ZADNJA BARKA

Vladimir Zevnik

psihološki roman

I
VKRCANJE

Na ladjo je prišel malo pred večerom, ko so se nad terminalom že prižigale prve luči, čeprav dan še ni povsem odšel in so se visoko nad kontejnerji v zadnji svetlobi premikali dolgi kraki dvigal. Kovček je odložil ob vznožju stopnic, pokazal dokument človeku pri straži in se povzpel na krov brez posebnega občutka, da se s tem začenja kaj pomembnega. Na ladje je prihajal že prej. Poznal je vonj po barvi, olju in kovini, poznal tresenje pod nogami, ki ga človek prvi trenutek še zazna, čez nekaj ur pa ga ne sliši več, in poznal tisti kratki čas ob menjavi posadke, ko se po hodnikih srečujejo ljudje, ki so svoje mesece že oddelali, z ljudmi, ki jih imajo šele pred seboj.

Človek, ki ga je čakal, mu je pokazal kabino, čeprav je sekondo že po prvih zavojih hodnika vedel, kje približno mora biti. Ni bila velika, vendar je bila njegova. Postelja, omara, pisalna miza, majhna kopalnica, nekaj polic in okroglo okno, skozi katero se je videl del terminala. Kovček je položil na posteljo, ga odprl in ga pustil odprtega. Za razpakiranje bo čas. Na ladji je bilo za vse čas, čeprav se je že od prve ure zdelo, da ga nikoli ni dovolj.

Prevzem službe je trajal dlje. Na mostu sta šla čez navigacijsko opremo, karte, naslednjo plovbo, posebnosti ladje in stvari, ki jih je človek sicer lahko prebral v zapisnikih, vendar jih je bilo bolje slišati od tistega, ki je z njimi živel zadnjih nekaj mesecev. Potem zdravila in medicinska omarica, obrazci, ključi in kratko opozorilo na človeka, ki je že nekaj dni tožil zaradi križa. Ni bilo nič resnega, je rekel njegov predhodnik, toda če bo prišel ponoči, naj se ne ustraši. Sekondo je pokimal. Tudi to je spadalo zraven. Na ladji ni bilo zdravnika in kadar je nekdo zbolel ali se poškodoval, je bilo treba najprej potrkati na njegova vrata.

Ko sta končala, je bila zunaj že tema. Predhodnik je govoril hitreje kakor prej. Njegov kovček je bil zaprt, dokumenti pripravljeni, v glavi je bil že nekje med letališčem in domom. Sekondo je ta pogled poznal. Človek je še stal na ladji, vendar je že odšel. Zato ga ni zadrževal z vprašanji, ki bi jih lahko rešil sam. Segla sta si v roke in čez nekaj minut je ostal na hodniku sam, z mapo pod pazduho in z občutkom, da je mesto, ki je še pred eno uro pripadalo drugemu človeku, zdaj brez posebnega obreda postalo njegovo.

Ob polnoči je prišel na most nekaj minut prej. Noč je bila mirna, terminal za krmo je ostajal v svetlobi, pred premcem pa je bila tema, prekinjena z lučmi drugih ladij. Prevzel je stražo, preveril položaj, kurz in promet ter stopil do sprednjih oken. Krmar je stal nekoliko vstran. Pozdravila sta se, izmenjala nekaj besed o odhodu in potem utihnila. Za prvi skupni večer je bilo dovolj.

Štiri ure sta bila skupaj. Govorila sta malo o ladji, malo o naslednji luki, o vremenu in o tem, koliko časa naj bi trajala plovba. Vmes so bili dolgi odseki, ko ni govoril nihče. Sekondu tišina ni bila neprijetna. Na mostu je imela smisel. Človek je gledal naprej, preverjal instrumente, poslušal radijske zveze in občasno stopil z ene strani mostu na drugo. Krmar je opravljal svoje delo. Ni bilo potrebe, da bi štiri ure polnila z besedami samo zato, ker sta bila skupaj.

Malo pred četrto je sekondo pogledal na uro in bil presenečen, kako hitro je minilo. Ob predaji straže je povedal, kar je bilo treba povedati, nato pa se po tihem hodniku vrnil v kabino. Slekel se je, legel in še nekaj časa poslušal enakomerno brnenje, ki je prihajalo skozi ladijsko konstrukcijo. Ni ga motilo. Nasprotno, po nekaj minutah ga je zaznaval samo še kot nekaj, kar mora biti tam, tako kakor stena ob postelji ali tema za oknom.

Nekaj noči pozneje sta malo po drugi uri na obzorju zagledala luči ladje, ki je plula v nasprotno smer. Krmar je popravil smer za nekaj stopinj, sekondo je preveril razdaljo in potem sta skoraj dvajset minut molčala. Tišina med njima ni zahtevala ničesar. Ni je bilo treba zapolniti, razložiti ali prekiniti ob pravem trenutku.

Ko so luči druge ladje zdrsnile za krmo, je krmar rekel: »Mali doma zdaj verjetno spi.«

»Koliko je star?«

Krmar mu je povedal.

Sekondo je prikimal.

Do četrte nista o otroku spregovorila niti besede več. Sekondu se je zdelo, da sta kljub temu povedala dovolj. Ob devetih je prišel na zajtrk. Prvi natakar je bil že v jedilnici. Ko ga je zagledal, je rekel: »Dobro jutro.«

»Dobro jutro,« je odgovoril sekondo in sedel na svoje mesto.

RTG je bil že tam. Pred njim je stala skodelica kave, časopis, ki ga je nekdo prinesel še iz prejšnje luke, pa je imel prepognjen ob krožniku. Sekondo ga je poznal od prej samo bežno, toliko, kolikor se ljudje v istem poklicu poznajo, še preden kdaj skupaj plujejo. Iz kuhinje se je zaslišalo premikanje posode, nato pa se je okoli vogala pokazal kuharjev obraz.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

»Dobro.«

Kuhar je pokimal, kakor da je dobil odgovor, ki ga je pričakoval, in izginil nazaj v kuhinjo.

Natakar je prinesel zajtrk. Nekaj časa so govorili o odhodu, o tem, koliko kontejnerjev so še naložili ponoči in ali bodo izpluli ob napovedani uri. RTG je pripomnil nekaj o agentu, natakar se je zasmejal, kuhar pa je iz kuhinje dodal nekaj, česar sekondo ni dobro slišal. Nihče ga ni prosil, naj ponovi. Ni bilo pomembno.

Tudi mesta za mizo niso bila pomembna. Vsak je sedel tam, kjer je bilo določeno, da sedi. Tako je bilo na ladji. Prvi častnik je imel svoje mesto, sekondo svoje, RTG svoje. Človek se je usedel in o tem ni razmišljal. Stol je bil stol.

Ob enajstih in pol so se ponovno srečali pri kosilu. Ob dvanajstih je sekondo odšel na most in naslednje štiri ure ostal tam sam. Krmar je bil spodaj na palubi z drugimi. Morje se je odprlo pred premcem, kopno pa je počasi izginjalo za krmo. Sekondo je preveril položaj, nato stopil k oknu in nekaj časa gledal naravnost naprej.

Všeč mu je bilo tako.

Ni mu bilo treba nikogar voditi po palubi, reševati prepirov zaradi dela ali razporejati ljudi, ki so že zjutraj vedeli, česa tisti dan ne bi radi počeli. Njegova odgovornost je bila velika, vendar jasna. Ladja, navigacija, straža, dokumenti, in kadar je bilo treba, človek, ki je potrkal zaradi bolečine ali poškodbe. Ni se mu mudilo postati prvi častnik. Nekateri so napredovanje šteli skoraj po pogodbah in že ob vkrcanju računali, koliko jim še manjka do naslednje stopnje. Sam tega ni čutil. Položaj sekonda mu je ustrezal.

Prve dni je bila tudi jedilnica samo prijeten del reda. Natakarjev pozdrav je pomenil, da je zajtrk pripravljen, kuharjevo vprašanje pa se mu je zdelo skoraj domače. RTG je tretje jutro celo dvignil skodelico in rekel, da bo čez šest mesecev sekondo na vprašanje, kako je, znal odgovoriti še preden bo vprašano.

»Če bo sploh še odgovarjal,« je rekel natakar.

»Bom,« je rekel sekondo. »Samo vprašanje naj ostane isto.«

Kuhar se je zasmejal iz kuhinje. Takrat se je vsem zdelo smešno.

Ob štirih je šel na čaj, ob šestih na večerjo. Takrat je bila jedilnica polnejša, govorilo se je glasneje in nekdo je po večerji povedal star vic, ki ga je polovica mize že poznala. Prvi ga je skušal ustaviti, naj neha, ker vsi vedo, kako se konča, drugi pa je zahteval, naj ga pove do konca, ker ga je zadnjič povedal narobe. Smejali so se bolj prepiranju okoli vica kakor vicu samemu.

Sekondo je še nekaj časa sedel z njimi, potem vstal in odšel. Na hodniku je bilo mirneje. Za vrati kabin so bili ljudje, ki jih je pred nekaj minutami gledal pri isti mizi, zdaj pa je imel vsak pred seboj svoj majhen prostor in nekaj ur, ki jih je moral porabiti po svoje.

V kabini je končno pospravil stvari iz kovčka. Srajce je obesil v omaro, knjigo položil na polico, nekaj pisem, ki jih je prinesel od doma, pa v predal pisalne mize. Potem je sedel na posteljo. Skozi steno je prihajalo enakomerno brnenje motorja.

Čez nekaj ur bo spet polnoč.

Ni razmišljal o tem, da bo naslednjih šest mesecev skoraj vsak dan ob isti uri srečeval iste ljudi. Ni imel razloga, da bi o tem razmišljal. Na ladji je bilo tako od nekdaj: straže so se menjavale, obroki so prihajali ob svojih urah, ljudje so sedeli na svojih mestih in motor je delal pod njimi, ne glede na to, ali so bili sredi oceana ali privezani pod lučmi kakšnega oddaljenega terminala.

Tisto prvo jutro tudi ni mogel vedeti, da bo kuhar še velikokrat pogledal okoli istega vogala in ga vprašal isto vprašanje.

»Dobro jutro. Kako ste danes?«

In da bo beseda, ki jo je izrekel brez misli, nekoč postala nekaj, česar se mu ne bo ljubilo več izgovoriti.

II
RED

Po nekaj tednih ni več razmišljal, kateri dan je. Datume je poznal zaradi dnevnika, kart in obrazcev, ki jih je izpolnjeval, dneve pa so mu v resnici določale ure. Ob polnoči je prišel na most, ob štirih ga je zapustil, ob devetih sedel k zajtrku, ob enajstih in pol h kosilu, opoldne ponovno prevzel stražo, ob štirih šel na čaj in ob šestih na večerjo. Med temi urami je spal, bral, urejal papirje, včasih pisal domov in včasih samo ležal na postelji, ne da bi vedel, koliko časa je minilo. Ladja je medtem plula.

Pristanišča so prihajala in odhajala hitreje, kakor si jih je bilo mogoče zapomniti. Ponekod so privezali ponoči, drugje sredi dneva. Nad palubo so se premikala dvigala, kontejnerji so se dvigali in spuščali, po radijski zvezi so se mešali jeziki, ki jih nihče na ladji ni poslušal dlje, kot je bilo potrebno, potem so odvezali vrvi in terminal je ostal za krmo. Včasih je kdo vprašal, ali bo mogoče za uro na kopno, največkrat pa za to ni bilo časa. Še preden bi človek začutil, da je nekam prišel, je že odhajal.

Pošta je bila drugačna. Zanjo se je vedelo, še preden je prišla na ladjo. Nekdo je vprašal agenta, drugi je že dvakrat pogledal proti stopnicam, tretji je trdil, da ne pričakuje ničesar, pa je bil prvi pri vratih, ko se je pojavila vreča. Sekondo je dobil dve pismi. Eno od matere in eno od sestre. Spravil ju je v žep in ju prebral šele pozneje v kabini.

Mati je pisala o očetu, ki je spet popravljal nekaj, kar bi bilo po njenem mnenju bolje zavreči, o vrtu in o sosedu, ki je posekal drevo ob meji. Sestra je dodala nekaj o otrocih in ga vprašala, kdaj približno pride domov, čeprav je odgovor poznala. Ni bilo ničesar pomembnega. Prav zato je pismi prebral še enkrat. V njih je bilo življenje, v katerem se je nekaj pokvarilo, nekaj zraslo, nekdo prišel na obisk in je otrok izgubil prvi zob, ne da bi bilo treba katero od teh stvari vpisati v ladijski dnevnik.

Ko je pismi zložil, ni začutil želje, da bi pustil ladjo. Veselil se je doma, vendar je bilo to nekaj drugega. Dom je bil tam in ladja tukaj, in za zdaj mu ni bilo treba izbirati med njima. Naslednje jutro je prvi natakar rekel: »Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

»Dobro.«

RTG je dvignil oči od skodelice.

»Če boš vsak dan dobro, boš pokvaril statistiko.«

Sekondo ga je pogledal.

»Bom jutri slabše.«

Natakar se je zasmejal, kuhar pa je iz kuhinje rekel, da naj ga samo pravočasno obvesti, da bo skuhal kaj primernega za bolnika.

Takšni pogovori so bili kratki in večinoma pozabljeni, še preden so vstali od mize. Prav zato so bili potrebni. Ni bilo mogoče šest mesecev govoriti o vremenu, naslednji luki in domu, kakor tudi ni bilo mogoče ves čas molčati. Ljudje so se zbadali zaradi hrane, spanja, trebuha, las, pisem, žensk in tega, kdo je ponoči na straži videti, kot da še vedno spi. Kdor je znal vrniti, je bil nekaj časa varen. Kdor je pokazal, da ga je zabolelo, je skoraj vedno dobil še eno.

Pri večerji je nekega dne natakar povedal, da bo po tej pogodbi končal.

»Kaj boš pa delal?« je vprašal RTG.

»Na kopnem.«

»To ni poklic.«

»V dobrem lokalu. Ne tukaj. Tam bom gospod natakar.«

Kuhar je postavil skledo na mizo in ga pogledal.

»Gospod natakar?«

»Ja. Zakaj ne?«

»S svojo kopalnico?«

Za mizo se je zaslišal smeh. Natakar se je smejal z njimi.

»Smejte se. Čez nekaj let boste vsi pri meni jedli.«

»Na kredit?« je vprašal nekdo.

»Ti ne boš smel noter.«

»Kako se bo pa imenovalo?«

Natakar je za trenutek pomislil.

»Ne vem še.«

RTG je rekel: »Zadnja barka.«

Tokrat se je zasmejala skoraj vsa miza. Natakar tudi. Z roko je pokazal proti RTG-ju, kakor da si bo zapomnil, kdo je začel, in potem odnesel prazne krožnike. Še dolgo po večerji so sedeli. Nekdo je povedal vic o Muju, ki ga je prvi častnik poznal in je začel govoriti konec, preden je pripovedovalec prišel do polovice. Nastal je prepir, ali je pravi konec tak ali drugačen, in na koncu se ni nihče več spomnil, zakaj je bil vic sploh smešen.

Ko so odšli, je natakar ostal sam v jedilnici. Pobral je kozarce, poravnal stole in z mokro krpo obrisal mizo. Pri RTG-jevem mestu se je za trenutek ustavil.

Zadnja barka.

Še vedno se mu je zdelo smešno. Samo nekoliko manj kot pred desetimi minutami.

Naslednje dopoldne je imel kabine. To delo je opravljal brez posebnega razmišljanja. Vstopil je, odprl okno, kjer ga je bilo mogoče odpreti, pospravil posteljo, zamenjal, kar je bilo treba zamenjati, pobral koš in očistil kopalnico. Pri sekondu je bila kabina urejena. Nekaj knjig na polici, pisma v predalu, obleka obešena. V kopalnici ni bilo veliko dela.

Ko je končal, je zaprl vrata in šel naprej k RTG-ju.

Tam je bilo drugače. Srajca na stolu, odprta knjiga na postelji, pepelnik, čeprav je bilo dogovorjeno, kje se sme kaditi, in na mizi pismo, obrnjeno s pisavo navzdol. Natakar se ga ni dotaknil. Pospravljal je okoli njega. Naučil se je, da človek pri tem delu vidi več, kot bi hotel, in da je najbolje, če se obnaša, kakor da ni videl ničesar.

Ko je čistil umivalnik, je pomislil na večer prej. Gospod natakar. Izraz je bil namenoma izbral. Na kopnem človek pride v lokal, sede, naroči in odide. Natakar opravlja svoj poklic. Nihče ne pričakuje, da bo čez eno uro prišel v njegovo spalnico, pobral brisačo s tal in očistil stranišče.

Ni ga motilo delo samo. Vsaj tako si je vedno govoril. Nekdo ga je moral opraviti in za to je bil plačan. Motilo ga je nekaj, česar ni znal dobro povedati: da je lahko pri večerji dovolj blizu, da se skupaj smejijo istemu vicu, naslednje jutro pa dovolj daleč, da čisti za njimi.

V svojem delu ladje je pozneje odložil vedro in šel v skupno kopalnico. Nekdo je bil pred njim. Počakal je na hodniku z brisačo čez ramo. Izza vrat je tekla voda. Takrat je prvič tistega dne resno pomislil na restavracijo.

Ni bila velika. V njegovih predstavah nikoli ni bila velika. Dovolj miz, da bi poznal stalne goste, dobra kuhinja, nič pretirano razkošnega. Kuhar bi moral biti nekdo, ki mu zaupa. Morda bi nekoč vprašal prav tega njihovega kuharja, če bi hotel priti. On pa bi hodil med mizami, govoril z ljudmi, sedel zvečer za svojo blagajno in vedel, da naslednje jutro ne bo čistil nikogaršnje kabine.

Vrata kopalnice so se odprla.

»Prosto.«

Natakar je vstopil.

Tisto popoldne je kuhar pri čaju povedal, da je juha za večerjo že pripravljena.

»Upam, da ne tista od včeraj,« je rekel RTG.

Kuhar ga je pogledal.

»Ne. Včerajšnja bo jutri.«

Smeh je prišel hitro. Kuhar se je nasmehnil in se vrnil v kuhinjo. Ni ga motilo, če so se šalili o hrani, dokler je vedel, da jedo. Krožnik, ki se je vrnil skoraj poln, ga je motil veliko bolj kakor deset pripomb. Naslednje jutro je ponovno pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo je ravno odpiral pismo, ki ga prejšnji večer še ni prebral do konca. Slišal je vprašanje, vendar ni odgovoril. Ne zato, ker bi bil slabe volje. Ne zato, ker bi bilo s hrano kaj narobe. Samo prebral je stavek, ki ga je hotel dokončati.

Kuhar je še trenutek stal pri vratih.

Sekondo je obrnil list.

Kuhar se je umaknil v kuhinjo. Pri zajtrku se ni zgodilo nič. Za kuharja pa se je nekaj zgodilo.

Najprej je pomislil, da ga sekondo ni slišal. Potem, ko je rezal zelenjavo za kosilo, se je spomnil prejšnje večerje. Morda je bila riba presuha. Sekondo je sicer pojedel skoraj vse, toda mogoče samo zato, ker ni hotel nič reči. Potem se je spomnil šale o juhi. Ali je šel predaleč? Ni bila namenjena sekondu. Zakaj bi ga potem motila?

Do enajstih in pol je imel že štiri razlage in nobena ni bila dobra. Sekondo je prišel na kosilo in sedel na svoje mesto. Kuhar ga je opazoval skozi odprtino med kuhinjo in jedilnico. Sekondo je jedel normalno. Govoril je z RTG-jem. Enkrat se je celo zasmejal.

Torej ni bil slabe volje.

To je bilo skoraj slabše.

Kuhar se je skušal spomniti, ali je prejšnji dan njemu osebno kaj rekel. Ni našel ničesar. Potem je začel razmišljati, ali je morda natakar kaj povedal. Ko ga je hotel vprašati, se je ustavil. Če ni ničesar, bo šele s tem naredil nekaj. Ob dvanajstih je sekondo stal sam na mostu in gledal morje. Na kuharjevo jutranje vprašanje je že zdavnaj pozabil.

Spodaj je kuhar še vedno razmišljal o njegovem molku. Zvečer je bilo vse normalno. To ga ni povsem pomirilo. Naslednje jutro je sekondo prišel nekaj minut pred deveto. Natakar je rekel: »Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Kuhar je zaslišal glas in obstal v kuhinji. Pomislil je, da danes ne bo pogledal ven. Potem se mu je zdelo, da bi bilo prav to čudno. Stopil je do vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo je sedel.

»Dobro.«

»Dobro,« je rekel kuhar, čeprav ga nihče ni nič vprašal, in se vrnil k štedilniku.

Ves dan je bil lažji.

Sekondo tega ni nikoli izvedel.

III
ISTO

Po tretjem mesecu so se pristanišča začela mešati med seboj. Sekondo bi jih znal našteti po dnevniku in po kartah, po spominu pa ne vedno. V enem je deževalo, v drugem je bil terminal ponoči tako močno osvetljen, da v kabini ni potreboval luči, v tretjem so čakali pilota skoraj dve uri in je zaradi tega zamudila izmena, vendar se je po vsakem odhodu zgodilo isto: morje se je odprlo, luči so ostale za krmo in naslednje jutro je ob devetih sedel na istem mestu.

Kuhar ga je še vedno pozdravljal.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Natakarjeva restavracija pa ni izginila. Nasprotno. Bolj ko so jo drugi zbadali, bolj natančna je postajala. Zdaj je vedel, da ne bo velika. Dvanajst, največ petnajst miz. Nobenih plastičnih jedilnih listov, nobene glasne glasbe, nobenega človeka pri vratih, ki bi goste vlekel noter. Dobra hrana, čisti prti, vino, ki ga ne bi bilo sram postaviti na mizo, in natakarji, ki bi jih plačal tako, da ne bi vsak večer šteli napitnine.

»In ti?« ga je vprašal kuhar pri čaju. »Kaj boš ti delal?«

»Jaz bom lastnik.«

»To ni delo?«

»Bom nadzoroval.«

RTG je odložil skodelico.

»Se pravi, sedel boš in gledal, kako drugi delajo.«

»Končno.«

»Potem si izbral pravi poklic. Samo še v prvega se moraš prekvalificirati.«

Sekondo se je zasmejal. Natakar je z brisačo, ki jo je imel čez roko, zamahnil proti RTG-ju.

»Ti boš pri meni pomival kozarce.«

»Jaz ne bom prišel.«

»Zakaj?«

»Ker boš do takrat že zaprl.«

Smeh je bil glasnejši, kot je zahtevala šala. Natakar se je smejal z njimi in takoj dodal, da bo za RTG-ja pri vhodu obesil posebno tablo. Pogovor je šel naprej. Čez nekaj minut so govorili o nečem drugem.

Zložil je zadnji prt in ugasnil luč. Naslednje jutro je o restavraciji spet govoril tako, kakor da je že najel prostor. Pošta je prišla v pristanišču, kjer so ostali manj kot šest ur. Agent je prinesel vrečo skupaj z dokumenti. RTG je stal nekoliko stran, dokler niso razdelili večine pisem, potem je stopil bliže.

Zanj je bilo eno.

Vzel ga je, pogledal pisavo in ga spravil v žep.

»Ne boš prebral?« je vprašal natakar.

»Pozneje.«

»Jaz bi takoj.«

RTG ga je pogledal.

»Zato pa ti vse veš prvi.«

Natakar ni vedel, ali je bila to šala. Odločil se je, da je bila, in se zasmejal.

RTG je pismo prebral v kabini. Sedel je na robu postelje, ga odprl previdno in najprej pogledal zadnjo stran, kakor da bi lahko že po dolžini besedila vedel, kaj je v njem. Dekle je pisalo o delu, o materi, o nekem skupnem znancu in o tem, da je pri njih že nekaj dni slabo vreme. Ni bilo ničesar, zaradi česar bi moral biti zaskrbljen. Kljub temu je pismo prebral dvakrat.

Na koncu je bilo: Pogrešam te. RTG je list zložil in ga dal nazaj v ovojnico. Čez nekaj minut ga je ponovno vzel ven. Ob šestih je pri večerji nekdo vprašal, ali je dobil kaj ljubezenskega.

»Račun za elektriko,« je rekel RTG.

»Tudi to je ljubezen. Samo dražja.«

Smejali so se. RTG tudi.

»Zaspal je.«

Kuhar je iz kuhinje rekel: »Zaljubljen.«

»To je isto,« je odgovoril natakar.

RTG je prišel minuto pozneje.

»Evo ga.«

»Kaj?«

»Nič. Govorimo, da si dobro spal.«

RTG je sedel.

»Potem govorite naprej.«

Sekondo je ob dvanajstih stal na mostu sam. Dan je bil čist, morje skoraj brez valov in obzorje tako ostro, da je bilo videti, kot da je narisano. Štiri ure samote so mu še vedno ustrezale. Včasih je pomislil, da drugi tega ne razumejo. Natakar je vedno iskal nekoga, s komer bi govoril, kuhar je poslušal vsak odgovor, RTG je potreboval radio, pismo ali časopis, krmar pa je bil sicer tiho, vendar je bil skoraj ves delovni dan med ljudmi.

Sekondo ni potreboval ničesar od tega. Lahko je stal ob oknu in gledal naprej. Nekaj po drugi uri je zazvonil telefon z notranje zveze. Eden od ljudi na palubi si je pri delu poškodoval roko.

Ko je sekondo prišel dol, je človek sedel na klopi in držal dlan v krpi. Kri ni bila huda, rana pa dovolj globoka, da so vsi okoli njega govorili nekoliko tišje kot običajno. Sekondo je pogledal poškodbo, očistil rano, preveril gibljivost prstov in naredil, kar je znal in moral. Človek ga je ves čas gledal v obraz.

»Bo treba šivati?«

Sekondo je ponovno pogledal rano.

»Mislim, da ne.«

Beseda mislim mu ni bila všeč. Človeku tudi ne.

»Misliš?«

»Ne bo treba. Samo pazi na to in pridi zvečer, da še enkrat pogledam.«

Ponoči je krmar vprašal, kako je z roko.

»Dobro.«

»Bo lahko delal?«

»Jutri ne.«

Krmar je pokimal.

Čez nekaj časa je rekel: »Ti si tukaj še doktor.«

»Samo dokler ni pravi potreben.«

»Na morju si pravi ti.«

Sekondo ni odgovoril.

Pred njima je bila tema, na radarju nekaj ciljev daleč ob strani. Krmar je popravil smer za nekaj stopinj in spet sta molčala. Ob devetih je kuhar vprašal: »Kako ste danes?«

»Dobro.«

Sekondo je tokrat skoraj dodal: zakaj pa ne bi bil.

Ni.

V naslednjem pristanišču za RTG ni bilo pisma. Ko je bila pošta razdeljena, je še nekaj trenutkov stal tam.

»Nič?« ga je vprašal natakar.

»Nič.«

»Bo v naslednji.«

RTG je skomignil.

»Saj nisem nič čakal.«

Kuhar je rekel: »Če ga ne morete prežvečiti, vam ga jutri zmeljem.«

»Zame?«

»Za vse nad določeno starostjo.«

Za mizo je počilo od smeha. Prvi častnik je za trenutek obstal, nato se je zasmejal še sam. Natakar je prišel s krožniki in dodal: »Kuhar, pazi, kdo ti podpisuje oceno.«

»Če bo slaba, grem na kopno.«

»Kam?«

»K njemu v restavracijo.«

Natakar je dvignil roko.

»Mesto je že zasedeno.«

»Kdo ga ima?«

»RTG. Pomiva kozarce.«

Tokrat se je smejal tudi RTG, vendar manj kot drugi. Po večerji je ostal nekaj minut dlje, nato odšel v kabino. Na hodniku je srečal natakarja, ki je nosil sveže brisače.

»Jutri pride pošta?« je vprašal natakar.

RTG se je ustavil.

»Kaj te briga moja pošta?«

Natakar je obstal.

»Nič. Samo vprašal sem.«

RTG je že hotel nekaj reči, potem je samo odklenil vrata kabine.

»Lahko noč.«

»Lahko noč.«

Natakar je šel naprej.

Motor je enakomerno brnel.

Naslednje jutro je ob devetih sedel na istem stolu in gledal sekonda z iste strani kakor vsak dan. Prvič ga je zmotilo, kako natančno že pozna ta pogled.

IV
KOPNO

Četrti mesec je prišel brez posebnega dne, po katerem bi ga bilo mogoče ločiti od tretjega. Nihče ni zjutraj vstal in rekel, da so zdaj že na polovici. Pogodbe so se štele drugače: po pristaniščih, po pošti, po denarju, ki je šel domov, po cigaretah, ki jih je še ostalo, in po stavku, ki se je vedno pogosteje pojavljal pri večerji — koliko še.

»Dva meseca,« je nekega večera rekel natakar.

»Če te prej ne vržejo ven,« je odgovoril RTG.

»Mene? Jaz sem tukaj potreben.«

Kuhar je pogledal iz kuhinje.

»Kdo bo pa čistil kabine?«

Natakar ga je pogledal.

»Ti se kar smej. V moji restavraciji boš prosil za službo.«

»Saj sem jo že dobil. Samo RTG-ja moram vreči od pomivalnega korita.«

RTG je dvignil skodelico.

»Jaz sem dal odpoved.«

»Še preden smo odprli?«

»Slab lastnik.«

V naslednji luki je pošta prišla pozno. Natakar je dobil debelo ovojnico z ženino pisavo. Odprl jo je šele, ko je končal delo, sedel na posteljo in si prižgal majhno luč nad vzglavjem.

Žena je pisala o otrocih. Mlajši je imel vročino, vendar je bilo že bolje. Starejši je v šoli dobil oceno, zaradi katere se je najprej jezila, potem pa se ji je zdelo smešno, ker je fant trdil, da učitelj ni razumel njegovega odgovora. Pisala je tudi o pralnem stroju, ki je spet puščal, in o tem, da bo treba pred zimo popraviti nekaj na strehi. Na koncu je dodala znesek, ki ga je plačala za nekaj, o čemer sta govorila že pred njegovim odhodom.

Natakar je pismo odložil.

Tisto popoldne je v sekondovi kabini menjal posteljnino. Sekondo je bil na mostu. Kabina je bila prazna, kopalnica prav tako. Natakar je potegnil rjuho z vzmetnice, jo zložil in položil na voziček. Nato je očistil umivalnik, ogledalo in stranišče.

Ni bil jezen na sekonda.

Prav to ga je motilo.

Sekondo mu ni nikoli govoril zviška. Ni puščal kabine razmetane. Če ga je srečal na hodniku, ga je pozdravil. Pri mizi se je šalil z njim enako kakor z drugimi. In vendar je natakar stal v njegovi kopalnici s krpo v roki, medtem ko je imel doma otroka z vročino in streho, ki jo bo treba popraviti.

Pogledal je svoj obraz v ogledalu, ki ga je pravkar očistil. Na pisalni mizi je ležala odprta fotografija. Ni je hotel pogledati, vendar jo je videl: ljudje pred hišo, nekdo z roko na ramenu drugega. Poleg nje je bila zaprta ovojnica. Natakar je obrisal prah okoli nje in pazil, da je ni premaknil.

V drugih kabinah je videval zdravila, fotografije žensk, otroške risbe, umazano perilo in prazne kozarce. Nikoli ni odpiral predalov, ki jih ni bilo treba odpreti, in nikoli ni bral pisem. Kljub temu je vedel o ljudeh več, kot so mu sami povedali.

Čez nekaj ur jim je pri mizi nalival vodo in postavljal krožnike. Prav ta prehod ga je včasih najbolj ponižal: iz njihove zasebnosti je stopil naravnost v njihovo službo in se moral obnašati, kakor da ni videl ničesar.

»Zadnja,« je rekel tiho.

Nihče ga ni slišal.

Ko je zvečer prišel v jedilnico, je bil dobre volje. Prvi častnik je pripovedoval šalo o človeku, ki je šel k zdravniku, RTG ga je že po prvih dveh stavkih prekinil, da jo pozna, in potem nalašč povedal napačen konec. Natakar se je smejal tako glasno kot drugi.

Sekondo ga je pogledal samo enkrat, ko je postavljal krožnik pred njega. Ni opazil ničesar.

Kuhar je pošto dobil naslednji dan, ker je agent eno pismo pomotoma pustil med dokumenti. Žena mu je pisala, da v hotelu blizu njihovega doma iščejo kuharja. Poznala je nekoga, ki je poznal vodjo kuhinje. Če bi hotel, bi se lahko pozanimal, ko pride domov.

Kuhar je pismo prebral v kuhinji med pripravo kosila.

Prebral je stavek še enkrat.

Potem je izračunal plačo, čeprav je v pismu ni bilo.

Začel je rezati čebulo.

Tisto noč je po končanem delu še nekaj časa sedel sam v ugasnjeni kuhinji. Hladilniki so brneli, kovinske površine so se svetile v šibki luči s hodnika. Poskušal si je predstavljati hotel: konec izmene, preobleka, avtobus ali avto, vrata stanovanja, žena, večerja, postelja.

Prišel je do desete ure zvečer in se ustavil. Kaj bo počel ob desetih zvečer? Na ladji je vedno vedel, kje je, tudi kadar ni delal. Motor je bil pod njim, morje okoli njega, naslednji obrok pred njim. Doma bi bil prost. Beseda, o kateri je toliko sanjal, ga je tisti večer prvič nekoliko prestrašila.

Pri čaju je pismo omenil.

»Evo,« je rekel natakar. »Greva oba.«

»Kam?«

»Na kopno.«

»Ti v svojo restavracijo, jaz pa kam?«

»K meni.«

Kuhar se je zasmejal.

»Koliko plačaš?«

»Ko odpremo, se zmeniva.«

»Potem ostanem tukaj.«

»Vidiš,« je rekel RTG. »Pameten človek.«

»Nič zate.«

RTG ni dvignil glave.

»Saj nisem vprašal.«

»Samo povem.«

»Potem si povedal.«

Natakar je odšel.

Naslednje jutro je prišel na zajtrk prvi.

Sedel je na svoje mesto.

Pred njim je bil sekondov prazen stol.

Nekaj časa ga je gledal.

Potem je pogledal nekoliko levo, proti mestu prvega častnika. Od tam bi bila miza videti drugače. Tudi sekondo, ko pride, bi sedel pod drugim kotom.

Natakar je prinesel skodelico.

»Kava?«

»Ja.«

RTG je ostal na svojem mestu.

Sekondo je prišel ob devetih.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Kuharjev obraz se je pojavil okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

»Dobro.«

RTG je gledal skodelico.

Čez dva dni je prišla nova pošta.

Tokrat je bilo pismo.

RTG je prepoznal pisavo že od daleč. Vzel ga je in se vrnil v kabino. Ni ga odprl takoj. Položil ga je na mizo, slekel srajco, si umil obraz, sedel in nekaj časa samo gledal ovojnico.

Potem jo je odprl.

Pismo ni bilo dolgo.

Dekle ni pisalo, da ima drugega. Skoraj lažje bi bilo, če bi ga imela. Ni mu očitala, da je slab človek, niti da je ne ljubi. Pisala je, da ne more več živeti od prihodov in odhodov, od nekaj tednov skupaj in mesecev čakanja, od načrtov, ki se vedno začnejo z besedami, ko se vrnem. Da ga je čakala in da ga ima še vedno rada, vendar to ni več dovolj.

RTG je prišel do konca in ostal sedeti. Pismo je prebral še enkrat, tokrat počasneje. Najbolj ga je razjezilo, da ni našel stavka, proti kateremu bi se lahko branil.

Ni mogel reči, da laže.

Ni mogel reči, da je našla drugega. Ni mogel niti reči, da ni vedela, kakšno je njegovo delo. Vedela je od začetka. Zložil je pismo, ga dal v ovojnico in ovojnico v predal. Čez minuto jo je vzel nazaj.

Tisto noč ni nikomur povedal.

Pri večerji je nekdo začel pripovedovati vic o Muju in Hasu, ki sta iskala delo. RTG ga je poznal, vendar ga tokrat ni prekinil. Poslušal je do konca in se zasmejal tam, kjer so se zasmejali drugi. Po večerji je sekondo odšel proti kabini. RTG ga je dohitel na hodniku.

»Sekondo.«

»Ja?«

RTG je stal, kakor da ga je poklical zaradi nečesa določenega.

»Nič.«

Sekondo ga je pogledal.

»Dobro.«

Šel je naprej.

RTG je ostal na hodniku in ga gledal v hrbet. Ni vedel, zakaj ga je poklical. Naslednje jutro se je zbudil prej kot običajno. V kabini je bilo toplo. Motor je enakomerno brnel, zrak iz ventilacije je prihajal z istim tihim šumom kot vsak dan. Ležal je in gledal strop.

Ob devetih bo zajtrk.

Vedno je bil ob devetih.

Vstal je, se oblekel in šel nekoliko prej. Jedilnica je bila prazna. Na mizi je bil pribor pripravljen na običajnih mestih. RTG je stopil do svojega stola.

Ni sedel.

Pogledal je čez mizo, kjer bo čez nekaj minut sekondo. Potem je pogledal stol prvega častnika. Vedel je, da tam ne sme sedeti. Vedel je tudi, da prvi častnik zjutraj ne prihaja na ta zajtrk.

Vzel je svoj pribor.

Prestavil ga je.

Sedel je na mesto prvega častnika. Natakar je prišel iz shrambe s skodelico v roki in se ustavil.

»Kaj pa ti tam?«

RTG je pogledal proti njemu.

»Sedim.«

»Vidim.«

Natakar je pogledal proti vratom, kot da pričakuje prvega častnika, čeprav je vedel, da ga ne bo.

»To je njegovo mesto.«

»Vem.«

Natakar je skodelico postavil pred njega.

»Ti veš.«

RTG ni odgovoril.

Kuhar je pogledal okoli vogala, videl RTG-ja na napačnem mestu in se ni niti spomnil pozdraviti.

Sekondo je prišel ob devetih.

Natakar je rekel: »Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Sekondo je naredil dva koraka proti svojemu stolu in šele potem opazil RTG-ja.

Ustavil se je.

»Kaj pa ti tam?«

RTG je pogledal proti njemu.

»Danes bom tukaj.«

»Tam sedi prvi.«

»Vem.«

Sekundo je še trenutek stal.

»Zakaj?«

RTG je pogledal svoje prejšnje mesto, nato sekonda.

»Da te enkrat gledam z druge strani.«

Natakar je spustil pogled. Kuhar je izginil v kuhinjo. Sekondo se je zasmejal, ker ni vedel, kaj drugega naj naredi.

»Sem od tam kaj lepši?«

RTG ga je nekaj trenutkov resno gledal.

»Ne.«

Iz kuhinje se je zaslišal kuharjev smeh. Natakar se je zasmejal za njim in nazadnje tudi sekondo.

RTG se je nasmehnil.

Za nekaj sekund je bilo vse skupaj samo dobra šala.

Potem so začeli jesti.

Sekondo je med zajtrkom dvakrat pogledal proti RTG-ju. Ni ga motilo, da sedi na drugem mestu. Motilo ga je, da je začel razmišljati, zakaj mu je bilo tako pomembno, da se je presedel. Ob dvanajstih je bil sam na mostu.

Morje je bilo mirno.

Nekaj po eni uri se je spomnil RTG-jevega stavka. Da te enkrat gledam z druge strani. Poskušal se je mu nasmehniti še enkrat.

Ni bilo več tako smešno.

Ob polnoči je bil krmar na svojem mestu.

Prvo uro skoraj nista govorila.

Nekaj po eni je sekondo vprašal:

»Ti je RTG kdaj kaj govoril o meni?«

Krmar ga je pogledal.

»Kaj?«

»Karkoli.«

»Ne.«

Sekondo je preveril radar.

»Nič?«

»Nič.«

Krmar je čez nekaj trenutkov vprašal:

»Zakaj?«

Sekondo je gledal predse.

»Nič.«

Krmar ni vprašal več.

Do četrte ure je imel sekondo dovolj časa, da je iz RTG-jevega presedanja naredil vprašanje, ki ga zjutraj še ni bilo.

V
RAZPOKE

Naslednje jutro je RTG sedel na svojem mestu.

Nihče ni omenil prejšnjega dne. Natakar mu je postavil kavo pred desno roko, tako kot vedno, kuhar je pogledal okoli vogala in pozdravil sekonda, sekondo pa je sedel nasproti človeka, ki ga je prejšnje jutro hotel gledati z druge strani. Vse je bilo spet pravilno. Prav zato je sekondo RTG-jevo mesto opazil takoj.

»Danes si pa nazaj,« je rekel.

RTG je pogledal svoj stol.

»Sem bil kje?«

Natakar se je zasmejal.

»Včeraj si bil gospod prvi.«

»Ni mi odgovarjalo.«

»Preveč odgovornosti?« je vprašal sekondo.

»Slab razgled.«

Vsaj mislil je, da je.

Ob devetih je bilo spet: »Dobro jutro.«

Ob enajstih in pol kosilo.

Ob štirih čaj.

Ob šestih večerja.

Včasih se je zdelo, da ladja ljudi ne prevaža iz pristanišča v pristanišče, ampak iz ene ure v drugo.

Natakar je nekega dopoldneva čistil RTG-jevo kabino. Pismo, ki ga je prej videval na mizi, je izginilo. Pepelnik je bil poln. Na stolu je ležala srajca, pod posteljo čevelj, na polici pa fotografija, ki je prej ni opazil. Na njej sta bila RTG in ženska. Natakar je pogledal samo toliko, kolikor človek pogleda predmet, ki ga mora obrisati okoli njega.

Fotografije se ni dotaknil.

Ko je pozneje pri kosilu RTG prišel v jedilnico, ga je natakar vprašal:

»Kavo potem?«

»Kot vedno.«

»Samo vprašam.«

RTG ga je pogledal nekoliko dlje, kot je bilo potrebno.

»Saj veš, kaj pijem.«

Natakar je skomignil.

»Vem.«

Šel je proti kuhinji in RTG je ostal z občutkom, da je bil pogovor nepotreben. V zadnjem času se mu je veliko pogovorov zdelo nepotrebnih.

Pri večerji je bilo drugače. Tam je bilo več ljudi, več glasov, več možnosti, da človek izgine med drugimi. Nekdo je začel pripovedovati zgodbo o mornarju, ki je v neki luki zamudil ladjo in potem z letalom lovil lastno posadko v naslednjem pristanišču. Zgodba je bila očitno vsakič nekoliko boljša. Tokrat naj bi mornar prišel na terminal ravno v trenutku, ko je ladja odvezovala zadnjo vrv, in tekel ob pomolu ter mahal s potnim listom.

»Ni bilo tako,« je rekel krmar.

Vsi so ga pogledali. Pri večerjah ni govoril veliko.

»Kako pa?«

»Ni imel potnega lista.«

»Kako veš?«

Krmar je zajel juho.

»Jaz sem bil na tisti ladji.«

Za mizo je za trenutek nastala tišina, potem je nekdo vprašal, ali je vsaj tekel ob pomolu.

»Ne.«

»Mahnil?«

»Ne.«

»Kaj je pa naredil?«

»Poklical agenta.«

Smeh je izbruhnil predvsem zato, ker je krmar v treh stavkih uničil zgodbo, ki jo je nekdo gradil pet minut. Pripovedovalec se je branil, da njegova verzija vsaj nekaj velja, krmar pa je rekel, naj jo potem pripoveduje naprej, samo njega naj ne daje na isto ladjo.

Še sekondo se je smejal tako, da ga je zabolel trebuh. Ko so odšli, je bilo na hodniku tiho. RTG je odklenil kabino, prižgal luč in obstal. Fotografija na polici je bila nekoliko postrani. Morda je bila tako že prej. Stopil je bliže in jo poravnal.

Nato je pomislil na natakarja.

Vedel je, da pospravlja kabino. Vedel je to od prvega dne. Do zdaj ga ni motilo. Zdaj pa se mu je nenadoma zdelo, da nekdo vsak dan vstopa v prostor, ki je njegov, vidi njegova oblačila, njegove knjige, pepelnik, fotografijo in pisma, če jih pusti zunaj.

Odprl je predal in preveril ovojnico.

Bila je tam.

Zaprl ga je.

Naslednje jutro je natakarju rekel:

»Ko pospravljaš pri meni, ne premikaj stvari na mizi.«

Natakar je obstal s kavo v roki.

»Saj jih ne.«

»Samo povem.«

»Dobro.«

RTG je sedel.

Natakar je odšel v kuhinjo.

Sekondo je pogledal za njim, nato RTG-ja.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Potem dobro.«

RTG je dvignil oči.

»Kaj dobro?«

Sekondo je začutil, da je nekaj narobe, še preden je vedel kaj.

»Nič. Rekel si, da ni nič.«

RTG je nekaj trenutkov molčal, nato vzel skodelico.

»Potem ni nič.«

Kuhar se tisto jutro ni pojavil okoli vogala. Sekondo je to opazil šele, ko je že jedel.

Pogledal je proti kuhinji.

Ni bilo: Kako ste danes?

Najprej se mu je zdelo prijetno. Potem se je vprašal, zakaj ga ni. Ob kosilu je kuhar prišel v jedilnico z veliko posodo in jo postavil na servirno mizo.

»Kaj je bilo zjutraj?« ga je vprašal sekondo.

Kuhar ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nisi me vprašal, kako sem.«

Kuhar je za trenutek obstal, potem se zasmejal.

»Sem mislil, da že vem.«

Natakar se je zasmejal prvi. RTG za njim.

»Vidiš,« je rekel RTG. »Pokvaril si človeka. Zdaj že potrebuje vprašanje.«

Sekondo je hotel reči, da ga ne potrebuje. Ker bi s tem samo potrdil šalo, ni rekel ničesar. Kuhar je odnesel prazno posodo v kuhinjo in bil zadovoljen, da je odgovor izpadel smešno. V resnici zjutraj ni prišel do vogala zato, ker je imel delo pri štedilniku in je pozabil.

Sekondo tega ni vedel.

Popoldne je na mostu pomislil na stavek: Zdaj že potrebuje vprašanje.

Nasmehnil se je.

Potem ga je nehalo zabavati.

Nekaj dni pozneje je kuhar dobil novo pismo od žene. O službi v hotelu je izvedela več. Plača je bila res nižja, kot je zaslužil na ladji, vendar ne toliko, kot je pričakoval. Če bi hotel, bi se lahko po vrnitvi oglasil na razgovoru. Vodja kuhinje naj bi bil pripravljen počakati.

Kuhar je pismo spravil v žep in tisti dan o njem ni govoril. Šele zvečer, ko sta z natakarjem po večerji ostala sama pri kuhinji, ga je natakar vprašal:

»Kaj je bilo v pismu?«

»Nič.«

»Če je nič, si ga trikrat prebral.«

Kuhar je zlagal posodo.

»Tista služba.«

»In?«

»Lahko pridem na razgovor.«

Natakar je odložil kozarec.

»Pa pojdi.«

»Bom videl.«

»Kaj boš videl?«

Kuhar ga je pogledal.

»Ti si že odprl restavracijo?«

Natakar se je nasmehnil.

»Ne govoriva o meni.«

»Vedno govoriva o tebi.«

»Zdaj govoriva o tebi.«

Kuhar je zaprl omaro.

»Še eno pogodbo naredim, potem pa.«

Natakar se je začel smejati.

»Kaj?«

»Nič.«

»Kaj je smešno?«

»Dobrodošel.«

»Kam?«

Natakar je dvignil roke.

»Na zadnjo barko.«

Kuhar ga je z mokro krpo udaril po roki in oba sta se zasmejala. Čez nekaj minut je natakar odšel v svojo kabino. Kuhar je ostal sam. Pismo je imel še vedno v žepu. Vzel ga je ven in še enkrat pogledal znesek plače.

Ni bil slab.

To ga je motilo bolj, kot če bi bil.

Krmar je o kopnem govoril najmanj. Sekondo je o njegovi družini vedel samo tisto, kar je prišlo v pogovor brez spraševanja: žena, dva otroka, stanovanje, nekje tudi pes, ki ga je kupila žena, ko je bil na morju in ga ob vrnitvi vprašala za mnenje šele potem, ko je bil že v dnevni sobi.

»In kaj si rekel?« je neko noč vprašal sekondo.

»Da je lep.«

»Pa je bil?«

»Pes?«

»Ja.«

Krmar je pomislil.

»Navadil sem se ga.«

Sekondo se je zasmejal.

Krmar ni.

Čez nekaj časa je sam dodal:

»On mene težje.«

»Zakaj?«

»Vsakič ko pridem domov, sem zanj nov človek.«

Na risbi je bila hiša, drevo, pes, ženska in dva otroka. Na robu lista je bila modra ladja, nesorazmerno majhna glede na hišo.

»To si ti?« je vprašal sekondo in pokazal ladjo.

»Menda.«

»Kje pa si?«

Krmar je obrnil list.

Na drugi strani ni bilo ničesar.

»Na ladji.«

Sekondo mu je vrnil risbo.

Ničesar ni bilo.

Začel je več kaditi. Včasih je po večerji ostal sam v prostoru, kjer je bilo dovoljeno, in ugasnil cigareto šele tik pred filtrom. Drugič je sedel z drugimi in bil glasnejši kot prej. Pripovedoval je vice, popravljal tuje zgodbe, zbadal natakarja zaradi restavracije in kuharja zaradi hotela.

Nekega večera je natakar rekel:

»Ti se smeješ, ker te doma nihče ne čaka.«

Besede so prišle hitro, skoraj kot odgovor na prejšnjo zbadljivko.

Za mizo je nastala tišina.

Natakar je takoj vedel, da je šel predaleč.

RTG ga je gledal.

»Kaj si rekel?«

»Nič. Šala.«

»Aha.«

Prvi častnik je začel govoriti o nečem drugem. Kuhar je vprašal, kdo hoče še sladico. Sekondo je pogledal v krožnik. Čez minuto se je pogovor vrnil. Čez pet minut se je nekdo celo zasmejal.

RTG tudi.

Natakar je po večerji prišel do njega.

»Glej, nisem mislil…«

RTG je zamahnil z roko.

»Pusti.«

»Res nisem vedel.«

»Sem rekel, pusti.«

Natakar je odšel.

To mu ni pomagalo.

Ko je prišel v kabino, je zaprl vrata nekoliko močneje, kot je bilo potrebno.

Fotografija je bila na polici.

Vzel jo je v roke.

Dolgo jo je gledal, nato jo položil v predal k pismu. Naslednje jutro je prišel na zajtrk.

Natakar je rekel: »Dobro jutro.«

RTG mu je odgovoril.

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

»Dobro.«

Vsi so sedeli na svojih mestih.

Nič ni bilo narobe.

Prav v tem je bilo nekaj vedno težjega.

Takrat se je prvič začelo govoriti tudi o menjavi. Čez približno dva meseca naj bi se izkrcala kuhar in RTG. Sekondo je imel dogovorjeno še eno potovanje, krmar prav tako, natakar pa je po vseh večerih, ko je govoril o zadnji barki, pristal, da ostane še do naslednje primerne menjave. Nihče od njih se ob vkrcanju ni namenoma znašel v isti skupini; slučaj jih je pripeljal na ladjo istega dne, urnik pa jih je potem mesece postavljal za isto mizo. Zdaj se je prvič pokazalo, da jih tudi konec ne bo doletel skupaj.

VI
KABINE

V petem mesecu so kabine postale manjše.

Niso se skrčile. Stene so bile tam, kjer so bile ob vkrcanju, postelja je bila enako dolga, omara enako ozka in od vrat do okna je bilo še vedno mogoče narediti enako število korakov. Spremenilo se je samo to, koliko časa je človek že vedel za vsak vijak, vsako prasko in vsak zvok, ki je ponoči prihajal skozi steno.

Sekondo je svojo kabino še vedno prenašal dobro. Po dnevni straži je včasih legel, odprl knjigo in po nekaj straneh zaspal. Drugič je pisal domov. Materi je odgovarjal na vprašanja, ki so se mu na ladji zdela oddaljena: ali bo ob vrnitvi lahko pogledal očetov avto, ali ve, kdo bi popravil streho na lopi, ali bo za praznik že doma. Na koncu je skoraj vedno napisal, da je pri njem vse v redu.

To je bilo večinoma res.

Natakar je imel s prostim časom več težav. Ko je delal, je vedel, kaj mora narediti. Mize, kabine, perilo, kava, obroki, pospravljanje. Ko je zaprl vrata svoje kabine, ni bilo več ničesar, kar bi od njega zahtevalo naslednji gib. Takrat je sedel na posteljo, vzel ženino pismo ali fotografijo otrok in začel računati.

Koliko je že prihranil.

Koliko še potrebuje.

Koliko bi stal lokal.

Koliko miz.

Najemnina.

Oprema.

Kuhinja.

Plače.

Vsakič je prišel do druge številke.

Vsaka je bila previsoka.

Pri večerji ga je natakar nekega dne vprašal:

»Si že šefu na kopnem sporočil, kdaj prideš?«

»Kateremu šefu?«

»Tistemu, ki te čaka.«

Kuhar je iz kuhinje prinesel skledo.

»Naj čaka.«

RTG je rekel: »Vidiš, že se obnaša kot pravi pomorščak. Doma ga čakajo, on pa ne pride.« Besede so bile namenjene kuharju, vendar je za mizo za trenutek nastala praznina.

RTG jo je začutil prvi.

»No, kaj gledate?« je rekel. »Saj je šala.«

»RTG je zadnje čase čuden.«

Krmar je gledal predse.

»Mogoče.«

»Si opazil?«

»Kaj?«

»Ne vem. Vse.«

Krmar je popravil položaj rok na krmilu.

»Če ne veš kaj, potem mogoče ni nič.«

Sekondo je molčal nekaj minut.

»Presedel se je.«

»Kdo?«

»RTG.«

»Kam?«

»Na mesto prvega.«

Krmar ga je pogledal.

»In?«

»Nič.«

»Potem nič.«

Sekondo je stopil do radarja.

»Rekel je, da me hoče enkrat gledati z druge strani.«

Krmar je tokrat počakal malo dlje.

»Pa te je?«

»Kaj?«

»Gledal z druge strani.«

Sekondo se je zasmejal.

»Je.«

»Potem je dobil, kar je hotel.«

Pogovor bi se lahko tam končal, vendar je sekondo čez nekaj minut ponovno začel:

»Meni se vseeno zdi čudno.«

Krmar je izdihnil skozi nos.

»Sekondo.«

»Kaj?«

»Pusti ga.«

Besedi nista bili ostri. Prav zato sta ga ustavili. Do konca straže o RTG-ju nista več govorila.

Ni mu bilo všeč, kam je prišel s to mislijo. RTG je v sosednjem delu nadgradnje tisto noč slišal žličko, ki je padla na kovinski pladenj. Zvok je bil kratek in povsem običajen. Kljub temu je stisnil zobe. Čez nekaj minut so po hodniku prišli koraki. Poznal je njihov ritem. Še preden je človek prišel mimo vrat, je vedel, kdo je.

Sedel je na postelji in si za trenutek pritisnil dlani na ušesa.

Motor je ostal v telesu.

Ko je roke spustil, je bilo vse enako kot prej. Prav to ga je razjezilo.

Ugasnil je luč.

Motor je brnel.

RTG je v svoji kabini sedel za mizo. Fotografije ni bilo več na polici. Pismo je bilo v predalu. Na mizi je imel pepelnik, knjigo, ki je že dva tedna ni odprl, in svinčnik. Vzel je svinčnik in ga položil vzporedno z robom mize. Čez nekaj časa ga je premaknil.

Ni vedel, zakaj.

Vstal je, naredil tri korake do vrat, se obrnil in tri korake nazaj. Pri četrtem bi že zadel v posteljo. Odprl je vrata in stopil na hodnik.

Tam ni bilo nikogar.

Zaprl jih je.

Dokler so bili za vrati koraki in glasovi, je lahko ležal sam; ko jih ni bilo, je kabina postala manjša. Naslednji dan je RTG pri čaju sedel z drugimi dlje kot običajno. Pripovedoval je star vic o Muju, ki je prišel na razgovor za službo. Natakar ga je prekinil:

»Tega si povedal prejšnji teden.«

»Nisem.«

»Si.«

»Potem nisi poslušal.«

»Kako nisem, če vem konec?«

»Povej.«

Natakar je povedal konec.

RTG je odkimal.

»Napačno.«

»Kako napačno? Tako si ga povedal.«

»Potem sem ga prejšnjič povedal narobe.«

Smejali so se. RTG je povedal drugo različico konca, ki ni bila nič boljša, in kuhar je rekel, da naj naslednjič Mujo ostane doma. Za nekaj minut je bilo dobro. Potem je bilo štiri in pol in vsak je šel po svoje. Natakar je v kabini našel novo pismo žene. Prišlo je s službeno pošto, nekdo mu ga je pustil na postelji. Odprl ga je takoj.

Mlajši otrok je bil zdrav. Streho so začasno popravili. Pralni stroj je dokončno odpovedal in kupila je novega. Napisala je tudi, da je starejši vprašal, ali bo oče doma za njegov rojstni dan.

Natakar je pogledal datum.

Ne bo.

To je vedel že ob vkrcanju. Kljub temu je šele zdaj sedel na rob postelje in izračunal dneve.

Ne bo.

Vzel je papir in začel pisati odgovor. Prvi stavek je napisal hitro. Pri drugem se je ustavil.

Kaj naj napiše otroku?

Da dela zanj?

Da je zato odsoten?

Da bo naslednje leto gotovo doma?

Besedo gotovo je prečrtal.

Pismo je dokončal brez obljube.

Naslednje jutro je bil pri zajtrku bolj glasen kot običajno.

»Sekondo, ko odpreva restavracijo, boš imel svojo mizo.«

Sekondo ga je pogledal.

»Zakaj svojo?«

»Da se ne boš izgubil.«

RTG je rekel: »Pa pribor mu privij na mizo.«

Kuhar se je zasmejal.

»In stol na tla.«

»Zakaj?« je vprašal sekondo.

RTG je pogledal proti svojemu stolu.

»Da se kdo ne presede.«

Smeh je prišel takoj.

Sekondo se je smejal.

RTG tudi.

Samo za trenutek sta se pogledala nekoliko dlje.

Potem je kuhar vprašal:

»Kako ste danes?«

Sekondo je rekel:

»Odlično. Stol je še na mestu.«

Tokrat je smeh prišel iz kuhinje, jedilnice in celo s hodnika, kjer je nekdo ravno šel mimo.

Tisto jutro je bilo lažje.

Nekaj dni pozneje se je na palubi zgodila manjša nesreča. Mornarju je pri delu zdrsnilo in si je močno udaril rebra. Ni bilo krvi, človek pa je težko dihal in sekondu to ni bilo všeč. Pregledal ga je, kolikor je znal, poslušal dihanje, vprašal, kje boli, in po radijski zvezi poiskal zdravniški nasvet.

Čakanje na odgovor je trajalo samo nekaj minut.

Sekondu se je zdelo daljše.

Mornar je ležal in ga gledal.

»Je kaj počeno?«

»Ne vem še.«

Tokrat ni popravil besed.

Ko je prišel nasvet, so naredili, kar je bilo treba. Stanje ni bilo nevarno, človek je moral počivati in opazovati so ga do naslednjega pristanišča. Zvečer je sekondo prišel na večerjo pozneje. Natakar mu je brez vprašanja prinesel krožnik.

»Kako je?« je vprašal kuhar.

»Dobro bo.«

RTG je pogledal proti njemu.

»Doktor je rekel.«

Sekondo je hotel odgovoriti s šalo, vendar ni.

Sedel je in začel jesti.

Nekaj minut nihče ni govoril o poškodbi. Potem je prvi častnik povedal, da je nekoč na drugi ladji človek prišel k sekondu zaradi bolečin v trebuhu in dobil tableto proti morski bolezni.

»Je pomagalo?« je vprašal natakar.

»Ne. Slepič je imel.«

Vsi so pogledali sekonda.

»Hvala,« je rekel.

Smeh je prišel počasi, nato glasneje.

Kuhar je rekel:

»Jaz od danes naprej ne zbolim.«

Sekondo se je končno zasmejal.

»Pametno.«

Potem so vstali.

Na hodniku se je vsak vrnil k sebi. Kuhar je v svoji kabini ponovno vzel ženino pismo. Tokrat ni gledal plače. Gledal je stavek, da ga bodo v hotelu počakali. Pomislil je, da bi moral odgovoriti. Potem je pomislil, da bo bolje, če se odloči doma.

Pismo je spravil nazaj.

Krmar je imel tisto noč na mostu fotografijo otrok v denarnici. Ni je pokazal. Sekondo je tudi ničesar vprašal. Po drugi uri je krmar sam rekel:

»Mali ima naslednji mesec rojstni dan.«

»Boš doma?«

»Ne.«

Sekondo je nekaj časa molčal.

»Moj natakar tudi ne bo.«

Krmar ga je pogledal.

»Tvoj natakar?«

Sekondo se je zasmejal.

»Naš.«

»Aha.«

Čez nekaj minut je krmar rekel:

»Bo že.«

Ni vprašal.

Proti koncu petega meseca je RTG začel prihajati na zajtrk vedno nekoliko prej. Včasih je bil v jedilnici, še preden je natakar pripravil vse skodelice. Sedel je in čakal.

»Ne moreš spati?« ga je neko jutro vprašal natakar.

»Lahko.«

»Zakaj pa vstajaš?«

»Da pridem jest.«

»Zajtrk je ob devetih.«

RTG je pogledal na uro. Bilo je petnajst do devetih.

»Bom počakal.«

Natakar je skomignil in šel po svoje.

RTG je sedel sam.

Pred njim so bila prazna mesta.

Sekondov stol.

Njegov.

Mesto prvega častnika.

Kuharjev glas iz kuhinje.

Zvok skodelic.

Koraki na hodniku.

Vse je lahko predvidel.

Ko je sekondo prišel, je RTG že vedel, v katerem trenutku bo natakar rekel dobro jutro.

Rekel ga je.

Vedel je, kdaj bo kuhar pogledal okoli vogala.

Pogledal je.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

RTG je v mislih izgovoril odgovor sekundo prej.

»Dobro.«

Sekondo je sedel.

RTG je spustil pogled v kavo.

Nič se ni zgodilo.

In RTG je prvič začutil, da bi skoraj raje videl, da se zgodi karkoli.

VII
UDAREC

Do menjave je bilo še dovolj časa, da se je vsakemu zdelo, da bo sedanja razporeditev trajala. RTG in kuhar sta vedela, da bosta odšla; sekondo, natakar in krmar, da bodo ostali še eno potovanje.

Nekega jutra je RTG dvignil roko še preden je sekondo odprl usta.

»Dobro,« je rekel namesto njega.

Sekondo ga je pogledal.

Kuhar je obstal pri vogalu.

Natakar se je zasmejal.

»Evo, zdaj ne rabiš več niti govoriti.«

Sekondo je sedel.

»Prihranek energije.«

Kuhar je vprašal RTG-ja:

»Kako pa ste vi danes?«

RTG ga je pogledal.

»Ne vem. Vprašaj jutri.«

Smeh je bil kratek. Zajtrk je šel naprej. Sekondo je ob dvanajstih pomislil na prizor in se mu je še vedno zdel smešen. Šele pozneje je ugotovil, da RTG ni uganil njegovega odgovora. Poznal ga je.

Tudi sam je poznal RTG-jeve gibe. Vedel je, da bo kavo najprej dvakrat premešal, čeprav ni dodal sladkorja. Vedel je, da bo časopis odprl na zadnji strani, če bo sploh kakšen star časopis še pri roki. Vedel je, da bo po drugi skodelici položil žličko počez čez krožniček. Pri natakarju je vedel, s katere strani bo prišel do mize. Pri kuharju, koliko časa bo njegov obraz ostal v odprtini, preden se bo vrnil k štedilniku.

Nenadoma se mu je zazdelo, da RTG ni edini, ki druge pozna na pamet. Tisto noč o tem ni govoril krmarju. Krmar je bil zadnje dni tišji. Doma je imel otrokov rojstni dan in sekondo je vedel, da je pismo že poslal. Ob eni uri je krmar sam rekel:

»Danes praznuje.«

Sekondo je pogledal uro.

»Pri njih je še včeraj.«

Krmar je pomislil.

»Potem jutri.«

Sekundo se je zasmejal.

»Vidiš. Dobil si en dan.«

Krmar se je nasmehnil tudi sam.

»Da ga še enkrat zamudim.«

Sekondo ni vedel, kaj naj odgovori. Krmar je že gledal naprej in čez nekaj minut sta govorila o ladji, ki se je približevala z desne. Natakar je domači rojstni dan zamudil teden prej. Žena mu je poslala pismo, napisano dan po praznovanju. Otrok je dobil kolo. Fotografija je bila v ovojnici. Fant je stal ob njem in se smejal.

Natakar je fotografijo pokazal kuharju.

»Lepo.«

»Ja.«

»Koliko je star?«

Natakar mu je povedal.

Kuhar je pogledal fotografijo še enkrat.

»Velik je že.«

Natakar je fotografijo vzel nazaj.

»Prehitro.«

Pri večerji je bil dobre volje. Zbadal je prvega častnika, da mu bo v prihodnji restavraciji zaračunal kruh posebej, ker ga vedno poje preveč, prvi častnik pa mu je odgovoril, da bo pri njem naročil samo vodo, ker bo to edino varno.

»Voda bo najdražja,« je rekel natakar.

»Zakaj?«

»Ker bom vedel, da drugega ne upate.«

Smejali so se. RTG je dodal:

»Jaz bom prinesel svojo.«

Natakar ga je pogledal.

»Ti boš še vedno pomival kozarce.«

»Sem že dal odpoved.«

»Nisem je sprejel.«

»Slab šef.«

»Slab delavec.«

Smeh.

Za nekaj minut je bilo tako, kot je bilo drugi mesec. Potem je vsak odšel v svojo kabino.

RTG je tisto noč dolgo ostal buden. Ni razmišljal o natakarju. Vsaj ne najprej. Razmišljal je o pismu, ki ga ni bilo, o ženski, katere fotografijo je spravil v predal, o tem, kaj bo naredil po izkrcanju. Vprašanje je imel že več tednov in vsak odgovor je bil prekratek.

Lahko bi ostal na kopnem, poiskal drugo delo, se preselil. Vsaka možnost je odpirala novo vprašanje. Samo vrnitev na ladjo ga ni.

Zaspal je pozno.

Zjutraj je bil v jedilnici ob petnajst do devetih.

Natakar je pripravljal mizo.

»Spet prvi.«

RTG ni odgovoril.

Natakar je pogledal proti njemu.

»Kavo?«

»Ja.«

Postavil jo je pred njega.

RTG je sedel in gledal mizo. Mesto prvega častnika je bilo prazno. Pomislil je, da bi se ponovno presedel.

Ni se.

Sekondo je prišel.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Kako ste danes?«

Sekondo se je nasmehnil.

»Danes bom pa malo počakal z odgovorom.«

Kuhar se je zasmejal.

»Do kosila?«

»Bomo videli.«

RTG ni dvignil pogleda.

Natakar mu je prinesel kruh. Ko ga je postavljal na mizo, je z roko nekoliko premaknil RTG-jevo skodelico, da je naredil prostor. RTG jo je takoj premaknil nazaj.

Natakar tega ni opazil.

Naslednje jutro se je zgodilo isto.

Ne skodelica. Jutro.

In naslednje.

Nekega dne je kuhar pozabil sol na mizi. RTG jo je prestavil na mesto, kjer je stala običajno. Drugič je natakar postavil košarico s kruhom nekoliko bolj proti sredini. RTG jo je potegnil nazaj.

»Kaj delaš?« je vprašal natakar.

»Nič.«

»Potem pusti.«

RTG ga je pogledal.

Natakar se je že obrnil.

Besedi potem pusti sta ostali.

RTG je vedel, da besedi nista pomenili ničesar, vendar sta ostali. Zadnje tedne so se mu prav takšne malenkosti najdlje zadrževale v glavi: beseda, položaj košarice, zvok žličke, korak, ki ga je poznal še preden se je pojavil človek. Pri čaju je bilo popoldne veselo. Kuhar je povedal, da mu je žena v zadnjem pismu ponovno omenila hotel.

Natakar je takoj rekel:

»Še imaš čas. Moja restavracija še nima dovoljenja.«

»Tvoja restavracija nima niti vrat.«

»Vrata bodo.«

RTG je rekel:

»Samo mize ne smejo biti določene.«

Sekondo se je zasmejal.

»Zate bomo vsak dan prestavili stol.«

»To bi bilo nekaj.«

»Doplačilo,« je rekel natakar.

»Koliko?«

»Zate dvojno.«

RTG se je zasmejal.

»Zakaj zame?«

»Ker kompliciraš.«

»Jaz?«

»Kdo pa? Enkrat sediš tukaj, enkrat tam, kava mora biti dva centimetra od roba, kruh mora stati točno tam…«

Natakar je govoril v smehu. Drugi so se smejali z njim.

RTG tudi.

»Še kaj?« je vprašal.

Natakar je začutil, da bi moral nehati.

»Dovolj za danes.«

»Ne, povej.«

»Saj se hecamo.«

RTG se je še vedno smehljal.

»Vem.«

Kuhar je prinesel nekaj iz kuhinje in pogovor je odšel drugam. Ko je RTG pozneje zaprl vrata kabine, se ni spomnil celotnega pogovora. Samo dveh besed.

Ker kompliciraš.

Sedel je.

Potem je vstal.

Odprl predal, v katerem je bilo pismo.

Zaprl ga je.

Legel.

Vstal.

Na hodniku se je nekdo zasmejal.

RTG je pogledal proti vratom.

Smeh je šel mimo.

Naslednje dni je bil mirnejši.

To je opazil celo sekondo.

»Zdaj je pa RTG v redu,« je neko noč rekel krmarju.

Krmar ga je pogledal.

»Spet on?«

Sekondo se je zasmejal.

»Samo pravim.«

»Ne pravi.«

»Dobro.«

Krmar je po nekaj trenutkih dodal:

»Če je človek tiho, še ne pomeni, da je v redu.«

Sekondo ga je pogledal.

Krmar ni povedal nič več.

Tisto jutro, ko se je zgodilo, ni bilo nič drugače. Morje je bilo mirno. Ladja je držala kurz. Sekondo je končal nočno stražo ob štirih, spal nekaj ur in se ob devetih spustil na zajtrk.

Natakar je bil v jedilnici.

RTG je sedel na svojem mestu.

Kuhar je bil v kuhinji.

»Dobro jutro,« je rekel natakar.

»Dobro jutro.«

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

»Dobro.«

Sekondo je sedel.

Natakar je prinesel zajtrk.

Nekaj so govorili o naslednji luki. RTG je vprašal, koliko ur bodo tam. Sekondo je rekel, da po načrtu šest, mogoče manj. Kuhar je iz kuhinje pripomnil, da je to ravno dovolj, da človek vidi kopno skozi okno.

Natakar je prinesel kavo RTG-ju.

»Še eno?«

»Ja.«

Nalil mu je.

Ko je hotel vzeti prazno skodelico z druge strani, je RTG dvignil roko in ga udaril.

Zvok ni bil glasen.

Natakar je obstal.

Sekundo je najprej mislil, da je nekaj padlo. Kuharjev obraz se je pojavil pri vratih. Natakar je držal roko ob licu in gledal RTG-ja.

»Kaj ti je?«

RTG je sedel.

Nihče se ni premaknil.

»Zakaj si me udaril?«

RTG ga je gledal, kakor da vprašanje ni bilo namenjeno njemu.

»Ne vem.«

Natakar je spustil roko.

»Kako ne veš?«

RTG je pogledal skodelico, potem natakarja.

»Ne vem.«

»Kar tako?«

RTG je počasi prikimal.

»Kar tako.«

Sekondo je vstal.

»Dovolj.«

Natakar ga ni pogledal.

»Samo vprašal sem ga, če hoče kavo.«

»Vem.«

RTG je rekel:

»Ni zaradi kave.«

Natakar se je obrnil proti njemu.

»Zaradi česa pa?«

RTG je odprl usta, potem jih zaprl.

Dolgo ni bilo ničesar.

Nato je rekel:

»Vsak dan te gledam.«

Natakar ni razumel.

»Kaj?«

»Vsak dan. Ob isti uri. Ti prideš. Postaviš kavo. Vprašaš. Pospraviš. Spet prideš.«

Natakar ga je gledal.

RTG je z roko pokazal proti mizi, proti stolu, proti prostoru, ne da bi bilo jasno, kaj kaže.

»Nič nisi naredil.«

Kuhar je stal pri vratih kuhinje. Sekondo je prvič po dolgih mesecih pogledal mizo in ni videl ljudi, ampak mesta.

Svoj stol.

RTG-jev.

Prazno mesto prvega častnika.

Skodelice.

Košarico s kruhom.

Vse je bilo tam, kjer je moralo biti.

Natakar je počasi rekel:

»Če nisem nič naredil, zakaj si me potem udaril?«

RTG je pogledal proti njemu.

»Ker si bil tam.«

Nihče ni govoril.

Nekaj trenutkov pozneje je kuhar ugasnil nekaj na štedilniku. Klik se je slišal po vsej jedilnici.

Sekondo je rekel natakarju:

»Pojdi malo ven.«

Natakar ga je pogledal.

»Kam naj grem?«

Vprašanje je bilo preprosto.

Sekondo nanj ni imel dobrega odgovora. Na ladji ni bilo veliko krajev, kamor bi človek lahko šel.

»V kabino. Za nekaj časa.«

Natakar je pogledal RTG-ja, nato odšel.

Vrata so se zaprla.

RTG je ostal sedeti.

Sekondo ga je gledal.

»Kaj je bilo to?«

»Saj sem povedal.«

»Nisi.«

RTG je z obema rokama prijel skodelico.

»Nimam razloga.«

»Človeka ne udariš brez razloga.«

RTG se je nasmehnil, vendar v tem ni bilo nič smešnega.

»Očitno ga.«

Sekondo je hotel nadaljevati. Ni.

Kuhar se je umaknil v kuhinjo.

Zajtrk je ostal na mizi.

Ob enajstih in pol so morali ponovno jesti. To je bilo čez dve uri in pol. Sekondu se je prvič zdelo nemogoče, da bo ista miza takrat še vedno stala na istem mestu.

VIII
PO UDARCU

Ob enajstih in pol je bila miza pripravljena tako kot vsak dan. Krožniki na svojih mestih, kozarci nad noži, kruh na sredini. Natakar je prišel nekaj minut prej, vendar tokrat ni preverjal, ali je vse poravnano. Lice ga ni več bolelo. Bolj ga je motilo, da bo moral čez nekaj trenutkov stopiti pred človeka, ki ga je zjutraj udaril, in se obnašati, kot da je kosilo še vedno samo kosilo.

RTG je prišel zadnji. Sedel je na svoje mesto in pogledal predse. Sekondo je bil že tam. Kuhar se je zadrževal v kuhinji dlje, kot je bilo potrebno.

Natakar je prinesel juho.

Ko je prišel do RTG-ja, je za trenutek upočasnil.

RTG je to opazil.

Natakar je postavil krožnik pred njega.

»Hvala,« je rekel RTG.

Natakar ni odgovoril. Šel je naprej.

Nihče ni govoril o jutru.

Sekondo je poskusil odpreti pogovor o prihodu v naslednjo luko. RTG je odgovoril, kuhar je iz kuhinje dodal nekaj o zalogah, natakar pa je vprašal, ali kdo potrebuje še kruh. Besede so bile pravilne. Vsaka je stala na svojem mestu. Samo ljudje niso več vedeli, kam naj gledajo.

Ob dvanajstih je sekondo odšel na most.

Tam je bil sam.

Šele ko so se za njim zaprla vrata, je začutil olajšanje. Pred njim ni bilo mize, RTG-ja, natakarjevega obraza ali vprašanja, kaj bi moral narediti. Bila je ladja, kurz, morje in štiri ure, v katerih je imel vsak problem vsaj približno določeno obliko.

Dogodek je moral prijaviti. To je vedel. Na ladji ni bilo mogoče človeka udariti in potem stvar prepustiti zajtrku, kosilu in času. Toda vedel je tudi, kaj se bo zgodilo, ko bo prišla do kapitana. Udarec bo postal dogodek, dogodek zapis, zapis pa nekaj, kar bo ostalo še dolgo po tem, ko bodo vsi ti ljudje že na drugih ladjah.

Ko je popoldne govoril s kapitanom, je povedal samo to, kar se je zgodilo. Brez razlage o stolih, pogledih, jutrih in šestih mesecih. Kapitan ga je poslušal, nato poklical RTG-ja in natakarja posebej.

Zvečer je bilo v oficirskem salonu več ljudi kot pri zajtrku. Ob pol šestih je terco odšel na most zamenjati čifa, da je čif lahko prišel na večerjo. Tako je bilo vsak dan. Terco je pojedel prej ali pozneje, odvisno od dela, čif pa je ob pol šestih zapustil most, sedel k mizi, pojedel hitreje od drugih in se nato vrnil na stražo.

Tistega večera ni bilo običajnega zbadanja.

Kapitan je pojedel in odšel. Čif je pogledal na uro, končal kavo in vstal.

»Terco bo mislil, da sem ga pozabil,« je rekel.

Natakar je skoraj odgovoril z običajno šalo, pa ni.

Čif je odšel.

Nekaj minut so ostali sedeti sekondo, RTG, natakar, kuhar in še dva oficirja. Nihče ni začel vica.

Potem je nekdo vprašal:

»Kaj je danes, pogreb?«

Kuhar je pogledal iz kuhinje.

»Če je, povejte prej. Nimam nič pripravljenega.«

Smeh je prišel nepričakovano.

Natakar se je prvi zasmejal. Sekondo za njim. Celo RTG je spustil glavo in se nasmehnil.

Za nekaj sekund se je prostor sprostil.

Ko se je čif vrnil na most in se je terco pozneje pojavil v salonu, je bila večerja že pri koncu. Bil je mlad, najmlajši med oficirji, in prav zato je pogosto dobil tisto, kar so starejši med seboj že porabili: vprašanja o dekletih.

»Terco,« je rekel eden od oficirjev, »kaj pa tvoja?«

Terco je vzel kos kruha.

»Katera?«

»Poslušaj ga. Katera.«

Natakar je rekel:

»Fant je komaj prišel na ladjo, pa že ne ve, katera.«

Terco se je zasmejal.

»Nimam nobene.«

RTG je pogledal proti njemu.

»Potem si še srečen človek.«

Besede so prišle mirno.

Za mizo je za trenutek nastala tišina, ki je terco ni razumel.

Kuhar jo je razbil:

»Pusti ga. Če bo pameten, bo ostal brez.«

»Ti si poročen,« je rekel terco.

»Zato vem.«

Tokrat se je smejalo več ljudi.

Natakar je pokazal proti kuhinji.

»Ne poslušaj ga. Žena mu išče službo na kopnem, on pa se skriva na ladji.«

»Ne skrivam se.«

»Koliko pogodb še?«

Kuhar je dvignil roko.

»Ena.«

Natakar se je začel smejati.

»To vsi rečemo.«

Terco je pogledal natakarja.

»Tudi vi?«

»Jaz? To je moja zadnja barka.«

RTG je prvič tisti večer pogledal naravnost proti njemu.

»To si rekel že prvi mesec.«

»Zato ker je še vedno ista.«

Smeh.

Bil je potreben. Ne zato, ker bi kdo pozabil jutro, ampak zato, ker so lahko za nekaj minut sedeli pri isti mizi, ne da bi ga morali omeniti.

Pozneje je natakar v svoji kabini ležal buden. RTG-jev udarec ni bil močan. Če bi se zgodil v gostilni na kopnem, bi ga morda naslednji dan pripovedoval kot zgodbo. Na ladji je bilo drugače. Naslednje jutro bo moral človeku, ki ga je udaril, ponovno prinesti kavo.

Prav to ga je jezilo bolj od bolečine v licu: naslednje jutro bo moral ponovno vzeti skodelico, stopiti do istega mesta in vprašati za kavo.

Pomislil je, da bi zjutraj prosil koga drugega, naj jo odnese. Potem se mu je zdelo, da bi s tem priznal nekaj, česar ni hotel priznati.

Ob devetih je bil v jedilnici.

RTG je prišel nekoliko pozneje kot običajno.

Natakar je rekel:

»Dobro jutro.«

RTG je obstal.

»Dobro jutro.«

Sedel je.

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo je pogledal kuharja.

»Dobro.«

Potem je pogledal natakarja.

Natakar je vzel skodelico.

Stopil je do RTG-ja.

»Kava?«

RTG je dvignil oči.

»Ja.«

Natakar mu jo je nalil.

Roka se mu ni tresla.

RTG je rekel:

»Hvala.«

»Ni za kaj.«

To je bilo vse.

Naslednje tri dni se nista šalila drug z drugim. Pri skupnih večerjah sta se smejala istim vicem, odgovarjala drugim in včasih celo govorila v istem pogovoru, vendar nikoli neposredno drug drugemu. Nihče jima tega ni omenil. Terco je medtem postal priročen način, da se je pogovor izognil nevarnim mestom.

Ko se je po menjavi s čifom vrnil z mostu, je skoraj vedno nekdo vprašal:

»No, terco, si danes že pisal kateri?«

»Nimam kateri.«

»Potem piši dvema. Ena bo že odgovorila.«

»In če obe?«

Sekondo je rekel:

»Potem prosi za podaljšanje pogodbe.«

Smeh.

Drug večer je čif, preden se je vrnil na most, vprašal terca, ali ima dekle doma. Terco je nekaj časa mencal, potem priznal:

»Nekaj je.«

»Aha!« je rekel natakar. »Nekaj.«

Kuhar je pogledal iz kuhinje.

»Koliko časa sta skupaj?«

»Nisva skupaj.«

»Še bolje,« je rekel RTG.

Terco ga je pogledal.

»Zakaj?«

RTG je vzel cigareto iz škatlice, jo zavrtel med prsti in rekel:

»Ker se potem nima kaj končati.«

Tokrat se ni nihče takoj zasmejal.

RTG je sam dodal:

»Kaj me gledate? Dobra preventiva.«

Sekondo se je nasmehnil in pogovor je šel naprej. Terco pa si je stavek zapomnil. Četrti dan po udarcu je RTG počakal natakarja na hodniku.

Natakar je nosil sveže brisače.

»Imaš minuto?«

Natakar se je ustavil.

»Imam.«

RTG je pogledal proti koncu hodnika. Nikogar ni bilo.

»Za tisto…«

Natakar je čakal.

»Nisem imel razloga.«

»To si že povedal.«

»Vem.«

RTG je nekaj trenutkov iskal besede.

»To ni opravičilo.«

»Ne.«

»Oprosti.«

Natakar ga je gledal.

RTG je nadaljeval:

»Nisi nič naredil. Res nič. Če bi lahko povedal, zakaj, bi ti povedal. Samo… vsega sem imel dovolj.«

Natakar je spustil pogled na brisače.

»Mene?«

RTG je hotel reči ne.

Ni mogel.

»Tudi tebe. Ampak ne zaradi tebe.«

Natakar se je skoraj nasmehnil.

»To je pa lepo razloženo.«

RTG je prvič pogledal naravnost vanj.

»Bolje ne znam.«

Natakar je nekaj časa molčal.

»Dobro.«

RTG ni vedel, ali to pomeni, da mu je odpustil.

»Dobro kaj?«

»Opravičilo sprejeto.«

RTG je prikimal.

Natakar je že hotel oditi, potem se je obrnil.

»Ampak kavo si boš jutri nalil sam.«

RTG ga je pogledal.

Natakar se je zasmejal.

Po trenutku se je zasmejal tudi RTG. Naslednje jutro mu je natakar kavo vseeno prinesel.

»Sem mislil, da si rekel…«

»Ne kompliciraj.«

RTG je obstal, potem se zasmejal.

Sekondo je pogledal oba.

»Kaj sem zamudil?«

Natakar je rekel:

»Nič.«

RTG je dodal:

»Končno res nič.«

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo je odgovoril:

»Dobro.«

Tokrat se mu je zdelo, da beseda spet pomeni samo to, kar pomeni.

Toda samo za nekaj dni.

Potem je prišel seznam menjav.

Kuhar je bil na njem.

RTG tudi.

Sekonda ni bilo.

Natakarja ne.

Krmarja ne.

Vsi so se pred šestimi meseci vkrcali skoraj hkrati, po naključju, zaradi razporeda menjav in letov. Nihče takrat ni razmišljal, da bo prav ta skupina toliko mesecev ob istih urah sedela za isto mizo. Zdaj se ne bodo izkrcali skupaj.

Kuhar je seznam prebral dvakrat.

»Torej grem.«

Natakar ga je pogledal.

»V hotel?«

Kuhar je zložil papir.

»Najprej domov.«

»Potem?«

»Potem bom videl.«

Natakar se je zasmejal.

»To pomeni, da se vrneš.«

»Ti ostajaš.«

Natakarju je smeh za trenutek izginil.

»Samo še eno potovanje.«

Kuhar ni rekel ničesar.

RTG je stal nekoliko stran in gledal svoje ime na seznamu. Zanj ni bilo vprašanja, ali bo šel.

Šel bo.

Vprašanje je bilo samo, kam bo prišel.

IX
ZADNJI DNEVI

RTG je prvi večer po objavi seznama prišel v salon nekoliko pozneje. Kapitan je že pojedel, čif pa je pogledoval na uro, ker ga je ob pol šestih na mostu čakal terco. Natakar je postavil krožnik pred RTG-ja in rekel:

»Še nekaj dni te moramo prenašati.«

RTG ga je pogledal.

»Ti ostajaš. Kdo tu koga prenaša?«

Natakar se je zasmejal.

»Jaz sem plačan.«

»Tudi jaz.«

»Ampak ti odhajaš.«

RTG je za trenutek obstal.

»Ja.«

RTG je pogledal v krožnik.

Čif je vstal.

»Terco me bo prijavil kapitanu.«

»Zaradi petih minut?« je vprašal kuhar.

»Mlad je. Še verjame v red.«

Sekondo je rekel:

»Pusti ga. Čez deset let bo zamujal sam.«

Čif je odšel, nekaj minut pozneje pa se je pojavil terco. Usedel se je na prosto mesto in začel jesti tisto, kar je ostalo toplo.

Natakar ga je pogledal.

»No, terco, si se odločil?«

»O čem?«

»O tisti, ki ni tvoja punca.«

Terco je zavzdihnil.

»A bomo spet to?«

»Dokler ne poveš resnice.«

»Kakšno resnico?«

Kuhar je pogledal iz kuhinje.

»Da jo imaš rad.«

Terco se je zasmejal, vendar je zardel.

RTG ga je opazoval.

»Piše ti?«

»Včasih.«

»Ti njej?«

»Ja.«

»Potem imaš problem.«

»Zakaj?«

RTG je hotel odgovoriti, pa ga je natakar prehitel:

»Ker je RTG strokovnjak.«

Za mizo se je zaslišal smeh. RTG se je nasmehnil.

»Točno. Svetujem samo iz lastnih neuspehov.«

Terco je pogledal proti njemu in prvič ni vedel, ali naj se smeje.

Sekondo je rekel:

»Ne poslušaj nikogar pri tej mizi.«

»Tudi vas ne?«

»Predvsem mene ne.«

»Zakaj?«

Sekondo je pomislil.

»Ker sem zadovoljen.«

To jih je za trenutek ustavilo.

Natakar je prvi rekel:

»Ta je pa bolan.«

Smeh se je vrnil.

Naslednji dan je kuhar začel pregledovati svoje stvari. Ni jih imel veliko. Nekaj oblek, knjiga receptov, dve fotografiji, pisma in majhen nož, ki ga je nosil z ene ladje na drugo, čeprav je imel v vsaki kuhinji boljše.

Natakar ga je našel pri odprtem kovčku.

»Že bežiš?«

»Da česa ne pozabim.«

»Hotel?«

Kuhar je zložil srajco, nato z nohtom poravnal njen rob, kakor je v kuhinji poravnaval rezine pred serviranjem.

»Najprej žena.«

»Potem hotel.«

»Mogoče.«

»Kaj mogoče? Čakajo te.«

Kuhar je sedel na rob postelje.

»Na ladji vem, kaj sem.«

Natakar se je naslonil na podboj.

»Kuhar.«

»Tam bom nov človek. Novi šef, nova kuhinja, drugi ljudje. Vsak večer domov.«

»To je dobro.«

»Vem.«

»Kaj je potem narobe?«

Kuhar se je zasmejal.

»Nič. Zato me skrbi.«

»Če ne bo šlo, se vrneš.«

Kuhar je pogledal proti njemu.

»Tako kot ti?«

Natakar se je odmaknil od vrat.

»Jaz še nisem šel.«

»Ravno to.«

Natakar je hotel odgovoriti, pa ni. Na hodniku je nekdo šel mimo. Motor je brnel.

»Samo še to potovanje,« je rekel.

Kuhar je zaprl kovček.

»Seveda.«

RTG je pakiral pozneje. Pri njem je šlo hitreje. Fotografijo je vzel iz predala in jo dolgo držal v roki. Ni vedel, ali jo bo doma pospravil, vrgel stran ali jo pustil v kovčku do naslednje ladje. Na koncu jo je položil med knjige.

Pismo je šlo za njo.

Ko je natakar pozneje prišel do njegove kabine s svežo posteljnino, je RTG še vedno pakiral.

»Postelja?« je vprašal natakar.

RTG je pogledal proti njej.

»Pusti. Jutri grem.«

Natakar je položil rjuhe na stol.

»Moram.«

RTG je hotel reči, da nima smisla. Potem se je umaknil. Natakar je snel rjuho, jo zložil in namestil novo. RTG je medtem zapiral kovček. Nobeden ni govoril. Ko je natakar končal, je RTG rekel: »Hvala.«

»Ni za kaj.«

Pri zadnjem skupnem čaju je natakar prinesel skodelice in namenoma postavil RTG-jevo nekoliko preveč proti sredini mize.

RTG jo je pogledal.

Natakar je čakal.

RTG jo je pustil tam.

»Kaj je?« je vprašal.

»Nič.«

»Potem pusti.«

Oba sta se začela smejati.

Sekondo ju je pogledal in razumel šalo šele trenutek pozneje.

Kuhar je rekel:

»Šest mesecev rabita, da se naučita piti kavo.«

RTG je odgovoril:

»Še en mesec, pa bi se pobila.«

Za trenutek je postalo tiho.

Potem je natakar rekel:

»Ne. Ti bi me udaril, jaz bi ti pa še vedno nosil kavo.«

Smeh je prišel previdno, nato glasneje. RTG se je smejal tudi sam.

Zadnji večer je kapitan prišel v salon nekoliko prej. Ni bilo uradnega slovesa. Na ladjah so ljudje odhajali prepogosto, da bi iz vsake menjave delali obred. Kljub temu je kuhar pripravil nekaj boljšega in natakar je na mizo postavil steklenice, ki jih običajno ni bilo.

Čif je ob pol šestih vstal.

»Terco.«

»Vem,« je rekel terco.

»Kaj veš?«

»Da zamujate.«

Čif ga je pogledal.

»Preveč si se naučil.«

Terco je odšel na most, čif pa je ostal še dve minuti nalašč. Ko se je pozneje terco vrnil, so drugi že končevali. Natakar mu je nalil pijačo.

»Za kuharja in RTG-ja.«

Terco je dvignil kozarec.

»Srečno.«

Kuhar je rekel:

»In tebi z dekletom.«

»Ni moje dekle.«

Cela miza je skoraj hkrati zastokala.

RTG je dvignil roko.

»Pusti ga. Ko bo njegova, bo že prepozno.«

»Za kaj?« je vprašal terco.

RTG je pogledal svoj kozarec.

»Da bi bil pameten.«

Tokrat se je smejal tudi terco.

»Vidiš,« je rekel natakar. »To so ljudje brez karakterja.«

Kuhar ga je pogledal.

»Ti ostajaš še eno potovanje.«

»Zaradi denarja.«

»Vsi zaradi denarja.«

Sekondo je rekel:

»Jaz ne.«

Natakar je pokazal nanj.

»On je bolan, smo že ugotovili.«

Smeh.

Krmar, ki je večino časa poslušal, je rekel:

»Po dveh tednih doma boste vsi gledali na morje.«

»Jaz ne,« je rekel kuhar.

Krmar je skomignil.

»Dobro.«

»Res ne.«

»Dobro.«

Kuharja je drugi »dobro« nekoliko razjezilo.

»Zakaj mi ne verjameš?«

Krmar je pogledal proti njemu.

»Nisem rekel, da ti ne.«

»Ampak tako govoriš.«

Krmar se je nasmehnil.

»Jaz bom še tukaj. Ti mi lahko napišeš.«

Kuhar se je začel smejati.

»Bom. Razglednico iz hotela.«

»Pošlji dve. Eno za natakarja, ko bo odprl restavracijo.«

Natakar mu je vrgel papirnat prtiček. To je bil zadnji večer, ko so bili vsi skupaj pri isti mizi.

Zjutraj ni bilo nič slovesnega.

Prtljaga RTG-ja in kuharja je bila pripravljena. Agent je bil napovedan, zamenjavi sta že prišli na ladjo in nekje po hodnikih sta dva nova človeka spoznavala vrata, kabine in obraze, ki bodo čez nekaj dni postali običajni. Ob devetih je RTG prišel na zajtrk.

Sedel je na svoje mesto.

Natakar je rekel:

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Sekondo je prišel za njim.

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo je odgovoril:

»Dobro.«

Jedli so.

RTG je pil kavo. Natakar mu je prinesel drugo, ne da bi vprašal. Kuhar je iz kuhinje nekaj pripomnil o jajcih. Sekondo je pogledal uro, ker je imel pozneje delo. Vse je bilo tako vsakdanje, da bi človek lahko verjel, da bo enako tudi jutri.

Po zajtrku je RTG vstal.

Pogledal je stol.

Nato sekonda.

»Jutri me boš gledal z druge strani.«

Sekondo se je zasmejal.

»Jutri te ne bom gledal.«

RTG je prikimal.

»Še bolje.«

Natakar je stal pri vratih.

RTG je stopil do njega.

Za trenutek ni bilo jasno, ali si bosta podala roke.

Potem jo je RTG iztegnil.

Natakar jo je sprejel.

»Pazi, koga udarjaš na naslednji barki.«

RTG se je zasmejal.

»Bom najprej vprašal za razlog.«

»To bi pomagalo.«

Kuhar je prišel iz kuhinje, si dvakrat obrisal roke v isto zloženo krpo in jo obesil nazaj na svoje mesto.

»Gremo?«

Šli so.

Sekondo jih je gledal z zgornje palube, ko sta z vrečami in kovčki stopila na terminal. Kuhar se je enkrat obrnil in dvignil roko. RTG ne. Hodil je ob agentu in gledal naprej. Natakar je stal nekaj metrov stran od sekonda.

»No,« je rekel.

Sekondo ga je pogledal.

»Kaj?«

Natakar je gledal proti terminalu.

»Nič.«

Čez nekaj minut ju ni bilo več videti.

Ladja pa še ni odplula.

Dvigala so še delala, ljudje so hodili po palubi, motorji pomožnih naprav so brneli in ura je šla naprej. RTG-ja in kuharja ni bilo več, njun odhod pa ladji ni vzel niti minute. Natakar je moral pripraviti kabini za nova človeka. Najprej je šel v kuharjev del. Tam je bilo malo dela. Potem je odklenil RTG-jevo kabino.

Vstopil je.

Postelja je bila prazna. Miza prazna. Na polici ni bilo fotografije. Predal je bil odprt in brez pisma. Pepelnika ni bilo. Natakar je obstal s svežo posteljnino v rokah. Šest mesecev je v tej kabini odmikal človekove stvari, ne da bi jih hotel videti. Zdaj je bila miza prazna, predal odprt in na polici ni ostalo ničesar, kar bi moral obrisati okoli.

Odložil je rjuhe.

Očistil je umivalnik.

Obrisal ogledalo.

Zamenjal brisače.

Ko je prišel do mize, jo je obrisal z enim dolgim potegom. Ničesar mu ni bilo treba premakniti.

Natakar je še enkrat potegnil s krpo čez prazno mizo.

Naslednje jutro je sekondo prišel ob devetih.

Natakar je bil tam.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Sekondo je sedel.

RTG-jevo mesto je bilo prazno.

Novi RTG še ni prišel.

Iz kuhinje se je slišalo delo novega kuharja.

Sekondo je odprl prtiček.

Čakal je.

Šele čez nekaj trenutkov je pogledal proti kuhinji.

Nihče ni pogledal okoli vogala.

Nihče ni vprašal, kako je danes. Natakar je postavil kavo na mizo.

Sekondo je pogledal proti kuhinji.

»Kaj je?« je vprašal natakar.

»Nič.«

Sekondo je vzel skodelico.

Čez nekaj trenutkov je novi kuhar prišel iz kuhinje. Bil je človek, ki ga je sekondo spoznal prejšnji dan, vendar še ni poznal njegovega glasu dovolj dobro, da bi ga prepoznal skozi steno.

»Jutro,« je rekel.

»Jutro.«

Kuhar se je vrnil.

Sekondo je gledal za njim.

Natakar je rekel:

»Kaj ga gledaš?«

»Nič.«

Natakar se je nasmehnil.

»Danes si pa poln ničesar.«

Sekondo je hotel odgovoriti.

X
NOVA MESTA

Novi RTG je prišel na zajtrk naslednje jutro ob devetih in tri minute. Sekondo je to opazil, čeprav ni imel nobenega razloga, da bi gledal na uro. Človek je stopil v jedilnico, pozdravil, vprašal natakarja, kam naj sede, in natakar je z roko pokazal proti praznemu stolu.

»Tam.«

Novi RTG je sedel.

Sekondo ga je pogledal.

Stol je bil isti.

Človek ne.

»Kava ali čaj?« ga je vprašal natakar.

»Čaj.«

Natakar je za trenutek obstal.

»Čaj?«

»Ja.«

»Dobro.«

Šel je proti kuhinji.

Sekondo se je skoraj zasmejal. Šest mesecev je na tistem mestu stala kava; zdaj je človek naročil čaj.

»Jajca?« je vprašal.

Sekondo je prikimal.

Nič o tem, kako je danes. Natakar se je vrnil s čajem in ga postavil pred novega RTG-ja nekoliko bolj proti sredini mize.

Novi RTG ga ni premaknil.

Sekondo je pogledal natakarja.

Natakar je pogledal njega.

Oba sta se za trenutek nasmehnila.

Novi RTG ni vedel zakaj.

»Kaj je?« je vprašal.

»Nič,« je rekel natakar.

Sekondo je spustil pogled.

Beseda je v zadnjih mesecih dobila preveč pomenov. Na mostu je bilo drugače. Krmar je prišel ob polnoči tako kot vedno. Tam ni bilo novih mest. Sekondo je predal ukaze, preverila sta promet in nekaj časa molčala. Ob pol enih je krmar vprašal:

»Kako je novi?«

»Kdo?«

»RTG.«

Sekondo je pogledal proti radarju.

»Pije čaj.«

Krmar ga je pogledal.

»In?«

»Nič.«

Krmar se je zasmejal.

»Tebi se je pa res nekaj zgodilo.«

»Kaj?«

»Človeka vprašaš, kakšen je novi RTG, ti poveš, kaj pije.«

Sekondo se je nasmehnil.

»Še nič drugega ne vem.«

»Potem počakaj.«

Krmar ni vprašal ničesar več. Pogledal je naprej in pustil, da je novi človek za mizo ostal samo novi človek, dokler se ne bo iz njegovih ur, besed in molka pokazalo kaj več. Sekondo tega ni znal več tako dobro.

Pri novem kuharju ga je motilo, da je tišji. Pri novem RTG-ju, da prihaja tri minute pozneje. Pri natakarju je opazil, da je prvo jutro dvakrat pogledal proti praznim vratom kuhinje, kot da tudi sam čaka stari obraz okoli vogala. Natakar pa je imel drugo težavo.

Novi RTG je bil prijazen.

Preveč prijazen, se mu je včasih zdelo. Vsakič je rekel hvala. Če je natakar vstopil v njegovo kabino, da jo pospravi, je človek umaknil stvari z mize in rekel, naj ne hiti. Prvič, ko ga je našel pri delu, je celo rekel:

»Pusti posteljo, bom sam.«

Natakar se je obrnil.

»To je moje delo.«

»Saj lahko naredim.«

»Vem.«

»Potem?«

Natakar ni znal razložiti, zakaj ga je stavek zmotil.

»Potem bom jaz.«

Novi RTG je skomignil.

»Kakor hočeš.«

Natakar je zamenjal posteljnino.

Med delom je pomislil na starega RTG-ja, ki mu nikoli ni rekel, naj pusti posteljo. Enkrat ga je udaril. Nikoli pa mu ni jemal dela iz rok. Misel je bila tako neumna, da jo je hotel odgnati.

Ni šla.

Pri kosilu je novi RTG vprašal:

»Kako dolgo si že na ladji?«

Natakar mu je povedal.

»In še koliko?«

»Eno potovanje.«

»Potem domov?«

Natakar je avtomatično odgovoril:

»Zadnja barka.«

Sekondo je dvignil oči.

Krmarja ni bilo pri kosilu. Novi kuhar je nekaj delal v kuhinji.

Novi RTG se je nasmehnil.

»To sem že slišal.«

Natakar je obstal.

»Kje?«

»Na vsaki ladji.«

Sekondo se je začel smejati.

Natakar ga je pogledal.

»Kaj je?«

»Nič.«

»Ti si danes tudi poln ničesar.«

Terco je ostal isti. Ob pol šestih je zamenjal čifa in se po njegovi vrnitvi pojavil v salonu ravno takrat, ko so drugi prehajali od hrane k kavi, od službe k pogovorom, ki jih ni bilo mogoče zapisati v ladijski dnevnik. Nekega večera je prišel z ovojnico v žepu.

Natakar jo je opazil prvi.

»Aha.«

Terco je sedel.

»Kaj aha?«

»Pošta.«

»In?«

»Od nje?«

Terco je pogledal okoli mize.

»Vi res nimate svojega življenja?«

Sekondo je rekel:

»Imamo. Zato nas zanima tvoj.«

Smeh.

Natakar mu je pomagal:

»Terco ima dekle, ki ni njegovo dekle.«

»Nimam dekleta.«

Novi RTG je vprašal:

»Potem kdo ti piše?«

Terco je vzel kozarec.

»Prijateljica.«

Sekondo je rekel:

»To je nevarneje.«

»Zakaj?«

»Ker pri dekletu vsaj veš, pri čem si.«

Natakar je pogledal sekonda.

»Od kdaj si ti strokovnjak?«

»Nisem. Zato govorim.«

Terco se je zasmejal.

Novi RTG je vprašal:

»A jo boš videl, ko prideš domov?«

Terco je nekoliko prehitro odgovoril:

»Seveda.«

Natakar je dvignil prst.

»Evo.«

»Kaj evo?«

»Nič več prijateljica.«

»Zakaj?«

»Ker si rekel seveda.«

Smejali so se.

Terco je odprl pismo šele pozneje v kabini. Ni bilo ljubezensko. Prav zato ga je prebral trikrat. Pisala mu je o službi, prijateljih, nekom, ki se je poročil, in o kavi, ki sta jo pila pred njegovim odhodom. Na koncu je napisala, naj se oglasi, ko se vrne, če bo imel čas.

Če bo imel čas.

Naslednji večer ni omenil pisma.

Natakar ga je vprašal:

»Kaj pravi?«

»Nič.«

Sekondo se je začel smejati.

»Zdaj imamo pa dva.«

»Dva kaj?«

»Polna ničesar.«

Natakar ni šel.

Sekondo ga je vprašal zakaj.

»Kaj bom dve uri hodil okoli?«

»Na kopnem si.«

»In?«

»Nič.«

Natakar ga je pogledal.

»Ti to nalašč.«

Sekondo se je zasmejal.

Natakar je ostal na ladji in napisal pismo domov. Žena mu je v prejšnjem sporočila, da je streha zdaj urejena in da otroci sprašujejo, kdaj pride. Odgovor je poznal. Po tem potovanju. Ni napisal, da je to zadnja barka. Ko je pismo zložil, je šele opazil, da besed »zadnja barka« ni napisal.

Kuhar se je oglasil z razglednico.

Prišla je v naslednji luki.

Na sprednji strani je bil hotel.

Natakar jo je obrnil.

Kuhar je napisal samo nekaj vrstic. Bil je na razgovoru. Delo je dobil. Začel bo naslednji mesec. Plača je res manjša. Žena je zadovoljna. On še ne ve.

Na koncu je dopisal:

»Krmarju povej, da je razglednica prišla.«

Natakar jo je nesel v salon.

Sekondo jo je prebral.

»Vidiš.«

»Kaj?«

»Šel je.«

Natakar je pogledal fotografijo hotela.

»Za zdaj.«

»Zakaj za zdaj?«

»Ker ga poznam.«

Sekondo je hotel reči, da ga je poznal šest mesecev.

Ni.

Krmar je razglednico prebral ponoči na mostu.

»Rekel je, da ti povem, da je prišla.«

Krmar je prikimal.

»Dobro.«

Sekondo se je nasmehnil.

»Samo dobro?«

»Kaj naj rečem?«

»Da si imel prav ali da nisi.«

Krmar je pogledal morje.

»Še ni dva tedna.«

Sekondo je razglednico spravil v žep.

»Ti res nikomur ne pustiš zmagati.«

»Ni tekma.«

Ob dveh je krmar rekel:

»Če ostane na kopnem, bo dobro.«

Sekondo je čakal.

»Če se vrne, tudi.«

»Potem je vedno dobro.«

Krmar je skomignil.

»Če je njegova odločitev.«

Sekondo je dolgo gledal predse.

In nase.

Ni bila od kuharja.

Bila je od RTG-ja.

Na sprednji strani ni bilo njegovega doma, ampak pristanišče. Natakar jo je držal v roki in se začel smejati še preden jo je obrnil.

»Kaj je?« je vprašal sekondo.

Natakar mu jo je podal.

Na zadnji strani je pisalo:

»Kava na kopnem ni nič boljša. Natakarja še nisem udaril.«

Pod tem je bil podpis.

Sekondo se je zasmejal.

Natakar je rekel:

»Idiot.«

Toda razglednico je spravil v žep. Zvečer jo je pokazal pri mizi. Terco je zgodbo o udarcu poznal samo po delih. Novi RTG sploh ne.

»Kakšen natakar?« je vprašal novi RTG.

Natakar je pogledal sekonda.

Potem je rekel:

»Dolga zgodba.«

»Imamo čas,« je rekel terco.

Natakar je pogledal na uro.

»Ti ga nimaš. Čif te čaka.«

Terco je vstal.

»Jutri.«

»Jutri,« je rekel natakar.

Naslednji večer je zgodbo res povedal. Ne tako, kot se je zgodila.

Že nekoliko bolje.

RTG naj bi ga gledal mesece. Kava naj bi bila vedno na istem mestu. Nekdo je dodal stol. Sekondo je popravil eno podrobnost, natakar drugo. Terco je vprašal, ali je RTG res rekel, da ga je udaril samo zato, ker ga vsak dan vidi.

»Približno,« je rekel natakar.

Novi RTG se je smejal.

»In ti si mu odpustil?«

Natakar je skomignil.

»Kaj naj bi? Še tri dni sem mu moral nositi kavo.«

Smeh je bil glasen.

»Kje pa zdaj sedi?«

Natakar je pokazal nanj.

»Ti sediš na njegovem mestu.«

Novi RTG je pogledal stol.

Nato sekonda na drugi strani mize.

»Naj se presedem?«

Sekondo je odgovoril prehitro:

»Ne.«

Vsi so ga pogledali.

Sekondo se je nasmehnil.

»Pusti. Dobro je tako.«

XI
DRUGO POTOVANJE

Drugo potovanje se je začelo brez začetka. Ladja je odvezala, pristanišče je ostalo za krmo, straže so tekle naprej in po nekaj dneh je bilo težko določiti, kateri trenutek je bil prvi. Za sekonda, natakarja in krmarja se ni spremenilo skoraj nič. Prav zato se je spremenilo več, kot so pričakovali.

Ob polnoči je krmar prihajal na most. Ob štirih je odšel. Ob dvanajstih je sekondo ponovno prevzel dnevno stražo sam. Ob devetih je sedel pri zajtrku. Novi RTG je pil čaj. Novi kuhar je govoril malo. Natakar je še vedno vedel, kdo bo vzel kavo, kdo kruh in kdo bo pustil polovico zajtrka na krožniku.

Toda starih ljudi ni več primerjal z novimi vsak dan.

»Sekondo, jajca kot vedno?«

»Kot vedno.«

Kuhar se je umaknil.

RTG je premešal čaj.

»Kaj se smeješ?«

Sekondo se ni zavedal, da se.

»Nič.«

Natakar je z druge strani mize rekel:

»Pusti ga. Od stare posadke mu je ostalo samo še to.«

Sekondo ga je pogledal.

»Kaj?«

»Nič.«

Oba sta se zasmejala.

»Do menjave.«

Če je vprašal, kaj potem, je odgovoril:

»Domov.«

In če je kdo vprašal, ali se bo vrnil, je rekel:

»Bomo videli.«

Prvič ga je lastni odgovor presenetil.

Bomo videli.

V njem ni bilo obljube in ne poraza. Nekega popoldneva je čistil sekondovo kabino. Sekondo je bil na mostu. Na mizi je ležalo pismo, zaprto, in natakar ga je brez razmišljanja prestavil toliko, da je lahko obrisal prah, potem pa ga vrnil na isto mesto.

Spomnil se je RTG-ja.

Ne udarca.

Najprej njegovega opozorila, naj ne premika stvari.

Potem šele udarca.

Pismo je poravnal.

Ko je zvečer sekondo prišel v kabino, ni opazil ničesar. Terco je bil medtem vse manj vesel večernih vprašanj o svoji prijateljici. Sprva je odgovarjal, potem se branil s šalami, nazadnje pa je nekoč samo rekel:

»Ne piše več toliko.«

Natakar je imel že pripravljen odgovor, pa ga ni izrekel.

Sekondo se je obrnil k njemu:

»Koliko je manj?«

Terco je skomignil.

»Prej skoraj vsako luko. Zdaj… ko utegne.«

Novi RTG je rekel:

»Mogoče ima delo.«

Terco ga je pogledal.

»Saj vem.«

Kuhar je prinesel kavo.

Nihče ga ni zbadal.

Po večerji je sam rekel:

»Ima nekoga.«

Natakar je pogledal proti njemu.

»Ti je napisala?«

»Ne tako. Sam sem razumel.«

Sekondo se je obrnil k njemu:

»Si prepričan?«

Terco je zložil prtiček.

»Ne.«

»Potem ne veš.«

»Vem dovolj.«

Ob sedemnajstih petindvajset je pismo zložil in ga spravil v notranji žep uniforme. Pet minut pozneje je stal na mostu. Čif mu je predal stražo, položaj ladje, promet in vreme. Terco je odgovarjal tako kot vedno.

»Razumem.«

»Tista ladja na levi nas bo prečkala za krmo.«

»Razumem.«

»Če se kaj spremeni, me pokliči.«

»Bom.«

Čif je odšel na večerjo.

Terco je ostal pred okni mostu. V žepu je imel pismo, zaradi katerega bi na kopnem morda hodil dve uri po mestu ali poklical prijatelja. Tukaj se je straža začela ob sedemnajstih trideset.

Pogledal je radar.

Ni.

Vsaka odsotnost je bila človeku dovolj njegova. Natakar je poskusil z lažjo stranjo:

»Če ni bila tvoja punca, te ne more pustiti.«

Terco ga je pogledal.

Potem se je začel smejati.

»Končno nekaj koristnega od vas.«

»Mlad je.«

Sekondo ga je pogledal.

»Kaj ima to s čim?«

»Nič. Samo mlad je.«

Natakar je pobral skodelice.

V naslednji luki je prišlo pismo kuharja.

Tokrat ne razglednica.

Natakar ga je odprl v kabini in ga pozneje prinesel sekondu. Kuhar je pisal, da še vedno dela v hotelu. Vstaja zgodaj, zvečer se vrača domov in prve tedne se je ponoči zbujal, ker je bilo v stanovanju pretiho. Sekondo je ta stavek prebral dvakrat.

Kuhar je nadaljeval, da se je zdaj navadil. Plača je manjša. Žena pravi, da je prvič po letih zares doma. Sam pa včasih ob prostem dnevu odide do pristanišča in gleda ladje.

Na koncu je napisal:

»Ne vem še, ali sem ostal na kopnem. Za zdaj samo ne plujem.«

Natakar se ni premaknil:

»Kaj praviš?«

Sekondo mu je vrnil pismo.

»Da je kuhar.«

»To vem.«

»Potem nič.«

Natakar je pismo zložil.

»Krmar bo rekel, da še ni dovolj časa.«

»Verjetno.«

Ponoči sta mu ga pokazala.

Krmar ga je prebral med eno in drugo uro.

»No?« je vprašal sekondo.

Krmar je pismo zložil.

»Kaj no?«

»Je ostal?«

»Piše, da ne ve.«

»Ti kaj misliš?«

Krmar je pogledal predse.

»Da je doma.«

»To ni odgovor.«

»Je.«

Sekondo je hotel nadaljevati, pa se je ustavil. Krmar je čez nekaj časa rekel:

»Ko si na ladji, misliš, da je kopno ena stvar. Ko si doma, vidiš, da ni.«

Krmar je po tem utihnil in sekondo ga ni silil naprej.

»In ladja?«

Krmar je položil roke na krmilo.

»Tudi ni.«

Sekondo se je nasmehnil.

»Danes si pa filozof.«

»Ne.«

»Kaj pa?«

»Ura je dve.«

Sekondo se je zasmejal.

Do štirih nista več govorila o kopnem.

Nekega večera je sekondu rekel:

»Veš, kaj je najhuje?«

»Kaj?«

»Da gre vse tudi brez tebe.«

Sekondo ga je pogledal.

Natakar je sedel na robu prazne mize po večerji. Drugi so že odšli.

»Streha se popravi. Otroci gredo v šolo. Kupijo pralni stroj. Zbolijo, ozdravijo. Vse.«

»To je dobro.«

»Vem.«

»Potem?«

Natakar je pogledal svoje roke.

»Nič.«

Sekondo se ni zasmejal.

Natakar je nadaljeval:

»Včasih si misliš, da delaš zato, da lahko doma živijo. Potem vidiš, da živijo.«

Sekondo je sedel nasproti njega.

»In če ne bi?«

»Bi bilo huje.«

»Potem je dobro.«

Natakar ga je pogledal.

»Zdaj govoriš kot krmar.«

»To je nevarno.«

Natakar se je zasmejal.

Zdaj ni bil več tako prepričan.

Morda ni bil bolje prilagojen.

Nekega jutra je novi kuhar pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo.«

»Dobro jutro.«

Kuhar je že hotel nazaj, pa se je obrnil.

»Kako ste danes?«

Sekondo je obstal.

Natakar je obstal.

RTG je pil čaj in ni vedel, da se je karkoli zgodilo.

Sekondo je pogledal kuharja.

Potem je rekel:

»Dobro.«

Kuhar je prikimal in se vrnil v kuhinjo. Natakar je počasi položil košarico s kruhom na mizo.

»Kaj je?« je vprašal RTG.

Sekondo je pogledal proti njemu.

»Nič.«

Natakar se je nasmehnil.

XII
ISTA URA

Ko se je približevala naslednja menjava, o njej dolgo niso govorili. Datum je bil znan, pristanišče tudi, toda dokler na oglasni deski ni bilo imen, je ostajalo dovolj prostora za občutek, da se nič še ne končuje.

Natakar je štel natančneje.

Sedemnajst dni.

Potem trinajst.

Potem devet.

O restavraciji skoraj ni več govoril. Nekega večera ga je terco sam vprašal:

»Kaj pa lokal?«

Natakar je pobiral krožnike.

»Kateri lokal?«

Terco se je zasmejal.

»Tvoj.«

»Aha, tisti.«

»Si si premislil?«

Natakar je zložil dva krožnika enega na drugega.

»Nisem.«

»Potem?«

»Najprej grem domov.«

Terco je čakal.

»Potem bom videl.«

Sekondo je pogledal natakarja.

Terco je rekel:

»Vsi samo še gledate.«

»Kaj?«

»Boste videli.«

Natakar se je zasmejal.

»Počakaj deset let.«

»Zakaj?«

»Boš tudi ti.«

Terco je hotel odgovoriti, pa se je odprla vrata in čif je prišel z mostu. Pogledal je na uro.

»Terco, ob pol šestih pomeni ob pol šestih.«

»Saj sem bil tam.«

»Danes.«

»Vedno sem.«

Čif je sedel.

»Še.«

»Vidiš? Še verjame, da bo vedno točen.«

Čif je vzel kruh.

»Naj verjame. Nekaj mora človeku ostati.«

»To je pogum,« je rekel natakar.

Novi RTG je vprašal:

»Kaj, poročiti se?«

»Pri šestdesetih začeti znova.«

Čif je rekel:

»Pri šestdesetih ne začneš znova. Samo nadaljuješ z drugim človekom.«

Sekondo se je zasmejal.

»To si pa lepo povedal.«

»Ne povej moji ženi.«

Smeh.

»In vi pričakujete, da vam verjamem?« je vprašal terco.

Natakar je rekel:

»Ne. Pri tvojih letih še ni treba.«

Terco se je smejal z njimi.

O svoji prijateljici ni govoril.

Nekaj dni pozneje je prišel seznam.

Sekondo.

Natakar.

Krmar.

Vsi trije so bili na njem.

Terco ne.

Čif ne.

Novi RTG ne.

Novi kuhar ne.

Natakar je stal pred papirjem in ga dolgo gledal.

»No,« je rekel sekondo.

»Kaj no?«

»Zadnja barka.«

Natakar ga je pogledal.

Sekondo se je nasmehnil.

Natakar ni.

»Ne govori tega.«

»Zakaj?«

»Ker ne vem.«

Sekondo je prikimal.

»Let?« je vprašal.

»Agent še ureja,« je rekel sekondo.

»Dobro.«

»Se veseliš?«

Krmar ga je pogledal.

»Domov grem.«

»To ni odgovor.«

»Je.«

Sekondo se je zasmejal.

»Od tebe drugega ne bom dobil.«

»Ne.«

V zadnjem tednu so se stvari začele ločevati od ljudi. Natakar je pospravljal svojo kabino in prvič po mesecih našel liste z izračuni za restavracijo. Najemnina. Oprema. Število miz. Plače. Nekatere številke so bile prečrtane, druge popravljene.

Sedel je na posteljo in jih prebral.

Ni jih vrgel stran.

Zložil jih je in dal v kovček.

Tudi to ni bila odločitev.

Sekondo je pospravil manj. Njegova kabina nikoli ni bila polna. Nekaj knjig, oblačila, pisma, predmeti, ki so prišli na ladjo z njim in se zdaj vračali. Pri enem od pisem se je ustavil. Mati je pisala, kaj vse ga čaka doma. Prebral je seznam in se nasmehnil.

Avto.

Lopa.

Nekaj pri hiši.

Obisk.

Kosilo.

Življenje na kopnem je že razporejalo njegove ure.

Pismo je spravil v kovček.

Ponoči sta bila s krmarjem na mostu še zadnjič v tej pogodbi.

Morje je bilo mirno.

Nekaj po eni je sekondo rekel:

»Čudno bo.«

»Kaj?«

»Da jutri ne bom tukaj.«

Krmar je pogledal uro.

»Jutri še boš.«

»Veš, kaj mislim.«

»Vem.«

Sekondo je stopil do okna.

»Ti bo manjkalo?«

Krmar je pomislil.

»Kaj?«

»To.«

Sekondo je z roko pokazal proti mostu, temi, morju, vsemu, česar ni bilo mogoče zajeti z eno besedo.

Krmar je gledal predse.

»Prvih nekaj noči bom ob polnoči buden.«

»Zakaj?«

»Ker sem zdaj buden.«

Sekondo se je nasmehnil.

»In potem?«

»Potem bom spal.«

»In ladja?«

Krmar je skomignil.

»Bo plula.«

Sekondo ni vprašal več.

Ob štirih je krmar predal krmilo svoji zamenjavi. Preden je šel, je pogledal sekonda.

»Se vidiva ob zajtrku.«

»Kot vedno.«

Krmar je odšel.

Sekondo je ostal še nekaj trenutkov pri karti.

Kot vedno.

Besedi sta se mu zdeli skoraj smešni. Zadnje jutro je prišel v jedilnico ob devetih.

Natakar je bil tam.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

RTG je sedel na svojem mestu in pil čaj.

Kuhar je pogledal okoli vogala.

»Dobro jutro, sekondo. Kako ste danes?«

Sekondo ga je pogledal.

»Dobro.«

Sedel je.

Krmar je prišel nekoliko pozneje. Ni običajno zajtrkoval z njimi vsak dan, toda tisto jutro je prišel.

Natakar mu je prinesel kavo.

»Kaj pa ti tukaj?« je vprašal sekondo.

»Lačen.«

»Po šestih mesecih si ugotovil?«

Krmar je vzel kruh.

»Po več.«

Smejali so se.

Terco je prišel samo za trenutek, ker je imel delo. Naslonil se je na vrata.

»Danes greste?«

»Če nas spustijo,« je rekel natakar.

Terco je pogledal proti njemu.

»Se vrnete?«

Natakar je odprl usta.

Sekondo ga je pogledal.

Natakar se je nasmehnil.

»Bomo videli.«

Terco je prikimal, kakor da je odgovor pričakoval.

»Srečno.«

»Tebi tudi. Pa piši tisti, ki ni tvoja punca.«

Terco se je zasmejal.

»Bom.«

»Ne čakaj predolgo.«

Tokrat je natakar to rekel brez šale. Terco ga je za trenutek pogledal, nato odšel. Čif je prišel pozneje. Kapitan tudi. Rokovanja so bila kratka. Besede običajne. Srečno. Lep dopust. Se vidimo. Mogoče na drugi ladji. Mogoče spet tukaj.

Nihče ni rekel nikoli.

Natakar je po zajtrku še zadnjič pospravil mizo. Novi človek, ki ga bo zamenjal, je že čakal, da prevzame delo.

»Pusti,« mu je rekel.

Natakar je držal skodelico v roki.

»Kaj?«

»Bom jaz.«

Natakar je pogledal mizo.

Šest mesecev prej bi ga tak stavek razjezil.

Zdaj je skodelico položil nazaj.

»Prav.«

Stopil je stran.

Novi natakar je začel pobirati.

Sekondo je to videl z vrat. Za trenutek je hotel nekaj reči.

Ni.

Odšli so po prtljago.

Ko je bila ura malo čez deset, so sekondo, natakar in krmar stali pri ladijski stopnici.

Vsak s svojim kovčkom.

Natakar se je še enkrat obrnil proti nadgradnji.

»Kaj gledaš?« je vprašal sekondo.

»Nič.«

Krmar je že stopal navzdol.

Natakar se je zasmejal.

»Gremo.«

Sekondo je šel za njim.

Na terminalu jih je čakal agent. Ladja je za njihovimi hrbti nadaljevala delo. Nihče se ni obrnil še enkrat. Čez dva dni je natakar ležal doma ob ženi. Otroka sta spala v sosednji sobi. Kovček je ostal napol odprt ob omari, ker ga tisti dan ni imel volje do konca pospraviti.

V stanovanju je bilo tiho.

Najprej mu je bilo prijetno. Potem je začel poslušati. Ni bilo ventilacije. Ni bilo korakov na hodniku. Ni bilo enakomernega brnenja motorja, ki ga na ladji večino časa sploh ni slišal.

Ob polnoči je odprl oči.

Žena je spala.

Pomislil je, da je zdaj na most prišel drug krmar in da nekje daleč nekdo prevzema stražo. Obrnil se je na drugo stran.

Doma je bil.

Dolgo ni zaspal.

XIII
ZADNJA BARKA

Ladja je ostala ob obali še nekaj ur po njihovem odhodu. Kontejnerji so se dvigali nad palubo in izginjali z nje, dvigala so se premikala, agent je prihajal in odhajal, po hodnikih so se slišali koraki ljudi, ki so prevzemali kabine, dolžnosti in ključe.

V sekondovi kabini je bil odprt kovček njegove zamenjave. Na mizi je že ležala knjiga, ki je prejšnji večer ni bilo tam. V krmarjevi kabini je nekdo obesil srajco na kljuko. Natakarjeva postelja je bila preoblečena. Novi natakar je v oficirskem salonu prestavljal skodelice.

Ene ni postavil dovolj blizu roba.

Nihče tega ni opazil.

Ob pol šestih je terco prišel na most zamenjati čifa.

»Kaj je?« je vprašal čif, ko je videl, da se terco smehlja.

»Nič.«

Čif ga je pogledal.

»Tudi ti si začel.«

Terco ni vprašal, kaj.

Čif je odšel na večerjo.

V salonu je bilo nekaj novih obrazov. Novi natakar jih še ni poznal dovolj dobro, da bi vedel, kdo bo hotel kavo in kdo čaj. Vprašal je vsakega posebej. Novi RTG je še vedno pil čaj.

Kuhar je pogledal iz kuhinje.

»Je vse v redu?«

»Je.«

Čif je pojedel, pogledal na uro in se vrnil na most. Terco se je spustil v salon, ko so drugi že končevali.

Sedel je.

Novi natakar ga je vprašal:

»Kava?«

»Ja.«

Nekdo za mizo je vprašal:

»Terco, imaš punco?«

Terco je pogledal proti njemu.

Za trenutek je pomislil na pismo v svoji kabini, na stavek, ki ga ni hotel še enkrat prebrati, in na ljudi, ki so do včeraj sedeli za isto mizo.

Potem se je nasmehnil.

»Nimam.«

»To vsi rečejo.«

Nekdo se je zasmejal.

Terco tudi.

Naslednje jutro je bila ura devet. Vrata oficirskega salona so se odprla.

Vstopil je novi drugi častnik.

Natakar ga ni poznal.

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro.«

Pokazal mu je mesto.

Novi sekondo je sedel.

RTG je bil že pri mizi in je pil čaj. Iz kuhinje se je prikazal kuhar.

»Dobro jutro.«

Novi sekondo je pogledal proti njemu.

»Dobro jutro.«

Kuhar je hotel nazaj v kuhinjo, potem pa se je za trenutek ustavil.

»Kako ste danes?«

Novi sekondo je pogledal človeka, ki ga je prvič videl pri zajtrku.

»Dobro.«

Kuhar je prikimal.

Natakar je prinesel kavo.

Postavil jo je pred njega.

»Hvala.«

»Ni za kaj.«

Zunaj je pristanišče počasi ostajalo za krmo. Na mostu je druga straža prevzela ladjo. V strojnici so motorji držali enak ritem. V kabinah so bile fotografije drugih ljudi, druga pisma in druga življenja, ki so čakala na kopnem. Ob devetih in nekaj minut je novi sekondo pil prvo kavo na svojem mestu.

Ni vedel, kdo je tam sedel pred njim.

Ni bilo pomembno.

Še ne.