Spomin ne ve, da laže
Ko je tisto jutro prvič odklenil vrata prostora, za katerega so mu povedali samo to, da ga bo treba v enaindvajsetih dneh izprazniti, ni pričakoval ničesar posebnega, saj je v svojem življenju videl že dovolj zapuščenih prostorov, omar, predalov in škatel, v katerih so ljudje puščali stvari, ki jih niso več potrebovali ali pa so nanje preprosto pozabili, vendar ga je že ob prvem koraku v notranjost presenetil vonj, ne toliko po prahu in starem kartonu, kakor bi pričakoval, temveč po nečem, česar ni znal poimenovati in ga je za trenutek spomnilo na hiše, v katere vstopiš potem, ko človeka, ki je v njih živel, ni več, čeprav ni znal povedati, zakaj je pomislil prav na to.
Prižgal je luč in počakal, da je dolga fluorescentna cev nad njim nekajkrat utripnila, preden je prostor pokazal vse, kar je bilo v njem naloženo skozi leta, kovinske police ob stenah, kartonske škatle, nekaj kovčkov, stare vreče, oblačila in predmete, ki očitno niso sodili nikamor, na mizi pa fascikel z njegovim imenom in navodili, ki jih je prebral že prejšnji dan in jih zato pravzaprav ne bi bilo treba ponovno brati, pa jih je vendarle prebral, kakor je vse življenje še enkrat preveril stvari, za katere je že vedel, da so pravilne. Cev je po nekaj minutah začela ponovno utripati; na hodniku mu je hišnik povedal, da nove nimajo in da bo moral za zdaj potrpeti.
Enaindvajset dni. Toliko časa je imel. Kar je imelo lastnika, je bilo treba vrniti, kar je imelo podatke o sorodnikih, pripraviti za prevzem, vse drugo popisati in odložiti v zaboje, od koder bo, kot je pisalo v navodilih, šlo naprej, čeprav ni nikjer pisalo, kaj naj bi ta naprej pomenil, in nekaj časa je gledal prav to besedo, ker se mu je zdelo nenavadno, da imajo celo stvari, ki jih nihče več noče, še vedno nekakšen naprej.
Potem je začel delati. Očala s črnim okvirjem, opraskana na levem steklu, denarnica brez dokumentov in brez denarja, glavnik, trije ključi na kovinskem obročku, ura, ki že dolgo ni kazala pravega časa, dve razglednici, na katerih ni bilo znamke in ju zato verjetno nikoli niso poslali, fotografije, ki jih ni gledal, ker za to ni bilo nobene potrebe, in po prvih desetih ali petnajstih predmetih je delo postalo skoraj samodejno, saj je bilo treba vsako stvar samo vzeti v roko, jo pogledati, zapisati nekaj besed in jo položiti v zaboj.
Pri sedemnajstem predmetu se je ustavil. Na polici je ležal moder gumb. Ni bil nič posebnega, navaden moder gumb s štirimi luknjicami in drobno prasko ob robu, kakršnih je bilo v njegovem življenju verjetno že na stotine, ne da bi katerega koli zares pogledal, in tudi tega ne bi, če ga ne bi moral popisati, zato ga je vzel med prste, ga obrnil in pogledal še z druge strani, kakor da bi tam lahko pisalo, komu je pripadal.
Ni pisalo nič. Na obrazec je zapisal: »17. Gumb, moder, lastnik neznan.« V rubriki ni bilo prostora za nič več. Že ga je hotel odložiti, ko je pomislil, da je moral nekoč vendarle nekje biti prišit. Misli ni namenjal nobene posebne pozornosti, saj je bilo to samo po sebi razumljivo, gumbi pač ne ležijo od nekdaj sami na policah, vendar mu je, ko je nadaljeval delo, ostala nekje v ozadju in se čez nekaj časa spremenila v plašč, čeprav ni bilo nobenega razloga, da bi bil prav plašč, še manj pa, da bi bil otroški.
Ko je to opazil, se je skoraj nasmehnil. Gumb je moder, si je rekel, plašča pa ni. Toda plašč je kljub temu ostal. Bil je nekoliko prevelik in rokavi so bili dvakrat zavihani, pod ovratnikom pa je bil všit bel trak z imenom, ki ga ni mogel prebrati. Takrat je gumb odložil. Ni vedel, od kod je prišel deček. Pravzaprav dečka še ni bilo, bila sta samo plašč in ime pod ovratnikom, vendar je bilo dovolj, da je med naslednjimi predmeti, med staro kovinsko škatlico, uro in zavojčkom fotografij, ki jih tudi tokrat ni pogledal, večkrat pomislil na rokave, zavihane dvakrat navzven.
Opoldne je šel čez cesto na kavo in sedel ob oknu, od koder je lahko videl stavbo, v kateri je delal, čeprav od zunaj ni bilo mogoče vedeti, kaj vse je ostalo za njenimi zaprtimi vrati. Natakarica mu je prinesla kavo, telefon je položil na mizo in ga pogledal bolj iz navade kakor zato, ker bi pričakoval klic, potem pa je pil počasi in gledal skozi okno, dokler se mu ni ponovno prikazal tisti plašč.
Zdaj ga je nosil deček. Stal je pred ogledalom in gledal samega sebe, rokavi so mu segali skoraj do prstov, na notranji strani ovratnika pa je bilo všito ime nekoga drugega. Ni vedel, čigavo. Še manj je vedel, kako bi lahko vedel, da ime ni dečkovo.
Ko se je vrnil, je bil gumb še vedno na mizi. Vzel ga je in ga tokrat brez premišljevanja vrgel med druge predmete, kakor da bi s tem lahko končal tudi zgodbo, ki se je začela brez njegovega dovoljenja.
Popoldne ga je poklicala hči. Vprašala ga je, kako gre, on ji je odgovoril, da dobro, ona ga je vprašala, ali je veliko stvari, in rekel je, da jih je kar precej, potem sta za nekaj trenutkov oba molčala, kakor sta v zadnjih letih molčala vedno pogosteje, ne zato, ker si ne bi imela česa povedati, temveč morda zato, ker sta oba čakala, da bo tisto pomembnejše začel drugi. Vprašala ga je, ali je jedel, in odgovoril je, da je, čeprav je spil samo kavo, ona pa je rekla dobro, nato je spet nastala tista kratka tišina, ki je med njima že dolgo ni bilo treba pojasnjevati, in poslovila sta se z običajnim »se slišiva«, ne da bi kateri od njiju povedal tisto, kar bi morda lahko povedal.
Ko je pospravil telefon in krenil proti avtomobilu, je pomislil, da bi jo lahko vprašal, kako je ona, čeprav je vedel, da bi mu odgovorila enako, kakor je malo prej odgovoril on: dobro. Šele ko je odprl avtomobilska vrata, se mu je deček prikazal ponovno, tokrat sedeč na robu postelje, s plaščem v naročju, med prsti pa je vlekel belo nit, s katero je bilo pod ovratnik prišito tuje ime.
Naslednje jutro, ko je ponovno prišel v skladišče, se je prepričeval, da je na vse skupaj že pozabil, in nekaj časa je res kazalo tako, dokler v naslednji škatli ni našel para starih ženskih čevljev, v enem izmed njih pa zmečkane papirnate brisače, ki je bila nekoč očitno mokra in se je posušila kar tam. Čevlje je postavil na mizo. Ni vedel, zakaj je ob njih pomislil na dež, potem na zgodnje jutro, nato na žensko, ki hodi po še skoraj prazni ulici, in nazadnje, brez kakršnega koli razloga, na njeno hčer.
Takrat je čevelj nekoliko prehitro odložil in na obrazec zapisal: »Ženski čevlji, črni, lastnica neznana.« Poskušal je nadaljevati, vendar je ženska še vedno hodila skozi dež, sprva samo kot oddaljena postava, ki ji ni mogel videti obraza, potem pa je opazil, da v eni roki nosi torbo, z drugo pa si ob vsakem močnejšem sunku vetra pridržuje ovratnik plašča, in čeprav o njej ni vedel ničesar, je nenadoma vedel, da se domov vrača takrat, ko drugi odhajajo na delo.
V naslednjih urah se je ženska vračala brez njegovega dovoljenja, podobno kot deček prejšnji dan, vendar tokrat ni ostala samo pri podobi. Videl jo je, kako pred šesto zjutraj odklepa stranski vhod v veliko poslovno stavbo, kjer so hodniki še temni in pisarne prazne, kako prižiga luči samo tam, kjer jih potrebuje, iz majhne sobe vzame voziček, vedro in krpe ter začne svoje delo v prostoru, v katerem bodo čez dve uri sedeli ljudje, ki je nikoli ne bodo videli. Na mizah so ostajale skodelice, papirji, fotografije otrok, odprti zvezki in včasih denar, ki se ga ni nikoli dotaknila, čeprav je bilo v nekaterih mesecih do plače še več dni, kot bi si želela priznati.
Hčerki je nekoč rekla, da dela v pisarni. Ni se zlagala povsem, saj je res delala v pisarnah, samo za mizami ni sedela, in ko je deklica v šoli povedala, da njena mama dela v veliki stavbi v mestu, je ženska pustila, da tako tudi ostane. Ni vedel, zakaj si je izmislil prav to, še manj pa, zakaj je vedel, da je hči neko jutro vprašala, zakaj ima mama vedno mokre čevlje, ona pa je odgovorila, da je zunaj deževalo, čeprav tistega dne ni deževalo.
Ob tej misli je prenehal pisati in pogledal čevlje, ki so še vedno stali ob robu mize. V enem je bila posušena papirnata brisača. To je bilo vse, kar je zares vedel. Vse drugo je prišlo od nekod, kamor ni mogel pogledati, in prvič se mu je zazdelo, da ga ne moti toliko to, da si o neznanih ljudeh izmišlja stvari, temveč lahkotnost, s katero jim verjame.
Tistega večera ga hči ni poklicala, sam pa telefona prav tako ni vzel v roke, čeprav je nanj večkrat pogledal. Doma je odprl hladilnik, vzel nekaj, kar je ostalo od prejšnjega dne, in jedel stoje ob kuhinjskem pultu, dokler ni opazil druge skodelice na polici. Ni bilo nič nenavadnega, v omari jih je bilo več, toda prav tiste ni uporabljal že dolgo in ni znal povedati, zakaj jo je tisti večer vzel v roko, jo obrnil, pogledal drobno razpoko ob ročaju in jo nato postavil nazaj.
Naslednje jutro je v skladišču med povsem nepomembnimi predmeti našel kovinsko skodelico. Bila je drugačna od tiste doma, stara in obtolčena, z odkrušenim emajlom ob robu, vendar je ob njej pomislil na kavo, potem na odhod, in še preden je lahko ugotovil, od kod prihaja ta misel, je nekje v prostoru, ki ni bil skladišče in ga še ni poznal, zagledal dva moška, ki sedita za mizo, med njima pa kavo, ki se počasi hladi.
Starejši je nekaj časa gledal skozi okno, mlajši pa je držal roke okoli skodelice, čeprav kava ni bila več vroča, in oba sta vedela, da bo eden čez nekaj minut vstal in odšel, vendar o tem nista govorila. Potem je starejši rekel nekaj čisto nepomembnega, vprašal ga je, ali ima dovolj goriva, mlajši je odgovoril, da ima, in spet sta molčala, dokler ni starejši segel po džezvi in rekel, da lahko skuha še eno.
Takrat se je moški v skladišču ustavil. Ni ga zmotilo, da se je pojavila nova zgodba. Zmotilo ga je nekaj drugega. Ženska v mokrih čevljih je imela doma hčer. Moški ob kavi je imel sina. Deček v prevelikem plašču je odstranil tuje ime, vendar ga ni vrgel proč. Nihče od njih ni znal povedati tistega, kar je bilo najpomembnejše, in čeprav so bili vsi izmišljeni, se mu je prvič zazdelo, da se med seboj poznajo bolje, kot jih pozna on.
Še nekaj časa je stal ob mizi, kakor da bi moral med temi tremi ljudmi, ki niso obstajali nikjer drugje kakor v njegovi glavi, najti zvezo, ki jo je sam ustvaril in bi jo zato moral poznati, vendar je ni našel, saj je bil deček še vedno samo deček v prevelikem plašču, ženska je hodila po dežju v čevljih, ki so se ji vsako jutro znova zmočili, moška ob kavi pa sta sedela drug nasproti drugega in se pogovarjala o gorivu, čeprav je bilo očitno, da nobeden od njiju ni mislil na avtomobil.
Mlajši je moral oditi daleč, to je vedel, čeprav ni vedel, kam, in ko je skušal to misel odriniti, ker se mu je zdelo že skoraj smešno, da bi o dveh neznanih moških vedel več, kakor je vedel o predmetu, ki ga je držal v roki, se je starejši ponovno sklonil nad džezvo in nalil še malo kave, samo toliko, da je pokrila dno skodelice. »Za eno še imava čas,« je rekel, in mlajši mu ni odgovoril, temveč je pogledal na uro, kakor ljudje pogledajo na uro takrat, ko pravzaprav nočejo vedeti, koliko je ura.
Moški v skladišču je skodelico obrnil in na njenem dnu opazil skoraj izbrisano številko, napisano z modrim svinčnikom, nato pa jo položil med popisane predmete in se vrnil k delu, toda stavek je ostal. Za eno še imava čas. Ni bil posebno lep stavek, ni bil tak, da bi si ga človek zapomnil, in prav zato ga je motilo, da ga je slišal tako jasno, kakor da ga je nekoč res nekdo izgovoril, čeprav ni znal povedati kdo in še manj komu.
Tisti dan ni šel na kavo čez cesto. Nekaj po dvanajsti je sedel na stol ob mizi, odprl sendvič, ki ga je zjutraj kupil na bencinski črpalki, in med jedjo gledal police pred seboj, na katerih je bilo še vedno toliko škatel, da se mu je enaindvajset dni prvič zazdelo manj, kot se mu je zdelo ob prihodu. Poskušal je računati, koliko predmetov mora popisati vsak dan, če želi končati pravočasno, vendar se mu je med številkami vedno znova prikazala tista miza z dvema skodelicama in starejšim moškim, ki je hotel pridobiti še nekaj minut, ne da bi moral povedati, da jih želi.
Ko je pozneje zazvonil telefon, je najprej pomislil, da je hči, vendar je bila številka iz pisarne. Vprašali so ga, kako napreduje, ali je našel kaj, kar bi bilo treba posebej izločiti, in odgovoril je, da za zdaj ne, čeprav je ob tem pogledal proti zaboju, v katerem je nekje ležal moder gumb, potem pa je ženska na drugi strani še enkrat omenila rok in ga spomnila, naj na koncu vsakega dne pošlje število pregledanih predmetov. Pogovor je trajal manj kot minuto in ko je odložil telefon, je pomislil, da je bilo v njem več konkretnih besed kakor v včerajšnjem pogovoru s hčerjo.
Ta misel mu ni bila všeč in jo je pustil pri miru, vendar se je zvečer vrnila, ko je doma sedel za kuhinjsko mizo in si nalil vodo v kozarec, telefon pa je ležal ob njem. Lahko bi jo poklical. Za to ni potreboval razloga, in vendar je skoraj vedno čakal, da je razlog obstajal, kakor da človek za pogovor z lastnim otrokom potrebuje nekaj, kar lahko pove že v prvem stavku. Račun, ki je prišel. Avto, ki ga je bilo treba peljati na servis. Nekaj, kar je ostalo pri njej. Nekaj, kar je ostalo pri njem. Vse tisto, o čemer je mogoče govoriti, ne da bi moral povedati, zakaj je pravzaprav poklical.
Vzel je telefon in ga odklenil, našel njeno ime, potem pa ga položil nazaj na mizo. Ni se mu zdelo, da je s tem kaj zamudil, saj jo lahko pokliče jutri, in prav v trenutku, ko si je to rekel, se mu je vrnil starejši moški ob kavi, ki je tudi mislil, da ima še čas, čeprav o njem ni vedel ničesar in zato ni mogel vedeti niti tega.
Naslednje jutro je prišel nekoliko prej. V prostoru je bilo hladneje kot prejšnje dni in ko je prižgal luč, je najprej opazil, da je nekdo prestavil zaboj ob vratih. Ni vedel, kdo je bil ponoči v skladišču, niti ga to ni posebej zanimalo, dokler ni videl, da je na tleh ob zaboju nekaj majhnega in modrega. Sklonil se je in pobral gumb.
Nekaj časa ga je držal na dlani in skušal ugotoviti, ali je isti. Seveda je bil isti, si je rekel, saj bi bilo precej nenavadno, da bi se v istem prostoru pojavil še en enak moder gumb, vendar mu ta gotovost ni bila dovolj, zato je pogledal drobno prasko ob robu in šele ko jo je našel, je vedel. Gumb je moral pri prestavljanju zaboja pasti ven. Ni bilo nič skrivnostnega, ničesar, kar bi bilo vredno več kot nekaj sekund, pa ga vendar ni vrgel nazaj. Položil ga je na mizo.
Deček se tisto dopoldne ni pojavil. To ga je najprej razveselilo, potem pa je čez čas opazil, da ga čaka, in to spoznanje je bilo še bolj neprijetno od vsega prejšnjega. Med popisovanjem je nekajkrat pogledal proti gumbu, kakor da bi od njega pričakoval nadaljevanje, toda ničesar ni bilo, samo moder košček plastike na robu mize, in šele proti poldnevu, ko je že skoraj nehal misliti nanj, se mu je prikazala roka, ki šiva.
Ni videl obraza ženske, samo prste, iglo in temno moder plašč, razprostrt čez kolena, ter bel trak, na katerega je bilo z drobnimi črkami napisano ime. Roka je trak prišivala počasi, z majhnimi, enakomernimi vbodi, kakor da želi, da bo ostal tam dolgo, in tedaj je prvič pomislil, da plašč morda ni bil kupljen za dečka, ki ga je nosil, ampak je pripadal nekomu pred njim. To bi pojasnilo tuje ime. Lahko bi pojasnilo tudi predolge rokave. Toda namesto zadovoljstva, da je našel razumno razlago, je začutil nekaj drugega, skoraj žalost, čeprav ni bilo razloga zanjo, saj niti deček niti ženska z iglo nista bila resnična.
Vzel je prazen popisni list in hotel zapisati številko naslednjega predmeta, vendar je na robu, kjer ni bilo predvideno ničesar, napisal: »Ime je bilo od nekoga prej.« Nekaj časa je gledal stavek. Nato je list obrnil, kakor da bi ga lahko kdo videl, čeprav je bil v prostoru sam.
To je bil prvi zapis, ki ni sodil v nobeno rubriko.
Hči ga je poklicala pozno popoldne in mu povedala, da bo naslednji dan v bližini ter da se lahko oglasi, če kaj potrebuje. Odgovoril je, da ne potrebuje ničesar. Rekla je, da tega ni vprašala. Za trenutek ni vedel, kaj naj odgovori, ker je bilo res, potem pa je rekel, naj pride, če ima čas, in že v naslednjem trenutku bi najraje popravil stavek, saj je zvenel, kakor da mu je vseeno, ali pride ali ne.
»Imam čas,« je rekla.
»Potem pa pridi.«
Ko sta odložila, je še nekaj časa držal telefon v roki. Stavek ni bil nič posebnega, toda zdelo se mu je, da ga že dolgo ni izgovoril tako, ne da bi mu dodal še kakšen »če hočeš«, »če utegneš« ali »ni treba«, s katerim je človeku že vnaprej odprl vrata, da lahko ne pride.
Naslednjega dne je prišla malo po enajsti. Slišal je vrata na hodniku, nato njen korak, in ko se je pojavila med policami, je za trenutek obstala, kakor da je pričakovala manjši prostor. Imela je plašč čez roko in torbo na rami, lase nekoliko mokre od drobnega dežja, ki se je začel zunaj, in prva stvar, ki jo je rekel, je bila, da bi lahko vzela dežnik.
»Tudi jaz sem te vesela,« je odgovorila in se nasmehnila.
Nasmehnil se je tudi on, vendar je že vedel, da je spet začel z napačne strani.
Pokazal ji je police, obrazce in zaboje ter ji razložil postopek, čeprav ga ni vprašala, potem pa je vzela v roke staro uro in rekla, da bi sama pri takem delu verjetno porabila ves dan samo zato, ker bi jo zanimalo, komu so stvari pripadale. Odgovoril je, da njega to ne zanima, in skoraj v istem trenutku pogledal proti modremu gumbu na mizi.
Hči je sledila njegovemu pogledu. »Kaj pa je s tem?« je vprašala.
»Nič.«
Vzela ga je med prste. »Lep je.«
»Gumb je.«
»Saj vem, kaj je.«
Položila ga je nazaj, vendar ne na isto mesto, in v njem se je pojavila skoraj otroška potreba, da bi ga prestavil tja, kjer je bil prej, česar se je zavedel dovolj zgodaj, da tega ni naredil. Namesto tega ji je pokazal čevlje, ki jih še ni odložil med dokončno popisane predmete, in povedal, da je bila v enem zmečkana papirnata brisača.
»Verjetno so bili mokri,« je rekla.
»Tudi jaz sem to pomislil.«
»Ni ravno veliko odkritje.«
Hotel ji je povedati o ženski, ki hodi pred zoro čistit pisarne in doma hčerki ne pove, kaj dela, toda ko je odprl usta, se mu je zazdelo neumno. Kako naj odrasli hčeri razloži, da je iz para starih čevljev naredil življenje neznane ženske? Zato je samo prikimal in čevlje odložil.
Hči je medtem opazila list, ki ga je prejšnji dan obrnil. Vzela ga je, še preden je utegnil reči, naj ga pusti, in prebrala stavek na robu: »Ime je bilo od nekoga prej.«
»Kaj je to?«
»Nič.«
»Danes imaš veliko ničev.«
»Pusti to,« je rekel ostreje, kot je nameraval, ji vzel list iz roke nekoliko hitreje, kot bi bilo potrebno, in ga položil na fascikel. »Samo nekaj, kar mi je prišlo na misel.«
Ni vprašala več, vendar ga je pogledala na način, ki ga je poznal še iz časa, ko je bila otrok in je vedela, da ji ne pove vsega, pa še ni znala presoditi, ali ima za to dober razlog. Potem je odšla do mize, vzela kovinsko skodelico, ki je še vedno stala med predmeti, in jo obrnila.
»Takšno je imel dedek,« je rekla.
Moški jo je pogledal. »Ni imel take.«
»Je.«
»Ne spomnim se.«
»Jaz pa se.«
Nekaj trenutkov sta gledala isto skodelico, ki ni pripadala ne njemu ne njegovemu očetu in o kateri pravzaprav nobeden od njiju ni vedel ničesar, pa je vendar med njima nenadoma stala kot dokaz dveh različnih preteklosti.
»Mogoče je bila drugačna,« je rekel.
Hči je skodelico odložila. Ni vztrajala in prav zaradi tega je začel razmišljati, ali se morda res moti. Očeta je videl za mizo, vendar skodelice ni bilo. Potem se je pojavila. Kovinska, z odkrušenim robom. Tako jasno, da ga je skoraj razjezilo, saj ni več vedel, ali se je je spomnil ali pa jo je samo vzel iz predmeta pred seboj in jo prestavil v preteklost.
Hči je nekaj govorila o kosilu, on pa je še vedno gledal skodelico. Prvič se mu je zgodilo, da predmet ni ustvaril tujega življenja. Vstopil je v njegovega.
Hči je ostala še slabo uro, čeprav sta oba vedela, da bi lahko ostala dlje, saj se ji ni nikamor mudilo, njemu pa tudi ne, vendar sta po tistem kratkem pogovoru o skodelici nekako izgubila nit, po kateri bi lahko prišla do česa pomembnejšega, zato mu je pomagala prestaviti nekaj lažjih škatel, vprašala, ali ima doma dovolj hrane, on jo je vprašal, kako je z avtomobilom, in ko sta si povedala vse tisto, kar sta si znala povedati brez nevarnosti, da bi kateri od njiju moral pojasnjevati kaj več, si je oblekla plašč in rekla, da gre.
Pri vratih se je obrnila in ga vprašala, ali res noče, da bi prišla še kakšen dan pomagat, on pa je že imel pripravljen odgovor, da bo zmogel sam, ko je pomislil na prejšnji večer in na vse tiste trenutke, ko je v življenju rekel isto, tudi kadar ni bilo res, zato je namesto tega odgovoril, da bo videl, koliko mu bo ostalo, in da jo bo poklical. Hči je prikimala, kakor da je tudi tako majhna sprememba odgovora nekaj, česar ni pričakovala, potem pa je odšla.
Še nekaj časa je slišal njene korake na hodniku, nato vrata in nazadnje ničesar več, samo brnenje fluorescentne cevi nad seboj in oddaljen zvok avtomobila z ulice. Vrnil se je k mizi, vendar dela ni nadaljeval. Kovinska skodelica je še vedno stala tam, kjer jo je hči odložila, in čeprav je vedel, da bi jo moral samo popisati ter spraviti med druge predmete, jo je ponovno vzel v roko.
Takšno je imel dedek, je rekla.
Poskušal se je spomniti očetovih rok okoli skodelice in najprej ni bilo ničesar, potem pa se je pojavila miza, stara lesena miza z nekoliko obrabljenim robom, za njo okno in za oknom nekaj zelenega, česar ni znal določiti, mogoče drevo ali trta, oče pa je sedel na drugi strani in pil. Toda bolj ko je skušal sliko pogledati natančno, manj ji je zaupal, saj se mu je zdelo, da se je kovinska skodelica pojavila šele potem, ko jo je hči omenila, pred tem pa je v očetovi roki morda sploh ni bilo.
Zaprl je oči in skušal začeti znova, brez skodelice, kakor bi lahko človek iz spomina odstranil predmet in preveril, ali se bo vrnil sam. Miza je ostala. Oče tudi. Okno. Svetloba. Nekaj zelenega zunaj. Roka pa je bila prazna, dokler ni pomislil na skodelico, in tedaj se je ponovno pojavila.
Odložil jo je.
Popoldne je delal hitreje, morda zato, ker ni želel več gledati predmetov toliko časa, da bi iz njih nastalo kaj drugega. Popisal je star pas, dve torbici, tri pare očal, škatlo z gumbi, dežnik z zlomljeno špico, dve knjigi, ki ju ni odprl, in majhno leseno škatlo, v kateri ni bilo ničesar. Pri prazni škatli se je za trenutek ustavil, nato jo je zaprl in odložil.
Ko je zvečer prišel domov, druge skodelice na polici ni pogledal. Slekel je jakno, prižgal luč v kuhinji in odprl hladilnik, potem pa obstal, ker se mu je brez pravega razloga zazdelo, da je nekdo nekoč stal na istem mestu. Ni videl obraza, samo hrbet ženske, ki je z eno roko držala odprta vrata hladilnika, z drugo pa nekaj iskala na zgornji polici.
Podoba je bila tako vsakdanja, da je sprva ni vzel resno. V vsakem domu je nekdo kdaj stal pred odprtim hladilnikom. Toda potem je ženska nekoliko nagnila glavo in rekel bi lahko, da je slišal njen glas, čeprav besed ni razumel.
Vrata hladilnika je zaprl. V kuhinji je nastala tišina. Na zgornji polici omare je zagledal skodelico z drobno razpoko ob ročaju. Ni je vzel; že dolgo je ni uporabljal in tudi tisti večer ni imel razloga, da bi jo, vendar je ob njej obstal nekoliko predolgo.
Ni poskušal priklicati podobe nazaj. Prav nasprotno, pripravil si je večerjo, sedel za mizo in prižgal radio, ki ga sicer med jedjo skoraj nikoli ni poslušal, samo zato, da v prostoru ni bilo preveč tiho, vendar se mu je ženska še nekajkrat pojavila, ne več pred hladilnikom, temveč ob oknu, potem ob pomivalnem koritu in nazadnje na stolu nasproti njega, vedno brez jasnega obraza, kakor da se spomin najprej vrača po prostoru, šele potem po človeku.
Ko je šel spat, je pustil luč v kuhinji prižgano dlje kot običajno.
Naslednje jutro je deževalo. Na poti do skladišča je pri semaforju zagledal žensko, ki je hitela čez prehod za pešce in si z eno roko pridržala ovratnik plašča, v drugi pa nosila torbo, in za trenutek je bil prepričan, da jo pozna. Šele ko je zavila proti avtobusni postaji, je razumel, od kod. Bila je podobna ženski, ki si jo je izmislil ob mokrih čevljih.
To ga je skoraj razjezilo. Ni bila ista ženska, seveda ne, samo gib je bil podoben, in takih gibov je v mestu vsak deževen dan na tisoče, vendar se mu je zdelo, da se je zgodilo nekaj obratnega od tistega, kar bi se moralo: ni več predmet priklical zgodbe, temveč je izmišljena zgodba začela hoditi po resničnem svetu.
V skladišču je zato najprej odprl večje okno ob stranski steni, čeprav je bilo hladno, in nekaj minut stal ob njem, dokler se zrak ni zamenjal. Nato je vzel obrazce in nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal. Prvih nekaj predmetov je šlo brez težav, pri naslednji škatli pa je našel moški robec, lepo zložen, bel, z ozkim temnim robom in majhno črko, izvezeno v enem kotu.
Črke ni poznal. Tokrat lista ni obrnil. Pustil ga je na mizi.
Opoldne ga je hči poklicala. Vprašala je, ali ga moti, in odgovoril je, da ne. Povedala mu je nekaj o svojem dnevu, o sestanku, ki se je zavlekel, o dežju in prometu, potem pa je vprašala, ali je danes spet našel kaj zanimivega.
Hotel je reči ne. Pogledal je robec.
»Robec,« je rekel.
»Kaj pa je z njim?«
»Nič. Samo robec.«
Hči se je zasmejala. »Spet nič.«
Tudi sam se je nasmehnil in že sta skoraj končala pogovor, ko je rekel: »Ob njem sem si nekaj izmislil.«
Na drugi strani je za trenutek nastala tišina, vendar drugačna od njunih običajnih tišin.
»Kaj?«
Povedal ji je o ženski na postaji. Ne vsega in ne tako, kakor se mu je prikazalo, samo toliko, da je čakala dva vlaka in da človeka, ki ga je pričakovala, ni bilo.
Hči ga ni prekinila. Ko je končal, je vprašala: »Koga je čakala?«
»Ne vem.«
»Ti si si jo izmislil.«
»Vem.«
»Potem pa moraš vedeti.«
Pogledal je skozi okno skladišča, po katerem so polzele tanke sledi dežja.
»Ne,« je rekel po daljšem premoru. »Mislim, da ne.«
Hči je nekaj časa molčala, potem pa rekla: »Pusti jo brez odgovora. Meni je tako boljša.«
Govorila sta še nekaj minut, o stvareh, ki niso bile pomembne, vendar tokrat niso bile samo nadomestilo za nekaj drugega. Ko sta se poslovila, je telefon položil na mizo in opazil, da je klic trajal sedemnajst minut.
Preden se je vrnil k delu, je na nov list zapisal: »Prišla je, čeprav ni vedela, ali bo prišel.« List je položil poleg prvega zapisa.
Popoldne je našel staro fotografijo, na kateri je bila zaradi vlage polovica obraza skoraj izbrisana. Tokrat je ni odložil. Sedel je, jo postavil predse in čakal, kaj se bo zgodilo.
Dolgo se ni zgodilo nič. Potem se mu je zazdelo, da pozna oči. Fotografijo je približal luči.
Oči so bile komaj še vidne.
In vendar je bil nenadoma skoraj prepričan, da jih je nekoč že gledal od blizu.
Fotografijo je obrnil in na zadnji strani zagledal datum.
Ko ga je prebral, je nekaj časa ostal popolnoma pri miru.
Datum je poznal.
Datum je prebral še enkrat, počasi, kakor da bi se lahko pri drugem branju pokazalo nekaj, česar pri prvem ni videl, vendar so bile številke iste in tudi občutek, da jih pozna, ni izginil. Ni bil eden tistih datumov, ki jih človek nosi s seboj brez napora, rojstni dan, poroka, smrt, začetek službe ali kakšen drug dan, ob katerem se leta sama razvrstijo okoli njega, pa vendar je nekje v njem obstajala gotovost, da je bil ta dan pomemben, in prav ta gotovost brez spomina ga je motila bolj, kakor bi ga motilo, če bi se datuma preprosto ne spomnil.
Fotografijo je ponovno obrnil. Obraz je bil zaradi vlage poškodovan predvsem na levi strani, desno oko pa je ostalo dovolj jasno, da je bilo mogoče videti pogled človeka, ki ni gledal naravnost v objektiv, temveč nekoliko mimo njega, kakor da je fotograf v zadnjem trenutku poklical nekoga drugega. Lahko je bil moški ali ženska, čeprav se mu je sprva zdelo, da je ženska, potem pa ni bil več prepričan niti o tem. Podoba je bila preveč poškodovana, da bi iz nje lahko zanesljivo sklepal karkoli, in vendar je imel občutek, da bi moral obraz poznati, če bi le ostalo še malo več.
Na rob popisnega lista ni napisal ničesar. Tokrat ni hotel pomagati spominu, saj se mu je prvič zazdelo, da bi lahko že ena sama zapisana beseda naredila isto, kar je naredila hčerina pripomba o skodelici: postavila nekaj na prazno mesto in ga čez nekaj trenutkov spremenila v nekaj, kar je bilo tam od nekdaj.
Fotografijo je spravil v prozorno mapo in jo položil posebej, ne med predmete za odvoz in ne med tiste, ki so imeli znanega lastnika. Za takšno odločitev v navodilih ni bilo nobene rubrike, zato je na listek napisal samo »preveriti« in ga zataknil pod rob mape.
Preostanek dneva je minil skoraj brez zgodb. Predmeti so bili spet samo predmeti, kar ga je po eni strani pomirjalo, po drugi pa je opazil, da jih gleda drugače kakor prvega dne, kot bi se za vsakim od njih lahko nekaj odprlo, če bi mu namenil dovolj časa. Prav zaradi tega jim ga ni namenjal. Delal je hitro in šele proti večeru ugotovil, da je popisal več kot katerikoli dan prej.
Doma je fotografijo pustil v skladišču, datum pa je prišel z njim.
Med večerjo ga ni skušal priklicati, toda pojavljal se je sam, najprej samo kot zaporedje številk, potem kot letni čas, saj je po mesecu vedel, da je bilo zgodaj jeseni, in šele pozneje se mu je prikazal dež na steklu avtomobila. Ni vedel, ali je tistega dne res deževalo. Videl je brisalce, ki so se premikali levo in desno, cesto pred seboj in roko na volanu, vendar ni vedel, ali je roka njegova.
Vstal je od mize in šel do okna. Zunaj ni deževalo več. Na parkirišču pod hišo so bili avtomobili mokri in pod ulično svetilko se je na asfaltu bleščala voda. Nekaj časa je gledal, potem pa se mu je pojavila ženska, ki sedi na sovoznikovem sedežu. Ni videl obraza. Vedel pa je, da je tam.
Telefon je zazvonil in podoba je izginila.
Hči.
»Sem te zbudila?«
»Ne.«
»Zveniš čudno.«
»Samo utrujen sem.«
Skoraj ji je povedal za fotografijo, vendar se je ustavil. Ni znal razložiti, zakaj bi bil datum na tuji fotografiji nekaj, kar bi moralo zanimati njo, če še sam ni vedel, zakaj zanima njega, zato jo je namesto tega vprašal, kako je bilo na sestanku, ki ga je omenila prejšnji dan.
Hči se je zasmejala. »Ti si si zapomnil?«
»Zakaj si ne bi?«
»Nič. Samo vprašam.«
Povedala mu je, da je bilo v redu, potem pa sta govorila dlje, kakor sta bila vajena. Ko sta končala, je opazil, da ji prvič po dolgem času ni postavil samo vprašanj, na katera je že vnaprej poznal približen odgovor.
Preden je zaspal, se je datum ponovno pojavil, toda tokrat z njim ni prišel avtomobil. Prišla je soba.
Bela stena. Zavesa. Stol ob oknu. Na stolu plašč.
Beseda se je pojavila sama.
Plašč je pripadal nekomu prej. Predmeti v skladišču so nekoč pripadali ljudem, ki jih zdaj ni bilo, in spomini, ki so nastajali ob njih, niso pripadali nikomur, pa vendar se mu je včasih zdelo, da so bolj njegovi od stvari, ki jih je res doživel.
Ni želel iti dlje po tej misli. Zdela se mu je preveč podobna razlagi, razlag pa ni maral, kadar so prišle prezgodaj.
Naslednje popoldne je našel staro žepno uro. Ni delala. Kazalca sta obstala nekaj minut čez tretjo.
Ob njej se ni pojavilo nič.
Uro je položil na mizo in počakal. Nič. Samo ura, ki je nekoč nehala teči. Popisal jo je in vzel naslednji predmet.
Popoldne je prišla hči brez napovedi. V rokah je držala dve kavi v papirnatih lončkih in ko jo je zagledal med policami, je najprej pogledal na uro, kot da bi moral preveriti, ali jo je pričakoval.
»Ena je zate,« je rekla.
»Kaj pa druga?«
»Ne pretiravaj.«
Sedla sta vsak na eno stran mize. Med njima sta ležali ura in fotografija.
Hči je najprej opazila fotografijo.
»Kdo je to?«
Vzela jo je v roko. Dolgo jo je gledala. Potem je fotografijo obrnila.
Ko je prebrala datum, je nehala piti.
Moški je to opazil.
»Kaj?« je vprašal.
Hči ni odgovorila takoj. Ponovno je pogledala fotografijo, nato njega.
»Od kod ti to?«
»Bilo je tukaj.«
»Med temi stvarmi?«
»Ja.«
Hči je s prstom še enkrat šla čez datum, kot da preverja, ali ga je pravilno prebrala.
»Ati,« je rekla, »to je datum, ko je mama odšla od doma.«
Ni razumel. Ne zato, ker datuma ne bi poznal. Zdaj ga je poznal.
Razumel je tudi dež, avtomobil in žensko na sovoznikovem sedežu.
Ni pa razumel besed.
»Ni odšla,« je rekel.
Hči ga je gledala.
»Je.«
»Ne takrat.«
»Takrat.«
Moški je vzel fotografijo iz njenih rok in pogledal datum, ki se je še pred nekaj minutami upiral vsem njegovim poskusom, da bi mu našel pomen.
Zdaj ga je imel. In prav zato mu ni verjel.
Hči ni odgovorila takoj, kakor da je šele ob njegovem zanikanju razumela, da se ne pogovarjata o datumu, temveč o nečem, kar je bilo v njunih življenjih očitno shranjeno na dveh različnih mestih, in nekaj časa sta sedela vsak na svoji strani mize, med njima pa fotografija človeka, ki ga nobeden od njiju ni poznal, vendar je na zadnji strani nosila dan, ki je nenadoma pripadal obema.
»Kako se ti spomniš?« je vprašala.
Vprašanje ga je presenetilo. Pričakoval je, da mu bo povedala, kako je bilo, ali da bo vztrajala pri svoji različici, ona pa ga je vprašala po njegovi, in ko je skušal odgovoriti, je ugotovil, da ima v sebi več podob kot dogodkov. Dež na avtomobilskem steklu. Brisalce. Žensko na sovoznikovem sedežu. Sobo, ki se mu je pojavila prejšnji večer. Belo steno. Zaveso. Stol. Plašč. Posteljo.
»Ne vem,« je rekel.
»Ampak praviš, da ni odšla.«
»Ker ni.«
»Kako potem veš?«
Hotel je reči, da se spomni, vendar se je ustavil, saj je prav to skušal ugotoviti že od trenutka, ko je našel fotografijo. Spomnil se je občutka, ne zaporedja. Nekdo je bil tam, potem ga ni bilo, vendar med tema dvema trenutkoma ni našel vrat, kovčka, slovesa ali česarkoli, kar bi lahko imenoval odhod.
»Mogoče se je vrnila,« je rekel.
Hči je pogledala v kavo. »Seveda se je.«
Ta odgovor je vse premaknil.
»Kdaj?«
»Ne vem. Čez nekaj dni. Mogoče čez teden.«
»Potem ni odšla.«
»Ati, če nekdo gre od doma in ga nekaj dni ni, je odšel, tudi če se vrne.«
Ni ji odgovoril. V njegovem spominu je beseda odšla pomenila nekaj dokončnega, nekaj, po čemer se človek ne vrne več na isto mesto, medtem ko je hči govorila o dejanju, o vratih, ki se zaprejo, in dnevih, ko nekoga ni. Oba sta uporabljala isto besedo, vendar očitno nista govorila o isti stvari.
»Koliko si bila stara?« jo je vprašal.
Povedala mu je.
Starost ga je presenetila. V njegovem spominu je bila mlajša.
»Ne,« je rekel. »Takrat si bila še otrok.«
»Bila sem otrok.«
»Mislim manjša.«
»To pa ne morem pomagati.«
Nasmehnila se je, vendar se on ni, ker se mu je v tistem trenutku prikazala hči na hodniku njunega doma, v pižami, z lasmi, ki so ji padali čez obraz, in vprašala, kje je mama. Bila je majhna. Premajhna za starost, ki jo je pravkar povedala.
»Imela si modro pižamo,« je rekel.
»Nikoli nisem imela modre pižame.«
»Seveda si jo imela.«
»Rožnato.«
»Ne.«
»Ati, vse moje pižame so bile rožnate ali bele. Modre nisem hotela nositi.«
Skoraj bi ji ugovarjal, potem pa je na mizi zagledal moder gumb.
Ni vedel, koliko časa je gledal vanj.
Hči je sledila njegovemu pogledu, vendar ni nič rekla.
Vzel je gumb med prste. Barva ni bila popolnoma enaka tisti, ki jo je videl na pižami, ali pa se mu je samo zdelo, da ni. Nenadoma je razumel, kako malo je potrebno, da se dve stvari dotakneta in začneta živeti skupaj: moder gumb na polici, otrok iz njegove domišljije, hči na hodniku pred desetletji in pižama, katere barve se nobeden od njiju ni mogel več dokazati.
Gumb je položil nazaj.
»Mogoče je bila rožnata,« je rekel.
Hči ga je pogledala nekoliko dlje, kot bi bilo potrebno, in v njenem obrazu je bilo nekaj, kar ni bilo zmaga, prej presenečenje, da je od njega slišala stavek, ki ga morda ni pogosto izgovarjal.
»Mogoče pa modra,« je rekla.
Oba sta se nasmehnila. Fotografija je ostala med njima.
»Zakaj je ta datum na njej?« je čez nekaj časa vprašala.
»Kdo je na sliki?«
»Tudi tega ne vem.«
»Je bila med maminimi stvarmi?«
»Ne. Bila je tukaj.«
Hči je ponovno pogledala okoli sebe, police, zaboje, vreče in predmete, ki so prihajali iz življenj ljudi, katerih imen nista poznala.
»Čudno.«
»Kaj?«
»Da je ravno ta datum prišel do tebe.«
»Datumi niso namenjeni ljudem.«
»Saj nisem rekla, da so.«
Hči je spila kavo do konca, nato vstala in rekla, da mora iti. Tokrat je ni vprašal, ali se ji mudi. Pri vratih jo je ustavil.
»Ko je šla...« je začel.
Hči se je obrnila.
»Kaj sem naredil?«
Dolgo ga je gledala.
»Bil si tam.«
»Bila sem otrok.«
»Ampak se spomniš, da je odšla.«
»Spomnim se, da je ni bilo.«
Ko je odšla, je sedel nazaj za mizo in prvič pomislil, da hčerina različica morda ni nič bolj cela od njegove. Ona se je spominjala odsotnosti in jo imenovala odhod. On se je spominjal vrnitve in zato odhoda skoraj ni ohranil. Med obema je bilo nekaj dni, ki jih nobeden od njiju ni znal napolniti.
Na prazen list je napisal datum s fotografije. Pod njim je naredil dve koloni, vendar ju je takoj prečrtal. Ni hotel sestavljati dokazov. To ni bila preiskava. Če bi začel odločati, kdo ima prav, bi moral iz spomina narediti sodnika, prav njemu pa je iz dneva v dan manj zaupal.
Namesto tega je napisal samo: »Ona se spomni, da je ni bilo. Jaz se spomnim, da se je vrnila.«
List je položil poleg prvega, tistega z besedami o tujem imenu, in drugega, na katerem je pisalo, da je ženska prišla, čeprav ni vedela, ali bo človek, ki ga čaka, prišel. Šele zdaj je opazil, da je začel ustvarjati drugi popis, ki ni imel nobene zveze z nalogo, zaradi katere je bil tam.
Naslednja dva dneva hčere ni bilo in tudi po telefonu sta govorila samo enkrat, kratko, ker je imela delo. To mu je ustrezalo. Ni hotel nadaljevati pogovora o materi, dokler sam ne ve, kaj išče, in morda ni iskal ničesar, saj se je večkrat prepričeval, da je bila fotografija samo naključje in da se bo vse skupaj končalo, ko bo prostor prazen.
Toda delo se ni ustavilo.
Našel je otroški čevelj, samo enega, rjavega, z zavezano vezalko. Držal ga je dlje kot druge predmete in čakal na podobo, kakršne so zadnje dni prihajale skoraj same. Ni je bilo. Poskusil je še enkrat, pogledal obrabljeni rob podplata, vezalko in drobno gubo v usnju, vendar je pred njim ostal samo čevelj, premajhen za njegovo roko in brez človeka, ki bi mu ga lahko pripisal.
Ni si izmislil otroka. Tudi očeta ne. Čevelj je odložil med pregledane predmete in ga čez nekaj minut pogledal še enkrat, skoraj nezadovoljen, ker mu ni dal ničesar. Potem je nadaljeval delo.
Pozneje je med starimi papirji našel neodposlano kuverto. Na njej ni bilo znamke, ne naslova, samo črta, kjer bi moralo biti ime prejemnika. Kuverta je bila zalepljena.
Po pravilih je ni smel odpreti brez razloga.
Ni je odprl.
Vendar je do konca dneva večkrat pogledal proti njej.
Najprej ženski. Potem očetu. Potem otroku.
Potem človeku, ki ga ni več.
Ko je zvečer ugašal luč, je kuverto še vedno videl na mizi.
Vrnil se je. Ni je odprl. Samo obrnil jo je.
Na zadnji strani je bila z zelo drobno pisavo zapisana ena sama beseda.
»Oprosti.«
Dolgo jo je gledal. Potem je ugasnil luč in odšel.
Naslednje jutro je kuverto zagledal takoj, čeprav je bila obrnjena z napisom navzdol. Med delom jo je nekajkrat hotel spraviti v mapo, pa jo je spet pustil na mizi; ena sama beseda se mu je začela lepiti na ljudi, ki jih je zadnje dni izmišljal, in prav to ga je razjezilo, ker bi z njo lahko popravil skoraj vsako zgodbo po svoje.
Proti poldnevu je prišel človek iz pisarne po prvi del popisanih stvari. Bil je mlajši, kot je pričakoval, govoril je hitro in ves čas gledal seznam na telefonu, medtem ko sta zaboje prestavljala proti vratom. Ko je zagledal predmete na mizi, je vprašal, ali so to izločeni primeri. Ko mu je tretjič ponovil, naj ne pušča vsega za zadnji dan, mu je odvrnil, da zna šteti tudi brez njegove pomoči; mlajši ga je samo pogledal in preveril naslednjo številko na telefonu.
»Še preverjam.«
Mlajši je pogledal uro, fotografijo, moder gumb in mapo s kuverto. »Če ni podatkov, gre lahko zraven.«
»Vem.«
»Samo da ne bomo zadnji dan vsega lovili.«
»Ne bomo.«
Človek je skomignil, odnesel zadnji zaboj in odšel. Vrata so se zaprla, prostor pa je bil prvič opazno praznejši. Na polici ob levi steni je nastala dolga prazna površina, na tleh so ostali svetlejši pravokotniki, kjer so prej stali zaboji, in moški je nekaj časa gledal praznino, ki je bila dokaz, da delo napreduje, čeprav je imel občutek, da se na njegovi mizi dogaja ravno nasprotno.
Popoldne je našel majhen zavitek iz porumenelega papirja, zavezan z vrvico. Ko ga je odprl, so se mu na dlan usula suha semena. Za hip je zagledal vrt, človeka ob ograji in zavitek, ki se leto za letom vrača v predal, ker je vedno še nekaj treba narediti prej.
V podobi, ki je prišla za tem, je bil človek najprej mlajši in je popravljal ograjo, pozneje je sedel na stopnici ter si drgnil koleno, zavitek pa je vedno ostajal v predalu. Ko ga je nazadnje našla neka ženska in semena stresla v zemljo, ni vzklilo nič. Moški v skladišču je nekaj trenutkov gledal prazno zemljo in bil skoraj zadovoljen, da mu zgodba ni ponudila lepega popravka.
Na list je napisal samo: »Vsako leto je rekel: spomladi.«
Ko je stavek položil med druge, je telefon zazvonil.
Hči.
»Danes se nisi nič oglasil.«
»Saj se tudi ti nisi.«
»Zdaj se.«
Ni vedel, ali ga graja ali se šali, zato je odgovoril samo, da je imel delo.
»Jaz tudi.«
Spet bi lahko končala tam, vendar je pogledal semena na mizi in vprašal: »A prideš jutri?«
Na drugi strani je bila kratka tišina.
»Lahko.«
»Če imaš čas.«
Besede so mu ušle po stari navadi.
Hči se je zasmejala. »Spet si odprl izhod.«
»Kakšen izhod?«
»Če imaš čas. Če hočeš. Če utegneš. Ni treba. Vedno mi najprej rečeš, naj pridem, potem pa takoj dodaš, da mi ni treba.«
»Samo nočem, da bi zaradi mene spreminjala načrte.«
»Saj bom sama povedala, če ne morem.«
»Potem pridi,« je rekel.
Ko je odložil telefon, ga je za trenutek zmotilo, da mu je morala hči povedati nekaj tako preprostega. Hotel je verjeti, da ji je vedno puščal svobodo, zdaj pa se mu je prvič zazdelo, da je bila ta njegova svoboda včasih samo udoben način, da mu ni bilo treba pokazati, koliko mu pomeni, ali bo prišla. Misel mu ni bila všeč in jo je odrinil z enako nestrpnostjo, s kakršno je včasih odrinil človeka, ki mu je predolgo razlagal nekaj, kar je sam že vedel.
Potem je pospravil dva predmeta, ki bi ju lahko pustil za naslednji dan, samo zato, ker ga je jezilo, da ga je pogovor vrgel iz ritma. Pri tretjem je škatlo postavil premočno na tla in se ob zvoku sam sebi zdel smešen. Nihče ga ni gledal. Prav zato ni imel nikogar, ki bi mu lahko pripisal krivdo za slabo voljo.
Ko je pozneje pogledal proti mizi, je spet videl kuverto. Ni vedel, ali jo je ponovno vzel iz mape ali jo je ves čas pustil zunaj. Zadnje dni so se mu začele dogajati tako majhne negotovosti, da jih je sprva pripisoval nepazljivosti, zdaj pa je ob vsaki pomislil na nekaj drugega.
Obrnil jo je. Oprosti.
Beseda se mu je prvič zazdela manj pomembna od nečesa, česar na kuverti ni bilo.
Komu?
Na poti domov ni razmišljal, kdo je besedo napisal.
Razmišljal je, koliko ljudi jo v življenju napiše človeku, ki je nikoli ne prebere.
Naslednji dan je hči prišla brez kave, vendar je prinesla dva sendviča. Eden je bil tak, kakršnega je jedel že leta, in ko jo je vprašal, kako je vedela, je rekla, da ga vedno vzame istega.
»Ne vedno.«
»Vedno.«
Hotel je ugovarjati, potem pa se je ustavil in oba sta se zasmejala.
Sedla sta na rob prazne police, ker je bila miza prekrita s predmeti in listi. Hči je med jedjo pogledovala proti njegovim zapiskom, vendar jih ni vzela v roke.
»Zdaj jih je več,« je rekla.
»Česa?«
»Tistih tvojih ničev.«
Pogledal jo je.
»Zgodbe,« je rekla. »Ali karkoli že so.«
»Niso zgodbe.«
»Kaj pa so?«
Ni odgovoril.
Hči je prikimala, kakor da je bil odgovor dovolj.
Potem je zagledala zavitek s semeni.
»Kaj je to?«
Povedal ji je.
»In kaj se je zgodilo?«
»S čim?«
»S človekom, ki jih ni posadil.«
Pogledal jo je presenečeno.
»Kako veš, da jih ni posadil?«
»Ker jih drugače ne bi imel tukaj.«
»Ali pa jih je imel več.«
Zdaj se je ustavil. Seveda.
Lahko jih je posadil. Lahko je vsako leto sejal ista semena in ta zavitek prihranil za naslednje leto. Lahko sploh ni imel vrta. Lahko jih je dobil včeraj, preden so njegove stvari prišle sem. Iz predmeta ni izhajalo nič od tistega, kar je videl.
»Jaz sem si izmislil, da je čakal,« je rekel.
Hči je vzela eno seme med prste.
»Zakaj ravno to?«
Ni vedel.
»Zakaj pa ravno človeka, ki je čakal? Zakaj ne takega, ki jih je vsako pomlad posadil?«
Vprašanje je bilo preprosto, odgovor pa je prišel prehitro.
»Ker bi bilo potem vse pravočasno.«
Hči ga je pogledala. Tudi sam je slišal, kaj je rekel. Nekaj časa nobeden ni govoril.
Potem je hči položila seme nazaj v zavitek.
»Ni treba vsega razlagati,« je odvrnil. Hči ga je pogledala, potem pa samo skomignila in se obrnila k policam.
Vstala je in začela pregledovati praznejše police, on pa je ostal sedeti in gledal svoje liste.
Ime od nekoga prej. Prišla je, čeprav ni vedela, ali bo prišel. Ona se spomni, da je ni bilo. Jaz se spomnim, da se je vrnila. Še ko je bila soba prazna, je odpiral vrata. Vsako leto je rekel: spomladi.
Hči je na drugi strani prostora nekaj vprašala, vendar je ni slišal.
»Kaj?«
»Vprašala sem, ali lahko to vržem.«
V roki je držala prazen okvir brez slike.
Pogledal ga je. Prvi dan bi rekel da. Zdaj je moral razmisliti.
»Lahko,« je rekel.
Hči ga je odložila v zaboj. Nič se ni zgodilo. In prav to ga je za trenutek pomirilo.
Ko je pozneje odšla, je ostal sam pred praznejšimi policami. Do konca roka je bilo še enajst dni. Prvič jih ni štel zato, da bi vedel, koliko dela mu je ostalo, temveč zato, ker se mu je zazdelo, da bo moral do zadnjega dne odločiti še nekaj drugega.
Kaj bo naredil z drugim popisom. Uradni bo oddal. Predmeti bodo šli naprej.
Za drugega ni bilo navodil.
Tistega večera je drugi popis prvič odnesel domov. Liste je zložil v fascikel, ki ga je našel med prazno pisarniško opremo, ga spravil pod jakno in pri tem sam pri sebi pomislil, da za to nima nobenega razloga, saj jih v skladišču ni nihče bral in tudi naslednje jutro bi jih našel tam, kjer jih je pustil, vendar se mu je zdelo, da jih ne želi več pustiti med stvarmi, ki bodo nekega dne brez vprašanja odpeljane naprej.
Doma jih ni odprl. Fascikel je položil na kuhinjsko mizo, pripravil večerjo in potem skoraj uro počel vse drugo, kakor da ga tam ni, dokler ni med pospravljanjem opazil druge skodelice na polici. Tokrat jo je vzel dol. Drobna razpoka ob ročaju je bila še vedno tam, na dnu pa komaj vidna sled, ki jo je dolga leta puščala kava. Ni bila kovinska in ni bila očetova. To je vedel. Vendar tudi te skodelice že dolgo ni uporabljal.
Postavil jo je na mizo nasproti svoje, ne da bi vedel zakaj, in nekaj časa gledal obe prazni skodelici, preden je vstal, v obe nalil kavo ter se šele tedaj zavedel, kaj je naredil; skoraj bi drugo kavo zlil stran, vendar je ostala tam in se počasi hladila.
Takrat je poklical hčer.
»Spet ti?« je rekla.
»Jaz.«
»Je kaj narobe?«
»Ne.«
»Dobro. Potem se bom morala navaditi.«
Nasmehnil se je. Hotel ji je povedati za dve skodelici, pa ni. Namesto tega jo je vprašal, ali ima v nedeljo čas za kosilo.
»Pri tebi?«
»Lahko.«
Skoraj je dodal, če hočeš, vendar se je pravočasno ustavil.
Hči je očitno opazila premor.
»Pridem,« je rekla.
Ko sta končala, je pogledal drugo skodelico. Kava je bila še topla. Prvič po mnogih letih je sedel za mizo z dvema nalitima kavama, čeprav je bil sam, in ni poskušal ugotoviti, komu je bila druga namenjena.
Naslednje jutro je v skladišču manjkalo nekaj škatel z zadnje police. Očitno so jih odpeljali že pred njegovim prihodom, saj mu je človek iz pisarne pred dnevi omenil, da bodo sproti odstranjevali vse, kar je dokončno popisano. Prostor je postajal večji, zvok njegovih korakov pa drugačen, bolj votel, in prvič je opazil majhno okno na zadnji steni, ki je bilo prej skoraj v celoti skrito za kartonom.
Odgrnil je še dve prazni škatli in skozi umazano steklo zagledal del dvorišča. Ni bilo ničesar posebnega, zid sosednje stavbe, nekaj mokrega asfalta in drevo, ki je raslo preblizu ograje, vendar je okno spremenilo prostor. Zunaj je obstajal dan.
Na mizi je razložil uradne obrazce, poravnane po številkah. Drugega popisa ni bilo. Ostal je doma.
Dopoldne je našel staro vozovnico. Papir je bil trd in porumenel, kraj odhoda še čitljiv, cilj skoraj izbrisan. Datum je bil več desetletij star. V drugih dneh bi morda počakal, kaj bo prišlo, tokrat pa jo je samo popisal in odložil.
Nič. Pri naslednjem predmetu prav tako nič. In naslednjem.
Za trenutek se je vprašal, ali so zgodbe ostale doma skupaj z listi.
Misel se mu je zdela otročja, vendar mu ni bila neprijetna.
Šele tik pred kosilom je med starimi oblačili našel šal. Bil je ženski, volnen, svetel, na enem koncu nekoliko scefran. Ko ga je dvignil, je iz njega padel majhen papirnat listek.
Na njem ni bilo imena, samo telefonska številka.
Številka je bila napisana z roko.
Pogledal jo je in prva misel je bila, da bi lahko preveril, ali še obstaja. Telefon je imel v žepu. Potreboval bi nekaj sekund.
Ni poklical. Tudi zgodbe ni bilo.
Samo številka človeka, ki je morda že dolgo ni uporabljal, in šal človeka, ki ga morda ni bilo več.
Listek je položil nazaj k šalu.
Takrat je pomislil, koliko telefonskih številk je v življenju poznal na pamet in jih danes ne bi znal napisati niti približno. Nekatere so pripadale ljudem, ki jih ni več, druge ljudem, s katerimi ni govoril desetletja, nekatere pa ljudem, ki bi jih morda še vedno lahko poklical.
Pri zadnji misli se je ustavil. Ni vedel, kdo naj bi bil ta človek.
In vendar je nekaj minut pozneje sedel na stolu s telefonom v roki in brskal po imenih, ki jih skoraj nikoli ni odpiral. Pri enem je obstal. Ime mu ni bilo tuje, toda zadnjega pogovora se ni spomnil. Morda pred petimi leti. Morda desetimi.
Ni poklical, telefon je pospravil, čez nekaj minut pa ga je ponovno vzel in tokrat pritisnil.
Zvonec je zazvonil enkrat, dvakrat, trikrat, in že je hotel prekiniti, ko se je oglasil moški glas.
»Prosim?«
Za trenutek ni vedel, kaj naj reče.
Povedal je svoje ime.
Na drugi strani je bila tišina, potem pa: »Ti?«
Samo ena beseda, vendar je bilo v njej toliko presenečenja, da se je skoraj opravičil, ker kliče.
»Jaz.«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Nič,« je rekel. »Samo spomnil sem se nate.«
Besede so mu zvenele nenavadno, skoraj preveč neposredno, vendar jih ni mogel več vzeti nazaj.
Moški na drugi strani se je zasmejal. »Po koliko letih?«
»Ne vem,« je rekel.
»Jaz tudi ne,« je odgovoril moški.
Govorila sta nekaj minut. O ničemer velikem. O ljudeh, ki sta jih oba poznala, o kraju, ki se je spremenil, o starosti, ki jo človek opazi predvsem na drugih, in ko sta končala, ni bilo nobenega razkritja, nobene sprave in ničesar, kar bi bilo vredno zapisati kot dogodek. Samo pogovor, ki bi se lahko zgodil že mnogo prej.
Ko je odložil telefon, je pogledal šal in listek s tujo številko.
Popoldne je delal mirneje. Ko je našel staro otroško risbo hiše, je ni spreminjal v zgodbo. Ko je našel dve vozovnici, speti skupaj, ni ugibal, kdo je potoval. Pri paru rokavic se je samo vprašal, zakaj je ena bolj obrabljena od druge, in vprašanje pustil brez odgovora.
Proti koncu dneva je odprl majhno leseno škatlo, ki jo je že nekoč popisal kot prazno, pa je bila očitno druga, čeprav je bila skoraj enaka. V njej je ležal ključ.
En sam ključ. Brez obeska, brez številke. Vzel ga je v roko.
Tokrat ni prišla hiša. Prišla so vrata. Bela, z medeninasto kljuko.
Ni vedel, kaj je za njimi.
Ključ je držal nekaj časa, potem pa ga odložil.
Vrata so ostala. Ni jih odprl. Naslednji dan prav tako ne.
V nedeljo je hči prišla nekaj minut pred eno. Kosilo je bilo skoraj pripravljeno in ko je vstopila v kuhinjo, je najprej pogledala mizo, nato njega.
»Dva krožnika,« je rekla.
»Koliko pa si jih pričakovala?«
»Pri tebi človek nikoli ne ve.«
Sedla sta. Sprva sta govorila o običajnih stvareh, vendar drugače kot prej, morda zato, ker nista imela telefona med seboj in nobeden ni mogel pogovora končati z besedami se slišiva. Hči mu je povedala nekaj, česar mu po telefonu verjetno ne bi, majhno skrb v službi, nič dramatičnega, samo odločitev, ki jo je odlagala, ker ni vedela, ali naj ostane ali spremeni nekaj, kar jo je že dolgo motilo.
Poslušal jo je.
Nekajkrat je hotel povedati, kaj bi naredil on, vendar se je ustavil.
Ko je končala, ga je vprašala: »Kaj misliš?«
»Lahko ti povem, kaj bi naredil jaz. Ne vem pa, kaj moraš narediti ti.«
Hči ga je gledala, nato pa se nasmehnila.
»Kaj?«
»Nič. Samo danes si malo drugačen.«
Ni je vprašal, ali boljši.
Po kosilu je skuhal kavo. Ko je odprl omaro, je za trenutek segel po običajnih skodelicah, potem pa vzel tisto z drobno razpoko ob ročaju in jo postavil pred hčer.
»Ta je bila mamina,« je rekla.
Roka mu je obstala.
»Kaj?«
Hči je skodelico obrnila, pogledala razpoko in rekla: »Vedno je pila iz te.«
Sedel je.
Prejšnji večer je v isto skodelico nalil kavo in jo postavil nasproti sebe, ne da bi vedel, komu je namenjena.
Zdaj je vedel. Ali pa je mislil, da ve.
»Si prepričana?«
Hči ga je pogledala skoraj začudeno. »Ja.«
»Jaz se ne spomnim.«
»Jaz pa.«
Tokrat se nista prepirala.
Pila je iz skodelice, ki je po njenem pripadala materi, on pa jo je gledal in poskušal priklicati žensko za isto mizo. Prišla je počasi, najprej roka okoli ročaja, potem lasje, del obraza, gib, s katerim je skodelico odmaknila nekoliko bolj na desno, kadar je brala časopis.
Ni vedel, ali je to res. Ni več skušal odločiti.
Hči je nekaj govorila, on pa je za trenutek videl dve ženski na istem mestu, eno iz spomina in eno pred seboj, in obe sta držali isto skodelico.
Ko je hči odšla, skodelice ni pomil takoj. Ostala je na mizi do večera.
Naslednje jutro je bila še vedno na mizi.
Na dnu je ostal tanek rjav krog od kave.
Vzel je fascikel z drugim popisom in prvič vanj dodal nekaj, kar ni prišlo iz skladišča.
Napisal je: »Rekla je, da je bila njena. Jaz sem pozabil.«
Pod stavek ni dodal ničesar.
Ko je tisto jutro prišel v skladišče, je bilo do izteka roka še osem dni.
Na mizi ga je čakal ključ. Bela vrata so se vrnila takoj. Tokrat je vedel, da jih bo odprl.
Ključ je ležal na istem mestu, kamor ga je odložil dva dni prej, in ko ga je vzel v roko, se bela vrata niso pojavila kot nova podoba, temveč kot nekaj, kar ga je čakalo, čeprav je vedel, da je to samo občutek in da vrata ne morejo čakati nikogar. Tokrat ni skušal ugotoviti, od kod jih pozna. Pustil jih je pred seboj, z medeninasto kljuko in ozko senco ob spodnjem robu, nato pa je v mislih vstavil ključ v ključavnico.
Ni se prilegal.
To ga je presenetilo bolj, kakor če bi se vrata odprla.
Poskusil je še enkrat, skoraj fizično, z občutkom kovine, ki zadene ob notranji rob ključavnice, vendar ključ ni šel noter. Vrata so ostala zaprta in šele tedaj se mu je zazdelo, da je ves čas predvideval nekaj, za kar ni imel nobenega razloga: da ključ pripada prav tem vratom.
Položil ga je na mizo in se nasmehnil.
Namesto da bi poiskal druga vrata, je začel delati.
Dopoldne je minilo brez posebnosti. Prostor je bil že toliko praznejši, da je lahko z enega konca videl drugega, med policami pa ni bilo več ozkih prehodov, skozi katere se je moral prve dni obračati postrani. Vsakič ko je odnesel nov zaboj proti vratom, se mu je zdelo, da ne odstranjuje samo stvari, ampak tudi možnosti, saj iz prazne police ni mogla več pasti fotografija, gumb ali kuverta, ki bi odprla nekaj, česar še ni poznal.
Popoldne je zazvonil telefon.
Klical je moški, ki ga je sam pred dnevi poklical zaradi listka s telefonsko številko.
»Sem mislil, da bom tokrat jaz poklical tebe,« je rekel.
Nekaj časa sta govorila in šele po nekaj minutah je ugotovil, da ga človek na drugi strani sprašuje o nekom, ki se ga sam skoraj ni več spomnil. Ime je poznal, obraz pa se ni pojavil.
»Saj si bil takrat zraven,« je rekel moški.
»Kdaj?«
Povedal mu je kraj in leto. Nič.
»Ti si ga peljal domov.«
Še vedno nič.
»Z belim avtom.«
Takrat se je pojavil avtomobil. Bel. Cesta ponoči.
Moški na sovoznikovem sedežu. Toda obraz je ostal temen.
»Zdaj se spomniš?«
»Avtomobila.«
Na drugi strani se je zasmejal. »Vedno si se bolj spomnil stvari kot ljudi.«
Stavek je bil izrečen mimogrede, skoraj kot šala, vendar ga je zadržal.
»Kaj misliš?«
»Nič. Vedno si vedel, kateri avto, katera cesta, kakšno vreme, ljudje pa... pri imenih si bil že takrat slab.«
Naslednji dan je hči prišla proti koncu njegovega delovnika. Ni ga poklicala prej. Vstopila je, se razgledala po skoraj praznem prostoru in rekla: »Zdaj pa res izgleda, kot da boš končal.«
»Še sedem dni.«
»Šteješ?«
»Moram.«
»Zaradi dela?«
Ni odgovoril.
Hči je odložila torbo in začela brez vprašanja zlagati prazne kartone. Tokrat ji ni rekel, da ni treba.
Delala sta nekaj časa v tišini. Ni bila tista stara tišina, v kateri sta oba čakala, da bo drugi našel temo. Bila je tišina dveh ljudi, ki delata isto stvar.
»Nisi si še izmislil?«
»Sem.«
»In?«
»Ni odklenil.«
Hči ga je pogledala, nato ključ.
»Čuden ključ,« je rekla.
»Kaj naj bi ključ drugega počel?«
»Mogoče sploh ni od vrat.«
Bela vrata so se ponovno pojavila, le da je bil tokrat na drugi strani, v sobi; roka je držala medeninasto kljuko, vrata so se odprla navzven na prazen hodnik, stopil je ven, se obrnil, vstavil ključ, zaklenil in odšel.
Podoba je bila kratka, vendar je za seboj pustila občutek, ki ga ni znal povezati z nobenim dogodkom. Ni vedel, kdo je zaklenil vrata, niti kaj je ostalo za njimi.
Na drugi popis je napisal: »Mogoče vrata niso bila zaprta pred njim. Mogoče jih je zaprl za seboj.«
Stavek je pustil.
Naslednje jutro je iz skladišča odnesel še dve vrsti zabojev. Ostala je samo zadnja tretjina prostora. Prah na tleh je risal pravokotnike nekdanjih škatel, kot zemljevid nečesa, česar ni bilo več.
Med premikanjem stare omare je za njo našel tanko leseno desko, ki se je odmaknila od stene. Za desko ni bilo skrivnega prostora, samo ozka reža, v kateri se je nabral prah, dva kovanca in prepognjen list papirja.
Pobral ga je. Papir je bil otroška risba. Hiša, drevo, trije ljudje.
Nad enim od njih je bilo napisano MAMA.
Nad drugim ATI. Nad tretjim ni bilo imena.
Figura je bila manjša od drugih dveh in stala nekoliko stran.
Dolgo jo je gledal. Ni bilo razloga, da bi bila risba njegova.
Ni bilo razloga, da bi bila figura brez imena njegova hči.
In vendar ga je prva misel odnesla domov, k predalu, v katerem je nekoč hranil njene risbe.
Ni vedel, ali jih še ima. To ga je prestrašilo bolj kot datum. Preden je odšel, je risbo iz skladišča fotografiral s telefonom. Tisti večer je šel domov prej.
Ni poklical hčere.
Odprl je omaro v dnevni sobi, nato spodnji predal, kjer so bile stare mape, računi, fotografije in papirji, ki jih leta ni premaknil. Iskal je brez reda, dokler ni našel tankega zelenega fascikla.
V njem so bile otroške risbe, zato je sedel na tla in počasi listal med hišami, sonci, drevesi, ljudmi z velikimi rokami, mačko, ki je bila večja od avtomobila, in morjem, narisanim kot modra črta čez polovico lista, dokler ni našel hiše, drevesa in treh ljudi: MAMA, ATI in tretjo figuro brez imena. Za nekaj trenutkov ni dihal; risba ni bila enaka tisti iz skladišča, bila pa je skoraj ista.
Na njegovi je bila hiša rdeča. Na tisti v skladišču rumena. Drevo je bilo na drugi strani. Figure so stale drugače.
Toda tretji človek je bil tudi tukaj brez imena.
Vzel je telefon. Fotografiral je risbo. Nato je hčer poklical.
»Se spomniš teh risb?« je vprašal, ko ji je poslal fotografijo.
Dolgo ni odgovorila.
»Kje si to našel?«
»Doma.«
»Mislila sem, da si jih vrgel stran.«
»Zakaj bi jih?«
»Ne vem. Veliko stvari si vrgel.«
Ni vedel, na kaj misli.
»Kdo je tretji?« je vprašal.
»Kateri tretji?«
»Na risbi.«
Spet tišina.
»Jaz.«
»Zakaj nisi napisala imena?«
»Na mamo in tebe sem ga.«
»Ati, bila sem otrok.«
»Vem.«
»Mogoče sem pozabila.«
Sedel je na tleh med starimi papirji in gledal figuro brez imena.
»To je tudi mogoče,« je rekel.
Ko sta se poslovila, je še dolgo listal po risbah. Nekatere je prepoznal, drugih ne. Pri eni se je jasno spomnil, kje je bila narisana, vendar je na zadnji strani našel leto, ko po njegovem sploh niso več živeli tam.
Ni več preverjal. Fascikel je zaprl.
Preden ga je vrnil v predal, je vanj položil fotografijo risbe iz skladišča, ki jo je natisnil na domačem tiskalniku, nato pa se je ustavil.
Vzel jo je ven in jo položil na mizo poleg risbe, ki jo je pred leti narisala hči. Dolgo je gledal obe podobi: eno, ki jo je poznal od doma, in drugo, ki jo je našel med tujimi stvarmi v skladišču.
Naslednje jutro je obe risbi še enkrat pogledal. Drugega popisa ni odprl.
Podobnost med njima je ostala, vendar je ni poskušal spremeniti v sklep.
Fotografijo risbe iz skladišča je pospravil v fascikel, domačo risbo pa vrnil med druge.
V skladišče je odšel brez novega stavka.
Do konca je bilo še šest dni.
Šest dni se mu je zdelo dovolj, dokler ni pogledal prostora in ugotovil, da je prav praznina začela jemati več časa kot predmeti, saj je bilo treba zdaj pregledati še kote, spodnje police, prostor za omarami in vse tisto, kar je bilo prve dni skrito za stvarmi, ki jih ni več. Na tleh so ostajali obrisi zabojev in pohištva, po stenah svetlejši pravokotniki, kjer je nekaj dolgo stalo, in zdelo se mu je, da prostor šele zdaj kaže svojo preteklost, ko je skoraj vse iz njega odneseno.
Pri zadnji steni je našel majhno stekleno posodico z dvema lasnicama. Ena je bila navadna črna, druga rjava, nekoliko ukrivljena. Vzel ju je v roko in skoraj takoj zagledal žensko pred ogledalom.
Tokrat ni bila neznanka. To je vedel, še preden je videl obraz.
Stala je v kopalnici, z eno roko je držala lase dvignjene nad vratom, z drugo pa iskala lasnico na polici. Na ogledalu je bila v spodnjem kotu sled posušene vode. Nad umivalnikom je visela majhna luč, ki je dajala preveč belo svetlobo, in na robu kadi je ležala brisača, ki jo je vedno pustila tam, čeprav ji je večkrat rekel, da se tako ne bo posušila.
Vedno. Beseda ga je ustavila. Je bilo res vedno?
Ženska je našla lasnico, jo dala med ustnice, z obema rokama popravila lase in ga skozi ogledalo pogledala.
»Kaj gledaš?«
Glas je prišel tako jasno, da je za trenutek pozabil na skladišče.
»Nič,« je odgovoril v spominu.
Ženska se je nasmehnila.
»Ti vedno gledaš nič.«
Tega stavka se je spomnil. Ali pa ga je pravkar ustvaril. Lasnici je položil na mizo in sedel.
Obraz se ni izgubil. Prvič od začetka se je prikazal skoraj cel. Ne tak, kakršen je bil na fotografijah, ki jih je poznal, temveč živ, nekoliko nestrpen, z lasnico med ustnicami in z majhno gubo med obrvmi, ki se je pojavila, kadar se ji je mudilo.
Ni poskušal zadržati podobe. Prišla je druga. Kuhinja.
Ženska stoji pri odprtem predalu in išče nekaj, česar ne najde. Vprašala ga je, kam je dal škarje. On ji je odgovoril, da jih ni imel. Ona je rekla, da jih vedno nekam prestavi. On je vztrajal, da se jih ni dotaknil.
Potem jih je našla v svoji torbi.
Smejala se je. Tudi on.
Spomin je bil tako nepomemben, da ga je skoraj bolelo.
V vseh letih po njej je ohranil več velikih dogodkov, odhodov, bolezni, pogovorov, dni, ki jih je znal postaviti na koledar, ta prizor s škarjami pa ni imel nobenega razloga, da bi preživel, in vendar je bil nenadoma bolj živ od vsega drugega.
Pogledal je drugi popis, vendar ga ni odprl. Spomin na škarje je pustil brez zapisa.
Prav njegova nepomembnost ga je zadržala.
Ni ga hotel takoj spremeniti v še en stavek.
Popoldne je hčeri poslal sporočilo: »Se spomniš, da je mama puščala brisačo na robu kadi?«
Odgovor je prišel čez nekaj minut.
»Ne. Ti si jo.«
Dolgo je gledal zaslon. Nato jo je poklical.
»Jaz?«
»Ja.«
»Nikoli.«
Hči se je zasmejala. »Ati, vedno.« Spet vedno.
»Mama se je jezila nate zaradi tega.«
»Jaz se spomnim obratno.«
Izgovoril je prehitro in bolj ostro, kot je nameraval. Za trenutek je imel občutek, da mu hči s svojim spominom jemlje nekaj, kar je bilo njegovo, čeprav je vedel, kako nesmiselno je to. Ona se ni branila; samo počakala je, da je sam spustil glas.
Hotel je reči, da je z njeno materjo živel dlje in bi se zato moral spomniti bolje, vendar tega ni izrekel. Namesto tega je vprašal nekaj drugega in pogovor je stekel naprej, nekoliko manj gladko kot prej, zato pa bolj resnično.
»Potem sta se mogoče jezila oba.«
Ta možnost ga je presenetila s svojo preprostostjo.
»Lahko,« je rekel.
»Zakaj sprašuješ?«
Povedal ji je za lasnici.
»Mama skoraj ni uporabljala lasnic,« je rekla.
»Je.«
»Jaz se je spomnim z elastiko.«
»Tudi elastiko je imela.«
»Potem se pač vsaka spomniva drugega.«
»Kaj pa se ti najbolj spomniš pri njej?« je vprašal.
Hči je utihnila.
»Roke,« je rekla nazadnje.
»Roke?«
»Ko je rezala kruh. Vedno je držala palec malo stran, ker se je enkrat urezala.«
On tega ni vedel. Poskušal je videti njene roke pri kruhu. Ni šlo.
»Jaz se tega ne spomnim.«
»Jaz pa.«
»Dobro.«
Hči je za trenutek molčala. »Zakaj dobro?«
Pogledal je lasnici, ki sta ležali na mizi ob telefonu. Obe sta bili iz skladišča; ob eni od njiju je pred seboj videl ženo. Nekaj časa ju je gledal.
»Ker potem ni vse odvisno od mene,« je rekel.
Na drugi strani ni bilo odgovora nekaj sekund.
»Ne,« je rekla. »Ni.«
Ko sta končala pogovor, je ostal sedeti. Pogled mu je zdrsnil na fotografijo, ki jo je prej odložil ob rob mize: jadrnica ob obali, posneta od daleč. Podoba ga je za trenutek odnesla na morje.
Spomnil se je občutka, da bi lahko plul še dolgo, čeprav je vedel, da bo moral nekje pristati.
Ko je ponovno pogledal fotografijo, je takoj vedel, da jadrnica na njej ni bila njegova.
Toda zvok vrvi ob jamboru je bil njegov.
Na drugi popis je napisal: »Tuja jadrnica. Moj zvok.«
Pozneje popoldne se je hči oglasila v skladišču. Med fotografijami sta našla sliko ženske na obali. Obrnjena je bila s hrbtom proti fotografu in gledala proti vodi; lahko bi bila kdorkoli. Hči jo je odložila na kup pregledanih fotografij, nato pa je pogledala fascikel z njegovimi listi.
»Mi boš kdaj dal to prebrati?«
Prva misel je bila ne.
Prišla je tako hitro, da jo je prepoznal kot staro navado.
»Ko končam,« je rekel.
»Kaj? Skladišče ali to?«
Pogledal je drugi popis. Ni vedel.
»Skladišče,« je odgovoril.
Hči ni vprašala naprej.
Pred odhodom je vzela v roko zaprto kuverto z besedo Oprosti.
»Še vedno je nisi odprl?«
»Ne.«
»Boš?«
»Ne smem.«
»Nisem vprašala, ali smeš.«
Pogledal jo je.
Kuverto je položila nazaj.
»Pusti jo,« je rekla.
»Zakaj?«
»Ne vem. Samo pusti jo.«
Naslednje jutro je človek iz pisarne prišel pogledat, koliko je še ostalo. Sprehodil se je po prostoru, pogledal prazne police in rekel, da bo šlo brez težav.
»V petek vse odpeljemo.«
»Vem.«
»Tudi tole,« je rekel in pokazal proti mizi.
Na njej so bili še vedno gumb, ura, ključ, fotografija, kuverta, semena, lasnici in nekaj drugih predmetov, ki jih ni dal naprej.
»To še preverjam.«
Moški je pogledal seznam.
»Kaj pa preverjaš? Ni imen.«
Ni znal odgovoriti.
»Do petka,« je rekel človek in odšel.
Ostal je sam. Pogledal je predmete. Prvič je vedel, da jih ne more obdržati.
Niso bili njegovi. Tudi zgodbe niso bile njihove. Med obema je bil samo on.
Sedel je in vzel moder gumb. Deček v prevelikem plašču se ni pojavil. Poskusil je.
Nič. Samo gumb.
Vzel je čevlje, ob katerih si je nekoč izmislil dež, vendar se ženska, ki jo je nekoč videl ob njih, ni več pojavila. Tudi ob kovinski skodelici ni bilo očeta in sina ob kavi, ob robčku pa je peron ostal prazen. Za trenutek ga je stisnilo, kakor da je ljudi, ki si jih je izmislil, izgubil še drugič. Potem je odprl drugi popis. Niso bili več tam kot podobe, ampak kot stavki, v katerih je ostalo nekaj njihovega.
Prišla je, čeprav ni vedela, ali bo prišel.
Vsako leto je rekel: spomladi. Tuja jadrnica. Moj zvok.
To ga ni pomirilo tako, kakor bi pričakoval.
Bilo je bolj podobno slovesu.
Začel jih je enega za drugim polagati v zaboj za odvoz.
Najprej uro. Potem semena.
Lasnici. Ključ. Pri modrem gumbu se je ustavil.
Držal ga je med prsti nekoliko dlje.
Nato ga je položil zraven. Kuverta je ostala zadnja. Obrnil jo je.
Oprosti. Ni je odprl. Položil jo je v zaboj.
Fotografijo z datumom je držal najdlje. Ni več gledal obraza. Gledal je datum.
Dan, ko je po hčerinem spominu žena odšla od doma.
Dan, ko se je po njegovem spominu morda samo začelo nekaj, česar ni hotel imenovati odhod.
Fotografijo je položil na vrh drugih predmetov.
Zaboj je zaprl. Ničesar ni vzel nazaj. Na mizi je ostal samo drugi popis.
In prvič je bilo jasno, da je to edina stvar v prostoru, ki je zares njegova.
Naslednje jutro je bil zaboj odpeljan. Na mestu, kjer je stal, je ostal samo nekoliko čistejši pravokotnik na tleh, in če ne bi imel drugega popisa v torbi, bi lahko skoraj verjel, da modrega gumba, fotografije, ure, kuverte in vseh drugih predmetov nikoli ni bilo. Presenetilo ga je, kako hitro prostor pozabi stvari. Človek potrebuje leta, včasih desetletja, da se nečesa neha spominjati, soba pa potrebuje samo nekoga, ki odnese zaboj.
Sedel je za mizo in odprl fascikel.
Zdaj ko predmetov ni bilo, so stavki delovali drugače. Nekateri so bili skoraj nerazumljivi. »Ime je bilo od nekoga prej.« Čigavo ime? »Prišla je, čeprav ni vedela, ali bo prišel.« Kdo? »Tuja jadrnica. Moj zvok.« Katera jadrnica? Če bi liste našel čez deset let in pozabil te dni, bi morda tudi sam moral iz njih ponovno izmišljati zgodbe.
Ta možnost ga je zabavala in vznemirila hkrati.
Na vrh prvega lista je napisal datum svojega prihoda v skladišče. Nato je nekaj časa držal pero nad papirjem, kakor da bi moral dodati naslov, vendar ga ni. Naslovi so mu vedno delovali kot nekaj, kar človek napiše, ko že ve, kaj je naredil, on pa tega še ni vedel.
Tistega dne je pregledoval skoraj prazne police in našel predvsem prah, nekaj kovancev, vijake, staro baterijo in koščke papirja, ki niso več nosili nobene čitljive besede. Ni bilo novih zgodb. Ni jih pogrešal tako, kakor se je bal, da jih bo. Zdelo se mu je, da so se premaknile drugam.
Opoldne je poklical hčer.
»Kaj delaš?« je vprašala.
»Nič posebnega.«
»Torej kličeš brez razloga?«
»Očitno.«
»Napreduješ.«
Nasmehnil se je. Povedal ji je, da so predmete odpeljali.
»Tudi gumb?«
»Tudi.«
»In pismo?«
»Tudi.«
»Nisi ga odprl?«
»Ne.«
»Ti je žal?«
Pogledal je prazno mesto na mizi.
»To štejem kot da.«
»Potem je odgovor ja.«
Oba sta se zasmejala. Potem jo je vprašal nekaj, česar ni načrtoval.
»Ko je mama takrat odšla... kam je šla?«
Hči ni odgovorila takoj.
»Nikoli ti ni povedala?«
»Mogoče. Ne spomnim se.«
»Si jo vprašala?«
»Mislim, da ne.«
To ga je presenetilo. V zadnjih dneh je v mislih iz tega odhoda naredil skoraj središče nečesa, hči, ki se ga je spominjala bolj jasno od njega, pa očitno nikoli ni vedela, kam je mati šla.
»Zakaj ne?«
»Ker se je vrnila.«
Besede so prišle preprosto. Zdaj je bil on tisti, ki je molčal.
»Se spomniš, kaj je rekla, ko se je vrnila?«
»Ne.«
»Jaz tudi ne vem,« je rekel.
»Mogoče ni rekla nič.«
Vrata. Plašč. Torba. Koraki po hodniku. Morda kuhinja. Morda dve skodelici. V njegovem spominu se je vse lahko zgodilo brez enega samega stavka.
Po pogovoru je poskušal priklicati vrnitev. Tokrat ni iskal obraza. Iskal je zvok vrat.
Prišel je. Ključ v ključavnici. Vrata se odprejo.
Nekdo stopi noter. Torba pade na tla. Potem nič.
Ni vedel, ali je bil doma.
Morda je prizor slišal iz druge sobe. Morda mu ga je kdo povedal. Morda ga nikoli ni bilo.
Na drugi popis je napisal: »Oba se spomniva, da se je vrnila. Nobeden ne ve, kaj je rekla.«
Nato je pod to dodal: »Mogoče ni bilo treba.«
Drugi stavek je prečrtal. To bi že pomenilo, da ve.
Naslednji dan je ostal samo še en večji kos pohištva, stara kovinska omara ob zadnji steni. Ko jo je odprl, je bila prazna, razen zgornje police, na kateri je ležala zložena siva odeja. Vzel jo je ven. Bila je težka, groba in na enem robu nekoliko strgana.
Ni se zgodilo nič. Odejo je položil na stol. Čez nekaj minut jo je ponovno pogledal.
Kovter. Beseda se je vrnila.
Ne zaradi te odeje. Bila je preveč groba, preveč težka, da bi jo lahko povezal s tistim spominom na morje. Toda telo si je očitno zapomnilo nekaj drugega, saj je skoraj začutil težo mehke odeje, ki jo nekoč zjutraj zložiš na praznem ležišču.
Praznem.
Tokrat se ni prikazala jadrnica ob obali, ampak jutro.
Kabina. Svetloba skozi majhno okno. Ležišče.
Odeja zmečkana na eni strani. Nekdo je bil tam. Potem ga ni bilo.
Zložil je odejo. To je bilo vse.
Ni vedel, kdo je odšel, kam in zakaj. Spomin ni hotel dati več.
Na drugi popis je napisal: »Zložil sem jo na praznem ležišču.«
Ko je stavek prebral, ga ni motilo, da nima imena.
Morda ga nikoli ne bo imel. Popoldne je hči prišla z majhno kartonsko škatlo.
»Kaj je to?«
»Nekaj sem našla.«
Postavila jo je na mizo in odprla. V njej so bile stare fotografije, nekaj pisem, dve razglednici in majhen zvezek z mehko rjavo platnico.
»Kje?«
»Pri sebi.«
»Od kod jih imaš?«
»Po mami.«
Ni se dotaknil ničesar. Hči je opazila.
»Mislila sem, da bi mogoče hotel pogledati.«
Prva misel je bila da. Druga ne.
Škatla je bila nekaj povsem drugega od skladišča. Tam so bili predmeti neznancev, tukaj stvari ženske, katere spomin je zadnje dni skušal sestaviti iz lasnic, skodelice, datuma in hčerinih besed. Zdaj bi lahko morda preveril marsikaj.
Prav zato ga je bilo strah odpreti.
»Zakaj si jih imela ti?«
»Ker si mi jih dal.«
Pogledal jo je.
»Jaz?«
»Po pogrebu.«
Tega se ni spomnil. Hči je vzela eno fotografijo.
»Rekel si, naj jih vzamem, ker jih ti ne potrebuješ.«
Stavek mu ni bil podoben. Ali pa mu je bil preveč.
»Tega ne bi rekel.«
Hči ni ugovarjala. Samo položila je fotografijo nazaj.
»Mogoče nisi rekel točno tako.«
»Kaj sem rekel?«
»Ne vem več. Jaz sem si zapomnila tako.«
Sedel je. Spet isto.
»Pusti škatlo,« je rekel.
Hči je prikimala.
»Če hočeš.«
Tokrat je ona odprla izhod. Opazil je.
»Hočem.«
Ko je odšla, škatle ni odprl takoj. Dokončal je omaro, odejo pripravil za odvoz in pometel prostor za njo. Šele ko ni bilo več nobenega uradnega dela, ki bi ga lahko uporabil kot razlog, da odlaša, je sedel.
Najprej je vzel fotografije. Žena mlada. Žena ob morju.
Žena za mizo. Hči kot otrok.
On sam na eni od fotografij, nekoliko odmaknjen od drugih, čeprav se ni spomnil, da bi se takrat počutil odmaknjenega.
Fotografije niso pomagale.
Bile so samo trenutki, ki so zaradi fotoaparata preživeli bolje od tistih pred njimi in za njimi.
Vzel je razglednici. Običajne besede. Vreme. Pot. Pozdrav. Pisma je pustil.
Zvezek je držal najdlje.
Ni bil dnevnik, vsaj na prvi pogled ne. Na prvih straneh so bile telefonske številke, seznami, nekaj receptov, mere za zavese, naslov neke trgovine, nato več praznih strani. Proti sredini je našel nekaj stavkov.
Pisava je bila njena. Prepoznal jo je takoj. Prvi zapis ni imel datuma.
Prebral ga je.
»Danes je spet rekel, da je vse v redu.«
Nič več. Naslednja stran je bila prazna. Nato:
»Včasih se mi zdi, da ne odideš takrat, ko zapreš vrata, ampak veliko prej.«
Zaprl je zvezek. Sedel je zelo dolgo. Ni vedel, ali govori o sebi.
Ni vedel, ali govori o njem. Ni vedel, kdaj je zapis nastal.
Prva želja je bila poiskati datum, primerjati papir, črnilo, naslednje zapise, karkoli, kar bi mu pomagalo postaviti stavek na pravo mesto.
Ni naredil ničesar. Po nekaj minutah je zvezek ponovno odprl. Naslednji zapis je bil mnogo strani pozneje.
»Vrnil se je pozno. Nisem vprašala kje je bil. On ni povedal.«
Tokrat ga je zabolelo drugače.
Ne zato, ker bi vedel, kateri večer je bil.
Ker jih je bilo lahko veliko. Zaprl je oči. Ključ.
Bela vrata. Tokrat ni vedel, kdo jih je zaklenil. Morda ona.
Morda on. Morda nobeden.
Ko je zvečer škatlo odnesel domov, je drugi popis položil poleg nje.
Dve zbirki stvari. Ena je pripadala ženski, ki je obstajala. Druga ljudem, ki jih je ustvaril.
Med njima je sedel on. Do konca so bili še trije dnevi. Tisto noč ni bral naprej.
Zjutraj je bila škatla še vedno na istem mestu, kamor jo je odložil, zvezek pa je ležal na vrhu, zaprt, in nekaj časa je stal ob mizi ter gledal vanj, kakor da bi lahko že po položaju platnic ugotovil, ali je prav, da nadaljuje. Nihče mu ga ni prepovedal brati. Hči mu ga je prinesla, žena ga ni skrila, vsaj ne tako, da bi ga bilo nemogoče najti, in vendar se mu je zdelo, da pravica do predmeta še ne pomeni pravice do vsega, kar je človek vanj položil.
Skuhal je kavo. Zvezka ni odprl.
Namesto tega je vzel drugi popis in prebral nekaj svojih stavkov. Pri njih ni imel podobnega občutka. Ljudje, ki jih je ustvaril, mu niso mogli ničesar prepovedati. Lahko jih je odpeljal kamorkoli, jim dal otroka, bolezen, odhod, vrnitev, zamujeno pomlad ali neizgovorjeno opravičilo, pa se nobeden ne bi mogel obrniti k njemu in reči, da ni bilo tako.
Žena bi lahko.
Vzel je zvezek.
Ni nadaljeval tam, kjer je prejšnji večer končal. Vrnil se je na začetek in listal samo po straneh, na katerih so bili seznami. Kruh. Mleko. Kava. Čistilo. Zdravnik ob desetih. Poklicati serviserja. Zavese sto štirideset krat dvesto petdeset. Nekje med telefonskimi številkami je bilo njegovo ime in stara številka, ki je že dolgo ni imel.
Ob njej ni bilo srca, opombe ali česarkoli, kar bi lahko pozneje komu razložilo njun odnos.
Samo ime in številka.
Zaprl je zvezek in ga pustil doma.
V skladišču je bilo mrzleje kot prejšnje dni. Morda zato, ker je bilo skoraj prazno in ni bilo več kartona, blaga in lesa, ki so zadrževali toploto, morda pa se mu je samo zdelo. Oblekel je jakno, ki jo je prve dni vedno odložil takoj ob prihodu, in se ob tem spomnil plašča na nekem hodniku.
Ko je potegnil zadrgo na jakni, se mu je brez opozorila vrnil drug plašč, težji od tega, ki ga je imel na sebi, in hodnik, na katerem ga ni slekel, čeprav mu je bilo prevroče.
Bela stena. Vrata. Stol ob oknu. Na stolu revije z zavihanimi robovi, nekoliko dlje avtomat, iz katerega je v plastični kozarec kapljala kava.
Nasproti njega je sedela ženska in ravnala rob napotnice. Vsakič ko so se odprla vrata, sta oba pogledala. Nekdo je poklical drug priimek, stol je zaškripal in človek ob steni je izginil po hodniku.
On je ostal. V roki je držal plašč.
Podoba je izginila tako hitro, kakor je prišla. Ni vedel, iz katerega dela njegovega življenja prihaja, vedel je samo, da prostora ni ustvaril tako kakor dečka, čistilke ali ženske na postaji.
Tisti večer je poklical hčer.
»Kaj je?« je vprašala.
»Nič ni.«
»Potem pa še bolje.«
Povedal ji je za hodnik, vrata in plašč, ki ga ni slekel.
»Bolnišnica?«
Beseda je odprla še nekaj: čakanje, umetno svetlobo in občutek, da se bodo vrata odprla ter bo nekdo izgovoril njegovo ime.
»Se spomniš tistega dne, ko sva čakala mamo?« je vprašala hči.
Ni odgovoril takoj.
»Mogoče je bilo takrat.«
»Takrat ni bilo popoldne. Prišla sva zjutraj.«
Prepričan je bil, da ni bilo zjutraj. Hči je vztrajala, da sta dolgo čakala in šla potem na kosilo v majhno gostilno blizu bolnišnice.
»Nisva šla na kosilo.«
»Sva.«
»Ne spomnim se.«
»Jaz se.«
»Kaj si jedla?«
Hči se je zasmejala. »Tega pa ne vem.«
»Potem se mogoče tudi kosila ne spomniš.«
»Spomnim se mize pri oknu in tega, da si ves čas gledal telefon.«
»Takrat nisem imel takega telefona.«
»Nisem rekla, da je bil tak.«
Zdaj se je zasmejal tudi on, vendar je bilo v smehu nekaj nelagodnega.
»Kaj pa mama?«
Na drugi strani je nastala daljša tišina.
»Kaj z njo?«
»Ko je prišla ven.«
»Ni prišla ven.«
»Kako da ne?«
»Ati, tisti dan ni prišla ven.«
Hodnik je nenadoma postal prazen. Revije, avtomat in vrata so ostali, človeka, ki naj bi prišel skozi njih, pa ni bilo.
»Mislim, da govoriš o drugem dnevu.«
»Mogoče,« je odgovorila hči. »Tudi jaz ne vem več.«
Govorila sta še nekaj časa, vendar se k bolnišnici nista vrnila.
Tokrat je vedel, da ga ni ustvarila ura. Ure ni bilo. Tudi revij, avtomata in vrat pred njim ni bilo, pa je prizor prišel jasneje kot prvič.
Na drugi popis je napisal: »Predmet je odšel. Čakanje je ostalo.«
Dolgo je gledal stavek.
Potem je pod njim dodal: »Mogoče je bilo vedno moje.«
Tega ni prečrtal.
Delo tistega dne je bilo skoraj tehnično. Pregledal je zadnje police, označil poškodovano omaro za odvoz, preveril številke na seznamih in trikrat prehodil prostor, da ne bi kaj ostalo za radiatorjem ali pod mizo. Našel je samo svinčnik brez konice in majhen vijak. Pred poldnevom je moral še enkrat odpreti že zaprt zaboj, ker je na obrazcu zamenjal dve inventarni številki; popravek je trajal dlje kot sam pregled predmetov in ga je spravil v slabo voljo.
Obema je dovolil, da ostaneta to, kar sta.
Ko je hotel oditi, je pri vratih obstal.
Prvič se je obrnil in pogledal prostor kot celoto.
Na začetku ga ni mogel videti. Vedno je videl samo naslednjo škatlo, naslednjo polico, naslednji predmet. Zdaj je videl stene.
In majhno okno. In mizo. Na njej drugi popis.
Vzel ga je s seboj. Do konca sta bila še dva dneva. Hči ga je zvečer poklicala.
»Si bral?«
Vedel je, kaj sprašuje.
»Malo.«
»In?«
»Ne vem, ali bom naprej.«
Hči je bila nekaj časa tiho.
»Zakaj?«
»Ker ni pisala meni.«
»Saj mogoče sploh ni pisala nikomur. Samo zase.«
»Ravno zato.«
Hči ni ugovarjala.
»Jaz sem nekaj prebrala,« je rekla.
Roka mu je obstala na skodelici.
»Kdaj?«
»Pred leti.«
»Zakaj mi nisi povedala?«
»Kaj naj bi ti povedala?«
Ni vedel.
»Je pisala o meni?«
Vprašanje je prišlo hitreje, kot bi želel.
Hči je to verjetno slišala.
»Včasih.«
»Kaj?«
»Ati.«
Samo način, kako je izgovorila besedo, ga je ustavil.
»Kaj?«
»Če ti zdaj povem, se boš spomnil tega, kar ti bom povedala jaz.«
Ni odgovoril. Hči je nadaljevala bolj počasi.
»Mogoče boš čez eno leto prepričan, da si sam prebral.«
Sedel je. To je bilo mogoče.
Še več, zadnje dni je vedel, da je mogoče.
»Potem mi ne povej.«
»Prav.«
Naslednje jutro zvezka ni vzel s seboj. Škatlo je zaprl in jo postavil v omaro, ne globoko, ne tako, da bi jo skril, samo na polico, kjer bo ostala, če jo bo nekoč hotel ponovno odpreti.
V skladišču ga je čakal človek iz pisarne.
»Jutri zaključimo.«
»Vem.«
»Danes odpeljemo še omaro in mizo. Jutri samo podpis.«
Pogledal je mizo. Na njej ni bilo ničesar razen uradnih listov. Drugi popis je imel v torbi.
»Tudi mizo?«
»Vse.«
Pomagal je odnesti omaro. Pri mizi sta morala odviti noge, ker ni šla skozi vrata. Ko jo je mlajši moški obrnil na bok, je pod spodnjo ploščo zagledal nekaj, kar je bilo prilepljeno z dvema kosoma starega lepilnega traku.
»Počakaj.«
Odlepil je papir. Ni bila fotografija, pismo ali račun. Samo majhen bel list, prepognjen na pol.
Odprl ga je.
Na njem je bilo z modrim kemičnim svinčnikom napisano:
»Ne pozabi poklicati.«
Pod stavkom ni bilo imena. Mlajši moški je pogledal čez njegovo ramo.
»To je pa verjetno že staro.«
»Verjetno.«
»Vrzi.«
Držal je listek. Pred nekaj tedni bi ga brez razmišljanja vrgel.
Pred nekaj dnevi bi si izmislil človeka, ki ni poklical, in nekoga, ki je zaman čakal.
Zdaj ni naredil ne enega ne drugega.
Pogledal je telefon. Nato listek.
»Kaj je?« je vprašal mlajši.
»Nič.«
List je položil med papir za odvoz.
Potem je vzel telefon in poklical hčer.
Oglasila se je.
»Kaj je?«
»Nič.«
»Spet nič?«
»Spet.«
»Dobro.«
Slišal je, da nekje hodi.
»Samo hotel sem slišati, če si v redu.«
Na drugi strani je za trenutek utihnila.
»Sem.«
»Dobro.«
»Ti?«
Pogledal je mizo, ki je ležala na boku brez nog.
»Tudi.«
Ni bilo več kaj povedati. Pa nista takoj prekinila.
Hči mu je povedala, da stoji pred trgovino in da je pozabila, kaj je hotela kupiti. On jo je vprašal, ali ima seznam. Rekla je, da ga je pustila doma. Zasmejal se je in ji rekel, da bo potem očitno kupila tisto, česar ne potrebuje.
»Kot ti?« je vprašala.
»Jaz sem stvari samo popisoval.«
»Seveda.«
Govorila sta še nekaj minut. Ko sta končala, so mizo odnesli. Na njenem mestu ni ostalo nič.
Stal je sredi prostora in prvič ni imel kam položiti rok.
Usedel se je na okensko polico.
Majhno okno je bilo zdaj edina stvar v prostoru, ki je še imela rob dovolj širok za skodelico, vendar kave ni imel.
Gledal je dvorišče. Drevo ob ograji se je premikalo v vetru. Pomislil je na semena.
Ne na človeka, ki jih je odlagal do pomladi.
Na prava semena. Ni vedel, kaj so bila. Ni vedel, ali bi vzklila.
To mu je bilo dovolj. Zvečer je doma odprl drugi popis. Prvič ga je prebral od začetka do konca.
Ni trajalo dolgo.
Ko je končal, je imel občutek, da je prebral nekaj, kar je napisal drug človek, in vendar je pri vsakem stavku vedel, kje je sedel, kateri predmet je držal in kaj se je tisti dan zgodilo zunaj zgodbe.
Pri nekaterih ljudeh se je obraz že izgubil.
Pri drugih nikoli ni obstajal. Toda čakanje je ostalo. Odhajanje.
Vračanje. Vrata. Roke, ki se skoraj dotaknejo.
Stvari, odložene za pozneje. Pogledal je ženino škatlo v omari. Ni je odprl.
Namesto tega je vzel nov list. Dolgo ni napisal ničesar. Potem:
»Ne vem več, kaj od tega se je zgodilo.«
Ustavil se je. Pod stavek je dodal:
»Vem pa, kaj sem ob tem prepoznal.«
Pisalo je o njem. Naslednja poved je prišla počasneje.
»Čakal sem, kadar bi moral iti. Odšel sem, kadar bi moral ostati. Molčal sem, kadar sem mislil, da je dovolj, da sem zraven.«
Prebral jo je. Bila je preveč urejena. Prečrtal jo je.
Na nov list je napisal samo:
»Velikokrat nisem rekel nič.«
To je pustil. Nato:
»Včasih zato, ker nisem znal.«
In po dolgem času je dodal:
»Včasih zato, ker sem mislil, da ni treba.«
Tudi to je pustil. Zadnji stavek je napisal tik pred spanjem.
»Ni bilo isto.«
Zjutraj je vse štiri nove stavke položil na konec drugega popisa.
V skladišče je šel zadnjič. Do konca je ostal en dan.
Zadnji dan je prišel brez občutka, da je zadnji. Zjutraj je vstal ob isti uri, pripravil kavo, pogledal proti omari, v kateri je bila ženina škatla, in vzel torbo z drugim popisom, kakor da bo naslednje jutro vse ponovil. Šele ko je zaklenil stanovanje, se je spomnil, da ključa skladišča zvečer ne bo prinesel nazaj.
V prostoru ni bilo več ničesar, kar bi bilo treba popisati. Stene, radiator, dve okni, nekaj prahu ob robovih in svetlejši pravokotniki na tleh. Tudi mize ni bilo. Uradne liste je položil na okensko polico in še enkrat preveril številke, podpise in datume, čeprav jih je preveril že prejšnji dan.
Drugi popis je ostal v torbi, brez podpisa in brez mesta, kamor bi ga moral oddati. Ni ga odprl. Človek iz pisarne je zamujal.
Hodil je po prostoru, najprej ob stenah, potem po sredini, brez pravega razloga. Na mestu, kjer je nekoč stala prva vrsta škatel, se je spomnil plašča z imenom, ki ni pripadalo dečku. Nekaj korakov naprej ženske v mokrih čevljih. Pri mestu, kjer je nekoč stala miza, bolnišničnega hodnika. Ob zadnji steni semen.
Predmetov ni bilo. Tudi podob skoraj ne. Ostala so mesta.
To ga je presenetilo.
Mislil je, da si človek zapomni stvari, potem pa je ugotovil, da se spomin pogosto naseli v prostoru, kjer se je nekaj zgodilo, četudi se ni zgodilo nič drugega kot to, da je človek nekaj držal v roki in za nekaj minut verjel v življenje nekoga, ki ga ni poznal.
Odprl je majhno okno. Prvič, odkar ga je opazil.
Odkar se je pokazalo izza škatel, je gledal skozi njegovo umazano steklo, nikoli pa ni poskusil kljuke. Odprla se je težko, potem je v prostor prišel hladen zrak in zvok avtomobila z ulice, nekje dlje je zalajal pes. Drevo ob ograji se je premaknilo.
Ni bilo tišine. Samo prej je vse poslušal skozi steklo.
Ta misel se mu je zdela pomembna, zato je skoraj segel po drugem popisu.
Ni. Pustil jo je brez stavka.
Človek iz pisarne je prišel dvajset minut pozneje. Pregledal je prostor hitreje, kot bi pričakoval, odprl prazno kovinsko omarico ob vhodu, pogledal za radiator in na koncu podpisal spodnji del obrazca.
»To je to.«
Podpisal je.
»Ključ.«
Vzel ga je iz žepa.
Ni bil ključ iz lesene škatle, tisti je že odšel z drugimi predmeti. Ta je bil navaden službeni ključ, z majhnim plastičnim obeskom in številko prostora.
Položil ga je človeku na dlan. Nič se ni zgodilo. Nobenih belih vrat.
Nobenega spomina. Samo ključ, ki ga ni več potreboval.
»Greva?« je vprašal mlajši.
»Ti pojdi. Jaz še zaprem okno.«
Človek je skomignil in odšel. Ostal je sam.
Stopil je do okna. Hotel ga je zapreti, potem pa je nekaj časa samo stal ob njem. Zunaj se ni spremenilo nič. Zid, asfalt, drevo. V enem od zgornjih oken sosednje stavbe se je za trenutek pokazal človek in izginil.
Zaprl je okno. Zvok ulice je postal tišji. Vzel je torbo.
Pri vratih se ni obrnil. To je opazil šele na hodniku.
Lahko bi se vrnil in pogledal še enkrat, vendar ni.
Vrata je zaprl. Ni jih zaklenil. Ključa ni več imel.
Po stopnicah je šel počasi, ne zaradi slovesa, temveč zato, ker je v zadnjih tednih vedno hodil po njih navzgor in navzdol z mislijo na naslednji predmet, zdaj pa ni bilo naslednjega.
Na ulici je obstal; dan je bil svetlejši, kot je pričakoval, in pogledal je telefon.
Ni bilo neodgovorjenih klicev. Hčere ni poklical. Tudi to je bilo drugače.
Ni je več klical zato, ker bi ga predmet spomnil, da mora.
Odšel je domov.
Drugi popis je položil na mizo. Torbo je pospravil. Jakno obesil. Skuhal kavo v eni skodelici.
Drugo je pustil v omari.
Ni čutil potrebe, da bi jo postavil nasproti sebe.
Popoldne je hči poklicala sama.
»Končal?«
»Končal.«
»Kako je?«
Pogledal je fascikel.
»Prazno.«
»Skladišče?«
»Tudi.«
Hči se je zasmejala.
»Boš jutri znal biti doma?«
»Bom videl.«
»Pridem na kavo.«
»Pridi.«
Tokrat ni dodal ničesar. Naslednje jutro se je zbudil ob isti uri.
Nekaj sekund ni vedel, zakaj ne vstane takoj, potem se je spomnil, da nima kam iti. Ležal je še nekaj časa in poslušal hišo. Hladilnik. Cev v steni. Avto zunaj. Nekdo je zaprl vrata v sosednjem stanovanju.
Spomin se ni pojavil. Vstal je.
Dan je minil počasneje, vendar ne prazno. Šel je v trgovino, kupil kruh, pri blagajni srečal človeka, ki ga je poznal samo na videz, in z njim izmenjal nekaj stavkov. Doma je popravil kljuko na omari, ki jo je že dolgo nameraval. Popoldne je odprl okno.
Na mizi je bil drugi popis, vendar ga ni odprl. Ko je prišla hči, je prinesla pecivo.
»Nisem ga spekla,« je rekla takoj.
»Nisem vprašal.«
»Bi.«
»Verjetno.«
Sedla sta. Hči je pogledala fascikel.
»Zdaj lahko?«
Vedela sta, kaj misli. Položil je roko nanj.
Prva misel je bila, da mora še nekaj popraviti. Dodati datume. Pojasniti, kateri predmet je sprožil kateri zapis. Morda napisati, kaj je bilo res in kaj si je izmislil. Če bi ji dal liste takšne, kot so, bi brala stavke brez začetkov, ljudi brez imen in dogodke brez dokazov.
Potem se je spomnil knjige brez platnic.
Začela se je sredi povedi. Končala sredi druge. In nekdo je ob robu napisal ne.
Fascikel je potisnil proti hčeri.
»Lahko.«
»Zdaj?«
»Če hočeš.«
Izgovoril je stari dodatek in oba sta to opazila.
Hči se je nasmehnila.
»Tokrat ga lahko pustiš.«
Odprla je fascikel. Ni brala na glas. On je sedel nasproti in pil kavo.
Sprva jo je gledal, potem pa je nehal. Pogledal je skozi okno. Na ulici je nekdo parkiral, otrok je vozil skiro, ženska je vlekla psa, ki ni hotel v isto smer.
Hči je obračala liste. Včasih se je ustavila. Enkrat se je nasmehnila.
Enkrat je dvignila pogled proti njemu, vendar ni nič vprašala.
Ko je prišla do konca, je zadnji list držala nekoliko dlje.
»Velikokrat nisem rekel nič,« je prebrala.
To je bil edini stavek, ki ga je izgovorila.
Prikimal je.
»Vem,« je rekla.
Ni vedel, ali misli, da ve, kakšen je bil, ali da se spomni njegovega molka, ali samo da razume stavek.
Ni vprašal. Hči je zaprla fascikel.
»To boš obdržal?«
»Obdrži.«
»Zakaj?«
»Ker si napisal.«
»Veliko stvari sem napisal.«
»Ne vem. Meni se zdi, da ga je škoda vreči stran.«
Pogledal jo je. Morda je imela prav. Morda ne.
Fascikel je ostal na mizi, medtem ko sta govorila o drugih stvareh, in ko je odšla, ga ni pospravil.
Tistega večera je odprl ženino škatlo. Ne zvezka. Vzel je fotografije.
Tokrat jih ni pregledoval zato, da bi preverjal spomin. Samo gledal jih je.
Na eni je žena stala ob morju in držala lase z roko, ker je pihalo. Na drugi je sedela za mizo z nekom, ki ga ni prepoznal. Na tretji je bila hči majhna in je držala nekaj, česar fotografija ni več jasno pokazala.
Pri eni fotografiji se je ustavil. On in žena. Sedela sta na klopi.
Med njima ni bilo prostora. Njena rama se je dotikala njegove. Ni vedel, kje je bilo.
Ni vedel, kdo ju je fotografiral. Ni vedel, ali sta bila tisti dan srečna. Fotografija tega ni mogla povedati.
Položil jo je nazaj, zvezek pa je ostal zaprt.
Čez nekaj dni ga je prestavil iz omare v predal pod drugim popisom.
Nekega drugega dne je sam od sebe vzel ženino skodelico. Ne zato, ker bi želel priklicati njen obraz. Nalil je kavo in pil iz nje.
Šele na polovici je opazil razpoko ob ročaju.
Prst je šel čez njo.
Spomnil se je, da je hči rekla, da je bila mamina.
Ni se spomnil, ali je sam kdaj videl ženo piti iz nje.
Ni bilo pomembno. Skodelica je bila zdaj v njegovi roki. Zunaj je deževalo.
Brisalci avtomobila na ulici so se premikali levo in desno.
Za trenutek se je vrnil datum. Dež. Avtomobil.
Ženska na sovoznikovem sedežu. Tokrat ji ni skušal videti obraza. Pustil jo je sedeti tam.
Morda je bila žena. Morda ni bila. Morda se je tistega dne zgodilo drugače.
Telefon je zazvonil. Hči.
Oglasil se je. »Kaj delaš?« je vprašala. Pogledal je skodelico in dež za oknom. »Nič,« je rekel, potem pa sta govorila naprej. Dež je počasi ponehal. Skodelica je ostala v njegovi roki.