V mojih delih govori življenje.

Ko življenje postane pripoved

V mojih delih govori predvsem življenje. Tisto, ki sem ga živel, opazoval in doživljal, pa tudi življenje drugih ljudi, katerih usode so se na različne načine dotaknile moje poti. Iz teh izkušenj so nastajala vprašanja, spoznanja in zgodbe, ki sem jih želel ohraniti v besedah.

Moja dela niso filozofske, psihološke ali druge znanstvene razprave v akademskem pomenu. Ne izhajajo iz teorij, ki bi jih poskušal dokazovati, niti ne želijo učiti, kako bi morali ljudje živeti. Nastajala so iz srečanj, odločitev, napak, izgub, ljubezni, razočaranj in tistih redkih trenutkov, ko človek za hip razume nekaj, česar prej ni znal niti vprašati.

V romanih in novelah se ta spoznanja razkrivajo skozi usode ljudi, v razmišljanjih pa skozi vprašanja, ki jih življenje pogosto pusti brez dokončnega odgovora. Ne trdim, da so moja spoznanja splošne resnice. So samo tisto, do česar sem prišel na svoji poti, in dopuščam, da je kdo drug na svoji prišel do povsem drugačnih.

Zato so ta dela tudi povabilo k razpravi. Ne pričakujem, da se bo bralec z menoj strinjal. Bolj me zanima, kaj je v njih prepoznal iz svojega življenja, kaj razume drugače in kje meni, da sem se morda zmotil. Tudi kritika je lahko dragocena, kadar prihaja iz iskrenega premisleka.

To niso teorije o življenju. To so spoznanja, ki jih je napisalo življenje.

Vladimir Zevnik