TAKO PIŠE

Vladimir Zevnik

I. VRATA

Vrtna vrata so tisto soboto zjutraj spet nekoliko podrgnila ob kamen, ravno toliko, da jih je bilo treba pri zapiranju malo privzdigniti, in Martin je to opazil, ko se je Marija vrnila iz trgovine z vrečko v eni roki in jih z drugo potegnila za seboj. Za hip so obstala, potem jih je privzdignila, zaprla in šla proti hiši, kakor da se ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi bilo vredno odložiti vrečko. Martin je sedel na robu terase in z majhnim nožem čistil zemljo z lopatice, preden bi jo spravil v lopo.

»Vrata spet drgnejo,« je rekel.

Marija se je ozrla, najprej proti njemu in potem proti vratom.

»Saj sem jih zaprla. Malo jih privzdigneš, pa gredo. Če bi bilo vse pri tej hiši samo tako pokvarjeno, bi bila jaz čisto zadovoljna.«

Martin je odložil lopatico, stopil do vrat in jih odprl. Ko jih je počasi spustil nazaj, se je spodnji rob tik pred stebrom dotaknil kamna in po njem potegnil za nekaj centimetrov.

»Tečaj je popustil. Saj vidiš, da bodo čez nekaj časa še bolj sedla.«

»Vidim, da se ti je zdaj našlo delo,« je rekla Marija in nekoliko privzdignila vrečko. »Jaz pa sem mislila, da bova najprej spila kavo. Še mleko sem prinesla, ker ga zjutraj ni bilo.«

Martin je vrata še enkrat privzdignil in s prstom pritisnil na spodnji tečaj.

»Samo pogledam, kaj potrebuje.«

»Ti samo poglej. Jaz bom pa skuhala kavo, potem boš prišel čez pol ure in rekel, da si pozabil nanjo.«

Ni ji odgovoril, ker je že počepnil ob tečaju. Na kovini je bilo nekaj stare rje, podložka je bila obrabljena, glava vijaka pa se je ob pritisku komaj opazno premaknila. Vrata je odprl do polovice, jih z eno roko nekoliko dvignil in že vedel, kaj potrebuje. V lopi je imel škatlo z vijaki, maticami, podložkami in vsem tistim drobnim železjem, ki ga človek ne zavrže, ker utegne nekoč priti prav, čeprav potem tistega, kar potrebuje, praviloma ne najde takrat, ko ga išče. Škatlo je prinesel na svetlobo in jo položil na nizek zid ob terasi. Po njej je brskal počasi, ne zato, ker bi bilo delo posebno pomembno, ampak ker je vedel, kakšno podložko išče, in ni videl razloga, da bi vstavil drugo samo zato, ker jo je imel pri roki.

Marija je čez nekaj časa odprla kuhinjsko okno.

»Če boš še dolgo iskal, ti povem, da bo kava mrzla. Potem si boš pa kuhal drugo.«

Martin je pogledal proti njej in v roki držal podložko, ki je bila skoraj prava.

»Ta bi šla, ampak je pretanka. Nekje imam debelejše. Spomnim se, da sem jih spravil.«

»Ti se vedno spomniš, da si nekaj spravil, nikoli pa, kam si spravil.«

»Če bi ti vedela, koliko stvari sem že našel v tej škatli, ko sva jih potrebovala, je ne bi tako gledala.«

Marija se je nasmehnila.

»Jaz je sploh ne gledam. Gledam tebe. Kava je na mizi.«

Martin je še enkrat z roko segel med vijake, potem pa zaprl škatlo. Podložke ni našel in vrata zaradi tega niso bila nič bolj pokvarjena kot pred desetimi minutami.

»Dobro, pridem. Samo tole še pogledam, potem pa res pridem.«

»To si rekel že prej.«

»Prej sem rekel, da bom samo pogledal.«

»Potem pa pridi zdaj, ko si pogledal.«

Ko je prišel v kuhinjo, je bila njegova skodelica še topla. Marija je sedela ob oknu in listala sobotno prilogo časopisa, ne da bi zares kaj brala. Povedala mu je, da bo Nina prišla šele zvečer, ker gre po predavanjih še nekam s prijateljico, Martin pa je vprašal, ali je povedala kam.

»Ni. In tudi vprašala je nisem. Če bo kaj potrebovala, bo že poklicala.«

»Lahko bi vsaj povedala, kdaj pride.«

Marija je spustila časopis.

»Martin, pri dvajsetih letih tudi ti nisi mami vsakokrat povedal, kje si in kdaj prideš domov.«

»Takrat ni bilo telefonov.«

»Prav zato. Danes vsaj veva, da lahko pokliče.«

Martin se je zasmejal.

»To ni nobena razlaga.«

»Saj ti ničesar ne razlagam. Kavo pijem.«

Potem sta nekaj časa res samo pila kavo. Govorila sta o tem, kaj bo za kosilo, ali bo popoldne deževalo in ali bi bilo treba pred zimo vendarle dokončati rob terase, ki sta ga že od pomladi prestavljala iz enega tedna v drugega. Vrata so medtem ostala priprta in nihče se jih ni več spomnil. Martin se jih ni lotil niti v nedeljo. V ponedeljek je šel zjutraj prej v službo in se vrnil pozno, tako da se je nanje spomnil šele v torek popoldne, ko jih je moral pri odpiranju spet nekoliko privzdigniti. Avto je pustil na dvorišču, v lopi odprl drugo škatlo in tam skoraj takoj našel debelejšo podložko, ki jo je v soboto iskal na napačnem mestu. Preoblekel se ni niti sezul delovnih čevljev; prinesel je ključ, snel vrata toliko, da je razbremenil spodnji tečaj, zamenjal podložko in vijak ponovno zategnil.

Ko je končal, je vrata odprl skoraj do konca in jih počasi potegnil nazaj. Tokrat je spodnji rob šel mimo kamna brez tistega suhega drgnjenja, ki ga je zadnje tedne poslušal skoraj vsakič, ko je kdo prišel na dvorišče. Martin jih je še enkrat odprl, nekoliko privzdignil za ročaj in preveril tečaj, nato pa pobral ključ in staro podložko, ki je ležala na kamnu. Marija ga je opazovala z vhodnih vrat.

»Si vendarle našel tisto svojo podložko?«

»V drugi škatli je bila. V soboto sem iskal med manjšimi, pa sem bil prepričan, da sem jih dal tja.«

»No, zdaj vsaj veš, kam si jo spravil.«

Martin se je ozrl proti lopi.

»Zdaj vem. Čez dve leti bom pa spet iskal.«

»Če bodo vrata zdržala dve leti, se nimaš kaj pritoževati.«

»Tečaj bo zdržal dlje kot dve leti.«

Marija se je nasmehnila.

»Saj sem vedela, da boš to rekel. Pridi noter, večerja bo.«

Martin je pospravil orodje in šel za njo. Naslednje jutro ga je nekaj pred sedmo prebudil zvok težkega motorja, nizek in enakomeren, kakršnega je poznal dovolj dobro, da je najprej pomislil na tovornjak, ki je obstal na cesti. Obrnil se je na drugo stran in bi verjetno še nekaj minut ležal, če ne bi kmalu zatem zaslišal kovinskega udarca, potem še enega, nekoliko bliže hiši.

Vstal je in odmaknil zaveso. Ob cesti je stal manjši bager, nekoliko više tovornjak, dva moška v odsevnih jopičih pa sta hodila ob robu vozišča. Eden je gledal v papirje, drugi je nosil lesene količke.

»Kaj pa je?« je iz postelje vprašala Marija.

»Tisti za cesto so prišli. Verjetno bodo začeli pripravljati širitev.«

»Saj so rekli, da bodo enkrat jeseni.«

»So. Nisem vedel, da že danes.«

Oblekel se je, šel v kuhinjo in pristavil vodo za kavo. Ko je nekaj minut pozneje stopil na dvorišče, je eden od moških stal že skoraj pred njihovo ograjo. Bil je nekoliko starejši, čokat človek s kapo, potisnjeno nazaj na glavo, in je s čevljem odmikal travo, da je drugi laže postavil merilno palico.

»Dobro jutro,« je rekel Martin. »Vidim, da ste zgodnji.«

Moški se je obrnil.

»Moramo biti. Če začnemo ob osmih, je do devetih že pol ceste polne avtomobilov, potem pa samo še čakamo, kdo nas bo spustil mimo. Danes bomo predvsem zakoličili, jutri pa, kolikor vem, pridejo stroji.«

»Torej boste res že začeli širiti?«

»Tako so nam rekli. Mi smo tukaj samo za pripravo, potem pride druga ekipa.«

Moški je naredil nekaj korakov proti ograji, pogledal proti sodelavcu in počakal, da mu je ta pokazal z roko. Nato je stopil na travo ob Martinovi parceli, izmeril razdaljo od roba starega asfalta in s sprejem naredil majhno znamenje. Martin je pogledal oznako.

»Počakajte malo. Zakaj pa merite tukaj znotraj?«

Moški je še enkrat pogledal proti cesti.

»Znotraj česa mislite? Mi imamo tukaj os ceste, potem pa so od nje dane mere. Jaz samo prenašam točke, ki so nam jih pripravili.«

»Mislim znotraj moje parcele. Ograja sicer ni nujno točno na meji, ampak toliko noter pa meja gotovo ni.«

Moški se je vzravnal in nekaj časa gledal najprej oznako, potem ograjo.

»Gospod, jaz vam tega ne bi znal povedati. Mi smo dobili zakoličbene točke in po njih delamo. Če je vprašanje meje, boste morali vprašati geodeta. Jaz vam lahko pokažem samo, kaj imamo mi.«

»Pokažite, prosim, ker me zanima, od kod ste dobili to točko.«

Moški je poklical sodelavca.

»Miran, prinesi tisti načrt, da gospod vidi, kje gre rob.«

Drugi delavec je prišel z zvitim listom pod pazduho. Bil je mlajši in očitno manj pripravljen na pogovor; načrt je razgrnil čez pokrov službenega avtomobila, ga pridržal z obema rokama in rekel:

»Tukaj imate staro cesto, tole pa je nova.«

Martin se je sklonil nad papir. Načrt ni bil zapleten na način, ki ga ne bi razumel, vendar je bilo na njem dovolj črt, številk in oznak, da ni hotel sklepati prehitro.

»Pokažite mi najprej, katera parcela je moja.«

Mlajši je s prstom poiskal številko.

»Če je vaša ta hiša tukaj, potem mora biti ta parcela. Samo jaz vam parcelnih mej ne bom razlagal, ker to ni moje delo. Da ne bo potem kdo rekel, da sem vam jaz kaj narobe povedal.«

»Ne sprašujem vas, kje je meja. Samo rad bi vedel, ali gledava isto parcelo.«

»Potem gledava isto. Ta je.«

Martin je s prstom sledil črti novega roba ceste.

»Če prav razumem ta načrt, pride novi rob sem noter.«

Starejši delavec je pogledal čez njegovo ramo.

»Tako je zakoličeno. Koliko je to glede na parcelo, vam pa res ne znam povedati. Geodet je bil tukaj včeraj, mi smo danes prišli po njegovih točkah.«

»Koliko pa je od starega roba do tega količka?«

»To lahko izmerimo, če vas zanima, ampak to še vedno ne pove, kje je vaša meja.«

»Vem. Zanima me samo razdalja.«

Starejši je vzel meter, mlajši pa je ostal pri načrtu. Izmerila sta od roba asfalta do količka.

»Nekaj manj kot meter. Kakšnih osemdeset centimetrov, mogoče malo več, odvisno, od kod vzamete rob.«

Martin je pogledal proti svoji ograji. Razdaljo je poznal dovolj dobro, da ga rezultat ni pomiril.

»Geodet bo še prišel?«

»Predvidevam, da bo. Pri takih delih vedno še kaj preverjajo. Najbolje bo, da vprašate vodjo gradbišča, ko pride. Mi vam lahko samo pokažemo, kar smo dobili.«

»Dobro. Potem bom vprašal njega. Samo prosim, da mi tega količka za zdaj ne prestavljate oziroma da ga ne jemljete kot nekaj dokončnega, dokler ne preverim svojih papirjev.«

Starejši se je nekoliko nasmehnil, vendar ne posmehljivo.

»Mi ga ne bomo prestavljali, gospod. Ravno zato smo ga zabili. Če pa je kaj narobe, bodo morali tisti, ki so nam dali točke, povedati drugače. Jaz sem že dovolj dolgo pri cestah, da vem, da se pri mejah ne splača biti pameten.«

Iz hiše je prišla Marija, ogrnjena v jopico, in obstala pri vratih.

»Martin, kava je narejena. Kaj pa imate že navsezgodaj?«

Martin se je obrnil proti njej.

»Novi rob ceste so zakoličili precej bolj noter, kot sem pričakoval. Pravijo, da je po načrtu, ampak bom moral pogledati najine papirje, ker se mi ne ujema.«

Marija je prišla bliže in pogledala količek, kakor da bi ji lahko sam povedal, zakaj stoji tam.

»Koliko bolj noter?«

»Pravita, da kakšnih osemdeset centimetrov od starega roba, ampak to še nič ne pomeni, dokler ne pogledam, kje je meja. Ograja tudi ni bila postavljena čisto po meji.«

»Saj sva vedela, da bodo cesto širili.«

»Seveda sva vedela. Samo jaz sem razumel, da jo bodo širili po tistem načrtu, ki sva ga videla takrat. Mogoče se motim. Najprej bom pogledal.«

Marija je še enkrat pogledala delavca in potem Martina.

»Potem pa najprej spij kavo, preden se lotiš papirjev. Cesta bo še tukaj, ko jo boš spil.«

Starejši delavec se je zasmejal.

»Gospa ima prav. Mi tudi brez kave ne bi daleč prišli.«

Martin se je nasmehnil, vendar je še nekaj trenutkov gledal količek.

»Saj grem. Samo zanimalo me je, kaj delajo.«

Ko sta z Marijo šla proti hiši, se je še enkrat ozrl. Delavca sta medtem že nadaljevala po cesti; starejši je nekaj govoril mlajšemu, česar Martin ni več slišal, bager pa je še vedno enakomerno tekel ob robu vozišča. Pri vratih je Marija stopila naprej, Martin pa je za trenutek obstal. Vrata so se zaprla brez drgnjenja.

Šele potem je šel za njo.

II. ČRTA

Martin papirjev ni šel iskat takoj. Sedel je za mizo, spil kavo, ki je bila še dovolj vroča, da je moral prvi požirek odložiti, in skozi kuhinjsko okno gledal proti cesti, kjer sta se delavca počasi oddaljevala od hiše. Starejši je vsakih nekaj metrov obstal, mlajši je nekaj meril, potem je v travi ostal nov količek, in ko sta prišla do ovinka, ju Martin ni več videl, slišal pa je bager, ki je še nekaj časa tekel na mestu. Marija je spravila mleko nazaj v hladilnik.

»Boš zdaj ves dan gledal tiste količke ali boš šel v službo?«

Martin je pogledal na uro.

»Saj grem. Papirje bom poiskal popoldne. Če je geodet zakoličil po načrtu, verjetno ni nič narobe, samo rad bi videl, po katerem načrtu je delal. Jaz se spomnim, da je bila cesta narisana bolj proti drugi strani.«

»Jaz se ne spomnim niti, kdaj sva tisti načrt gledala. Na občini enkrat, ko so pošiljali tisto obvestilo?«

»Takrat. Mislim, da pred dvema letoma.«

»Če je bilo pred dvema letoma, se je lahko vmes kaj spremenilo.«

Martin je prijel skodelico.

»Lahko se je. Zato bom pogledal.«

Marija je že odšla proti hodniku, potem pa se je pri vratih obrnila.

»Samo ne kliči zdaj nikamor, ker boš zamudil. Popoldne bo isti načrt še vedno tam.«

Martin se je nasmehnil.

»Zakaj vsi mislijo, da bom zaradi enega količka pustil službo?«

»Ker te poznam.«

»Potem bi morala vedeti, da ne bom.«

»Saj zato ti pa govorim.«

Ko je čez nekaj minut sedel v avtomobil, je pri vzvratni vožnji še enkrat pogledal proti količku. Z mesta, kjer je stal, se mu je zdel bliže ograji kakor prej, čeprav je vedel, da se ni premaknil. Zapeljal je na cesto in šel v službo. Dopoldne ga ni bilo težko pozabiti. V obratu so imeli težavo z eno od črpalk, ki je že dva dni občasno izgubljala tlak, ne toliko, da bi bilo treba ustaviti proizvodnjo, dovolj pa, da so jo morali preveriti. Jože je bil pri njej že pred njim, naslonjen na kovinsko ograjo, in je poslušal enakomeren tek motorja.

»Če mene vprašaš, ni črpalka,« je rekel, ko je Martin prišel bliže. »Včeraj sem jo poslušal skoraj pol ure in ni niti enkrat spremenila glasu. Nekje drugje vleče zrak, mi pa bomo na koncu razstavili pol stroja, da bomo ugotovili, da je počila cev za deset evrov.«

Martin je pogledal manometer.

»Če bi vlekla zrak, bi tlak padal drugače. Kdaj je bilo nazadnje?«

»Pred kakšno uro. Tone pravi, da je šlo dol skoraj za četrtino in potem samo prišlo nazaj. Jaz tega nisem videl. Ko pridem jaz zraven, vse dela, kakor da se me boji.«

»Potem pojdi stran, pa bova počakala.«

Jože ga je pogledal.

»Ti si danes dobre volje.«

»Zakaj ne bi bil?«

»Ne vem. Samo vprašam. Ko začneš zjutraj tako pametno odgovarjati, je navadno kaj doma.«

Martin se je sklonil k cevi in z roko preveril spoj.

»Cesto bodo začeli širiti.«

»Končno. Saj ste tam zgoraj vsako jutro stali drug drugemu na ogledalih. Če pride avtobus nasproti, si moral skoraj v jarek.«

»Pri meni so zakoličili nekam čudno.«

Jože se je sklonil na drugo stran črpalke.

»Čudno kako?«

»Precej noter proti ograji. Mogoče je prav, ne vem. Popoldne bom pogledal papirje.«

Jože je nekaj časa molčal, potem pa s prstom pokazal na spoj.

»Poglej tukaj. Se ti ne zdi mokro?«

Martin se je sklonil bliže. Na spodnji strani prirobnice se je držala drobna kaplja, ki je v hrupu obrata in pod umetno svetlobo skoraj ni bilo mogoče videti.

»Je. Ampak to še ne pomeni, da je tukaj.«

»Saj nisem rekel, da je. Samo mokro je.«

Martin je obrisal mesto s krpo in počakal. Čez nekaj trenutkov se je pojavila nova kaplja. Do malice sta našla napako na tesnilu nekaj metrov naprej od črpalke. Jože je ob tem še nekaj časa razlagal, da je že včeraj rekel, naj najprej pregledajo cevi, vendar ga ni nihče poslušal, Martin pa mu ni ugovarjal, čeprav se ni spomnil, da bi Jože včeraj rekel prav to. Do konca izmene je na količek ob domači ograji pomislil samo enkrat, ko je moral v skladišču poiskati staro tehnično risbo in je med mapami zagledal dve različici istega načrta, na eni z rdečo črto vrisano spremembo, ki je na drugi še ni bilo.

Ko je prišel domov, je bila Marija že tam. Na kuhinjski mizi je imela odprt prenosni računalnik, poleg njega očala in nekaj računov, ki jih je prinesla iz službe.

»Nina je klicala, da bo danes jedla zunaj, tako da sem mislila narediti samo nekaj za naju. Če ti je prav, bom skuhala testenine.«

Martin je odložil ključe.

»Meni je vseeno. Karkoli bo.«

»Ko rečeš karkoli, potem pa stojiš pred hladilnikom in gledaš, kaj še imamo.«

»Danes ne bom.«

Marija je pogledala proti njemu.

»Boš šel po papirje.«

»Bom. Saj zato sem jih spravil, da jih lahko pogledava, če jih kdaj potrebujeva.«

»Če veš, kam si jih spravil.«

Martin se je sezul.

»To je bilo za podložke. Papirji so zgoraj.«

»Vem. Malo te dražim.«

V sobi v nadstropju sta imela omaro, v kateri so bili dokumenti za hišo, kredit, zavarovanje, stare položnice, računi za večja popravila in nekaj map, ki jih že leta nista odprla. Martin je iz spodnje police potegnil debelo modro mapo in jo odnesel na mizo. Na hrbtu je bilo z njegovim rokopisom napisano HIŠA, pod tem pa letnica, ki je bila že nekoliko zbledela. Marija je prišla za njim s skodelico vode.

»Če iščeš tisti načrt, ki sva ga dobila za cesto, ga mogoče sploh ni tukaj. Mislim, da sva dobila samo obvestilo, načrt pa sva gledala tam.«

»Tudi jaz mislim. Ampak tukaj mora biti geodetski načrt od hiše in pogodba za parcelo.«

»Tisto pa je. Nekje na začetku.«

Martin je sedel za mizo in začel obračati prozorne ovoje. Našel je gradbeno dovoljenje, stare račune, načrt električnih napeljav, zapisnik o priključku na kanalizacijo in list, na katerem je bilo še vedno s svinčnikom zapisano, koliko betona so naročili za ploščo pred garažo. Marija je nekaj časa stala ob njem, potem pa se je vrnila v kuhinjo.

»Če najdeš, me pokliči. Jaz se na tistih črtah tako ali tako ne znajdem.«

»Saj ni nič posebnega. Parcela mora biti označena.«

»Zate ni nič posebnega. Meni so vsi tisti trikotniki in številke videti, kot da jih nekdo nariše zato, da potem samo on ve, kaj pomenijo.«

Martin se je zasmejal.

»Meja ni trikotnik.«

»Saj vidiš. Že zdaj sem se zmotila.«

Načrt je našel skoraj na koncu mape, prepognjen na štiri dele. Razgrnil ga je po mizi in z dlanjo poravnal pregibe. Bil je starejši od hiše. Na njem so bile vrisane parcele, ob cesti nekaj mer in majhni krožci pri mejnih točkah. Martin je poiskal številko svoje parcele, nato pa rob ob cesti. Nekaj časa je gledal.

Potem je šel po ravnilo. Razmerje je bilo zapisano spodaj desno. Izmeril je razdaljo od starega roba ceste do črte, ki jo je razumel kot parcelno mejo, jo preračunal in še enkrat izmeril. Marija je iz kuhinje vprašala:

»Si našel?«

»Sem, ampak pridi za trenutek sem.«

»Če me boš spraševal, katera črta je prava, ti že zdaj povem, da ne vem.«

»Ne bom. Samo nekaj ti pokažem.«

Prišla je in se postavila ob njem. Martin je s konico svinčnika pokazal na cesto.

»Tole je stari rob. Tukaj je ograja približno, tole pa naj bi bila meja parcele. Če ta načrt drži, potem ograja res ni čisto na meji. Postavila sva jo nekaj centimetrov noter.«

»To sva vedela.«

»Sem vedel, samo nisem vedel, koliko.«

»In?«

Martin je ravnilo še enkrat položil na papir.

»Če sem prav izmeril, bi novi rob, ki so ga danes označili, prišel čez to črto.«

Marija se je sklonila bliže.

»Koliko?«

»Ne morem ti povedati iz tega načrta na centimeter. Kakšnih sedemdeset, osemdeset. Mogoče manj, mogoče več. Najprej moram dobiti načrt, po katerem so zakoličili.«

Marija je še nekaj časa gledala papir.

»Potem jih jutri vprašaj.«

»Bom.«

»In če imajo oni novejši načrt?«

Martin je umaknil ravnilo.

»Potem bomo pogledali, zakaj je drugačen.«

»Mogoče so mejo na novo izmerili.«

»Mogoče.«

Marija je počasi poravnala rob papirja, ki se je zaradi starega pregiba dvigoval od mize.

»Samo da ne boš nocoj do polnoči meril tega. Jutri boš dobil njihov načrt in boš vedel več.«

Martin je hotel odgovoriti, da bo pogledal samo še nekaj mer, pa je opazil, da Marija že odhaja proti kuhinji.

»Kaj pa testenine?« je vprašal.

Obrnila se je.

»Zdaj se pa ti spomniš večerje.«

Martin je pogledal na uro in šele takrat videl, da je ob mizi sedel skoraj tri četrt ure.

»Pridem pomagat.«

»Ni treba. Voda že vre. Ti samo spravi tisto tako, da jutri ne boš rekel, da ne veš, kam si dal.«

Martin je načrt pustil razgrnjen na mizi. Po večerji ga je še enkrat pogledal, vendar ni več meril. Na majhen list je zapisal številko parcele in nekaj številk, ki jih bo naslednji dan potreboval, če bo moral koga poklicati. Potem je mapo zaprl, načrt pa pustil posebej, ker ga ni hotel zjutraj spet iskati. Naslednjega dne je šel od doma nekoliko prej. Delavcev še ni bilo, bager pa je stal ob cesti na istem mestu kot prejšnje jutro. Rosa je ležala na travi in okoli lesenega količka je bila zemlja temnejša od drugod.

Martin je stopil do njega in iz žepa vzel majhen kovinski meter. Najprej je izmeril od ograje. Potem od roba asfalta. Rezultat si je zapisal na hrbtno stran lista, ki ga je imel s seboj, in meritev ponovil še enkrat, ker prvič meter ni ležal povsem naravnost. Ko se je vzravnal, je po cesti prihajal starejši delavec od prejšnjega dne. V eni roki je nosil termovko, v drugi zvitek papirjev.

»Dobro jutro. Vidim, da ste že pred nami začeli.«

Martin je spravil meter.

»Samo preverjam, kar ste včeraj pokazali. Doma imam starejši geodetski načrt in po njem mi ta količek pride čez mejo.«

Moški je odložil termovko na pokrov avtomobila.

»Potem bo res najbolje, da govorite z geodetom. Danes naj bi prišel okoli osmih, če ga niso kam drugam poslali. Jaz se v vaše papirje ne bi spuščal, ker se lahko dva načrta razlikujeta že zato, ker je eden star, drugi pa narejen po novih meritvah.«

»Prav to bi rad izvedel. Če je nova meritev drugačna, mora biti nekje zapisano, zakaj je drugačna.«

Starejši je počasi odvil pokrov termovke.

»To boste morali vprašati njega. Pri nas je tako, da človek dobi točko in jo postavi. Če bi jaz pri vsaki točki začel ugotavljati, komu je všeč in komu ni, bi do penzije prišel do naslednje vasi.«

Martin se je nasmehnil.

»Ne pričakujem, da boste vi ugotavljali. Samo nočem, da jutri začnejo kopati, potem pa bomo šele gledali, kje je meja.«

Moški je nalil kavo v pokrovček.

»To pa razumem. Tudi jaz bi vprašal, če bi mi nekdo postavil količek na vrt. Samo nekaj vam povem: ne začnite ga sami prestavljati. Potem nihče več ne bo vedel, kje je bil, pa boste imeli še več dela.«

»Ne bom ga prestavljal.«

»Dobro. Ker sem že videl človeka, ki je ponoči prestavil pet količkov za dva metra, zjutraj pa je bil najbolj jezen, ker cesta ni šla tam, kjer je mislil.«

Martin se je zasmejal.

»Tega ne bom naredil.«

»Potem se bova pa še razumela.«

Moški je spil požirek kave in pogledal proti ovinku, kjer se je prikazal bel avtomobil.

»Mogoče je pa že vaš geodet. Če je on, boste lahko takoj vprašali.«

Iz avtomobila je izstopil moški z mapo pod pazduho in elektronsko napravo v kovčku. Starejši delavec mu je nekaj pokazal proti Martinu in nato proti količku. Geodet je prišel bliže.

»Vi ste lastnik?«

»Sem. Martin Koren. Rad bi samo preveril eno stvar, preden začnete. Doma imam načrt, po katerem je meja nekoliko drugače, kot kaže ta količek.«

Geodet je odložil kovček.

»Kako star načrt imate?«

Martin mu je povedal. Moški je nekoliko prikimal.

»Potem je čisto mogoče, da gledate staro grafiko. Tukaj smo delali po koordinatah iz evidence. Če želite, lahko pogledava, samo vaš načrt in naš načrt nista nujno neposredno primerljiva.«

»To razumem. Mene zanima samo, kje je meja.«

Geodet je pogledal proti količku, nato proti ograji.

»Katera meja?«

Martin je za trenutek mislil, da ga ni dobro slišal.

»Meja moje parcele ob cesti.«

»Saj vem, kaj mislite. Sprašujem zato, ker morava ločiti parcelno mejo, evidentirano mejo in to, kar je bilo nekoč narisano na starejšem načrtu. Če meja ni bila urejena v postopku, vam iz enega starega lista ne morem reči, da je točno tam, kjer je črta.«

Martin je pogledal proti svoji ograji.

»Ampak nekje mora biti.«

Geodet se ni nasmehnil.

»Seveda je. Samo vprašanje je, s kakšno natančnostjo jo lahko iz podatkov, ki jih imamo, določimo.«

Martin je počasi zložil meter in ga spravil v žep.

»Potem bi rad videl podatke, po katerih ste jo določili vi.«

Geodet je pogledal na uro.

»Danes vam tukaj vseh podatkov ne morem razlagati, ker moramo najprej dokončati zakoličbo. Lahko pa vam povem, kam se obrnete in kaj zahtevate. Če imate svoj načrt, ga vzemite s seboj. Potem bodo primerjali podlage.«

»In do takrat boste delali?«

»Zakoličbo bomo dokončali. Za gradbena dela pa nisem jaz tisti, ki odloča.«

Martin je pogledal bager.

»Kdo pa odloča?«

Geodet mu je povedal ime vodje gradbišča in podjetje, nato pa iz mape izvlekel vizitko, na hrbtno stran zapisal telefonsko številko in mu jo podal.

»Pokličite njega. In če boste urejali mejo, ne govorite samo o tem količku. Ta količek ni meja parcele. To je točka novega roba ceste. Najprej morate ugotoviti, kako je bil projekt postavljen glede na evidentirane podatke.«

Martin je pogledal vizitko.

»Torej lahko ta količek stoji pravilno, meja pa je drugje.«

»Lahko.«

»Lahko pa je tudi meja tam, kjer jo imam na starem načrtu.«

Geodet je nekoliko pomislil, preden je odgovoril.

»Tudi to je mogoče. Zato vam ne bom zdaj na cesti govoril, da imate vi prav ali da imamo mi prav. Treba je pogledati podlage.«

Martin je vizitko spravil v denarnico. Tak odgovor mu je bil bolj všeč od vseh, ki jih je pričakoval. Ni mu povedal, da se moti, in ni mu povedal, da ima prav. Povedal mu je samo, da je treba pogledati. Ko se je odpeljal v službo, je bil količek še vedno tam, vendar ga tokrat ni pogledal skozi vzvratno ogledalo.

Popoldne bo poklical.

III. PRAVICO IMATE

Martin je poklical nekaj minut po tretji, ko je prišel iz obrata in sedel v avtomobil. Vizitko je imel ves dan v denarnici, čeprav je številko že zjutraj prepisal na list, ki ga je nosil v žepu delovne halje, in ko se je oglasil moški, katerega ime mu je dal geodet, je moral najprej čez hrup parkirišča zapreti avtomobilska vrata, preden mu je lahko razložil, zakaj kliče. Vodja gradbišča ga ni prekinjal. Martin mu je povedal, kje stanuje, navedel številko parcele, opisal količek in razliko, ki jo je našel na starem načrtu, potem pa še enkrat poudaril, da ne trdi, da je zakoličba napačna, ampak bi rad to preveril, preden začnejo kopati.

»Gospod Koren, jaz vas razumem, samo mi smo izvajalec in smo dobili projekt za izvedbo. Če je geodet zakoličil po projektu, jaz nimam podlage, da bi zaradi enega lastnika ustavil pripravljalna dela. To ne pomeni, da vi nimate prav. Pomeni samo, da tega ne morem odločati jaz.«

»Kdo pa lahko? Geodet mi je rekel, naj vprašam vas, ker on ne odloča o gradbenih delih.«

Na drugi strani je za trenutek nastala tišina, potem pa je moški govoril nekoliko počasneje, kakor človek, ki je podoben pogovor že imel.

»Geodet vam je prav povedal. O gradbenih delih odločam jaz v okviru tega, kar imamo naročeno. O tem, ali projekt posega v vašo parcelo brez ustrezne podlage, pa ne odločam. Investitor je občina. Tam morate preveriti projekt in zemljiškopravne zadeve. Če vam povem po domače: jaz lahko ustavim stroj, če je nevarno, če nekaj ni zakoličeno ali če dobim takšno navodilo od naročnika. Ne morem pa na cesti odločati, čigava je zemlja.«

Martin je skozi vetrobransko steklo gledal ljudi, ki so prihajali iz obrata. Nekateri so se ustavili pri avtomobilih in še nekaj govorili, drugi so že odpeljali.

»Če bi se potem izkazalo, da je zemlja moja, vi pa bi vmes že naredili cesto, bi bilo to precej težje popravljati, kot če zdaj počakate en dan.«

»S tem se lahko strinjam, ampak vidite, zdaj bi moral jaz zaradi vašega telefonskega klica odločiti, da je nekaj narobe s projektom, za katerega imam podpisano dokumentacijo. Če bi to naredil vsakič, ko nekdo pokliče, ne bi začeli nobene ceste. Pokličite na občino. Jaz bom tudi povedal nadzorniku, da ste se oglasili, da ne bo videti, kot da vas nihče ni poslušal.«

Martin je vzel svinčnik iz predala med sedežema.

»Komu na občini naj se obrnem? Da ne bom klical od ene pisarne do druge.«

Moški mu je povedal oddelek in ime ženske, ki je vodila del projekta. Martin si ga je zapisal na rob starega računa, ki ga je našel v avtomobilu.

»Hvala. Poklical bom še danes.«

»Če jo dobite. Mislim, da imajo ob sredah krajši čas za stranke, ampak poskusite. In gospod Koren, res ne mislim nič slabega. Če imate papirje, iz katerih je razvidno drugače, jih pokažite. Samo mi ne moremo ugibati, kateri papir je pravi.«

»Saj tudi jaz nočem, da ugibate.«

Ko je odložil telefon, je nekaj časa sedel v avtomobilu. Pogovor ga ni razjezil. Pravzaprav se mu je zdelo, da je človek govoril razumno. Če bi bil sam odgovoren za stroje in bi mu nekdo po telefonu rekel, naj ustavi delo zaradi starega načrta, bi tudi hotel videti nekaj več. Na občino je poklical še preden je speljal.

Prvič se ni oglasil nihče. Drugič ga je centrala prevezala na oddelek, tam pa mu je ženski glas povedal, da osebe, ki jo išče, ni več v pisarni in da bo naslednji dan dosegljiva od osmih. Martin je vprašal, ali lahko pride osebno.

»Seveda lahko pridete. Če gre za vpogled v dokumentacijo, je celo bolje, da pridete, ker po telefonu tako ali tako ne boste videli načrta. Samo povejte, za katero cesto gre, da bomo vedeli, kam vas poslati.«

»Gre za razširitev ceste proti novemu naselju. Pri moji parceli so danes zakoličili novi rob in rad bi preveril, po kateri podlagi.«

»Potem pridite v drugo nadstropje. Če ne bo gospe Kovač, bo že kdo drug pogledal. Prinesite številko parcele, če jo imate.«

Martin je skoraj rekel, da jo ima že zapisano, pa se mu je zazdelo nepotrebno. Domov je prišel pozneje kot običajno. Marija je na terasi pobirala suho perilo in ga skozi ograjo opazila, ko je ustavil avtomobil.

»Si jih dobil?« ga je vprašala, še preden je prišel do vrat.

»Vodjo gradbišča sem. Na občini pa tiste, ki vodi projekt, ni bilo več. Jutri zjutraj bom šel tja in pogledal načrt.«

Marija je snela še zadnjo brisačo.

»Pa je ta vodja kaj povedal?«

Martin je odprl vrata in počakal, da je šla s košaro mimo njega.

»Povedal je, da on dela po projektu in da ne more odločati o meji. Kar je pravzaprav razumljivo. Geodet določi točke po podatkih, izvajalec dela po projektu, občina pa je naročnik. Nekdo tam mora imeti dokumentacijo, iz katere se vidi, zakaj gre cesta ravno tam.«

Marija je košaro položila na stol.

»In če je vse prav?«

»Potem je prav.«

Pogledala ga je, kakor da preverja, ali je res tako preprosto mislil.

»In boš pustil pri miru?«

Martin je slekel suknjič in ga obesil čez naslonjalo.

»Marija, če je meja tam, kjer pravijo, in če imajo za to pravilne podatke, kaj naj potem delam? Saj ne bom prestavljal zemlje zato, ker mi načrt ni všeč.«

»Samo vprašala sem. Ko si včeraj tri četrt ure meril tisto črto, sem mislila, da si se že odločil, da imajo narobe.«

»Nisem se. Rekel sem ti, da moram pogledati.«

Marija je začela zlagati brisače.

»Potem jutri poglej. Samo v službo jim povej, da boš zamudil.«

»Sem že.«

»No, vidiš. Potem imaš vse urejeno.«

Martin ji je pomagal odnesti perilo v hišo in tisti večer načrta ni več odprl. Naslednje jutro je bil na občini nekaj minut pred osmo. Stavbo je poznal, čeprav vanjo ni pogosto hodil. V pritličju je bila na steni velika tabla z imeni oddelkov, pod njo avtomat za listke in poleg njega starejši moški, ki je pritiskal po zaslonu, ne da bi se zgodilo karkoli.

»A vi veste, kaj moram pritisniti za zemljišče?« je vprašal Martina, kakor da je že po tem, da je stopil skozi vrata, jasno, da se spozna.

Martin je pogledal možnosti.

»Ne vem. Jaz grem zaradi ceste.«

»Jaz pa zaradi meje. Prej si prišel do človeka in si ga vprašal, zdaj moraš pa najprej vedeti, kako se imenuje tisto, česar ne veš.«

Martin se je nasmehnil in mu pomagal poiskati oddelek. Sam listka ni potreboval, ker so mu prejšnji dan rekli, naj gre v drugo nadstropje. Gospa Kovač še ni prišla. V pisarni nasproti stopnišča je sedela mlajša ženska in pred računalnikom odlagala plašč. Ko ji je Martin povedal, zakaj je prišel, ga ni poslala čakat na hodnik, ampak je odprla vrata nekoliko širše.

»Kar pridite. Če gre samo za načrt, lahko vsaj pogledava, ali ga imam v sistemu. Gospa Kovač bo pa potem povedala, če bo treba še kaj.«

Martin je sedel na stol ob njeni mizi in ji dal številko parcele. Ženska jo je vpisala, nekaj časa iskala med dokumenti in nato odprla načrt, na katerem je Martin takoj prepoznal cesto.

»To je projektna situacija. Povejte mi približno, kje ste.«

Martin je pokazal.

»Ta hiša. Včeraj so novi rob zakoličili tukaj. Doma imam starejši geodetski načrt in po njem bi šli približno osemdeset centimetrov čez parcelno mejo. Geodet mi je povedal, da stari načrt in nove evidence niso nujno enaki, zato sem prišel pogledat, po čem je narejen ta projekt.«

Ženska je povečala sliko.

»Tukaj so parcelne meje prevzete iz geodetskih podatkov, ampak jaz vam ne bi razlagala njihove natančnosti, ker nisem geodetka. Vidim pa, da novi cestni svet res sega v parcelo, ki ste jo navedli.«

Martin se je nagnil bliže zaslonu.

»Koliko?«

»Tega vam iz tega prikaza ne bom merila, ker bi vam lahko povedala narobe. Lahko pa pogledava seznam zemljišč.«

Odprla je drug dokument in se počasi pomikala po tabeli. Martin je opazoval številke parcel, imena lastnikov in površine, dokler se ni ustavila.

»Tukaj ste. Koren Martin in Marija, vsak do ene polovice.«

»To je prav.«

Ženska je pogledala v naslednji stolpec, potem še v enega.

»Predviden poseg je naveden.«

Martin je počakal.

»Na najini parceli?«

»Da. Samo trenutek, da vidim, kako je urejeno zemljiškopravno.«

Še nekajkrat je kliknila. Nato je obrnila glavo proti zaslonu, kakor da je našla nekaj, česar ni pričakovala.

»Tukaj pa ne vidim pogodbe.«

»Kakšne pogodbe?«

»Če občina potrebuje del zasebnega zemljišča za cesto, se praviloma prej uredi pridobitev zemljišča oziroma druga ustrezna pravna podlaga. Lahko da dokument ni pripet tukaj. V tem projektu je precej parcel in niso vse stvari v isti mapi.«

Martin je sedel nekoliko bolj naravnost.

»Z nama ni nihče govoril o prodaji.«

»Potem je mogoče ravno to treba preveriti. Ne bi rada prehitro sklepala. Gospa Kovač bo vedela več, ker je delala na tem projektu.«

Na hodniku so se zaslišali koraki. Čez nekaj trenutkov je v pisarno pogledala ženska srednjih let, v eni roki je držala torbico, v drugi mapo.

»Ana, dobro jutro. A si že dobila stranko?«

Mlajša se je zasmejala.

»Sem. Gospod Koren je prišel zaradi ceste pri zgornjem naselju. Na njegovi parceli je predviden poseg, jaz pa tukaj ne najdem zemljiškopravnega dokumenta.«

Gospa Kovač je odložila torbico.

»Katera parcela?«

Martin ji je povedal številko. Nekaj časa je gledala zaslon, nato pa rekla, naj pride z njo v sosednjo pisarno, kjer ima papirno dokumentacijo. Njena pisarna je bila manjša in precej bolj polna. Na polici so stale mape z oznakami projektov, na okenski polici dve lončnici, med njima pa skodelica, v kateri je bilo več kemičnih svinčnikov kot kave. Gospa Kovač je iz omare vzela debelo mapo in jo položila na mizo.

»Ta cesta se pripravlja že kar nekaj časa, zato je dokumentacija razdeljena na več delov. Če vam bom zdaj rekla kaj na pamet, vam bom naredila samo zmedo.«

Martin je stal ob mizi, dokler mu ni pokazala stola.

»Kar sedite, lahko traja minuto.«

Iskala je dlje kot minuto. Dvakrat je našla Martinovo parcelno številko, vendar je šlo prvič za seznam lastnikov, drugič za starejšo projektno varianto. Pri tretjem dokumentu je obstala.

»Tukaj je bilo prvotno predvideno nekoliko drugače.«

Martin se je nagnil proti načrtu.

»To je načrt, ki se ga spomnim.«

»Verjetno ste tega videli pri predstavitvi. Pozneje je bila trasa na tem delu popravljena.«

»Zakaj?«

Gospa Kovač je prelistala še nekaj listov.

»Morala bi pogledati obrazložitev spremembe. Pri takih projektih je lahko razlog marsikaj: odvodnjavanje, preglednost, priključki, geologija, uskladitev z drugimi vodi. Ne bi vam rada rekla nekaj, kar ni zapisano.«

»Ampak po tej spremembi cesta pride na najino parcelo.«

»Po tem, kar vidim, ja.«

»In z nama o tem ni nihče govoril.«

Gospa Kovač je zaprla mapo samo do polovice.

»Če res ni bilo urejeno, potem morate to seveda razčistiti. Najprej bom preverila, ali obstaja kakšno obvestilo, ponudba ali druga dokumentacija, ki je mogoče samo ni v tej mapi. Vi imate pravico vedeti, na kakšni podlagi je poseg predviden.«

Martin jo je pogledal.

»In do takrat ne bodo kopali?«

Gospa Kovač je nekoliko zadržala odgovor.

»Tega vam jaz v tem trenutku ne morem obljubiti. Gradbišče je že uvedeno v delo in za ustavitev obstaja postopek. Lahko pa danes takoj preverim, kaj imamo za vašo parcelo, in obvestim vodjo projekta.«

»Če imam pravico vedeti, na kakšni podlagi bodo posegli v mojo zemljo, bi moral to vedeti pred posegom, ne potem.«

Ni govoril glasneje, vendar je gospa Kovač zaprla mapo in ga pogledala naravnost.

»S tem se strinjam. Samo najprej moram ugotoviti, ali je bilo kaj že poslano in kaj se je zgodilo. Včasih imamo primer, ko je bila ponudba poslana, lastnik je ni prevzel, včasih je drug naslov, včasih je stvar v drugi zadevi. Ne pravim, da je bilo tako pri vas. Pravim samo, da moram preveriti.«

Martin je nekoliko pomislil.

»Kaj moram jaz narediti?«

»Za začetek nič posebnega. Pustite mi telefonsko številko in elektronski naslov. Jaz bom danes pogledala dokumentacijo. Če želite, lahko oddate tudi pisno zahtevo za vpogled in kopije, kar je vedno dobro, ker potem natančno veste, kaj ste zahtevali.«

»Če jo oddam pisno, koliko časa traja?«

Gospa Kovač se je nasmehnila, prvič nekoliko utrujeno.

»Tega me pa ne sprašujte zjutraj pred prvo kavo. Za nekatere stvari imamo roke, za nekatere vam jih lahko pripravimo prej. Če potrebujete samo kopijo tega načrta, vam jo lahko verjetno dam že danes. Za celotno dokumentacijo pa moramo pogledati, kaj lahko izročimo in kaj vsebuje podatke drugih lastnikov.«

Martin je iz žepa vzel svinčnik.

»Potem mi povejte, kaj naj napišem.«

Gospa Kovač mu je dala list in mu počasi narekovala, kako naj zahtevo oblikuje. Ni uporabljala pravnih izrazov, kadar niso bili potrebni, in dvakrat ga je ustavila, ko je hotel zapisati več, kot je bilo treba.

»Ne pišite, da zahtevate ustavitev vseh del, če želite zdaj predvsem dokumentacijo. To sta dve različni stvari. Napišite točno, kar želite: vpogled v dokumentacijo, ki je podlaga za poseg na vaši parceli, in kopijo načrta. Če boste potem ugotovili, da je kaj narobe, boste ukrepali naprej.«

Martin je prebral, kar je napisal.

»Tako je dovolj?«

»Za to, kar želite izvedeti, je. Spodaj se podpišite, potem pa oddajte v vložišču, da bo zahteva evidentirana. Jaz bom medtem vseeno pogledala, da ne boste čakali samo zato, ker papir potuje po hiši.«

Martin je podpisal. Ko je vstal, je gospa Kovač še enkrat odprla mapo in pogledala prvotni ter spremenjeni načrt, ki sta ležala drug ob drugem.

»Gospod Koren, samo da se razumeva. Iz tega, kar sva zdaj pogledala, vam ne morem reči, da je bilo karkoli narejeno narobe. Lahko pa rečem, da je smiselno preveriti, kako je bila sprememba trase urejena glede vaše parcele.«

»To je tudi vse, kar hočem.«

»Dobro. Potem se slišiva.«

V vložišču je bila pred njim samo ena ženska. Martin je počakal, oddal zahtevo in dobil kopijo z žigom ter datumom. List je prepognil na polovico, ga spravil v mapo skupaj s kopijo načrta in šel po stopnicah navzdol. Starejšega moškega, ki mu je zjutraj pomagal pri avtomatu, ni bilo več. Ko je prišel na dvorišče pred občino, je poklical v službo in povedal, da prihaja. Potem je poklical še Marijo.

»Sem opravil.«

»Kaj so rekli?«

Martin je odklenil avtomobil.

»Cesta po novem načrtu res sega na najino parcelo. Ne vedo pa še, kje je dokument, po katerem naj bi bilo to urejeno. Gospa, ki vodi zadevo, bo danes pogledala.«

»Torej so se zmotili?«

»Tega ni rekla. Mogoče je kaj v drugi mapi ali pa je bilo kaj poslano in midva tega nimava. Najprej morajo preveriti.«

Marija je nekaj časa molčala.

»Pa boš moral še kaj tja?«

Martin je pogledal mapo na sovoznikovem sedežu.

»Mislim, da ne. Oddal sem zahtevo, ona bo pogledala in me poklicala. Če je kaj narobe, bodo popravili.«

»Potem pa dobro. Pazi na cesti.«

Martin je odložil telefon, mapo potisnil nekoliko globlje na sedež in speljal. Ko se je zvečer vrnil domov, je Marija na terasi zalivala lonce. Količki so še vedno stali ob cesti, vendar tisti dan ob njih ni bilo nikogar.

»Si uredil?« je vprašala, ko je stopil skozi vrata.

Martin je pogledal proti cesti in potem k njej.

»Sem. Zdaj morajo samo še preveriti papirje.«

Marija mu je podala prazno zalivalko.

»Potem pa pridi noter. Nina je doma in čaka, da boš končno enkrat jedel z nama.«

Martin je vzel zalivalko, jo odnesel pod nadstrešek in šel za Marijo v hišo.

IV. CESTA

Gospa Kovač tistega dne ni poklicala. Martin na to ni bil posebej pozoren. Ko je prišel iz službe, je ob cesti stal tovornjak z naloženimi kovinskimi ograjami, bager pa se je premaknil nekoliko više proti ovinku. Na delu pred njihovo hišo se ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi moral iti ven. Količek je še vedno stal v travi, poleg njega se je v jutranji rosi poznala sled čevlja, ki je čez dan skoraj izginila.

Naslednje jutro je bilo drugače. Ko je Martin nekaj po sedmi stopil iz hiše, je bila ob robu ceste že napeta vrvica, bager pa je stal z žlico obrnjeno proti pasu trave med asfaltom in ograjo. Moški, ki ga je poznal od prvih dni, je nekaj govoril vozniku skozi odprto okno kabine. Martin je šel do njega.

»Dobro jutro. A boste danes že kopali tukaj?«

Starejši delavec se je obrnil in si popravil kapo.

»Če bo šlo po načrtu, bomo najprej pobrali rob in pripravili za odvodnjavanje. Potem pridejo za tampon. Zakaj, ste kaj uredili?«

»Na občini preverjajo dokumentacijo. Včeraj sem bil tam in so ugotovili, da za poseg na najini parceli ne najdejo pogodbe. Rekli so, da me bodo poklicali.«

Moški je pogledal proti bagru in potem proti Martinovi hiši.

»Meni niso nič povedali. Če bi dobili navodilo, bi ga imel vodja.«

»Saj zato sprašujem. Ne bi rad, da začnete, preden preverijo.«

»Pokličite vodjo. Jaz vam ne bom rekel, da ne bomo, ker imamo danes tukaj delo.«

Martin je pogledal na uro. Če bi odšel takoj, bi bil v službi pravočasno. Iz žepa je vzel telefon in poklical številko z vizitke. Vodja gradbišča se je oglasil šele po nekaj zvonjenjih. Martin mu je povedal, da je bil prejšnji dan na občini, da so v dokumentaciji našli poseg na njegovi parceli, niso pa našli pogodbe ali drugega dokumenta, ki bi ga pojasnil.

»Ste vi dobili kakšno obvestilo, da naj pri nama počakate?«

»Ne, gospod Koren. Jaz nimam ničesar novega. Včeraj sem povedal nadzorniku, da ste se oglasili, in to je vse, kar lahko naredim brez navodila investitorja.«

»Ampak danes bodo začeli kopati.«

»Po terminskem planu, ja.«

»Če občina sama preverja, ali sploh ima urejeno zemljišče, se vam ne zdi smiselno počakati, dokler ne preveri?«

Vodja nekaj časa ni odgovoril.

»Meni osebno se marsikaj zdi smiselno. Na gradbišču pa ne morem delati po tem, kar se mi zdi. Če mi občina ali nadzornik pove, naj na tem delu počakamo, bomo počakali. Dokler tega nimam, imam potrjen projekt in naročilo za izvedbo.«

Martin je gledal starejšega delavca, ki se je medtem odmaknil nekaj korakov in mu pustil zasebnost, čeprav je bilo očitno, da približno ve, o čem govorita.

»Koga naj potem pokličem?«

»Tistega, s komer ste govorili včeraj. Če oni pošljejo navodilo, je stvar rešena.«

Martin se je zahvalil in odložil. Gospa Kovač se ni oglasila. Poklical je še enkrat. Tudi drugič ne. Starejši delavec je prišel bliže.

»Nič?«

»Ni se oglasila. Včeraj je rekla, da bo preverila.«

Moški je pogledal proti uri na telefonu, ki ga je držal Martin.

»Jaz bi na vašem mestu še malo poskusil. Fantje bodo tako ali tako najprej začeli tam zgoraj, ker morajo odpreti jašek. Tukaj bodo čez kakšno uro. Več vam pa ne morem obljubiti.«

»Saj od vas tudi ne zahtevam, da odločate. Samo nočem, da čez eno uro ugotovimo, da bi morali počakati.«

»Verjemite, jaz tudi ne. Najslabše je narediti dvakrat.«

Martin je šel nazaj proti hiši. Marija je stala pri kuhinjskem oknu in ga videla prihajati. Ko je stopil noter, je bila njegova kava še na mizi.

»Kaj je?«

»Danes bodo kopali.«

»Pa si jim povedal, da na občini preverjajo?«

»Sem. Brez navodila ne bodo ustavili.«

Marija je pogledala proti uri.

»Boš šel v službo?«

»Moram še dobiti Kovačevo. Če se zdaj odpeljem, bodo mogoče začeli, preden jo dobim.«

»Pokliči jo iz avtomobila.«

Martin je sedel, vendar kave ni prijel.

»Če mi reče, da je kaj narobe, bom moral priti nazaj. Počakal bom deset minut.«

Marija je stopila do okna. Nekaj časa je gledala ven.

»Jaz lahko ostanem doma, če hočeš. Saj grem danes tako ali tako pozneje.«

Martin je odkimal.

»Kaj boš pa naredila? Tudi ti jim ne moreš ukazati, naj nehajo.«

»Ne. Lahko pa te pokličem, če začnejo.«

Martin jo je pogledal.

»Saj ni treba. Dobil jo bom.«

Tokrat se je gospa Kovač oglasila. Slišati je bilo, da nekje hodi.

»Gospod Koren, ravno sem hotela poklicati vas. Včeraj nisem uspela pregledati vsega. Našla sem starejšo dokumentacijo in nekaj dopisov, ampak moram še preveriti pri kolegu, ki je vodil zemljišča.«

»Danes bodo začeli kopati pred hišo.«

Na drugi strani je nastal kratek premor.

»Danes?«

»Bager je že tukaj. Vodja gradbišča pravi, da nima nobenega navodila, naj počaka.«

»Samo trenutek.«

Martin je slišal vrata, potem oddaljene glasove. Ko se je vrnila, je govorila tiše.

»Poskusila bom dobiti vodjo projekta. Ne morem vam obljubiti ustavitve, ker tega sama ne morem odrediti, lahko pa povem, da preverjamo zemljiškopravno stanje.«

»Koliko časa potrebujete?«

»Ne vem. Gospod Koren, res vam nočem govoriti nekaj samo zato, da vas pomirim. Dajte mi pol ure.«

Martin je pogledal skozi okno.

»Čez eno uro bodo pri parceli.«

»Potem bi moralo biti dovolj. Pokličem vas.«

Odložil je telefon. Marija je stala pri pultu.

»Kaj je rekla?«

»Da potrebuje pol ure.«

»Potem pojdi v službo. Če bo klicala, se boš oglasil.«

Martin je še nekaj časa sedel.

»Ja. Grem.«

Ko je prišel do vrat, je zunaj zaslišal bager. Žlica je zagrabila v zemljo nekoliko više ob cesti in iz mokrega roba iztrgala prvi kos trave. Martin je obstal.

»Saj še niso pri nama,« je rekla Marija za njim.

»Vem.«

Odšel je. Gospa Kovač ga ni poklicala čez pol ure. Poklicala ga je malo pred deseto, ko je stal ob odprtem stroju in z Jožetom preverjal ležaj. Telefon je čutil v žepu, vendar se zaradi hrupa ni mogel oglasiti. Ko ga je čez nekaj minut poklical nazaj, se je oglasila takoj.

»Gospod Koren, govorila sem z vodjo projekta. V dokumentaciji je prišlo do nejasnosti. Za vašo parcelo obstaja podatek, da je zemljiškopravna ureditev predvidena, ne najdemo pa dokazila, da je bila zaključena.«

Martin je stopil nekoliko dlje od stroja.

»Kaj to pomeni?«

»Da moramo preveriti še arhiv in evidenco pogodb. Mogoče je zadeva ostala pri drugi službi, mogoče postopek ni bil dokončan. Več vam ta trenutek ne morem reči.«

»Ste ustavili dela?«

»Vodja projekta je obvestil nadzornika, naj preveri stanje na terenu.«

Martin je nekaj trenutkov čakal, potem pa vprašal:

»To pomeni, da bodo počakali?«

»Pomeni, da je nadzornik obveščen.«

Martin je pogledal proti Jožetu, ki je z druge strani stroja čakal nanj.

»Gospa Kovač, ne sprašujem vas, kdo je obveščen. Sprašujem, ali bodo na najini parceli danes kopali.«

Glas na drugi strani se ni spremenil.

»Tega vam ne morem potrditi. Jaz nimam pristojnosti za ustavitev gradbišča.«

Martin je prvič tisto jutro začutil, da se pogovor vrti okoli nečesa, kar bi moralo biti preprostejše.

»Kdo jo ima?«

»Nadzornik oziroma odgovorni pri investitorju, odvisno od razloga za ustavitev. Jaz sem naredila, kar sem lahko: povedala sem, da dokumentacije za vašo parcelo še nismo razjasnili.«

»Potem bom poklical nadzornika.«

»Lahko. Če želite, vam dam številko.«

Zapisal jo je. Jože je čakal, dokler ni Martin pospravil telefona.

»A je kaj s cesto?«

»Ne vedo, ali imajo urejeno zemljo.«

»Katero zemljo?«

»Najino. Tistih osemdeset centimetrov.«

Jože se je naslonil na stroj.

»In bodo vseeno delali?«

»Ne vem.«

Jože ga je nekaj časa gledal.

»Potem pa pojdi domov.«

Martin je pogledal proti odprtemu ležaju.

»Ne morem kar iti. To morava sestaviti.«

»Jaz bom sestavil. Saj ne greš vsak dan branit osemdeset centimetrov države pred občino.«

Martin se ni zasmejal. Jože je to opazil.

»Pojdi, Martin. Če ni nič, boš čez eno uro nazaj. Če pa začnejo kopati, boš potem ves dan govoril, da bi moral iti.«

Martin je obrisal roke.

»Pokličem še tega nadzornika.«

Nadzornik se je oglasil med vožnjo in Martina dvakrat prosil, naj ponovi številko parcele. Ko jo je končno našel v svojih zapiskih, je povedal, da je o vprašanju obveščen, vendar za zdaj nima od investitorja odredbe za ustavitev.

»Če ni urejena pravna podlaga, kako lahko nadaljujete?«

»Gospod Koren, jaz ne vodim zemljiškopravnih postopkov. Imam veljaven projekt, uvedbo v delo in potrjeno zakoličbo. Če investitor ugotovi, da je na določenem odseku ovira, mi mora to sporočiti.«

»Saj jo je ugotovil. Gospa Kovač pravi, da ne najdejo dokumenta.«

»Rekla je, da preverjajo. To ni isto kot ugotovitev, da dokumenta ni.«

Martin je pogledal skozi okno hale.

»Koliko časa potrebujete, da izveste?«

»Jaz nič. Investitor mora odločiti.«

»Kdo je investitor? Občina.«

»Da.«

»Z občine pa so me poslali k vam.«

Nadzornik je izdihnil, ne jezno, bolj utrujeno.

»Niso vas poslali k meni zato, da jaz odločim o lastništvu. Poslali so vas zato, ker sem na gradbišču. Poslušajte, razumem, zakaj vas skrbi. Poklical bom odgovornega na občini in vprašal, ali želijo, da ta del začasno izpustimo. Več vam ne morem obljubiti.«

»Kdaj boste vedeli?«

»Ko ga dobim.«

Martin je odložil telefon in nekaj časa držal krpo v rokah. Jože je že zapiral ohišje stroja.

»No?«

»Poklical bo občino.«

Jože je privijal vijak.

»Ti si poklical občino, občina je poklicala njega, on bo zdaj poklical občino. To se mi zdi dobro organizirano.«

Martin ga je pogledal. Jože je dvignil roko.

»Ne bom več. Pojdi.«

Martin je šel do mojstra, mu povedal, da mora za nekaj časa domov, in se odpeljal. Ko je zavil na svojo cesto, je že od daleč videl bager pred hišo. Žlica je bila spuščena. Pas trave med asfaltom in ograjo je bil odprt. Martin je ustavil avtomobil ob strani, pustil vrata odprta in šel proti stroju. Voznik ga je opazil in ustavil. Motor je ostal prižgan.

Starejši delavec je prišel izza bagra.

»Gospod Koren, jaz sem jim povedal, kar ste rekli. Mi nismo dobili ničesar, da naj ne delamo.«

Martin je pogledal v izkop. Zemlja je bila sveža in temna. Leseni količek je še stal, zdaj skoraj na robu izkopanega pasu.

»To je moja parcela.«

Moški je pogledal proti izkopu.

»Jaz vam ne bom rekel, da ni. Saj sem vam že prvi dan povedal, da o tem ne odločam.«

»Potem ne morete kopati, dokler ne veste.«

»Jaz vem, kje moram kopati. To je zakoličeno.«

»To ni isto.«

Starejši si je snel kapo in si z dlanjo pogladil lase.

»Gospod Koren, jaz se nočem z vami prepirati. Če mi vodja reče, naj nehamo, bomo nehali. Če mi vi rečete, naj nehamo, vas lahko poslušam, ne morem pa poslati stroja domov.«

Martin je stopil bliže izkopu. Voznik bagra je odprl vrata kabine.

»A nadaljujem ali ne?«

Starejši je pogledal Martina, potem voznika.

»Počakaj malo.«

Martin je vzel telefon in poklical nadzornika. Ni se oglasil. Poklical je še enkrat. Nič. Potem gospo Kovač. Tudi ona se ni oglasila. Starejši delavec je stal ob njem in ni priganjal. Voznik je ugasnil motor. Ko je hrup prenehal, je cesta nenadoma postala tiha, slišalo se je samo avtomobil, ki je nekje za ovinkom prestavil v nižjo prestavo.

»Koliko časa lahko počakate?« je vprašal Martin.

Starejši je pogledal na uro.

»Deset minut lahko. Petnajst. Potem moram poklicati vodjo in povedati, zakaj stojimo.«

»Pokličite ga zdaj.«

Moški ga je pogledal, potem pa vzel telefon. Govoril je kratko, vendar ne potiho. Povedal je, da je lastnik na terenu, da zatrjuje, da zemljišče ni urejeno, in da želi, da počakajo. Nato je nekaj časa poslušal.

»Dobro,« je rekel nazadnje. »Bom povedal.«

Odložil je.

»Vodja pravi, da ni dobil nobene ustavitve. Če hočete, ga lahko pokličete sami, ampak povedal vam bo isto.«

Martin je pogledal bager.

»Če stopim tja, ne boste kopali.«

Starejši ga je pogledal nekoliko drugače kot prej.

»Ne delajte tega.«

»Samo vprašal sem.«

»Vem, kaj ste vprašali. Voznik ne bo šel čez vas, če to mislite. Potem bomo poklicali policijo, izgubili dve uri, vi boste stali v blatu, na koncu pa še vedno ne bo nihče od naju vedel, čigava je tista zemlja. Ne bo nič bolj vaše in nič bolj naše.«

Martin je gledal odprti pas zemlje. Moški je nadaljeval, zdaj mirneje:

»Pojdite na občino in naj vam dajo papir. Če je treba ustaviti, naj napišejo ali pokličejo odgovornemu. Jaz vam bom prvi ugasnil stroj. Ampak ne postavljajte se pred bager zaradi mene. Jaz zjutraj dobim načrt in zvečer grem domov.«

Martin ni odgovoril. Telefon mu je zazvonil v roki. Nadzornik.

»Gospod Koren, govoril sem z občino. Za zdaj nimam odredbe za ustavitev del. Rekli so, da zemljiškopravno stanje preverjajo, vendar projektna dokumentacija omogoča nadaljevanje del.«

Martin je pogledal svežo zemljo pred seboj.

»Kaj pomeni, da omogoča?«

»Da ni izdano navodilo za ustavitev.«

»To ni odgovor na moje vprašanje.«

»Na drugo vam jaz ne morem odgovoriti.«

»Če se izkaže, da je to moja zemlja, boste cesto odstranili?«

Na drugi strani je bilo nekaj sekund tiho.

»O tem zdaj res ne moreva govoriti. Če se bo pokazalo, da obstaja problem, se bo reševal po postopku, ki je za to predviden.«

»Ampak takrat bo cesta že narejena.«

»Mogoče. Mogoče pa se bo zadeva uredila prej. Gospod Koren, razumem, kaj mi govorite, vendar jaz ne morem na podlagi možnosti, da nekaj ni urejeno, sam ustaviti gradbišča.«

Martin je pogledal starejšega delavca. Moški ni mogel slišati telefona, vendar je po Martinovem obrazu verjetno razumel dovolj.

»Dobro,« je rekel Martin. »Potem bom šel na občino.«

Odložil je. Starejši je počakal.

»Lahko nadaljujemo?«

Martin je stopil s poti.

»Vi boste tako ali tako nadaljevali.«

Moški si je počasi nadel kapo.

»Če dobim drugačno navodilo, ne bomo.«

Vozniku je pokazal z roko. Motor je ponovno vžgal. Martin je stal pri ograji, ko je žlica zagrabila naslednji kos zemlje. Ni šel pred stroj. Ni kričal. Ni nikogar prijel za roko in nikomur ni grozil. Samo gledal je, kako se pas odprte zemlje podaljšuje ob njegovi parceli. Potem je sedel v avtomobil in se odpeljal na občino.

Gospa Kovač ga je sprejela skoraj takoj. Na mizi je imela odprti dve mapi in poleg njiju list z Martinovo parcelno številko.

»Hotela sem vas poklicati. Našla sem, kje je težava.«

Martin je ostal pri vratih.

»Kopljejo.«

Gospa Kovač je za trenutek pogledala proti oknu.

»Vem, da dela potekajo. Govorila sem z vodjo projekta.«

»Kaj ste našli?«

Pokazala mu je stol. Martin ni sedel. Gospa Kovač tudi ni več vztrajala.

»Pri spremembi trase je bila vaša parcela dodana na seznam zemljišč, ki jih je treba zemljiškopravno urediti. Priprava za pridobitev zemljišča je bila začeta, potem pa je očitno prišlo do prekinitve med dvema fazama projekta. Ne najdem podatka, da bi bila z vama sklenjena pogodba.«

»Ker ni bila.«

»Tako kaže.«

»Potem nimajo pravice kopati.«

Gospa Kovač je počasi zaprla eno od map.

»Ne bi vam rada dajala pravnega mnenja, ker to ni moja pristojnost. Lahko vam povem, da bi moralo biti zemljiškopravno stanje urejeno.«

»Pa ni.«

»Po dokumentih, ki sem jih našla, ni zaključeno.«

Martin je prvič sedel.

»Kaj se bo zdaj zgodilo?«

»Zemljiška služba bo morala zadevo prevzeti in stopiti v stik z vama. Verjetno boste dobili ponudbo za odkup potrebnega dela parcele.«

Martin jo je nekaj časa gledal.

»Odkup?«

»Če občina potrebuje zemljišče za cesto, je to običajen način. Določi se površina, cenitev, potem dobite ponudbo.«

»Ampak oni že kopljejo.«

»Vem.«

»Kako lahko najprej kopljejo in potem vprašajo, ali bom prodal?«

Gospa Kovač je umaknila očala in jih položila na mizo.

»Gospod Koren, tukaj vam ne bom govorila, da je vse tako, kot bi moralo biti. Ni. Očitno en del postopka ni bil zaključen pravočasno. Zdaj moramo ugotoviti, kako to urediti.«

Martin je pogledal načrt na mizi.

»Jaz sem prišel včeraj. Povedal sem vam, da bodo začeli.«

»Vem.«

»Danes sem klical.«

»Vem tudi to.«

»In vseeno kopljejo.«

Gospa Kovač ga je pogledala naravnost.

»Da.«

Martin je čakal na nadaljevanje, vendar ga ni bilo. Na hodniku je nekdo potisnil voziček z mapami mimo vrat. Kolesce je pri vsakem obratu zaškripalo.

»Kdo je naredil napako?« je vprašal Martin.

Gospa Kovač je nekoliko pomislila.

»Tega vam danes ne morem povedati. Projekt se je večkrat spreminjal, sodelovalo je več služb, zemljišča je urejal drug oddelek, del dokumentacije pa je nastal še pred sedanjo organizacijo. Lahko ugotovimo, kje je stvar obstala. Ne vem pa, ali boste na koncu lahko pokazali na enega človeka in rekli, da je njegova napaka.«

»Meni ni pomembno, čigava je.«

»Kaj pa vam je pomembno?«

Martin je s prstom pokazal na načrt.

»Da jo popravijo.«

Gospa Kovač je počasi prikimala.

»To razumem.«

Martin je vstal.

»Kaj moram zdaj narediti?«

»Danes bom poslala zadevo zemljiški službi kot nujno. Vi pa boste verjetno dobili poziv oziroma ponudbo. Če želite uradno zahtevati, da se do ureditve razmerja dela na vašem zemljišču ne izvajajo, morate to dati pisno. Lahko vam povem, kam oddate.«

Martin je iz žepa vzel svinčnik. Gospa Kovač ga je pogledala in za trenutek skoraj rekla nekaj, potem pa je samo vzela prazen list.

»Napišiva kratko. Ni treba razlagati vsega od začetka.«

Ko je prišel domov, je bila ura nekaj čez eno. V službo se tisti dan ni več vrnil. Marije ni bilo doma. Bager se je premaknil naprej. Pred hišo je ostal dolg pas sveže zemlje, na enem mestu že dovolj globok, da se je videla cev, ki so jo položili za odvodnjavanje. Količka, ki je stal tam tri dni, ni bilo več.

Martin je stopil do roba izkopa. Starejši delavec ga je opazil nekoliko više ob cesti in prišel do njega.

»Ste kaj uredili?«

Martin je pogledal proti zemlji.

»Ugotovili so, da z nama nimajo pogodbe.«

Moški je stisnil ustnice.

»Aha.«

»Pa ste vseeno nadaljevali.«

Starejši ni ugovarjal.

»Nismo dobili, naj nehamo.«

Martin je pogledal cev v zemlji.

»Jutri bom imel pisno.«

»Potem jo dajte vodji. Če bo na njej, da se ustavi, bomo ustavili.«

Martin je nekaj časa gledal človeka pred seboj. Na delovni jakni je imel prah, na desnem rokavu temen madež od zemlje, na čelu pa sled, kjer je ves dan nosil kapo.

»Kako vam je ime?« je vprašal.

Moški je bil nekoliko presenečen.

»Branko.«

»Martin.«

Branko se je nasmehnil.

»To pa že vem.«

Martin se je tudi nasmehnil, čeprav ni nameraval.

»Se vidiva jutri, Branko.«

»Upam, da ne zaradi iste stvari.«

Ko je Marija prišla domov, je najprej videla izkop. Avto je pustila na dvorišču in nekaj časa stala ob njem, preden je prišla v hišo. Martin je sedel za kuhinjsko mizo. Pred njim je bila kopija zahteve, ki jo je oddal na občini. Marija je odložila torbico.

»Torej niso počakali.«

»Ne.«

Sedla je nasproti njega.

»Kaj so rekli?«

Martin ji je povedal. Tokrat ji ni razlagal vseh telefonskih klicev. Povedal je samo, da so ugotovili, da postopek za njuno zemljišče ni bil končan, da bo občina pripravila ponudbo in da je oddal zahtevo, naj do ureditve ne posegajo naprej. Marija je poslušala do konca.

»In koliko zemlje sploh vzamejo?«

»Ne vem še natančno. Širina je približno osemdeset centimetrov, dolžino morajo izmeriti. Nekaj deset kvadratov.«

»Bodo plačali?«

»Pravijo, da bodo pripravili ponudbo.«

Marija je pogledala skozi okno proti cesti.

»Če pošteno plačajo in cesto tako ali tako potrebujemo, se meni ne zdi konec sveta.«

Martin je zložil list, ki je ležal pred njim.

»Tudi meni ne.«

Marija se je obrnila k njemu.

»Potem?«

Martin je še enkrat poravnal pregib na papirju.

»Najprej naj povedo, kaj se je zgodilo.«

»Saj so povedali. Pozabili so urediti.«

»Niso rekli, da so pozabili. Rekli so, da postopek ni bil zaključen.«

Marija ga je nekaj časa gledala, nato pa vstala.

»Meni je to precej podobno.«

»Mogoče je.«

»Martin, samo pravim, da če priznajo, da morajo zemljišče odkupiti, in ga plačajo, se lahko stvar uredi.«

Martin je položil papir na mizo.

»Seveda se lahko. Samo najprej moramo vedeti, kaj prodajava.«

Marija je šla proti hladilniku.

»Dobro. Ko boste vedeli, bova pogledala.«

Ni se prepirala. Naslednje jutro je Martin pred odhodom v službo stopil do ceste. Na mestu, kjer je prejšnji dan stal količek, je bila zdaj zbita plast sivega kamna. Rob je bil raven in širok, pripravljen za naslednjo plast. Branka še ni bilo. Martin je s čevljem stopil na novi nasip. Kamenje se je pod podplatom komaj premaknilo.

Potem je šel v službo. Pisni odgovor občine je prišel čez šest dni. Kuverta je bila navadna, z občinskim grbom v levem kotu. Marija jo je prinesla iz nabiralnika skupaj z računom za elektriko in reklamo za pohištvo ter jo položila na kuhinjsko mizo.

»To je verjetno tvoje.«

Martin je kuverto odprl z nožem, ki ga je imel v predalu. Prebral je prvo stran, potem drugo. Marija je medtem zložila reklamo in jo odnesla med star papir.

»No?«

Martin ni odgovoril takoj.

»Kaj piše?« je vprašala še enkrat.

»Da je moja zahteva evidentirana in da je bila posredovana pristojni službi. Glede del pa piše, da se izvajajo na podlagi veljavne projektne dokumentacije in da bodo morebitna odprta zemljiškopravna vprašanja urejena v nadaljnjem postopku.«

Marija je sedla.

»Kaj to pomeni po človeško?«

Martin je list položil na mizo.

»Da bodo delali naprej.«

»In zemlja?«

»Jo bodo urejali pozneje.«

Marija je pogledala proti oknu. Na cesti je tisti dan prvič peljal valjar. Čez dva tedna je bil pred hišo novi robnik. Čez tri je bila cesta širša. Ko so položili prvi sloj asfalta, je Martin stal na terasi in gledal, kako se je črna površina počasi pomikala mimo ograje, dokler ni prekrila mesta, kjer je bil še pred nekaj tedni pas trave.

Nina je prišla iz hiše s skodelico v roki.

»Ati, a je zdaj to tisti del, zaradi katerega hodiš na občino?«

Martin je pokazal proti robniku.

»Približno od tam do ograje.«

Nina je nekaj časa gledala.

»Toliko?«

»Približno.«

»Mami je rekla, da bodo plačali.«

»Verjetno bodo.«

Nina je spila požirek.

»Potem bo vsaj cesta širša. Prej sem se tukaj vedno bala, ko je šel avtobus mimo.«

Martin jo je pogledal.

»Saj cesta ni problem.«

»Kaj pa je?«

Hotel ji je odgovoriti, potem pa je pogledal delavca, ki je z lopato poravnaval asfalt ob robniku.

»Nič. Samo urediti morajo papirje.«

Nina je prikimala, kakor da je to nekaj, kar bodo odrasli pač uredili, in odšla nazaj v hišo. Martin je ostal na terasi. Čez nekaj minut je pripeljal valjar. Počasi je šel čez sveži asfalt, se ustavil, zapeljal nazaj in še enkrat čez isto mesto. Ko je končal, se na cesti ni več videlo, kje je bila prej trava.

V. PETNAJST DNI

Ponudba ni prišla takoj. Prvi teden je Martin še pogledal proti nabiralniku, ko je prišel iz službe, vendar ne vsak dan. Drugi teden ga je Marija nekega večera vprašala, ali so z občine kaj poslali, in ko je rekel, da niso, je skomignila.

»Potem še pripravljajo.«

Martin je mislil enako. Cesta je bila medtem skoraj končana. Ob robniku so nasuli zemljo, nekoliko više postavili nov jašek in ob ovinku prestavili prometni znak. Nekaj dni je pred hišo stal kup drobnega peska, potem ga ni bilo več. Delavci so se pomikali proti zgornjemu delu ceste in Branka je Martin videl samo še dvakrat, enkrat zjutraj, ko je šel v službo, in enkrat popoldne, ko je moški stal pri tovornjaku in jedel sendvič.

Obakrat sta si samo pomahala. Ko so čez približno mesec dni narisali belo črto ob robu vozišča, je bila cesta videti, kakor da je bila vedno tako široka. Tistega večera je Nina prišla domov pozneje. Parkirala je pred hišo in pri večerji rekla, da se zdaj vsaj dva avtomobila normalno srečata.

»Prej si moral vedno gledati, kdo bo prvi zapeljal na travo.«

Marija je pogledala Martina.

»No, nekaj dobrega pa je.«

Martin je jedel.

»Saj sem že rekel, da cesta ni problem.«

Nina se je nasmehnila.

»Ati, kadar tako rečeš, človek takoj ve, da nekaj je problem.«

»Papirji.«

»A še niso uredili?«

»Ne.«

»Koliko časa pa potrebujejo za osemdeset centimetrov?«

Martin je odložil vilice.

»Ne urejajo centimetrov. Najprej morajo določiti površino, potem cenitev, potem pogodbo.«

Nina je pogledala mamo.

»On že ve, kako bo.«

Marija se je zasmejala.

»Pusti ga. Če ne bo vedel on, očitno ne bo nihče.«

Čez nekaj dni je prišlo priporočeno pismo. Na kuverti ni bilo oddelka, ki ga je poznal, ampak druga služba občinske uprave. Martin ga je odprl pri mizi. V njem ni bila ponudba za odkup, ampak obvestilo o uvedbi postopka za ureditev zemljiškopravnega stanja in poziv, naj se v petnajstih dneh izjavi o priloženih podatkih.

Zraven je bil načrt. Martin ga je razgrnil. Tokrat je bila površina označena natančneje. Ozek pas ob cesti je bil obarvan, poleg njega pa številka kvadratnih metrov. Marija je stala za njim.

»Koliko je?«

Martin ji je povedal.

»To pa res ni veliko.«

»Nisem rekel, da je.«

»In kaj hočejo od naju?«

Martin je prebral še enkrat.

»Da se izjaviva o podatkih.«

»Katerih?«

»O površini, poteku meje in predlagani ureditvi.«

Marija je sedla.

»Je meja prava?«

Martin je pogledal načrt.

»Tega še ne vem.«

»Saj si jo meril.«

»Meril sem po starem načrtu. Zdaj imajo druge podatke. Če se izjavim, da se strinjam, moram vedeti, s čim se strinjam.«

Marija je vzela drugi list.

»Tukaj piše nekaj o vpogledu.«

Martin ga je vzel nazaj.

»Ja. Lahko pogledava podlage.«

»Potem jih pojdi pogledat.«

»Bom.«

Na rob prvega lista je s svinčnikom napisal datum, ko je pismo prevzel. Naslednji dan je poklical številko, navedeno v dopisu. Oglasil se je moški, ki ga še ni poznal. Govoril je hitro, vendar prijazno, in po številki zadeve je dokument našel skoraj takoj.

»Ja, gospod Koren, tukaj vas imam. Gre za zemljišče ob rekonstruirani cesti. Kaj vas zanima?«

»V dopisu piše, da se moram v petnajstih dneh izjaviti o podatkih. Preden se izjavim, bi rad pogledal podlage za mejo.«

»Seveda. To je vaša pravica. Lahko pridete v času uradnih ur, samo prej pokličite, da pripravimo spis.«

»Petnajst dni teče od dneva, ko sem prevzel pismo?«

Moški je nekoliko pomislil.

»Načeloma od vročitve, ja.«

»Včeraj sem ga prevzel.«

»Potem imate dovolj časa.«

»Dobro. Prišel bom v ponedeljek.«

»Ni problema. Samo povejte številko zadeve.«

Martin jo je prebral. Moški jo je ponovil.

»Imam. Se vidimo.«

V ponedeljek je Martin v službi vzel dve uri dopusta. Pisarna je bila v drugem delu občinske stavbe, kamor prej ni hodil. Moški po telefonu se je predstavil kot Rok. Bil je mlajši, kot je Martin pričakoval, z zavihanimi rokavi srajce in z očali, ki jih je med govorjenjem večkrat snel ter položil na mizo.

»Vaš primer sem si zjutraj pogledal,« je rekel. »Tukaj je nastala ena nerodna situacija, ker je bila rekonstrukcija izvedena, preden je bil ta del zemljišča pogodbeno urejen. Zdaj želimo to zaključiti.«

Martin je položil svoj stari načrt na mizo.

»Mene najprej zanima meja. Po tem načrtu je nekoliko drugače.«

Rok je pogledal list.

»To je star katastrski prikaz. Za sedanji projekt so uporabili novejše podatke.«

»Geodet mi je to že povedal. Rad bi videl, od kod so prišli.«

Rok je odprl mapo.

»Tukaj imate elaborat. Ne vem, koliko vam bo pomagal brez geodeta, ampak lahko pogledate.«

Martin je listal počasi. Nekatere oznake je razumel, drugih ne. Pri eni strani je obstal.

»Tukaj je meja narisana drugače kot na tem načrtu, ki ste mi ga poslali.«

Rok je pogledal.

»Tole je stanje pred uskladitvijo.«

»Kaj pomeni uskladitev?«

»Samo trenutek.«

Vzel je očala in se sklonil bliže. Nato je odprl še drug dokument.

»Vidite, tukaj je bila uporabljena transformacija starih podatkov v novi koordinatni sistem. Potem so bile točke preračunane.«

Martin je sledil s prstom.

»Kdo je odločil, katera preračunana točka je prava?«

»To ni stvar odločitve v smislu, da bi nekdo izbral točko. Geodetsko podjetje je izdelalo elaborat.«

»Ali je bila meja na terenu določena z nama?«

Rok je obrnil nekaj strani.

»Ne vidim, da bi bil izveden postopek ureditve meje z lastniki. Ampak za projekt to ni nujno isto vprašanje.«

Martin je dvignil pogled.

»Če ne veste natančno, kje je meja, kako veste, koliko zemlje mi odkupujete?«

Rok je nekaj časa držal prst na listu.

»Dobro vprašanje. Zato imate možnost, da se o podatkih izjavite. Če se z njimi ne strinjate, to napišete in bomo morali preveriti.«

»Torej naj napišem, da se ne strinjam?«

Rok se je nasmehnil.

»Tega vam jaz ne morem svetovati. Jaz vam lahko pokažem, kaj imamo.«

»Saj vas ne sprašujem, kaj naj napišem. Sprašujem, ali je podatek zanesljiv.«

Rok je ponovno pogledal elaborat.

»Za projekt je bil sprejet kot ustrezen.«

Martin je počakal.

»To ni isto.«

Rok je nekoliko privzdignil obrvi.

»Ni povsem isto, ne.«

Martin je vzel svinčnik.

»Ali lahko dobim kopijo teh strani?«

»Lahko. Samo označiva, katere.«

Skupaj sta izbrala šest listov. Rok jih je odnesel kopirat, Martin pa je ostal sam v pisarni. Na mizi je ležal dopis s petnajstdnevnim rokom. Pogledal je datum. Od vročitve je minilo pet dni. Ko se je Rok vrnil, je Martin vprašal:

»Če hočem, da to pogleda geodet, imam še deset dni.«

»Če štejete od vročitve, ja. Ampak ne čakajte do zadnjega dne. Če boste potrebovali podaljšanje ali kaj podobnega, prej pokličite.«

»Se rok lahko podaljša?«

Rok je položil kopije pred njega.

»Odvisno od tega, za kakšno dejanje gre in po katerem postopku teče. Pri vas bi moral pogledati pravno podlago dopisa. Najbolje je, da ne računava na to.«

»Ne bom.«

Geodeta, ki ga je poznal, ni imel. Jože ga je naslednji dan pri malici vprašal, zakaj že drugo jutro nosi modro mapo v službo.

»Da je ne pustim v avtu.«

»To vidim. Kaj imaš noter, zlato?«

»Geodetske papirje.«

Jože je odgriznil kos kruha.

»Še vedno cesta?«

»Zdaj urejajo odkup.«

»Potem je konec.«

»Ni še. Meja ni jasna.«

Jože je nehal žvečiti.

»Kako ni jasna? Cesta je že narejena.«

Martin ga je pogledal.

»To nima zveze.«

Jože je počasi prikimal.

»Pri tebi res ne.«

Martin je odprl plastenko vode.

»Poznaš kakšnega geodeta?«

Jože je pogledal proti stropu, kakor da tam išče imena.

»Poznam enega, ki je meril pri bratu, ampak ne vem, ali je dober. Brat ga je preklinjal, ker mu je pokazal, da ima sosedov zid dvajset centimetrov na njegovi strani.«

»To pomeni, da je bil verjetno dober.«

Jože se je zasmejal.

»Ali pa zelo slab, odvisno, katerega vprašaš.«

Iz žepa je vzel telefon.

»Bom poklical brata.«

Geodet, ki ga je priporočil Jožetov brat, je lahko prišel šele naslednji četrtek. Martin je pogledal koledar. To bi bil trinajsti dan.

»Prej res ne morete?«

»Če bi šlo samo za meritev na terenu, bi vas nekam stisnil. Če hočete, da pogledam elaborat in stare podlage, pa ne bom obljubil, da bom nekaj naredil na hitro. Pošljite mi dokumente, da vsaj vidim, za kaj gre.«

Martin jih je poslal še isti večer. Naslednji dan ga je geodet poklical.

»Gospod Koren, na hitro sem pogledal. Tukaj ni nič takega, kar bi vam lahko po telefonu razglasil za napako. Je pa razlika med starim prikazom in uporabljenimi koordinatami. Če želite vedeti, kaj to pomeni za vašo mejo, moram pogledati še podatke iz evidence.«

»Lahko to naredite do četrtka?«

»Do četrtka bom pripravil, potem pa prideva na teren, če bo treba.«

»V petek se mi izteče rok.«

»Kakšen rok?«

Martin mu je razložil.

»Potem pa ne čakajte name z odgovorom. Če se s podatkom ne morete strinjati, ker ga še preverjate, napišite to. Jaz vam pravnega roka ne bom reševal.«

Martin je po pogovoru še enkrat prebral dopis. Zvečer je sedel za kuhinjsko mizo in napisal osnutek odgovora. Napisal je, da se s prikazanim potekom meje za zdaj ne more strinjati, ker obstaja razlika med starejšim geodetskim načrtom in podatki, uporabljenimi pri projektu, ter da je naročil strokovno preveritev. Marija je brala čez njegovo ramo.

»Zakaj pa pišeš za zdaj?«

Martin se je obrnil.

»Ker mogoče ugotovijo, da je njihov podatek pravilen.«

»Potem napiši samo, da ga preverjaš.«

»Če napišem, da se ne strinjam, je jasno, da ga ne sprejemam.«

»Ampak se mogoče boš.«

Martin je pogledal list.

»Potem bom to povedal pozneje.«

Marija je odšla po očala.

»Daj meni prebrat, preden pošlješ. V službi sem videla že dovolj dopisov, kjer človek v treh stavkih napiše toliko, da na koncu sam ne ve, kaj je hotel.«

Martin ji je podal list. Prebrala ga je dvakrat.

»Jaz bi tale srednji stavek skrajšala.«

»Zakaj?«

»Ker ima štiri vrstice.«

»Pa kaj?«

»Ker sem ga morala dvakrat prebrati.«

Martin je vzel list.

»Meni je jasen.«

»Ti si ga napisal.«

Nekaj časa sta gledala stavek. Martin je prečrtal polovico. Marija se je nasmehnila.

»Vidiš.«

»Nisem rekel, da si imela prav. Samo krajše je.«

»Seveda.«

Odgovor je nameraval oddati naslednji dan. Zjutraj ga je vzel s seboj, vendar je moral takoj ob prihodu v obrat na sestanek zaradi načrtovanega remonta. Po sestanku je prišlo do okvare na liniji in do malice ni niti odprl predala, kamor je spravil mapo. Popoldne je moral z Jožetom v drugo halo. Ko je prišel domov, je bila mapa še vedno v avtomobilu.

»Si oddal?« je vprašala Marija.

Martin je obstal pri vratih.

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Nisem utegnil. Jutri bom.«

»Koliko časa pa še imaš?«

Martin je v mislih preštel dneve.

»Še dovolj.«

Naslednje jutro je mapo položil na sovoznikov sedež, da je ne bi pozabil. Na občino je prišel po službi. Vložišče je bilo zaprto. Na vratih je bil list z uradnimi urami, ki jih je poznal, vendar jih tisti trenutek ni imel v glavi. Stal je pred vrati in gledal razpredelnico. Naslednji dan so sprejemali stranke dopoldne.

Martin je pogledal na uro in nato na kuverto v roki. Lahko bi jo poslal priporočeno po pošti. Pošta v bližini je bila odprta še skoraj eno uro. Oddal jo je tam. Na potrdilu je bil datum. Spravil ga je v mapo. V četrtek je prišel geodet. Najprej sta sedela za kuhinjsko mizo. Geodet je razgrnil svoje izpise poleg Martinovega starega načrta, potem pa sta šla ven. Meril je skoraj dve uri.

Ko je geodet končal, je pospravil napravo v kovček.

»No, zdaj vam lahko povem nekaj bolj uporabnega. Stari načrt ni dovolj natančen, da bi samo po njem dokazovali mejo. Ampak tudi podatek, ki je bil uporabljen za projekt, ni tak, da bi jaz brez postopka rekel, da je meja nesporno tam.«

Martin je pogledal proti robniku.

»Kolikšna je razlika?«

»Odvisno od točke. Nekje malo več kot pol metra, nekje okoli osemdeset centimetrov. Ampak pazite, to še ne pomeni, da je cel ta pas vaš. Pomeni, da je treba mejo urediti.«

»Z lastniki.«

»Seveda. Če hočete zanesljivo mejo, se povabi sosednje lastnike, pogledajo se podatki, pokaže se predlagana meja in izvede postopek. Vi imate tukaj dodatno težavo, ker je na drugi strani cesta oziroma občinsko zemljišče.«

Martin je pogledal asfalt.

»Cesta je zdaj že na tem pasu.«

Geodet je zaprl kovček.

»To vidim.«

»Če se izkaže, da je meja bolj proti cesti?«

»Potem bo del ceste na vaši parceli.«

»In če je bolj proti hiši?«

»Potem ne bo.«

Martin je nekaj časa molčal.

»Torej še vedno ne vem.«

Geodet ga je pogledal.

»Zdaj veste, da je vprašanje resnično. To je več, kot ste vedeli prej.«

Martin se ob tem ni nasmehnil. Ko je geodet odšel, je šel v hišo in poklical Roka. Oglasila se je sodelavka.

»Danes ga ni več. Lahko mu pustim sporočilo.«

Martin ji je povedal ime in številko zadeve.

»Samo preveril bi, ali ste prejeli moj odgovor. Poslal sem ga priporočeno.«

Ženska je nekaj časa tipkala.

»Kdaj ste ga poslali?«

Martin ji je povedal datum.

»Tukaj ga še ne vidim evidentiranega. Pošta včasih pride naslednji dan, potem gre skozi vložišče. Verjetno bo jutri.«

»Rok se mi izteče jutri.«

»Če ste poslali priporočeno, imate potrdilo.«

»Imam.«

»Potem ga shranite.«

Martin je odložil. Naslednje popoldne ga je poklical Rok.

»Gospod Koren, dobili smo vaš dopis.«

Martin je sedel v avtomobilu pred trgovino. Marija ga je prosila, naj kupi mleko in kruh.

»Dobro.«

»Samo eno stvar morava razčistiti. Vaš odgovor je bil vložen po roku.«

Martin je za trenutek pomislil, da ga ni dobro slišal.

»Kako po roku? Poslal sem ga dan prej.«

»Po evidenci se je rok iztekel v sredo, vaš odgovor pa je bil oddan v četrtek.«

Martin je odprl predal pred sovoznikovim sedežem, čeprav potrdila ni imel tam.

»Ne. Pismo sem prevzel v četrtek. Petnajst dni je bilo v petek.«

»Gospod Koren, ne šteje se tako, da prištejete petnajst na koledarju od dneva, ko se vam zdi prvi dan. Pri štetju rokov veljajo pravila postopka. Jaz imam tukaj datum vročitve in izračun.«

Martin je skušal v mislih ponovno prešteti.

»Ko sem vas prvič poklical, sem vas vprašal, ali rok teče od vročitve. Rekli ste, da ja.«

Na drugi strani je nastala tišina.

»Rekel sem načeloma. Ne spomnim se točno pogovora, ampak roki se računajo po pravilih. Dan vročitve se praviloma ne šteje, potem tečejo naslednji dnevi. Počakajte, da ne bova zdaj oba računala na pamet.«

Slišal je listanje.

»Ja. Imate prav glede enega dela. Zdaj ko gledam koledar, moram preveriti še datum evidentirane vročitve. Ne bi vam rad povedal narobe. Pokličem vas čez deset minut.«

Martin je ostal v avtomobilu. Ljudje so hodili mimo njega v trgovino in iz nje. Neka ženska je naložila dve vrečki v prtljažnik, voziček odpeljala na njegovo mesto in se vrnila po kovanec. Telefon je zazvonil čez sedem minut.

»Gospod Koren, zdaj imam pred sabo vročilnico. Tukaj je datum drugačen od tistega, ki ste mi ga povedali.«

»Kateri?«

Rok mu je povedal. Datum na vročilnici je bil dva dni prej od tistega, ki si ga je Martin zapisal. Martin je pogledal skozi vetrobransko steklo.

»Tisti dan pisma nisem prevzel.«

»Na vročilnici je ta datum.«

»Tistega dne pisma nisem prevzel. Dobil sem ga šele v četrtek. Spomnim se, ker sem bil v torek in sredo do poznega v službi.«

»Tukaj je podpis.«

»Moj?«

»Tega po telefonu ne morem ugotavljati. Lahko pridete pogledat.«

Martin je čutil, kako se mu prsti na telefonu nekoliko močneje stisnejo.

»Kdo je podpisan?«

»Podpis ni čitljiv. Lahko da je prevzel kdo od odraslih članov gospodinjstva.«

Martin je pomislil na Marijo.

»Če ga je prevzela žena, jaz pa sem ga dobil naslednji dan, se šteje od dneva, ko ga je prevzela ona?«

»Če je bila vročitev pravilno opravljena njej, da.«

Martin je pogledal uro na armaturni plošči.

»In moj odgovor?«

Rok je nekaj časa molčal.

»Po podatkih, ki jih imam zdaj, je prepozen za en dan.«

Martin ni rekel ničesar.

»Gospod Koren, to še ne pomeni nujno, da je vse izgubljeno. Vaše navedbe imamo. Vprašanje je, kakšne procesne posledice ima zamuda v tej konkretni fazi. Moram pogledati.«

»Zakaj ste mi potem rekli, da imam dovolj časa?«

Rok ni odgovoril takoj.

»Ker sem izhajal iz datuma, ki ste mi ga povedali vi. Vročilnice takrat nisem imel pred sabo.«

Martin je hotel reči, da bi jo moral imeti, vendar je vedel, da mu je sam povedal napačen datum.

»Dobro,« je rekel. »Poglejte.«

»Bom. Jutri vas pokličem.«

Martin je odložil telefon. Šele ko je hotel spraviti telefon v žep, je videl nakupovalni listek, ki ga je Marija položila na sedež. Mleko. Kruh. Detergent. V trgovino je šel brez vozička in se moral pri blagajni vrniti po detergent. Doma je Marija zlagala posodo iz pomivalnega stroja.

»Si dobil vse?«

Martin je vrečko položil na pult.

»Mislim, da sem zamudil rok.«

Marija se je obrnila.

»Kateri rok?«

»Za tisti odgovor.«

»Saj si ga poslal.«

»En dan prepozno.«

Marija je nekaj časa gledala vanj.

»Kako?«

»Kdaj si prevzela tisto priporočeno pismo z občine?«

Marija je odložila krožnik.

»Ne vem. Takrat, ko sem ti ga dala.«

»Si mi ga dala isti dan?«

»Martin, ne vem. Mogoče naslednji. Zakaj?«

»Na vročilnici je datum dva dni prej, kot sem si zapisal.«

Marija je poskušala pomisliti.

»Čakaj. Mogoče sem ga res prevzela jaz v torek. Tisti teden sem šla en dan prej iz službe. Zdaj se spomnim, da sem ga pustila med svojo pošto in ti ga dala šele v četrtek.«

Martin je odprl modro mapo in iz nje vzel prvi dopis. Na vrhu je bil njegov zapis s svinčnikom.

»Jaz sem napisal datum, ko sem ga dobil v roke.«

»Potem sem ti ga res dala dva dni pozneje. Nisem niti pogledala, da je v njem rok.«

Martin je sedel. Marija je nekaj časa stala ob pultu.

»Je to hudo?«

»Ne vem še.«

»Ampak saj si odgovoril. En dan gor ali dol.«

Martin je pogledal list.

»Če je rok petnajst dni, potem ni šestnajst.«

Marija je sedla nasproti njega.

»Saj nisi nalašč zamudil.«

»To nima zveze.«

»Meni se zdi, da ima.«

Martin je počasi zložil dopis.

»Pri stroju tudi ni pomembno, ali si vijak pozabil zategniti nalašč.«

Marija ga je pogledala.

»Tole ni stroj.«

Martin ni odgovoril. Čez nekaj časa je vstala in začela pospravljati stvari iz nakupovalne vrečke. Ko je vzela mleko, se je obrnila.

»Vsaj tega nisi pozabil.«

Martin je pogledal proti njej. Nekaj trenutkov sta bila oba tiho, potem se je Marija komaj opazno nasmehnila. Martin tudi. Toda tisti večer je, preden je modro mapo pospravil, na notranjo stran platnice s svinčnikom napisal dva datuma. Prvega je prečrtal. Drugega je obkrožil.

VI. NISEM PRODAL

Rok naslednji dan ni poklical. Martin je dopoldne dvakrat pogledal telefon, popoldne pa nanj pozabil, ker so v obratu ponovno zagnali linijo po remontu in je bilo treba skoraj tri ure iskati vibracijo, ki je pri prostem teku ni bilo, pod obremenitvijo pa se je pojavljala vedno na istem mestu. Jože je najprej hotel zamenjati ležaj, Martin pa je rekel, naj ga pustita pri miru, dokler ne vesta, da je kriv.

»Če ga zamenjava in bo še vedno treslo, bova imela nov ležaj in star problem.«

»Če ga ne zamenjava, bova pa imela star ležaj in star problem.«

Martin se je sklonil bliže ohišju.

»Najprej odpri sklopko.«

Jože je nekaj zamrmral, vendar jo je odprl. Napaka je bila v izrabljenem vložku, ki se je pod obremenitvijo nekoliko premaknil. Jože ga je držal med prsti.

»Dobro. Tokrat si imel prav.«

Martin je pogledal obrabljeni rob.

»Ni pomembno, kdo je imel prav. Pomembno je, kaj je bilo narobe.«

Jože se je zasmejal.

»To si nekam zapiši.«

Martin ga je pogledal, vendar ni vprašal, zakaj. Ko je prišel domov, je na kuhinjski mizi ležala nova občinska kuverta. Marija je pripravljala solato.

»Danes je prišla. Nisem je odprla, da ne bom spet česa prevzela en dan prezgodaj.«

Martin je obstal sredi kuhinje. Marija se je obrnila k njemu in se nasmehnila.

»Saj se šalim.«

»Vem.«

»Ne izgledaš.«

Martin je slekel jakno in sedel. Tokrat je najprej pogledal datum na kuverti, potem jo je odprl. Dopis je bil kratek. Njegovo izjavo bodo kljub zamudi vložili v spis in jo upoštevali pri nadaljnji obravnavi, vendar zamuda sama po sebi ne vpliva na že izvedena dejanja. Zaradi ugotovljenega neurejenega zemljiškopravnega stanja bo občina naročila dodatno geodetsko preveritev in pripravila predlog za pogodbeno ureditev.

»No?« je vprašala Marija.

»Upoštevali bodo.«

»Potem nisi nič zamudil.«

»Zamudil sem. Samo upoštevali bodo vseeno.«

Marija je odložila nož.

»Je kakšna razlika?«

Martin je pogledal dopis.

»Za zdaj ne.«

»Potem bi jaz rekla, da si imel srečo.«

»Mogoče.«

»Vidiš, da znam tudi jaz pravne izraze.«

Na notranji strani platnice ni popravil obkroženega datuma. Čez tri tedne sta dobila vabilo na sestanek. Tokrat je bilo naslovljeno na oba. Marija je pismo prebrala pri zajtrku.

»Zakaj moram jaz zraven?«

»Ker si polovična lastnica.«

»Ko je treba kositi, nisem nikoli polovična lastnica.«

Martin je pil kavo.

»Lahko kosiš samo svojo polovico.«

»Katero?«

Martin je pogledal skozi okno proti parceli.

»Najprej morava urediti mejo.«

Marija ga je udarila z robom pisma po roki.

»Ne začenjaj.«

Na sestanek sta prišla skupaj. Rok ju je čakal v večji sejni sobi. Z njim sta bila geodet, ki ga Martin še ni poznal, in ženska iz občinske zemljiške službe. Pred vsakim stolom je ležala tanka mapa, na sredini mize pa velik načrt. Ženska se je predstavila kot Vesna Zupan.

»Najprej bi rada povedala, da danes ne pričakujemo, da karkoli podpišeta. Namen je, da vama pokažemo rezultate dodatne preveritve in se pogovorimo, kako bi zadevo uredili.«

Marija je položila torbico ob stol.

»To mi je všeč že na začetku.«

Vesna se je nasmehnila.

»Tudi nam je lažje, če ljudje najprej vedo, o čem se pogovarjamo.«

Geodet je razgrnil načrt. Pojasnjeval je dlje, kot je Marija pričakovala, in krajše, kot bi želel Martin. Pokazal je stare podatke, nove koordinate, točke, ki jih je bilo mogoče zanesljiveje določiti, in del, kjer je ostajala večja negotovost. Na koncu je s svinčnikom potegnil po črti.

»Po naši preveritvi je najbolj verjeten potek meje tukaj. Razlika glede na projektno uporabljeni podatek ni velika, obstaja pa. Na enem delu govorimo o nekaj deset centimetrih.«

Martin je pogledal svoj izvod.

»V katero smer?«

»Proti cesti.«

»Torej je najina parcela večja, kot ste upoštevali pri projektu.«

Geodet je nekoliko popravil očala.

»Po tem predlaganem poteku, da.«

»In cesta sega dlje na najino parcelo.«

»Da.«

Marija je pogledala Martina. Ni rekel ničesar. Vesna je obrnila list.

»Zato smo pripravili novo površino za odkup. Ne gre za veliko razliko glede na prvotni izračun, ampak želimo, da pogodba temelji na podatkih, ki jih imamo zdaj.«

Martin je vprašal geodeta:

»Je ta meja dokončna?«

»Če se z njo strinjate in se izvede ustrezen postopek, se lahko uredi kot evidentirana meja. Če se ne strinjate, obstajajo nadaljnji postopki.«

»Vi kot geodet menite, da je tukaj?«

Moški je pogledal načrt.

»Na podlagi podatkov, ki sem jih pregledal, bi jo pokazal tukaj.«

Martin je počasi prikimal.

»To je vse, kar sem hotel vedeti.«

Marija je pod mizo premaknila nogo in se ga rahlo dotaknila. Vesna je iz mape vzela dva lista.

»Potem lahko govorimo o odkupu. Občina predlaga, da odkupi označeni del parcele. Naročili smo cenitev in glede na okoliščine primera predlagamo znesek, ki je nekoliko višji od ocenjene tržne vrednosti.«

List je potisnila proti njima. Marija ga je vzela prva. Martin je gledal njen obraz.

»Koliko?«

Povedala mu je številko. Martin je vzel list. Znesek je bil višji, kot je pričakoval.

»Zakaj toliko?«

Vesna se je naslonila nazaj.

»Ker je cesta že izvedena, preden je bilo zemljišče pogodbeno urejeno, in ker želimo zadevo zaključiti sporazumno. V znesku so upoštevane tudi okoliščine posega in stroški, ki sta jih že imela.«

»Tudi moj geodet?«

»Če imate račun, ga lahko priložite. To lahko uredimo posebej ali vključimo v dogovor.«

Marija je pogledala Martina.

»To se meni zdi pošteno.«

Vesna je prikimala.

»Tudi mi mislimo, da je ponudba korektna.«

Martin je še vedno gledal list.

»Kaj pa piše v pogodbi?«

»Osnutek je v mapi.«

Odprl ga je. Prvo stran je prebral počasi. Na drugi je obstal.

»Tukaj piše, da občina kupuje ta del parcele za potrebe že izvedene rekonstrukcije ceste.«

»Da.«

»In da s podpisom pogodbe dovoliva ureditev zemljiškoknjižnega stanja.«

»Tako je.«

Martin je obrnil še eno stran.

»Kje pa piše, da je bila cesta narejena pred odkupom?«

Vesna ga je pogledala.

»Saj ste ravnokar prebrali, da gre za že izvedeno rekonstrukcijo.«

»To pove, da je cesta izvedena. Ne pove, da je bila izvedena na najini zemlji, preden je bila kupljena.«

Rok, ki je do tedaj večinoma molčal, se je nekoliko premaknil na stolu.

»Gospod Koren, namen pogodbe je urediti lastništvo. Ne ugotavljati odgovornosti za to, kar se je zgodilo prej.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Zakaj ne?«

»Ker je to prodajna pogodba.«

»Potem bo iz nje čez deset let videti, da sva občini prodala zemljišče za cesto.«

»Saj ga bosta.«

Martin je položil prst na pogodbo.

»Ne. Cesta je že na njem.«

V prostoru je bilo nekaj časa tiho. Marija je prva spregovorila.

»Martin, saj vsi tukaj vedo, kaj se je zgodilo.«

»Danes.«

Vesna je sklenila roke na mizi.

»Kaj bi vi želeli, da piše?«

Martin ni odgovoril takoj.

»Da je občina posegla na najino parcelo, preden je uredila pravico do tega zemljišča, in da zdaj to ureja.«

Vesna je pogledala Roka, potem geodeta.

»Tega v standardni prodajni pogodbi praviloma ne zapisujemo.«

»Zakaj?«

»Ker pogodba ni zapisnik o celotnem postopku. V spisu je razvidno, kako je zadeva potekala.«

»Kje?«

Rok je odprl mapo.

»Imamo vaš prvi dopis, zapis preveritve, interno dokumentacijo, geodetsko preveritev, vse to ostane v zadevi.«

»In če nekdo čez deset let odpre samo pogodbo?«

Rok se je nekoliko nasmehnil.

»Zakaj bi nekdo čez deset let odpiral samo vašo pogodbo?«

Martin ga je pogledal. Rokov nasmeh je izginil.

»Prav. Razumem, kaj hočete povedati.«

Marija je položila roko na Martinovo podlaket.

»Ali lahko napišejo en stavek?«

Vesna je vzela osnutek pogodbe.

»Lahko preverim pri pravni službi, ali lahko v uvodne ugotovitve dodamo, da se pogodba sklepa zaradi naknadne ureditve zemljiškopravnega stanja po izvedeni rekonstrukciji.«

Martin je poslušal.

»Naknadne ureditve.«

»Da.«

»To bi bilo že bliže.«

Vesna je pogledala proti njemu.

»Gospod Koren, nihče tukaj ne trdi, da je bil vrstni red idealen.«

»Ne govorim o idealnem.«

Marija je rahlo stisnila njegovo roko. Martin je utihnil. Vesna ni bila užaljena.

»Prav. Preverila bom besedilo. Danes tako ali tako ne podpisujemo. Vzemita osnutek domov, preberita ga in nam sporočita pripombe.«

Ko sta šla po stopnicah navzdol, je Marija držala mapo.

»Veš, koliko so ponudili?«

»Vem.«

»Za tisti pas zemlje.«

»Vem.«

»Jaz bi ga za toliko prodala tudi, če cesta ne bi bila tam.«

Martin je odprl vrata na hodnik.

»Tudi jaz.«

Marija se je ustavila.

»Potem ne razumem.«

Martin je tudi obstal. Ljudje so hodili mimo njiju proti vložišču. Nekdo je držal v rokah registrsko tablico, neka ženska je otroku zapenjala jakno.

»Če bi prišli pred začetkom in rekli: to je vajino, potrebujemo za cesto, tole vam ponudimo, bi podpisal.«

»Dobro.«

»Ampak niso.«

»Vem, da niso.«

»Zdaj pa hočejo, da podpišem papir, iz katerega bo videti samo, da sem prodal.«

Marija ga je gledala.

»Saj boš prodal.«

Martin je hotel odgovoriti, vendar je videl, da ga ne izziva.

»Najprej so vzeli,« je rekel. »Zdaj kupujejo.«

Marija je pogledala mapo v svojih rokah.

»Če plačajo in napišejo, da urejajo za nazaj, je meni dovolj.«

Martin je odprl vrata.

»Mogoče bo tudi meni.«

Na parkirišču je Marija rekla, da mora še v trgovino.

»Greš z mano?«

»Lahko.«

»Potem se vsaj enkrat ne boš vrnil po detergent.«

Martin jo je pogledal.

»Enkrat sem ga pozabil.«

»Enkrat sem te ujela.«

Tokrat se je zasmejal. Naslednjih nekaj dni osnutka pogodbe ni odprl. V soboto je popravljal polico v kleti. Nina je prišla po kovček, ki ga je pustila pri njih, in ga našla med škatlami.

»Ati, mami pravi, da so ti za tisto ob cesti ponudili kar lep denar.«

Martin je privijal nosilec.

»Tvoja mama ima nekoliko drugačno predstavo o bogastvu.«

»Koliko je?«

Povedal ji je. Nina je zažvižgala.

»Za tako majhen pas? Jaz bi verjetno vzela in šla naprej.«

Martin je odložil izvijač.

»Zato nimaš zemlje.«

»Imam polovico tega, kar bosta nekoč pustila meni.«

»Potem ti bom odštel pol metra.«

Nina se je zasmejala in vzela kovček. Pri vratih se je ustavila.

»Boš podpisal?«

Martin je ponovno prijel izvijač.

»Če bodo pravilno napisali.«

»Kaj?«

»Kar se je zgodilo.«

Nina je prijela kovček in se pri vratih obrnila.

»Samo ne čakaj toliko časa, da bo na koncu pomembnejši papir kot stvar sama. Jaz bi denar vzela.«

»Bom upošteval.«

»Saj vem, kako ti upoštevaš.«

»Vem.«

Oba sta se nasmehnila. V ponedeljek ga je poklicala Vesna.

»Gospod Koren, pravna služba je pogledala vašo pripombo. Dodali smo uvodno ugotovitev, da se pogodba sklepa zaradi ureditve zemljiškopravnega stanja v zvezi z že izvedeno rekonstrukcijo. Mislim, da je to dovolj jasno.«

»Ali piše, da ob izvedbi občina ni bila lastnica tega dela?«

»Ne tako neposredno. To izhaja iz same pogodbe. Če bi bila občina lastnica, ga zdaj ne bi kupovala.«

»Potem bi lahko tudi napisali.«

Vesna je za trenutek molčala.

»Lahko vam pošljem novo besedilo. Poglejte ga, preden karkoli rečeva.«

»Pošljite.«

Elektronsko sporočilo je prišlo še isti dan. Martin je pogodbo natisnil v službi in jo med malico prebral. Jože je sedel nasproti njega in jedel jabolko.

»Človek gre na malico, ti pa privlečeš pogodbo. A vsaj plačajo dobro?«

»Za zemljo.«

»Koliko ti dajo?«

Martin mu je povedal. Jože je nehal gristi.

»Za tisti pas ob cesti?«

»Ni povsod osemdeset.«

»Dobro, dobro. Ne bom ti meril še jaz.«

Martin je bral naprej. Jože je počakal.

»Kaj pa zdaj iščeš?«

»Nič.«

»Če je v redu, podpiši in pojej malico, preden se ohladi.«

Martin je odložil papir.

»Tukaj piše, da se pogodba sklepa zaradi ureditve zemljiškopravnega stanja v zvezi z že izvedeno rekonstrukcijo.«

»Meni zveni, kot da urejajo tisto, kar bi morali že prej.«

»Ne piše pa, da so cesto naredili prej, kot so imeli zemljišče.«

Jože ga je pogledal.

»Martin, jaz res ne vem, kaj bi še rad spravil v tisti stavek.«

»Kaj?«

»Cesta je zunaj, pogodba pa tukaj. Nihče čez deset let ne bo mislil, da je bilo obratno.«

»Čez deset let ne boš vedel, kaj je bilo prej.«

Jože je pogledal skozi okno jedilnice.

»Čez deset let bom jaz iskal očala, ne vrstnega reda njihovih papirjev.«

Martin je papir ponovno vzel v roke. Jože je pojedel zadnji kos jabolka.

»Glej. Če je denar pošten in s pogodbo uredijo zemljo, bi jaz podpisal. Če ni, ne bi. Ti pa očitno potrebuješ še nekaj tretjega, česar jaz v tem papirju ne znam najti.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Katera je tretja?«

»Da morajo še napisati, da si imel prav.«

Martin ni odgovoril. Jože je vrgel ogrizek v koš.

»Saj mogoče imaš. Samo ne vem, koliko to stane na kvadratni meter.«

Ko je Martin prišel domov, je bila Marija na terasi. Na mizi sta bili dve skodelici kave.

»So poslali novo?«

»So.«

»In?«

Martin je sedel.

»Boljša je.«

»Boš podpisal?«

»Ne vem še.«

Marija je potisnila skodelico proti njemu.

»Kaj še manjka?«

Martin je iz torbe vzel pogodbo.

»Nič takega, česar ne bi mogli napisati v enem stavku.«

Marija ni pogledala papirja.

»Potem jih prosi za ta stavek.«

»Sem jih že.«

»In?«

»Nočejo ga napisati tako.«

»Zakaj?«

Martin je pogledal proti cesti. Po novem asfaltu je počasi peljala ženska s kolesom. Za njo je vozil avtomobil in čakal do ovinka, preden jo je prehitel.

»Pravijo, da ni potrebno.«

Marija je vzela skodelico.

»Je res potrebno?«

Martin ni odgovoril.

»Ne sprašujem, ali bi bilo lepše,« je nadaljevala. »Sprašujem, ali je potrebno.«

»Meni je.«

Marija je nekaj časa gledala kavo.

»Potem jim povej.«

»Sem jim.«

»Potem pa ne vem, kaj naj ti rečem.«

Martin je pogodbo položil na mizo.

»Saj ti ni treba nič.«

Marija je pogledala proti njemu.

»To je tudi moja zemlja.«

Martin je obstal.

»Vem.«

»In tudi moja pogodba.«

»Seveda.«

»Potem mi mogoče vendarle je treba kaj reči.«

Martin se je naslonil nazaj. Marija je govorila mirno.

»Jaz bi podpisala. Ne zato, ker mi je vseeno, kaj so naredili. Ni mi. Če bi meni nekdo brez vprašanja premaknil mejo ali začel kopati po vrtu, bi bila jezna. Ampak zdaj so izmerili, priznali, da morajo odkupiti, ponudili več, kot je zemlja vredna, in pripravljeni so plačati stroške. Meni je to popravek.«

Martin je poslušal.

»Tebi pa ni,« je rekla.

»Ne še.«

»Dobro. Potem ne bova podpisala še danes.«

Martin jo je pogledal.

»Saj te ne bom silil.«

»Vem. Ampak tudi ti mene ne boš prepričeval, da denar ni pomemben samo zato, ker tebi v tem trenutku ni.«

Martin je spustil pogled na pogodbo.

»Nisem rekel, da ni pomemben.«

»Še ne.«

Nekaj časa sta pila kavo. Marija je prva vstala.

»Do kdaj morava odgovoriti?«

Martin je pogledal zadnjo stran.

»Tukaj ne piše roka.«

Marija se je obrnila.

»No, to je pa nevarno.«

Martin jo je pogledal.

»Zakaj?«

»Ker boš potem razmišljal do penzije.«

Tokrat se je zasmejal prej kot ona. Čez teden dni sta ponovno sedela pri Vesni. Na mizi je bila zadnja različica pogodbe. Vesna je dodala še en stavek: da pogodbeni stranki ugotavljata, da je bil del zemljišča ob rekonstrukciji ceste dejansko že uporabljen za cestno telo in da s pogodbo urejata lastništvo tega dela. Martin ga je prebral dvakrat.

»To je bolje.«

Marija je pogledala proti njemu.

»Je dovolj?«

Martin ni odgovoril takoj. Vesna je čakala.

»Ne piše, da za uporabo ni bilo najinega soglasja.«

Vesna je počasi odložila kemični svinčnik.

»Gospod Koren, tega stavka pravna služba ne bo dala v prodajno pogodbo.«

»Zakaj?«

»Ker bi s tem občina v pogodbi sprejela pravno kvalifikacijo preteklega ravnanja, ki presega namen te pogodbe. Lahko ugotovimo dejstvo, da je bilo zemljišče uporabljeno pred sklenitvijo pogodbe. Ne bomo pa v prodajno pogodbo pisali priznanja protipravnosti ali odgovornosti.«

»Nisem rekel protipravnosti.«

»Vem. Ampak če napišemo, da soglasja ni bilo, se takoj odpre vprašanje, kaj iz tega pravno sledi. Za to obstajajo drugi postopki.«

Martin se je naslonil nazaj.

»Kateri?«

Vesna ga je pogledala.

»Če menite, da je občina posegla v vašo lastninsko pravico in želite ugotovitev ali povračilo zaradi tega posega, se morate o pravnih možnostih posvetovati s pravnikom. Jaz vam tega ne morem svetovati.«

Marija je obrnila glavo proti Martinu.

»Mi smo prišli prodati zemljo.«

Martin je pogledal njo, potem Vesno.

»Vem.«

Vesna je položila dlan na pogodbo.

»Ponudba ostaja. Tudi povračilo stroškov geodeta. Če potrebujeta čas, ga vzemita. Ne bom vaju silila v podpis.«

Martin je pogledal zadnjo stran, kjer sta bili pod praznima črtama napisani njuni imeni. Koren Martin. Koren Marija. Vzel je kemični svinčnik, ki je ležal ob pogodbi. Marija je pogledala njegovo roko. Martin ga je nekaj časa držal, potem ga je položil nazaj.

»Ne morem podpisati.«

Vesna ni rekla ničesar. Marija je vprašala:

»Zakaj?«

Martin je pogledal pogodbo.

»Ker potem piše, da sem prodal.«

Marija je nekaj trenutkov molčala.

»Saj prodajaš.«

Martin je odkimal.

»Nisem prodal.«

»Martin, cesta je že tam.«

»Prav zato.«

Vesna je počasi zaprla mapo.

»Dobro. Potem danes ne bomo podpisali.«

Na poti domov Marija skoraj polovico vožnje ni govorila. Martin je vozil. Ko sta prišla do semaforja, je rekla:

»Veš, kaj mene moti?«

Martin je pogledal proti njej.

»Kaj?«

»Da si še pred enim mesecem rekel, da bi jim zemljo prodal.«

»Bi jo.«

»Zdaj je pa ne boš.«

»Ne tako.«

Marija je gledala skozi stransko okno.

»Včasih ne vem, ali se pogovarjava o zemlji ali o stavku.«

Martin je hotel odgovoriti. Semafor je postal zelen. Avto za njima je na kratko potrobil. Martin je speljal. Ko sta prišla domov, je zapeljal na dvorišče in ugasnil motor. Preden sta izstopila, je Marija pogledala proti novi cesti.

»Še vedno se mi zdi dobra.«

Martin je sledil njenemu pogledu.

»Tudi meni.«

»Vsaj o nečem se strinjava.«

Šla je proti hiši. Martin je ostal pri avtomobilu še toliko časa, da je iz zadnjega sedeža vzel modro mapo. Pred vrati jo je odprl. V njej je bila kopija pogodbe. Na mestu za njegov podpis ni bilo ničesar. Zaprl je mapo in šel v hišo.

VII. TAKO PIŠE

Martin pravnika ni poiskal takoj. Še nekaj tednov je čakal, ali bo z občine prišlo kaj novega. Vesna ga ni več klicala, pogodba je ostala v modri mapi, cesta pa je bila končana. Delavcev ni bilo več. Ob robu so posejali travo in po prvem močnejšem dežju je iz zemlje pognalo nekaj zelenih bilk, tako da se je tudi zadnja sled gradbišča počasi izgubljala.

Zjutraj je Martin po novi cesti odhajal v službo, popoldne se je po njej vračal. Nekega dne je moral pred hišo počakati, ker je nasproti pripeljal avtobus. Voznik se je umaknil nekoliko proti novemu robniku, Martin tudi, in brez težav sta se srečala. Ko je zapeljal na dvorišče, je Marija ravno prinašala perilo s terase.

»Vidiš,« je rekla, »prej bi eden od vaju vozil nazaj.«

Martin je ugasnil motor.

»Sem videl.«

»In?«

»Kaj in?«

»Nič. Samo preverjam, ali boš kdaj priznal, da je cesta boljša.«

Martin je vzel torbo z zadnjega sedeža.

»Saj sem že priznal.«

»Enkrat. Zelo potiho.«

»Potem si dobro slišala.«

Marija je odšla proti hiši. Martin je pogledal proti robniku. Če ne bi vedel, kje je prej stala ograja in kje je bil pas trave, ne bi mogel pokazati, kaj se je spremenilo. Tisti večer je iz modre mape vzel pogodbo. Prebral je stavek, zaradi katerega je ni podpisal. Pogodbeni stranki ugotavljata, da je bil del zemljišča ob rekonstrukciji ceste dejansko že uporabljen za cestno telo in da s pogodbo urejata lastništvo tega dela.

Ni bil napačen. Prav to ga je motilo. Naslednji dan je med malico vprašal Jožeta, ali še pozna tistega odvetnika, ki mu je pred leti urejal zadevo po prometni nesreči. Jože je odložil žlico.

»Katerega?«

»Tistega, za katerega si rekel, da ni poceni, ampak vsaj pokliče nazaj.«

»Vidmarja?«

»Ne vem, kako se piše.«

»Andrej Vidmar. Zakaj?«

Martin je nekaj časa mešal juho.

»Pokazal bi mu pogodbo.«

Jože ga je gledal.

»A si jo končno podpisal?«

»Ne.«

»Potem je ne rabiš več kazati. Samo okvir naredi in jo obesi v dnevno sobo.«

Martin se ni odzval. Jože je nadaljeval:

»Kaj bi rad od odvetnika?«

»Da mi pove, kaj pomeni, če so naredili cesto na zemlji, ki ni bila njihova.«

»To ti lahko jaz povem zastonj.«

»Kaj pomeni?«

»Da imaš cesto.«

Martin ga je pogledal. Jože je nekaj trenutkov zdržal resen obraz, potem pa se je nasmehnil.

»Dobro, dobro. Dal ti bom številko.«

Martin je poklical še isti popoldan. Oglasila se je tajnica in ga vprašala, za kakšno zadevo gre.

»Lastninsko.«

»Nepremičnina?«

»Zemljišče ob cesti.«

»Spor s sosedom?«

Martin je za trenutek pomislil.

»Z občino.«

Dobila sta termin čez devet dni. Pisarna Andreja Vidmarja je bila v prvem nadstropju starejše poslovne hiše. Na vratih ni bilo velike table, samo ime, naziv in majhen zvonec. Martin je prišel deset minut prezgodaj in sedel v čakalnici, kjer sta bila dva stola, mizica s starimi revijami in fikus, ki je imel na eni strani precej več listov kot na drugi.

Odvetnik je prišel ponj osebno. Bil je mlajši, kot si ga je Martin predstavljal, verjetno še ne štirideset, brez kravate, v temni srajci z zavihanimi rokavi. Rokoval se je z njim in pokazal proti stolu.

»Gospod Koren. Izvolite. Po telefonu ste rekli, da gre za zemljišče in občino.«

Martin je mapo položil na mizo.

»Naredili so cesto čez del najine parcele, preden so zemljišče odkupili.«

Andrej Vidmar ni odprl mape.

»Koliko zemljišča?«

Martin mu je povedal približno površino in širino pasu.

»Veliko?«

»Ne.«

»Je cesta dokončana?«

»Da.«

»Jo uporabljate tudi vi?«

Martin ga je pogledal.

»Seveda.«

»Dobro. In občina zdaj ponuja odkup?«

»Da.«

»Po kakšni ceni?«

Martin mu je povedal. Andrej je za trenutek dvignil obrvi.

»To ni slaba ponudba.«

»Vem.«

»Potem bom vprašal drugače. Zakaj ste prišli k meni?«

Martin je odprl mapo in pred njega položil pogodbo.

»Ker nočejo napisati, da so zemljišče uporabili brez najinega soglasja.«

Odvetnik je pogodbo vzel v roke. Ni začel pri spornem stavku. Prebral jo je od začetka. Martin je čakal. Andrej je obrnil zadnjo stran.

»Nista podpisala.«

»Ne.«

»Žena se strinja s prodajo?«

»Da.«

»Vi pa ne.«

»Tudi jaz bi prodal.«

Odvetnik je pogledal čez papir.

»Ampak?«

»Ne tako.«

Andrej je pogodbo položil na mizo.

»Povejte mi od začetka. Ne, kaj je narobe s pogodbo. Kaj se je zgodilo.«

Martin mu je povedal. Začel je s količki, starim načrtom in geodetom. Povedal je o gospe Kovač, vodji gradbišča, bagru, zemljiški službi, zamujenem roku in dodatni meritvi. Pri nekaterih mestih je odprl mapo in pokazal dokument. Andrej ga ni veliko prekinjal. Ko je Martin končal, je vprašal:

»Ste kdaj pisno soglašali s posegom?«

»Ne.«

»Ustno?«

»Ne.«

»Ste vedeli za projekt, preden so začeli?«

»Vedel sem, da bodo širili cesto. Nisem vedel, da bo šla meja tako daleč.«

»Ste bili obveščeni o javni razgrnitvi ali kakšnem postopku pred začetkom gradnje?«

»Ne spomnim se.«

»To ne pomeni, da je ni bilo.«

»Nisem rekel, da je ni bilo.«

Andrej je prvič rahlo prikimal.

»Dobro.«

Vzel je svinčnik in na prazen list napisal nekaj kratkih opomb.

»Zdaj pa mi povejte, kaj želite doseči.«

»Da se uredi.«

»To mi ne pomaga. Občina vam ponuja ureditev.«

Martin je pogledal pogodbo.

»Hočem, da je jasno, da so cesto naredili prej, kot so imeli pravico do zemljišča.«

»Zakaj?«

Martin ni pričakoval vprašanja.

»Ker so jo.«

»To razumem. Zakaj želite, da je to napisano? Hočete več denarja?«

»Ne.«

»Hočete, da odstranijo cesto?«

Martin je pogledal proti njemu.

»Ne.«

»Hočete drugo mejo?«

»Če je ta pravilna, ne.«

»Odškodnino poleg kupnine?«

»Ne gre za to.«

Andrej se je naslonil nazaj.

»Potem mi ostane ugotovitev, da je občina ravnala brez ustrezno urejene pravice. Je to tisto, kar hočete?«

Martin je nekoliko pomislil.

»Da.«

»Tudi če od tega nimate ničesar?«

»Če je res, zakaj ne bi bilo zapisano?«

Andrej je pogledal proti pogodbi.

»Ker pogodbe niso napisane zato, da bi v njih pisalo vse, kar je res.«

Martin je molčal. Odvetnik je vzel pogodbo.

»Ta pogodba pove nekaj precej pomembnega. Pove, da se lastništvo ureja po tem, ko je bilo zemljišče že uporabljeno za cesto. S tem občina ne priznava protipravnega posega, priznava pa časovno zaporedje.«

»Zakaj ne more priznati še tega, da ni imela soglasja?«

»Lahko bi. Vprašanje je, zakaj bi.«

»Ker ga ni imela.«

Andrej je položil papir.

»Gospod Koren, vi razmišljate kot tehnik.«

Martin ga je pogledal.

»Kaj je s tem narobe?«

»Nič. Samo pravo ni stroj.«

Martin se je skoraj nasmehnil.

»To mi je žena že rekla.«

»Pametna žena.«

»Včasih.«

Andrej se je nasmehnil.

»Pri stroju iščete napako, jo najdete in jo odpravite. V pravu najprej vprašamo, katera dejstva so pomembna za določeno pravno posledico. Ni vsako dejstvo pomembno za vsak postopek.«

»Če nekdo uporabi mojo zemljo brez dovoljenja, je to pomembno.«

»Lahko je zelo pomembno. Ampak za kaj? Za odškodnino? Za varstvo lastninske pravice? Za ugotovitev? Za pogajanja o ceni? Za zakonitost kakšnega upravnega postopka? Vsaka od teh poti ima druga vprašanja.«

Martin je pogledal njegove zapiske.

»Kaj pa je prav?«

Andrej je za trenutek utihnil.

»To je dražje vprašanje.«

Martin ga je pogledal. Odvetnik se je nasmehnil.

»Ne zaradi moje tarife. Ker nanj pravo pogosto ne odgovori tako, kot ljudje pričakujejo.«

Vzel je list papirja in nanj napisal tri besede. LASTNINA. POSEG. VARSTVO.

»Če ste lastnik in nekdo brez pravne podlage poseže v vašo lastnino, imate praviloma pravna sredstva. Ampak potem pridejo podrobnosti. Kakšen poseg je bil, kdaj se je zgodil, kaj je bilo pred tem, kaj se je zgodilo pozneje, kakšni postopki so tekli, kaj zahtevate in proti komu.«

»Takrat sem bil lastnik.«

»Po tem, kar ste mi pokazali, kaže tako.«

»Soglasja nisem dal.«

»Tako pravite in v dokumentaciji, ki jo imam pred sabo, ga ne vidim.«

»Cesta je tam.«

»To je najlažji del dokazovanja.«

Martin je pogledal skozi okno. Na sosednji stavbi je nekdo odpiral žaluzije.

»Potem ne razumem, kaj je še sporno.«

Andrej je vzel enega od občinskih dopisov.

»Sporno je lahko vse, česar še nisva preverila. In še nekaj: občina vam zdaj ponuja rešitev. Če jo zavrnete, morate vedeti, kaj želite namesto nje.«

»Da priznajo, kaj so naredili.«

»To ste že povedali. Jaz pa vas moram vprašati, v kakšni obliki. Dopis? Pogodba? Sodba? Opravičilo župana?«

Martin je pogledal odvetnika.

»Sodba, če drugače ne gre.«

Andrej je prvič odložil svinčnik.

»Potem sva prišla precej daleč od osemdesetih centimetrov.«

»Nisem jaz naredil ceste.«

»Tega nisem rekel.«

V sobi je za trenutek ostal samo zvok avtomobilov z ulice. Andrej je nato odprl drugi dokument.

»Najprej moram pregledati spis. Ne samo vaše papirje. Če želite, lahko zaprosiva za vpogled in pridobiva kopije. Potem vam bom povedal, ali sploh vidim pravno pot, ki ima smisel.«

»Koliko časa?«

»Da dobiva dokumentacijo? Ne vem. Nekaj tednov, mogoče več.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Za to?«

»Za začetek.«

»Meni so rekli, da je vse v spisu.«

»Verjetno je.«

»Potem samo pogledate.«

Andrej se je nasmehnil.

»Vi še niste veliko hodili po pravnih postopkih.«

»Ne.«

»To se vidi.«

Martin ni vedel, ali je bila to pohvala. Odvetnik je vzel pooblastilo.

»Če se odločite, da grem naprej, podpišete tukaj. Najprej bom zahteval vpogled v celotno dokumentacijo projekta, kolikor se nanaša na vašo parcelo, in preveril, na kateri pravni podlagi je občina ravnala.«

Martin je pogledal list.

»Koliko bo stalo?«

Andrej mu je povedal okvirni znesek za prvi pregled. Martin je pričakoval več.

»In potem?«

»Potem se bova odločila. Mogoče vam bom rekel, da podpišite pogodbo in pojdite z ženo na večerjo.«

»In če ne?«

»Potem vam bom povedal, kakšne možnosti imate in koliko približno stanejo.«

Martin je vzel kemični svinčnik. Preden je podpisal, je vprašal:

»Če ugotovite, da nimam prav, mi boste to povedali?«

Andrej ga je pogledal.

»To je eden od razlogov, zakaj mi boste plačali.«

Martin je podpisal. Ko je prišel domov, je Marija rezala kruh.

»Kje si bil?«

»Pri odvetniku.«

Nož je obstal nad desko.

»Pri odvetniku?«

»Jože mi je dal številko.«

»Zakaj mi nisi povedal?«

Martin je odložil ključe.

»Ker še sam nisem vedel, ali bom šel.«

»In si šel.«

»Ja.«

Marija je položila nož na desko.

»Koliko?«

Martin ji je povedal.

»Za en pogovor?«

»In pregled dokumentacije.«

»Koliko dokumentacije pa še potrebuješ? Pol omare je že modre.«

»Občinski spis.«

Marija ga je nekaj časa gledala.

»Kaj ti je rekel?«

»Da bo pogledal.«

»In potem?«

»Potem bo povedal, ali imam pravno pot.«

Marija je sedla.

»Martin, jaz sem mislila, da se pogovarjamo o pogodbi.«

»Saj se.«

»Ne. Zdaj se pogovarjamo o odvetniku.«

Martin je sedel nasproti nje.

»Samo preveril bo.«

»Kaj?«

»Ali so smeli narediti, kar so naredili.«

Marija je pogledala proti oknu.

»In če niso?«

»Potem bomo videli.«

»Kaj bomo videli?«

Martin ni odgovoril takoj.

»Ne vem še.«

Marija je s prstom pobrala drobtino z mize.

»Meni se zdi, da bi bilo dobro, če bi to vedel, preden začneš.«

»Zato sem šel k odvetniku.«

Marija je hotela nekaj reči, potem pa je vstala.

»Juha bo hladna.«

Med večerjo o cesti nista govorila. Andrej se je oglasil čez tri tedne.

»Gospod Koren, dobil sem prvi del dokumentacije. Nekaj stvari manjka, zato sem zahteval dopolnitev. Imate čas v sredo popoldne?«

Martin je pogledal službeni koledar.

»Imam.«

»Pridite ob štirih. Nekaj vam moram pokazati.«

V sredo je bila modra mapa že precej debelejša kot ob prvem obisku. Andrej je imel na mizi tri kupe papirjev.

»Najprej dobra novica. Glede lastništva ne vidim ničesar, kar bi postavilo pod vprašaj, da je bil sporni pas v času gradnje del vaše parcele.«

Martin je sedel nekoliko bolj naravnost.

»Torej sem imel prav.«

Andrej je dvignil dlan.

»Počasi. Rekel sem glede lastništva.«

»Kaj pa še?«

»Projekt.«

Pred Martina je položil kopijo načrta.

»To je ena od starejših variant trase.«

Martin je pogledal črto. Cesta je bila na njej pomaknjena nekoliko na drugo stran.

»Tukaj ni na moji zemlji.«

»Precej manj.«

»Zakaj so jo premaknili?«

»To še preverjam. V dokumentaciji je tehnično poročilo, ki omenja preglednost, odvodnjavanje, priključke in stroške. Obstaja pa tudi zapis sestanka z lastniki zemljišč na drugi strani ceste.«

Martin je pogledal odvetnika.

»Katerimi lastniki?«

Andrej mu je pokazal list. Med imeni je bilo eno, ki ga je Martin poznal. Viktor Kralj. Ime je poznal iz kraja. Kralj je imel podjetje in zemljišča nekoliko više ob cesti, kjer so se zadnja leta pojavljale nove hale in hiše. Martin ga osebno skoraj ni poznal. Nekajkrat sta se srečala na kakšni prireditvi in enkrat na bencinski črpalki.

»Kaj ima on s tem?«

»Za zdaj ne vem nič drugega kot to, da je sodeloval na sestanku, kjer so govorili o trasi in dostopu do zemljišč.«

Martin je prebral zapisnik.

»Tukaj piše, da je opozoril na vpliv prvotne trase na razvoj območja.«

»Da.«

»Potem so traso spremenili.«

»Pozneje so jo.«

Martin je pogledal odvetnika.

»Zaradi njega.«

Andrej je odkimal.

»Tega nisem rekel.«

»Saj piše.«

»Ne. Piše, da je nekaj predlagal. Potem obstaja tehnična dokumentacija, ki spremembo utemeljuje z več razlogi. Če hočete reči, da je bila trasa premaknjena samo zato, da se zaščiti njegova zemlja na račun vaše, potrebujete precej več od tega zapisnika.«

Martin je ponovno pogledal ime.

»Ampak bil je zraven.«

»Bil je.«

»Jaz pa ne.«

Andrej je nekaj časa molčal.

»Tukaj prideva do drugega dokumenta.«

Iz spodnjega kupa je vzel obvestilo.

»Javna razgrnitev spremembe projekta. Trideset dni.«

Martin je pogledal datum.

»Tega nisem videl.«

»Verjamem.«

»Mi ga niso poslali.«

»Po tem, kar vidim, individualno obveščanje vseh lastnikov v tej fazi ni bilo predvideno. Objava je bila na običajnih mestih in na spletni strani.«

Martin je dvignil pogled.

»Kralj pa je vedel.«

»Očitno je.«

»Kako?«

»Mogoče spremlja take postopke. Mogoče ima ljudi, ki jih spremljajo. Mogoče je bil v projekt vključen zaradi svojih zemljišč. Tega še ne vem.«

Martin je položil obvestilo na mizo.

»Če je javno, bi moral vedeti.«

Andrej se je naslonil nazaj.

»Ne. Če je javno, pomeni, da je bilo objavljeno tako, kot predpis zahteva. To ni isto kot to, da ste ga vi dejansko videli.«

Martin je nekaj časa gledal datum.

»Potem je moja pravica, da dam pripombo, odvisna od tega, ali vsak dan gledam občinsko spletno stran.«

»Ne samo spletno stran. Objave so bile tudi drugje.«

»Kje?«

Andrej mu je pokazal. Martin je prebral seznam.

»Tja ne hodim.«

»Veliko ljudi ne.«

»Potem kakšen smisel ima?«

Andrej je skomignil.

»Nekje mora biti meja med tem, kaj mora organ objaviti in kaj mora posameznik spremljati. Če bi morali vsakega človeka osebno obvestiti o vsem, kar bi ga lahko zadevalo, bi se veliko postopkov ustavilo še pred začetkom.«

»Mene so našli, ko so hoteli kupiti zemljo.«

»Po tem, ko je bila cesta že narejena.«

»Prav to govorim.«

Andrej je vzel naslednji list.

»In zdaj pride del, ki vam ne bo všeč.«

Martin ga je pogledal.

»Vaša zahteva, ki ste jo vložili po začetku del, je bila obravnavana kot zemljiškopravno vprašanje. Ne kot pravočasna pripomba na projektno rešitev.«

»Ker je bila cesta že potrjena.«

»Da.«

»Kako naj bi dal pripombo prej, če nisem vedel?«

Andrej je s svinčnikom pokazal na obvestilo.

»Tukaj.«

Martin ni takoj razumel, kaj mu kaže.

»To sem že prebral.«

»Datum in način objave.«

»Pa saj sem vam rekel, da tega nisem videl.«

»Vem.«

Martin je pogledal list, potem Andreja.

»Hočete reči, da sem imel možnost.«

»Pravno gledano ste jo verjetno imeli.«

»Ne da bi vedel zanjo.«

»To je lahko res.«

Martin je vstal in stopil do okna. Spodaj je nekdo parkiral dostavni kombi napol na pločniku.

»Potem je bilo vse pravilno.«

»Tega tudi nisem rekel.«

Martin se je obrnil.

»Kaj pa pravite?«

Andrej je vzel pogodbo, ki jo je Martin prinesel že prvič.

»Pravim, da imate več različnih stvari in jih ne smete zmešati. Projekt je lahko šel skozi predpisani postopek. Vi ste lahko zamudili možnost vplivati nanj. Občina je lahko kljub temu pozabila pravočasno urediti pravico do vašega zemljišča. In vi ste lahko še vedno lastnik zemljišča, na katerem je cesta.«

»Vse to hkrati.«

»Da.«

Martin se je vrnil k mizi.

»In kaj od tega velja?«

Andrej je obrnil enega od listov in s svinčnikom pokazal na člen, natisnjen v drobnem tisku.

»Za ta del postopka tole.«

Martin je prebral. Potem je prebral še enkrat.

»To pomeni, da je objava dovolj.«

»Za tisto fazo, kot kaže, da.«

»Tudi če je ne vidim.«

»Da.«

Martin je s prstom sledil vrstici.

»Ker tako piše.«

Andrej ga je pogledal.

»Ker tako piše.«

Martin je še nekaj časa gledal člen. Potem je list obrnil nazaj.

»Kaj pa moja zemlja?«

Andrej je iz drugega kupa vzel nov dokument.

»To je druga zgodba.«

Martin je sedel. Zunaj je dostavni kombi še vedno stal napol na pločniku, mimo njega pa je ženska z otroškim vozičkom zapeljala na cesto in ga obšla. Andrej je odprl dokument pred njima.

»Tukaj pa mislim, da imate problem, ki ga občina s prodajno pogodbo poskuša rešiti. Vprašanje je samo, ali ga želite rešiti tako ali drugače.«

Martin je pogledal papir.

»Koliko drugače?«

Andrej je svinčnik položil ob rob lista.

»Če boste vztrajali pri ugotovitvi posega, ne govoriva več o tednih.«

»O koliko?«

»Tega vam ne morem povedati. Leto. Dve. Lahko več, če se odprejo dodatna vprašanja.«

Martin je pogledal proti modri mapi.

»Za eno črto.«

Andrej je odkimal.

»Ne. Črta je najlažji del.«

Martin je počakal.

»Kaj pa je težji?«

Odvetnik je zložil dokumente nazaj v kup.

»Kaj hočete, da iz nje sledi.«

Martin je tisti večer prišel domov nekoliko pozneje. Marija je sedela na terasi in čistila stročji fižol. Skleda je bila v naročju, na mizi pa druga, že skoraj polna. Martin je sedel nasproti nje.

»Kaj je rekel?«

»Da je bila sprememba projekta javno objavljena.«

Marija je prelomila strok.

»Si jo videl?«

»Ne.«

»Potem ni bila prav dobro objavljena.«

Martin jo je pogledal.

»Pravno je bila.«

Marija je položila strok v skledo.

»Aha.«

»Imel sem pravico dati pripombo.«

»Pa je nisi.«

»Ker nisem vedel.«

Marija je vzela naslednji strok.

»To je pa neumno.«

Martin je nekaj časa gledal njene roke.

»Ni nujno.«

Marija se je ustavila.

»Kaj ni nujno?«

»Če bi morali vsakega posebej iskati za vsako spremembo, mogoče ne bi nikoli nič naredili.«

Marija ga je pogledala.

»Ti zdaj braniš občino?«

»Ne.«

»Dobro. Ker sem že mislila, da sem zamudila kakšen sestanek.«

Martin se je nasmehnil.

»Samo pravim, da razumem, zakaj imajo pravilo.«

Marija je ponovno čistila fižol.

»In pomaga?«

Martin je pogledal proti cesti.

»Njim je.«

Marija ni odgovorila. Čez nekaj časa je vprašala:

»Kaj pa zdaj?«

Martin je vzel en strok iz sklede in odlomil konec.

»Vidmar bo pogledal še preostalo dokumentacijo.«

»In potem?«

»Potem se bova odločila.«

Marija ga je pogledala.

»Midva ali ti in Vidmar?«

Martin je obstal s strokom v roki.

»Midva.«

Marija je počasi prikimala.

»Dobro.«

Nekaj časa sta čistila skupaj. Martin je prvi strok zlomil na tri dele. Marija ga je pogledala.

»Predolgi so.«

»Vedno jih delam tako.«

»Jaz jih delam krajše.«

»Potem bodo različno dolgi.«

»V loncu se ne bo nihče pritožil.«

Martin je pogledal skledo, v kateri so bili njeni krajši in njegovi daljši kosi. Hotel je reči, da se ne bodo enakomerno skuhali. Ni rekel ničesar. Vzel je naslednji strok in ga zlomil nekoliko krajše.

VIII. DOBILI SMO

Preostala dokumentacija ni prišla naenkrat. Andrej je Martinu čez dva tedna poslal kopijo treh novih listov, čez naslednji mesec še zapisnik nekega sestanka, ki ga v prvem spisu ni bilo, potem pa skoraj šest tednov nič. Vmes je dvakrat poklical občino in enkrat projektanta, Martin pa je izvedel samo to, da je bilo nekaj dokumentov arhiviranih pod drugo številko, ker se je projekt med pripravo preimenoval.

»Kako lahko isti projekt dobi drugo številko?« je vprašal.

»Zelo preprosto.«

»Meni se ne zdi.«

»Meni tudi ne, ampak zato še ni nemogoče.«

Martin je po telefonu slišal, da se Andrej smeji.

»Ko dobim vse, vas pokličem.«

»Koliko še manjka?«

»Če bi vedel, kaj vse manjka, bi bilo lažje.«

Martin je hotel vprašati še nekaj, pa se je ustavil.

»Dobro.«

Tisto poletje so teraso končno obložili s ploščicami. Marija je izvajalca našla sama. Martin je imel tri pripombe na padec proti odtoku, dve na rob ob steni in eno na dilatacijo, potem pa ga je Marija nekega jutra, ko je že drugič meril razdaljo med fugami, vprašala, ali namerava po terasi voziti vlak.

»Samo gledam.«

»Ti nikoli samo ne gledaš.«

Mojster, ki je klečal ob steni, se je zasmejal. Martin je pospravil meter. Ko je bilo končano, je bila terasa dobra. Ena fuga pri stopnici ni bila povsem ravna, vendar je po prvem tednu ni več gledal. Marija je kupila mizo, ki sta jo že dve leti nameravala kupiti. Prvo nedeljo so na njej jedli kosilo. Nina je pripeljala prijatelja, ki ga je Martin videl drugič, in Marija je spekla meso, čeprav je bilo zunaj tako vroče, da so jedli skoraj ob osmih zvečer.

O cesti niso govorili. Martin je šele pozneje, ko je odnašal krožnike v kuhinjo, videl modro mapo na polici v dnevni sobi. Zdaj je stala sama. Ni je odprl. Andrej ga je poklical v začetku septembra.

»Mislim, da imam dovolj.«

»Vse?«

»Dovolj.«

»To ni isto.«

»Ne. Ampak če bom čakal na vse, bova morda prej dobila novo cesto.«

Dogovorila sta se za četrtek. Tokrat Andrej ni imel treh kupov papirja. Na mizi je bila samo ena mapa in pred njo list, na katerega si je nekaj napisal z roko.

»Najprej,« je rekel, »ničesar od tega ne razumite kot zagotovilo, da boste uspeli.«

Martin je sedel.

»Dobro.«

»To govorim resno.«

»Saj sem rekel dobro.«

Andrej ga je pogledal.

»Pri vas nikoli ne vem, ali pomeni dobro, da ste razumeli, ali da hočete, da nadaljujem.«

»Oboje.«

Andrej je odprl mapo.

»Potem nadaljujem. Glede same spremembe trase ne vidim dovolj za trditev, da je bila sprejeta nezakonito. Kralj je sodeloval, še nekateri lastniki tudi. Njihove pripombe so bile upoštevane skupaj s tehničnimi razlogi. To, da vi niste sodelovali, samo po sebi ne pomeni, da je bil postopek napačen, če je bila javna razgrnitev izvedena tako, kot je bila predpisana.«

Martin je poslušal.

»Torej Kralj ni pomemben.«

»Nisem rekel tega. Pomemben je za razumevanje, kako je trasa nastajala. Ne vidim pa dokaza, da bi nekdo rekel: rešimo Kraljevo zemljo in vzemimo Korenovo.«

»Tega verjetno ne bi napisali.«

»Verjetno ne. Ampak sodišče ne more odločati po tem, kaj bi nekdo verjetno naredil in česa verjetno ne bi napisal.«

Martin je pogledal list pred njim.

»Kaj pa vidite?«

Andrej je obrnil nekaj strani.

»Vidim precej jasen problem pri posegu na zemljišče. Projektna dokumentacija je predvidevala, da se zemljiškopravno stanje uredi pred izvedbo. V seznamu je vaša parcela. Obstaja zaznamek, da se pripravi ponudba. Potem sled izgine. Ni pogodbe, ni soglasja, ni drugega dokumenta, ki bi ga za zdaj našel in bi občini dal pravico uporabiti ta del zemljišča.«

»Torej niso smeli.«

»Po tem, kar imam, za sam poseg niso imeli urejene pravne podlage.«

Martin se je naslonil nazaj.

»To sem govoril od prvega dne.«

»Vem.«

»Potem?«

Andrej je sklenil roke.

»Potem morava izbrati, kaj zahtevate.«

Martin je nekaj časa molčal.

»Kaj lahko zahtevam?«

»Več stvari je teoretično možnih, ampak niso vse smiselne. Lahko zahtevate varstvo lastninske pravice. Lahko se odpre vprašanje odstranitve posega, vendar vam povem že zdaj, da pri cesti, ki je v javni uporabi, to ni preprosta zgodba in jaz vam je kot prvi cilj ne priporočam. Lahko zahtevate ustrezno nadomestilo oziroma odškodnino. Lahko poskušamo doseči ugotovitev, da je bil poseg brez pravne podlage. Vprašanje pa je, ali imate za samostojen ugotovitveni zahtevek dovolj pravnega interesa, če vam občina ponuja odkup.«

»Jaz nočem, da odstranijo cesto.«

»Dobro.«

»Tudi denar so ponudili dovolj.«

»Tudi dobro.«

»Hočem, da se ugotovi, da niso smeli narediti tako.«

Andrej je vzel svinčnik.

»To sem pričakoval.«

»Potem zakaj sprašujete?«

»Ker je moja naloga, da vas vprašam še takrat, ko mislim, da poznam odgovor.«

Nekaj časa je pisal.

»Predlagal bi, da občini najprej pošljemo formalni zahtevek. Ne tožbe. Napišemo, kaj smo ugotovili, zahtevamo njihovo stališče in predlagamo ureditev, ki vključuje jasno ugotovitev dejanskega stanja. Če zavrnejo, bova vedela več.«

»Koliko časa jim damo?«

Andrej je pogledal proti njemu.

»Vi ste se pa hitro naučili rokov.«

Martin se ni nasmehnil takoj. Potem se je.

»Petnajst dni?«

»Tokrat bi jim dal trideset.«

Dopis je imel štiri strani. Marija ga je prebrala enkrat.

»Jaz polovice ne razumem.«

»Kaj ne razumeš?«

»Razumem besede. Ne vem pa, zakaj je treba štiri strani, da poveš, da so najprej naredili cesto in potem hoteli kupiti zemljo.«

Martin je sedel poleg nje.

»Ker ni samo to.«

»Kaj še je?«

Martin je pokazal drugi odstavek.

»Tukaj je razloženo, katera pravica je bila prizadeta.«

Marija je prebrala dve vrstici.

»A če tega ne napišeš, potem zemlja ni tvoja?«

»Ni v tem stvar.«

»Vem, da ni. Samo sprašujem.«

Martin je vzel dopis.

»Vidmar ve, kako se to napiše.«

Marija je pogledala proti njemu.

»Potem ga pusti pri miru.«

»Saj ga.«

»Ne izgleda.«

Občina je odgovorila sedemindvajseti dan. Odgovor je bil daljši od Andrejevega dopisa. Občina ni zanikala, da ob začetku gradnje pogodba ni bila sklenjena. Pojasnila je, da je bila rekonstrukcija izvedena na podlagi veljavne projektne dokumentacije in v javnem interesu, da je prišlo pri zemljiškopravnem urejanju do administrativnega izostanka, ki ga je občina po ugotovitvi poskušala odpraviti, ter da je bila Martinu in Mariji ponujena primerna odmena.

Na koncu je pisalo, da občina ne vidi podlage za dodatno izjavo o protipravnosti posega. Martin je poklical Andreja.

»Dobili ste?«

»Sem.«

»Kaj pomeni?«

»Da so odgovorili približno tako, kot sem pričakoval.«

»Priznajo, da pogodbe ni bilo.«

»Da.«

»Ampak ne priznajo, da niso smeli.«

»Da.«

»Kako je lahko eno brez drugega?«

Andrej je za trenutek utihnil.

»Ker obstoj pogodbe ni edina možna pravna podlaga za poseg. Oni se sklicujejo na širši okvir projekta in javni interes. Ali je to v vašem konkretnem primeru dovolj, je drugo vprašanje.«

»Vi ste rekli, da ni.«

»Rekel sem, da po dokumentih, ki jih imam, ne vidim urejene pravne podlage za poseg na vaš del parcele. To bom pripravljen zagovarjati. Nisem pa rekel, da bo druga stran prišla na sodišče in rekla, da imam prav.«

Martin je pogledal občinski dopis.

»Kaj zdaj?«

»Zdaj se morate odločiti, ali greste naprej.«

»Kam?«

»Na sodišče.«

Martin je nekaj časa molčal.

»Koliko?«

Andrej mu je povedal okvir stroškov za začetek in dodal, da to ni končni znesek.

»In koliko časa?«

»Tudi tega ne vem. Če bo šlo gladko, morda leto ali dve na prvi stopnji. Če ne bo, več.«

»Za nekaj, kar so že napisali.«

»Ne. Oni so napisali, da pogodbe ni bilo. Vi želite, da sodišče iz tega izpelje še nekaj drugega.«

Martin je gledal skozi kuhinjsko okno. Marija je bila zunaj in je obešala brisače.

»Pripravite.«

Andrej ni takoj odgovoril.

»Martin.«

Prvič ga je poklical po imenu.

»Kaj?«

»Prej bi rad, da prideta oba z ženo.«

Martin je pogledal skozi okno.

»Zakaj?«

»Ker je tudi ona lastnica. In ker nočem čez eno leto poslušati, da sem vam jaz svetoval nekaj, česar ona ni razumela.«

»Ona razume.«

»Potem bo sestanek kratek.«

Ni bil. Marija je sedela v Andrejevi pisarni skoraj uro in pol. Prvih dvajset minut je poslušala. Potem je začela spraševati. Ni spraševala, ali ima Martin prav. Spraševala je, koliko bo stalo, kaj se zgodi, če izgubita, ali lahko občina umakne ponudbo, ali bosta morala hoditi na sodišče, ali lahko postopek ustavita, če si premislita, in kaj pravzaprav dobita, če zmagata.

Andrej je odgovarjal počasi.

»Najpomembnejše vprašanje je zadnje,« je rekel.

Marija je pogledala Martina.

»Tudi meni se zdi.«

Martin je sedel ob njej.

»Če zmagava, bo ugotovljeno, da poseg ni imel ustrezne pravne podlage.«

Marija je pogledala Andreja.

»In cesta?«

»Cesta bo najverjetneje ostala. Če bi zahtevali odstranitev, bi bil spor drugačen in precej bolj zapleten. Martin pravi, da tega ne želi.«

»Denar?«

»Odvisno od zahtevka in nadaljnje ureditve. Občina je ponudbo že dala. Če se ne dogovorite, se lahko vprašanje nadomestila rešuje drugače.«

»Torej lahko porabiva več, kot so nama ponudili.«

»Lahko.«

»In izgubiva.«

»Lahko.«

»In če zmagava, cesta ostane.«

»Najverjetneje.«

Marija je pogledala Martina.

»In to hočeš?«

Martin je nekaj časa gledal njene roke. Na levem kazalcu je imela majhno ureznino, čez katero je nalepila ozek obliž.

»Hočem, da se ve, da se tako ne naredi.«

Marija je pogledala Andreja.

»Je to pravni zahtevek?«

Andrej se je rahlo nasmehnil.

»Ne v teh besedah.«

»Sem si mislila.«

Martin je pogledal proti njemu. Andrej je nehal smehljati.

»Ampak iz tega se lahko oblikuje pravno vprašanje. Samo vedeti morate, da sodišče ne bo odločalo o tem, ali je bilo nekaj lepo, pošteno ali nevljudno. Odločalo bo o konkretnem zahtevku.«

Marija je vstala in stopila do okna.

»Koliko časa imava, da se odločiva?«

Andrej ji je povedal, da ne bi bilo dobro odlašati, ter pojasnil, katere roke mora preveriti. Marija se je obrnila.

»Spet roki.«

»Žal.«

»In če nič ne narediva?«

»Lahko podpišeta pogodbo. Lahko se še pogajamo. Lahko pustita, da za zdaj ostane tako, vendar tudi neukrepanje lahko sčasoma zapre določene možnosti.«

Marija se je vrnila k stolu.

»Torej tudi če nič ne naredim, nekaj naredim.«

Andrej jo je pogledal.

»V pravu precej pogosto.«

Na poti domov je vozila Marija. Martin jo je vprašal, ali želi, da prevzame, vendar je rekla, da ne. Šele ko sta bila skoraj doma, je spregovorila.

»Jaz tega ne bi začela.«

Martin je gledal skozi vetrobransko steklo.

»Vem.«

»Ampak če ti rečem, da ne smeš, boš čez pet let še vedno mislil, da si odnehal zaradi mene.«

»Ne bi.«

»Bi.«

Martin je hotel ugovarjati. Marija ga je pogledala samo za trenutek.

»Poznam te.«

Spet je gledala cesto.

»Zato ti ne bom rekla ne.«

Martin ni odgovoril.

»Ampak ne reci mi čez dve leti, da nisem vedela, v kaj greva. Zdaj vem toliko, kolikor mi lahko kdo pove.«

»Dobro.«

»In še nekaj.«

»Kaj?«

»Če bo enkrat postalo neumno, ti bom povedala.«

Martin jo je pogledal.

»Kako boš vedela?«

»Ne bom. Ampak povedala ti bom.«

Pri hiši je zavila na dvorišče. Nova cesta je bila mokra od kratkega popoldanskega dežja in na asfaltu so se svetili odsevi neba. Nekaj dni pozneje je občina v postopku, ki ga je začela že s petnajstdnevnim pozivom, izdala odločbo in pri bistvenem ostala pri svojem stališču. Martin jo je odnesel Andreju.

Naslednji dan je Martin poklical Andreja. »Pripravite.«

Tokrat odvetnik ni vprašal ničesar več. Pripravil je tožbo zoper občinsko odločbo. Sodni postopek se je začel s papirji, ki jih Martin sprva ni znal ločiti med seboj: tožba, odgovor, priloga, dokaz, poziv, pooblastilo. Andrej mu je pošiljal kopije, Martin pa jih je doma razvrščal po datumih. Modra mapa ni bila več dovolj. Kupila sta registrator. Marija ga je prinesla iz trgovine skupaj z dvema zavojema papirnatih robčkov in vrečko kave.

»Nisem vedela, katerega hočeš, pa sem vzela najdebelejšega.«

Martin ga je prijel.

»Ta bo prevelik.«

Marija ga je pogledala.

»Upam.«

Na hrbet je Martin nalepil bel listek in nanj napisal številko zadeve, ki jo je dobil od Andreja. Pod njo je z manjšimi črkami napisal: CESTA. Na prvi narok so čakali. Pred njim je prišlo še več pisanj. Občina je odgovorila na tožbo. Andrej je odgovoril. Potem je bilo treba nekaj dopolniti. Enkrat je sodišče zahtevalo natančnejšo opredelitev dela parcele. Drugič je občina predlagala izvedenca.

Sprva je Andreja poklical skoraj po vsakem.

»Zakaj so to napisali, če vedo, da ni res?« ga je vprašal nekoč.

»Kaj točno?«

»Da je bila uporaba zemljišča nujna za izvedbo projekta.«

»To je lahko res.«

»Ampak niso imeli moje zemlje.«

»To je drugo vprašanje.«

»Vedno je drugo vprašanje.«

Andrej se je zasmejal.

»Počasi se učite.«

Martin se ni. Vsaj tako je mislil. Ko je prišel datum prvega naroka, je bila cesta pred hišo že drugo zimo posuta s soljo. Na robu novega asfalta je bila tanka razpoka. Martin jo je opazil nekega jutra, ko je odnašal smeti, in pomislil, da bi jo morali pred zimo zaliti. Potem se je ustavil.

Ni bila njegova cesta. Na sodišče je prišel z Andrejem. Marija ni šla. Rekla je, da bo prišla, če jo bodo potrebovali. Dvorana je bila manjša, kot si jo je Martin predstavljal. Na eni strani sta sedela on in Andrej, na drugi občinska pravnica in še en moški, ki se ni veliko oglašal. Sodnica je govorila mirno in večkrat pogledala v spis, preden je kaj vprašala.

Martin je sprva pričakoval, da ga bo vprašala, kaj se je zgodilo. Ni. Najprej so govorili o zahtevku. Potem o pravnem interesu. Potem o tem, ali je zahtevek oblikovan tako, da je o njem sploh mogoče odločiti. Martin je poslušal skoraj pol ure, preden je prvič slišal besedo cesta. Ko so jo izrekli, se mu je za trenutek zdelo, da so se končno vrnili k stvari.

Niso se. Po naroku je na hodniku vprašal Andreja:

»Ali smo danes sploh govorili o tem, kar so naredili?«

Andrej je pospravljal papirje v torbo.

»Še ne zares.«

»Zakaj ne?«

»Ker mora sodišče najprej vedeti, o čem sme odločati.«

»Saj zato smo prišli.«

»Mi vemo, zakaj smo prišli. Sodišče mora to prevesti v postopek.«

Martin je pogledal zaprta vrata dvorane.

»Koliko časa bo trajalo?«

Andrej je zaprl torbo.

»Danes vam ne bom odgovoril.«

»Zakaj?«

»Ker bi si izmislil.«

Minilo je še več mesecev. Nina se je preselila v drugo stanovanje. Martin ji je pomagal sestaviti omaro. Na tleh je bilo šestnajst vijakov, v vrečki pa petnajst podložk. Nina je sedela na tleh in gledala navodila.

»Ena manjka.«

Martin je preštel.

»Res.«

»A bo stalo?«

»Bo.«

»Potem daj brez ene.«

Martin jo je pogledal.

»Podložka je tam z razlogom.«

Nina se je naslonila na steno.

»Ati, če greš zaradi ene podložke nazaj v trgovino, bom omaro sama sestavila.«

Martin je pogledal navodila. Potem je iz svoje škatle z orodjem vzel podložko enake velikosti.

»Zato imam jaz doma stvari.«

»Zato imaš ti doma vse razen prostora.«

Omara je stala. Čez skoraj dve leti od vložitve je prišla odločitev. Andrej ga ni poklical po telefonu. Poslal mu je sporočilo, naj pride v pisarno. Martin je prišel naravnost iz službe.

»Kaj je?«

Andrej je pred njega položil odločbo.

»Preberite izrek.«

Martin je sedel. Prve vrstice je prebral prehitro in se vrnil na začetek. Sodišče je občinsko odločbo, ki jo je Andrej izpodbijal, odpravilo zaradi bistvene kršitve postopka in zadevo vrnilo občinskemu organu v ponovno odločanje. Martin je dvignil pogled.

»Odpravili so.«

»Da.«

»Zmagali smo.«

Andrej ni odgovoril takoj. Martin je ponovno pogledal papir.

»Saj piše.«

»Piše, da se odločitev odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.«

»Ker je bila napačna.«

»Ker postopek ni bil pravilno izveden v delu, ki ga je sodišče navedlo.«

»Potem smo zmagali.«

Andrej se je naslonil nazaj.

»V tem delu smo uspeli.«

Martin se je nasmehnil. Prvič po dolgem času v Andrejevi pisarni ni imel novega vprašanja. Na poti domov je kupil steklenico vina. Marija je bila v kuhinji. Ko jo je položil na mizo, je pogledala etiketo.

»Kaj pa je?«

Martin je iz torbe vzel odločbo.

»Dobili smo.«

Marija ga je pogledala.

»Kaj?«

»Odločbo so odpravili.«

»Katero?«

Martin se je zasmejal.

»Njihovo.«

Marija si je obrisala roke v kuhinjsko krpo.

»To pomeni, da so priznali?«

Martin je odprl odločbo.

»Sodišče je reklo, da postopek ni bil pravilno izveden in da morajo odločiti ponovno.«

Marija je nekaj časa čakala.

»Kaj pa cesta?«

»To še ni bilo vprašanje.«

»Kaj pa zemlja?«

»Tudi to bodo morali upoštevati.«

»In pogodba?«

»Za zdaj nič.«

Marija je pogledala steklenico.

»Kaj smo potem dobili?«

Martin je hotel odgovoriti. Odprl je odločbo in poiskal odstavek, ki ga je že večkrat prebral.

»Tole.«

Marija je stopila bliže. Prebrala je.

»Zadeva se vrne v ponovno odločanje.«

»Ja.«

»Torej bodo še enkrat odločili.«

»Ja.«

»Lahko enako?«

Martin je pogledal papir.

»Ne vem.«

Marija je položila kuhinjsko krpo na pult.

»Potem vina še ne odpiraj.«

Martin jo je pogledal.

»Zakaj ne?«

»Ker ne vem, kaj praznujeva.«

Martin se je nasmehnil.

»Prvič so se zmotili.«

Marija ni rekla ničesar. Čez nekaj trenutkov je vzela dve čaši iz omare.

»Dobro. Potem pa temu.«

Vino sta odprla. Nina je prišla pozneje in spila pol kozarca z njima. Martin ji je poskušal razložiti odločbo, ona pa je po tretjem stavku vprašala:

»Ati, a si zmagal ali nisi?«

»V enem delu sem.«

Marija je pri pomivalnem koritu rekla:

»Za nekaj.«

Martin jo je pogledal.

»Za pomembno stvar.«

Nina je dvignila kozarec.

»Potem čestitam za pomembno stvar.«

Trčili so. Naslednje jutro je Andrej poklical ob osmih in deset. Martin je bil že v službi.

»Včeraj vas nisem hotel ustavljati, ker sem videl, da ste zadovoljni.«

Martin je stopil iz hale na hodnik.

»In?«

»Danes pa morava naprej.«

»Kam?«

»Občina bo ponovno odločala. Odpraviti mora procesno napako, zaradi katere je bila odločitev odpravljena.«

»Dobro.«

»To pomeni, da lahko po pravilno izvedenem postopku pride tudi do vsebinsko podobne odločitve.«

Martin je nekaj časa molčal.

»Iste?«

»Ne nujno iste. Lahko pa za vas rezultat na koncu ne bo bistveno drugačen.«

»Potem zakaj so jo odpravili?«

»Ker postopek ni bil pravilen.«

»Če potem lahko odločijo enako, kaj sem dobil?«

Andrej na drugi strani ni odgovoril takoj.

»To, da morajo odločiti pravilno.«

Martin je pogledal skozi steklena vrata proti stroju, ob katerem je Jože nekaj kazal vzdrževalcu.

»In če pravilno odločijo enako?«

»Potem bova presojala tisto odločitev.«

»Spet?«

»Če bo treba.«

Martin je zaprl oči samo za trenutek.

»Koliko časa?«

»Ne vem.«

Ko se je vrnil v halo, ga je Jože vprašal:

»Kaj je?«

Martin je pogledal proti stroju.

»Nič.«

Jože je čakal. Martin je nato rekel:

»Včeraj smo zmagali.«

»Čestitam.«

»Danes nisem več prepričan.«

Jože ga je nekaj časa gledal.

»A lahko tako hitro izgubiš?«

Martin je vzel zaščitna očala z mize.

»Očitno.«

Jože je odkimal.

»Jaz sem ti rekel, da je pri stroju lažje.«

Martin si je nadel očala.

»Tega nisi nikoli rekel.«

»Potem pa zdaj.«

Tistega večera je bila steklenica vina še na kuhinjskem pultu. Na dnu je ostalo za manj kot en kozarec. Martin jo je vzel, pogledal in nato zlil vino v korito. Odločbo je odnesel v dnevno sobo. Registrator je bil že skoraj do polovice poln. Odprl ga je, poiskal pravo mesto in odločbo vstavil za zadnji občinski dopis.

Na vrhu prve strani je bil žig sodišča. Pod njim številka. Martin je zaprl registrator in ga vrnil na polico. Naslednje jutro je poštar v nabiralnik prinesel novo kuverto z občine.

IX. IVANKA

V novi kuverti ni bilo ničesar, česar Martin ne bi pričakoval. Občina ga je obvestila, da bo po odpravi prejšnje odločitve postopek ponovila v delu, na katerega je opozorilo sodišče, in da bo imel možnost sodelovati. Na zadnji strani je bil naveden rok, tokrat dovolj dolg, da ga je Martin najprej vpisal v koledar in šele potem odložil dopis v registrator.

Marija ga je opazovala z druge strani mize.

»Koliko dni?«

Martin ji je povedal.

»In katerega smo danes?«

Povedal ji je še datum.

»Dobro. Samo preverjam.«

»Ne bom še enkrat zamudil.«

»Tega tudi jaz ne bom več prevzela brez zapisnika.«

»Saj nisi naredila nič narobe.«

Marija ga je pogledala.

»To vem. Ti si potreboval skoraj tri mesece.«

Martin se je nasmehnil. Tistega jutra je odšel v službo nekoliko prej. V obratu so menjavali del transportnega sistema in Jože je že stal ob razstavljenem pogonu, ko je Martin prišel.

»Danes si pa zgoden.«

»Vedno sem.«

»Danes si bolj.«

Na delovni mizi je ležal nov del. Martin ga je vzel v roke, obrnil in pogledal oznako.

»To ni pravi.«

Jože se je sklonil bliže.

»Je.«

»Ni.«

»Dobavitelj pravi, da je zamenjava.«

»Luknja je dva milimetra višje.«

Jože je vzel del.

»Dva milimetra.«

»Ko ga boš privijačil, bo os postrani.«

»Za danes bi držalo.«

Martin ga je pogledal. Jože je že poznal ta pogled.

»Dobro. Pokličem.«

»Najprej preveri številko.«

Jože je vzel telefon.

»Ti bi moral delati v reklamacijah.«

»Zakaj?«

»Ker nobena stvar pri tebi ne pride skozi samo zato, ker je že prišla.«

Martin je hotel odgovoriti, potem pa je samo vzel merilo. Pravi del so dobili naslednji dan. Teden pozneje je Martin na hodniku pred občinsko pisarno srečal Ivanko. Sprva je ni prepoznal. Sedela je na stolu ob steni in držala rjavo kuverto v naročju. Bila je drobnejša, kot se je spominjal, lasje so ji bili skoraj povsem beli, vendar je način, kako je držala torbico stisnjeno pod komolcem, ostal isti.

Poznal jo je že od otroštva. Živela je tri hiše stran od njegovih staršev in je nekoč prihajala k njegovi materi po sadike paradižnika. Po materini smrti jo je videl le še občasno.

»Ivanka?«

Dvignila je glavo. Nekaj trenutkov ga je gledala.

»Martin?«

»Ja.«

Nasmehnila se je.

»Saj sem vedela. Samo nisem bila prepričana, ker si zdaj siv.«

Martin je sedel poleg nje.

»Vi pa niste.«

»Jaz sem bela. To je drugače.«

Nasmehnil se je.

»Kaj pa vi tukaj?«

Ivanka je pogledala kuverto.

»Nekaj z mojo kopalnico.«

Martin ni razumel.

»Kopalnico?«

»Pravijo, da je ne bi smela imeti.«

»Kdo?«

»Ti tukaj.«

S prstom je pokazala proti vratom na koncu hodnika.

»Inšpekcija?«

»Menda.«

Martin je pogledal kuverto.

»Kaj pa je narobe?«

Ivanka je odprla torbico, poiskala očala in si jih nataknila.

»Če bi jaz vedela, kaj je narobe, ne bi tukaj sedela.«

Iz kuverte je potegnila več listov.

»Poglej ti. Saj se ti ukvarjaš s temi papirji.«

Martin jo je pogledal.

»Kdo vam je to povedal?«

»Jože.«

Martin je za trenutek zaprl oči. Ivanka je list že držala pred njim.

»Samo povej mi, ali moram podreti.«

Martin ga je vzel. Šlo je za inšpekcijsko odločbo. Prebral je prvi odstavek, nato izrek. Prizidek ob hiši, zgrajen brez ustreznega dovoljenja, odstranitev v določenem roku in vzpostavitev prejšnjega stanja.

»To je kopalnica?«

»Kopalnica in malo hodnika.«

»Kdaj ste jo naredili?«

Ivanka je nekaj časa računala.

»Ko je bil moj Tone še živ. Preden je šel prvi vnuk v šolo.«

»Koliko let?«

»Petdeset bo že. Mogoče kakšno manj.«

Martin je pogledal odločbo.

»In zdaj so prišli?«

»Sosed je prodal hišo. Novi je meril za ograjo, potem je prišel geodet, potem nekdo drug, potem pa sem dobila tole. Ne vem, kdo je koga poklical.«

»Je kopalnica na sosedovi zemlji?«

»Ne.«

»Gre čez mejo?«

»Ne. To so že izmerili.«

Martin je obrnil stran.

»Potem gre za dovoljenje.«

»Kakšno dovoljenje?«

»Za prizidek.«

Ivanka je snela očala.

»Martin, moj Tone je to naredil, ko si bil ti še fant.«

»Vem.«

»Takrat je prišel zidar, Tone je pripeljal pesek, jaz sem kuhala. Nihče me ni vprašal za dovoljenje.«

»Mogoče bi ga moral.«

»Kdo? Zidar?«

Martin ni odgovoril. Vrata na koncu hodnika so se odprla in uradnica je poklicala Ivankin priimek. Ivanka je vstala.

»Boš počakal?«

Martin je pogledal uro. Njegov sestanek je bil čez dvajset minut.

»Bom.«

Ivanka je iz pisarne prišla skoraj štirideset minut pozneje. Martin je medtem opravil svoj sestanek in jo našel pred vhodom v stavbo. Stala je pod nadstreškom, čeprav ni deževalo.

»Kaj so rekli?«

Ivanka je dvignila kuverto.

»Isto kot tukaj.«

»Da morate odstraniti?«

»Da.«

»So povedali, ali se da legalizirati?«

»Nekaj je govorila. Da bi morala nekam drugam vprašat. Jaz polovice nisem razumela.«

Martin je vzel telefon.

»Dajte mi številko odločbe.«

Ivanka ga je pogledala.

»Kaj boš?«

»Najprej bom prebral.«

»Saj si že.«

»Ne vsega.«

»A je še kaj?«

Martin je pogledal debelino papirjev.

»Vedno je še kaj.«

Ivanka se je zasmejala.

»Potem si na pravem mestu.«

Odpeljal jo je domov. Njena hiša je bila skoraj takšna, kot se je je spominjal, le fasada je bila novejša. Na zadnji strani mu je pokazala prizidek. Bil je majhen. Dve steni, nizka streha in ozko okno z zaveso.

»To je to?«

»Kaj si pa pričakoval?«

»Ne vem.«

Ivanka je odklenila vrata.

»Pridi pogledat zločin.«

Kopalnica je bila ozka. Kad je bila stara, ob njej pralni stroj, nad umivalnikom omarica z ogledalom. Na polici so bile tri stekleničke in plastičen lonček z zobno ščetko. Martin je pogledal steno, potem okno.

»Je bilo prej tukaj zunaj?«

»Ja. Tukaj so bila vrata iz kuhinje. Tone je potem naredil hodnik in kopalnico, da ni bilo treba čez dvorišče v staro.«

»Staro kopalnico?«

Ivanka ga je pogledala.

»Stranišče.«

Martin je prikimal.

»V hiši ga ni bilo.«

»Ne.«

Za trenutek je videl hišo svojih staršev, kakršna je bila nekoč, preden so jo prezidali. Tudi tam je bilo marsikaj narejeno drugače, kot bi se delalo danes. Ivanka je odprla omarico in vzela škatlico zdravil.

»Če to podrem, kam naj dam pralni stroj?«

Martin ni odgovoril.

»Kad me ne skrbi. Saj skoraj ne morem več vanjo. Ampak stranišče je tamle.«

Pokazala je proti vratom.

»Tudi to je v prizidku?«

»Seveda.«

Martin je ponovno pogledal odločbo.

»Najprej bomo pogledali, ali obstaja kakšna možnost, da se uredi.«

Ivanka je pospravila zdravila.

»Jaz sem mislila, da mi boš rekel, da imajo narobe.«

»Tega še ne vem.«

»Ti vedno tako govoriš?«

Martin jo je pogledal.

»Kako?«

»Kot doktor, preden dobi izvide.«

Nasmehnil se je.

»Zadnje čase mogoče.«

Doma je odločbo prebral od začetka do konca. Potem je poiskal predpis, na katerega se je sklicevala. Marija je sedela na kavču in gledala televizijo.

»Kaj pa je zdaj to?«

»Ivankina kopalnica.«

»Katera Ivanka?«

Povedal ji je. Marija je utišala televizor.

»Tista pri tvojih starših?«

»Ja.«

»Kaj je s kopalnico?«

»Brez dovoljenja je.«

»Od kdaj?«

»Skoraj petdeset let.«

Marija ga je nekaj časa gledala.

»In so zdaj ugotovili?«

»Ja.«

»So hitri.«

Martin je bral naprej. Čez nekaj minut je rekel:

»Odločba je verjetno pravilna.«

Marija je pogledala proti njemu.

»Žal mi je.«

»Zakaj?«

»Ker sem mislila, da boš vsaj en večer vesel, ko ugotoviš, da ima nekdo drug narobe.«

Martin je odložil list.

»Če je prizidek brez dovoljenja, je brez dovoljenja.«

»Tudi po petdesetih letih?«

»Očitno.«

»In ga mora podreti?«

Martin je ponovno pogledal predpis.

»Po tej odločbi da.«

Marija je vzela daljinec.

»Potem pa mogoče ni vse, kar je pravilno, pametno.«

»To ni isto.«

»Vem.«

Ponovno je vključila zvok. Martin je še skoraj uro bral. Naslednji dan je poklical Andreja.

»Imam eno drugo stvar.«

»Vašo?«

»Ne.«

»Potem upam, da ni še ena cesta.«

Martin mu je razložil. Andrej ga je poslušal.

»Brez dokumentov vam ne morem povedati.«

»Odločbo imam.«

»Čigavo?«

»Ivankino.«

»In imate njeno dovoljenje, da jo berete?«

Martin je za trenutek utihnil.

»Dala mi jo je.«

»Dobro. Pošljite.«

Martin jo je skeniral v službi. Andrej je poklical dva dni pozneje.

»Odločba je na prvi pogled precej čista.«

»Tudi meni se zdi.«

»To me skrbi.«

»Zakaj?«

»Ker ste začeli govoriti kot jaz.«

Martin se je nasmehnil.

»Ali se da kaj narediti?«

»Mogoče. Obstajajo možnosti za ureditev starejših objektov, ampak treba je preveriti čas gradnje, stanje, prostorske pogoje in še nekaj stvari. Inšpekcijska odločba sama pa zaradi starosti prizidka ne izgine.«

»Če je petdeset let nikogar motil.«

»To ni pravni kriterij.«

»Vem.«

Ko je to izgovoril, se je ustavil. Andrej je na drugi strani nekaj listal.

»Pošljite mi še fotografije in, če ima, karkoli starega. Račune, fotografije hiše, načrte, karkoli, iz česar se vidi, kdaj je bilo zgrajeno.«

»Koliko bo stalo?«

»Najprej nič. Poglejva, ali sploh obstaja pot. Potem ji boste vi razložili, da odvetniki niso dobrodelna ustanova.«

»Zakaj jaz?«

»Ker ste me vi poklicali.«

Martin je čez vikend šel k Ivanki. Na kuhinjski mizi je imela pripravljeno škatlo fotografij, staro mapo z računi in dve kuverti, v katerih ni bilo nič uporabnega.

»To je vse.«

Martin je pregledoval fotografije. Na eni je bil prizidek že viden. Pred njim je stal Tone v spodnji majici in držal cev za zalivanje.

»Kdaj je to?«

Ivanka je fotografijo obrnila. Na zadnji strani je s kemičnim svinčnikom pisalo: julij 1977.

»Takrat je že bilo.«

»Seveda je bilo. Saj ti govorim.«

Martin je fotografijo položil na stran.

»To je dobro.«

Ivanka je pogledala Toneja.

»Takrat je bil še suh.«

Martin se je nasmehnil.

»Kdaj je umrl?«

Povedala mu je. Potem sta nekaj časa gledala fotografije. Na eni je bila Martinova mati. Sedela je za mizo na Ivankinem dvorišču, pred njo skodelica, ob njej dve drugi ženski, ki ju Martin ni takoj prepoznal.

»To je mama.«

»Seveda. Tisti dan smo vlagale kumarice.«

Martin je fotografijo držal nekoliko dlje.

»Lahko to vzamem?«

»Zakaj? Saj kopalnice ni na njej.«

»Ne zaradi kopalnice.«

Ivanka ga je pogledala.

»Vzemi. Samo vrni.«

Martin jo je položil posebej. Ko sta končala, je Ivanka skuhala kavo.

»Koliko bo to stalo?« je vprašala.

»Še ne vem.«

»Imam nekaj prihrankov.«

»Najprej bomo videli, ali se da urediti.«

»Če ne?«

Martin je pogledal skozi okno proti majhnemu prizidku.

»Potem bomo pogledali naprej.«

Ivanka je pila kavo.

»Ti si se pa res naučil tako govoriti.«

»Kako?«

»Da nič ne poveš, dokler ni treba.«

Martin je hotel ugovarjati, potem pa je odnehal. Andrej je čez nekaj dni našel možnost. Ni bila preprosta in ni pomenila, da je inšpekcijska odločba napačna. Obstajal pa je postopek, v katerem bi bilo mogoče poskusiti urediti status starega prizidka, če bi Ivanka dokazala čas gradnje in izpolnila še druge pogoje.

»Torej ji ni treba podreti.«

»Nisem tega rekel.«

»Če legalizira.«

»Če bo lahko. In če pravočasno naredimo, kar je treba.«

Martin je pogledal datum na odločbi.

»Rok.«

»Tako je.«

Tokrat ga ni bilo treba opozoriti. Z Ivanko sta v naslednjih tednih zbrala skoraj vse. Fotografije, izpiske, izjavo nekdanjega soseda, geodetski posnetek in dokument, za katerega Ivanka ni vedela, da ga ima, dokler ga ni našla v stari omari pod prti. Manjkala je ena stvar. Potrdilo druge službe, brez katerega vloge ni bilo mogoče zaključiti.

Martin je poklical. Povedali so mu, da je običajni čas izdaje približno dva meseca. Rok za Ivanko je bil krajši.

»Ali se da prej?«

»Če je nujno, lahko napišete prošnjo.«

»Je nujno.«

»Potem napišite.«

Napisal je. Po enem tednu ni bilo odgovora. Poklical je ponovno. Drugič se je oglasila druga oseba.

»Zadeva je v reševanju.«

»Kdaj bo?«

»Tega vam ne morem povedati.«

»Rok se izteče čez tri tedne.«

»Razumem, ampak imamo veliko zadev.«

Martin je pogledal koledar.

»Če potrdila ne dobimo, lahko zamudi možnost, da uredi objekt.«

»Gospod, jaz tega ne odločam.«

»Kdo pa?«

Dala mu je drugo številko. Na drugi številki se ni oglasil nihče. Tisti večer je Jožetu povedal pri avtomatu za kavo. Jože je poslušal do polovice.

»Kako se imenuje služba?«

Martin mu je povedal.

»Tam dela Majdin svak.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Katera Majda?«

»Iz računovodstva. Saj jo poznaš.«

»Ne bom klical nekoga zato, da gre Ivankina vloga čez vrsto.«

Jože je vzel plastični lonček.

»Nisem rekel, da naj gre čez vrsto.«

»Kaj pa?«

»Naj pogleda, kje je.«

»Saj so rekli, da je v reševanju.«

Jože je spil požirek.

»Potem pa čakaj.«

Martin je čakal. Še šest dni. Potrdila ni bilo. Ivanka ga je poklicala zvečer.

»Martin, a bomo?«

»Bomo.«

»Kako veš?«

Martin je pogledal koledar na steni.

»Ne vem še.«

»Potem ne reci bomo.«

»Dobro.«

Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho.

»Martin?«

»Ja?«

»Jaz ponoči razmišljam, kam bom dala stranišče.«

Martin ni odgovoril.

»Samo toliko, da veš.«

Ko je odložila, je še nekaj časa sedel pri mizi. Marija je pomivala skodelici.

»Pokliči Jožeta.«

Martin jo je pogledal.

»Kaj?«

»Slišala sem.«

»Ne gre za to.«

»Za kaj pa gre?«

»Ne moreš uporabljati poznanstev samo zato, ker postopek traja.«

Marija je zaprla vodo.

»Zakaj pa ne?«

»Ker potem tisti, ki nikogar ne pozna, čaka.«

»Ivanka tudi čaka.«

»Vem.«

Marija si je obrisala roke.

»Boš zaradi tega, ker drugi nimajo Jožeta, pustil njej podreti stranišče?«

»Nisem rekel tega.«

»Potem pa ne vem, kaj govoriš.«

Martin je gledal v telefon. Marija je odšla iz kuhinje. Naslednje jutro je prišel v službo in našel Jožeta pri omarici z orodjem.

»Kako je ime Majdinemu svaku?«

Jože ni takoj odgovoril. Pogledal ga je.

»Zakaj?«

Martin je vedel, da ve.

»Da ga vprašam, kje je vloga.«

Jože je zaprl omarico.

»Samo kje je?«

»Samo to.«

»Seveda.«

Martin ga je pogledal. Jože se ni smejal.

»Poklical bom Majdo. Ona naj ga najprej vpraša, ali mu lahko da tvojo številko.«

»Dobro.«

Popoldne je poklical moški, ki ga Martin ni poznal. Predstavil se je in vprašal za številko zadeve. Martin mu jo je povedal.

»Ne morem vam ničesar obljubiti,« je rekel moški. »Lahko pa pogledam, ali je popolna in kje stoji. Če kaj manjka, boste vsaj vedeli.«

»Ne želim, da gre pred druge.«

»Tudi jaz je ne bom dal pred druge.«

Martin je za trenutek pomislil.

»Potem hvala.«

Moški je poklical naslednji dan.

»Vloga je popolna. Bila je v napačni skupini, ker je bila ob vnosu označena kot redna zadeva brez roka.«

Martin je stal ob oknu v hodniku.

»Na prvi strani piše, do kdaj potrebujemo potrdilo.«

»Vem. Zdaj sem videl.«

»Zakaj prej niso?«

»Ker tisti, ki jo je vnesel, verjetno ni odprl priloge.«

Martin ni odgovoril.

»Prestavil sem jo med časovno vezane zadeve. To ni prednostna obravnava zaradi vas. Tja bi morala biti uvrščena že ob vnosu.«

»Kdaj bo?«

»Če ne bo zapleta, naslednji teden.«

»Hvala.«

»Ni za kaj.«

Martin je odložil telefon, vendar ni takoj stopil nazaj v halo. Na okenski polici je ležal obrazec za naročilo rezervnih delov, ki ga je nekdo pustil tam že zjutraj. Na vrhu je bila z rdečim svinčnikom obkrožena napačna številka ležaja. Martin jo je opazil že prej in nameraval povedati skladiščniku, pa je pozabil. Vzel je obrazec.

Če bi naročili napačen ležaj, bi ga vrnili. Nekdo bi popravil številko, počakali bi dva dni in stvar bi bila končana. Pomembno bi bilo samo, da napačni del ne pride v stroj. Pri Ivanki ni bilo tako. Njena vloga je bila v napačni skupini.

To so zdaj popravili. Moral bi biti zadovoljen. Ni bil. Moški ni premaknil Ivankine vloge pred druge. Samo postavil jo je tja, kjer bi morala biti že od začetka. Če bi jo uradnik ob sprejemu pravilno označil, se danes ne bi zgodilo nič drugače. Toda zgodilo se je drugače.

Takrat je ni pravilno označil nihče. Danes jo je nekdo pogledal zato, ker je Martin poznal Jožeta, Jože Majdo, Majda pa človeka, ki je lahko odprl spis. Martin je še vedno držal obrazec v roki. Ni zahteval, naj Ivanka dobi nekaj, kar ji ne pripada. Hotel je samo, da nekdo pogleda.

Prav to ga je motilo. Samo pogledal. Kolikokrat je v zadnjih mesecih tudi sam hotel samo to? Naj nekdo pogleda načrt. Naj pogleda staro mejo. Naj pogleda, ali obstaja pogodba. Naj pogleda, kaj se je zgodilo. In vedno je moral najprej ugotoviti, kdo je tisti, ki lahko pogleda. Obrazec je odnesel do mize in z rdečim svinčnikom prečrtal napačno številko ležaja. Zraven je napisal pravo.

Pri stroju bi bilo s tem konec. Vrnil se je proti hali. Jože je stal nekaj metrov stran.

»No?«

»Bila je napačno označena.«

»In?«

»Zdaj ni.«

Jože je prikimal.

»Dobro.«

Martin se ni premaknil.

»Kaj je?«

Martin je pogledal proti odprtim vratom hale. Nekje zadaj je udarilo železo ob železo, potem se je ponovno zaslišal enakomeren tek stroja.

»Če ne bi poklical?«

Jože je nekaj časa gledal proti njemu.

»Potem bi bila še vedno napačno označena.«

»In če Ivanka ne bi poznala mene?«

Jože je skomignil.

»Potem bi mogoče poznala koga drugega.«

»In če ne bi?«

Jože je vzdihnil.

»Martin, jaz sem ti dal telefonsko številko. Nisem pisal ustave.«

Odšel je nazaj v halo. Martin je ostal. Pred nekaj meseci bi Jožetu povedal, da to ni isto. Zdaj ni bil več prepričan, kaj natančno ni isto. Viktor Kralj je pravočasno vedel, kdaj mora priti na sestanek. Imel je ljudi, ki so spremljali objave, načrte in spremembe. Prišel je, ko je bilo še mogoče nekaj spremeniti, in povedal, kaj potrebuje.

Martin takrat ni vedel niti, da bi moral gledati. Danes je Ivanka poznala njega. Razlika se mu je zdela velika, dokler je ni poskušal povedati z enim stavkom. Kralj je poznal prave ljudi. Tudi Martin je pravkar poznal pravega človeka. Ne, si je rekel. Ni isto. Kralj je varoval svoje zemljišče. Ivanka je hotela obdržati stranišče, ki je stalo tam skoraj petdeset let.

Toda tudi to ni bilo tisto. Ivankina vloga je bila napačno označena. Če bi bila pravilno označena, ne bi potrebovala nikogar. Potem se je spomnil svojega prvega obiska na občini in mlade ženske, ki je odprla računalnik, gospe Kovač, ki je poiskala staro mapo, Roka, ki je preveril datum, namesto da bi mu povedal nekaj na pamet. Nihče od njih ga ni poznal.

Pomagali so mu zato, ker je prišel. Tudi to je bilo res. Martin je počasi stopil v halo. Jože je bil že pri stroju.

»Jože.«

Ta se je obrnil.

»Kaj?«

Martin je hotel vprašati, koliko ljudi vsak dan nima nikogar, ki bi poklical. Namesto tega je pokazal proti odprtemu ohišju.

»Ste dobili pravi del?«

Jože ga je nekaj trenutkov gledal, potem pa pokazal na delovno mizo.

»Tam je.«

Martin ga je vzel v roke. Oznaka je bila prava. Luknja je bila tam, kjer je morala biti. Tokrat je del sedel brez popravljanja. Potrdilo je prišlo čez pet dni. Ivankino vlogo so oddali pravočasno. Ko je Martin prišel k njej s kopijo potrdila, ga je hotela pogostiti z žganjem.

»Ne pijem zdaj.«

»Enega lahko.«

»Vozim.«

»Potem kavo.«

Sedla sta v kuhinji. Ivanka je potrdilo položila poleg sladkornice.

»Zdaj mi ne bo treba podreti?«

Martin je pogledal proti njej.

»Zdaj lahko nadaljujemo postopek.«

Ivanka ga je nekaj časa gledala.

»Ti si res postal pokvarjen.«

Martin se je zasmejal.

»Zakaj?«

»Prej bi rekel ja ali ne.«

»Ker prej nisem vedel, koliko je vmes.«

Ivanka je počasi prikimala.

»Jaz pa še vedno ne vem.«

Kavo sta spila brez pogovora o kopalnici. Ko je Martin odhajal, je Ivanka prinesla fotografijo njegove matere.

»To si pustil.«

Martin jo je vzel.

»Hvala.«

»Na njej je bila mlajša od tebe.«

Martin je pogledal fotografijo.

»Verjetno.«

»Ne verjetno. Bila je.«

Spravil jo je v žep jakne. Doma je fotografijo položil na kuhinjsko mizo. Marija jo je dolgo gledala.

»Lepa je bila.«

»Ja.«

»Kaj je z Ivanko?«

»Vloga je pravočasna.«

»Ker si poklical?«

Martin je slekel jakno.

»Vloga je bila napačno označena.«

»Tega te nisem vprašala.«

Martin je pogledal proti njej.

»Če ne bi poklical, je verjetno ne bi našli pravočasno.«

Marija je fotografijo obrnila in prebrala datum na zadnji strani.

»Potem je dobro, da si poklical.«

Martin ni odgovoril.

»Kaj je?«

»Nič.«

Marija je položila fotografijo nazaj.

»Ne izgleda.«

Martin je sedel.

»Odločba proti Ivanki je pravilna.«

»Vem.«

»Rok je pravilen.«

»Dobro.«

»Postopek za potrdilo je tudi tak, kot je za vse.«

Marija je čakala.

»In če ne bi poznal Jožeta, bi mogoče zamudila.«

Marija je pogledala fotografijo njegove matere.

»Ampak ga poznaš.«

»To ni odgovor.«

»Je. Samo ni tisti, ki ga hočeš.«

Martin je nekaj časa molčal. Na mizi je ležala fotografija treh žensk, ki so nekega poletnega dne pred skoraj petdesetimi leti vlagale kumarice. Martin je vzel fotografijo in jo odnesel v dnevno sobo. Modri registrator je stal na polici.

Za trenutek je hotel fotografijo položiti vanj. Potem je odprl predal pod televizorjem, kjer so hranili družinske slike, in jo spravil tja.

X. KER LAHKO

Ivankine kopalnice niso legalizirali hitro. Martin je sprva mislil, da bo po pravočasno oddani vlogi najtežji del za njimi, vendar je čez dober mesec prišel poziv za dopolnitev. Manjkal je podatek, za katerega ob oddaji nihče ni rekel, da manjka. Andrej mu je razložil, da ga takrat tudi niso mogli zahtevati, ker je postal pomemben šele pri preverjanju drugega pogoja.

»Torej je bila vloga popolna.«

»Za vložitev da.«

»Zdaj pa ni.«

»Za odločitev ne.«

»Kako je lahko ista vloga enkrat popolna in drugič ne?«

Andrej je na drugi strani telefona nekaj časa molčal.

»Martin, če vam pri zdravniku vzamejo kri in so vsi izvidi, ki jih je naročil, narejeni, so izvidi popolni. Če potem iz njih vidi, da potrebuje še rentgen, to ne pomeni, da je laboratorij prej pozabil rentgen.«

Martin se je naslonil na stol.

»To ste si zdaj izmislili.«

»Seveda. Ampak deluje.«

Martin se je moral nasmehniti.

»Kaj manjka?«

Andrej mu je povedal. Tokrat niso potrebovali poznanstva. Potrdilo so dobili v desetih dneh. Potem je bilo nekaj časa mir. Ivanka je Martina poklicala samo enkrat.

»A je dobro, če nič ne pošljejo?«

»Včasih.«

»Kaj pa zdaj?«

»Zdaj verjetno ja.«

»Verjetno.«

»Ivanka.«

»Saj nič ne rečem. Samo ponavljam za tabo.«

Ko je odložil, se je Martin smejal še nekaj časa. Njegova lastna zadeva se je medtem vrnila na občino. Prišla je nova odločba. Tokrat je bila daljša, natančnejša in napisana tako, da je bilo iz nje razvidno, da je organ upošteval prav tisto, zaradi česar je prejšnjo odločbo sodišče odpravilo. Rezultat za Martina ni bil bistveno drugačen.

Odločbo je odnesel Andreju. Odvetnik jo je prebral in jo položil na mizo.

»To sem vam omenil.«

»Vem.«

»Procesno napako so popravili.«

»In odločili enako.«

»V bistvenem delu da.«

Martin je gledal papir.

»Potem je sodišče reklo, da so ravnali narobe, oni pa so naredili še enkrat isto.«

»Ne. Naredili so drugače in prišli do podobnega rezultata.«

Martin ga je pogledal.

»To je za vas velika razlika?«

»Kot odvetniku precej.«

»Meni ni.«

»Vem.«

Andrej je vzel svinčnik.

»Zato morava zdaj pogledati, ali napadava novo odločitev in iz katerih razlogov. Tokrat ne moreva uporabiti istega.«

»Ker so ga popravili.«

»Da.«

»Čeprav se zame ni nič spremenilo.«

»Tudi to je lahko pomembno, samo ne na način, kot vi mislite.«

Martin se je naslonil nazaj. Na začetku bi ga tak odgovor razjezil. Zdaj je vprašal:

»Kateri način?«

Andrej ga je pogledal in rahlo prikimal.

»Dobro. Zdaj pa lahko delava.«

Na mizo je položil dva lista. Skoraj uro sta šla skozi odločbo odstavek za odstavkom. Martin ni razumel vsega. Pri nekaterih delih je Andrej moral razložiti razliko med tem, kar organ lahko presoja, in tem, kar je bilo predmet drugega postopka. Drugje je Martin sam opazil, da se datum v obrazložitvi ne ujema z datumom v prilogi.

»Tukaj.«

Andrej je pogledal.

»Vidim.«

»Je pomembno?«

»Verjetno ne.«

Martin ga je pogledal. Andrej je popravil:

»Preveril bom.«

Martin je sedel nazaj. Pred letom dni bi vztrajal, da je napačen datum napaka in da mora napaka nekaj pomeniti. Zdaj je počakal. Čez dva dni mu je Andrej sporočil, da datum za odločitev ni pomemben. Martin ga ni več omenil. Marija je spremembo opazila prej kot on. Nekega večera je na mizi ležala nova odločba, Martin pa je jedel in je ni odprl.

»Ne boš pogledal?«

»Sem že.«

»Mislila sem še enkrat.«

»Zakaj?«

Marija ga je pogledala.

»Nič. Samo nekaj časa te že ne poznam.«

»Kaj pa je?«

»Prej bi jo imel pri krožniku.«

Martin je odrezal kos mesa.

»Vidmar jo ima tudi.«

»Aha.«

Marija je jedla naprej. Čez nekaj časa je rekla:

»Napredujeva.«

Martin ni vprašal, pri čem. V začetku zime je Ivanka dobila nov poziv. Tokrat je prišla k Martinu sama. Zvonila je v soboto dopoldne, ko je bil v garaži in menjal brisalce na avtomobilu. Marija jo je pripeljala do njega.

»Stranka,« je rekla.

Ivanka je držala kuverto.

»Jaz nisem stranka.«

»Pri njem si.«

Martin je odložil brisalec.

»Kaj je?«

Ivanka mu je dala dopis.

»Zdaj hočejo še to.«

Prebral ga je. Zahtevali so soglasje oziroma mnenje glede odmika od sosednje parcele, ker je bil prizidek bliže meji, kot so dopuščali sedanji pogoji.

»Ampak rekli ste, da ne gre čez mejo.«

»Ne gre.«

»To ni isto.«

Ivanka ga je pogledala.

»Seveda ni.«

Martin se je nasmehnil.

»Kdo je sosed?«

»Zdaj tisti novi.«

»Tisti, zaradi katerega so merili?«

»Ja.«

»Se razumeta?«

Ivanka je pogledala proti Mariji.

»Jaz se.«

Marija je zakrila nasmeh z roko.

»Kaj pa on?« je vprašal Martin.

»On se pa rad meri.«

Martin je ponovno pogledal dopis.

»Najprej ga vprašajte.«

»Sem ga.«

»In?«

»Pravi, da ne bo podpisal ničesar, dokler ne ve, kaj dobi.«

Martin je dvignil pogled.

»Kaj naj bi dobil?«

»Ne vem. Saj zato sem prišla.«

Tistega popoldneva je šel z Ivanko do soseda. Moški je bil mlajši od Martina, urejen, v delovnih hlačah, čeprav je bila sobota. Pred hišo je zlagal drva. Predstavil se je kot Tomaž.

»Vem, za kaj gre,« je rekel, ko je Ivanka pokazala papir. »Jaz nimam nič proti njeni kopalnici. Samo hočem, da se najprej uredi meja.«

Martin je pogledal proti nizki ograji med parcelama.

»Saj je bila izmerjena.«

»Izmerjena je bila. Urejena pa ni.«

Martin je za trenutek obstal. Tomaž je to opazil.

»Vi veste, da ni isto.«

»Vem.«

»Geodet je pokazal eno, v starem načrtu je nekaj drugega. Jaz bom čez dve leti delal nadstrešek in nočem takrat ugotoviti, da sem si s podpisom kaj zaprl.«

»Podpis za njen prizidek ne pomeni nujno, da priznavate mejo.«

»Nujno.«

»Ne nujno.«

Tomaž je pogledal papir.

»Vidite. Že to. Če ni nujno, naj mi nekdo napiše, kaj pomeni.«

Martin mu ni mogel ugovarjati.

»To je pošteno.«

Ivanka je stala nekoliko zadaj.

»Tomaž, moja kopalnica je tam od takrat, ko tebe še ni bilo.«

»Gospa Ivanka, saj vam je nočem vzeti.«

»Samo podpisati nočeš.«

»Ker ne vem, kaj podpisujem.«

Martin je pogledal Ivanko. Iste besede bi lahko izgovoril sam. Na poti nazaj je bila Ivanka jezna.

»Zdaj bo on meni govoril o meji. Njegov oče je še vedel, kje je.«

»On ni njegov oče.«

»Zemlja pa je ista.«

Martin ni odgovoril.

»Ti si na njegovi strani.«

»Nisem.«

»Tako govoriš.«

»Samo razumem, zakaj noče podpisati nečesa, česar ne razume.«

Ivanka se je ustavila.

»Ti si pa hotel, da občina podpiše, kar si ti hotel.«

»Ni isto.«

Besede so prišle prehitro. Ivanka ga je pogledala.

»Dobro.«

Besede so prišle prehitro. Ivanka ga je pogledala. Nadaljevala je proti hiši. Martin je ostal za korak zadaj. Ni isto. V zadnjem letu je to rekel tolikokrat, da ni več vedel, ali s tem razlikuje stvari ali jih samo ločuje toliko časa, dokler lahko vsako posebej razloži. Doma je poklical Andreja.

»Sosed noče dati soglasja.«

»Ima pravico.«

»Vem.«

»Potem kaj me sprašujete?«

Martin je nekaj časa molčal.

»Ali obstaja druga pot.«

Andrej se je zasmejal.

»Zdaj pa ste res moj klient.«

»Kaj to pomeni?«

»Da ko vam ena pot ni všeč, vprašate po drugi.«

Martin ni odgovoril. Andrej je postal resnejši.

»Obstajajo možnosti, odvisno od tega, kaj točno zahteva predpis in kakšno je dejansko stanje. Lahko se preveri, ali je soglasje sploh nujno, ali se lahko odmik presoja drugače, ali so za stare objekte posebna pravila. Ne bom ugibal.«

»Preverite.«

»Za Ivanko?«

»Ja.«

»Dobro.«

Čez nekaj dni je Andrej našel določbo, po kateri sosedovo soglasje v določenih okoliščinah ni bilo edina možnost. Organ je lahko presojal izpolnjevanje pogojev tudi drugače, vendar je bilo treba pridobiti dodatno strokovno mnenje. To je pomenilo nov strošek. Ivanka je sedela pri Martinu in Mariji v kuhinji, ko ji je povedal.

»Koliko?«

Martin ji je povedal približno. Ivanka je pogledala v skodelico.

»Za kopalnico, ki je že tam.«

»Ja.«

»Če bi jo danes delala, bi razumela.«

Martin ni odgovoril. Marija je sedela nasproti nje.

»Boste zmogli?«

»Bom. Samo ne vem, zakaj moram plačevati, da dokazujem, da nekaj, kar stoji petdeset let, lahko še naprej stoji.«

Martin je pogledal papirje. Pred nekaj meseci bi ji razložil, zakaj. Tokrat ni. Strokovnjak je prišel čez tri tedne. Izmeril je prizidek, fotografiral stene, preveril odmik, okno in odvodnjavanje. Tomaž je stal pri ograji in gledal. Ko je bilo končano, je stopil do Martina.

»Nisem jaz proti njej.«

»Vem.«

»Samo nočem podpisovati.«

»Tudi to vem.«

Tomaž je pogledal proti Ivankini hiši.

»Če bodo rekli, da je lahko, naj bo.«

Martin je prikimal.

»Pošteno.«

Tomaž se je nasmehnil.

»Zdaj pa govorite kot jaz.«

Martin ga je pogledal.

»Mogoče.«

To ga je presenetilo bolj kot Tomaža. Mnenje je bilo za Ivanko ugodno. Organ ga je sprejel. Potem pa je prišlo novo vprašanje. Za nadaljevanje je bilo treba poravnati določeno obveznost, povezano z ureditvijo objekta, in pridobiti še eno potrdilo. Ivanka je tokrat samo položila papir pred Martina.

»Ne bom več spraševala, ali je zadnji.«

Martin ga je prebral.

»Pametno.«

»Koliko?«

Povedal ji je. Ivanka je stisnila ustnice.

»Dobro.«

»Je preveč?«

»Ni. Samo vsak pravi malo.«

Martin je pogledal proti njej.

»Kaj?«

»Nič. Eden hoče papir, drugi meritev, tretji denar. Nobeden veliko. Na koncu pa je moja kopalnica dražja kot takrat cela hiša.«

Martin ni vedel, kaj bi rekel. Ivanka je spravila položnico v torbico.

»Bom plačala.«

Ko je odšla, je Marija rekla:

»Zdaj ji pa res pomagaš.«

»Saj sem ji že prej.«

»Prej si ji pomagal s papirji. Zdaj jo poslušaš.«

Martin je pogledal proti vratom.

»Tudi prej sem jo.«

Marija ni odgovorila. Spomladi je Ivanka končno dobila odločbo, da se postopek lahko zaključi brez odstranitve prizidka, če izpolni še zadnje navedene pogoje. Prišla je z odločbo v službo. Varnostnik jo je moral poklicati iz recepcije, ker ni hotela čakati do popoldneva. Martin je prišel dol. Ivanka mu je pomolila papir.

»Preberi.«

»Zdaj?«

»Zdaj.«

Sedla sta na klop pri vhodu. Martin je prebral. Počasi. Enkrat. Potem še zadnji odstavek.

»Dobro je.«

Ivanka ga je gledala.

»Dobro kot dobro ali dobro kot pri odvetniku?«

Martin se je zasmejal.

»Dobro kot dobro.«

Ivanka je globoko izdihnila.

»Torej kopalnica ostane.«

»Ostane.«

Prvič ji je odgovoril brez dodatka. Ivanka je zložila papir.

»Vidiš, da znaš.«

Potem ga je prijela za roko.

»Hvala.«

Martin je hotel reči, da ni naredil nič posebnega. Ni. Ivanka je odšla. Martin se je vrnil v halo. Jože je bil pri isti transportni liniji, na kateri sta pred meseci menjala del.

»Kaj je hotela?«

»Kopalnica ostane.«

Jože je dvignil palec.

»Potem si zmagal.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Ona je.«

»Dobro. Ona je.«

Jože se je sklonil nad motor. Martin je še nekaj trenutkov stal.

»Jože.«

»Kaj?«

»Tisti tvoj človek takrat.«

»Kateri?«

»Majdin svak.«

Jože se je zravnal.

»Kaj je z njim?«

»Nič. Samo razmišljam.«

»Ne delaj tega med delovnim časom.«

Martin se je nasmehnil.

»Če ga ne bi bilo, bi mogoče zamudili.«

»To sva že ugotovila.«

»Ampak on ni naredil ničesar, česar ne bi smel.«

»Tudi to sva.«

»Samo pogledal je.«

Jože je odložil ključ.

»Martin, kaj hočeš od mene?«

Martin je nekaj časa iskal besede.

»Ne vem.«

Jože ga je gledal.

»Potem sva dva.«

Martin se je naslonil na delovno mizo.

»Kralj je tudi samo prišel pravočasno in povedal, kaj potrebuje.«

Jože ni takoj vedel, o kom govori.

»Tisti Kralj s tvojo cesto?«

»Ja.«

»In?«

»Nič.«

»Spet nič.«

Martin je pogledal proti stroju.

»Če poznaš postopek, veš, kdaj moraš priti. Če poznaš človeka, mogoče izveš, kje je tvoja vloga. Če imaš odvetnika, veš, katera pot obstaja. Če nimaš nič od tega, imaš še vedno iste pravice.«

Jože je nekaj časa čakal.

»Ampak?«

Martin se je obrnil proti njemu.

»Ne vem, ali jih imaš enako.«

Jože je vzel ključ nazaj.

»Tega pa jaz ne bom reševal.«

»Saj ne rabiš.«

»Dobro. Ker imamo tukaj nekaj, kar znam.«

Pokazal je na motor.

»Ta ležaj se greje.«

Martin je položil dlan na ohišje.

»Preveč.«

»Vem.«

»Koliko časa?«

»Od jutra.«

»Zakaj nisi prej povedal?«

Jože ga je pogledal.

»Ker sem lahko.«

Martin je umaknil roko.

»Kaj?«

»Ker sem lahko čakal do zdaj. Če bi šel čez devetdeset, bi te poklical prej.«

Martin je pogledal merilnik. Kazalec je bil še pod mejo.

»Potem ni problem.«

»Ni še.«

Martin je ostal pri stroju. Besedi sta mu ostali v glavi dlje, kot bi smeli. Ker lahko. Nekaj tednov pozneje je sam dobil nov poziv v svoji zadevi. Andrej mu ga je poslal po elektronski pošti in zraven napisal samo: Pokličite me, preden odgovorite. Martin ga je poklical.

»Zakaj?«

»Ker imamo dve možnosti. Lahko odgovorimo neposredno na to, kar zahtevajo, ali pa zahtevamo dodatno pojasnilo in s tem prisilimo drugo stran, da natančneje opredeli eno od svojih trditev.«

»Ali pojasnilo potrebujemo?«

»Ne nujno.«

Martin je pogledal besedilo.

»Zakaj bi ga potem zahtevali?«

»Ker lahko.«

Martin ni nič rekel. Andrej je nadaljeval:

»In ker nam lahko koristi pozneje. Če odgovorijo na en način, imamo eno možnost. Če na drugega, drugo.«

»Ali s tem zavlačujemo?«

»Nekoliko.«

»Je dovoljeno?«

»Seveda.«

Martin je vstal od mize.

»Koliko?«

»Težko rečem. Nekaj tednov.«

»In če ne zahtevamo?«

»Postopek gre naprej.«

Martin je stopil do okna. Cesta je bila suha. Ob robu je nekdo parkiral avtomobil tako, da sta dve kolesi stali na travi.

»Kaj bi naredili vi?«

Andrej se je zasmejal.

»Jaz sem vaš odvetnik. Zahteval bi pojasnilo.«

»Ker nam koristi.«

»Da.«

»In ker lahko.«

»Tudi.«

Martin je še nekaj časa gledal skozi okno.

»Naredite.«

Ko je odložil telefon, je ostal ob oknu. Ni potreboval pojasnila. Zahteva je bila dovoljena. Lahko jim je vzela nekaj tednov. Lahko mu je pozneje koristila.

Ni bilo nič narobe. Martin je sedel nazaj za mizo. Na robu je ležal svinčnik. Vzel ga je in pod Andrejevim kratkim elektronskim sporočilom napisal: DOVOLJENO. Nekaj časa je gledal besedo. Potem je list obrnil in nadaljeval delo. Čez tri tedne je prišel odgovor. Andrej je imel prav. Druga stran je pojasnila trditev na način, ki jima je odprl novo možnost ugovora.

»Dobro, da sva vprašala,« je rekel Andrej.

Martin je držal telefon ob ušesu.

»Da.«

»Če bi odgovorila takoj, tega ne bi imela.«

»Vem.«

»Potem pripravim.«

»Pripravite.«

Martin je odložil. Na mizi je bil še vedno tisti list. Obrnil ga je. Beseda DOVOLJENO je bila tam. Pod njo je s svinčnikom napisal: PRAV? Roka mu je obstala. Čez nekaj trenutkov je vprašaj prečrtal. Besedo je pustil. Potem je list spravil v registrator.

XI. LARA

List z besedama DOVOLJENO in PRAV je ostal v registratorju. Martin ga ni iskal. Nekaj mesecev pozneje ga je zagledal, ko je med dva občinska dopisa vstavljal novo Andrejevo vlogo, in se za trenutek ni spomnil, zakaj je besedi napisal. Potem se je. Vprašaja ni bilo več. Ostal je samo tanek siv madež, kjer ga je prečrtal.

List je obrnil in zaprl registrator. Tisto leto se je v njegovi zadevi zgodilo malo navzven, veliko pa znotraj njega. Nina je rodila deklico. Ime ji je bilo Lara. Ko jo je Martin prvič držal v naročju, je imel občutek, da drži nekaj, česar ni mogoče zaščititi z nobenim zakonom. Od tistega dne se je začelo spreminjati tudi njegovo razumevanje pravice.

Lara je odraščala skupaj z njegovo pravdo. Nekega poletnega dne je s kredo narisala črto čez dvorišče.

»To je moja cesta,« je rekla.

Martin jo je vprašal, kam pelje.

»K babi.«

Ko ga je vprašala, kje je njegova zemlja, ji je pokazal rob asfalta.

»Tukaj nekje.«

Lara je pogledala tla.

»Jaz je ne vidim.«

»Meje se ne vidijo. Izmerijo se.«

Deklica je nekaj časa gledala asfalt.

»Če je ne vidiš, mogoče sploh ni tam.«

Tisti stavek je Martina spremljal še dolgo. Zvečer je odprl geodetski načrt. Na papirju je bila meja popolnoma jasna. Zunaj je ni bilo nikjer. Leta so minevala. Njegovi registratorji so postajali debelejši. Lara pa je začela hoditi v šolo. Nekega dne jo je šel iskat pred šolo. Sedel je v avtomobilu in še enkrat prebiral sodni zapisnik.

Lara je potrkala po steklu.

»Zakaj nisi prišel ven?«

Martin je zaprl mapo.

»Čakal sem.«

»Babi vedno čaka zunaj.«

Na poti domov je Lara na zadnjo stran praznega lista iz registratorja narisala hišo, drevo in cesto. Na vrh je napisala: DEDOVA CESTA. Martin je doma vzel svinčnik. Hotel je napis popraviti v OBČINSKA CESTA. Ni ga. Risbo je položil v predal med družinske fotografije. Prvič po mnogih letih je nekaj, kar je bilo povezano s cesto, odložil med ljudi, ne med spise.

XII. OGENJ

Poleti, ko je Lara končala prvi razred, je Martin prvič opazil, da se mora pri branju drobnega tiska nekoliko odmakniti od papirja. Ni ga motilo toliko, da bi šel takoj po očala. Če je list držal nekoliko dlje od sebe, je še vedno videl dovolj dobro, pri računalniku pa ni imel težav. Marija je to opazila pri zajtrku, ko je bral navodila na škatlici z zdravili.

»Kaj pa delaš s tisto škatlico tako daleč od sebe?«

»Berem drobni tisk. Očitno se je odločil umakniti od mene.«

»Zakaj jo držiš tam?«

Martin je škatlico približal. Črke so se razmazale. Spet jo je odmaknil. Marija se je nasmehnila.

»Aha. Zdaj razumem.«

»Kaj razumeš?«

»Da prihajaš v leta, ko začneš stvari držati malo dlje od obraza. Dobrodošel.«

»K tebi še ne. Jaz še vidim.«

»K meni.«

»Jaz še vidim.«

»Tudi jaz vidim. Samo očala mi prihranijo prerekanje z drobnim tiskom.«

Čez dva meseca jih je imel tudi on. Prvič jih je vzel s seboj k Andreju in jih med pogovorom trikrat snel ter dvakrat iskal, čeprav so ležala pred njim.

»Na mizi so,« je rekel Andrej.

»Vem. Samo prej sem jih iskal tam, kjer jih ni bilo.«

»Seveda.«

Martin si jih je nataknil. Pred njima je bila nova odločitev. Tokrat ni šlo za procesno napako. Sodišče je vsebinsko zavrnilo tisti del njegovega zahtevka, na katerem je v zadnjih letih vztrajal najbolj. Sprejelo je, da ob začetku gradnje zemljiškopravno stanje ni bilo urejeno tako, kot bi moralo biti, vendar iz tega ni izpeljalo posledice, ki jo je zahteval Martin.

Občina je ravnala nepravilno. Martin pa ni dobil tega, kar je zahteval. Prebral je izrek še enkrat.

»Torej so napisali, da niso imeli urejeno.«

»Da. To so zapisali precej jasno.«

»In zavrnili.«

»In kljub temu so zahtevek zavrnili.«

»Zakaj?«

Andrej je obrnil odločbo na stran z obrazložitvijo.

»Ker sodišče loči med tem, da je bil poseg opravljen brez pravočasno urejenega zemljiškopravnega razmerja, in tem, ali imate danes pravni interes za ugotovitev v obliki, ki sva jo zahtevala. Upoštevalo je tudi poznejšo ponudbo občine, možnost drugega varstva in dejstvo, da cesta obstaja in je v javni uporabi.«

»Ampak to je bilo pozneje.«

»Je, in prav zato je obrazložitev težja, kot bi si želela.«

»Takrat niso imeli ničesar.«

»To sodišče tudi pove.«

Martin je vzel očala nazaj. Poiskal je odstavek.

»Tukaj.«

»Ja. Ta del je zapisan brez posebnega ovinkarjenja.«

»Piše, da pravna podlaga ob posegu ni bila ustrezno urejena.«

»Piše. Samo iz tega še ne sledi vse, kar bi vi radi izpeljali.«

»Potem imam prav.«

»Ali ne?«

»Glede tega dejstva sva uspela; glede pravne posledice pa ne.«

»Ampak sem izgubil.«

»Glede zahtevka da. To dvoje boste morali držati narazen, čeprav se vam upira.«

»Kako lahko imam prav in izgubim?«

Andrej se je naslonil na stol.

»Ker sodišče ne odloča, kdo ima na splošno prav. Odloča o zahtevku.«

Martin je skoraj rekel, da je to isto. Tokrat ni.

»Se lahko pritoživa?«

»Lahko.«

»Bova?«

Andrej ni odgovoril takoj.

»Najprej jo preberite doma.«

»Sem jo prebral.«

»Ne. Prebrali ste izrek in dele, ki vas jezijo.«

Martin ga je pogledal.

»Kaj pa naj še?«

»Tisto, kjer sodišče razloži, zakaj se z vami ne strinja.«

»Saj ste mi povedali.«

»Jaz vam bom povedal, kaj lahko napadeva. Vi pa morate vedeti, ali hočete naprej.«

Martin je zaprl odločbo.

»Seveda hočem.«

Andrej je pogledal zaprto mapo.

»Vem.«

Martin je vstal.

»Potem?«

»Zato sem rekel, da jo preberite doma.«

Na poti iz pisarne je Martin prvič opazil, da fikus v čakalnici ni več isti. Starega, postrani nagnjenega, ni bilo. Na njegovem mestu je stala manjša rastlina z debelimi zelenimi listi. Pri vratih se je obrnil.

»Kje je fikus?«

Andrej je pogledal iz pisarne.

»Kateri?«

»Tisti, ki je bil tukaj.«

»A tisti. Posušil se je.«

»Kdaj?«

»Pred kakšnim letom.«

Martin ni vedel, zakaj tega prej ni opazil. Odločbo je doma položil na kuhinjsko mizo. Marija je kuhala krompir.

»Kaj so rekli?«

»Izgubil sem.«

Marija se je obrnila. Ni vprašala takoj.

»Čisto?«

»Ne.«

»Kaj pomeni ne?«

Martin je odprl odločbo.

»Napisali so, da ob posegu niso imeli ustrezno urejene pravne podlage.«

»Potem nisi izgubil.«

»Zahtevek so zavrnili.«

Marija je odložila nož.

»Potem si.«

Martin jo je pogledal.

»Oboje.«

»A je to mogoče?«

»Očitno.«

»In kaj pravi Vidmar?«

»Da lahko greva naprej.«

»Kaj pravi, da naj naredita?«

Martin ni odgovoril.

»Martin.«

»Rekel je, naj najprej preberem.«

Marija je ponovno prijela nož.

»Potem preberi.«

»Saj bom.«

»Ne zdaj.«

Martin jo je pogledal.

»Zakaj ne?«

»Ker bo kosilo.«

»Samo pol ure.«

»Ne.«

Beseda je prišla mirno. Martin je obstal. Marija ni pogosto rekla ne na tak način.

»Zakaj?«

»Ker Nina pride z Laro.«

»Saj lahko preberem prej.«

»Lahko.«

Marija je rezala krompir naprej.

»Ampak ne boš.«

Martin je hotel vprašati, kdo odloča o tem. Namesto tega je odločbo zaprl.

»Dobro.«

Odnesel jo je v dnevno sobo in jo položil na registrator. Lara je prišla s škatlo barvic in kartonsko hišo, ki jo je naredila v šoli.

»To je tista z veliko kopalnico?« je vprašal Martin.

»Ne. Tista je bila lani.«

»Aha.«

»Ta ima garažo.«

Martin je hišo obrnil.

»Vrata so premajhna za avto.«

Lara ga je pogledala.

»Avto je tudi iz kartona.«

»Kje je?«

»Nisem ga naredila.«

»Potem so vrata dovolj velika.«

»Vidiš.«

Marija se je iz kuhinje zasmejala. Martin je kartonsko hišo postavil na polico. Odločbe tisti dan ni prebral. Naslednje jutro je šel po registrator. Na njem odločbe ni bilo. Pogledal je po polici, potem na mizo.

»Marija.«

»Kaj?«

»Kje je tista odločba?«

Prišla je iz spalnice.

»Katera?«

Martin jo je pogledal.

»Veš katera.«

»Na predalniku je.«

Bila je pod Larino kartonsko hišo. Martin jo je potegnil ven.

»Zakaj si jo dala sem?«

»Nisem jaz.«

»Kdo pa?«

»Lara je naredila prostor za hišo.«

Martin je pogledal odločbo. Na zgornjem robu je bil majhen pregib. Poravnal ga je s prstom. Potem je pogledal kartonsko hišo. Odločbo je odnesel v kuhinjo. Prebral jo je v celoti. Andrej je imel prav. Sodišče ni zanikalo, kaj se je zgodilo. Prav nasprotno. Nekaj stvari je zapisalo celo jasneje, kot jih je občina kdaj prej.

Toda iz njih ni sledilo tisto, kar je Martin pričakoval. Na tretji strani je podčrtal stavek. Na peti še enega. Pri sedmi je snel očala in si podrgnil oči. Ni našel napake, ki bi jo lahko pokazal Mariji. Našel je razloge. Nekateri se mu niso zdeli dobri. Nekateri so se mu. To je bilo slabše.

Poklical je Andreja šele popoldne.

»Prebral sem.«

»In?«

»Razumem, kaj so naredili.«

»To še ne pomeni, da se strinjate.«

»Ne.«

»Dobro.«

»Ampak nekaj njihovega razumem.«

Andrej je molčal.

»Ste še tam?«

»Sem. Samo uživam v trenutku.«

Martin se je moral nasmehniti.

»Ne pretiravajte.«

»Ne bom. Kaj vas moti?«

Martin je odprl odločbo.

»To, da uporabljajo stanje, ki je nastalo po tem, ko so naredili narobe, kot razlog, zakaj danes ne morem dobiti tistega, kar bi mogoče dobil prej.«

»To je eden od problemov.«

»Če nekdo naredi nekaj brez pravice, potem pa mine dovolj časa in stvar postane uporabna za vse, je njegovo dejanje zaradi tega manj napačno?«

»Ne nujno.«

»Ampak posledice so druge.«

»Da.«

»Potem čas spreminja pravico.«

Andrej je za trenutek utihnil.

»Čas spreminja marsikatero pravno možnost.«

»Nisem vprašal tega.«

»Vem.«

»Če me sprašujete, ali lahko nekaj, kar je bilo na začetku narobe, zaradi časa, drugih ljudi in novih okoliščin postane nemogoče popraviti na način, ki bi bil takrat še mogoč — lahko.«

»Potem zmaga tisti, ki dovolj dolgo vztraja.«

»Včasih tudi tisti, ki dovolj dolgo čaka.«

»Jaz čakam.«

»Tudi vi.«

»In kaj bom dobil zaradi tega?«

»Tega še ne vem.«

Pritožbo sta vložila. Martin je hotel. Andrej je menil, da obstajajo razumni razlogi. Marija ni rekla ne. Toda tistega večera, ko ji je Martin povedal, da sta se odločila, ni vprašala, kdaj bo naslednji rok.

»Dobro,« je rekla.

Samo to. Martin je čakal, ali bo dodala še kaj. Ni. Jeseni so šli prvič po dolgih letih za nekaj dni na morje. Marija je to predlagala že spomladi, vendar je Martin takrat rekel, da ne ve, kdaj bo narok. Naroka ni bilo. Julija je rekla, da lahko gresta septembra. Martin je pogledal koledar in ugotovil, da nima ničesar.

»Štirje dnevi,« je rekla.

»Kam?«

»Vseeno.«

Na koncu so šli v kraj, kjer sta bila nekoč z Nino, ko je bila majhna. Nina ni šla. Prišla je Lara. Apartma je bil nekoliko nad morjem. Do plaže je vodila ozka pot med borovci. Prvi večer so sedeli zunaj. Lara je jedla sladoled. Marija je imela noge na drugem stolu. Martin je gledal proti morju.

»Se spomniš?« je vprašala.

»Česa?«

»Ko je Nina tukaj padla s pomola.«

Martin je pomislil.

»Ni bilo tukaj.«

»Je bilo.«

»Tisti pomol je bil drugačen.«

»Ker so ga prenovili.«

»Mislim, da je bilo v drugem kraju.«

»Seveda.«

»Kaj seveda?«

»Nič.«

Lara je lizala sladoled.

»Kdo je padel?«

»Tvoja mami,« je rekla Marija.

»V morje?«

»Ja.«

»Je znala plavat?«

»Malo.«

»Kdo jo je rešil?«

Marija je pogledala Martina.

»Dedi.«

Lara je pogledala njega.

»Si skočil?«

»Ja.«

»Oblečen?«

»Ja.«

»S čevlji?«

Martin se je spomnil.

»Z enim.«

Lara se je začela smejati.

»Zakaj samo z enim?«

»Drugi mi je padel dol.«

»V morje?«

»Ne. Na pomolu je ostal.«

Lara se je smejala še bolj.

»Dedi je šel plavat z enim čevljem.«

Marija se je smejala z njo. Martin je najprej hotel razložiti, da ni šel plavat. Potem se je zasmejal tudi sam. Naslednji večer je na plaži nekdo zakuril majhen ogenj. Ni bil njihov. Nekaj ljudi je sedelo okoli njega, otroci so pekli penice na dolgih palicah. Lara jih je gledala.

»Lahko tudi jaz?«

»Vprašaj,« je rekla Marija.

Lara je šla. Čez minuto je že sedela med dvema otrokoma in držala palico nad ognjem. Martin in Marija sta ostala nekoliko stran.

»Greva bliže?« je vprašala.

Sedla sta na kamen ob robu. Ogenj je bil majhen, vendar je bil v mraku videti večji. Ljudje okoli njega se niso poznali vsi med seboj. Nekdo je prinesel vino, nekdo kruh, otroci so hodili sem in tja. Martin je gledal plamen. Spomnil se je poletnih večerov pri stari hiši, ko so odrasli sedeli zunaj in se pogovarjali, dokler otroci niso zaspali na klopi ali v travi.

Takrat ni bilo registratorjev. Vsaj ne tam. Če je bila meja sporna, je nekdo rekel, kje je nekoč stal oreh. Drugi je rekel, da ni stal tam, ampak dva metra više. Poklicali so nekoga, ki se je spomnil stare ograje. Včasih so se dogovorili. Včasih ne. Martin se je spomnil očeta, ki je nekoč rekel:

»Hodi tukaj. Vedno je hodilo tukaj.«

Ni vedel več, o kateri poti je govoril. Morda o poti čez sosedov travnik. Morda o vodi. Spomin ni imel številke.

»Kaj gledaš?« je vprašala Marija.

»Nič.«

»Spet.«

»Spomnil sem se, kako so včasih pri nas sedeli zunaj.«

»Pri vaših?«

»Ja.«

»Tudi pri nas.«

»Takrat so stvari uredili drugače.«

Marija je pogledala ogenj.

»Katere stvari?«

»Če je bil spor. Če se kdo ni strinjal.«

»Aha.«

»Sedli so. Prišel je še kdo. Nekdo je vedel, kako je bilo.«

»In potem?«

»Dogovorili so se.«

»Vedno?«

Martin ni odgovoril takoj.

»Ne vedno.«

»Moj oče se s svojim bratom ni pogovarjal sedem let zaradi ene njive.«

»Tega nisi nikoli povedala.«

Marija je za trenutek pomislila.

»Ne spomnim se.«

»Ker takrat nisi imel registratorja.«

Martin se je zasmejal. Marija je pogledala proti Lari.

»Ljudje niso bili boljši samo zato, ker niso imeli toliko papirjev.«

»Nisem rekel, da so bili.«

»Skoraj.«

Martin je gledal ogenj. Imela je prav. Spomnil se je še Franca in Lovra, dveh moških iz vasi, ki sta nekoč zaradi poti čez dvorišče nehala govoriti. Kot otrok ni vedel, zakaj se na gasilski veselici nista usedla za isto mizo. Takrat se mu je zdelo smešno. Zdaj ni več vedel. Morda je bilo zaradi dveh metrov.

Morda zaradi enega stavka. Morda zaradi tega, kdo je komu prvi rekel, da nima prav.

»Dedi!«

Lara je pritekla do njega. Na palici je držala skoraj črno penico.

»Poglej.«

Martin jo je pogledal.

»Zažgala si jo.«

»Nisem.«

»Črna je.«

»Taka mora biti.«

»Kdo pravi?«

Lara je pokazala proti otrokom.

»Vsi.«

»Potem pa dobro.«

Lara je odgriznila polovico. Čez nekaj sekund je naredila obraz.

»Grenka je.«

»Sem ti rekel.«

Lara mu je ponudila preostanek.

»Ti pojej.«

»Zakaj jaz?«

»Ker si vedel.«

Martin je vzel palico. Penica je bila zunaj zažgana, znotraj mehka in sladka. Pojedel jo je. Ko so se vračali v apartma, je Lara hodila nekaj metrov pred njima. Marija je prijela Martina pod roko. Tega že dolgo ni naredila.

»Lepo je,« je rekla.

»Kaj?«

»Da sva šla.«

Martin je pogledal proti njej.

»Ja.«

»Tudi če pride vmes kakšna odločba.«

»Telefon imam.«

Marija ga je spustila. Martin se je zasmejal.

»Šalim se.«

»Še znaš.«

Pritožbena odločitev je prišla tri mesece pozneje. Andrejev klic je bil kratek.

»Niso nama ugodili.«

Martin je stal v garaži. V roki je držal škatlo z vijaki, ki jo je nameraval prestaviti na drugo polico.

»V ničemer?«

»V bistvenem ne.«

»Pošljite mi.«

»Bom.«

Martin je odložil telefon. Škatlo je postavil na polico. Potem jo je premaknil za eno mesto levo, ker tam ni stala ravno. Šel je v hišo. Marija je bila v kuhinji.

»Pritožbo so zavrnili.«

Pogledala ga je.

»Žal mi je.«

Martin je čakal.

»To je vse?«

»Kaj naj še rečem?«

»Ne vem.«

Marija je odložila krpo.

»Boš šel naprej?«

Martin je hotel odgovoriti takoj. Ni.

»Moram govoriti z Vidmarjem.«

Marija je prikimala.

»Dobro.«

Tistega večera ni odprl elektronske pošte. Naslednje jutro tudi ne. Odločbo je prebral šele v službi po malici. Bila je dolga. Na nekaj mestih se ni strinjal. Na enem je mislil, da je sodišče napačno razumelo njun argument. Na drugem je ugotovil, da ga je razumelo natančno in zavrnilo. To ga je bolelo bolj. Zaprl je dokument.

Jože je prišel v pisarno.

»Greš na kosilo?«

»Sem že jedel.«

»Na kavo?«

»Lahko.«

Pri avtomatu ga je Jože vprašal:

»Kako si?«

Martin je držal lonček.

»Zavrnili so pritožbo.«

Jože ga je pogledal.

»Nisem vprašal tega.«

Martin je za trenutek obstal.

»Kaj?«

»Vprašal sem, kako si.«

Martin je pogledal kavo.

»Dobro.«

Jože je čakal. Martin je dvignil pogled.

»Ne vem.«

»Aha.«

Jože je spil požirek. Nista več govorila o zadevi. Popoldne je Martin poklical Andreja. Pogovor je trajal skoraj uro. Možnosti so še obstajale. Nobena ni bila preprosta. Nobena ni zagotavljala ničesar. Ko sta končala, Andrej ni vprašal, ali naj pripravi naslednjo vlogo.

»Koliko časa imam?« je vprašal Martin.

Andrej mu je povedal.

»Dobro.«

»Martin.«

»Kaj?«

»Ni treba, da se odločite danes.«

»Vem.«

Tokrat je res vedel. Doma je odprl registrator. Poiskal prazen list. Na vrh je napisal: PRAVICE. Nekaj časa je gledal besedo. Potem je vzel drug list. Na vrh drugega je napisal: OBVEZNOSTI. Marija je prišla mimo.

»Kaj pa je to?«

»Nič še.«

»Potem dobro.«

Odšla je. Martin je odprl predal in našel dva stara šolska zvezka, ki sta ostala od Nine. Eden je imel modre platnice, drugi zelene. Na modrega je napisal PRAVICE. Na zelenega OBVEZNOSTI. Prvi večer vanju ni napisal ničesar. Položil ju je na polico poleg registratorjev. Čez nekaj dni je v modrega prepisal prvi stavek. Ni bil iz njegove zadeve.

Bil je iz ustave. Pod njim je pustil tri prazne vrstice. Potem je zaprl zvezek. Zelenega ni odprl. Še ne.

XIII. JAVNO

Modri zvezek je ostal skoraj prazen do pomladi. Martin je vanj včasih kaj prepisal, največkrat zvečer, ko je prišel do stavka, za katerega se mu je zdelo, da ga mora razumeti drugače, kot ga je razumel pred leti. Ni pisal svojih razlag. Samo stavek, pod njim datum in včasih številko člena. Zeleni zvezek je odprl pozneje.

Prva stvar, ki jo je napisal vanj, ni bila njegova obveznost. Bila je občinska. Ko je končal, je nekaj časa gledal oba zvezka. Potem je zelenega zaprl. Naslednjič je vanj zapisal rok, ki ga je moral spoštovati sam. Čez nekaj tednov je na isti strani dodal še obveznost organa, da mu omogoči vpogled v določeno dokumentacijo.

Ni mu bilo všeč, da so stvari pomešane. Poskušal jih je razdeliti. Ni šlo. Nekaj, kar je bilo njegova pravica, je bilo na drugi strani obveznost nekoga drugega. Nekaj, kar je bila njegova obveznost, je nekomu drugemu omogočalo pravico. Čim dlje je pisal, tem manj je vedel, zakaj je potreboval dva zvezka. Nekega večera je iz modrega prepisal en stavek v zelenega.

Potem je oba pospravil. Mariji ni povedal. Tisto pomlad je občina pripravljala nov prostorski načrt za območje nekoliko više od njihove hiše. Martin za to ni vedel. Izvedel je od Jožeta.

»A si videl, kaj bodo pri vas delali?«

Stala sta pri avtomatu za kavo. Jože je imel v eni roki lonček, v drugi telefon.

»Kaj pa naj bi delali?«

»Nekaj gradijo zgoraj. Majda pravi, da bodo še eno cesto.«

Martin je vzel telefon.

»Kje si to videl?«

»Jaz tega ne spremljam. Majda je dobila povezavo in mi jo poslala.«

»Do česa?«

»Na občinski strani.«

»Zakaj Majda gleda občinsko stran?«

»Ker ji je nekdo poslal.«

»Od koga jo je dobila?«

»Martin, ne vem. Ljudje si pošiljajo stvari.«

Jože mu je pokazal telefon. Na zaslonu je bila povezava do občinske objave. Martin je prebral naslov. Javna razgrnitev. Besedi je poznal.

»Kdaj so objavili?«

Jože je podrsal po zaslonu.

»Kakšen teden bo. Poglej datum, ti boš tako ali tako natančnejši od mene.«

»Koliko časa traja?«

»Ne vem na pamet. Odpri objavo, tam mora pisati.«

Martin je odprl objavo na svojem telefonu. Rok je bil trideset dni. Ostal je še enaindvajset.

»A gre čez tvojo dnevno sobo?« je vprašal Jože.

»Še ne vem. Najprej moram videti načrt.«

»Potem najprej poglej, preden kupiš odvetnika.«

»Dobro, tega ne bi smel reči.«

Tisti večer je objavo našel brez težav, ker je vedel, kaj išče. Nato je šel na začetno stran občine in poskusil še enkrat, kot bi iskal nekdo, ki ne pozna imena načrta in samo ve, da se bo nekaj gradilo nad njegovo hišo.

Najprej je našel novice o prireditvi, zapori druge ceste, razpisu za društva in fotografijo župana ob odprtju igrišča. Prostorski načrt je našel šele v rubriki, v katero brez predhodnega vedenja skoraj gotovo ne bi pogledal. Marija je na kavču brala.

»Kaj delaš?«

»Iščem nekaj, kar sem že našel.«

»Zakaj bi iskal še enkrat nekaj, kar si že našel?«

»Da vidim, ali bi našel, če ne bi vedel, kje je.«

»In bi ga?«

»Težko. Če ne bi vedel, da obstaja, bi ga verjetno spregledal.«

»Ampak našel si ga, ker si vedel, kaj iščeš.«

»Ker vem, kaj iščem.«

Martin ni odgovoril. Naslednji dan je šel pogledat razgrnjeno gradivo. Ni bilo več v isti pisarni kot pred leti. Oddelek se je preimenoval. Na vratih je bil nov znak občine, hodnik je bil prebarvan, pred pisarnami pa ni bilo več starega avtomata z listki. Na steni je bil zaslon, na katerem so se izpisovale številke.

Martin je stal pred njim nekoliko dlje, kot bi bilo potrebno. Mlada uslužbenka pri sprejemu ga je vprašala:

»Iščete javno razgrnitev? Lahko vam pokažem, kam morate.«

»Javno razgrnitev bi pogledal.«

Povedal je ime načrta.

»Ste morda naročeni za kakšen individualni termin?«

Martin jo je pogledal.

»Ne. Prišel sem samo pogledat gradivo javne razgrnitve.«

»Ni treba. Samo vprašam, ker imamo danes tudi individualne termine.«

Pokazala mu je prostor na koncu hodnika.

»Tam lahko pogledate vse. Če boste potrebovali pojasnilo, povejte.«

»Hvala.«

Na stenah so viseli veliki načrti. Na mizi je bil računalnik. Martin je najprej pogledal papir. Načrtovana pozidava je bila precej više od njegove hiše. Nova povezovalna cesta se njegove parcele ni dotikala. To bi bilo nekoč dovolj. Tokrat je gledal naprej. Na enem od načrtov je bilo označeno križišče z njihovo cesto. Zaradi novega naselja naj bi ga nekoliko preuredili.

Martin je stopil bliže. Njegova parcela je bila na robu lista. Črta ceste je ostajala tam, kjer je bila. Vzel je telefon in fotografiral načrt.

»Fotografiranje je dovoljeno.«

Glas za njim ga je presenetil. Obrnil se je. Ženska je bila starejša, kot se je je spominjal, vendar jo je prepoznal.

»Ana?«

Za trenutek ga je gledala. Potem se je nasmehnila.

»Gospod Koren.«

Martin ni vedel, ali naj bo presenečen, da se ga spomni. Ana je pogledala načrt.

»Ne recite mi, da je še vedno tista cesta.«

»Je.«

Ana je počasi odkimala.

»Koliko časa že?«

»Nekaj let.«

»Nekaj?«

Martin je povedal. Ana je za trenutek nehala gledati načrt.

»Toliko?«

»Ja.«

»Jaz sem bila takrat komaj dobro tukaj.«

»Vem.«

»Gospa Kovač je že v pokoju.«

»Kdaj je šla?«

»Pred dvema letoma.«

»Nisem vedel.«

»Saj zakaj bi.«

Ana je imela na vratu kartico z imenom in nazivom. Martin je prebral, da vodi odsek.

»Napredovali ste.«

»Postarala sem se.«

»Ni isto.«

»Pri nas je včasih.«

»Je kaj spornega?«

»Za zdaj ne.«

»Za zdaj.«

»Naučil sem se.«

Ana ga je pogledala.

»To pa verjamem.«

Povedal ji je, da ga zanima predvsem križišče. Ana je odprla digitalni načrt in mu pokazala podrobnejšo rešitev. Nekatere stvari še niso bile dokončne. Razgrnitev je bila namenjena prav temu, da ljudje dajo pripombe.

»Kako pa ljudje izvedo?« je vprašal Martin.

»Objava na spletni strani, oglasna deska, lokalno glasilo. Za ta načrt smo poslali tudi obvestilo krajevni skupnosti.«

»Posameznikom ne.«

»Ne vsem. Če zakon ali postopek zahteva individualno obvestilo, seveda. Pri javni razgrnitvi pa je namen ravno javna objava.«

Martin je prikimal. Ana ga je pogledala.

»To že veste.«

»Vem.«

»Potem zakaj sprašujete?«

»Ker me zanima, koliko ljudi ve.«

Ana se je naslonila na rob mize.

»Tega pa ne vem.«

»Če je objavljeno, se šteje, da lahko vedo.«

»Da.«

»Ampak ne veste, koliko jih dejansko ve.«

»Ne.«

»In če ne vedo, rok vseeno teče.«

»Gospod Koren, če želite, da vam rečem, da je to popoln način obveščanja ljudi, vam tega ne bom rekla.«

Martin ni pričakoval odgovora.

»Kaj pa boste rekli?«

»Da ne vem, kako bi individualno obvestili vsakega človeka, ki bi ga nek načrt lahko zanimal. Pri enem načrtu je to sto ljudi, pri drugem deset tisoč. In potem bi se še prepirali, kdo je dovolj prizadet, da bi moral dobiti pismo.«

Martin je prikimal.

»Torej mora biti javno.«

»Nekako mora biti.«

»Tudi če ga skoraj nihče ne vidi.«

»Zato poskušamo objavljati na več mestih.«

»Ampak rok teče enako.«

Ana je vzdihnila.

»Rok mora nekje začeti teči.«

Martin ni odgovoril. Pred leti bi ta stavek vzel kot dokaz proti sistemu. Zdaj je videl tudi drugo stran. Če rok ne bi začel teči, načrta ne bi bilo mogoče nikoli zaključiti.

»Koliko ljudi je prišlo pogledat?«

Ana je pogledala evidenco.

»Do danes? Sedemnajst.«

»Koliko jih živi na območju?«

»Ne vem na pamet. Precej več.«

»Sedemnajst.«

»In nekaj sto ogledov na spletu. To pa ne pomeni, da so vsi prebivalci. Lahko je isti človek petkrat.«

»Jaz sem bil včeraj najmanj šestkrat.«

»Potem ste nam pokvarili statistiko.«

Ko je odhajal, se je ustavil pri sprejemu. Mlada uslužbenka je starejšemu moškemu razlagala, kako se prijavi na javno obravnavo.

»Jaz nimam elektronske pošte,« je rekel moški.

»Ni problema, lahko vas prijavim jaz.«

»Potem zakaj piše, da se prijavim po elektronski pošti?«

»Ker je to najlažje.«

»Za koga?«

Uslužbenka se je nasmehnila.

»Za vas očitno ne.«

Vzela je list.

»Kako vam je ime?«

Martin je šel mimo. Na parkirišču je sedel v avtomobil, vendar ni takoj odpeljal. Odprl je občinsko stran. Objava je bila še vedno tam. Javna. Dostopna. Nič ni bilo skrito. Telefon je spravil v žep. Tisti večer je povedal Mariji, da bodo zgoraj gradili.

»Kaj?«

»Hiše. Pa križišče bodo malo spremenili.«

»Pri nas?«

»Ne. Više.«

»Potem dobro.«

»Javna razgrnitev je.«

Marija je rezala kruh.

»Boš kaj pisal?«

»Ne vem še.«

»Kaj pa je narobe?«

»Za zdaj nič.«

Marija je odložila nož.

»Martin.«

»Kaj?«

»Če ni nič narobe, ti ni treba najti.«

»Saj ne iščem.«

Pogledala ga je.

»Dobro.«

Martin je vedel, da mu ne verjame povsem. Naslednje dni je gradivo pogledal še dvakrat. Našel je eno stvar. Ne na svoji parceli. Na drugi strani načrtovanega naselja je bila stara hiša z vrtom, ki je po predlogu ostala zelo blizu novi dostopni poti. Martin ni poznal lastnika. Na javni obravnavi je sedel v tretji vrsti.

Ni nameraval govoriti. Prišlo je okoli trideset ljudi. Projektant je predstavil načrt. Ana je vodila postopek. Nekaj ljudi je vprašalo o prometu, nekdo o kanalizaciji, dva o višini stavb. V prvi vrsti je sedel Viktor Kralj. Martin ga je prepoznal takoj, čeprav ga v živo že dolgo ni videl. Viktor je bil starejši. Lasje so mu osiveli, obraz je bil nekoliko bolj suh. Sedel je poleg moškega z mapo in ženske, ki je med predstavitvijo ves čas nekaj zapisovala.

Po obravnavi je Martin ostal pri steni, kjer je bil razgrnjen načrt. Viktor je prišel mimo. Za trenutek sta se pogledala.

»Gospod Koren.«

»Gospod Kralj.«

Viktor se je ustavil.

»Dolgo se nisva videla.«

»Ne.«

»Kako ste?«

Martin je skoraj odgovoril z zadevo. Spomnil se je Jožeta.

»Dobro. Vi?«

Viktor ga je pogledal nekoliko presenečeno.

»Tudi.«

Moški z mapo ga je čakal pri vratih. Viktor je pokazal proti načrtom.

»Vas tudi kaj zadeva?«

»Ne neposredno.«

»Potem ste prišli pravočasno.«

Martin ga je pogledal. Viktor se je rahlo nasmehnil.

»Tokrat.«

Ni bilo posmeha. Prav zato je Martin stavek občutil močneje.

»Vi vedno pridete pravočasno.«

»Ne vedno. Samo plačujem ljudi, da mi povedo, kdaj moram.«

Martin je molčal. Viktor je to opazil.

»To se vam ne zdi pošteno.«

»Nisem nič rekel.«

»Ni treba.«

»Ona?«

»Urbanistka.«

»Vaša?«

Viktor se je zasmejal.

»Ni moja. Dela za podjetje, ki ga plačujem.«

»Da spremlja načrte.«

»Med drugim.«

»Če jaz ne bi imel Jožeta, za to razgrnitev mogoče ne bi vedel.«

Viktor ni vedel, kdo je Jože, vendar ni vprašal.

»Možno.«

»Vi pa veste.«

»Zato jih plačujem.«

»Potem imava oba enako pravico do pripombe.«

»Seveda.«

Martin ga je gledal. Viktor je počakal.

»Samo vi veste, kdaj jo morate uporabiti.«

Viktor je počasi prikimal.

»To je res.«

Martin ni pričakoval, da se bo strinjal.

»In to se vam zdi v redu?«

»Ne vem, kaj pomeni v redu.«

»Pošteno.«

»Če me vprašate, ali bi bilo bolje, da bi vsak človek razumel vsak postopek, ki ga lahko zadeva, bi rekel da. Če me vprašate, ali bom zato odpustil ljudi, ki jih plačujem, da to razumejo namesto mene, pa ne.«

»Ker lahko.«

Viktor ga je pogledal.

»Tudi.«

Beseda ni zvenela tako, kot je Martin pričakoval. Viktor je nadaljeval:

»Vi še vedno mislite, da jaz iščem luknje.«

»Včasih jih.«

»Seveda. Tudi vaš odvetnik jih.«

»Moram iti.«

»Gospod Kralj.«

Viktor se je obrnil.

»Takrat pri naši cesti. Ste vedeli, da bodo traso spremenili, preden sem jaz vedel, da sploh obstaja nova trasa?«

Viktor ga je gledal nekoliko dlje.

»Verjetno.«

»Ker ste bili vključeni.«

»Ker smo spremljali postopek.«

»In povedali, kaj potrebujete.«

»Da.«

»Jaz pa nisem.«

»Ne.«

»Če bi vi takrat molčali, bi bila cesta mogoče drugje.«

»Mogoče.«

»Na vaši zemlji.«

»Mogoče.«

»In ste govorili.«

»Seveda sem.«

»Ker ste varovali svoje.«

Viktor je prikimal.

»Tako kot vi.«

Martin ga je pogledal.

»Jaz sem prišel pozneje.«

»To ni moja krivda.«

»Nisem rekel, da je.«

Viktor je prvič zares obstal. Moški pri vratih je pogledal na uro, vendar ga ni poklical.

»Gospod Koren,« je rekel Viktor, »vi že leta iščete trenutek, ko je nekdo naredil nekaj, česar ne bi smel. Mogoče ga boste našli. Mogoče ste ga že. Ampak pri tisti cesti sem jaz naredil predvsem to, kar bi naredil vsak človek, ki bi vedel, da mora biti tam.«

»Prišel ste.«

»Prišel sem.«

»Jaz nisem vedel.«

»Vem.«

Viktor je za trenutek pogledal proti Martinu.

»To je morda vaš boljši argument.«

Odšel je. Martin je ostal pri načrtu. Na drugi strani prostora je Ana pospravljala papirje. Stara hiša ob novi dostopni poti je bila še vedno narisana. Martin je stopil k njej.

»Ana.«

Dvignila je pogled.

»Povejte.«

Pokazal je hišo.

»Ali lastnik te hiše ve?«

Ana je pogledala parcelo.

»Ne vem.«

»Je dobil individualno obvestilo?«

»Morala bi preveriti, ali je v skupini, ki jo posebej obveščamo.«

»Lahko?«

Ana ga je pogledala.

»Zakaj?«

»Ker je pot skoraj pri njegovem vrtu.«

»Ne. Po tem seznamu ni med individualno obveščenimi. Njegova parcela ni neposredno predmet posega.«

»Samo pot bo zraven.«

»Da.«

»Torej se šteje, da je obveščen javno.«

»Da.«

»Koliko časa je še?«

»Dvanajst dni.«

»Ga poznate?«

»Ne.«

Martin je fotografiral številko parcele. Ana ga je pogledala.

»Kaj boste?«

»Ne vem.«

»Gospod Koren.«

»Kaj?«

»Če boste iskali lastnika, mu ne povejte, da mu bodo nekaj vzeli. Ker mu po tem načrtu ne bodo.«

»Vem.«

»In ne povejte, da mora ugovarjati.«

»Tudi vem.«

»Povejte mu samo, da je načrt razgrnjen.«

Martin je spravil telefon.

»Samo to.«

Naslednji dan je v javnem registru preveril naslov. Hiša je bila deset minut vožnje stran. Dvakrat je šel mimo. Prvič se ni ustavil. Drugič je na dvorišču videl starejšega moškega, ki je obrezoval živo mejo. Parkiral je ob cesti. Moški ga je gledal, ko je stopil skozi odprta vrata.

»Dober dan.«

»Dober dan.«

»Ste vi lastnik?«

Povedal je naslov.

»Sem. Zakaj?«

Martin se je predstavil. Potem je moral razložiti, zakaj je prišel. Ni bilo lahko. Moški ga je poslušal s škarjami v roki.

»In kaj hočejo od mene?«

»Nič.«

»Potem zakaj ste prišli?«

»Ker je javno razgrnjen načrt za naselje za vašo hišo. Nova dostopna pot je blizu vašega vrta.«

»Koliko blizu?«

»Ne vem natančno.«

»Bo na mojem?«

»Po načrtu ne.«

Moški je spustil škarje.

»Potem me ne zanima.«

Martin je prikimal.

»Dobro.«

Obrnil se je.

»Čakajte.«

Martin se je ustavil.

»Kje lahko pogledam?«

Povedal mu je.

»Do kdaj?«

»Še enajst dni.«

»A so kaj poslali?«

»Ne vem. Meni je občina rekla, da po seznamu niste bili posebej obveščeni.«

»Kako pa naj potem vem?«

Martin je za trenutek molčal.

»Javno je objavljeno.«

Moški se je zasmejal.

»Kje?«

Martin mu je povedal.

»Jaz nimam računalnika.«

»Na občini je tudi na papirju.«

»Vsak teden naj hodim gledat, če bodo kaj delali okoli moje hiše?«

Martin ni odgovoril. Moški je odložil škarje na zid.

»Vi ste z občine?«

»Ne.«

»Zakaj pa potem hodite okoli in to govorite?«

»Ker sem jaz enkrat izvedel prepozno.«

»Aha.«

To je bilo vse. Martin je odšel. Teden pozneje je šel ponovno pogledat spletno stran. Med evidentiranimi pripombami je bila tudi pripomba lastnika stare hiše. Ni zahteval, da se načrt ustavi. Prosil je samo, da se zaradi bližine njegovega vrta preveri možnost dodatne zelene ločitve in drugačna postavitev svetilke. Martin je prebral pripombo. Zdela se mu je razumna.

Ni vedel, ali ji bodo ugodili. Ni bilo pomembno. Moški je vedel. Zvečer je odprl modri zvezek. Našel je zapis o pravici do sodelovanja. Pod njim je hotel nekaj napisati. Ni. Odprl je zelenega. Tudi tam ni našel pravega mesta. Oba je položil na mizo. Marija je prišla v kuhinjo.

»Kaj pa zdaj?«

»Nič.«

Pogledala je zvezka.

»Tisti tvoji pravice in obveznosti?«

»Ja.«

»Si jih že razdelil?«

»Ne.«

»Potem jih daj v enega.«

»Ni tako preprosto.«

Marija je odprla hladilnik.

»Seveda ne.«

Martin se je nasmehnil. Čez nekaj dni je bila javna razgrnitev končana. Objava je ostala na spletni strani, vendar pripomb ni bilo več mogoče oddati. Martin je odprl stran dan po izteku roka. Vse je bilo še tam. Načrti. Obvestilo. Datumi. Navodila. Nič ni izginilo. Samo možnosti za pripombo ni bilo več. Martin je pogledal datum. Potem je zaprl računalnik.

XIV. DOVOLJENO JE

Ko je Martin čez nekaj mesecev ponovno odprl občinsko stran, načrta ni več iskal zaradi stare hiše. Našel ga je po naključju. Med pripombami in odgovori je bilo zapisano, da so predlog lastnika glede zelene ločitve deloma upoštevali. Svetilko so premaknili nekoliko stran, ob robu poti pa predvideli dodatno zasaditev. Martin je prebral odgovor dvakrat.

Ni bilo nič velikega. Pot je ostala. Naselje tudi. Moški je dobil nekaj metrov zelenja in svetilko drugje. Martin je zaprl stran. Nekoč bi ga zanimalo, ali je bilo njegovi pripombi ugodeno zato, ker je bila pravilna. Zdaj je vedel, da vprašanje ni bilo tako preprosto. Bila je izvedljiva. Ni bistveno posegla v projekt. Nekdo jo je pravočasno povedal.

Tudi to je nekaj pomenilo. Martin je imel takrat dvainšestdeset let. Tega se ni zavedel ob rojstnem dnevu, ampak pri zdravniškem pregledu v službi, ko je moral na obrazec napisati letnico rojstva in je zdravnica po pregledu vprašala, koliko let še namerava delati.

»Do upokojitve.«

»To ni številka.«

Martin je pomislil.

»Še nekaj.«

»To je pa zelo natančno za tehnika.«

»Odvisno, kdaj bodo spet spremenili pogoje.«

Zdravnica se je zasmejala.

»Vidim, da spremljate.«

»Ne vsega.«

»Nihče ne.«

Ko se je vrnil v obrat, je Jože stal pri razstavljeni črpalki in se prepiral z mlajšim vzdrževalcem. Fant je bil v podjetju manj kot leto. Ime mu je bilo Miha.

»Če je tesnilo pravo,« je govoril, »zakaj bi ga menjal?«

Jože je pokazal proti odprtemu ohišju.

»Ker pušča.«

»Ampak po katalogu je to.«

»Potem katalog ne tesni.«

Martin je stopil bliže.

»Kaj je?«

Miha mu je pokazal oznako. Martin jo je pogledal.

»Del je pravi.«

Jože je razširil roke.

»Hvala.«

»Samo gred ni več taka, kot je bila, ko so določili ta del.«

Miha se je sklonil. Na kovini se je videla komaj opazna obraba.

»Koliko?«

Martin je vzel merilo.

»Dovolj.«

Jože je pogledal Miho.

»Katalog je oproščen.«

»Martin.«

»Povej. Če je o črpalki, sem jo za danes že nehal poslušati.«

»A lahko nekaj vprašam?«

»Lahko. Samo ne obljubim, da bom vedel.«

»Jože pravi, da se vi spoznate na občino.«

»Jože iz moje zadeve dela strokovno usposobljenost. To ni isto.«

»To, da preveč govori, sem že ugotovil.«

Miha je iz žepa vzel prepognjen papir.

»Dobil sem tole.«

Martin ga ni takoj vzel.

»Kaj je?«

»Za hišo. Pravzaprav še ni moja. Od starega očeta je. Mama bi mi jo prepisala, pa zdaj pravijo, da je pri enem delu nekaj narobe.«

Martin je vzel papir. Ni bil iz občine, ampak iz geodetskega postopka. Prebral je prvo stran.

»Kaj bi rad od mene: razlago papirja ali odločitev, kaj naredi?«

»Najprej povej, kaj bi ti naredil na mojem mestu.«

Martin mu je papir vrnil.

»Tega ti ne bom rekel, ker za tvojo hišo ne poznam dovolj stvari.«

»Jože je rekel, da boš vedel.«

»Lahko pa ti pokažem, kaj bi jaz najprej vprašal, preden bi karkoli ugovarjal.«

»To mi že pomaga. Povej vprašanja.«

»Pomaga, ni pa isto kot odgovor.«

Miha ga je pogledal. Martin je nadaljeval:

»Če ti jaz povem, kaj naredi, in je narobe, boš imel moj odgovor. Če ti povem, kaj vprašaj, boš mogoče dobil njihovega.«

»Dobro, potem začniva pri vprašanjih. Kaj naj najprej preverim?«

Martin je ponovno vzel papir. Čez deset minut je Miha imel na hrbtni strani zapisane tri stvari. Kateri podatek je sporen. Iz katere evidence izhaja. Ali lahko pred odločitvijo pogleda podlago.

»In za zdaj ne naredim nič drugega?«

»Za začetek je dovolj, da ugotoviš, kaj je sploh sporno.«

»Torej ugovora še ne pišem?«

»Ne, dokler ne veš, čemu bi ugovarjal. Drugače boš branil napačno stvar.«

Miha je papir spravil v žep.

»Jože je rekel, da imaš tri registratorje.«

»Jože nima drugega dela.«

Iz delavnice se je zaslišal Jožetov glas:

»Štiri!«

Martin se je obrnil.

»Trije so moji. Četrti je samo starejši del iste zgodbe.«

Jože je prišel do vrat.

»Tisti modri ti očitno ne ustreza, ker ti pokvari račun.«

»To je prvi.«

»Potem štiri.«

»Vidiš? Človek naj ima toliko registratorjev, da jih še sam zna prešteti.«

Martin je hotel pojasniti. Potem je odnehal. Miha je čez dva tedna prišel z novimi papirji. Ni bilo tako hudo, kot je mislil. Napačno je razumel oznako na grafičnem prikazu. Del hiše ni bil nezakonit; neusklajen je bil podatek o pomožnem objektu, ki ga že leta ni bilo.

»Torej ni bilo nič resnega?«

»Ni bilo tako, kot si se bal. Evidenco pa vseeno uredi, da se ti čez pet let ne vrne ista nejasnost.«

»Ampak hiša je v redu.«

»Po tem, kar vidim, je hiša v redu. Ampak papir naj to tudi pokaže.«

»Hvala. Zdaj vsaj vem, kaj moram urediti in česa mi ni treba reševati.«

»Nisem uredil ničesar namesto tebe.«

»Ne. Samo povedal si mi, katera vprašanja naj postavim. To je bilo dovolj.«

Martin je hotel reči, da bi mu to moral povedati vsak. Ni. V naslednjih mesecih je do njega prišlo še nekaj ljudi. Ne veliko. Najprej iz službe. Potem Jožetov sosed. Enkrat Majdina sestra. Nekdo je imel težavo z odločbo, nekdo z rokom, nekdo ni vedel, kam mora poslati zahtevo. Martin ni postal pravnik. To je povedal vsakemu.

»Jaz vam ne bom povedal, kaj je pravno pravilno. Lahko pa pogledava, kaj sploh piše.«

Nekateri so hoteli samo to. Pri drugih je po petih minutah vedel, da potrebujejo odvetnika.

»Zakaj?« ga je vprašal Jožetov sosed.

»Ker ne vem.«

Moški ga je gledal.

»Ampak saj ste vi to že dali skozi.«

»Svojo stvar.«

»Ni isto?«

»Ne.«

Beseda ga je še vedno našla sama. Samo zvenela je drugače. Nekoč je pomenila, da je njegov primer poseben. Zdaj je pogosto pomenila, da o tujem ne ve dovolj. Andrej je za njegovo novo dejavnost izvedel od Martina.

»Odprite pisarno,« je rekel.

»Neumnost.«

»Zakaj? Vi jim razložite, kaj morajo vprašati, potem jih pošljete k meni. Jaz vam dam provizijo.«

»To ni dovoljeno.«

Andrej se je zasmejal.

»Vidite. Še vedno vas imam.«

Martin se je nasmehnil. Sedela sta v isti pisarni kot pred leti. Rastlina z debelimi listi je bila večja. Andrej je imel ob sencih nekaj sivih las, na mizi pa nov računalnik. Martinova zadeva je bila še vedno odprta. Po zavrnjeni pritožbi sta izkoristila naslednjo pravno možnost. Del vprašanj se je vrnil v drugo obliko postopka, del je ostal zaprt, pri enem pa je Andrej menil, da obstaja dovolj resen razlog za nadaljevanje.

Martin ni več vprašal, koliko časa bo trajalo. Vprašal je:

»Kaj lahko s tem dobim?«

Andrej ga je pogledal čez očala.

»To je novo vprašanje.«

»Odgovorite.«

»Če uspeva, ne dobite ceste nazaj.«

»Vem.«

»Lahko pa doseževa, da se presodi nekaj, česar prejšnja odločitev ni presodila.«

»Ali bodo povedali, da je bil poseg brez pravne podlage?«

»Mogoče bolj natančno, kot so doslej.«

»Potem nadaljujeva.«

Andrej ni takoj vzel pisala.

»Samo zaradi tega?«

»Kaj pa bi moral še dobiti?«

»To vas sprašujem jaz.«

»Vi ste moj odvetnik.«

»Prav zato.«

Martin se je naslonil.

»Kaj bi vi naredili?«

»Danes?«

»Ja.«

Andrej je obrnil pisalo med prsti.

»Verjetno bi nadaljeval še ta korak.«

»Zakaj?«

»Ker vprašanje ni brez pomena in ker sva že dovolj daleč, da bi bilo škoda ne dobiti odgovora, če ga lahko.«

Martin je rahlo dvignil obrvi.

»Ker sva že dovolj daleč.«

Andrej je odložil pisalo.

»Ne uporabljajte tega proti meni.«

»Samo ponavljam.«

»Vem, kako se začne.«

»Zakaj jaz?«

»Ker boš našel, kaj je narobe.«

»To ni najboljši razlog za nakup stanovanja.«

»Prav zato te rabim.«

Stanovanje je bilo v starejšem bloku, vendar obnovljeno. Martin je pregledal okna, pogledal pod kuhinjsko korito, vprašal, kdaj so menjali električno napeljavo, in na balkonu opazil sled vlage pod robom plošče. Nina ga je čakala.

»No?«

»Ni slabo.«

»To je pri tebi koliko?«

»Dobro.«

»Bi kupil?«

»Če ti je všeč.«

»Meni je.«

Prodajalec jim je povedal, da ima še dva zainteresirana. Nina je rekla, da bo odgovorila v ponedeljek. V nedeljo zvečer je poklicala Martina.

»Ati, jaz bi ga vzela. Res mi je všeč.«

»Potem ga vzemi.«

»Samo papirje mi še enkrat poglej. Ne zato, da mi ga odsvetuješ — samo povej, če vidiš kaj resnega.«

»Katere?«

»Poslal mi jih je.«

Martin je odprl elektronsko pošto. Etažni načrt. Izpis. Energetska izkaznica. Pogodba o obnovi strehe. Začel je pregledovati.

»Kdaj moraš odgovoriti?«

»Jutri dopoldne.«

»Zakaj si mi poslala zdaj?«

»Ker sem jih zdaj dobila.«

Martin je bral. Na enem dokumentu ga je zmotila razlika v površini.

»Tukaj piše drugače.«

»Koliko?«

Povedal ji je.

»Je to kaj takega, zaradi česar naj ga ne kupim?«

»Ne vem.«

»Koliko je razlike?«

»Malo.«

»Če je razlika majhna, mi povej samo, ali je nevarna.«

»Hočem vedeti, zakaj.«

»Ati, stanovanje hočem. Ne iščem popolnega stanovanja, samo takega, v katerem bi lahko živeli.«

»Vem.«

»Če je to samo balkon ali kakšna stara meritev, me ne zanima.«

»Kako veš, da je?«

»Ne vem. Ti tudi ne.«

Martin je povečal načrt na zaslonu.

»Jutri lahko preverim.«

»Kako?«

»Pokličem.«

»Koga?«

Martin je že razmišljal. Poznal je geodeta. Andrej bi mogoče vedel. Tudi Rok je še delal na občini, čeprav Martin z njim že dolgo ni govoril.

»Bom našel.«

Nina je izdihnila.

»Jutri preveri, kar lahko. Samo prosim, ne naredi iz tega nove ceste.«

»Jutri.«

»Do desetih moram povedati.«

»Bom.«

Naslednje jutro je ob osmih poklical geodeta. Ni se oglasil. Ob osmih in dvajset je poslal sporočilo. Ob devetih je poklical Andreja. Andrej je bil na obravnavi. Ob devetih in petnajst je Martin poklical Roka. Številka ni bila več njegova. Poklical je centralo. Rok je delal v drugem oddelku. Dobili so mu novo številko. Rok se ga je spomnil.

»Gospod Koren. Cesta?«

»Tudi.«

»Še vedno?«

»Ja.«

»Potem sem vesel, da ste poklicali zaradi česa drugega.«

Martin mu je razložil. Rok ga je ustavil.

»Če gre za nakup stanovanja, vam jaz po telefonu ne bom potrjeval pravnega stanja.«

»Saj ne rabim tega. Samo zakaj je lahko površina različna.«

»Lahko je več razlogov. Stare meritve, neto uporabna površina, površina dela stavbe, balkon, sprememba evidence. Brez dokumentov ne vem.«

»Če vam pošljem?«

»Danes ne bom utegnil.«

»Dobro.«

Poklical je Nino. Ni se oglasila. Ob 9.41 ga je poklical geodet. Martin mu je poslal dokumente.

»Daj mi pol ure,« je rekel.

»Do desetih moram vedeti.«

»Potem mi daj devetnajst minut.«

»Ati.«

»Še dve minuti.«

Na drugi strani je bila tišina.

»Kaj?«

»Prodano je.«

Martin je pogledal uro.

»Kako prodano?«

»Nekdo je zjutraj dal aro.«

»Rekel je, da čaka do desetih.«

»Rekel je, da moram jaz odgovoriti do desetih. Ni rekel, da ne bo vzel druge ponudbe.«

Martin je vstal.

»To ni korektno.«

»Mogoče ni.«

»Pokliči ga.«

»Ne bom.«

»Zakaj?«

Nina je odgovorila šele čez trenutek.

»Ker je prodano, ati. Zdaj ga ne bom lovila za nekaj, česar nimam več.«

»Ampak rekel je—«

»Ati.«

Martin je utihnil.

»Kaj?«

»Bilo mi je res všeč.«

»Vem.«

»Tebi tudi.«

»Ja.«

»In če bi ti včeraj rekla, da bom kar podpisala, ne da bi karkoli pogledala, bi me prvi ustavil.«

Martin ni odgovoril.

»Saj bi me, kajne?«

»Verjetno.«

»Vem.«

»Lahko je bilo kaj narobe.«

»Lahko.«

»To moraš preveriti.«

»Vem.«

Njen glas ni bil jezen. To je bilo slabše.

»Nina.«

»Kaj?«

»Žal mi je.«

»Saj nisi ti prodal stanovanja.«

Martin je sedel.

»Če najdeš drugo, grem spet s tabo.«

Nina se je tiho zasmejala.

»Naslednjič te mogoče vzamem. Ampak papirje dobiš šele po ogledu.«

»Prav.«

»Bom še premislila.«

Ko sta odložila, je prišlo geodetovo sporočilo. Razlika je bila zaradi načina evidentiranja balkona v starejšem in novejšem podatku. Nič pomembnega. Martin je sporočilo prebral. Potem je poklical Nino. Ni. Telefon je položil na mizo. Zvečer je Marija že vedela. Nina ji je povedala.

»Ni bilo zaradi tebe,« je rekla.

»Vem.«

»Prodajalec bi lahko počakal.«

»Bi.«

»Ni.«

»Ne.«

Marija je zložila kuhinjsko krpo.

»Bo našla drugo.«

»Vem.«

Martin je sedel za mizo.

»Razlika je bila balkon.«

Marija ga je pogledala.

»Kakšna razlika?«

»V kvadraturi.«

»Aha.«

»Nič ni bilo narobe.«

»Potem zdaj veš.«

»Ja.«

Tisto noč je dolgo ostal buden. Ne zaradi stanovanja. Vsaj tako si je rekel. Mislil je na trenutek, ko ga je Nina vprašala, ali bi ji dovolil kupiti brez preverjanja. Dovolil. Beseda mu ni bila všeč. Nina ni potrebovala njegovega dovoljenja. Bila je odrasla. Potrebovala je samo odgovor, ali je videl kaj takega, zaradi česar naj bo previdna.

On pa ji ni znal reči, da ne ve in da se bo morala odločiti brez njega. Naslednji dan je v službi povedal Jožetu. Jože ga je poslušal.

»Škoda.«

»Ja.«

»Je bilo dobro stanovanje?«

»Je bilo.«

»Potem škoda.«

»Ne boš nič rekel?«

»Kaj?«

»Da sem predolgo preverjal.«

Jože je srknil kavo.

»Saj veš.«

»Vem.«

»Potem ti ne bom še jaz.«

»Ampak veš, kaj je zanimivo.«

»Kaj?«

»Pri stroju znaš odločiti.«

Martin ga je pogledal.

»Kako misliš?«

»Kolikokrat rečeš: za danes bo. Ali pa: pustimo, spremljaj. Pa ne veš, ali bo čez tri mesece crknilo.«

»To ni isto.«

Jože se je zasmejal.

»Seveda ne.«

Martin je hotel razložiti razliko. Potem se je zasmejal tudi sam. Popoldne ga je poklical Andrej. Prišla je nova odločitev v njegovi zadevi. Ne končna. Dovolj pomembna, da sta se morala sestati. Martin je naslednji dan sedel v njegovi pisarni. Andrej mu je razložil, da je ena od njunih procesnih možnosti uspela. Ne zato, ker bi sodišče že pritrdilo Martinu po vsebini, ampak ker je priznalo, da vprašanje zasluži presojo.

»Torej gre naprej.«

»Gre.«

»Koliko časa?«

»Dolgo me tega niste vprašali.«

»Danes me zanima.«

»Ne vem.«

Martin je prikimal.

»Dobro.«

Andrej je obrnil list.

»Imava pa eno odločitev.«

»Kakšno?«

»Lahko zahtevava izvedbo dodatnega dokaza. Ni nujen. Lahko pa nama pomaga.«

»Koliko časa?«

»Nekaj mesecev. Mogoče več.«

Martin je gledal list.

»In brez njega?«

»Odločijo na tem, kar je.«

»Je dovolj?«

»Mogoče.«

»Kaj bi naredili vi?«

Andrej je tokrat odgovoril hitro.

»Zahteval bi ga.«

»Ker lahko?«

»Ker je dovoljeno in ker lahko koristi.«

Martin se je naslonil. Pred nekaj leti bi že rekel naj. Na mizi je ležal njegov telefon. Na zaslonu je bilo še vedno Ninino sporočilo iz prejšnjega dne. Fotografija drugega stanovanja. Pod njo je pisalo: Tega grem gledat v petek. Sama. Martin je pogledal papir pred Andrejem.

»Kaj pa če ne?«

»Potem sprejmeva tveganje, da bo sodišče odločilo brez tega.«

»In lahko zmagava.«

»Lahko.«

»Lahko izgubiva.«

»Tudi.«

»Ne zahtevajva.«

Andrej ga je pogledal.

»Ste prepričani?«

Martin se je skoraj zasmejal.

»Ne.«

»Potem?«

Martin je vzel očala, jih zložil in položil na mizo.

»Nekoč morajo odločiti.«

»Dobro.«

»Je dovoljeno, da tega ne zahtevava?«

»Je.«

»Potem pa tako.«

Ko je prišel domov, je bila Marija na vrtu. Češnja za hišo je bila ponovno potrebna obrezovanja. Martin je stal pod njo in gledal dve veji, ki sta rasli preblizu skupaj. Prinesel je lestev. Marija je prišla iz hiše.

»Kaj boš?«

»Tole moram odrezati.«

Pokazal je.

»Katero?«

»Ne vem še.«

»Potem pusti do jutri.«

Martin je pogledal veji. Ena je rasla bolj navzven, druga bolj pokonci. Obe sta bili zdravi.

»Ena mora stran.«

»Zakaj?«

»Ker se bosta čez dve leti križali.«

Marija je pogledala drevo.

»Čez dve leti.«

»Ja.«

»In že veš, katera bo takrat napačna?«

Martin jo je pogledal.

»Ne.«

»Potem pridi na kavo.«

Odšla je proti terasi. Martin je še nekaj časa stal pod češnjo. Lestev je pustil ob deblu. Naslednje jutro je odrezal eno vejo. Ni vedel, ali je izbral boljšo. Drevo je raslo naprej.

XV. ŠTEVILKA

Odločitev, za katero sta se z Andrejem odločila, da je ne bosta odložila z dodatnim dokazom, ni prišla hitro. Martin tega ni več meril po tednih. Nekoč je vedel, koliko dni je minilo od vsake vloge, kdaj je bila oddana, kdaj vročena in kdaj se je iztekel rok druge strani. Zdaj so bili datumi še vedno zapisani v registratorjih, toda ni jih nosil s seboj.

Če je Andrej rekel, da čakajo, so čakali. Če je prišel dopis, ga je prebral. Če ni prišel, je šel v službo. To se mu je zdelo skoraj kot napredek. Potem je nekega ponedeljka v podjetju dobil novo službeno kartico. Stara je bila obrabljena. Fotografija na njej je bila še iz časa, ko je imel skoraj povsem temne lase, na novi pa so bili ob sencih sivi in obraz nekoliko širši.

Miha je pogledal obe.

»Na stari si bolj resen.«

»Na obeh sem isti.«

»Nisi.«

Jože je stopil mimo.

»Na novi izgleda, kot da že ve, da bo nekaj narobe.«

Martin ga je pogledal.

»A nimaš dela?«

»Imam. Samo to je hitreje.«

Na novi kartici je bila tudi nova identifikacijska številka. Podjetje je zamenjalo sistem dostopa. Martin jo je opazil šele pri vhodu v skladišče, ko stara kartica ni več odprla vrat. Prislonil je novo. Zasvetila je zelena luč. Vrata so se odprla.

»Vidiš,« je rekel Jože, ki je stal za njim. »Nova številka, nov človek.«

Martin je šel skozi.

»Človek je isti.«

»Vrata se ne strinjajo.«

»Imamo datum.«

Martin je najprej pomislil na odločitev.

»Kdaj?«

Andrej mu je povedal.

»Narok?«

»Narok, ne samo še en dopis?«

»Čez tri mesece.«

»Približno tri mesece, če se razpored ne spremeni.«

»Zakaj tako dolgo?«

»To vprašanje ste si morali prihraniti samo zato, da preverite, ali bom še vedno rekel, da ne vem.«

»Samo preverjam, ali ste še isti. Za zdaj kaže dobro.«

»Sem, in odgovor je žal tudi isti: razloga za prav ta razmik vam ne znam povedati.«

»Torej ne veste.«

»Tako. In danes se s tem ne bom prepiral.«

Martin je datum vpisal v telefon. Ni ga napisal na kuhinjski koledar. Čez tri mesece je pred sodiščem stal deset minut prezgodaj. Andrej je prišel pet minut za njim.

»Ste že dolgo tukaj?«

»Ne dolgo. Samo deset minut, kar je pri meni že skoraj točno.«

»Pri vas beseda samo običajno potrebuje številko.«

»Deset minut.«

»Dobro. Potem se vam čas res počasi popravlja.«

»Zakaj ni imen?« je vprašal.

Andrej je pogledal list.

»Varstvo podatkov. Ponekod jih še objavijo drugače, odvisno od vrste zadeve in načina razporeda.«

»Torej sem danes številka na vratih.«

»Danes ste številka z uro. V spisu imate še vedno ime.«

»Lepo je vedeti, da nekje še obstajam tudi z imenom.«

»Če bi ga napisali na vrata, bi me verjetno vprašali, zakaj ga mora poznati ves hodnik.«

»Verjetno.«

»Zato vas imam rad.«

»Plačujem vas.«

»Tudi zato.«

Vrata so se odprla. Narok je trajal skoraj dve uri. Martin je govoril manj kot nekoč. Ko ga je sodnica vprašala, kaj je bistvo njegovega vztrajanja, ni začel od količka, starega načrta ali prvega obiska občine. Rekel je:

»Cesto so naredili, preden so z nama uredili pravico do zemljišča. Hočem, da se o tem odloči tako, da bo jasno, ali so to smeli.«

»In če sodišče ugotovi, da tega niso smeli, ne zahtevate odstranitve ceste?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

Martin je pogledal proti oknu.

»Ker je cesta tam že dolgo. Ljudje jo uporabljajo.«

»Zahtevate odškodnino?«

Andrej je odgovoril glede postavljenega zahtevka, potem je sodnica ponovno pogledala Martina.

»Sprašujem vas tudi zaradi razumevanja vašega pravnega interesa.«

Martin je prikimal.

»Denar ni razlog, da sem začel.«

»Danes pa?«

Vprašanje ga je presenetilo.

»Kaj danes?«

»Je danes razlog enak?«

Martin ni odgovoril takoj. Andrej se ni premaknil.

»Ne vem,« je rekel Martin.

Sodnica je dvignila pogled.

»Ne veste?«

»Vem, da hočem odločitev. Ne vem več, ali iz istega razloga kot na začetku.«

V dvorani je bilo nekaj trenutkov tiho. Sodnica je nekaj zapisala. Martin je pogledal Andreja. Ta ni pokazal ničesar. Po naroku sta šla na kavo. Martin je sedel ob oknu.

»Zakaj ste me pustili reči, da ne vem?«

Andrej je mešal kavo.

»Ker niste vedeli.«

»Lahko bi zvenelo slabo.«

»Lahko.«

»In?«

»Sodnica vas ni spraševala, kaj naj napiše v izrek. Spraševala vas je, zakaj ste tukaj.«

Martin je gledal mimo njega.

»Pred leti bi znal odgovoriti.«

»Pred leti ste znali odgovoriti na vse.«

Martin ga je pogledal. Andrej se je nasmehnil.

»To ni bila pohvala.«

»Vem.«

Čez nekaj dni je prišel zapisnik naroka. Martin ga je odprl na računalniku. Na vrhu je bila številka. Pod njo še ena številka. Potem datum. Njegovo ime se je pojavilo šele niže. Prebral je svoj stavek. Ne vem več, ali iz istega razloga kot na začetku. V zapisniku je zvenel drugače kot v dvorani. Skoraj pomembno.

Martin se ni spomnil, da bi ga izrekel tako premišljeno. Izrekel ga je samo zato, ker ni našel boljšega odgovora. Hotel ga je podčrtati. Ni. Zaprl je dokument. Tisto jesen se je v podjetju začelo govoriti o reorganizaciji. Ne o odpuščanju. O združevanju oddelkov. Novi direktor proizvodnje je hotel drugačen sistem vzdrževanja, več podatkov, več načrtovanih posegov in manj odločitev, ki so ostajale samo v glavah starejših mojstrov.

Martin se je s tem načeloma strinjal.

»Če jutri mene ni, mora nekdo vedeti, kaj smo naredili,« je rekel na sestanku.

Mlajši inženir je prikimal.

»Prav to.«

Jože, ki je sedel poleg Martina, je pogledal proti njemu. Po sestanku je rekel:

»Ti si postal nevaren.«

»Zakaj?«

»Zdaj si na strani sistema.«

»Kakšnega sistema?«

»Tistega, ki hoče, da vse napišemo.«

Martin se je zasmejal.

»Ker mora biti zapisano.«

Jože ga je pogledal.

»Tako piše?«

Martin se je ustavil. Jože se je nasmehnil in odšel. Martin je ostal pri vratih sejne sobe. Besed ni slišal dolgo. Včasih bi jih. Zdaj so šle mimo. Novi način vzdrževanja je zahteval, da vsak stroj dobi svojo oznako in vsaka večja okvara svojo številko. Miha je bil nad tem navdušen. Jože manj.

»Prej sem vedel, da je tretja črpalka tista pri steni.«

»Zdaj je P-03-17,« je rekel Miha.

»Odlično. Če zagori, bom najprej prebral nalepko.«

»Če zagori, boš videl, katera je.«

»Potem številke ne rabim.«

Martin je poslušal.

»Številka ni za takrat, ko stojiš pred črpalko.«

Jože se je obrnil.

»Evo ga.«

»Kaj?«

»Brani številke.«

»Ne branim številk.«

»Kaj pa?«

»Če nekdo čez pet let pogleda, kaj se je na tej črpalki dogajalo, mora vedeti, da gleda pravo.«

Jože je pokazal proti stroju.

»Tole je prava.«

»Čez pet let mogoče ne boš ti stal zraven.«

Jože je za trenutek utihnil.

»Tudi ti ne.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Tudi jaz ne.«

Prvič je stavek ostal med njima nekoliko dlje. Potem je Jože udaril z dlanjo po ohišju.

»P-03-karkoli. Če bo puščala, bo še vedno črpalka.«

»Bo.«

»Dobro.«

Čez nekaj tednov je Martin dobil obvestilo iz sodišča. Ni ga odprl takoj. Bil je pri Nini. Tokrat je stanovanje kupila. Ne tisto prvo. Drugo. Manjše, vendar svetlejše, z večjo Larino sobo in brez balkona, ki bi ga bilo treba meriti. Martin je pomagal sestavljati omaro.

»Ne preveč zategnit,« je rekla Nina.

»Vem.«

»Zadnjič si odtrgal navoj.«

Martin jo je pogledal.

»Enkrat.«

»Zato pravim.«

Lara je sedela na tleh med kartonskimi škatlami in pisala nalepke. KUHINJA. KOPALNICA. KNJIGE. Na eno je napisala MAMI.

»Kaj bo tam?« je vprašal Martin.

»Njene stvari.«

»Katere?«

»Vse, za katere ne vem, kam grejo.«

Nina se je zasmejala iz druge sobe.

»Pusti tako.«

Martin je privijal tečaj. Telefon mu je zazvonil. Pogledal je zaslon. Obvestilo o novi elektronski pošiljki. Pošiljatelj: sodišče. Nina je prišla v sobo.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Videla sem obraz.«

»Kakšen obraz?«

»Tvoj sodni.«

Lara je dvignila glavo.

»Kakšen je sodni obraz?«

Nina je pogledala Martina.

»Tak, kot da si že našel nekaj, kar bo treba popraviti.«

Martin se je zasmejal.

»Neumnost.«

Nina je pokazala proti telefonu.

»Boš odprl?«

Martin je pogledal omaro. Ena vrata še niso bila obešena.

»Potem.«

Nina ga je nekaj trenutkov gledala.

»Res boš pustil telefon pri miru, dokler ne končaš omare?«

»Najprej tole.«

Telefon je spravil v žep. Končal je omaro. Ena vrata so bila za dva milimetra niže. Nina je stala pred njo.

»A boš popravil?«

Martin je pogledal.

»Bi moral.«

»Sem vedela.«

Martin je vzel izvijač. Potem ga je odložil.

»Jutri.«

Nina ga je pogledala.

»Dobro, tega pa od tebe nisem pričakovala.«

Martin se je zasmejal.

»Ne pretiravaj.«

Sodiščni dokument je odprl šele doma. Ni bila odločitev. Bilo je obvestilo, da je bila njegova zadeva zaradi notranje prerazporeditve prenesena drugemu sodniku. Na vrhu je bila ista opravilna številka. Martin je prebral obvestilo še enkrat. Poklical je Andreja.

»Je to problem?«

»Ne nujno.«

»Kaj pomeni ne nujno?«

»Da novi sodnik prevzame spis in nadaljuje.«

»Od tam, kjer smo?«

»Da.«

»Mora vse prebrati?«

»Moral bo poznati spis.«

Martin je pogledal proti polici. Registratorji so stali drug ob drugem.

»Koliko strani ima?«

Andrej se je zasmejal.

»Ne želite vedeti.«

»Želim.«

»Ne vem.«

»Približno.«

»Martin.«

»Dobro.«

Za trenutek sta molčala.

»Andrej.«

»Ja.«

»Če bi danes nekdo prvič dobil ta spis in ne bi vedel ničesar o meni, občini, Kralju, cesti — bi razumel, kaj se je zgodilo?«

Andrej ni odgovoril takoj.

»Če ga dobro prebere, bi moral.«

»Moral.«

»Da.«

»In če ga ne?«

»Potem imamo problem.«

Martin je pogledal prvi modri registrator.

»Jaz sem bil tam.«

»Vem.«

»On ni bil.«

»Zato obstaja spis.«

Martin je hotel reči, da spis ni isto. Ni. Ker je vedel, kaj bi Andrej odgovoril. Čez dva meseca je novi sodnik zahteval dopolnitev glede enega vprašanja. Andrej je Martinu poslal osnutek. Martin ga je prebral. Na tretji strani je našel stavek, ki se mu ni zdel pravilen. Poklical je Andreja.

»Tukaj piše, da sem za spremembo trase izvedel po začetku del.«

»Da.«

»Ni čisto tako.«

»Kako?«

»Za traso sem izvedel, ko so postavili količke. Dela na tistem delu še niso začeli.«

Na drugi strani je bila tišina. Martin je čakal.

»Prav imate,« je rekel Andrej.

Martin se je naslonil.

»To je pomembno?«

»Za glavno vprašanje verjetno ne veliko. Ampak je napačno.«

»Potem popravite.«

»Bom.«

Andrej je nekaj tipkal.

»Spregledal sem. Moja napaka.«

Martin ni odgovoril.

»Ste še tam?«

»Samo poslušam.«

»Kaj je?«

»Nič.«

»Martin.«

»Samo dolgo sem čakal, da bo nekdo to rekel.«

Andrej je bil nekaj trenutkov tiho.

»Jaz sem vam to že kdaj rekel.«

»Mogoče.«

»Potem sem pozabil.«

»To je pri vaših letih dovoljeno.«

Martin se je zasmejal.

»Pri vaših tudi prihaja.«

»Zato vse pišem.«

Popravljena vloga je šla na sodišče. Martin je kopijo spravil v četrti registrator. Jože je imel prav. Bili so štirje. Modri je bil najtanjši. Na hrbtih so bile nalepke. Na prvem samo CESTA. Na drugem številka zadeve in dve leti. Na tretjem ista številka in naslednja leta. Na četrtem spet ista številka. Martin je stal pred polico.

Marija je prišla mimo z zloženim perilom.

»Kaj gledaš?«

»Nič.«

»To pri tebi nikoli ni nič.«

Martin je pokazal proti registratorjem.

»Štirje so.«

»Vem.«

»Kdaj je nastal četrti?«

»Pred več kot letom.«

Martin jo je pogledal.

»Res?«

»Jaz sem ga kupila.«

»Zakaj se ne spomnim?«

Marija je skomignila.

»Ker je bil samo registrator.«

Odšla je po hodniku. Martin je še nekaj časa stal pred polico. Potem je vzel prvega. Našel je kopijo starega načrta. Papir je bil na pregibih že nekoliko mehak. Na njem je bila črta. Na naslednji strani njegova prva meritev. Potem kopija prve zahteve občini. Na njej datum. Martin je zaprl registrator. Vzel je četrtega.

Na vrhu je bila zadnja Andrejeva vloga. Na njej opravilna številka. Ista kot na drugem in tretjem. Martin je sedel za mizo. Na list papirja je iz spomina napisal številko. Ni se zmotil. Pogledal jo je. Potem je pod njo napisal svojo telefonsko številko. Tudi to je znal na pamet. Pod njo registrsko številko avtomobila.

Pri zadnjih dveh znakih se je moral ustaviti. Vstal je, šel do okna in pogledal proti avtomobilu. Tablice od tam ni mogel prebrati. Vrnil se je k mizi. Na listu so bile tri številke. Ena je pripadala telefonu. Ena avtomobilu. Ena zadevi. Martin je prečrtal vse tri. List je vrgel v koš. Naslednje jutro je pri vhodu v podjetje prislonil kartico na čitalnik.

Zelena luč se ni prižgala. Poskusil je še enkrat. Nič. Za njim se je naredila majhna vrsta. Miha je rekel:

»Daj meni.«

»Saj znam.«

»Nisem rekel, da ne znaš.«

Martin je kartico ponovno prislonil. Rdeča luč. Vratar je pogledal iz kabine.

»Gospod Koren, trenutek.«

Nekaj je preveril na računalniku.

»Nova številka vam ni pravilno vezana na dovoljenje za ta vhod.«

Martin je pogledal kartico.

»Včeraj je delala.«

»Včeraj smo prenesli podatke.«

»In danes ne.«

»Bom popravil.«

Vratar je nekaj kliknil.

»Poskusite.«

Martin je prislonil kartico. Zelena. Vrata so se odprla. Miha je stopil za njim.

»Zdaj spet obstajaš.«

Martin se je obrnil.

»Ves čas sem.«

Miha je pokazal proti vratom.

»Njim povej.«

Martin je šel naprej. V pisarni je na mizi našel kuverto. Ni bila sodna. Bila je iz kadrovske službe. V njej je bilo obvestilo o spremembi njegove interne oznake zaradi nove organizacije oddelkov. Staro številko naj ne uporablja več. Martin je prebral novo. Ni si je zapomnil. Papir je spravil v predal. Ko je pozneje istega dne poklical Andreja, se je tajnica oglasila in vprašala:

»Opravilna številka?«

Martin jo je povedal brez razmišljanja. Tajnica je nekaj vtipkala.

»Samo trenutek, gospod Koren.«

Martin je držal telefon ob ušesu. Šele ko je zaslišal Andrejev glas, se je zavedel, da ga tajnica ni vprašala po imenu. Ni ga potrebovala. Številka je bila dovolj.

XVI. NIHČE

Andrej ga tisti dan ni poklical zaradi nove odločitve. Hotel je samo preveriti, ali je Martin dobil kopijo zadnje vloge.

»Sem, kopijo sem dobil včeraj.«

»Dobro. Potem sem vas klical samo zaradi tega.«

Martin je skoraj odložil.

»Andrej.«

»Ja, povejte.«

»Kdo je takrat odločil, da gre cesta tako?«

»To sva že pregledovala večkrat, samo nikoli na način, kot zdaj sprašujete.«

»Vem. Ampak tokrat me zanima človek, ne organ.«

»Potem morate najprej povedati, kaj za vas pomeni človek, ki je odločil.«

»Človek. Nekdo je moral reči: tukaj.«

»Zakaj to sprašujete danes?«

»Ne vem še. Samo moti me, da imam pred sabo vse papirje in nobenega človeka, ki bi rekel: to sem odločil jaz.«

»Potem danes ne iščite imena na silo. Ko boste vedeli, kaj bi vam to ime sploh pojasnilo, me pokličite.«

»Lepo ste se naučili človeka poslati domov z lastnim vprašanjem.«

»Po toliko letih z vami sem moral nekaj odnesti.«

»Od mene, seveda.«

»Tudi od vas. Ne bom vam pa dal vsega zaslužka.«

Vprašanje je ostalo. Martin je poznal staro in novo traso, zapisnike, tehnično poročilo, geodetske podlage, pripombe, sklepe in datume. Vedel je, kdaj se je črta premaknila. Ni vedel, kdo bi lahko rekel: premaknil sem jo jaz.

V dokumentih so bile službe, oddelki, projektant, komisija, investitor, geodet in nadzor. Bila so tudi imena, vendar nobeno ni nosilo cele odločitve. Tisto soboto je odprl prvi registrator in začel na list prepisovati podpise.

Po desetem imenu je odložil svinčnik. Marija je prišla v sobo.

»Kaj delaš?«

»Iščem človeka, ki bi lahko rekel: jaz sem odločil, da gre cesta tukaj.«

»Saj imaš že celo omaro ljudi, ki so pri tem sodelovali.«

»Prav to je problem. Sodelovali so, nihče pa ni odločil sam.«

Pogledala je list.

»Kaj pa so potem vsi ti podpisi in imena?«

»Vsak je naredil samo del.«

»Če je vsak naredil svoj del in je iz vseh delov nastala cesta, potem so jo mogoče odločili vsi skupaj.«

»Ni isto, če odloči eden ali če rezultat nastane iz desetih majhnih odločitev.«

»Mogoče zate ni. Cesta je pa vseeno nastala iz vseh.«

Odšla je. Martin je ostal za mizo. Naslednji teden je poklical Ano. Ni je hotel motiti zaradi svoje zadeve, zato jo je najprej vprašal, ali ima čas.

»Pet minut. Potem imam sestanek.«

»Pet minut bo dovolj, če bom vprašal samo eno stvar.«

»Pri vas eno vprašanje navadno rodi še tri, zato bom pogledala na uro.«

»Tokrat imate dovoljenje, da me po petih minutah prekinete.«

»Kdo je dejansko odločil, da gre ta rešitev naprej?«

»Ko rečete dejansko, mislite mimo formalnega sklepa?«

»Ja. Sklep znam prebrati sam; zanima me, kako je odločitev nastala.«

»Imate sklep.«

»Sklep poznam skoraj na pamet.«

»Potem kaj še iščete?«

»Človeka ali trenutek, ko je nekdo rekel: ta rešitev gre naprej.«

»Tega vam po tolikem času ne morem pošteno pripisati enemu človeku.«

»Ampak vi ste bili tam.«

»Bila sem začetnica. Pa tudi če ne bi bila, takšne stvari ne nastanejo vedno tako, da nekdo stopi v sobo in reče: naredite tukaj.«

»Kako pa potem takšna odločitev sploh nastane?«

»Projektant pripravi variante. Nekdo poda pogoje. Nekdo opozori na naklon, nekdo na priključek, nekdo na zemljišča. Potem se rešitev spreminja.«

»In kdo na koncu reče, da je to sprejeta rešitev?«

»Formalni podpis poznate. Če iščete en sam človeški vzrok, ga morda ni.«

»Prav zato ne sprašujem formalno.«

Ana je izdihnila.

»Martin, če iščete človeka, ki je sam izbral vaših osemdeset centimetrov, ga mogoče ni.«

»Cesta se ni narisala sama.«

»Ni.«

»Torej je nekdo.«

»Veliko nekdo.«

Martin je pogledal skozi okno pisarne.

»To ni odgovor.«

»Je edini, ki ga imam.«

Nekdo je v ozadju poklical Ano.

»Moram iti.«

»Samo še nekaj.«

»Hitro.«

»Če bi danes ugotovili, da je bila takrat odločitev napačna, kdo bi bil odgovoren?«

Ana je bila nekaj trenutkov tiho.

»Za kaj odgovoren?«

Martin ni odgovoril.

»Vidite,« je rekla. »Zdaj pa vi ne veste.«

Prekinila sta. Martin je še nekaj časa držal telefon. Za kaj. Za osemdeset centimetrov. Za leta. Za stroške. Za zamujene nedelje. Za to, da je Nina nekoč čakala na stanovanje, ki ni imelo ničesar opraviti s cesto. Za Marijine večerje, pri katerih je bil z glavo drugje. Za registratorje. Nič od tega ni mogel dati na en račun.

In tudi če bi lahko, ni vedel, komu bi ga poslal. Tisto leto je Jože prvi odšel iz podjetja. Ne v pokoj. Samo prej. Našel je manj zahtevno delo pri manjšem podjetju, kjer je poznal lastnika.

»Zakaj?« ga je vprašal Martin.

Sedela sta na robu nakladalne rampe med odmorom.

»Dovolj imam tega, da grem zjutraj popravljat stroj, popoldne pa popravljam še papir o tem, kako sem ga popravil.«

»Česa?«

Jože je pokazal proti hali.

»Tega.«

»Vsega po malo. Saj veš, kako je.«

»Pri tebi mora imeti še naveličanost kataloško številko.«

Martin se je zasmejal.

»Resno.«

Jože je nekaj časa gledal v dvorišče.

»Včasih sem prišel zjutraj, popravil tri stvari, pri eni zgrešil, eno pustil za jutri in šel domov. Zdaj polovico dneva pišem, da sem naredil tisto, kar stroj že sam pove, ker dela.«

»Ker nas je več.«

»Vem.«

»Stroji so zahtevnejši.«

»Vem.«

»Če ne zapišeš—«

Jože je dvignil roko.

»Martin, ne razlagaj mi. Saj razumem.«

Martin je utihnil. Jože je nadaljeval:

»Saj razumem, zakaj so marsikaj uvedli. Samo če razumem razlog, še ne pomeni, da moram tukaj ostati do konca.«

Martin ga je pogledal.

»Potem zakaj greš?«

»Ker mi vse skupaj ni več všeč.«

Martin je čakal. Jože se je nasmehnil.

»A lahko človek razume, zakaj nekaj obstaja, pa mu gre vseeno na živce?«

»Kaj?«

»To. Da ne boš zdaj še mene popravljal.«

Martin se je naslonil na zid.

»Sme.«

»No, potem lahko mirno grem.«

»Nisem rekel, da je pametno.«

»Evo, pet minut resnega pogovora in si že nazaj pri navodilih.«

Jože je odšel čez dva meseca. Zadnji dan ni bilo velikega slovesa. Prinesli so pecivo, direktor oddelka je povedal nekaj stavkov, Miha mu je podaril staro obrabljeno tesnilo, na katero so napisali P-03-17, in Jože ga je spravil v žep.

»To bom dal na polico.«

»Da boš vedel, kdo si,« je rekel Miha.

»Ne. Da bom vedel, česa nimam več.«

Ko sta z Martinom ostala sama, je Jože izpraznil predal. Na dnu je našel star izvijač.

»Tale gre pa s tabo.«

Martin ga je pogledal.

»Ni.«

»Je. Pred leti sem ti ga vzel in potem nekako pozabil na vračanje.«

»Potem je tvoj.«

»Ne, ne. Če ti ga pustim, boš čez deset let trdil, da si mi ga posodil.«

»Deset let ga imaš.«

»Po toliko letih je že skoraj moj. Ampak naj bo mir pri hiši.«

Martin se je zasmejal.

»Ne vem, če pri izvijačih velja.«

»Če kdo ve, bi moral ti.«

Jože mu ga je položil na mizo.

»Vzemi.«

Martin ga je vzel. Ročaj je bil opraskan.

»Zakaj mi ga nisi vrnil prej?«

Jože je skomignil.

»Ker ga nisi nikoli pogrešal dovolj glasno.«

»Nisem vedel, da ga imaš.«

»Točno. Zato sem mirno spal.«

Martin ga je pogledal. Jože se je zasmejal.

»Vidiš? Še zadnji dan nama uspe ista neumnost.«

Potem je postal resnejši.

»Martin.«

»Kaj?«

»Samo ne ostani tukaj toliko časa, da boš nekega dne prišel samo še preverjat, ali drugi delajo tako kot ti.«

»Misliš v službi?«

Jože ga je nekaj časa gledal.

»Tudi v službi.«

Martin ni vprašal, kaj pomeni. Jože tudi ni razložil. Ko je odšel, je Martin izvijač dal v svoj predal. Naslednje jutro ga je vzel in z njim odprl pokrov na stroju. Delal je. Čez nekaj mesecev je Martin dobil vabilo na sestanek s kadrovsko službo. Govorili so o njegovi prihodnosti. Ne zato, ker bi moral takoj v pokoj, ampak ker je podjetje pripravljalo prenos znanja starejših zaposlenih.

Vodja kadrovske službe je bila mlajša od Nine. Na mizi je imela seznam.

»Radi bi, da v naslednjih dveh letih čim več vašega praktičnega znanja prenesete na Miho in še dva sodelavca.«

Martin je prikimal.

»Prav.«

»Predvsem stvari, ki niso zapisane.«

»To bo težko.«

»Zakaj?«

»Ker ne vem, katere niso zapisane.«

Ženska se je nasmehnila.

»Tiste, ki jih imate v glavi.«

»Tudi tega ne vem, dokler jih ne rabim.«

Zapisala si je nekaj.

»Potem bomo šli po opremi.«

»To bo bolje.«

»Pri vsaki napravi boste povedali, kaj je pomembno.«

Martin je pogledal skozi stekleno steno proti hali.

»Včasih ni pomembna naprava.«

»Kaj pa?«

»Zvok.«

»Zvok lahko posnamemo.«

»Lahko.«

»Odlično.«

Martin ni rekel, da ni mislil samo zvoka. Nekaj tednov pozneje so res začeli. Miha je hodil z njim po obratu in zapisoval. Pri enem motorju je Martin rekel:

»Če začne tako tresti, ga ustavi.«

»Koliko tako?«

»Tako.«

»To ne morem napisati.«

Martin se je nasmehnil.

»Vem.«

»Kako naj potem vem?«

Martin je položil roko na ohišje.

»Enkrat boš.«

Miha je tudi položil roko.

»Zdaj?«

»Zdaj je v redu.«

»Kaj pa če tebe takrat ne bo?«

Martin je pogledal proti njemu.

»Potem boš moral odločiti ti.«

Miha ni nič zapisal. Prvič. Martin je to opazil. Ni mu rekel, naj napiše. Nova odločitev v njegovi zadevi je prišla pozimi. Andrej ga je poklical zvečer.

»Imate čas?«

Martin je sedel z Marijo pred televizijo. Oddaja ju ni posebej zanimala.

»Imam.«

Marija je pogledala proti njemu. Martin je vstal in šel v kuhinjo.

»Prišlo je?«

»Da.«

»In?«

»Ni konec.«

Martin se je naslonil na pult.

»To sem pričakoval.«

»Ampak je pomembno.«

Andrej je govoril počasi. Sodišče je ugotovilo, da je bilo pri začetnem urejanju zemljišča več nepravilnosti, ki jih ni bilo mogoče pripisati samo enemu dejanju ali enemu organu. Nekateri postopki so se prekrivali. Nekateri koraki so bili narejeni v napačnem vrstnem redu. Nekateri so bili kasneje popravljeni. Pri enem delu je bilo ravnanje občine pomanjkljivo, pri drugem je odgovornost izhajala iz širšega procesa.

Martin ga je poslušal.

»Torej so naredili narobe.«

»Pri nekaterih stvareh, da.«

»Kdo?«

Andrej je utihnil. Martin je zaprl oči.

»Spet.«

»Kaj?«

»Nič.«

Andrej je nadaljeval:

»Odločitev nama pri enem vprašanju odpira pot naprej. Pri drugem jo zapira.«

»Kdo je odgovoren za tisti del, kjer so ugotovili nepravilnost?«

»Martin, odločba tega ne postavi tako.«

»Kako pa?«

Andrej mu je razložil. Martin je razumel besede. Ni mu bil všeč rezultat.

»Torej je bilo narobe, pa ni človeka.«

»Obstaja odgovornost institucije. To ni isto kot osebna krivda.«

»Institucija nima rok.«

»Ima ljudi.«

»Ki niso odgovorni.«

»Nekateri so odgovorni za svoje delo. Ampak vi iščete nekoga, ki bi bil odgovoren za vse, kar se je zgodilo.«

Martin je molčal.

»Je tak človek?« je vprašal Andrej.

Martin je pogledal proti vratom dnevne sobe. Skozi režo je videl Marijine noge na kavču.

»Ne vem.«

»Tudi jaz ne.«

»Potem kdo mi je vzel zemljo?«

Andrej je dolgo molčal.

»Cesta je bila zgrajena v postopku, ki ga je vodila občina.«

Martin se je skoraj razjezil.

»To znam prebrati sam.«

»Vem.«

»Vprašal sem kdo.«

»In jaz vam ne bom izmislil človeka samo zato, da bo odgovor lepši.«

Martin ni rekel nič.

»Jutri vam pošljem odločitev. Ne berite je nocoj.«

»Zakaj?«

»Ker je pozno.«

Martin se je zasmejal brez veselja.

»To ni pravni razlog.«

»Ne. Človeški.«

Ko je odložil, je ostal v kuhinji. Marija je prišla do vrat.

»No?«

»Nekaj so priznali.«

»Kaj?«

»Da ni bilo vse prav.«

Marija je prikimila.

»Dobro.«

Martin jo je pogledal.

»Dobro?«

»Saj si to hotel.«

»Ne tako.«

Marija se je naslonila na podboj.

»Kako pa?«

Martin ni znal povedati.

»Ne vem.«

Marija je prišla do mize in sedla.

»Kdo je kriv?« je vprašala.

Martin jo je pogledal.

»Kako veš, da to mislim?«

»Ker te poznam.«

Sedel je nasproti nje.

»Nihče.«

»Nihče?«

»Vsak malo. Nihče dovolj.«

Marija je nekaj časa molčala.

»Mogoče je včasih tako.«

»Potem ni nihče odgovoren.«

»Tega nisem rekla.«

»Če ni človeka—«

»Martin.«

Utihnil je. Marija je položila roke na mizo.

»Ko sva gradila hišo, je prišla voda v klet.«

Martin se je spomnil.

»Ker niso dobro naredili drenaže.«

»Kdo?«

»Izvajalec.«

»Kateri človek?«

Martin je hotel odgovoriti. Ni se spomnil. Marija je nadaljevala:

»Tisti, ki je kopal? Tisti, ki je pripeljal material? Tisti, ki je narisal? Tisti, ki je gledal, pa ni videl?«

»Podjetje je popravilo.«

»Ja.«

»Ker je bilo odgovorno.«

»Ja.«

Martin je pogledal proti njej.

»To ni isto.«

Marija se je nasmehnila.

»Vem.«

Tokrat se je nasmehnil tudi Martin. Naslednje jutro je Andrejeva elektronska pošta že čakala. Martin je odločitev odprl v službi pred začetkom izmene. Prebral je samo izrek. Potem jo je zaprl. Miha je prišel v pisarno.

»Greva?«

»Kam?«

»Kompresor. Rekel si, da mi boš pokazal tisto z ventilom.«

Martin je pogledal uro.

»Greva.«

Pri kompresorju je Miha odprl zvezek. Martin je pokazal na ventil.

»Ta začne včasih spuščati, preden ga slišiš.«

»Kako pa veš?«

Martin je položil dva prsta na cev.

»Čutiš.«

Miha je poskusil.

»Jaz nič ne čutim.«

»Ker zdaj ne spušča.«

»Super.«

Martin se je zasmejal.

»Ko bo, boš.«

»Če bom jaz tukaj.«

»Če boš.«

Miha je nekaj zapisal. Martin je pogledal.

»Kaj si napisal?«

Miha mu je pokazal. VENTIL — preveri z roko. Martin je prikimal.

»To je vse?«

»Kaj naj še?«

Martin je hotel reči, da mora vedeti, kaj išče. Potem je pogledal zapis.

»Nič.«

Tisto popoldne je odločitev prebral do konca. Na eni strani je našel imena treh organov. Na drugi dva izvajalca. Na tretji sklic na projektanta. Na četrti občino. Na peti državni predpis. Na šesti njegovo ime. Na nobeni strani ni našel človeka, ki ga je iskal. Ko je prišel domov, ni odprl registratorjev. Šel je na vrt.

Češnja je imela na mestu, kjer je prejšnje leto odrezal vejo, lepo zaraščeno rano. Druga veja je rasla naprej. Martin je stal pod njo. Ni več vedel, katera od obeh bi bila boljša. Marija je odprla vrata na teraso.

»Kava.«

»Pridem.«

»Zdaj ali čez dvajset let?«

Martin jo je pogledal. Marija se je zasmejala.

»Zdaj.«

Šel je proti terasi. Naslednji dan je v službi Miha prišel do njega z delovnim nalogom.

»Tole morava podpisati.«

»Kaj?«

»Kompresor.«

Martin je prebral. Na koncu obrazca je pisalo: ODGOVORNA OSEBA. Pod tem prazna črta. Miha mu je ponudil pisalo.

»Ti si.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Za kaj?«

»Za izvedbo.«

»Ti si delal.«

»Ti si vodil.«

»Pol sva delala oba.«

Miha je skomignil.

»Nekdo mora podpisati.«

Martin je še enkrat pogledal obrazec. Potem je podpisal. Miha je vzel papir.

»Hvala.«

Odšel je. Martin je ostal ob mizi. Na obrazcu je bilo njegovo ime. Pod njim podpis. Nad njim dve besedi. ODGOVORNA OSEBA. Prvič po dolgem času mu je bilo skoraj všeč, da nekje natančno piše, kdo je.

XVII. GOSPOD KRALJ

Viktorja Kralja je Martin naslednjič videl na pogrebu. Umrl je nekdanji direktor podjetja, v katerem je Martin delal skoraj vse življenje. Viktor ga je očitno poznal iz poslovnih let, čeprav Martin ni vedel, kako dobro. Na pokopališču je bilo veliko ljudi. Nekateri so prišli zaradi pokojnika. Nekateri zaradi družine. Nekateri zato, ker se pri določenih pogrebih spodobi priti.

Martin ni razmišljal, kam sodi Viktor. Stal je nekoliko stran, brez človeka z mapo, brez urbanistke, brez kogarkoli, ki bi mu kaj zapisoval. Oblečen je bil v temen plašč in držal klobuk v roki. Bil je videti starejši kot zadnjič. Ne samo siv. Manjši. Martin je vedel, da se človek z leti ne zmanjša tako hitro, pa se mu je vseeno zdelo, da je Viktor izgubil nekaj višine.

Po pogrebu so ljudje počasi odhajali. Martin je govoril z nekdanjim sodelavcem, ko je zaslišal:

»Gospod Koren.«

Obrnil se je.

»Gospod Kralj.«

»Dolgo se nisva videla.«

»Nekaj let bo. Pri takih zadevah človek hitro neha šteti srečanja in začne šteti postopke.«

»Vaša cesta še stoji?«

»Ni bila dobra. Pogreb ni pravi kraj za moje stare navade.«

»Cesta stoji. To je pri njej najmanj sporno.«

»In vi? Še vedno stojite ob njej?«

Martin ni vedel, ali je tudi to šala.

»Tudi jaz. Malo starejši od asfalta, ampak še stojim.«

»Poznali ste ga?« je vprašal Martin.

»Dolgo. Poslovno sva se poznala bolje, osebno pa ne vedno dovolj dobro.«

»Poslovno?«

»Tudi poslovno. Pri njem se je to dvoje težko popolnoma ločilo.«

»Enkrat sva se skoraj deset let tožila.«

»Vi ste se z njim tožili?«

»Seveda. Denar in dobra obleka človeka ne cepita proti sodišču.«

»Samo nisem si vas predstavljal na drugi strani mize kot navadno stranko.«

»Mislili ste, da imam ljudi, ki namesto mene hodijo tudi skozi neprijetne stvari?«

»Mislil sem, da jih imate vsaj toliko, da vam ni treba hoditi pogosto.«

»Imam jih. Zato hodim manj, ne pa nikoli.«

Martin ni vprašal, zaradi česa sta se tožila. Viktor je sam nadaljeval.

»Zaradi zemljišča.«

»Seveda zemljišče. Očitno se nama ta tema noče umakniti.«

»Ni bilo osemdeset centimetrov.«

»Koliko pa je bilo?«

»Dovolj, da sva oba čez nekaj let pozabila vrednost in si zapomnila samo spor.«

»Kdo je na koncu dobil?«

»Zanimivo vprašanje za kraj, kjer je človek, s katerim sem se pravdal, pravkar končal vse spore.«

Martin je hotel reči, da ga je Viktor sam začel. Ni. Viktor je počasi nataknil klobuk.

»Pravno jaz. Če sprašujete, kdo je s tem več dobil, nisem več tako prepričan.«

»Potem veste, kaj naredi zmaga po dolgem sporu.«

»Kaj?«

»Kako je, ko imate prav in vam to napišejo.«

»Ne čisto. Vem, kako je, ko dobite spor. To ni vedno ista stvar.«

Martin ni odgovoril. Viktor je naredil nekaj korakov proti izhodu, potem se je ustavil.

»Greste?«

Martin je šel z njim. Pred pokopališčem je bila majhna kavarna. Viktor je pokazal proti njej.

»Imate deset minut?«

Martin je pogledal uro.

»Imam.«

Sedla sta zunaj, ker je bilo kljub jeseni še dovolj toplo. Viktor je naročil kavo brez mleka. Martin z mlekom. Natakar je odšel.

»Koliko časa zdaj?« je vprašal Viktor.

»Kaj?«

»Vaša zadeva.«

Martin je vedel, da ne sprašuje po zadnjem postopku.

»Več kot dvajset let.«

Viktor je počasi prikimal.

»To je veliko.«

»Je.«

»In še vedno?«

»Še.«

Viktor je položil klobuk na prazen stol.

»Zakaj?«

Martin se je nasmehnil.

»To me zdaj že vsi sprašujejo.«

»Potem mogoče ni slabo vprašanje.«

»Vi bi odnehali?«

Viktor ni odgovoril takoj. Natakar je prinesel kavi. Viktor je počakal, da je odšel.

»Ne vem.«

Martin ga je pogledal.

»Vi ne veste?«

»Tudi meni se zgodi.«

Martin je prijel skodelico.

»Pred leti bi rekli, da je vse vprašanje cene.«

»Sem to rekel?«

»Skoraj.«

»Potem sem bil mlajši.«

»Jaz tudi.«

Viktor je poskusil kavo.

»Pred leti sem verjetno mislil, da ima skoraj vsaka stvar točko, pri kateri jo je smiselno zamenjati za nekaj drugega.«

»Denar.«

»Ne samo denar. Čas. Posel. Mir. Vpliv. Novo možnost.«

»In zdaj?«

Viktor je pogledal proti cesti.

»Zdaj vem, da človek včasih ceno izve šele, ko je že plačal.«

Martin ni nič rekel. Viktor se je nasmehnil.

»Ne glejte me tako. Nisem postal filozof.«

»Nisem nič rekel.«

»Pri vas se vidi.«

Martin je pil kavo.

»Tisti spor z direktorjem,« je rekel. »Zakaj sta se tožila?«

Viktor je s prstom obrnil skodelico na krožniku.

»Kupoval sem zemljišče za širitev. Njegovo podjetje je imelo dostop čez del, ki sem ga potreboval. Stara pogodba je bila slaba, zemljiška knjiga še slabša. Moji odvetniki so ugotovili, da lahko zahtevamo precej več, kot sem sprva mislil.«

»In ste.«

»Sem.«

»Ker ste lahko.«

Viktor je pogledal proti njemu.

»Da.«

Martin je čakal.

»In ste zmagali.«

»Sem.«

»Potem?«

Viktor je nekaj časa molčal.

»Potem sem imel zemljišče, ki sem ga hotel, on pa ni več govoril z menoj.«

»Zato?«

»Tudi zato.«

»Če ste imeli prav—«

Viktor je dvignil pogled. Martin se je ustavil. Viktor se je rahlo nasmehnil.

»Nadaljujte.«

»Če ste imeli prav, zakaj bi vas to motilo?«

»Ker sem imel prav po pogodbi.«

»In?«

»In nič.«

Martin je čakal. Viktor je vzel skodelico.

»Zakon mi ni rekel, naj to naredim. Samo dovolil mi je.«

Martin ga je pogledal.

»To ste vedeli že takrat.«

»Seveda.«

»Pa ste vseeno.«

»Da.«

»Zakaj?«

Viktor je skomignil.

»Ker sem hotel zemljišče. Ker sem imel investicijo. Ker so mi ljudje rekli, da bi bil neumen, če možnosti ne izkoristim. Ker sem plačeval odvetnike, da mi povedo, kaj lahko naredim, in so mi povedali.«

»To ni odgovor.«

»Je. Samo ni lep.«

Martin je pogledal proti pokopališču.

»Ste mu naredili krivico?«

Viktor ni odgovoril takoj.

»Takrat bi vam rekel, da ne.«

»Danes?«

»Danes bi rekel, da sem vzel več, kot sem potreboval.«

Martin se je obrnil proti njemu.

»Ampak dovoljeno je bilo.«

»Da.«

»Potem ni bilo narobe.«

Viktor se je nasmehnil.

»Gospod Koren, tole vam ne pristaja.«

»Kaj?«

»Da mi polagate svoje stare stavke v usta.«

Martin se je zasmejal. Prvič ob Viktorju brez zadržka. Viktor je nadaljeval:

»Zakon ne pove, kaj je prav. Pove mi, kaj smem. Včasih še tega ne pove dovolj jasno.«

Martin je gledal skodelico.

»Potem čemu je?«

»Da se ne pobijemo zaradi vsakega zemljišča.«

»To je malo.«

»Meni se ne zdi.«

Martin je dvignil pogled. Viktor je govoril mirno.

»Vi ste dolgo hoteli, da bi vam nekdo pokazal pravilo, ki bo povedalo, kdo je dober in kdo slab. Takega pravila ni.«

»Tega ne iščem.«

»Ne več.«

Martin ni vprašal, od kod Viktor to ve. Mogoče ni vedel. Mogoče je samo ugibal.

»In kaj ste naredili?« je vprašal Martin.

»S čim?«

»Z zemljiščem.«

»Nič. Še vedno ga imam.«

»Potem vam ni bilo dovolj žal.«

Viktor ga je pogledal.

»Mogoče ne.«

Martin je prikimal. To mu je bilo všeč bolj, kot če bi Viktor povedal, da je vse popravil. Viktor je nadaljeval:

»Čez nekaj let je prišla druga stvar. Manjša. Sosednji obrtnik je imel dovoz čez moje zemljišče. Po papirjih ga ne bi smel imeti.«

»In?«

»Moji so hoteli zapreti.«

»Vi pa ne.«

»Ne.«

»Zakaj?«

»Ker bi mu uničil delavnico.«

»Imel je drugo možnost?«

»Drago.«

»Vi pa pravico.«

»Da.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Zakaj je niste uporabili?«

Viktor je vzel klobuk s stola in ga obrnil v rokah.

»Ni bilo vredno.«

Martin se je skoraj nasmehnil.

»Spet cena.«

»Vedno je neka cena.«

»Kaj ste dobili?«

»Nič.«

»Potem kako veste, da ni bilo vredno?«

Viktor je pogledal proti njemu.

»Ker bi zmagal nekaj, česar nisem potreboval, on pa bi izgubil nekaj, kar je potreboval.«

Martin je ostal tiho. Na pločniku je mimo šla ženska z otrokom. Otrok je vlekel za seboj majhen kovček na kolesih. Viktor je počakal, da sta šla mimo.

»Ne delajte iz mene boljšega človeka, kot sem,« je rekel. »Še vedno imam odvetnike. Še vedno izkoristim možnosti. Še vedno se pogajam trdo.«

»Šest?«

Viktor se je nasmehnil.

»Kaj šest?«

»Odvetnikov.«

»Zdaj štiri.«

»Kriza.«

»Starost.«

Martin se je zasmejal. Viktor je spil zadnji požirek kave.

»Vi ste iskali pravico. Jaz sem uporabljal možnosti.«

Martin je pogledal proti njemu.

»In kdo je bolje prišel skozi?«

Viktor je vstal.

»Vprašajte me, ko bo konec.«

Martin je ostal sedeti.

»Pri meni ali pri vas?«

Viktor je pogledal proti pokopališču.

»To je isto vprašanje.«

Plačal je obe kavi. Martin ni ugovarjal. Preden sta se razšla, je Viktor rekel:

»Mimogrede. Vaša cesta.«

»Kaj z njo?«

»Takrat nisem vedel, da bo poseg v vaše zemljišče ostal neurejen.«

Martin ga je pogledal.

»Ampak vedeli ste, da se trasa spreminja.«

»Da.«

»Prej kot jaz.«

»Da.«

»In povedali ste, kaj potrebujete.«

»Da.«

»Ker ste lahko.«

Viktor je prikimal.

»Ker sem vedel, da lahko.«

Martin je čakal.

»Bi danes naredili drugače?«

Viktor je dolgo molčal.

»Ne vem.«

Martin je bil presenečen.

»Po vsem, kar ste zdaj povedali?«

»Če bi vedel, kar vem danes, bi mogoče vprašal, kaj sprememba pomeni za druge parcele.«

»Mogoče.«

»Mogoče.«

»In če bi pomenila, da gre čez mojo?«

Viktor ga je pogledal.

»Potem bi imel odločitev.«

»Kakšno?«

»Tako, ki je danes ne morem pošteno rešiti za človeka, kakršen sem bil takrat.«

Martin ni rekel nič. Viktor si je nadel klobuk.

»To je največ, kar vam lahko dam.«

»Nisem vas prosil za nič.«

»Vem.«

Viktor mu je ponudil roko. Martin jo je sprejel.

»Nasvidenje, gospod Koren.«

»Nasvidenje, gospod Kralj.«

Viktor je odšel proti parkirišču. Martin je ostal pred kavarno. Ni čutil, da je izvedel kaj, kar bi lahko dal v registrator. Ni bilo dokumenta. Ni bilo priznanja. Ni bilo dokaza, da je Viktor povzročil spremembo trase. Pravzaprav je zdaj še manj verjel, da jo je. Viktor je naredil tisto, kar je znal. Projektant svoje.

Občina svoje. Drugi lastniki svoje. Nekdo je opozoril na naklon. Nekdo na priključek. Nekdo na strošek. Nekdo je imel odvetnike. Martin je imel količke pred hišo. Iz vsega tega je nastala cesta. Šel je proti avtomobilu. Na polovici poti ga je nekdo poklical.

»Gospod Koren!«

Obrnil se je. Viktor je stal pri svojem avtomobilu.

»Nekaj sem pozabil.«

Martin je počakal. Viktor je prišel nazaj.

»Tisti direktor, ki smo ga danes pokopali.«

»Ja?«

»Po najinem sporu sva se čez leta spet začela pogovarjati.«

Martin je pogledal proti njemu.

»Kdo je prvi poklical?«

Viktor se je nasmehnil.

»On.«

»Zakaj?«

»Potreboval je nekaj.«

Martin se je zasmejal.

»Seveda.«

»Tudi jaz sem potreboval njega.«

»Še boljše.«

Viktor je prikimal.

»Potem sva šla na kosilo. O zemljišču nisva govorila.«

»Nikoli?«

»Nikoli.«

»Zakaj mi to pripovedujete?«

Viktor je pogledal proti grobovom za zidom.

»Ker sem danes prvič pomislil, da bi ga lahko vprašal, ali mi je odpustil.«

Martin ni odgovoril.

»Zdaj ga ne morem.«

Viktor je še enkrat prikimal.

»To je vse.«

Odšel je. Martin je sedel v avtomobil. Ni ga takoj vžgal. Na sovoznikovem sedežu je ležal program pogreba. Na prvi strani fotografija pokojnika. Pod njo ime. Dve letnici. Martin je program obrnil. Zadaj ni bilo ničesar. Položil ga je nazaj na sedež in odpeljal. Čez nekaj tednov ga je Andrej poklical.

»Občina je pripravljena govoriti.«

»O čem?«

»O rešitvi.«

Martin je držal telefon ob ušesu.

»Kakšni?«

»Še ne vem natančno. Predlagajo sestanek.«

»Zakaj zdaj?«

»Ker se je položaj spremenil. Zadnja odločitev jim ni všeč nič bolj kot nama.«

»So izgubili?«

»Niso zmagali toliko, kot so hoteli.«

Martin je šel do okna. Po cesti je peljal dostavni kombi. Za njim osebni avtomobil. Na robu je hodila ženska s psom.

»Kaj ponujajo?«

»Martin, zato je sestanek.«

»Denar?«

»Verjetno tudi.«

»Tudi?«

»Pridite.«

Martin je pogledal proti cesti.

»Kdaj?«

Andrej mu je povedal datum. Martin ga je zapisal. Tokrat samo enkrat. Na list, ki je ležal ob telefonu. Pod datum ni napisal ničesar. Ne PRAV. Ne DOVOLJENO. Ne vprašaja. Samo uro.

XVIII. PONUDBA

Sestanek je bil pri Andreju. Martin je prišel prvi. Tokrat ne deset minut prezgodaj. Tri. Tajnica mu je pokazala v sejno sobo, kjer je na sredini stala dolga miza, na njej steklenica vode in štirje kozarci. Martin je sedel na stran, s katere je skozi okno videl strehe sosednjih hiš. Andrej je prišel z mapo pod roko.

»Dobro jutro.«

»Dobro.«

»Ste uspeli ponudbo vsaj enkrat pustiti pri miru?«

»Zakaj ne bi?«

»Sprašujem zato, ker bi rad, da danes najprej slišite njih. Potem bova ločila znesek, besedilo in pravne posledice.«

»Kaj pa vi? Po obrazu sodeč ne dosti bolje.«

Andrej je položil mapo na mizo.

»Jaz sem imel vsaj spis, vi pa verjetno samo svoje izračune.«

»Povejte mi samo, ali veste kaj bistvenega več kot po telefonu.«

»Vem dovolj, da ponudbe ne bi vnaprej zavrnil. Podrobnosti pa hočem slišati skupaj z vami.«

»Torej veste znesek.«

Andrej je odprl mapo.

»Približno. In ni slab. Ampak naj ga povedo oni, skupaj s pogoji.«

»Koliko?«

»Ne zato, ker bi vam kaj skrival. Nočem, da se čez pet minut pogovarjamo o moji številki namesto o njihovi ponudbi.«

»Vi veste.«

»Približno vem. To je vse, kar vam bom pred sestankom rekel.«

»Seveda.«

»Čez nekaj minut bodo tukaj in bova imela isto besedilo pred sabo.«

»To ni razlog.«

Andrej je zaprl mapo in jo pustil pred seboj.

»Do takrat pa res nima smisla ugibati.«

Martin je hotel nekaj odgovoriti, ko je tajnica odprla vrata. Prišla sta dva. Žensko je Martin poznal na videz iz enega prejšnjih postopkov. Bila je pravnica občine, nekoliko mlajša od njega, z očali na tankem okvirju. Moškega ni poznal. Predstavili so se. Moški je bil novi vodja občinske pravne službe. Martin je pri priimku pomislil, da človeka, ki je pred njim sedel, v času gradnje ceste verjetno sploh ni bilo v tej službi.

Morda je bil še na fakulteti. Ni vprašal. Sedli so. Pravnica je odprla mapo.

»Gospod Koren, hvala, da ste prišli.«

Martin je prikimal.

»Vi ste predlagali.«

»Res je. Tokrat smo sestanek predlagali mi, ker menimo, da je po vseh teh letih smiselno preveriti, ali je spor mogoče zaključiti brez novega kroga postopkov.«

Pravnica je nadaljevala. Govorila je mirno. Občina je glede na dosedanji potek postopkov, zadnje sodne ugotovitve, čas, ki je minil, in stroške nadaljnjih postopkov pripravljena iskati celovito sporazumno rešitev. Martin je poslušal. Besedo celovito je slišal že večkrat. Nikoli ni pomenila vsega. Pravnica je navedla znesek. Martin je pogledal Andreja. Ta ni pogledal njega. Znesek je bil višji, kot je pričakoval.

Precej. Vključeval je vrednost zemljišča, obresti, del stroškov, ki jih je imel v vseh teh letih, in dodatni znesek za dokončno ureditev vseh medsebojnih zahtevkov. Pravnica je govorila naprej. Občina bi uredila tudi zemljiškoknjižno stanje in prevzela vse stroške geodetske ter notarske izvedbe. Martin je čakal. Ko je končala, je vprašal:

»In kaj moram jaz?«

Vodja pravne službe je odgovoril:

»Podpisati sporazum, s katerim se vse odprte zadeve med vami in občino, povezane s tem posegom, dokončno uredijo.«

»Kaj piše o začetku?«

»Povejte natančneje, kaj želite videti v besedilu o začetku del.«

»O tem, da je bila cesta narejena, preden je bilo zemljišče urejeno.«

Pravnica je odprla osnutek.

»V uvodnih ugotovitvah je povzeta zgodovina postopka.«

»Kaj piše?«

Pogledala je po strani.

»Da je med strankama prišlo do spora glede pravne podlage za poseg na delu nepremičnine in da so bili v nadaljnjih postopkih ugotovljeni določeni procesni in vsebinski vidiki, zaradi katerih stranki zaradi dokončne ureditve razmerja sklepata sporazum.«

»Torej nič.«

Andrej se je premaknil.

»Martin.«

»Samo sprašujem.«

Vodja pravne službe je sklenil roke na mizi.

»Kaj bi želeli, da piše?«

Martin je odgovoril takoj.

»Da občina takrat ni imela urejene pravice za poseg.«

»To je delno razvidno že iz ene od sodnih odločitev.«

»Ne sprašujem, kje je razvidno.«

»Razumem, kaj želite. Vprašanje je, ali lahko občina to formulacijo sprejme v sporazumu.«

»Hočem, da piše tukaj.«

Vodja pravne službe je počasi prikimal.

»V takšni obliki bo težko.«

»Zakaj?«

»Ker sporazum ni sodba o tem, kdo je imel takrat prav. Njegov namen je, da danes uredimo razmerje in zapremo odprte zahtevke.«

Martin je za trenutek pogledal v osnutek. »Če v njem ne napišete, kaj je bilo neurejeno, potem samo zapiramo spor, ne pa tudi razloga zanj.«

Pravnica je odgovorila, da razume razliko, vendar občina v poravnavi ne bo uporabljala formulacije, ki bi pomenila širše priznanje odgovornosti.

Vodja pravne službe je vzel pero. Ni ga uporabljal. Samo obrnil ga je med prsti.

»Gospod Koren, mislim, da vsi v tej sobi razumemo, da je bilo na začetku postopka nekaj stvari narejenih drugače, kot bi morale biti.«

»Nekaj stvari.«

»Da.«

»Katerih?«

Andrej je položil dlan na mizo.

»Martin, mogoče najprej poslušajmo do konca.«

»Prav.«

Pravnica je nadaljevala. Ponudba je imela rok. Ne petnajst dni. Trideset. V tem času so bili pripravljeni usklajevati besedilo. Znesek je imel nekaj prostora, vendar ne veliko. O stroških se je bilo mogoče pogovarjati. Tudi nekatere uvodne ugotovitve so bile odprte. Martin je poslušal do konca. Potem je vprašal:

»Preverite vsaj, ali lahko napišete, da ob začetku del pravica za poseg na tem delu zemljišča še ni bila dokončno urejena.«

Vodja pravne službe si je stavek zapisal. »To je formulacija, o kateri se lahko pogovorimo. Danes vam je ne morem potrditi.«

»Potem mi jo potrdite ali zavrnite pisno. Da bom vedel, pri čem smo.«

Sestanek je trajal še skoraj eno uro. Ko sta predstavnika občine odšla, je Andrej zaprl vrata. Martin je ostal sedeti.

»Zdaj lahko govoriva brez njih. Kaj vas pri ponudbi najbolj zadržuje?«

»Na kaj najprej? Na znesek ali na besedilo?«

»Oboje je pomembno, vendar iz različnih razlogov. Znesek je treba presoditi kot znesek, besedilo pa po njegovih pravnih posledicah.«

»Znesek je večji, kot sem pričakoval.«

»Je. In dovolj velik, da ga morate vzeti resno tudi, če vam je formulacija pomembna.«

»Večji je tudi od tistega, kar sem si predstavljal kot resno ponudbo.«

»Tudi mene je presenetil. Iz tega bi sklepal predvsem, da si občina želi predvidljiv konec spora.«

»Zakaj bi jim bil konec zdaj toliko vreden?«

»Ker je nadaljevanje negotovo tudi zanje. Daljši postopek pomeni nove stroške in tveganje, ki ga ne morejo natančno oceniti.«

»Koliko sem do zdaj porabil?«

»Danes vam ne bi metal približne številke na mizo. Lahko jo izračunava, če jo potrebujete za odločitev.«

»Saj približno veste.«

»Vem, da je skupni strošek velik. Natančen seštevek pa bi moral preveriti.«

»Torej ni malo.«

»Preveč, da bi ga pri tej odločitvi odmislila.«

»Dobro. Razumem.«

»Bliže. Ne pa dovolj blizu, da bi jo imenoval izračun.«

Andrej je za trenutek počakal, nato nadaljeval.

»Ponudba je dobra, Martin. Kot vaš odvetnik vam moram to povedati jasno.«

»Vem. Tudi številke znam prebrati.«

»In dovolj dobra, da mora biti tudi zavrnitev zavestna odločitev, ne samo nadaljevanje dosedanje drže.«

»Tudi to vem. Zato še nisem rekel ne.«

»Če gledam samo tveganje, bi jo zelo resno pretehtal. Po vseh teh letih štejejo tudi čas, stroški in negotovost.«

»To govorite kot moj odvetnik ali kot človek, ki me že predolgo posluša?«

»Kot odvetnik vam lahko povem tveganja. Če me sprašujete, kaj bi osebno naredil, je to drug odgovor in ga ne smete zamenjati s pravnim nasvetom.«

»Potem mi ga povejte kot človek.«

»Osebno bi jo verjetno sprejel. Toda z vašo odločitvijo boste živeli vi, zato vam tega ne bom predstavljal kot edino razumno možnost.«

Martin ni odgovoril. Andrej je nadaljeval:

»Ne zato, ker mislim, da nimate prav. Samo po več kot dvajsetih letih časa ne morem več obravnavati kot nekaj, kar je zunaj spora.«

»Več kot dvajset let. Ko to izrečete na glas, je še huje.«

»Prav zato sem ga omenil. Ne kot pritisk, ampak kot del cene nadaljevanja.«

»Razumem. Tokrat res.«

»Martin, danes vam ni treba odločiti ničesar.«

»Vem.«

»Vzemite osnutek domov. Jutri ga preberite še enkrat, potem pa se bova pogovarjala o tem, kaj v njem dejansko lahko spremenimo.«

Martin je vzel osnutek.

»Imam trideset dni.«

»Imate trideset dni. Samo ne porabite jih vseh za isto vprašanje.«

»To je nasvet?«

»Tokrat bolj izkušnja z vami kot pravo.«

Martin je vstal.

»Tudi to se vam je nabralo.«

»Dovolj, da vem, kdaj je bolje končati sestanek.«

Martin se je zasmejal. Doma je osnutek položil na kuhinjsko mizo. Marija ga ni takoj odprla. Najprej je dokončala kosilo. Martin ji ni povedal zneska, dokler nista pojedla. Ko ga je povedal, je odložila vilice.

»Koliko?«

Ponovil je. Marija ga je nekaj časa gledala.

»To je veliko denarja.«

»Je.«

»In stroški?«

»Del.«

»Koliko del?«

Martin ji je povedal. Marija je pogledala proti papirjem.

»Kaj hočejo?«

»Da končamo.«

»In?«

»Nič še.«

Marija je vzela osnutek. Ni ga brala od začetka. Listala je.

»Kje se podpiše?«

Martin se je nasmehnil.

»Na koncu.«

»To sem ugotovila.«

»Kaj iščeš?«

»Kaj jim daš.«

Pokazal ji je člen. Marija ga je prebrala počasi.

»Torej potem ne moreš več naprej.«

»Ne.«

»Nikamor?«

»Glede tega ne.«

Marija je odložila papir.

»Denar je dober. To najprej.«

»In potem?«

»Potem moram še vedeti, kaj s podpisom zapreš. Pri teh papirjih sem se že naučila, da znesek ni vse.«

»Andrej bi vzel.«

»Vsaj enkrat se z njim strinjam brez računanja.«

»Plačujem ga, da je.«

Marija je še enkrat pogledala člen o dokončni ureditvi zahtevkov.

»Če bi morala odgovoriti danes, bi sprejela. Ampak danes mi ni treba.«

Pogledal je proti njej.

»To sem pričakoval.«

»Ne prehitro. Ko si povedal znesek, sem si res mislila: vzemi in končajva. Potem sem prebrala tole in sem se spomnila, da tebi ni vseeno, kaj bo pisalo.«

»Še vedno bi vzela?«

Marija je osnutek poravnala z robom mize.

»Verjetno. Ker sem utrujena od te zadeve in ker bi rada, da nama ne vzame še naslednjih let. To ni nujno najbolj pravičen razlog, je pa moj.«

Martin je ostal tiho.

»Rada bi, da pride pošta in je samo račun ali reklama, ne pa da oba najprej pogledava, kdo je pošiljatelj.«

»Tudi jaz.«

»Vem. Samo pri tebi konec očitno ni samo to, da neha prihajati pošta.«

Ni odgovoril.

»Ti še vedno čakaš, da nekje jasno napišejo, kaj je bilo na začetku narobe.«

»Saj sem imel.«

»Jaz ti verjamem. To pa ni isto, kot da vem, kaj bi naredila na tvojem mestu.«

Martin je dvignil pogled.

»Takrat sem bila zraven. Videla sem cesto in videla sem, kaj je prišlo potem. Zato mi sodba ni potrebna, da bi verjela tebi.«

Marija je s prstom potrkala po robu osnutka.

»Ampak?«

»Ampak tudi jaz sem se že zmotila, ko sem govorila, da je samo kos zemlje. Zato ti danes ne bom rekla, da je vse preprosto.«

»Meni je.«

»Meni ni preprosto.«

»Saj vidim.«

»Povej Nini. Ne zato, da bo glasovala, ampak ker je tudi ona živela ob tej zadevi dovolj dolgo.«

»Zakaj?«

»Ker se je začela, ko je bila še zelo mlada. Tudi ona ima pravico povedati, kako jo je doživljala.«

Martin jo je pogledal. Marija je odnesla krožnike do korita. Zvečer je poklical Nino. Ni ji povedal vsega. Samo bistvo. Ko je slišala znesek, je nekaj časa molčala.

»Ati, če me sprašuješ, bi jaz vzela.«

»Kaj?«

»Vzemi. Ne zato, ker mislim, da nisi imel prav, ampak ker te ta stvar spremlja, odkar sem bila skoraj še punca.«

»Tudi ti.«

»Mami bo verjetno rekla isto, samo iz svojih razlogov.«

»Zakaj?«

»Ker imam dovolj te ceste pri vsaki večerji, vsakem dopustu in vsakem tvojem ‘samo še to uredim’.«

»Česa?«

Nina je izdihnila.

»Vsega skupaj. Ne znam ti tega pretvoriti v eno številko.«

»A hočeš moje mnenje ali ne?«

»Hočem.«

»Potem ti ga povem naravnost: jaz bi sprejela. Ti pa boš moral živeti s tem, kar boš izbral.«

»Kaj pa če imam prav?«

Na drugi strani je bila tišina.

»Ati, jaz vem, zakaj si začel. Samo ne vem več, ali se danes še odločaš o isti stvari kot takrat.«

Martin je molčal.

Nina je nadaljevala nekoliko tiše.

»Samo vprašaj se, koliko ti je še ostalo za dati temu. Denarja niti ne mislim najprej.«

Martin je ostal tiho. Nina ni dodala ničesar.

»Lara je doma?« je čez čas vprašal.

»Je.«

»Kako je?«

»Piše nekaj za šolo in je jezna na ves svet.«

»Zakaj?«

»Ker mora oddati jutri, začela je danes.«

Martin se je nasmehnil.

»To ni po meni.«

»Seveda ne.«

»Pozdravi jo.«

»Bom.«

Preden je odložila, je Nina rekla:

»Ati.«

»Ja?«

»Premisli še enkrat, preden rečeš ne.«

Martin je odložil telefon. Osnutek je ostal na mizi. Trideset dni je postalo šestindvajset. Potem enaindvajset. Občina je poslala spremenjeno besedilo. V uvodu so dodali stavek. Ob začetku izvedbe del pravna razmerja glede dela nepremičnine še niso bila v celoti dokončno urejena. Martin ga je prebral trikrat. Poklical je Andreja.

»To je boljše.«

»Je.«

»Zakaj niso napisali, da niso imeli pravice?«

»Ker se temu izogibajo.«

»Zakaj?«

»Ker bi tak stavek lahko imel posledice zunaj sporazuma.«

»Kakšne?«

Andrej mu je razložil. Martin je poslušal. Razlog je razumel.

»Torej lahko povedo skoraj isto, samo ne na način, ki bi zanje pomenil priznanje odgovornosti.«

»Tako je. Besede so blizu, pravni učinek pa ni isti.«

»Če bova vztrajala pri moji formulaciji?«

»Jo lahko zahtevava. Po tem, kar so doslej odgovorili, pa ne pričakujem, da jo bodo sprejeli.«

Naslednja različica je nekoliko povečala znesek, stavek pa je ostal skoraj enak. Občina je predlagala: Stranki ugotavljata, da pred začetkom del pravna razmerja niso bila v celoti urejena. Martin je poklical Andreja.

»Zakaj stranki? Saj tega nisva naredila oba.«

»Ker je sporazum skupen dokument,« je rekel Andrej. »Ne pomeni, da si stranki enako delita odgovornost, vem pa, zakaj vas beseda moti.«

»Moti me, ker zveni, kot da se je stvar zgodila sama od sebe.«

»Potem iščeva boljšo formulacijo, ne pa istega stavka z novim vrstnim redom besed.«

Martin je čez dva dni poslal novo različico. Andrej ga je poklical.

»Prebral sem jo. V bistvu zahtevate isto kot prej.«

Martin je še enkrat prebral svoj stavek. »Dobro. Tokrat imate prav.«

Ostalo je dvanajst dni. Marija ga ni več spraševala. To je bilo slabše, kot če bi ga. Osnutek je ležal na robu mize. Neko jutro ga je Martin našel pod časopisom. Prej bi ga takoj prestavil. Tokrat ga ni. Šel je v službo. Miha je imel težavo z motorjem. Martin je poslušal.

»Ležaj.«

»Tudi jaz mislim.«

»Potem zakaj mene kličeš?«

Miha se je nasmehnil.

»Da bom imel pri malici pričo, če sem se zmotil. Človek mora misliti tudi na svojo prihodnost.«

»Zamenjaj.«

»Sem že naročil.«

»Martin.«

»Kaj?«

»A ti lahko nekaj vprašam? Kdaj pa pravzaprav odhajaš v pokoj? Vsi govorijo, kot da je še daleč, meni se pa ne zdi več.«

»Kam?«

»Mislim v pokoj. Ne kam na teren.«

Martin je pogledal proti motorju.

»Kmalu. Ne jutri, ampak dovolj kmalu, da boste morali nekatere stvari začeti poslušati sami.«

»Koliko je kmalu?«

Martin se je nasmehnil.

»To ni številka.«

Miha je zavzdihnil.

»Zdaj govoriš že kot kadrovska: dovolj natančno, da ničesar ne morem zapisati v koledar.«

»Še malo, pa bom.«

»A boš potem prihajal gledat, kaj delamo narobe?«

»Ne.«

»Tega ti pa ne verjamem. Enkrat boš prišel samo po kavo in boš v petih minutah že poslušal kompresor.«

Martin se je zasmejal.

»Mogoče enkrat.«

»To je dovolj.«

Tisti večer je sedel z Marijo na terasi. Cesta je bila mokra od kratkega dežja. Avtomobili so vozili počasneje. Marija je imela čez ramena jopico. Martin je gledal luč, ki se je lomila na asfaltu.

»Če podpišem,« je rekel, »bo to konec.«

»Ja.«

»Ne bodo nikoli napisali, da so ravnali narobe.«

Marija je pila kavo.

»Moti me. Samo ne vem več, ali bi zaradi tega zavrnila vse drugo, kar ponujajo.«

»Tebe to ne moti?«

»Na začetku sem ti prevečkrat rekla, naj pustiš, ker sem mislila, da je samo kos zemlje. Pri tem sem se motila. Zdaj pa se nočem zmotiti še v drugo smer in reči, da je pomemben samo tisti stavek.«

»To ni odgovor.«

»To je moj odgovor. Ni tako natančen, kot bi ga ti rad, ampak drugega nimam.«

»Kaj bi naredila ti, če bi bila na mojem mestu?«

Marija je odložila skodelico.

»Če bi morala živeti z vsemi tvojimi razlogi, ne vem, kaj bi naredila. Zato ti moj odgovor ne pomaga.«

»Resno.«

»Resno. Jaz sem jaz in jaz bi najbrž sprejela. Ti pa moraš vedeti, kaj bo s tabo, če podpišeš.«

»Če vzamem, bodo rekli, da je šlo za denar.«

»Kdo?«

»Ljudje.«

»Kateri ljudje? Midva, Nina, Jože? Ali nekdo, ki bo o tem slišal enkrat in pozabil?«

»Na nas ti ni treba misliti kot na sodnike.«

»Ne.«

»Potem ne vem, komu moraš še dokazovati, zakaj si sprejel ali zavrnil.«

»Ne vem.«

»Če jih ne znaš imenovati, jim mogoče daješ preveč prostora.«

»Mogoče.«

»Jaz vem samo, da bova posledice tvoje odločitve živela midva.«

»In zato bi rada, da vzameš.«

»Kaj?«

»Samo vedeti moraš, čemu govoriš ne. Tudi denarju. In možnosti, da se to konča.«

»Vem.«

»Ne potrebujeva ga za preživetje. Lahko pa bi nama kupil nekaj miru in časa. Tudi to nekaj šteje.«

»Meni ne bi odtehtal vsega.«

»Meni pa nekaj bi.«

»Lahko bi šla kam za nekaj dni. Samo odšla, brez tega, da bi prej vse računala po rokih.«

»Kam bi šla?«

Marija je pogledala proti mokri cesti.

»Na morje, recimo. Ampak saj ni bistveno kam. Pomembno je, da bi lahko šla, ne da bi prej gledala roke in pošto.«

»Vidiš, jaz bi že šla, ti pa bi najprej rad določil kraj.«

Martin se je zasmejal.

»Ti izberi.«

»Če bo konec. Kako boš do tega prišel, pa mora biti tvoja odločitev.«

»Grem noter. Hladno je.«

Pri vratih se je obrnila.

»In ne podpiši samo zaradi mene.«

»Kaj?«

»Če boš podpisal zaradi mene in mi potem to nosil domov vsak dan, ne bova ničesar končala.«

»Saj si rekla, naj vzamem.«

»Rekla sem, kaj bi naredila jaz. To ni isto kot ukaz, kaj moraš narediti ti.«

Martin je ostal na terasi. Ostalo je sedem dni. Andrej ga je poklical.

»Rok se izteka. Morava sprejeti odločitev.«

»Vem.«

»Občina je pri znesku še malo popustila.«

Povedal je znesek. Martin ga je zapisal.

»To je zadnje?«

»Po tem, kar so mi povedali, bi računal, da je.«

»In stavek?«

»Pri bistveni formulaciji ne.«

»Kaj pa so pripravljeni pustiti?«

»Da pravna razmerja ob začetku del niso bila dokončno urejena. Izrecnega priznanja protipravnosti ali odgovornosti pa ne bodo podpisali.«

»Kaj pravite vi?«

Andrej je za trenutek pogledal svoje zapiske.

»Moje osebno mnenje že poznate.«

»Tokrat mi povejte samo pravno tveganje.«

»Potem takole: ponudba je zelo dobra, nadaljevanje pa nima zagotovljenega izida.«

»Če nadaljujeva, mi povejte še enkrat samo tisto, česar danes ne moreva vedeti.«

»Ne moreva vedeti, ali bo končna odločitev za vas ugodnejša ali koliko časa bo še trajalo. Dodatni stroški in čakanje pa so zelo verjetni.«

»Torej imam resno zadevo, ne pa zagotovljenega izida.«

»Da. Zadeva je resna, izid pa ni zagotovljen.«

»Koliko časa imam?«

»Sedem dni.«

»To je dovolj.«

»Martin.«

»Ja?«

»Če boste zavrnili, nočem, da čez dve leti rečete, da vam nisem povedal.«

»Ne bom.«

»To ste že kdaj rekli.«

»Potem napišite.«

»Kaj?«

»Da ste mi povedali.«

»Pošljem priporočeno.«

Martin je odložil. Pet dni pred iztekom roka je poklical Jožeta. Nista se slišala skoraj mesec dni. Jože se je oglasil z glasnim hrupom v ozadju.

»Kaj razbijaš?«

»Nič več. Zdaj drugi razbijajo, jaz pa hodim okrog in govorim, da bi sam naredil drugače.«

»Imaš dve minuti? Ne rabim odgovora, samo da me poslušaš.«

»Dve minuti imam. Če boš hotel paragraf, pokliči Andreja.«

Martin mu je povedal. Ne vsega. Dovolj. Jože ni takoj odgovoril.

»Koliko?«

Martin mu je povedal znesek.

»Znesek je velik. Toliko ti lahko povem brez računanja.«

»No?«

»Dovolj velik, da ga moraš vzeti resno. Ampak ne bom jaz tisti, ki bo namesto tebe rekel da ali ne.«

»Zakaj sem te potem poklical?«

»Ker moj stari odgovor poznaš. Če bi ga hotel slišati, me ne bi rabil klicati.«

»Mogoče samo nočeš biti sam, ko se odločiš.«

»Mogoče.«

»Martin.«

»Mogoče.«

»Poslušaj. Še vedno ne razumem vsega, zaradi česar si pri tem vztrajal. Ampak eno pa razumem.«

»Katero?«

»Če sprejmeš samo zato, da nam dokažeš, da znaš odnehati, boš jezen nase. Če zavrneš samo zato, ker si dvajset let zavračal, je pa isto narobe. Tokrat ti res ne morem pomagati več kot toliko.«

»To govori človek, ki bi stvar najraje uredil s telefonom.«

»Še vedno. Telefon je dober, če veš, kaj hočeš z njim urediti.«

»Rekel sem, da se večino stvari splača urediti, preden ti pojedo življenje. Nisem rekel, da moraš vsako stvar prodati za mir.«

»Potem sem bil mlajši.«

»Nekateri do tega pridemo prej, nekateri pozneje. Pa še takrat nismo vedno prepričani.«

»Samo tega ne naredi: ne reci potem, da je odločila pravica, če bo v resnici odločila tvoja trma. To dvoje moraš vsaj sam razlikovati.«

»In kako naj vem, katero od obeh poslušam?«

»Če bi vedel, bi imel pisarno zraven Andreja in dražji avto.«

»Zelo koristno. Zdaj se spomnim, zakaj te ne plačujem.«

»Zato me ne plačuješ. Jaz ti lahko samo povem, kako se meni zdi.« Martin ga je vprašal, kako mu gre v novi službi.

»Dobro sem. Res. Manj papirjev, manj hrupa in dovolj dela, da ne začnem pogrešati starega.«

»Torej ti je res uspelo iti naprej.«

»Za zdaj. Ne delaj iz tega filozofije; samo zamenjal sem službo.«

»Dobro. To sem hotel slišati.«

»Potem sva oba danes nekaj dobila.«

Odložila sta. Tri dni. Martin je vzel prvi registrator s police. Ni ga odprl. Položil ga je na mizo. Potem drugega. Tretjega. Četrtega. Marija ga je našla tako.

»Kaj boš?«

»Ne vem.«

Sedla je nasproti njega. Martin je položil roko na prvi registrator.

»Če podpišem, tega ne rabim več.«

»Lahko ga vseeno obdržiš.«

»Zakaj?«

Marija se je nasmehnila.

»Ker si ti.«

Martin je odprl prvega. Na vrhu ni bil prvi uradni dokument. Bil je njegov list. Meritev. Črta. Osemdeset centimetrov. Spomnil se je, kako je takrat mislil, da bo nekdo prišel, pogledal, izmeril in popravil. Ni bil jezen. Takrat še ne. Samo prepričan.

»Marija.«

»Kaj?«

»Če bi takrat vedel, koliko bo trajalo, misliš, da bi sploh začel?«

»Ne vem.«

»Jaz tudi ne.«

»To je novo.«

Naslednje jutro je poklical Andreja.

»Napišite jim.«

Andrej je na drugi strani počakal.

»Povejte mi, kaj naj pošljem.«

»Da ponudbe ne sprejmem in da naj se postopek nadaljuje.«

»Preden pošljem: želite še dva dni za premislek ali je odločitev dokončna?«

»Nisem prepričan, da je odločitev dobra. Sem se pa odločil.«

»Razumem. Potem samo še enkrat zaradi evidence: zavračate zelo dobro ponudbo, sprejemate nadaljnje stroške in možnost, da končna odločitev ne bo vsebovala formulacije, ki jo želite.«

»Vem. In če izgubim, ne bom rekel, da druge možnosti ni bilo.«

»Dobro. Potem vam nimam več česa dodati. Poslal bom danes.«

»Pošljite.«

Ko je odložil, osnutek sporazuma ni bil več na mizi. Spravil ga je v četrti registrator. Marija je prišla v sobo in pogledala prazno mesto, kjer je prej ležal.

»Torej si zavrnil.«

»Sem. Odločil sem se, da je ne sprejmem.«

»Ne bom se prepirala. Samo povej mi, ali si se res odločil in ne samo še enkrat nadaljeval, ker si do zdaj vedno nadaljeval.«

»Vem, kaj sem zavrnil.«

»Razočarana sem. Predvsem zato, ker sem že videla, kako bi bilo, če bi bilo tega konec.«

»Vem.«

»Ne, tega ne moreš čisto vedeti. Jaz pa tudi ne vem, kako je tebi. Zato te ne bom več prepričevala.«

»Prav.«

»Samo eno mi obljubi, potem bom ponudbo pustila pri miru.«

»Kaj naj ti obljubim?«

»Če boš izgubil, ne reci, da nisi imel izbire. To ponudbo si imel in si jo zavrnil.«

Martin je ostal ob mizi.

»Če izgubim, bom rekel, da sem se odločil nadaljevati.«

»To mi je dovolj. Ni mi treba, da se strinjava.«

»To ti lahko obljubim.«

Marija je prikimala in odšla proti kuhinji. Martin je ostal še trenutek ob štirih registratorjih. Ni jih odprl. Šel je za njo.

XIX. DVAINDVAJSET

Odgovor občine na zavrnitev ponudbe je bil kratek. Sporazumna rešitev ni bila dosežena. Postopek se nadaljuje. Martin je dopis prebral pri Andreju.

»To je ves njihov odgovor?«

»Je. Po zavrnitvi poravnave jim ni treba dodatno utemeljevati, zakaj se postopek nadaljuje.«

»Pravzaprav drugega niti nisem pričakoval.«

»Potem je odgovor vsaj jasen.«

»Prvič po dolgem času nimam dodatnega vprašanja.«

»Tudi to je napredek.«

»Ne pretiravajte.«

»Torej samo čakava?«

»V tej fazi predvsem čakava. Ni procesnega koraka, ki bi ga bilo smiselno narediti samo zato, da bi nekaj naredila.«

»In prvič vas ne bom vprašal, koliko časa.«

»Pred leti bi me pri tem stavku vprašali za rok, razlog in pravno podlago.«

»Zdaj vem, da pri času vseh odgovorov nimate niti vi.«

»Tega vam takrat ne bi znal povedati tako mirno kot danes.«

Martin je odšel. Ni vedel, da je bil to zadnji sestanek, na katerem sta govorila o tem, kaj naj naredita. Čakanje je trajalo skoraj leto. Vmes je odšel v pokoj.

Zadnji dan je v škatlo spravil pomični meter, star zvezek, fotografijo Nine in Lare ter Jožetov izvijač. Miha je prišel, ko je zapiral zadnji predal.

»Izvijač gre s tabo?«

»Ta že dolgo ni več službeni, čeprav Jože nikoli ni znal pojasniti, kdaj se je to zgodilo.«

Miha je pokazal proti mapi na robu mize. »Navodila za stroje pa ostanejo.«

»Ostanejo. In pri kompresorju poslušaj ventil; tistega ne piše nikjer dovolj dobro.«

»Če ga ne bom znal, te pokličem na kavo.«

Martin je hotel dodati še nekaj o motorju na tretji liniji, pa ga je Miha ustavil. »Zdaj pa pojdi. Če začneš z motorjem, boš tu do kosila.«

Martin je v kadrovski službi vrnil kartico in šel domov brez nje.

Naslednje jutro se je zbudil ob isti uri kot vedno. Skuhal je kavo in za pol ure odprl prvi registrator. Ko je prišla Marija v kuhinjo, ga je že zaprl.

»Greva po kruh,« je rekla. »In potem na kavo. Danes nama ni treba ničesar stlačiti med dva roka.«

Martin je pogledal proti polici. »Prav. Brez registratorja.«

Čez nekaj tednov sta se odpeljala za tri dni na morje, naslednji mesec za pet. Martin registratorjev ni več odpiral vsako jutro. Ko je prišla sodna pošta, je še vedno takoj vedel, v kateri predal sodi, vendar je tudi to sčasoma popustilo.

Lara je prišla neko soboto in ga našla v garaži. Bila je že skoraj tako visoka kot Nina.

»Dedi, mami pravi, da imaš zdaj več časa.«

»To verjetno pomeni, da nekaj potrebuje.«

»Jaz te potrebujem. Me lahko pelješ?«

»Kam?«

Lara mu je povedala. »Vem, pozno sem povedala.«

»Vzemi jakno. Čez pet minut greva.«

»Brez predavanja?«

»Danes brez.«

Čez nekaj minut sta bila v avtomobilu. Ko sta zapeljala na cesto, je Lara pogledala skozi okno.

»Dedi, a je to tista cesta iz tvojih map?«

»Je. Samo zdaj jo bolj pogosto vidim kot cesto in manj kot spis.«

»A je tisti košček še tvoj ali ne več?«

»Danes ti tistega pasu ne morem več pokazati tako kot takrat. Pravno je razmerje urejeno, asfalt pa je ostal tukaj.«

»Ampak prej je bil? Tisti mali del, o katerem ste vedno govorili.«

»Majhen del ob robu, ne cela cesta.«

»Tistih osemdeset centimetrov?«

»Tistih.«

»Kje?«

»Danes meje na terenu ne boš več videla.«

»Ti pa še veš, kje je bilo?«

»Včasih še vem približno, drugič pa vidim samo cesto.«

Postopek je medtem prišel do faze, v kateri sta z Andrejem pred sodiščem čakala le še na odločitev. Martin se obravnave ni udeležil. Ni bilo treba. Andrej ga je prej vprašal, ali želi priti.

»Bi moja navzočnost tam karkoli pravno spremenila?«

»Ne. Če bi bila potrebna, bi vam to jasno rekel.«

»Potem ne bom šel samo zato, da bom sedel in čakal.«

»Ste prepričani, da vam kasneje ne bo žal, da niste bili tam?«

»Morda mi bo žal. Ampak če moja navzočnost ničesar ne spremeni, ne bom šel samo zato, da bom tam.«

Tistega dne Martin ni šel na sodišče. Z Marijo sta opravila nekaj vsakdanjih opravkov, Lara pa je popoldne prišla k njima. Odločitev ni prišla tisti mesec. Niti naslednji. Prišla je spomladi.

»Telefon ti zvoni.«

»Naj.«

»Andrej.«

»Kako veš?«

»Pogledala sem.«

Odložil je škarje. Ni tekel. Šel je v kuhinjo, si obrisal roke v hlače in vzel telefon. Poklical je nazaj. Andrej se je oglasil takoj.

»Martin.«

»Ja, Andrej. Poslušam.«

»Dobili smo, Martin. V bistvenem delu.«

»Sodišče je pritrdilo tistemu, zaradi česar ste zadevo začeli.«

»Povejte mi natančno, kaj pomeni bistveni del.«

»Pomeni, da je sodišče sprejelo najino stališče glede prvotnega posega. Ugotovilo je, da občina ob začetku del ni imela ustrezno urejene pravne podlage za poseg v vaš del nepremičnine in da poznejša ureditev sama po sebi ne odpravi prvotne kršitve.«

»Tako tudi piše v odločbi?«

»Da. Ne z vašimi besedami, vendar dovolj jasno.«

»Ne povzemajte. Je zapisano dovolj jasno, da ga ne bo treba še enkrat razlagati?«

»Je. Pravnega jezika ne morem odstraniti, bistvo pa ni skrito.«

»Preberite mi tisti del, Andrej. Ne povzemajte ga; rad bi ga slišal tako, kot je napisan.«

Andrej mu je prebral del. Martin je poslušal. Pravne besede. Dolga poved. Sklic. Še ena poved. Potem stavek, zaradi katerega je zaprl oči.

»Preberite še enkrat, prosim. Tokrat počasneje.«

Andrej je odlomek prebral še enkrat, počasneje.

Martin je ostal tiho.

Andrej je počakal.

»Koliko časa je minilo?«

»Od česa naj štejem?«

»Od dneva, ko so postavili količke.«

»Ne od prvega dopisa?«

»Ne. Od količkov.«

»Od količkov do danes: dvaindvajset let.«

»Dvaindvajset let za en stavek.«

»Za ta stavek je bilo treba najprej dokazati vse, kar stoji pred njim.«

»In kaj je zdaj še odprto?«

Andrej mu je razložil. Sodišče ni odredilo odstranitve ceste. Tega Martin niti ni zahteval. Priznalo mu je denarno nadomestilo, obresti in pomemben del stroškov. Pri nekaterih postranskih zahtevkih ni uspel. O enem manjšem delu je bilo treba opraviti še tehnični obračun. Toda bistvo je bilo jasno. Poseg takrat ni imel ustrezne pravne podlage. Martin je imel prav.

»Ali ima občina še realno možnost, da ta bistveni del spremeni?«

»Formalno je glede dela odločitve še možen nadaljnji korak. Pri bistveni ugotovitvi pa je položaj zelo trden. Več vam danes ne morem pošteno obljubiti.«

»Torej še ni trenutek za besedo konec.«

»Za bistvo skoraj. Za formalni konec počakajva še malo.«

»Prav. Počakajva.«

»Tokrat res samo še na formalnosti.«

»Hvala, Andrej.«

»Prosim. Danes je to dovolj.«

»Je.«

Andrej je za hip utihnil.

»Martin, preden odloživa.«

»Povejte.«

»Po vseh teh letih vam lahko povem tudi brez pravne opombe: pri bistveni stvari ste imeli prav.«

»Vem. Samo drugače je, ko to zdaj piše tudi tam.«

Ko je prišel na teraso, je Marija odložila skodelico in ga pogledala.

»Po obrazu vidim, da ni bil navaden klic. Kaj je rekel?«

»Dobili smo. Tisti bistveni del.«

»Povej mi po domače.«

»Sodišče je zapisalo, da občina ob začetku ni imela urejene pravne podlage za poseg.«

»Torej?«

»Imel sem prav.«

»Saj sem vedela.«

»Dobro. Zdaj pa kava. Pravni del mi lahko poveš pozneje, če ga bom hotela slišati.«

»Prav. Pri kavi.«

Skuhala jo je. Sedla sta na teraso. Po cesti je peljal avtobus. Martin ga prej ni pogosto videval tam. Nekoč po tej cesti ni vozil. Za njim je šel kolesar. Potem avtomobil. Marija je pila kavo.

»In koliko bo denarja?«

Martin ji je povedal približno.

»Manj kot pri poravnavi, kajne?«

»Manj.«

Marija je za trenutek pogledala proti cesti. »Škoda za razliko. Ne bom se delala, da ni.«

»Tudi jaz ne.«

»Ampak danes je ne bom računala. Danes si dobil tisti stavek.«

»In jutri?«

»Jutri bova spet midva. Z računi vred.«

Martin se je rahlo nasmehnil.

»Kava se bo ohladila.«

Sedela sta ob kavi. Martin ni čutil zmage, kakršno si je nekoč predstavljal. Naslednje jutro se je zbudil ob šestih. Ni bilo roka, odgovora ali vprašanja za Andreja.

Skuhal je kavo, prebral nekaj novic in šel do police z registratorji. Nobenega ni vzel. Ko je prišla Marija v kuhinjo, je še vedno sedel ob prazni mizi.

»Kaj boš pa danes, ko ti ni treba nikamor k Andreju in nimaš nobenega roka?«

»Ne vem.«

»Dobro.«

»Zakaj dobro?«

»Ker imava čas. To sva si zadnja leta prepogosto govorila samo za kdaj drugič.«

Čez nekaj dni je prišla pisna odločitev. Debela kuverta. Martin jo je odprl. Prebral je izrek. Potem obrazložitev. Ne vse naenkrat. Vmes je šel na kosilo. Popoldne je nadaljeval. Na strani, kjer je bil stavek, ki mu ga je Andrej prebral po telefonu, je položil prst ob rob. Ni podčrtal. Ni naredil klicaja. Ni napisal PRAV.

Zaprl je odločitev in jo spravil v četrti registrator. Ta se ni več dobro zaprl. Pritisnil je nanj, potem pa ga pustil nekoliko odprtega. Poleti je Andrej poklical še enkrat in povedal, da so formalnosti končane.

Jeseni je Lara prišla sama. Nina je imela opravke. Z Martinom sta šla peš do trgovine. Na poti nazaj je Lara hodila po robu ceste. Martin ji je rekel:

»Pazi na avto.«

»Vidim.«

»Tisti zadaj.«

Lara se je obrnila. Stopila je na travo. Ko je avtomobil odpeljal mimo, je vprašala:

»Dedi.«

»Povej, kaj te zanima.«

»A je s to cesto zdaj res konec? Čisto konec?«

»Je. Tokrat brez novega roka v predalu.«

»Potem si zmagal?«

»Če zmaga pomeni, da je sodišče zapisalo, da je bil prvotni poseg brez urejene podlage, potem sem.«

»In kaj si dobil, razen denarja?«

»Dobil sem tudi denar, ampak vem, da ne sprašuješ tega.«

»Mislim … zakaj si sploh toliko časa vztrajal.«

»Verjetno sprašuješ, kaj mi je ostalo od vsega tega.«

»Saj veš, dedi. Zakaj si toliko let hodil k Andreju.«

»Ker sem hotel, da nekje jasno piše, kaj se je takrat zgodilo.«

»Mami pravi, da si se kregal. Ti vedno rečeš, da je bil postopek.«

»Tvoja mama res ni bila na sodišču, je pa živela z njim doma. To ji nekaj pravice do besede da.«

»Babi pravi nekaj vmes.«

»Potem naj bo: kregal sem se. Samo zelo urejeno.«

»Kje je bilo?«

»Tisti pas ob robu?«

»Ja. Tistih osemdeset centimetrov.«

Martin se je ustavil. Pogledal je rob asfalta. Tam je bila zdaj bankina, nekoliko više trava, potem ograja. Stari količki so bili že dolgo proč. Tudi drevesce, ob katerem je nekoč meril, ni več stalo. Pokazal je.

»Nekje tukaj.«

»Ampak kje točno?«

»Ne znam ti več pokazati točno. Nekje tukaj.«

»In zdaj je to občinsko in je vse urejeno?«

»Danes je pravno urejeno.«

»Pa je zdaj tako prav?«

»Ne vem, ali je prav prava beseda. Vem samo, da je zdaj urejeno.«

»Ne mislim, kaj piše. Mislim tebe.«

»Vem. Zato pa ne znam odgovoriti tako hitro kot včasih.«

»Ne vem, Lara.«

»Čudno. Ti ponavadi vedno veš.«

Šla je proti hiši. Martin je ostal še trenutek ob robu, potem je šel za njo. Spomladi je popravljal vrata na vrtu.

Spodnji tečaj je bil še vedno dober. Zgornji tudi. Les pa je z leti nekoliko delal in vrata so pri zapiranju spet rahlo potegnila po tleh. Martin jih je odprl. Zaprl. Poslušal. Šel je v garažo po orodje. Našel je ključ. Podložko. Še eno tanjšo. Vrnil se je k vratom. Pokleknil je. S prsti je prijel tečaj.

Iz hiše je zaslišal Marijo.

»Martin, kava.«

Pogledal je proti tečaju. Podložko je imel v dlani.

»Martin?«

Vstal je.

»Prihajam.«