala je, da jo je pogledal. »Danes sem pa mislila, da moram biti vesela zaradi vas.«

Igor je hotel reči, da ji ničesar ni treba. Vprašal je, ali bi šla drugam, Ana pa je odkimala. Ni ga hotela utišati; čez čas je omenil njun prvi obisk in napetost je popustila toliko, da sta lahko spet govorila brez previdnosti. Ko sta odšla, je na njenem krožniku ostalo več kakor na njegovem. Igor ga ni pogledal še enkrat. Na poti proti pomolu je Ana začela govoriti o nečem, kar je zjutraj brala, pa sredi stavka izgubila misel. Ni je skušal dopolniti. Hodil je ob njej, dokler je ni našla, in ko sta prišla do klopi, je še vedno govorila. Sedel je in počakal. Daleč na odprtem morju je plula velika tovorna ladja; Ana je končala stavek in opazila, da je obrnjen proti njej, čeprav mu je pogled za trenutek že zdrsnil proti ladji.

Ana je sledila njegovemu pogledu.

»Še vedno pogledate za vsako ladjo.« Igor se je rahlo nasmehnil.

»Včasih prepoznam družbo po dimniku, še preden vidim ime. Potem čakam, da se obrne. Pri tej pa ne vem,« je rekel. Nagnil se je naprej in z dlanjo zasenčil oči.

»Bi bili radi na njej?« Nekaj časa je še gledal ladjo.

»Zdaj bi šel pogledat most. Zanima me, kaj so spremenili.« Nasmehnil se je. »Potem bi pa verjetno začel iskati stvari, ki jih ni več. Na zadnji ladji sem še nekaj dni segal proti stikalu, ki je bilo na prejšnji ob vratih. Vsakič sem vedel, pa sem vseeno segel tja.«

Ana je pogledala njegovo roko na palici. S palcem je zares tipal po istem mestu, kjer je bil lak že povsem zglajen. Ladja je počasi zavijala in črke na boku so za hip postale ostrejše, vendar Igor ni več skušal prebrati imena. Obrnil se je proti Ani in počasi vstal. Igor je stal ob klopi, Ana pa ni segla po torbi. V hotelu bi lahko legla za pol ure, odprla knjigo ali samo pustila, da jutro mine; ob misli na sobo jo je vseeno zadržalo. Vprašala ga je, ali mora domov. Rekel je, da ne, potem pa počakal, kakor da ga je s tem še nekaj vprašala in ni razumel česa.

»Jaz še ne bi šla,« je rekla. »Samo tukaj ne bi več sedela.«

Pokazal je proti ulici, ki se je vzpenjala za pristaniščem. Od tam bi lahko prišla na tržnico po daljši poti, mimo starih delavnic, je povedal, in Ana je vzela torbo. Pri prvih stopnicah ga je počakala. Hotel je pokazati drugo pot, nekoliko daljšo in manj strmo, vendar je že stala ob ograji in mu pripovedovala naprej, ne da bi gledala, kako stopa. Ko jo je dohitel, sta skupaj zavila po položnejši ulici. Vprašala ga je, ali se spomni, katero besedo je pravkar iskala, on pa je moral priznati, da je ni slišal. Ponovila je začetek in ga med hojo našla sama. Igor je nekaj časa hodil ob njej brez odgovora, vendar tokrat ni gledal, ali ga bo zaradi tega pogledala. Počasi sta šla skozi ozke kamnite ulice. Na majhnem trgu je pred delavnico sedel starejši čevljar in popravljal obrabljen čevelj. Ana je ob njem upočasnila korak.

»Takšne sem nosila na predavanja,« je rekla Ana in se nagnila nekoliko bliže Igorju, da bi slišal, ne da bi se morala ustaviti pred delavnico. »Mislila sem, da sem v njih videti resnejša. Potem sem jih pred vrati sezuvala, ker so tako škripali, kadar sem zamudila.« Igor je pogledal njene čevlje in se nasmehnil.

»Jaz sem en par pustil na ladji. Mislil sem, da se bom vrnil nanjo, zato jih nisem stlačil v kovček. Potem sem šel na drugo in se še dolgo jezil, ker novih nisem mogel uhoditi.« Na stopnici je z nogo podrsal ob kamen, kakor da preverja podplat sedanjih čevljev.

»Pa bi vzeli iste nazaj, če bi jih še imeli?«

»Ne vem. Mogoče bi me zdaj tiščali.« Ana se je zasmejala in ga pogledala po strani.

Na tržnici je Ana kupila vejico rožmarina, čeprav v hotelski sobi zanjo ni imela nobene uporabe. Držala jo je v dlani in se ob praznih stojnicah ustavila, da bi si poravnala torbo. Igor je obstal ob njej; šele tedaj je opazila, da nekoliko drugače stopa na levo nogo. Predlagala je, da sedeta na nizek zid ob zaprti lopi, in ko je sedel, je palico položil ob nogo, tako blizu, da je ni bilo treba več držati.

»Ta dan bom nekoč pogrešala,« je rekla.

Igor je pogledal proti ulici, po kateri sta prišla. Začel ji je pripovedovati, kam bi lahko šla jutri, potem pa vprašal, koliko dni sploh še ostane. Ana je odlomila najmanjšo vejico rožmarina in mu jo podala. Povedala mu je dan odhoda. Dobro ga je poznala, vendar je prvič zvenel kakor podatek, ki zadeva tudi nekoga drugega.

»Čez pet dni,« je rekel.

»Zjutraj.«

Prikimal je in vejico podržal med prsti. Ana si je želela, da bi vprašal, ali mora res oditi, obenem pa je že vedela, kaj bi mu odgovorila. V ordinaciji so bili dogovorjeni termini; ni jih mogla prestavljati vsakokrat, ko bi se ji zazdelo, da bi rada ostala ob morju. Pogledala je prazne stojnice in pomislila, kako rada bi mu vse to pojasnila, še preden bi jo sploh prosil. Igor je medtem podrgnil rožmarin med prsti in rekel, da ga bo dal h krompirju. Že dolgo ga ni pekel v pečici, ker se mu za enega ni ljubilo.

»Za dva bi se vam pa?«

Pogledal jo je. Ana je skoraj dodala, da ga samo sprašuje, vendar je počakala, in Igor je rekel, da bi ga lahko pripravila skupaj. Nato je začel razmišljati o ribi, ki bi jo kupil zjutraj, o tem, da ima v kuhinji majhno mizo in da je do stanovanja nekaj stopnic. O vsem je govoril dovolj natančno, le dneva ni omenil.

»Kdaj?« je vprašala.

»Kadar bi vam ustrezalo.«

»Zadnji večer. Če boste takrat doma.«

Igor se je nasmehnil vprašanju, ker je bil vsak večer doma, vendar je odgovoril resno. Prišel bo ponjo pred hotel ob šestih. Ana je čas zapisala v beležnico, na stran, na kateri je imela tudi uro vlaka. Šele ko je zaprla zadrgo torbe, jo je prešinilo, da je pravkar sprejela povabilo v njegovo stanovanje; dotlej si ga je predstavljala samo, kadar je govoril o njem, zdaj pa je skušala videti prostor, v katerem bo odložila plašč.

»Ne pripravite vsega, preden pridem,« je rekla. »Krompir znam olupiti tudi jaz.«

Igor je pogledal njene prste, med katerimi je držala rožmarin, in odvrnil, da bo potem vsaj vedel, kaj naj ji da v roke. Zasmejala se je in mu podala še preostalo vejico. Ko jo je spravil v žep, je nekaj iglic padlo na njegovo hlačnico. Ana jih je pobrala, preden je pomislila, da ga je prijela za koleno. On se ni premaknil. Dlan je umaknila šele, ko ni bilo več ničesar, kar bi morala odstraniti. Na poti nazaj sta prišla do razcepa, kjer bi Ana lahko zavila proti hotelu. Ustavila se je in ga vprašala, ali je utrujen. Odgovoril je, da nekoliko, potem pa dodal, da ga ni treba spremljati domov. Ni ga nameravala. Želela si je samo izvedeti, ali ga je predolgo zadrževala, in njegov odgovor jo je spet spravil v zadrego; pokazala je proti hotelu, mu zaželela mirno popoldne in odšla. Čez nekaj korakov se je obrnila. Še vedno je stal pri razcepu in ji tedaj pomahal.

V sobi je odprla beležnico, da bi preverila uro odhoda. Pod njo je zdaj pisalo večerja ob šestih. Dopisala je Igor in ob imenu pustila svinčnik. Lahko bi preštela vse, kar jo je tisto jutro zmotilo, od peciva do njegovega hitrega zagotovila, da ne potrebuje spremstva, toda ko je pogledala novi zapis, ni čutila želje, da bi ga izbrisala. Hotela je videti njegovo kuhinjo. Igor je doma rožmarin položil na krožniček in odprl omarico, v kateri je hranil večje krožnike. Zgornji je imel ob robu majhno odkrušeno mesto. Segel je pod njega po drugega, nato oba postavil na mizo in preveril, ali bo ostalo dovolj prostora za pekač. Za nasprotni stol je moral odmakniti škatlo z računi. Ni je nesel daleč, samo na tla ob omaro, vendar je med kosilom nekajkrat pogledal tja, kjer je navadno stala.

Skriti pomol

Tanka koprena visokih oblakov je zmehčala sonce in morje je bilo skoraj svilnato. Igor je prišel na pomol pred Ano. Naslonil se je na ograjo in opazoval galeba, ki je brez zamaha lebdel nad vodo. Ko je zaslišal njene korake, se ni obrnil takoj.

»Danes prihajate tišje kot običajno.« Ana se je nasmehnila.

»Ali pa ste me začeli bolje poslušati.«

»Tudi to je mogoče.« Na pomolu je bilo več ljudi kakor prejšnje dni. Otroci so metali galebom koščke kruha, turisti so iskali najlepši pogled za fotografijo, ob robu pomola pa je starejši mož potrpežljivo spuščal vrvico med kamne in čakal, da se bo pod gladino nekaj premaknilo. Življenje je teklo po svojem ritmu, vendar je bilo v njem to jutro nekaj nemirnega. Tudi Ana je to začutila.

»Danes je tukaj drugače.« Igor je pogledal okoli sebe.

»Na tisti strani bo mirneje.« Pokazal je med zadnje hiše ob pristanišču, potem pa vzel palico z ograje in jo pogledal.

»Greva.«

Zapustila sta glavni pomol in krenila po ozki kamniti ulici, ki se je kmalu odcepila od poti, po kateri so hodili turisti. Hiše so postajale nižje, okna redkejša, glasovi mesta pa so počasi ostajali za njima. Med zidovi je dišalo po sivki, rožmarinu in vročem kamnu. Igor je hodil nekoliko pred Ano, na vsakem razpotju pa se je ustavil in počakal. Nadaljeval je šele, ko je stopila za njim. Nista veliko govorila. Zdelo se je, da je tudi hoja del pogovora. Ana je opazovala ulice, po katerih sama nikoli ne bi zašla. Vsaka je vodila nekoliko nižje proti morju, vsaka je bila nekoliko ožja in bolj samotna od prejšnje. Ko sta zapustila zadnje hiše, se je pot spremenila v ozko stezo med borovci. Tla so bila prekrita z iglicami, zato njuni koraki skoraj niso oddajali zvoka. Ostalo je samo enakomerno šumenje morja, ki se je z vsakim ovinkom slišalo nekoliko bližje. Steza se je nenadoma odprla.

Pred njima je ležal majhen kamnit pomol, skoraj skrit med skalami. Bil je komaj dovolj velik za eno ribiško barko. Na njegovem robu je rasel star bor, katerega korenine so se kakor debele vrvi oprijemale razpok v skali. Lesene deske so bile potemnele od soli in let, na enem izmed kamnov pa je ležala stara privezna vrv, ki je že dolgo ni nihče prijel v roke. Okoli njiju ni bilo nikogar. Morje je tiho dihalo ob skalah. Ana se je počasi ozrla okoli sebe.

»Nisem vedela, da obstaja tak kraj.« Igor se je samo nasmehnil.

Sedla sta na rob pomola in spustila noge proti vodi. Gladina je bila tako bistra, da so se med skalami videle drobne ribe, morski ježki in dolge zelene alge, ki jih je tok počasi zibal. Ana je segla z dlanjo v morje. Voda je bila hladnejša kakor ob mestni obali in nekaj kapljic ji je spolzelo med prsti nazaj. Igor je s konico čevlja premaknil suh borov igliček, ki je obležal med deskama. Nad njima se je veja starega bora komaj premikala in lise svetlobe so počasi drsele čez pomol. Govoriti nista začela. Ko je Ana dvignila mokro dlan, jo je za trenutek položila na kamen med njima in tam pustila temnejši odtis, ki ga je sonce počasi posušilo.

»Velikokrat prihajate sem?« je tiho vprašala.

»Včasih sem.«

»Sami?« Rahlo je prikimal. Ana ni vprašala ničesar več. Namesto tega je pogledala proti odprtemu morju. Daleč na obzorju je počasi plula bela jadrnica. Zdela se je tako majhna, da bi jo človek skoraj spregledal. Nekaj časa jo je spremljala s pogledom, potem pa se je obrnila proti Igorju.

»Zanimivo je.«

»Kaj?«

»Na tem pomolu vas težko vidim samega,« je rekla Ana. »Čeprav ste prihajali sem že dolgo pred menoj.«

Igor se je ozrl po deskah ob sebi, kakor da jih mora prvič pogledati z mesta, na katerem zdaj sedi. Dolga leta je imel rad prav to, da se tukaj ni bilo treba nikomur prilagajati; lahko je prišel, kadar je hotel, in odšel, ne da bi prekinil pogovor.

»Prej ni bilo treba paziti, kam položim noge,« je rekel.

Ana je pogledala svoja čevlja, ki ju je sezula in postavila tik ob njegova stopala, ter ju premaknila bliže sebi. Igor jo je ustavil z rahlim gibom roke in se nasmehnil, ona pa je pustila čevlja tam, kjer sta bila. Veter je medtem stresel majhen storž z veje starega bora. Odkotalil se je čez deske in obstal ob robu pomola; Ana ga je pobrala in obračala med prsti, Igor pa je opazoval, kako s palcem preverja njegove luske.

»Všeč mi je tukaj,« je rekla. Storž je dvignila k nosu, potem pa ga ponudila še njemu. Igor se je sklonil, vendar se je že pri prvem vdihu zasmejal in odmaknil glavo; drobna iglica ga je zbodla tik ob nosnici.

Ana je storž položila na desko med njima. Njena dlan je ostala ob njem, obrnjena navzgor, kakor da je gib naredila brez namena. Igor jo je pogledal. Počasi je premaknil roko, nato pa jo ustavil in položil na svoje koleno. Ko sta vstala, je Igor ponudil roko, da bi ji pomagal z nizkega roba pomola. Ana je že stala.

»Zmorem,« je rekla in se pri tem nasmehnila, vendar njen nasmeh ni dosegel oči.

Na poti nazaj sta hodila enako blizu kakor prej. Igor je pomislil na krožnika, ki ju je včeraj postavil na mizo, in pogledal proti njenim rokam. Ana je stopala malo hitreje. Pri ovinku je upočasnila, vendar se ni obrnila. Ko sta prišla do njune klopi, je bila zasedena. Na njej je sedela mlada družina. Oče je otroku kazal ladje v pristanišču, mati pa mu je popravljala kapo, ki jo je veter vedno znova premikal na stran. Ana je obstala. Potem se je samo nasmehnila.

»Ni pomembno.« Igor jo je vprašljivo pogledal.

»Kaj?«

»Kje sediva,« je rekla Ana. »Očitno sem si prehitro določila svoje mesto.« Nekaj trenutkov sta opazovala družino, nato pa sedla na kamniti rob pomola nekaj metrov stran. Pred njima je bilo isto morje kakor vse prejšnje dni.

Ana je še enkrat pogledala proti klopi z mlado družino. Ko sta z Igorjem vstala, se ni ozrla. Vprašal jo je, ali naj za večerjo kupi tudi vino, ona pa je odgovorila, da ji je vseeno. Ob vsem, kar bi mu hotela povedati, se ji je zdelo skoraj žaljivo, da izbira pijačo. Igor je njen odgovor razumel kot dovoljenje, da kupi tisto, ki ga je bil vajen, in nadaljeval pot proti zidu nad pristaniščem.

Razpoka

Tistega popoldneva se je Ana vračala k njegovi roki, ki se je premaknila in obstala. Še vedno je čutila desko pod svojo odprto dlanjo in se jezila nase, ker je iz tako majhnega giba naredila nekaj, česar ni mogla odložiti. Lahko bi ga vprašala, kaj se je zgodilo, vendar bi mu s tem morala povedati, da je dotik čakala, in prav tega ni zmogla. Ko sta se ustavila ob kamnitem zidu nad pristaniščem, je zato začela drugje, pri njegovem miru, o katerem je znala govoriti veliko lažje kakor o lastni želji.

»Včasih imam občutek, da vas nič ne more doseči,« je rekla.

Igor je pogledal proti vodi. »Ne vem,« je rekel. »Dolgo sem si govoril, da mi je tako lažje.« Ana se je oprijela roba zidu in ga vprašala, ali mu je lažje tudi takrat, ko bi lahko bilo lepo.

»Ne. Ampak roko ste umaknili.«

»Na pomolu ste umaknili roko.«

Pogledal jo je in premaknil palico z ene strani na drugo, čeprav mu ni bila napoti. Ana je čakala ob zidu. Hotel je začeti pri tem, kako je sedela, kam je položila dlan in zakaj je pomislil, da bi jo lahko spravil v zadrego, toda bolj ko se je spominjal njenih prstov na deski, manj je bil prepričan, da bi rad slišal njen odgovor.

»Nisem vedel, ali smem.«

»Lahko bi vprašali.«

»Lahko bi rekli, naj neham.«

Ana je spustila pogled. Za hip je hotela povedati, da je čakala prav to, vendar je namesto tega odgovorila hitreje, kot je nameravala.

»Ladje odidejo, ljudje odidejo, vse je treba sprejeti. Tako lahko ostanete pri miru, ne glede na to, kaj si kdo želi od vas.«

Igor se je vzravnal. Ana je opazila, da je palico stisnil višje, tik pod ročajem, in za trenutek počakala. Dihal je skozi priprta usta. Lahko bi ga vprašala, ali ga kaj boli, kakor bi vprašala človeka na drugi strani svoje mize, vendar je tedaj pogledal proti poti. Stopila je pol koraka za njim, da ji ni mogel več obrniti samo rame, in nadaljevala.

»Morda ste tako ravnali že prej. Še ena plovba, še malo časa, potem bo drugače. Dokler —« Ana je za hip umolknila. »Dokler nekdo ne odide.«

»Ana.«

Izgovoril je njeno ime tiho, skoraj brez glasu. Ana je za trenutek utihnila, nato nadaljevala, da si je uredil življenje tako, da mu ga nihče več ne more spremeniti. Slišala je, da govori glasneje, in ni znižala glasu. Igor je s palico udaril ob kamen. Zvok je bil preoster. Ana je utihnila. Igor je palico nekaj trenutkov držal postrani, nato jo naslonil ob zid.

»Ničesar ne veste o tem,« je rekel.

»Vem samo to, kar ste mi povedali. In očitno sem iz tega naredila preveč.«

»Preveč zanesljivo.«

Ana je hotela odgovoriti, da ni odločala, samo skušala je razumeti, vendar je ob njegovem pogledu obstala in pustila stavek nedokončan.

»Ko ste mi povedali kaj svojega, sem bil tiho,« je nadaljeval Igor.

»Vi ste medtem že —« Igor se je ustavil in pogledal stran. »Kot da veste, kaj je z menoj.«

»Ne,« je rekla Ana. »Samo — govorila sem, kakor da vem.«

»To je dovolj.«

Oprijela se je kamnitega zidu in se spomnila, kako je na pomolu ob njegovih nogah pustila čevlja. Še pred nekaj urami ji je bilo ob njem lahko, zdaj pa ni vedela, kako se vrniti do tistega trenutka, ne da bi morala preklicati vse, kar je rekla. Igor je gledal proti pristanišču, Ana pa je videla, kako z desnim palcem drgne ob dlan, kakor da skuša z nje odstraniti nekaj, česar ni.

»Bolelo me je,« je rekla.

»Potem bi mi lahko povedali to.«

»Vi mi pa povejte, zakaj ste se umaknili. Ne tega, kaj je dobro zame.«

Igor je odprl usta, vendar odgovora, ki bi ga lahko izrekel brez sramu, ni našel. S pestjo je udaril ob zid in jo takoj odmaknil. Ko je razprl prste, je bila na členkih kri. Ana je stopila proti njemu, on pa je dvignil drugo roko, da bi jo ustavil. Iz žepa je potegnil robec in ga pritisnil na členke. Roka mu je drhtela.

»Strah me je bilo,« je rekel, ne da bi jo pogledal. »Ampak tega vam zdaj ne znam povedati drugače.«

Ana je ostala korak od njega. Hotela je reči, da je bilo strah tudi njo. Ni.

»Žal mi je za tisto, kar sem rekla o ljudeh, ki so vas čakali,« je rekla.

Igor je prikimal, vendar se ni obrnil. Robec je odmaknil od členkov, pogledal madež in ga prepognil, da je bila ob koži spet čista stran. Ana je segla v torbo po papirnate robčke, a je ni prosil zanje. V roki je obdržala zavitek.

»Ne morem zdaj,« je dodala Ana.

»Tudi jaz ne.«

Odšla je proti hotelu, Igor pa je ostal ob zidu in držal robec na roki. Spodaj je morje udarjalo ob skale. Vedel je, da se bo moral premakniti, umiti rano in iti domov, vendar je še nekaj časa stal tam, ker ni hotel priti v stanovanje, v katerem se kljub vsemu ni nič spremenilo.

Prazna klop

Naslednje jutro je Igor prišel na pomol ob isti uri. Anino klop je gledal ves čas. Doma je ostal rožmarin za njuno večerjo, on pa ni vedel, ali dogovor velja. Čakal je, da bi prišla, in si pripravljal vprašanje, s katerim mu ne bi bilo treba začeti pri včerajšnjem prepiru. Ostal je, dokler sonce ni prešlo polovice pomola. Ko je vstal, ni vedel, kam naj gre. Njegova svoboda se mu je zazdela kakor pripravljena kabina na ladji, ki nikoli ne izpluje.

Ana tisto jutro ni spala. Večkrat je stopila do vrat, položila roko na kljuko in se vrnila v sobo. Do pomola bi potrebovala le nekaj minut, toda pred njo se je vedno znova pojavil njegov stavek, da mu je povedala, kaj je z njim narobe, namesto da bi mu rekla, kaj jo boli. Jezila se je nanj, ker se je umaknil, in nase, ker je njegovo zaupanje uporabila v prepiru. Ko je skušala ločiti eno od drugega, je vsakič našla razlog, da bi mu lahko očitala še kaj, in nobenega, zaradi katerega bi ji bilo lažje stopiti skozi vrata.

Dopoldne je hodila po mestu brez cilja. Sedla je v kavarno, naročila kavo in je skoraj ni popila. Odprla je drugo knjigo, prebrala tri vrstice in ni vedela, kaj je prebrala. Ko je zagledala par, ki se je na drugi strani trga prepiral in se čez nekaj minut prijel za roke, je odvrnila pogled. Prvič od prihoda si je želela, da bi dopust čim prej minil, ne zato, ker bi se hotela vrniti domov, ampak zato, ker je hotela pobegniti iz kraja, kjer ni več mogla o sebi misliti tako, kakor je mislila prej.

Tistega večera je v hotelski jedilnici sedela sama. Pred njo je bil krožnik, na katerem se je hrana ohlajala, ob njem pa telefon z ugasnjenim zaslonom. Igorjeve številke ni imela in tega se je oprijela za nekaj trenutkov, kakor da ji preprečuje storiti vse, kar bi sicer lahko. Do pomola je poznala pot, vendar tam zdaj morda ni bil več, njegovega naslova pa ni poznala. Iz teh drobnih nevednosti je sestavila dovolj velik razlog, da je ostala sedeti.

Ko se je vrnila v sobo, je odprla beležnico, v katero je zapisovala stroške in ure odhodov. Na prazno stran je napisala nekaj stavkov o prepiru, o Igorjevi roki in o besedah, ki jih ni mogla vzeti nazaj. Pisala je tekoče in brez popravljanja. Ko je končala, je stran prebrala in beležnico zaprla.

Potem je pogledala stol ob oknu. Na njem ni sedel nihče. Segla je po svinčniku, ga nekaj časa držala med prsti in ga odložila. Obrnila je list, vendar novega ni začela. Spomnila se je kave na svojih prstih in smeha, ki ga ni mogla ustaviti, potem pa se je skušala spomniti, kdaj je nazadnje komu dovolila, da bi jo videl tako nepripravljeno. Ni našla odgovora in ga tudi ni šla iskat v preteklost. Za nekaj trenutkov si je samo želela še enega takšnega jutra. Želja je bila preprosta, bolečina ob njej pa močnejša od tiste, ki jo je pravkar opisala na celi strani. Na rob postelje je položila oblačila za naslednji dan. Sedela je ob njih, dokler se na hodniku niso ugasnile luči.

Drugo jutro je čakal odkrito. Ko je po poti prišla starejša ženska, je vstal, še preden je prepoznal njen obraz. Nato je počasi sedel. Stari glas mu je govoril, naj sprejme, da nekatera srečanja trajajo samo nekaj dni. Tokrat ga ni poslušal.

Tretje jutro ni mogel iz stanovanja. Oblečen je stal pred vrati in držal ključ, vendar ni obrnil kljuke. Na mizi je ostala ena skodelica, v odcejalniku en krožnik, ob oknu en stol. Ključ je položil na polico in sedel.

Proti poldnevu je šel do hotela. Na polovici poti se je obrnil, nato se vrnil. Ko so mu na recepciji povedali, da je Ana na sprehodu, je zunaj sedel na nizek zid. Solze so mu stekle po obrazu. Ni jih brisal; glavo je sklonil in počakal, da bo lahko vstal.

List v torbi

Ana se je tistega popoldneva vrnila v hotelsko sobo in zaprla vrata nekoliko počasneje, kakor da bi morala preveriti, ali je hodnik res ostal na drugi strani. Kovček je stal odprt na tleh ob postelji. Naslednje jutro naj bi odšla. Na stolu je bila bluza, ki jo je zjutraj pripravila za pot, na mizi vozovnica, pod njo račun iz kavarne in ob njem hotelski svinčnik, ki ga je že dvakrat pospravila v torbo in spet pustila zunaj. Začela je zlagati oblačila. Nogavice je položila v stranski žep, knjigo med dve majici, nato pa obstala z bluzo v rokah in ni vedela, ali jo je pravkar vzela iz kovčka ali jo je hotela položiti vanj. Nekaj časa jo je držala pred seboj. Potem jo je odložila na posteljo, sedla in pogledala proti vratom.

Do pomola bi potrebovala nekaj minut. To je vedela brez ure in brez zemljevida. Prav tako je vedela, kaj bi lahko rekla, če bi ga našla: da ji je žal zaradi besed ob zidu, da je prestopila mejo, ki je pri svojem delu nikomur ne bi dovolila prestopiti tako lahkotno, in da njegov umik na skritem pomolu ni bil dovoljenje, da iz nekaj njegovih stavkov sestavi razlago njegovega življenja. Vse to je bilo res. Stavki so prihajali urejeni in dovolj natančni, da bi jih lahko izrekla brez popravljanja. Ko je pomislila, da bi morala potem počakati na njegov odgovor, je vstala in stopila do okna.

Na ulici je moški pred trgovino zlagal zaboje z zelenjavo. Dva otroka sta tekla za žogo, ki se jima je odkotalila pod parkiran avto, in ženska z vrečko je morala stopiti na cesto, da ju je obšla. Ana jih je gledala, dokler se niso izgubili za vogalom. Nato je opazila svoj obraz v steklu. V ordinaciji je ta obraz poznala: znal je ostati miren, kadar je človek na drugi strani mize govoril nekaj, česar še sam ni mogel prenesti, znal je počakati, ne da bi pohitel z besedo, in znal je prenesti tudi molk, ki je trajal dlje, kakor je bilo prijetno. Zdaj je čakala sama in ni vedela, kaj čaka. Na mizici ob oknu je bilo majhno ogledalo. Vzela ga je v roko in ga za hip obrnila proti sebi. Potem ga je odložila in čez trenutek obrnila proti steni. Ni ji pomagalo vstati in oditi do pomola.

V kopalnici je odprla pipo in si zmočila zapestji. Voda je bila hladna. Nekaj časa ju je držala pod curkom, nato pipo zaprla in ostala z dlanmi na robu umivalnika. Srce ji je utripalo hitreje, kakor bi pričakovala od človeka, ki samo stoji v hotelski kopalnici. Poskusila je poimenovati, česa jo je strah. Najprej Igorjevega pogleda. Potem njegovega molka. Nato tega, da ga na pomolu sploh ne bo. Vsak odgovor je zdržal nekaj sekund in se nato umaknil naslednjemu. Ko je v ogledalu nad umivalnikom zagledala svoje oči, se je spomnila, koliko ljudi je sedelo nasproti nje in ji reklo, da ne vedo. Vedno je verjela, da je tudi nevednost začetek. Pri sebi jo je občutila samo kot izgubo opore.

Vrnila se je v sobo. Bluza je ležala na istem mestu. Vzela jo je, jo prepognila po šivu, kakor je bila vajena, in položila v kovček. Potem jo je spet vzela ven. Šele pri tretjem gibu je opazila, kaj počne, in jo spustila. Tkanina je zdrsnila na tla. Ana se ni sklonila ponjo. Sedla je poleg odprtega kovčka in položila roki na kolena. Ni jokala takoj. Najprej je dolgo gledala zaponko na kovčku, majhno kovinsko ploščico, opraskano od prejšnjih potovanj, in skušala priklicati, kdaj je nazadnje sedela na tleh samo zato, ker ni vedela, kaj naj naredi. Ni se spomnila. To jo je prestrašilo bolj kakor vse razlage, ki jih je znala.

Jokala je zaradi prepira, zaradi njegove roke s krvjo na členkih, zaradi sebe, ker je znala zadeti prav tja, kjer ji je zaupal, in zaradi nečesa, česar ni znala ločiti od vsega tega. Ko se je umirila, je sedela enako kakor prej. Kovček je bil še vedno odprt. Na tleh je bila bluza. V kozarcu na mizi je bilo še vedno toliko vode kot ob njenem prihodu v sobo. Segla je po beležnici. Na prejšnji strani je še vedno stal zapis, ki ga je naredila zvečer po prepiru. Prebrala je prvi dve vrstici in jo zaprla. Če bi nadaljevala, bi lahko uredila zaporedje dogodkov, ločila njegov umik od svojega napada, našla stare vzorce in nove sprožilce, morda celo določila trenutek, v katerem se je pogovor obrnil. Vse to bi znala. Roka je nekaj časa ostala na platnici, potem je beležnico potisnila na drugi konec mize, dlje, kakor bi bilo treba, in je ni več odprla.

Ob pol šestih je vstala. Bluzo s tal je obesila čez naslonjalo in si oblekla drugo. V beležnici je pod uro vlaka stal njun dogovor za večerjo; ni ga bila prečrtala in tudi Igor ji ni rekel, da je preklican. Preden je odšla iz sobe, je dvakrat preverila kartico za vrata, čeprav je bila v žepu. Na hodniku je že skoraj zavila proti dvigalu, potem pa se vrnila po torbo. V njej ni potrebovala ničesar. Vseeno jo je vzela.

Pred hotelskimi vrati je nekaj časa stala pod nadstreškom. Ulica proti mestu je bila svetla, ljudje so se vračali s plaže in natakar na drugi strani je brisal mize, čeprav še niso bile prazne. Ana je gledala v smer, iz katere bi moral priti Igor. Ob šestih je pogledala na uro. Čez nekaj minut ponovno. Zdelo se ji je ponižujoče stati tam in čakati na človeka, s katerim se nista več niti dogovorila, ali dogovor še velja; istočasno je vedela, da bi lahko naredila nekaj zelo preprostega, stopila po ulici navzdol in šla do pomola. Ni šla. Ostala je pred vhodom skoraj dvajset minut in ob vsakem človeku, ki se je prikazal na koncu ulice, za hip dvignila pogled. Šele ko se je začelo mračiti, se je vrnila v hotel.

Igor je tisti čas sedel doma pred mizo, na kateri ni bilo pekača. Ribe zjutraj ni kupil. Krompir je bil še v vrečki in rožmarin se je na krožničku že sušil; ko je pogledal na uro, mu je bilo jasno, da ne bo več mogel priti pravočasno, pa ga je prav to za hip pomirilo. Zdaj mu ni bilo več treba odločiti, ali bo šel. Pri hotelu je bil opoldne in odšel, potem ko so mu na recepciji povedali, da je Ana na sprehodu. Lahko bi šel ponovno. Namesto tega je sedel toliko časa, da je zamuda postala dejstvo, ki ga ni bilo več treba izbrati. Potem je vstal, dal vodo v lonec in iz vrečke vzel dva krompirja. Prvega je olupil nad koritom, drugega vrnil v vrečko, nato pa ga spet vzel ven. Za eno večerjo bi bilo preveč. Položil ga je na mizo in začel lupiti še njega.

Ana je pozno zvečer vzela list hotelskega papirja. Dolgo je držala svinčnik nad njim. Napisala je: »Oprostite, ker nisem prišla.« Za piko je ostalo veliko praznega prostora. Hotela je dodati razlog. Poskusila je z več začetki in vsakega prečrtala, še preden je prišla do konca stavka. Nazadnje je pod prvo vrstico napisala samo: »Ne znam vam povedati, zakaj.« Stavek jo je zabolel bolj, kakor je pričakovala. Pod njim je pustila prazno vrstico. Svinčnik je še nekaj časa držala nad papirjem, nato ga je odložila.

List je prepognila na polovico, potem še enkrat, in ga položila v torbo. Ni vedela, ali mu ga bo dala. Nastavila je budilko toliko prej, da bo pred taksijem lahko šla na pomol, nato pa jo je preverila še enkrat. Ko je ugasnila luč, kovčka ni zaprla. Bluza je ostala čez naslonjalo, nekaj oblačil na postelji in hotelski svinčnik na mizi. Dolgo je ležala z odprtimi očmi. V temi se ji je za trenutek ponudil stavek, s katerim bi lahko vse uredila. Ni ga dokončala. Obrnila se je proti odprtemu kovčku, ki ga ni več videla.

Jutro odhoda

Pred svitom je Ana stopila iz hotela. Kovček je pustila pri recepciji, taksi do postaje pa je bil naročen čez petdeset minut. Prvič od prihoda je natančno vedela, koliko časa ima, in prav ta natančnost jo je motila. Pot do pomola je poznala. Pri prvem križišču je vseeno obstala, pogledala proti ulici, po kateri bi lahko šla naravnost do postaje, nato zavila proti morju. Prepognjeni list je imela v torbi, v stranskem žepu, kamor ga je zvečer potisnila brez razloga. Igor je že sedel na klopi. Ni gledal proti morju. Gledal je proti poti, po kateri je prihajala, in ko jo je zagledal, se ni premaknil, samo roko z obližem je umaknil z naslonjala in jo položil na koleno. Ana je prišla do klopi in za trenutek ostala pred njim. Njena nekdanja klop je bila prazna. Sedla je ob njega, vendar nekoliko dlje, kakor je nameravala.

»Mislil sem, da ne boste prišli.«

Ana je pogledala proti vodi. Včeraj bi na tak stavek znala odgovoriti na več načinov; zdaj se ji nobeden ni zdel njen.

»Tudi jaz.«

Igor je spustil pogled. Med njima je ostal prostor, v katerega bi lahko položila torbo, vendar jo je Ana obdržala na kolenih. S prsti je nekaj časa držala zadrgo, potem jo odprla in segla do prepognjenega lista. Ni ga vzela ven.

»Včeraj sem bil pri hotelu,« je rekel Igor. »Opoldne.«

Ana ga je pogledala. Čakala je, ali bo povedal še kaj. Ko ni, je vprašala:

»In zvečer?«

Igor je s palcem počasi šel čez rob obliža.

»Zvečer sem sedel doma.«

Ni dodal, da je gledal na uro, dokler zamuda ni odločila namesto njega. Ana mu tudi ni povedala, da je skoraj dvajset minut stala pred hotelskim vhodom in ob vsakem človeku na koncu ulice dvignila pogled. Oba sta poznala dovolj besed, da bi lahko iz teh dveh večerov naredila razlago. Nobeden je ni začel. Nekje za njima so se odprla kovinska vrata lokala. Nekdo je postavil zaboj na tla, potem je bilo spet slišati samo vodo pod pomolom. Ana je iz torbe vendarle vzela list. Držala ga je med prsti, ne da bi mu ga ponudila.

»To sem napisala sinoči.«

Igor je pogledal list, nato njo. Ni vprašal, kaj piše.

»Hotela sem vam ga dati.«

»In zdaj?«

Ana je pogledala prepognjeni papir. Na njem sta bila dva stavka, drugi pa jo je še vedno motil bolj od prvega.

»Ne vem.«

Beseda je ostala med njima brez nadaljevanja. Ana je bila vajena, da po njej pride vprašanje, včasih samo tišina, v kateri človek počasi najde nekaj natančnejšega. Zdaj ni našla ničesar. List je položila na klop med njima. Čez nekaj časa je rekla, da tisto, kar je govorila o njegovih odhodih, ni bilo pošteno. Ni dodala, da je prestopila mejo, niti da je njegovo življenje razlagala z znanjem, ki ga je prinesla iz ordinacije. Vse to je sinoči že znala povedati. Zjutraj ji je ostalo samo dejstvo, da je vzela nekaj, kar ji je zaupal, in ga uporabila v trenutku, ko ga je hotela raniti.

»To sem naredila,« je rekla. »Ne vem pa, zakaj sem morala iti tako daleč.«

Igor je pogledal proti koncu pomola. Spomnil se je kamna pod svojo roko, vendar roke ni skril.

»Še vedno me boli.«

Ana je prikimala. V njej se je takoj pojavil odgovor, skoraj poklicno pravilen, da ima pravico do tega, da bolečina potrebuje čas in da opravičilo ne izbriše posledice. Ni ga izrekla. Sedela je in gledala njegovo roko.

Igor je po daljšem molku rekel:

»Na skritem pomolu sem hotel prijeti vašo roko.«

Ana se je rahlo obrnila proti njemu.

»Zakaj je niste?«

Odprl je usta, potem pa jih zaprl. Prvi odgovor je poznal: hotel ji je pustiti prostor. Tako si je povedal že takrat. Zdaj je pogledal svojo dlan na kolenu in prvič se mu ta razlaga ni zdela dovolj.

»Ne vem,« je rekel.

Ana ga je pogledala tako hitro, da je to opazil. Skoraj bi se nasmehnil, vendar se ni. Beseda, ki jo je sinoči napisala na hotelski papir in ki jo je pri sebi občutila kot izgubo opore, je zdaj prišla iz njegovih ust brez sramu in brez olajšanja. Telefon ji je zavibriral v žepu. Voznik je sporočil, da bo pri hotelu čez petintrideset minut. Ana je pogledala zaslon in ga ugasnila. Čas se zaradi tega ni ustavil.

»Domov moram.«

Igor je prikimal. Tokrat ni rekel, da razume. Pogledal je proti poti, po kateri je prišla, in nato proti prazni klopi ob njiju.

»Vem.«

Ana je segla po listu, ki je ležal med njima. Za trenutek je pomislila, da bi ga raztrgala, potem ga je samo prepognila po že narejenem robu in mu ga položila v dlan. Igor ga ni odprl.

»Na njem ni nič pametnega,« je rekla.

»Potem ga bom mogoče razumel.«

Ana ga je pogledala. Ni vedela, ali se šali. Tudi Igor ni bil prepričan. Prvič tisto jutro se je nekaj v njenem obrazu premaknilo, vendar nasmeh ni prišel do konca. Ko je vstala, je v torbi poiskala telefon. Nekaj časa ga je držala, potem pogledala Igorja.

»Nimam vaše številke.«

Igor ji jo je povedal. Ana jo je vpisala in ga poklicala samo toliko, da se je njegovo zvonjenje oglasilo med njima. Ko je telefon utihnil, ga Igor ni takoj spravil v žep.

»Lahko pokličem?«

Ana je hotela odgovoriti takoj. Ustavila se je.

»Lahko.«

Ni dodala, kako pogosto, niti kaj bo pomenilo, če se kdaj ne bo oglasila. Igor tudi ni vprašal. Oba sta za trenutek pogledala telefona, kakor da sta dobila nekaj uporabnega, ne da bi vedela, kaj bosta z njim naredila.

Hodila sta proti hotelu počasi, vendar brez ustavljanja. Pri vodnjaku je prodajalka razporejala pozne fige in Ani eno podala za na pot. Ana jo je sprejela in jo držala v roki do naslednjega vogala, preden jo je spravila v torbo. Pred hotelom je na cesti že čakal taksi. Voznik je stal ob odprtem prtljažniku.

Ana se je obrnila k Igorju. Med njima ni bilo več časa za pogovor, ki bi popravil prejšnje dni. Igor je imel prepognjeni list v žepu, Ana njegovo številko v telefonu, oba pa sta še vedno vedela manj, kakor sta vedela ob prvem srečanju, ko drug o drugem nista vedela skoraj nič.

Za hip je dvignila roko, kakor da se ga bo dotaknila, potem pa mu je samo poravnala zavihan rob rokava tik nad zapestjem. Igor je pogledal njene prste. Ko jih je umaknila, je na tkanini ostala ozka guba.

»Srečno pot, Ana.«

Prvič je izgovoril njeno ime brez gospe in brez priimka. Ana ga je pogledala, vendar ga ni popravila.

»Nasvidenje, Igor.«

Sedla je v taksi. Ko je avto speljal, ni pogledala nazaj takoj. Šele pri križišču se je obrnila, toda skozi zadnje steklo je videla samo del hotelske fasade in jutranjo ulico. Igor je medtem ostal pred vhodom z rokama v žepih. List je čutil ob dlani, pa ga ni vzel ven. Do pomola se je vrnil po isti poti. Ko je sedel na klop, je bilo mesto ob njem prazno. Tokrat ga ni premaknil bliže in ga tudi ni odrinil stran.

Knjiga na mizi

Naslednje jutro je Igor vstal ob isti uri. Na pomolu je sedel na svojo običajno klop. Pogled mu je zdrsnil proti drugi, še preden je dobro sedel, in ko je zagledal prazno desko, je roko položil na naslonjalo, kakor da bi preverjal, ali je tam ostalo kaj, česar zvečer ni bilo. Ničesar ni bilo. Voda pod pomolom se je premikala enako kot prejšnje dni.

V žepu je imel prepognjeni list. Zjutraj ga je vzel s police skupaj s ključi, čeprav ni vedel, zakaj. Ni ga odprl. Med hojo je čutil njegov rob ob dlani in ga dvakrat prestavil iz enega žepa v drugega.

Na poti domov je šel mimo tržnice. Prodajalka ga je vprašala, kje je njegova prijateljica. Za trenutek je hotel odgovoriti samo, da je odšla.

»Domov,« je rekel.

Prodajalka je že segla po figah, ko je dodal:

»Mogoče se vrne.«

Beseda mogoče ga je zmotila. Lahko bi rekel, da se bo vrnila. Ana mu tega ni obljubila, vendar bi stavek zvenel bolj urejeno. Prodajalka mu je med fige položila še eno in ni vprašala ničesar. V stanovanju je figo položil na mizo. Ob njej je stala skodelica, iz katere je pil zjutraj. Hotel jo je odnesti k pomivalnemu koritu, vendar je obstal. Ena skodelica, en stol ob oknu, ključ na polici. Vse je bilo na svojem mestu. To ga ni pomirilo. Sedel je, ne da bi slekel suknjič. Iz žepa je vzel Anin list in ga položil poleg fige. Ni ga odprl. Nekaj časa je gledal samo pregib na papirju, nato pa se je spomnil ženske ob kopališču in njenega nasmeha.

»Vi vedno rečete drugič.«

Takrat se mu stavek ni zdel pomemben. Ženska ga ni poznala. Tudi zdaj ni vedel, zakaj se ga je spomnil prav ob tem listu. Vstal je, odnesel skodelico do korita in jo splaknil. Ko jo je vrnil na polico, jo je postavil na isto mesto. V spodnjem predalu omare je bil še en prepognjen papir. Igor predala ni odprl takoj. Najprej je slekel suknjič, ga obesil, nato se je vrnil in potegnil predal samo toliko, da je zagledal porumeneli rob. Marina mu je nekoč pustila list, preden je odšla. Prvi stavek je poznal na pamet, čeprav ga že leta ni prebral.

»Kolikokrat mi boš še rekel naslednjič?«

Predal je zaprl. Ni vedel, ali je bilo to zadnje, kar mu je napisala, ali samo stavek, ki si ga je od vsega zapomnil zato, ker mu je bilo lažje pomniti vprašanje kakor tisto, kar je bilo pred njim.

Takrat je rekel da. Potem je določil uro.

Igor je obstal z nožem v roki. Ura sama ni bila nič posebnega. Tudi zamuda ne. Lahko bi šel pozneje. Lahko bi jo poklical, če bi imel njeno številko. Lahko bi naredil več stvari, ki se mu tisti dan niso zdele potrebne. Zdaj jih je bilo preveč, da bi iz njih sestavil en sam razlog.

Popoldne je vzel telefon. Na zaslon je napisal: »Prišel sem domov.« Stavek je izbrisal. Nato: »Upam, da ste dobro prispeli.« Tudi tega je izbrisal. Nekaj časa je držal telefon v roki in gledal prazno polje za sporočilo.

Na koncu je napisal samo: »Igor.«

Preden je poslal, je pogledal ime, kakor da preverja, ali je dovolj. Sporočilo je odšlo. Odgovora ni bilo takoj. Telefon je položil na mizo poleg Aninega lista in odšel na balkon. Ko se je čez nekaj minut vrnil, je na zaslonu pisalo: »Ana.« Nasmehnil se je, vendar ne zato, ker bi iz odgovora izvedel karkoli. Sedel je in oba telefona — svojega v roki in njenega v mislih — za trenutek pustil brez naslednjega stavka. Šele zvečer je odprl njen list. Prebral je oba stavka enkrat, nato še drugič. Pri prvem je vedel, kaj pomeni. Pri drugem ne.

»Ne znam vam povedati, zakaj.«

Papir je položil na mizo. V predalu je bil Marinin list, na mizi Anin. Med njima je bilo toliko let, da ju ni hotel postaviti drugega ob drugega. Vseeno je nekaj časa sedel tako, da je z enim pogledom videl mizo in zaprti predal.

Med obema obalama

Jesen se je poglabljala brez velikega preloma. Igor je še vedno vstajal pred soncem in hodil proti morju, Ana pa je znova odpirala vrata ordinacije ob isti uri kakor prej. Navzven sta se vrnila vsak v svoje življenje. Toda vrnitev ni pomenila, da se je vse postavilo na staro mesto. Nekatere stvari so po premiku videti enake samo od daleč.

Prvi ponedeljek po vrnitvi je Ana prišla v ordinacijo dvajset minut prej. Na okenski polici jo je pričakala rastlina, za katero je bila prepričana, da bo med njenim dopustom propadla. Imela je dva nova svetlozelena lista.

Odložila je torbo in se sklonila k njej. »Tebi je bilo očitno čisto dobro.«

Iz sosednje pisarne se je oglasila Maja. »Če govoriš z rožo, je dopusta konec.« Stala je pri vratih s skodelico v eni roki in mapo pod pazduho. Lasje so ji bili še mokri in očala je imela potisnjena na vrh glave.

»Kako je bilo?«

»Dobro.«

»To pomeni dobro ali nočeš govoriti?«

Ana je odprla okno. »Danes pomeni dobro.«

Maja je prikimala in položila mapo na rob mize. »Tole je prišlo v petek.« Ana je pogledala naslovnico, vendar je ni takoj vzela. »Kaj je?«

»Utrecht.«

Šele tedaj je segla po mapi. Na prvi strani je bil natisnjen naslov projekta, ki ga je poznala že skoraj leto dni. Prve osnutke prijave je brala prejšnjo zimo, ko je zunaj tri dni neprestano deževalo in je ob večerih ostajala v pisarni dlje, ker se ji doma ni mudilo nikamor. Projekt je povezoval štiri raziskovalne skupine iz različnih držav; njihova skupina naj bi prevzela del raziskave, za katerega bi moral nekdo več mesecev delati z ekipo na nizozemski univerzi. Ana je obrnila prvo stran. »Mislila sem, da bodo odločali šele novembra.«

»Tudi jaz. Premaknili so rok.«

Ana je preletela prve odstavke. Ni našla ničesar, česar ne bi poznala, razen datumov. »Kdaj moramo odgovoriti?«

»Čez tri tedne.«

»Mi?«

Maja se je naslonila na podboj. »Ti.«

Ana jo je pogledala. »Ne jaz.«

»V prijavi si navedena ti.«

»Kot sodelavka.«

»Kot sodelavka, ki bi šla tja.«

Na tretji strani je Ana našla svoje ime. Stalo je med imeni ljudi, ki jih je večinoma poznala samo iz elektronske pošte in videokonferenc. Pod njim je bilo obdobje šestih mesecev: marec–avgust. S prstom je šla čez datum, kakor bi preverjala tiskarsko napako.

»Šest mesecev.«

»Tako je bilo že v prvi različici.«

»Vem.«

Na hodniku so se zaslišala vrata dvigala, nato koraki in kratek kašelj nekoga, ki je obstal pred recepcijo. Ana je pogledala na uro in mapo potisnila pod kup drugih papirjev. Prvi pacient je bil naročen čez deset minut.

»Popoldne,« je rekla.

»Seveda.«

Maja je že odšla, ko jo je Ana poklicala. »Kdo bi šel, če jaz ne grem?« Maja je nekaj časa držala kljuko sosednjih vrat. »Ne vem. Verjetno bi koga našli.«

»Torej ni nujno.«

»Nič ni nujno.«

Vrata so se zaprla. Ana je odprla urnik in dan se je hitro sestavil iz pacientov, vprašanj in tišin. Na mapo iz Utrechta je pozabila, dokler ni pri iskanju računa izpod kupa zdrsnil list z logotipom univerze.

Pobrala ga je s tal. Marec–avgust.

Sedla je za mizo, odprla elektronsko pošto in poiskala prvo sporočilo o projektu. Bilo je staro skoraj enajst mesecev. Pod njim je našla svoj odgovor: »Zanimam se za sodelovanje. Daljše bivanje v tujini bi bilo zame mogoče.« Stavek je prebrala še enkrat. Ni se več spomnila, kje je sedela, ko ga je napisala. Spomnila pa se je, da je možnost sprejela brez odpora; dobro se ji je zdelo za nekaj mesecev zamenjati prostor, ljudi, jezik in celo pot do trgovine. Takrat je bilo šest mesecev dovolj daleč, da jih ni bilo treba razporediti po dnevih. Telefon je zavibriral. Ni bil Igor. Maja jo je spomnila na sestanek ob štirih. Ana je telefon položila poleg tipkovnice in list vrnila v mapo.

Na popoldanskem sestanku je vodja skupine govoril o rokih in organizaciji dela. Ko je omenil Utrecht, je pogledal proti Ani.

»Za gostovanje še vedno računamo nate.«

Ana je držala pisalo med prsti. »Kdaj moram dokončno potrditi?«

»Do konca meseca. Začetek ostaja marca.«

Nekdo na drugi strani mize je vprašal, ali je mogoče obdobje razdeliti na dva dela. Vodja je odkimal; projekt je zahteval neprekinjeno prisotnost najmanj pet mesecev, šest bi bilo bolje. Ana si je na vrh praznega lista zapisala samo eno besedo: marec. Sestanek se je nadaljeval z metodologijo in razdelitvijo dela. Ana si je zapisovala opombe; beseda marec je ostala sama na vrhu lista. Maja je ob odhodu pogledala njen list. »Tega se pa ne bo dalo analizirati.«

Ana ga je prekrila z mapo. »Še dobro.«

Doma je Ana na mizo položila mapo iz Utrechta, telefon in ključe. Skuhala si je čaj in mapo premaknila toliko, da je bilo prostora za krožnik.

Telefon je bil na dosegu roke. Ni ga vzela.

Ana se je spomnila morja. Nato Igorjeve roke, ki ji je kazala temnejšo črto na vodi. Vstala je, odnesla krožnik v kuhinjo in se vrnila po mapo. Odprla jo je na strani z datumi. Pod obdobjem bivanja je bila prazna vrstica za potrditev sodelovanja. Vzela je pisalo, vendar ni podpisala. Rok je bil čez tri tedne. Mapo je zaprla in jo pustila na mizi. Šele potem je vzela telefon. Igorjevega sporočila ni bilo. Tudi sama ni napisala ničesar. Telefon je položila na mapo, ugasnila luč v kuhinji in odšla v spalnico. Zjutraj je bilo prvo, kar je zagledala, ko je prišla v prostor, črn pravokotnik telefona na beli naslovnici projekta. Premaknila ga je na stran. Mapo pa je vzela s seboj.

Prva dva tedna si nista pisala. Igor je zjutraj večkrat vzel telefon s police, pogledal uro in ga vrnil. Prezgodaj, si je rekel. Opoldne je delala. Zvečer je bila verjetno utrujena. Razlogi so se menjavali tako neopazno, da mu ni bilo treba opaziti, da je rezultat vsak dan isti.

Ana je medtem nekajkrat odprla njun pogovor. V njem sta bili samo njuni imeni in kratek klic s pomola. Prst ji je obstal nad praznim poljem za sporočilo. Telefon je odložila. Čez nekaj minut ga je spet vzela v roko, pa tudi takrat ni napisala ničesar.

Ko je pacientka odšla, je Ana ostala za mizo. Na beležnici je bil njen zapis: »Preveriti, ne predvidevati.« Podčrtala ga je med pogovorom. Nekaj časa je gledala črto, nato stran obrnila in začela zapis za naslednjo uro.

Tretji teden je Maja prinesla novo različico načrta za Utrecht. Ana jo je prebrala od začetka do konca in na robu označila tri metodološke pripombe. Pri obdobju marec–avgust ni naredila nobene oznake.

»Si se odločila?« je vprašala Maja.

»Še ne.«

»Kaj čakaš?«

Ana je zaprla mapo. Vprašanje je bilo preprosto in prav zato ji ni bilo všeč.

»Rok.«

Maja se je nasmehnila, kakor da je odgovor šala, potem pa je videla, da Ana ne nadaljuje.

»Rok je zato, da do takrat odgovoriš, ne da do takrat ne odgovoriš.«

»Vem.«

Ko je ostala sama, je mapo potisnila na levi rob mize, telefon pa na desnega. Med njima je odprla pacientovo kartoteko in naslednjih petdeset minut ni pogledala ne enega ne drugega.

Prvo sporočilo je poslala Ana.

Kako je morje?

Igor ga je zagledal skoraj dve uri pozneje. Telefon je pustil v kuhinji, sam pa je sedel na balkonu. Ko je na zaslonu videl njeno ime, je najprej pogledal uro, kakor da bi zamuda zahtevala pojasnilo. Napisal je: »Nemirno. Jaz tudi.« Drugi stavek je izbrisal. Nato ga je napisal nazaj. Preden je poslal, je še enkrat prebral obe povedi in se vprašal, ali druga zveni preveč. Ni vedel, preveč česa. Ana je odgovorila: »Potem je vsaj eno od vaju iskreno.« Igor se je zasmejal. Hotel je napisati, da morje ne zna lagati. Stavek je izbrisal, ker je zvenel, kakor da ga je že kdaj izrekel. Napisal je, da je zjutraj deževalo. Tudi to je izbrisal. Na koncu ni poslal ničesar.

Zvečer je poklicala.

»Si še nemiren?«

Igor je pogledal skozi kuhinjsko okno, iz katerega morja ni bilo mogoče videti.

»Zdaj je tema.«

»To ni bil odgovor.«

»Morje se je umirilo.«

Na drugi strani je za trenutek utihnila.

»Spet govoriš o morju.«

»Ti si vprašala.«

Zaslišal je njen smeh. Tudi sam se je nasmehnil, potem pa je pogovor skoraj sam od sebe zdrsnil k vremenu, delu, tržnici in temu, da so se fige že končale. Ko sta odložila, je Igor opazil, da ji ni povedal ničesar od tistega, zaradi česar je dvakrat vstal po telefon in ga spet odložil. Ana je po klicu še nekaj časa sedela v kuhinji. Pogovor je bil prijeten. Beseda jo je zmotila. Prijeten pogovor je bil nekaj, kar je znala končati brez posledic. Odprla je mapo iz Utrechta in začela brati metodološki del, čeprav ga je že poznala.

Čez dva dni ji je napisal on: »Danes je mirno.«

Odgovorila je šele zvečer: »Pri meni ne.«

Poklical jo je. Ni se oglasila. Igor je telefon položil poleg krožnika, na katerem je ostala polovica jabolka. Čez dvajset minut ga je obrnil. Čez nekaj časa še enkrat, čeprav je vedel, da bi zaslon zasvetil.

Ana je poklicala skoraj uro pozneje.

»Oprosti. Delala sem.«

»Saj ni nič.«

»Videla sem klic.«

»Ni bilo pomembno.«

Ana nekaj trenutkov ni odgovorila.

»Zakaj si potem poklical?«

Igor je z nožem prerezal preostanek jabolka.

»Ker si napisala, da pri tebi ni mirno.«

»In potem ni bilo pomembno?«

»Mislil sem, da si zaposlena.«

»Bila sem.«

Igor je vzel polovico jabolka.

»Potem sem imel prav.«

»Igor.«

Nož je položil na krožnik.

»Reci.«

»Če me pokličeš, ker te zanima, kako sem, potem mi čez eno uro ne govori, da ni bilo pomembno.«

Igor je pogledal odsev kuhinje v oknu: mizo, prazni stol, skodelico ob koritu.

»Nisem hotel motiti.«

»Vem.«

Pričakoval je nadaljevanje. Ni ga bilo.

»Saj je isto.«

»Mogoče.«

Beseda ga je presenetila. Ana bi mu še pred nekaj tedni verjetno povedala, v čem ni isto. Zdaj je samo vprašala, ali je jabolko dobro. Igor je pogledal prerezano polovico, ki je že začela rjaveti.

»Ne vem. Nisem ga pojedel.«

»Potem ga poskusi.«

Pojedel je krhelj. Bil je kisel.

»Ni posebno dobro.«

»Vidiš.«

»Kaj?«

Ana se je zasmejala.

»Nič.«

Ko sta končala, je Igor preostanek jabolka vrgel v koš. Šele potem je pomislil, da bi lahko odrezal rjavi rob in ga pojedel. Koš je že zaprl. V naslednjih dveh tednih sta brez dogovora dobila navado: Ana je včasih poklicala med potjo iz službe, Igor po večerji. Nobeden ni rekel, da pričakuje klic, vendar sta oba začela poznati ure, ko je bil verjetnejši. V ordinaciji je Ana medtem vedno pogosteje opažala drobno neprijetnost, ki ni imela zveze z Igorjem. Pri eni od pacientk je tretjič uporabila skoraj isto vprašanje in dobila tretjič skoraj isti odgovor. Ko je ženska odšla, je Ana ostala pri odprti kartoteki in prvič pomislila, da morda ne posluša več dovolj dolgo, preden razume.

Naslednjo uro je moški nasproti nje molčal skoraj dve minuti. Ana je poznala več načinov, kako tišino odpreti. Nobenega ni uporabila. Moški je nazadnje sam rekel nekaj, česar Ana ni pričakovala, in zapis, ki ga je imela pripravljen na robu lista, je postal neuporaben.

Zvečer je v mapo za Utrecht zapisala vprašanje o metodologiji, ki ga prej ni imela. Pod njim je ostalo dovolj praznega prostora za odgovor.

Čez nekaj dni je Ana rekla, da ga bo poklicala po osmi. Ob osmih je Igor sedel v kuhinji; ob pol devetih je bil telefon še vedno tih. Prižgal je televizijo, vendar ni vedel, kaj gleda.

Ani se je sestanek zavlekel. Telefon je imela ob mapi in dvakrat pogledala nanj. Lahko bi napisala tri besede, pa si je obakrat rekla, da bo čez nekaj minut konec.

Poklicala je ob devetih in sedem minut.

»Oprosti.«

»Za kaj?«

»Rekla sem po osmi.«

»Saj je po osmi.«

Ana je obstala sredi dnevne sobe. Plašča še ni slekla.

»Si čakal?«

»Ne.«

Igor je ugasnil televizijo.

»Kaj si gledal?«

Ni vedel. Na zaslonu je pred nekaj sekundami nekdo stal pred hišo, pa Igor ni vedel, kdo je bil.

»Ne vem.«

Ana ni rekla ničesar.

»Malo sem čakal,« je rekel.

»Vem.«

Igor je s prstom šel po robu mize.

»Kako?«

Ana je hotela reči, da ga sliši. Da je iz načina, kako govori, očitno, da je jezen. Odgovor je bil tako hitro pripravljen, da ga je zadržala.

»Ne vem.«

Zdaj je molčal Igor.

»Sestanek se je zavlekel,« je rekla.

»Lahko bi napisala.«

»Lahko bi.«

Ni dodala razloga. Pravzaprav ga ni imela. Telefon je bil ves čas ob njej.

»Saj ni važno.«

Ana je zaprla oči.

»Je.«

»Kaj?«

»Če ti je bilo važno, potem je.«

Igor je vstal in odšel do okna. Na ulici je nekdo zapiral polkna. Eno se je zataknilo in moški ga je moral ponovno odpreti, preden ga je lahko potegnil k sebi.

»Bilo mi je važno.«

Ana je sedla, še vedno v plašču.

»Meni tudi.«

Igor se je obrnil od okna. Odgovor ga ni pomiril.

Tega ni rekel. Ana tudi ni rekla, da je dvakrat pogledala telefon in se dvakrat odločila, da še ni treba pisati. Čez nekaj minut sta govorila o vremenu. Prehod je bil tako gladek, da bi se lahko oba pretvarjala, da se prej ni zgodilo nič. Ko sta odložila, je Igor pogledal seznam klicev. Njeno ime je bilo štirikrat v zadnjih šestih dneh. Telefon je obrnil z zaslonom navzdol. Ana je medtem slekla plašč. Iz torbe je vzela mapo iz Utrechta in jo položila na mizo. Na vrhu je bil list za potrditev sodelovanja. Rok se je približal za en dan. Sedla je, vzela pisalo in ga položila čez prazno vrstico. Ni podpisala. Tokrat si ni rekla, da ima še čas.

Naslednje jutro je Igor telefon obrnil nazaj. Ana je mapo odnesla v službo.

Dan, ko sta ostala

Tistega večera, ko je Ana poklicala pozneje, kot je rekla, Igor ni takoj odšel spat. Telefon je pustil na mizi in odprl balkonska vrata. Zunaj je bilo hladneje, kakor je pričakoval. Veter je prihajal v kratkih sunkih, dovolj močnih, da je dvignil rob prta, potem pa je spet vse obstalo. Prt je poravnal z dlanjo in se spomnil pomorske karte, ki jo je nekoč na mizi v kabini držala skodelica na enem vogalu in Marinina knjiga na drugem. Knjigo je prinesla s seboj za teden dni in je v prvih dneh skoraj ni odprla. Igor je s svinčnikom potegnil črto od otoka proti jugu, pogledal uro in rekel:

Marina je sedela nasproti njemu in čistila očala. Igor je pogledal karto. »Če greva ob šestih, sva tam še pred večerom.«

»Rekla sva, da ostaneva. Prišla sva včeraj popoldne, ti pa že računaš veter in naslednji zaliv. Saj je barka še vedno tam, Igor. Ni je treba ves čas gledati, da ne bi kam odšla.«

Igor je prijel skodelico. »Ne gledam je ves čas.«

»Ne. Samo vsakič, ko za trenutek ne veš, kaj bi sam s sabo.«

Naslonila se je nazaj. Tokrat se mu je v spominu zdelo, da je nekaj hotela reči še naprej, vendar ni vedel, ali je ta premor res trajal tako dolgo ali ga je podaljšal šele pozneje.

Ko sta se vračala, se je ustavila ob figovcu, odtrgala zrel sadež in ga odprla s prsti. »Poskusi tega. Ne zato, ker ne poznaš fig. Zato, ker je zdaj tukaj.«

Igor je odtrgal polovico. Bila je topla od sonca. »Dobra.«

Marina se je zasmejala. »Od tebe je že to skoraj navdušenje.«

Pozneje ga je našla s papirjem v roki. »Spet vreme?«

»Popoldne se bo veter obrnil. Če bi šla danes, bi bilo bolje.«

Marina je sedla na rob kokpita in si z brisačo otirala lase. »Prav zato bi jaz ostala. Tam, kamor hočeš, si že bil. Tukaj pa še nisva bila skupaj niti dva dni.«

Igor je pogledal proti izhodu iz zaliva. »Tam je lepše.«

»Mogoče. Ampak jaz nisem prišla sem gledat najlepšega zaliva. Prišla sem s tabo.«

To ga je ustavilo. Ne za dolgo.

»Lahko prideva še kdaj.«

Brisača se je nehala premikati.

»Kdaj?«

Igor je skomignil.

»Enkrat.«

»Naslednje leto?«

»Lahko.«

»Ali čez dve leti?«

»Ne vem.«

Marina je nekaj časa gledala svoje mokre noge.

»Vedno govoriš, kakor da imamo vse kraje shranjene.«

Igor ni razumel.

»Kje shranjene?«

»Nekje. Da jih lahko vzameva ven, ko bova imela čas.«

»Saj lahko prideva nazaj.«

»Lahko.«

Pogledala je proti obali. Na kamnitem pomolu je sedel deček z ribiško palico, ob njem pa je stal rdeč plastičen škaf.

»Samo nikoli ne prideva.«

Igor je hotel ugovarjati. Spomnil se je dveh zalivov, kamor sta se vrnila, in mesta, v katerem sta bila že trikrat. Lahko bi ji povedal njuni imeni in s tem dokazal, da nima prav. Imeni sta mu prišli na misel še preden je pogledala proti njemu.

Ni ju izrekel.

»Če hočeš, ostaneva,« je rekel.

Obrnila se je proti njemu.

»Ne želim, da ostaneva zato, ker jaz hočem.«

»Zakaj pa potem?«

Nekaj trenutkov ga je gledala.

»Ne vem.«

Vstala je, obesila mokre kopalke poleg brisače in odšla v kabino. Igor je ostal zunaj. Vremenska napoved je ležala na mizi.

»Ne greva?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Igor je pogledal proti njej.

»Ker si hotela ostati.«

Odprla je knjigo.

»Dobro.«

Sedela sta vsak na svoji strani kokpita. Veter je prihajal naravnost v zaliv in jadrnica se je počasi obračala okoli sidra. Igor je nekaj časa opazoval sosednji čoln, da bi videl, ali se obrača enako.

»Sidro drži,« je rekla, ne da bi dvignila pogled iz knjige.

Igor jo je pogledal.

»Vem.«

Čez nekaj minut je vstal in preveril vrv.

Dolga leta se je tega dne spominjal kot dneva, ko je zaradi nje ostal. Tudi drugim bi ga lahko tako povedal: veter se je obrnil, sam je hotel naprej, Marina pa je želela ostati in ostala sta. Zgodba je bila kratka in v njej ni bilo nič neresničnega. Šele zdaj, ob prtu, ki ga je veter spet dvignil na balkonski mizi, ga je zmotilo, da se je spominjal predvsem tega, čemu se je odpovedal on. Ni se mogel spomniti, ali ga je Marina tistega popoldneva še enkrat prosila, naj gre z njo na obalo. Morda ga ni. Spomnil se je samo, da je pozneje prišla nazaj z majhno papirnato vrečko in jo položila ob sadje.

»Kaj je to?« jo je vprašal.

»Milo.«

»Saj ga imava.«

»To lepo diši.«

Vrečko je odprla in mu jo ponudila. Igor jo je povohal.

»Po čem?«

»Ne vem. Po nečem, kar raste tukaj.«

»Rožmarin?«

»Mogoče.«

Vrečko je zaprla. Milo je pozneje več mesecev ležalo v njuni kopalnici. Igor se ni mogel spomniti, ali ga je kdaj uporabil. Spomnil pa se je, da ga je Marina neko jutro prestavila z njegove strani umivalnika na svojo.

»Tam bi lahko sedela ves dan,« je rekla.

»Na tistem stolu?«

»Ja.«

»Kaj bi pa delala?«

»Sedela.«

»Ves dan?«

»Mogoče.«

Igor se je zasmejal. Marina tudi, vendar je nato pogledala proti ulici, kjer je starejša ženska pred hišo pobirala perilo z vrvi.

»Včasih mislim, da ti je vse, kar se ne premika, malo sumljivo.«

Igor je odložil kozarec.

»Saj sediva.«

»Zdaj.«

»In ostala sva.«

Marina je z vilicami odmaknila kost na rob krožnika.

»Ja.«

Beseda ni zvenela kot očitek. Prav to ga je zdaj motilo. V njegovem spominu je bila Marina pogosto tista, ki je hotela več časa, več dni, več njegove navzočnosti. Težje se je spomnil trenutkov, ko ni zahtevala ničesar.

Zjutraj je vstal prvi. Ni prižgal motorja. Sedel je v kokpitu in čakal, da se zbudi. Ko je prišla ven, je pogledala proti vrvem, potem proti njemu.

»Kava?« je vprašal.

»Lahko.«

Skuhal jo je. Šele po zajtrku je Marina vprašala:

»Greva danes?«

Igor je pogledal proti izhodu iz zaliva.

»Če hočeš.«

Nasmehnila se je, vendar ne tako kot prejšnji dan pri figovcu.

»Zdaj pa lahko.«

»Lepo je bilo,« je rekla.

»Ja.«

»Škoda, da takega dne ne moreš nekam spraviti za pozneje.«

Igor je mislil, da se šali.

»Mogoče ga pa vseeno odneseš s sabo.«

Pogledala ga je. Potem se je obrnila proti obali in dolgo ni rekla ničesar. Igor je popravil smer za nekaj stopinj in pogledal proti naslednjemu rtu. Dolga leta je bil prepričan, da je šele veliko pozneje razumel, kaj je mislila. Zdaj ni bil več prepričan niti o tem. Morda ni bilo ničesar, kar bi bilo treba razumeti. Morda je hotela samo tisti dan, figo, stol pod drevesom in kos mila, ki je dišal po rastlini, katere imena ni poznala. Na balkonu je veter še enkrat dvignil rob prta. Igor ga tokrat ni poravnal. Stal je pri odprtih vratih in gledal, kako se blago za nekaj centimetrov dvigne ter pade nazaj na mizo.

Telefon za njim ni zazvonil. Ni ga šel pogledat.

Stran z njenim imenom

Tri dni pred iztekom roka je mapa še vedno ležala na Anini mizi. Vmes jo je večkrat odnesla domov in naslednje jutro prinesla nazaj; enkrat jo je pustila v torbi dva dni, potem pa jo je v sredo zvečer ponovno položila poleg računalnika in odprla na strani, kjer je bilo njeno ime.

Marec–avgust.

Datuma se v treh tednih nista spremenila. Spremenilo se je samo to, da šest mesecev ni bilo več mogoče videti kot enega kosa časa. Ana je poznala stavbo, fotografijo pisarne, imeni dveh raziskovalcev, seznam dokumentov in povezavo do stanovanj za gostujoče sodelavce. Eno je imelo veliko okno. Fotografijo je odprla dvakrat; drugič je iskala podatek, ali se okno lahko odpre. Ni ga našla.

»Še vedno nisi odgovorila?«

Maja je stala pri vratih.

»Do petka imam čas.«

»Danes je sreda.«

»Vem.«

Maja je stopila v sobo in sedla nasproti nje.

»Te je minilo?«

Ana je pogledala mapo.

»Ne.«

»Potem ne razumem.«

»Tudi jaz ne čisto.«

Maja jo je pogledala nekoliko dlje kot prej.

»To je pri tebi novo.«

Ana je zaprla mapo.

»Ni tako novo, kot misliš.«

Maja ni vprašala naprej. Ko je že vstala, jo je Ana ustavila.

»Če bi šla ti za šest mesecev, kaj bi naredila s stanovanjem?«

»Oddala bi ga.«

»Neznancu?«

»Verjetno.«

»Jaz ga ne bi.«

»Potem ga ne oddaj.«

»Šest mesecev bi bilo prazno.«

»Tudi stanovanje lahko šest mesecev preživi brez tebe.«

Ana jo je pogledala.

»Zelo koristno.«

»Zastonj svetujem samo to.«

Ko je Maja odšla, je Ana nekaj časa gledala vrata. Vprašala jo je o stanovanju, ne o projektu. To jo je zmotilo, vendar ni vedela dovolj, da bi iz tega naredila sklep. Na mizi je ležal telefon. Tistega jutra ji je Igor poslal fotografijo sivega morja; na robu se je videl del njegove palice. Pod njo je pisalo samo: »Danes drugače.« Ana mu je odgovorila: »Pri meni tudi.« Ni vprašal, kaj. Odprla je njun pogovor in začela pisati: »V petek moram nekaj odločiti.« Stavek je izbrisala. Poskusila je še enkrat: »Verjetno grem.« Tudi to je izbrisala. Beseda verjetno ni bila resnična, beseda grem pa je bila prevelika za sporočilo med dvema fotografijama morja.

Ob štirih je imela zadnji pogovor. Pacient, ki je že več mesecev govoril, da želi zamenjati službo, ji je povedal, da je sprejel ponudbo v drugem mestu. Ana je vprašala, kako se počuti. Moški je nekaj časa molčal.

»Dobro,« je rekel. »Mislim.«

Ana je čakala.

»Vsi mi čestitajo,« je dodal. »Zato verjetno mora biti dobro.«

Ana je pogledala besedo, ki jo je malo prej zapisala v beležnico: odločitev. Pod njo je hotela dodati vprašanje, pa ga ni. Moški je sam rekel:

»Samo ne vem, ali sem šel zato, ker sem si želel tja, ali zato, ker sem hotel stran od tukaj.«

Ana je dvignila pogled. Za trenutek je pozabila na naslednje vprašanje. Potem je pogovor nadaljevala, mirno in natančno, kakor je znala, vendar je stavek ostal z njo še potem, ko so se vrata zaprla. V majhni kuhinji je našla jogurt, ki mu je rok potekel prejšnji dan, in ga vrgla stran. Vzela je polovico zavitka krekerjev ter jih jedla nad tipkovnico. Ko je odprla elektronsko pošto, je bilo sporočilo iz Utrechta med prvimi.

Confirmation of research stay.

Prosili so jo, naj najpozneje do petka potrdi šestmesečno gostovanje, da lahko pripravijo pogodbo in dostop do podatkov. Spodaj sta bili dve povezavi.

Accept.

Decline.

Drobtina je padla med tipke. Ana jo je poskusila odstraniti z nohtom, vendar je zdrsnila globlje. Računalnik je nagnila, ga rahlo stresla in ga postavila nazaj.

»Odlično,« je rekla.

Sporočilo je ostalo odprto. Dolgo je gledala obe besedi, potem pa odprla dokument z opisom projekta, čeprav ga je poznala skoraj na pamet. Raziskava jo je zanimala. Podatki, do katerih bi dobila dostop, doma niso bili dosegljivi. Želela je delati z ljudmi, katerih članke je več let brala in jim včasih nasprotovala na robovih svojih izvodov. Želela je videti, ali bi tam delala drugače. Vstala je in šla po vodo. Ko se je vrnila, je na zaslonu še vedno čakal Accept. Sedla je, prijela miško in pritisnila. Odprla se je nova stran z njenim imenom, naslovom projekta in obdobjem gostovanja. Spodaj je bilo treba odločitev še enkrat potrditi.

Marec–avgust.

Ana je prebrala vse od začetka. Pri svojem imenu se je ustavila dlje kot pri datumu. Poskusila je pomisliti na pisarno z velikim oknom, na podatke, na šest mesecev dela. Namesto tega se ji je za trenutek prikazala domača kuhinja in skodelica, ki jo je zjutraj pustila ob koritu. Telefon na mizi ni zazvonil. Nihče je ni vprašal, ali je prepričana.

Kliknila je še drugič.

Na zaslonu se je pojavil stavek, da je bila odločitev zabeležena. Ana je naslonila hrbet na stol. Ni začutila olajšanja, ki ga je pričakovala, niti obžalovanja. Samo nekaj je bilo končano. Vzelo ji je nekaj sekund, da je opazila, kako močno drži miško. Spustila jo je. Mapo je odprla in na prazno vrstico ob svojem imenu napisala datum. Pisalo je še nekaj časa držala v roki. Stavek pacienta se je vrnil brez njegovega glasu: tja ali stran. Ana je pod datumom naredila majhno piko. Ni vedela, zakaj.

Igorja ni poklicala. Poklicala je Majo.

»Sem potrdila.«

»Vem. Prišlo je skupinsko sporočilo.«

»Hitri so.«

»Čestitam.«

»Hvala.«

Maja je za trenutek utihnila.

»Si vesela?«

Ana je pogledala mapo.

»Projekt je dober.«

»Tega nisem vprašala.«

Ana se je nasmehnila, vendar Maja tega ni mogla videti.

»Vem.«

Tokrat Maja vprašanja ni ponovila.

Ko sta končali, Ana mape ni dala v spodnji predal, kakor je nameravala. Ostala je na mizi, zaprta. Telefon je položila nanjo, potem ga čez nekaj minut prestavila poleg računalnika. Igor je poklical nekaj po osmi. Ana je bila doma. Na štedilniku je vrela voda za testenine in s komolcem je držala telefon ob ušesu, medtem ko je iskala sol.

Igor je poklical nekaj po osmi. Ana je bila doma; na štedilniku je vrela voda za testenine. »Kaj delaš?«

»Večerjo. In preden komentiraš uro: zame še ni pozno, zate pa je verjetno že skoraj noč.«

Igor se je zasmejal. »Hotel sem reči samo, da jaz takrat že pomivam krožnik.«

Nekaj časa sta govorila o dnevu. Igor ji je povedal, da je veter prevrnil dva stola pred kavarno ob pomolu, Ana pa, da je skoraj uničila računalnik s krekerjem.

»Danes sem potrdila Utrecht,« je rekla Ana.

Na drugi strani ni bilo takoj odgovora. »Tisti projekt, ki si ga omenila?«

Ana se je ustavila. »Ne. Omenila sem ti delo, ne pa tega. Za šest mesecev grem v Utrecht, od marca naprej.«

Tišina je bila daljša. Igor je vprašal: »Moraš iti?«

Ana je žlico položila na rob lonca. »Ne. In prav zato ti moram povedati pošteno: hočem iti. Projekt je dober, ampak ne grem samo zaradi projekta. Hočem vedeti, kako je živeti drugje, brez tega, da imam vse že vnaprej urejeno.«

Igor ni odgovoril takoj. »Potem si to izbrala. To je drugače, kot če bi morala.«

Besede so bile resnične. Ko jih je izgovorila, je vseeno pomislila na pacienta iz popoldneva in prvič jo je zmotilo, da resničnost stavka še ne pomeni, da pozna ves njegov razlog.

Na drugi strani je nekaj zašumelo.

»To si torej izbrala.«

Ana je čakala.

»Ja.«

»Potem je dobro.«

Ni odgovorila takoj.

»Mogoče.«

Igor je utihnil. Ana je sama zaslišala besedo, ki je pred nekaj tedni skoraj ne bi uporabila.

»Mislil sem, da si rekla, da hočeš iti.«

»Sem.«

»Potem ne razumem.«

Ana je z leseno žlico počasi ločila testenine, ki so se prijele dna.

»Tudi jaz ne vsega.«

Igor je nekaj časa molčal.

»Koliko je sploh od tam do morja?«

Vprašanje jo je presenetilo in skoraj razjezilo, potem pa je pomislila, da tudi sama govori o projektu, kadar ne ve, kaj naj reče o sebi.

»Ne vem.«

»Verjetno ni daleč.«

»Igor.«

»Slišim.«

»Ni treba govoriti o morju.«

Na drugi strani je slišala samo njegovo dihanje.

»Ne vem, kaj naj rečem.«

Ana je prijela ročaj lonca.

»Potem ne reci ničesar.«

Tokrat stavek ni bil očitek.

Po nekaj trenutkih je Igor vprašal:

»In potem prideš nazaj?«

Ana je pogledala skozi okno.

»Projekt se konča avgusta.«

»To nisem vprašal.«

Roka na ročaju se ni premaknila.

»Vem.«

Ni mu rekla, da se je pred potrditvijo tudi sama za trenutek ustavila pri besedi avgust. Ni vedela, ali se je ustavila zaradi njega, zaradi stanovanja, zaradi dela ali samo zato, ker je šest mesecev prvič dobilo konec.

Igor vprašanja ni ponovil.

»Testenine se mi bodo zlepile,« je rekla Ana.

»Potem jih odcedi.«

»Bom.«

»Pokličeš pozneje?«

Ana je pogledala uro.

»Poklicala bom.«

Odložila je. V cedilu je iz testenin uhajala para. Odprla je pipo in pustila, da je po koritu stekla hladna voda. Ko je segla po krožniku, je opazila, da je vzela dva. Drugi je nekaj trenutkov držala v roki, nato ga vrnila v omaro. Ob desetih in dvanajst minut je poklicala. Igor se je oglasil po prvem zvonjenju. Pozimi sta se slišala večkrat, kot sta sprva nameravala, in včasih manj, kot bi si kdo od njiju želel. Nekega večera je Igor povedal, da je šel mimo slaščičarne in videl prazno teraso. Ana ga je vprašala, ali je sedel, pa je rekel, da se mu ni ljubilo. Nato je dodal, da od tistega jutra ni več naročil peciva, ki ji ga je skoraj vsilil.

»Jaz se ga skoraj ne spomnim,« je rekla.

»Saj ga nisi veliko pojedla.«

»Ne mislim okusa. Takrat sem ti nekaj pripovedovala. Ne vem več, kaj.«

Igor se je spominjal krožnika, njenega pogleda in svoje zadrege. Ana pa se je spominjala predvsem tega, da se mu ni mudilo odgovoriti. Ko ji je povedal, da takrat ni vedel, kaj naj reče, bi lahko njegov molk poimenovala drugače, kot ga je tisto jutro. Ni ga poimenovala drugače. Spomin se zaradi nove razlage ni izboljšal. Pogovarjala sta se o stopnicah, na katerih jo je dohiteval, in ugotovila, da se istega dela poti spominjata različno. Ana se stopnic ni mogla priklicati, Igor pa njenih besed ne. Nekaj časa sta poskušala, potem odnehala.

Po tistem večeru Utrechta nekaj dni nista omenila.

Igor je vedel, da je marec. Ni vedel, katerega dne. Dvakrat jo je hotel vprašati in obakrat je vprašanje ostalo tam, kjer ga je začutil. V začetku novembra je v trgovini kupil nov koledar. Stari je še skoraj dva meseca visel na steni ob hladilniku in ni bilo nobenega razloga, da bi novega odprl. Doma je odstranil folijo. Na naslovnici je bil svetilnik. To ga je razjezilo. Koledar je obrnil. Januar je imel zasneženo vas, februar drevesa ob jezeru, marec pa polje tulipanov. Igor je nekaj časa gledal marec, nato koledar zaprl in ga položil v predal. Ana ga je tisti večer poklicala med potjo domov. Slišal je njene korake.

»Hodiš?«

»Kako veš?«

»Slišim.«

»Potem ti ni treba vedno videti morja.«

»To ni isto.«

»Seveda ni.«

Nekdo je šel mimo nje, glas je za trenutek postal manj čist, potem so se koraki znova slišali.

»Si utrujena?«

»Malo.«

»Zakaj ne greš z avtobusom?«

»Ker hočem hoditi.«

»Dežuje.«

»Ne.«

Igor je pogledal skozi svoje okno. Pri njem je.

»Tukaj dežuje.«

»Potem ostani doma.«

»Sem doma.«

»Vidiš, kako dobro svetujem.«

Igor se je nasmehnil. Ana je nekaj časa hodila brez besed.

»Kdaj marca?« je vprašal.

Koraki so se nadaljevali.

»Kaj?«

»Utrecht.«

Ana ni odgovorila takoj.

»Dvanajstega.«

Igor je pogledal proti predalu.

»Dvanajstega marca?«

»Ja.«

»In do kdaj?«

»Pogodba je do enaintridesetega avgusta.«

Igor je ponovil datum.

»To je skoraj september.«

»Tako navadno deluje enaintrideseti avgust.«

Igor je odprl predal in vzel koledar.

»Kaj delaš?«

»Nič.«

»Spet nič.«

Odprl ga je pri marcu. Dvanajsti je bil četrtek. Prst je položil na številko.

»Igor?«

»Sem.«

»Zakaj si utihnil?«

»Gledam koledar.«

Ana se je nehala smejati.

»Si zapisal?«

»Ne.«

»Zakaj pa ga gledaš?«

Igor je s prstom še vedno držal dvanajsti marec.

»Da vem.«

Na drugi strani je bilo nekaj časa slišati samo njene korake.

»Dobro,« je rekla.

Igor ni zaprl koledarja.

»Koliko časa prej moraš biti tam?«

»Verjetno dan ali dva.«

»Z letalom?«

»Najbrž.«

»Iz Ljubljane?«

»Igor.«

»Kaj?«

»Še štiri mesece je.«

Pogledal je november na starem koledarju.

»Vem.«

»Ne zveni tako.«

»Kako pa zveni?«

Ana ni odgovorila takoj.

»Kot da odhajam v četrtek.«

Igor je zaprl novi koledar.

»Saj odhajaš v četrtek.«

»Čez štiri mesece.«

»Ja. Samo hitreje, kot se zdaj zdi.«

Ana se je ustavila. Korakov ni bilo več.

»Bo.«

Igor je čakal.

»Samo do takrat je še precej dni,« je rekla.

Pogledal je koledar v svoji roki.

»Ja.«

»In?«

»Kaj in?«

»Kaj boš naredil z njimi?«

Igor je hotel reči, da nič posebnega. Stavek je že prišel do ust.

Ni ga izgovoril.

»Ne vem še.«

Ana je spet začela hoditi. Tokrat ni rekla, da je to bolje. Tudi sama ni vedela, kaj bo naredila s svojimi dnevi do dvanajstega marca. Igor je koledar položil na mizo. Tisti večer ga ni vrnil v predal. Naslednje jutro je stal naslonjen ob steno poleg starega, še vedno brez žeblja.

Odeja na koncu postelje

Čez teden dni je Igor poklical Ano v času, ko je navadno še delala.

»Je kaj narobe?«

Vprašanje ga je presenetilo. Pogledal je uro in šele takrat videl, da so štiri.

»Zakaj bi bilo?«

»Ker kličeš ob štirih.«

Sedel je na klopi ob pomolu. Sonce je bilo nizko in kovinski rob klopi ga je hladil skozi plašč.

»Danes sem šel mimo hotela.«

»Katerega?«

»Tvojega.«

»Mojega?«

»Tistega, kjer si bila.«

Ana se je tiho zasmejala.

»Zdaj vem.«

Igor je s palico premaknil droben kamen med čevljema.

»Zaprt je.«

»Za zimo?«

»Verjetno.«

»In zato si me poklical?«

Igor je pogledal proti prazni terasi. Stoli so bili zloženi drug na drugega, senčnika zaprta in povezana z vrvjo.

»Ne.«

Ana je čakala.

»Kdaj boš spet prišla?«

Vprašanje je bilo zunaj, še preden ga je lahko prestavil v kakšen manj določen stavek.

»Ne vem.«

Igor je pogledal kamen pri čevlju.

»Dobro.«

»To ni pomenilo, da ne bom.«

»Nisem rekel nič.«

»Prav zato.«

Naslonil je obe roki na palico.

»Samo vprašal sem.«

»Vem.«

»Če ne moreš, ne moreš.«

Ana je izdihnila.

»Igor, ali me vabiš?«

Pogledal je proti hotelu.

»Ja.«

Beseda je bila krajša od vsega, kar je prej govoril.

»Kdaj?«

»Ko lahko.«

»To ni datum.«

»Saj ne vem, kdaj lahko.«

»Jaz pa.«

Iz žepa je vzel telefon in ga za trenutek odmaknil od ušesa.

»Kdaj?«

»Čez tri tedne imam prost konec tedna.«

Igor je računal.

»November.«

»Še vedno.«

»Hotel je zaprt.«

»Obstajajo drugi.«

Pogledal je proti mestu.

»Lahko si pri meni.«

Besede so prišle hitro. Takoj za njimi je zagledal drugo skodelico na svoji polici, čeprav je bila kilometre stran.

Ana ni odgovorila.

»Če hočeš,« je dodal.

»Vem.«

»Imam prostor.«

»Tudi to vem.«

Igor je skoraj vprašal potem?, vendar je besedo zadržal.

Na drugi strani so se odprla vrata.

»Najprej bom pogledala vlak,« je rekla Ana.

»Lahko pridem po te.«

»Z avtom?«

»Ja.«

»S palico?«

Igor je pogledal palico med koleni.

»Ne vozim z njo.«

Ana se je zasmejala. Tudi on se je, potem pa je spet pogledal proti hotelu.

»Pokličem zvečer,« je rekla.

Hotel je vprašati, ob kateri uri. Vprašanje je že poznal in prav zato ga ni izrekel.

»Dobro.«

Ko sta odložila, je ostal na klopi. Iz žepa je vzel telefon in odprl koledar. Tri tedne. S prstom je šel do petka, nato do nedelje. Nobenega datuma ni označil. Ni ji uspelo tisti mesec. Ana mu je povedala v sredo zvečer. Seminar so ji prestavili, v ponedeljek pa je dobila termin, ki ga ni mogla premakniti.

»Lahko bi prišla samo za eno noč,« je rekla.

Igor je sedel pri kuhinjski mizi.

»Nima smisla.«

»Zakaj ne?«

»Ker bi polovico časa porabila za pot.«

Ana je nekaj trenutkov molčala.

»Mogoče bi mi bilo tudi to dovolj.«

Igor je pogledal novi koledar, ki je stal naslonjen ob steno.

»Prišla boš drugič.«

Stavek je prišel sam. Šele ko je bil izgovorjen, je Igor zaslišal besedo drugič.

Na drugi strani je bilo tiho.

»Ana?«

»Sem.«

»Kaj je?«

»Nič.«

Igor ni preusmeril pogovora.

»Kaj si slišala?«

Ana je za trenutek molčala.

»Da si že prestavil ta konec tedna nekam naprej.«

»Saj bo drug.«

»Verjetno.«

»Potem?«

Ana ni odgovorila. Igor je pogledal koledar. Marec je bil odprt, čeprav sta govorila o novembru.

»Saj boš prišla,« je rekel.

»Mogoče bom.«

»Prej si rekla verjetno.«

Ana se je skoraj zasmejala.

»To ni velika razlika.«

»Je.«

Igor je s prstom poravnal spodnji rob koledarja.

»Igor.«

»Kaj?«

»Ni mi treba obljubiti naslednjič zato, da bo ta konec tedna manj pomemben.«

Roka na koledarju je obstala.

»Tega ne delam.«

Ana ni rekla, da ga. Samo nekaj časa ni odgovorila.

Prišel je ponoči. Zjutraj so bile vrvi mokre, paluba spolzka, nad zalivom pa so viseli nizki oblaki. Proti zahodu je bilo že svetleje. Igor je prižgal motor. Marina je prišla iz kabine še v majici, v kateri je spala.

»Kaj delaš?«

»Pripravljam.«

»Zdaj?«

»Čez eno uro.«

Stopila je v kokpit in si umaknila lase z obraza.

»Rekla sva po zajtrku.«

»Saj bova zajtrkovala.«

»Na poti?«

»Lahko.«

Ni odgovorila. Igor je preveril instrumente in motor ponovno ugasnil.

»Če greva zgodaj, ujameva veter.«

»Včeraj si rekel, da ni pomembno, kdaj greva.«

»Včeraj je bila druga napoved.«

Marina je sedla. Na mizi je ostala skodelica od prejšnjega večera, v njej nekaj deževnice.

»Hotela sem še na tržnico.«

»Kaj potrebujeva?«

»Nič.«

Igor jo je pogledal.

»Potem?«

»Hotela sem iti.«

»Lahko greva drugič.«

Marina je pogledala proti njemu. Igor je že držal mokro vrv v roki.

»Kaj?«

Samo odkimala je.

Odložil je vrv.

»Če hočeš na tržnico, pojdiva.«

»Zdaj nočem več.«

»Zakaj?«

»Ker bi ti ves čas gledal na uro.«

»Ne bi.«

Pogledala ga je. Igor ni ponovil.

Skuhala sta kavo in jedla kruh s sirom. Nebo se je počasi odpiralo. Igor je to opazil prvi in ni rekel ničesar.

Marina je namazala maslo na kruh.

»Lahko greva.«

»Ni treba.«

»Vem.«

»Potem ostaneva.«

Odložila je nož.

»Ne, Igor. Pojdiva.«

V njenem glasu ni bilo jeze. Prav to ga je zmotilo.

»Saj sem rekel, da lahko ostaneva.«

»In jaz sem rekla, da pojdiva.«

»Zdaj si jezna.«

»Nisem.«

»Si.«

Marina je pogledala skodelico z deževnico.

»Samo nočem preživeti dneva tako, da boš ostal tukaj in mislil na to, kdaj bi lahko šla.«

Igor je vstal.

»Ne bi.«

Pogledala ga je. Ni mu bilo treba vprašati, ali mu verjame. Čez dvajset minut sta dvignila sidro. Ko sta prišla iz zaliva, je bil veter dober, boljši, kot je pričakoval. Jadrnica je hitro dobila hitrost.

»Vidiš? Dobro gre,« je rekel.

»Če bi čakala do popoldneva, bi bilo slabše.«

»Mogoče.«

»Skoraj gotovo.«

Marina ni odgovorila.

Čez nekaj časa je prišla bliže.

»Kam greva?«

Povedal ji je ime kraja.

»In potem?«

»Bova videla.«

»Naslednji zaliv?«

Igor se je nasmehnil.

»Mogoče.«

Marina se ni nasmehnila.

Morje je bilo skoraj prazno. Daleč pred njima je plula bela jadrnica, za krmo pa je ostajala ozka sled.

»Veš, česa včasih ne razumem?«

»Česa?«

»Zakaj mora biti vedno še potem.«

»Kako misliš?«

»Pripeljeva nekam in ti že veš, kam bi šel naprej.«

»Saj zato imava barko.«

»Mogoče.«

»Kaj pa bi ti?«

Pogledala je nazaj proti obali.

»Včasih bi samo prišla.«

Igor se je zasmejal.

»Saj prideva.«

Obrnila se je proti njemu.

»Ne. Midva se ustaviva.«

Igor je hotel odgovoriti, vendar je veter nekoliko spremenil smer. Popravil je jadro.

»Pusti,« je rekla Marina.

»Kaj?«

»Nič.«

Tisti dan sta priplula dlje, kot je Igor načrtoval. Veter je ostal ugoden in predvečer je bil miren. Našla sta prostor ob pomolu in šla na večerjo. Na sosednji mizi je družina praznovala rojstni dan. Natakar je prinesel torto z majhnimi svečami. Otrok jih je upihnil v dveh poskusih. Marina je gledala proti njim.

»Koliko časa bova tukaj?«

Igor je pogledal proti pristanišču.

»Jutri bi lahko šla naprej.«

Ni odgovorila.

»Če hočeš, ostaneva še en dan.«

Prijela je kozarec.

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ker nočem več prositi za dneve.«

Igor je obstal z roko na steklenici.

»Saj ne prosiš.«

Marina ga je pogledala.

»Dobro.«

Pogovor se je končal tam.

Naslednje jutro nista odšla. Veter je bil premočan. Igor je večkrat stopil do pomola in pogledal proti izhodu iz pristanišča, Marina pa je sedela v kokpitu in brala.

Popoldne je zaprla knjigo.

»Zdaj pa lahko ostaneš.«

Igor se je obrnil.

»Kaj?«

»Nič.«

Tudi takrat ni vprašal še enkrat.

Veliko let pozneje se Igor ni več spomnil imena tistega pristanišča. Spomnil pa se je tržnice, na katero nista šla, in skodelice, v kateri je bila deževnica.

Včasih si je ta dan razlagal kot dokaz, da Marina nikoli ni bila zadovoljna z njegovimi odhodi. Zdaj ga je motilo nekaj drugega: ob vsakem njenem »danes« je imel pripravljen »drugič«, ob vsakem kraju naslednji kraj, ob vsakem dnevu nekaj, kar bo prišlo za njim. Ni vedel, ali je bilo to isto, kar je naredil Ani.

Koledar je zaprl. Tokrat si ni rekel, da bo Ana prišla drugič.

Čez nekaj dni je Ana sama predlagala prvi prosti konec tedna pred marčevskim odhodom. Prišla bi v petek popoldne in ostala do nedelje.

Igor je zapisal petek in nedeljo. Hotel je vprašati, ali bo spala pri njem. Vprašanje je nekaj časa ostalo neizgovorjeno, potem ga je vendarle postavil.

Ana je molčala.

»Rezervirala sem hotel.«

Igor je pogledal zapisani datum. »Kdaj?«

»Včeraj. In ja, še preden sem zares vedela, kako bo pri tebi.«

Igor je skoraj rekel: potem bi lahko bila pri meni. »Zakaj hotel?«

Ana je imela pripravljen strokoven odgovor, vendar ga ni uporabila. »Ker hočem imeti sobo, kamor lahko grem. Ne samo pred tabo. Tudi pred sabo, če bom začela vse skupaj preveč nadzorovati. Vem, da se sliši, kot da si vnaprej pripravljam izhod.«

»Malo se.«

»Vem. Ampak če ti rečem, da to ni proti tebi, ti povem samo polovico. Del mene se res boji, da bom preblizu in da ne bom več vedela, kaj je moja odločitev in kaj samo strah pred izgubo.«

Igor je pogledal proti drugi skodelici na polici. »Nisem jezen. Razočaran pa mogoče sem. Ker sem si predstavljal, da boš prišla k meni, ne pa samo v isto mesto.«

Ana ni ponudila besede namesto njega.

Naslednji večer je on vprašal, ali bi v petek vseeno večerjala pri njem. Ana je rekla, da si želi. Preden sta odložila, ga je spomnila na krompir.

»Olupim ga jaz.«

»Dogovor še velja?«

»Za krompir ja.«

Igor se je zasmejal, vendar je po klicu še nekaj časa gledal telefon. Besed za drugo ni iskal. Pred potjo je Ana večkrat odprla omaro in jo zaprla. Izbirala je oblačila za dva dni, v resnici pa je preverjala vozovnico, hotelsko rezervacijo in uro povratnega vlaka. V rezervaciji je bilo nekaj, kar jo je pomirjalo. Prav to jo je začelo motiti. Odprla je vozni red in pogledala tudi zgodnejši nedeljski odhod. Zaprla ga je. Čez nekaj minut ga je odprla še enkrat.

Ni odpovedala sobe.

Igor je v četrtek pospravil kuhinjo. Škatlo z računi je odnesel v omaro in drugo skodelico postavil ob svojo. Bila je malo višja, z ročajem, skozi katerega ni mogel spraviti dveh prstov; spomnil se je, da Ana skodelico drži drugače, in je ni zamenjal. V spalnici je bila druga odeja, ki jo je pripravil še preden mu je povedala za hotel. Vzel jo je s postelje in jo dvignil proti vrhnji polici. Nekaj trenutkov jo je držal v rokah.

Potem je ni pospravil.

Položil jo je na konec postelje, zloženo na polovico. Ni vedel, ali jo pripravlja zanjo ali samo ne želi priznati, da je ne potrebuje. V kuhinji je iz predala vzel manjši nož, s katerim je bilo lažje lupiti krompir, in ga položil poleg dveh krožnikov. Nato je enega vrnil v omaro.

Čez nekaj časa ga je vzel nazaj.

Temnejša deska

Ana je v petek prišla na pomol pozneje, kot sta se dogovorila. Pot od hotela je opravila peš; torbo je pustila v sobi, na stopnicah pa se je ustavila in se vrnila po plašč, čeprav ji ni bilo hladno. Ko je med hišami zagledala morje, jo je presenetilo, kako malo se je spremenilo. Na pomolu je prepoznala celo temnejšo desko pred klopjo. Igor je stal ob ograji in se obrnil šele, ko ga je poklicala. Po telefonu ga je zadnje mesece slišala skoraj vsak drugi večer, zdaj pa ni vedela, ali naj stopi naravnost k njemu ali naj ga najprej pozdravi. Objel jo je previdneje, kot si je predstavljala na poti. Tudi sama ga ni takoj stisnila; med njima je ostal njen prepognjeni plašč, nato ga je spustila niže in z drugo roko segla okoli njegovega hrbta. Za trenutek je čutila samo tkanino njegovega suknjiča in toploto pod njo.

Ko sta se odmaknila, je Igor pogledal njeno torbo za čez ramo.

»Drugo si že pustila v hotelu?«

»Sem.«

Prikimal je. Hotel ji je vzeti plašč, vendar ga je že preložila čez podlaket, zato sta nekaj časa stala brez opravila, ki bi jima pomagalo začeti.

»Pozabila sem, kako si visok,« je rekla.

»Jaz pa, da me med govorjenjem gledaš.«

Nasmehnila se je in sedla. Igor je palico naslonil ob klop, potem pa jo premaknil na zunanjo stran, da ne bi stala med njima. Ana je vprašala po njegovi roki. Razprl je prste in ji pokazal komaj vidno sled na členkih. Ko je z blazinico palca šla čeznjo, ni odmaknil dlani. Koža je bila gladka, vendar se je ob dotiku spomnila zidu in svojega glasu. Roko mu je spustila na koleno, on pa je ni takoj umaknil. Povedala mu je nekaj o vožnji, o knjigi, ki jo je vzela s seboj in je ni odprla, nato pa utihnila. Doma je med njunimi pogovori lahko vstala, odprla okno ali segla po kozarcu; tukaj je vsak premik obstal med njima, še preden je postal nepomemben.

»Si utrujena?«

Skoraj je odkimala. Potem je rekla:

»Malo. Slabo sem spala.«

»Lahko greš najprej počivat.«

»Rada bi bila malo tukaj.«

Igor je prikimal. Ni rekel, da razume.

Začel ji je pripovedovati o zimski nevihti, po kateri so popravili del ograje, in pokazal proti svetlejšemu lesu. Ana ga je poslušala, ne da bi iskala kaj posebnega v tem, kar govori. Ko je sredi povedi obstal, ni takoj pomislila, da se umika. Iskal je ime vetra in se razjezil, ker mu ni prišlo na misel. Pogledala je temnejšo desko pod nogami. Jeseni jo je opazila prvi dan. Bila je še vedno tam, le les okoli nje je bil od zime nekoliko svetlejši. Ko sta krenila proti stanovanju, je Ana vprašala, ali bosta šla po ulici s stopnicami. Igor ji je pokazal drug prehod. Stopnice, ki jih je imel v spominu, so bile višje v mestu in bi jima pot precej podaljšale. Ana se je zasmejala, ker se je v njenem spominu vse premaknilo bliže skupaj. Tudi hotel se ji je zdel bližji pomolu, kot je bil.

Igor je pred ozkimi vhodnimi vrati upočasnil in iz žepa vzel ključ. Ana je bila z mislimi še pri ulicah, zato jo je presenetilo, ko je rekel, da sta tukaj. Na stopnišču je dišalo po hladnem kamnu. Igor je šel prvi, Ana pa korak za njim, dovolj blizu, da je videla obrabljeni rob njegovega podplata. Na podestu je odklenil in prižgal luč. Stanovanje je bilo manjše, kot si ga je predstavljala po njunih pogovorih. Najprej je zagledala odprta kuhinjska vrata, mizo ob oknu in dva stola, od katerih je bil eden potisnjen nekoliko postrani. Na polici ob vhodu je ležala knjiga, ki mu jo je podarila.

Ni je prijela.

Igor je slekel suknjič in ga odnesel v sobo, da je obešalnik ostal zanjo. Ana je nekaj trenutkov stala s plaščem v rokah, nato ga obesila na prosti kavelj. Ko se je vrnil, ji je pokazal kopalnico in vprašal, ali bi kavo.

»Najprej vodo.«

V kuhinji je na deski čakal manjši nož, ob njem vrečka krompirja. Ana ga je prepoznala iz njunega pogovora in ob tem jo je minila zadrega, s katero je vstopila.

»Kam dajem olupke?«

Nekaj časa sta delala brez težav. Igor je pripravil ribo in odprl pečico, Ana je sedela pri mizi ter lupila krompir. Ko je prvič stopil za njen hrbet, je odmaknila stol, drugič pa je že sama premaknila kolena, še preden je iztegnil roko.

»Ostani,« je rekel. »Bom vzel vse naenkrat.«

Krompir je zlagala na desko. Igor je segel po olupljenem in ga začel rezati.

»Na koliko delov?«

Pokazal ji je rezine. Poskusila je enako. Dve tanjši je Igor prestavil na rob pekača.

»Ti dve se bosta prej zapekli.«

Ana je nož položila na desko.

»Lahko naredim drugače. Samo prej povej.«

»Saj ni nič narobe.«

»Potem jih pusti.«

Igorjeva roka je ostala nad pekačem. Rezini je vrnil med druge. Ana je naslednji krompir narezala debeleje, čeprav tega ni nameravala. Nekaj trenutkov jo je jezilo, da je zdaj pozorna na vsak rez. Igor je stopil k štedilniku in ji povedal, kje je olje. Ni ga prinesel sam. Ko je pekač postavila na sredo mize, sta ga oba pogledala. Ana je z eno od tankih rezin pobrala nekaj olja.

»Vsaj vedela bom, kateri kos je moj.«

Igor se je zasmejal šele, ko se je nasmehnila tudi ona. Med večerjo ni govoril o krompirju, dokler ga ni omenila sama. Bil je dober, riba pa nekoliko presuha. Ana je košček dlje žvečila in Igor je to opazil. Odprl je usta, kot da bo nekaj rekel o pečici, potem pa je vzel kozarec.

»Bi raje sedela tukaj?« je vprašal čez nekaj časa. »Z moje strani se vidi morje.«

Ana se je obrnila. Zunaj je bilo že pretemno, da bi razločila vodo.

»Jutri bom poskusila tvoj stol.«

Igor je pogledal proti oknu in nato svoj krožnik.

»Vedno sediš tukaj?« je vprašala.

»Skoraj.«

»Zakaj?«

Pogledal je proti oknu.

»Navadil sem se.«

Ana ni rekla ničesar. Spomnila se je njegovega vprašanja, zakaj bi človek sedel ves dan na stolu pod drevesom, čeprav mu te zgodbe ni povedal tako. Samo stol je bil pred njo, nekoliko obrabljen na robu, in njegov odgovor je ostal dovolj majhen, da ga ni bilo treba razlagati.

Pozneje je Igor vstal.

»Ti pokažem še sobo?«

Šla je za njim. Na postelji je ležala zložena odeja, ob omari pa je bil pripravljen stol, na katerega bi lahko odložila obleko. Ana je najprej pogledala odejo, potem stol in šele nato njega.

»To si pripravil?«

»Ja.«

Ni dodal, kdaj.

Ana je stopila do postelje in s prsti poravnala rob odeje, ki je bil na enem mestu zavihan.

»Če se ti ne ljubi nazaj v hotel, lahko ostaneš,« je rekel Igor.

Glas je bil miren. Tako miren, da bi ga lahko vzela samo kot možnost, če ne bi vedela, da je odeja na postelji čakala že pred njenim prihodom.

»Nocoj bom šla tja,« je rekla.

»Prav.«

Igor je skoraj takoj pogledal proti vratom.

Ana je ostala ob postelji. Njegov »prav« ni bil očitek. Prav zato ni vedela, kaj naj z njim.

»Igor.«

Obrnil se je.

»Kaj?«

»Nič.«

Beseda jo je razjezila, ker jo je bila že tolikokrat slišala pri njem.

»Pravzaprav ne. Ni nič.«

Igor je čakal.

»V hotel bom šla, ker sem si tako uredila.«

»Vem.«

»Ne, ne veš.«

Izgovorila je prehitro. Igorjev obraz se ni spremenil.

»Potem ne vem.«

Ana je pogledala odejo.

»Tudi jaz ne vsega.«

Sedla je na rob postelje, vendar samo za trenutek, kot da preverja višino. Igor je ostal pri vratih.

»Sobo sem rezervirala, preden sem prišla. Takrat se mi je zdelo pomembno, da jo imam.«

»In zdaj?«

Ana je s palcem šla po šivu odeje.

»Še vedno mi je.«

Igor je prikimal.

»Dobro.«

V njegovem glasu je bilo nekaj bolj zaprtega kot prej.

»To tvoje dobro,« je rekla.

»Kaj je z njim?«

»Ne vem.«

Igor je pogledal proti kuhinji.

»Če bi rekel, da mi ni všeč, bi bilo bolje?«

Ana ni pričakovala vprašanja.

»Bilo bi vsaj nekaj.«

Dolgo ni odgovoril.

»Ni mi všeč.«

Ana je nehala gladiti šiv.

»Dobro,« je rekla.

Tokrat je besedo zaslišal on.

Za trenutek sta se oba skoraj nasmehnila, vendar se nobeden ni.

»Mislil sem, da ti bo pri meni dovolj dobro, da ne boš hotela v hotel,« je rekel Igor.

Ana ga je pogledala. V stavku ni bilo zahteve, naj ostane. Bilo pa je pričakovanje, ki ga prej ni hotel imenovati.

»Meni je tukaj dobro.«

»Pa greš.«

»Ja.«

Igor je spustil pogled.

»Tega ne znam sestaviti skupaj.«

Ana je imela pripravljenih več odgovorov. Lahko bi govorila o lastnem prostoru, utrujenosti, postopnem približevanju in tem, da bližina ne pomeni odpovedi samostojnosti. Vsak stavek je bil uporaben. Nobenega ni izgovorila.

»Tudi jaz ne čisto,« je rekla.

Igor se je naslonil na podboj.

»Sem mislil, da razumeš take stvari.«

Ni bilo izrečeno ostro. Ana je vseeno začutila, kako hitro bi lahko odgovorila kot psihologinja.

»Tudi jaz sem mislila.«

Tišina po stavku je bila daljša, kot je pričakovala.

Vrnila sta se v kuhinjo. Igor je odprl pipo, čeprav v rokah ni imel ničesar. Voda je nekaj sekund tekla.

»Si jezen?« je vprašala.

Zaprl jo je.

»Ne vem.«

Ana ni vprašala še enkrat.

Sedla je. Na mizi so bili krožniki, ki jih še ni pomil. Igor je ostal pri koritu.

»Razočaran sem,« je rekel čez nekaj časa.

Beseda je prišla tako tiho, da je Ana najprej pogledala proti njemu, da bi preverila, ali jo je prav slišala.

»Vem,« je rekla.

Igor se je obrnil.

»Ne.«

Ana je obstala.

»Kaj ne?«

»Ne reci, da veš.«

Ni vedela, ali jo je stavek zabolel zato, ker je imel prav, ali zato, ker ji je vzel besedo, s katero je tolikokrat uredila stvari.

»Prav,« je rekla.

Sedela sta nekaj minut brez pogovora. Ana je zaspano prekrižala roki na mizi in za trenutek naslonila brado nanju. Igor je ugasnil luč nad štedilnikom. Ostala je samo svetloba nad mizo.

»Rada bi šla spat,« je rekla. »In rada bi se slekla, ne da bi morala razmišljati, kakšna sem videti.«

Igor je pogledal proti spalnici.

»Sem te spravil v zadrego z odejo?«

»Malo.«

Ana je dvignila glavo.

»Pa tudi razveselila me je.«

Igor je to sprejel brez vprašanja, kako je lahko oboje res hkrati. Ko je vstala, je v spalnici še enkrat pogledala odejo. Ni je vzela s seboj in je ni premaknila. Pospremil jo je do hotela. Hodila sta počasi. Pri vhodu sta se dogovorila, da ga naslednji dan ob desetih počaka tam. Ana ga je poljubila na lice in se oprijela njegovega rokava, ker je bil rob stopnice nižji, kot je mislila. Igor je roko položil na njen hrbet.

Niti tedaj je ni vprašal, ali si je premislila.

Ko je odšla skozi vrata, je nekaj časa ostal pred njimi. Hotel je bil isti, pred katerim je pred meseci čakal na nekaj, česar ni znal imenovati. Tokrat je vedel vsaj to, da mu ni bilo vseeno, kje bo Ana spala.

Na poti domov ni vedel, ali je to napredek.

V stanovanju je šel najprej v spalnico. Odeja je ležala na koncu postelje. Segel je po njej, da bi jo pospravil, potem pa je zagledal majhen zavihan rob, ki ga je Ana prej poravnala.

Pustil jo je tam.

Druga skodelica

Ko sta naslednje jutro sedela pri zajtrku, Igor Utrechta ni omenil. Ana je prišla malo po deveti. V hotelu je že pila kavo, vendar mu tega ni povedala, ker je na mizi čakala druga skodelica in poleg nje krožnik s kruhom, maslom in marelično marmelado.

»Si že jedla?«

»Malo.«

»Kaj pomeni malo?«

»Kavo.«

»Kava ni zajtrk.«

»V hotelu je.«

»Potem je slab hotel.«

Ana je slekla plašč in ga obesila čez naslonjalo. Igor je odprl hladilnik in vzel sir.

»Tega včeraj nisi dal na mizo.«

»Včeraj sva imela ribo.«

»To sem opazila.«

Odrezal je dva kosa in enega položil na njen krožnik. Ana ga je pogledala.

»Kaj?«

»Nič.«

»Potem jej.«

Jutro je bilo svetlo in hladno. Sonce je seglo samo do roba mize. Ana je razmazala marmelado po kruhu, Igor pa pil kavo.

»Kaj bova danes?«

»Ne vem.«

»Nimaš načrta?«

»Ne.«

Ana je dvignila obrvi.

»To pa je novo.«

Igor jo je pogledal, kot da bi hotel ugotoviti, ali se norčuje.

»Lahko greva ob obali. Ali v mesto.«

»Ali ostaneva tukaj.«

Igor je za trenutek pogledal proti oknu.

»Tudi.«

Ana je odložila kruh. Čakala je, da bo dodal, kaj bi bilo potem, pa ni.

»Kaj pa hočeš?« je vprašal.

»Danes nič posebnega.«

Igor je pogledal uro. Bilo je devet in sedemnajst minut.

»Potem imava ves dan.«

Ana je pogledala proti njemu. Beseda ves jo je za trenutek vznemirila bolj, kot bi jo moral en sam prost dan.

»Ja.«

Po zajtrku sta pomila posodo. Igor je hotel skodelice zložiti v omaro, Ana pa je svojo pustila ob koritu.

»Še jo bom potrebovala.«

»Kdaj?«

»Pozneje.«

Igor je pogledal skodelico. Na polici zanjo ni bilo določenega mesta. Za trenutek je odprl omaro, kot da bi ga lahko našel, potem jo je zaprl. Šla sta ven brez načrta. Na trgu je bilo več ljudi kot prejšnji dan. Pred pekarno je stala vrsta, na vogalu je nekdo prodajal rože. Ana se je ustavila pri vedru z rumenimi tulipani.

Igor je obstal dva koraka naprej in se vrnil.

»So ti všeč?«

»Ja.«

Prodajalka je že segla po papirju.

»Ne bom jih nosila ves dan,« je rekla Ana.

»Lahko jih odneseva domov.«

Beseda je prišla brez poudarka. Ana ga je pogledala. Igor je že jemal denarnico.

»Pet?«

»Tri.«

»Zakaj tri?«

»Ker jih je dovolj.«

Igor je kupil pet. Ana ni ugovarjala.

Ko sta se vrnila, je iskala vazo. Na polici nad hladilnikom sta bili dve. Vzela je visoko, Igor je natočil vodo, Ana pa odrezala konce stebel in tulipane postavila na sredino mize.

»Zdaj jih je preveč,« je rekla.

»Pet?«

»Za to vazo.«

»Rekla si tri.«

»Sem.«

Igor je premaknil eno steblo.

»Zdaj?«

»Še vedno pet.«

Nasmehnila se je. Igor je roko umaknil in jih pustil.

Njena skodelica je bila še vedno ob koritu. Čez nekaj časa je vstala in si skuhala kavo. Igor je ni vprašal, ali jo bo tudi njemu. Skuhala je dve.

Ko je njegovo postavila pred njega, je Igor za trenutek pogledal obe skodelici, kakor da je opazil nekaj, kar je sam pripravil zjutraj, pa je šele zdaj postalo drugačno.

Popoldne je začelo deževati. Ana je sedela na kavču s knjigo, Igor pa je pri mizi pregledoval pošto. Nekaj časa ni govoril nihče.

Ana je dvignila pogled iz knjige. »Ali te moti, da sem tukaj in da pravzaprav nič ne delam s tabo?«

Igor je zložil račun. »Ne. Bereš, jaz delam. Ni treba, da ves čas nekaj počneva skupaj.«

Čez nekaj minut je vstal in se vrnil z odejo. »Pozneje bo mrzlo.«

Ana je pogledala odejo. »To je tista, ki si jo pripravil že včeraj, kajne?«

Igor je obstal. »Mislil sem, da boš mogoče ostala.«

Ana je zaprla knjigo. »Vem. In ravno to je problem: prehitro rečem, da vem, ker s tem preskočim del, v katerem bi morala vprašati, kaj si ti hotel.«

Igor je sedel nazaj za mizo. »Hotel sem, da ostaneš. Ne zato, ker bi hotel kaj določiti namesto tebe. Samo hotel sem se zjutraj zbuditi in vedeti, da si še tukaj.«

Ana je s prsti šla po robu knjige. »Hotel ni boljši od tega. Samo daje mi vrata, skozi katera lahko grem, če me postane strah, da sem preblizu.«

Igor je pogledal proti odeji. »To pa že razumem bolj kot tvoj prejšnji ‘vem’.«

»Ker pri tebi ves čas vem, da sem pri tebi.«

»In to je slabo?«

»Ne.«

»Potem spet ne razumem.«

Ana je položila knjigo poleg sebe.

»Tudi jaz ne čisto.«

Igor se je naslonil nazaj. Ni ji pomagal z vprašanjem.

»V hotelu imam ključ,« je rekla. »Ko zaprem vrata, ni treba nikomur pojasniti, zakaj sem utrujena, zakaj molčim ali zakaj grem spat ob devetih.«

»Tudi meni ne bi bilo treba.«

Ana ga je pogledala.

»To praviš zdaj.«

Igorjev obraz se je zaprl.

»Misliš, da bi te nadzoroval?«

»Ne.«

»Potem kaj?«

Ana je odprla usta. Prva beseda, ki ji je prišla na misel, je zvenela, kakor da jo je vzela iz ordinacije. Ni je izrekla.

»Ne vem še,« je rekla.

Igor je pogledal skozi okno.

»V Utrechtu boš tudi sama.«

Beseda je prvič tisti dan prišla mednju.

»Ja.«

»Tam ne boš imela problema s tem, da si pri nekom.«

Ana ni odgovorila takoj. Vprašanje jo je zabolelo, ker je bilo nepravično in ker v njem ni bilo vse neresnično.

»Tam bom v stanovanju, ki ga še nisem videla,« je rekla. »V mestu, ki ga ne poznam.«

»Ampak hočeš iti.«

»Hočem.«

»Tukaj ti je dobro, pa hočeš v hotel.«

Ana je pogledala tulipane. Pet jih je bilo v vazi, čeprav je rekla tri.

»Ja.«

Igor je čakal na razlago.

»Ne znam ti tega urediti v en odgovor.«

Stavek je bil neprijeten že zato, ker ga je izgovorila ona.

»Jaz tudi ne,« je rekel Igor.

Nekaj časa sta sedela vsak na svojem mestu. Potem je Ana vzela odejo in si pokrila noge. Čez nekaj strani jo je z eno roko potegnila proti njemu in rob položila čez njegovo koleno.

Igor ga ni odmaknil.

Brala je. On je gledal skozi okno. Nobeden ni poskusil odločiti, kaj pomeni odeja med njima in kaj pomeni njen rob čez njegovo koleno. Čez nekaj časa je Igor vprašal, od kod ga navadno kliče. Ana mu je opisala stol ob oknu, kuhinjo in dolgo pot iz predsobe do sobe, po kateri včasih hodi med težkimi pogovori.

»Tega stola si sploh ne znam predstavljati,« je rekel.

Ana je pomislila na svojo polico s knjigami, očala, torbo ob vratih in skodelico, ki jo pogosto pusti na tleh ob stolu. Dom si je uredila za pogled, ki ga je bila vajena sama.

»Pridi ga pogledat,« je rekla.

Igor ni odgovoril takoj. Najprej je pomislil na postajo, vlak, prestopanje, svojo palico in na to, da bi se zbudil v prostoru, kjer ne bi vedel, na kateri polici so kozarci. Odpor je prišel hitreje od želje.

»Kdaj?« je vprašal.

Ana je skoraj takoj začela sestavljati svoj urnik.

»Čez dva tedna imam petek popoldne prost. Lahko bi prišel dopoldne, jaz bi te počakala na postaji, potem—«

Ustavila se je.

»Kaj?« je vprašal Igor.

Ana je pogledala telefon, po katerem je že hotela seči.

»Nič. Že sem ti naredila ves konec tedna.«

Igor se je nasmehnil.

»Saj še nisem rekel, da pridem.«

»Vem.«

Ana je položila roke v naročje.

»Ali hočeš?«

Igor je pogledal proti svoji kuhinji. Druga skodelica je stala ob koritu.

»Rad bi te videl doma.«

»Tudi jaz bi rada, da prideš.«

Tokrat ni odprla voznega reda. Nekaj časa sta samo sedela.

»In če bom tam nekaj ur sam?« je vprašal.

»Boš sam.«

»Kaj naj delam?«

Ana je skomignila.

»Ne vem. To bo tvoj problem.«

Igor se je zasmejal. Potem je resno vprašal:

»In če mi ne bo všeč?«

Ana je pogledala proti njemu.

»Potem ti ne bo.«

Odgovor ga je presenetil. Pričakoval je, da ga bo pomirila. Čez nekaj minut sta vendarle odprla vozni red. Igor je poiskal neposredno povezavo in dolgo gledal uro prihoda. Ana ni segla čez njegovo roko. Za nakup je vzel svoj telefon. Dvakrat je napačno vpisal podatek in se razjezil na premajhne črke. Ana mu je prebrala številko s kartice, potem pa telefon vrnila na njegovo stran mize. Ko je dobil potrdilo, je zaslon pustil prižgan. Vozovnica je bila za petek čez dva tedna. Ni mogel vedeti, ali bo takrat dobre volje, ali mu bo vožnja težka in ali se bosta do tedaj spet zaradi česa sprla. Na zaslonu je vseeno stal njegov odhod.

Ana mu je povedala naslov. Zapisal si ga je, čeprav ga bo prišla iskat na postajo. Vprašal jo je, v katerem nadstropju stanuje in ali ima dvigalo.

»Boš preveril še, kje je sever?« je vprašala.

Igor je pogledal zapis.

»Če bo treba.«

Ana se je zasmejala, potem pa je opazila, da je na list zapisal tudi uro povratnega vlaka.

»Zakaj si že zapisal nedeljo?«

Igor je pogledal svojo pisavo.

»Da vem.«

Ana ni rekla ničesar. Spomnila se je koledarja in dvanajstega marca. Igor je s pisalom šel čez zapisano uro, kot da bi jo hotel prečrtati, potem pa je ni.

Popoldne se je zjasnilo. Ko sta šla ven, je bila pot ob morju mokra. Ana mu je povedala, da jo njegov prihod veseli in plaši.

Igor je nekaj časa hodil brez odgovora.

»Mene tudi,« je rekel.

Ana ga je pogledala.

»Kaj te plaši?«

Igor je s palico obšel lužo.

»Da bom pri tebi in ne bom vedel, kaj naj s sabo.«

Ana je skoraj rekla, da bo poskrbela, da mu ne bo dolgčas. Stavek je zadržala.

»Mogoče boš moral ugotoviti sam.«

»To mi vedno bolje uspeva doma.«

»Vem.«

Oba sta se nasmehnila, vendar je Igor vedel, da se ni šalil povsem.

Zvečer ga je Ana pri vratih objela, še preden jo je vprašal, ali naj jo pospremi. Nekaj časa je imela obraz ob njegovem vratu. Ko se je odmaknila, jo je poljubil. Poljub mu je vrnila, potem pa vzela plašč.

Dogovorila sta se, da ga naslednje jutro počaka na pomolu. Ana bo torbo pustila pri recepciji in ponjo prišla pred odhodom.

Ko se je Igor pozneje vrnil izpred hotela, so tulipani še vedno stali na sredini mize. V toplem stanovanju so se nekoliko odprli. Eden je bil obrnjen proti oknu, dva sta se dotikala, druga dva sta stala nekoliko narazen.

Igor je odložil palico in pogledal proti koritu. Anina skodelica je stala tam, kjer jo je pustila po popoldanski kavi.

Vzel jo je, jo splaknil in odprl omaro.

Na polici je bilo dovolj prostora poleg njegove; skodelico je nekaj trenutkov držal v roki, nato omaro zaprl in jo postavil nazaj ob korito.

Tulipanov se ni dotaknil.

Dlan med njima

Ko je Igor prišel na pomol, je Ana že sedela na klopi. Plašč je imela čez kolena, torbo za čez ramo pa ob sebi. Ob pogledu nanjo je za nekaj korakov pozabil na palico in šele nato ujel svoj običajni ritem. Vedel je, da bo čez nekaj ur odšla. Tokrat njen odhod ni bil presenečenje, vendar ga je čutil v telesu že od jutra, v praznem želodcu in v nekoliko trši roki, s katero je držal palico.

»Je tukaj prosto?« je vprašal.

»Je.«

Premaknila je torbo. Sedel je in nekaj časa sta gledala morje. Ana je bila tišja kakor včeraj. Igor je počakal, preden jo je vprašal, ali jo kaj skrbi. Povedala mu je za petek čez dva tedna. Šele ponoči se je spomnila, da bo tisto dopoldne delala dlje, kot mu je rekla; zamenjala je tedna v koledarju. Lahko ga pride iskat na postajo, vendar bo morala potem za nekaj časa nazaj v ordinacijo. Igorjeva prva misel je bila, da prestavi vozovnico. Besede so mu že prišle do ust, ko je vprašal:

»Koliko časa je od tvojega stanovanja do ordinacije?«

Ana mu je povedala.

»Potem bom pustil torbo in malo pogledal mesto.«

Ana je začela opisovati pot, čeprav ga bo prvič tja odpeljala sama. Igor jo je poslušal, nato vprašal:

»Mi boš pustila ključ?«

Ana je utihnila. Rezervnega je imela v predalu. V tem ni bilo nič nenavadnega in vendar je prvič jasno zagledala Igorja, kako odklepa njena vrata, ko nje ni doma, odloži palico nekam, kjer sama nikoli ničesar ne odlaga, odpre napačno omaro in potem sedi v njenem stolu ali pa prav zato ne sede vanj.

»Imam rezervnega,« je rekla.

Igor je prikimal. Ni vprašal, ali ji je neprijetno.

»Rada bi, da ti bo lepo,« je rekla Ana.

»Tudi jaz bi rad.«

»Samo ne znam ti tega urediti za vsak trenutek.«

Igor se je ozrl proti hišam. V petek je mislil, da je pripravil vse potrebno, potem pa sedel v kuhinji in bil razočaran, ker je hotela spati drugje. Del njega bi zdaj najraje slišal, da bo pri njej drugače, da mu bo pustila ključ in se veselila njegovega prihoda brez tistega drugega dela, ki potrebuje vrata, za katerimi je sama.

Ana ni dodala ničesar.

»V petek zvečer mi ni bilo lepo, ko si šla,« je rekel. »Pa sem te bil naslednje jutro vesel.«

Ana je prikimala. Spomnila se je hoje proti hotelu, njegovega glasu in olajšanja, ko je sama zaprla vrata sobe. Olajšanje jo je še vedno motilo. Ne zato, ker bi pomenilo, da ji z Igorjem ni bilo dobro, temveč zato, ker ni znala povedati, zakaj sta bili obe stvari resnični hkrati.

»Rada bi še prišla sem,« je rekla. »Tudi če ti ne bi kupil vozovnice.«

Igor je z dlanjo šel čez rob klopi. Na mestu, kjer je jeseni odstranil trščico, je bil les svetlejši, prst pa se ni več zatikal. Spomnil se je, kako preprosto je bilo takrat vzeti nož in zgladiti rob. Zdaj ga je čakal odhod, ki ga je izbral sam, in stanovanje, v katerem ne bo vedel niti tega, kam naj odloži palico. Hotel je nekaj reči o vseh letih, v katerih je odhajal brez težav. V mislih se mu je pojavil stavek, da je morda življenje prepogosto samo pustil mimo, toda zvenel je preveč dokončno, skoraj tako, kot da bi nekaj razumel samo zato, ker je našel pravo poved.

»Čudno je,« je rekel namesto tega.

»Kaj?«

»Da me je strah iti k tebi za dva dni.«

Ana ga je pogledala.

»Strah?«

Igor je skomignil.

»Mogoče ni prava beseda.«

»Pusti jo.«

Ni je popravljala.

Igor je pogledal svojo palico.

»Včasih sem šel za mesece in nisem razmišljal, kje bom spal.«

»Takrat si vedel, zakaj greš.«

Igor je hotel odgovoriti, da tudi zdaj ve. Prišel bo k njej. To je bil razlog. Vendar mu ni bilo jasno, zakaj zaradi tega razlog ni postal lažji.

»Zdaj tudi vem,« je rekel.

Ana je počakala.

»Samo drugače je.«

Beseda drugače je ostala med njima brez pojasnila.

Ana je pogledala torbo. V njej je bila beležnica z jesenskim zapisom. Nekoč bi jo morda odprla in iz tega, kar je napisala, poskusila ugotoviti, kaj se je med njima spremenilo. Zdaj se ji je zdelo, da bi s tem samo zamenjala dva dneva, ki ju še nista preživela, za nekaj stavkov, ki jih že pozna.

»Tudi mene je strah,« je rekla.

Igor se je obrnil proti njej.

»Česa?«

Ana je gledala proti vodi.

»Ne vem še.«

Ni dodala, da jo je strah njegovega prihoda, niti da jo je strah lastnega veselja zaradi njega. Oboje bi bilo mogoče. Morda tudi kaj tretjega.

Igor ni vprašal še enkrat.

Nekaj časa sta sedela brez besed. Na drugem koncu pomola je moški zlagal vrv v široke kroge, potem jo je spet razvil, ker se je nekje zavozlala. Ana ga je gledala dlje, kot je bilo potrebno.

»Kdaj moraš po torbo?« je vprašal Igor.

Pogledala je uro.

»Čez dobre pol ure.«

»Greva na kavo?«

Ana je še enkrat pogledala morje.

»Čez pet minut.«

Igor ni pogledal na uro. Palico je položil ob klop in se naslonil nazaj. Veter je segel pod rob njenega plašča. Zadržala ga je na kolenih, nato pa roko položila na desko med njima. Dlan je ostala odprta, ne čisto pri njem in ne čisto pri njej. Igor jo je pogledal. Lahko bi jo prijel takoj. Namesto tega je svojo roko položil na klop nekaj centimetrov stran.

Ana ni premaknila svoje.

Nekaj trenutkov sta bili dlani samo tam. Med njima je ostal ozek pas temnejšega lesa. Potem je Igor premaknil mezinec in se dotaknil njenega. Ana je obrnila dlan in jo pustila odprto; Igor je položil svojo vanjo, njeni prsti pa so se počasi zaprli okoli njegovih. Sedela sta tako, dokler Ana ni pogledala na uro. Tokrat je roke prva umaknila ona.

»Morava,« je rekla.

Igor je segel po palici.

Nobeden ni rekel, da bo naslednjič drugače.

Na drugi strani

Dva tedna pozneje je Igor vstal še pred budilko. Nekaj časa je ležal in poslušal stanovanje, v katerem ni bilo nič drugače kakor druge dni, pa vendar se mu je zdelo, da so predmeti že od večera nekoliko odmaknjeni od njega, kakor da vedo, da jih bo za dve noči pustil same. Torbo je imel pripravljeno na stolu ob vratih. Vanjo je prejšnji večer zložil dve srajci, perilo, zdravila, polnilec in knjigo, ki mu jo je podarila Ana; knjigo je najprej pustil na mizi, ker je bila torba že dovolj težka, potem pa jo je tik pred spanjem vendarle spravil vanjo.

V kuhinji je skuhal kavo in sedel pred vazo. Tulipani so se v dveh tednih povesili, dva je moral že odstraniti, trije pa so še stali, čeprav so bili robovi cvetov temnejši in je eno steblo počasi lezlo proti mizi. Ni ga poravnal. Ko je odnesel skodelico h koritu, je tam še vedno stala druga. Od Aninega odhoda je ni dal v omaro. Dvakrat jo je uporabil sam, jo pomil in postavil nazaj na isto mesto. Za trenutek jo je prijel za ročaj. Potem jo je pustil tam, preveril vozovnico v telefonu in še prepognjeni list, ki ga je natisnil, čeprav je vedel, da enega od obeh ne potrebuje. Ko je avto ustavil pred hišo, je torbo odnesel sam do vrat in jo vozniku pustil spraviti v prtljažnik. Med vožnjo proti postaji je gledal ulice, po katerih se je tolikokrat vračal domov. Pri križišču, kjer se je cesta odmaknila od morja, je videl samo kratek siv pas vode med hišami. Ni se obrnil.

Na postajo je prišel prezgodaj. Na kovinski klopi je položil torbo med noge, palico naslonil ob koleno in pogledal tablo z odhodi. Njegovega vlaka še ni bilo med prvimi vrsticami. Ana mu je prejšnji večer rekla, naj ji zjutraj ne piše, ker bo skušala malo dlje spati. Ob šestih in devet minut ji je kljub temu poslal samo: »Sem vstal.« Zdaj je bilo pod sporočilom še vedno prazno. Telefon je odložil na torbo. Čez nekaj minut je zavibriral.

»Dobro jutro. Si že na postaji?«

Igor je napisal, da je.

»Koliko časa imaš?«

Najprej je hotel napisati ne veliko. Nato je pogledal uro.

»Triinštirideset minut.«

Odgovor je prišel skoraj takoj.

»Vedela sem.«

Igor se je nasmehnil. Na drugi strani klopi je moški s časopisom za trenutek pogledal proti njemu. Spomnil se je odhodov, ki jih je nekoč začel z nekaj stvarmi v kovčku in mislijo na pristanišče, ki ga še ni videl. Takrat se mu je zdelo, da je najtežji del poti čakanje; ko so se vrvi odvezale ali so se vrata zaprla, je bilo vse odločeno. Zdaj je bilo drugače. Na koncu poti ni bil kraj, o katerem bi lahko prebral podatke. Bila so vrata, ki jih bo odprla Ana. Ko se je na tabli pokazal peron, je vstal počasi, ker mu je noga po dolgem sedenju otrpnila. V vagonu je našel sedež ob prehodu. Polica nad njim je bila nekoliko previsoka, zato mu je moški ob oknu brez vprašanja dvignil torbo. Igor je že odprl usta, da bi rekel, da zmore sam, potem pa se je samo zahvalil.

Vrata so bila še odprta. Na peronu je fant držal dekle za obe roki in se ni umaknil, čeprav je sprevodnik pogledoval proti uri. Igor je položil palico ob nogo. Za trenutek je pomislil, da bi lahko še vedno vstal. Misel ga ni vabila domov. Samo pokazala mu je, da vrata še niso zaprta.

Telefon je zavibriral.

»Ko prideš, bom na postaji.«

Najprej je napisal: »Ni treba.« Izbrisal je. Nato: »Vem.« Tudi to je izbrisal.

»Dobro,« je napisal.

Vrata so se zaprla.

Vlak je še nekaj trenutkov stal, nato se je peron počasi premaknil mimo okna. Igor je gledal ljudi, ki so ostajali na postaji, dokler jih ni zakril konec nadstreška. Šele potem je vzel knjigo iz torbe. Prebral je nekaj strani, a se je moral vračati na začetek odstavkov. Med vrsticami je vedno znova zagledal Anino stanovanje, ki ga še ni poznal: stol ob oknu, dolgo predsobo, torbo ob vratih, kuhinjo, iz katere ga je kdaj poklicala.

Poklicala ga je približno uro pozneje.

»Kje si?«

Igor je pogledal skozi okno, kot da bi mu polja lahko odgovorila.

»Ne vem natančno.«

»Ali vlak vsaj pelje v pravo smer?«

»Za zdaj.«

»To ni zelo prepričljivo.«

»Vozovnico imam za pravo smer.«

»Potem ti moram verjeti.«

Nekaj časa sta govorila o treh minutah zamude in o kavi, ki jo bo kupila pred njegovim prihodom. Potem je med njima ostal samo zvok vlaka.

»Ana.«

»Ja?«

Igor je pogledal svoj odsev v steklu.

»Si res tam, ko pridem?«

Ni se zasmejala.

»Bom.«

Igor je skoraj vprašal, koliko prej bo prišla. Namesto tega je rekel:

»Dobro.«

Ko sta odložila, knjige ni več odprl.

Na postaji jo je zagledal še skozi okno vagona. Stala je nekoliko stran od množice, v eni roki je držala dve papirnati skodelici, drugo pa imela v žepu plašča. Ni gledala na telefon. Samo čakala je. Ko so se vrata odprla, je stopil ven previdno, najprej s palico, nato z nogo. Ana ni stekla k njemu. Tudi on ni pospešil. Prišel je do nje v svojem običajnem ritmu.

»Štiri minute,« je rekla in mu podala kavo.

»Rekla si tri.«

»Vmes si dobil še eno.«

Vzel je skodelico. Bila je vroča.

»Koliko časa si tukaj?«

Ana je pogledala proti uri.

»Sedemnajst minut.«

»Prezgodaj.«

»Ne toliko kot ti.«

Igor je hotel prijeti torbo, vendar jo je Ana že vzela za ročaj. Rekel je, da jo lahko nese sam. Odgovorila je, da ve, in je ni spustila. Nekaj korakov je hodil poleg nje s kavo v eni roki in palico v drugi ter čutil nenavadno praznino tam, kjer bi morala biti teža torbe. Pri izhodu je Ana obstala, Igor pa je torbo prijel za drugi ročaj.

»Kaj delaš?«

»Pomagam.«

»Prej si rekel, da jo lahko neseš sam.«

»Lahko.«

Ana ga je pogledala.

»To očitno ni isto.«

Igor ni odgovoril. Vsak je držal svojo stran, dokler nista prišla do stopnic. Zunaj je bilo mesto drugačno od njegovega predvsem zato, ker ni vedel, kam mora pogledati. Ana je hodila nekoliko počasneje, kot je hodila sama. Pri prvem križišču mu je pokazala stavbo, v kateri je bila ordinacija, nato pekarno, kjer je ob sobotah kupovala kruh, in majhno trgovino na vogalu. Igor si je skušal zapomniti pot. Po drugem zavoju je že vedel, da bi se sam vračal po telefonu. Ta ugotovitev mu ni bila všeč. Ni vprašal še enkrat, kam morata zaviti.

»Tukaj živiš?« je vprašal, ko se je ustavila pred hišo.

»Tukaj.«

Pogledal je pročelje, nato okna. Ni vedel, katero je njeno. V dvigalu sta stala tako blizu, da se je njegova torba dotikala njenega kolena. Ko sta prišla v nadstropje, je Ana med ključi poiskala dva skoraj enaka.

»Tega boš imel ti.«

Igor je pogledal majhen srebrn ključ na njenem prstu.

»Že zdaj?«

»Če ga pustim v predalu, ti jutri ne bo nič koristil.«

Podala mu ga je.

Ni ga takoj spravil v žep. Obrnil ga je med prsti, nato ga položil v notranji žep suknjiča, kjer je imel natisnjeno vozovnico.

Ana je odprla vrata.

Predsoba je bila daljša, kot si jo je predstavljal. Ob steni je stala nizka omarica za čevlje, na njej skleda s ključi in nekaj pisem, na obešalniku dva plašča in torba, ki jo je poznal s pomola.

Ana je njegovo torbo postavila ob steno.

»Palico lahko daš sem.«

Pokazala je na kot ob omarici. Igor jo je naslonil tja, potem pa jo prestavil nekoliko bliže vratom.

Ana tega ni komentirala.

V sobi je bil stol ob oknu res tam. Na njem je ležala knjiga, na polički poleg očala in svinčnik. Igor je obstal.

»Kaj?«

»Samo gledam.«

»Zdaj govoriš kot jaz.«

Stopil je do stola.

»Od tukaj me kličeš?«

»Včasih.«

»Morja ni.«

»Ne.«

»Kaj pa gledaš?«

Ana je stopila poleg njega. Nasproti je bilo dvorišče, nekaj dreves in zadnja stran druge hiše. Na eni od vej je sedela vrana.

»To.«

Igor je nekaj časa gledal. Ni našel ničesar, kar bi bilo treba videti, in prav zaradi tega je pogledal še enkrat. Na mizi je ležala odprta mapa. Na zgornjem listu je prepoznal besedo Utrecht. Poleg nje je bil seznam datumov.

Ana je sledila njegovemu pogledu.

»Čez manj kot dva tedna moram poslati zadnje dokumente.«

Igor je prikimal.

Vprašanje, ali se je od njene potrditve kaj spremenilo, se mu je pojavilo skoraj tako hitro kot nekoč vprašanje o vremenu pred odhodom. Ni ga izgovoril.

Ana je mapo zaprla in jo pustila na istem mestu.

»Kavo sva skoraj pozabila.«

Njegova je bila že mlačna. Sedla sta za mizo. Igor je gledal po prostoru, ne da bi skušal skriti radovednost. Na hladilniku je bil magnet z nekega kongresa, na polici fotografija skupine ljudi, ki jih ni poznal, ob oknu rastlina z enim suhim listom. Na robu mize sta ležala račun in svinčnik.

Nič od tega ni bilo pripravljeno zanj.

Ana je vstala in odnesla skodelici. Iz kuhinje ga je vprašala, ali je lačen. Rekel je, da še ne. Slišal je odpiranje omare, vodo in zvok krožnika, ki ga je položila na pult. V svojem stanovanju je poznal vsak tak zvok. Tukaj ni vedel niti tega, iz katere omare je vzela kozarec.

Vstal je in šel za njo.

»Kaj iščeš?«

»Nič.«

»Potem si prišel na pravo mesto.«

Naslonil se je na podboj. Ana je rezala kruh.

»Ali ti je čudno?«

Igor je pogledal proti predsobi, kjer je ob steni stala njegova torba.

»Je.«

»Slabo?«

»Ne vem še.«

Ana je nož za trenutek zadržala nad kruhom. Ni ga vprašala, kaj natančno je čudno.

Igor je pogledal rezino.

»Predebelo režeš.«

Ana je obstala in ga pogledala. Igor je že vedel, kaj bo rekla.

Nasmehnil se je.

»Pusti.«

Ana je odložila rezino na krožnik.

»Napreduješ.«

»Ne pretiravaj.«

Odnesla sta kruh v sobo.

Njegova torba je ostala v predsobi, ključ pa v notranjem žepu suknjiča. Igor je sedel na stol ob oknu, o katerem sta govorila vso zimo, Ana pa nasproti njemu, na mestu, s katerega ga ni nikoli klicala. Za trenutek je segel proti žepu, kjer je bil ključ. Ni ga vzel ven. Zunaj je vrana odletela z veje. Igor je gledal za njo, dokler ni izginila za streho. Ni vedel, kam bo odletela, in tokrat mu tega ni bilo treba vedeti.

Morje, ki ga ni bilo treba prečkati

Naslednje jutro se je Igor zbudil, še preden je zaslišal Ano v kuhinji. Nekaj časa je ležal v sobi, ki je bila svetlejša od njegove, in gledal ozko črto jutra med zavesama, dokler ni iz kuhinje prišel zvok vode in skodelice ob koritu. Na nočni omarici je ležal ključ, ki mu ga je dala prejšnji dan. Pred spanjem ga je vzel iz suknjiča in ga položil poleg telefona, čeprav ga ponoči ni potreboval; zdaj ga je obrnil med prsti in ga pustil tam. Ko je prišel v kuhinjo, je Ana že pila kavo. Povedala mu je, da mora dopoldne v ordinacijo in da so ji k prvotnemu urniku dodali še sestanek.

»Kdaj se vrneš?«

Vprašanje je izgovoril, še preden je sedel. Ana je pogledala uro.

»Najbrž nekaj po eni.«

Igor je prikimal.

»Kaj boš pa ti?«

Pogledal je proti oknu.

»Ne vem. Mogoče grem ven.«

»Ključ imaš.«

Igor je pogledal proti sobi, kjer je ostal na nočni omarici.

»Imam.«

Ana mu je pri vratih še enkrat pokazala, kateri ključ odpira vhod spodaj in kateri stanovanje. Igor jo je poslušal, čeprav mu je to razložila že prejšnji večer. Ko je stopila v dvigalo, je rekla, naj jo pokliče, če bo kaj potreboval.

Skoraj je odgovoril, da ne bo. Namesto tega je rekel:

»Dobro.«

Vrata so se zaprla.

V stanovanju je pomil skodelici, zaprl vrečko s kruhom in sedel na stol ob oknu. Hiša je imela drugačne zvoke od njegove: nekdo je nad njim premaknil stol, po ceveh je stekla voda, na hodniku so se odprla in zaprla vrata. Sprva jih je poslušal, potem jih ni več opazil. Na mizi je ležala mapa z napisom Utrecht in na listu, ki je gledal iz nje, je lahko prebral 12. marec. Ni se je dotaknil. Odprl je knjigo, vendar je po nekaj straneh ostal z roko na istem mestu in pogledom pri datumu. Spomin se ni začel z datumom. Prišel je z zvokom vode v ceveh, ki ga je za trenutek spomnil na vodo ob trupu jadrnice. Z Marino sta tisto jutro sedela v kokpitu in pila kavo. Pristanišče je bilo skoraj brez vetra, po kamnih je tekla voda od čolna, ki ga je nekdo pral na pomolu, iz pekarne za hišami pa je prihajal vonj po kruhu.

Igor je prejšnji večer na karti gledal pot čez Kvarner in zjutraj rekel, da bi bilo dobro kreniti pred poldnevom.

»Rekla sva, da ostaneva še en dan,« je rekla Marina.

»Lahko ostaneva.«

Marina je pogledala proti njemu.

»Kaj?«

»Nič.«

Igor je pil kavo.

»Napoved je dobra.«

»Vem.«

»Če greva danes, sva jutri tam.«

»Tudi to vem.«

Igor ni več govoril o odhodu. Po zajtrku je preveril motor, nato vrvi in pozneje še vreme. Ničesar ni počel na skrivaj. Marina je brala v kokpitu. Nekaj časa ga je pustila, da hodi med krmo in premcem, potem pa zaprla knjigo.

»Ali ostajava?«

»Ti si hotela ostati.«

Marina je s prstom ostala med stranema.

»Ali ti ostajaš?«

Igor je stal z roko na jamboru.

»Saj sem tukaj.«

Marina je nekaj trenutkov gledala vanj, nato ponovno odprla knjigo. Okoli desetih je zapihalo. Najprej komaj toliko, da se je zastavica na sosednji jadrnici odmaknila od droga. Igor jo je opazil in čez nekaj minut pogledal še enkrat. Ob enajstih je v kabini razgrnil karto. Marina je prišla po vodo in obstala pri vratih.

»Veter bo do večera ugoden,« je rekel.

Spila je nekaj požirkov.

»Potem pojdiva.«

»Ni treba.«

Marina je odložila kozarec.

»Nočem odločati namesto tebe.«

»Saj ne odločaš.«

Pogledala je karto pod njegovim prstom.

»Dobro.«

Čez dobro uro sta odvezala vrvi.

Proti večeru se je svetloba nad kopnim začela zapirati, veter pa ni več prihajal enakomerno. Igor je skrajšal jadro.

»Je bilo to v napovedi?« je vprašala Marina.

»Ne tako.«

»Se lahko vrneva?«

Igor je pogledal za krmo in nato naprej.

»Zdaj ne.«

Čez čas je Igor v temi zagledal luči velike ladje. Sprva so se mu zdele dovolj daleč, potem pa je ob ponovnem pogledu na kompas videl, da se njihov položaj skoraj ne spreminja. Spremenil je smer in dodal plin. Motor je ob valovih spreminjal zvok. Marina je vstala samo toliko, da je videla luči, nato se je na njegov ukaz ponovno usedla.

Nekaj minut nista govorila.

Ladja je šla pred njima, dovolj blizu, da je Igor dolgo gledal njeno temno stran, preden je zagledal krmo.

Ko je izginila, je ostalo isto morje.

Privezala sta se pozno ponoči. Igor je na premcu dodal še eno vrv, čeprav sta prvi dve držali, in šele nato šel v kabino. Marina je sedela pri mizi z obema dlanema okrog prazne skodelice.

Igor je slekel mokro jakno in pristavil vodo za čaj.

»Zakaj sva šla?« je vprašala.

»Napoved je bila drugačna.«

»Tega nisem vprašala.«

»Veter se je obrnil.«

»Tudi tega ne.«

Voda se je segrevala. Igor je gledal majhne mehurčke ob dnu posode.

»Ker sem hotel iti,« je rekel.

Marina je prikimala.

»Ja.«

Ni mu očitala ladje ali valov. Igor je pripravil čaj in ji skodelico postavil pred roke. Ni ga spila.

Naslednje jutro je bilo morje pred pristaniščem skoraj mirno. Igor je pregledal jadrnico in našel samo nekaj malenkosti, ki jih je bilo treba urediti.

Ko se je vrnil v kabino, je Marina že pospravila torbo.

»Grem po kruh in malo po mestu.«

Igor je pogledal torbo.

»S torbo?«

»Ja.«

Hotel je vprašati zakaj, vendar je Marina že segla po klobuku.

»Kdaj prideš?«

Obrnila se je.

»Ne vem.«

Igor je pogledal proti mizi.

»Popoldne bi lahko šla naprej.«

Marina je obstala pri vratih.

»Potem pojdi.«

»Saj lahko počakam.«

»Vem.«

Vrata so se zaprla za njo.

Na mizi je ostala skodelica od prejšnje noči. Igor je mrzel čaj zlil v korito. Dolga leta se je tega jutra spominjal predvsem po nevihti in veliki ladji. Zdelo se mu je, da se je Marina razjezila zaradi nevarnosti, čeprav mu tega ni nikoli rekla. Zdaj ni bil več prepričan, ali je bila ladja zanjo sploh najpomembnejši del tistega dne. Ni se spomnil, kdaj se je vrnila s kruhom. Spomnil se je samo, da je torbo pozneje videl pod klopjo v kokpitu. Ni vedel, ali jo je tisto jutro vzela zato, ker je nameravala oditi, ali zato, ker je hotela kupiti nekaj, česar ni želela nositi v rokah.

Mnogo pozneje je bila skodelica jasnejša od razloga.

V Aninem stanovanju je na hodniku nekdo zaprl vrata in Igor je dvignil pogled iz knjige. Datum na Utrechtovi mapi je bil še vedno tam. Oblekel je suknjič, vzel palico in pri vratih segel po ključu. Pred hišo je nekaj trenutkov stal, ker ni vedel, v katero smer naj gre. Spomnil se je pekarne, ki mu jo je Ana pokazala prejšnji dan. Do nje je našel pot brez telefona. Kupil je hlebec temnega kruha. Na poti nazaj je pri drugem križišču skoraj zavil v napačno ulico. Ustavil se je. Telefon je imel v žepu.

Ni ga vzel ven.

Vrnil se je nekaj korakov in našel hišo po drevesu na vogalu. Ko je odklenil stanovanje, je prvi ključ obrnil napačno. Poskusil je z drugim in vrata so se odprla. Za trenutek je stal v predsobi z vrečko kruha v eni roki in ključem v drugi. Palico je hotel nasloniti na mesto, ki mu ga je pokazala Ana. Potem jo je postavil nekoliko bliže vratom, tako kot prejšnji dan.

Kruh je položil na mizo poleg mape. Ni je premaknil.

Ana je poklicala malo po eni. V ozadju je slišal vrata ordinacije in Majin glas, potem korake po hodniku.

»Kje si?«

Igor je pogledal kruh, svoj suknjič na njenem stolu in ključ na mizi. Beseda, ki mu je prišla na jezik, je bila doma, vendar je ni izgovoril.

»Pri tebi,« je rekel.

Na drugi strani je za trenutek nastala tišina.

»Pridem,« je rekla Ana.

Ko sta odložila, je Igor še nekaj časa gledal ključ.

Potem ga ni spravil v žep in ga ni položil v skledo z njenimi ključi.

Ostal je na mizi med njima.

Kar bo vzela s seboj

Ko se je Ana vrnila, je Igor še vedno sedel na stolu ob oknu, knjigo pa je imel zaprto na kolenih. Na mizi sta bila kruh iz pekarne in mapa z Utrechtom, ob njej pa ključ, ki ga po vrnitvi ni spravil v žep. Ana je že v predsobi vprašala, ali je šel ven, in med sezuvanjem poslušala njegovo pripoved o napačnem zavoju. Ko je prišla v sobo, je pogledala hlebec, nato njega, vendar ni vprašala, zakaj je kupil kruh, če ga je bilo v kuhinji še dovolj. Torbo je položila na stol in jo takoj spet dvignila, ker je pod njo ostala mapa, ki jo je prinesla iz ordinacije.

»Mislila sem, da bom danes tam končala, pa bom morala še malo tukaj.«

»Koliko?«

»Mogoče pol ure. Mogoče eno.«

Odprla je računalnik, odmaknila skledo z jabolki in poiskala polnilec. V svojem stanovanju se je gibala drugače kakor pri Igorju: predmete je prijemala skoraj brez pogleda, vrata omare zapirala s komolcem in med enim opravilom že segla po tistem, kar bo potrebovala pri naslednjem. Igor je odprl knjigo in ji rekel, naj dela. Po nekaj straneh je opazil, da bolj posluša njo kakor bere. Telefon ji je dvakrat zazvonil. Drugič se je oglasila Maja. Govorili sta o podatkih, sestanku naslednji teden in popravku pred oddajo. Igor ni razumel vsega, opazil pa je, da Ana v službenem pogovoru govori hitreje in odločneje kakor z njim. Kadar je rekla, da nekaj ne bo šlo, za stavkom ni iskala mehkejšega nadaljevanja.

»Tako govoriš v službi,« je rekel Igor, ko je odložila.

Ana se je nasmehnila. »Kako?«

»Hitreje. In kadar rečeš, da nekaj ne gre, ne iščeš takoj še stavka, s katerim bi to omilila.«

»Tam navadno nimam toliko časa za molk. Pa tudi ne bojim se, da bo vsaka natančna beseda nekaj spremenila med nama.«

Igor ni vedel, ali govori samo o službi. Na zaslonu je prepoznal ime Utrecht. Do tedaj jo je o projektu spraševal predvsem po datumih, stanovanju in poti, kakor da bo šest mesecev manj neznanih, če dovolj natančno ve, kdaj se začnejo in kdaj končajo.

»Kaj boš tam pravzaprav delala? Ne datumov. Delo.«

Ana je obrnila računalnik proti njemu. »Gledali bomo, kako ljudje pozneje pripovedujejo o pomembnih odločitvah. Ne iščemo samo tega, kaj so pozabili. Zanima nas tudi, kaj se v pripovedi premakne, ko se spremeni človek, ki se spominja.«

Igor je s palcem šel čez rob knjige. »Torej lahko isto stvar čez nekaj let poveš drugače, pa obe verziji še vedno nista nujno laž?«

»Tako. Včasih pozabiš, včasih se spomniš česa drugega, včasih pa se spremeni samo mesto, s katerega gledaš. Zato vprašanje, kateri spomin je edini pravi, pogosto nima preprostega odgovora.«

Igor je pogledal proti oknu. Spomnil se je Marine s torbo, ki jo je tisto jutro odnesla s seboj. Še vedno ni vedel, zakaj.

»In zakaj si se ti prijavila? Ne strokovno.«

Ana je zaprla računalnik. »Ker sem hotela enkrat živeti drugje. To sem hotela že prej, preden sem poznala tebe. Projekt je dober razlog, ni pa ves razlog.«

Igor je pogledal proti Utrechtovi mapi. »Mogoče sem ves čas poslušal samo tisti del, ki ga je bilo mogoče zapisati v koledar.«

Ana ni pričakovala odgovora.

Čez nekaj trenutkov je dodala:

»Ko sem se prijavila, sem hotela, da me izberejo.«

»In zdaj?«

Ana je z dlanjo ostala na pokrovu računalnika.

»Zdaj tudi.«

Igor je čakal.

»Samo ni več ista odločitev.«

»Zakaj?«

Ana je pogledala proti njemu. Najlažji odgovor je sedel nasproti nje, s knjigo na kolenih in njenim ključem na mizi. Prav zato ga ni izgovorila.

»Ker je od takrat minilo nekaj mesecev.«

Odprla je računalnik in dokončala delo.

Pozno popoldne sta jedla kruh, sir in jabolka, ker se nobenemu ni ljubilo kuhati. Ana se je opravičila, ker je delala dlje, kot je napovedala.

»Saj sem prišel pogledat, kako živiš,« je rekel Igor.

Ana je odložila nož.

»To si si zdaj izmislil.«

Igor je pogledal proti stolu ob oknu.

»Mogoče.«

Ana se je zasmejala. Potem je iz omare v predsobi potegnila majhen kovček in ga postavila ob steno. Ni začela pakirati. Odprla ga je, nato predal s puloverji, pogledala vanj in ga zaprla. Pri knjižni polici je vzela tri knjige, jih nekaj časa držala v rokah in eno vrnila.

»Zakaj to delaš že zdaj?«

»Ne pakiram.«

»Kaj pa delaš?«

Ana je pogledala odprti kovček.

»Ne vem.«

Igor je pogledal knjigi v njenih rokah.

»Prej si rekla, da ne pakiraš.«

»Ne pakiram.«

Eno knjigo je položila v kovček, jo za trenutek pustila med oblekami in jo nato vzela ven.

Igor ni vprašal še enkrat.

Ana je sedla na rob stola. Knjigo je držala v naročju.

»Ko sem sprejela Utrecht, sem vedela, kaj bom tam delala, kje bom delala in koliko časa bom tam.«

Igor je čakal.

»Nisem pa razmišljala, kaj bom vzela s seboj.«

»Oblačila.«

Ana se je nasmehnila.

»To bi še zmogla.«

Pogledala je po sobi. Na polici so bile knjige, ki jih je leta prestavljala iz stanovanja v stanovanje, fotografija staršev, stara keramična skodelica, ki je ni uporabljala, in majhna lesena škatla z dokumenti.

Roka ji je obstala na knjigi.

»Če nekaj pustiš tukaj, to še ne pomeni, da si pustil za sabo,« je rekel Igor.

Ana ga je pogledala.

»To govoriš meni ali sebi?«

Igor je hotel odgovoriti. Potem je pogledal ključ na mizi.

»Ne vem.«

Ana je knjigo vrnila na polico.

Kovček je ostal odprt in prazen.

Proti večeru je morala v trgovino po nekaj stvari za naslednje jutro. Igor je hotel z njo, vendar je rekla, da bo sama hitrejša. Pri vratih je že segla po svojih ključih, nato pogledala proti njegovemu, ki je še vedno ležal na mizi.

»Če se vrata zaprejo, imaš svojega.«

»Vem.«

»Samo pravim.«

Ko je ostal sam, je šel do okna. Zunaj se je temnilo in v stanovanjih nasproti so se prižigale luči. Nekdo je zagrnil zaveso, drugje je moški stal ob kuhinjskem pultu in nekaj rezal. Igor je pomislil na svoje stanovanje ob morju, na skodelico ob koritu in na tulipane, ki bodo do njegove vrnitve morda že povsem povešeni. Vprašal se je, ali bi moral poklicati koga, da preveri stanovanje. Takoj je vedel, da ni razloga. Vseeno je vzel telefon, odprl seznam klicev in za trenutek obstal nad zaslonom. Nato je telefon položil nazaj na mizo, ne da bi poklical. Ob Utrechtovi mapi sta ležali knjigi, ki ju Ana morda vzame s seboj. Izpod roba je gledal list z naslovom začasnega stanovanja. Igor ga ni premaknil.

Zdaj je vedel, da bo obstajal prostor, v katerem bodo njene stvari razporejene drugače: druga omara, druga miza, drugačni zvoki za steno. Poskusil si je predstavljati njeno skodelico na tujem pultu.

Ni vedel, katero bo vzela.

Ko je zaslišal ključ v vratih, je ostal sedeti.

»Si še tukaj?« je vprašala Ana iz predsobe.

Igor se je obrnil proti njenemu glasu.

»Sem.«

Ni vprašal, kam bi šel.

Ana je prišla v sobo z vrečko v roki in jo položila na mizo. Igor je pogledal proti praznemu kovčku.

»Ko boš tam, boš imela tudi stol ob oknu?«

Ana je slekla plašč.

»Ne vem.«

»Imaš fotografijo stanovanja.«

»Imam.«

Igor je hotel reči, naj pogleda, da bo vedel, od kod ga bo klicala. Stavek je bil že skoraj izgovorjen. Ana je medtem iz vrečke vzela mleko in ga odnesla v kuhinjo. Ko se je vrnila, je Igor še vedno gledal proti praznemu kovčku.

»Kaj?« je vprašala.

Odkimal je.

»Nič.«

Ana ni vzela telefona, da bi pogledala fotografijo.

Kovček je ostal ob steni, odprt in prazen. Na polici nad njim je bila knjiga, ki jo je pred nekaj minutami skoraj položila vanj.

Dvanajsti marec

Ko se je Igor vrnil domov, so bili tulipani še vedno na mizi, vendar nobeden ni več stal tako kakor ob njegovem odhodu. Dva cvetova sta se povesila skoraj do roba vaze, tretji je izgubil nekaj rumenih listov, ki so ležali na prtu, in Igor jih je nekaj časa gledal, preden je odložil torbo. Stanovanje je bilo hladnejše, kot je pričakoval. Odprl je ventil na radiatorju, odnesel torbo v spalnico in se vrnil po odpadle liste, vendar jih ni takoj pobral. V dveh dneh se ni zgodilo nič posebnega, pa vendar se mu je zdelo, da se je vrnil v prostor, ki ga pozna nekoliko manj kakor prej. Ana ga je poklicala zvečer. Vprašala je, ali je prišel dobro, on pa ji je povedal, da vlak ni zamudil niti minute in da zaradi tega na postaji ni imel česa početi. Govorila sta o kruhu, ki ga je pustil pri njej, o knjigi in o ključu njenega stanovanja, ki ga je Ana našla na mizi šele po njegovem odhodu.

»Torej ga imam še vedno jaz,« je rekla.

Igor je pogledal proti drugemu ključu na omarici.

»Očitno.«

»Ga hočeš nazaj?«

»Zakaj?«

Ana nekaj časa ni odgovorila.

»Ne vem. Tvoj je.«

»Potem ga imej.«

Nobeden ni dodal do kdaj.

Naslednje dni sta govorila skoraj vsak večer, vendar so med njune pogovore začele prihajati stvari, ki jih je Ana morala narediti. Nekega večera je med pogovorom zlagala dokumente, drugič iskala potrdilo, tretjič pa sredi stavka rekla, naj počaka, ker ji je Maja poslala nekaj, kar mora pogledati. Igor je sprva ob vsakem takem premoru sedel s telefonom ob ušesu. Nekega večera ga je položil na mizo, si nalil vodo in se vrnil šele, ko je Ana spet spregovorila.

»Kje si bil?«

»Po vodo.«

»Lahko bi povedal.«

»Saj si delala.«

Ana je za trenutek utihnila.

»Res je.«

Na koledarju je bil marec še vedno odprt pri dvanajstem. Datuma ni obkrožil. Vsako jutro ga je videl, ko je šel mimo mize, in vsak večer, ko je ugasnil luč. Včasih je preštel dneve do njega, drugič ne. Enkrat se je zmotil za en dan in štetje ponovil. Okrog dvanajstega so bili drugi datumi: pregled pri zdravniku, račun, ki ga mora plačati, rojstni dan znanca, termin pri frizerju. Nekaj jih je prečrtal, ko so minili. Dvanajstega ni označil z ničimer. Teden pred odhodom je Ana poklicala nekoliko pozneje. Po glasu je slišal, da hodi. Bila je pri Maji in je tja odnesla nekaj knjig, škatlo papirjev ter rastlino, ki je šest mesecev ni hotela pustiti brez oskrbe.

»Tisto pri oknu?« je vprašal.

»Opazil si jo?«

»Seveda.«

Ana je odklenila vhodna vrata.

»Zdaj je tam prazno.«

Igor je pogledal svoje okno, za katerim je bila tema, v steklu pa njegov obraz.

»Boš dala kaj drugega tja?«

»Ne. Saj grem.«

Stavek je bil povsem navaden. Igor je poslušal njene korake, zvok dvigala in nato vrata stanovanja.

»Je kovček še vedno prazen?«

Ana se je zasmejala.

»Ne več povsem.«

Dva dni pozneje ga je vprašala, ali bo prišel pred njenim odhodom. Igor je vozne rede pogledal že prej. Lahko bi prišel dan prej, prespal pri njej in jo zjutraj pospremil na postajo.

»Lahko,« je rekel. »Če hočeš.«

Ana je molčala nekoliko dlje.

»Kaj?«

»Vesela sem.«

Igor je s prstom šel po robu mize.

»Potem bom prišel.«

Vozovnico je kupil še isti večer. Ko je prejel potrdilo, je najprej pogledal uro prihoda, nato povratni vlak. Zaprl je aplikacijo, jo čez nekaj minut ponovno odprl in preveril oba časa. Ko je naslednjič prišel k njej, je bilo stanovanje drugačno že pri vratih. Na obešalniku je manjkal eden od plaščev, na omarici ni bilo pisem, v sobi pa je ob steni stal večji kovček. Manjši je bil odprt na postelji. Ana je imela na tleh tri kupe oblačil in med njimi hodila v nogavicah, kot da je stanovanje za nekaj dni postalo prostor, v katerem nobena stvar nima več dokončnega mesta.

»Koliko kovčkov imaš?«

»Trenutno preveč.«

»Rekel sem, da je bil tisti premajhen.«

Ana se je obrnila.

»In jaz sem vedela, da boš to rekel.«

Na postelji je ležala srajca, ki jo je Igor poznal; nosila jo je enega prvih dni ob morju. Hotel je reči, da bo marca na Nizozemskem zanjo premrzlo. Pogled mu je obstal na tanki tkanini.

»Kaj?« je vprašala.

»Nič.«

Ana je pogledala srajco.

»Mraz bo.«

»To sem mislil.«

»Notri imajo ogrevanje.«

Igor je prikimal. Ana je srajco spravila v kovček.

Na stolu ob oknu je ostal svetlejši krog, kjer je prej stala rastlina. Ana ga je med zlaganjem prosila, naj ji poda pulover, knjigo ali polnilec. Enkrat je segel proti kupu nogavic, ki bi ga sam zložil drugače, vendar je roko umaknil.

»Sem videla,« je rekla Ana.

»Kaj?«

Samo nasmehnila se je in zaprla kovček.

»To delaš že tretjič.«

»Kaj?«

»Gledaš potni list.«

»Ti si vozovnico preveril šestkrat.«

»Petkrat.«

Ana ga je pogledala.

»Šest.«

Igor ni ugovarjal.

Pred spanjem mu je pokazala fotografijo stanovanja v Utrechtu. Na telefonu je povečala sobo in premaknila sliko proti oknu. Ob njem je stal majhen lesen stol brez naslonjal za roke, poleg njega ozka miza.

»Vidiš?«

Igor je vzel telefon.

»Je to tvoj?«

»Za šest mesecev.«

Igor je pogledal stol, mizo, del radiatorja in rob postelje. Nato je sliko zmanjšal, da je videl celotno sobo.

»Kaj iščeš?«

»Nič.«

Ana mu je vzela telefon in ga odložila.

Sedla je poleg njega in položila glavo na njegovo ramo. Nekaj časa sta gledala proti njenemu pravemu oknu, kjer rastline ni bilo več.

Igor je hotel vprašati, ob kateri uri ga bo prvič poklicala iz tiste sobe. Namesto tega je položil dlan čez njeno roko.

Zjutraj je Ana vstala prva. Ko je Igor prišel v kuhinjo, je bila že oblečena, kovčka sta stala v predsobi in kava je bila pripravljena. Na mizi ni bilo skoraj ničesar; skleda z jabolki je bila prazna, računalnik v torbi, Utrechtova mapa pa med prtljago.

»Vse?« je vprašal.

Ana je pogledala proti sobi.

»Ne.«

Igor je čakal.

»Nekaj mora ostati.«

Ni vprašal, kaj.

Na postaji je Ana najprej pogledala tablo, nato uro. Igor je držal manjši kovček, večjega je vlekla sama. Ponudil se je, da ga zamenjata, vendar je rekla, da je njegov težji, in Igor tega ni preverjal. Okrog njiju je teklo običajno jutro. Nekdo je govoril po telefonu, otrok je sedel na kovčku, starejši moški je počasi hodil pod nadstreškom, pri avtomatu za kavo pa sta se dva potnika prepirala, kateri gumb sta pritisnila.

Na tabli se je ob Aninem vlaku pokazal peron.

»Koliko?« je vprašala.

Igor je pogledal uro.

»Dvanajst minut.«

Ana je pogledala proti tabli.

»Dvanajsti marec in dvanajst minut.«

Igor je skoraj rekel, da to nič ne pomeni.

»Ja,« je rekel.

Stala sta ob kovčkih. Igor je v žepu čutil prepognjeno vozovnico, čeprav je bila tudi v telefonu. Ana je potni list preverila še enkrat in ga spravila v torbo.

Čez nekaj minut je Igor ponovno pogledal uro.

»Osem.«

»Ne štej.«

Roko je spustil.

»Saj samo gledam.«

»Vem.«

Igor je pogledal tablo, nato ljudi ob njej. Čas je tekel tudi brez njegovega pogleda.

Ana ga je prijela za roko.

»Igor.«

»Kaj?«

Nekaj časa ga je gledala.

»Nič.«

Tokrat je besedo pustil pri miru.

Vlak je pripeljal. Ljudje ob njiju so se premaknili. Igor ji je pomagal z manjšim kovčkom do vrat, večjega je prevzel železničar. Ana je stopila na prvo stopnico, nato se obrnila.

»Ključ.«

Igor je segel v žep.

»Kaj z njim?«

»Imaš ga?«

Pokazal ji ga je.

Ana je prikimala.

»Dobro.«

Ni rekla, kaj pomeni, da ga ima.

Stopila je v vagon. Igor je ostal na peronu. Vprašanje, kdaj bo prvič prišla nazaj, mu je prišlo na misel. Za njim avgust. Za avgustom še nekaj, česar ni znal poimenovati.

Ni vprašal ničesar.

Ko se je Ana pojavila pri oknu, je dvignil roko. Tudi ona jo je.

Vlak se je premaknil.

Igor je gledal, dokler zadnji vagon ni izginil za ovinkom. Potem je ostal še nekaj trenutkov na istem mestu, čeprav na tabli njenega vlaka ni bilo več. Na poti proti izhodu je segel v žep po robec in s prsti zadel ob ključ. Vzel ga je ven. Majhen kovinski predmet je ležal na njegovi dlani. Na njem ni bilo datuma.

Spravil ga je nazaj v žep in nadaljeval po stopnicah.

Stol ob drugem oknu

Prvo jutro v Utrechtu se je Ana zbudila malo po šestih, čeprav ji ni bilo treba vstati še skoraj dve uri. Nekaj časa ni vedela, kaj jo je prebudilo. Soba je bila tiha, vendar ne tako kakor doma; skozi zaprto okno je prihajal enakomeren šum ulice, pod njim kratko zvonjenje kolesa, nato še eno, po stopnišču pa so se spustili koraki in se končali z udarcem vhodnih vrat. Ostala je v postelji in gledala strop. Kovčka sta bila še odprta, večji ob omari, manjši na tleh pri postelji, med njima pa je ležal pulover, ki ga prejšnji večer ni več hotela zlagati. V Utrecht je prišla pozno, v dežju. Pot od postaje si je doma večkrat ogledala, vendar je nazadnje sedla v taksi. Večji kovček se ji je pri robniku obrnil na bok, voznik ji ga je pred hišo postavil na pločnik in pokazal proti ozkim vratom, potem pa odpeljal, še preden je dobro našla ključ.

Stanovanje je bilo manjše kakor na fotografijah, čeprav je poznala njegovo površino. Na mizi jo je čakal list z navodili za ogrevanje, internet in smeti, poleg njega dve vrečki čaja in zavitek piškotov. V hladilniku ni bilo ničesar. Plašč je obesila na edini prosti kavelj in šele nato zagledala stol ob oknu, isti stol, ki ga je pred odhodom pokazala Igorju na telefonu. Torbico je položila nanj in je tam ostala do jutra. Vstala je in odprla zaveso. Nasproti ni bilo domačega dvorišča, temveč vrsta ozkih hiš z velikimi okni, pred njimi pa toliko koles, da sprva ni razumela, katero pripada komu. Mlada ženska v dolgem plašču je odklenila eno izmed njih, otroka posadila na sedež pred krmilom in se odpeljala. Ana je vzela telefon.

Igorju je prejšnji večer že sporočila, da je prišla, in mu poslala fotografijo ključa na mizi. Odgovoril je samo: »Dobro.« Zdaj je pogledala uro. Doma bi bilo še zgodaj. Telefon je odložila. Torbico je odstranila s stola in sedla. Spomnila se je njegovega vprašanja, od kod ga bo klicala. Roka ji je za trenutek šla proti telefonu, potem jo je položila v naročje. Dopoldne je nameravala razpakirati, kupiti hrano in poiskati stavbo, v kateri bo začela delati. Obleke je spravila v omaro, knjigi položila na polico, v kopalnici pa stvari najprej razporedila in jih čez deset minut prestavila. Potni list je dala v predal ob postelji, nato ga vzela ven in spravila v torbico.

Ob devetih je šla na ulico. Dež je ponehal, zrak pa je bil hladnejši, kot je pričakovala. Na prvem križišču je zaradi zemljevida na telefonu skoraj stopila na kolesarsko stezo; kolesar je pozvonil in zapeljal mimo. Ana se je umaknila na pločnik, pospravila telefon in nekaj trenutkov stala. Potem je pot iskala po tablah in imenih ulic, dvakrat zavila narobe, vprašala žensko pred pekarno in nazadnje prišla do kanala, ki ga sploh ni nameravala prečkati. Ob vodi so ljudje hiteli v obe smeri, nekateri s kavo v papirnatih lončkih, po mostu pa so se med njimi neprekinjeno premikala kolesa. Če bi bila doma, bi se ob tej uri že začel prvi pogovor v ordinaciji. Pogledala je na uro.

Ni bilo nobenega razloga, da bi hitela. Vseeno je pospešila korak. Univerzitetno stavbo je našla dvajset minut pozneje. Ker je bila sobota, je bil vhod zaprt. Skozi steklo je videla recepcijo, stopnišče in dolgo tablo z imeni oddelkov. Na njej je našla ime skupine, s katero bo delala. Nihče je ni čakal, nikogar še ni poznala in ni imela kartice, s katero bi lahko odprla vrata.

Fotografirala je tablo.

Ko je telefon že držala v roki, je odprla sporočila. Najprej je hotela fotografijo poslati Maji, nato Igorju. Ni je poslala nikomur.

Telefon je spravila v torbo in se obrnila proti mestu.

V trgovini je kupila preveč stvari za zajtrk in premalo za večerjo. Šele pri blagajni je ugotovila, da nima vrečke, zato je del nakupa spravila v torbico, kruh pa nesla pod roko. Pred hišo je ključ iskala dlje, kot bi hotela priznati, ker ga je zjutraj prestavila v drug žep. Ko je prišla v stanovanje, je kruh položila na mizo. Spomnila se je Igorjevega hlebca na svoji mizi, potem njegovega napačnega zavoja in ključa, ki ga je pustil med Utrechtovo mapo in kruhom. Hladilnik je napolnila z mlekom, sirom, maslom in zelenjavo. Hlebec je ostal na mizi.

Telefon je zazvonil. Klicala je Maja.

»Kakšno je mesto?« je vprašala Maja.

Ana je pogledala skozi okno.

»Veliko koles.«

Maja se je zasmejala.

»To si vedela že prej.«

Ana je nekaj časa gledala žensko, ki je na drugi strani ulice zaklepala kolo.

»Sem.«

Ni dodala ničesar.

Po pogovoru si je skuhala kavo, sedla za mizo in odprla sporočilo z navodili za ponedeljek. Ob devetih jo bo na recepciji pričakala Eva van Dijk, ob desetih bo sestanek skupine, popoldne pa naj bi ji pokazali dokumentacijo in podatke, na katerih bo delala prve tedne. Ana je odprla prilogo in začela brati. Ko je naslednjič pogledala na uro, je bila skoraj ena.

To jo je pomirilo bolj, kot je pričakovala.

Urnik je imel ure, imena in sobe. Pri vsaki je bilo jasno, kam mora iti.

V ponedeljek je prišla dvanajst minut prezgodaj.

Za trenutek se je spomnila Igorja. Nato se je pred njo odprlo dvigalo. Iz njega je stopila visoka ženska s kratkimi sivimi lasmi in mapo pod roko, pogledala Ano ter brez oklevanja izgovorila njeno ime. Predstavila se je kot Eva, prestavila mapo v drugo roko in vprašala, ali je Ana že dobila kartico za vrata.

»Ne še.«

»Potem najprej kartica.«

Med hojo ji je dvakrat zazvonil telefon, a ga ni pogledala. Ani je pokazala pisarno, kuhinjo, prostor za sestanke in mizo, ki bo naslednjih šest mesecev njena. Na njej so bili zaslon, tipkovnica in prazna skodelica z logotipom univerze.

»Skodelica je od prejšnjega človeka,« je rekla Eva. »Če je nočeš, jo vrzi stran.«

Ana jo je prijela za ročaj.

»Lahko ostane.«

Eva je skomignila.

»Potem je tvoja.«

Ana je skodelico položila nazaj na isto mesto.

Na sestanku je sedelo sedem ljudi. Ana si je zapisovala imena, pri tretjem pa je prenehala dodajati funkcije, saj so ji vsi nazivi začeli zveneti podobno. Govorili so angleško, vendar ne enako; vsak je vanjo prinesel svoj ritem in prvih dvajset minut je morala poslušati bolj pozorno, kot je pričakovala. Ko je prvič spregovorila, je odgovor raztegnila čez več stavkov. Eva jo je prekinila.

»Kaj bi to pomenilo za primerjavo skupin?«

Ana je začela znova in odgovorila krajše.

Eva je prikimala. Nekdo na drugi strani mize je nekaj zapisal in sestanek je šel naprej. Pri avtomatu za kavo je Eva pozneje vprašala, ali je govorila prehitro.

»Malo.«

»Jutri bom spet.«

Ana se je zasmejala. Eva tudi.

Ko je Ana sedla za svojo mizo, je bila skodelica še prazna. Šla je po kavo in jo napolnila. Delo je bilo natanko tako zanimivo, kot je pričakovala. To jo je skoraj presenetilo. V naslednjih urah ni pomislila na Igorja; ko je to opazila, je bilo že popoldne. Telefon je ležal v torbi. Na njem ni bilo njegovega sporočila. Prva misel je bila, da je dobro, da je ni motil, druga pa je prišla takoj za njo in ji ni bila všeč.

Telefon je vrnila v torbo, ne da bi mu napisala.

Tretji dan je Ana prvič prišla domov po temi. Deževalo je in veter ji je na mostu obrnil dežnik, zato ga je zaprla in zadnjih deset minut hodila brez njega. Lasje in rokavi plašča so bili mokri. Ko je odklenila stanovanje, je za trenutek ostala pri vratih. Nato je slekla plašč in ga obesila nad kad. Na telefonu sta jo čakali dve sporočili, eno od Maje in drugo od Igorja.

Igor je napisal: »Kako je stol?«

Ana je pogledala proti oknu. Na njem je bila torbica, že tretji dan zapored. Odnesla jo je v predsobo, stol pa premaknila nekoliko bliže oknu in sedla. Zunaj se je v mokrem steklu lomila svetloba koles. V stanovanju nasproti je nekdo kuhal, na polici ob oknu pa je stala rastlina z dolgimi listi, skoraj takšna kot tista, ki jo je pustila pri Maji.

Telefon je držala v roki.

Lahko bi ga poklicala takoj. Namesto tega je šla v kuhinjo, vzela desko, čebulo in zelenjavo ter začela rezati. Med rezanjem je odprla okno, ker jo je čebula pekla v oči. Skozi režo je prišel hladen zrak in zvonjenje kolesa. Jedla je za mizo, brez računalnika in telefona, potem pomila krožnik in ponev ter obrisala pult.

Šele nato je poklicala.

Igor se je oglasil po drugem zvonjenju.

»Kako je stol?« je vprašal.

Ana je pogledala proti oknu.

»Malo sem ga premaknila.«

»Zakaj?«

»Da bolje vidim skozi okno.«

»Kaj pa vidiš?«

Pripovedovala mu je o kanalu, kolesih, Evi, ki jo je prekinila sredi stavka, skodelici prejšnjega človeka in dežniku, ki ga bo verjetno morala vreči stran. Igor jo je poslušal. Ko je omenila skodelico, je vprašal:

»Zakaj si jo obdržala?«

»Ker je bila tam.«

»To ni razlog.«

Ana je pogledala skodelico, ki jo je prinesla iz službe v torbi, ker jo je hotela doma pomiti; zjutraj jo je nameravala odnesti nazaj.

»Ne vem,« je rekla.

Na drugi strani je za trenutek nastala tišina.

»Dobro,« je rekel Igor.

Ana se je nasmehnila.

»Kaj?«

»Nič.«

Čez nekaj časa jo je vprašal, kakšen je kanal.

Ana je hotela reči, da ni morje. Stavek je prišel skoraj sam. Pogledala je v črno steklo, v katerem je videla sebe, stol in del sobe za svojim hrbtom.

»Drugačen,« je rekla.

Po pogovoru je telefon položila na okensko polico in še nekaj časa ostala na stolu.

Ni bila nesrečna.

Misel je prišla nenadoma in tako jasno, da jo je skoraj razjezila. Kot da bi morala preverjati prav to. Tudi srečna ni bila na način, ki bi ga lahko komu opisala v enem stavku. V ponedeljek jo je delo prevzelo. Zvečer je odlašala s klicem Igorju. Danes ga je hotela slišati in je pred klicem pojedla večerjo sama. Nobena od teh stvari ni razložila druge. Vstala je in pri postelji pobrala pulover, ki je od prvega jutra ležal na tleh. Zložila ga je v omaro, nato iz večjega kovčka vzela še zadnje stvari. Na dnu je ostala knjiga, ki jo je doma najprej položila vanj, potem vzela ven in jo tik pred odhodom spet spravila med oblačila.

Vzelo jo je v roke. Ni se spomnila, kdaj se je dokončno odločila, da jo bo vzela.

Postavila jo je na polico poleg druge.

Prazen kovček je zaprla in ga potisnila pod posteljo.

Ko se je zravnala, je skozi okno zaslišala zvonec kolesa.

Ni pogledala ven.

Ura, ob kateri ni poklicala

Prve dni po Aninem odhodu je Igor pogledal na telefon skoraj vsakič, ko je šel mimo mize, čeprav je vedel, da čez dan navadno ne kliče. Zjutraj mu je včasih poslala fotografijo ulice ali kratko sporočilo, zvečer sta se slišala, vmes pa je njeno življenje teklo med stanovanjem, univerzo in ulicami, ki jih ni poznal. Sprva si jih je skušal sestaviti iz tega, kar mu je pripovedovala, toda kanal je bil v njegovih mislih vedno preširok, njena pisarna preveč podobna ordinaciji, stol ob oknu pa je ostajal natančno takšen kakor na fotografiji, čeprav mu je povedala, da ga je premaknila.

Po nekaj dneh teh podob ni več popravljal.

Tulipane je vrgel stran, ko so se stebla dokončno povesila. Vodo iz vaze je zlil v korito, cvetove zavil v star časopis in jih odnesel v smeti, nato vazo pomil in postavil nazaj v omaro. Na prtu je ostal rumen list, ki ga prej ni opazil. Pobral ga je šele zvečer, ko je po mizi iskal očala. Pred hotelom so zlagali stole na teraso. Natakarja je poznal na videz, imena pa ne, in ko je moški dvignil roko, mu je odzdravil. Pri pekarni je prodajalka, še preden je kaj rekel, vprašala, ali bo polovico hlebca.

Igor je pogledal kruh za steklom.

»Celega.«

Doma je odrezal dve rezini, preostanek razdelil na dva dela in ju spravil v zamrzovalnik. Ko je zaprl vrata, je za trenutek ostal z roko na ročaju.

Ni vedel, zakaj je kupil celega.

V četrtek je Ana prvič poklicala iz pisarne. V ozadju je slišal glasove, odpiranje vrat in kolesca nečesa, kar je nekdo vlekel po hodniku.

»Imam deset minut,« je rekla. »Potem se začne sestanek.«

»Pokliči pozneje.«

»Hotela sem te slišati.«

Povedala mu je, da je Eva tisti dan že dvakrat zavrnila nekaj, kar je predlagala, in enkrat sprejela skoraj isto stvar, ko jo je povedal nekdo drug.

»Si ji povedala?«

»Seveda.«

»Kaj je rekla?«

»Da predloga nista bila ista.«

»Mogoče nista bila.«

»Na čigavi strani si?«

Igor se je naslonil na stol.

»Ne vem še.«

»Napaka je bila, da sem te poklicala.«

»Potem odloži.«

Ana iz trme ni hotela. Nekdo je pri njej odprl vrata in poklical njeno ime.

»Prihajam,« je rekla stran od telefona, nato spet Igorju: »Moram iti.«

»Pojdi.«

»Zvečer?«

Igor je pogledal uro, čeprav večer še ni imel dogovorjene ure.

»Če boš utegnila.«

Za hip je bila tiho.

»Bom.«

Ko je odložila, je Igor še nekaj trenutkov držal telefon v roki. Beseda bom mu je ostala dlje kot vse, kar mu je povedala o Evi. Telefon je položil na mizo in iz zamrzovalnika vzel kruh za večerjo. Čez nekaj dni je na hodniku srečal žensko iz zgornjega nadstropja. Poznala sta se toliko, da sta se pozdravila, in nič več. Nosila je dve polni vrečki, iz ene je gledala steklenica mineralne vode. Igor je pokazal na lažjo in vprašal, ali ji jo lahko odnese do zgornjega nadstropja. Ženska je pogledala njegovo palico in rekla, da bi morala pravzaprav ona pomagati njemu, vendar mu je vrečko vseeno podala. Po stopnicah sta šla počasi. Povedala je, da dvigalo spet ne dela, Igor pa je odgovoril, da ga zato ni čakal.

Pri njenih vratih ga je vprašala, ali je bil dolgo odsoten.

»Dva dni.«

»Zdelo se mi je več.«

Ko ji je podal vrečko, se mu je zahvalila in rekla, da bo naslednjič ona nesla njegovo.

»Upam, da ne bo treba.«

Ženska se je zasmejala in zaprla vrata. Igor se je po stopnicah vrnil v svoje nadstropje. Pri svojih vratih je ugotovil, da še vedno ne ve, kako ji je ime. V nedeljo sta bila z Ano dogovorjena, da se slišita ob osmih. Igor je večerjo začel pripravljati že pred sedmo. Krompir je dal v pečico, ribo posolil in jo pustil na krožniku, nato sedel za mizo in odprl knjigo.

Ob tri četrt na osem je pogledal telefon.

Sporočila ni bilo.

Ob osmih je obrnil stran, čeprav ni vedel, kaj je prebral na prejšnji. Telefon je ležal poleg knjige.

Ob osmih in pet minut ga je obrnil z zaslonom navzdol.

Čez nekaj minut je vstal in pogledal krompir. Bil je skoraj pečen. Telefon je vzel v roko. Lahko bi ji napisal, lahko bi vprašal, ali je vse v redu, lahko bi poklical.

Na zaslonu je bilo njeno ime med zadnjimi klici.

Palec je obstal nad njim.

Potem je zaslon ugasnil.

Ribo je dal v ponev, pripravil solato in odprl okno, ker se je po stanovanju razširil vonj po olju. Medtem ko je jedel, je telefon pustil na drugem koncu sobe.

To ni bilo naključje.

Ko je končal, je krožnik odnesel do korita in odprl vodo. Takrat je zazvonilo. Ni odložil krožnika. Najprej ga je splaknil, si obrisal roke in šele nato sprejel klic.

»Živjo.«

»Živjo.«

Ana je takoj slišala, da nekaj ni tako kot navadno. »Kaj je?«

Igor je nekaj časa molčal. »Danes te nisem poklical. Hotel sem, potem pa nisem.«

»Zakaj?«

Prvi odgovor je bil, da ji ni hotel težiti. Drugi, da je vedel, da ima svoje življenje. Tretji, da ni človek, ki bi koga preverjal. Vsi so zveneli razumno. Igor je s prstom pobral kapljo vode z roba pulta. »Mogoče sem hotel videti, koliko časa boš potrebovala, da se spomniš name. Ni lepo, ampak verjetno je bilo to.«

Ana je bila nekaj trenutkov tiho. »Torej mi nisi dajal prostora. Čakal si, da bom opravila nekakšen preizkus, za katerega sploh nisem vedela.«

»Ja. In ko si pozabila, sem bil užaljen zaradi pravila, ki sem ga postavil samo jaz.«

»Jaz sem res pozabila,« je rekla Ana. »To je moj del. Tvoj pa je, da si čakal in iz tega naredil merilo.«

»Vem.«

»Potem pa si se delal, da ne čakaš.«

Igor je hotel ugovarjati besedi delal. Pogledal je proti telefonu na drugem koncu sobe.

»Mogoče.«

Ana je počasi izdihnila.

»Tudi jaz sem na večerji dvakrat pogledala telefon.«

»Zakaj?«

»Ne vem. Obakrat še ni bila osma.«

Igor se je naslonil na pult.

»Potem si vedela.«

»Kaj?«

»Da bo osem.«

Ana se je skoraj zasmejala, pa se ni.

»To je zelo igorjevski stavek.«

»Kaj to pomeni?«

»Da si iz ure naredil nekaj, kar se mora zgoditi.«

Igor je pogledal stensko uro.

»Dogovorjena sva bila.«

»Vem.«

Tokrat je beseda zvenela drugače.

Nekaj časa ni govoril nihče.

»Ali naj se ne dogovarjava več ob uri?« je vprašal Igor.

Ana je skoraj odgovorila, da to ni bistvo. Ustavila se je.

»Ne vem.«

Igor je čakal.

»Nočem, da ne čakava ničesar samo zato, da ne bi mogla biti razočarana.«

Igor je sedel za mizo.

»Tudi jaz ne.«

Ni dodal, da tudi noče preživeti večera ob telefonu.

Pri Ani so se zaprla vrata in zaslišal je ključ.

»Si doma?«

»Sem.«

Igor jo je vprašal, kako je bilo na večerji.

Ana mu je začela pripovedovati o Evi, sodelavcu iz Belgije, katerega imena Igor prvič ni razumel, in majhni restavraciji ob kanalu, kjer so bile mize tako blizu, da je morala vstati, kadar je šel mimo natakar. Igor je med poslušanjem pomil ponev in jo postavil na odcejalnik.

Ko je Ana končala, ga je vprašala, kaj je jedel.

»Ribo.«

»In krompir?«

»Tudi.«

»Kako si ga narezal?«

Igor je pogledal proti praznemu krožniku.

»Pravilno.«

Ana se je zasmejala.

Naslednje jutro je šel do pomola nekoliko pozneje kot običajno. Sonce je bilo nizko, vendar je bilo v zraku prvič nekaj, kar ni bilo več povsem zimsko. Na terasi hotela so bili stoli že postavljeni. Natakar, ki ga je poznal samo na videz, je brisal eno od miz. Ko je zagledal Igorja, je dvignil krpo.

»Kavo?«

Igor se je ustavil. Navadno jo je pil doma. Pogledal je proti pomolu, potem proti prazni mizi ob robu terase.

»Lahko.«

Sedel je in palico naslonil ob stol. Natakar je prinesel kavo in kozarec vode, nato pogledal proti praznemu stolu na drugi strani mize.

»Sam?«

Igor je pogledal proti morju.

»Danes.«

Natakar je prikimal in odšel.

Igor je pil počasi. Telefon je imel v žepu.

Ob osmih zvečer ga bo verjetno spet pogledal.

Ni si obljubil, da ga ne bo.

Kar je ostalo v predalu

Po kavi pred hotelom je Igor še nekaj časa ostal zunaj. Dan se je medtem odprl, oblaki nad morjem so se razmaknili in po vodi je šla svetloba v dolgih pasovih. Na terasi sta sedla dva gosta, natakar je odnesel prazno skodelico in vprašal, ali bo še eno. Igor je odkimal, vstal in vzel palico. Pri pekarni je upočasnil, vendar ni vstopil. V zamrzovalniku je imel še kruh. Doma je odprl okno v dnevni sobi in odšel v spalnico. Na stolu je ležala srajca, ki jo je prejšnji večer slekel in odložil, čeprav je bila še čista. Pobral jo je, odprl omaro in jo obesil med druge.

Ko je zapiral vrata, je pogledal proti spodnjemu predalu. V njem so bile stvari, ki jih ni potreboval in jih kljub temu ni nikoli zavrgel: stari računi, garancije za aparate, ki jih že dolgo ni imel, nekaj fotografij brez albumov, navodila za radio in ovojnice, v katere je skozi leta spravljal papirje, kadar ni vedel, kam bi jih dal. Predal se ni zaprl do konca. Potisnil ga je, zadaj je nekaj zašumelo, zato ga je izvlekel in segel za kup papirjev. Med njimi je bila svetla kuverta, na robovih že rumenkasta, brez znamke, na sprednji strani pa je bilo z modrim kemičnim svinčnikom napisano samo njegovo ime.

Rokopis je prepoznal, še preden jo je vzel iz predala.

Sedel je na rob postelje. Papir je bil na pregibu mehkejši in na enem vogalu nekoliko zmečkan. Kuverta je bila odprta.

Ni se spomnil, kdaj jo je nazadnje držal v rokah.

Telefon je zazvonil v dnevni sobi. Igor je pogledal proti vratom in počakal, da je zvonjenje prenehalo.

Kuverto je položil na posteljo in šel pogledat.

Klicala je Ana. Na zaslonu je bilo še njeno jutranje sporočilo, fotografija skodelice na mizi in za njo del mokrega okna. Pod fotografijo je napisala: »Danes sem prva.« Igor je odgovoril: »Vidim.«

Čez nekaj trenutkov so se pokazale tri pike.

»Česa?«

Nasmehnil se je.

»Da si prva.«

Pike so izginile, nato se ponovno pojavile.

»Včasih si nemogoč.«

Ko se je vrnil v spalnico, je bila kuverta še vedno na postelji. List v njej je bil prepognjen dvakrat. Igor ga je odprl. Pogled mu ni šel na začetek, ampak približno na sredino strani, k stavku, ki je bil nekoliko bolj nagnjen kakor drugi.

»Kolikokrat mi boš še rekel naslednjič?«

Stavek je poznal.

Dolga leta se mu je zdelo, da pozna tudi razlog, zaradi katerega ga je Marina napisala.

Prebral je nekaj vrstic više.

Pisala je o večerji, na katero nista šla, o prijateljih, ki jih je odpovedala, ker naj bi se vrnil v petek, potem pa je prišel v soboto, o nedelji, ko je hotel počivati, ter o tem, da razume utrujenost, delo in morje, ne ve pa več, kaj naj naredi z dnevi, ki jih vedno prestavljata.

Igor se je ustavil pri besedi razume.

Ni se spomnil, da jo je napisala.

V njegovem spominu je bila Marina takrat predvsem jezna in utrujena od njegovih odhodov. Tako si je ta čas pripovedoval, kadar je nanj sploh pomislil. Na papirju je bilo drugače, ne povsem, samo manj preprosto.

List je položil na koleno.

Spomnil se je mize.

»Jutri jih bom,« je rekel Igor, ko je Marina stopila čez eno od njiju.

Pogledala ga je.

»Kaj?«

»Torbe.«

»Vem.«

Odnesla je krožnik do korita. Igor je sedel za mizo in gledal njen hrbet.

»Lahko jih tudi zdaj.«

Marina se je obrnila.

»Ni zaradi torb.«

Igor je položil vilice na krožnik.

»Kaj je?«

Obrisala si je roke in se vrnila k mizi, vendar ni sedla.

»Nič takega, česar še nisva rekla.«

»Potem ne vem, zakaj sva spet pri tem.«

»Ker nikoli ne prideva do konca.«

»Do konca česa?«

»Pogovora.«

Igor se je naslonil nazaj.

»Povej.«

Marina je pogledala proti torbama pri vratih.

»Na morju si hotel vedno naprej. Ko sva prišla domov, si govoril, da bo drugič drugače.«

»Kaj ima zdaj morje s tem?«

Marina je nekaj časa ravnala rob prta.

»Mogoče nič.«

Igor je pogledal proti njej.

»Potem?«

»Ne vem, kako naj ti povem.«

Tega stavka se Igor ni spomnil.

V njegovem spominu je Marina vedno vedela, kaj mu očita. Zdaj je gledal njeno pisavo in ni več vedel, ali je res bilo tako ali je z leti iz njenih nedokončanih stavkov naredil bolj urejen pogovor.

Spomin se je nadaljeval.

»Spomniš se tistega zaliva?« je vprašala.

Igor je vedel, katerega misli.

»Katerega?«

Marina ga je pogledala.

»Vidiš.«

Ni odgovoril.

»Hotela sem ostati še en dan. Ti si hotel naprej. Potem sva ostala in ves dan si gledal veter.«

»Saj nisem nič rekel.«

»Ni bilo treba.«

Igor je pogledal proti oknu.

»Kaj bi moral narediti?«

Marina je odprla usta, potem jih zaprla.

»Ne vem.«

»Potem pa res ne razumem.«

Vzela je njegov krožnik in ga odnesla do korita, čeprav na njem še ni končal. Dolga leta se je Igor spominjal samo zadnjih dveh stavkov.

Zdaj ni bil prepričan niti o njunem vrstnem redu.

Torbi sta ostali pri vratih do naslednjega jutra.

»Tako mi je všeč,« je rekla Marina.

Igor je pogledal proti obzorju.

»Jutri bo dober veter.«

Marina je odložila kos kruha.

Igor je videl gib, vendar ni vprašal.

Ponoči ga je prebudilo udarjanje vrvi ob jambor. Vstal je, šel na palubo in jo pritrdil. Marina je prišla za njim, ogrnjena z njegovo jopico.

»Je kaj narobe?«

Pokazal je vrv.

»Bi lahko enkrat prišla sem in ne bi vedela, kam greva naslednji dan?«

Igor je pogledal proti jamboru.

»Lahko.«

»Res?«

»Zakaj ne?«

Marina je prikimala.

Naslednje jutro je Igor vstal pred njo. Veter je bil ugoden, vendar ni odvezal vrvi. Skuhal je kavo. Ko je Marina prišla iz kabine, je pogledala proti obali, nato proti njemu.

»Ne greva?«

»Danes ne.«

Sedla je in sprejela skodelico.

Okrog devetih je vzela brisačo in šla plavat. Igor je ostal v kokpitu. Enkrat je pogledal proti odprtemu morju, potem proti njej, ko se je vračala k barki.

Tisti dan sta ostala in tudi naslednjega.

Ta dva dneva je dolgo hranil kot dokaz, da je znal ostati. Misli ni nikoli izgovoril na glas. Ni bilo treba. Ko se je pozneje spominjal Marine, se mu je ta zaliv pogosto pojavil prav takrat, ko bi se lahko spomnil kakšnega drugega odhoda. Dva dneva, ki ju je toliko let nosil kot dokaz, se mu nenadoma nista zdela več tako zanesljiva.

Na vrhu pisma je bil datum skoraj leto pozneje.

Igor je med prsti poravnal list.

Na hladilniku so se menjavali listki z nakupi in datumi, v predsobi čevlji za dež in čevlji za poletje. Nekaj dni je prišel domov pravočasno, drugič je poklical, da ga ne bo, in enkrat sta tri dni preživela na jadrnici, ne da bi se sprla.

Potem je spet odšel.

Ko se je vrnil, ga je pismo čakalo na mizi, Marina pa je bila doma. Sedela je v dnevni sobi in brala.

»Preberi,« je rekla.

Igor je kuverto obrnil v roki.

»Saj si tukaj.«

»Zato pa preberi.«

Najprej se je preoblekel, potem je jedel. Marina ga ni vprašala ničesar. Pismo je odprl šele pozneje in ko je prišel do stavka o naslednjič, je šel v dnevno sobo. Marina je še vedno imela knjigo v rokah.

»Kaj naj naredim?«

Odložila jo je.

»Ne vem več.«

»Moraš vedeti, kaj hočeš.«

Marina ga je pogledala. Igor se je zdaj spomnil, da je pred odgovorom dolgo molčala. Včasih tega molka v njegovem spominu ni bilo.

»Včasih sem.«

»Kaj?«

»Da bi bil tukaj tudi takrat, ko si tukaj.«

Igor je sedel nasproti nje.

Na mizi med njima je bila njena skodelica. Čaja se ni dotaknila, odkar je prišel v sobo. Takrat je njen stavek razumel kot očitek. Morda je tudi bil.

Zdaj ni vedel, ali je bilo v njem še kaj drugega.

Prosila ga je, naj bo tam. Očitala mu je, da ni. Morda je že nehala verjeti, da je med obema stvarma razlika.

Igor je pismo obrnil na drugo stran.

Na koncu ni pisalo, da odhaja, pa tudi ne, da bo ostala. Bilo je nekaj vrstic o tem, da ne želi več vsakega njegovega prihoda sprejeti kot začetek časa, ki ga bosta nekoč zares imela. Zadnji stavek je bil krajši od drugih.

Ne vem, koliko naslednjič še imam.

Igor ga je prebral dvakrat.

Ni se ga spomnil.

Morda ga je takrat prebral. Morda je pogled zdrsnil čez njega. Morda ga je pozneje pozabil, ker se je stavek o naslednjič na sredini strani laže prilegal zgodbi, ki si jo je zapomnil.

Telefon v dnevni sobi je kratko zazvonil.

Tokrat ni vstal.

Sedel je z listom v roki in skušal priklicati dan, ko je pismo prvič prebral. Spomnil se je, da se je preoblekel. Spomnil se je krožnika. Spomnil se je Marine s knjigo. Ni se spomnil, kaj je naredil naslednje jutro; dolga leta bi rekel, da je šel v službo, zdaj pa ni bil več prepričan.

Pogledal je svoje ime na kuverti.

V njegovem spominu je bila Marina tista, ki je čakala, on pa tisti, ki se je vračal. Nenadoma se mu je zazdelo, da je tudi ta stavek preveč gladek. Kolikokrat je ona odšla iz sobe, iz stanovanja, po kruh, k prijateljici, na sprehod, samo zato, da ni več sedela in čakala? Kolikokrat je on ostal doma in kljub temu ni bil z njo? Odgovorov ni imel, še bolj pa ga je motilo, da je bil toliko let prepričan, da jih ima. Vstal je in šel zapret okno. Časopis na mizi se je nehal premikati.

Na telefonu je bilo Anino sporočilo.

»Kosilo. In nihče me ni prekinil.«

Pod njim fotografija univerzitetne skodelice in krožnika.

Igor je dolgo gledal sliko.

Hotel ji je napisati, da je našel Marinino pismo.

Napisal je: »Našel sem nekaj v predalu.«

Besede je izbrisal.

Napisal je samo: »Dober tek.«

Telefon je položil na mizo.

V spalnici je bil predal še vedno odprt. Kuverto je položil na vrh drugih papirjev, nato pa jo ponovno vzel.

Ni vedel, zakaj jo je vsa ta leta hranil prav tam.

Morda zato, ker je ni hotel zavreči. Morda zato, ker je ni hotel imeti na mestu, kjer bi jo videl.

Obe razlagi sta bili možni in nobena mu ni pomagala.

Kuverte ni vrnil v predal.

Odnesel jo je v dnevno sobo in jo položil na mizo, na mesto, kjer je nekaj tednov prej stal koledar z dvanajstim marcem.

Potem je iz zamrzovalnika vzel polovico kruha.

Ko je rezal prvo rezino, je bila kuverta v njegovem vidnem polju.

Ni je obrnil z napisom navzdol.

Pot, ki je ni več iskala

Po treh tednih Ana zjutraj ni več preverjala, na katerem vogalu mora zaviti. Iz stanovanja je šla malo pred osmo, ključ spravila v levi žep plašča in telefon v torbico, pri pekarni počakala, da sta mimo zapeljala dva kolesarja, ter nadaljevala proti kanalu. Poznala je most, na katerem je bilo zjutraj manj ljudi, izložbo trgovine, ki je ob ponedeljkih ostajala zaprta, in majhno kavarno na vogalu, kjer so stole postavili pred vrata tudi takrat, ko je bilo premrzlo, da bi kdo sedel zunaj. Imena ulice za kanalom še vedno ni znala. Nekega jutra je to opazila šele pred univerzo.

Ni se obrnila, da bi ga pogledala na tabli.

Pred stavbo je iz žepa vzela kartico in jo prislonila k čitalniku, receptorju odzdravila z dvignjeno roko ter šla po stopnicah, čeprav je bilo dvigalo v pritličju. Na njeni mizi je stala skodelica z logotipom univerze. Na robu je pred nekaj dnevi odkrila drobno razpoko in od takrat pila na drugi strani. Eva je prišla deset minut pozneje, odložila mapo in se brez plašča vrnila k njej.

»Si pogledala tretjo skupino?«

»Sem.«

»In?«

Ana je obrnila zaslon nekoliko proti njej. »Ne bi je združila z drugo.«

»Zakaj ne?«

»Ker ni ista.«

»Po merilih je.«

Ana je odprla drugo tabelo. »Po teh.«

»To so merila, ki smo jih določili.«

»Preden smo videli podatke.«

»Meril ne moremo spreminjati zato, ker nam rezultat ni všeč.«

»Ne spreminjam jih zaradi rezultata.«

»Potem zaradi česa?«

Ana je s kazalcem pokazala dve vrstici. »Tukaj ljudje ne odgovarjajo na isto vprašanje.«

»Vprašanje je isto.«

»Besede so.«

Eva jo je pogledala. Ana ni dodala ničesar.

»Pokaži.«

»Tega dajva na sestanek.«

Ob desetih sta sedeli v sejni sobi z drugimi člani skupine. Ana je primere predstavila brez uvoda, ki si ga je pripravila zjutraj. Pri drugem diapozitivu jo je eden od sodelavcev vprašal, ali predlaga spremembo metodologije. Rekla je, da še ne, želi pa preveriti, ali z istim merilom združujejo odgovore, ki so si podobni samo na papirju. Eva je sedela na drugi strani mize in listala po izpisih. Ko je Ana končala, je sodelavec iz Belgije, katerega ime je Igor še vedno izgovarjal napačno, vprašal, koliko takih primerov je našla. Ana je povedala številko. Nekdo drug je predlagal, naj pregledajo še četrto skupino, Eva pa je zapisala nekaj v svojo mapo. Sestanek se je končal brez sklepa.

Ko so drugi vstajali, je Eva zaprla računalnik.

»Mogoče imaš prav.«

Ana je pospravila svoje liste. »Mogoče nimam.«

»Zato bomo pogledali še enkrat.«

Pri vratih je Eva počakala, da je Ana pobrala svinčnik, ki ji je padel pod mizo, potem sta šli vsaka proti svoji pisarni.

Ana je med hojo pomislila na stavek, ki ga je pravkar izgovorila. Mogoče nimam. Pri delu jo ni motil. Tam je pomenil samo, da bodo podatke preverili še enkrat.

Ni poskušala ugotoviti, zakaj je zunaj te sobe zvenel drugače.

Popoldne je deževalo. Ana je ostala dlje, ker je hotela pregledati še nekaj zapisov, in ko je ugasnila zaslon, so bile v prostoru prižgane samo tri luči. Pri vratih jo je dohitel Thomas iz sosednje pisarne in vprašal, ali gre z njimi na pijačo. Ana je že hotela odkloniti. Razlog je bil pripravljen: utrujena je, doma jo čaka še nekaj branja, zjutraj želi zgodaj vstati.

Potem je vprašala, kam gredo.

Thomas je pokazal proti oknu in rekel, da nekam ob kanal. Zunaj so čakali Eva, Sophie in Lotte. Šli so peš. Prvih nekaj minut niso govorili o projektu, nato je Eva omenila jutranji sestanek in pogovor se je spet vrnil k delu. Na mostu je Ana vzela telefon iz torbice. Na zaslonu ni bilo ničesar, kar bi zahtevalo odgovor.

Spravila ga je nazaj.

Lokal je bil majhen, mize so stale ob oknih, za steklom pa so se po vodi premikale luči. Ana je naročila čaj, Eva vino, Thomas pivo. Od dela so počasi prišli do stanovanj, najemnin, koles in krajev, od koder so prišli. Thomas jo je vprašal, ali ima doma družino. Ana je nekaj trenutkov držala skodelico z obema rokama.

»Nekoga imam ob morju.«

»Mož?« je vprašala Sophie.

Ana se je nasmehnila. »Ne.«

»Partner?«

Pogledala je skozi okno.

»Igor.«

Ime je ostalo na mizi med skodelicami nekoliko dlje, kot je pričakovala. Nihče ni vprašal ničesar več. Čez nekaj trenutkov je Thomas pripovedoval o očetu, ki je vsako nedeljo pripravljal krompir na enak način, Ana pa je rekla, da Igor še vedno misli, da se krompir lahko nareže samo pravilno ali napačno. Eva je vprašala, ali je vsaj dober kuhar. Ana je rekla, da je, kadar drugim ne razlaga, kako naj režejo.

Vsi so se zasmejali, tudi Ana.

Nato je za trenutek pomislila, da je Igorja ljudem, ki ga niso poznali, pravkar spravila v dve povedi.

Ni vedela, ali ga je s tem približala ali zmanjšala.

Ko je pozneje pogledala telefon, je bilo na zaslonu njegovo sporočilo, poslano skoraj uro prej.

»Kako je vreme?«

Za oknom je še vedno deževalo. Ana telefona ni odprla, ampak ga je spravila v torbico. Ni bila jezna nanj. Prav tako ni hotela oditi domov samo zato, ker je pisal. Obe stvari sta bili dovolj preprosti, dokler ju ni skušala razložiti. Domov je prišla skoraj ob desetih. Plašč je obesila v predsobi, torbico položila na stol ob oknu in v kuhinji spila polovico kozarca vode. Šele nato je vzela telefon in Igorju napisala: »Mokro.« Odgovoril je skoraj takoj: »To sem lahko videl na vremenu.« Ana ga je poklicala.

»Potem me ne sprašuj po vremenu, če hočeš v resnici vedeti, kako sem,« je rekla Ana.

Igor se je tiho zasmejal. »Prav. Hotel sem vedeti, kaj boš rekla, pa sem izbral slabo vprašanje.«

»Zelo slabo. Mokro je.«

V ozadju je slišala veter. Igor je bil na balkonu. Ko ga je vprašala, ali ga ne zebe, je rekel, da še ni tako mrzlo. Ana je odprla okno; z ulice je prišlo zvonjenje kolesa in glas dveh ljudi, ki sta šla mimo.

Igor je vprašal: »Si bila dolgo v službi?«

»Potem smo šli še ven. Eva, Thomas, Sophie, Lotte in jaz.«

»Thomas je tisti Belgijec?«

Ana se je nasmehnila. »Nizozemec. In preden začneva: opazila sem, kako hitro si vprašal prav po njem.«

Veter pri njem je zašumel močneje. »Sem. Ne bom se pretvarjal, da ni bilo tako. Ime sem si zapomnil, ker je moški in ker je tam s tabo. Ni mi všeč, da tako razmišljam, ampak razmišljam.«

Ana je s prstom potegnila po robu okenske police. »Dobro. Potem lahko tudi jaz povem nekaj brez uganke. Danes so me vprašali, ali imam doma koga.«

Igor je utihnil. »Kaj si rekla?«

»Da imam nekoga ob morju. Potem so vprašali, kdo, in rekla sem: Igor.«

Na drugi strani je zaslišala njegov vdih. »Samo Igor?«

»Samo Igor.«

Ana se je naslonila na stol.

»Ni se mi zdelo malo, ko sem rekla.«

Igor ni odgovoril takoj.

»Meni tudi ne.«

Po nekaj trenutkih je Ana dodala:

»Potem sem jim povedala, da ne znaš pustiti krompirja pri miru.«

»To pa je že obrekovanje.«

Nasmehnila sta se, vendar pogovor ni povsem izgubil tistega, kar je bilo pred tem. Nekaj časa sta poslušala vsak svoj konec večera, nato je Igor vprašal:

»Kdaj lahko pridem?«

Ana se je vzravnala.

»Ana?«

»Slišala sem.«

Prva misel je bila koledar.

Telefon je položila na mizo in ga odprla. Naslednji teden je imela dva sestanka, teden zatem pregled gradiva in v petek skupino iz Rotterdama. Tretji teden je bil mirnejši.

Prst je položila na tretji petek.

Nato ga je umaknila.

»Kdaj bi ti prišel?«

Vprašanje je Igorja očitno presenetilo.

»Ne vem. Ko lahko.«

»To ni isto.«

»Kaj ni isto?«

»Kdaj lahko in kdaj bi prišel.«

Igor je nekaj časa molčal.

»Prej.«

Ana je gledala v koledar.

»Naslednji petek imam sestanek do šestih.«

»Bom pa do šestih sam.«

»V soboto moram za dve uri na univerzo.«

»Ana.«

»Kaj?«

»Saj ne prihajam zato, da bi sedela ob meni.«

Ana je ostala s prstom na robu telefona. Stavek je bil skoraj enak tistemu, ki ji ga je rekel doma, ko je morala delati. Takrat jo je pomiril. Zdaj je v njem slišala še nekaj drugega: možnost, da bo prišel v njeno novo življenje in da se to življenje zaradi njega ne bo ustavilo.

Ni vedela, ali jo to pomirja ali moti.

»Pridi naslednji petek,« je rekla.

»Si prepričana?«

Ana je pogledala dva sestanka v koledarju.

»Ne.«

Igor se ni oglasil.

»Ampak pridi.«

Nekaj trenutkov je bilo tiho.

»Dobro.«

»Pogledal boš vlak?«

»Sem ga že.«

Ana je zaprla oči.

»Seveda si ga.«

»Ob petih štirideset sem lahko tam.«

»Zjutraj?«

»Popoldne.«

»Napreduješ.«

Igor se je zasmejal.

Ko sta končala pogovor, je Ana še nekaj časa sedela za mizo. Na zaslonu je ostal odprt naslednji petek. Dva sestanka sta bila še vedno tam, sobotna obveznost prav tako.

Ni jih prestavila.

Potem je koledar zaprla in vstala.

Torbica je ostala na tleh ob stolu. Ko je šla v kuhinjo, je ni pobrala.

Naslednje jutro je pri kanalu samodejno zavila na most, na katerem je bilo manj kolesarjev. Šele na drugi strani se je spomnila, da je prve dni vedno iskala ime ulice.

Tabla je bila na vogalu, nekaj metrov za njo.

Ni se vrnila.

Mesto, v katerem ga ni čakala

Naslednji petek je Igor spet vstal pred budilko. Torbo je pripravil že prejšnji večer in zjutraj samo še preveril zdravila, polnilec in vozovnico, potem pa v stranski žep spravil dva kosa kruha, ki sta ostala od večerje. Na postaji je bil dovolj zgodaj, da si je pri avtomatu kupil kavo. Bila je prevroča, zato jo je odložil na polico ob oknu in gledal ljudi, ki so prihajali na peron. Svojo vozovnico je pogledal enkrat. Z Ano sta bila dogovorjena, da ji napiše, ko vlak odpelje. Zato ji ni sporočil, da je že na postaji. Ko je sedel, je torbo spravil pod sedež, palico naslonil ob nogo in napisal: »Grem.«

Ana je odgovorila čez nekaj minut: »Vem.«

»Kako veš?«

»Ker imaš vozovnico.«

»Lahko bi zamudil.«

Odgovor je prišel skoraj takoj.

»Ti?«

Igor je telefon spravil v žep.

Pri prestopu je moral do drugega perona po stopnicah. Dvigalo je bilo na nasprotnem koncu, zato je torbo dvignil z eno roko, z drugo prijel palico in šel počasi navzgor. Mlajši moški, ki je prihajal za njim, ga je prehitel, nato obstal in v angleščini vprašal, ali mu lahko pomaga. Igor je še trenutek držal ročaj torbe. Potem ga je spustil. Moški jo je odnesel do vrha in postavil ob ograjo. Igor se mu je zahvalil, torbo spet prijel in nadaljeval sam. Na naslednjem vlaku je sedel ob oknu. Pokrajina je bila drugačna od tiste, ki jo je poznal: ravna polja, voda ob progi, hiše, kolesarske poti in postaje, katerih imen ni znal izgovoriti.

Ana mu je nekoč rekla, da se tam voda pojavlja povsod, samo da se ne obnaša kakor morje. Ko je vlak pripeljal v Utrecht, je pogledal na uro. Bil je enajst minut prezgodaj. Ana ga ni čakala na peronu. To sta vedela že prej. Imela je sestanek do šestih, poslala mu je naslov stanovanja in številko avtobusa, ključ pa pustila pri sosedi v pritličju. Igor je sredi postaje nekaj časa gledal table in šel najprej proti napačnemu izhodu. Ko pri njem ni našel številke avtobusa, se je obrnil in vrnil skozi postajo.

Telefona ni vzel iz žepa.

Pri avtomatu za vozovnice je vprašal žensko poleg sebe, kako kupi karto, nato našel avtobus in sedel ob okno. Kanal je bil ožji, kakor si ga je predstavljal, hiše višje, kolesarjev pa toliko, da je imel občutek, da se mesto ves čas premika. Na enem križišču je ženska peljala otroka na sprednjem sedežu kolesa. Igor se je spomnil, da mu je Ana o tem pripovedovala prvi teden. Takrat si je predstavljal drugo žensko, drugo ulico in širši kanal. Soseda v pritličju je govorila malo angleško, Igor pa še manj nizozemsko. Ko je povedal Anino ime, je prikimala, šla v stanovanje in se vrnila z majhno kuverto.

Na njej je pisalo IGOR.

Rokopis je prepoznal kot Aninega. Kljub temu je za trenutek pomislil na drugo kuverto, ki je doma ležala na njegovi mizi. V tej sta bila ključ in listek: »Tretje nadstropje. Ne pozabi zapreti spodnjih vrat. Kava je v omari levo od hladilnika. Pridem, ko končam.« Spodaj je Ana dopisala: »Ne premikaj stola.« Igor je zadnjo vrstico prebral še enkrat in se nasmehnil. Soseda ni vedela, zakaj, vendar se je nasmehnila tudi ona. Po stopnicah je šel počasi. Na prvem nadstropju je torbo za trenutek odložil, pred Aninimi vrati pa ključ najprej obrnil v napačno smer. Stanovanje je prepoznal in ga hkrati ni. Videl ga je na fotografijah in med videoklici, vendar je bilo manjše, kakor si ga je predstavljal. Na obešalniku sta visela Anin dežni plašč in šal, pod njima čevlji, ki jih še ni videl, na majhni omari pa je bila posoda za ključe, v njej nekaj kovancev in vozovnica.

Torbo je pustil pri vratih in šel do okna.

Stol je bil tam. Na njem je ležala Anina torbica.

Igor je pogledal listek, nato torbico pustil pri miru in šel v kuhinjo. Kavo je našel tam, kjer je napisala. V omari sta bili dve navadni skodelici. Izbral je manjšo, skuhal kavo in pojedel kos kruha s sirom, ki ga je našel v hladilniku.

Krožnik je pomil in ga postavil na odcejalnik.

Potem je sedel.

Prvih nekaj minut je poslušal stanovanje. Cevi v steni, korake nad sabo, vrata nekje na hodniku. Z ulice je prihajalo zvonjenje koles.

Nič od tega ni potrebovalo njega.

Misel mu ni bila prijetna in tudi ne neprijetna. Samo nova je bila. Na mizi je bila knjiga v nizozemščini, odprta pri sredini, ob njej dva lista z zapiski. Igor ju ni premaknil. V kuhinji je stal kozarec, ki ga Ana zjutraj očitno ni pomila, na radiatorju se je sušila kuhinjska krpa. Tri tedne je živela tukaj, ne da bi on videl te stvari.

Telefon je zazvonil ob šestih in sedemnajst.

»Si prišel?«

»Sem.«

»Kako si prišel noter?«

»Soseda mi je dala ključ.«

»Je bila doma?«

»Ne, vrgla ga je skozi okno.«

Ana je izdihnila.

»Danes si posebej težaven.«

»Dolga pot.«

»Si jedel?«

»Sem.«

»Dobro. Mi še nismo končali. Verjetno bom tukaj še kakšno uro.«

Igor je pogledal proti stolu s torbico.

»Dobro.«

Na drugi strani je bilo za trenutek tiho.

»Je res dobro?«

Igor je hotel reči, naj si vzame čas. Ni.

»Ni mi všeč,« je rekel.

Ana ni odgovorila.

»Ampak končaj.«

Tokrat je tišina trajala nekoliko dlje.

»Pridem, ko končam.«

»Vem.«

Po klicu je Igor odprl knjigo, ki jo je prinesel s seboj. Prebral je dve strani, potem ugotovil, da ne ve, kaj je bral, in jo zaprl. Na nasprotni strani kanala je moški odpiral okna v zgornjem nadstropju. Spodaj je nekdo odklenil kolo. Igor je pogledal uro.

Šest in štiriintrideset.

Telefon je pustil na mizi.

Čez nekaj minut je vstal. Na Aninem listku je bil tudi naslov univerze. Pot je poznal iz njenih pripovedi in fotografij, vendar ne dovolj, da bi vedel, kam mora.

Vzel je telefon in pogledal zemljevid.

Nekaj več kot dvajset minut hoje.

Prvih nekaj ulic je hodil v pravo smer, potem pa prišel do kanala, ki ga na zemljevidu ni pričakoval. Modra pika se je premaknila šele, ko je že stal ob ograji. Mimo je prišla ženska s kolesom. Pokazal ji je naslov. Poslala ga je nazaj čez most in levo.

Igor je telefon spravil v žep.

Univerzitetno stavbo je prepoznal s fotografije, ki mu jo je Ana poslala prvi teden. Skozi steklo je videl receptorja, ljudi pri mizah in stopnice.

Ni vstopil.

Sedel je na klop nasproti stavbe.

Ob sedmih in nekaj minut je ven prišla skupina študentov, za njimi dva moška, potem pa ženska s kratkimi sivimi lasmi, ki jo je po Aninih opisih prepoznal kot Evo. Ob njej je hodila Ana. V eni roki je držala mapo, z drugo je med govorjenjem nekaj pokazala proti stavbi. Hodila je hitreje kakor takrat, ko je bila z njim. Pri vhodu sta se ustavili. Eva je nekaj rekla, Ana odkimala, nato se je zasmejala.

Igor je ostal na klopi.

Ana ga ni videla.

Prvič jo je gledal v delu njenega dne, v katerem ga ni bilo niti kot sogovornika niti kot nekoga, ki ga čaka.

Ni bila druga Ana.

Prav to ga je zmotilo.

Ko je Eva odšla nazaj v stavbo, je Ana pogledala telefon. Igorjev je zazvonil v žepu.

»Kje si?«

»Blizu.«

»Kaj pomeni blizu?«

»Poglej čez cesto.«

Ana je dvignila glavo, pogledala levo in desno. Ko ga je zagledala, je obstala, počakala, da je mimo pripeljal kolesar, in prečkala ulico.

»Kaj delaš tukaj?«

»Sedim.«

»To vidim.«

Igor je vstal.

»Prišel si peš?«

»Večinoma.«

»Kaj pomeni večinoma?«

»En del sem šel narobe.«

Ana se je nasmehnila, stopila bliže in ga objela. Igor jo je držal nekoliko dlje, potem jo spustil.

»Zakaj mi nisi povedal, da prideš sem?«

»Ker si delala.«

»Lahko bi napisal.«

»Lahko.«

Ana ga je nekaj trenutkov gledala.

»In?«

Igor se je ozrl proti stavbi.

»Hotel sem videti, kje si.«

»Zdaj vidiš.«

Ni rekel, da ni mislil samo stavbe.

Ana se je obrnila proti vhodu.

»Pridi.«

Receptor jo je pozdravil po imenu. V zgornjem nadstropju mu je pokazala pisarno. Na njeni mizi so bili papirji, dva svinčnika, računalnik in univerzitetna skodelica z drobno razpoko ob robu.

Igor jo je vzel v roko.

»To je ta.«

»Katera?«

»Skodelica.«

»Kako veš?«

»Povedala si mi.«

Ana mu jo je vzela in postavila nazaj.

»Zelo pomembna stvar.«

»Očitno.«

Pokazala mu je sejno sobo, stol, na katerem navadno sedi, in mesto na drugi strani mize, kjer sedi Eva. Na tabli je ostalo nekaj napisanih besed, ki jih Igor ni razumel.

»Tukaj sta se prepirali?«

»Razpravljali.«

»To je isto.«

»Ni.«

»Si imela prav?«

Ana je oblekla plašč.

»Še ne vemo.«

Igor je pogledal proti njej.

»Te to ne moti?«

Ana je za trenutek obstala z roko na gumbu.

»Pri delu ne.«

Zapela je plašč.

Igor ni vprašal, kje jo moti.

Na poti domov ga ni peljala po najkrajši poti. Šla sta ob kanalu, čez most in mimo lokala, kjer je bila s sodelavci. Pokazala mu je mizo pri oknu, vendar nista vstopila. Pri pekarni je Ana brez razmišljanja naročila kruh in dve pecivi. Prodajalka jo je pozdravila, kakor da jo je že večkrat videla.

Igor je opazil, da Ana ni pogledala cenika.

»Vedno vzameš to?«

»Skoraj.«

Podala mu je papirnato vrečko.

Poskusil je pecivo.

»Dobro.«

»Vem.«

Beseda ga je spomnila na nekaj, vendar ni vedel na kaj. Ko sta prišla v stanovanje, je bila torbica še vedno na stolu ob oknu. Ana jo je pobrala in obesila v predsobi.

»Nisi premaknil stola.«

»Rekla si, naj ga ne.«

»Mislila sem, da ga boš ravno zato.«

Igor jo je pogledal.

»Potem me slabo poznaš.«

Ana je že hotela odgovoriti. Namesto tega je odložila ključe v posodo.

»Mogoče.«

Na okenski polici je stala majhna rastlina, ki je prej ni bilo.

»Od kod je ta?«

»Eva jo je prinesla.«

»Zakaj?«

»Ker sem rekla, da mi manjka tista doma.«

Igor je pogledal rastlino, nato Ano.

»In zdaj?«

»Kaj zdaj?«

»Ti še manjka?«

Ana se je dotaknila enega od listov.

»Ne vem.«

Odprla je hladilnik.

»Boš pomagal?«

»Če smem.«

»Smeš. Samo krompirja ne boš rezal.«

»Zakaj ne?«

Podala mu je nož in dve papriki.

»Reži to.«

Stala sta drug ob drugem pri pultu. Ana je rezala krompir, Igor papriko. Enkrat je pogledal njene kose, nato nadaljeval s svojim delom.

Ana je njegov pogled opazila.

»Kaj?«

»Nič.«

»To ni nič.«

Igor je z nožem odstranil semena iz paprike.

»Drugače bi narezal.«

»Vem.«

»Ampak bo tudi tako dobro.«

Ana ga je pogledala.

»To si vadil na vlaku?«

Igor se je nasmehnil.

Zvečer sta sedela ob oknu. Zunaj je nekdo priklenil kolo ob ograjo, na drugi strani kanala pa so se prižigala okna. Ana je povedala, da mora naslednje jutro na univerzo in da bo verjetno končala okoli dvanajstih.

»Kaj boš delal?«

Igor je pogledal skozi okno.

»Bom videl.«

»Lahko greš v center. Ali v muzej.«

»Lahko.«

»Lahko tudi ostaneš tukaj.«

Igor jo je pogledal.

»Kaj bi rada, da naredim?«

Ana je naslonila glavo na naslon stola.

»Ne vem.«

Igor je čakal.

»Prej bi ti naredila načrt.«

»Vem.«

»In verjetno bi bil dober.«

»Verjetno.«

Ana se je nasmehnila, vendar ne povsem.

»Zdaj pa nočem.«

»Zakaj?«

Pogledala je skozi okno.

»Ne vem, ali zato, ker sem se spremenila, ali zato, ker sem utrujena od načrtov.«

Igor je položil roko na njeno koleno.

»Ni treba vedeti nocoj.«

Ana je pogledala njegovo roko.

Stavek bi lahko vzela kot tolažbo. Ni ga vzela.

»Jutri boš pa vseeno moral nekam.«

»Bom.«

Čez nekaj časa je vstala in na mizo pripravila mapo, računalnik in kartico za vhod. Vsako stvar je položila na svoje mesto.

Igor jo je opazoval.

»To pa še vedno znaš.«

»Kaj?«

»Pripraviti jutri.«

Ana je pogledala predmete na mizi.

»To je lažji del.«

Takoj ko je stavek izgovorila, ga je hotela dopolniti.

Ni ga dopolnila.

Poljubila ga je in odšla. Slišal je njene korake po stopnicah in spodnja vrata, potem pa je na ulici zazvonilo kolo. V kuhinji si je skuhal kavo. Na mizi je ostal Anin koledar. Bil je zaprt.

Igor ga ni odprl.

Spil je kavo, vzel palico, oblekel plašč in spravil ključ v žep. Ko je stopil na ulico, se ni takoj spomnil, po kateri poti sta prejšnji dan prišla od kanala. Nekaj časa je gledal kolesarje, ki so se ustavljali pred križiščem.

Telefon je ostal na mizi.

Igor je šel za kolesarji do prvega mostu.

Nekaj ur brez nje

Do prvega mostu je Igor prišel brez težav, na drugi strani pa se je ustavil, ker sta se poti razdelili. Zdelo se mu je, da sta prejšnji dan z Ano prišla z leve, vendar je na desni prepoznal vrsto hiš, čeprav ni vedel, kdaj jih je videl. Telefon je ostal na mizi v stanovanju. Za trenutek je pomislil, da bi se vrnil ponj. Potem je šel desno. Čez nekaj minut je vedel, da ne hodi proti središču, vendar se ni obrnil. Ulica je bila mirnejša, ob kanalu so stala kolesa, priklenjena na ograjo, v pritličjih hiš pa so bila velika okna, skozi katera se je videlo globoko v sobe. Pri enem je moški za mizo bral časopis, pri drugem je ženska zalivala rastline. Ko je dvignila glavo, je Igor pogledal naprej.

Na naslednjem križišču je obstal ob kolesarski stezi in počakal, čeprav ni bilo nikogar. Čez nekaj trenutkov je mimo pripeljal starejši moški, za njim ženska z dvema otrokoma, in šele potem je prečkal. Pred pekarno je bila vrsta, pred šolo so starši ustavljali kolesa, dostavni avto je zaprl polovico ozke ulice in voznik je nosil zaboje v trgovino. Igor je hodil skupaj z ljudmi, ki so vedeli, kam gredo, sam pa se je ustavil šele na majhnem trgu, kjer je zagledal klop. Sedel je, palico naslonil ob nogo in pogledal na uro. Ana je bila v službi komaj štirideset minut.

Na drugi strani trga je natakar postavljal skodelice na zunanje mize, čeprav je bilo jutro hladno. Igor je nekaj časa gledal, potem vstal in šel v lokal. Za pultom je naročil kavo v angleščini, mlada ženska pa ga je vprašala nekaj, česar ni razumel. Ponovil je, da hoče kavo, ona je pokazala dve velikosti in Igor je izbral manjšo. Ko mu jo je podala, jo je odnesel proti mizi, ne da bi plačal. Ženska ga je poklicala in pokazala proti blagajni. Igor se je obrnil, položil kartico na terminal in se opravičil. Sedel je ob oknu, skodelico držal med dlanmi in gledal trg. Roka mu je enkrat segla proti žepu, v katerem je navadno nosil telefon. Žep je bil prazen.

Ni vstal.

Ana je medtem sedela v sejni sobi. Na zaslonu so bili odprti isti podatki, o katerih so govorili prejšnji teden, zdaj pa so pregledovali še četrto skupino. Eva je sedela ob koncu mize, Thomas nasproti Ane, Sophie pri oknu. Pri treh zapisih se je pokazala ista razlika, na katero je Ana opozorila že prej. Thomas je obrnil računalnik proti njej in vprašal, ali je mislila to. Ana je prebrala zapis in rekla, da tudi to. Eva je s svinčnikom naredila črto ob številki.

»Potem moramo ločiti vsaj dve skupini.«

Nihče ni pogledal Ane. Tudi ona ni rekla ničesar, ampak je odprla naslednji zapis. Ko je čez nekaj minut segla po torbici, da bi preverila uro, se je spomnila, da je Igor ostal sam v stanovanju. Telefon je pustila v torbi. Po kavi je Igor nadaljeval po ulici, kjer je bilo več ljudi. Na vogalu je zagledal zemljevid mesta in na njem po nekaj iskanja našel trg, na katerem je sedel. Bil je bliže središču, kakor je mislil. Na drugi strani table je puščica kazala proti muzeju in šel je za njo. Muzej ni bil velik. Pri blagajni je iz denarnice vzel bankovec, nato opazil, da sprejemajo samo kartice, ga pospravil in plačal drugače. V prvem prostoru so visele stare slike mesta, kanali, hiše, mostovi in ljudje na ulicah. Pred eno je stal nekoliko dlje, ker je bila na njej voda. Ob sliki je bil dolg opis v nizozemščini in krajši v angleščini. Prebral je prvo vrstico, potem pogledal sliko.

V naslednji sobi je bila za steklom stara karta rek in kanalov. Igor je stopil bliže. Črte so se razcepile, združile in spet razšle, ob njih pa so bila imena krajev, ki mu niso pomenila ničesar. Nagnil se je proti steklu in šele ko je nekdo prišel za njim, stopil na stran. Ob karti ni bilo puščice, ki bi povedala, katera od črt je prava.

Igor je to opazil in šel naprej.

Ko je malo po dvanajsti Ana prišla iz stavbe, ga seveda ni bilo pred vhodom. Pogledala je proti klopi, na kateri je sedel prejšnji dan, čeprav ni imel razloga, da bi bil tam. Nato ga je poklicala.

Telefon je zvonil na mizi v stanovanju.

Ana je klic prekinila in nekaj trenutkov gledala zaslon. Prva misel je bila, da ga je nekje pozabil. Druga, da se mu je kaj zgodilo. Tretja je bila že sestavljena iz poti, bolnišnice, palice in tujega mesta.

Pri tretji se je ustavila.

Ni vedela ničesar od tega.

Šla je domov hitreje kakor običajno. Pri prvem mostu je skoraj zavila na kolesarsko stezo, se umaknila in nadaljevala. Ko je odklenila stanovanje, je telefon ležal na mizi poleg njegove skodelice.

Igorja ni bilo.

Ana je obstala pri vratih.

Na stolu ni bilo torbice, ker jo je zjutraj vzela s seboj. Na odcejalniku je stala oprana skodelica. Njegova torba je bila pri steni, plašča ni bilo. Sedla je in pogledala njegov telefon, ne da bi se ga dotaknila.

Ni vedela, kam je šel niti kdaj se bo vrnil.

Lahko bi šla po ulicah in ga iskala. Lahko bi poklicala policijo, bolnišnico ali sosedo in si pri vsakem od teh dejanj našla razlog, zakaj je razumno. Namesto tega je odprla okno, sedla na stol ob njem in čakala. Po sedmih minutah je vstala, po desetih si je v kuhinji nalila vodo, po dvanajstih pa pogledala na uro in se razjezila nase, ker šteje. Ko so se spodaj odprla vrata, je šla v predsobo, vendar je po stopnicah prišel nekdo drug.

Sedla je nazaj.

Igor se je vrnil malo pred eno. Ključ je obrnil v ključavnici in vrata odprl počasi, ker je imel v eni roki papirnato vrečko.

Ko je zagledal Ano, je obstal.

»Si že doma?« Ana ga je gledala. »Kje si bil?«

»V muzeju. Potem sem šel še malo naokrog. Telefon sem pozabil tukaj.«

Ana je pogledala napravo na mizi. »Vem, da si ga pozabil. Mene je prestrašilo nekaj drugega: da nisem vedela, kje si, in da sem si v eni uri uspela izmisliti več možnosti, kot jih je bilo treba.«

Igor je slekel plašč. »Izgubil sem se. Potem sem našel muzej, in ko sem se spomnil na telefon, se mi ni mudilo nazaj.«

»Zakaj ne?«

Iz papirnate vrečke je vzel pecivo. »Ker se mi ni mudilo. Vem, da to ni odgovor, ki ga iščeš. Ampak takrat nisem bežal od tebe. Samo prvič po dolgem času nisem hotel takoj vedeti, kje sem.«

Ana ni rekla ničesar.

To ni bil odgovor, kakršnega bi pri pacientu pustila pri miru. Zdaj ga je. Sedla sta za mizo. Igor ji je odlomil kos peciva in pripovedoval o kavi, ki je skoraj ni plačal, muzeju, stari karti in cerkvi, mimo katere je prišel, ne da bi vedel njeno ime.

»Danes smo ločili skupine,« je rekla Ana.

Igor je obrnil glavo.

»Tiste, o katerih si govorila?«

»Tiste.«

»Zaradi tega, kar si našla?«

Ana je pogledala proti oknu.

»Zaradi podatkov.«

Igor je prikimal in ji podal še kos peciva.

Popoldne sta hodila po mestu brez načrta. Ana mu je pokazala Dom, trg in ulico, po kateri je prve dni hodila v napačno smer. Ko sta prišla do muzeja, je Igor pokazal proti vhodu.

»Tukaj.«

»Si bil dolgo?«

»Ne vem.«

»Nisi pogledal na uro?«

»Sem. Potem ne več.«

Ana je za trenutek upočasnila.

Pred njima je zazvonil kolesar in oba sta stopila na stran. Ob kanalu sta sedla na nizko kamnito stopnico. Voda je bila skoraj brez gibanja. Igor jo je nekaj časa gledal.

»Ni morje.«

»Ne.«

»Ampak voda je.«

Ana je potegnila rokave čez dlani.

»To si potreboval dva dni?«

»Hotel sem biti prepričan.«

Ana se je nasmehnila.

»Potem bom končala.«

Igor je v ponev položil ribo in odprl okno. Ko je Ana zaprla računalnik, je bila večerja skoraj pripravljena.

»Oprosti,« je rekla.

»Za kaj?«

»Ker delam.«

Igor je obrnil ribo.

»Saj si rekla, da moraš.«

Ana je prišla do pulta in vzela krožnika iz omare.

»Včasih ne vem, ali ti je res vseeno ali samo ne poveš.«

Igor je za trenutek obstal z lopatico nad ponevjo.

»Ni mi vseeno.«

Ana je čakala.

»Danes dopoldne mi ni bilo vseeno, da te ni.«

»Kaj?«

»Bil sem v mestu, pa sem nekajkrat pomislil, kaj delaš.«

Ana je krožnik držala v roki.

»In?«

»Nič. Hodil sem naprej.«

Položila je krožnik na pult.

»Jaz sem šla domov, ko se nisi oglasil.«

Igor je obrnil ribo še enkrat, čeprav je ni bilo treba.

»Vem.«

»Ne, ne veš. Nisem ti povedala.«

Pogledal jo je.

Ana je hotela dodati, da jo je bilo strah. Namesto tega je vzela drugi krožnik.

»Čakala sem.«

Igor je odložil lopatico.

»Oprosti.«

»Ne vem, ali moraš.«

Nekaj trenutkov sta stala ob pultu.

Riba je zacvrčala močneje.

Igor je zmanjšal ogenj.

Jedla sta ob odprtem oknu. Pogovarjala sta se o muzeju, o karti in o tem, da je Igor skoraj odšel brez plačila. Ana mu ni verjela, da ni bilo namenoma. Po večerji je ona pomila krožnike, Igor pa je sedel ob oknu. Stol ob njem je bil prazen.

Naslednje jutro se je zbudil pred Ano in šel v kuhinjo. Na mizi je bil njen računalnik, poleg njega mapa, ki jo je prejšnji večer prinesla iz službe. Na vrhu je ležal list. Igor ni nameraval brati, vendar je bila prva vrstica obrnjena proti njemu.

UTRECHT RESEARCH COLLABORATION – FOLLOW-UP

Odprl je omaro, vzel skodelico in pristavil vodo.

Ko je voda zavrela, je list še vedno ležal na istem mestu.

Ana je prišla v kuhinjo bosa in še zaspana.

»Zakaj si že pokonci?«

»Zbudil sem se.«

Pogledala je kavo.

»Je tudi zame?«

Igor je vzel drugo skodelico.

»Zdaj je.«

Ana je sedla. Šele ko ji je postavil kavo na mizo, je opazila list. Roko je za trenutek pustila ob skodelici, nato list obrnila in ga položila pod mapo.

Igor je pil kavo.

Čez nekaj časa je rekla:

»Včeraj so nekaj omenili.«

»Kaj?«

Ana je s prstom šla po robu skodelice.

»Mogoče bi se sodelovanje lahko nadaljevalo.«

Igor je pogledal proti zaprti mapi.

»Po avgustu?«

»Mogoče.«

»Tukaj?«

»Mogoče tukaj. Mogoče deloma od doma. Ni še predloga.«

Igor je prijel skodelico z obema rokama.

»Bi hotela?«

Ana je odgovorila prehitro.

»Delo je dobro.«

Igor je pogledal proti njej.

Ana je to opazila.

»Tega nisi vprašal.«

»Ne.«

Nekaj časa je gledala paro nad kavo.

»Ne vem še.«

Igor je prikimal.

V njem se je že sestavljalo več vprašanj: koliko mesecev, koliko prihodov, koliko vlakov, kaj bi bilo z njenim stanovanjem doma in kje bi bil v vsem tem on. Vsako je imelo obliko, ki bi jo bilo mogoče zapisati v koledar.

Ni vprašal nobenega.

Ana je dvignila skodelico.

»To ni isto kot takrat, ko sem se odločala za teh šest mesecev.«

»Kaj je drugače?«

Pogledala je proti mapi.

»Zdaj vem, da mi je tukaj dobro.«

Igor je čakal.

»In?«

Ana je skodelico položila nazaj.

»To je za zdaj vse, kar vem.«

Zunaj sta po ulici zapeljali dve kolesi. Igor je pustil list pod mapo in ni vprašal, ali mu ga bo pokazala.

Ko je odšla

Igor se pozneje ni več znal spomniti, koliko časa je minilo med pismom, ki ga je Marina pustila na mizi, in jutrom, ko je v kopalnici opazil samo eno zobno ščetko. Vmes so bili dnevi, ki se od zunaj niso razlikovali od prejšnjih. Marina je zjutraj odhajala v službo, Igor je popravljal stvari, ki so se v stanovanju kvarile, zvečer sta jedla za isto mizo in ugašala iste luči. Po tistem večeru je pismo ostalo na mizi. Naslednje jutro, ko je bila Marina že zdoma, ga je Igor znova razgrnil in prebral do konca. Zdaj, po toliko letih, ni več vedel, kaj je v njem prebral takrat in kaj je pozneje dodal spomin. Nekaj stavkov je ostalo, drugi so se premaknili. Stavek o naslednjič je poznal. Tistega na koncu, ki ga je pred kratkim znova našel v predalu, se ni spomnil.

Takrat je list obrnil, čeprav na drugi strani ni bilo ničesar, ga zložil in pustil na mizi.

»Kaj delaš?«

»Pušča.«

»Vem.«

Zategnil je spoj, odprl vodo in počakal. Pod cevjo ni bilo kaplje.

»Zdaj ne bo več.«

Marina je odložila torbo.

»Si prebral?«

»Sem.«

»Do konca?«

Igor je pogledal proti njej.

»Sem.«

Pobral je klešče. Marina je vzela brisačo s tal, jo stresla in obesila čez rob kadi.

»In?«

Igor je še enkrat segel pod cev.

»Ne vem, kaj naj ti rečem.«

Marina ga je gledala nekaj trenutkov.

»V redu.«

Odšla je iz kopalnice. Igor je ostal ob umivalniku in s prsti preveril spoj. Bil je suh. Dolga leta je ta prizor nosil kot spomin na dan, ko ni znal najti pravih besed. Zdaj ga je zmotilo nekaj drugega: ko mu je Marina dala pismo, je popravil pipo.

Ni vedel, ali je bilo to naključje.

»Ta,« je rekel in pokazal svetlejšega.

»Zakaj?«

»Svetlejši je.«

»Prej si rekel, da ti je vseeno.«

»Saj mi je.«

Marina je oba kosa še enkrat pogledala in vzela temnejšega. Ko je stopil s stola, je potegnila zaveso čez okno, jo poravnala in spet odgrnila.

»Dobro je.«

Igor je pogledal.

»Je.«

Takrat mu ni bilo nenavadno, da sta nekaj dni po pismu kupovala zavese.

Zdaj se mu je zdelo nenavadno.

Ne zato, ker bi bile zavese pomembne, ampak ker sta jih izbirala za sobo, iz katere bo Marina kmalu začela odnašati stvari.

»Kaj je to?«

Marina je slekla plašč.

»Nekaj stvari bom odnesla.«

»Kam?«

Povedala mu je, da bo nekaj časa pri Vesni.

Igor je pogledal škatli. Ena je bila odprta, na dnu je ležal prepognjen časopis.

»Za koliko časa?«

»Ne vem.«

»Lahko se pogovoriva.«

»Lahko.«

»Potem se dajva.«

Marina je pogledala na uro.

»Zdaj imam dogovor.«

»S kom?«

»Z Vesno.«

Igor je prikimal. Marina je vzela torbo in šla v spalnico, on pa je ostal v predsobi. Čez nekaj časa je škatli prestavil bliže steni, da se vrata ne bi zadevala vanju. Ko se je pozneje spominjal tega dne, se je vedno spomnil prav tega: škatli sta ovirali vrata in on ju je umaknil. Pogovarjala sta se naslednji večer. Sedela sta za kuhinjsko mizo, pred Marino ni bilo čaja, pred Igorjem pa so ležali ključi, ki jih je med pogovorom nekajkrat premaknil z enega roba mize na drugega.

»Ne odhajam zaradi včeraj,« je rekla Marina.

»Vem.«

»Tudi zaradi pisma ne.«

Igor je s prstom obrnil enega od ključev.

»Potem zakaj?«

»Ker sem ga morala napisati.«

Igor je dvignil pogled.

»Če bi ti še znala povedati drugače, ga ne bi pustila na mizi.«

»Saj mi govoriš.«

»Zdaj.«

Nekaj časa sta bila tiho.

»Kaj hočeš, da naredim?« je vprašal Igor.

Marina je pogledala njegove roke.

»Ne vem.«

»Lahko manj hodim.«

Marina je počasi odmaknila pogled proti oknu.

»Igor.«

»Kaj?«

»Spet govoriš o naslednjič.«

Iz hladilnika se je zaslišal kratek tresljaj motorja. Igor je spustil ključe.

»Ko si tukaj,« je rekla Marina, »sem vesela, da si prišel. Potem čakam, kdaj boš spet šel. Ko te ni, čakam, da se vrneš.«

Igor je čakal, da bo nadaljevala.

Marina ni nadaljevala.

»In če ostanem?«

Marina ga je pogledala.

»Danes si tukaj.«

Igor je takrat njen odgovor slišal kot izmikanje.

Mnogo pozneje ga je v spominu popravil v očitek.

Zdaj ni bil več prepričan, da je bil eno ali drugo.

»Če ne rečem nič, boš šla.«

Marina je roke položila v naročje.

»Bom.«

Igor je pogledal proti vratom.

V njem je bilo veliko stavkov, vendar so bili vsi obrnjeni proti temu, kar bi lahko naredil potem: manj poti, drugačen urnik, več skupnih dni, jadrnica samo ob koncih tedna, morda potovanje brez načrta. Nobeden ni govoril o večeru, v katerem sta sedela.

Ni izgovoril nobenega.

»Še kaj?«

»Danes ne. Jutri pridem po obleke.«

»Bom doma.«

»Ni treba.«

»Bom.«

Marina je odklenila avtomobil, vendar ni takoj sedla vanj.

»Marina.«

Obrnila se je.

Igor je z roko še vedno držal rob prtljažnika.

»Kaj?«

Spustil je roko.

»Nič.«

Marina je sedla v avto. Nekaj časa je iskala nekaj v torbi, nato prižgala motor in odpeljala. Igor je ostal na parkirišču, dokler ni zavila na cesto. Dolga leta se je spominjal, da ji ni tekel za avtomobilom, ker tak človek pač ni bil.

Zdaj se mu je ta razlaga zdela čudna.

Ni vedel, kakšen človek bi moral biti, da bi naredil tri korake naprej.

Ko se je vrnil v stanovanje, je šel v kopalnico umit roke. Na polici ob ogledalu je bila njegova zobna ščetka. Mesto ob njej je bilo prazno.

Voda je tekla. Igor je držal roke pod njo dlje, kot je bilo potrebno.

Naslednji dan je Marina prišla po obleke. Igor je sedel v kuhinji in poslušal odpiranje omare, premikanje obešalnikov in njene korake med spalnico in predsobo.

Ko je prišla po večjo vrečo, je vstal in ji iz shrambe prinesel dve.

»Hvala.«

Sedel je nazaj.

Čez nekaj časa je Marina prinesla jopico, ki je večkrat ležala na stolu.

»Ta ni moja.«

Igor jo je pogledal.

»Je.«

Marina je pogledala etiketo.

»Ni.«

Igor je vzel jopico in jo položil čez naslon stola.

Ko je končala, so v omari ostali prazni obešalniki, med njimi pa nekaj njenih oblek.

»To boš še prišla iskat?«

Marina je pogledala v omaro.

»Verjetno.«

»Kdaj?«

»Ne vem.«

Zaprla je vrata omare.

Igor je hotel reči, da lahko stvari ostanejo, kolikor dolgo hoče. Ni rekel. Stavek se mu je zdel preveč podoben dovoljenju, čeprav ni vedel, za kaj.

Ko je Marina odšla, je jopica ostala na stolu.

Čez nekaj dni jo je pospravil v svojo omaro.

O jadrnici tiste dni nista govorila.

Nekaj tednov pozneje je Igor šel sam preveriti vrvi. Na krovu je po dežju ostalo nekaj vode. Odprl je kabino, prezračil, pregledal akumulator in prižgal motor.

Vse je delovalo.

V omarici je našel Marinino staro vetrovko, jo vzel ven in položil na klop. Blago je bilo na ramenih nekoliko obledelo.

Sedel je nasproti vetrovke.

Veter je rahlo premikal rokav.

Lahko bi jo odnesel domov. Lahko bi poklical Marino. Lahko bi jo pustil tam.

Izbral je zadnjo možnost.

Vetrovko je zložil in vrnil v omarico.

Motor je ugasnil. Vrvi je še enkrat preveril in stopil na pomol.

Tisti dan ni izplul.

Takrat je to razumel kot odločitev.

Zdaj ni več vedel, ali je bila.

Mnogo let pozneje je v Utrechtu sedel za Anino mizo, pred njim pa je bila jutranja kava. List o morebitnem nadaljevanju sodelovanja je Ana že spravila pod mapo. Ko ga je vprašala, kaj bo počel, medtem ko bo ona v službi, je rekel, da bo verjetno šel po kruh.

»Danes bom mogoče pozneje,« je rekla Ana pri vratih.

Igor je pogledal proti njej.

»Koliko pozneje?«

Ana je imela roko na kljuki.

»Ne vem.«

Stari odgovor mu je že prišel na jezik: dobro.

Ni ga izgovoril.

»Pokliči, ko boš vedela.«

»Bom.«

Ana je že odprla vrata, ko jo je poklical.

»Ana.«

Obrnila se je.

Igor je pogledal mapo na mizi.

»Tisto po avgustu.«

»Kaj je s tem?«

Za trenutek je hotel vprašati, ali bo ostala, ali se bo vrnila, koliko časa bi pomenilo nadaljevanje in kaj bi to naredilo z njima. Vprašanja so se mu sestavila skoraj tako hitro kakor nekoč načrti po Marininem pismu.

Pogledal je Ano.

»Ko boš vedela, mi povej.«

»Bom.«

Ana ni odšla takoj.

»Je to vse?«

Igor je pogledal skodelico pred sabo.

»Ne.«

Ana je čakala.

»Ampak drugega še ne znam vprašati.«

Njen obraz se je za trenutek spremenil, vendar Igor ni vedel, ali zaradi odgovora ali zato, ker je zamujala.

»Dobro,« je rekla.

Tokrat ga beseda ni pomirila.

Ana je odšla. Igor je slišal njene korake po stopnicah, nato spodnja vrata. Šel je k oknu. Spodaj se je ustavila ob kolesarski stezi, počakala, da sta mimo zapeljala dva kolesarja, prečkala ulico in izginila za vogalom.

Ni ostal pri oknu.

Na mizi sta bili dve skodelici. Eno je odnesel v kuhinjo. V drugi je bila še Anina kava.

Za trenutek je segel po njej, da bi jo splaknil.

Potem jo je pustil.

Oblekel je plašč, vzel palico in ključ ter odšel po kruh.

Ko je mesto postalo navadno

Junija Ana ni več vedela, kdaj je nehala zjutraj gledati vozni red. Nekega dne je prišla na postajo, videla, da je avtobus že odpeljal, in nadaljevala peš. Deževalo ni, torba ni bila težka in do univerze je poznala tri poti. Ob kanalu je hodila redkeje, ker je bila daljša, v pekarni pa ji prodajalka ni več pokazala vseh vrst kruha, ampak je segla po tistem, ki ga je navadno vzela. Ana je sprva mislila, da ga kupuje zato, ker je podoben kruhu, ki ga je jedel Igor, potem pa je neko soboto vzela drugega in naslednjič spet prvega. Tudi stol ob oknu je postal navaden stol. Včasih je bil na njem pulover, drugič torbica ali kup člankov. Ko je Igor klical, ni več vedno sedla nanj. Pogovarjala sta se med kuhanjem, na poti iz trgovine in enkrat iz pralnice, kjer ga zaradi strojev skoraj ni slišala. Igor je nehal spraševati, ali sedi ob oknu. Ana tega prvič ni opazila, drugič pa je.

Ni mu rekla ničesar.

Na univerzi je bilo manj plaščev na obešalnikih in več odprtih oken. Eva je prihajala brez jakne, Thomas je kosilo nosil ven, Sophie pa je pred sestanki odpirala okno. Podatke so razdelili tako, kot je Ana predlagala, vendar je s tem ena skupina postala premajhna in Thomas je hotel nekaj primerov vrniti v prejšnjo.

»Potem smo spet tam, kjer smo bili,« je rekla Ana.

»Ne čisto.«

»Dovolj blizu.«

Thomas je obrnil list.

»Če jih pustimo zunaj, izgubimo primerjavo.«

»Če jih damo nazaj, primerjamo stvari, ki niso iste.«

Eva je sedela ob odprtem oknu.

»Kaj predlagaš?«

»Da napišemo, da te primerjave ne moremo narediti.«

Thomas je s prstom potrkal po tabeli.

»To ni ravno rezultat, ki smo ga hoteli.«

Ana je pogledala številke.

»Ampak to imamo.«

Eva je vzela svinčnik in prečrtala vrstico. Thomas je odprl naslednjo stran in sestanek se je nadaljeval. Po njem je Eva Ano ustavila na hodniku in jo povabila v pisarno. Na polici ob oknu je stala rastlina, podobna tisti, ki jo je prinesla Ani v stanovanje, samo večja.

»Govorila sem z dekanom o jeseni.«

Ana je mapo položila na stol.

»O projektu?«

»O možnosti nadaljevanja. Denar še ni potrjen.«

»Do kdaj?«

»Morda tri mesece. Morda štiri.«

»Tukaj?«

»Večinoma.«

Ana je pogledala proti oknu. Na dvorišču je nekdo odklepal kolo.

»Kdaj morate vedeti?«

»Najprej moramo vedeti mi.«

Ana je vzela mapo.

»Potem mi povej, ko boste vedeli.«

Eva je prikimala.

»Bom.«

Na hodniku jo je prehitel Thomas z zvitim plakatom pod pazduho in jo vprašal, ali bo popoldne pri predstavitvi druge skupine. Ana je rekla, da ne bo utegnila. Ko je zavil za vogal, se je ustavila. Pred nekaj meseci bi jo motilo, da se bo nekaj pomembnega zgodilo brez nje.

Zdaj je pogledala na uro in šla v svojo pisarno.

Čez odprta vrata je slišala Evo in Thomasa, ki sta se že prepirala o vrstnem redu diapozitivov. Delo je teklo naprej. Ana je sedla, odprla mapo in nekaj minut gledala stran, na kateri ni bilo ničesar, kar bi morala popraviti.

Potem je odprla računalnik.

Opoldne je šla sama v majhno knjigarno ob Oudegrachtu. Pred izložbo se ni ustavila zaradi knjige, temveč zaradi rdečega dežnega plašča, obešenega na lesenem obešalniku med razglednicami in torbami. Vstopila je, čeprav plašča ni potrebovala. Prodajalka ji je povedala, da ga je pustila neka lokalna oblikovalka in da je zadnji. Ana ga je pomerila čez bluzo. Rokavi so bili malo predolgi.

»Lahko jih zavihate,« je rekla prodajalka.

Ana se je pogledala v ozko ogledalo ob polici. Doma bi najprej pomislila, ali je barva premočna, ali ga ima s čim nositi in ali je smiselno kupovati plašč sredi junija. Tokrat je samo zavihala rokava. Plačala je in prosila, naj starega ne zavijejo. Novi plašč je oblekla že v trgovini, svojega pa nesla čez roko. Zunaj je sijalo sonce. Do univerze se je vrnila po drugi strani kanala, čeprav je bila pot daljša. Pri prvem oknu je v steklu za hip zagledala rdečo barvo ob svojem obrazu. Ni vzela telefona. Nadaljevala je proti pisarni. Igor je tisto dopoldne pri morju menjal tesnilo na balkonskih vratih. Pozimi jih je veter dvakrat odprl, čeprav jih je zaprl, in ob spodnjem robu se je nabirala voda. Staro tesnilo je počasi odstranil, ostanke lepila postrgal z robom noža in novo pritisnil v utor. Ko je končal, je vrata dvakrat odprl in zaprl.

Telefon je ležal na mizi. Ana mu je zjutraj napisala: »Danes sestanek.«

Odgovoril je: »Tudi jaz. Z vrati.«

Poslala mu je vprašaj.

Fotografiral je staro tesnilo na tleh.

»Vidim, da je resno.«

Igor je zvil staro gumo in jo odnesel v smeti. Na stopnicah je srečal sosedo iz zgornjega nadstropja, tisto, ki ji je pred časom nesel vrečke.

»Dober dan,« je rekla.

»Dober dan.«

Šla sta drug mimo drugega, potem pa se je Igor ustavil.

»Oprostite.«

Tudi ona se je obrnila.

»Midva se ves čas srečujeva, jaz pa še vedno ne vem, kako vam je ime.«

»Mira.«

»Igor.«

Ženska se je nasmehnila.

»Vem.«

»Potem ste bili hitrejši.«

»Že dolgo.«

Ko je zaprla vrata svojega stanovanja, je Igor še trenutek stal na stopnicah. Ni vedel, koliko časa je ona vedela njegovo ime in od koga ga je izvedela. Dva dni pozneje je Mira pozvonila pri njem z majhnim paketom, ki ga je dostavljavec pustil pri njenih vratih pomotoma. Na hodniku sta ostala nekaj minut. Povedala mu je, da ob nedeljah navadno hodi k sestri na kosilo, Igor pa jo je vprašal, ali se zato takrat po stopnicah nikoli ne srečata.

»Vi pa opazujete,« je rekla Mira.

Igor je hotel odgovoriti, da ne. Potem se je spomnil, da je opazil njene nedelje.

»Očitno.«

Ko je zaprla svoja vrata, je odnesel paket v kuhinjo in ga položil na stol. Do večera je ostal neodprt. Ana ga je poklicala zvečer. Igor je sedel na balkonu, pred njim sta bila kozarec vode in krožnik z marelicami.

»Kako so vrata?«

»Zapirajo se.«

»Potem si opravil.«

»Pri tebi?«

Ana nekaj časa ni odgovorila.

»Mogoče bodo projekt podaljšali.«

Ko je pozneje odložil telefon, se ni takoj vrnil k vratom. Ostal je na balkonu in prvič pomislil, da Ana tam nima samo dela, ampak dneve, v katerih se stvari zgodijo, ne da bi on zanje vedel. Misel ni bila očitek. Prav zato ga je zmotila. Do takrat je Utrecht meril v tednih in vlakih. Za trenutek ga je zagledal kot življenje, ki teče tudi takrat, ko ga ni zraven.

Igor je pogledal proti morju.

»Za koliko?«

»Tri mesece. Mogoče štiri.«

»Po avgustu?«

»Ja.«

»Je že odločeno?«

»Ne. Denarja še nimajo.«

Igor je vzel marelico in jo obrnil med prsti.

»Bi ostala?«

Ana je pogledala skozi odprto okno svoje kuhinje. Na drugi strani ulice je nekdo potiskal kolo po pločniku.

»Ne vem.«

»Če ti ponudijo.«

»Tudi takrat bom morala premisliti.«

Igor je marelico položil nazaj.

»Razumem.«

Ana je bila tiho.

»Kaj?« je vprašal.

»Čakam.«

»Na kaj?«

»Samo ne reci mi spet, da je odločitev moja. Povej mi, kaj hočeš ti.«

Igor je pogledal kozarec.

Igor je s palcem pritisnil ob rob kozarca. »Saj je.« Za trenutek je utihnil, nato odkimal. »Ne. Tega ne rabiš od mene.«

»Jaz bi rad, da prideš nazaj.«

Ana ni odgovorila.

Igor je s palcem pritisnil v mehko mesto na marelici.

»Samo zaradi tega pa ne.«

Na drugi strani je bilo še vedno tiho.

»To dvoje ne gre lepo skupaj,« je rekla Ana.

»Ne.«

»Kaj naj potem naredim s tem?«

Igor je pogledal proti morju. Na vodi se je počasi obračal majhen čoln.

»Za danes nič.«

Ana je sedla.

»Tega odgovora od tebe nisem pričakovala.«

»Jaz tudi ne.«

Nekaj časa sta bila tiho.

Potem ga je Ana vprašala, ali je marelice kupil na isti tržnici kot zadnjič, in pogovor je šel drugam.

Pred vhodom je Eva iskala kartico v torbi.

»Eva.«

Dvignila je glavo.

»Če bo ponudba, jo hočem videti.«

Eva je našla kartico.

»Prav.«

Odprli sta vrata in šli noter.

Čez dva tedna je ponudba prišla. Ana je elektronsko sporočilo odprla v pisarni in ga prebrala dvakrat. Nadaljevanje je bilo krajše, kot so sprva govorili: od prvega septembra do konca novembra. Del dela bi lahko opravila od doma, večino tednov pa bi morala biti v Utrechtu. Na dnu je bil rok za odgovor.

Deset dni.

Dokument je natisnila in ga položila v mapo.

Tisti večer Igorju ni povedala.

Govorila sta o vremenu, o Miri iz zgornjega nadstropja, katere ime je končno izvedel, in o paradižnikih, ki jih je Ana kupila na poti domov. Ko je izgovoril Mirino ime, ga je Ana vprašala, koliko je stara. Vprašanje je prišlo tako naravno, da ga skoraj ni slišala. Igor je rekel, da ne ve. Ana je odgovorila »aha« in nadaljevala o paradižnikih. Šele po pogovoru se je vprašala, zakaj jo je zanimalo nekaj, kar ni imelo nobene zveze z ničimer.

»Preveč sem jih vzela.«

»Koliko?«

»Šest.«

»To ni preveč.«

»Za eno osebo je.«

»Potem jih boš jedla dva dni.«

»Hvala za pomoč.«

»Ni za kaj.«

Ko sta končala pogovor, je Ana še nekaj časa držala telefon v roki.

Na mizi ob njem je ležala knjiga, ki jo je prinesla od doma. Prebrala je približno polovico. Na polici je bila univerzitetna skodelica, ki jo je nekoč prinesla iz pisarne, ker jo je hotela pomiti, potem pa je ostala v stanovanju. Na oknu je rastlina pognala nov list.

Naslednje jutro je rastlino zalila, preden je šla v službo.

Telefon je položila na mizo.

Ponudba je ostala v pisarni.

Naslednje jutro jo je čakala tam, kjer jo je pustila. Ana je odložila torbo, odprla okno in sedla.

Na vrhu dokumenta je bil datum konca sodelovanja.

30. november.

Vzela je svinčnik, vendar ni podpisala.

Ob datumu je naredila majhno piko.

Nato je odprla računalnik. Čez nekaj minut je Eva stopila mimo odprtih vrat, Ana jo je pozdravila in nadaljevala delo. Šele pri kosilu je opazila, da je svinčnik še vedno ležal čez ponudbo.

Pika ob datumu

Pika ob datumu je ostala na papirju tudi naslednje jutro. Ana je ponudbo prestavila pod druge liste in odprla tabelo, ki jo je morala dokončati pred sestankom. Do kosila je dvakrat govorila z Evo, enkrat s Thomasom in skoraj eno uro po telefonu z žensko iz druge skupine, ki je hotela še enkrat preveriti tri zapise. Nihče ni omenil novembra. Šele popoldne je Eva obstala pri odprtih vratih njene pisarne in vprašala, ali je ponudbo prebrala.

»Sem.«

»In?«

»Še nič.«

Eva je pogledala proti hodniku, kjer jo je nekdo čakal.

»Kdaj moraš odgovoriti?«

»Čez devet dni.«

»Potem imaš devet dni.«

Odšla je. Ana je še nekaj časa gledala odprto tabelo, popravila dve številki in tretjo pustila za naslednje jutro. Mape ni odprla. Igor je tisti dan šel na tržnico. Marelic ni več kupil, ker so bile zadnje mehke že naslednje jutro, vzel pa je paradižnik, kruh in dve ribi. Prodajalka ga je vprašala, ali želi obe očistiti. Igor je prikimal. Ko ju je zavila vsako posebej, je eno vrečko položil čez drugo in ju spravil v torbo. Na poti domov je srečal Miro. Tokrat je ona obstala prva.

»Zdaj pa veste?«

Igor jo je nekaj trenutkov gledal.

»Mira.«

»Dobro.«

»Igor.«

»Tudi še vedno.«

V roki je imela majhno vrečko iz lekarne. Do hiše sta šla skupaj. Mira je hodila nekoliko hitreje, pri stopnicah pa je upočasnila.

»Danes kuhate?« je vprašala in pogledala njegovo torbo.

»Ribo.«

»Za dva?«

Igor je pogledal dve zaviti vrečki.

»Za dva dni.«

Mira je prikimala in šla po stopnicah. Pri prvem nadstropju se je obrnila.

»Nasvidenje, Igor.«

»Nasvidenje, Mira.«

Doma je eno ribo spravil v hladilnik, drugo položil na pult. Telefon je zavibriral. Ana mu je poslala fotografijo kolesa, ki je ležalo v kanalu, in pod njo napisala: »Tudi to se zgodi.«

Igor je fotografijo povečal.

»Je tvoje?«

»Ne.«

»Potem je v redu.«

Odgovorila je šele čez nekaj minut.

»Zelo sočutno.«

Igor je odložil telefon in začel lupiti krompir.

Ponudba je čez dva dni prišla z Ano domov, ne da bi jo nameravala vzeti s seboj. Ob koncu delovnega dne je spravila v torbo beležnico in nekaj listov, doma pa je med praznjenjem torbe dokument zdrsnil na tla. Pobrala ga je, ga položila na mizo in opazila piko, ki jo je naredila ob datumu.

Takrat je poklical Igor.

»Živjo.«

»Živjo.«

»Kaj delaš?«

»Prišla sem domov.«

»Pozno.«

»Malo.«

Ana je sedla za mizo. Papir je ostal pred njo.

»Ponudbo so mi že poslali.«

Na drugi strani je za trenutek utihnilo.

»Tisto za jesen?«

»Ja.«

»Kdaj?«

»Pred tremi dnevi.«

Igor ni odgovoril takoj.

»Nisem ti povedala,« je rekla Ana.

»Zdaj si.«

»Rok imam čez sedem dni.«

»Aha.«

Ana je poravnala rob lista.

»Si jezen?«

Igor je nekaj odložil; zaslišala je kratek udarec ob mizo.

»Malo.«

Ana je umaknila roko s papirja.

»Ker ti nisem povedala?«

»Ja.«

»Zakaj nisi rekel ne?«

Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho.

»Ker sem hotel biti razumen.«

Ana je pogledala proti oknu.

»In?«

»Ni pomagalo.«

Prvič se je tisti večer nasmehnila, vendar samo za trenutek.

»Bi rad, da pridem domov?«

»Ja.«

Odgovoril je tako hitro, da Ana ni utegnila pripraviti naslednjega vprašanja.

Dlan je položila na papir.

»Dobro.«

»Ampak vprašala si mene.«

»Vem.«

Nekaj časa sta molčala. Potem jo je Igor vprašal, ali je že jedla. Povedala mu je, da še ne, on pa, da je kupil dve ribi.

»Kdo bo pojedel drugo?«

»Jaz.«

»Jutri?«

»Verjetno.«

»Potem si kupil eno ribo za danes in eno za jutri.«

»Točno.«

»Samo preverjam.«

Ko sta končala, je Ana ponudbo pustila na mizi in si pripravila večerjo.

Naslednje jutro je nanjo položila časopis. Ko se je zvečer vrnila, je bil še vedno tam. Nekaj dni je dokument ostal doma, medtem ko se je na univerzi delo nadaljevalo brez njega.

Thomas jo je med kosilom vprašal, ali bo ostala. Sedeli so zunaj; Sophie je jedla solato iz plastične posode, Eva je bila na sestanku.

»Ne vem.«

Thomas je odlomil kos kruha.

»Jaz bi.«

»Ti si že tukaj.«

»Zato vem, kako je novembra.«

Sophie je dvignila pogled.

»Mokro.«

»Tudi oktobra,« je rekel Thomas.

Ana je pila vodo.

»Potem mi to zelo pomaga.«

Sophie se je zasmejala in pogovor je šel naprej.

Tisti teden je Igor v dnevni sobi prestavil kup računov, ker je iskal garancijo za mali radijski sprejemnik, ki je začel izgubljati signal. Pod njimi je ležala Marinina ovojnica. Odkar jo je prinesel iz predala, je ni vrnil tja. Dvignil jo je, našel navodila za radio, garancije pa ne. Ko je papirje zložil nazaj, je ovojnico nekaj časa držal v roki.

Predal je bil dva koraka stran.

Ni je odnesel tja.

Položil jo je na vrh računov, z napisom navzgor.

Dva večera pozneje je Ana po službi sedela z Evo in Sophie ob kanalu. Thomas ni mogel priti. Govorile so o delu, o Sophie, ki je konec tedna odhajala k staršem, in o Evinem kolesu, ki je spet spuščalo zrak. Ko je natakar odnesel prazne kozarce, je Ana rekla, da mora kmalu odgovoriti.

Eva jo je pogledala.

»Veš, kaj bi rada naredila?«

Ana je s prstom pobrala kapljico vode z roba kozarca.

»Delo bi rada nadaljevala.«

Sophie je vprašala:

»Potem je odločeno?«

Ana je pogledala proti vodi.

»Ne.«

Eva ni rekla ničesar.

Po nekaj trenutkih je Ana dodala:

»To je tisto, kar me moti.«

»Kaj?« je vprašala Sophie.

»Da je prvi stavek resničen, drugi pa tudi.«

Sophie je čakala, Eva pa je samo vzela kozarec.

Ana ni nadaljevala.

Ko so vstale, je plašč nesla čez roko, čeprav se je ob vodi že hladilo. Naslednji večer je Igorja poklicala prej kot običajno. Bil je zunaj in med njegovimi besedami je slišala avtomobile ter udarce palice ob tlakovce.

»Kje si?«

»Grem domov.«

»Jutri moram odgovoriti.«

Igor je nekaj korakov hodil brez besed.

»Mislil sem, da imaš še dva dni.«

»Rok je jutri do petih.«

»Aha.«

Ana je torbico umaknila s stola ob oknu in sedla.

»Danes sem pogodbo še enkrat prebrala.«

Igor je počakal.

»Delo bi rada nadaljevala.«

Igorjevi koraki so se slišali še nekaj časa.

»Slišim.«

»Ne, ne veš.«

Koraki so se ustavili.

»Prav. Ne vem.«

Ana je s palcem drgnila šiv na naslonu.

»Ko rečem, da hočem ostati do novembra, mislim resno.«

Igor ni odgovoril.

»Potem pomislim nate in bi šla domov. Tudi to mislim resno.«

Na ulici pri njem je zapeljal avtomobil.

»Kaj od mene potrebuješ?« je vprašal.

Ana je zaprla oči. Za trenutek so ji prišla na misel vprašanja, ki jih je pri delu postavljala drugim.

Nobenega ni izrekla.

»Samo ne izbiraj zame.«

Igor je spet začel hoditi.

»To lahko naredim.«

»In povej mi, če ti je težko.«

Tokrat je potreboval dlje.

»Težko mi je.«

Ana je ostala z roko na stolu.

»Dobro,« je rekla tiho.

Besede ni popravila.

Dokument je vzela iz mape. Pika ob datumu je bila še vedno tam. Prvo stran je prebrala še enkrat. Ni iskala nove informacije; vse je poznala. Na drugi strani so bili pogoji, na tretji mesto za podpis. Svinčnik je ležal ob računalniku. Pospravila ga je v lonček in iz torbe vzela nalivno pero. Preden ga je odprla, je pogledala skozi okno. Na dvorišču je nekdo prislonil kolo ob ograjo, čeprav je bilo stojalo nekaj metrov stran. Eva je prečkala dvorišče z mapo pod roko. Telefon na mizi je bil temen.

Ana je znova pogledala datum.

30. november.

Ni vedela, ali bo 30. novembra mislila, da je naredila prav.

Nalivno pero je odprla.

Podpisala se je.

Datum je napisala pod imenom in papir pustila pred seboj, dokler se črnilo ni posušilo. Na hodniku je nekdo zaprl vrata. Iz sosednje pisarne se je zaslišal smeh. Ana je vzela dokument in ga odnesla Evi. Vrata njene pisarne so bila odprta. Ana je papir položila na mizo.

Eva je pogledala zadnjo stran.

»Si se odločila.«

Ana je pogledala svoj podpis.

»Podpisala sem.«

Eva jo je za trenutek opazovala, nato prikimala.

»Dobro. Nesem naprej.«

Ana je že stopila proti vratom, ko je Eva vprašala, ali gre zvečer z njimi na pijačo.

»Danes ne.«

»Jutri?«

»Mogoče.«

»Prav.«

Ana je šla nazaj v svojo pisarno.

Igor je za podpis izvedel popoldne. Ana mu ni telefonirala, ampak mu je poslala fotografijo zadnje strani dokumenta. Sedel je na terasi pri hotelu, kjer mu je natakar pravkar prinesel kavo. Fotografijo je povečal. Pod besedilom je bilo Anino ime, pod njim datum.

Telefon je nekaj časa držal v roki.

Prvi stavek, ki ga je napisal, je bil: »Potem ostajaš.«

Prebral ga je in izbrisal.

Napisal je: »Videl sem.«

Ana je odgovorila: »Ja.«

Veter je na prazni mizi premaknil papirnat prtiček in natakar ga je ujel, preden je padel na tla.

Igor je spil nekaj kave.

Potem je telefon spet vzel v roke.

»Kdaj prideš avgusta?«

Ana je odgovorila: »Moram pogledati vlake.«

Igor je gledal besede na zaslonu. Lahko bi vprašal za datum, koliko dni, kateri vlak, ali bo potem spet odšla.

Napisal je samo:

»Poglej.«

Telefon je položil ob skodelico.

Do avgusta je Ana v Utrechtu zaključevala prvi del projekta, Igor pa je doma hodil na tržnico, popravljal radio in se z Miro občasno ustavil na stopnišču. Nekega večera ga je Ana poklicala med pranjem perila in sta se zaradi strojev komaj slišala; drugič je on odložil telefon, ker mu je na štedilniku zavrela voda. Včasih sta govorila deset minut, včasih skoraj uro. Na koledarju se je avgust približeval tudi takrat, ko ga nobeden ni omenil.

Kar se vrne drugače

Ana je prišla v soboto malo po poldnevu. Vlak je imel sedemnajst minut zamude in Igor je to vedel, ker mu je že iz Ljubljane napisala, da stojijo, kljub temu pa je še enkrat pogledal tablo nad peronom. Na postajo je prišel dovolj zgodaj, da je spil kavo, ne pa toliko, da bi moral dolgo sedeti. Ko je vlak pripeljal, je ostal ob klopi, dokler niso prvi potniki stopili mimo njega, potem pa jo je zagledal pri vratih vagona. Imela je isto manjšo potovalno torbo, s katero je marca odšla, čez ramo pa računalniško torbo, ki je takrat ni bilo. Ana ga je opazila, ko je stopila na peron. Dvignila je roko in Igor je šel proti njej. Objela sta se med ljudmi, ki so se pomikali proti izhodu; Ana je z eno roko še držala ročaj torbe in ga spustila šele, ko se je nekoliko odmaknila.

»Kako si?«

»Dobro.«

»Samo dobro?«

»Prišla si pred minuto.«

Nasmehnila se je. Igor je prijel njeno potovalno torbo.

»Lahko jo nesem.«

»Vem.«

Torbo je obdržal in skupaj sta šla proti izhodu.

V stanovanju je Ana najprej odnesla stvari v spalnico in odprla okno. Zavesa se je napela proti postelji, vrata pa so se v prepihu premaknila. Igor jih je pridržal z roko.

»Prej si vedno govorila, da piha.«

Ana je pogledala skozi okno.

»Zdaj mi je všeč.«

Igor je pod vrata potisnil copat. Ana je obleke položila na posteljo, toaletno torbico odnesla v kopalnico, računalniško torbo pa pustila ob steni. Ko se je vrnila, je Igor v kuhinji rezal kruh. Za kosilo je pripravil ribo in krompir. Ana je odprla hladilnik, vzela vodo in sedla za mizo. Na polici sta stali dve skodelici, ki ju prej ni poznala.

»Novi?«

»Ena stara je počila.«

»Katera?«

»Tista z modrim robom.«

Ana je pogledala prazno mesto na polici.

»Škoda.«

Igor je ribo položil v ponev. Govorila sta o poti, o ženski, ki je nasproti Ane skoraj ves čas spala, in o čakanju pred Ljubljano. Stanovanje se je počasi napolnilo z vonjem po ribi, skozi odprto okno iz spalnice pa je prihajal topel zrak. Popoldne sta šla ob vodi. Ana je hodila nekoliko hitreje, kot jo je Igor pomnil iz zime. Pri prvem vzponu je ostala nekaj korakov pred njim, potem pa upočasnila. Ko jo je dohitel, je pogledala njegovo palico.

»Ni treba čakati,« je rekel.

»Ne čakam.«

Nadaljevala sta. Na pomolu je bilo več ljudi kot pozimi; otroci so sedeli ob robu, dva moška sta se sklanjala nad odprtim motorjem majhnega čolna, pred hotelom pa so bile skoraj vse mize zasedene. Igor je za trenutek pogledal proti klopi, na kateri sta nekoč pogosto sedela. Ana je šla naprej. Čez nekaj korakov se je ozrla in ga zagledala za seboj. Ni se vrnila. Počakala je samo toliko, da je prišel ob njo, potem sta nadaljevala. Sedla sta v lokalu nekoliko dlje od hotela. Igor je naročil kavo, Ana limonado. Ko jo je poskusila, je skremžila obraz.

»Ni dobra.«

Igor je pogledal kozarec.

»Potem bi morala vzeti kavo.«

Ana je naredila še en požirek.

»Ne.«

Nasmehnil se je in pogledal proti vodi.

Zvečer je Ana iz torbe vzela računalnik. Igor je sedel na balkonu s časopisom, ko ga je prinesla na kuhinjsko mizo in odprla.

»Še nekaj moram poslati.«

»Danes?«

»Danes.«

»Dolgo?«

»Pol ure.«

Igor je vzel vodo iz hladilnika in se vrnil na balkon. Ana je nekaj časa tipkala, dvakrat vstala po papirje in enkrat prišla do balkonskih vrat, vendar se je vrnila k računalniku. Ko ga je zaprla, je minilo skoraj petdeset minut. Igor je bral stran časopisa, ki je prej ni odprl. Ana je sedla nasproti njemu.

»Oprosti.«

»Si končala?«

»Sem.«

Časopis je prepognil in ga položil na prazni stol.

»Potem si končala.«

Na mizi je bila skleda z breskvami. Ana je eno obrisala ob majico in ugriznila.

»Jutri ne bom delala.«

Igor je segel po drugi.

»Dobro.«

»Res ne.«

»Slišal sem.«

Naslednje jutro je Igor vstal prvi. Vrata spalnice so bila priprta in skozi odprto okno se je zavesa počasi premikala. V kuhinji je pripravil kavo. Na mizi je ostal Anin računalnik, ob njem zvezek in vozovnica za povratek. Datum je bil naslednja nedelja.

Igor je pogledal list, nalil kavo in šel na balkon.

Ana je prišla čez nekaj minut v njegovih copatih.

»Moji so v Utrechtu.«

»Potem boš te nosila do nedelje.«

Sedla je in vzela skodelico, ki ji jo je pripravil. Nekaj časa je gledala morje.

»Pogrešala sem ga.«

Igor je obrnil glavo.

»Morje?«

Ana je pila kavo.

»Tudi.«

Ni vprašal naprej.

Pozneje sta šla na tržnico. Pri ribah je prodajalka Igorja prepoznala in pogledala Ano, ki je stala ob njem.

»Danes dve?«

»Dve.«

Ko sta se odmaknila, je Ana pogledala vrečko v njegovi roki.

»Ona ve, koliko rib kupuješ.«

»Zadnjič sem kupil dve.«

»Zase.«

»Za dva dni.«

Pri izhodu sta srečala Miro.

»Mira, to je Ana.«

Mira ji je podala roko.

»Lepo, da ste prišli.«

»Tudi meni.«

»Dolgo ostanete?«

»Do naslednje nedelje.«

Mira je prikimala.

»Potem se bomo še videli.«

Ko je odšla med stojnice, je Ana nekaj časa gledala za njo.

»Prijetna je.«

Ana je pri pomarančah še enkrat pogledala proti mestu, kjer je Mira izginila med stojnicami. Ni je motila Mira. Zmotilo jo je nekaj drugega: Igor je imel tukaj ljudi, ki so poznali njegove navade, vedeli, kdaj kupuje ribe, in ga srečevali na stopnicah v dneh, ko je bila ona daleč. Še pred nekaj meseci bi jo pomirilo, da ni sam. Zdaj je za hip začutila nekaj, česar ni hotela imenovati.

»Je.«

Doma je Ana breskve stresla v skledo, Igor pa je ribi odnesel v kuhinjo. Na mizi se je prižgal zaslon njenega telefona. Ana je pogledala sporočilo in telefon obrnila navzdol.

»Iz službe?«

»Thomas.«

Igor je ime poznal iz njenih pripovedovanj in ni pomenilo ničesar. Kljub temu ga je zmotilo, kako hitro ga je Ana izgovorila. Takoj se je razjezil nase. Človek ne more živeti tako, da šteje imena, ki se pojavijo na tujem telefonu. Odprl je hladilnik in nekaj sekund gledal vanj, čeprav je že vedel, kaj išče.

»Danes ne delaš.«

Ana je pogledala telefon.

»Ne.«

Telefon je ostal na mizi.

Naslednje jutro je vendarle imela kratek spletni sestanek. Na hrbtno stran listka, na katerem je Igor zapisal številko servisa za radio, je napisala deveto uro in pod njo dvajset minut. Sestanek je trajal petintrideset. Igor je medtem šel po mleko; ko se je vrnil, je skozi odprto okno slišal njen glas, hitrejši kot takrat, ko je govorila z njim, in dvakrat njen smeh. Vrečko z mlekom je odložil ob stol na balkonu. Igor je skozi okno slišal še en glas, nato Anine besede, ki jih ni razumel, in spet smeh. Ni mu bilo všeč, da je hotel vedeti, kdo jo je nasmejal. Še manj mu je bilo všeč, da se je tega zavedel. Vrečko je odnesel v kuhinjo, mleko spravil v hladilnik in vrata zaprl nekoliko močneje, kot je bilo potrebno.

Ko je Ana prišla za njim, sta bili na mizi dve skodelici.

»Petintrideset minut,« je rekel.

Pogledala je na uro.

»Res?«

»Res.«

»Oprosti.«

Igor ji je potisnil skodelico bliže.

»Še je topla.«

Sedla je. Čez nekaj časa je pogledala proti računalniku v kuhinji.

»Novembra bo tega več.«

»Vem.«

»Tudi ko bom tukaj.«

Igor je pogledal proti njej.

»Če boš tukaj, bova že videla.«

Ana je držala skodelico z obema rokama.

»Ne vedno.«

Igor je pogledal na ulico.

»Tudi jaz nisem bil.«

Ana ni odgovorila. Spodaj je nekdo potisnil zabojnik ob rob pločnika, kolesar je pozvonil ženski, ki je stopila pred njega, in za trenutek se je zaslišal prepir, potem pa sta oba nadaljevala vsak v svojo smer.

»Potem garancije res ne potrebuješ več,« je rekla Ana.

»Nisem je našel.«

»To je drugače.«

Igor je pogledal odprt radio.

»Zdaj ni več.«

Proti večeru je radio spet igral. Igor ni vedel, kaj je popravil. Pokrov je privil nazaj in radio pustil na polici. V petek je Ana začela zlagati nekaj stvari, čeprav je odhajala šele v nedeljo. Na postelji sta bili dve majici, knjiga in računalniški polnilec. Igor je prišel do vrat.

»Že?«

»Samo pospravljam.«

»Aha.«

»V Utrechtu sem se navadila, da ne puščam vsega do zadnjega.«

Igor je s stola vzel svojo srajco, ki jo je tam pustil zjutraj.

»Jaz še vedno puščam.«

Srajco je odnesel v omaro. Ko se je vrnil, Ana ni več zlagala. Sedela je na robu postelje.

»Kaj je?«

»Nič.«

Igor je ostal pri vratih.

Ana je pogledala odprto torbo.

»Čudno je.«

»Kaj?«

»Da sem prišla domov in imam ves čas občutek, da sem nekje na obisku.«

Igor je ob besedi obisk začutil kratek, skoraj nerazumen odpor. Ni ga prestrašilo, da bi Ana rada ostala v Utrechtu. Prestrašilo ga je, da bi se nekega dne vrnila in bi bilo njegovo stanovanje zanjo samo prostor, kjer še pozna razpored skodelic. Hotel je reči, da je tukaj doma. Ni rekel. Beseda dom se mu je nenadoma zdela prevelika, da bi jo lahko položil mednju kot predmet.

Igor je pogledal stvari na postelji.

»Pri meni?«

»Tudi.«

Sedel je na stol ob postelji.

»Kje pa nisi?«

Ana je pogledala skozi odprto okno.

»Ne vem.«

Igor ni rekel ničesar. Zavesa se je premaknila proti postelji in se spet umaknila. Po nekaj časa je Ana vzela eno od majic in jo položila nazaj v omaro.

Druge majice ni premaknila.

Zvečer sta šla do vode. Nista zavila na pomol, ampak sta nadaljevala po poti mimo hotela. Sonce je bilo nizko, ljudje so se vračali s plaže, Ana pa je sezula sandale in jih nesla v roki. Na mestu, kjer se je pot spustila do kamnov, sta sedla.

Igor je palico položil ob nogo.

»V nedeljo greš.«

»Ja.«

Igor je gledal vodo.

»Potem bo november.«

Ana je pobrala majhen kamen in ga obrnila med prsti.

»Pogodba se konča novembra.«

»Vem.«

Kamen je položila nazaj med druge.

»Samo nočem spet živeti od datuma do datuma.«

Igor je s palico rahlo premaknil kamen ob svojem čevlju.

»Potem ne.«

Ana ga je pogledala.

»Kaj pomeni potem ne?«

Igor je še nekaj časa gledal morje.

»Ne vem.«

Ana je čakala.

»Samo nočem, da zdaj samo čakava na november.«

Ana je pogledala proti vodi.

»Tudi jaz ne.«

Ničesar več nista dodala. Morje je bilo skoraj mirno.

Ko sta vstala, Ana ni obula sandalov. Nosila jih je do stanovanja. V nedeljo je Igor odnesel njeno potovalno torbo na postajo, računalniško pa je Ana nosila sama. Vlak je že stal ob peronu. Do odhoda je bilo sedem minut.

Igor ni pogledal na tablo.

»Novembra ne bom čakal na isti postaji,« je rekel.

Ana ga je pogledala.

»Zakaj ne?«

Igor je z roko še vedno držal ročaj njene torbe.

»Ker ne vem, kje boš takrat prišla.«

Nekaj trenutkov je stala pred njim.

»Tudi jaz ne.«

Vrata vagona so se odprla in ljudje so začeli vstopati. Igor ji je podal torbo. Ana jo je vzela, vendar še ni stopila na vlak.

»Igor.«

»Kaj?«

Prijela ga je za roko.

Igor je stisnil njene prste.

Potem je vstopila.

Našla je sedež ob oknu in računalniško torbo položila na prazni sedež poleg sebe. Igor je ostal na peronu.

Vlak se je premaknil.

Igor ni šel za njim.

Počakal je, da je zadnji vagon izginil za ovinkom. Palica je bila naslonjena ob klop, kamor jo je odložil, ko je Ani podal torbo.

Vzel jo je.

Na drugi strani postaje so se odprla vrata drugega vlaka in na peron so stopili ljudje, ki jih ni poznal.

Igor je šel proti izhodu.

Kar se ni zgodilo

Septembra se je Utrecht spet napolnil z dežjem. Ana je v prvih tednih podaljšanega sodelovanja opazila, da se je v stanovanju začela gibati brez tiste previdnosti, s katero je marca odlagala stvari, kakor da jih bo morala vsak hip pobrati in odnesti. Knjige so ostajale na mizi, na polici je stala druga skodelica, v kopalnici je kupila večje pakiranje mila. Zjutraj je šla na univerzo, zvečer je govorila z Igorjem. Včasih sta po telefonu molčala. Sprva je bila ta tišina ista kot ob morju. Potem je Ana nekega večera po končanem pogovoru še nekaj časa držala telefon v roki in prvič pomislila, da ne ve več vsega, kar se med dvema klicema zgodi v njegovem dnevu. Misel je odložila skupaj s telefonom.

Sredi septembra je odšla na dvodnevni seminar v Haag. Tema ni bila nova in sprva ni pričakovala ničesar razen dveh dolgih dni, hotelske sobe in preveč kave. Drugi dan je po njenem predavanju k njej pristopil David van Loon, psiholog iz Rotterdama, ki ga je poznala po dveh člankih in enem kratkem srečanju pred leti. Spomnil se je vprašanja, ki mu ga je takrat postavila. Ana se ga ni. To jo je nasmejalo. Po zadnjem predavanju jih je ostalo šest. Sedeli so v hotelskem baru, najprej govorili o delu, potem o mestih, v katerih živijo, in nazadnje o stvareh, ki z delom niso imele ničesar. Ko so drugi začeli odhajati, Ana ni pogledala na uro. David je govoril o očetu, ki je po upokojitvi kupil majhen čoln, čeprav ni znal plavati. Ana mu je povedala za Igorja, vendar ne takoj in ne vsega. Rekla je samo, da pozna nekoga, ki je bil dolgo na morju.

»Nekoga?« je vprašal David.

Ana je prijela kozarec z obema rokama. »Ja. Nekdo je.«

David je samo prikimal. Čez nekaj trenutkov je pogovor odšel drugam. Ko sta malo pred polnočjo vstala, jo je pospremil do dvigala. Bar za njima še ni bil zaprt. David je pogledal proti njemu in rekel, da bi lahko spila še enega. Ana je vedela, da bi lahko. Ni bila utrujena. Naslednje jutro ni imela zgodnjega predavanja. Tudi David je to vedel.

»Ne. Za danes imam dovolj.«

David jo je pogledal, kakor da je hotel še nekaj reči, potem pa samo prikimal. Za trenutek sta ostala drug pred drugim. Ni se je dotaknil. Prav zato je bilo vse jasno. Ana je pritisnila gumb za dvigalo.

»Lahko noč, Ana.«

»Lahko noč.«

V sobi je odložila torbo, sezula čevlje in šla do okna. Spodaj je po mokri ulici peljal avtobus. Telefon je bil v torbi. Lahko bi poklicala Igorja, vendar je bilo pozno. Sedla je na rob postelje. Šele takrat jo je prešinilo, da je bil večer nevarnejši, kot se ji je zdel pri dvigalu. Ne zato, ker bi skoraj naredila nekaj proti svoji volji. Prav nasprotno: lahko bi ostala. Nihče je ne bi silil. Nekaj trenutkov jo je prestrašila lastna svoboda. Potem je prišlo olajšanje. Ni odšla zaradi Igorja kot prepovedi. Odšla je, ker ni hotela nadaljevati.

Naslednje jutro je Igorju poslala fotografijo dežja na hotelskem oknu. Napisala je: »Tukaj tudi morje pada z neba.« Igor je odgovoril s fotografijo svojega balkona. Na mizi je bila kava. O večeru mu ni povedala. Ne zato, ker bi ga hotela skriti. Zdelo se ji je, da ni ničesar, kar bi bilo treba povedati.

Pri tebi je vedno drugič

V hiši, kjer je živel Igor, se je v stanovanje nad Miro konec poletja preselila Nina. Prvič jo je videl pri nabiralnikih, ko je poskušala z eno roko držati škatlo, z drugo pa izvleči ključ, ki se je zatikal. Igor ji je pridržal škatlo. Drugič sta se srečala na stopnicah. Tretjič mu je prinesla pismo, ki ga je poštar pomotoma vrgel v njen nabiralnik. Nič od tega se mu ni zdelo vredno omembe. Nina je bila mlajša od njega, vendar ne toliko, da bi se ob njej počutil kot starec. Govorila je hitro, brez potrebe, da bi vsako poved dokončala, in se pogosto zasmejala že sredi lastnega stavka. Nekega popoldneva je prišla vprašat, ali ima izvijač. Igor ji ga je dal. Čez deset minut ga je prinesla nazaj in ostala pri odprtih vratih.

»Izvijač imate. Kaj pa kavo?«

Igor jo je pogledal, potem proti kuhinji. »Tudi.«

Sedela je pri mizi, na kateri je Ana avgusta puščala računalnik. Igor je kavo nalil v dve skodelici. Nina je opazila radio na polici in ga vprašala, ali je star. Povedal ji je, da je samo slab. Ko ga je prižgal, je za trenutek zašumelo, potem je našel postajo.

»No, še živi.«

»Ko se mu ljubi.«

Nina se je zasmejala. »Potem se bova razumela.«

Igor se je zasmejal. Takrat je na mizi zavibriral telefon. Na zaslonu je pisalo Ana. Pogledal je ime in pustil, da je telefon zvonil do konca.

»Če morate, se kar javite.«

»Ni treba.«

Ni bilo razloga, da bi se ne oglasil. Tudi razloga, da bi se, ni bilo. Imel je obisk. Pogovor sta nadaljevala. Ko je Nina čez dobre pol ure vstala, je pri vratih rekla, da bi ga lahko kdaj zvabila še kam drugam kot do njegovega kuhinjskega stola.

»Kdaj drugič.«

Nina ga je pogledala in se nasmehnila. »Pri vas je pa vse drugič.« Besede so prišle prehitro. Marina jih ni nikoli izrekla tako, pa vendar je Igor za trenutek videl njene roke na ograji jadrnice in slišal vprašanje, ali morata vedno potem še nekam. Nina je že prijela kljuko.

»Kaj sem rekla?«

Igor je odkimal. »Nič.«

Odprla je vrata, potem pa obstala. »Saj se mi še ne mudi.« Igor je vedel, da ne govori več o kavi. Prav tako je vedel, da mu njena bližina ni neprijetna. Dolgo ni bil človek, ki bi ga kdo gledal na tak način, in nekaj v njem je za trenutek sprejelo pozornost, še preden jo je uspel poimenovati. Igor je pogledal proti telefonu na mizi. »Danes raje ne.«

Nina ga je še trenutek gledala. »Prav. Drugič.«

»Ne,« je rekel Igor. »Tudi drugič ne.«

Nasmeh ji je za hip obstal. Potem je prikimala. »Dobro.« Ko je odšla, je Igor zaprl vrata in ostal z roko na kljuki. V njem ni bilo krivde, pa tudi miru ne. Všeč mu je bilo, da ga je hotela. To si je priznal šele, ko je bil sam, in priznanje ga je razjezilo. V kuhinji je vzel telefon in poklical Ano. Povedala mu je o seminarju, dežju in predavanju, ki se je zavleklo. Igor ji je povedal, da je popravil predal v kuhinji. O Nini ni govoril. Ko sta odložila, je še vedno stal ob mizi. Nič se ni zgodilo. Prav zato ni vedel, zakaj ima občutek, da je nekaj zamolčal.

Dve čisti vesti

Naslednjih deset dni sta živela vsak s svojo resnico. Ana je vedela, da je nekega večera lahko naredila korak in ga ni. Igor je vedel isto o svojem večeru. Oba sta bila zvesta. Nobeden pa ni vedel, da bo prav tisto, česar ni naredil, kmalu postalo najnevarnejši del njunega odnosa. Nekega petka je Ana prišla za štiri dni. Na postaji jo je Igor objel nekoliko dlje kot avgusta. Doma je v hladilniku našla sir, ki ga ni kupoval, ko je bil sam, in dve steklenici mineralne vode, ki jo je pila ona. Na balkonu je bil zlomljen rob starega cvetličnega lonca. Vprašala je, kaj se je zgodilo. Igor ni vedel. Zdelo se ji je dobro, da se nekatere stvari zgodijo brez zgodbe.

Zvečer sta sedela v kuhinji. Anin telefon se je prižgal. Na zaslonu je bilo Davidovo ime in kratko sporočilo: »Hvala še enkrat za Haag. Lep pogovor.« Ana je telefon obrnila proti sebi in odgovorila šele čez nekaj minut. Igor ni vprašal. Zapomnil si je ime.

Naslednji dan sta pri vhodu srečala Nino. Nosila je vrečko s pomarančami. Igor ju je predstavil.

»Aha, vi ste Ana.«

Ana se je nasmehnila. »Očitno.«

»Igor vas je omenil.«

Igor jo je pogledal. Ni se spomnil, kdaj. Nina je že iskala ključe.

»Kavo pa kuha bolje, kot se dela.«

Ana je pogledala Igorja. »To sem že ugotovila.«

Šli so vsak v svoje stanovanje. Šele ko je Ana v kuhinji odložila torbo, je vprašala: »Kdaj je bila pri tebi?«

Igor je odpiral okno. »Enkrat. Na kavi.«

Ana je ostala pri torbi. »Kdaj?«

Povedal ji je.

Ana je hitro izračunala večer. »Takrat, ko sem klicala.« Igor je roko pustil na kljuki okna. »Ja. Verjetno takrat.«

»In se nisi oglasil.«

»Sedela je tukaj.«

Ana je prikimala. Ničesar več ni vprašala. To je bil prvi trenutek, ko je Igor začutil, da bi moral nekaj dodati. Ker ni vedel, kaj, ni dodal ničesar.

Kaj vem in česa se bojim

Tisto noč je Ana ležala budna dlje kot Igor. Slišala je njegovo dihanje in promet na ulici, ki je po polnoči skoraj izginil. Ni imela nobenega razloga, da bi bila ljubosumna. To si je povedala natančno, skoraj strokovno. Nina je soseda. Bila je na kavi. Igor ji tega ni povedal, ker se ni zgodilo nič pomembnega. Vse tri povedi so bile razumne. Spomnila se je vprašanja, ki ga je pred leti večkrat postavila ljudem, ki so sedeli nasproti nje: Kaj od tega veste in česa se samo bojite? Zdaj si je odgovorila. Vedela je, da je bila Nina pri njem. Vse drugo je bil strah. S tem bi moralo biti končano.

Ni bilo.

Čez nekaj minut je pomislila, da se ji tisti večer ni oglasil. Potem, da je bila Nina dovolj sproščena, da je govorila o njegovi kavi. Potem, da je Igor o njej očitno govoril. Vsaka stvar posebej ni pomenila ničesar. Skupaj so v temi dobile obliko, ki je čez dan ne bi priznala. Potem se je začelo nekaj, česar pri sebi ni hotela poznati. Videla je kuhinjo, čeprav je bila v spalnici. Nino na stolu, na katerem je sama sedela avgusta. Igorja pri aparatu za kavo. Dve skodelici. Ninino roko na mizi. Poskušala je prizor ustaviti pri vratih, pa se je premaknil naprej: Nina vstane, Igor ostane blizu, ona nekaj reče, oba se zasmejeta. Ana je odprla oči. Poleg nje je Igor mirno dihal. Prizor je bil izmišljen. Srce ji je razbijalo, kakor da ga je videla.

Obrnila se je na drugo stran. Prišla je še hujša misel: ali je Nina stala tudi tukaj. V spalnici. Ana je sedla. Bosih nog je šla v kuhinjo, spila vodo in se vrnila. Vedela je, da za to nima niti najmanjšega razloga. Razumela je, kaj počne njen strah, in znala bi to razložiti človeku nasproti sebe. Nič od tega ni pomagalo. Ko je ponovno legla, se je za hip vprašala, ali bi bilo lažje, če bi nekaj res vedela, četudi bi bolelo. Nato jo je bilo sram, da si želi dokaza samo zato, da bi končno imela pravico do bolečine. Zjutraj je bila jezna nase. Igor je rezal kruh. Ana ga je gledala v hrbet in se spraševala, ali bi mu morala povedati za Davida. Ne zato, ker bi bilo kaj povedati, ampak zato, ker jo je nenadoma motilo, da sama zahteva nekaj, česar ni naredila. Ko se je obrnil, je vprašala samo, ali je kava že pripravljena.

Nekaj dni pozneje je Igor doma odprl računalnik in v iskalnik vpisal Davidovo ime. Ni načrtoval tega. Ime je ostalo v njem od sporočila. Našel je program seminarja, fotografijo in kratek življenjepis. David je bil nekaj let mlajši od Ane. Na fotografiji je stal pred tablo in se smejal nekomu zunaj kadra. Igor je stran zaprl.

Čez deset minut jo je odprl še enkrat.

Tokrat je prebral naslov njegovega predavanja. Nato je pogledal seznam udeležencev in našel Anino ime. Zaprl je računalnik in ga odrinil od sebe. V življenju je preverjal vreme, motorje, zemljevide, globino, gorivo in položaj ladje. Vedno je obstajal razlog. Zdaj ni preverjal ničesar, kar bi mu lahko pomagalo.

Čez pol ure je računalnik odprl tretjič. Pogledal je uro zadnjega predavanja, naslov hotela in razdaljo do postaje. Nato še čas prve jutranje povezave. Na zaslonu je imel zemljevid Haaga in modro črto, po kateri ni hodil ne on ne Ana. Dolga leta je iz položaja, časa in smeri ugotavljal, kje je ladja. Zdaj je iz nepovezanih podatkov sestavljal položaj ženske, ki jo ljubi, ob moškem, ki ga ne pozna. Za trenutek je povečal Davidovo fotografijo. Nasmeh, oči, ovratnik srajce. Zaprl jo je z odporom in se takoj zavedel, da ne sovraži človeka na zaslonu. Sovraži to, da ga ne more izključiti iz možnosti. Zaprl je računalnik. Čez nekaj sekund ga je spet odprl. To ga je prestrašilo bolj kot David.

Zvečer je Ano vprašal, kdo je imel petkovo predavanje.

»Katero pa?«

»O navezanosti po pozni izgubi.«

Ana je za trenutek utihnila. »David jo je imel.«

Igor je prehitro vprašal: »Van Loon?«

Na drugi strani je bilo nekaj trenutkov tiho. »Od kod pa ti priimek?« Igor je pogledal zaprti računalnik. »Pogledal sem program.«

»Zakaj bi gledal program?«

Na to ni imel odgovora, ki ne bi bil slabši od vprašanja.

Prva razpoka

Ko je Ana naslednjič prišla, se ni odločila, da bo govorila z Nino. Srečala jo je pri vhodu. Nina je držala dežnik, ki ga je veter obrnil navzven, in se mu smejala, kot da jo je stvar osebno užalila. Ana ji je pomagala poravnati eno od kovinskih palic. Šli sta skupaj po stopnicah.

»Nina, nekaj vas bom vprašala, pa bo verjetno zvenelo bolj nerodno, kot bi si želela. Z Igorjem se očitno ne srečujeta samo na stopnicah. Se kdaj vidita tudi sicer?«

Nina jo je pogledala, zložila dežnik in za hip počakala. »Včasih spijeva kavo. Če pa vas pravzaprav zanima nekaj drugega, me lahko vprašate naravnost.«

Pri njenih vratih sta obstali. Nina ni odklenila takoj. Nina je položila roko na kljuko. »Če vas zanima kaj drugega, kar vprašajte.« Ana je začutila vročino v obrazu. Že dolgo se ji ni zgodilo, da bi jo nekdo s tako preprostim stavkom postavil na mesto, na katerem je običajno sedel človek nasproti nje. Za hip je Nino pogledala drugače. Ne kot sosedo, ampak kot žensko, ki bi jo najraje odstranila iz stopnišča, iz hiše, iz Igorjevih dni. V njej se je že oblikovalo vprašanje, dovolj natančno, da bi Nino spravilo v zadrego. Ana je poznala takšna vprašanja. Znala jih je postaviti mirno. Ustavila se je, še preden je odprla usta. Nina ji ni naredila ničesar. Ana je prvič jasno videla, da bi jo lahko ranila samo zato, ker sama ne prenese lastnega strahu.

Ana je umaknila pogled. »Ne. Pustiva.«

Nina je prikimala. »Prav.«

V Igorjevem stanovanju je Ana odložila plašč in dolgo iskala nekaj v torbi, česar ni potrebovala. Igor je opazil, da je prišla drugačna, vendar ni vprašal takoj. Ko je vprašal, je rekla, da je utrujena.

»Danes sem srečala Nino,« je rekla Ana in potegnila zadrgo na torbi do konca. »In preden me vprašaš: ja, spraševala sem jo o tebi. Ne zato, ker bi mi dala kakšen razlog. Hotela sem vedeti nekaj, česar ti nisem vprašala.«

Igor je odložil časopis. Nekaj časa je molčal, nato rekel: »Potem ti moram povedati še jaz. Pogledal sem program tvojega seminarja. Najprej res zaradi programa, potem pa sem iskal Davida.«

Ana je dvignila pogled. »Torej sva naredila isto. Vsak na svoji strani.«

Igor je pogledal časopis v svojih rokah. »Ti si šla spraševat Nino, ker ti nisem povedal, da je sedela tukaj. Jaz sem si dopovedoval, da ni bilo kaj povedati: prišla je na kavo in odšla. Zdaj pa vidim, da sem prav s tem pustil prostor, da si si morala ostalo predstavljati sama.«

Ana ga je nekaj časa gledala. »In ti si si Haag predstavljal sam, ker ti tudi jaz nisem povedala vsega. Samo da sva oba prepričana, da je najina zamolčana polovica nedolžna, pri drugem pa naenkrat ni več tako preprosto.«

Potem je dodala prehitro: »Mogoče zdaj razumem, zakaj je Marina nehala čakati.« Besede so bile zunaj, preden jih je lahko ustavila. Igorjev obraz se skoraj ni spremenil; samo roka ob naslonu je otrpnila. Ana je pogledala stran. »Ne. To je bilo grdo.« Igor je gledal mimo nje. »Je bilo.« Tisti mirni odgovor jo je zabolel bolj, kot če bi zavpil.

Čez čas je rekla: »Kaj misliš s tem, da ti nisem povedala vsega?« Igor ni odgovoril. Prav v tem je bila napaka. Vprašanje je ostalo med njima brez predmeta in zato je lahko pomenilo karkoli.

Nič se ni zgodilo

Prvi resni prepir ni bil glasen. Začel se je skoraj previdno, kot da lahko oba še vedno nadzorujeta, do kod bo šel. Prav to je trajalo najkrajši čas. Ana je rekla, da je na seminarju govorila z ljudmi, ker je zato šla tja. Igor je rekel, da tega nikoli ni problematiziral. Ana ga je vprašala, zakaj je potem iskal Davida. Igor je odgovoril, da ni iskal Davida, ampak program. Oba sta vedela, da to ni več resnica, čeprav je bilo tehnično res.

»Igor, nič se ni zgodilo. In vendar iščeš človeka po internetu, kakor da mora nekje obstajati podatek, ki mi bo vzel pravico do tega stavka.«

Igor jo je pogledal. »Ne pravim, da se je kaj zgodilo. Ravno to je problem. Ker ne vem, začnem iskati. In bolj ko iščem, bolj se obnašam, kakor da mora nekaj biti.«

Ana je kratko izdihnila. »To me straši. Ne David. To, da sva že začela iskati dokaze za zgodbo, ki je nihče od naju ni živel.«

Igor je vstal in šel do balkonskih vrat, vendar jih ni odprl. »Ana, ne vem, kaj iščem. O njem nisem vedel ničesar.«

»Ker ni bilo kaj vedeti.«

Igor se je obrnil. »Tudi pri meni ni bilo.«

Ana je pogledala proti njemu. Zdaj je razumela, da govori o Nini. Za trenutek bi se skoraj zasmejala, ker je bilo vse tako natančno zrcaljeno in tako neumno. Ni se zasmejala.

Ana je odkimala. »Ne postavljaj Nine in Davida na isto mesto samo zato, da bi bilo med nama računovodsko izenačeno. Jaz vem, kaj se je zgodilo v Haagu, ti veš, kaj se je zgodilo tukaj; problem je, da nobeden od naju ne more stopiti v večer drugega.«

Igor je roko umaknil s kljuke. »Saj prav zato ju postavljam skupaj. Ne zato, ker bi bila Nina in David ista, ampak ker je pri obeh moja glava naredila več od tega, kar vem.«

Tisto noč je Igor v postelji položil roko na Anino ramo. Ana se je zdrznila. Komaj opazno, vendar dovolj. Za del sekunde ni čutila njegove roke, ampak svojo lastno predstavo druge ženske ob njem. Igor je roko umaknil. »Oprosti,« je rekla. Ni vedela, za kaj. Čez nekaj minut je vstal, se oblekel in šel ven. Ana je slišala vrata. Najprej je bila jezna. Po dvajsetih minutah je pomislila na Nino. Po štiridesetih je vstala in šla do okna. Vedela je, da je misel neumna. Po eni uri je bila že dovolj močna, da jo je bolela. Igor je medtem hodil ob vodi brez cilja, do pomola in nazaj, potem še mimo hotela. Ko se je vrnil, je Ana sedela v kuhinji. Pogledala ga je, vendar ni vprašala, kje je bil. Igor je takoj razumel, da je to huje, kot če bi ga vprašala.

Mir

Po prepiru sta naredila tisto, kar sta oba znala najbolje. Postala sta razumna. Ana ni več vprašala za Nino. Igor ni več omenil Davida. Če je telefon zazvonil, ga je tisti, ki mu je pripadal, vzel brez pojasnila. Če je Ana zamudila, Igor ni vprašal, zakaj. Če je Igor odšel na tržnico in se vrnil pozneje, Ana ni pogledala na uro. Na zunaj je bilo vse bolj mirno kot prej. V resnici sta iz skupnega prostora vsak dan odnesla nekaj majhnega. Ana ni povedala, da je David predlagal sodelovanje pri članku. Igor ni povedal, da je Nini pomagal odnesti težjo škatlo v stanovanje. Nobeden ni lagal. Samo resnica je postajala vse krajša, dokler ni bilo mogoče z njo živeti skoraj brez nevarnosti in skoraj brez bližine.

Ko je Ana konec oktobra prišla za konec tedna, sta prvi večer jedla ribo. Igor jo je pripravil tako, kot jo je imela rada. Ana je prinesla vino. Pogovarjala sta se o vremenu, o Utrechtu, o servisu za radio in o Miri, ki je imela težave s kolenom. Nobeden ni izrekel napačne besede. Po večerji sta šla do vode. Igor je hodil nekoliko počasneje. Ana ga ni čakala tako očitno kot prej; samo zmanjšala je korak. Sedla sta na klop. Morje je bilo temno, na drugi strani zaliva so se prižigale luči.

»Lepo je,« je rekla Ana.

»Je.«

Nekoč bi po takem odgovoru ostala v tišini in ta bi bila njuna. Zdaj je bila samo prazna. Ana je to čutila. Tudi Igor. Nobeden je ni prekinil.

Tisto noč sta ležala drug ob drugem. Igor je mislil, da Ana spi. Ana je mislila isto o njem. Med njima ni bilo niti za širino roke prostora, pa vendar je vsak ostal na svoji strani postelje.

Zjutraj je Ana dolgo pila kavo, preden je rekla: »Veš, kaj je skoraj huje od prepira? To, da se ne prepirava več. Prej sem vsaj vedela, da hočeva nekaj doseči drug pri drugem. Zdaj samo paziva, da ničesar ne premakneva.«

Igor je pogledal skodelico. »Tudi jaz sem to opazil. Samo lažje mi je bilo reči, da je mir.«

Torba

Novembra je Ana prišla za dlje. Pogodba se je približevala koncu, vendar odločitev, kaj bo potem, ni bila več edina stvar med njima. Prva dva dneva sta živela skoraj dobro. Tretji večer je Ani prišlo sporočilo. Pogledala ga je in telefon odložila. Igor ni vprašal. Ana je opazila, da ni vprašal.

»David mi piše,« je rekla Ana sama od sebe. »Povem ti zato, ker nočem več presojati, kaj ti smem povedati, da ne boš česa narobe razumel. To naju je že dovolj oddaljilo.«

Igor je dvignil pogled. »Vidim. In vem, da bi moral biti sposoben slišati samo to, kar si rekla. Pa v meni vseeno takoj začne delati nekaj drugega.«

Ana je telefon položila nekoliko premočno na mizo. »Potem mi povej to. Samo ne reci mi 'prav' in me pusti, da ugibam, kaj si v resnici mislil.«

Igor je obstal pri vratih. »Ana, zakaj je torba na postelji? Rekla si, da greš v nedeljo.«

Ana je zložila pulover, ne da bi ga pogledala. »Ker ne vem več, kaj tukaj delava. Ne prepirava se, ne zaupava si, vsak stavek preveriva, preden ga izgovoriva. Mogoče je res bolje, da grem jutri in da sva nekaj časa vsak na svoji strani.«

Igor je pogledal torbo. Prvi odgovor, ki mu je prišel na misel, je bil varen. »Mogoče res.«

Ana je zaprla polovico zadrge.

Beseda je ostala v sobi. Igor je gledal njene roke in nenadoma ni več videl samo Ane. Videl je Marino ob torbi, pomole, pristanišča, kabine, v katerih je zapiral vrata, preden je ladja odrinila, in vse svoje razumne odhode, za katere je dolgo verjel, da so bili nujni. Spomnil se je Nine: Pri tebi je vedno drugič. Spomnil se je lastnega glasu, ki je skoraj vse življenje znal reči pozneje, ko ni znal reči ostani.

Ana je potegnila zadrgo še malo.

»Ne,« je rekel Igor, tokrat drugače.

Ana je obstala z roko na zadrgi. »Kaj pomeni ne?«

Igor je ostal pri vratih. »Če si se odločila, da greš od mene, ti ne bom stal na vratih. Ampak če odhajaš zato, ker sva si vsak v svoji glavi že naredila zgodbo o Nini in Davidu in jo začela živeti, kakor da se je res zgodila, potem te prvič prosim, da še ne greš. Ne zato, ker imam dokaz, da bo vse dobro. Ker ga nimam.«

Ana ga je dolgo gledala. »In to si ugotovil zdaj?«

»Zdaj sem vsaj ostal tukaj.«

Ana ni rekla ničesar.

Igor je z dlanjo šel po robu stola. »Prej bi že iskal razlog, zakaj je bolje, da greš.« To je bila prva poved tistega večera, pri kateri Ana ni imela pripravljenega odgovora.

Igor je sedel na stol ob postelji, na istem mestu, kjer je avgusta sedel, ko mu je Ana rekla, da se doma počuti kot na obisku. Torbe se ni dotaknil.

»Rad bi, da ostaneš.«

Ana ga je pogledala skoraj jezno. »To mi govoriš zdaj?«

»Ja. Prej sem mislil, da je bolj pošteno, če te pustim pri miru.«

»Pošteno do koga?«

Igor je pogledal svoje roke. »Najbrž do mene.«

Ana je sedla na rob postelje. Med njima je ostala torba.

Ana je čez čas vprašala: »Ko praviš, da naj ne grem — ali mi sploh zaupaš? Ne mislim, ali me imaš rad. To vem. Mislim na vse tisto, česar pri meni ne vidiš. Ali lahko živiš tudi s tem?«

Igor je počasi odkimal. »Ne vedno. Rad bi ti rekel kaj lepšega, ampak ne bi bilo res. Začenjam pa razumeti, da to, česar me je strah, ni isto kot to, kar se je zgodilo.«

Ana je z dlanjo šla čez tkanino torbe. »Tudi jaz sem iz Nine naredila več, kot sem vedela. In ne samo iz Nine. Iz vsake praznine med nama sem poskušala narediti odgovor, ker praznine ne prenašam dobro.«

Igor je prikimal. »Povej mi.«

Ana je vstala, šla do okna in ga odprla. Hladen zrak je premaknil zaveso. Nekaj časa je gledala na ulico.

Ana je pogledala skozi okno. »V Haagu ni bilo samo tisto, kar sem ti povedala. Po seminarju sva z Davidom ostala sama. Pri dvigalu me je vprašal, ali bi šla še na eno pijačo. Lahko bi šla. Nihče ne bi vedel, ničesar mi ne bi bilo treba razlagati. In prav zato sem morala pri sebi zelo jasno vedeti, ali hočem.«

Igor je gledal v tla. »In nisi šla.«

Ana se je obrnila k njemu. »Ne. Ne zato, ker ne bi bilo priložnosti, ampak ker je nisem hotela uporabiti. To je razlika, ki ti je prej nisem znala povedati, ker sem se bala, da bo že sama možnost zvenela kot krivda.«

Odgovor ga je presenetil bolj, kot bi ga besede zaradi tebe. V njem ni bilo dolga. Ni bilo žrtve. Bila je odločitev.

Ana je po daljšem molku vprašala: »Kaj pa Nina? Povej mi zdaj vse, ne samo tistega dela, ki ga je najlažje povedati.«

Igor je pogledal torbo. »Hotela je ostati. Bilo je tisti večer, ko se ti nisem oglasil. Jaz sem jo poslal domov, ampak pred tem je bil trenutek, ko mi je bilo všeč, da bi lahko rekel drugače. Ne ona sama toliko kot občutek, da me nekdo hoče in da lahko izberem. Tega dela ti nisem hotel povedati.«

Ana je sedla. »Del mene bi veliko raje slišal samo, da si jo poslal domov. Tisti drugi del pa ve, da bi potem spet živela z lepo polovico resnice.«

Igor je pogledal torbo. »Poslal sem jo domov. Rekel sem ji, da ne bo drugič. Ne zato, ker bi se v tistem trenutku počutil posebej plemenitega, ampak ker sem hotel, da si ti tista, ki ostane. To sem vedel bolj jasno kot vse drugo.«

Naslednjič

Dolgo sta sedela brez besed. Torba je ostala med njima odprta samo še za širino dlani. Ana jo je čez čas odmaknila na tla, vendar je ni razpakirala.

Ana je dolgo molčala. »In če bo kdaj spet tako? Ne mislim na Nino. Mislim na to, da bo prišel nekdo, ob katerem se boš za trenutek počutil tako, kot si se takrat. Jaz ti ne morem pregledovati življenja in nočem ga. Ampak tudi ne znam se pretvarjati, da možnost ne obstaja.«

Igor je pogledal svoje roke. »Ne vem, kaj bo takrat. Če bi ti obljubil, da me nikoli več ne bo nič premaknilo, bi lagal. Lahko ti povem samo, kaj sem naredil takrat: Nina je lahko ostala, pa sem rekel ne. Tako kot si ti v Haagu lahko ostala, pa nisi.«

Ana je počasi odkimala. »To še vedno ni odgovor, ki bi človeka pomiril. Je pa prvi, ki mu verjamem.«

Ni vedel. Prvič tisti večer ni poskušal najti stavka samo zato, da tišina ne bi ostala prazna. Ana je vstala in šla v kuhinjo. Igor je čez nekaj časa prišel za njo. Na mizi je bil njen telefon. Zaslon se je prižgal in ugasnil. Nobeden ga ni vzel. Ko sta se čez čas spet znašla v kuhinji, sta sedela vsak na svoji strani mize. Med njima ni bilo kave, kozarcev ali papirjev. Izrekla sta že tisto, česar ju je bilo sram, in slišala tisto, česar nista hotela slišati. Ana je gledala svoje roke. Igor je gledal prasko na robu mize. Dolgo ni nihče ničesar rekel. Potem je Ana dvignila glavo.

»Skoraj sva se razšla zaradi dveh večerov, v katerih se ni nič zgodilo,« je rekla Ana. »Ne, niti zaradi njiju ne. Zaradi vsega, kar sva potem dodajala. Če si molčal, sem že nekaj iskala v tem. Če se nisva slišala, še bolj. Na koncu nisem več vedela, kaj se je res zgodilo in kaj sem dodala sama.«

Igor je s prstom šel čez prasko na mizi. »In še vedno se lahko nekoč res zgodi. Jutri, čez pet let ali nikoli. Samo midva tega ne moreva živeti danes, kot da se je že.«

Ana je za trenutek zaprla oči. »Potem ...« Ni dokončala.

Igor ni odgovoril.

Čez nekaj časa je pogledala proti spalnici. »Samo ... zaradi tega še ne moreva oditi.«

Igor je pogledal torbo. »Jaz znam ravno to.«

Ana ga je vprašljivo pogledala.

»Oditi prej,« je rekel. Potem je pogledal stran. »Vedno prej.«

Ana je prišla bliže. Ni ga objela. Samo položila je roko na mizo med njima. »Potem bova pa poskusila drugače.« Igor je prvič za hip pogledal skoraj nezaupljivo. »Pri teh letih?«

Ana se je nasmehnila brez obrambe. »Kdaj pa?«

Kar ostane

Naslednje jutro ni bilo drugačno. To ju je oba presenetilo. Kava je imela isti okus, na ulici je nekdo prezgodaj praznil steklenice v zabojnik in Igorjevo koleno je pri prvih korakih bolelo bolj kot prejšnji dan. Ana je prišla v kuhinjo v njegovih copatih. Torba je bila še vedno v spalnici.

Igor je počakal, da je nalila kavo. »Greš danes?«

Ana je pogledala proti spalnici. »Ne. Torbo bom razpakirala. Ne zato, ker sva sinoči vse rešila, ampak ker nočem oditi samo zato, da bi mi bilo za nekaj dni lažje.«

Igor je prikimal. »Potem ostaniva pri tem. Danes ne beživa nikamor.«

Šele ko je odšla iz kuhinje, je Igor opazil, da je dlan, ki jo je držal na mizi, sproščena.

Pozneje je Ana iz torbe vzela obleke in jih vrnila v omaro. Ne vseh. Dve majici je pustila zloženi, ker je naslednji teden res morala nazaj v Utrecht.

Popoldne je Igorju zazvonil telefon. Nina je prosila, ali ji lahko naslednji dan pomaga premakniti omaro. Igor je sporočilo prebral in telefon pustil na mizi.

Ana je videla ime.

V njej se je nekaj premaknilo. Ne toliko, da bi jo preplavilo, dovolj pa, da je to opazila. Igor je čakal, ali bo kaj rekla.

Ana je čez nekaj časa vprašala: »Ji boš pomagal?«

»Verjetno. Če bo potrebovala.«

Ana je prikimala. »Dobro. In da ne bo videti, kot da sem čez noč postala razsvetljena: ni mi čisto vseeno. Verjetno mi še dolgo ne bo. Samo nočem več iz tega narediti dogodka, preden se sploh zgodi.«

Igor je vzel telefon in Nini odgovoril, da lahko pride ob desetih. Zvečer je Ana dobila Davidovo sporočilo o članku. Prebrala ga je, odgovorila in telefon odložila. Ni ga skrivala in ga ni ponujala Igorju v dokaz. Igor je videl ime. V prsih se mu je oglasilo nekaj starega. Ostalo je tam, vendar ni odločilo, kaj bo naredil naslednje.

Pot do obzorja

Dva dni pozneje sta šla do vode. November je bil svetel in hladen. Na pomolu skoraj ni bilo ljudi. Lokal, kjer sta prvič pila kavo, je imel polovico miz pospravljenih, natakar pa ju je prepoznal šele, ko sta sedla.

Igor je naročil kavo. Ana tudi.

»Zdaj pa piješ isto,« je rekel.

»Ne delaj iz tega preveč.«

»Ne bom.«

Hodila sta naprej ob vodi. Pot se je za hotelom zožila. Ana je šla prva, ker je bilo ob robu mokro in je Igor s palico iskal trdnejši del. Nekaj metrov pred njim je za hip upočasnila, potem nadaljevala. Igor je gledal njen hrbet in začutil staro željo, da bi jo poklical samo zato, da bi se obrnila.

Ni je poklical.

Ana se ni obrnila.

Ko se je pot razširila, jo je dohitel. Hodila sta nekaj časa drug ob drugem. Morje je bilo skoraj mirno, vendar daleč zunaj ni bilo mogoče videti, kakšno bo čez uro. Igor je pogledal proti črti, kjer se je voda dotikala neba.

»Veš, da tja nikoli ne prideš,« je rekla Ana.

Igor jo je pogledal. »Kam?«

Pokazala je proti obzorju.

»Vem.«

»Pa vseeno gledaš.«

»Tudi hodim.«

Ana je roke spravila v žepe plašča. Čez nekaj korakov se je njena rama dotaknila njegove. Stik je trajal samo trenutek. Nobeden ga ni popravil.

Pred njima se je pot še dolgo videla ob vodi.

Tokrat nobeden ni vprašal, koliko je še do tja.